eto LXV - št. 3 » x I \ SLOVENSKI glasilo Čebelarskih organizacij v ____________________________________ SLOVENIJE ČEBELAR St’ 5 Ljubljana, 1. marca 1963 Lelo LXV VSEBINA Pripravljalni odbor XIX. kongresa Apimondije: Čebelarstvo združuje narode sveta v borbeno skupnost za mir................................V) Edi Senegačnik: Naše čebele v letošnji zgodnji pomladi........................................52 M. B. Nickelson: Mera satnika..................55 F. Robida: Izkušnje pri zasajanju žive meje i/. vrbovih sadik..................................58 Stric Matic: Ne kradimo čebelam obnožine! . 61 Peter Močnik: Program perspektivnega gospodarskega in družbenega razvoja v okraju Maribor in čebelarstvo (Nadaljevanje in konec) . 65 Leopold Zor: Se nekaj o medu...................67 Bonifacij Sršen: Čebelar Miha na razpotju . . 69 MALI KRUHEK Še dva slikarja panjskih končnic. Moje izkušnje z »amerikanci«. C) skušnjah z nosemukom. Uporaba zadelavine. Raje združiti kakor zožiti! Nepotrebno vznemirjanje čebel. Med za male otroke. Roji in zrcalo.........................74 NAŠA ORGANIZACIJA Ignacij Grom...................................76 Občni zbor čebelarskega društva Kamnik-Dom- žale ........................................... 76 Iz Postojne....................................78 Dan čebele.....................................7(J Čebelarsko društvo Gornja Radgona .... 80 PANJSKA KONCNICA KOT UVODNA VINJETA V belokranjskem gozdu List izhaja vsakega 1. v mescu. Člani, ki plačajo letno članarino 1000 din, ga prejemajo zastonj. Izdaja ga Zveza čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani, Miklošičeva cesta 30, tiska CP Delo — obrat Triglavska tiskarna v Ljubljani, ureja uredniški odbor. Odgovorni urednik: Vlado Rojec. Letna naročnina za nečlane 1200 din, za inozemstvo 1500 din. Posamezna številka na 52 straneh stane 140 din, na 16 straneh 70 din. Odpovedi med letom ne upoštevamo. Kdor plačuje članarino v obrokih, se s prvim obrokom zaveže, da jo bo do konca leta v celoti poravnal. Isto velja za naročnino. Številka žiro-računn pri Narodni banki v Ljubljani, Miklošičeva cesta, 600-14/603-116 Čebelarstvo združuje narode sveta V BORBENO SKUPNOST ZA MIR PRIPRAVLJALNI ODBOR XIX. KONGRESA A P 1 M O N D I J K Naslov tega članka ni zgolj literarna domislica, temveč čista stvarnost. Čebelar ji vsega sveta so si zelo blizu, žive med sabo v iskrenem prijateljstvu in pomagajo s svojim delom ustvarjati življenje brez vojn. Zaradi tega bo imel tudi XIX. kongres Apimondije svoja posvetovanja pod geslom: »Čebelarstvo združuje narode sveta v borbeno skupnost za mir.« Za prirediteljico XIX. kongresa Apimondije je bila izbrana češkoslovaška, zborovanje pa bo v Pragi. V prvi polovici mesca avgusta 1965 se bodo v prijateljski družbi znašli v Pragi čebelarski znanstveniki, strokovnjaki in praktiki, da bi med sabo izmenjali svoje izkušnje in se seznanili z vsem, kar je bilo na področju čebelarstva in čebelo-slovja v poslednjih dveh letih na novo odkritega, l ega je precej, saj je bilo povsod dosti intenzivnega dela. Podprti z novimi izkušnjami se bodo vrnili čebelarji domov in glede na svoje razmere na raznili kontinentih koristno izrabili vse tisto, o čemer bodo razpravljali na kongresu. Češkoslovaški! in njeni čebelarji se pripravljajo na prisrčen sprejem svojih čebelarskih prijateljev. Češkoslovaška vlada jim je obljubila vso pomoč in je v ta namen odobrila zelo ugoden valutni tečaj. Ta tečaj bo omogočil velikemu številu čebelarjev, da obiščejo — morda celo s svojimi ženami, znanci in drugimi gosti — Češkoslovaško. Na bogatem sporedu XIX. kongresa Apimon-dije niso samo zanimiva predavanja, temveč tudi cela vrsta kulturnih prireditev, izletov in ekskurzij. Udeleženci kongresa bodo imeli priložnost, da se seznanijo z deželo, ki je letos določena za mednarodno čebelarsko zborovanje, da obiščejo češkoslovaške čebelarje in njihove čebelnjake, da spoznajo življenje prebivavstva ter si ogledajo zgodovinske spomenike in lepote češkoslovaške. Praga sama, kjer bo.kongres, je neizčrpen vir kulture in kulturnega življenja. Ob prostem času si bo mogoče ogledati najboljše gledališke predstave in koncerte, številne slikarske galeri je in muzeje. Udeleženci bodo odnesli s sabo nepozabne vtise na razne glasbene prireditve, ki jih bo ob toplih poletnih večerih vse polno na terasali praških palač. Ne bo šlo tu zgolj za kulturne prireditve, ampak prav tako za družabne. Treba je opozoriti še na to. da bodo lahko dame, ki bodo spremljale čebelarske znanstvenike in strokovnjake na kongres, svoj prosti čas zelo koristno izrabile. V času delovnih posvetovanj bomo zanie pripravili zanimiv program, ki jim bo omogočil, da si bodo ogledale Prago in Češkoslovaško, na drugi strani pa. da se bodo kakor njihovi Pogled na eno izmed večjih cest glavnega češkoslovaškega mesta Prage ■>() možje čebelarji tudi med sabo spoznale in zbližale. Na damskem programu bodo obiski gledališč, koncertov in modnih revij, izleti v okolico Prage itd. Videle bodo srednjeveški grad Karlštajn, ki ga ;e sezidal Karl IV. in ga določil za svojo zakladnico. Program bo upošteva! celo športne prireditve, zlasti plavalne in veslaške tekme, izlete /. luksuznimi parniki po Vltavi in na željo tudi peš izlete. Češkoslovaška je dežela napredne industrije in poljedelstva, dežela velikih naravnih lepot in zgodovinskih znamenitosti, hkrati pa dežela sodobnega čebelarstva. Prepričani smo, da bodo udeleženci XIX. zborovanja Apimondije, ki jih bomo prisrčno sprejeli v duhu gesla kongresa, odnesli iz Prage najlepše spomine. Češkoslovaški čebe-larji se bodo .potrudili, da bo njih bivanje med njimi kar najbolj prijetno. Kongresi mednarodne čebelarske organizacije Apimondije so bili vedno zanimivi in plodni, /ato vsak novi kongres čebelarji nestrpno pričakujejo. Letos je zborovanje v Pragi. Ob tej priliki kličejo češkoslovaški čebelarji vsem svojim stanovskim tovarišem širom po svetu: »Pridite! Pričakujemo vas in se veselimo vašega prihoda. Raziskovalni zu vod zn čebelarstvo v Dolu NAŠE ČEBELE V LETOŠNJI ZGODNJI POMLADI EDI SENEGAČNIK Danes, ko pišem te vrstice slovenskim čebelarjem, je že osmi februar. Dobro se še spominjam, da so pred leti ta dan prinašale čebele že obnožino in pravo veselje jili je bilo gledati. Letos pa je podoba drugačna. Visok sneg pokriva naravo in v večini naših krajev se čebele od zadnjih dni oktobra sploh niso mogle spreleteti. Le z Dolenjskega poročajo, da so se čebele 17. decembra lepo očistile. Tudi v Ljubljani in bližnji okolici so ta dan nekoliko izletavale in se za silo otrebile. Žal, pa ni bilo tako na Gorenjskem in v drugih krajih, kjer so se sicer vsako leto pozimi večkrat spreletele. Od vseh strani prihajajo vznemirljive vesti o hudi zimi brez izletnih dni in čebelarji v strahu za svoje živalce sprašujejo, ali ne bo morda ta zima za čebelarstvo tako katastrofalna, kot je bila leta 1928/1929. Takrat se čebele tri mesce in pol sploh niso spreletele. Ker so prezimovale večinoma na gozdnem medu — prejšnje leto je bilo namreč hojevo — so bile žrtve naravnost ogromne. Spomladi so bili čebelnjaki docela prazni in marsikateri čebelar je moral začeti znova čebelariti. Ta bridka izkušn ja je naše čebelarje dobro poučila, da hojev med ni dober za prezimovanje. Preteklo jesen pa so naši čebelarji svoje čebelje družine dobro nakrmili s sladkorjem. Zato smo lahko prepričani, da spomladi ne bomo doživeli take nesreče, čeprav letošnja zima po svoji trdovratnosti prav nič ne zaostaja za ono iz leta 1928/1029. Lani smo že novembra dobili pošten mraz in kmalu še sneg, ki je potem obležal. Tako zgodnja zima je presenetila ne samo kmetovavce, ampak tudi marsikakega čebelarja. Sledilo je slabo vreme z nizkimi temperaturami, s snegom in z brezsončnimi dnevi. Danes lahko zapišemo, da nekatere družine že sto dni počivajo in niso imele nobene prilike, da bi se očistile. Kot sem že omenil, so naši čebelarji jeseni čebele dobro nakrmili s sladkorjem. Kdor je dodal v gnezdo vsaj 5—7 kg, ta je gotovo rešil družine. Kjer prezimujejo čebele na sladkorju, tam so tudi še danes mirne in ne silijo iz panjev. Le sem ter tja se kaka družina vznemirja, verjetno zaradi tega, ker je matica že začela zalegati. Drugače je pri družinah, ki prezimujejo na neprimernem medu. Sladkor je namreč odlična zimska hrana za čebele. Lahko je prebavljiv in zato se v črevesju ne nabere toliko neprebavljivih snovi kot pri medu. Kjer pa so čebele sladkor že porabile in se pomaknile na med, tam utegne postati stanje bol j nevarno, če se v nekaj dneh vreme ne bo izboljšalo. V svojo dolžnost si štejem, da že sedaj pripravimo čebelarje na morebitne posledice letošnjega izredno neugodnega prezimovanja. Obstoji namreč možnost, da se bosta pojavili dve bolezni, ki silno radi spremljata čebelje družine v zgodnji pomladi po takšnih ziinali. kakršna je letošnja. Ti dve bolezni sta nosemavost in griža. Zakaj se pojavlja nosemavost v zgodnjih pomladnih dneh po hudih zimah, ko se čebele niso mogle očistiti? V njihovem črevesju se namreč nabira blato, ki ga je vedno več, če se ne morejo očistiti. Obenem s količino blata se zvišuje tudi temperatura v gnezdu. Ko doseže 31" C, se začno morebitni trosi noseme razvi jati v zajedavce. I i se naselijo v čebeljih črevesnih celicah in v sluznici, nakar čebele obole in se neprestano vznemirjajo. Ker imajo obolele čebele občutek lakote, v večji meri segajo po hrani. Tako se njihovo črevesje napolni do kraja. Kadar nimajo prilike, da bi se otrebile zunaj, se oproste ne-všečnega bremena v notranjosti panja. Če se zgodi to v gnezdil, potem mlade, neokužene čebele blato poližejo in se pri tem še same okužijo. Tako se začne bolezen širiti na veliko in čebele začno odmirati. Včasih jih pobere ta bolezen več, včasih manj. Do razvoja trosov pa sploh ne pride, če so se čebele laliko pozimi večkrat otrebile in so trosi odšli iz njihovega črevesja z blatom vred. Prav tako ne pride do razvoja teh trosov v notranjosti čebel, če smo jeseni po končani ajdovi paši dodali čebelam v sladkorni raztopini zdravilnega nosemaka. Naši čebelarji to zahrbtno in potuhnjeno bolezen že dobro poznajo. Zato naj zdaj spomladi podvzamejo vse potrebno, da se bolezen ne bo širila. Včasih napade nosemavost tudi matice, ki potem ne zalegajo več dobro in kmalu odmro. Nosemavost pogosto tako zdela panj, da najdemo nazadnje le še peščico čebel ob matici. Če je ta mlada in iz dobrega rodu, če še zalega in opazimo v celicah celo ličinke, verjetno ni okužena. Lahko bi jo še porabili, če bi jo morda potrebovali v kakem brez-matičnem panju. Sicer pa močno oslabljene družine raje zažvepljajmo! Od njih ne pričakujmo prav nobenih koristi! Ostale družine, ki so še pri moči, pa le združimo! Dajmo jim zdravilnega nosemaka v sladkorni raztopini v razmerju I : I! Na en liter sladkorne raztopine dajmo po eno tableto, vsaka obolela družina pa naj dobi vsaj tri tablete. Prvi in drugi večer pokladajmo po pol litra raztopine, nato pa vsak drugi večer po četrt litra. Zdravilno raztopino pokladamo tako dolgo, dokler nismo porabili vseh tablet. Pazimo, da ne pride raztopina v stik s kovinskimi predmeti. Upoštevajmo navodila, ki so priložena zdravilu. Najbolje je, da pokladamo raztopino vsem družinam, tudi če so morda navidezno zdrave. Lahko bi se namreč zgodilo, da bi obolele čebele iz nekrmljenih družin zašle v panje, ki jih zdravimo. Pri vsem tem se moramo zavedati, da uničuje nosemak zajedavce v čebeli sami, nikakor pa ne trosov na satju in v panjih. Te bo treba pozneje razkužiti, če hočemo nosemavost popolnoma odpraviti. Vse mrtvice vrzimo v ogenj, panje pa na sprednji strani in po bradi umijmo z vrelo raztopino dvoodstotnega luga. Razkužimo tudi na-leine deske in tla pred čebelnjakom. Čebele napajajmo samo v napajalnikih s tekočo vodo. V zvezi z nosemavostjo se javlja rada tudi griža. Če so čebele nosemave, lahko to po določenih znakih spozna čebelar sam. Najbol j zanesljiv pa je seveda bakteriološki pregled. Kadar so čebele samo grižave, bo naše delo lažje. Griža namreč ni nalezljiva bolezen. Povzroča jo v glavnem neprimerna hrana, nemir v panjih in seveda predvsem neugodna zima z brezizletnimi dnevi, kakršna je letošnja. Močno ponesnažene sate zamenjajmo s čistimi, v katerih naj bo zdrav med. Panje v notranjosti umijmo, prav tako tudi brade in čelne strani. Grižavim družinam pokladajmo nekaj večerov po pol litra tople medene ali sladkorne raztopine. I oplo jih odenimo in družine si bodo kmalu spet opomogle. Pri tej bolezni si zapomnimo tole: Grižave družine se vznemirjajo največ zaradi smradu, ki ga povzroča po-nesnaženo satovje. I udi vlaga v panju je škodljiva. Zato v grižavih družinah posebno skrbno pazimo na čistočo! Žrela naj bodo odprta, slamnice in vlažen papir pa pogosto prezračimo! Zdrave družine nadziramo oziroma pregledujemo samo pri žrelu. Kadar opazimo, da čebele veselo izletavajo ter nosijo obnožino s paše ali mrtvice in drobir iz panjev, bodimo prepričani, da je z družino vse v redu. Nikar po nepotrebnem ne odpirajmo panjev in ne brskajmo po njih v tem času, če ni to nujno potrebno. Le v sili lahko kako družino bežno pregledamo, zlasti če smo v skrbeh glede hrane. Če je treba, ji dajmo kak rezervni sat medu! 'lega za kako ped odkrijmo in ovlažimo z mlačno vodo! Letošnjo zimo smo lahko opazili več mrtvic kot druga leta. Verjetno jih bomo našli precej tudi spomladi. Ta ugotovitev naj čebelarjev ne vznemirja. Vzroka za to sta dva. Jeseni smo zazimili več starih čebel kot druga leta, saj ni bilo skoraj nikjer nobene jesenske paše. Pozimi pa letos čebele niso izletavale in zato niso znosile mrtvic iz panjev. Upoštevajmo pa še dejstvo, da je umrla na rovaš letošnje hude zime marsikatera čebela, ki je opravl jala »ogrevalno« službo na površini zimskega gnezda. Iz vsega tega sledi, da bomo imeli v letošnji pomladi bol j šibke družine kot druga leta. Slamnice in vratca panjev večkrat prezračimo na soncu, da se posuše. Nič ni bolj škodljivega za čebel je družine zdaj spomladi kot prevelika vlaga v panjih. Za nadaljnje posege in preglede čebel j i li družin pa se bomo odločili pozneje v aprilskih dneli. ko bo že topleje. Takrat bomo začeli tudi s krmljenjem na zalego in hrani bomo dodajali antibiotike, da bomo s tem preprečili morebitne bolezni in obenem povečali delovno vnemo čebeljih družin. O tem pa se bomo pogovorili v prihodnji številki. MERA SATNIKA M. B. N 1 C K E I. S O N . I. A JARA. COLO II S A Zanimivo je bilo brati članke tov. Ivana Raka o znižanju in zvišanju satnika racionalne mere. Zanimiva je bila zlasti ugotovitev, da preizkušnje niso pokazale, da l)i bila kaka sprememba potrebna. Ko sem bil še doma, so imeli slovenski čebelarji celo vrsto panjev s satniki najrazličnejših mer. Večina teh panjev je bila tujega izvora, nekaj pa so jih izumili domači čebelarji. Čebelarji so precej nagnjeni k novatorstvu. morda bolj kol ljudje v drugih strokah. Radi preizkušajo nove izume in iščejo izboljšanja že obstoječemu. Včasih so take preizkušnje uspešne, včasih škodljive tako posamezniku kot čebelarstvu v splošnem. Tudi rajnki Žnideršič je marsikaj preizkušal v svojem čebelarstvu. Ko se je naposled odločil za Albertijev sistem pan ja in Gerstungovo mero satnika, je vse tako kazalo, da se bodo slovenski čebelarji oprijeli enotnega panja in enotne mere satnika. V Ameriki je pred dobrimi sto leti izumil prvi panj s premičnim sat jem Langstroth. Satniki lega panja so bili 21 cm visoki in -10,5 cm dolgi. Nevvvorški čebelar Moses Quinby se je za novo iznajdbo takoj navdušil, le mera satnikov se mu je zdela premajhna. Da bi odpravil to pomanjkljivost, je izdelal panj po Langstrothovem vzorcu in povečal satnike na 29 X 4(»cm. Veliko čebelarjev se je oprijelo Langs-trothove mere, nekaj čebelarjev pa je sprejelo Quinbyjevo mero. Med Quinbyjevimi pristaši je bil tudi Dadant.* Ko sem leta 1916 stopil kot čebelarski pomočnik v službo na l lof-manovem čebelarstvu v državi Minnesoti, so imeli tamkaj več sto Langstrothovih (standardnih) in nekaj sto Quinbvjevih panjev. Ob * Odgovornost /.a pravilnost gornjih podutkov prepušča uredništvo piscu članka. koncu čebelarske sezone smo prisli do zaključka, da je bil donos medu v obeli sistemih razmeroma enak. Quinbyjevi panji so imeli več medu v plodiščih, langstrothovci pa več v mediščili. Z medom napolnjen sat Quinbyjeve mere je tehtal 1 I funtov. Zato je bilo treba zelo paziti, da se ni v ločilu poškodoval. V tej službi sem imel priliko spoznati, kako nepraktično je za komercialno čebelarstvo, če obratuje z več vrst panjev. Okrog leia l()2() je velika tovarna za izdelovanje F,'..s Dva znamenita ameriška čebelarska strokovnjaka: na levi Lorenzo Lorraine Langstroth. na desni Moses Quinby čebelarskih potrebščin Quinbyjev panj tako preuredila, da je povzela dolžino po standardnem panju, medtem ko je ostala višina satnika neizpremenjena. Kljub tej praktični spremembi se čebelarji novega panja niso oprijeli; veliki ceniki čebelarskih potrebščin ga nili ne oglašajo več. Skoro vsi čebelarji v Ameriki čebelarijo danes v standardnem panju Langstrothovega izuma. Ker so mere standardnega panja tukaj v Ameriki, kjer je čebelarstvo zelo razvito, sprejeli na splošno, je to znak. da razmeroma dobro ustrezajo čebelarskim zahtevam. Zanimivo je, da sta Žnideršičev in standardni satnik približno enako velika. Žnideršičev satnik, ki ima vnanjo mero 26 X 41 cm, je za 2,5 cm krajši, a zato za " cm višji. V Žnideršičevem okviru ima sat okrog 887 cm2 čiste površine, v standardnem pa 840. Zaradi opazovanj in izkušenj, ki sem si jih pridobil v dolgi dobi čebelarjenja, sem že od nekdaj zagovornik enotnih mer satnika ne glede na sistem čebelarjenja. Katera mera je pravilna? O tem so čebelarski strokovnjaki mnogo razpravljali od prehoda k čebelarjenju s premičnim satjem pa vse do danes, toda prepričan sem, da ni čebelarja, ki bi lahko z gotovostjo trdil, da ima za čebele najbolj primeren satnik, m sicer zato, ker čebele v prosti naravi ne grade satov po neki določeni meri. To ni teorija, to so izkušnje! Ivo sem prišel pred 3"> leti v dolino, kjer še sedaj čebelarim, ni bilo tu niti enega komercialnega čebelarstva. Bilo pa je veliko manjših eebelarstev, ki so držala čebele kar v raznih zabojih brez satnikov. Ra vno tedaj je v Ameriki izšla uredba, da mora imeti vsak čebelar čebele v panjih s premičnim satjem. Zaradi te uredbe je bilo tedaj mnogo takih čebelarstev na prodaj. Ker se je bilo bati čebeljih bolezni, smo pokupili več sto družin v zabojih in čebele prestavili v moderne panjove. Kot že rečeno, so bili to zaboji raznih velikosti, toda nikjer ni bilo opaziti, da bi imele čebele pri grajenju satja kako naravno mero. Pod neko veliko kmečko hišo se je naselilo sedem rojev, čebele so imele izhode v betonski podlagi skozi luknje za ventilacijo in so bile v hudo nadlego družini in delavcem. Lastnik hiše se je zatekel k meni s prošnjo, da naj čebele na ta ali oni način odstranim iz neprimernih bivališč ali, če ne gre drugače, pomorim. Čeprav sem se zavedal, da bo to zahtevalo mnogo truda in časa, sem mu obljubil pomoč. Po končani paši, sem se res lotil naloge, ki sem jo prevzel, a povedati moram, da je bilo to moje najtežavnejše opravilo v petdesetih letih čebelarjenja. Pod tramovi je bilo malo prostora in svetloba slaba. Ležal sem na hrbtu in z dimom preganjal čebele v pripravljene zaboje. Spodreztival sem satje in medenega sproti ločil od zaleženega. Čebele so lezle vsepovsod, tu in tam zašle pod obleko in me neusmiljeno pikale. Ko sem ugnal prvo družino, sem bil že ves zamazan z medom Po rokah, obrazu in obleki. Kako je bilo nadalje, si lahko sami predstavljate. Ker je bila tisto leto dobra bera, so imeli roji lepe zaloge medu. Kar pa hočem na tem mestu posebej poudariti, je dejstvo, da niti dva roja nista izdelala enako velikega satja. Ob dobri paši napolnijo čebele z medom vse sate, pa naj bodo te ali one velikosti. Torej ni velikost sata prav nič važna za uspeh v čebelarstvu, pač pa to, da ima čebelar panj, ki je čim bolj prikladen za opravljanje čebel. IZKUŠNJE PRI ZASAJANJU ŽIVE MEJE IZ VRIiOVTH SADIK F. HOBIDA V aprilski številki lanskega Slovenskega čebelarja objavljeni članek o zasajanju žive meje iz vrbovih sadik je vzbudil med našimi člani dokaj zanimanja in ZČD je razposlala nekaj tisoč potaknjencev moške Kiiblerjeve vrbe, to je, vrbe s prašnimi mačicami. Ta vrba je križanec med beko in ivo. Po svojih starših je podedovala lepe lastnosti, in sicer po ivi velike, debele mačice z neštetimi cveti in skromnost v izbiri zemlje, po beki pa to, da se njeni potaknjenci radi primejo in zakoreninijo. Nemci so zasadili več kilometrov take žive meje, kar je nedvomno zasluga profesorja dr. Krufta, ki se že nekaj let zavzema za ta poseben način izboljšanja čebelje paše. Pri tem debi so si pridobili mnogo izkušenj, ki so vredne, da si jih ogledamo. Da obvarujem naše čebelarje drage šolnine ter jih poučim, kako bodo prišli čimprej in s čim manjšimi stroški do zaželenega uspeha, jih bom v naslednjem nakazal. I’rof. Kruft priporoča za nasad samo Kiiblerjevo vrbo, kajti doslej se ni nobena druga vrsta vrb bolje izkazala v navzkriž prepleteni ograji. Kazen tega nudi ta vrba čebelam zelo zgodnjo pašo in se prilagodi vsakemu prostoru, kamor jo posadimo. Uspeva tako na vlažni kot na manj vlažni zemlji. Celo na čisto suhih krajih se bujno razvi je, če že ob saditvi nasujemo v izkopani jarek šoto. Šota namreč vlago dolgo obdrži, tako da jo lahko vrbove koreninice srkajo tudi ob daljši suši. Prof. Kruft je preizkusil okoli 50 različnih vrb. da bi se prepričal, ali je za tako ograjo Kiiblerjeva vrba res najprimernejša. Po večletnih poskusih ji je moral priznati prednost, hkrati pa je ugotovil, da Kiiblerjeva vrba ni povsod plemensko čista. Večkrat je dobil popolnoma druge, manj vredne vrste in križance, često niti ne moških sadik, čeprav je od prodajavca te zahteval, saj je v zgodnji pomladi čebelam potreben predvsem cvetni prah. Vsak čebelar naj torej uporablja pri zasajanju žive meje le čisto Kiiblerjevo vrbo. Tisti, ki jim je letos nabavila potaknjence Zveza, so lahko glede tega brez skrbi, saj jih je Zveza dobila z moških dreves Kiiblerjeve vrbe v znanem drevoredu pod Rožnikom. Mimogrede naj omenim, da je ta drevored zasadil že pred leti tov. Bric, predsednik ljubljanske čebelarske družine. Kdor hoče imeti res lepo živo mejo, naj napravi najprej poskus z manjšim nasadom. Ko pa ho čez eno ali dve leti potem zasadil dokončno živo mejo, naj sadike sortira po velikosti in ukoreninjenju. Ua bi vejice v križiščih zrasle skupaj, so jih na teh mestih zvezali z vrvico. Pri tem je bilo mnogo razočaranj: če so hile vejice prerahlo zvezane, se na stikih niso sprijele, ob tesni vezavi pa se je v veje zažela tudi vrvica in jih prerezala. Poskusili so nato spojiti vejice s čevljarskimi žebicami, ki so jih zapognili, toda tudi te so se tako Na levi: Poganjki z mačicami treh zgodaj cvetočih in liveh pozno cvetočih (moških) vrb. Stanje 5. II. 1962. (Od leve na desno: Kiiblerjeva, Schieblova, perzijska, zamorska in lovorikasta vrba.) — Na desni: Poganjki z inačicami treh zelo zgodaj cvetočih vrb. (Od leve na desno: Kiiblerjeva in Schieblova vrba, iva.) Te vrbe so kot proizvajavke velikih množin peloda za čebelarstvo izredno važne in bi jih bilo treba mnogo bolj saditi kot doslej. Posnetek je bil napravljen 1. aprila 1962. Foto: dr. Wieser zarasle, da jih brez poškodbe ni bilo mogoče odstraniti. Neko prednost je pokazal poskus, pri katerem so izrezali lubje na notranji strani obeh prekrižanih vejic. Izrez lubja ni bil večji od oznake za matico. Vejice so se kaj rade zarasle druga v drugo. Križišča so spojili tudi z drobnimi žebljički, malo večjimi, kot so oni, s katerimi so bili včasih zbiti zabojčki za cigare. Starejši čebelarji se teh zabojčkov gotovo še spominjajo, danes, mislim, jih pri nas ni več. Uporabite torej ta ali oni način vezave šib na križiščih! Drugo leto teh pripomočkov ne bo več treba, najkasneje v treh letih pa bodo vse šibe na stikih dobro zrasle skupaj. Sestavljale bodo čvrsto in lepo pleteno živo ograjo. Meja bi morala biti že ob saditvi toliko visoka, kot naj bi .kasneje ostala. Toda vedno nam niso na uporabo dovolj dolgi potaknjenci. Če so potaknjenci prav kratki, moramo pač počakati, da se razvijejo v primerno velike šibe, nakar jih šele posadimo na stalno mesto. Daljše potaknjence pa lahko takoj spletemo v ograjo, četudi nimajo zaželene velikosti. Vzemimo, da so sadike visoke samo en meter, ograjo pa želimo imeti visoko dva metra ali še višjo. V tem primeru bomo prvo leto zasadili ograjo le do polovične višine in jo šele po dveh ali treh letih dokončno uredili. Vsaj dva metra visoko ograjo priporočamo vsem tistim čebelarjem, ki imajo čebelnjak preblizu javne poti ali imajo s sosedom neprilike zaradi čebel. Posebno lepo ograjo bomo naredili, če bomo zanjo izbrali najboljše rastline in veje prepletli v močno poševni legi, tako da bodo okenca kvadratna in velika 10 X 10cm. Taka ograja se hitro zagosti, ne raste preveč močno navzgor in ima tudi več mačic. Mogoče bo kdo zasadil vrbovo živo mejo kot obrambo proti vetrovom. Ob njej naj potem potegne močno žico, na žico pa priveže s premično vrvjo kozo ali telička. Živali bosta popasli mlade poganjke in ograje sploh ne bo treba obrezovati V zadnjih 10. letih je prof. Kruft pomagal z nasveti pri zasajanju vrbove žive meje neštetim čebelarjem. Posledica tega je, da se v Nemčiji poveča nasad takih meja vsako leto za nekaj kilometrov. S tem pa se zboljšuje čebelja paša, ki ni tamkaj prav nič manj ogrožena zaradi agrotehničnih ukrepov kakor v Sloveniji. Tudi pri nas bi se moral vsak čebelar zavedati, da je zboljševanje čebelje paše ena najvažnejših nalog pri pospeševanju čebelarstva. Zato zasajajmo KUblerjevo vrbo povsod, kjer je mogoče, bodisi kot grm bodisi kot drevo! Kjer pa je potrebna ograja, napravimo iz nje živo mejo, kar bo koristneje, kot da postavimo plot iz mrtvega materiala. S tem bomo preskrbeli čebelam zgodnjo pašo in olepšali svojo domačijo. Vrbova živa meja pa ima še eno prednost. Ker je navadno blizu hiše in kolikor toliko pod nadzorstvom, ni tako izpostavl jena vandalskemu pustošenju kot na prostem rastoče ive in druge vrbe. Vsekakor pa ne bo odveč, če bo čebelar tu in tam kljub temu malo popazil na svojo živo mejo, zlasti takrat, ko bo cvetela, da jo zavaruje pred tako imenovanimi ljubitelji narave. NE KRADIMO ČEBELAM OBNOŽINE! STRIC MATIC Tudi dragocenega »kruhka«, ki je tako pomemben za življenje čebel, se je polotila špekulacija. Razpečavajo ga pod imenom melbro-sin, je pa obnožina z dodatkom matičnega mlečka. Obnožino jemljejo čebelam tako, da nastavijo pred panjevo žrelo posebno pripravo, ki so jo krstili za osmukača. Ko se čebela vrne s paše z obnožino, se mora preriniti v panj skozi eno izmed škrb osmukača, pri tem pa ji ta osmuka obnožino (Podrobni opis te priprave najdeš v »Sodobnem čebelarstvu II, str. 415). Nihče se ne bo spotikal nad nabiranjem obnožine z osmukačem, kadar jo čebele več dni množično prinašajo in kadar kaže, da bo nazadnje v panju te dobrote kar preveč. To se kdaj pa kdaj pripeti ob posebno dobri in dolgotrajni kostanjevi paši, ko je na koncu v satju nakopičenega toliko »čebeljega kruhka«, da primanjkuje prostor za zalego. Da, celo v satje v medišču jo kdaj nanosijo, ker v plodišču ni bilo več prostora. Tako stanje pa je pri drugih naših pašah velika redkost, kar lahko trdim na podlagi lastnih izkušenj. Res se zgodi, da je bera obnožine spomladi, recimo maja mesca, precej obilna. Takrat najdemo v plodišču nad zalego prelepe vence obnožine. To je zlata rezerva za suhe čase, ki redno nastopajo po spomladanskih izdatnejših pašah. Čez nekoliko tednov se čudimo, kam je ta zaloga izginila ali že hudo skopnela. Med čebelarji vedno najdemo kakega lakotnika, ki ne more videti v panjih nobenega medu in pobere čebelam še tisto revno zalogico, ki jo imajo za hude čase. Sedaj so se lotili še obnožine — kajpak iz človekoljubnosti, da pomagajo z njo trpečim bolnikom in prebolev-nikom. Takega ravnanja ne more nihče zagovarjati, pa naj to počenja Peter ali Pavel. Čebelarji se vse premalo zavedamo, kako velikega pomena je za obstoj čebelje družine obnožina. Znano je, da vsebuje obnožina obilo dragocenih redilnih snovi, zlasti beljakovin, soli in vitaminov, l^r. Planta je našel v leskovi obnožini 30 % bel jakovin, v borovi le 15 %, v tej pa tudi sedemkrat več neprebavljivih snovi. (Obnožina sestoji iz mikroskopsko majhnih jagodičastih telesc, ki jih obdaja neprebavljiva lupina, jedro telesca pa je mesnato.) Spomladi se pojavijo v panjih nekoliko večje plasti zalege šele takrat, kadar začno čebele donašati kaj več obnožine. Čebela s prvo Pomladansko obnožino me je vsako leto posebno razveselila, čeprav je imela na nožicah le prav drobcene grudice le snovi. iNe morem natančno navesti, koliko let sem zasledoval, kdaj bom zagledal prvo tako čebelo, lahko pa rečem, da se je, recimo, v 43 letih doslej samo devetkrat zgodilo, da prve obnožine ni bilo do 15. februarja. To se utegne zgoditi tudi letos, saj ni pričakovati, da bi do omenjenega dneva leska cvetela. Potemtakem letos ne bo zgodnje zalege! V podkrepitev te trditve naj navedem primer iz prakse. Bilo je neke jeseni, ko so odpovedale vse paše: otava in ajda. V oslabljenih panjih ni bilo nobene zalege, pa tudi ne mlajših čebel, ki so za dobro prezimovanje in spomladanski razvoj zelo pomembne. Da bi podnetil matice k zaleganju, je prijatelj S. 11. začel čebelam pokladati sladkorno raztopino. Po štirinajstdnevnem pitanju, ko je panjem razdal klaje skoraj dovolj za zimo, je ves osupel ugotovil, da matice sploh ne zalegajo, ali pa tako malo, da ni bilo besede vredno. V panjih pač ni bilo nobene obnožine, to pa čebele potrebujejo za proizvajanje mlečka in prehranjevanje starejše zalege. Vrli tega so bile v panjih večinoma prestare čebele, ki so jim krmilne žleze bolj ali manj usahnile, njihovega delovanja — izločanja mlečka — pa niso mogle obnoviti. Zapomnimo si: med (in sladkor) je le oliranjevalno sredstvo za doraščene člane čebelje družine. Praktično ne vsebuje nobenih beljakovin. Edino s pomočjo teh je čebelam mogoče pripraviti pravilno hrano za zalego. Hrana, v kateri je dovolj beljakovin, je torej telo-tvorno sredstvo. In kje dobe čebele beljakovino? Edino v obnožini! Zato grdo greši čebelar, ki čebelam jemlje obnožino in z njo kupčuje. Če je je kdaj res preveč in je je z osmukačem kaj nabral, naj jo zalije z medom in lepo spravi za spomladansko pitanje na zalego. Da bi imele čebele spomladi dovolj zgodnje obnožine, priporočamo po eni strani sajenje ive, katere mačice so bile celo z zakonom zavarovane, ker so ljudje preveč segali po njih, po drugi strani pa krademo čebelam obnožino, kar bi smeli počenjati le v izjemnih primerih. Čebelarji, ki nabirajo z osmukači cvetni prah, se izgovarjajo, da tako ravnanje čebelam ne škoduje, ampak jih še bolj podžge k dona-šanju obnožine. Toda to ne drži! Preko neke določene mere je ne morejo prinesti, ker je glede na razdelitev dela v panju število dona-šavk omejeno. Zato le pustimo čebelam obnožino! Nikar ne mislimo, da je ne bodo znale porabiti, če jim kdaj preostaja. Saj vem, da te moje besede ne bodo spametovale nobenega grešnika, producente melbrosina pa prav gotovo ne. Kšeft je kšeft! PROGRAM PERSPEKTIVNEGA GOSPODARSKEGA IN DRUŽBENEGA RAZVOJA V OKRAJU MARIBOR IN ČEBELARSTVO 1* ETER MOCMK Kot so rastlinam za obroditev potrebne čebele, tako je čebelam potrebno cvetje po travnikih in sadovnjakih, po poljih in gozdovih. Res je, da bo povečanje števila sadnih dreves ugodno vplivalo na razvoj čebeljih družin. !o pa ni vse. Sadno drevje cvete samo spomladi, čebele pa nabirajo med (ja do pozne jeseni, da bi imele tudi pozimi kaj jesti. In na to niso sestavljavci programa prav nič mislili. Neplodni prostori, na katerih je največ medovitih rastlin, morajo po njihovem mnenju izginiti. Povečanje površin orne zemlje in razširitev poljskih kultur na neplodna zemljišča je siccr važen ukrep, vendar bi ne smel biti v škodo čebel. Pri spreminjanju kultur moramo biti previdni in preudarni, kajti preveliko forsiranje poljskih kultur na neplodni, peščeni in vlažni zemlji, ob potokih in rekah, na gozdnih robovih in posekah odvzema čebelam grmovje in cvetlice, na katerih dobe hrano. Regulacija rek in potokov nikakor ne izključuje možnosti, da bi ne ostali ali nastali prostori s floro, ki bi nudila čebelam medičino. Ukrepom glede povečanja poljskih kultur ter odstranjevanju dreves in grmovja ob potokih se pridružuje še pomladansko rezanje vrb in prekomerno trganje prvih cvetlic. Vsako pomlad naletimo na mariborskem živilskem trgu, pri pokopališču v Pobrežju in po gostilnah ljudi, ki prodajajo zgodnje cvetje. Teloh npr. prinašajo prav s Plcšivca! Šolsko mladino vidimo, kako prodaja vrbove mačice in spomladanske cvetlice po cestah, kavarnah *11 gostilnah Maribora. Novi odlok tržnega reda občine Maribor-Center jim to celo dovoljuje. Drugačno stališče pa je zavzela občina Radlje. S posebnim odlokom je zagotovila, da bo z denarno kaznijo do 3000 din kaznovan vsakdo, ki bi povzročal škodo s tem. da bi poškodoval, sekal ali lomil drevje ob vodah, na bregovih ali nasipih. Za prekrške, ki bi jih storile nedoletne osebe, so od govorni njihovi starši oziroma skrbniki. Tudi občina Tezno se zaveda važnosti dreves in grmovja ob potokih. Izdala je odlok, v katerem je rečeno, da so lastniki zemljišč, ležečih ob manjših potokih in jarkih, dolžni čistiti struge ter gojiti na bregovih za njih varstvo primerno zarast. Občina Maribor-Tabor je izdala podoben odlok, po katerem je treba ob potokih v nastalih zajedah zasaditi vrbove potaknjence. Le prečesto se dogaja, da zaradi prevelike vneme ali zaradi nerazume-vanja in poznavanja važnosti naravnih kultur za čebele nekatere gospodarske organizacije odstranjujejo ob potokih grmovje in drugo zarast, največkrat celo v lastno škodo. Družbeni plan občine Ptuj npr. določa za leto 1961: Gozdno-gospodarske organizacije in KZ naj na svojem območju popišejo slabo rodne kmetijske površiine v hribovskih krajih, kakor tudi površine, ki so zaraščene z raznim grmičevjem. Obenem naj pripravijo vse potrebno za pogozditev teh po- vršni. To delo smo doslej zanemarjali, kar je povzročilo občutno gospodarsko škodo, ki je ne bo mogoče tako hitro popraviti. Družbeni plan občine Tezno priporoča za leto 1961: Tudi v bodoče moramo paziti, da bodo pogozdene vse nove preseke daljnovodov nizke napetosti. Te preseke bomo v glavnem uporabljali za proizvodnjo novoletnih jelk, s čimer bomo zmanjšali sečnjo in škodo na ostalih gozdnih površinah. Ob Dravi in tam, kjer je za to primerno rastišče, bo treba še nadalje gojiti hitro rastoče drevesne vrste, za kar je predvideno potrebno število topolovih sadik. Družbeni plan občine Maribor-Center za leto 1961 poudarja: Ker gre na območju občine Maribor-Center v glavnem za zasebni sektor, bodo pri teni odigrale glavno vlogo KZ. Njih dolžnost je, da na hribovitem terenu evidentirajo vse slabo rodne kmetijske površine, zlasti pašnike, ki že dolgo ne ustrezajo svojemu namenu, ker so večinoma poraščeni z grmovjem, praprotjo, vresjein ter tu i,n tam s posameznimi drevesnimi vrstami iglavcev iu listavcev. Na račun žit bodo morala družbena posestva in zadruge povečati proizvodnjo krmnih rastlin, kar bi veljalo tudi za individualne proizvajavce. Nekaj občinskih ljudskih odborov je izdalo odloke o travnikih. Občina Ravne na Koroškem naroča, da morajo biti travniki pokošeni najkasneje pred cvetenjem trav in detelje. Podoben odlok občine Slovenj Gradec zahteva obvezno pridelovanje kvalitetne krme na travnikih, kar velja zu vsa višinska območja in za vse na novo pridobljene meliorirane travniške površine. Tudi obč. LO Maribor-Center, Maribor-Tabor, Muribor-Tezno, Slovenska Bistrica, Lenart, Ormož in Dravograd so izdali odloke o agrotehničnih ukrepih za pridelovanje krme na travnikih in njivskih površinah, o gnojenju travnikov in čiščenju jarkov. Zal pa noben odlok ne določa, kakšen mora biti sestav travniških krmnih rastlin, kur bi bilo važno za kvaliteto krme, posebno če sc spremeni polje ali pašnik v truvnik. Kaj pravii ing. Gvido Fajdigu o tem v svoji kn jigi »Pridelovanje krme nu travnikih«? »Pri današnjem pridelovanju krme pridobimo v Sloveniji premalo beljakovin. V celoti vzeto, je krma, ki jo dobi naša živina, bolj vzdrževalna kot proizvajalna. Zlasti pa ni primerna za krmljenje molzne živine. Račun bi nam tudi pokazal, da bi mogli namolzti za polovico več mleka, če bi pridelovali le nekoliko boljšo krmo. Pridelati nekaj več prebavljivih beljakovin, je navidez lahka, dejansko pa zelo težka naloga. V resnici je to najvažnejša nalogu nušega kmetijstva.« Travniško rušo sestavlja veliko število najrazličnejših rastlin, v glavnem trave, stročnice in zeli. Navadno se lastniki travnikov ne menijo dosti za krmilno vrednost teh rastlin. Če travnik pognojijo, je to že veliko, sestav rastlinstva pa jim je deveta' briga. Večina naših travnikov je ramenu od zlatic, bela od penuše uli rdeče-rjuva od kislice in podobnih zeli. Kaj vse še vidimo na travnikih? Mleček, preslico, mrkvo, ščavje, lakoto, trebelje, repuli itd. Toda vseh teh rastlin čebele ne murujo, u tudi za krmo niso primerne. Od takegu sestava ruše nima koristi ne kmet ne čebelar. Ruša naj bi bila sestuvljenu tuko, du bi koristilu obema! Zato proč s sedanjimi travniškimi »cvetlicami«! Na njih mesto naj stopijo stročnice, torej črna detelja, bela detelja, švedska detelja, lucerna, navadna nokota, esparzeta, močvirna no-kota, vezavka itd. Potrebna je še neka koncesija! Na travniku mora dobiti prostora tudi nekaj cvetlic, ki niso v škodo krmi, in sicer: travniška kadulja, regrat, glavincc, navadni dimek, grintavka in kozja brada. Tudi pri urejanju umetnih travnikov je treba misliti na prej priporočene stročnice in cvetlice, za zboljšanje pašnikov pa bi prišel v poštev razen navedenih rastlin morda se gladež. Kljub upoštevanju sestava travniške ruše v tem smislu pa čebelarstvo ne bo imelo koristi, ako bomo travnike kosili pred cvetenjem, kakor to zahteva ing. Gvido Fajdiga v svojem članku »Naš način pridelovanja krme na travnikih ni gospodaren«, ki je izšel leta 1962 v 3. štev. »Socialističnega kmetijstva in gozdarstva«. Drugačnega mnenja glede zgodnje košnje travnikov je Nemcc M. Möbus-Rentlingen (Deutsche Bienenwirtschaft 1956). Ta prizna, da je tako pridobljena krma boljša, opozarja pa na škodo, ki lahko nastane zaradi tega. Če travnike predčasno pokosimo, zginejo z njih prej ali slej vse cvetlice, ki se razširjajo s semeni, z njimi pa tudi neka vrsta kvasnic, ki žive v nektarju cvetov. Kakor je s poskusi ugotovil Reukauf, ni mogoče ob pomanjkanju teli kvasnic visokoodstotno izkoriščati krmo, kar ima za posledico, da molznost krav usiha. E. Perucci iz Verone je na čebelarskem kongresu v Rimu leta 1958 trdil, da na korenine lucerne ugodno vpliva, če enkrat v letu dobro cvete. Povečanje kultur rdeče detelje in lucerne pa ne koristi le čebelam, temveč prav tako živinoreji. Vsekakor nc bo škodovalo kmetijstvu, ako bodo našli kmetovavci in čebelarji skupno pot. Polj e nudi čebelam, odkar so začeli opuščati pridelovanje ajde in oljne repice, najmanj hrane. Ob vestnem obdelovanju zginja iz žita plevel, ki ni brezpomemben za čebele. Sedaj je videti v njem kvečjemu nekaj plavice in grahorice, ki dobro medita, a ju je premalo. Nazaduje tudi pridelovanje maka, buč in sončnic. Kakor v zasmeh pa mora edina tovarna olja, ki jo imamo v Slovenski Bistrici, uvažati od drugod razno seme za pridelovanje °lja. S člankom »Beljakovine moramo pridelovati doma« opozarja v 4. številki »Social, kmetijstva in gozdarstva«, 1962 »Poslovno združenje za proizvodnjo močnih krmil« na potrebo domače proizvodnje beljakovin. Najmočnejši vir beljakovin so oljne tropine. Te večinoma uvažamo iz drugih republik ali celo iz inozemstva, kajti Združenje jih potrebuje letno okrog 20.000 ton. Ker pa jih bo pozneje potrebovalo do 60.000 ton letno, poziva, da naj socialistična gospodarstva v povezavi s privatnimi pridelovavci organizirajo večje pridelovanje oljnih semen. Ce ta poziv ne bo naletel na gluha ušesa, se bo marsikod izboljšala tudi čebelja paša. Iz vsega navedenega je razvidno, da mnogi agrotehnični ukrepi zavirajo nadaljnji obstoj in napredek čebelarstva, čeprav bi bilo mogoče marsikaj storiti v njegov prid, ne da bi trpel razvoj kmetijstva in gozdarstva. Za čebelarstvo pa so važna tudi obrežja rek, robovi ob gozdovih in poteh ter pusta in vlažna zemljišča z grmičevjem. Ako omejujejo agrotehnični ukrepi čebelam pašo na poljih in travnikih, potem naj jim prepuste vsaj ta zemljišča kot delno nadomestilo za odvzeta. Čebelarstvu naj bodo namenjena obrežja rek in potokov, pasovi ob železniških tirih, slabi pašniki, prostori z neplodno zemljo, zlasii strma pobočja, groblje, okrajki ob cestah, močvirna zemljišča. Tudi na pretežno gozdnih tleh so prostori poraščeni z raznim grmovjem, ki je važno za čebele. Posebno okrog gozdov in ob mejah naj ostanejo varnostni pasovi takega grmovja in rastlinstva. Prav tako pod žičnico na Pohorju, pod električnimi daljnovodi in ob cestah. Nikakor ne more biti gozdu v škodo, če se tu in tam vgnezdi kaka vrba ali kak grm, če so gozdna tla poraščena z borovnicami, resjem, brusnicami, telohom, zvončki, žajbljem, ustnaticamii, jagodami iid. Ob reguliranih potokih so naravnost potrebni nasadi jelš, akacij, vrb, lesk in drugega grmovja, da utrjujejo zemljo. Najti moramo tudi prostore za maline in ostrožnice. Ti prostori pa seveda ne smejo ostati prepuščeni samim sebi, temveč je treba na njih sestav rastlinstva stalno zboljševati in večati. Tu je še mnogo dela za čebelarske družine. Na svojih sestankih naj bi čebelarji pretresali, kaj bi bilo treba napraviti za zboljšanje čebelje paše na teh prostorih, in določili osebe, ki bi prevzele to delo. Skrbeti bo treba tuidi za seme in sadike! Vsekakor morajo biti čebelarji poučeni, katera drevesa, grme in cvetlice je treba posaditi, da se bo uspeh čim p rej pokazal. V I. delu knjige »Sodobno čebelarstvo« so naštete vse važnejše medovite rastline, tako da izbira ne bo težka. Bolj ko se bodo čebelarske družine za to zanimale, tem bolj bo rastlinstvo ustrezalo zahtevam čebelarstva. Kdo drug, če ne čebelar, naj skrbi za zboljšanje čebelje paše? Lastnik zemljišča, gotovo nima interesa pri tem, pa čeprav je morda sadjar ali kmet. Na zem-Ijiščih, ki so družbena last, naj skrbijo za pravilno zarast v korist čebelarstva KG in KZ. To bodo gotovo rade storile, saj so jim čebele potrebne na polju in v sadovnjaku za opraševanje cvetja. V mnogo večji meri kot doslej, bi morali pri zboljševanju čebelje paše upoštevati vrbe, dren, brest, jesiko, javore, japonsko soforo, gledičevko, mehurni jesenovec in pajesen, od grmov pa krhliko, bisernik, volčini, živič-njak, amorfo, beli in črni trn, malinjak, kopinjak. Med vsemi navedenimi drevesi in grmi se prav dobro počutijo nižje rastline. Ob vodi uspevajo zlata rozga, krvenka in rudbekia, na suhi zemlji pa kiperc, smetlika, teloh, črnilec, bela medena detelja, volovski jezik idr. Čebelar, ki opazuje v svojem okolišu cvetlice, bo kaj hitro odkril, katere obletavajo čebele; te bo širil bodisi s semenom ali s koreninami. Program perspektivnega gospodarskega in družbenega razvoja okraja Maribor je zelo obširen in, če bo izveden v tej obliki, ne bo ugodno vplival na razvoj čebelarstva. Verjetno tudi programi drugih okrajev niso dosti bolj naklonjeni čebelam. Zato naj bi čebelarske organizacije o njih razpravljale na svojih sestankih, nanje pa povabile tudi funkcionarje oblasti, zlasti iz kmetijske in gozdarske stroke. Nadalje naj bi bili na teh sestankih navzoči zastopniki vodnega gospodarstva ter KG in KZ. Skupno z njimi naj bi čebelarji razmotrili, kaj bi se dalo v programih spremeniti v prid čebel, ne da bi pri tem trpele gospodarske panoge. Tako bi bilo mogoče omiliti trdote raznih odlokov, ki bodo izšli v zvezi s programi, in pomagati čebelarstvu. Ganimo se, dokler je še čas! (Konec) ŠE NEKAJ O MEDU LEOPOLD Z O Ii Čebele so zadružno živeče žuželke, ki nam dajejo med, vosek in strup, mnogo bolj pa nam koristijo s tein, da oprašujejo gospodarsko važne kulturne rastline. Meti je bil vse do prihoda trsnega sladkorja v Evropo edino sredstvo za sladkanje hrane; danes vemo, da je izvrstno hranivo in zdravilo. Iz voska izdelujemo sveče, uporabljamo pa ga še v medicini in v čebelarstvu samem. Čebelji strup je že staro zdravilo proti revmatičnim obolenjem. Vsi ti trije proizvodi imajo v življenju človeka pomembno vlogo, zlasti pa med, ki ga je človek že v davnih časih, ko so živele čebele še v gozdovih, jemal nasilno iz njihovih gnezd. Slajše in koristnejše jedi mu narava ni mogla nuditi. Med je prav sladka snov, ki jo izdelujejo čebele iz nektarja ali drugih sladkih sokov, nabranih na rastlinah. Te snovi v svojem telesu predelajo in jih potem spravijo v satje, kjer zore. V 10. izdaji svojega znamenitega dela Systema naturae, 1759, je švedski naravoslovec Linne imenoval čebelo Apis mellifera, kar pomeni čebelo, ki prinaša med v panj (lat.: mel, mcllis = med; ferre — nositi). V 13. izdaji leta 1766 pa jo je preimenoval v Apis mellifica (lat.: facere = narediti), ker je spoznal, da šele ona naredi med. Nektar je snov, ki jo izločajo rastline iz posebnih žlez, imenovanih nektariji. Večinoma so nektariji na dnu cvetov (floralni), redkeje jih dobimo 'ia drugih delih rastlin (ekstrafloralni), npr. pri češnji na listnih pecljih. l’i ekstrafloralni nektariji so zaradi neznatne razširjenosti skoraj brez pomena za čebele. Razen nektarja nabirajo čebele tudi mano ali medeno roso in jo predelujejo v med (hojev med). Mana je sladek izloček listnih ušic, nekaterih kaparjev in listnih bolh. živečih na gozdnem drevju. Ob ugodnem vremenu je mane na listju veliko in jo čebele pridno nabirajo; če je zrak premalo vlažen, se mana izsuši, močno deževje pa jo spere in paše je konec. Nektar in mana vsebujeta mnogo vode, v skrajnem primeru do 93 %, in nista nič drugega kot sladkorni raztopini. V čebeljem telesu se gostota teh snovi popolnoma spremeni. Že na poti v panj odtegne stena medne golše nektarju del vode, hkrati pa pridejo v nektar iz čebel jega telesa fermenti,1 ki so značilna sestavina medu. Pašna čebela ne odloži nabranega nektarja neposredno v celico sata, ampak ga izbljuje in preda panjski čebeli, v kateri znova izgubi nekaj vode in se obogati s fermenti. Z odtegovanjem vode in dodajanjem fermentov se nektar spreminja v med. Med sinemo točiti, ko je Pokrita približno polovica sata. Tedaj ima okrog 20 % vode; če ga točimo prezgodaj, začne vreti in se pokvari. Ko nektar izgublja vodo, se seveda tudi kemično spreminja. Njegov trsni sladkor (saharoza) razkroji ferment invertazo v grozdni (glukoaa) in 1 Fermenti so posebne organske snovi, ki jih proizvajajo žive celice in opravljajo pomembna dela. Razkrajajo npr. beljakovine, maščobe, ogl jikove hidrate (sladkorji, škrob), a sami se pri tem ne spremene. Fermenti imajo pri presnavljanju v živih bitjih važno nalogo in delujejo specifično; tako razkroji invertaza trsni sladkor, diastaza škrob v sladni sladkor (maltozo); pepsin in tripsin razkrajata beljakovine, lipaza maščobe itd. sadni sladkor (fruktoza). Tej pretvorbi pravimo inverzija, zmesi obeh sladkorjev pa invertni sladkor. Največ je v medu invertnega sladkorja (kakih 70%). Vendar se ves trsni sladkor ne spremeni v invertnega; v medu ga lahko še ostane do 8 %■. Razmerje med grozdnim in sadnim sladkorjem je za vsako vrsto medil nekoliko drugačno; povprečno je v njeni 56 do 39 % grozdnega in 31 do 34 % sadnega -sladkorja. V zadnjem času so ugotovili, da ima švicarski med več sadnega kot grozdnega sladkorja, in najbrž je tako tudi pri našem. Razen omenjenih sestavin so v medu še dekstrini,2 dušikove spojine in organske kisline (npr. jabolčna, mlečna, vinska, oksalna, limonova, borova); nekaj je tudi rudninskih snovi. Vitami/ne (A, B in C) imajo le nekatere vrste medu in še te v prav neznatni množini, čeprav bi pričakovali nasprotno. Vitamin C je v medu mete, timijana, rese, hoje, ajde in žajblja; vitamin Bt (aneurin) pa v medu dežena, sadnega drevja in akacije. Nektar (medičino) nabirajo čebele večinoma samo na eni rastlinski vrsti, npr. samo na lipi, samo na žepku, kostanju, ali ajdi. Mnogokrat ga nabirajo istočasno tudi na drugih rastlinah, zato je v medu različen cvetni prah. Ce pripada vsaj 45 % cvetnega prahu eni sami rastlinski vrsti, imenujemo med po njej. Pri teni je treba upoštevati to, da proizvajajo nekatere rastline veliko cvetnega prahu (pravi kostanj), druge manj (akacija). Zato mora biti v kostanjevem medu več cvetnega prahu (vsaj 70%); v akacijevem pa ga jo dovolj že 40 %. Malo cvetnega prahu imajo še lipov med in niedovi ustnatic, predvsem žajbljevec in sivkovec; zadnja dva le 25 do 30 %. Nadalje se medovi razlikujejo po barvi, vonju in okusu. Svetli, prozorni in čisti so akacijevec, deloma lipovec, med jablane in divjega kostanja. Temna sta ajdovec in predvsem niedovi mane. Tudi kandiranje spremeni harvo. Pri teni postane med svetlejši (repični med) ali temnejši (hojevec). Vonj in okus nam prav tako pomagata ugotoviti vrsto medu. Značilni vonj (aroma) je posebno močan neposredno ob točenju; kasneje pojenjava, medtem ko se okus dolgo časa ne spremeni. Pri točenju je med bolj ali manj gosto tekoč, potem pa se strdi ali kandira, to je, njegov sladkor kristalizira. Pri tej kristalizaciji daje trdnost medu ravno grozdni sladkor, dočim ostane sadni tekoč med kristali grozdnega. Med rese je sprva gosto tekoč, kandira zelo pozno in izoblikuje sorazmerno velike kristale grozdnega sladkorja. Med repice, lipe in akacije je nasprotno pri točenju redko tekoč, kandira pa že po nekaj tednih. Kristali repičnega medu so bistveno manjši od kristalov resjevega. Včasih kandira med prezgodaj in je pri zapoznelem točenju strjen že v satju. Trdota kandiranega medu je različna. Tako je lipov med precej trd, medtem ko je med ciperca, ki kandira zelo pozno in ima veliko sadnega sladkorja, mehkejši. Sčasoma postane med neužiten in se spremeni v vseh svojih lastnostih: v gostoti, barvi, okusu, kemični sestavi itd. (množina fermentov, npr. diastaze, se zmanjša). Strogo vzeto, je že kandiranje medu proces staranja, vendar razumemo pod pojmom »starajoči se med« takšnega, ki ni več uporaben. Nasprotno je kandiran mePrei pa ne gremo dam...!« Čebelarski prijatelji so se objemali kot bratje in topili od sreče in zadovoljstva, da so položili temelje za zmagoslavno pot novega panja. Ko bi mogli, bi poleteli nocoj še na štajersko plat. kjer imajo nekaj svojih somišljenikov. Pa je pot predolga. Zato so se odločili, da jim pošljejo vdanostno pismo, v katerem izražajo popolno solidarnost z njimi. Zdaj se bo šele začela prava borba za naše nove panje. Svitalo se je že, ko je razvozil Miha svoje goste po Ljubljani. ČopraT je imel zaradi tolikih silnih dogodkov prečute noči močnega mačka, sc je dobro počutil za volanom. V njegovi duši je bil spet mir, tisti blaženi mir, ki ga je božal takrat, ko je začel čebelariti. Zdaj dobro ve, kakšna je njegova pot. Nič več ne bo okleval, niti ne kramljal s starokopitneži in potrpežljivo prenašal njihove zbadljive ugovore proti novemu panju. Postal bo drzen, uporen, fanatičen. Ce bo treba, bo tudi brcnil in udaril po starih beticah, ki se tako uporno drže škodljive in zastarele tradicije. Mihu se je kmalu ponudila prilika, da je pokazal vso svojo odločnost in borbenost. Nekega večera so se po običajnem sestanku in predavanju spet znašli nekateri ljubljanski čebelarji, ki se ne boje svojih sitnih boljših polovic, v Unionski kleti, da bi po stari navadi malo pokramljali. Zbrani druščini je Miha takoj oznanil važno novico: spomladi bo vrgel na pašo poleg sedanjih 80 Žnideršičev še 1(M) panjev z nakladami. Čebelarji so ob tej novici osupnili. Najstarejši med njimi, ki uživaj splošno spoštovanje na« vseh. je Mihcu takole odvrnil: Funt, nikar se ne zaleti, da ti ne ho nekoč žal. Prepričan sem. da s& boš urezal. Sam sem pred 50 leti čebelaril v takih panjih in spoznal z mnogimi drugimi čebelarji vred, da niso zu naše razmere. Pa takrat so bile kur po vrsti dobre letine in drugačne paše kot danes!« Mihu je spoznal, du je prišel nocoj dolgo pričakovani čas zu temeljit odgovor in obračun. Zardel je V obraz in tresel sc je po vsem telesu, ko je nahrulil dobrodušnega sivolasega mentorja in odlikovancu z naj višjimi čebelarskimi častmi. Dejal mn je: »Zdaj vus imam kur zadosti, vi fanatični starokopitneži in trde ljubljanske betice. Prav do zadnjega dnevu se bom brezobzirno boril proti vam. Povejte mi, modri možje, koliko medu ste v preteklih 50 letih pridelali na ljubljanski solati? Niti ne veste ne, kakšen je med. Le pocukajte mulo. že čez dve leli bom pridelal več medu kot vi vsi skupaj; najmanj pet ton gu bom dobil od enega samega točenja!« l ok nit sem tudi juz. ubogi Bonifacij Sršen, spoznal, du mi je nehvaležni učenec zrasel čez glavo in mi zu vedno' zdrsnil iz rok. Uvidel sem, dn ima Mihu svoj prnv. Zuto naj le hodi po svoji izbrani poti. Ce gu bo kdaj bolela glava, bo bolela njega in ne mene. V imenu vseh navzočih sem mu zaželel mnogo sreče in ga poprosil samo za eno uslugo. Kudar bo točil tistih pet ion, nuj ne pozabi povabiti svojih dragih prijateljev iz nocojšnje druščine. Srčno radi mu bomo prišli pomagat. S seboj bomo pripeljali še stricu Mutica, če bodo pri volji. Šele ko bomo videli pet ton medu, tu veliki čudež, tukrut bomo verjeli. Mihu nas bo potem poučil, kuko se taki stvari streže in kar ori tistih družinah, ki jili je prezgodaj •n preveč razširil. Zdravil jih je tako, da jih je s sladkorno raztopino, ki ji je dodal nosemak, pobrizgal. Uspeh ni izostal. Na zimo 1959 je pitanje z noseina-koni ponovil in dosegel v naslednjem lotil dober spomladanski razvoj. Poleti je imel nenavadno močne družine in, ker je bila ugodna letina, je natočil precej medu. Ko so pa v brezpašni dobi ob žrelih čebele množično prisedale in sc je v mnogih čebelnjakih razširila počrnelost. je pobrizgal prisedajočc čebele z nose-inakom. Kmalu nato je ugotovil, da počrnelost pojenjuje. Tudi 1960. in 1961. leta ni varčeval z nosemakom; zato je razumljivo. da je bil z uspehi zadovoljen. Končno opozarja čebelar, da je v borbi Proti nosemavosti zelo važno odstranjevanje starih satov in preseljevanje družin v čiste, dezinficirane panje. ^ ^ Uporaba zadelavine. /adelavino, ki jo čebele z velikim trudom nabirajo, še vedno brezbrižno zametujemo in nič ne razmišljamo, kako bi se dala izkoristiti. Ko čistimo satnike in panje, dobimo pre-t-oj zadelavine.. Ne smemo je mešati z voščinami. ker bi s tem pokvarili vosek, la mora biti voljan, zadelavina pa ga dela krhkega. Zato je raje spravljajmo v steklenice s precej širokim vratom in, ko sc je nabere kakili 30 dkg nali jmo nanjo Pol litra špirita! Čez nekaj dni se zade-hivina raztopi in tako dobimo lakasto raztopino, s katero lahko odznotraj prepleskamo nove ali že rabljene očiščene •n ožgane panje. Tudi majhne r jaste pege v čebelarskih vrčih in toči 1 ih lahko premažemo s to raztopino, ko smo prej odstranili rio. Dobro je. če to naredimo večkrat. Pred ponovnim pleskanjem je treba predmet nalahno obrusiti z ne preveč ostrim smirkovim papirjem. Ne-V'sto zadelavino zbirajmo v pločevinastih škatlah, ki se tesno zapirajo. Od nje hihko vzamemo kroglico v velikosti češnje in jo denemo na kadilo v kadil-niku. To da prijeten vonj in ublaži dim. nkrati pa neverjetno pomiri čebele. S. H. Kuje združiti kakor zožiti! Ze od nek-(l!lj priporočamo združevanje čebeljih družin. Družina, ki zaseda v pozni jeseni osem satov, je dovolj močna, da dobro Prezimi. Taka družina se bo tudi na po- mlad kmalu razvila in to brez zoževanja. Slabše družine, ki n. pr. sedijo komaj na petih satih, pa raje združimo! S slabiči je vse polno stroškov in dela, koristi pa nobene. Bolje je imeti deset res dobrih in močnih družin kakor dvajset zožen-cev. Ce sc spomnimo, kako smo čebela-rili včasih, ko od oktobra pa do maja nismo odpirali panjev, ker smo bili prepričani, da je v lijih dovolj čebel in medu na vseh desetih satih, se sprašujem. zakaj se sedaj nekateri čebelarji toliko zavzemajo za zoževanje. Ce združujemo, imamo lahko tudi v današnjih časih močne družine, tako da nam vsaj do srede aprilu ni treba brskati po panjih v strahu, da je v njih kaj narobe. Franjo Vrčko Nepotrebno vznemirjan je čebel. Če čebele vznemirjamo, zmanjšamo donos. Zato pregledujmo panje h; takrat, ko je to res notrebno. Najslabše je, če stikamo po nanjih samo zavoljo tega. da pasemo svojo radovednost. Ni pravi čebelar listi, ki neprestano draži družine z namenom, da bi videl matico, da bi opazoval zalego v različnih stopnjah razvoja, sc prepričal. kako napreduje stavba satia v rojih itd. Družine hočejo imeti mir ne samo pozimi, ampak tudi poleti. Vsako razdiranje gnezda pomeni oviro za njihov uspešen razvoj. Čebelar mora spoznati že iz vedenja čebel na bradi, kaj se godi v nanju. Tej čebelarski umetnosti naj sc postopoma priuči. Po »Der Inikcrfreund 1961- S. K. Med za male otroke. Mali otroci večkrat ne prenesejo trsnega sladkorja, kar povzroča neki ferment. Takim otrokom je bolje dajati glukozo (grozdni sladkor) ali mešanico grozdnega in sadnega sladkorja. Edinstvena mešanica teh dveh sladkornih vrst, ki vsebuje vrh tegu še druge dragocene snovi ter prijetno tekne, je čebelji med. ^ ^ Roji in zrcalo. V * Imkerfreundu« piše neki čebelar, da so roji. ki so se usedli visoko iia drevesih in jih čebelarji ne morejo doseči, premeste drugam ali se vrnejo v svoj panj, če jih ob sončnem siju slepimo z zrcalom. Baje povzroči tudi strel iz šibrovke tik pod sedež roju. da se dvigne in odleti drugam. S. H. IGNACIJ GROM izdelovavec najboljših panjev v Sloveniji. direktor mizarskega podjetja na Vrhniki pri Ljubljani, je od leta 1961 dalje v pokoju. Na tem pomembnem razpotja njegovega življenja je prav, da se ga spomni naš list, saj je njegovo ime tesno povezano z našimi napori za napredek čebelarstva. Po malem je začel izdelovati panje leta 1924. še preden je postal samostojen mizarski mojster. Izdelal je .večje število AZ-panjev na zalogo in jih ponudil takratnemu društvu v Ljubljani, ki jih je res odkupilo. To je bil njegov začetek izdelovanja teh in drugih vrst panjev na debelo. Letno jih je izdelal do 2(M). Ko se je lota 194-5 vrnil iz internacije, se je takoj zopet lotil panjev. S tem delom je še v večji meri nadaljeval tudi potem, ko je njegova mizarska delavnica prešla v last /.veze čebelarskih društev. Po nacionalizaciji je postal tov. Grom direktor podjetja in je v tej službi ostal do upokojitve. Panje je dobavljal večinoma bivši Društveni čebelami v Ljubljani, kasneje pa njeni naslednici: podjetju Medeks. Kot samostojni mojster je izdelal okrog 2000 AZ-panjev in precej eksportovcev, po osvoboditvi pa okoli 9000 raznih panjev. Poleg panjev je napravil še 5 stalnih čebelnjakov, 300 razložljivih. 5 panjev pavi in ovce v, 250 hrvaških panjev pološk«, 150 dadant-blattovcev, 600 lang-strothovcev, 2500 prašilnikov Zandrovega sestava in 1800 panjičev štirisatarjev. I udi mnogo čebelarskega orodja smo dobili iz vrhniške mizarske delavnice: čebelnjačke za prašil ne postaje, matič-nice, prečne zapore, sipalnike, kozice za sate, osmukače za obnožino idr. Naš tovariš Grom je dobavljal panje odlične kakovosti. Boljših v Sloveniji še nihče ni izdeloval. Zlasti njegovi protivojni panji so bili v vsakem pogledu mojstrski izdelki, v morali do milimetra natančni, napravljeni iz prvovrstnega in suhega lesa. Po vojni je imel velike križe in težave pri preskrbovanju podjetja s kakovostnim lesom, zlasti s suhim, toda to težave je znal prav tako sprotno premagati kakor vse druge. Tovariš Grom pa ni samo mojster ob-liča, marveč tudi odličen čebelar. Zato je najbolje vedel, kako morajo bili izdelani panji, da so pravšnji za čebele in za čebelarja. Priznajmo mu veselega srca, da je s svojimi kakovostnimi izdelki nemalo pripomogel k napredku našega čebelarstva! Želimo mu kot upokojencu šo mnogo zdravih let ter lepih čebelarskih uspehov. Želimo tudi, naj še kdaj pa kdaj pogleda v podjetje, ki ga je ustanovil in vodil, da se prepriča, če tisti trak. po katerem teče izdelovanje panjev, še deluje po načelih, ki jih je on uveljavil za kakovostne panje. Bodi pozdravljen, lovariš! A. B. OBČNI ZBOR ČEBELARSKEGA DRUŠTVA KAMNIK — DOMŽALE Dne 6. januarja 1963 so se ob 13. uri zbrali v Domžalah zastopniki čebelarskih družin iz občin Kamnik in Domžale, da pregledajo svoje delo v preteklem letu in napravijo načrt za bodoče. Kljub neugodnemu vremenu nas je bilo prav lepo število in še Moravčani so bili zastopani. Zal. da ni mogel priti med nas naš priljubljeni predsednik Končan, ker je bil bolan. Namesto njega je vodil občni zbor podpredsednik Franc Zupan, ki je pozdravil vse čebelarje, še posebno pa 'zastopnika Zveze, tovariša profesorja Senegačnika. Iz tajniškega poročila povzemamo, da je imelo društvo štiri redne seje, več sestankov in dve predavanji. Posrečeno je bilo zlasti čebelarsko zborovanje v Komendi dne 1. julija, kjer so je zbralo 76 čebelarjev z vseh strani. Na prav lopo pripravljenem vrtu ob vzornem čebelnjaku tovariša Belcijana je vodil zborovanje predsednik Končan. Predavatelj profesor Senegačnik nas je popeljal v. davnino, ko jo tu še živel eden največjih slovenskih čebelarjev. Peter Pavel Glavar. Nadalje je govoril o pomenu čebelarstva, o naši sivki in o do- Čebelarsko zborovanje pri tov. Belcijaiiu v Komendi I. juliju I9f>2 uajunju matic, nato pa odgovarjal na številna vprašanja. Po predavanju so nas Komendčani lepo postregli. Potem smo sedeli in kramljali. Toliko smo si imeli povedati, da je čas kar prehitro niinil. Pa še zapeli smo in mlajši so se tudi zavrteli. V spomin na ta dan smo se slikali. Ob tej priliki je fotograf pritisnil tudi vozila, s katerimi smo se pripeljali na prireditev. Sklenili smo, da bomo imeli taka zborovanja vsako leto. Društvo ima 6 družin: Kamnik 32 članov, Domžale 19, Komenda 13, Homec 9, Lukovica 6 in Krtina, ki je že skoraj zaspala, pa se je po zaslugi tovariša Kovača spet zdramila, It članov. Po- sebno smo bili veseli Moravčanov, ki so se le odločili, da se priključijo našemu društvu. Le-ti so se pritoževali nad brezobzirnostjo Zavoda za čebelarstvo, ki je pripeljal k njim okoli 400 panjev in zasedel najboljša pasišča. Začelo se je pri domačih čebelarjih ropanje, pa tudi bolezni so se pojavile. Tako so zgubili vse veselje do čebelarjenja in organiziranega dela. Ko so sklicali občni zbor, je prišlo od 70 čebelarjev le 6 in niso mogli ničesar skleniti. Sklicali bodo ponoven setanek, na katerem naj bi bil navzoč tudi zastopnik društva ali Zveze, da bi Moravčane spet opogumil in jih navdušil za nadaljnje delo. k'- iK'" Zc Na zborovanje so prihiteli čebelarji z najrazličnejšimi vozili Profesor Senegačnik je nu občnem zboru poudaril važnost organizacije, ki !>i sc pokazala ravno v tem primeru. Moravčani hi se morali obrniti na Zvezo, pa l)i jim gotovo pomagala. Obljubil je. da se bo sestanka udeležil zastopnik /veze, pa tudi z Zavodom bo govoril, da odpravimo te nepravilnosti. Tuhinjske doline, ki je takoj po osvoboditvi imela svojo družino, ni mogoče zdramiti. Le en čebelar sc je priključil Kamniški družini. Člani imajo 1296 panjev, nečlani (tu je vštet tudi Tuhinj) pa približno 750 panjev. Koliko je še delu, da hi bili vsi vključeni v našem društvu! Družine se trudijo, da hi pridobile nove člane, a uspeha jc malo. Vzrok temu so predvsem slabe letine, deloma pa tudi to. da naša organizacija nima več možnosti dobavljati članom čebelarske potrebščine in krmilni sladkor po znižani ceni. Odbor želi in prosi vse člane, da kljub slabim letinam in nerazumevanju oblasti ostanejo organizaciji zvesti ter z osebnim prigovarjanjem pridobivajo nove čin nc. Osemletka na Brdu pri Lukovici ima pionirski čebelarski krožek z dvema AZ-panjema. Čebeljih bolezni ni. le spomladi se je tu in tam pojavila nosema, ki pa je izginila. Razen članarine ni imela blagajna posebnih prejemkov, zato pa je tudi prebitek prav majhen. Skušali bomo dobiti kak drug vir dohodkov. Pri volitvah smo izvolili dosedanji odbor, Moruvčanom pa smo določili eno odborniško mesto. Po daljšem razgovoru smo sprejeli Pravilnik o samopomoči. Glede prispevkov smo se zedinili, da plačajo družine v fond samopomoči po 10 din od panja. Prihodnje leto bomo ta prispevek pobirali ž(> pri članarini. Sklenili smo. da pošlje vsaka družina po enega člana v čebelarski tečaj za bolezenske preglednike. Priredili borno dve predavanji in v Kamniku čebelarsko zborovanje. Družinski odborniki bodo med letom obiskali vse čebelnjake na svojem območju. Učiteljstvo bomo naprosili, da priporoči otrokom varovanje pomladanskega cvetja, oba občinska odbora pa, da opozori Kmetijske zadruge nu pravilno škropljenje sadnega drevja. To naj bi bilo opravljeno v času, ko ne bo škode za čebele. Profesor Senegačnik je v imenu Zveze pozdravil vse čebelarje in jih pozval, da se trdno oklenejo organizacije, kajti le v skupnosti jc moč. Drugi jugoslovanski narodi nas za nušo Zvezo zavidajo, zato hodimo njeni ponosni člani. Pa tudi naše glasilo jc neprecenljive vrednosti za vsakogar, ki mu je mar napredek v čebelarstvu. Nato nas je v lepem predavanju popeljal v zimsko gnezdo čebel. Marsikdo bo sedaj drugače gledal na prezimovanje naših ljubljenk. Razen tega jc govoril o pripravah čebel na pomlad. Ob koncu občnega zbora jc ponesla deputacija našemu predsedniku odlikovanje, s katerim ga je Zveza počastila na predlog društva. Izročil, mu ga je prof. Senegačnik, opisal njegove zasluge za čebelarstvo in mu čestital v imenu Zveze. Tov. Končan je bil zaradi tolike pozornosti zelo ganjen in se je vsem lepo zahvalil. Po vrnitvi se je razvil razgovor, predavatelj pa je odgovarjal nu različna vprašan ja. Se dolgo bi kramljali, da nas ni neizprosni čas priganjal k ločitvi. Z željo,, da bi se uresničil čebelarski pozdrav Naj medi!« smo se razšli. J - M. IZ POSTOJNE Obračuni čebelarskih družin, včlanjenih v čebelarskem društvu Postojna, so za namii. Že samo dejstvo, da so bili občni zbori vseh šestih družin opravljeni v mescu decembru, to je, v določenem roku. dokazuje, da vlada pri družinah red in smisel za organizacijo. Ce dodamo k temu še to, da je bil obisk na občnih zborih zelo dober in razpravljanje o raznih težavah, ki nas včasih tarejo, dokaj živahno, lahko sklepamo, da so za nami časi, ko je bila celotna skrb za razvoj čebelarstva prepuščena izključno upravnim odborom, v večini primerov pu celo posameznim članom teh odborov. In to je vsekakor razveseljivo. Četudi je bilo razinotrivanje problemov na občnih zborih precej različno, smo si bili vsi edini v tem, da je od nas samih odvisno, kako bomo čebelarili naprej in kakšne uspehe bomo dosegli v čebelarstvu. Zavest, da se moramo opirati le na lastne sile, združene v naši organizaciji, tako glede ugotavljanju čebeljih bolezni in njih zdravljenju, kakor tudi pri ostalih problemih, je vplivala, da se je na občnih zborih prijavilo v tečaj zu čebelarske preglednike veliko število elanov. Mnogi, ki predavanjem na (etn tečaju ne bodo mogli prisostvovati v vst'h dneh trajanja, pa so izrazili željo, naj bi naše društvo naprosilo Zvezo čebelarskih društev za Slovenijo kot organizatorico navedenega tečaja, da bi bil tak tečaj tudi v Postojni konec enega izmed prihodnjih tednov. Pričel naj bi se v petek in končal v nedeljo. Predavatelja bo treba naprositi, da bi bilo zadnji dan. to je v nedeljo, predavanje čimbolj zgoščeno, s čimer bi bilo omogočeno številnim našim članom, da se seznanijo vsaj z najvažnejšo snovjo. Po več letih je prevladalo na vseh občnih zborih načelo, da morejo biti redni člani naše organizacije le tisti čebelarji, ki bodo v celoti plačali članske prispevke, med katerimi je tudi obvezna naročnina za Slovenskega čebelarja. Samo taki člani bodo lahko deležni raznih ugodnosti, kot npr. cenejšega sladkorja, ki ga naše društvo nabavlja že več let v zadostnih količinah za zimsko krmljenje čebel. Morda bo zaradi takega sklepa iz naše organizacije nekaj članov izstopilo, toda ne sme nam jih biti žal, saj ne bomo z njimi ničesar zgubili. Če se ne zavedajo, koliko truda m požrtvovalnosti je bilo treba, da se Je naš strokovni list vzdržal, če jim je prav vseeno, ali izha ja ali ne. potem niso l>ravi čebelarji in jih v naših vrstah ne bomo pogrešali. J. S. DAN ČEBELE Mednarodni dan čebele je čebelarsko društvo v Radovljici proslavilo na svojstven način. Trgovsko podjetje sželez-nina« mn je dalo na voljo izložbeno okno, v katerega je obesilo velik lepak ‘n na njem prikazalo pomen proslave. Primerna razlaga je poučila ljudi, kako važne so čebele za opraševanje sadnega drevja in pridobivanje semena. Iz razstavljenih plodov je bilo razvidno, da ni vseeno, kako so cvetovi oprašeni, da lahko način oprašitve znatno vpliva na njih množino, velikost, sladkobo in okus. Plodovi, ki so nastali iz dobro oplojenih 'vetov, so bili lepo okrogli in debeli, 'Irugi, katerih cveti so bili le delno ali slabo oplojeni, pa so bili zakržljani in enostransko razviti. Čebela je v opra-sevanju in oplojevanju cvetov pravi 'nojster in se ne more pri tem opravilu z njo meriti nobena druga žuželka. Razstavljeni so bili tudi čebelji proizvodi: med v satju, razne vrste točenega medu, skristaliziran med in vosek. Prikazano je bilo, kako pomaga čebelar čebeli pri gradnji satja. Izložba je bila okrašena še s slikami vseh treh čebeljih kast in s sliko čebelnjaka gorenjskega čebelarja kranji-čarja. Razstava je bila odprta vse do 22. decembra. Kljub trajnemu mrazu, ki je oviral postajanje pred izložbo, je bilo zanj»' veliko zanimanja. Zato upamo, da je dosegla svoj namen. Z njo smo hoteli opozoriti naše sadjarje in družbena posestva na iromen čebele v narodnem gospodarstvu, pa tudi na požrtvovalnost čebelarjev, ki pogosto zgolj iz ljubezni do teh živalic žrtvujejo lep del svojih dohodkov, da obdrže čebelje družine spomladi na primerni višini. To pa je važno, kajti le močne družine lahko uspešno opraše velike površiire, zasajene s sadnim drevjem in jagodičjem. od česar ima glavne koristi družba. V času praznovanja so bili občni zbori čebelarskih družin. Zastopniki društva so na teh zborih govorili navzočim o pomenu čebele za kmetijstvo, zlasti za sadjarstvo, in tudi o naporih čebelarjev pri vzdrževanju čebel. Poudarili so, da je povezava s kmetijskimi zadrugami in kmetijskimi referenti pri ObLO neogibno potrebna. Ti naj bi napore čebelarjev pri vzdrževanju zadostnih in zdravih čebeljih družin čimbolj podprli, saj je znano, da brez čebel ni sadja in ne semenu. ČEBELARSKO DRUŠTVO GORNJA RADGONA Društvo je imelo svoj redni letni občni zbor dne 20. januarja 1%5. Zaradi hude zime je na občni zbor prišlo le 35 članov. Zato se je začel z enourno zamudo, vse nadaljnje pa je potekalo normalno. Kljub majhni udeležbi je bilo zborovanje zelo živahno. Zvezo je zastopal na občnem zboru tovariš Bratkovič iz Maribora, ki nam je v kratkih besedah povedal več zanimivosti iz čebelarskega sveta, če se lahko tako izrazim. Poleg tega pa nam je pomagal z nasveti in napotili za organizatorično in čebelarsko delo, za kar se mu še enkrat najlopše zahvaljujemo. Tovariš predsednik je dokaj obširno in izčrpno poročal o delu društva v preteklem letu, hkrati pa je nakazal smernice za delo v nastopajočem letu. Podrobno je govoril o pasiščih in možnostih delu za zboljšanje čebelje paše. Društvo je na svojem teritoriju ustanovilo dve družini. Glede nalezljivih bolezni se ne moremo pritoževati, saj je med člani večje število preglednikov, ki skrbno nadzirajo zdravstveno stanje čebel. V zadnjih desetih letih se je pri nas pojavila samo nosemavost, pa še tu ni nikoli nastopila v taki obliki, da bi prizadejala večjo škodo. Društvo pa ima na zalogi stalno nosemakovc tablete. Volitev novega odbora je bila hitro končana; ožji odbor je ostal neizpreme-njcn. Predsednik in tajnik obhajata jubilej; deset zaporednih let že vodita društvo in sta bila letos enajstič zopet izvoljena. Po priključitvi društvu Videm je sedaj v naši organizaciji 80 članov; od teh je 65 naročenih na Slovenskega čebelarja. Statistični podatek: Od organiziranih in neorganiziranih čebelarjev je na področju našega društva kakih 1200 panjev. Povprečje bi bilo nekako (0 panjev na enega čebelarja. Površina področja meri 20.000 ha; od tega odpade na njive 7211 ha, na travnike 4414lui, na sadovnjake 1186 ha, na vinograde 952 ha, na vrtove 50 ha. na pašnike 866 ha. na gozdove 5321 ha. Na kraju je občni zbor sklenil, da bo najbolj prizadevnim članom izdal priznanja v obliki diplom, kakor je društvo to napravilo leta 1061. M. D. Rudgonski čebelarji na enem izmed svojih sestankov POROČILO ZA JANUAR Po malo toplejši prvi dekadi je spet nastopilo ekstremno hladno obdobje, ko se temperature niti podnevi niso dvignile nad ledišče. Srednje mesečne temperature našili opazovalnic so bile od —1,5" C (Škofije pri Kopru) do —7,4° C (Lovrenc na Drav. p.). Zanimivo je, da je najvišjo (+10" C, 6.1.) in najnižjo dnevno temperaturo (—28° C, 15.1.) zabeležila opazovalnica Prosenjakovci-Murska Sobota. Dnevni maksimum + 10° C je dosegla tudi opazovalnica Škofije pri Kopru (2.1.). Zemlja je bila večinoma ves mesec pod snežno odejo. Nekatere dni je vlekla močna burja. Rahla otoplitev v začetku mesca pri čebelah ni prišla do veljave, predvsem zato »e, ker je takrat deževalo. Delen izlet je bil le na opazovalnici Črnomelj-Svibnik (6. L), ponekod pa se družine niso spreletele že nad tri mesce. Mrtvic je na dnu panjev precej; tu in tam se že javlja grižavost, v splošnem Pa pri vestno zazimljenih družinah stanje še ni kritično. Ako se vreme ne bo v doglednem času popravilo, bodo nastale večje izgube čebel. Poraba hrane je nekoliko nad normalo, v drugi, najhladnejši mesečni tretjini pa jc visoka (povprečno 46,6 d kg). Breg-Tržič: Čeprav se čebelje družine že 96 dni niso spreletele, ni opaziti nobenega vznemirjenja. Škofije pri Kopru: Že več let nismo imeli takega mraza kakor letos. Strupena burja je škodovala slabo zavarovanim družinam. Kraj opazovalnice Donos ali poraba v Skupno pridobil ali porabil dkg Srednja me- sečna toplina °C Dnevi Sončni si| v urah I. II. III. izletni deževni s snežno odejo mesečni tretjini dkg Breg—Tržič — 20 — 20 — 20 — 60 — 5,9 _ 5 31 75 Dražgoše—Šk. Loka . . — — — — — — — — — žerovnica—Postojna — 5 — 55 - 50 — 110 — — 6 27 67 Kogatec - 10 — 10 — 10 L- 30 - 7,3 — 4 10 12 Lovrenc na Pohorju — 20 — 25 — 45 — 90 — 7,0 _ 4 31 35 •Selnica ob Dravi . . . — 32 - 36 — 34 — 102 — 6,0 — 5 31 46 Lovrenc na Drav. polju — 20 — 35 — 40 - 95 - 7,4 — 3 31 122 Cezanjevci- Ljutomer . — 20 — 60 — 30 — 110 — 6,9 — 4 16 41 Bučk ovci— Videm ob Ščavnici .... — 50 — 40 — 30 - 100 — 5,4 — 2 31 66 Prosenjakovci—M. Sobota — 30 — 60 — 30 — 120 — 6,2 — 4 31 27 M. Polana- -Lendava — 20 — 25 — 30 — 75 — — 3 31 80 Svibnik—Črnomelj . . — 30 — 40 — 35 — 105 — 6,4 6 22 32 Škofije pri Kopru . . — — — — - 1.5 — 6 2 99 Pušča—Bistra .... — 40 — 60 — 70 — 170 - 7,0 — 4 4 14 Ljubljana Povpreček — — — — 97,2 — — — — XIX. MEDNARODNI ČEBELARSKI KONGRES V PRAGI Po sklopu XVIII. občnega zbora Api-inondije v Madridu, bo letos mednarodni čebelarski kongres v Pragi. Kot je določil kongresni pripravljalni odbor, v katerem so zastopniki čelioslovaškega ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in vodno gospodarstvo, kakor tudi pooblaščenci Celioslovaškc zveze čebelarjev, bo trajal od 12. do 17. avgusta 1963. V zvezi s kongresom bo odprta čebelarska razstava. Teme, ki jih bodo obravnavali predavatelji na kongresu, so razvrščene v naslednje skupine: 1. Delovanje in izkušnje čebelarskih organizacij, čebelarski zakoni in uredbe. 2. Nalezljive in nenalezljive bolezni, zastrupitve in škodljivci čebel; preprečevanje in zdravljenje. 3. Opraševanjc cntoinofilnih rastlin po čebelah; gospodarska vrednost opraše-vanja (vštevši čebeljo pašo). 4. Raznoterosti iz čebelarske prakse in vede (zlasti mehanizacija). 5. Kemija in tehnologija čebeljih proizvodov (med, vosek, zadelavina, matični mleček, cvetni prah). Posamezna predavanja sinejo trajati najdlje 10 minut (100 tipkanih vrstic na papirju v obliki A4). Kratke izvlečke predavanj (30 vrst na papirju A4) je treba poslati pripravljalnemu odboru najkasneje do 31. marca 1963, in sicer izključno preko pristojnih čebelarskih zvez. To ne velja za predavanja znanstvenih delavcev in članov znanstvenih ustanov. Ta ukrep je bil določen v soglasju z generalnim sekretarjem Api-mondije, dr. Zappijem, zaradi tega, da bi bila vsa poročila na dostojni višini. Med kongresom bo tudi III. mednarodni pregled čebelarskih filmov. Filme bo ocenilo mednarodno razsodišče, v katero bo lahko imenovala svojega zastopnika vsaka država, ki bo pri pregledu sodelovala s kakim lastnim filmom. Za sodelovanje pri tem pregledu se je treba prijaviti najpozneje do 31. maja 1963. Kongresna pristojbina (tudi zu spremstvo) znaša 20 dolarjev na osebo. Sobe v hotelih bo dodeljevala turistična pisarna CEDOK v sodelovanju z vsemi svetovnimi turističnimi agencijami. Stanovanja v študentovskih domovih bo preskrbelo tajništvo kongresa. Cenike o najemnini hotelskih sob in stanovanj bodo prejeli prijavljenci z vabili. Za kongres se jc treba prijaviti najkasneje do 31. maja 1963. Po kongresu bo organizirala turistična pisarna CEDOK dva štiridnevna izletu po Cehoslovaški s primernim čebelarskim programom. OBVESTILO Čebelarsko društvo Postojna prosi pre-važevavce čebel na razna pasišča (travniška, gozdna itd.), ki leže v območju tega društva, da se obračajo za dodeljevanje pasišč naravnost na naslednje čebelarske družine: Laze, Rakek, Postojna, llrenovice, Prestranek in Košana. Ko jim bodo gori imenovane družine zuželena pasišča, dodelile, se morajo prevaževavci čebel izkazati z zdravniškim spričevalom o zdravstvenem stanju pripeljanih čebel ter plačati 10 din stoj nine od vsakega AZ-panja. Čebelarsko društvo Postojna KUPIM približno 35 naseljenih AZ-panjev s satniki v velikosti 41X26 cm in čebelnjak s čebelarskimi potrebščinami. Ste-van Dajč, Osijek, Beogradska 5/II. SEME facelije in bele medene detelje (Mellilo-tus alba), lanskoletni pridelek (1962) odlične kaljivosti nudi po zelo ugodni ceni: prvo po 600 din, drugo po 300 din za kg Pčelarska slanica Prilep. PRODAM zaradi starosti 23 naseljenih AZ-panjev stare konstrukcije. Prof. Josip Priol, Maribor, Maršičeva 10. KUPIM ročno stiskalnico zu vlivanje satnic. Ceno in obliko sporočite Mirku Lončarju, Rakičan 132, p. Murska Sobota. STREPTOMICIN pri spomladanskem krmljenju čebel ne sme manjkati. Zveza ga ima na zalogi. (Glej SC 4/1962, stran 81 in 82!)