socialno delo
letnik 39 - december 2000 - št. 6
visoka šola za socialno delo
ljubljana
Uredniški svet
Vika Beve
Franc Brine
Gabi Čačinovič Vogrinčič
Bojan Dekleva
Vito Flaker
Andreja Kavar Vidmar
Zinka Kolarič
Aniea Kos
socialno delo
Izdaja Visoka šola za soeialno delo Univerze v Ljubljani
Vse praviee pridržane
Glavni in odgovorni urednii(
Bogdan Lešnik
Urednil(i
Darja Zaviršek (knjižne reeenzije)
Srečo Dragoš (raziskave)
Jo Campling (mednarodni stiki)
Nasiov uredništva
Topniška 33,1000 Ljubljana
tel. (01) 43-77-615, faks 43-77-122
e-pošta soeialno.delo@uni-lj.si
www.vssd.uni-lj.si/sd
Urednišici svet (nad.)
Blaž Mesec
Mara Ovsenik
Jože Ramovš
Pavla Raposa Tajnšek
Tanja Rener
Bernard Stritih
Marta Vodeb Bonač
Marjan Vončina
Časopis Socialno delo objavlja teoretske članke, poročila o raziskavah s področja socialnega
dela, interdisciplinarne študije in prispevke z drugih znanstvenih in strokovnih področij, kritike in
komentarje, poročila o strokovnih srečanjih in dogodkih, pisma, knjižne recenzije in druge prispevke,
relevantne za teorijo in prakso socialnega dela. Časopis izhaja v šestih številkah na leto.
Znanstveni prispevki so recenzirani (anonimno).
Rokopisi: teoretski članki, raziskovalna poročila in druge poglobljene študije so lahko dolgi do
ene avtorske pole (30.000 znakov); daljši so lahko le izjemoma in s privoljenjem uredništva. Druga
besedila imajo lahko do pol avtorske pole. Kako naj bo urejeno besedilo za objavo, piše na zadnjih
straneh časopisa. Rokopisi so lahko vrnjeni avtorju ali avtorici v dopolnitev ali popravek z uredniškimi
in/ali recenzentskimi pripombami.
Avtorske pravice za prispevke, poslane uredništvu, pripadajo časopisu Socialno delo. Uredništvo
si pridržuje pravico preurediti ali spremeniti dele v objavo sprejetega besedila, če tako zahtevata
jasnost in razumljivost, ne da bi prej obvestilo avtorja ali avtorico.
Knjige za knjižne recenzije v Socialnem delu je treba pošiljati na naslov: Darja Zaviršek, VŠSD,
Topniška 33, 61000 Ljubljana, s pripisom: Za recenzijo v Socialnem delu.
Oglasi: za podrobne informacije pokličite ali pišite na uredništvo. Oglas, ki naj bo objavljen v
naslednji številki, je treba poslati uredništvu vsaj mesec dni pred napovedanim izidom številke. Če je
oglas že oblikovan, ga oddajte (nezloženega) na formatu A4.
Naročnik na Socialno delo postanete, če se s pismom uredništvu naročite nanj. Na enak način
sporočite morebitno spremembo naslova in druge spremembe. Študentje imajo popust, zato priložite
dokazilo.
Avtorica fotografije na naslovnici: Meta Krese (1999).
Povzetki člankov so vključeni v naslednje podatkovne baze (ki vključujejo tematsko indeksiranje,
klasifikacijske kode in popolne bibliografske navedbe): Sociological Abstracts, Linguistics & Lan-
guage Behavior Abstracts, Social Planning/Policy & Development Abstracts, Mental Health
Abstracts, Studies on Women Abstracts.
Časopis finančno podpira Ministrstvo za znanost in tehnologijo.
Tisk: Collegium graphicum, Ljubljana
Darja Zaviršek, Jelka Škerjanc
ANALIZA POLOŽAJA IZKLJUČENIH DRUŽBENIH SKUPIN
V SLOVENIJI IN PREDLOGI ZA ZMANJŠANJE NJIHOVE
IZKLJUČENOSTI V SISTEMU SOCIALNEGA VARSTVA
POROČILO O RAZISKAVI*
KONCEPTUALNI RAZMISLEK
IZKLJUČENE DRUŽBENE SKUPINE
KOT »RANLJIVE SKUPINE«
Danes največje diskriminacije doživljajo
posameznice in posamezniki, ki doživljajo
več kot eno obliko prikrajšanosti. V dana-
šnjih konceptih na področju socialnega
varstva so se uveljavili trije termini, ki ozna-
čujejo tiste skupine ljudi in posameznikov,
ki so najpogosteje izključeni iz gospodar-
skih in družbenih tokov: »diskriminirane
družbene skupine«, »izključene skupine« in
»ranljive družbene skupine«. Njihov druž-
beni položaj zaznamujejo tri vrste diskrimi-
niranosti in izključenosti:
•	ekonomska-, ker je v današnjih zahod-
nih družbah obča vrednota subjekt, sposo-
ben ustvarjati dobiček, ki se na zunaj zdi
povsem avtonomen in neodvisen, je eko-
nomska prikrajšanost temelj za številne
druge diskriminacije;
•	socialna: subjekti nimajo družbenega
vpliva in ne zasedajo tistih delovnih mest
ter tistih družbeno pozitivno vrednotenih
družbenih vlog, ki bi jim prinesle socialno
pozitivno vrednoteno identiteto in dolo-
čeno količino vpliva in moči v procesih
odločanja;
•	kulturna-, ker so družbene norme po-
vezane z večinsko normo, temelji kulturna
diskriminacija na poniževanju ljudi, ki jim
pripisujemo negativne lastnosti, in na
povzdigovanju tistih, ki jim pripisujemo
pozitivne lastnosti in ki potrjujejo obstoječe
ideale telesne lepote, kreposti, inteligence
itn., kar so lastnosti pripadnikov večinske
kulture.
Če sintagmi »diskriminirane družbene
skupine« in »izključene skupine« še opozar-
jata na neenako razmerje moči (v ekonom-
skem, socialnem, političnem in kulturnem
smislu) med tistimi, ki imajo v družbi več
moči in vpliva, in tistimi, ki ju imajo manj,
pa sintagma »ranljiva družbena skupina«
zamegljuje dejstvo neenakih razmerij moči.
Koncept »ranljivih družbenih skupin« iz-
haja iz predpostavke, da so neenaka družbe-
na razmerja strukturna in nespremenljiva
danost in da cilj socialnih držav ni spre-
memba obstoječih razmerij moči, temveč
le blažitev in zmanjšanje škode za tiste ljudi,
ki v takem konceptu dobijo etiketo »ranlji-
vih«. Ta sintagma deloma zamegli dejanske
izvore neenakosti, saj poimenovati koga kot
pripadnika ranljive skupine premesti pro-
blem v njega samega. Človek postane pro-
blem kot del določene skupine.
Za boljšo pojasnitev takega součinko-
vanja vzemimo partikularen primer ženske
z dvema otrokoma, ki je bila septembra
1997 prisilno izseljena in nekdanjega ob-
činskega stanovanja v Ljubljani (Zaviršek
1998a). Lahko bi šlo tudi za katero koli
drugo osebo, pri kateri bi začele prikrajša-
nosti delovati kot sistem, ki omogoča izklju-
čevanje. Ker vemo, da diskriminacije in
izključitve nikoli niso naključni dogodki,
temveč so vgrajeni v delovanje oblasti in
političnih sistemov, lahko z analizo elemen-
tov prikrajšanosti pri tej določeni osebi
vidimo subtilno delovanje mehanizmov
oblasti, da bi se ohranila oblastna razmerja
Raziskavo je naročilo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve v letu 1998.
387
DARJA ZAVIRŠEK, JELKA ŠKERJANC
enih družbenih skupin v razmerju z dru-
gimi. Ta razmerja ostajajo stalna, se ponav-
ljajo in reproducirajo sama od sebe. V življe-
njski zgodbi te partikularne osebe se raz-
krije součinkovanje ekonomskih, socialnih
in kulturnih prikrajšanosti:
1.	ženska je v novi državi pridobila slo-
vensko državljanstvo in postala »Slovenka
drugega reda«;
2.	ima dolgotrajne izkušnje z revščino in
življenjem na eksistenčnem robu;
3.	sama skrbi za dva otroka;
4.	ima šibko socialno podporno mrežo;
5.	njeno ime in priimek jo uvrščata v
med kulturno devalvirane državljane in
državljanke.
Zato je izraz »ranljiva družbena skupina«
ustrezno uporabljati takrat, ko želimo opo-
zoriti, da so v določeni situaciji ustvarjeni
pogoji, da se sproži proces, ki pripelje do
izključevanja. Takim procesom lahko
sledimo na primer med fizično oviranimi,
ki bi želeli študirati na eni od ljubljanskih
fakultet, pa so samo tri od njih docela
dostopne ljudem z vozički; med duševno
prizadetimi, ki bi hoteli živeti samostojnejše
življenje v lokalni skupnosti, če bi le prejeli
ustrezno spremljanje in pomoč; med žen-
skami, ki doživljajo nasilje, pa jim socia-
lizacija in patriarhalne družbene vrednote
onemogočajo, da bi premagale sram in
strah in o tem spregovorile ter poiskale
pomoč; romskim otrokom, ki so v pred-
šolski dobi zaradi socialne zanemarjenosti
in ekonomskih razmer pogosto razvrščeni
v kategorijo duševno prizadetih; med ljud-
mi z dolgotrajnimi težavami v duševnem
zdravju, ki so v času duševne krize hospita-
lizirani in prejmejo negativno etiketo, ki jim
preprečuje konkurirati na trgu dela.
Koncept »ranljivosti« opozarja, da se
človek znajde v določeni situaciji (nasilje,
odvisnost, brezposelnost, telesna poškod-
ba, starost, bolezen ipd.), ali pa je vanjo
rojen (organska poškodba od rojstva, revna
družina, pripadnost zgodovinsko diskrimi-
nirani etnični manjšini ipd.), kar ga naredi
ranljivejšega v tem smislu, da se bodo na
eno od značilnosti prilepile tudi druge ran-
ljivosti (premožna direktorica banke, ki
doživlja fizično nasilje, še ne pripada iz-
ključenim družbenim skupinam, vseeno pa
preživljanje nasilja pomeni element ranlji-
vosti, ki lahko v daljšem obdobju pripelje
do procesov družbenega izključevanja).
Drug argument za rabo koncepta »ranljivih
družbenih skupin« je fenomen atribucije ali
pripisovanja, saj se prav določenim osebam
v družbi, ki doživljajo eno ali več ranljivosti,
pripišejo tudi druge negativne lastnosti ali
oznake, zaradi katerih se njihova ranljivost
poglobi in začne delovati izključevalsko ali
diskriminatorno.
Izraz »ranljiva družbena skupina« opo-
zarja torej na procesualnost v življenju
človeka in na verjetnost kumulacije ali
nalaganja negativnih situacij, ki peljejo od
ranljivosti posameznika ali posameznice do
izključenosti.
Ob navzočnosti enega ali več negativnih
dejavnikov v življenju človeka lahko govo-
rimo o tem, da je človek postal del t. i. izklju-
čene družbene skupine. Ranljivost je pot
do take identitete in pomeni proces po-
manjkanja ali izgubljanja vpliva nad pome-
mbnimi področji življenja. Praviloma se
dogaja se na različnih ravneh: osebni, med-
osebni, družbeni.
DRUŽBENO VKLJUČEVANJE, OPOLNOMOČENJE
IN ZAGOVORNIŠTVO
Dobra je tista socialna politika, ki daje tudi
najranljivejšim skupinam ljudi priložnost,
da izboljšajo svoj položaj in da ne postanejo
izključena družbena skupina. To pa pome-
ni, da ustvarja in zagotavlja ukrepe in sto-
ritve, ki omogočijo posamezniku zadržanje
in povečevanje vpliva nad svojim življe-
njem, da torej človeka »opoh^omočijo«. Zato
dobra socialna politika ne pomeni samo od-
ziva na človekovo družbeno stisko, temveč
predpostavlja ukrepe za polnovredno par-
ticipacijo vseh članov družbe na področjih
zaposlovanja, izobraževanja, stanovanj,
spreminjanja javnega mnenja, odločanja o
pomoči, ki jo človek potrebuje, ipd. Taka
socialna politika temelji na načelu soude-
leženosti uporabnikov, ki potrebujejo po-
moč v procesih odločanja, o ukrepih, ki jih
bo država storila v njihovo korist.
Opolnomočenje je proces, pri katerem
se človek najprej zave zatiralskih struktur
388
ANALIZA POLOŽAJA IZKLJUČENIH DRUŽBENIH SKUPIN V SLOVENIJI...
in se jim začne sistematično zoperstavljati,
namesto da zatiranje internalizira in tako
slabša svojo samopodobo (Zaviršek 1997).
Lahko gre za individualni ali za kolektivni
proces. Opolnomočenje je mogoče doseči
le tako, da uporabniki socialnega varstva
skupaj s strokovnjaki postanejo enako-
vredno vključeni v procese odločanja o
svojem življenju, in tako, da postane »moč
uporabnikov enaka moči drugih držav-
ljanov« (Lamovec 1998: 18). Nekateri po-
udarjajo, da je mogoče doseči opolnomoče-
nje le z uporabniškim gibanjem (ibid : 17).
Jelka Škerjanc (1996) poudarja, da opolno-
močenje pomeni možnost odločanja o
izbirah na področju treh bistvenih življenj-
skih področij:
•	kje bom živela
•	kaj bom delala
•	kdo me bo pri tem podpiral.
Eden od vidikov opolnomočenja je
zagovorništvo, ki ga lahko definiramo kot
dejavnost, v katero je vključena oseba ali
več oseb, ki se zavzemajo za koristi dolo-
čenega človeka in poskušajo preprečiti
predlagane spremembe, ki bi še poslabšale
njegov ali njen položaj. Cilj zagovorništva
je, da se povečata moč in vpliv osebe, ki je
postavljena v devalviran položaj. Načelo
zagovorništva je, da niso pomembne člo-
vekove diagnoze, temveč je treba izumiti
različne tipe zagovorništva (profesionalno,
laično, kolektivno, starševsko, vrstniško,
samozagovorništvo), ki bi čim učinkoviteje
zastopala človekove interese v institucijah,
v družinah in v odnosu do posameznih
strokovnjakov v socialnih, medicinskih,
pravnih in drugih državnih služb.
Posamezniki in posameznice, ki pripa-
dajo izključenim družbenim skupinam,
potrebujejo zagovornike in zagovornice, saj
so sami pogosto v položaju, ko so v social-
nem varstvu kršene njihove pravice (v
zavodih in psihiatričnih bolnicah, v social-
nih in drugih državnih službah). Večja ko
je stopnja družbene devalvacije in diskri-
minacije, večja je verjetnost, da ljudje, ki
pripadajo izključenih skupinam, ne bodo
dobili ustrezne pomoči, da njihove potrebe
in želje ne bodo upoštevane in da bodo
nove rešitve take, ki bodo še poslabšale
njihov položaj. Številne študije ugotavljajo,
da je za človeka najbolje, če je zagovornik
neodvisen od institucij, od katerih je
odvisen uporabnik in od katerih naj bi ga
zagovornik ščitil (Brandon et al. 1995;
Lamovec 1998). Neodvisni zagovornik je
pogoj dobrega zagovorništva. V današnji
situaciji v Sloveniji se zdi nujno, da se
vzpostavi sistem neodvisnih zagovornikov
in zagovornic na vseh področjih socialnega
varstva, kje se srečujemo z izključenimi
skupinami prebivalstva.
INDIKATORJI IZKLJUČENOSTI
Indikatorji izključevanja se med seboj
prepletajo (ko na primer posameznik/ica
zasluži boljše delovno mesto, pa ga ne dobi,
ker ga lahko dobijo samo osebe, ki v kul-
turnem pogledu niso negativno vredno-
tene; ko je oseba ekonomsko ranljiva,
obenem pa doživlja izključevanje na po-
dročju relevantnih informacij, itn.). Tako se
ekonomski prikrajšanosti pridruži tudi
kulturna in na koncu je komaj mogoče
videti, katera je pomembnejša in katera je
najbolj pripomogla k temu, da posameznik
postane pripadnik izključene družbene
skupine. Indikatorje izključenosti delimo
na:
1.	ekonomske
2.	socialne
3.	psihološke.
Ad 1. Med ekonomske indikatorje prište-
vamo:
•	otežen dostop do izobraževanja, zlasti
študija;
•	nedostopnost do dela/brezposelnost;
•	pomanjkanje možnosti izbire pri po-
klicnem izobraževanju;
•	pomanjkanje možnosti izbire poklica;
•	pomanjkanje informacij.
Ad 2. Med socialne indikatorje prište-
vamo:
•	institucionalizem, hospitalizem in
azilarno prakso;
•	socialno varstvo, ki temelji pretežno
na načelu skrbi za ljudi, ki potrebujejo
pomoč, in manj na osebni avtonomiji in
individualnih pravicah (infantilizacija in
pokroviteljski odnos do uporabnikov so-
cialnega varstva);
389
DARJA ZAVIRŠEK, JELKA ŠKERJANC
•	odsotnost izbire izvajalcev socialnih
storitev;
•	sistem »paketa« — ko ustanova social-
nega varstva ponudi človeku paket storitev,
ki jih mora uporabnik v celoti sprejeti ali
zavrniti (primer je varstveno delovni
center, kjer ima oseba zagotovljeno dnevno
vodenje in varstvo, vendar le, če obiskuje
VDC; človek, ki potrebuje stanovanje,
nekajurno nego in hrano, mora zaradi teh
potreb vse življenje živeti v zavodu; osebe,
ki potrebujejo pomoč pri vzgoji otroka,
morajo dati otroka v rejo);
•	oteženo gibanje in arhitektonske ovire.
Ad3- Med psihološke indikatorje prište-
vamo:
•	skromno samopodobo in samozavest
osebe, ki doživlja izključevanje;
•	doživljanje interpersonalne in institu-
cionalne viktimizacije;
•	občutek, da je treba biti hvaležen
državi;
•	strah, da bi imela zahteva po boljših
uslugah negativne posledice in privedla do
novih izključevanj;
•	nezaupanje v institut pravne države;
•	atribucijo ali pripisovanje negativnih
etiket;
•	stereotipe in z njimi obarvano javno
mnenje o določeni socialni problematiki;
•	socialno izolacijo in dolgotrajno osam-
ljenost;
•	občutek, da nima pomena zahtevati
spremembe, saj se ne bo nič spremenilo.
PROTISLOVJA, KI VZDRŽUJEJO
SOCIALNO IZKLJUČEVANJE NA PODROČJU
SOCIALNEGA VARSTVA V SLOVENIJI
Znotraj socialnega varstva se pojavlja ambi-
valenten odnos do ljudi, ki pripadajo ranlji-
vim družbenim skupinam, in številna pro-
tislovja, izmed katerih so najpomembnejša
tale.
Protislovje med pomočjo/skrbjo in
segregacijo. Eden od protislovij je nasprotje
med ekonomsko razmeroma dobro organi-
zirano skrbjo za ljudi, ki potrebujejo po-
moč, in stopnjo njihove avtonomije. Najce-
lovitejšo skrb ponujajo različni zavodi, ki
pa so obenem najznačilnejša oblika segre-
gacijske prakse. Uporabnikom so sicer
ponujene različne institucionalne oblike
pomoči, a njihov segregacijski model ne-
gativno vpliva na kvaliteto uporabnikovega
življenja in na njegovo samostojnost. Po eni
strani je torej za ljudi »poskrbljeno«, po
drugi strani pa bodo isti ljudje izključeni iz
vseh segmentov družbenega dogajanja in
odločanja. Skrb paradoksno v slovenskem
socialnem varstvu povzroči vsaj socialno
omrtvičenje uporabnikov, za katere skrbi,
pri nekaterih pa povzroči dokončno social-
no smrt. Vrednota »varovanja uporabnikov«,
ki se izkazuje v ohranjanju zavodov, stano-
vanjskih skupin, posebnih delovnih mest
in šol in v želji, graditi nove zavode, tako
povečuje odvisnost uporabnikov od institu-
cionalne skrbi. Pomoč in skrb v socialnem
varstvu najpogosteje pomenita, da so opu-
ščena tista učenja, ki bi naredila uporabnike
samostojnejše in asertivnejše pri razvijanju
svojih sposobnosti. Primera: ljudje, ki
ostajajo v socialnih zavodih, v katerih je
zanje »poskrbljeno« za vse življenje, posta-
nejo povsem nesposobni za opravljanje
enostavnih vsakdanjih opravil, ki so jih bili
sposobni pred prihodom v zavod; ljudje, ki
jim najprej ponudimo »posebne šole«, zato
da bi jim »pomagali« pri osnovni izobrazbi,
dobijo v paketu te »skrbi« praviloma izbiro
med dvema poklicema: poklicem telefo-
nista ali človeka, ki fotokopira.
Protislovje med ekonomskimi in psiho-
loškimi potrebami. Uporabniki in uporab-
nice v socialnem varstvu pogosto potrebu-
jejo zgolj ekonomsko pomoč, namesto tega
pa dobijo druge vrste pomoči, ki jih ne
potrebujejo (psihološko pomoč, kontrolo).
Primera: zaradi socialne in ekonomske
stiske mora ženska oddati otroke v rejo, saj
je urejanje rejništev za socialne službe
najpogostejši način pomoči ženskam, ki
ostanejo brez stanovanja; mladi ljudje, ki ne
morejo (brezdomstvo staršev) ali nočejo
(nasilje, zlorabe) živeti v svoji primarni
družini, so nameščeni v stanovanjsko
skupino, ki ima terapevtsko in kontrolno
naravo.
Protislovje med individualnimi potre-
bami in skupinskim prepoznavanjem
potreb. Ljudje ki doživljajo diskriminacijo,
so razvrščeni v skupine, ki poudarjajo
390
ANALIZA POLOŽAJA IZKLJUČENIH DRUŽBENIH SKUPIN V SLOVENIJI...
njihove skupinske značilnosti (skupina
revnih, skupina prizadetih, skupina žensk,
skupina gibalno oviranih...). Ob tem
pozabimo na njihove individualne razlike.
Strokovni argument za tako razvrščanje je,
da je šele z umestitvijo individua v dolo-
čeno skupino mogoče odgovoriti na njego-
ve potrebe (atribucija invalida je pogoj, da
lahko človek kandidira na določenih
razpisih in dobiva določene denarne do-
datke). Ker pa je vprašanje izključenosti
predvsem individualno vprašanje, zahteva
tudi individualne odgovore. Razvrščanje
ljudi v skupine ima pogosto tele posledice:
(1) vzpostavi družbeno distanco med
skupino »mi« in skupino »drugi« (biti drugi
pomeni biti nekaj manj); (2) skupina
postane predmet obravnave, v katerih se
izgubijo subjektivne izkušnje posamez-
nikov in posameznic; (3) skupino vidimo
kot simbol za nekaj drugega, pogosto za kaj,
kar ljudje zavračajo in česar jih je strah
(vzpostavi se možnost atribucij); (4)
skupina postane projekcijsko platno za vse
tiste lastnosti, ki veljajo v družbi kot nega-
tivne (neuspešnost, odvisnost, nesposob-
nost); (5) pri označevanju osebe kot
pripadnika določene skupine praviloma
poudarjamo njegove ali njene negativne
lastnosti, pozabljamo pa individualne spo-
sobnosti, talente in pravice posameznika in
posameznice.
Protislovje med institucijami »popol-
nega pokritja« in socialnimi službami, ki
ne ponujajo »popolnega pokritja«. V
zadnjih letih so se na področju socialnega
varstva uveljavili novi programi, ki naj bi
ponujali posameznikom kvalitetnejšo
pomoč in podporo, obenem pa nadomestili
njihovo bivanje v institucijah z bivanjem v
skupnosti. Taki programi so stanovanjske
skupine (23 po Sloveniji — zlasti za mlade)
in mobilna pomoč na domu v primerih
duševne prizadetost ali starosti. Protislovje
v njihovem delovanju je najti v tem, da po
eni strani razvijajo individualnejše oblike
pomoči in neinstitucionaliziran način dela,
po drugi strani pa doživljajo njihovi upo-
rabniki nove zlorabe zaradi pomanjkljivega
»popolnega pokritja«. Socialna služba, ki naj
bi bila primer kvalitetne službe, je organi-
zirana tako, da ne upošteva potreb svojih
uporabnikov, temveč potrebe strokov-
njakov (prosti vikendi, prazniki in poletni
meseci). Primer: stanovanjske skupine za
mlade se v Ljubljani (drugi kraje niso
raziskani) vsak drugi konec tedna (od petka
popoldan do nedelje zvečer) popolnoma
zaprejo. Njihovo osebje trdi, da s tem spod-
bujajo mlade, da se vračajo k primarnim
družinam in ne zgubijo stika z nekdanjim
domačim okoljem. V praksi se dogaja, da
mladi ljudje, ki živijo v stanovanjskih
skupinah, nimajo doma, kamor bi se vračali.
Mnogi mladi postanejo med petkom in
nedeljo skriti brezdomci, ki se potikajo po
Ljubljani, nekateri pa se vrnejo domov, kjer
ob vikendih doživljajo kontinuirane zlorabe
(nasilje, spolne zlorabe, psihološko izrab-
ljanje). Podobno je v poletnih mesecih, kjer
se stanovanjske skupine zaprejo sredi
junija, njihovi stanovalci pa so, če ne morejo
domov, poslani v kolonije RK in na mladin-
ske tabore. Drug primer: pomoč na domu
za stare se med daljšimi prazniki (Božič in
Novo leto) praviloma ukine, kar za mnoge
stare ljudi pomeni kontinuirano duševno
stisko zaradi strahu, da ostanejo sami in
brez pomoči.
IZKLJUČENE DRUŽBENE SKUPINE
NA PODROČJU SOCIALNEGA VARSTVA
UVOD
Med najbolj izključene družbene skupine
na področju socialnega varstva v Sloveniji
sodijo:
•	nekatere skupine mladih
•	nekatere skupine žensk
•	ljudje z dolgotrajnimi duševnimi
stiskami
•	ljudje z gibalnimi oviranostmi in
motnjami v duševnem razvoju
•	svojci ljudi z različnimi prizadetostmi
(duševnimi stiskami, gibalno oviranostjo,
motnjami v duševnem razvoju)
•	Romi in Rominje
•	stari ljudje
•	nekatere skupine otrok
•	ljudje brez slovenskega državljanstva
•	begunci, ki še živijo v zbirnih centrih
po Sloveniji.
391
DARJA ZAVIRŠEK, JELKA ŠKERJANC
V tem besedilu bova podrobneje obrav-
navali le nekatere izmed naštetih skupin,
ki jih uvrščamo med najranljivejše in
izključene skupine v Sloveniji: določene
skupine žensk, ljudi z dolgotrajnimi teža-
vami v duševnem zdravju, ljudi z gibalnimi
oviranostmi in motnjami v duševnem
razvoju, Rome in Rominje, stare ljudi in
nekatere skupine otrok.
ŽENSKE
OPIS PROBLEMATIKE
Upoštevanje analitične kategorije spola v
socialnem varstvu je v Sloveniji značilno od
konca 80. let. Zaznamovano je z delom
feministične teorije in prakse na tem
področju (ustanovitev prvega telefona za
pretepene ženske in otroke leta 1989;
ustanovitev Ženske svetovalnice in Skupine
za uresničevanje psihosocialnih potreb
žensk leta 1993; ustanovitev Združenja
proti spolnim zlorabam in državnih in
nevladnih varnih hiš za ženske in otroke,
žrtve nasilja, po Sloveniji od leta 1996;
uvajanje feminističnega svetovanja in
ženskih skupin za samopomoč na podro-
čjih odvisnosti po Sloveniji). Iz naštetega
je mogoče ugotoviti, da so se programi za
področje ženske problematike razvili
pretežno v nevladnem sektorju in v večini
državnih socialnih služb ne obstajajo.
Značilno je, da je problematika žensk
uvrščena v t. i. »družinsko problematiko« in
s tem tudi zamegljena. Med klasične
programe, ki jih ponujajo državne socialne
službe, je najpogosteje najti skupine za
samopomoč po razvezi, urejanje rejništva,
skrbništva in preživnin. Številni drugi
problemi, s katerimi se srečujejo ženske, pa
so neprepoznani, strokovnjakinje nanje ne
znajo ustrezno odgovoriti (nasilje, spolne
zlorabe, brezdomstvo, prostitucija, duševne
stiske žensk, podpora pri skrbi za otroka
brez restriktivnih ukrepov ipd.).
Tako je mogoče med ženskami, ki jih lah-
ko v Sloveniji uvrstimo med najranljivejše
in izključene skupine ljudi, najti te skupine:
1. ženske, ki doživljajo fizično, psihično
in spolno nasilje;
2.	ženske, ki se umaknejo pred nasiljem,
nekdanji partner pa jim še vedno grozi z
nasiljem;
3.	ženske, ki same skrbijo za svoje otroke;
4.	ženske brez otrok, brez zaposlitve in
brez stanovanja;
5.	ženske, ki so samske in brezposelne
in imajo zasilno namestitev, ki jo odplaču-
jejo v obliki neplačanega gospodinjskega in
spolnega dela;
6.	ženske, ki nimajo slovenskega držav-
ljanstva;
7.	ženske, ki so gibalno ovirane, imajo
motnje v duševnem razvoju ali dolgotrajne
duševne stiske;
8.	ženske, ki pripadajo etničnim manjši-
nam (predvsem Rominje);
9.	starejše ženske, ki ne morejo več v
celoti skrbeti zase in živijo bodisi same ali
z neustrezno podporo.
PROBLEMI ŽENSK PO POSAMEZNIH SKUPINAH
Ženske, ki doživljajo nasilje
Odkrivanje nasilja nad ženskami narašča,
zaradi pomanjkljive metodologije, ozave-
ščenosti za problematiko pa ni mogoče
ugotoviti, ali dejansko narašča tudi nasilje
nad ženskami. Nasilje nad ženskami in
otroki je mogoče najti v policijskih stati-
stikah v okviru prekrškov zoper javni red
in mir, člen 11/4 (prepiranje, kričanje ipd.
v zaprtih prostorih), in v statistikah o
kaznivih dejanjih (dejanja z elementi nasi-
lja, kjer je mogoče najti pretežno dejanja,
povezana z družinskim nasiljem). Na obeh
področjih se številke povečujejo, tako da je
bilo leta 1997 podano 10.639 predlogov o
prekršku zoper javni red in mir po členu
11/4 (skoraj 1.000 predlogov več kot leta
1996, ko jih je bilo 9.797). Prav za ta dejanja
domnevamo, da gre v veliki meri za nasilje
v družini (Ministrstvo za notranje zadeve,
vir: Katja Bašič). V letu 1997 je bilo storjenih
1.317 kaznivih dejanj z elementi nasilja, med
katerimi je mogoče najti primere kaznivih
dejanj nasilja v družini (leta 1996 je bilo teh
dejanj 1.111). Ker pa se primeri nasilja nad
ženskami in otroki specifično ne beležijo,
na kar je Katja Bašič opozorila že leta 1990
392
ANALIZA POLOŽAJA IZKLJUČENIH DRUŽBENIH SKUPIN V SLOVENIJI...
(Bašič, Striker 1990), ni mogoče natančno
ugotoviti obstoječega stanja. Še bolj kot
kvantitativne analize nam o velikem številu
žensk in otrok, ki daljši čas preživljajo
nasilje doma, govorijo k\^alitativne socialne
raziskave.
Na področju socialnega varstva ne
obstajajo programi za delo z ženskami, ki
preživljajo nasilje, temveč je to še vedno
praviloma obravnavano kot »družinska
patologija« in kot primer »nefunkcionalne
družine«. Ker največ fizičnega nasilja nad
ženskami izvajajo zakonski možje ali
izvenzakonski parterji, je najverjetneje, da
morajo ženske, ki preživljajo nasilje, bežati
od doma, torej iz prostora zasebnosti, ki
formalno velja za prostor varnosti. Za
pomoč ženskam, ki doživljajo nasilje, so v
socialnem varstvu značilne tele pomanj-
kljivosti:
Neprepoznavanje nasilja. Strokovnega
dela z ženskami, žrtvami nasilja, v Centrih
za socialno delo ni, temveč deluje pomoč
tako, da zaobide problem nasilja in se
socialno delo ukvarja z znanimi in navidez
lažje obvladljivimi segmenti: alkoholizem,
denarna pomoč, stiki z otroki, rejništvo,
skrbništvo. Tako se problem nasilja pora-
zdeli po posameznih referatih (gl. Zaviršek
1997).
Ozke in tradicionalistične definicije
nasilja. Uveljavljene definicije nasilja
upoštevajo zlasti fizično nasilje, ki je vidno
in dolgotrajno, ne upoštevajo pa psihičnega
in spolnega nasilja. Ženska, ki je prišla po
pomoč v Žensko svetovalnico, je povedala,
da jo je možev molk tako izčrpaval, da ga je
nekoč celo prosila, da naj jo raje udari, samo
da ne bo več tiho: »Naredila sem vse, samo
da je spet spregovoril« (Hodnik, Meden
1998: 26).
Neupoštevanje zveze med nasiljem in
skritim brezdomstvom. Brezdomstvo je
pogosta posledica nasilja nad ženskami.
Ženske, ki preživljajo nasilje, živijo najpo-
gosteje skrite oblike brezdomstva, kot so
spanje v parku ali po vežah, bivanje pri
sorodnikih ali pri prijateljici, umik v psi-
hiatrično institucijo, podnevi in zlasti po-
zimi postopanje po trgovinah. Prav zaradi
tihega brezdomstva, ki ga poskuša ženska
čimbolj skriti pred zunanjim svetom, če ima
otroke, pa živeti tako, da bi bilo čim manj
podobno brezdomstvu, postane njena
stiska družbeno sprejemljiva in se nanjo
različne službe še manj učinkovito odzivajo.
Ženske, ki bežijo pred nasiljem, ponava-
di preživljajo nasilje že daljši čas, saj v prvi
fazi od nasilneža sploh ne bežijo in same
dokaj realno ocenijo nevarnost, ki jim preti.
To se je najbolje izkazalo v primerih, kjer
so socialne delavke, zdravniki ali policisti
svetovali ženskam, naj gredo domov, in ko
so to tudi storile, so nekatere plačale z
življenjem. Zato je postalo eno od pravil v
socialnem delu, da verjamemo predvsem
njeni lastni oceni tveganja. Oditi iz nasilne
zveze pomeni najprej in predvsem imeti
varen in stalen prostor, v katerega lahko
človek pobegne.
Ženske, ki se umaknejo pred nasiljem,
nekdanji partner pa jim še vedno grozi
V	takih primerih gre najpogosteje za
primere dolgoletnega nasilja, kjer partner
več let nadleguje in grozi ženski, tudi če se
ta odseli.
V	številnih zahodnih državah (Velika
Britanija, ZDA idr.) se je za ranljive skupine
ljudi uveljavila kategorija »ljudje s priori-
tetnimi potrebami« (priority need), ki na
primer v Veliki Britaniji obsega naslednje
skupine ljudi:
•	odrasli z odvisnimi otroki, mlajšimi od
16 let;
•	noseče ženske;
•	brezdomci zaradi naravnih katastrof,
ognja ipd.;
•	ranljive skupine ljudi, kot so stari,
ljudje z duševnimi prizadetostmi, fizično
oviranostjo ali z drugimi posebnimi razlogi
(Tackling Domestic Violence 1998: 48).
Med »posebne razloge« uvrščajo strokov-
ne delavke prav ženske, ki preživljajo nasilje
ali pa so ogrožene, ko se že umaknejo iz
svojega doma. Po tem zakonu veljajo za
skupine s prioritetnimi potrebami tako
ženske, ki doživljajo različne vrste nasilja,
kot tiste, ki so se že umaknile, vendar so še
vedno v nevarnosti. V zadnjem primeru
lahko ženska zaprosi za stanovanje tudi v
drugem delu mesta ali kjer koli drugje v
državi, da si zagotovi varnost.
393
DARJA ZAVIRŠEK, JELKA ŠKERJANC
Številne zahodne države so že sprejele
zakon, po katerem se nasilnež ne sme
približati delovnemu mestu ali stanovanju,
v katerem je žrtev. V Avstriji so pred
nedavnim sprejeli tudi zakon, po katerem
mora storilec v nekaj dneh zapustiti
stanovanje, v katerem živi žrtev. Take
zahteve bi morale v Sloveniji priti tudi s
področja socialnega varstva, kjer se strokov-
njaki in strokovnjakinje najpogosteje
srečujejo z žrtvami nasilja.
Ženske, ki same skrbijo za svoje otroke
Žensko-centrirana gospodinjstva so najpo-
gosteje revnejša kot tista, kjer se člani in
članice gospodinjstva preživljajo z dohodki
tako moškega kot ženske. Ženske imajo
pogosteje nižje dohodke in jih morajo
razdeljevati med otroke in včasih ostarele
starše. Pogosto ne prejemajo preživnin in
imajo manj priložnosti za pridobitev
socialnega stanovanja, saj imajo pred njimi
prednost mlade družine. Po popisu iz leta
1991 smo imeli 15% mater z otroki in 3%
očetov z otroki (Statistični urad RS, 1996).
Ženske z otroki so enostarševska družin-
sko skupnost, ki je v Sloveniji, v nasprotju z
drugimi evropskimi državami, diskrimi-
nirana tudi v razmerju do družin z dvema
odraslima staršema. Veljavni Pravilnik o
merilih za dodeljevanje solidarnostnih
stanovanj (Ur. 1. RS 18/92) daje prednost
pri pridobitvi stanovanja »mladim druži-
nam«, torej skupnosti z dvema odraslima
osebama, ki nista starejši od 30 let. Tudi tu
se pokaže skrajno nerazumevanje slabih
materialnih razmer, v kateri živijo osebe, ki
same skrbijo za svoje otroke in ki so prav
zaradi tega v zahodnih državah uvrščene
med najranljivejše skupine prebivalstva
tudi pri pridobitvi stanovanja (Leskošek
1997). Slovenija je podpisala Istanbulsko
deklaracijo, ne da bi v praksi dokazala, da
resnično odgovorno sprejema »posebne
ukrepe« za »prikrajšane in posebno ranljive
skupine«. To se še nazorneje pokaže pri
analizi točkovnika za določanje upravi-
čenosti za uvrstitev na seznam upravi-
čencev do socialnega stanovanja. Ta določa,
da se mora točkovati tudi površina stano-
vanja, v kateri oseba trenutno prebiva, pa
čeprav gre za bivanje v instituciji zaradi
brezdomstva. V nekaterih primerih je
mogoče opaziti posebno abotne situacije,
saj komisije za točkovanje bivalnih površin
merijo tudi sobe, v katerih živijo pretepene
ženske z otroki (v zatočiščih in varnih
hišah), ki so se morale umakniti pred
nasiljem in so v zasilnih namestitvah za-
časno in so torej v resnici skrite brezdomke.
Ženske brez otrok, brez zaposlitve
in brez stanovanja,
uvrščene v skupino brezdomk
Gre za majhno skupino žensk, saj je brez-
domstvo med ženskami tako močno sank-
cionirano, da večina žensk poskusi najraz-
ličnejše oblike pomoči in samopomoči, pre-
den zdrknejo v to skupino. V Ljubljani je v
Zavetišču za brezdomce približno 10 od-
stotkov žensk, vseh brezdomcev pa v mestu
ocenjujejo na okoli 300 (Kosec 1996: 112-
117). Leta 1997 je bilo v Zavetišču za
brezdomce v Mariboru 60 oseb, povprečno
pa jih prenočuje v njem 15 oseb, od tega 3
ženske (Mirjana Majhenič, pogovor).
Za ženske bi bilo treba organizirati tako
v zavetiščih kot zunaj njih posebne pro-
grame pomoči za izhod iz situacije brez-
domstva.
Ženske (z otroki ali brez)
z občasnimi dohodki,
ki si uredijo zasilno namestitev tako,
da jo odplačujejo v obliki neplačanega
gospodinjskega in spolnega dela
Tudi v teh primerih gre za specifično obliko
prikritega brezdomstva, ki ga ženske skri-
vajo tako, da uporabljajo vnaprej določene
spolno specifične ženske vloge za to, da
preprečijo klošarstvo. Mnogo žensk, ki
živijo najprej v materinskih domovih, se
takrat, ko odidejo in ne dobijo socialnega
stanovanja, znajdejo pred dilemo, postati
brezdomka ali pa poiskati gospodinjstvo,
kjer bo v zameno za streho nad glavo
opravljala gospodinjsko in spolno delo. V
Materinskem domu v Ljubljani je od njego-
vega nastanka prebivalo 47 žensk, od kate-
rih sta le dve do sedaj dobili socialno sta-
novanje (direktorica Dana Batič, pogovor).
394
ANALIZA POLOŽAJA IZKLJUČENIH DRUŽBENIH SKUPIN V SLOVENIJI...
Ženske, ki nimajo slovenskega državljanstva
Osebe, ki nimajo slovenskega državljanstva,
so izbrisane iz vseh registrov, se ne morejo
javljati na razpise in ne morejo dobiti pomo-
či pri institucijah, kot so državni materinski
domovi in podobne. To je še zlasti pereč
problem pri tistih ženskah iz nekdanjih
jugoslovanskih republik, ki si iz kakršnega
koli razloga niso mogle urediti slovenskega
državljanstva (izgubljeni dokumenti,
pomanjkanje informacij, nimajo zaposlitve
in stalnega prebivališča ipd.). Nekatere že
leta živijo v Sloveniji, nekatere pa so živele
tu že pred razpadom Jugoslavije.
Ženske z gibalnimi oviranostmi,
osebe z diagnozo duševna prizadetost
in ženske z dolgotrajnimi
duševnimi stiskami
Ena od skupnih značilnosti žensk iz teh
skupin je, da je njihovo življenje zazna-
movano z diagnozo, ki ima negativno
konotacijo. Zato so jim praviloma odvzete
pravice do intimnega partnerstva, spolnosti
in starševstva. Strokovnjaki in stroko-
vnjakinje na področju socialnega varstva
vložijo večino naporov v skrb za prepre-
čevanja teh pravic in ne v to, da bi organi-
zirali pomoč in podporo, da bi imele tudi
te ženske pravico do intimnega partnerstva,
spolnosti in starševstva. Treba bi bilo razviti
programe socialnega varstva, ki bi ženskam
z različnimi diagnozami omogočili te
pravice, če si želijo, namesto restriktivnih
ukrepov, ki se uporabljajo najpogosteje
(mehke oblike prepričevanja osebe, naj se
»temu odpove, saj je bolna«; trde oblike
prepričevanja z grožnjami, da bo morala v
zavod; pritiski na uporabnice skupaj s
starši, dajanje napačnih informacij, npr.:
»Tudi vaš otrok bo prizadet«; strokovno
ocenjevanje osebe, češ da je nesposobna za
»dobro« materinstvo; delovanje brez vedno-
sti uporabnice ipd.). Socialni programi bi
namesto tega morali temeljiti na:
•	pravici do vseh relevantnih informacij
(socialnih, medicinskih)
•	pravici do pomoči v obliki denarja
•	pravici do pomoči v obliki socialne
mreže
• pravici do pomoči v obliki čustvene
podpore.
Na tem mestu si oglejmo še primer
pravice do stanovanja, ki je doslej na
področju socialnega varstva ena najbolj
zanemarjenih človekovih pravic. Ženske z
gibalnimi oviranostmi in drugimi fizičnimi
prizadetostmi in vse ostale osebe z različ-
nimi diagnozami, ki nimajo odvzete poslov-
ne sposobnosti, imajo pravico, da se javljajo
na razpise za socialna stanovanja ali na
razpise za stanovanja z neprofitno najem-
nino. Najslabše možnosti imajo samske
ženske s prizadetostmi, čeprav je prav takih
žensk, zlasti mlajših t. i. »navadnih invali-
dov«, največ. Mnoge se na razpise za in-
validne osebe (njihova prednost je, da ne
potrebujejo 10% samoudeležbe od cene
stanovanja) ne morejo prijaviti, saj jih
omejujejo najrazličnejše razpisne ovire:
Pomanjkanje informacij v zvezi z
razpisnimi pogoji. »Eno od potrdil, ki ga
potrebujete, je tudi potrdilo o mobilni
oviranosti, čeprav v invalidskem potrdilu
jasno piše, da je moja diagnoza paraplegija.
Noben paraplegik ne more hoditi, temveč
uporablja voziček. Ko sem iskala informa-
cije, kje dobiti potrdilo o mobilni ovirano-
sti, tega nobena oseba v različnih strokov-
nih služba ni vedela. Predlagali so mi, naj
se obrnem na Zavod za pokojninsko in
invalidsko zavarovanje, tam pa so mi pred-
lagali, naj poskusim na Centru za socialno
delo. Ko tudi tam nisem dobila potrdila,
sem šla k svojem zdravniku in mu nareko-
vala, kaj naj mi napiše.« (Ženska, 26 let,
intervju december 1998.)
Vprašanje mesečnih dohodkov. Oseba
mora imeti minimalni OD 47.400,00 sit, v
ta dohodek pa se ne šteje otroški dodatek
in dodatek za pomoč in postrežbo. Osebe
z manjšim osebnim dohodkom morajo
živeti bodisi pri starših ali pa v socialnih
zavodih in Domovi za stare.
Vprašanje dosežene izobrazbe. Ženske
z višjo izobrazbo imajo prednost pred
osebami z nižjo izobrazbo, ki dosežejo na
točkovnem seznamu manjše število točk.
Tudi tu je mogoče odkriti krog deprivacije,
saj imajo osebe z gibalno oviranostjo
strukturno majhne možnosti za pridobitev
visoke izobrazbe. Okolje jih spodbuja k
395
DARJA ZAVIRŠEK, JELKA ŠKERJANC
nizkim osebnim aspiracijam, skrite diskri-
minacije pa delujejo tako, da ljudje ponotra-
njijo sporočila okolja in verjamejo, da niso
sposobni za večje uspehe. Ovire, na katere
naletijo že v osnovnošolskem in srednje-
šolskem izobraževanju, večini na prikrit
način prepreči vstop v višje oblike izobraže-
vanja. Analize iz leta 1997 dokazujejo, da so
v Ljubljani le tri fakultete, ki so popolnoma
dostopne ljudem z različnimi hendikepi,
kar pomeni možnost dostopa v stavbo,
dostop do učilnic in prilagojenih stranišč
(FF, VŠSD, FA) in da na ljubljanski Univerzi
študira le 42 invalidnih oseb.
Vprašanje stalnega prebivališča. Oseba
mora dokazati, da je stalno prijavljena na
določenem naslovu, sicer se ne more javiti
na razpis za stanovanja z neprofitno
najemnino. Lastniki stanovanj na podpis
najemne pogodbe ne pristanejo, saj jim v
tem primeru ni treba plačevati davke.
Vprašanje kategorizacije. Oseba, ki
hoče kandidirati za razpis za stanovanje z
neprofitno najemnino in uveljavljati pred-
nosti, ki jih imajo pri razpisu osebe s priza-
detostmi, morajo imeti potrdilo invalidske
komisije. Oseba, ki ni kategorizirana kot
»invalidna«, ne more kandidirati na razpis
za ljudi s prizadetostmi. To določilo doka-
' zuje, da ne upoštevamo potreb dejanske
osebe, saj obstaja tudi večje število oseb z
različnimi hendikepi, ki niso kategorizirani.
Ženske, ki pripadajo etničnim manjšinam,
med katerimi so najbolj ogrožene Rominje
Po podatkih CSD živi danes po Sloveniji v
12 občinah in 106 naseljih 1.399 romskih
družin, ki štejejo 5.571 članov, do tega
polovico žensk (Avsec 1996). Ocenjujejo,
da je v Sloveniji danes med 8.000 in 9-000
Romov (Council of Europe 1996). Skoraj
polovica (47%) je starih do 18 let, delež
starega prebivalstva paje le 3%. Imajo status
etnične manjšine. Na CSD Novo mesto, kjer
imajo referat »romska problematika«, so
registrirali 900 Romov, njihovo število pa
narašča.
V občini Trebnje, na primer, biva stalno
več kot 200 Romov (največ v naselju
Hudeje, kjer je okoli 100 ljudi, v naselju Mala
Loka, Veliki Gaber, Zagorica in na nekaterih
manjših legalnih in nelegalnih lokacijah).
Med njimi je 84 predšolskih šoloobveznih
otrok, kar kaže na izjemno mlado popu-
lacijo, ki se po starostni strukturi bistveno
razlikuje od večinskega prebivalstva.
Kvalitativna raziskava na temelju poglo-
bljenih intervjujev (opravljenih je bilo 10
polstrukturiranih poglobljenih intervjujev)
je ugotovila, da večina od njih živi v barakah
ali šotorih in da jih najbolj ogrožajo brez-
poselnost, odvisnost od alkohola in nega-
tivni predsodki večinskega prebivalstva,
ženske pa preživljajo kontinuirane odnose
nasilja (Zidar 1998). Ranljivost skupine
Rominj je mogoče razčleniti na te elemente:
1.	Izjemna stanovanjska revščina in
stiska, ki ima naravo dolgotrajnega
pomanjkanja. Intervjuvanke so med
najpogostejšimi potrebami navajale: več
denarja za hrano, denar za obleko in za
spodnje perilo. Intervjuvanke, ki živijo v
barakah, so navajale nujne potrebe: nakup
postelj in posteljnine (ker spijo na tleh),
večjo barako, nakup omare ali skrinje, imeti
vodo v baraki. »Gospa, lepo vas prosim,
pomagajte mi, nimam vode, roke me bolijo,
ker perem cunje na roke, vodo moram
fehtati pri drugih ljudeh.« (Ženska, 36 let,
vdova, živi v baraki z 12-letno hčerko v
naselju Hudelje.)
2.	Močna povezava med revščino in
zdravjem Romov. Od 10 žensk, ki so bile
intervjuvane, sta bili dve v bolnici zaradi
tuberkuloze, ena ima hudo sladkorno
bolezen, ena ima astmo, ena je prebolela
meningitis, ena je pripovedovala o stalnem
slabem počutju, ena o tem, da jo bolijo noge
in ledvice. Študija primera v zasebni
psihiatrični ambulanti v Murski Soboti je
ugotovila, da Rominje pogosteje kot Romi
prihajajo k psihiatru. Od leta 1993 se je tam
zdravilo 167 Romov, od tega 115 žensk in
52 moških (Neuvirt-Bokal 1997:26). Dušev-
ne stiske žensk, med katerimi prevladujejo
nevrastenija, fobične anskiozne motnje,
čustvene motnje, ki so praviloma posledica
vsakdanjih socialnih stisk, kažejo na pove-
zavo med socialnim trpljenjem in razvojem
duševnih stisk.
3.	Nasilje nad romskimi ženskami.
Romske ženske doživljajo dodatno diskrimi-
nacijo zaradi nasilja tako svojih partnerjev
396
ANALIZA POLOŽAJA IZKLJUČENIH DRUŽBENIH SKUPIN V SLOVENIJI...
kot neromskega prebivalstva (zadnje je
ostalo neraziskano). Od 10 intervjuvank sta
samo dve odgovorili, da ju mož še nikoli ni
udaril. Značilni so bili naslednji odgovori:
»Veliko jih je, ki so tepene, tam na
Hudejah.«
»Na Hudejah ženske fejst trpijo, kadar se
moški napijejo, jih tepejo brez veze, mojo
sestro tudi tepe mož.«
»Vsak moški tepe babo.«
»Pridejo policaji, moškega odpeljejo, če
je pijan, potem pa pride nazaj in spet tepe
ženo.«
»Veliko žensk si ne upa poklicati policije,
ker vedo, da bo potem še slabše.«
»Ko je prišel domov pijan, sem šla v
hosto. Po cel mesec sem bila tam z otroki,
šotor smo naredili iz polivinila, otroci se
naveličajo tako živeti. Potem pa pride za
mano in se dela dobrega. Ko gremo nazaj,
je še slabše.«
»Njegovo je vse, moja beseda nič ne velja,
vedno me krega, ko se napije, pa še tepe,
čeprav sem tako bolna. Po cele dneve hodi
okoli kmetov, ki kuhajo žganje, zvečer se
vrne in nori. Jaz pa bi rada imela mir, ker
sem tako bolna. Mož pride in me prime za
lase in me vleče po tleh. Vse krega, tudi
otroke, njegovih besed sem sita.« (Ženska,
60 let, Mala Loka, ima dva sinova, sladkorna
bolnica, dvakrat tedensko hodi na dializo v
bolnišnico.)
Izsek iz intervjuja:
Vas je kdaj udaril? (Se začne na glas
smejati) »Oh, tepel me je, pa še kako, joj,
kaj je delal, z roko ali s palico, vseeno mu je
bilo.«
Kje je pa vaš tnož? »Že pet let nisva več
skupaj, ker je ubil svojega očeta. Veste, jaz
sem bila zraven, ko ga je s sekiro, bila sem
čisto tiho na vozu, niti se nisem premaknila,
za umret je bilo.«
Zakaj je to storil? »Pijan je bil in bi moral
biti v norišnici, pa je bil samo za pet let na
Dobu. Kakšne težave se imela, zmeraj sem
bila tepena, nobenega miru nisem imela,
še sedaj sem brez zob in vse roke sem imela
v gipsu, poglejte, celo življenje se mi bo
poznalo.« Pokaže roke, kjer so še vedno
sledi pretepanja. (Ženska, 40 let, živi s
štirimi otroki v baraki v naselju Hudeje.)
(Vir: Zidar 1998.)
Tudi študija primera, opravljena na
področju Murske Sobote, je ugotovila, da
je od 100 anketiranih žensk 54 žensk izja-
vilo, da jih je partner vsaj enkrat v življenju
udaril, od teh pa je 33 % iskalo pomoč pri
zdravniku (Neuvirt-Bokal 1997: 52-57).
Starejše ženske, ki ne morejo več v celoti
skrbeti same zase in živijo same
ali z neustrezno podporo
Za to skupino žensk je značilno, da so name-
ščene v Domove za stare ali v druge socialne
zavode, zlasti če imajo tudi težave z dušev-
nim zdravjem. Za večino od njih taka pre-
mestitev pomeni izgubo doma, prikrito
obliko brezdomstva. Že leta 1983 je na
primer v ZDA organizacija Alcohol, Drug
Abuse in Mental Health Administration
objavila definicijo, po kateri je brezdomec/
brezdomka »vsakdo, ki trpi zaradi pomanj-
kanja ustreznega prostora za bivanje, sred-
stev za življenje in skupnostnih vezi« (Scott
1993: 314). To velja pogosto prav za starejše
ženske, za katere je namesto individualnih
rešitev pomoči na njihovem domu pravilo-
ma organizirana institucionalna pomoč, ki
pa za mnoge pomeni socialno in dejansko
smrt. To dokumentira tudi Cafuta (1996:
14): »Specifika teh ustanov je v tem, da umre '
v povprečju na leto dobra četrtina vseh
oskrbovancev, kar predstavlja določeno
kopičenje občutkov tesnobe pri drugih
starih ljudeh v teh ustanovah in pri zaposle-
nih.« V socialnih zavodih v Sloveniji je ob
koncu leta 1995 živelo nekaj več kot 11.000
oseb (Cafuta 1996). Te številke ostajajo bolj
ali manj nespremenjene, saj je finančni
interes institucije, da zapolni vse svoje
kapacitete.
Na področju socialnega varstva bi bilo
treba razviti raznolične programe pomoči
starim ženskam na njihovih domovih.
PREDLOGI 7A SPREMEMBE NA PODROČJU
ŽENSKE PROBLEMA TIKE
Čeprav je na področju teorije socialnega
varstva tudi v Sloveniji v 90. letih nastalo
nekaj pomembnih del s področja feminis-
39"7
DARJA ZAVIRŠEK, JELKA ŠKERJANC
tičnega socialnega dela, pa je implemen-
tacija ugotovitev povečini šibka (Zaviršek
1994; 1997b; Urek 1997). Na področju
problematike žensk je več kot očitno, da je
za države v tranziciji, kakršna je Slovenija,
značilen velik razkorak med teorijo, zakono-
dajno/deklarativno ravnijo in dejansko
implementacijo načel in znanja v praksi.
Zato morajo spremembe na tem področju
obsegati naslednje vidike:
1.	Konceptualne spremembe, ki morajo
biti podlaga za sistem učinkovitega social-
nega varstva na področju reševanja
ženske problematike, ki bo deloval v korist
uporabnic. Značilno za obstoječe telo zna-
nja je porazdeljevanje krivde med žrtvijo
nasilja in storilcem (Urek 1997; Leskošek
1997b; Zaviršek 1997b), poudarjanje krivde
matere, če gre za nasilje nad otroki, pomanj-
kljivo dajanje informacij ženskam o razno-
vrstnih virih pomoči, iskanje patologije pri
ženski, če je sama objekt nasilja (»nasilje
ženski ustreza, sicer bi že odšla«), zmanj-
ševanje teže problema in neupoštevanje
perspektive in potreb uporabnic.
2.	Konceptualne spremembe na podro-
čju urejanja odnosov med starši in otroki.
Ena od značilnosti sedanjega stanja je, da
idealizacija družine (»otrok mora imeti oba
starša«) privede to tega, da socialne službe
pogosto zahtevajo in organizirajo stike med
odraslimi in otroki na račun otrokove
varnosti in dolgoročnega dobrega dušev-
nega zdravja. Značilno je, na primer, da
socialne delavke zahtevajo stike med
nasilnežem in otrokom, preden se uredi
trajna varnost za mater in otroka (Premzel,
Mladenič 1998). Drugo dejstvo, ki zahteva
spremembe, je področje urejanja skrbni-
štva, saj ženskam, ki so revne, doživljajo
nasilje ali druge vrste prikrajšanosti,
predlagajo ali celo prisilno ukrepajo z
odvzemom otroka in nastanitvijo v rejniško
družino. Veliko žensk doživlja tak sistem kot
grožnjo in se zato ne obrne po pomoč k
socialni službi. Kot kažejo raziskovalni
projekti, ki v tem trenutku potekajo v
Sloveniji, pa so v Sloveniji rejniške družine
pogosto prostori, kjer otrok doživlja spolne
zlorabe in druge vrste zatiranja.
3.	Konceptualne spremembe na podro-
čju upoštevanja resničnih potreb in pravic,
ki jih ima uporabnica. Programi social-
nega varstva temeljijo praviloma še vedno
na medicinskem modelu iskanja človekovih
potreb in zmožnosti, namesto da bi bili
zasnovani na socialnem modelu človekovih
pravic, potreb in želja (kje bo živel, kako in
s kakšno vrsto pomoči in kdo ga bo pri
samostojnem življenju podpiral). Čeprav se
v socialnem varstvu uveljavlja sintagma
»individualiziran načrt obravnave«, pa
sodobni terminologiji ne sledijo konce-
ptualne spremembe. Novi načrti mobilne
pomoči v socialnem varstvu za osebe z
motnjami v duševnem razvoju na primer
govorijo o »funkcionalni diagnostični
oceni«, ki vsebuje oceno osebe glede na to,
ali si umije roke pred jedjo in po njej, ali
skrbi za urejene in čiste nohte, ali si redno
maže čevlje, ali se orientira v prometu, ali
počaka, da pri govorjenju pride na vrsto in
se ne krega, ali se veliko giblje na svežem
zraku, ali ne poseda in se ne ziba, ali
smotrno ravna z denarjem, ali izvaja
zaposlitve, ki izboljšujejo fino motoriko itn.
(Center za varstvo in delo Golovec v sode-
lovanju z CSD Žalec, neobj. dokument).
Načrtovalci tega programa so zapisali:
»Omenjeni dejavniki pa nam nazorno
kažejo tudi psihodinamično sliko družine
in stanje v družini z vidika razumevanja
situacije, pripravljenosti in možnosti za
sodelovanje.«
Gre za dokaj tipično pojmovanje »indi-
vidualizirane obravnave«, ki je značilna za
socialno varstvo v Sloveniji. V njej ni viden
individuum, temveč tradicionalni medi-
cinsko-defektološki pristop k človeku, ki ne
vsebuje možnosti, da bi strokovnjaki zares
spoznali uporabnika ali uporabnico, odkrili
njihove želje, talente, potrebe in z indivi-
dualiziranim načrtom skupaj z njimi začeli
povečevati kvaliteto njihovega življenja,
dvigovati njihove aspiracije in krepiti
njihovo asertivnost. Samo v takem indivi-
dualiziranem načrtu za samostojno življe-
nje se uresničujeta načeli opolnomočenja
in zagovorništva.
4. Spremembe na področju reševanja
pravice do stanovanja. Ženske vseh naš-
tetih izključenih skupin doživljajo eno
najpogostejših kršitev svojih pravic, pravice
do stanovanja, kar v socialnem delu ni
398
ANALIZA POLOŽAJA IZKLJUČENIH DRUŽBENIH SKUPIN V SLOVENIJI...
prepoznano kot vprašanje, s katerim naj se
aktivno ukvarja socialno varstvo. Edina
možnost, ki jo ima ženska z otrokom, ki
nima denarja za najem niti najcenejše sobe
v nastanitvenem centru (kjer se izogibajo
družin), je vstop v različne institucionalne
sisteme: oddaja otrok v rejništvo, name-
stitev starejšega otroka v kakšnega od
socialnih zavodov, vstop v Materinski dom,
zatočišče ali v kakšno od cerkvenih organi-
zacij. Če v materinskih domovih in zatočiš-
čih ni prostora, socialne službe predlagajo
oddajo otroka v rejniško družino. Ureditev
rejništva je v takih primerih najpogosteje
največji in edini »uspeh«, s katerim se lahko
pohvalijo socialne službe. Taka rešitev
praviloma ni v korist uporabnic.
Za socialno delo na področju stanovanj,
zlasti ko gre za prisilne deložacije in pomoči
ljudem, ki iz kakršnega koli razloga izgubijo
stanovanje in so na cesti, bi moralo v okviru
socialnega varstva veljati načelo pravice
vsakega človeka do ustrezne namestitve. V
primeru prisilnih deložacij bi moralo veljati
načelo, da mora biti socialna delavka vedno
udeležena pri prisilni izselitvi, če jo
uporabnica o njej obvesti. To je pomembno
iz tehle razlogov (cf. Zaviršek 1998a):
1.	Zaradi zagovorniške vloge v odnosu
do stranke, ki doživlja travmatičen dogodek
izgube. Iz psihološke perspektive lahko o
zakoniti prisilni deložaciji govorimo kot o
dejanju, ki povzroča nepopravljivo psiho-
loško škodo prizadetim osebam. Socialna
delavka je priča dogajanja, omogoča čustve-
no oporo, pomaga pri praktičnih opravilih,
ki so nujni med deložacijo (razmišljati
skupaj z osebo, kaj bo vzela s seboj, kam bo
odpeljala pohištvo, kam se lahko zateče ipd.,
pomaga pri skrbi za otroke, stare, bolne).
Socialna delavka je kot zagovornica priča
dogodku, je oseba, ki daje čustveno oporo
in informacije in zagotovi, da človek ne bo
utrpel še večje izgube.
2.	Zaradi kontinuitete v procesu pomoči,
saj ima socialna delavka s tem podatke, kam
se bo zatekla deložirana oseba ali družina,
v kakšni socialni stiski se je znašla in kaj
posamezniki potrebujejo. Že med prisilno
deložacijo se socialna delavka s prizadeto
osebo dogovori za prihodnje postopke.
3.	Socialna delavka mora nemudoma
začeti z ukrepi zmanjševanja škode, ki so
materialne in čustvene narave. Poskrbeti
mora za nujno materialno pomoč (enkrat-
na socialna pomoč, zimska pomoč, meseč-
na socialna denarna pomoč ipd.) in za
čustveno oporo tako za pomoč otrokom
(npr. pomoč v šoli) kot za pomoč odraslim
(skupine za samopomoč, svetovanje kot
vrsta podpore).
4.	Socialna delavka mora zbirati in po-
sredovati vse informacije, ki jih prizadeta
oseba potrebuje: najcenejše bivalne možno-
sti in cenene možnosti za nakup najnuj-
nejših materialnih dobrin, možnosti za
brezplačno bivanje, pravne informacije. V
skrajni sili pa ji mora ponuditi tudi obsežne
informacije o institucionalni pomoč (mate-
rinski domovi, prehodni domovi, stano-
vanjske skupine, brezdomska zatočišča,
varne hiše ipd.). V tem primeru je dobro,
da organizira interdisciplinarni krizni tim
za učinkovito pomoč.
5.	Socialna delavka mora poznati zakono-
dajo in pravne dokumente in vedeti, da so
prisilne izselitve, kjer država prizadetim
osebam ne zagotovi nadomestnih bivališč,
nelegalne in morajo v teh primerih posre-
dovati pri političnih organih (občini, mi-
nistrstvih, nevladnih organizacijah, pri
Varuhu človekovih pravic, mednarodnih
organih).
6.	Socialna delavka mora poznati posto-
pek za kandidiranje pri razpisih za pridobi-
tev socialnega stanovanja in narediti vse, da
pomaga osebi pridobiti socialno stanovanje
(pisanje priporočila, pomagati osebi, da si
pridobi vse potrebne dokumente, poznati
nepisana pravila pri pridobivanju socialnih
stanovanj ipd.).
7.	Socialna delavka mora delovati iz
perspektive uporabnice in upoštevati želje
in vrednote stranke, katere zagovornica je.
To pomeni, da ne sme ponujati ali celo
vsiljevati stranki nesprejemljivih rešitev,
npr. oddajo otrok v rejniške družine, odhod
v institucijo, življenje v kulturnih okoljih,
ki jih stranka ne sprejema.
8.	Socialna delavka mora upoštevati, da
je prizadeta stranka v šoku in procesu
žalovanja in mora skrbeti, da ima do nje
spoštljiv odnos. Pred kratkim je neki
socialni delavec deložiranemu fantu očital
399
DARJA ZAVIRŠEK, JELKA ŠKERJANC
nove superge, ki si jih je ta kupil na
ljubljanski tržnici, češ, če ima denar za nova
oblačila, si lahko tudi najame sobo v hotelu!
9.	Socialna delavka mora osebi, ki je pri-
zadeta zaradi deložacije, omogočiti pravico
do izbire.
10.	Socialna delavka mora za osebo, ki
se je znašla na cesti in išče pomoč v socialni
službi, obvezno najti zasilno bivališče v
istem dnevu, ko zve za njeno brezdomstvo
(v obstoječih institucijah, hotelu, privatni
sobi).
OSEBE Z DOLGOTRAJNIMI DUŠEVNIMI STISKAMI
OPIS PROBLEMATIKE
Eden od pomembnih premikov, ki je bil
storjen v Sloveniji na področju duševnega
zdravja, je premik od medicinske k socialni
perspektivi pri razumevanju in pomoči
ljudem s psihosocialnimi stiskami (Lamo-
vec 1998; Flaker 1995). To pomeni, da se to
področje umešča v socialno varstvo kot
enakovredno področje ob vsa druga in da
smo začeli razumevati dolgotrajne duševne
stiske, skupaj z socialnimi situacijami, v
katerih oseba živi, ter jih pojasnjevati s
socialnimi dejavniki, med katerimi so
najpogostejši ekonomska ogroženost,
osamljenost, preživljanje dolgotrajnega
obdobja psihičnega zanemarjanja, fizič-
nega nasilja in spolnih zlorab, doživetje
smrti bližnje osebe (Zaviršek 1994). Te
spremembe so se v Sloveniji zgodile precej
pozno, če jih primerjamo s procesi deinsti-
tucionalizacije po svetu, ki jih zaznavamo
od 60. let (ZDA, Velika Britanija, Nizozem-
ska, Italija), in procesi gibanja uporabnikov
od 80. let naprej (Velika Britanija, ZDA,
Skandinavija, Nizozemska).
Vseeno je od začetka 90. let počasi prišlo
do terminoloških sprememb, ki se kažejo
v besedah, kot so »duševno zdravje« name-
sto »duševna bolezen«, »oseba v krizi«
namesto »duševni bolnik«. Smisel teh
terminoloških sprememb je v drugačnem
razumevanju duševne stiske, ki je opustilo
medicinske poglede na duševno bolezen
ter se osredotočilo na razumevanje social-
nih situacij, ki sprožijo duševno krizo. To
je najbolje izrazila Tanja Lamovec (1998:
15): »Izraz 'kriza' je primernejši zato, ker
pomeni začasno nezmožnost posameznika,
da bi opravljal svoje naloge oziroma skrbel
zase. Izraz 'duševna bolezen' daje vtis trajne
nezmožnosti. Tako jo tudi pojmuje splošna
javnost, kar ustvarja nevzdržne stereotipe.
Večina oseb, ki so preživele eno ali več kriz,
je namreč večino časa zmožna povsem
ustreznega delovanja.«
PROBLEMI LJUDI
Z DOLGOTRAJNIMI DUŠEVNIMI STISKAMI
Med ljudi z dolgotrajnimi duševnimi
stiskami prištevamo paciente »vrtečih se
vrat«, ki občasno uporabljajo medicinske
usluge, in osebe z dolgim obdobjem bivanja
v psihiatričnih bolnicah in v socialnih
zavodih. Znotraj duševnega zdravja pa velja
upoštevati tudi tiste osebe, ki doživijo
enkratno globoko čustveno krizo in zanjo
iščejo strokovno pomoč. Najpogostejši
problemi, s katerimi se srečujejo ljudje v
duševnih krizah, so:
1.	Prevlada medicinskega modela v
razumevanju duševnega trpljenja. Ta se
kaže predvsem v pomanjkanju izbir za
osebe v času krize, ki poleg prisilne ali
prostovoljne namestitve v psihiatrično
bolnico nimajo drugih možnosti za pomoč.
2.	Hospitalizem, ki se kaže tako, da oseba
prevzame določen stil vedenja, ki se ga
nauči v instituciji in ima vse manj moči za
življenje v skupnosti.
3.	Ekonomska in stanovanjska stiska, ki
je povezana z vse večjo brezposelnostjo
ljudi s psihiatričnimi diagnozami in brez-
domstvom, če ne morejo ali nočejo več ži-
veti v primarni družini.
4.	Stigma, ki se nalepi na uporabnika
psihiatrije. Raziskave so ugotovile, da na
stigmo, ki jo dobi oseba z duševnimi
krizami, vplivajo predvsem izbrani viri
pomoči, ki jih človek dobi ali izbere v času
krize. Enake krize, v katerih so posamezniki
iskali pomoč pri splošnem zdravniku ali
duhovniku, niso sprožile procesov stigma-
tizacije. To je se zgodilo šele v primerih, ko
so ljudje iskali pomoč pri psihiatrih (Lamo-
vec 1998: 39).
400
ANALIZA POLOŽAJA IZKLJUČENIH DRUŽBENIH SKUPIN V SLOVENIJI...
5.	Izolacija in osamljenost, ki sta pove-
zani s stigmo, nizkim ekonomskim statu-
som in nizko stopnjo samozavesti.
6.	Doživljanje depersonalizacije in pri-
dobivanje negativne identitete v procesu
hospitalizacije in v procesu vračanja v
skupnost.
PREDLOGI ZA SPREMEMBE V SOCIALNEM VARSTVU
NA PODROČJU POMOČI LJUDEM V DUŠEVNIH KRIZAH
Spodbuditi procese deinstitucionalizacije,
s katerimi v Sloveniji zamujamo. Treba je
ukiniti Zavod za živčno in duševno bolne
Hrastovec-Trate (ki ima danes 610 oskrbo-
vancev) in najti ustreznejše rešitve za ljudi,
ki zaradi duševnih motenj bivajo v domovih
za stare (mnogi izmed njih so mladi ljudje).
Število ljudi v psihiatričnih bolnicah bi se
moralo zmanjšati. Raziskave v tujini so
ugotovile, da je 80% ljudi, ki so živeli v
institucijah in živijo danes v skupnosti,
zadovoljnejših kot prej in da se kvaliteta
njihovega življenja povečala. V Veliki
Britaniji, na primer, se je po velikem valu
deinstitucionalizacije v 90. letih le 5% ljudi
vrnilo v psihiatrične bolnice in manj kot 1%
ljudi je postalo brezdomcev ali bilo obsoje-
nih za kriminalna dejanja (Shulamit Ramon,
predavanje 17. 12. 1998). Mreža skupnost-
nih služb v skupnosti je cenejša od vzdrže-
vanja institucij, saj je pomoč za individualno
osebo organizirana tako, da pokrije le tiste
potrebe, ki jih človek zares potrebuje, in ne
celotnega paketa, kot je pravilo institucio-
nalnega socialnega varstva. Tako se izkaže,
da nekatere osebe potrebujejo manj, kot so
dobili v institucionalnem sistemu, nekateri
pa potrebujejo večji obseg podpore in
pomoči.
Povečati izbire za ljudi v duševnih
krizah. Treba bi bilo načrtovati nastajanje
vrste oblik, med katerimi bi lahko izbirala
oseba, ki je v krizi, in izmed katerih so
najpomembnejše:
•	dnevni centri,
•	krizni centri,
•	mobilni krizni timi, ki delujjo v skup-
nosti,
•	stanovanjske skupine in stanovanja za
ljudi, ki potrebujejo podporo v času dušev-
ne krize, ki je ne morejo preživljati doma,
•	»krizne družine« (družine in osebe, ki
opravijo posebno izobraževanje in ki
sprejmejo človeka, ki je v krizi, za krajše
časovno obdobje k sebi domov),
•	krizni telefoni,
•	posebni socialno varstveni programi
z naslovom »učenje za življenje v skupnosti«.
Eksperimentalni projekti kriznih timov
v Sloveniji, ki so jih izvajala društva Altra,
Paradoks (Lamovec 1998) in Modra (Zavir-
šek 1996), so pokazali, da je za osebo, ki
preživlja duševno krizo in ne želi psihia-
trične hospitalizacije, krizni tim v večini
primerov uspešna oblika psihosocialne
pomoči. Njegove dobre strani so:
•	oseba ostane v znanem okolju in njen
stik z zunanjim svetom ni naenkrat preki-
njen;
•	osebo se spodbuja, da opravlja tista
vsakdanja opravila, ki jih zmore in želi;
•	odnos med osebo v krizi in člani,
članicami kriznega tima temelji na med-
sebojnem spoštovanju, upoštevanju želja in
potreb osebe, ki trpi;
•	iščemo individualne rešitve v situaciji;
•	oseba se prej vrne v običajni življenjski
ritem kot ljudje, ki so psihiatrično hospita-
lizirani;
•	socialna stigma je manjša;
•	preprečen je proces mortifikacije jaza,
ki za značilen za izkušnjo depersonalizacije
osebe v psihaitrični ustanovi;
•	oseba ne doživlja zlorab, saj ima ob
sebi neodvisnega zagovornika;
•	uporaba psihofarmakoloških sredstev
je zmanjšana na minimum;
•	svojci in prijatelji imajo priložnost, da
se vključijo v procese podpore in pomoči,
kar pripomore k de-demonizaciji »duševne
bolezni« in boljšemu razumevanju procesa
duševne krize.
Slabši strani sta:
•	krizni tim potrebuje večje število oseb,
ki so vključene v podporo osebi v duševni
krizi, zato je zanj potrebno razmeroma
veliko finančnih sredstev, zlasti na začetku
delovanja programa;
•	potrebno je dodatno in kvalitetno izo-
braževanje članov in članic kriznega tima,
zato v prvem obdobju stroški za pomoč
narastejo.
401
DARJA ZAVIRŠEK, JELKA ŠKERJANC
V drŽavah, kjer obstajajo omenjene
oblike pomoči za osebe z duševnimi
motnjami, ugotavljajo, da je mogoče denar,
ki ga sicer porabijo velike institucije in
zavodi, bolje in učinkoviteje porabiti tako,
da se razvije mreža izbir. Čeprav se v prvem
obdobju stroški praviloma povečajo, se v
daljšem obdobju stabilizirajo, izboljša se
kvaliteta življenja ljudi in s tem zmanjšajo
novi stroški, ki nastanejo ob boleznih in
duševnih krizah. Ugotovili so, da je treba
največ denarja nameniti za stanovanja
(80%), ostali denar pa za razvijanje novih
programov socialnega varstva za podporo
ljudem, da bodo živeli v skupnosti.
Vzpostaviti učinkovit sistem pritož-
benih postopkov in zagovorništva za ljudi
v duševnih krizah. Ljudje z dolgotrajnimi
duševnimi stiskami doživljajo v socialnih
službah in drugih institucijah številne
zlorabe. Zaradi neučinkovitih pritožbenih
postopkov je pritožb zanemarljivo malo, saj
imajo ljudje izkušnjo, da pritožba ne poveča
obsega njihovih pravic, temveč ga pogosto
celo zmanjša.
Razviti sistem podpore svojcem oseb, ki
imajo dolgotrajne duševne stiske. Svojci se
srečujejo z naslednjimi težavami: pomanj-
kanje informacij, kar povečuje občutke
nemoči in tesnobe; občutke osamljenosti,
ker o problemu ne morejo z nikomer govo-
riti; občutke fizične in duševne izčrpanosti
(svojci si pogosto oddahnejo, ko otroci
odidejo v psihiatrično bolnico); občutke
negativne označenosti s strani okolja in
sorodnikov, ki sami krepijo stigmo psihia-
tričnega bolnika. Delo s svojci bi moralo biti
usmerjeno v informiranje, krepitev samo-
zavesti in procesov destigmatizacije real-
nosti, ki jo živijo.
Vplivati na javno mnenje, da se spreme-
nijo negativne podobe o ljudeh z dušev-
nimi stiskami. Na področju javnega mne-
nja srečujemo negativne stereotipe, ki so
vezani na ljudi z duševnimi krizami. Naj-
pogosteje verjamemo, da gre za osebe, ki
so nevarne drugim, agresivne, revne in
potencialni brezdomci. Javno mnenje jih
upodablja kot »drugačne« in kot »druge«, s
tem pa vzdržujejo socialno distanco in
strah, ki ima polucijske razsežnosti. Taka
situacija je povezana z neznanjem, tabui-
zacijo duševnih stisk in s preteklimi
tradicionalnimi verovanji. Za spremembo
javnega mnenja bi bilo treba:
•	od osnovne šole naprej izobraževati o
duševnih stiskah;
•	voditi kampanje za izboljšanje nega-
tivne podobe ljudi z dolgotrajnimi dušev-
nimi stiskami, ki bi jih vodili uporabniki
sami ali skupaj z cenjenimi osebami iz
skupnosti;
•	ulično delo in delo v skupnosti, zato
da pride do pogostejših stikov med ljudmi,
ki nimajo stigme psihiatričnih bolnikov, in
tistimi, ki jo imajo.
Spodbujanje uporabniških skupin in
novih nevladnih iniciativ, ki bodo vključe-
vale uporabnike in neuporabnike na
področju duševnega zdravja. Vzporedno
s procesi deinstitucionalizacije se je v Evro-
pi razvilo močno uporabniško gibanje, ki
je ponekod sestavljeno izključno iz uporab-
nikov (ali nekdanjih uporabnikov) služb na
področju duševnega zdravja, ponekod pa
tudi iz strokovnjakov in ljudi, ki podpirajo
uporabniško gibanje. Široko nacionalno in
mednarodno gibanje uporabnikov se je v
zahodni Evropi začelo v 80. letih, v Sloveniji
pa na začetku 90. let (Altra, Paradoks).
Uporabniško gibanje v zahodni Evropi je
odločilno vplivalo na procese deinstitu-
cionalizacije, krepitve pravic uporabnikov,
spremembe javnega mnenja, načrtovanje
novih služb za ljudi v duševnih krizah in
procese izobraževanja. Številne službe za
ljudi z duševnimi stiskami vodijo uporab-
niki skupaj s strokovnjaki. Mnogi uporab-
niki pišejo knjige, s katerimi izobražujejo
strokovnjake, javnost in svojce in organizi-
rajo konference na nacionalni in medna-
rodni ravni (v Veliki Britaniji so najbolj zna-
ne konference organizacije Mind, kamor
pride letno okoli 600 uporabnikov). Leta
1991 je bila ustanovljena »Evropska mreža
uporabnikov in nekdanjih uporabnikov
služb duševnega zdravja«. Cilj uporabniških
skupin danes ni le druženje, izmenjevanje
informacij, temveč zaščita pravic uporab-
nikov (pravice do dela, stanovanja, neodvis-
nega zagovornika, informacij, dobrih stro-
kovnih uslug itn.), politične spremembe in
vplivanje na javno mnenje. Podpora upo-
rabniških skupin je nujni in pomembni del
402
ANALIZA POLOŽAJA IZKLJUČENIH DRUŽBENIH SKUPIN V SLOVENIJI...
Sprememb v socialnem varstvu na področju
ljudi z dolgotrajnimi duševnimi stiskami.
ROMI
OPIS PROBLEMATIKE
Rome delimo na dolenjske (»hrvaški Ro-
mi«), prekmurske (»madžarski Romi« in
gorenjske (»nemški Romi«). Njihov socialni
položaj je različen, najslabši pa je položaj
dolenjskih Romov, ki živijo v Beli Krajini, v
Kočevski dolini. Krški dolini in drugih
krajih na Dolenjskem, zlasti v okolici No-
vega mesta, Žužemberka, Škocjana in
Trebnjega. Največje rodbine so Hudorovič,
Jurkovič in Brajdič. Socialni status Romov
je izrazito nižji od socialnega statusa dru-
gega prebivalstva, tudi drugih etničnih
manjšin. So socialno ogrožena marginalna
skupina z značilnostmi socialne izključe-
nosti, saj ne razpolagajo z družbeno močjo,
niso vključeni v ekonomske in politične
institucije in nimajo pogajalske moči na
trgu dela in v politiki. Soočajo se s krožnim
tokom revščine, ki ga določajo: bivanje v
romskem okolju, neizobraženost, slabo
finančno stanje, nezaposlenost, negativni
predsodki večinskega prebivalstva, družbe-
na izključenost. Klinar je že leta 1991
označil njihovo revščino kot »strukturno«.
PROBLEMI ROMOV
Slabo zdravje. To se kaže tako po deležu
umrljivosti dojenčkov, ki je nekajkrat višja
kot stopnja umrljivosti drugih dojenčkov
(Kraševec Ravnik 1996: 15) in pri nizki
starostni meji, saj je le 3% Romov starejših
od 65 let (Avsec 1996: 131). Med Romi so
po zdravstvenih statistikah najpogostejše
bolezni dihal (bronhitis in astma).
Slaba bivališča. 49% vseh Romov v Slo-
veniji živi v zasilnih bivališčih, najpogosteje
v barakah, ki so narejene iz lepenke,
pločevine in lesa, ali pa v kontejnerjih:
»Bivalni prostori so majhni, temni, vlažni,
izpostavljeni prepihu, zakajeni in higiensko
zanemarjeni. Ogrevanje je slabo, s pomočjo
štedilnikov na drva. V njih živijo številčno
velike družine z veliko otroki.« (Avsec 1996:
132.) Po obstoječih podatkih živi 55 družin
stalno v šotorih (ibid.).
Večinsko prebivalstvo jih izključuje.
Odnose med večinskim in romskim prebi-
valstvom je z izjemo Prekmurja (kjer je po
podatkih iz leta 1994 živelo 2.705 Romov v
661 družinah in 35 naseljih) zaznamovano
s sovraštvom in željo večinskega prebival-
stva po ohranjanju socialne distance.
Večinsko prebivalstvo onemogoča Romom
legalizacijo obstoječih naselij, ki je pogoj za
komunalno ureditev in organizirano grad-
njo. International Human Rights Watch je
zato leta 1997 pisal predsedniku vlade
Janezu Drnovšku in ga opozoril na kršitev
človekovih pravic v primeru Romov in na
kršitve mednarodnih konvencij, ki jih na
področju socialnega varstva, stanovanj in
človekovih pravic podpisala Slovenija.
Nezaposlenost. Redno zaposlenih je le
13% Romov, največ v Prekmurju (pa tudi
tam je bilo na murskosoboškem zavodu za
zaposlovanje prijavljenih 700 brezposelnih
Romov). V Prekmurju je med drugim tudi
največji delež starega prebivalstva med
Romi, kar je mogoče pojasniti z boljšim
socialnim in simbolnim položajem, ki ga
imajo Romi v Prekmurju. 41% Romov se
preživlja z neorganizirano zaposlitvijo
(nabiralništvo), sezonsko zaposlitvijo
(25%) in ilegalno trgovino (6%) (Avsec
1996: 134).
Slaba izobrazba. Večina Romov ima
nizko izobrazba, saj večina romskih otrok
preneha šolanje že na razredni stopnji in
redki končajo osmi razred.
Pregnanstvo. Mnogi Romi so bili pre-
gnani s področij nekdanje Jugoslavije in so
zaradi nepoznavanja pravnih sistemov in še
pogosteje, ker so bili brez dokumentov,
ostali brez državljanstva. To je po pravilih
Sveta Evrope proti mednarodnim normam.
V Nemčiji je na primer 25 družin Romov iz
Slovenije, ki so po rodu iz Bosne, živeli pa
so v Ljubljani in Mariboru. Ko se je začela
vojna, so pobegnili, čeprav je iz njihovih
dokumentov razvidno, da imajo v Sloveniji
25 let delovne dobe. Kljub temu jim
slovenski konzulat zavrača prošnje, da bi
postali slovenski državljani (Durič 1998: 5-
6).
403
DARJA ZAVIRŠEK, JELKA ŠKERJANC
PREDLOGI ZA SPREMEMBE V SOCIALNEM VARSTVU
Za Rome in Rominje, ki so ena najbolj
izključenih družbenih skupin, je treba
razviti sistem, ki bo krepil njihovo vklju-
čenost v procese socialnih pomoči:
1.	Vpeljati izobraževanje o specifični
romski problematiki na dodiplomski študij
socialnega dela, ki bi obsegalo interkul-
turno učenje in vidike inkulturacije Romov.
2.	Vpeljati referate za romsko proble-
matiko po vseh državi. V tem hipu je
socialna pomoč, ki jo dobiva 74% romskega
prebivalstva, še vedno najbolj zanesljiv in
praviloma edini vir preživljanja (Avsec
1996: 134).
3.	Strokovnjaki in strokovnjakinje v
socialnem varstvu na področju romske
problematike bi morali vsaj za silo obvladati
romski jezik in poznati romsko kulturo
Kot ugotavlja socialna delavka, ki dela z
Romi na Centru za socialno delo Murska
Sobota: »Velikokrat se zgodi, da v pisarno
stopita dve romski ženski skupaj in si v
romščini dopovedujeta, pripovedujeta
kakšno stvar, svetovalka pa ne ve, o čem
govorita, da bi jima lahko pomagala iz
zadrege. Zgodi se, da je ženski nerodno
spregovoriti o težavi v slovenskem jeziku,
saj ne najde primernih besed, da bi se
izrazila.« (Neuvirt-Bokal 1997: 28.)
4.	Vpeljati posebne programe za pomoč
romskim ženskam (gl razdelek o Romi-
njah).
5.	Spodbujati oblikovanje fonda za
socialno integracijo Romov v Sloveniji. Tudi
nekatere druge države imajo nacionalne
fonde za etnične manjšine, ki živijo v nji-
hovi državi. Finci, na primer, imajo državni
program za integracijo Laponcev.
STARI LJUDJE
OPIS PROBLEMATIKE
V zahodnih delih Evrope in tudi v Sloveniji
statistike dokazujejo, da se pričakovana
starostna meja ljudi povečuje. Drugače je v
vzhodni Evropi, kjer ni tako in kjer pone-
kod starostna meja ljudi še naprej pada (v
Ukrajini, na primer, je pričakovana starost
za moške med 54 in 57 let). V srednji in
vzhodni Evropi definicija starosti obsega
ponekod že ljudi nad 55 letom starosti,
medtem ko je ta meja v državah zahodne
Evrope znatno višja. Ženske bodo v primer-
javi z moškimi prej definirane kot stare, kar
je povezano z evropsko konstrukcijo ženske
lepote in telesa.
Z višanjem pričakovane starostne meje
se povečuje tudi bolezensko tveganje in
tveganje, da bo človek potreboval kontinui-
rano podporo in pomoč za opravljanje
vsakdanjih opravil. Stari ljudje postajajo vse
bolj odvisni od pomoči in negovanja
drugih, ki opravljajo to delo kot del plačane
zaposlitve. Med starimi ljudmi je največ
žensk. Socialna situacija starih ljudi kaže
tendenco k povečevanju revščine.
Prav zato mora imeti država še večjo
odgovornost do starih ljudi kot doslej. Ta
se mora v najsplošnejšem smislu kazati na
področju ekonomskih dobrin in posebnih
ponudb, ki naj povečajo kvaliteto življenja
starih ljudi: dostop do posebnih javnih
prevozov, cenejši dostop do vseh kulturnih
storitev ipd. Odgovornost države je, da stare
ljudi zaščiti tako s pokojninskih sistemom
kot s sistemom socialne pomoči, če pokoj-
nina ne zadostuje za kvalitetno življenje.
Namesto teh trendov se v Sloveniji kaže
patologiziranje starosti in definiranje
staranja kot »družbenega problema«. O
starih ljudeh se v Sloveniji vse pogosteje
govori kot o »nacionalnem bremenu«, o
»resni družbeni težavi«, o »problemu, ki bo
pestil prihodnje generacije«. Pojavlja se
vprašanje, »kam s starimi«, kot da gre za
vprašanje odlaganja jedrskih odpadkov. V
takih atribucijah je mogoče zaznati vidike
družbenega izključevanja, in to je ena od
značilnosti sistema socialnega varstva v
Sloveniji. Posledice definiranja starih ljudi
kot »problema« so številne, med njimi pa
sta najpomembnejši:
•	premajhno zavedanje, da je treba
organizirati tako socialno varstvo, ki bo
ohranjalo in spodbujalo človekove vitalne
sposobnosti, kar preventivno vpliva na
razvoj bolezni in daljša človekovo starost;
•	prešibka politična in strokovna volja,
da bi odpravili segregacijske prakse. Prav s
tem vprašanjem se bodo v naslednjih letih
404
ANALIZA POLOŽAJA IZKLJUČENIH DRUŽBENIH SKUPIN V SLOVENIJI...
ukvarjale vse evropske države.
V Sloveniji v tem trenutku načrtujejo
gradnja novih domov za stare (v Mariboru,
Ljubljani in drugod), ki nadaljujejo segrega-
cijsko prakso na področju pomoči starim
ljudem. Čeprav vsi pokazatelji kažejo, daje
kvaliteta življenja ljudi v domovih za stare
nizka, da je smrtnost visoka (gl. razdelek o
starejših ženskah) in da je za mnoge ljudi
odhod v dom za stare začetek socialne
smrti, se segregacijska praksa nadaljuje po
inerciji. Trendi v zahodnih državah kažejo
na zmanjševanje števila ljudi v domovih za
stare, vizija socialnega varstva pa je življenje
starih ljudi do smrti v njihovih domovih s
primerno pomočjo in asistenco.
PROBLEMI STARIH LJUDI
Stari ljudje potrebujejo podporo in pomoč
na področjih, ki jih najpogosteje zadevajo:
L Osamljenost in izolacija, katerih
razlogi so različni.
•	Lahko gre za nezmožnost premikanja,
ki ima za posledico osamljenost. Stari ljudje
so bodisi nezmožni premikanja v javnih
prostorih (zlasti pozimi), ali pa živijo v takih
stanovanjih in naseljih, ki imajo zanje
prevelike arhitektonske ovire (stopnice, ni
dvigal, ceste brez semaforjev). Zaradi ovir
v premikanju se njihova izolacija povečuje
(stare osebe, ki stanujejo v višjih nad-
stropjih brez dvigala, ne ostajajo doma zato,
ker so bolne in bi si to želele, temveč zato,
ker so ovire, ki jih morajo premagati, če
zapustijo dom, prevelike).
•	Stanovanja pogosto niso urejena za
stare ljudi (ni dvigala; živijo v višjih
nadstropjih; starim ljudem ni na voljo
telefon, da bi ga uporabile v stiski, npr. za
zdravniško pomoč; sanitarije niso prilago-
jene za stare ljudi).
•	Ni družinske in sosedske strukture, ki
bi skrbela za stare.
V Sloveniji tudi na področju starih, enako
kot na področju ljudi z motnjami v dušev-
nem razvoju, odgovornost nosijo pretežno
družinske članice (večina ljudi, ki kontinui-
rano skrbi za stare, so ženske srednjih let).
Če družina te skrbi ne more ali noče pre-
vzeti, namestijo osebo v institucijo: dom za
stare, psihiatrično bolnišnico, splošno
bolnišnico. Družina pogosto občuti pomoč
starim ljudem kot preveliko obremenitev v
fizičnem, ekonomskem in čustvenem
smislu. Zato namestijo osebo v institucijo.
Posledica opisanega procesa izolacije je,
da so stari ljudje najprej izključeni iz obi-
čajnega življenja v prostoru javnosti in
potisnjeni v osamo ter pozabo, nato pa
dokončno segregirani v institucije.
2.	Bolezen.
Čeprav se z višjo starostjo možnost bole-
zni povečuje, pa statistike v Sloveniji kažejo,
da le 15% ljudi, starih nad 65 let, potrebuje
kontinuirano pomoč. 80% starih ljudi nad
65 let nima bolezni, zaradi katerih ne bi
mogli ob določeni podpori in pomoči živeti
v skupnosti (Mirjana Majhenič, CSD Mari-
bor, pogovor).
Preprečevanje bolezni je mogoče s siste-
mom socialnega varstva, ki bi ohranjal
človekove vitalne sposobnosti in osebno
spoštovanje. Za nekatere stare ljudi so
skupine za samopomoč način ohranjanja
duševnega in fizičnega zdravja. Združenje
za socialno gerontologijo in gerontagogiko
Slovenije vključuje več kot 400 skupin za
samopomoč v domovih za stare in v doma-
čem okolju (Majhenič 1998: 280). Ob tem
sistemu pa bi se morali razviti nove oblike
pomoči, ki jih ta sistem ne more pokriti.
3.	Osebno razvrednotenje.
Stari ljudje doživljajo številne družbene
devalvacije, saj postajajo v simbolnem
smislu ponovno nedoletni državljani,
čeprav imajo volilno pravico in tudi svojo
politično stranko. To dejstvo kaže na moč
simbolnih atribucij, ki se pridajo starim
ljudem in ki jih lahko v perspektivi spreme-
nijo sami stari ljudje skupaj s strokovnjaki
v socialnem varstvu. Tudi na področju
starih, tako kot na področju prizadetosti in
duševnega zdravja, je pomemben premik
od razpoznavanja človekovih potreb k
sprejetju osebe kot enakovrednega in
polnopravnega državljana in državljanke.
405
DARJA ZAVIRŠEK, JELKA ŠKERJANC
PREDLOGI ZA SPREMEMBE V SOCIALNEM VARSTVU,
KI BI OKREPILE KVALITETO ŽIVLJENJA STARIH LJUDI
V DOMAČEM OKOLJU
Čeprav obstaja v Sloveniji že od leta 1991
projekt pomoči starim ljudem na domu, se
način razmišljanja ni spremenil. V domovih
za stare je v Sloveniji 13.000 ljudi, in tisti, ki
so imeli priložnost govoriti o svojih željah,
poudarjajo, da bi želeli živeti doma na
svojem domu ob primerni asistenci. Projekt
uvajanja skupin za samopomoč v domove
za stare je v Sloveniji dobrodošel, ne more
pa prikriti in izboljšati azilarne in segre-
gacijske prakse na tem področju.
Zato se spremembe socialnega varstva
na področju starih nakazujejo v temle:
1.	Povečati sistem izbire, ki mora ob-
segati:
•	preventivno dejavnost (na področju
zdravja ljudi in ohranjanja njihove življenj-
ske vitalnosti);
•	pomoč, sestavljeno iz socialnih in
medicinskih služb;
•	država mora v družini videti le seg-
ment pomoči, zato mora organizirati mrežo
pomoči, ki bo razširila izbiro;
•	v primeru, ko za stare ljudi skrbijo dru-
žinske članice, morajo te osebe, ki oprav-
ljajo neplačano delo, zanj dobiti ekonomsko
in čustveno podporo;
•	nove izbire se morajo razviti tako na
področju javnih državnih služb kot na
področju privatnih služb.
2.	Čim hitreje začeti s procesi deinstitu-
cionalizacije na področju skrbi za stare:
•	zmanjšati število ljudi, ki odhajajo v
domove za stare na kar se da majhno število,
zapirati oddelke v obstoječih domovih in
namesto gradnje novih domov preusmeriti
obstoječa finančna sredstva v pomoč, ki bo
človeku omogočila življenje v domačem
okolju;
•	organizirati tako pomoč in asistenco,
ki ne bi bila vseobsegajoča in ne bi vsebo-
vala tudi tistih elementov, ki jih človek ne
potrebuje, temveč bi obsegala le segmente,
ki jih človek zares želi in potrebuje (dnevni
topli obroki hrane namesto postelje v domu
za stare; pospravljanje stanovanja namesto
namestitve v institucijo; pogovori namesto
dolgotrajne hospitalizacije; pomoč pri
prevozih namesto odhod v institucijo do
smrti ipd.).
V državah, kjer so že v veliki meri začeli
procese deinstitucionalizacije (npr. ZDA in
Velika Britanija) ugotavljajo, da so ljudje
zadovoljnejši, če ostanejo doma in preje-
majo pomoč na dom, da živijo dlje in da se
stroški države v daljšem obdobju ne pove-
čajo. Zmanjšajo se namreč stroški za gra-
dnjo dragih institucij z vso infrastrukturo,
stroški za vzdrževanje institucij in števil-
nega osebja, stroški za tiste storitve, ki jih
človek ne potrebuje ali pa jih ima že na
voljo, a jih ne uporablja. Ta denar so države
preusmerile v kontinuirano izobraževanje
osebja, povečanje kvalitete uslug, ki jih
človek dejansko želi in potrebuje, in v
krepitev človekove samostojnosti v visoko
starost.
3. Ponovno vključevanje starih ljudi v
običajno življenje. Za to je treba:
•	organizirati socialno službo v obliki
posebnih prevozov,
•	upoštevati potrebe starih pri gradnji
stanovanj,
•	povečati možnosti za življenje v svojem
stanovanju ob potrebni asistenci,
•	dajati ustrezne informacije,
•	organizirati socialna srečanja starih
ljudi v lokalni skupnosti in ne v domovih
za stare,
•	organizirati kulturne prireditve,
•	organizirati tematske pogovori, ki
ljudem dvigajo samospoštovanje,
•	ohranjati interese, ki so jih stari ljudje
uresničevali, ko so bili mlajši, saj to pove-
čuje njihovo kvaliteto življenja,
•	videti stare ljudi kot politična bitja, ki
imajo pravico sodelovati pri odločitvah in
imajo pomemben družbeni status, ne kot
nedoletne otroke (za katere se organizira
praznovanje rojstnih dnevov in pevskih
prireditev).
OTROCI IN MLADI, KI PREŽIVLJAJO SPOLNO
ZLORABO
OPIS PROBLEMATIKE
Otroci in mladi so ena od najranljivejših
družbenih skupin in doživljajo pogosto
406
ANALIZA POLOŽAJA IZKLJUČENIH DRUŽBENIH SKUPIN V SLOVENIJI...
najrazličnejše oblike izključenosti in
kršenja pravic. V Sloveniji se je na področju
socialnega varstva o otrokovih pravicah
začelo govoriti v začetku 90. let., posledica
tega pa so bile nove vmesne strukture za
različne skupine otrok: Center za pomoč
mladim. Krizni center za otroke in mladost-
nike v Ljubljani, Društvo za pomoč žrtvam
spolnih zlorab, nastajanje ideje o interdisci-
plinarnem timu za preprečevanje spolnih
zlorab in ponoven razmislek o dosedanjem
sistemu razvrščanja otrok.
V pričujoči raziskavi se bomo osredo-
točili zgolj na eno skupino otrok, ki do-
življajo diskriminacijo, namreč na otroke,
ki preživljajo spolno zlorabo. V zahodno-
evropskih državah, kjer se na področju
socialnega varstva s to problematiko
intenzivno ukvarjajo že od srede 70. let (pri
nas od začetka 90. let), ocenjujejo, da
prihaja do spolnih zlorab najpogosteje v
družinah (v vsaki četrti družini), pogosto v
rejniških družinah in tudi v institucijah za
otroke in mlade. V Sloveniji ni ustreznih
podatkov o številu spolnih zlorab, saj jih
strokovnjakinje v socialnem varstvu pravilo-
ma ne odkrivajo, in tudi če jih odkrijejo ali
so o njih obveščene, se z njimi strokovno
ne ukvarjajo in jih praviloma ne prijavljajo
policiji. Tudi novi predlog reševanja proble-
matike na področju trpinčenih in spolno
zlorabljenih otrok v Sloveniji, ki je nastal
sredi leta 1998 na Ministrstvu za delo,
družino in socialne zadeve, ne odgovarja
ustrezno na problematiko spolnih zlorab
otrok v Sloveniji. Manjše število sumov
spolnih zlorab, s katerimi je bila seznanjena
širša strokovna javnost v Sloveniji, dokazu-
jejo, da obstaja na področju socialnega
varstva izredno nizka stopnja strokovnega
znanja za reševanje problemov spolnih
zlorab in da v državnih socialnih službah
ni programa, ki bi dosledno in v korist žrtvi
urejal načine preprečevanja in pomoči
otrokom v primerih spolnih zlorab.
PROBLEMI, S KA TERIMI SE SREČUJEJO OTROCI/
M LA DI IN NJIH O VI Z AG O VORNIKI V PRIMER U
SPOLNIH ZLORAB
Čeprav otroci in mladi s svojim obnaša-
njem, govorjenje in čustvenim odzivanjem
na različne načine govorijo o spolnih
zlorabah, večina odraslih verbalnih in
neverbalnih znakov otroškega trpljenja ne
opazi, jih napačno interpretira ali pa jih
zavestno ali nezavedno prezre. Med te
odrasle spadajo tako nezlorabljajoči starši
in sorodniki kot strokovnjaki v socialnem
in institucionalnem varstvu. Nekateri otroci
imajo srečo, da je ob njih odrasli, ki je njihov
zagovornik, brez katerega se praviloma ne
morejo ubraniti zlorabljanja in različnih
psihičnih, fizičnih in spolnih pritiskov
storilca. Zagovornik otroka, ki preživlja
spolno zlorabo, je oseba, ki:
•	pozna naravo spolnih zlorab in njene
posledice;
•	verjame otroku in mu sporoča, da
razume, kaj se dogaja;
•	je simbolna priča spolnih zlorab in
otrokovega trpljenja, ker pozna otrokovo
zgodbo;
•	podpira otroka, da ob stiku z drugimi
odraslimi in strokovnimi službami ne utrpi
dodatne zlorabe in viktimizacije;
•	ves čas deluje v otrokovo korist in
kolikor se da v skladu z otrokovimi željami.
Otroci in mladostniki, ki so preživeli ali
doživljajo spolno zlorabo, in njihovi zago-
vorniki se najpogosteje srečujejo s temi
problemi v okviru socialnega varstva:
1. Zanikanje, minimalizacija in racio-
nalizacija spolnih zlorab. Ena od značil-
nosti strokovnjakinj na področju socialnega
varstva je preozko pojmovanje in razume-
vanje fenomena spolnih zlorab, kamor
povečini prištevajo le posilstvo, ne pa tudi
otipavanja, verbalnega zlorabljanja ali prisil-
jevanja v spolna ravnanja, kazanje porno-
grafskih fotografij, božanje po intimnih
delih telesa ipd. Stališče večine socialnih
delavk in delavcev v takih primerih je, da
otroci in mladi pretiravajo, so preveč obču-
tljivi, da imajo »fantje drugačno naravo kot
punce« in jim je treba dovoliti več spolne
svobode, da gre za izkazovanje »očetovske
ljubezni« ipd. Večina zagovornikov, ki
407
DARJA ZAVIRŠEK, JELKA ŠKERJANC
zagovarja interese otrok, ki so preživeli
spolno zlorabo, poroča o povečini neustre-
znem odzivu socialnih delavk in delavcev
v smislu postavljanja vprašanj, komenti-
ranja in reševanja problematike.
Tako je ena od socialnih delavk 8-letni
deklici z lažjo gibalno oviranostjo, ki jo je
vsak dan otipaval starejši sošolec (tudi sam
gibalno oviran), ko sta se skupaj vozila v
kombiju za prevoz učencev v OŠ s prilago-
jenim programom v Kamnik, dejala: »Potrpi
malo, tudi on potrebuje malo nežnosti.«
(Intervju 1997.) Neka druga socialna delav-
ka v Centru slepih in slabovidnih Škofja
Loka je dekletu, ki se je pritožilo nad spol-
nim nadlegovanjem enega od vzgojiteljev,
dejala: »Sama si kriva, zakaj se pa tikaš z
njim!« (Intervju 1998.)
2.	Premajhna ali celo nikakršna zašči-
tenost otroka pred storilcem. V socialnem
varstvu ne obstaja sistem zaščite otroka v
času, ko raziskujejo spolno zlorabo. V tem
času se pogosto zgodi, da storilec tako
ustrahuje otroka, da ta zlorabo sčasoma
zanika, ali pa ga storilec zlorablja naprej.
Večina storilcev, ki dobi informacijo, da se
je začelo odkrivanje spolne zlorabe, posku-
ša na vse načine prisiliti žrtev in odrasle,
nad katerimi ima vpliv ali ekonomsko moč,
da molčijo.
3.	Premestitev problema spolnih zlorab
na drug »problem«. V socialnem varstvu je
zlasti na tistih področjih, kjer je reševanje
problematike težko in zahteva človeško in
strokovno dobro usposobljeno strokovnja-
kinjo, opaziti tendenco premeščanja jedr-
nega problema na drug problem (gl. raz-
delek o nasilju nad ženskami). V primerih
spolne zlorabe se socialne delavke pogosto
namesto z otrokom, ki je preživel spolno
zlorabo, ukvarjajo s »pomočjo« storilcu ali
pa z iskanjem krivde pri materi, ki ni za-
ščitila otroka.
4.	Neupoštevanje vloge zagovornika v
času odkrivanja spolnih zlorab. Otroci in
mladi, ki doživljajo spolno zlorabo, bi
morali imeti pravico do zagovornika, ki ga
sami izberejo in ki bi jih lahko spremljal in
bil navzoč pri obravnavanju zlorabe. Tako
bi se okrepila moč otroka ali mladostnika
in preprečila ponovna viktimizacija.
5.	Premajhen nadzor nad rejniškimi
družinami in neupoštevanje izkušenj
otrok/mladih v rejniških družinah. Spolne
zlorabe v okviru rejniških družin ostajajo v
Sloveniji bolj tabuizirane kot spolne zlorabe
v primarnih družinah. Rejništvo je bilo v
Sloveniji močno idealizirana oblika pomo-
či, ki so jo socialne delavke v socialnem
varstvu uporabljale v najrazličnejših pri-
merih: v primeru brezdomstva, revščine,
ženske, ki je sama skrbela za svojega otroka
in bi potrebovala dodatno čustveno pod-
poro in pomoč, v primeru ljudi, ki so imeli
težave z duševnim zdravjem, za katere se je
predpostavljalo, da niso sposobni skrbeti
za otroke, pa tudi v primerih resnične
ogroženosti otrok v primarnih družinah.
Rejniki in rejniške družine so bile ideali-
zirani kot apriori pozitivna okolja, ne da bi
upoštevali ekonomske, socialne in čustvene
koristi, ki jih ima rejniška družina. Otroci v
rejniških družinah so imeli še manj pravic
kot drugi otroci in so jih strokovne službe
še redkeje slišale, saj so imeli še manj
priložnosti za odraslega zagovornika kot
drugi otroci. Če so otroci iz rejniških družin
govorili o spolnih zlorabah, jim večinoma
nihče ni verjel. Zato je do odkrivanja
spolnih zlorab v rejniških družinah prišlo
pozno, saj o tem danes govorijo ljudje, ki
so že zapustili rejniško družino.
6. Premajhna zaščita otrok pred spol-
nimi zlorabami v institucijah (zavodih,
varstveno delovnih centrih in drugih
centrih za usposabljanje). Za institucio-
nalno varstvo je do nedavnega veljalo, da
gre za področje, ki ščiti potrebe in pravice
uporabnikov, z vse močnejšimi zahtevami
uporabnikov po pravicah pa so prišle na
dan tudi številne zgodbe o življenju v
institucijah (Bašič 1997). Najmanj moči
imajo otroci, ki so razvrščeni v eno izmed
kategorij invalidnosti, saj jih devalvira ne
samo status otroka, temveč tudi status
invalida. Storilci so v institucijah najbolj
zaščiteni, ker otrokom in mladim, ki od-
krijejo spolne zlorabe, drugi ne verjamejo
in je poročanje o zlorabi pogosto pripisano
njihovi »bolezni« in »socialni patologiji« (o
ranljivosti otrok z duševnimi prizadetostmi
za spolne zlorabe gl. Zaviršek 1998b). Take
otroke in mlade praviloma prepričajo, naj
o tem ne govorijo, saj bi to škodilo ugledu
408
ANALIZA POLOŽAJA IZKLJUČENIH DRUŽBENIH SKUPIN V SLOVENIJI...
zavoda, centra, šole itn. Vodstvo institucije
pogosto zve za zlorabo in jo poskuša omiliti
in prikriti. Način, ki ga najpogosteje
uporabljajo storilci v Sloveniji, da se
izognejo razkrivanju, je, da zamenjajo
delovno mesto in se selijo iz ene institucije
na drugo. Dobro strokovno osebje v social-
nem varstvu bi moralo biti bolj zaskrbljeno
za varovanje koristi svojih uporabnikov kot
za varovanje koristi institucij in tako
posredno tudi storilcev.
PREDLOGI ZA SPREMEMBE V SOCIALNEM VARSTVU
NA PODROČJU OTROK IN MLADIH, KI DOŽIVLJAJO
SPOLNO ZLORABO
V socialnem varstvu na področju otrok in
mladih, ki preživljajo spolno zlorabo, bi bilo
treba vpeljati naslednje spremembe:
1.	Dosledno reševanje problematike
spolnih zlorab v okviru specializiranih
timov strokovnjakinj in strokovnjakov za
spolne zlorabe. Gre za interdisciplinarne
time, ki bi delovali tako, da bi povezovali
kvalitetno usposobljene strokovnjakinje in
strokovnjake, ki bi nemudoma zaščitili
otroka in delovali dosledno v otrokovo
korist (gl. shemo timskega pristopa v: Bašič
1997: 176-178).
2.	Specializirano izobraževanje za po-
moč otrokom, ki so bili spolno zlorabljeni,
da bi bili socialne delavke in delavci
sposobnejši odkriti spolne zlorabe, se
ustrezno odzvati na trpljenje otroka in ga
ustrezno zaščititi. Izobraževanje mora
potekati iz perspektive, ki bo upoštevala
pravice otrok in mladih do varnega otroštva
in pravice do svoje lastne spolnosti.
è. Spremeniti sistem razvrščanja otrok
in mladostnikov z motjami v telesnem in
duševnem razvoju in upoštevati vpliv
spolnih zlorab na razvoj »motnje«. Posledice
spolnih zlorab so pri otrocih pogosto vidne
kot močnejše vedenjske motnje (otopelost,
prenehanje govoriti, avtizem, disociirana
osebnost, multipla osebnost, agresivnost,
groza pred dotiki ipd.), ali pa celo kot
fizična prizadetost in gibalna oviranost
(težave z vidom, epileptični napadi). Taki
otroci bodo v sedanjem medicinsko orien-
tiranem sistemu razvrščanja otrok (vpelja-
nem leta 1977) razvrščeni med otroke in
mladostnike z motnjami v telesnem in
duševnem razvoju. Ker sedanji sistem
razvrščanja temelji na medicinskem mo-
delu, ki išče motnjo in defekt in pomanj-
kljivosti (računanje IQ, čeprav gre za
zastarelo metodo, ki v svetu ni več kriterij
razvrščanja), se pogosto zgodi, da so otroci,
ki preživljajo večletno izkušnjo zlorabljanja,
označeni kot osebe z motnjo v duševnem
razvoju. Kar je dejansko socialna okoliščina,
postane tako njihova osebna duševna
prizadetost, ki jim zapre pot enakih možno-
sti najprej v izobraževanju in nato na vseh
področjih družbenega življenja.
Uveljavljeni sistem razvrščanja v social-
nem varstvu je kritizirala leta 1995 že Bela
knjiga o vzgoji in izobraževanju v RS, kjer
piše: »Namesto sedanjega relativno statič-
nega razvrščanja otrok z motnjami v razvoju
predlagamo razvojno procesno razvrščanje
otrok s pomočjo individualnih in indivi-
dualiziranih programov, ki so skladni z
otrokovim razvojem, učenjem (česa se je
sposoben naučiti in kako) in možnostmi za
doseganje postavljenih ciljev - pa tudi s
pomočjo, ki jo pri tem potrebuje.« (Slemen-
šek Kovačevič 1998: 273.)
4. Uveljaviti pravico otroka in mladost-
nika do svojega zagovornika, ki si ga lahko
izbere sam.
LJUDJE Z GIBALNIMI OVIRANOSTMI
IN DRUGIMI PRIZADETOSTMI
IN LJUDJE Z MOTNJAMI V DUŠEVNEM RAZVOJU
»Če je kaj pravice na svetu, bi morala jaz
priti iz tega zavoda.« (Oskrbovanka Zavoda
za živčno in duševno bolne Hrastovec-Trate,
v: Pavlič 1998: 16.)
PREDSTA VITEV PROBLEMA TIKE
Po evropskih ocenah je v evropskih in
severnoameriških družbah 10% ljudi z
različnimi gibalnimi in drugimi fizičnimi
hendikepi in ljudi z duševnimi prizade-
tostmi, torej 37 milijonov ljudi. Od indu-
strijske revolucije do danes se družba vse
bolj razslojuje na tiste, ki so zmožni polno
409
DARJA ZAVIRŠEK, JELKA ŠKERJANC
tekmovati na trgu dela, in na tiste, ki tega
ne zmorejo. Razvite zahodne družbe so
organizirane po meri čutečega, telesno
sposobnega, svetlopoltega zdravega moške-
ga. To pomeni, da vsi, ki to nismo, v taki
družbi doživljamo določen obseg diskri-
miniranja ali zatiranja.
Telo kot posameznikovo telo ali telo kot
prebivalstvo vnaša nove spremenljivke ne
le v razmerje med posamičnim in številnim,
bogatim in revnim, močnim in šibkim,
temveč tudi med bolj ali manj uporabnim,
malo ali bolj usposobljivim, bolj ali manj
ustreznim za pridobitne naložbe, na tiste,
ki imajo več ali manj izgledov za preživetje,
smrt ali obolelost, in na tiste z več ali manj
sposobnostmi za koristno usposabljanje
(Foucault v: Gooding 1994).
Tako ostajajo na »stranskem tiru« gospo-
darskega in družbenega dogajanja stari,
ženske, ki skrbijo za družino ali negujejo
družinskega člana, bolni, ljudje s telesnimi,
senzornimi ali intelektualnimi poškodo-
vanostmi, ljudje s težavami v duševnem
zdravju, predstavniki etničnih skupin,
katerih kultura se razlikuje od kulture
večine.
Ljudje z izkušnjo telesne ali duševne pri-
zadetosti trdijo, da prizadetosti ne povzroči
stanje njihovega telesa ali bolezen sama po
sebi. Onesposobljenost za polno življenje
in participiranje v družbi (prizadetost) po-
vzroči zatiralski odziv družbe in posamez-
nikov na to stanje.
V Sloveniji sicer obstajajo ocene in
seznami števila ljudi po posameznih priza-
detostih, ki jih beležijo invalidske orga-
nizacije, Ministrstvo za delo, družino in
socialne zadeve ali Ministrstvo za znanost
in tehnologijo, Skupnost pokojninskega in
invalidskega varstva. Urad za invalide.
Problem s temi številkami pa je, da se
spreminjajo glede na namen, ki mu strežejo,
in se gibljejo v razponu od 117.000 do
170.000.
Taki viri podatkov so za pričujočo
analizo neuporabni iz dveh razlogov:
1.	ker število ljudi po vrsti prizadetosti
samo po sebi ne pove, kolikšen je obseg
posameznikovih potreb, in
2.	ker želimo v tem delu promovirati
elemente emancipacije prizadetih v naši
družbi. Med njimi pa je najpomembnejši
element individualiziranega pristopa
Z rastjo zavesti o naraščajoči stopnji
soodvisnosti na vseh ravneh družbenega in
gospodarskega življenja ostajajo diskrimi-
nirane skupine žrtve »ideologije neodvis-
nosti«: ta šteje za odvisnega vsakogar, ki ne
zna brati, pisati, ki težko sporoča ali
sporočila težko razume, ki si ne more
skuhati, pospraviti, oprati. In dokler vsega
tega ne zna ali ne zmore, je odvisen, torej
nezmožen odločati o sebi. Zato potrebuje
določeno obliko skrbi in skrbnika.
Institut skrbnika se odene v plašč skrbi
države in s tem, da naloži družini dolžnost,
skrbeti za tega svojega člana. Ta skrb
pomeni, da stroka v imenu države odloči,
kaj posameznik potrebuje, in nato predvidi
določene ukrepe ali storitve, po drugi strani
pa podpre družino, da čim dlje skrbi za tega
svojega člana.
Stroka je pri obravnavi telesno in dušev-
no prizadetih ljudi usmerila pozornost v
ugotavljanje, kaj je s človekom narobe, v
odpravo ali zmanjšanje poškodovanosti in
vračanje ali vzpostavljanje stanje telesa, ki
se čimbolj približa »normalnemu«. Namesto
da bi odkrivala posameznikove interese, da-
nosti, darove, odziv okolja na njegovo po-
škodovanost, ovire pri uresničevanju živ-
ljenjskih ciljev, obravnava poškodovanost
ter predpisuje ukrepe in pristope, ki odre-
jajo tudi način življenja, in s tem presega
področje same medicinske obravnave.
Tak pristop je pozneje privzela tudi psi-
hologija in v zadnjih desetletjih še defekto-
logija. V teh dneh se v Sloveniji odraža taka
obravnava v polemikah defektologa z
akademskim naslovom in univerzitetnega
profesorja, ki v medijih oporeka ljudem z
intelektualnimi poškodovanostmi pravico
do spolnega življenja (gl. Mladina 10. 12.
1998).
Na vprašanje, kako to, da je obravnava
prizadetih ljudi ubrala tako pot, nam
odgovorijo prizadeti sami: vsi ukrepi države
in stroke so delo posameznikov in skupin
ljudi, ki sami nimajo izkušnje prizadetosti.
Brez osebne izkušnje pa ostaja problem
zastrt in ga ni mogoče povsem razumeti,
niti predvideti ustreznih rešitev (Oliver
1992; 1997; Morris 1996).
410
ANALIZA POLOŽAJA IZKLJUČENIH DRUŽBENIH SKUPIN V SLOVENIJI...
OD UPORABNIKOV SOCIALNIH STORITEV K
DRŽA VLJANOM: OD POTREB K PRA VICAM
Prizadeti ljudje pravijo: »Ne zahtevamo nič
več kot to, kar je namenjeno vsem v družbi«
(Morris 1994). Segregirano izobraževanje,
arhitektonske ovire, pomanjkanje stano-
vanj, prilagojenih za gibanje z invalidskim
vozičkom, nedostopno delovno okolje,
pomanjkanje osebne asistence, enovrstne
»paket storitve« in nameščanje v zavode,
predsodki, pomanjkanje samozavesti in
informacij pa so ovire, ki jim preprečujejo
uresničevati v Ustavi zapisane pravice in
temeljne svoboščine.
Desetletja so se v slovenski zakonodaji
kumulirale pravice invalidov in odražajo
razumevanje in odnos do prizadetosti v
določenem obdobju. Tako se pojavljajo vsaj
tri velike vrste (kategorije) invalidov s
povsem različnim obsegom pravic, ne
glede na dejansko stanje njihovih potreb,
in sicer vojaški vojni invalidi, delovni
invalidi in invalidi po Zakonu o družbenem
varstvu zmerno, težje in težko prizadetih
in najtežje telesno prizadetih oseb.
Prav tako se je spreminjal naslovnik po-
moči invalidu, saj je enkrat to sam invalid,
drugič pa njegova družina.
Danes obravnava invalidnost 28 zako-
nov, ki opredeljujejo pravice do olajšav,
ugodnosti, oprostitev in so namenjene
invalidu (ali njegovi družini) kot pomoč za
lajšanje invalidnosti. Upravičenost izhaja iz
ugotovljene stopnje invalidnosti na temelju
medicinske diagnoze in drugih izvede-
niških mnenj. Zakonske pravice izhajajo iz
predpostavljenega obsega povprečnih po-
treb neobstoječega povprečnega invalida,
ki »spada«, glede na vrsto poškodovanosti,
v eno izmed enajstih skupin invalidov.
Mnogi strokovnjaki trdijo, da je glavni
razlog, zaradi katerega so osnovne šole s
prilagojenim programom koristne za
otroke, ki so kategorizirani kot duševno
prizadeti, ta, da ne doživljajo stalne ne-
uspešnosti v rednih osnovnih šolah. Večina
šol s prilagojenim programom je tako
oddaljenih od kraja otrokovega bivanja, da
je prav to argument za nastanitev otroka v
domu, povezanem s posebno šolo. Ob tem
pozabimo, da se večina absolventov šol s
prilagojenim programom v odrasli dobi
izogiba povedati, katero šolo so obiskovali,
nihče ni raziskal trpljenja otrok, ki morajo
čez teden živeti zdoma, razen nekaterih
izjem pa ostanejo po zaključenem usposab-
ljanju vsi absolventi v sistemu socialnega
varstva v VDC ali kot iskalci zaposlitve na
borzi dela.
Starši, ki so odklonili tak segregirajoč
pristop, vedo povedati, kako so jih strokov-
ne službe ovirale in onemogočale v prizade-
vanjih, da bi zagotovili otroku ustrezno
spremljanje in pomoč za obiskovanje redne
šole v kraju otrokovega prebivanja.
Pri poklicnem usposabljanju se soočajo
prizadeti mladi ljudje z omejenim izborom
poklicev, za katere se lahko usposobijo v
zavodih, ki obravnavajo ljudi glede na vrsto
poškodovanosti. Zaradi arhitektonskih ovir,
nedostopnosti tehničnih pomagal in
pomanjkanja ustreznih nastanitvenih
zmogljivosti in osebne asistence se le
redkim vztrajnežem posreči končati visoko-
šolski študij.
Pri iskanju zaposlitve ostanejo zaradi
pomanjkanja tehnične opreme ali osebne
asistence nekonkurenčni in nezaposleni.
Stopnja nezaposlenosti med invalidi se iz
leta v leto povečuje in znaša v letu 1997 že
33% izmed vseh invalidov.
Z redkimi izjemami se po usposabljanju
vrnejo v oskrbo matične družine.
Eden od problemov so tudi spolne zlo-
rabe v institucijah (centrih za izobraževanje
in usposabljanje ljudi z različnimi fizičnimi
in duševnimi hendikepi), ki jih odkrivajo v
zadnjem času.
POVZETEK
Če sklenemo to kratko analizo, kako lahko
ljudje s telesno ali intelektualno poškodo-
vanostjo v Sloveniji uresničujejo pravico do
izobraževanja, pravico otrok do življenja v
svoji družini, pravico do izbire poklica in
pravico do dela, lahko ugotovimo, da jih
obstoječi obseg zakonskih pravic v tem ne
podpira. Še več, razvrsti jih v kategorije,
postavi na paralelni tir vzgoje, izobraže-
vanja, zaposlitve in izloči iz glavnih tokov
življenja v družbi.
411
DARJA ZAVIRŠEK, JELKA ŠKERJANC
Prav tako niso učinkoviti ukrepi, ki
podpirajo družino v skrbi za prizadetega.
Sami prizadeti ljudje pravijo: »Zaradi naše
poškodovanosti je družina bolj obreme-
njena. Potrebujemo pomoč in podporo za
uresničevanje svojih ciljev in tako bo tudi
družina podprta« (cf. Morris 1993; Oliver
1992; Holman 1994). Starši odraslih ljudi z
oznako duševna prizadetost so na številnih
delavnicah in konferencah o zagovorništvu
leta 1995 in 1998 to tudi sami potrdili:
»Najboljša pomoč družini je v tem, da
prejme naš prizadeti član pomoč in pod-
poro, ki jo potrebuje za polno življenje.«
Sodobni sistemi socialnega varstva se s
svojimi ukrepi na področju varovanja
invalidov odvračajo od ukrepov, ki obrav-
navajo določene skupine invalidov glede na
vrsto poškodovanosti in predpostavljenega
obsega potreb vsake posamezne skupine.
Izhodišče postajajo človekove pravice,
službe in storitve pa naj posameznika
podprejo pri njihovem uresničevanju.
Na ta način postane invalid (in tudi vsak
drug uporabnik socialnih storitev) najprej
državljan z enakimi pravicami in nato
uporabnik socialnih storitev, ker potrebuje
za njihovo uresničevanje določen obseg
pomoči in podpore socialne države.
VPLIV PRIZADETIH LJUDI NA DRUŽBENO DOGAJANJE
IN NA SOCIALNE STORITVE, KI JIH PREJEMAJO
Posamezniki in skupine prizadetih ljudi so
v svetu torej sami začeli proučevati teorije
in prakso skrbi za prizadete, prek uporab-
niških gibanj s političnim delovanjem
vplivajo na izboljšanje položaja prizadetih
ljudi, s številnimi projekti pa tudi sami
razvijajo socialne službe, ki jih potrebujejo.
Pokazalo se je, da poškodovanost telesa,
senzorna ali intelektualna poškodovanost,
bolezen ali težave v duševnem zdravju same
po sebi niso tisto najtežje, s čimer se morajo
soočiti. Mednarodno gibanje ljudi s prizade-
tostmi UPIAS se zavzema za emancipacijo
prizadetih ljudi in promovira tako defini-
cijo neodvisnosti: neodvisno življenje ne
pomeni, da zmoreš vse opraviti zase sam,
temveč možnost, uresničevati zastavljene
življenjske cilje. Ko prejme prizadet človek
pomoč in podporo v obsegu, trajanju in
vsebini, da lahko te cilje uresničuje, tedaj
prevzame vpliv nad svojim življenjem in
doseže neodvisnost (Briesden, v: Morris
1994).
INVALIDSKE ORGANIZACIJE KOT IZVAJALKE
SOCIALNO VARSTVENIH PROGRAMO V
PREDLOGI
Glede na razpršeno, nepregledno in nekon-
sistentno zakonodajo bi v Sloveniji kazalo
resno jemati številne pozive invalidov in
pripraviti »Krovni zakon za polnovredno
življenje in participacijo invalidov«, ki bo:
1.	zagotovil prizadetim ljudem pogoje za
polnovredno življenje na vseh vitalnih
življenjskih področjih, kot so izobraževanje,
javni prevozi, zaposlovanje, stanovanje,
zdravje in tehnični pripomočki;
2.	zavezoval pristojna ministrstva za
sprejem ustreznih ukrepov za njegovo
izvajanje;
3.	omogočal iztožitev določene pravice.
V prizadevanjih za dopolnitev programov
javnih služb podpira slovenska država (med
drugim s sredstvi loterije) izvajanje social-
novarstvenih programov, ki jih izvajajo
nacionalne invalidske organizacije, pove-
zane v (neregistrirani) Skupnosti invalid-
skih organizacij Slovenije (SIOS) in humani-
tarne organizacije.
O takem pristopu pri dopolnjevanja
sistema javnih služb pri izvajanju socialno-
varstvenih programov je treba temeljito
razmisliti, saj ustvarja, tak, kakršen je, vrsto
problemov in utemeljenih dvomov v
učinkovitost porabljenega denarja:
•	prihaja do mešanja in zamegljevanja
izvajalske vloge z osnovno dejavnostjo
organizacije,
•	pravica do določene socialne storitve
se veže na članstvo v organizaciji - v
primeru, da se prizadeti ne strinja s politiko
organizacije ali načinom delovanja vodstva,
412
ANALIZA POLOŽAJA IZKLJUČENIH DRUŽBENIH SKUPIN V SLOVENIJI...
tudi nima dostopa do socialne storitve,
•	programi organizacij so v veliki meri
zastareli,
•	ne obstajajo mehanizmi pritožbe in
metode varovanja pravic prizadetih do
kakovostne storitve.
•	ne obstaja način ugotavljanja učinko-
vitosti izvedenih programov,
•	invalidske organizacije, članice SIOS,
imajo monopolen položaj pri dostopu in
razdeljevanju sredstev loterije in prepre-
čujejo novim invalidskim organizacijam
enakopravno kandidiranje in dostop do teh
sredstev, ne glede na potrebnost in kako-
vost njihovih programov,
•	v eni izmed invalidskih organizacij v
okviru SIOS, Sožitje, ki združuje društva za
pomoč duševno prizadetim ljudem, je po
podatkih Urada za invalide iz leta 1996
vključenih 40.000 članov; dokument
opozarja, da je od tega tri četrtine članstva
staršev, ne pove pa, da sestavljajo preostalo
četrtino strokovni delavci in delavke in da
v tej zvezi ni vključen niti en član, ki bi imel
duševno prizadetost,
•	v javnosti prevladuje vtis, daje nezado-
voljstvo med invalidskimi organizacijami
problem njih samih in njihove nespo-
sobnosti ali pomanjkanje volje, da bi se
sporazumele in dogovorile.
POVZETEK
Pogojevanje dostopa do socialnih storitev
s članstvom v invalidski organizaciji je
neustavno, saj preprečuje ljudem pravico
do svobodnega združevanja in do enakega
dostopa do socialnih storitev.
Prav tako je pravica do združevanja
kršena vsem tistim invalidom, ki želijo
ustanoviti novo invalidsko organizacijo, saj
nimajo dostopa do sredstev za delo.
Tak sistem financiranja ne spodbuja
nastajanje in razvijanje novih programov,
kakor tudi ne jamči kakovostnih storitev in
učinkovite porabe sredstev.
Odločanje o razporejanju loterijskih
sredstev je v zadnjih desetih letih v rokah
istih osmih invalidov in strokovnih delav-
cev.
V zadnjih petnajstih letih obvladujeta v
Sloveniji invalidsko problematiko dva
posameznika; eden je invalid, druga je dru-
žbenopolitična delavka. Funkcije, ki jih
zasedata, jima omogočajo praktično po-
poln nadzor nad strokovnim in političnim
upravljanjem tega področja (popis funkcij
obeh je na voljo pri avtoricah raziskave).
Več pristojnosti ima le državni zbor.
PREDLOGI
1. Pravica do socialnovarstvene storitve naj
se veže na invalida in ne na članstvo v
invalidski organizaciji.
2.	Iz sredstev loterije je treba podpreti
samoorganiziranje invalidov v društva in
organizacije ter zagotoviti finančne pogoje
za njihovo delovanje
3.	Podpreti je treba pluralizacijo izvajal-
cev in vpliv uporabnika nad socialno stori-
tvijo, tako da si invalid sam izbere izvajalca.
4.	Vzpostaviti od države neodvisno
zagovorniško službo, ki bo podpirala
uporabnike pri uresničevanju pravice do
kakovostne socialnovarstvene storitve.
5.	Predvideti učinkovit in odziven
pritožbeni mehanizem, v katerem imajo
pomembno mesto tudi ljudje, ki imajo sami
izkušnjo uporabnika določenega social-
nega programa ali storitve.
6.	Okrepiti demokratizacijo pri kandidi-
ranju in imenovanju na pomembne politič-
ne funkcije za področje invalidnosti.
NADOMESTITEV SEGREGA CIJSKE
INSTITUCIONALNE PRAKSE Z MOŽNOSTJO
ŽIVLJENJA V LOKALNI SKUPNOSTI
Ko posameznik, posameznica vstopi v si-
stem socialnega varstva, postane predmet
obravnave in izgubi vpliv nad pomembnimi
odločitvami v svojem življenju. O tem
odločajo strokovni delavci in skrbniki. To
je odkrita izguba vpliva in prizadeti človek
nima zadnje besede pri odločanju, kaj je
zanj najprimernejše.
Izguba vpliva je lahko tudi prikrita, in si-
cer takrat, ko prizadeti človek nima nikakr-
šne izbire in mora sprejeti predvideno
rešitev, največkrat zato, da sploh preživi.
413
DARJA ZAVIRŠEK, JELKA ŠKERJANC
oziroma, da ima zagotovljene osnovne
življenjske pogoje (posteljo, hrano in
osebno nego).
Ob tem ostaja povsem prezrto dejstvo,
da se je morda s tem ukrepom povsem
spremenilo njegovo življenje, največkrat
dokončno in v smeri, ki je sam ne bi nikoli
izbral ali ki se je je celo zelo bal.
Če je dobra socialna politika tista, ki
omogoča predstavnikom najnižjega sloja
izboljšanje socialnega položaja, potem bo
taka socialna politika vzpostavila sistem
socialnega varstva v odnosu posameznik-
ustavne pravice. V tem odnosu je posame-
znik dejaven in je sam tisti, ki definira svoj
problem in nakaže rešitev, strokovne službe
pa zagotovijo uresničitev potreb(nega).
Na Prvi državni konferenci o zagovor-
ništvu (Izlake 1995) so ljudje z oznako
duševne prizadetosti in njihovi svojci
povedali, da obstoječa ponudba socialnih
storitev ne odgovarja na njihove potrebe,
da zavračajo pokroviteljski pristop strokov-
nih delavcev, ki »vedo«, kaj je zanje najbolj-
še, in da je sistem, kakršen je zdaj, zanje
neučinkovit.
Lahko pa postane učinkovit, in sicer
tako, da njih same vprašajo, kaj dejansko
potrebujejo, in potem to tudi zagotovijo.
Odločno nasprotujejo praksi strokovnih
služb, ki nameščajo v zavode ljudi z oznako
duševne prizadetosti, ko starši več ne
morejo skrbeti zanje.
Prav tako se jim ne zdi ustrezna rešitev
organiziranje stanovanjskih skupin, ki
ponovno potrjuje klasičen pristop brez
sodelovanja uporabnikov. V na videz
sodobnejših oblikah vidijo nevarnost
nastajanja novih zavodov, ki bi morda
nekoliko dvignili nastanitveni standard nad
tistega v večjih zavodih, vendar je po
njihovem mnenju to le kozmetični popra-
vek obstoječe zavodske oskrbe.
Ko je na predstavitvi pomena stanovanj-
skih skupin ena izmed poslušalk vprašala
predavatelja, kaj bodo storili, če se njihova
duševno prizadeta hči ne bo želela vključiti
v stanovanjsko skupnost, ampak si bo želela
živeti doma, ji je odgovoril, da jo bodo pač
prijazno prepričevali in nazadnje tudi
prepričali (ustni vir, marec 1998).
Ob tem, ko država načrtuje gradnjo
novih zavodov in stanovanjskih skupnosti,
pa nismo v zadnjih letih spoznali niti enega
potencialnega uporabnika, ki bi izrazil željo
po preselitvi v stanovanjsko skupnost, če
bi imel na izbiro možnost običajnega
življenja (Škerjanc 1995; 1997a; 1997b).
Sedanje bivalne možnosti za ljudi s
prizadetostmi so tele:
•	velike institucije
•	domovi za stare
•	rehabilitacijski centri
•	doma (najpogosteje v primarni dru-
žini)
•	stanovanjske skupine (v zadnjem času)
•	namestitev v rejniško družino.
ZAG OTA VLJA NJE SO CIALNIH S TOR ITE V POMO Čl
NA DOMU PREK JA VNIH DEL
Projekt javnih del je omogočil nastanek
številnih novih programov tudi na pod-
ročju socialnega varstva. Eden od obsež-
nejših in odmevnejših je pomoč na domu
starim in invalidom. S tem programom
prejmejo potrebno pomoč številni stari
ljudje in invalidi, kar jim omogoči, da lahko
še naprej živijo doma. Uporabniki teh
programov povedo, da se soočajo z nekate-
rimi pomanjkljivostmi, ki odločilno vplivajo
na kakovost storitve in posledično tudi na
kakovost njihovega življenja.
Prva je ta, da so storitve pomoči na domu
organizirane samo v dopoldanskem času ob
delavnikih. Ob popoldnevih, vikendih in
praznikih, ko bi pomoč morda še bolj
potrebovali, je ni na voljo.
Druga težava je v tem, da se izvajalke
menjavajo. Komaj se navežejo na eno, že
pride druga. Tako izgubijo veliko časa in
moči za privajanje na novo osebo, še zlasti,
ko gre za tako občutljiva opravila, kot je
osebna nega. Izvajalci se ogradijo od
določenih opravil in tako ostane oseba brez
prepotrebne storitve (ženska s telesno
prizadetostjo bi za rehabilitacijo v bazenu
nujno potrebovala spremstvo dvakrat na
teden, a na javnih delih ni nikogar, ki bi bil
pripravljen to opravljati).
In ne nazadnje — če s kakovostjo storitve
niso zadovoljni, si tega ne upajo povedati,
ker se bojijo, da bodo izgubili naklonjenost
414
ANALIZA POLOŽAJA IZKLJUČENIH DRUŽBENIH SKUPIN V SLOVENIJI...
•	kolizije vlog in interesov (tako v
primeru svojcev kot strokovnih delavcev),
•	ne obstaja mehanizem, ki bi nepo-
sredno varoval interese uporabnikov in
preverjal ustreznost skrbnikovih odločitev
in ravnanj v korist uporabnikov,
•	sedanji mehanizem nadzora skrbnikov
(ko gre za starše oz. sorodnike prizadetih
oseb) je neustrezen, saj predpostavlja, da
država ščiti uporabnika pred skrbnikom, če
gre za starše; če je skrbnik država sama, pa
kot da apriori ravna v interesu uporabnika.
PRIMERI
1
Leta 1990 je bila tedaj 24-letna ženska z
duševno prizadetostjo po smrti mame
upravičena ostati v vrstni hiši s statusom
družbenega stanovanja, kjer sta dotlej
skupaj živeli. Ko je ostala sama, se je
pojavilo vprašanje spremljanja in pomoči
za to žensko za čas, ko ni bila vključena v
VDC. Strokovna služba CSD je poiskala
mlado družino, ki naj bi prevzela skrb zanjo.
V zameno za to skrb pa bi si ta družina rešila
stanovanjski problem, s tem da bi se
preselila k njej v stanovanje. Formalna
skrbnica je ostala socialna delavka.
Po letu in pol sta se začela nova skrbnika
pritoževati nad vedenjem svoje stano-
dajalke. Na pritožbe mlade družine je
socialna delavka zagrozila ženski, da jo
bodo namestili v zavod, če ne bo »pridna«.
Prizadeta oseba je doživljala stalne grožnje.
Namesto da bi poiskali ustrezne osebe, ki
bi ženski dejansko zagotovile pomoč in
podporo, ki jo je potrebovala, so čez dobro
leto žensko z intervencijo socialne delavke
namestili v poseben socialni zavod, kjer je
še danes. V zavod jo je proti njeni volji
namestila socialna delavka, ki je obenem
tudi njena formalna skrbnica — z lažjo, da
bo tam samo na počitnicah.
Primer kaže tole:
•	pokroviteljski odnos socialne službe,
•	prej verjamemo človeku, ki ni označen
kot prizadet,
•	podprli so produktivne, delazmožne
ljudi na račun ranljive osebe,
koordinatorke ali da jim bo pomoč ukin-
jena.
POVZETEK
Vse omenjene težave, s katerimi se soočajo
uporabniki, so posledica dejstva, da ne
sodelujejo pri načrtovanju socialnih sto-
ritev, ki jih potrebujejo, in tega, da nimajo
vpliva nad izbiro izvajalcev in ne nad
kakovostjo storitve.
PREDLOGI
L Vpeljati je treba individualiziran pristop
pri načrtovanju socialnih storitev z metodo
izdelave individualnega načrta.
2.	Razširiti storitve pomoči na domu in
jih podpreti, da se vrastejo v lokalnih
skupnostih.
3.	Omogočiti je treba možnost izbire
različnih oblik dostopa do socialnih sto-
ritev: neposredno financiranje osebne
asistence in pomoči, storitve, ki jih izvajajo
nevladne organizacije, zasebne agencije ali
centri za socialno delo v lokalni skupnosti,
zavodska oskrba.
VZPOSTAVITEV SISTEMA SKRBNIŠTVA, KI NAJ
POSTANE INSTITUT OPOLNOMOČENJA
Opolnomočanje v socialnem varstvu po-
meni proces prevzemanja vpliva nad
odločitvami v življenju, nad socialnimi
storitvami in nad procesi, ki določajo
položaj prizadetega v družbi.
V tem kontekstu pomeni institut skrbni-
štva zagotovitev pomoči in podpore za to,
da posameznik uresničuje svoje življenjske
cilje v skladu z ustavnimi človekovimi
pravicami in svoboščinami.
Skrbnik je imenovan osebi, ki so mu
delno ali v celoti odvzete opravilne sposob-
nosti. To so pri nas praviloma starši, svojci
ali center za socialno delo, ki to nalogo
poveri eni od socialnih delavk (navadno
tisti, ki pokriva področje).
Najpogostejši problemi, ki se pri tem
pojavljajo, so tile:
415
DARJA ZAVIRŠEK, JELKA ŠKERJANC
•	konflikt interesov in vlog: socialna
delavka je obenem skrbnica in izdaja
odločbe, s katerimi se oseba s prizadetostjo
ne strinja.
•	socialna služba ni omogočila izbire in
ni iskala različnih rešitev, ki bi bile v
interesu uporabnice.
2
35-letna ženska z zmerno duševno prizade-
tostjo je pred 10 leti podedovala po starših
hišo, dve ruševini s hišno številko in 6
hektarov posestva. Še vedno živi v družbe-
nem stanovanju, kjer je do smrti živela tudi
njena mama. V tem času je občina, v kateri
živi, izvedla prostorsko ureditev vsega
področja, in ker se skrbnica, ki je socialna
delavka, ni zavzela za to, da bi pravočasno
vpisala ruševine v register zazidljivih
površin, so nepremičnine povsem izgubile
vrednost.
Obdelovalno površino ji na divje obdelu-
jejo naključni prebivalci območja, v hišo pa
se je vselil njen daljni sorodnik, ki njenih
zahtev po izselitvi ne jemlje resno.
Z leti se je vrednost posestva prepolovila,
saj je dolžna plačevati zemljiški prispevek,
ki ga socialna služba plačuje tako, da se
davek letno odbija od vrednosti posestva.
Ob vsem podedovanem premoženju
prejema ženska enkratno socialno pomoč
v obliki kurjave in naročilnice za nakup
najnujnejše obleke.
Primer pokaže tole:
•	Socialna delavka, njena skrbnica, ni
poskrbela, da bi s podedovanim posestvom
upravljali in gospodarili tako, da bi se
izboljšala ekonomska slika uporabnice, ki
mora za družbeno stanovanje plačevati tudi
najemnino. Najemnino plačuje iz denarja
materine pokojnine, s katerim upravlja
skrbnica.
•	Tudi v tem primeru skrbnica ni bila
zagovornica interesov stranke, za katero
skrbi, in ni delovala v njeno korist (lahko
bi prodala posest in bi si s tem uporabnica
izboljšala kvaliteto življenja, lahko pa bi se
sama uporabnica preselila v hišo; uporab-
nica bi lahko iz denarja od prodane posesti
dobila lastniško stanovanje v domačem
okolju).
3
27-letni moški z zmerno duševno prizade-
tostjo je po očetu podedoval prihranke, ki
so jih vrsto let skrbno zbirali njegovi starši.
Ker je moškemu skrbnica njegova mama,
je dolžna ob koncu vsakega leta centru za
socialno delo podati poročilo, kako je
gospodarila z denarjem, ki ga je skupaj z
možem sama privarčevala. Tu se srečamo s
svojevrstnim paradoksom, saj tak pristop
spodbuja starše, da prikazujejo svoje
duševno prizadete otroke kot osebe, ki ne
posedujejo premoženja.
Primer pokaže tole:
•	država nadzoruje osebna sredstva
državljanov,
•	država predpostavlja, da je državno
skrbništvo imuno na zlorabe.
4
Leta 1994 je 24 letni moški z zmerno
duševno prizadetostjo izrazil željo, da bi
imel tudi po novem volilnem registru
volilno pravico, ki jo je imel v času nekdanje
Jugoslavije. Vlogo je poslal na ustavno
sodišče. Ustavno sodišče je zahtevalo, naj
organizacija, ki ga je v njegovi želji pod-
pirala, izkaže pravni interes, česar pa
organizacija s statusom društva takrat
pravno ni mogla storiti. Zato je poiskala
odvetnika, ki bi z brezplačno precedenčno
tožbo dosegel, da bi se tej osebi vrnila
volilna pravica. Ker je bila uporabniku
odvzeta opravilna sposobnost, naj bi
pristanek za vložitev tožbe dala njegova
mati kot njegova uradna skrbnica. Ker jo je
zaskrbelo, da bo njen sin zaradi indivi-
dualne tožbe dolgoročno izgubil katero od
pravic, ki mu jih daje Zakon o družbenem
varstvu zmerno in težje in težko duševno
prizadetih in najtežje telesno prizadetih
oseb, je možnost brezplačne precendenčne
tožbe zavrnila: »Ah, saj se bo že potolažil!«
Primer kaže tole:
•	skrbnica se je v strahu pred posledica-
mi pripravljena podrediti obstoječi situaciji
in pozabiti na interese in želje varovanca,
•	skrbnica nima informacij in nima
neformalnega zagovornika, ki bi jo podpiral
pri zavzemanju za pravice svojega otroka.
416
ANALIZA POLOŽAJA IZKLJUČENIH DRUŽBENIH SKUPIN V SLOVENIJI...
PREDLOGI
1.	Skrbnika izbere prizadeti sam.
2.	Skrbništvo mora postati družbeno
vrednoteno in ustrezno nagrajeno delo.
3.	Nadzor nad odvzemom poslovne
sposobnosti in izvajanjem skrbništva mora
zagotoviti neodvisna strokovna služba pri
Varuhu človekovih pravic.
4.	Institut skrbništva mora postati
resnično varovalo posameznikove osebne
integritete in njegovega premoženja.
SKLEP
Če naj povzamemo ugotovitve in predloge
za zmanjšanje marginaliziranosti ljudi s
telesnimi in intelektualnimi poškodova-
nostmi in njihovo polno participacijo v
družbi ter za izboljšanje kakovosti socialnih
storitev, ki jih prejemajo, je treba:
•	pripraviti krovni zakon o polno-
vrednem življenju in participaciji invalidov
v družbi
•	postaviti človekove pravice kot izho-
dišče načrtovanja socialnih storitev za
uporabnika
•	vpeljati individualiziran pristop pri
načrtovanju socialnih storitev z individual-
nim načrtom
•	prenesti pravico do socialne storitve
na uporabnika
•	vzpostaviti pritožbene mehanizme
•	vpeljati neodvisno zagovorniško
službo
•	spodbuditi pluralizacijo izvajalcev
socialnih storitev in zagotoviti uporabniku
pravico do izbire načina dostopa do
socialne storitve in izbire izvajalca
•	opreti institut skrbništva na urad
Varuha človekovih pravic.
Ob nepogrešljivi politični volji je treba
za uresničevanje naštetega zastaviti progra-
me, ki bodo omogočili invalidom življenje
v lokalni skupnosti in jih podprli pri
uresničevanju človekovih in ustavnih
pravic tako, da bodo postali sonačrtovalci
socialnih služb in da bodo sodelovali pri
izdelavi individualnega načrta za pomoč, ki
jo potrebujejo:
•	program usposabljanja strokovnih
delavcev za izdelavo in implementacijo
individualnega načrta
•	program vzpostavitve neodvisne
zagovorniške službe
•	program ocenjevanja kakovosti stori-
tev in pritožbenih mehanizmov v tesnem
sodelovanju z uporabniki posameznih
storitev
•	programi za spodbujanje pluralizacije
izvajalcev
•	programi za zagotovitev raznovrstno-
sti dostopov do socialnih storitev: nepo-
sredno financiranje, storitve v lokalni
skupnosti, zavodska obravnava
•	revizija skrbništva in vzpostavitev
instituta skrbništva, ki bo dejansko in
učinkovito podprl prizadetega človeka.
417
DARJA ZAVIRŠEK, JELKA ŠKERJANC
Literatura
Avsec, Tatjana ( 1996), Romi in zdravje. V; Varovanje zdravja posebnih družbenih skupin v Sloveniji.
Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja. Slovenska fondacija (129-161).
Basic, Katja (1990), Družinsko nasilje in žrtve v njem. V: Nasilje nad ženskami. Ljubljana: Inštitut
za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani (54-73).
— (1997), Trpinčen otrok in delovanje policije. V: Trpinčen otrok. Ljubljana: Meridiana (102-130).
Brandon, David, etat. (1995'), Advocacy. Power to people with disabilities. London: Venture Press.
Caputa, Janko (1995), Etika in etična načela v socialnem varstvu. Socialni izziv, 2-3: 10-16.
Carsten, Janet, Hugh-Jones, Stephen, (ur.) (1996), About the House. Cambridge: Cambridge
University Press.
Downson, Steve (1995), Means to Control: A review of the service—Brokerage model in community
care. London: Values into Action.
Duševno prizadeti v Sloveniji (1998). Zveze društev za pomoč duševno prizadetih Slovenije Sožitje
(zloženka).
Durič, Rajko (1998), Intervju. V: Romski svet, 4: 4-6.
Fiaker, Vito (1995), K navadnosti izjemnega: možnosti paradigmatskega premika. Socialno delo
34,6:361-373.
Fraser, Nancy (\991), Justice Interruptus. London: Routledge.
Gooding, Caroline (1994), Disabling Laws, Enabling Acts. London & Boulder, Colorado: Puto.
Hodnik, Tanja, Meden, Doroteja (1998), Skupina za ženske, ki doživljajo nasilje v družini.
Ljubljana: VŠSD (diplomska naloga).
Hoi-man, Andrew (1994), Clwyd Social Services Department Service Evaluation: Short term care
support for adults with learning difficulties. London: Values into Action.
Jupp, Ken (1994), Living a Full Life, London: Souvenir Press.
KosEC, Boris (1996), Brezdomci. V: Varovanje zdravja posebnih družbenih skupin v Sloveniji.
Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja. Slovenska fundacija (111-129).
Kraševec Ravnik, Erna (1996), Predlogi delovne skupine za zdravje posebnih skupin prebivalstva
na prvi nacionalni konferenci o promociji zdravja v Sloveniji. V: Varovanje zdravja posebnih
družbenih skupin v Sloveniji Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja. Slovenska fundacija (13-
17).
Lamovec, Tanja (1998), Psihosocialnapomoč v duševni stiski. Ljubljana: VŠSD.
Leskošek, Vesna (1997a). Diskriminacija »nezakoncev«. M/öi/ma 28/29.
— (1997b), Teorija in praksa na področju spolnih zlorab. Socialno delo 36, 5-6: 375-383.
Majhenič, Mirjana (1998), Skrb za stare: od države blaginje do samopomoči. Socialno delo 37, 3-5:
279-283.
Morrris, Jenny (1993), Independent Lives? Community care and disabled people. London:
Macmillan.
Nacionalni program varstva invalidov v Sloveniji (1996). Ljubljana: Urad za invalide Vlade
Republike Slovenije.
Neuvirt-Bokan, Simona (1997), Položaj ženske v romski družini. Ljubljana: VŠSD (diplomska
naloga).
Ocena razvitosti varstva invalidov v Sloveniji v letu 1995 (1995). Ljubljana: Urad za invalide
Vlade Republike Slovenije
418
ANALIZA POLOŽAJA IZKLJUČENIH DRUŽBENIH SKUPIN V SLOVENIJI...
O1.WER, Michael (1992), The Politics of Disablement London, New York: MacMiilian.
Payne, Malcolm (1995), Social Work and Community Care. London: Macmillan.
Payne, Sarah (1991), Women, Health and Poverty. London: Harvester Wheatsheaf.
Premzel, Francka, Miadenič, Sonja (1998), Žrtev je odgovorna - ali res? Problematika socialnega
dela vvarni hiši. Socialno delo У7, 3-5: 349-355.
Ryan, Joanna, Thomas, Frank (1987), The Politics of Mental Handicap, London: Free Association
Books.
Scott, Jan (1993), Homelessness and Mental Illlness. British fournal of Psychiatry, 162: 314-324.
Self-Manager's Handbook, (1995), Self-Managed Attendant Services in Ontario: Direct funding
pilot project Ontario: CILT.
Slemenšek Kovačevič, Vida (1998), Razvrščanje otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in
duševnem razvoju. Socialno delo 37, 3-5: 271-274.
Škerjanc, Jelka (1996), Zgodba o ekologiji in o moči. Socialno delo 35, 4: 283.
—	(1997a), Načrtovanje neodvisnega življenja v sistemu neposrednega financiranja. V: Neodvisno
življenje najtežje gibalno oviranih. Ljubljana: Inštitut za rehabilitacijo.
—	(1997b), Vzvodi za opolnomočenje uporabnikov v učinkovitem sistemu socialnega varstva:
Prispevek za delovni pogovor Socialno varstvo v Republiki Sloveniji - Stanje in perspektive.
Ljubljana: Odbor državnega zbora Republike Slovenije za zdravstvo, družino on socialno
politiko.
Tackling Domestic Violence (1998), London: Greenwich Resource and Information Pack.
Urek, Mojca (1997), Od feministične socialne akcije k feminističnem socialnem delu. Socialno
delo 36, 5-6: 383-399.
Watson, Sophie, Austerberry, Helen (1986), Housing and Homelesness. London: Routledge &
Kegan Paul.
Williams, Paul, Shoultz, Bonnie (1991), We Can Speak for Ourselves. London: Souvenir Press.
Young Roma, Gypsies and Travellers in Europe (1996). Strassbourg: Council of Europe
Zaviršek, Darja (1994), Ženske in duševno zdravje. Ljubljana: VŠSD.
—	(1996), The crisis team as a form of preventing psychiatric hospitalisation. Breaktrough, 1, 1:
11-23.
—	(1997a), Socialno delo v Sloveniji v objemu globalizacijskih konceptualnih premikov. Socialno
deloòG, 1:43 - 53.
—	(1997b), Diskurzi o nasilju in pomoči. Socialno delo 36, 5-6: 329-347.
—	(1998a), Ali bi duševno prizadetem otroku sploh kdo verjel. Naš zbornik: Sožitje št. 4: 4-7.
—	(1998b), Prisilne izselitve med epistemologico in prakso socialnega dela. Socialno delo 37, 3-5:
309-319.
Zidar, Marija (1998), Položaj ženske v romski družini. VŠSD: Ljubljana (diplomska naloga).
419
Marino Kačič
KOMUNIKACIJA, RAVNANJE IN SVETOVANJE
V INTERAKCIJI S SLEPIMI IN SLABOVIDNIMI
UVOD
Ko pomislimo na slepe in slabovidne osebe
(v nadaljevanju: slepi), je najbrž prvo, kar
nam pride na misel, da je grozno biti slep,
saj slepi ne vidijo npr. bujno cvetočih rož,
morske obale, prijetnega pogleda ali
nasmeška ljudi... Mogoče pomislimo, da
imajo taki ljudje probleme, ker ne vidijo,
kam stopiti, ne vidijo oziroma izjemno
slabo vidijo črke in slike v medijih, ne vidijo
bližnje in daljne okolice, v kateri bi se lahko
samostojno gibali, delali ipd. Seveda se
lahko spomnimo kakšnega slepega, ki smo
ga videli v mestu, ko je z belo palico šel na
avtobus. Morda se kdo spomni kakšnega
soseda, ki je s psom vodičem odhajal vsako
jutro nekam v službo. Nekateri so slišali od
znancev ali sorodnikov, da slepi ljudje
dobro slišijo in da delajo to in ono. Če pa
se s takim človekom srečajo, največkrat
pridejo v zadrego, ker ne vedo, kako naj ga
ogovorijo oziroma mu pomagajo. In pov-
sem naravno je, da ljudje, ki niso imeli
opravka s slepim, niso vešči v komunikaciji,
ki je malo drugačna od vsakdanje, običajne
med videčimi. Drugače pa je s socialnimi
delavci in delavkami (v nadaljevanju:
socialni delavci), ki se pri delu neizogibno
srečujejo s slepimi. Zato je potreba po
poglobljenem poznavanju funkcioniranja
slepih in njihovih družin še pomembnejša.
Znanost je v preteklem stoletju dosegla
nesluten razvoj. Kar je danes samoumevno,
je bilo še pred desetletji videti kot znanst-
vena fantastika. Tak razvoj znanosti je bil
mogoč z vse večjo specializacijo posamez-
nih vej ali strok. Kljub današnji subspecia-
lizaciji pa se v zadnjih desetletjih po eni
strani pojavlja vse več bolezni, po drugi
strani pa so ljudje vse bolj nezadovoljni, in
to kljub boljšemu življenjskemu standardu
(Vester 1991). Zagotovo pomeni način
življenja, ki ga danes živimo (stresi, pre-
hrana...), glavno skupino rizičnih faktorjev.
Drugi pomembni rizični faktor pa so
razosebljeni in zrahljani medčloveški od-
nosi. Še posebej to velja za proizvodne in
storitvene dejavnosti. K temu nas sili nuja
po storilnosti in učinkovitosti. Vendar kljub
vse večji optimizaciji delovnih procesov
rezultati niso boljši. Raziskave so pokazale,
da se učinkovitost ne veča enakovredno z
večanjem denarja, temveč z izboljšanjem
odnosov. Ko so se začeli pogovarjati o
odnosih, upoštevanju idej, razumevanju
dela ipd., se je proizvodnja v razmeroma
kratkem času povečala tudi do 60% (Lewin,
po Stritihu 1992: 55-69). Do podobnih ugo-
tovitev so prišli, ko so iskali učinkovitejše
metode dela pri pomagajočih poklicih.
Ugotovili so, da spremembe v odnosu med
pomagajočim in pacientom oziroma klien-
tom (uporabnikom) spremeni tudi rezul-
tate zdravljenja (učinke svetovanja).
ODNOS + DOKTRINA = ZDRAVLJENJE
(PSIHOSOCIALNO SVETOVANJE)
Michael Balint je bil rojen v Budimpešti ob
koncu 19. stoletja. Tam je delal kot zdravnik
in psihiater do začetka druge svetovne
vojne, ko je zbežal v Anglijo. Najprej je kot
učitelj delal s socialnimi delavci, pozneje
tudi z zdravniki. Oboji so delali z ljudmi, ki
so ob bolezni trpeli še zaradi osebnih težav.
Zato zdravljenje bolezni večkrat ni bilo
421
MARINO KAČIČ
učinkovito. Balint je spoznal, da strokov-
njaki, ki se v skupini pogovarjajo o svojih
pacientih ali klientih, lažje razumejo in lažje
prenašajo njihove probleme. S tem se jim
spremeni zorni kot gledanja na pacienta ali
klienta. To privede do spremembe odnosa,
kar ugodno deluje na oba. Na pacienta ali
klienta zdravilno, na pomagajočega pa kot
izpolnitev ob napornem delu (Stritih in
sod. 1993).
Darja Škraba (1988: 517-536) o delu v
Balintovih skupinah pove:
Po več kot dvajsetletnem proučevanju tega,
kakšne možnosti ima zdravnik v splošni
ambulanti za zajemanje psihosocialnih
dejavnikov bolezni, je M. Balint izdelal
metodo, po kateri si lahko zdravnik v dokaj
kratkem pogovoru z bolnikom ustvari vtis o
bistvenih psihosocialnih elementih njegovih
razmer. Član Balintove skupine se uči
nevsiljivega in neopredeljujočega vodenja
pogovora prek štirih izhodiščnih točk:
1.	vzrok prihoda (pustimo bolnika (klien-
ta), da spontano pove, ali enostavno vpra-
šamo samo: »Zaradi česa ste prišli?«),
2.	bolnikovi delovni pogoji (mišljeni so
medsebojni odnosi, ne fizične razmere),
3.	družinske razmere (vsebina med-
osebnih odnosov, ne površinski opis),
4.	bolnikova mladost oziroma preteklost.
Zdravnik v splošni ambulanti je časovno
omejen, vendar časovna stiska ni razlog, da
ne bi mogel zdraviti celostno. Balint je
dokazal, da se lahko člani Balintovih skupin
s postopnim učenjem usposobijo, da v šestih
minutah zajamejo vtis o nekaterih ključnih
psihosocialnih dejavnikih, ki določajo
bolnikov odnos do sebe, do drugih ljudi in
do bolezni. Zadnja leta je več raziskav v
različnih državah pokazalo, da je v pogojih
vsakdanjega dela v splošni ambulanti optima-
len povprečen čas bolnikovega obiska deset
minut. Tudi (in predvsem) kadar je zdravnik
časovno obremenjen, je bolj kot dolžina
pogovora pomembna vsebina odnosa med
zdravnikom in bolnikom ter zdravnikova
sposobnost, da v kratkem času oceni bolni-
kov problem in prepozna, kdaj je potreben
daljši pogovor ali razširjena anamneza.
Najbrž socialni delavci naletijo na po-
dobne težave kot zdravniki in medicinske
sestre, ko se srečajo s slepimi strankami'.
To so zlasti problemi v odnosih in morda
zadrege v zvezi s komunikacijo. Za reše-
vanje teh težav ni enotnih receptov. A ko
se v odnosu taka težava premakne v smer
rešitve, se pogosto odprejo nove možnosti
(Stritih 1992). To se sklada z idejo, da je
poleg doktrinarne pomoči pomemben
oziroma »zdravilen«^ tudi odnos. Morda je
prav v takem celovitem pristopu do stranke
še veliko neizkoriščenih možnosti v sveto-
vanju oz. obravnavi"^ socialnih delavcev.
Poleg tega pristnejši odnos običajno pri-
speva k zadovoljstvu obeh strani. Za tak
odnos pa je med drugim pomembno poz-
navanje posebnosti komunikacije s slepimi.
KOMUNIKACIJA
Za izhodišče lahko vzamemo komunikacijo
med dvema osebama, ki nimata posebnih
okvar čutil, kar pomeni, da razmeroma
dobro vidita, slišita, čutita... V tem primeru
med njima poteka komunikacija na več
ravneh. Govorimo o t. i. verbalni in never-
balni komunikaciji (Satir 1995). Poeno-
stavljeno rečeno, verbalna komunikacija je
tisto, kar je izrečeno z besedami. Never-
balna komunikacija pa je tisto, kar je na-
kazano s pogledom (očesni stik), mimiko,
telesno držo, kretnjami, dotikom, gesti-
kulacijo ipd. (Slabe, Hafnar 1999). Tudi
paralingvistični znaki so nepogrešljivi ne-
verbalni spremljevalci verbalne komuni-
kacije, denimo, barva ali višina glasu, ritem
in tempo govora, premori, poudarki in
drugi znaki, s pomočjo katerih se orienti-
ramo pri razumevanju predvsem odnosnih
sporočil.
Primer. Dekle pripoveduje kolegici o
svojem fantu: »Tako toplo me je pogledal,
da sem se kar raznežila. Potem me je
vprašal, ali imam novo frizuro.« To je
primer, kjer sta se verbalna in neverbalna
komunikacija skladali. Večkrat pa se zgodi,
da sta verbalni in neverbalni del sporočila
neskladna ali celo protislovna. Na primer,
ko mož pride pozno domov, žena pa ga
čaka, da bi šla skupaj v kino. On, mehkega
422
KOMUNIKACIJA, RAVNANJE IN SVETOVANJE V INTERAKCIJI S SLEPIMI IN SLABOVIDNIMI
in polilcanega obraza: »Danes je bilo grozno
v službi.« Ona z užaljenim obrazom pogleda
stran: »Saj te bo ta služba čisto uničila.«
Watzlawick in Beavin (1969: 54) pravita
v svojem prvem zakonu komunikacije: »Ni
mogoče ne komunicirati.« S tem želita
povedati, da takoj, ko sta skupaj dve živi bitji
(ali več), poteka med njima komunikacija.
Tudi v primeru, če molčita. Molk za drugega
nekaj pomeni oziroma ga doživi kot sporo-
čilo. Morda to doživi tako, kot da mu drugi
kaže užaljenost, prezir, jezo, samozadost-
nost ipd. Tudi v primeru, ko prvi vstane in
odide ven, potem ko je drugi vstopil v pro-
stor, prvi s svojim ravnanjem nekaj sporoča.
Pa čeprav to počne nezavedno oziroma
nehote.
Kar se tiče verbalne (besedne) komuni-
kacije, Watzlawick in Beavin (1969: 62) v
svojem tretjem zakonu komunikacije med
drugim pravita: »Komunikacija je lahko
digitalna ali analogna.«
Z digitalnim mislita na jasno in za vse
enoznačno sporočilo, na primer: »Ob osmih
zvečer pridem domov in takrat želim
večerjati!« Analogno sporočilo pa ni tako
jasno in bolj namiguje ali samo približno
definira pomen, na primer: »Ko bom prišel
zvečer domov, bom najbrž lačen!« To spo-
ročilo ne pove, kdaj točno bo prišel domov.
V drugem delu pa pove, da bo najbrž lačen,
kar je samoumevno in o tem navadno ne
govorimo, razen če želimo s tem sporočiti
kaj drugega. V tem primeru najbrž to, da
naj žena skuha večerjo. Z digitalnim na-
činom navadno sporočamo vsebino sporo-
čila, z analognim načinom pa odnos do
sprejemnika informacije. Oba načina po-
tekata sočasno, pri čemer je analogna v
glavnem nezavedna oblika sporočanja
(Watzlawick, Beavin 1969).
Pri ljudeh, ki imajo ohranjeno možnost
uporabe vseh čutil, je komunikacija kom-
pleksnejša in poteka na več ravneh. To med
drugim pomeni, da lahko človek »ujame«
sporočilo v vizualnem območju, če ga ne
na slušnem. Navadno ga na obeh. S tem
človek dobi kompleksnejšo, celovitejšo
predstavo o tistem, kar želi pošiljatelj
nasloviti na sprejemnika. Sedaj si predstav-
ljajmo nekoga, ki ne vidi (ali pa tako slabo
vidi, da ne more zaznati neverbalne govo-
rice), in drugega, ki lahko zaznava na vseh
območjih sporočanja. V tem primeru se
komunikacija zaplete. Tako bo videči človek
zaznal tudi neverbalna sporočila slepega in
se na njih odzval. Slepi pa pri videčem ne
bo zaznal govorice njegove mimike oziroma
jo bo zaznal v zelo omejeni obliki (npr.
gibalni del in gestikulacijo) in se zato ne
bo mogel ustrezno odzvati. Tako lahko
pride do občutka nerazumevanja na obeh
straneh, kar vpliva na nadaljnjo komuni-
kacijo, počutje... Oglejmo si to podrobneje.
Vzemimo, da se na avtobusni postaji
pogovarjata človeka, ki čakata na avtobus.
Eden je slep, drugi z dobro ohranjenimi
čutili (v nadaljevanju: videči). Videči reče:
»Oprostite, da sem vsiljiv. Vam lahko kako
pomagam?« Slepi odvrne: »Ne, hvala. Na tej
poti se kar znajdem.« Videči: »Pa verjetno
še malo vidite?« Slepi: »Ne, čisto nič.« Videči:
»Čisto nič? Ja, dobri ste, da kar tako sami
greste.« Potem videči opazi, da se na obrazu
slepega kaže užaljenost, zato bo verjetno
(avtomatsko) vprašujoče pogledal. Ker
slepi ne vidi tega pogleda videčega, se nanj
ne odzove, temveč ostane v istem doživlja-
nju in verjetno z enakim ali podobnim
izrazom na obrazu. Videči morda pomisli,
da je slepi užaljen zaradi njega, morda pa si
reče, da ni čudno, saj je slepi tako prikrajšan
za to ali ono, in začne se mu smiliti. Poskušal
bo slepemu kaj lepega reči, preusmeriti
pogovor drugam, da bi slepemu pomagal
do boljšega razpoloženja. Morda bo rekel:
»Saj danes se medicina tako hitro razvija, da
je vse mogoče.« Takoj nato opazi na obrazu
slepega še bolj mrke poteze. Zmeden je, saj
mu oči slepega nič ne sporočajo. Zaradi
izraza na obrazu slepega pa lahko videči
pomisli, revček..., saj ni čudno... Ne pomisli
pa, da prizadetost, ko jo je prvič opazil na
obrazu slepega, morda ni pomenila odziva
na stavek: »A kar sami greste?«, temveč je
bila izraz doživljanja slepega, da ga ima
videči za revčka. Seveda slepi ni videl
vprašujočega in zbeganega pogleda vide-
čega. Če bi ga, bi mu bil najbrž pojasnil, kaj
ga moti, še verjetneje pa videčega ne bi
doživel kot pokroviteljskega in s tem sebe
ne kot revčka. Seveda iz poznavanja člove-
ške duševnosti vemo, da občutek »revčka«
(manjvrednosti) ni stvar komunikacije,
423
MARINO KAČIČ
temveč specifičnega vzorca interpretiranja,
ki je lahko tudi izraz posameznikove osebne
nezrelosti. V taki komunikaciji se to še bolj
sproži, ker slepi ne opazi nekaterih sporočil
na obrazu sogovornika, ta sporočila pa
sporočajo, da je tudi videči v stiski ali
zadregi in negotov pri tem nevsakdanjem
srečanju.
Lahko rečemo, da se podobne stvari
dogajajo tudi med videčimi, vendar pri njih
ne gre za komunikacijsko nezmožnost
zaradi nedelujočega senzornega organa,
ampak morda zaradi osebnih dvomov,
neustrezne vzgoje ipd. V tem primeru se je
mogoče »učiti« še pozneje, v primeru
okvare senzornega organa pa se lahko
človek uči samo nadomestne komunikacije
prek drugih senzornih organov. Tako slepi
in slabovidni razvijejo zelo prefinjeno
prepoznavanje (razlikovanje) neverbalnih
sporočil v zvoku, artikulaciji. Prav tako
razvijejo (ali vsaj izboljšajo) kinestetično
zaznavanje, to je zaznavanje občutkov s
kožo. Na ta način lahko zaznajo, »začutijo«
počutje drugega. Ti procesi večkrat pote-
kajo nezavedno in se kažejo kot nezado-
voljstvo človeka, če mu sogovornik nekaj
govori, medtem ko je sam napet, razdra-
žljiv... To se izraža pri telesni drži in gibanju,
kar lahko slepi zazna. Na ta način (sluh,
občutek, objektna percepcija) slepi na
daljavo zaznavajo sporočila sogovornika —
govorimo o intermodalni percepciji. Naj-
lažje si jo predstavljamo, če se spomnimo,
kako »posluša« gluhonemi. Tako, da poleg
kretenj opazuje tudi ustnice in mimiko
sogovornikovega obraza. Na ta način »od-
čitava« (interpretira) pomen sporočila. V
obeh primerih gre za »prevajanje« iz ene
senzorne modalitete v drugo, glede na to,
kateri senzorni organ je funkcionalen.
Komuniciramo (na blizu) tudi prek
dotika, otipa. Z dotikom lahko precej točno
zaznamo razpoloženje, počutje... sogovor-
nika (Slabe 1997). Verjetno je to najpopol-
nejši in hkrati primaren način komuni-
kacije, ki smo se ga učili že kot dojenčki.
Na primer, prvo, kar mati naredi z dojen-
čkom po porodu, je, da ga stisne k sebi.
Otrok čuti varnost, toplino... In kot vemo,
če hočemo komu pokazati, da ga razu-
memo, je veliko bolj učinkovito, da mu
stisnemo roko, kot da za ta namen upora-
bimo ploho besed.
Socialni delavci v procesu svetovanja ali
obravnave najbrž ne morejo pogosto
uporabljati komunikacije z dotikom, ker se
lahko znajdejo v mejni situaciji^ in tvegajo,
da bo stranka dotik razumela na napačen
način. Tako komunikacija v veliki meri
poteka s poudarkom na sluhu. Zato je
pomembno, kakšen jezik oziroma način
izražanja uporablja socialni delavec (Slabe,
Hafnar 1999).
Povsem običajno je, če rečemo: »Tam je
stol,« ali: »Na mizi tam zadaj,« ali: »Tam
spredaj pred vami je školjka,« in to s prstom
ali gibom glave podkrepimo oziroma
dopolnimo informacijo z neverbalnim
sporočilom (Van Dyck 1992). Ker slepa
oseba ne bo zaznala neverbalnega dela
sporočila, bo zmedena, saj samo verbalni
del: »Pred vami je miza,« ne bo omogočil
vedeti, kje se predmet nahaja. Tako večkrat
prihaja do zadreg na obeh straneh. Morda
pa tudi do nesporazumov, saj lahko slepi to
»mimohodko« v komunikaciji doživi kot
nerazumevanje ali nezainteresiranost
socialnega delavca in se ustrezno odzove.
Po drugi strani socialni delavec verjetno
doživi v takem trenutku slepo stranko kot
tečno, nikoli zadovoljno, kot težkega
človeka. In čeprav etični kodeks socialnim
delavcem nalaga strpnost in razumevanje
uporabnikov, se občutkov nezadovoljstva
pri svojem delu pogosto ne morejo znebiti.
Take in podobne nesporazume lahko v
veliki meri presežemo, če uporabljamo
»drugačen jezik«. S tem mislim uporabo
opisnega jezika, kar pomeni, da verbalni in
neverbalni del sporočila prelijemo v novo
celoto, ki jo izrazimo na verbalen način. V
primeru sporočila: »Za vami je stol,« ko s
pogledom dodatno pokažemo, kje je to, bi
lahko rekli tudi tako: »Kakšne tri metre levo
za vami stojita dva stola« (Van Dyck, 1992).
Tudi prevelika skrb ni potrebna — v prime-
ru sporočila: »Pazi, vrata! Udaril se boš!«,
lahko rečemo: »Dva metra pred teboj so
napol odprta vrata.« Slepi sam ve, da zanj
to pomeni nevarnost. Zelo pa vam bo hva-
ležen za informacijo oziroma sliko, ki ste jo
prelili v besede. Seveda vse našteto ne velja
v enaki meri za vse slepe oziroma slabo-
424
KOMUNIKACIJA, RAVNANJE IN SVETOVANJE V INTERAKCIJI S SLEPIMI IN SLABOVIDNIMI
vidne. Odvisno je tudi od tega, ali so od
rojstva slepi ali pozneje izgubijo vid,
kolikšen ostanek vida imajo, prav tako je
odvisno od posameznikove osebne zrelosti
in trenutnih kriz. Zagotovo je stopnja
habilitiranosti (od rojstva slepi) ali stopnja
rehabilitiranosti (pozneje oslepeli) po-
membna pri samostojnosti slepe stranke
(Slabe, Hafnar 1999). Osebna zrelost pa je
drugi pomembni vidik pri samostojnosti in
komunikativnosti, kar povsem velja tudi za
ostale ljudi. Srečamo lahko tudi slepe in
slabovidne osebe, ki se bodo pritoževale
nad usodo ali nemočjo, češ, če bi videl, bi
bil drugačen. To kaže bolj na še nerazrešena
travmatska čustvena doživetja, ki jih sproži
nemoč in občutek prikrajšanosti, ne pa
toliko na problem slepote v ožjem smislu
(Kačič 1993).
RAVNANJE IN SVETOVANJE
Da bi odnos deloval »zdravilno« in da bi ra-
zumeli »nerazumne« odzive v komunikaciji
s slepo stranko, moramo razumeti, s čim
taka oseba prihaja k nam (na center za
socialno delo, v pisarno). Vemo, da je na
primer človek, ki pride na pogovor v
obdobju, ko se mu vid drastično slabša,
poln strahov, dvomov, napetosti (Hafnar,
Možina, Kačič 1996). Vsak dogodek, ki ne
pelje k upanju na »ozdravljenje«, ga tako ali
drugače iztiri (lahko postane nestrpen,
jezen, užaljen ipd.). Skratka, odzove se
glede na svoje življenjske izkušnje in
osebno zrelost. Vidimo, da uporabnik poleg
problema z očmi v odnos prinese še vso
svojo zgodovino (individualno in družin-
sko). Nič ne pomaga odpisovati (poskušati
skriti) sebe in svoje probleme, saj se to
neprenehoma zrcali v vedenju oziroma
odnosu z drugimi. In zagotovo je socialni
delavec pomemben odnosni subjekt vsake
stranke, ne glede na to, da ta izraža pred-
vsem pričakovanja po pomoči (svetovanju
ali obravnavi) v ožjem smislu. Dejansko
doživlja tudi pričakovanja pomoči v širšem
smislu, kar na primer ponazarja želja, biti
sprejet »kot človek« in ne kot »številka
oziroma objekt«, želja, biti razumljen.
Potrebe po tovrstnih socialnih uslugah pa
se običajno ne izražajo vnaprej, temveč za
nazaj, in sicer kot nezadovoljstvo, kot
občutek, da nekaj ni bilo v redu. Vendar
oseba še nima jasne opredelitve, kaj je bilo
narobe. Zato je pomembno, da se človek
vsaj za nazaj, retrogradno, zave, kaj mu je
manjkalo v odnosu. S tem je na dobri poti,
da z drugim razvije pristnejši odnos ter tako
zadovolji pričakovanja po socialni pomoči
v širšem smislu, kar je zdravilno za oba.
Opisani retrogradni občutek, da je bilo
nekaj narobe, pa je še vedno meglen in nam
ne kaže jasne slike zapleta. Zato tvegamo,
da »udarimo mimo«. Klient lahko v svojem
repertoarju razpolaga z naslednjo osebno
interpretacijo: »Nihče me ne mara, invali-
dov ne more nihče razumeti!« To pa lahko
pelje v navidezne rešitve, kot so: »Ta
strokovnjak ni dober, zato se bom pritožil.
Taka ustanova ni nič vredna. Boril se bom
za spremembe!« Da bi lahko prišli do re-
trogradnega spoznanja^ moramo poskusiti
konkretno razčistiti, kaj se je dogajalo med
nama, npr.: »Tista zoprna socialna delavka
mi je takrat rekla, da bi bilo zame dobro, če
se včlanim v Društvo slepih. To me je takrat
prizadelo, ker nisem zmogel sprejeti, da
bom ostal slep. Morda je bila malce nespret-
na v tem, a mi je hotela pomagati.« Na ta
način se uporabniku preoblikuje (preok-
viri) predstava o tej socialni delavki. S tem
se spremeni tudi njegov odnos do nje, kar
pelje v drugačno interakcijo, ta pa v nove
predstave, doživetja, spremembe - zadovo-
ljitve po socialni pomoči v širšem smislu.
Seveda lahko k nezadovoljivemu izidu
prispevata obe strani, stranka in socialni
delavec. Pri socialnih delavcih nimam v
mislih doktrinarnega vidika dela, ampak
odnosni vidik. Če npr. socialna delavka
razmišlja ali pa se ob kavici pogovarja s
kolegico o strankah kot o sitnobah, denimo:
»Tisti starec tam, uhhh,« »Tisti domišljavi
dami bi najraje...«, se to pozsneje zrcali v
odnosu s to stranko. Prav nič ne pomaga,
če se trudimo biti prijazni, saj je to le na-
videzno razpoloženje oziroma »fasada«.
Odnos in iz njega izhajajoče doživljanje pa
zaobjemata dejansko notranje razpoloženje
in ne tistega, ki bi ga morda želeli prikazati.
Zato je za ustrezen odnos potrebna dobro-
hotnost do strank. S tem ne mislim, da
425
MARINO KAČIČ
socialni delavci ne bi smeli doživljati ne-
prijetnih občutkov, nezadovoljstva, jeze itn.
do strank, pač pa menim, da je treba te
nerazrešene občutke in dileme strokovno
reševati v supervizijskih skupinah (Laden-
dorff 1969). Dopustno je »biti samo človek«,
ni pa dopustno prelagati neugodnih čustev
na stranko. Če za osebo nesprejemljivih
doživetij in nesporazumov ne razrešujemo
»strokovno«, potem to najbrž nadomestimo
z uporabo (zlorabo) moči.
Pomembnost odnosa pri obravnavi kot
tudi retrogradnega spoznanja bom posku-
sil prikazati s svojo izkušnjo, ki jo tukaj prvič
opisujem in jo želim podeliti z bralci.
Doživel sem jo v bolnici, kjer sem po
nesreči ostal slep.
Tisti prvi mesec je šlo za življenje, za »biti ali
ne biti«. Na slepoto nisem niti pomislil. Zdelo
se mi je samoumevno, da me bodo pozdra-
vili, in potem bo vse po starem. V drugem
mesecu, ko sem bil izven življenjske nevar-
nosti, mi je postajalo vse bolj sumljivo. Zakaj
nobenega pregleda? Zakaj nobene operacije?
Zakaj skrivnosten molk? Začel sem spraše-
vati, kaj je z mojimi očmi? »Naredili smo vse.
Nič se ne da narediti! Ni pomoči!« Zvenelo
je mrko in hladno. Kakor oblaki, ki prihru-
mijo pred nevihto, se med seboj mešajo,
zadevajo drug ob drugega, zatemnijo dan in
povzročijo strele. Tako so se v meni zbirali
občutki. Razbohotil se je vihar doživetij in
misli. Mešala se je preteklost s prihodnostjo.
Naenkrat kot blisk se mi je posvetilo: »Ostal
bom slep! Ostal bom za celo življenje slep!
Ostal bom prikovan, nemočen! Nikamor se
ne bom mogel peljati, ničesar storiti, ničesar
delati! Ničesar pogledati! Ničesar, ničesar,
ničesar!«
Bil sem kakor razdejano mesto po kata-
strofalnem orkanskem potresu. Vseh prete-
klih bogatih izkušenj, smislov, ciljev naenkrat
ni bilo več. Še huje, bili so tam, neuporabni,
brez vrednosti. Spomini iz preteklosti so se
mi udinjali kakor v posmeh sedanjosti. Vihar
doživetij je premetaval dirjajoče misli, ki so
zadevale druga ob drugo in se naposled
izgubile v praznini, ki je zijala v moji
prihodnosti. Obupno sem se trudil najti kaj
oprijemljivega. Pa nič! Takrat bi se oprijel
tudi lažnega upanja. Sam sebi sem se zdel
neumen in ničvreden. Življenje pa brez
smisla. Vrednost: minus nula. Počutil sem se
neskončno sam, zapuščen in nerazumljen.
Edini svetel žarek, ki se je prebijal skozi to
neurje in me grel, so bile izkušnje preživetja
z roba smrti, ki sem jih bil ob in po nesreči
doživel. Bile so tam, kakor ravnokar odkrit
neznaten, a trden otoček, ki mu orkan grozi,
da ga bo odpihnil. Vse to se je navzven kazalo
kot moja preobčutljivost, nestrpnost, zadir-
čnost, godrnjanje, jeza in nezaupljivost. In
seveda nezadovoljstvo nad zdravniki! Saj sem
se trudil, da ne bi bil tak, pa ni šlo. Neslo me
je krepko prek vseh meja mojih dotedanjih
izkušenj naravnost na čistino dojenčka. Bil
sem na koncu in začetku življenja hkrati.
Večina tega, kar sem se do tedaj v življenju
naučil, ni bila uporabna. Izkušnje, ki bi jih
bil v novih okoliščinah kot slepi potreboval,
pa še niso obstajale. Nepopisna zmešnjava.
Sem, pa me ni.
Ni čudno, da se me je večina izogibala in
da so se nekateri do mene vedli hladno (na
distanci oziroma vljudnostno). Imel sem tudi
srečo, da je peščica strokovnjakov tvegala in
se mi »približala«. Tako sem na primer vsak
dan obiskoval fizioterapevtko, ki mi je
masirala obraz, izvajala vaje za muskulaturo
mimike obraza. Istočasno pa se je name še
drugače odzivala. Jaz temu pravim, da se je
»pogajala«. Nekako tako je šlo:
Jaz: »Če bi me pravočasno operirali, bi
danes morda videl!«
Ona: »Takrat se je šlo za preživetje. Ni bilo
moč misliti na operacijo.«
Jaz: »Morda res. Vendar kasneje bi lahko...«
Ona: »Pa kasneje je tudi to zdaj...«
Jaz: »Ja, ampak to...«
Tako se je vleklo iz dneva v dan. Fizio-
terapevtka je zdržala v tem mučnem odnosu.
Opravljala je svoje delo in bila je človek, ki
me je slišala. Bila je človek, ki je »vzela zares«
moje kosti, moje rane, pa tudi moje občutke
in misli. Nisem bil več številka. Nekdo se je
zame zanimal. Nekomu sem nekaj pomenil.
Bil sem zopet oseba. Ne da bi vedel, kako in
kdaj, se je med nama vzpostavilo zaupanje.
Kazalo se je v tem, da nisem dvomil v njene
besede. Njej sem zaupal, drugim ne. Seveda
ji tega nisem rekel, najbrž niti kaj veliko
pokazal. Preveč je bilo čustev in misli. Vendar
sedaj so se nanašale na nekaj oprijemljivega.
426
KOMUNIKACIJA, RAVNANJE IN SVETOVANJE V INTERAKCIJI S SLEPIMI IN SLABOVIDNIMI
na nekaj, ob kar so trčile, nekaj, s čimer so se
lahko tudi bojevale. Niso se zgubile v
praznini, temveč so dobile odziv. Rezultat
tega je bil občutek srečanja človek-človek.
Iz tega se je rodilo zaupanje. To je bila
podlaga za sprejemanje fizioterapevtkinih
misli in besed o možnosti v prihodnosti in s
tem za upanje. Upanje je kot svetilnik v
pristanišču za ladje na odprtem viharnem
morju. Kaže jim možno pot in s tem zmanjša
nevarnost, da bi se na čereh razbile. Vendar
moram reči, da sem vse to dogajanje med
menoj in fizioterapevtko razumel šele čez
nekaj let - za nazaj, retrogradno. Takrat sem
samo doživljal, da je drugačna, da je človeška,
da je velik strokovnjak.
K takemu razpletu po eni strani prispe-
vajo stranke, po drugi strani pa je še po-
membnejši pristop (odnos) strokovnjakov
- medicinskih sester, zdravnikov in še zlasti
socialnih delavcev. Da bi lažje razumeli, kaj
vse vpliva na odziv slepih in slabovidnih
strank, si poglejmo, kaj se dogaja s posamez-
nikom in njegovo družino ob popolni ali
veliki stopnji izgube vida. V nadaljevanju se
bom osredotočil predvsem na proces
rehabilitacije in njene stranpoti. Procesom
habilitacije oziroma vzgoje slepih od rojstva
se bom v tem kontekstu namenoma izognil.
REHABILITACIJA SLEPIH IN SLABOVIDNIH
Danes si ne znamo predstavljati, da ne bi
gledali na človeka kot na celoto, ko ga
poskušamo razumeti ali mu pomagati pri
spremembi ali zdravljenju. Vemo, na pri-
mer, da za zdravljenje diabetesa ne zadošča
insulin, ampak mora oseba spremeniti pre-
hrambene in gibalne navade, način delova-
nja. Vse to pa zahteva od posameznika, da
spremeni svoje cilje, predstavo o življenju
itn. Ker tak človek običajno s kom živi, se
mora tudi njegova družina vsemu temu
prilagoditi. Lahko rečemo, da nima samo
posameznik problemov, ampak jih ima
družina kot celota. Zato že dolgo ne gle-
damo več na družino kot na zbir zaintere-
siranih posameznikov z nekaterimi skupni-
mi cilji, ampak kot na svojevrsten orga-
nizem oziroma sistem. Ta sistem ima svoja
pravila in značilnosti. Eden prvih avtorjev,
ki je o tem pisal, je bil Alfred French (1977),
ki je izluščil štiri zakonitosti:
1.	V družini je vse povezano z vsem (vsak
dogodek z vsakim, vsak človek z vsakim).
2.	V družini se vse spreminja in vse
nekam gre.
3.	»Vse se plača« (če nekaj zamašiš, nekje
drugje izbije, poči - pokaže se kot simptom
oziroma problem).
4.	Naravno gre najbolje (ni receptov;
lahko rečemo, da narava ve najbolje, kar
pomeni, da moramo vzeti zares tudi sim-
ptome in probleme, ki nam jih kaže).
Raziskava na temo Odziv družine na
pojav slepote (Kačič 1993: 14) je pokazala
te faze oziroma obdobja, ki nastopijo ob
veliki ali popolni izgubi vida pri enem od
članov:
1.	obdobje — čustvena prizadetost in
zanikanje. Za to obdobje je značilna velika
čustvena prizadetost in zanikanje možnosti,
da bi človek ostal slep. Zanikanje se kaže v
tem, da člani ravnajo tako, kot da je samo
vprašanje časa, predvsem pa ustreznega
zdravljenja, da bo prišlo do spremembe.
Zato iščejo »boljše« zdravnike. Vzporedno
s tem ali ko so medicinske možnosti izčr-
pane, pa organizirajo še razna alternativna
zdravljenja. Družina je angažirana v glav-
nem okoli »problema« slepote. Ostale po-
trebe in dolžnosti so »nepomembne«. Drugi
člani družine so v glavnem pripravljeni
»streči bolniku«. V nasprotnem primeru se
že v tej fazi zrcalijo slabi odnosi iz pretek-
losti družine.
2.	obdobje — razumsko spoznavanje in
prilagajanje. V tem času družina spozna,
da tako ne gre več naprej. Tako so utrujeni
od iskanja, pomilovanja in razočaranj, da se
začenjajo nakopičena, neizražena čustva in
stresi kazati v odnosih. Nehote »prasketa«
nezadovoljstvo (češ, dovolj te imam, ali ne
vidiš, da samo delam, ti pa...). To sproži
občutke krivde in nehvaležnosti in že
imamo mešanico nasprotujočih čustev.
Zato se družina prej ali slej odloči, da
morajo kaj narediti. Največkrat poiščejo
koga s podobnimi težavami, društvo slepih,
morda rehabilitacijo ipd. Družina postopno
sprejema dano situacijo.
3.	obdobje — stabiliziranje in nova
427
MARINO KAČIČ
organizacija. Z doseganjem minimalnih
sprememb, ki se pokažejo potem, ko začne
družina iskati pot iz dane situacije, se tudi
čustvene napetosti malo sprostijo. Hkrati
spremembe vnesejo več upanja za prihod-
nost. Kljub temu, da so čustvene in bivanj-
ske stiske še vedno v ospredju, se posto-
poma gradijo novi odnosi, vloge se pre-
razporedijo, družinski člani se naučijo nove
komunikacije in organizacije bivanjskega
prostora. Pozneje se izoblikujejo nove živ-
ljenjske vrednote, novi skupni in posa-
meznikovi cilji ter smisli. Najdejo se novi
prijatelji, s katerimi se »razumemo«, ipd.
Postopno se gradi življenjsko pomembna
socialna mreža.
Kazalci dobre rehabilitiranosti družine
oziroma njenega prilagajanja na nove
življenjske okoliščine se kažejo po eni strani
v čim večji stopnji samostojnosti slepega:
samostojnost v higieni in prehrani, gibalni
samostojnosti v domačem prostoru in, še
bolje, v širši okolici ali na delovnem mestu,
čim širša socialna mreža, šolanje, služba...
Po drugi strani se omenjena ustrezna ada-
ptacija v družini kot celoti kaže z dobrimi
medosebnimi odnosi, enakomerno poraz-
deljenimi vlogami in nalogami družine
(slepi ponovno prevzame nekatere naloge
v družini), čim večji vključenosti družine v
širši socialni prostor (novi družinski
prijatelji, skupne aktivnosti...). Dejansko
dobimo vtis, da je taka družina ponovno
»zaživela«, vendar v novih, spremenjenih
okoliščinah. Te so zahtevale korenito
spremembo vseh posameznikov, pa tudi
vsega družinskega sistema. Ljudje iz takih
družin izražajo zadovoljstvo, olajšanje.
Večkrat rečejo: »Ni lahko, ampak gre. Sedaj
je lažje. Sedaj vemo, kaj pomeni biti brez
vida. Sedaj cenimo tisto, kar smo prej imeli.«
Ob tem pa ne doživimo vtisa, da so zaradi
izgub zagrenjeni. Nasprotni znaki se kažejo
pri slabo prilagojenih družinah, na primer,
večja zaprtost družine vase in v svoj
problem, pretirana odvisnost slepega od
videčih družinskih članov, »nezdravi«
medosebni odnosi. Pa občutki ogroženosti
družine, razočaranosti, ogoljufanosti,
nerazumevanja, zagrenjenosti. Odvisno
pač, na kateri »stopnici« po poti k novi
organiziranosti in adaptiranosti se družina
trenutno nahaja. Ko se srečamo s slepim ali
njegovimi družinskimi člani, bo njihov
odziv odvisen od tega, kje na tej poti re-
habilitacije se trenutno nahajajo. Naletimo
lahko na topel, sumničav, mračen, užaljen,
agresiven, človeški in še kakšen odziv. V tem
smislu ni problem slepota, temveč pre-
bolevanje krize, ki jo je slepota sprožila pri
družini. V tem smo si vsi ljudje enaki (Kačič
1993).
Izguba vida pri odrasli osebi (še posebej
v prvih mesecih) pomeni mejno življenj-
sko situacijo, ko se v hudi stiski prizadeti
posameznik in njegovi bližnji soočijo s
temeljnimi, eksistenčnimi življenjskimi
vprašanji. Prizadeti se soočijo z svojo člo-
veško krhkostjo (kaj sploh lahko še počnem
v življenju?), ranljivostjo (te bolečine in
trpljenja ni mogoče prenesti), osamlje-
nostjo (zakaj se je to zgodilo ravno meni?,
nihče mi ne more odvzeti trpljenja), z
vprašanjem smisla življenja (čemu bi sploh
še živel?). Izguba vida je lahko izziv, ki
marsikoga za vedno vrže na kolena, da se
ne more več dvigniti iz depresije ali ostane
večni nezadovoljnež, poln očitkov (Hafnar,
Možina, Kačič 1996). A. French v svoji drugi
točki družinskih zakonitosti pravi: »Vse se
spreminja, vse nekam gre.« Ob tem se lahko
vprašamo, ali oseba, ki je oslepela in je
nergaška, nesamostojna, polna očitkov,
otroška, večno nezadovoljna, morda regre-
sira, »gre nazaj«? Nevarnost take (regre-
sivne) drže je, da jo drugi člani družine
prepoznajo kot osebno držo oslepelega ali
posplošeno, »slepi so taki«. V takem prime-
ru se omenjena predstava utrdi in tako se
odnosi, pričakovanja in vloge ustalijo, kar
pomeni, da se družina ne resocializira.
Oslepeli posameznik pa se ne rehabilitira.
Lahko pa se posameznik in njegovi
bližnji v tej krizi dokopljejo do globljih
življenjskih spoznanj in do globokih
osebnih odgovorov na temeljna življenjska
vprašanja, kar je pomembno za nadaljnjo
reorganizacijo družine. Ob tem se zelo
verjetno nekoliko spremeni vrednostna
orientacija (vrednostni zemljevid) družine
kot celote. Pri vsakem od članov pride do
reorganizacije njegovih odnosov in s tem
pride posameznik do drugačnih vlog in
nato statusov (Stritih in sod. 1993). Domi-
428
KOMUNIKACIJA, RAVNANJE IN SVETOVANJE V INTERAKCIJI S SLEPIMI IN SLABOVIDNIMI
nantni mož, denimo, po oslepitvi ne more
imeti enakega statusa. Tudi če poskuša
uveljaviti svojo voljo, je odvisen od drugih
članov. Tako obstaja nevarnost, da mu
pripišejo vlogo nergača, kar pomeni, da mu
bodo zvečine ustregli, samo da »bo v hiši
mir«, ne pa, ker bi ga upoštevali kot
»prvega«.
Za uspešno pot k cilju konstruktivne
reorganizacije je ključnega pomena dober
in pravilen »začetek«. Ta se vzpostavi
neposredno po delni ali polni izgubi vida,
tj., ko nastopi kriza, in ne šele takrat, ko gre
oseba na formalno rehabilitacijo (Kačič
1993). Za pozneje oslepelega sta ustrezen
odnos in prva socialna pomoč neposredno
po nastopu krize enako pomembna, kakor
sta za dojenčka pomembni ustrezna nega
in ustrezna družinska atmosfera, da bi
pozneje odrasel v zrelega in samostojnega
človeka. V tem obdobju (prvi fazi) je osle-
pela oseba odprta za novo eksistencialno
izkušnjo, saj išče novo orientacijo v svojem
socialnem kontekstu. Verjetno se to prvo
(odprto) obdobje konča, ko oseba zavzame
novo držo in ponovno poveže socialno
mrežo odnosov. K uspešnosti slednjega
lahko z »zdravilnim« odnosom (ne na di-
stanci) precej prispevajo strokovnjaki, s
katerimi se oseba srečuje.
Zavzemam torej stališče, da je temeljna
eksistencialna reorientacija mogoča zlasti
v (sub)akutni fazi po izgubi vida. Če
oslepeli v tem času ne dobi ustrezne
pomoči ali če se začetek pomoči preveč
oddalji od tega trenutka, se možnost za
uspešno adaptacijo zmanjša. To potrjujejo
tudi nevrofiziološke raziskave, ki kažejo na
nujnost čimprejšnje pomoči ljudem v krizi
- t. i. krizne intervencije. Gre za to, da
dražljaj, ki običajno potuje prek hipo-
talamusa v limbični sistem, na primer
amigdalo, kjer dobi čustveni predznak in
ga posreduje hipokarnpusu, v katerem s
pomočjo kognitivnih procesov dobi po-
men ter ga posreduje v prefrontalni kor-
teks. Iz korteksa se vrača odgovor amigdali.
Na primer, odgovor »katastrofa bo« sproži
nove negativne reakcije. Če postane situa-
cija za človeka neznosna, se prekine pretok
impulzov iz amigdale v hipokampus in pre-
frontalni del, kar v hipokampusu povzroči
blokado - disociativni blok. Ta blokada je
pomembna za preživetje. Če pa traja dolgo
(dolga močna kriza), začne hipokampus
zaradi neaktivnosti atrofirati. To pomeni, da
ostanejo nepopravljive posledice, tudi ko
kriza mine. Tako oseba izgubi stik in ne
more priklicati nekaterih prejšnjih življenj-
skih izkušenj, kar pa je za »novo oslepelega«
vitalnega pomena, saj ima že sicer zelo
skrčene možnosti.
Socialni delavci, ki delajo na področju
svetovanja ali pa obravnavajo stranke
(urejanje pravic, usmerjanje itn.), se večkrat
srečujejo z ljudmi, ki so pred kratkim
oslepeli, morda se še sploh ne zavedajo, da
bodo slepi, ali pa se jim je vid močno po-
slabšal in so v velikem strahu, kdaj bo še
slabše. Vse to so za njih in njihove svojce
zelo krizne situacije, v katerih so preob-
čutljivi. Takrat ima še večji pomen vsaka
beseda, gib glave, zavijanje z očmi, puščanje
v negotovosti, kaj bo z njimi, njihovimi
pravicami (Hafnar, Možina, Kačič 1996).
Zdravnik se je naučil prenašati neuspele
operacije, saj lahko le tako učinkovito dela
naprej, za pacienta, pri katerem taka opera-
cija ni uspela, pa je to najstrašnejša novica,
ki jo lahko sliši. Čeprav z doktrinarnega
vidika ni več kaj storiti. Z vidika odnosa pa
lahko zdravnik prispeva k olajšanju pacien-
ta in njegovih družinskih članov, če jim
novico posreduje na »človeški način«. Na
primer, da si vzame nekaj minut časa, jih
povabi v pisarno, jim razloži trenutno stanje
in kaj je mogoče, kar je čisto drugače, kot
če informacijo sporoči mimogrede na hod-
niku. Kmalu za tem prevzamejo še težje
delo drugi strokovnjaki, med katerimi je
tudi socialni delavec, saj taka oseba potre-
buje po eni strani psihosocialno svetovanje,
po drugi strani pa socialno obravnavo, da
bi si nanovo uredila status, pravice, spo-
znala možnosti. Takrat je stranka v »krizni
situaciji« in temu (ne)primerno se tudi
obnaša. Vendar bi morali kot strokovnjaki
razumeti, da pacientovo vedenje ni naper-
jeno proti nam, ampak ga »spodnaša«, ker
se je znašel ne samo na svoji meji, temveč
tam, kjer se zdi, da je že presegel vse svoje
zmožnosti. Probleme, ki jih imajo v tej zvezi
socialni delavci, bi lahko reševali strokovno
s pomočjo supervizije. Z »zdravilnim«
429
MARINO KAČIČ
odnosom pa lahko bistveno prispevajo k
lajšanju stiske, predvsem pa k hitrejšemu
okrevanju stranke. Pri tem ni receptov,
temveč velja podobno kot pri iskanju sreče,
kjer moramo ubirati indirektne poti.
Doživetje sreče nastopi samo od sebe, ko
posameznik uresniči nekaj, kar ima vred-
nost zanj osebno in ga hkrati povezuje z
drugimi. Podobno je pri psihosocialni
pomoči, ki lahko omogoči občutek zado-
voljstva in je zdravilna. Iz lastne izkušnje,
ko sem oslepel in se znašel v vlogi osle-
pelega klienta, lahko potrdim, da je to
mogoče.
SKLEP
Pri strokovnem delu v pomagajočih po-
klicih se ni mogoče izogniti odnosu.
Mogoče pa je izbirati vsaj med dvema
vrstama pristopov:
a)	način, kjer dajemo vso prednost
strokovni vlogi in ostajamo v odnosu na
distanci (strokovnost + vljudnost), ali
b)	način, kjer dajemo enak pomen
strokovni vlogi in medsebojnemu srečanju
na človeški ravni (strokovnost -t- pristnost).
Oba načina sta strokovna in legitimna.
Razlika je v obliki odnosa, ki se vzpostavi.
V prvem primeru je odnos vljuden in
običajno hladen, v drugem primeru je
raznolik in običajno pristnejši, kar je
»zdravilno« za oba - klienta in strokovnjaka.
Zdravilni odnos ima po mojem razume-
vanju prednosti.
a) Za klienta/stranko:
•	Eksistencialne izkušnje so še zlasti
nujne v kriznih obdobjih, ko se socialna
mreža »trga« ali je »razredčena«. Za izhod iz
krize pa je ključnega pomena izkušnja
srečanja z drugo osebo, saj oslepeli tako
doživi svojo vrednost, smisel, kar je temelj
motivacije za ponovno vzpostavitev nje-
gove socialne mreže in z njo svoje nove
integritete.
•	Zaupanje se porodi, ko klient doživi,
da gre strokovnjaku zanj kot za človeka in
ga ne doživlja zgolj kot bolezen, problem v
ožjem smislu. To pa je temelj za njuno
nadaljnje sodelovanje oziroma reševanje
primarnega problema, zaradi katerega je
klient prišel po pomoč.
•	V zaupnem in »varnem« odnosu je
oseba pripravljena učiti se socialno-komu-
nikativnih veščin, je sprejemljiva in pripra-
vljena spremeniti nekatere svoje navade
(vzorce vedenja), načine sporočanja, npr.
izražanje nezadovoljstva, uveljavljanja
svojih želja, kar je v družinskem kontekstu
morda osnova za spremembo odnosov, vlog
in s tem statusov v družini.
b) Za strokovnjaka (socialnega delavca):
•	Izpolnjenost. Z odnosom, ki temelji na
osebni ravni (človek-človek), prihaja do
medsebojne interakcije tudi na osebni
ravni, kar ustvarja socialno energijo,
vitalnost. Oba, tako klient kot strokovnjak,
se lahko iz takega odnosa »polnita«, kar je
nasprotno od običajne problematike
strokovnjakov današnjega časa. To pa je
izpraznjenost, iztrošenost, izgorelost.
•	Zorenje. Z osebnim odnosom strokov-
njak tvega, da pride do meja svojih lastnih
izkušenj in s tem do samega sebe. Prav na
tem robu oziroma v novi situaciji se lahko
uči novega, drugačnega razumevanja,
vedenja, kar mu koristi tako pri delu kot v
zasebnem življenju.
•	Zadovoljstvo. Z osebnejšim odnosom
se ustvari zaupanje, ki omogoča koope-
rativnejšo držo klienta, kar pripelje do
boljših rezultatov. Strokovnjak lahko upra-
vičeno doživlja to kot svojo učinkovitost in
s tem vrednost ter zadovoljstvo, ki se pozna
pri njegovem nadaljnjem delu.
Naj na koncu spomnim še na en vidik,
ki vpliva na odnos in rezultate dela. Stranka,
ki pride po pomoč, je lahko v kateri koli
fazi krize (na začetku, na vrhuncu ali v
izteku). Skladni s fazo krize so tudi njegovo
vedenje, potreba in zmožnost reševanja
težav. Vse skupaj pa je obarvano z njegovim
značajem in preteklimi izkušnjami. Ne
glede na to zdravilni odnos omogoča boljše
rezultate, kot se kažejo tisti hip, saj so
nekateri učinki prepoznavni retrogradno.
430
KOMUNIKACIJA, RAVNANJE IN SVETOVANJE V INTERAKCIJI S SLEPIMI IN SLABOVIDNIMI
Opomba
' Obrazložitev mojega razlikovanja pojmov klient in stranka: klient je oseba, ki pride po pomoč in
ji ponudimo psihosocialno svetovanje, saj je rešitev težave povezana z njeno spremembo osebnosti.
Stranka pa je oseba, ki jo obravnavamo, da bi rešili njen problem, ki pa ni nujno povezan z njeno
osebnostno spremembo - fokus dela je na reševanju problema izven osebnosti stranke.
- Zdravilni odnos razumem kot tiste vrste odnos, ko dajemo enak pomen strokovni vlogi in
»srečanju« na človeški ravni. To pomeni, da nismo varno »skriti« za vljudnostjo, ampak tvegamo
čustveno bližino. S tem je postavljen temelj za zaupanje. To pa je osnova za sodelovanje, zdravljenje,
svetovanje, učenje.
Svetovanje ali obravnava: poglavitno delo socialnih delavcev je psihosocialno svetovanje oziroma
reševanje klientovih težav ob hkratnem spreminjanju njegovih predstav, iskanju novih
interpretativnih vzorcev. Večkrat pa socialni delavci opravljajo delo, kjer ni potrebno neposredno
psihosocialno svetovanje, ampak bolj koordinativno delo, npr. urejanje namestitve v dom
upokojencev, izdaja odločbe o denarnem dodatku ipd. V tem primeru socialni delavec osebo bolj
»obravnava«, podobno kot to počne npr pravnik. V danem tekstu se opiram na tovrstno razlikovanje
dela socialnih delavcev.
^ Mejna življenjska situacija je vsako doživetje, za katerega nimamo ustreznega »odgovora« oziroma
odziva, je mejno doživetje, saj smo prišli na mejo svojih izkušenj. Če se srečamo s skrajnimi
izkušnjami eksistencialne narave (npr s smrtjo), pa temu rečemo mejna življenjska situacija.
'Retrogradno spoznanje je razumevanje dogodka in odzivov v preteklosti za nazaj. Gibalo odziva
so največkrat občutki, ki vodijo v naslednja dejanja. Retrogradno spoznanje pa je interpretiranje
oziroma sestavljanje teh doživetij in odzivov na novi interpretativni ravni, v novo shemo
razumevanja različnih med seboj povezanih dogodkov in to v nasprotnem vrstnem redu, kot so se
dogajali, vse do ključnega dogodka.
431
MARINO KAČIČ
Literatura
A.	French (1977), Disturbed Children and Their Families. New York: Norton & Co.
M. Hafnar, M. MoŽna, M. Kačič (1996), Program rehabilitacije za kasneje oslepele. Škofja Loka:
Center slepih in slabovidnih.
M. K\čič (1993), Odziv družitie na pojav slepote. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo (diplomska
naloga).
H. Ladendorff (1969), Psihološki in sociološki vidiki supervizije. Praxis der Kinderpsychologie
und Kinderpsychiatrie, 18: 95.
V. Satir (1995), Družina za naš čas Ljubljana: Cankarjeva založba.
D. SiABE (\991),Logoteoretska spoznatija v zdravstveni negi slepih in slabovidnih oseb. Ljubljana:
Visoka šola za zdravstvo (diplomska naloga).
D. siabe, M. Hafnar (1999), Medicinska sestra v komunikaciji s slepim bolnikom/varovancem.
Obzornik zdravstvene nege, 33: 243-149.
B.	Stritih (1992), Skupinsko delo v procesu psihosocialne pomoči. Ljubljana: Filozofska fakulteta
(doktorska naloga).
B. Stritih in sod. (1993), Normativi in standardi v socialnem delu. Ljubljana: Visoka šola za socialno
delo (poročilo o raziskavi).
D. Škraba (1988), Učenje v Balintovih skupinah - pot k celostnemu zdravljenju ho\m\i.'à. Medicinski
razgledi, 27: 517-536.
H. van Dyck (1992), Ne tako, ampak tako. Ljubljana: SLS.
F. Vester (1991), Kriza prenaseljenih območij. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
P. Watziawick (1994), Da bi lažje bili nesrečni. Ljubljana: Mohorjeva založba.
P. Watziawick, J. H. Beavin (1969), Mensche kommunikation. Bern: Huber Verlag.
432
Stanija Ivajnšič
SOCIALNI DELAVEC IN STAROSTNIK
UVOD
Zadnja desetletja se prebivalstvo v Sloveniji
izrazito hitro stara. Po podatkih Statistič-
nega urada Slovenije o stanju prebivalstva
z dne 30. 6. 1998 jih je bilo od 1,982.603
prebivalcev 265.587 (13,4%) starih 65 in
več let. Slovenija je glede na demografsko
klasifikacijo Organizacije združenih naro-
dov uvrščena med zelo stare narode. Zado-
voljevanje materialnih potreb tako velikega
števila neaktivnega prebivalstva je že v
sedanjem trenutku težko. Hitro naraščanje
števila starih pogojujejo podaljšanje živ-
ljenjske dobe, padec rodnosti, zelo nizka
nataliteta in upad priseljevanja. Tako
demografsko stanje postavlja pred družino
in državo reševanje številnih vprašanj v
zvezi z varstvom starih ljudi.
Na podlagi ugotovitve stanja starostne
strukture prebivalstva in na podlagi proje-
kcije spreminjanja medgeneracijskih odno-
sov v prihodnjem obdobju je vlada Repu-
blike Slovenije ob koncu leta 1997 sprejela
Program razvoja varstva starejših oseb na
področju socialnega varstva do leta 2005.
V njem je v uvodu zapisano, da je nujno po-
trebno postopoma pristopiti k pluralizaciji
storitvenega sistema in usmeriti razvoj
tistih oblik formalne in neformalne pomo-
či, ki bodo povečale sposobnost družin, da
skrbijo za svoje starejše družinske člane,
oziroma, omogočile starim, da čim dlje
neodvisno živijo v svojem domačem okolju.
Z daljšanjem življenjske dobe se meja
starosti pomika navzgor. Spreminja se
pojmovanje starosti. Večina zdravih starih
ljudi ohranja svojo vitalnost in mladostni
videz (Miloševič Arnold 1999). V prihaja-
jočih generacijah starih ljudi lahko priča-
kujemo večji delež takih, ki bodo imeli
drugačne zahteve in potrebe. Tukaj mislim
predvsem na delež starih in zdravih ljudi,
ki se bodo prostovoljno odločali, kje bodo
živeli. Ne glede na to, ali bodo v svojem
domačem okolju, stanovanjski skupnosti ali
v domu, bodo želeli kvalitetnejšo in razno-
vrstnejšo ponudbo dejavnosti, storitev in
uslug.
NAJPOGOSTEJŠI RAZLOGI, KI PRIVEDEJO
STAROSTNIKA DO POTREBE PO POMOČI
Stari ljudje so zaradi sprememb, ki jih pri-
naša starost, nekoliko bolj izpostavljeni raz-
ličnim zdravstvenim in socialnim težavam
kakor ljudje srednje generacije. Vzrok za
nastanek materialnih težav in osebnih stisk
so motnje, ki se pojavijo v mrežah med-
sebojne povezanosti starih ljudi v njihovem
naravnem okolju. Mreže medsebojne
povezanosti potekajo na več ravneh, in
sicer:
•	starostnik - ljudje, s katerimi je ne-
posredno povezan (družina, sorodniki),
•	starostnik - naravno okolje (soseska,
prijatelji),
•	starostnik - družba s svojimi insti-
tucijami (vladnimi, nevladnimi, neprofit-
nimi...),
•	starostnik v odnosu do sebe.
Potreba po pomoči nastane takrat, ko
delovanje naravne socialne mreže ni več
harmonično (Stritih 1998).
Najpogostejši problemi starih ljudi so:
•	fizična ali duševna nesposobnost kljub
urejenim materialnim razmeram
433
STANIJA IVAJNŠIČ
•	kronične bolezni
•	potreba po gospodinjski pomoči
•	osamljenost
•	izguba življenjskega partnerja
•	sprememba okolja
•	socialna izključenost in izolacija
•	neurejeni medsebojni odnosi v družini
•	utesnjenost v družini zaradi nesoglasja
med mladimi in starimi ali zaradi preza-
poslenosti mlajših družinskih članov
•	pomoč po bolnišničnem zdravljenju,
ki jim jo svojci ne morejo ponuditi
•	zloraba in izkoriščanje starih ljudi
•	diskriminacija in drugo.
OBLIKE POMOČI STAROSTNIKOM
ODNOS SOCIALNI DELAVEC - STAROSTNIK
Načela sodobne gerontologije, ki jih je B.
Accetto opredelil že leta 1968 in so še danes
aktualna, so:
a)	Družba mora na najrazličnejše načine
skrbeti za svoje stare prebivalce, tako da
čim dalj ostanejo v okolju, kjer so živeli in
delali prej.
b)	Tistim starim ljudem, ki ne morejo več
živeti v domačem okolju, je nujno potrebno
omogočiti bivanje v domovih za starejše
osebe.
c)	Starejši ljudje naj se zdravijo v medi-
cinskih ustanovah, kamor sodijo po naravi
svoje bolezni, in jih ne samo zaradi starosti
ločevati od drugih bolnikov (Accetto 1968).
Socialno delo je avtonomna veda in
stroka, ki jo lahko opišemo kot pomoč lju-
dem za bolj kakovostno življenje. Občut-
ljivost za kakovost življenja in za spoštovanje
človekovih pravic se je v zadnjem času v
svetu in pri nas povečala.
Posebna funkcija socialnega dela, ki je
ne opravlja nobena druga stroka, je pomoč
ljudem, ki jim grozi socialna izključenost,
oziroma tistim, ki so se že znašli v tem
položaju. Starostniki imajo, glede na svojo
osebnostno strukturo in položaj, v katerem
so se znašli, različen odnos do sebe in
svojega življenja. Pri iskanju ustrezne re-
šitve problema je ta odnos zelo pomemben,
ker odraža stanje in sposobnost starostnika,
njegovo moč ali nemoč, da bi nekaj naredil
za zaščito svoje integritete, pravic, da bi
uresničil svoje upravičene želje in izboljšal
svoj položaj.
Pri delu se srečujem s starostniki, ki so
razočarani nad svojim položajem, obupani,
včasih ravnodušni do sebe in okolice.
Pogosto je to v primerih, ko starostnik
izgubi partnerja, spremeni življenjsko
okolje iz nuje, ker mu v domačem okolju ni
mogoče zagotoviti ustrezne nege in po-
moči ali doživi kakšno drugo življenjsko
travmo. Praznino, ki jo ti ljudje doživljajo,
je težko zapolniti, sploh pa je to težko v
primeru, kadar nimajo svojih bližnjih in
svojcev ali drugih pomembnih oseb.
Srečujem tudi starostnike, ki imajo
dovolj moči, da kritično ocenijo položaj, v
katerem so se znašli. Starostniki, ki imajo
svoja stališča, argumente in moč, da jih
zagovarjajo, so občutljivejši na tisto, kar
nekateri imenujejo profesionalizem in
strokovno delo s starostniki. V bistvu gre
za pokroviteljstvo nad ljudmi, kontrolo in
omejevanje starostnika v njegovih željah,
navadah in pravicah. Tako vedenje se po
navadi opravičuje s skrbjo za hišni red ali z
zaskrbljenostjo za ljudi in je odraz delovanja
totalne institucije.
Socialno delo je glede na raznovrstnost
potreb posameznikov proces, v katerem
socialni delavec skupaj s starostnikom išče
možne rešitve problema. Poslanstvo so-
cialnega varstva (in socialnega dela) je torej
v tem, da razvija in širi življenjske prilo-
žnosti za ljudi, ne da bi jim pri tem — tako
kot v drugih strokah — predpisovali, kaj je
najboljša rešitev za njihove potrebe.
Pri dajanju pomoči in podpore delavci
socialnega varstva varujejo dostojanstvo,
zasebnost, avtonomijo in individualnost
posameznika, upoštevajo njegovo kulturo
in vrednote ter si prizadevajo uporabljati
njim razumljiv jezik in raven komuniciranja
(Kodeks etičnih načel v socialnem var-
stvu).
Odločanje starostnika v tem procesu
pomeni njegovo sodelovanje pri iskanju in
izbiri rešitev. Pri tem mu moramo dati pro-
stor, da se sam opredeli, kako in kje oziro-
ma s kom bo živel, upoštevaje njegove po-
trebe in nagnjenja, kar je pogoj za zmanj-
ševanje njegove emocionalne stiske.
434
SOCIALNI DELAVEC IN STAROSTNIK
Vendar brez iluzij. Starostniki nimajo
dosti priložnosti za samoodločanje, še zlasti
tisti ne, ki so odvisni od drugih. Nujno je
prilagajanje, soodločanje in pogajanje v
družini. Treba je upoštevati, da imajo člani
družine oziroma sorodniki in drugi pravico
do svojega življenja. Kakšna pomoč bo v
danem trenutku optimalna, je odvisno od
več dejavnikov ožjega in širšega socialnega
okolja starostnika. Primer: za starostnika, ki
potrebuje nego in pomoč, te pa na domu
ni mogoče zagotoviti, je objektivno gledano
bolje, da gre v dom. Sorodniki ga lahko obi-
skujejo, stiki se ohranijo, včasih se odnosi
izboljšajo, ker odpade breme nege, in
sorodniki lahko živijo in delajo, ne da bi bili
v vsakem trenutku zaskrbljeni.
Vse storitve za stare ljudi morajo biti
zasnovane tako, da upoštevajo zasebnost,
samoodločanje in vzdrževanje neodvisno-
sti, kolikor je le mogoče. Glede na to, da
stari ljudje, tako kot vsi drugi, cenijo avto-
nomnost, je v nekaterih primerih meja med
neodvisnostjo in zanemarjenostjo zelo
nejasna.
Socialni delavec pri zagotavljanju pomo-
či uporablja sodobne metode in tehnike
dela in upošteva temeljne koncepte sodob-
nega socialnega dela, ki so pomembni tudi
pri delu s starimi ljudmi. Ti so:
•	partnerstvo
•	krepitev moči
•	zagovorništvo
•	skupnostna skrb
•	skupine za samopomoč
•	antidiskriminacijska praksa (Miloševič
Arnold 1999).
Storitve in oblike pomoči, opredeljene
v Zakonu o socialnem varstvu, ki jih lahko
ponudimo starostniku, so:
•	prva socialna pomoč
•	osebna pomoč
•	pomoč družini za dom
•	organizirane storitve v bivalnem
okolju
•	institucionalno varstvo.
Trenutna mreža ustanov in ponudba po-
moči na domu v Sloveniji ne zadostujeta za
potrebe naraščajočega števila starostnikov.
Pri zagotavljanju pomoči moramo imeti v
mislih tisto, kar je na razpolago v danem
okolju, oziroma, poteka po programih
lokalne skupnosti v vladnem, nevladnem
in neprofitnem sektorju. Predvsem pa
moramo poznati možnosti za pomoč
posamezniku v njegovem naravnem okolju.
ORGANIZIRANE STORITVE V BIVALNEM OKOLJU
Program razvoja varstva starejših oseb na
področju socialnega varstva do leta 2005
navaja potrebe izvenzavodske obravnave za
15% prebivalstva, starega 65 let in več.
Uvajanje izveninstitucionalnih oblik pomo-
či starim je odraz težnje po uresničevanju
načel socialne gerontologije.
Program predvideva razvoj:
a)	stanovanjskih oblik:
•	dnevni centri - za tiste, ki potrebujejo
nadzor, varovanje in pomoč
•	stanovanja za stare - razpršena in
oskrbovana ali grupirana varovana stano-
vanja
•	stanovanjski dom za stare - manjša
stanovanja z lastnim gospodinjstvom s
sistemom za klic v sili
b)	oblik pomoči na domu:
•	pomoč na domu - socialna oskrba v
okviru javne službe
•	storitve v bivalnem okolju - dostava
življenjskih potrebščin na dom, prevozi in
drugo
•	storitve na domu - osebna nega,
gospodinjska pomoč oz. socialni servis,
socialna kontrola, socialna pomoč, zdrav-
stvene storitve, preventivni obiski pri
starostniku
•	storitve na daljavo - s pomočjo teleko-
munikacijske tehnologije (nujni klici,
informacijsko koordinatorska vloga, social-
na kontrola...)
INSTITUCIONALNO VARSTVO
Ena od možnosti, ki jo lahko ponudimo
starostniku, je odhod v dom. Zadnja leta se
pri nas soočamo s problemom prezase-
denosti domov z dolgo čakalno dobo za
sprejem.
Z dodatnimi mesti, ki jih Program
razvoja varstva starejših oseb do leta 2005
predvideva v zavodih javne mreže in v
435
STANIJA IVAJNŠIČ
zasebnih domovih, bi bile pokrite potrebe
po institucionalnem varstvu za 4,5% ciljne
skupine, tj. prebivalcev, starih 65 let in več.
Predstavila bom faze socialnega dela s
starostnikom, ki se je odločil za odhod v
dom.
PRIPRAVA NA ODHOD V DOM
Priprava na odhod v dom se začne že ob
prvih pogovorih in zbiranju informacij, ki
jih starostnik pridobiva od svojih znancev,
prijateljev in sorodnikov. Starostniki, ki se
za odhod v dom odločajo sami in je njihovo
zdravstveno stanje še dobro, pridejo v dom
na prvi razgovor in ogled doma. Tistim, ki
tega niso zmožni, informacije in pomoč pri
urejanju potrebne dokumentacije za odhod
v dom ponudi socialna služba zdravstve-
nega doma (patronažno varstvo) ali center
za socialno delo. Če je starostnik na zdrav-
ljenju v bolnišnici, bo prve informacije in
pomoč dobil od socialne službe v bolniš-
nici. Priprava na odhod v dom lahko traja
dolgo, včasih (v nujnih primerih) pa je
sploh ni, kar je za starostnika nedvomno
veliki udarec.
SPREJEM
V fazi prihoda v dom socialni delavec uredi
vse administrativne zadeve, vezane na
prihod. Prvi dan v domu je običajno
zapolnjen z novimi srečanji s sostanovalci
in osebjem. Socialni delavec da starostniku
potrebne napotke in obvestila, ga seznani
s sosedi oziroma predstavi sostanovalcem
ter mu zaželi toplo dobrodošlico.
PRILA GAJANJE IN ŽIVLJENJE V DOMU
Ta zajema pomoč novo sprejetim starost-
nikom pri reševanju različnih problemov,
ki se nanašajo na njihovo vključevanje v
domsko skupnost, pomoč pri vzpostav-
ljanju novih poznanstev, reševanje različnih
zanj težkih situacij v odnosih s sorodniki
in sostanovalci. Posebej pomembno je
sodelovanje svojcev, ki lahko starostniku
zelo pomagajo pri prilagajanju na domsko
življenje in v ohranjanju stika s prejšnjim
življenjskim okoljem. Vloga sorodnikov je
nenadomestljiva. Lahko ga peljejo na
sprehode, v njegovo prejšnje stanovanje,
izkazujejo drobne pozornosti, ohranjajo
občutek pripadnosti k družini, sorodstvu,
zanimajo se za njegovo življenje v ustanovi.
Starostniki, ki so samostojni, naj bi ohranili
svoje dotedanje navade in stike s prijatelji
in svojci, ki so jih imeli pred prihodom v
dom.
Pomembna je tudi informacija, kaj se v
domu dogaja. Na novo sprejetim pred-
stavijo možnosti vključevanja v aktivnosti
in programe, ki so organizirani v domu in
so pomembni za ohranjanje njihovih psi-
hičnih in fizičnih sposobnosti. Vključevanje
v programe ne sme biti prisilno, saj je korist-
no le delo, ki razveseljuje.
ODHOD IZ DOMA
O odhodu iz doma odloča starostnik sam
ali v dogovoru s sorodniki. Socialni delavec
mu pri tem svetuje in pomaga. Starostnik
lahko pride v dom začasno, v času dopusta
sorodnikov, ki skrbijo zanj, ali v času, ko se
njegovo stanovanje adaptira ali prenavlja.
Začasni sprejemi zelo pozitivno vplivajo na
poznejšo odločitev za prihod v dom in
adaptacijo na domsko življenje.
Zaposleni v domovih se neizogibno
srečujemo tudi s smrtjo. Marsikateri živ-
ljenjski krog se sklene in zaključi tudi v
domu.
S humanim pristopom lahko življenje v
domovih kljub hišnemu redu in omejitvam,
ki jih ima institucija, postane prijetno in
lepše, kar pomeni zadovoljstvo stanovalcev
domov in zaposlenim, ki si nedvomno za
to tudi prizadevajo.
PROSTOVOLJNO SOCIALNO DELO
Starostniku lahko ponudimo tudi prosto-
voljno socialno delo in ga povabimo k
sodelovanju. To je ena prijetnejših vlog, ki
jo lahko ima socialni delavec na katerem
koli področju javnega sektorja dela. Osebno
436
SOCIALNI DELAVEC IN STAROSTNIK
imam zelo pozitivne izkušnje pri uvajanju
prostovoljnega socialnega dela srednje-
šolcev v Domu upokojencev Maribor, in
sicer že od leta 1988. Gre za druženje di-
jakov srednješolcev in stanovalcev doma.
Začeli smo z II. gimnazijo Maribor, pozneje
so se nam pridružile še druge srednje šole
v Mariboru. Danes v Dom prihajajo dijaki
iz več mariborskih srednjih šol in študentje,
ki so nadaljevali prostovoljno delo tudi po
končani srednji šoli. Dijakom II. gimnazije
se priključijo tudi dijaki šol, ki še nimajo
programov prostovoljnega socialnega dela.
Mentor je gospa Majda Wozniak, profe-
sorica na II. gimnaziji. Skupaj z mentorico
na šoli organizirava in koordinirava vse
potrebne dejavnosti, od motiviranja starost-
nikov in dijakov do zaključka programa.
Vloge udeležencev v programu so jasno
določene.
Program je bil doslej že večkrat javno
predstavljen.
Cilji programa so pomoč stanovalcem
doma pri preseganju osamljenosti in pre-
magovanju občutka nekoristnosti, prenos
življenjskih izkušenj na mlado generacijo,
demarginalizacija obeh generacij, dvig
kvalitete življenja v domu, ublažitev med-
generacijskega prepada, druženje in prija-
teljevanje.
Medsebojni odnos dijakov in starost-
nikov je spoštljiv. Stanovalci doma doživ-
ljajo dijake kot prijatelje, nekateri to enačijo
s sorodstveno zvezo. Starostniki se odločajo
za prostovoljno delo iz želje za druženjem,
zanimanjem za življenje mlade generacije
in želje, da svoje izkušnje prenesejo na
druge.
Dijaki s pomočjo prostovoljnega social-
nega dela pridobivajo koristne življenjske
izkušnje. Spoznavajo ustanovo, seznanjajo
se z realnimi življenjskimi razmerami starih
ljudi, s socialno politiko in z odnosom
družbe do zadovoljevanja potreb starih
ljudi.
Program se je izkazal kot zelo uspešen.
Zastavljeni cilji so doseženi, z izkušnjami in
rezultati pa smo sodelujoči in organizatorji
zelo zadovoljni. Te izkušnje predstavljajo
bogat kapital za bodoče odločitve in delo
prostovoljcev v družbi in so pomembne za
razvoj družbe v celoti.
Pri organiziranju prostovoljnega social-
nega dela je zelo pomembno sodelovanje
mentorja šole in strokovnega sodelavca
ustanove. Razvija se lahko samo v okoljih,
kjer sta obe strani pripravljeni motivirati
odnos med mladim človekom in starost-
nikom, ga voditi in spremljati njegov razvoj.
Poleg prostovoljnega dela dijakov sre-
dnješolcev obstajajo še druge oblike pro-
stovoljnega dela, ki jih lahko ponudimo
starostniku, in sicer skupine za samo-
pomoč, medgeneracijski tabor in drugo.
Prostovoljno socialno delo je velik izziv za
socialnega delavca, saj se v njem prepletajo
vse metode strokovnega dela, ki jih upo-
rablja pri svojem delu, njegove profesio-
nalne vloge pa se s tem bistveno razširijo.
Socialni delavec, ki dela s starostnikom,
se v skladu s programi in konkretnimi
socialnimi akcijami v lokalni skupnosti
ukvarja tudi z organizacijo družabnega in
kulturnega življenja v ustanovi, lokalni
skupnosti, društvih, nevladnih organiza-
cijah. Od starostnika oziroma njegovega
zanimanja, njegove fizične in psihične moči
je odvisno, kje se bo udejstvoval.
LASTNOSTI SOCIALNEGA DELAVCA
IN KAJ SE OD NJEGA PRIČAKUJE
Zdelo se mi je smotrno povprašati nekatere
uporabnike o lastnostih, ki naj bi jih imel
socialni delavec in kaj od njega pričakujejo.
Ponudila sem jim pet zaželenih lastnosti, in
sicer:
•	mora biti človeško zaupen
•	mora znati poslušati sogovornika
•	mora biti potrpežljiv v odnosu do
starostnika
•	mora imeti razumevanje za starostnika
•	mora biti strokovno podkovan.
Anketirala sem 40 starostnikov, polovica
jih živi v Domu upokojencev in so člani
skupin starih za samopomoč, ostali živijo v
domačem okolju. Prosila sem, da se opre-
delijo za najpomembnejše izmed ponu-
jenih lastnosti. Rezultati so pokazali, da
starostniki najbolj cenijo zaupanje, nato
strokovno podkovanost in na tretje mesto
postavljajo poslušanje sogovornika. Večina
je menila, da mora socialni delavec poleg
437
STANIJA IVAJNŠIČ
izbranih imeti tudi ostaH dve izmed zažele-
nih lastnosti.
Pričakovanja starih ljudi do socialnega
delavca se ujemajo z izbranimi lastnostmi.
Večina pričakuje zaupanje in zaupajo v
strokovno pomoč. Poleg tega pričakujejo
korekten odnos, toplino in razumevanje,
razumljivo govorjenje in pripravljenost, da
večkrat ponovi že rečeno, ker nekateri stari
ljudje slabše slišijo. Od socialnega delavca
pričakujejo pravičnost in enak odnos do
vseh. Pričakujejo tudi, da lahko k njemu
pridejo kadarkoli, da je dostopen, toleran-
ten, da jih večkrat obišče in da se k njemu
lahko vedno obrnejo po pomoč. Pričaku-
jejo, da socialni delavec vidi njihovo stisko,
tudi če je ne povedo.
Rezultati ankete pomagajo socialnemu
delavcu, da spozna način pristopa starost-
niku, potrebno raven komunikacije (bese-
dno, glasnost, spoštljivost, vloga humanega
svetovalca). Starostnik lahko doživi obisk
socialnega delavca kot poseg v njegovo
osebnost ali v njegov ustaljeni ritem
življenja, kar lahko sprejme ali ne. Veliki
vpliv na odločanje starostnika imajo živ-
ljenjske izkušnje, ki jih že ima iz takih in
podobnih stikih z ljudmi.
Pri tem se pojavljajo moralno etične di-
leme, kako ravnati v primeru, ko starostnik
zavrača sodelovanje oziroma ga ne želi.
Iz ankete je razvidno, da starostniki od
socialnega delavca pričakujejo veliko (da
jim je na razpolago, da jih dobro pozna...),
za kar je potrebno nedvomno več časa od
tega, ki ga imamo socialni delavci po
sedanjih normativih.
Nekaj zanimivih odgovorov:
Socialni delavec naj nima do starostnika
nadrejene in poučevalne vloge, temveč vlogo
humanega svetovalca in prijatelja.
Socialni delavec bi moral občutiti kdaj je
kdo v stiski, kajti ljudje o tem ne govorimo
radi. Dobro jih mora poznati in sodelovati s
svojci.
Ne da je samo strokovno podkovan, imel
naj bi v svoji notranjosti čut toplega, notra-
njega zadovoljstva, razumeti svojega sogo-
vornika in nuditi pomoč, posebno žalostnim
in bolnim ljudem.
Naj ne bi delal razlik med ljudmi, s
katerimi ima opravka. Starejši človek je silno
občutljiv.
Starejši človek vidi v socialnem delavcu
osebo, ki mu je v pomoč pri njegovem
staranju, zato naj mu skuša pripraviti njegovo
življenje čim boljše in domače.
»Naj bi bil srečen, da lahko v svojem
poklicu osreči sočloveka in mu pomaga.«
SKLEPNA RAZMIŠLJANJA
Najbolj pereče vprašanje socialne geron-
tologije in varstva starih ljudi pri nas je
visok procent (približno 95%) starostnikov,
ki živijo v individualnih gospodinjstvih,
bodisi v krogu svoje družine, v oskrbi pri
drugih, ali pa živijo sami v svojih stano-
vanjih. Pravica uporabnika do izbire oblike
pomoči je sicer zapisana kot etična norma
v kodeksu socialnih delavcev in delavcev v
socialnem varstvu, vendar to ni dovolj, če
nimamo za to tudi stvarnih možnosti, da
ljudem ponudimo različne vrste storitev, ki
jih potrebujejo, in v tolikšni meri, kolikor
jih želijo.
Z daljšanjem življenjske dobe se spre-
minja podoba starosti. V zadnjih letih,
odkar imamo pluralni sistem socialnega
varstva, se je poleg javnih služb razvila tudi
mreža programov nevladnih organizacij. Te
so zaradi svojih značilnosti vnesle spre-
membe v klasične socialno varstvene kon-
cepte. Generacije starostnikov, ki prihajajo,
bodo to pluralnost storitev še bolj potrebo-
vale. Želele bodo (in mi jim moramo to
omogočiti) več možnosti za samoorgani-
zacijo in samoodločanje in aktivno partici-
pacijo pri urejanju družbenih odnosov.
Starostniki imajo svoje interese, želje in
zahteve, za katere se bodo tudi sami
zavzemali individualno in kolektivno.
Naraščajoče število starih ljudi postaja
pomemben delež volilnega telesa države.
Ti se bodo zavzemali za spremembo svojega
položaja, za izboljšanje kvalitete življenja v
starosti in njeno demarginalizacijo.
Možnost, da stari ljudje živijo v svojih
individualnih stanovanjih ob zagotovljeni
potrebni pomoči, je perspektivna.
Naloga socialnega delavca bo še naprej
spodbujati starostnike v njihovi samostojni
438
SOCIALNI DELAVEC IN STAROSTNIK
dejavnosti. Skupaj z njimi bo definiral njim
potrebne ponudbe in storitve. Socialni
delavec bo še naprej pomagal starostnikom,
da najdejo v sebi tisto, s čemer si bodo lahko
osmislili življenje, kar je mogoče le v
medsebojnem odnosu, zasnovanem na
iskrenosti in zaupanju.
Literatura
B. Accetto (1968), Starost, staranje in starostno varstvo. Ljubljana: RK Slovenije.
—	(1987), Starost in staranje. Ljubljana: Cankarjeva Založba.
L Ivajnšič (1994), Prostovoljno socialno delo srednješolcev v domu upolzojencev D. Vogrinec
Maribor. II. gimnazija Maribor (raziskovalna naloga).
—	(1997) Model in vpliv prostovoljnega socialnega dela srednješolcev v domu za stare ljudi. Socialno
delo 36,2.
V. Milosevic Arnold (1999), Razvoj socialnega dela s starimi ljudmi. Kaljenje, 2.
Ob drugem slovenskem kongresu prostovoljcev (1998). Maribor: Skupnost Centrov za socialno
delo Slovenije
Program razvoja varstva starejših oseb na področju socialnega varstva v Sloveniji (1997).
Ljubljana: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve RS.
Prostovoljno delo pri varovanju v zdravstvu (1997). Ljubljana: Slovenska fondacija.
Prostovoljno delo v šolstvu (1999). Ljubljana: Slovenska filantropija.
Prostovoljno delo v šolstvu (1999). Ljubljana: Slovenska filantropija.
Prvi slovenski kongres prostovoljcev (1996). Ljubljana: Slovenska fondacija, Socialna zbornica
Slovenije.
B. Stritih (1998), Na poti k avtonomiji socialnega dela kot stroke in znanosti. Socialno delo 37, 3-
5.
Zakon o socialnem varstvu (1992). Ur. list RS 56/92.
439
RECENZIJA
E. D. Rothblum, L. A. Bond (1996), Preventing Heterosexism and Homophobia.
Thousand Oaks; Sage Publications, 292 str, ISBN; 0761900233
Pred meseci so Slovenijo obiskali socialni
delavci in mladi prostovoljci iz Velike
Britanije, ki so aktivni zlasti v sferi social-
nega dela z istospolno usmerjenimi mla-
dimi. Nemalo začudeni so bili, ko so jim na
obisku v slovenskem centru za socialno
delo, potem ko so gostje predstavili vsebino
svoje dejavnosti, pojasnili, da se »o homo-
seksualnosti in vsem, kar sodi zraven, tukaj
ne govori«. Tovrsten odnos, ki je poleg
strokovne značilen tudi za širšo javnost,
ohranja in pospešuje stigmatizacijo tistih,
ki so ali bi utegnili biti kakor koli povezani
z drugačno spolno usmerjenostjo. Tudi v
slovenski strokovni literaturi se o hetero-
seksizmu in homofobiji zelo malo govori.
So morda na delu prav ti mehanizmi? Ali
pa je slednje res predvsem popolnoma
novo odkritje? V vsakem primeru argument
več, da ga je smiselno proučevati. Namen
tega eseja je tako posredno odpreti vpra-
šanje heteroseksizma in homofobije v
kontekstu socialnega dela in pokazati, da
gre za pomembno in v našem prostoru
prevečkrat spregledano problematiko.
V zbirki zbornikov na temo primarne
prevencije psihopatologije je leta 1996 v
ZDA izšlo delo Prevencija heteroseksizma
in hoinofobije. Nastalo je kot rezultat
konference, ki je bila leta 1995 v kanadskem
Vermontu. Sestavljeno je iz 14 prispevkov,
ki sta jih uredili in z uvodom pospremili
Ester D. Rothblum in Lynee A. Bond (Intro-
duction: Approaches to the prevention of
heterosexism and homophobia). V prvem
delu si bomo ogledali vsebine prispevkov,
potem pa tri značilne natančneje predsta-
vili.
Naj na začetku opredelimo, kaj prav-
zaprav sploh pomeni izraz heteroseksizem.
Kot pravita urednici v uvodu, mnogo ljudi
sploh ne pozna pomena te besede in zato
takoj definirata, da je: »heteroseksizem
diskriminacija na podlagi spolne usmer-
jenosti« (str. ix). Tudi Ameriška psihološka
asociacija od leta 1991 priporoča uporabo
tega termina, z utemeljitvijo, da je primer-
nejši kot izraz homofobija. Problem slednje
je, da se ta beseda preveč omejuje na fobijo
in strah kot individualna pojava, ne pa na
posledično diskriminacijo. Ob tem lahko
hitro pride do nerazumevanja: prevencija
heteroseksizma se napačno razume kot
zavzemanje proti heteroseksualnosti. O
pomenu ukvarjanja s termini in z jezikom
govori prispevek, ki bo podrobneje pred-
stavljen v prvem od treh povzetkov.
V zadnjih 20 letih se v ZDA pojavlja
vedno več raziskav življenja lezbijk in gejev.
Najbolj pogoste teme so: proces, ki mu
rečejo coming out, staranje, medsebojni
odnosi in interakcije ter starševstvo. Po
drugi strani pa se mentalno zdravje isto-
spolno usmerjenih v raziskavah pojavlja
redko, če pa se že, so raziskave usmerjene
zlasti na moške, torej geje. Mentalno zdravje
gejev, lezbijk in biseksualcev je po prepriča-
nju avtoric povezano s povečanim tvegan-
jem. Kot primere navajata zlorabe substanc,
anti-homoseksualno nasilje in povečano
stopnjo samomorilnosti. Tveganje se lahko
sicer v določenih primerih zmanjša zaradi
enakopravnejših razmerij, podpore vrstni-
kov in solidarnosti. Avtorici ugotavljata, da
je »prevencija heteroseksizma še zlasti po-
membna za profesionalni kader, ki deluje
na področju mentalnega zdravja« (str. x),
saj je ravno ta sistem do nedavnega aktivno
prispeval k patologizaciji homoseksualno-
sti. Na teh posameznikih je, da se kot prvi
soočijo z izzivom: odstraniti stigmo mental-
ne bolezni, ki se je dolgo časa držala homo-
seksualne spolne usmerjenosti. Mentalno
zdravje gejev in lezbijk je, kot ga vidita
441
RECENZIJA
avtorici, trenutno nekje med sencami pre-
teklosti in upanjem prihodnosti. Splošni
trendi so (vsaj v ZDA), da mediji posvečajo
tej problematiki več pozornosti in da ljudje
osebno poznajo več istospolno usmerjenih,
heteroseksistične prakse v institucijah pa
se zmanjšujejo.
INSTITUCIJE IN SISTEMI
Vsebina prvega od treh sklopov govori o
sistemih. »Cela vrsta družbenih, izobra-
ževalnih, političnih, ekonomskih institucij
in sistemov zagotavlja kontekst našega
vsakodnevnega delovanja,« pravita avtorici
in nadaljujeta: »Vsak sistem simultano
odslikava in prispeva k heteroseksistični
naravi tako našega okolja kot tudi naših
izhodišč (predpostavk)«. Predlagata način,
kako uporabiti vire znotraj samega sistema
za konstruktivne spremembe. Gre namreč
za tezo, da so »prav ti sistemi lahko zelo
močno sredstvo upora in spremembe v
smeri, ki bo preprečevala heteroseksizem
in spodbujala polno izražene človeške
potenciale«. Avtorici nadaljujeta: »Ko se
člani kakšne manjšine organizirajo, najprej
postavijo pod vprašaj ravno termine, s
katerimi jih zaznamuje, kategorizira veči-
na!« (str. xi). Opozarjata na tipične poskuse
trivializacije lingvističnih poskusov. Primer
za to je zahteva po doslednem upoštevanju
ženskega spola v jeziku, ki v družbi pravilo-
ma naleti na posmeh.
Celia Kitzinger, ki sicer piše o socialni
konstrukciji lezbištva, govori v prvem
prispevku o tem, kako psihološki jezik
zaznamuje političnega. Po njenem mnenju
so se vrednote psihologije (posameznik,
liberalizem, terapija kot rešitev političnega
vprašanja) vtihotapile v lezbične, gejevske
in biseksualne (GLB) skupnosti. Raziskuje
posledice političnega jezika v skupnosti.
Zanima jo, kakšna je vloga in moč jezika v
konstrukciji heteroseksizma.
Z izobraževalni sistemom, vrednotami in
prepričanji, ki jih posreduje učni načrt,
pisan ali nepisan, se ukvarja Connie Chan.
Predlaga konkretne strategije, kako prepre-
čevati heteroseksizem v šolah, izobra-
ževalnih okoljih, kako se soočiti s hetero-
seksizmom v urnikih, raziskavah, štipendi-
ranju študentov in projektov ter zagotav-
ljanju vzorov. Chan se osredotoči predvsem
na možnosti strukturnih sprememb izobra-
ževalnih institucij.
Sisteme mentalnega zdravja proučuje
Laura Brown. Obdela strategije prevencije
heteroseksizma pri zdravstvenih delavcih
(psihoterapevtih, svetovalcih) in njihovem
usposabljanju. Laura Brow^n opozori na
problem nevidnosti informacij o spolnih
manjšinah pri učenju in izobraževanju teh
kadrov. Ugotavlja, da so še vedno prisotni
in aktivni mehanizmi heteroseksističnih
predsodkov in praks. Predlaga, da bi zavra-
čanje heteroseksizma postalo stvar etičnega
kodeksa, saj bi tako dosegli, da izobraže-
valni programi teh poglavij ne bi mogli več
izpuščati.
Beverly Greene zanimajo vprašanje isto-
spolno usmerjenih in barve polti. V posku-
su vzpostaviti terapije in svetovanja brez
predsodkov je treba po njenem mnenju v
prvi vrsti opraviti tudi z etnoseksualnimi
mitologijami. Skupina gejev, lezbijk, bise-
ksualnih in transeksualnih (GLBT) namreč
ni etnično homogena skupina. Zanemarja-
nje tega dejstva lahko hitro povzroči zelo
ozko in delno rešitev, ki bi ustrezala le pri-
padnikom večinske rase, ostale pa prepu-
stila nadaljnji, kombinirani oziroma dvojni
diskriminaciji (zaradi spolne usmerjenosti
in barve polti).
Rachel Perkins svari pred hiperutiliza-
cijo oziroma zlorabo terapije. Tudi ona pra-
vi, podobno kot Kitzingerjeva, da je psiho-
loška terminologija nadomestila politični
aktivizem. Razvije tezo, da terapija indivi-
dualizira oziroma privatizira lezbična življe-
nja na račun vzajemnih skupnosti. Po drugi
strani pa ugotavlja malo dostopne pomoči
za lezbijke s problemi, ki trajajo daljše časo-
vno obdobje. Po njenem mnenju bi se mo-
rale lezbične skupnosti organizirati okoli
skupne skrbi, dolgotrajne in zanesljive
varnosti, ne pa kot privatizacija in psiholo-
gizacija bolečine skoz individualne terapije.
442
E. D. R0thb1.um, L. A. Bond (1996), Preventing Heterosexism and Homophobia
ODNOSI IN RAZVOJ
Odnosi, ki se stalno spreminjajo, naj bi bili
kritični kontekst posameznikovega razvoja
in samodefinicije. Razumemo jih lahko kot
okvir, v katerem raziskujemo, definiramo
in izrazimo sebe, svoje cilje, vrednote,
sposobnosti in samo-vrednotenje. Zanimiva
je teza, da se dosti gejev in lezbijk razvija v
dveh okoljih, heteroseksualni makrokulturi
in GBL skupnosti. Manjšinske skupine so
bikulturne. Večina manjšin je najprej
akulturirana v lastni skupini, potem pa
socializirana v širšo kulturo v šolah, skoz
medije, v cerkvah itn. Lezbijke, geji in
biseksualci pa so najprej socializirani v
dominantni kulturi in se z manjšinsko
kulturo identificirajo pozneje. Hetero-
seksualno prisilo lahko sicer občutijo vsi
posamezniki ne glede na spolno usmer-
jenost, medtem ko je za geje in lezbijke
poseben življenjski izziv. Vsi, ne glede na
to, ali so razkriti ali skriti, jo čutijo vsak dan.
V družbi, kjer se heteroseksualnost pričakuje
od vseh in vedno, proces redefinicije po-
mena in pomembnosti določenih odnosov
ne le zahteva veliko dodatnih spraševanj,
odločenosti in moči, temveč tudi vnaša
neobičajne strese, dvome vase in občutke
izoliranosti. Ker heteroseksualna makro-
družba homoseksualcem v splošnem ni v
pomoč, postane za geje in lezbijke zelo
pomemben obstoj podporne skupnosti.
Mnogo ljudi se jasno spomni občutkov
izoliranosti v mladosti ali pa poznejšem
življenjskem obdobju, preden so se vključili
v gejevske in lezbične skupnosti. (Str xiii.)
Paula Rust v prispevku z naslovom V
iskanju spolne identitete in skupnosti kriti-
zira linearne teorije o »coming out« (razkri-
tju svoje homoseksualnosti), ki po njenem
mnenju ne pojasnijo sprememb v spolni
identiteti skoz življenjski potek oziroma
konceptualizirajo biseksualnost kot nezrelo
opcijo. Corning out ']c zelo kompleksen pro-
ces in se v času spreminja. Avtorica ponudi
strategije za prepoznavanje in izogibanje
heteroseksističnih predpostavk in vedenj,
ki prispevajo k napetostim in težavam
stalnega procesa razvoja identitete.
Anthony D'Augelli (poglavje Enhancing
the development of lesbian, gay and bi-
sexual youth) predstavi problem GLB ado-
lescentov. Prva značilnost je po njegovem
ta, da nimajo dostopa do podpornih skup-
nosti gejev in lezbijk, ki so samoumevno
namenjene odraslim. Ker mladostniki ni-
majo sredstev, so glede informacij o temah
GLB popolnoma ali vsaj v veliki meri od-
visni od šol in staršev. Dogaja se, da so
bodisi kaznovani ali pa sploh niso resno
obravnavani glede svoje spolne usmer-
jenosti. Alarmantno je tole: med mladimi
geji, lezbijkami in biseksualci je bil v
Severni Ameriki leta 1992 glavni vzrok
smrti samomor. Ta populacija sicer sestavlja
30% skupine mladostnih samomorilcev.
Čeprav se situacija na tem področju od leta
1990 vsaj v ZDA izboljšuje, so prevladujoči
pojavi še vedno izolacija, nevidnost, negati-
vne družinske in družbene reakcije in vik-
timizacija istospolno usmerjenih mladih.
Suzane Rose ugotavlja, da posamezniki
redefinirajo svoje norme, ko postanejo del
GLB skupnosti. Avtorica proučuje, kako se
gejevska oziroma lezbična spolnost in od-
nosi spreminja in si prilagaja »mainstream«
ljubezenske scenarije in vzorce delovanja.
Olivia Espin razvija teorijo o načinih,
kako lahko ženska seksualnost rabi kot
simbolna funkcija za vrednostni sistem
imigrantskih in begunskih družin. Večina
imigrantov so ženske. O tem je opravljenih
malo raziskav, še manj o lezbijkah iz te
skupine. Avtorica raziskuje vpliv starosti pri
migraciji na razvoj identitet.
Charlóte Paterson spregovori o lezbič-
nih materah in njihovem prispevku k
odpravljanju heteroseksizma. Podlaga za
njen prispevek je longitudinalna raziskava
o materah in otrocih lezbijk. Otroci so lahko
za lezbijke lažje breme (pravičnejša delitev
dela), a tudi svojevrsten vir stresa, ki se
pojavlja ob neizogibnem coming out.
SOCIETALNE STRUKTURE,
DRUŽBENE SPREMEMBE
»Povsod po svetu so družbeni in politični
sistemi in institucije strukturirane na način,
da ne le obnavljajo, ampak tudi predvide-
443
RECENZIJA
vajo heteroseksistične perspektive in pra-
kse. Zato si ne moremo predstavljati, da se
bomo osvobodili heteroseksizma brez iz-
jemnih transformacij v strukturah naših
družb!« (Str. xvi.)
Michael Ross proučuje načine, kako dru-
žba strukturira norme glede spolne usmer-
jenosti in kako heteroseksizem vpliva na
obnašanje gejev. Merjenje stresa s skalo
življenjskih dogodkov prilagodi za geje.
Razkritje istospolno usmerjenih ostaja pre-
cej redek pojav, saj se okoH 96% gejev in
lezbijk izogiba razkrivanju svoje spolne
usmerjenosti. Problematično je razkritje na
delovnem mestu, položaj razkritega v prav-
nem sistemu, razkritje v družini in širšem
krogu pomembnih drugih.
Jeanne Cogans obravnava prevencijo
anti-homoseksualnih zločinov iz sovraštva
in raziskuje kontekste takih dejanj.
Lynda Ames raziskuje povezave med
homofobijo, nevednostjo in sovraštvom s
pojavom aidsa. Govori o tem, kako hetero-
seksizem vpliva na družbeno razumevanje,
znanstveno raziskovanje in medicinsko
zdravljenje, obravnavanje aidsa, in ugotav-
lja, da k družbenemu nerazumevanju gejev
in gejevske seksualnosti prispevajo in
vplivajo nanj strah, nevednost in sovraštvo.
Joy Livningstone na koncu optimistično
predstavi vizije za prihodnost, ki bi bila brez
heteroseksizma. Zaveda se, da je to sicer
utopičen ideal, ki pa ima kljub temu tudi
konkretno vrednost. Strategije delovanja v
grobem razdeli na kratkoročne (indivi-
dualne) in dolgoročne (širše politične).
Pravi, da je treba premisliti in restruktu-
rirati societalne predpostavke in prakse; to
je način, ki lahko zelo izboljša zdravje in
počutje gejev, lezbijk in biseksualcev.
Začrta smeri delovanja v prihodnosti:
učenje, trening, raziskave (ki ne ignorirajo,
stigmatizirajo ali stereotipizirajo GLB-jev),
delovne prakse, vzpostavitev zaščitnih
faktorjev, identifikacija rizičnih dejavnikov
in na koncu raziskovanje raznoličnosti te
populacije. Meni, da je treba opraviti s ko-
lektivno predstavo o istospolno usmerjeni
osebi, ki naj bi bila bel moški iz srednjega
razreda, ki živi v večjem mestu ZDA.
INSTITUCIJE IN SISTEMI
Leta 1973 je Ameriška psihiatrična organi-
zacija (ASA) umaknila homoseksualnost iz
uradnega diagnostičnega priročnika men-
talnih bolezni (DSM). Ta pomemben korak
pa nekateri še vedno obsojajo. Med njimi
je tudi znani ameriški psihoanalitik Charles
Socarides, za katerega je homoseksualnost
še vedno predvsem bolezen. Kitzingerjeva
v svojem prispevku (poglavje Speaking of
Oppression: Psychology, politics, and the
language of power) opozarja, da se »Soca-
rides sicer zavzema za prevencijo psiho-
patologije, vendar take, kot jo definira sam«,
in nadaljuje s tezo, da je »v zgodovini pre-
vencija psihopatologije dostikrat pomenila
vsiljevanje dominantnih seksualnih, social-
nih in političnih vrednosti« (str. 3). Bila je
torej orodje za vzdrževanje statusa quo. »Ko
neke misli ali vedenja definiramo kot pato-
loške, jim vzamemo veljavo in upravičimo
ali legitimiziramo poskuse, da jih spreme-
nimo« (ibid.). Kitzingerjeva meni, da je prav
diagnoza orodje, ki je v psihiatriji dolgo
časa rabilo kot pripomoček v rokah tistih,
ki so hoteli zatreti, kaznovati ali kontrolirati
tiste, ki niso bili konformni ali se niso
obnašali v skladu s pričakovanji večine. Zato
so se na teh seznamih bolezni znašle tudi
diagnoze, ki so na primer opisovale bolest-
no potrebo sužnjev, da bežijo s plantaž...
Kitzingerjeva svoja stališča zaostri v tole
trditev: »Avtorji vplivnega in pomembnega
DSM (diagnostičnega priročnika) jemljejo
v svoje roke pravico definirati, kaj je
normalno in kdo trpi za patologijo« (str. 4).
Meni, da bi bilo treba na novo ovrednotiti
in premisliti vse diagnoze.
Glede na zgodovino je torej zelo pomembno,
da se psihologi, terapevti in zdravniki, ki se
ukvarjajo s prevencijo psihopatologije, jasno
zavedajo socialnih, etničnih in političnih
norm, v katerih koreninijo njihove definicije
mentalnega zdravja ali mentalnih bolezni,
dobrega psihološkega počutja in patologije.
Ob definiranju heteroseksizma in homo-
fobije kot obliki psihopatologije je pomem-
bno premisliti, kaj natančno pravzaprav
pomenita izraza in kakšne so politične
posledice različnih definicij. (Ibid.)
444
E. D. R0thb1.um, L. A. Bond (1996), Preventing Heterosexism and Homophobia
Kitzingerejeva sicer meni, da je psiho-
logija že sama zase heteroseksistična disci-
plina. Kot taka tudi ne ponuja ustreznih
orodij in pripomočkov, s katerimi bi se
lahko uprli diskriminacijskim praksam. Od
48 učbenikov za uvod v študij psihologije
jih le 20% ne govori o istospolni usmer-
jenosti kot o spolni deviaciji aH disfunkciji.
Lezbijke omenja le četrtina učbenikov. Če
je bila v 50. in 60. letih homoseksualnost
za psihologe še patologija, pa naj bi psiho-
logija v času napredovala. Kitzingerjeva je
skeptična in prepričana, da so vse raziskave
verzije ene in iste zgodbe. Prevladovalo naj
bi prepričanje, da se z večjim številom razis-
kav, ki naj bi bile po pravilu vedno superior-
ne nad tistimi, izvedenimi v preteklosti,
psihologija danes bolj adekvatno približuje
problemu homoseksualnosti. Kitzingerjeva
zavrača to razlago in ponudi svojo, po kateri
je psihologija odkrito preganjanje homose-
ksualnosti iz preteklosti nadomestila z bolj
subtilno in zahrbtno obliko: »Namesto pre-
povedovanja in zatiranja homoseksualnosti
psihologija oblikuje in konstruira lezbične
in gejevske identitete in politike po svoji
podobi« (str. 8). Geji in lezbijke naj bi se od
psihologije namreč naučili »govoriti o sebi
in o svojih življenjih psihološko, torej v
njenem jeziku, in posledično prevzamejo
vrednote, na katerih temelji (individuali-
zem, krivda žrtve, depolitizacija in libera-
lizem)« (ibid.). Kot dokaz za razmah psiho-
logizacije gej in lezbične izkušnje Kitzin-
gerjeva navaja dvoje: izjemen porast upo-
rabe terapij v gejevski in lezbični skupnosti
in razmah pop-psihologije, ki se kaže v po-
plavi »self-help« in podobnih kvazi psiholo-
ških knjig. Spodbuditi želi širše razmišlja-
nje, refleksijo o izrazih, ki jih gejevsko in
lezbično gibanje uporablja in (morda
nekritično) prevzema v svojem boju proti
zatiranju, in o širokih implikacijah in
posledicah uporabe nekaterih od njih.
Različnost razumevanja temeljnih pojmov,
ki jo je mogoče zaslediti pri različnih av-
torjih, govori v prid smiselnosti tega raz-
misleka, ki je, kot pravi, uporabno ne glede
na to, iz katere pozicije izhaja avtor. Kitzin-
gerjeva se opredeli za radikalni feminizem.
HOMOFOBIJA IN PROBLEMI Z NJO
Homofobija je izraz za sovraštvo, jezo in
strah, ki se pojavi v ljudeh, ko so soočeni s
homoseksualnostjo. Čeprav je bil izraz zelo
primeren in je dobro služil GLB gibanju, pa
je prinesel tudi določene negativne posle-
dice. Izraz sam namreč ni političen (kot je
to na primer seksizem ali heteroseksizem)
ampak v temelju psihološki (fobija: strah,
groza). Problem tega termina, kot ga vidi
Kitzingerjeva, je v tem, da implicira politič-
no situacijo, v kateri so homoseksualci del
družbe tako kot heteroseksualci in je s
svojim obstojem ne postavljajo pod vprašaj.
Kar je seveda v nasprotju z radikalno
lezbično pozicijo, ki sebe dojema kot tisto
subverzivno silo, ki lahko transformira
družbo kot celoto. Drugi problem izraza
homofobija je ta, da je fobija diagnoza. Ime-
novati koga za pacienta pomeni prestaviti
ga iz politične arene v psihološko in s tem
poudariti moč institucije, ki lahko to stori.
Zgodovinsko gledano lahko posplošimo, da
je psihološka literatura nekdaj »bolnega«
homoseksualca nadomestila z danes »bol-
nim« homofobom.
Psihologjia je sistematično zamenjala politič-
ne razlage (v smislu strukturnih, ekonom-
skih in institucionalnih zatiranj) z osebni
razlagami (v smislu temnih globin nezaved-
nega). Ko uporabljamo izraza homofobija ali
lezbofobija, kupimo ves ta psihološki scena-
rij. Določenim posameznikom pripisujemo
bolnost, zdi se, da so glede na večino
deviantni, ker imajo do nas predsodke. Izraz
si sposojamo iz psihologije, ki si je vedno
rezervirala pravico odločati o tem, kdo je in
kdo ni bolan, in za katero je premik od
klasificiranja homoseksualcev v klasificira-
nje homofobov dosti manjša grožnja, kot bi
bil poskus, videti problem v politični
perspektivi. (Str. 10.)
Ker pa gre (če rabimo te izraze) za bol-
nike, je treba z njimi ravnati sočutno, še več:
nasilje do homoseksualcev se da v skrajnem
primeru opravičevati s tezo, da je obtoženi
utrpel napad homofobije, torej je bil zmanj-
šano prišteven in ni odgovoren za svoja
dejanja.
445
RECENZIJA
Tretji problem, ki se veže na izraz homo-
fobija, pa je razmah tako imenovane »pono-
tranjene homofobije«. Tipičen primer tega
je, ko se mnogi geji in lezbijke odločijo za
terapijo, v kateri poskušajo svojo ponotra-
njeno homofobijo zdraviti s pomočjo gejev-
skih in lezbičnih terapevtov. Pozornost se
zopet namesto k zatiralcu vrača k žrtvi
zatiranja, ki naj v takih terapijah spregleda,
kako ohranja vlogo žrtve in svojo socialno
izolacijo. Če je problem širši od posamez-
nika, torej rezultat delovanja sistema in
okolja, ga je z razpoložljivimi izrazi težko
zajeti: »Vsi izrazi (homofobija, nadlegovanje,
sovraštvo do homoseksualnih in zločin iz
sovraštva) se podobno interpretirajo in
berejo, kot nekaj, kar se je zgodilo. Težko
jih je brati, na primer, kot nekaj pogosto
prisotnega: pomenljivo tišino, odsotnost
česa in umik« (str. 11). Heteroseksizem
deluje s polno paro tudi takrat, ko ni
nobenih dokazov oziroma dogodkov, ki bi
pričali o njegovem obstoju. Kitzingerejeva
pojasnjuje ravno ta mehanizem »straho-
vlade«, ki ne potrebuje stalnih fizičnih
obračunov, saj se posamezniki prosto-
voljno, tako rekoč iz svoje lastne volje
podrejajo nepisanim zahtevam, v strahu,
seveda, pred negativnimi posledicami.
Deluje torej perfidno, kot stalna tiha
grožnja povzroča, da se posamezniki sami
umaknejo v tišino in nevidnost.
Videli smo, da lahko psihološki jezik
zagotavlja vir načinov, kako pojmovati
izkušnjo istospolno usmerjenih. Kitzin-
gerjeva pojasnjuje, kako je psihologija
redefinirala pojme, kot so izbira, moč in
svoboda. Iz socialnopolitičnih, kar so v
osnovi bili, jih je spremenila v osebne,
notranje, psihične fenomene. Moč, na
primer, se v tej literaturi kaže kot neka
»notranja moč« — je v nas samih, stik z
otrokom v sebi, avtentičnost, zavedanje ali
bolje vera, da imamo moč... Z vlado, zakoni
in institucijami taka moč seveda nima
ničesar skupnega. Povedano slikovito: moč
je ustaviti neko zatiranje, ne pa globo dihati
in se celostno doživljati. Podobno je z
izbiro. Izbira znotraj sistema je namreč
prevara. Le 1% žensk ima materialne
pogoje, da lahko uveljavlja svojo »izbiro«.
Deklarativna pravica do izbire, za katero ne
stojijo realni pogoji, je brezpredmetna. Zato
je v pogojih stalnega in sistematičnega
zatiranja boj za deklarativno pravico do
»izbire« nesmiselno početje. Tudi »svoboda«
je postala psihološki in ne političen feno-
men. Govori se o »notranji svobodi« in po-
dobno. Vse take poskuse psihologizacije
gejevske in lezbične izkušnje Kitzingerjeva
zavrača. Zanimivo je, da vztraja, da morala
ni in ne bi smela biti ekskluzivna lastnina
politične desnice. Zatiranje je namreč
slabo, predsodki in diskriminacija pa bi se
morali končati, in to bi morali biti sposobni
tudi izreči. Zavzeti bi torej morali moralen
odnos do heteroseksizma. Seveda pa je, kot
ugotavlja Kitzingerjeva, proti tiraniji
besedice »morali« dolgo časa nastopala prav
psihologija. »Vprašanje 'Je to prav ali naro-
be?' je zamenjalo vprašanje: 'Je to zame
dobro ali slabo?'« (str. 16).
V sklepu še enkrat poudari problem
psihološkega slovarja in osredotočenosti na
notranja stanja. Njena teza je, da ne smemo
pozabiti, da gre dejansko za problem
zatiralcev in ne žrtev. »V publikaciji Preven-
cija heteroseksizma in homofobije bi se
morali vsaj vprašati, kako bi te teme obrav-
navali, če bi se delo imenovalo Izziv hetero-
seksualni moči ali celo Konec zatiranja
gejev in lezbijk« (str. 17).
ISTOSPOLNO USMERJENI MLADI
Ko so leta 1972 »odkrili« homoseksualnega
adolescenta, je bilo v raziskavo vključenih
60 mladih moških, ki so imeli homo-
seksualne spolne odnose. Ena bistvenih
ugotovitev je bila, da ne obstajajo prostori,
v katerih bi se lahko mladi homoseksualni
ljudje razvijali, zato zahajajo v druge
»odprte« prostore, kot so parki, kina, plaže
in lokali. Te raziskave ne govorijo o fizičnih
tveganjih, ki so povezani s temi prostori, in
tudi ne o posledicah in učinkih na razvoj
identitet, ki so jih povzročile take okoli-
ščine. »Čeprav gre za poskus, izogniti se
patologizaciji, kot smo jo poznali poprej, je
podoba, ki jo je ustvarilo poročilo, še vedno
podoba odtujenih fantov, ki so nekje na
svoji poti do tako imenovane homose-
ksualne subkulture. Brez družin, brez
446
E. D. r0thb1.um, L. A. Bond (1996), Preventing Heterosexism and Homophobia
odnosov, brez socialnega konteksta je
homoseksualni mladostnik čisto drugo
bitje kot mlad in urban heteroseksualec«
(str. 125). O procesu coming-out takrat ni
bilo govora. Odstranitev homoseksualnosti
z liste psihiatričnih diagnoz leta 1973,
razmah virusa HIV v začetku devetdesetih
in vedno pogostejši coming-out so vplivali
na porast tovrstnih raziskav. Kljub temu pa
je celo danes v Severni Ameriki še vedno
praktično nemogoče dobiti reprezentati-
ven vzorec mladih v starosti med 10 in 20
letom, ki bi priznali, da jih privlačijo osebe
istega spola. V tem poglavju se D'Augelli
ukvarja z empiričnimi ugotovitvami o GLB
mladih in njihovimi socialnimi konteksti:
družinami, vrstniki, šolami in skupnostmi.
Poznavanje teh kontekstov je zanj osnova
za nadaljnjo razpravo o primarni prevenciji
v korist te skupine. Po njegovem mnenju je
očitno, da so se raziskave v letih od 1973
do danes precej spremenile. Od leta 1881
adolescentna homoseksualnost ni več
obravnavana le kot faza v heteroseksual-
nem razvoju. Doživi torej nekakšno emanci-
pacijo. Martin, navaja D'Augelli, leta 1982
kot temeljne dileme gejevske mladine
opredeli problem »učenja skrivanja«, ki
najbolj zaznamuje istospolno usmerjenega
mladostnika.
D'Augelli navaja tudi druge raziskave.
Hunther in Schaecher opozarjata na social-
no izolacijo, nasilje in nadlegovanje, ki so
jih deležni istospolno usmerjeni mladi v
šolah. »Šole so primarni institucijski konte-
ksti, v katerih domujejo adolescenti,« pravi
D'Augelli (str. 127) in nadaljuje: »so tudi
kraji, kjer se udejanjajo vrstniške kulturne
norme, ki so v adolescenci močno hetero-
seksistične.«
Ross-Reynolds in Harvey sta leta 1985
ugotovila, da so homoseksualni adolescenti
prav v šolah izredno socialno ranljivi in kot
taki potrebni posebne pozornosti in zaščite
strokovnega kadra.
V družinskih odnosih istospolno usmer-
jenih mladih sta značilna bodisi pojav pred-
časnega zapuščanja družin oziroma popol-
noma nove družinske vloge ostalih članov
družin ob coming-out. Pomembno je upo-
števati, da nerazkriti mladostniki doživljajo
radikalno drugačen razvoj kot tisti, ki so
doma razkriti, kakor tudi, da doma sprejeti
mladostnik doživlja popolnoma drugačen
razvoj kot doma zavrnjeni mladostnik.
Kvalitetnih podatkov je pravzaprav malo,
zlasti pa primanjkuje longitudinalnih
raziskav. Raziskave odraslih, ki proučujejo
povezave med diskriminacijo in mentalnim
zdravjem, bi morah vpeljati tudi za mlade.
»Istospolna erotična usmerjenost bo doži-
veta, mišljena in izražena na različne načine
ne le v različnih starostih, ampak tudi v
različnih okoliščinah, ki reflektirajo posa-
meznikovo fizično, kognitivno, čustveno in
socialno razvitost v določeni točki njenega
ali njegovega življenja« (str. 130). Večina
odraslih poroča, da se je moči heterose-
ksualnega imperativa zavedla takoj, ko ga
je poskusila prekršiti. Velikokrat so odločil-
no vloge igrale tudi izkušnje, ko so posame-
zniki videli, kako negativno reagira družba
na določene homoseksualne posameznike.
Tako so anticipirali, kaj bi se, če bi bili raz-
kriti, lahko zgodilo njim. Izhod iz hetero-
seksualne identitete je, kot pravi v D'Auge-
lli, stresen tako za posameznika kot za
družbo. Posebej bi morali biti pozorni in
se izogibati t. i. odraslo-centričnega razmi-
šljanja, saj prevečkrat poskušamo razumeti
coming out mladostnika z dostopno ved-
nostjo o coming out odraslih. Štirinajst-
letnikov coming out se popolnoma razli-
kuje od štirindvajsetletnikovega.
GLAVNI IZVIRI STRESA V ŽIVLJENJU
ISTOSPOLNO USMERJENIH MLADIH
Istospolno usmerjeni mladi imajo malo
možnosti raziskovati svoje identitete brez
težkih tveganj. Ob vsakršnem eksperi-
mentiranju so kulturne sankcije neizpro-
sne. Zaradi izolacije od sebi podobnih in
sporočil o sramotnosti homoseksualnih
občutkov je zgodnji občutek mnogih
homoseksualnih adolescentov prav obču-
tek drugačnosti in različnosti. Ta občutek
povzroči, da se začnejo mladostniki bodisi
umikati iz družbenega življenja bodisi
aktivno igrati heteroseksualno identiteto.
Pri tem nastaja vrzel med javno in osebno
identiteto. V raziskavi leta 1993 so v ZDA
odkrih, da je biti označen in imenovan za
447
RECENZIJA
homoseksualca v šoli med mladimi dojeto
kot psihološko najhujša oblika verbalnega
nadlegovanja (str. 134).
Mladim primanjkuje pisnih virov o
istospolni usmerjenosti, hkrati pa jih je
preveč sram, da bi se pridružili gejevski
skupnosti odraslih, če ta seveda v bližini
sploh obstaja. Svojo zaskrbljenost (o sebi in
svoji prihodnosti) težko izrazijo, zato so jim
toliko bolj v pomoč telefonske linije z
nasveti in možnostjo pogovora. Močna
prijateljstva se razvijajo počasi, zaznamuje
jih namreč stalen strah pred zavrnitvijo.
Podatki pričajo, da so ti strahovi pravzaprav
realni. Le 12% mladih bi imelo za prijatelja
istospolno usmerjeno osebo, kar 89%
mladim se spolni odnosi med osebami
istega spola gnusijo. Mnogi najstniki tako
postanejo odvisni od majhnega števila
prijateljstev, zato pa so lahko motnje zelo
stresne. Ker je krog ljudi, v katerem se
gibljejo, majhen, to še okrepi občutek
lastne deviantnosti. Kadar ne obstajajo
možnosti za odkrit pogovor, obstaja velika
verjetnost, da bodo mladi ponotranjili
negativne poglede družbe, kar negativno
vpliva na njihovo samopodobo.
Problemi se kažejo na štirih področjih:
v šoli (kjer nadlegovanje vpliva na izosta-
janje, to pa na slabši uspeh, kar se pogosto
konča v izpadu iz šole), doma (kjer je
pogost beg od doma in posledično mladost-
niško brezdomstvo), sledijo zapleti in
težave z zakonom in končno zloraba sub-
stanc, največkrat težave z drogami. Na vse
to vpliva tudi podoba prihodnosti, (živeti v
družbi kot član stigmatizirane skupine), kot
se v heteroseksistični družbi kaže mladim
drugačne spolne usmerjenosti.
V sklopu družinskih problemov so
največkrat izraženi pomanjkanje družinske
podpore (43% staršev na otrokov coming
out odreagira negativno), ki se kaže tudi v
podatku, da je le 11% otrok dobilo pozitiven
feedback v domačem krogu. Novejše
raziskave kažejo kritično stanje na področju
izpostavljenosti okužbi z virusom HIV.
»Raziskave kažejo, da so mladi geji in
lezbijke pogosto žrtve različnih napadov«
(str. 135). Preventiva kritičnih problemov
mentalnega zdravja pa poleg virov, name-
njenih staršem, govori zlasti o spremembah
drugih in njihovih odnosov. Gre za temeljite
spremembe v socialnih okoljih istospolno
usmerjenih mladih. Prva faza obsega na-
slovitev problemov in takojšnje poseganje,
druga zadeva specifikacijo posebej ogro-
ženih skupin in opis njihovih okoliščin,
tretja pa zagotavljanje okoliščin, ki prepre-
čujejo razvoj heteroseksizma.
D'Augelli predlaga naslednje štiri strate-
gije: razvoj afirmativnih storitev (zlasti z
izobraževanjem odgovornega osebja),
razvoj »varnih prostorov«, integracijo v
šolske učne načrte in temeljito prenovo
izobraževalnih politik.
Po napovedih bodo v prihodnosti mladi
vedno prej delali coming out— tako drugod
kot tudi v Sloveniji. Jasna zavezanost
istospolno usmerjenim mladim in njihovim
potrebam je nekakšen coming out za
institucije. Intervencije so namreč večkrat
nujno potrebne, a dokler vlada hetero-
seksizem, dostikrat niso mogoče. Hitri vlak
vedno mlajših, ki bodo v prihodnosti šli
skoz predvidljive zgodbe, pa se nezadržno
bliža.
SOCIALNA KONSTRUKCIJA AIDSA
V	tretjem delu knjige se avtorji ukvarjajo z
societalnimi strukturami in družbenimi
spremembami. Gre za poskus razumevanja
socialne konstrukcije aidsa. Lynda Ames
(poglavje Homo-phobia, homo-ignorance,
homo-hate: Heterosexism and AIDS) raz-
kriva, kako heteroseksizem pogojuje nači-
ne, ki določajo, kako je aids socialno razu-
mljen, znanstveno raziskovan in medicin-
sko zdravljen. Razkrije in ponudi veliko
razlagalnih smeri, ki so tudi v našem
prostoru neznane. Izjava ameriškega kon-
gresnika (W. D. B. Bayerja) iz osemdesetih,
ko pravi, da »bi moralo izobraževanje in in-
formiranje o aidsu utrjevati heteroseksual-
no etiko, ki je osnova naše civilizacije«, je
tipični primer heteroseksizema (str. 239).
V	tej izjavi je namreč implicitna predpo-
stavka, da so le heteroseksualni del pozitiv-
ne zgodovine in civilizacijskih sil, in seveda
tudi teza, da naj bi bila le heteroseksualnost
civilizirana.
Heteroseksizem se v povezavi z aidsom
448
E. D. R0thb1.um, L. A. Bond (1996), Preventing Heterosexism and Homophobia
kaže kot nevednost, ignorantsko sovraštvo
ali pa preprost strah pred gejevsko seksual-
nostjo. Vse tri stvari vplivajo na to, kakšni
so odzivi posameznikov ali politik na to
sicer nediskriminirajočo bolezen. Ko se ti
trije elementi — strah, nevednost in sovra-
štvo — združijo in kombinirajo z ostalimi
predsodki in tovrstnimi -izmi (rasizmi itn.),
vse skupaj oblikuje okoliščine, ki imajo
smrtonosne posledice. Lynda Ames je tri
leta delovala na terenu in dokumentirala
odzive gejev, birokratov in snovalcev
politik, ki so ali pa niso razumeli tega
pomembnega ozadja.
Ko je virus leta 1980 izbruhnil, je bil
znan kot GRID {Gay related immune
disorder), mediji pa so ga pospremili z
vzdevkom »gejevska kuga«. Da gre zlasti za
problem te populacije, je ideja, ki ni bila
nikoli čisto opuščena. V Sloveniji še danes
govorimo o dveh najbolj rizičnih skupinah:
homoseksualcih in narkomanih. Ne-reakci-
ja v ZDA v osemdesetih je bila po mnenju
Amesove povezana s splošnim strahom in
sovraštvom do gejev. Dokler je bolezen
ogrožala le pripadnike te skupine, se je
uradnikom zdela povsem nenevarna. Larry
Kramer je reakcijo ameriškega sistema ozi-
roma Reaganovo zdravstveno politiko tiste-
ga časa nedvoumno označil za »genocid«.
NEVEDNOST
»Sodobna družba je, kar se spolnosti tiče,
precej nevedna, čeprav se na splošno zdi,
da je kulturno obsedena z njo« (str. 241).
Podobno velja tudi za gejevsko seksualnost.
Prvi odziv širokih medijev oziroma javnega
mnenja na gejevsko seksualnosti je bil, da
naj bi bila »čudna, umazana, promiskuitetna
in neodgovorna«, sicer pa vse spremlja
odpor do opisovanja določenih spolnih od-
nosov (str. 241). Eden zgodnjih predsodkov,
opozarja Amesova, ki vpliva na širjenje
bolezni, je tudi, da naj bi bil analni spolni
odnos za geje nekako osnoven — kot
gejevska varianta »misionarskega položaja«.
Brez kakršne koli raziskave, ki bi to uteme-
ljila, je javnost postala obsedena s tem.
Precej pozneje se je pokazalo, da je gejevska
seksualnost zelo raznolika in v smislu
tveganja okužbe s HIV razpeta od zelo
nevarnih do nenevarnih praks. Pomembna
ugotovitev je bila tudi, da nevarne prakse
geografsko sploh niso enakomerno razpr-
šene. Zamuda je v tem primeru terjala
veliko življenj. Zanimivo je, da začudenje
zbuja tudi kontekst gejevske spolnosti. Da
bi geji uporabljali spolnost podobno kot
heteroseksualci, to je za izkazovanje ljube-
zni, ustvarjanje družine in zadovoljitev
poželenja, se je zdelo prej nenavadno kot
mogoče. Javne kampanje zato zvestobo in
ljubezen praviloma spregledajo, geji pa naj
»nimajo analnih spolnih odnosov, če pa že,
naj nujno uporabijo kondom« (str. 241). Pri
tem sploh ni upoštevano dejstvo, da neka-
teri geji živijo v dolgotrajni monogamni
zvezi.
Če je nevednost tipična za javne zdravst-
vene politike, pa jo v zadnjem času uspeš-
neje razblinjajo filmi kot Philadelphia, ki
slikajo geje v ljubezenskih razmerjih, v
bolečini ob izgubi, v ljubosumju, skratka,
podobno kot ostale ljudi, in s tem pridobijo
sočutje vsaj dela družbe. Zanimive so izjave
zdravnikov, da jim je prav delo z geji od-
pravilo dosti stereotipov. Kar se tiče lezbijk,
je situacija še bolj zapletena. Nevednost je
po Amesovi še večja. Po eni strani javni in
odgovorni uslužbenci ne razlikujejo med
lezbijkami in geji, po drugi strani pa je
razširjen neskladen predsodek, da lezbijke
ne dobijo aidsa. Amesova trdi, da za lezbijke
velja posebna nevidnost, ki bi se jo dalo
opisati takole: »na splošno jih ni, če pa so,
nimajo spolnih odnosov, če pa jih imajo,
niso tvegani« (str. 242). Seveda ob tem ves
čas predvidevajo, da te ženske nikoli v
življenju niso imele moških spolnih part-
nerjev, kar je lahko, opozarja Amesova,
huda zmota. Lezbijke naj bi tako imele le
varne spolne odnose, torej je prevencija,
namenjena gejem, zadostna tudi zanje.
Nevarno, a razširjeno prepričanje je, da
obstaja ena in edina gejevska skupnost
(bela, vplivna), ki lahko sama poskrbi zase.
Imela naj bi dovolj virov, talenta, znanja,
denarja in časa. Ne le, da lahko poskrbi zase,
celo morala bi. Res so bili gejevski aktivisti
prvi, ki so začeli izobraževalne programe o
aidsu, zastopanje žrtev in organizirano
povezovanje. Izraz »varne spolne prakse« so
449
RECENZIJA
izumili prav geji (Patton, nav. str. 243). Še
zdaleč pa to ne pomeni, da so vsi geji
vplivni; večina namreč nima niti priložnosti
niti dostopa do skupnosti, ki bi jim lahko
pomagala. Posledice stereotipnega prepri-
čanja, da lahko geji dovolj dobro poskrbijo
zase in se državi s to skupino ni treba po-
sebej ukvarjati, občutijo revni, pripadniki
ne-belih ras, etničnih manjšin in drugih
zapostavljenih skupin. Njihovih realnosti
sistem ne zajame.
STRAH
Tu lahko govorimo o strahu pred govorom
o gejevski spolnosti, ki se pojavlja v javnosti,
pri pristojnih uslužbencih in se kaže v
izogibanju uporabe vsakodnevnih življenj-
skih izrazov. Nadomestijo jih sterilizirani,
klinični termini. Dokler izobraževalni
programi delujejo na ta način, da ne upo-
rabljajo terminologije skupine, ki jo skušajo
doseči, delujejo seveda neuspešno. Glavni
vzrok smrti, pravi Amesova, še vedno ni
aids, ampak je homofobija! Gejevska se-
ksualnost se zdi neodgovorna, analni spolni
odnos pa posledično smrtonosen, kar je
ponovno poskus redukcije gejevske seksu-
alnosti. Amesova ugotavlja, da se žrtve aidsa
delijo v dve skupini: na t. i. »nedolžne« in
»krive«. Prvi so hemofiliki, otroci in okuženi
s transfuzijo, drugi pa homoseksualci in
narkomani. Slednji so simbolno krivi, ne le
zase, ampak posredno tudi zato, da so se
okužili prvi. Krivda sistema, ki ni zagotovil,
da bi krvodajalstvo ustrezno nadzirali, je
popolnoma izpuščena. Strah, kot ga utrju-
jejo mediji, pomeni za žrtve bolezni zlasti
umik sočutja. Med geji samimi se strah pred
aidsom pojavi v povezavi s strahom pred
smrtjo in strahom pred heteroseksizmom,
kar povzroča med drugim tudi upad zaupa-
nja v druge. Eden od tipičnih mitov je tudi,
da bi se z legalizacijo istospolnih razmerij
tovrstne prakse še bolj razširile, skupaj z
njimi pa tudi aids. Gre za še en mit s kon-
kretnimi posledicami. Geji ne morejo upo-
rabljati partnerskega zdravstvenega zavaro-
vanja in so tako v primeru bolezni prepuš-
čeni samim sebi, kar jim posebej otežuje
življenje. Leta 1987 je 44% vprašanih v
Ameriki menilo, da je aids božja kazen za
homoseksualnost. To je tipičen primer
sovraštva, ki terja direkten odziv. Menim,
da bi bila tudi v slovenskem prostoru zelo
smiselna raziskava, katere cilj bi bil ugoto-
viti, kako se slovenska realnost sklada z
ugotovitvami ameriške raziskave.
Miha Lobnik
450
POVZETKI
Darja Zaviršek, Jelka Škerjanc
ANALIZA POLOŽAJA IZKLJUČENIH DRUŽBENIH SKUPIN VSLOVENIJI IN PREDLOGI ZAZMANJŠANJE
NJIHOVE IZKLJUČENOSTI VSISTEMU SOCIALNEGA VARSTVA
POROČILO O RAZISKAVI
Dr. Darja Zaviršekje docentka za socialno antropologijo in socialno delo na Visoki šoli za socialno
delo Univerze v Ljubljani, gostujoča profesorica na podiplomskem študiju na Srednjeevropski
univerzi v Budimpešta, Univerzi v Maastrichtu in Univerzi Kiev-Mohyla v Kievu. Specialna
pedagoginja as. Jelka Škerjanc predava metode skupnostne skrbi in neodvisnega življenja na
Visoki šoli za socialno delo Univerze v Ljubljani.
Raziskava analizira problem izključenih družbenih skupin v sistemu socialnega varstva v Sloveniji
glede na ekonomsko, socialno in kulturno izključenost. Podrobna analiza je narejena za položaj
žensk, ljudi s težavami v duševnem zdravju, starih, otrok, ki doživljajo zlorabe, in za položaj ljudi s
posebnimi potrebami. V raziskavi so opisana glavna protislovja, ki vzdržujejo procese izključevanja,
in navedeni predlogi za spremembo, na primer individualizirano načrtovanje skrbi, neodvisna
zagovorniška služba, uveljavitev pritožbenih mehanizmov, pluralizacija izvajalcev, deinstitucionali-
zacija, revizija sistema skrbništva in neposredno financirane skrbi v skupnosti.
Ključne besede: izključene družbene skupine, opolnomočenje, vključevanje, načrtovanje življenja
v skupnosti.
Marino Kačič
KOMUNIKACIJA, RAVNANJE IN SVETOVANJE V INTERAKCIJI S SLEPIMIIN SLABOVIDNIMI
Marino Kačič je diplomirani socialni delavec.
V prispevku želi avtor osvetliti pomembnost odnosa socialni delavec-slepi ali slabovidni klient,
predvsem z vidika učinkovitejšega psihosocialnega svetovanja klientu ali stranki in njeni družini
na eni strani in na drugi strani socialne izpolnjenosti pri strokovnjakih. V ta namen so opisana tri
področja: 1. kako lahko razumemo odnose v delovnem kontekstu, 2. komunikacija med »videčim«
in slepim oziroma slabovidnim ter 3. kaj prinaša strokovnjak in kaj slepi oziroma slabovidni
pacient oziroma klient v neizogibno interakcijo. V uvodnem delu je prikazana zmotnost predstav,
da se učinkovitost dela neomejeno veča z optimizacijo svetovalnih postopkov, tehničnih sredstev
in denarja. Sledi prikaz spoznanja, da se učinkovitost dela pri pomagajočih poklicih bistveno
izboljša, če odnos glede na njegovo pomembnost postavimo ob bok klasičnim strokovnim
postopkom. V osrednjem delu so opisane običajne čeri v komunikaciji s slepimi in slabovidnimi,
ki lahko privedejo do nesporazumov, nezadovoljstev ali celo do neučinkovite pomoči. Prikazano je
tudi »notranje« dogajanje pri tistem, ki vid izgublja oziroma je že oslepel, ter poti do rehabilitiranosti
posameznika in družine. V zaključku je prikazana možnost socialnih delavcev, da izberejo med
delom z »vljudn(ostn)im« odnosom in delom z »zdravilnim« odnosom, naštete pa so tudi prednosti
ali slabosti, ki jih različne oblike odnosa prinašajo klientu ter strokovnjaku.
Ključne besede: slepota, kriza, rehabilitacija, zdravilni odnos.
Stanija Ivajnšič
SOCIALNI DELAVEC IN STAROSTNIK
Stanija Ivajnšič je diplomirana socialna delavka v Domu D. Vogrinec - enota Tabor, Maribor
Poslanstvo socialnega varstva (in socialnega dela) je v tem, da razvija in širi življenjske priložnosti
za ljudi, ne da bi jim predpisovala najboljšo rešitev. Vendar starostniki nimajo dosti možnosti za
samoodločanje, še posebej tisti ne, ki so odvisni od drugih. Trenutna mreža ustanov in ponudba
451
POVZETKI
pomoči na domu v Sloveniji ne zadostuje za potrebe naraščajočega števila starostnikov, zato se
veča vloga prostovoljnega socialnega dela, v katerem se prepletajo vse metode strokovnega dela in
širijo profesionalne vloge socialnega delavca. Avtorica je izvedla anketo, v kateri se je 40 starostnikov
odločalo med petimi zaželenimi lastnostmi socialnega delavca za tri najpomembnejše. Starostniki
najbolj cenijo zaupanje, nato strokovno podkovanost, na tretje mesto pa postavljajo poslušanje
sogovornika.
Ključne besede: potrebe starih ljudi, odločanje o sebi, pričakovanja od socialnega dela, prostovoljno
socialno delo.
452
B s T R
Darja Zaviršek, Jelka Škerjanc
ANALYSIS OFTHE POSITION OF EXCLUDED SOCIAL GROUPS IN SLOVENIA AND PROPOSALS
FOR THE DECREASE OF THEIR EXCLUSIONS IN THE SYSTEM OF SOCIAL CARE
RESEARCH REPORT
Dr. Darja Zaviršek is a lecturer of social anthropology and social work at University of Ljubljana
School of Social Work anda visiting professor at Central European University, Budapest, Univer-
sity of Maastricht, and University Kiev-Mohyla, Kiev. Jelka Škerjanc, a graduated special peda-
gogue, is assistant lecturer of methods of community care and independent living at University of
Ljubljana School of Social Work.
The research, commissioned my RS Ministry of Labour, Family and Social Affairs, analyses the
problem of economically, socially and culturally excluded social groups in the Slovene system of
social care. A detailed analysis is carried out of the position of women, people with problems in
mental development, aged people, children who experience abuse, and people with special needs.
The authors describe the main contradictions that maintain the process of exckision and suggest
proposals for change, e. g., individualised care planning, independent advocacy service, mecha-
nisms of complaint, pluralisation of service offerers, deinstitutionalisation, revision of the care
system, and direct financing of care in the community.
Keywords: excluded social groups, empowerment, inclusion, living in community.
Marino Kačič
COMMUNICATION, ACTION AND COUNSELLING IN INTERACTION WITH THE BLIND AND WEAK-SIGHTED
Marino Kačič is a social worker.
The author points out the importance, from the standpoint of effective psycho-social counselling
to the client and his or her family on the one hand and social fulfilment of the professional on the
other, of the relationship between the social worker and a blind or weak-sighted client. He elabo-
rates on three areas: (1) how to understand the relationship in a working context, (2) communi-
cation between the "seeing" and the client, (3) what the professional and the client, respectively,
bring into the inevitable interaction. The introductory part presents the erroneous idea that the
efficiency of social work increases without limits along with the optimisation of counselling
procedures, technical means and money. Next, the author argues that the efficiency of the helping
professions increases significantly, if the building of a relationship is included with the classical
working procedures. The usual troubles in communication with the blind and weak-sighted peo-
ple are listed, such as may lead to misunderstanding, discontent, or even inefficient help. The
experience of the person who is blind or loosing sight is described, as well as the ways to the
rehabilitation of the individual and the family. In conclusion, the alternative is presented for the
social worker to choose between professionally "polite" and the "curative" relationship, together
with their advantages and disadvantages for the client and the professional.
Keywords: blindness, crisis, rehabilitation, curative relationship.
Stanija Ivajnšič
SOCIAL WORKER ANDTHE AGED PERSON
Stanija Ivajnšič is a social worker in Dom D. Vogrinec - unit Tabor, Maribor
The mission of social care (and social work) is to increase life opportunities for its clients, without
prescribing "the best solution". However, old people, in particular those who are dependent upon
others, do not have many possibilities to make decisions. The current network of institutions and
453
ABSTRACTS
supply of help at home does not meet the needs of the growing number of old people, which
enhances the significance of voluntary social work. The latter combines all the methods of profes-
sional work and expands the professional roles of social workers. The author carried out a quick
enquiry, in which 40 aged social work users selected three most important out of five desirable
characteristics of social workers. The main choice was trustfulness, professional expertise, and the
ability to listen.
Keywords: old people's needs, decision-making, expectations of social work, voluntary social
work.
454
IZDAJE VISOKE SOIE Z^ SOCIAINO DEIO
Srna Mandič (ur.), Pravica do stanovanja: Brezdomstvo in druga stano-
vanjska tveganja ranljivih skupin (2.160 SIT)
Tanja Lamovec, Kako misliti drugačnost (2.160 SIT)
Tanja Lamovec, Psihosocialna pomoč v duševni stiski (2.160 SIT)
Blaž Mesec, Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu (2.160
SIT)
Ellen Bass, Laura Davis, Pogum za okrevanje: Priročnik za ženske, ki so
preživele spolno zlorabo v otroštvu (razprodano)
Mojca Novak, Razvoj evropskih modelov države blaginje (2.160 SIT)
Judith Lewis Herman, Carol-Ann Hooper, Liz Kelly, Birgit Rommelspacher,
Valerie Sinason, Moira Walker (Predgovor Darja Zaviršek), Spolno nasilje:
Feministične raziskave za socialno delo (2.160 SIT)
Naročila:Knjižnica VŠSD, Topniška33, 1000Ljubljana, nika.cigoj.kuzma@uni-lj.si
Nove knjige sodelavcev VŠSD, ki so izšle pri drugih izdajateljih
Marija Ovsenik, Milan Ambrož, Neprofitni avtopoietični sistemi. Škofja Loka: Inštitut za
samorazvoj (5.250 SIT)
Institut za samorazvoj, d. o. o, Godešič21, 4220 Škofja Loka, tel. (041) 6316IO, 784153
Srečo Dragoš, Katolicizem na Slovenskem: Socialni koncepti do druge svetovne vojne.
Ljubljana: KRT.
KRT, Beethovnova 9, 1000 Ljubljana, (061) 210332, 1218250
Vito Fiaker, Odpiranje yiorosti: Vzpon in padec totalnih ustanov. Ljubljana: cf. (3.650
SIT)
Zcdožba/*cf., Slomškova 15,1000Ljubljana, (061) 1344431, zoja.skusek@guest.arnes.si
Nove knjige, zanimive za naše bralce
Pascal Dibie, Etnologija spalnice. Ljubljana: /* cf. (З.888 SIT)
Michel Foucault, Zgodovina norosti v času klasicizma. Ljubljana: /* cf.
Albert Mrc;ole, Malopridna mladež med zaščitniki in preganjalci k nastajanju mladinskega
prava. Ljubljana: /* cf. (3.456 SIT)
David Šai amun, Dobrodošli v Dializiju, potovanje na svojo odgovornost. Ljubljana: /* cf.
(1.026 SIT)
Založba/* cf., Slomškova 15, 1000Ljubljana, (061) 1344431, zoja.skusek@guest.arnes.si
Kako naj bo urejeno besedilo za objavo v časopisu Socialno delo
(nova, popravljena navodila!)
•	Besedilo je treba oddati hkrati v izpisu in na disketi. Izpis naj ima dvojen razmak med vrsticami.
•	Disketa naj bo standardna »mala«, tj. 3,5 palčna disketa. Besedilo na njej naj bo zapisano v formatu RTF.
•	Besedilo na disketi naj bo neformatirano, brez pomikov v desno, na sredino, različnih velikosti črk ipd.A^e uporabljajte
avtomatičnega številjenja odstavkov ali naslovov! Vse posebnosti, ki jih želite v tisku, naj bodo pripisane med znamenjema
< Za citate, opombe, naslove ipd. bomo uporabili naš standarden tisk.
•	Kurzivo ali podčrtavo (kar je ekvivalentno) uporabljajte samo za poudarjeno besedilo, v referencah kakor pri zgledih
spodaj (za naslove knjig in revij) in za tuje besede v besedilu, ne pa za naslove razdelkov v besedilu ipd.
•	Ves tekst, vključno z naslovi, podnaslovi, referencami itn., naj bo pisan ^r malimi črkami, seveda pa upoštevajte
pravila, ki veljajo za veliko začetnico. Če bi iz kakšnega posebnega razloga želeli, da so deli besedila v samih velikih
črkah, pripišete »<z velikimi črkami!>«. Tega pravila se ni treba držati le, če citirate besedilo, ki je že pisano tako.
•	Opombe k besedilu naj bodo pomaknjene na konec besedila. Ne uporabljajte računalniškega formata opomb {ne
pod črto ne na koncu)! V glavnem besedilu označite opombo z njeno zaporedno številko takoj za besedo ali ločilom, in
sicer v pisavi superscript. V tej pisavi naj bo tudi številka pred besedilom opombe.
•	Grafični materiali naj bodo izrisani v formatu A4 in primerni za presHkavo. Upoštevajte, da je tisk črno-bel. Če so
grafike računalniško obdelane, se posvetujte z uredništvom.A'e uporabljajte internih grafičnih modulov (npr. MS Word)!
•	Literatura naj bo razvrščena po abecednem redu priimkov avtorjev oz. urednikov (oz. naslovov publikacij, kjer avtor
ali urednik ni naveden), urejena pa naj bo tako (pri reviji navedete strani, kjer se članek nahaja, za dvopičjem, pri
zborniku pa v oklepaju)-.
Antropološki zvezki 1 (1990). Ljubljana: Sekcija za socialno antropologijo pri Slovenskem sociološkem
društvu.
D. Bell, P. Caplan, W. J. Karim (ur.) (1993), Gendered Fields: Women, men and ethnography. London:
Routledge.
J. D. Benjamin (1962), The innate and the experiential. V: H. W. Brosin (ur.), Lectures in Experimental Psy-
chiatry. Pittsburg: Univ. Pittsburg Press (81-115).
J. Chaseguet-Smirgel (1984), The Ego Ideal: A psychoanalytic essay on the malady of the ideal. New York:
Norton.
— (I99I), Sadomasochism in the perversions: Some thoughts on the destruction of reality./. Amer.
Psychoanal. Assn., 39: 399-415.
G. Čačinovič Vogrinčič (1993), Družina: pravica do lastne st\arnosti. Socialno delo 32,1-2: 54-60.
Didier-Weileí (1988), El objeto del arte. Buenos Aires: Nueva Vision.
A. Miller (1992), Drama je biti otrok. Ljubljana: Tangram.
D. W. Winnicot (1949), Mind and its relation to the psyche-soma. V: - (1975), Through Pediatrics to Psy-
choanalysis. New York: Basic Books (77*98).
Številka letnika revije ali volumna dela je del naslova. Podnaslov se piše za dvopičjem po glavnem naslovu. S črto na
začetku vrstice zaznamujemo, da gre za istega avtorja kakor pri prej navedenem viru; s črto kakor v zadnjem zgledu
zaznamujemo, da gre za istega avtorja (zbornika) kakor pri navedenem viru. Avtorjevo lastno ime lahko tudi izpišete.
•	Reference v besedihi naj bodo urejene po naslednjem zgledu:... (Bell, Caplan, Karim 1986; prim, tudi Didier-
Weil et al. 1988)..., in sicer enako, če gre za avtorje ali za urednike (brez »ur.« ipd.). Kadar citirate, navedite tudi stran
v viru, npr. ...(Miller 1992:121)... Imena istega avtorja ali urednika v zaporednih referencah ni treba ponavljati, npr.
...(Chaseguet-Smirgel 1984: 111; 1991: 87)... Če navedba vira neposredno sledi omembi avtorja oz. urednika v
besedilu, se njegovo ime v oklepaju izpusti, npr. ...po Millerjevi {ibid. ) je... Kadar je referenca edina ali bistvena vsebina
opombe, oklepaja ne pišite. Če navajate zaporedoma isti vir, uporabite »op. cit«, npr.:... {op. cit. : 121)..,
•	Vse tuje besede (razen imen) in latinske bibliografske kratice {ibid., et al. ipd.) pišite ležeče ali podčrtano. Kjer z
izvirnim izrazom pojasnjujete svoj prevod, ga postavite v oglati oklepaj, npr.:... igra \play]...-, s tem zaznamujte tudi
neizrečen ali izpuščen del citata, npr.: »... [družina] ima funkcijo...«, »... vse tuje besede [...] in latinske...«.
•	Posebna datoteka naj vsebuje povzetek^ 10-15 vrsticah in ključne besede. Omembe avtorja naj bodo v tretji osebi.
•	Posebna datoteka naj vsebuje kratko informacijo o avtorju (v tretji osebi), npr.: Dr. X Y je docentka za sociologijo
na Visoki šoli za socialno delo v Ljubljani, podpredsednica Društva socialnih delavcev Slovenije in pomočnica
koordinatorja Evropskega programa za begunce. Obvezno pripišite tudi svoj naslov in telefonsko številko!
•	Če želite, da bi bili v prevodu povzetka ali informacije o avtorju v angleščino rabljeni kakšni posebni strokovni izrazi,
jih pripišite med < >.
social work
Vol.39, December 2000, Part 6
Published by University of Ljubljana School of Social Work
All rights reserved
Editorial Advisory Board
Vika Beve
Franc Brine
Gabi Čačinovič Vogrinčič
Bojan Dekleva
Vito Flaker
Andreja Kavar Vidmar
Zinka Kolarič
Anica Kos
Editor
Bogdan Lešnik
Associate Edltors
Darja Zaviršek (book reviews)
Srečo Dragoš (research)
Jo Campling (international editor)
Address of the Editors
Topniška 33,1000 Ljubljana, Slovenia
phone (+3861 ) 43-77-615, fax 43-77-122
e-mail socialno.delo@uni-lj.si
www.vssd.uni-lj.si/sd
Editorial Advisory Board (cont.)
Blaž Mesec
Mara Ovsenik
Jože Ramovš
Pavla Rapoša Tajnšek
Tanja Rener
Bernard Stritih
Marta Vodeb Bonač
. Marjan Vončina
selected contents
Darja Zaviršek, Jelka Škerjanc
ANALYSIS OF THE POSITION OF EXCLUDED SOCIAL GROUPS IN SLOVENIA AND PROPOSALS
FOR THE DECREASE OF THEIR EXCLUSIONS IN THE SYSTEM OF SOCIAL CARE:
RESEARCH REPORT	387
Marino Kačič
COMMUNICATION, ACTION AND COUNSELLING IN INTERACTION WITH THE BLIND AND
WEAK-SIGHTED	421
Stanija Ivajnšič
SOCIAL WORKER AND THE AGED PERSON	433
ENGLISH ABSTRACTS	453
Published in six issues per year
socialno delo 39 (2000), 6
članki
Darja Zaviršek, Jelka Škerjanc
ANALIZA POLOŽAJA IZKLJUČENIH DRUŽBENIH SKUPIN V SLOVENIJI IN PREDLOGI
ZA ZMANJŠANJE NJIHOVE IZKLJUČENOSTI V SISTEMU SOCIALNEGA VARSTVA:
POROČILO O RAZISKAVI	387
Marino Kačič
KOMUNIKACIJA, RAVNANJE IN SVETOVANJE V INTERAKCIJI
S SLEPIMI IN SLABOVIDNIMI	421
Stanija Ivajnšič
SOCIALNI DELAVEC IN STAROSTNIK	433
recenzija
E. D. Rothblum, L. A. Bond (1996), Preventing Heterosexism and IHomoptiobia. Thousand Oaks:
Sage Publications • Miha Lobnik	441
povzetki
SLOVENSKI	451
ANGLEŠKI	453
ISSN 0352-7956	UDK 304+36