V^Z GOJA IN IZOBRAŽEVANJE
26
pogovornih ur za starše in rejnici treh integriranih
učencev.
Na začetku sem bila slišečim učencem predstavljena
kot učiteljica, ki bo skrbela samo za gluhe učence (kasneje
sem pomagala še nekaterim drugim učencem, ki so imeli
težave v DZ, razumevanju obravnavane snovi). Poskrbela
sem za vsa prilagajanja, ki sojih integrirani potrebovali
pri usvajanju učne snovi pri posameznih predmetih.
Pomembna naloga pri vključevanju »drugačnih
otrok« v redno šolo je uvajanje in spodbujanje socialne
integracije. Pri tej nalogi je z nama sodelovala specialna
pedagoginja. Skupaj smo pripravile in uvajale program
kooperativnih socialnih in sprostitvenih iger. S specialno
pedagoginjo sem sodelovala tudi pri nastajanju in
usmerjanju individualiziranih programov za vse tri
integrirane učence. Danes so vsi trije že v 5. razredu.
Njihov napredek je velik in se najbolj kaže:
• na področju komunikacije (učence skoraj povsem
razumejo sošolci, učitelji in drugi na šoli); manj
komunikacijskih ovir pa vsekakor pomeni za
vsakega integriranega dvig samozavesti in vzpon
osebne rasti na različnih področjih;
• v samostojnosti pri organizaciji dela v razredu.
Za dobro integracijo je potreben ustrezen cvet
(dobro izbrani učenci) in pravilna nega le-tega
(delo v razredu, pomoč strokovnjakov, delo doma
itn.). V našem primeru smo uspeli tako pri izbiri
otrok kot delu z njimi.
Se vedno pa velja, daje za izreden cvet treba včasih
mnogo let.
LU
Nicole Kuplenih
Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana
<D V O J E Z I C N E METODE ŠOLSKEGA
OBDELA NA ZGN LJUBLJANA
o.
Pri izobraževanju gluhih je v učenje jezika vloženega
največ truda. Ker se gluhi in naglušni znakovnega jezika
fsj učijo večinoma od vrstnikov', ne pa tudi v šoli, je
problematično tako znanje glasovnega kot tudi
—- znakovnega jezika. Posledice pomanjkljivega znanja
jezika presegajo okvir jezikovnega pouka ali samo
šolskega dela: posameznika prizadevajo pri vseh
__ področjih njegovega življenja. Jezik je namreč orodje
človekovega socialnega življenja.
Učenci na Zavodu za gluhe in naglušne Ljubljana
niso jezikovno kompetentni niti v glasovnem niti v
UU znakovnem jeziku 2 . Naloga naše šole sicer je, da jih
usposobimo za uspešno komunikacijo v širšem okolju,
kjer bodo živeli, vendar se moramo vprašati, zakaj kljub
dosledni uporabi načela totalne komunikacije 3 ne
dosegamo rezultatov, ki bi bili primerljivi z rednimi
šolami. Na področju učenja jezika se nam zato zastavlja
nekaj vprašanj.
Če šolsko uspešnost merimo po znanju jezika, tudi s
totalno komunikacijo nismo napravili posebno velikega
koraka naprej. Splošna razgledanost naših šolarjev
seje sicer nekoliko izboljšala, s tem je morda nekoliko
pridobila tudi njihova samopodoba, znanje jezikov
(slovenščine in slovenskega znakovnega jezika) pa
ostaja bolj ali manj na isti ravni kot prej, zaradi česar
gluhi ostajajo v obrobnem položaju, saj so še vedno
odrezani od informacij oziroma so v zvezi s tem še
vedno odvisni od drugih (slišečih).
q 2
o 3
Devetdeset odstotkov gluhih se rodi slišečim staršem, ki z njimi komunicirajo govorno, tako da se ponavadi naučijo znakovnega jezika šele, ko pridejo v
stik z gluhimi vrstniki.
To ne velja za otroke gluhih staršev, ki jim je slovenski znakovni jezik materni jezik. Ti svoj materni jezik dobro obvladajo, slovenščina pa je zanje drugi
jezik in ga večinoma tudi dobro obvladajo.
Načelo uporabe različnih sporazumevalnih sredstev v komunikaciji z gluhimi in naglušnimi: govorjenje, pisanje, od gledovanje, prstna abeceda, elementi
znakovnega jezika in drugo.

27
2001 XXXII VZGOJA IN IZ
Menim, daje tako zato, ker sistematično delamo
samo za strukturo govornega jezika, pozabljamo pa na
znakovnega. Čeprav je v času šolanja največ napora
vloženo v pridobivanje strukture slovenščine,
slovenskega znakovnega jezika pa se šolarji naučijo
večinoma od vrstnikov, je ob koncu šolanja struktura
slovenskega znakovnega jezika vsaj na prvi pogled
bolj trdna kot struktura slovenščine, njihovega drugega
jezika. Naša naloga je torej vlagati več sistematičnega
napora v metajezikovno znanje o slovenskem znakovnem
jeziku in tako posredno izboljševati strukturo drugega
jezika (slovenščine), zlasti pisno izražanje in razumevanje
pisnih besedil. Dvojezičnost v sodobnem svetu velja za
prednost, ne za pomanjkljivost, če pa gre za dva jezika,
ki uporabljata različen sporazumevalni vez (avditivnega
in vizualnega), še toliko bolj.
Pedagogi na Zavodu za gluhe in naglušne sicer bolj
ali manj obvladajo slovenski znakovni jezik, vendar je
treba upoštevati, daje to zanje drugi jezik, torej se v
njem ne morejo celovito izražati. Tako učenci dobivajo
okrnjeno količino jezikovnih in tudi vsebinskih
informacij. To oviro na Zavodu premoščamo z uporabo
dvojezičnih metod in oblik dela, ki izkazujejo dva
ločena jezikovna sistema.
Tako smo v šolskem letu 1995/96 v prvem razredu
osnovne šole začeli uvajati dvojezični pouk z dvema
učiteljicama pri nekaterih predmetih, kasneje seje ta
način dela prenesel še na višjo stopnjo osnovne šole.
Otroci, ki so sodelovali v tem projektu, se še vedno
šolajo v osnovni šoli, tako da primerjave s prejšnjimi
metodami dela pri vseh predmetih še niso na voljo,
vendar učiteljice poročajo, da so ti učenci zelo
napredovali na jezikovnem področju, veliko sprašujejo,
več berejo in pišejo in so bolje splošno poučeni kot
drugi učenci osnovne šole.
V srednji šoli smo začeli pri pouku uporabljati
tolmače. Sprva samo pri dejavnostih zunaj šole
(ekskurzije, ogledi), nato pri izobraževanju ob delu,
kmalu pa smo jih uvedli tudi v redni pouk. Tolmač pri
pouku premosti oviro med obema jezikoma: informacija,
ki jo ponudimo šolarju, ostane celostna, popolna; oba
jezika (oziroma govorce obeh) pa ločimo in s tem
ohranimo tudi celostnost in sporočilnost jezikovne
informacije (strukturo, značilno za vsakega od obeh
jezikov). Delo učitelja in učenca je tako olajšano, hkrati
pa se tako utrjuje jezikovna zavest, učencu omogočimo
pozitivno identifikacijo z znakovnim jezikom, saj mu
tako priznavamo pravico do drugačnosti.
Pri jezikovnem pouku se obrestuje tudi primerjalni
način dela. Sprva pri pouku slovenščine nisem
opozarjala na razlike med obema jezikoma. Ko smo
začeli obravnavati nekatere jezikovne kategorije čisto
primerjalno, pa so postali rezultati hitro opazni:
dijaki se začenjajo čedalje bolj zavedati, daje
slovenščina »samo« eden od jezikov, ne nujno sredstvo
represije slišečih nad gluhimi. Drugače so začeli
gledati tudi na znakovni jezik - ne kot na »posebno«
sredstvo sporazumevanja med gluhimi, pač pa kot
na enega od jezikov. Tudi na svoje poznavanje
slovenskega znakovnega jezika so v zelo kratkem času
začeli gledati drugače, pri jezikovnem pouku so postali
bolj pozorni, lažje razumljive so jim postale tudi
nekatere slovnične kategorije.
To je sicer dober korak naprej, vendar je pri tem
predmetu še vedno na prvem mestu slovenščina. Za
polnovredno delo v zvezi s slovenskim znakovnih
jezikom in da bi tudi šolarji enakovredno sprejemali ta
jezik (in sebe kot njegove uporabnike), gaje nujno
uvesti kot učni predmet.
Sicer ni pričakovati, da bi vsi člani gluhe skupnosti
v celoti obvladali slovenščino kaj bolj kot drugi jezik,
vendar menim, da bo dvojezični način dela povzročil
pri gluhih temeljite spremembe v znanju jezika
(pravzaprav obeh jezikov), s tem pa tudi dolgoročne
posledice na vseh področjih, ki so bila pri gluhih
zaradi tega (posredno ali neposredno) šibkejša. To
dokazuje tudi delo šol za gluhe v tujini, ki že nekaj let
izvajajo dvojezični pouk.
Nujno je, da ima otrok (učenec, dijak) ločene
jezikovne modele. Jezika se namreč naučimo samo
z obilno in neokrnjeno jezikovno informacijo,
iz katere naši možgani razberejo strukturo in jo
sestavijo v urejen sistem. Pri tem sta najpomembnejša
čas (dovolj zgodnje učenje jezika) in količina
informacij. Iz mešanice dveh jezikov (kar hkratna
uporaba kretnje in govornega jezika prav gotovo je)
se uporabnik slabo nauči obeh jezikov, tako govornega
kot znakovnega.
Dvojezičnost ni nuja samo z jezikoslovnega
stališča, tako bomo v praksi pokazali tudi strpnost in
spoštovanje človekovih pravic (do celovite informacije,
do šolanja v svojem jeziku, do dostopnosti šolanja).
Učenci in dijaki pa bodo tako dobili najboljši zgled,
daje za življenje v sodobni skupnosti potrebno
obvladovati najrazličnejše socialne in komunikacijske
veščine ter znati več jezikov.
UJ
<
O £
l
>
1 1 »
%
Q
O