Za poduk in kratek čas. Potovanje v Rim, Neapol in dorau. XVII. Vrh sv. stopnic je kapela — santo santorum — svetišče svetnikov; skozi trojna okna, prepeta z železnimi križi, se vidi v njo. Bila je nekdaj papeževa kapela, in je edini ostanek od prvega lateianskega poslopja. Od kod pa je dobila ime? Papež Leon III. so cele zaboje ostankov od svetnikov in svetnic božjib semkaj spravili in z unim napisom zaznamnali. Tukaj počiva neštevilno svetinj; le nektere hočem omeniti: truplo sv. Dijodora dubovnika, Marijana dijakona; potem glave sv. Aaastazije, Neže, Barbare, Eufemije, Praksede itd.; na levi strani v kapeli je z zakiivalom pokrit kos klopi, na kterej je Kristus pri zadnji večerji sedel. Pred vsem se pa tukaj z največjo pobožnostjo časfi čudodelna elika Zveličarjeva, ki je navadno zakrita. Sporočuje se, da je na Marijino željo po Go8podovem vnebohodu sv. Lukež delo začel; komaj pa je napravil obris, že je bila slika od nevidnih rok čudovito dovršena. Slika je nekdaj bila y Carigradu. Ob času preganjanja sv. podob in slik pod cesarjem Leonom jo je vzel sv. patrijarh German, naj bi ne prišla oskrunjevalcem v roke, in prepričan, da bo Zveličav za svojo sliko sam skrbel, gre in jo položi na morje. Valovi so jo prinesli do rimskega brodovja, papež sv. Gregor II., kteremu je bila ta dogodba razodeta, jo ie v slovesni procesiji potem prenesel v rimsko mesto. Podoba je slikana na les; v 12. stoletju je bila prevlečena s j)ajčolanom, na kterega je ponarejena znotranja slika, in tako še se najde denesnji den. V velikih stiakab in nadlogah Rimljani sliko v procesiji po mestu nosijo, da bi si rešenja od Boga sprosili. Pod sedanjim papežem so jo 1. 1863. slovesno prenesli do Maria Maggiore; slednjokrat je bila za počastenje v lateranski ba-  ziliki izpostavljena 1. 1871., da bi verni od Boga pomoci sprosili za vjetega 8V. Očeta. Odgrnjenje in zagrnjenje slike se godi s posebnimi pobožnimi obredi. Kedar je slika odkrita, smejo v kapelo vstopiti samo možki, ženske nikoli. Papež sami tukaj sv. mešo služijo. Od Laterana se podamo skoz prostranski drevored, ki zdaj laakim vojakom služi za vežbanje (prej 80 se tu zbirali pobožni verniki, kedar so sv. Oče iz mostovža lateranske bazilike apoatolski blagoslov delili) proti cerkvi sv. Križa Jeru_alem-  skega. — S. Cruce in Gernsalemme. Silno lični vitovi na levem, polni južnega kinča, so nas gredoče 8 svojo spomladansko kvasoto kratkočasili. Za kakih 10 miuut sino bili na mestu. Tain, kjer zdaj bazilika av. križa stoji, so se nekdaj najstraanejše grozovitosti in najgrše nesrainnosti godile. Sedaj pa se časti sv. križ, ki je s svojo močjo odpodil temo in slepoto paganakega življenja in na tistem meatu vzbudil dela kristijauskib čednosti. Že 1. 433. so škofi tukaj zborovali. Sedanjo obliko je ceikev dobila odBenedikta XIV. 1. 1743. Ima 3 ladje. Na levici iz cerkve se pride po stopnicab v spodnji del, kjer na pravo od žagreda stoji kapelica sv. Helene, od ktere je dobila ime vsa cerkev. Dveri iz železnih šib jo zaklepljejo. Tukaj človek stoji na Golgoti, čeravno je v Rimu. Kako to? Presrečna cesarica, sv. Helena, ki je Kiistu.or-križ globoko v zemljo zakopan našla, ga je sem prenesla, naj bi nikoli ne piiael v roke nekristijanskib oskrunjevalcev. Še več! Veliko zemlje, naoioeene s krvjo božjega Sina, je dala na Kalvariji nakopati in sem spraviti, io nad njo je potem to kapelo postavila, tako, da so s prstjo iz Kalvarije postlana vsa tla. Od tod ima bazilika ime — Jeruzalemska. Kapelini altar kinči zala podoba sv. Helene. Med drugimi svetinjami je tukaj shranjen košček gobe, ktero so rabelji v jesih in žolč namočili in Zveličaiju na križu viaečemu piti ponudili, in delček jegovega sv. oblačila. Ženske smejo samo 20. marca v znotianjo kapelo, kedar je obletnica jenega blagoslovljenja. Na desuo naprej se pride po ozkih stopnicah v drugo kapelico, ki je naiavnost vrb kapele 8V. Helene, in je najčastljivse mesto cele bazilike. Kedar smo vstopili v kapelo, je pied V8em menih, ki nas je spremljal, sveče prižgal na altarju, in potem po vrsti sv. ostanke kazal, razlagal in za poljub podajal. Sledeče smo videli: 1. Košček od jaslic, in od stebra, na kterega je bil Zveličar pri bičevanju privezan, in kos kamna od sv. groba iz Jeruzalema; 1. prst sv. apostola Tomaža, ki ga je položil v Goapodovo odprto stran; 3 dva trna od Jezusove krone; 4 eden pravi žrebelj, s kterim je bil Sin božji na križ pribit; 5. napia, ki ga je Pilat na križ nateknil; 6 tri lepc kose drevesa sv. kiiža. Po poljubljenju sv. križa se ž njim podeli sv. blagoslov. Na altarju po širini leži celo poprekšno brvno križa deanega razbojnika. Še več svetinj iz sv. dežele in svetuikov je shranjenih v glažovnati omari na desni strani altaija. Oinenimo še, da je žrebelj, ki je bil pomočen s presv. Reš. krvjo, v hranilnici tako položen, da ga verni zamorejo poljubiti, in ako se komu hoče, z moleki dotekniti; tudi se v žagredu dobijo za 1 frank ponarejeni, piavemu celo podobni, ki 80 bili pravega doteknjeni. V tukajšnjem saniostaim narejajo jagneta iz voska — Agnua Dei — ktere sv. Oče sami blagoalovijo in se potem po svetu razpošiljajo. (Nastavek prih.) ' Smešničar 20. Francej veš, kaj ti bo.em povedati? nNo, kaj pa imaš, Boštjan?" Povem ti in te resno svarim, ne pajdaai se več z Brkovim Mibalom, on je ,,lump" in tat! ,,Ni niogoče" ! Res, jaz ga dobro poznam od malih nog; obadva sva iz eue fare in tam so sami tatovi doma! Pisino odbora za pribegle iz Hercegovine iu Bosne v Ljubljani. Velečestiti gospod urednik! Veselje, kakor še nikdar, občutili smo, ko ste nam poslali od čitateljev Vaaega cenjenega lista nabrani znesek. Iznenadila nas je posebno iz Vašega kraja, taka svota, ker nam je znano, da je tudi pri Vas innogo sovražnikov naših in prijateljev turškib. Posebnb uas je pa veselilo sprejeti darove iz prijazue nam Stajerske, kjer mejašite tako blizo nam na sovražiie Nemce, kjer pritiska še bujae nemaka liberalna stranka ; sprejeti dokaz, kako ste vneti zanaše biate. Izrecite tedaj vsem naisrčnejao zahvalo ža veliki dar, naj Bog vsem poplati tisočero. Priposlano svoto bodemo pa obrnili, kar bode najbolj mogoče, da več pomagamo gotovo nam ubogim bratom. Za odbor: J. N. Horak, predsednik. V Ljubljani 23. nov. 1875.