Štev. 15. V Mariboru, 10. avgusta 1894. Tečaj XV. Iz haj a tO. in 25. dne vsakega meseca Stoji za celo leto 3 gld. — pol leta 1 „ 60 četrt „ — „ 80 (Posamezne štev 15 kri) Oznanila, lkrat natisnena, od vrste 15 kr. Naročnina, oznanila in reklamacije pošiljajo se upravništvu v Maribor. Odprte reklamacije so poštnine proste. POPOTNIK Grlasilo ,,Zaveze slovenskih učiteljskih društev". Iz d.a.jatelj in. -a-red-nils: M. J. Nerat, nadučitelj. Spisi in dopisi pošiljajo se ur e d n i š tvu T Maribor, Reiserstrasse 8. Pismom, na katera se želi odgovor, naj se pridene primerna poštna znamka. Na anonimne dopise se ne oziramo. Mratkorana pisma se ne sprejemajo. Rokopisi in na oceno poslaie knjige se ne vračajo. V Gorico! Kolo časa se je zopet zavrtilo in povrnila se je velevažna doba za slovensko učiteljstvo, ko bode »Zaveza" naša imela svoj običajni glavni zbor. Da, čas glavnih zborov naše »Zaveze" mora biti za sleharnega zavednega slovenskega učitelja, za vse slovensko učiteljstvo najvažnejši čas v letu! Saj je pač glavni zbor »Zaveze" jedina prilika, da si zamore podati slovensko učiteljstvo iz vseh pokrajin bratsko roko, seznavati se med seboj in v dejanji pokazati, da se čuti vsak posamezen vernega uda jedne družine — družine slovenskega učiteljstva. »Zaveza" nam bodi naše družinsko ognjišče, pri katerem se ogrevajmo za vzvišeni svoj poklic. V solnčni Gorici bodi torej v primernem- številu — vsaj po odposlancih — zastopano slovensko učiteljstvo iz Stajarske, Kranjske in Istre, učiteljstvo na Goriškem pa zberi se v Gorici polnoštevilno! V Gorico tedaj ! *) -- v Sesti glavni zbor „Zaveze slovenskih učiteljskih društev" v Gorici. Naznanilo v 14. štev. »Popotnika" nam je še popolniti tako-le: Seja upravnega odbora 15. avgusta zvečer ob 8. uri se vrši v »Slovenski čitalnici". Zborovanje odsekov kakor tudi glavni zbor se vrši v poslopji c. kr. ženskega učiteljišča. Slavnostna beseda 16. avgusta zvečer ob 8. uri vrši se tudi v »Slovenski čitalnici" po tem-le v sporedu: 1. C. M. Ziehrer: „Werner Marsch" — orkester. — 2. Dr. G. Ipavic: »Zavezna" — unisono z orkestrom. 3. A. Miihler: Ouverture zur Op. »Das Madehen von der Spule" — orkester. — 4. S. Gregorčič: »Soči" — deklamuje gspdč. Schaup. — 5. A. Nedved: »Nazaj v planinski raj" — mešan zbor z orkestrom. 6. A. Stokr: Fantazija vrhu Jugoslovanskih popjevka" — svira gspdč. Klavžar. 7. A. Forster: »Venec Vodnikovih in na *) Opazke: 1. Ker boile 10. avg. ob 7. uri zjutraj že zborovanje odposlancev, morajo dotični priti po železnici v Gorico že na predvečer. 2. Kdor se meni udeležiti le glavnega zborovanja, zamore priti z vlakom še opoldne. 3. Glede na izlet v Cerkno treba je vedeti radi vozov in prenočišča približno število udeležencev. Naznanila sprejema gosp. Matija Lovrenčič, naduč. v Št. Petru pri Gorici. njega zloženih nar. pesmi" — mešan zbor z orkestrom. — 8. A. Thomas: Lied aus der Op. Mignon — orkester. 9. A. Hribar: „Kantata" — zbor z orkestrom. (Radi skupnega obeda storilo se bode pozneje vse potrebno, posebno se bode naznanil kraj pozneje). Delegate letošnjemu VI. glavnemu zboru „Zaveze" so zglasila sledeča društva : 1. Učit. društvo za Sežanski šolski okraj: gg. J. Bano, J. Štrukelj, Fr. Fonda, Ant. Benigar. 2. Učiteljsko društvo za koperski okraj: Kristijan Bogateč, France Jereb, Josip Valentič. 3. Učit. društvo za Kranjski šolski okraj: gospica V. Praprotnik, gg. K. Benedik, Jos. Gabrovšek, Jos. Traven, J. Režek. 4. Šmarsko-rogačko učit. društvo: gg. Fr. Kranjc in Fr. Vezjak. 5. Učit. društvo za ormoški okraj: gospici Lucija Gabršček, Anica Leban in gosp. Ant. Porekar. 6. Učit. društvo kotara Volosko: gg. Avgust Rajčič, Ivan Nekerman. 7. Učit. društvo za celjski in laški okraj: gg. Franc Brinar, Anton Petriček, Jernej Troha, namestnikom: gg. Ant. Gnus, Armin Gradišnik, Rad. Knaflič. 8. Savinjsko učit. društvo: gg. Josip Vidic, Ivan Zotter. 9. Slovensko učit. društvo v Ljubljani: Jak. Dimnik, Al. Kcelj. 10. Učit. društvo za št. lenartski okraj : gg. Šinion Ješovnik in Feliks Škerjanc. 11. Učit. društvo za mariborsko okolico: gspdč. Marija Turk in gg. Fr. Pirkmaier, Avguštin Hauptman, Martin Lesjak. 12. Šaleško učit. društvo: gosp. Jos. Kranjc. 13. Učiteljsko društvo za goriški okraj: gospice: Ern. Schaup, Alojzija Bavcon, Kristina Doljak; gg. Fran Vodopivec, Tom. Jug, Amb. Poniž, Ant. Baje, Mat. Lovrenčič, Pet. Medvešček. 14. Litijsko učit. društvo: gg. Iv. Jeglič, Fr. Slane. 15. Učit. društvo gornjegraško: gosp. Drag. Jeranko. 16. Učit. društvo šolskega okraja Konjice: gosp. Franc Brinar. 17. Tolminsko učit. društvo: gg. Iv. Krajnik, Ferd. Gabršček, And. Vertovec, Jos. Kenda. 18. Društvo učiteljev in šolskih prijateljev za šolski okraj Kamnik: gg. Janko Toman, Ljudevit Stiasny. 19. Društvo učiteljev in šolskih prijateljev okraja Logaškega: gg. Pet. Repič, Janko Leban, Mih. Kabaj, Lavr. Perko. * * * Za glavni zbor oglasilo še je »Učiteljsko društvo za mariborsko okolico" to-le vprašanje: „0 preosnovi naših ljudsko-šolskih čitank". Poročevalec M. J. Nerat. Stavki: Ker ima čitanka služiti I. jezikovnemu pouku i. s. 1. umevanju jezika: a) po vsebini, b) po obliki (glede na slovnico). 2. uporabljanju jezika; a) pri ustmenem, b) pri pismenem izražanji in II. blaženju srca 1. v nravnem (ethičnem) in 2. v leposlovnem (esthetičnem) oziru, je pri preosnovi 1. opusti navadno razdelitev čitank v nraven in realen del. 2. Da izvršuje čitanka svojo nalogo z ozirom na jezikovni pouk, mora se zahtevati: a) do bodi vsako berilo po obliki in vsebini popolnoma brez hib, b) Jezik beril bodi primeren izurjenosti učencev dotične stopnje v jeziku, tako da se na napredujočih stopnjah tudi na jezikovno stran zahteva več od učencev, c) Da je mogoče, opirati se pri spisji na čitauko, obsegaj čitanka tudi vzorce raznih izraževalnih oblik, ki se obravnavajo na dotični stopnji pri spisnem pouku. 3. Glede na bralno snov naj se ozirajo berila na tvarino, katero morajo učenci znati na dotični stopnji in na njih duševno zrelost. 4. Berilo je preiskati po njih nravni in lepoznanski vrednosti. 5. Vsa samo poučljiva berila realistiške vsebine je izločiti in nadomestiti jih s takimi, ki oživljajo realni pouk, vzbujajo domišljijo, delajo predmet zanimljiv in blažijo srce. 6. Pri izbiranji beril ozirati se je zlasti na taka, ki se nanašajo na avstrijske razmere, ako so dovršena, in jih je zajemati po možnosti iz zaklada narodnega slovstva. _ Stavki k vprašanju: „0 preosnovi učnih knjig za slov. ljud. šole". Poročevalec P. Medvešček. 1. Učne knjige so najvažnejše učilo. 2. Sedanje učne knjige so potrebne preosnove. 3. Preosnova naj se izvrši po ljudsko-šolskem učiteljstvu. 4. Posamezne knjige naj odgovarjajo zmožnostim otrok, katerim so namenjene glede na jezik in vsebino, učnim načrtom posameznih slov. pokrajin in uredbi naših šol — torej: a) Potrebno je petero Beril, katera naj obsegajo: leposlovo tvarino, nazorni nauk ali realije in slovnico se spisjem. h) Glede na jezik: naj prevagujejo v Prvem in Drugem B. goli stavki, v Tretjem B. razširjeni, v Četrtem B. zloženi stavki. c) Glede na realije odgovarjajo sedanja B. v prirod iznanskem delu povoljno; nikakor ne v zemljepisno-zgodovinskem delu, kjer naj velja načelo : od znanega do neznanega in zgodovinske slike naj se naslanjajo na zemljepis. čj Glede na Računiee je „Zaveza" že izrekla svoje mnenje, sicer pa naj se vse Raču-nice strinjajo z učnimi načrti glede na oblikoslovje. Številke v Prvej R. naj bodo večje. d) Glede na knjige za veronauk veljaj četrti stavek. 5. Vse učne knjige naj izidejo v c. kr. zalogi šolskih knjig. 6. Večino tvarine naj se vzame iz sedanjih knjig. Za glavni zbor so oglašene nastopne resolucije: Učit. društvo za ormoški okraj: Radi počitnic za ljudske šole in resolucijo o „Lavtarjevih računicah. Logaško učit. društvo: glede na pošiljatev učiteljskih plač in o napravi slovenskih zemljevidov za slov. ljudske šole. Predsedništvo „Zaveze slovenskih učit. društev" v Dol. Logatci, 6. avgusta 1894. I. Sega, V. Ribnikar, t. 6. tajnik. t. č. predsednik. -- Prirodopisni pouk v jednorazrednicah. (Pišeta ravnatelj Henrik Schreiner in prof. J. Koprivnik.) (Dalje od štev. 10.) Afrika in otok Madagasker. 1, Lega. Afrika ima blizoma podobo trikotnika in leži na obeh straneh ravnika večidel o vročem pasu. Na severu sega nekaj (peščenina Sahara, Egipet in Severno pomorje) prek 15* severni obratnik, isto tako na jugu, čez južni obratnik (južni del puščave Kalahari pa kapska stopnjevina). Odkar je prodrena suješka ožina in zgraden preliv, obdaja jo od vseh strani voda: na severu Srednjezemsko, na zahodu Atlantsko, na vzhodu Rudeče in Indijsko morje. Največi in najznamenitejši izmed atriških otokov je otok Madagasker na vzhodni strani v Indijskem morji, v Atlanskem morji so najbolj znani Kanarski pa Kap-verdski otoki. 2. Podnebje. Vsled svoje vroče lege v vročem pasu in radi pičle porazne izobrazbe je Afrika najbolj vroča zemljina. Seveda imajo razni deli z lo različno podnebje. Ob ravniku (do 18° sev. širine in do 20° juž. širine) je pas tropiškega deža, kjer je vse leto obilo podnebne mokrote. Ko je pri nas zima, dežuje na severnem delu pasa močneje, a na južnem slabeje, kadar pa imamo pri nas poletje, je na severnem delu pasa več deža, a manje na severnem. Dež spremljata navadno blisk in grom. V pasu tropiškega deža vročina ni presilna. Na obeh straneh pasa tropiškega deža (od 18—31° sev. širine in od 20—31° juž. širine) leže brezdežne, t. j. tiste pokrajine, po katerih ni nič deža. Zato je tod silna vročina in strašna suša, do 40" v senci, noči so pa zopet hladne, mnogokrat do 0°. Na severu spada v brezdežni pas puščava Sahara, na jugu puščava Kalahari. Skrajni severni (severno pomorje) in skrajni južni del (Kaplandska stopnjevina) sta zopet v pasu deža in sicer zimskega deža. Po severnem pomorji gre dež v mesecih od novembra do februvarja, po Kaplandiji od majnika do avgusta. Čeravno pa je podnebje odvisno v prvi vrsti od zemeljske širine, je še razen nje več drugih činiteljev (lega nad morjem, kakšna veča voda v obližji i. dr.), ki določujejo podnebje. Zato tudi v Afriki ni v istem pasu širokosti povsodi jednako podnebje. Sahara, Sudan in Egipet so v istem (brezdežnem) pasu, pa kakšen razloček v njihovem podnebji! 3. Prebivalstvo. Prebivalci v Afriki kažejo veliko različnost med seboj in pripadajo raznim plemenom človeškim. Po Egiptu, Abasiniji, Berberiji in Sahari bivajo večinoma narodi kavkaškega plemena. Po veri so največ mohamedanci, nekaj je Židov, malo katoličanov. Po Sudanu in severnem delu srednje Afrike so Sudanski zamorci, po južnem delu srednje Afrike Bantuzamorci. V jugozapadnem delu (od reke Kunen naprej) stanujejo rujavo-polti Bušmanci in Hotentoti, po madagaškem otoku pa Malajci. Po obali je naseljenih mnogo Evropejcev. Zamorsko pleme človeka. Zamorci so navadno visoke rasti, vedno s temno, redkokedaj s popolnoma črno poltjo. Čelo jim je poševno, glava v temenu nategnena, zgornja čelust je velika, isto tako spodnja, nos je nizek in širok, ustnice so debele, zobi stoje nekoliko naprej, lasi so kratki in kodravi, brada je redka. Zamorškemu plemenu se pripisuje nadarjenost, a na nizki stopinji izobrazbe je, celo človekojedi se še nahajajo med njimi. Vsi so še pogani. Žive se največ z lovom, nekaj je pastirjev, nekateri rodi tržijo z drugimi narodi in prodajejo zmirom še tudi ljudi. 4. Rastlinstvo sploh. Rastlinstvo vsakega kraja, vsake pokrajine, vsake dežele, vsakega dela sveta je odvisno od podnebja. Kakor pa je po raznih delih Afrike različno podnebje, tako različno je tod tudi rastlinstvo. Po severnem primorji je podobno rastlinstvu, kakor ga nahajamo po španskem, laškem in grškem polotoku. (Oljka, pomerančevec, citronovec, figovec, granatovec, rožičevec, murva, žlahtna lavorika, oleander, mirta, primorski bor, rudeče brinje, vinska trta, bodičasto grmovje, (ilex), bodičasta zeljišča (opuntia, agave, artičoki) mnoge gomoljnice in čebuljnice). Po Sahari in puščavi Kalahari ni skoraj nič rastlin, le saharske oaze z vlažno zemljo so poraščene ter lepo zelene. Po srednji Afriki se razprostirajo orjaški gozdi tropičnega drevja; kjer pa so pretrgani, nahajajo se tro-piške stepe. Kaplandija ima svoje posebno rastlinstvo, v katerem se zlasti odlikujejo vresniee, pelagonije, suhe rože, (imortele), značilne čebulnice in gomolnice, drevesaste mlečnice in košarice, cikadeje i. dr. 5. Afriški pragozd. a) Njegovo rastlinstvo. Pragozde ali prvotne gozde imenujemo takšne, v katerih drevesa starosti padajo, kodar se naraščaj sam zaploja in kam še ni presegla človeška roka. Pri nas jih je že malo. Nahajajo se še v češki Šumavi in v Karpatih. Na Pohorji so še bili pred kakimi 30 leti. Naši gozdi so ali listovi, iglovi ali listovi in iglovi. Afriški le listovi, ker Afrika nima skoraj nič iglovcev. Mnogi naših gozdov so gosti in temni in drevesa sezajo s svojimi vrhi visoko pod nebo. Pa afriški pragozd je v vsakem obziru bolj velikansk. Na tujega opazovalca napravi nepopisljivo mogočen vtis. Drevesa po afriškem pragozdu so debela kakor polovnjak, kakor četrtinjak in še debeleja, ali pa so tanka in vitka ter ravna kakor sveča. Vejata drevesa stezajo veje daleč od sebe, njih vrhi se vzdigajo visoko na kviško. Najmočneja izmed vsega vejatega drevja je adansonija ali opični kru hovec. Ona je tisto drevo, katero se ponaša s toliko tolstimi debli. Poleg vejatih adan-sonij in med njimi stoje drevesa brez vej. Njih debla spominjajo na zelo visoke kamene stebre. Ravna so kakor sveča, spodaj in zgoraj navadno tanjša, a na sredi napeta. Na koncu nose redek vršič dolgih listov. To so palme. Srednje in nižje višine zavzemajo akacije, mimoze, drevesaste lijane in drugo listnato drevje. Pritličje napoljnuje vsakovrstno grmovje, vso polno trnja in bodic. Kjer je še pa kak prazen prostorček, posedejo ga senco in vlažnost ljubeče zeljiščnice in trave raznih rodov in plemen. Okoli debel se ovijajo tukaj kakor velikanske kače, tam kakor vrvi in motvozi plezajoče lijane, kukavice, slakovi in druge plezalke. Po svoji opori spležejo v najvišje višine drevesnih vrhov. Spenjajo se tudi od drevesa do drevesa, prepletajo vejevje, ga spletajo med seboj in delajo brez števila brvi in mostov med drevjem. Kako štedljivo je porabila priroda v pragozdu vsaki prostorček v svoj namen ! Afriški pragozd je v polnem pomenu besede neprodoren. V njega ne dospe solnčni žarek, njegovih tal ne doseže kaplja iz oblakov in v njega ne pride ne veča žival, ne človek brez sekire v roki. Le po stezah in tirih, po katerih hodijo rastlinojede (žirafe, antilope, nosorogi, sloni) skoz pragozde h potokom, rekam in jezerom pit in zverine na lov, stopiti moreš globeje v temno goščavo z zaduh-lim vlažnim zrakom. Ko nastopijo pri nas hladni jesenski dnevi, začne naš gozd spreminjati svojo zeleno barvo. Listje orudi, orumeni ali orjavi. Gozd postane pisan kakor livada po leti in to je prvo znamenje, da se je jelo drevje pripravljati za zimo. Pripiše še krivec, slana pade in konec je poletnemu življenju. Listje se osiplje, plodovi popadajo na tla in drevje stoji golo, kakor da bi bilo suho. Jednako mrazu in slani pri nas, upljivata na afriški pragozd vročina in suša. Ko po tamošnjih krajih redkeje gre dež, ko se osušita zemlja in zrak in ko pritisne vročina, odbije drevje v pragozdu svojo zeleno okraso ter nastopi dobo mirovanja. Kakor se pa pri nas po zimskem počitku omladi pomladi gozd, cveti in nastavi plodove, tako oživi tudi v tropičnem gozdu rast, ko se je povrnil čas obilnejega deža in sta odjenjali vročina iu suša. Drevje in grmovje poganja mladike, se okrasi s tisočerim cvetjem in zaplodi sad in seme. Ko je pri nas meseca decembra priroda v trdnem zimskem spanji, ko pokriva debel sneg hribe in doline in ko se ravno pripravljamo na vesele božične praznike, stoji afriški prazgod na severni strani ravnika v svoii nolni krasoti. Adansonija ali opični kruhovec. Opični kruhovec je značilno drevo afriškega prazgoda. Košat je ter kakih 4$m visok, a v vseh svojih delih orjak. Njegovo deblo je debelo kakor stolp (meri 6 — 9m v premeru), iz debla prihajajoče veje kakor debel hrast, više veje kakor gaber, vejice kakor močna leska in mladike, kakor staro trsje. Listje je široko ter razdeljeno kakor prsti na roki; belo cvetje se glede na velikost lahko meri z vrtno rožo; plodovi vise na dolgih pecljih in spominjajo na podolgovate buče srednje debelosti. Sočnata strženevina v plodovih je afriškim zamorcem slastna jed. Gasi jim žejo in jih hkrati nasiča. Dupla v starih deblih dajejo zamorcem zavetje in stanovanje. V jednem samem bivata včasih po dve rodbini. b) Živalstvo v afriškem pragozdu. Velikanski afrikanski pragozd je bivališče mnogovrstnemu, posebnemu, deloma čudnemu in prečudnemu živalstvu. Čede neokretnih slonov, divjih kapskih bivolov, suhonogili antilop, potem družbe okornih nosorogov, visokonogih in visokovratnih žiraf, ostudnih bradavičarskih prešičev prehajajo in prekoračijo po svojih stezah in potih temne pragozdne goščave ter se pasejo ali objedajo drevje in grmovje. Njim slede in je zalezujejo mogočni lev, krvoločni leopard, lisasta hijena, hijenski (lisasti) pes, dolgouha lisica in drugi roparji. Ob robih gozdov in po stepah med gozdi opazuje potovalec (ob južnih delih) cebre, kvage in divje osle. Ob zgornjem Nilu in nilskih jezerih živita odurni povodni konj pa nilski krokodil. Po skalovitih krajih srednje Afrike bivajo psoglavi mandrili in pavijani, po Gvineji velikanska četveroročca gorila in šimpans. Pa še mnogo drugih, toda manjših opic je po gozdih srednje in južne Afrike. Le-te pležejo — kakor gorila in šimpans — po drevji in se hranijo z mladimi tiči, jajci, vsakovrstnimi žuželkami in plodovi. Otok Madagasker se posebno odlikuje z velikoočimi poluopicami, katerih je tamo več vrst. Vse so ponočne, lene in počasne živali. Ptičev je afriški pragozd prebogat. Ob rekah in jezerih se prehajajo trope visoko-cepeligastih močvirnikov, po vodi plavajo družbe širokoplečastih plavaric, po drevji pa je vse živo lahkokrilatih sokolov, pisanih žoln, zelenih papig, vitkih kukavic, nežnih golobov in raznovrstnih pevk, da ni konca in kraja njihovega čivkanja, žvižganja, žvrgo-lenja, kavkanja, krokanja, krohotanja, bobnanja, bevkanja in mevkanja. Po tleh plaze razne kače, strupene in brezstrupne, po lužah žive kričeče žabe in čudna močvirna riba, ki je na pol krkon, na pol pa riba. Pokrita je z luskami, ima trakaste plavute in dvojna dihala: pluča in škrge. Žre pa žabe, ribe in žuželke. Kadar zmanjka po lužah vode, zarije se v blato in diha s pluči. Žuželk raznih vrst, pajekov, ščipavcev (škorpijonov), suhih večerij in druge takšne golazni tudi ne manjka po afriškem prazgodu. Veliki metulji živih in krasnih barv obkrožajo dišeče cvetje po drevji in grmovji, bliščeči hrošči — med njimi pravi orjaki — brenče po zraku, različni kožokrilci preiskujejo cvetice in srkajo iz njih sladko strd, škržati in kobilice cvrče in škripljejo — zlasti po noči — po vejah in travi, da bi človek kar oglušel. Pravi ponočnjaki pa so komarji (moskitos), kresnice, ščipavci, pajeki, suhe večerje in strige. Komarji se vzdignejo, kakor hitro zatone solnce, v brezštevilnih trumah iz močvirij, kjer so se porodili in kjer predremljejo dan, in zasledujejo ljudi in živino. Kamurkoli se podaš, komarji te ne zgreše. Najdejo te, če se vržeš na golo zemljo, ali če se skriješ v gosto travo, v grmovje, ali med drevje. Pikajo in kri pijejo sicer le samice (samki se hranijo z rastlinskimi sokovi) pa že one dosti prizadenejo človeku in živini. Kjer komar zbode, uname se koža in nateče, oteklina pa silno srbi, peče in žge. Pogostoma se še pridružijo oteklinam prav nevarne kožue bolezni, da živina pada, ljudje pa umirajo za njimi. Domačini se zarivajo v blato, da se branijo nadležnih mo-skitov, mnogokrat pa tudi pobegnejo s krajev, kjer je preveč te živadi. Potujoči Evropejci se navadno zavijajo v debelo obleko, da jim ne pridejo komarji do kože. Kresnice se tudi zbude, kakor hitro postane mrak. Žareče živalice prekrižujejo na vse strani zrak, tudi med moskiti, kakor da bi jim hotele svetiti, ko iščejo svoje žrtve. Po tleh lazijo po noči visokonogi pajeki, hobotne suhe večerje, krivorepi ščipavci in hitre strige. Vsa ta-golazen se kaj rada približa ognju, okoli katerega počivajo trudni potovalci in jih spremljevalci, srednjeafriški domačini. Pozabiti ne smem termitov, katerih nikjer ni toliko, kakor po Afriki. Naseljujejo se ob robih gozdov in po goličavah in žive skupno kakor mravlje ali v drevji, katero mnogovrstno izotlijo, ali v podzemeljskih okroglim stolpom podobnih, včasih do hm visokih termitnikih, katere so naredili iz gline in peska ter tva-rino tako trdno zlepili s svojimi slinami, da trmitnik komaj s sekiro razbiješ. Samice in samci imajo krila, pa le tako dolgo ko se roje, potem jim krila odpadejo, jednako našim mravljam. Razen samic in samcev se še v termitniku nahajajo manjši delavci in »vojaki". Oboji so nerazvite samice in nimajo kril. Delavcem so izročena vsa opravila v naselbini, a debeloglavi vojaki branijo s svojimi močnimi čeljustmi naselbino. Mladi termiti, katerih ob določenem času vse gomezi po termitniku, so beli, zato so tudi dobili trmiti ime »belo mravlje". Ako se ugnezdijo termiti v kaki hiši ali ladji, so lahko zelo škodljivi in celo nevarni, kjer vse prevrtajo in izotlijo znotraj bruna, tramove, leseno orodje, posodo in druge lesene reči. V cesarski vrt v Schonbrunnu pri Dunaji so zanesli iz Brazilije drobnega termitka, kateri živi po lesovju tamošnjih cvetličnjakov. Vrtnarji so si že mnogo prizadevali, da bi zatrli tujega škodljivca pa ves trud je zastonj. Termiti imajo mnogo sovražnikov. Žrejo jih kapsko prase, velikoluski luskavec in drugi majhni sesavci. Pa tudi mnogi ptiči jih zobljejo. Vrh tega jih love kuščarji martinčeki in žabe. Napadajo jih dalje mravlje, hrošči brzci in kratkokrilci, muhe gra-bežnice, strige, ščipavci, pajeki in mnoge ropne ličinki. Zamorci jih nabirajo ter v ponvah pražijo, kakor mi drobno zrezano meso. Dober tek!" (Dalje siedi.) Naše ljudsko šolstvo v letošnji proračunski razpravi. (Konec.) Poslanec gospod Fran Robič je v poslanski zbornici dne 27. aprila t. 1. govoril: Gospoda moja! Zadnji čas se govori o osnovi tretjega učiteljišča na Štajerskem. Jaz sem s tem popolnoma zadovoljen, ali vendar bi opozoril na to, da se naj osnuje učiteljišče v kakem kraju, kjer je upanje, da bode primerno obiskovano (Prav res!), in tega upanja na Gor. Štajerskem gotovo ni. V tem oziru že imamo skušnje. (Prav res !) Ker sem že pri učiteljiščih, omenil bi tudi, da učiteljišče v Mariboru nima svojega poslopja, in nadejam se, da se kmalu ta nedostatek odpravi z zgradbo lastnega poslopja. Nadalje bi opozoril Njega ekscelenco gospoda naučnega ministra na šolski in učni red z dne 20. avgusta 1870. Ta je še vedno začasen. Mislim, da po 131etni praksi bi se pa že mogel izdati definitiven. Sploh mislim, da bode treba pregledati in predelati šolski in učni red. Ta je v raznih ozirih s poznejšimi odredbami dobil luknje, da, nekatere določbe so vsled državnega šolskega zakona iz leta 1883. sploh brez pomena ostale. Zatorej je popolnoma v interesu ljudskega šolstva, če se izda definitiven šolski in učni red; pri tej priložnosti bi se lahko določilo število učnih ur za učitelje na ljudskih šolah. Meščanska šola spada vsekako v vrsto ljudskih šol, ali je vendar trdo, ako se od meščanskega učitelja zahteva ravno toliko učnih ur, kakor od ljudsko-šolskega. Pre- hudo je, če je štajerski deželni šolski svet pomnožil to število ur na 30 na teden. Razmere pri meščanski šoli so vendar drugačne. Že popravljanje nalog, oskrbovanje učnih zbirk, strokovni pouk sploh zahteva intenzivnejšega dela; zaradi tega bi bilo prav, da bi se število tako uredilo, da bi se držali srede mej ljudsko in srednjo šolo, kakor je stvar že urejena na Du-naji. Jedenkrat sem že opozoril, da so dekleta na meščanskih šolah preobložena, potrebno bode omejiti tedensko število ur za dekleta na meščanskih šolah. Na dekliških meščanskih šolah je na teden po 30, da celo 32 ur; tukaj se pač preveč zahteva, od nežnega dekliškega telesa, če se zahteva, da je, recimo, po šest ur na dan v isti sobi. Saj vidimo, da se še odrasli ljudje morajo napenjati, ako hočejo biti mirni več ur v jednem in istem prostoru dan na dan. Dekleta, kakor sploh mladina, se hočejo bolj gibati, nego odraščenci. Pa so tudi posledice jako žalostne. Že opetovano sem naglašal, da dekleta ostajajo navadno slaba, kakor je o svojem času drastično dokazal profesor Billroth, v mnogih slučajih se redno ne razvije hrbtenica. Prosim torej odpomoči v tem oziru od učne uprave. Jako me je zadovoljil izrek Njega ekscelence gospoda učnega ministra, katerega je izustil v učnem odseku, da se morajo otroci v ljudski šoli učiti v materinščini. Nadejamo se, da Njega ekscelenca to načelo praktično uveljavi. Na Koroškem in v južnem delu Štajerske še sedaj ne velja in se mora v tem oziru kaj premeniti. Vsak človek ima prirojeno pravico do materinščine in država ima dolžnost, za to skrbeti, da se to dobro utemeljno pravo otroku varuje, da se torej v ljudski šoli poučuje v materinščini. (Dobro ! Dobro!) Gospoda moja, nikdar ne bodemo popustili naše zahteve, da bodi v ljudski šoli materinščina učni jezik, vzlic vsem ustavlja-jočim se težavam bodemo vedno zahtevali z vso doslednostjo in odločnostjo, kar nam gre po zdravih pedagogičnih načelih in pa po zakonu. (Prav dobro!) Najvišje pedagogično načelo se vendar glasi: poučuj naravi primerno! To se vendar ne pravi druzega, kakor: zidaj na to, kar je že tukaj, na posebnosti otrokove 1 Je-li mogoče, da bi se pouk in odgoja prav umerila posebnostnim otrok. (Prav res!) Pa ne le nepedagogično, temveč tudi nepolitično je, narodu jemati materni jezik. (Tako je!) Jezika se drže vera, nrav in šega. če se usiljuje tuj jezik, zgubljati se mora živost verskega predstavljenja, nravi in šege. In vendar se smatra ljudska šola na Koroškem v onih delih dežele, koder bivajo Slovenci, samo za učilnico in vtepovalnico tujega jezika. (Tako je !) Da pri takih razmerah sploh ni mogoč vspešen pouk, zlasti ne pouk v veronauku, to je jasno. V takih šolah se glavna naloga ljudskih šol, versko-nravna vzgoja, doseči ne more. Kako je mogoč vspešen pouk v veronauku, ako otroci v materinščini še citati in pisati ne znajo, kakor je to povsod v slovenskih delih Koroške in ne redko na Dolenjem Štajerskem. V času, ko se vedno bolj kaže razuzdanost in nepokorščina, vedno bolj naglasa prevrat družbinega reda, bi se posebno moralo gledati na versko-nravno nalogo šole. (Dobro!) To je pa le mogoče, ako se v ljudski šoli v materinščini poučuje. Nisem proti učenju nemščine ondu, kjer jo zahtevajo razmere, na pr. ob jezikovni meji, ali to naj se godi o pravem času in na razumen način. Nemški pedagog Diesterweg — in temu bodo verjeli morda tudi nemški nacijonalci — pravi o tem: „Pouk v tujem jeziku se sme še le začeti, ko se je materinščina toliko utrdila v duhu otrokovem, da se razvoj mišljenja in jezika več ne ovira in moti, ako zraven pride nov jezik." (Čujte! Čujte!) In drugi, še slavnejši pedagog, pravi: „Učenca učiti tujega jezika, dokler popolnoma ne zna materinščine, je ravno tako, kako/- bi kdo učil jezditi sina, ko še hoditi ne zna". (Veselost.) Gospoda moja! Že v lanski šolski debati sem omenjal peticij slovenskega naroda v Trstu in Gorici za osnovo slovenskih ljudskih šol in prosil učno upravo, da nakloni tej utvari vso svojo pozornost. Peticije so utemeljene v zakonu in prosilci imajo popolno pravico zahtevati, da se njih želji ustreže. Ko se je v budgetnem odseku sklenila resolucija, ki se glasi: „C. kr. vlada se pozivlje, da, obrača vso pozornost ljudskemu šolstvu na Primorskem in zlasti skrbi, da se izvede zakonita določba, da se vsem otrokom, ki so dolžni obiskovati šolo, omogoči pouk v materinščini po učiteljih za to zmožnih, tako za gotovo upamo, da bode vlada skrbela, da se na Primorskem izvedo zakoni za slovensko, cesarju zvesto prebivalstvo". (Odobravanje.) Gospoda moja, mi čutimo, da se dosledno in sistematično prezira v učnem oziru na Koroškem in Dolenjem Štajerskem slovenski narod, da ne more doseči pravice. Opozarjam, ne glede na Koroško, na to, da je na Štajerskem nad 400.000 Slovencev, pa nimajo nobednega zastopnika v deželnem odboru in v deželnem šolskem svetu. Odkritosrčno obžalujem, da se je tudi na Štajerskem razvilo narodno nasprotje in preneslo v socijalno življenje, katero nasprotje škoduje tudi gospodarskemu življenju. (Tako je!) Odkritosrčno želim, da bi mi Slovenci z nemškimi sodržavljani v miru živeli; ali štajerski Nemci morajo se sprijazniti z mislijo, da je v zeleni Štajerski nad jedno tretjino prebivalstva slovenskega, ne smejo ovirati našega prizadevanja, da nravno in gmotno povzdignemo svoj narod. Gospoda moja! Če pomislimo, kako stališče so zavzeli nemški nacijonalci v Celjski zadevi, moramo pač tako upanje vedno bolj zgubljati. Kako je besnel po- slanec dr. Foregger na razprave z jasnega in stvarnega stališča gospoda Šukljeja! In kako neukusno se je širokoustil poslanec pl. Hoffinann, ko je mirno stvar naslikal dr. Vošnjak. Ta gospod poslanec sklicuje se na informacije, katere je baje dobil iz dobrega vira, da sedaj v slovenskih ljudskih šolah napravlja otrokom velike težave novosloven-ski pismeni jezik, ki se jako razlikuje od domačega pismenega jezika. Gospod poslanec naj se le pomiri! Mnogo let sem imel čast, ogledavati čisto nemške ljudske šole in odkritosrčno priznavam, da spomin na to mi je še danes jako prijeten, in to tem bolj, ker so mi nemški učitelji, s katerimi sem nekdaj uradno občeval, svoje zaupanje in prijaznost ohranili do današnjega dne. Pa to sem v vseh nemških nižjih šolah opazil, da narečje, s katerim vstopijo nemški otroci v šolo, se od pismenega jezika bolj razlikuje, nego je to pri slovenskih otrocih. Gospod poslanec mi torej ne bode zameril, ako se ne vpuščam v daljše razprave njegove, ki so v popolnem nasprotju z dejanskimi razmerami. Vse vprašanje se je od nasprotne stranke obravnavalo le s strankarskega in agita-toričnega stališča, in sicer na način, kakor bi se z dovolitvijo neznatne ali pravične zahteve omajali temelji države, na način, ki očitno kaže znamenja smešnosti in torej ne zasluži, da bi ga natančneje ocenjeval. Gospoda moja, konečno izjavljam, da mi zaupamo gospodu učnemu ministru, in to tem bolj, ker je on kot glavno načelo proglasil dolžnost vlade, skrbeti za kulturne potrebe vseh narodov države. Nadejamo se, da Njega ekscelenca uveljavi in izvede ta načrt. Potem si bode postavil spomenik na poprišču avstrijske učne uprave, kakor si je postavil njegov rojak neminljiv spomenik z urejenjem avstrijskih financ. (Odobravanje.) Sitni nasledki slabega šolskega obiskovanja. (Dopis iz Braslovč). Postava z dne 14. maja 1869 zahteva v § 20., 21. in 24., da stariši in njih na- mestniki morajo svoje otroke od spolnje-nega 6. do spolnj enega 14. leta v šolo po- šiljati. Ti paragrafi pa se na deželi le red-kokrat, nepopolno ali pa celo ne izpolnjujejo; to pa ovira zopet izpolnjevanje drugih paragrafov v postavi, kateri so popolnoma odvisni od teh. Stariši in gospodarji, ki otroke pred iz polnjenim 14. letom v službo jemljejo, se na vse mogoče načine protivijo izpeljavi te postave. Pri nas so le redki slučaji, da bi kak otrok popolnoma zadostil tem zahtevam in tudi če se odračunijo oproščenci po naredbi z dne 8. junija 1883. Z dopolnjenim 6. letom pri nas niti tretjina otrok ne vstopi v šolo, ker so večinoma še preslabi: duševno in telesno niso dosti razviti, ali so predaleč od šole v hribovitem Dobrovlji, Podvrhom, Podgorji itd. Ti pridejo še le po izpolnjenem 7. ali 8. letu. Pa še potem nekateri obiskujejo prav neredno ■— nerednežem, malomarnežem in mlačnežem sploh so namenjene te vrste — tako, da imajo že na konci 5. šolskega leta po več sto, (600, 700) zamud. Ko taki otroci izpolnijo 12. leto svoje dobe in so 5 ali 4 leta šolo obiskovali, hočejo pa biti oproščeni z drugimi te starosti, ki so o pravem času začeli hoditi. Tisti, ki so 6 let obiskovali in, če tudi še tako neredno, se o poletnem času oprostijo, nekateri nemar-neži pa, ki še nimajo šestletne dobe za seboj, oprostijo se sami; drugi sicer obiskujejo, pa le toliko, da je ime. Oproščenci v jeseni večinoma ne pridejo več v šolo; ti se naznanjajo, opominjajo, včasih tudi kaznujejo; če že koga oblastva prisilijo, da pride v šolo parkrat pogledat, ponagajat, a o kakem napredovanji niti govora biti ne more. Pač pa taki druge v napredku ovirajo in celo zadržujejo. Učitelj jih pa tudi nobednemu obstoječih oddelkov pritegniti ne more — oni so spredaj, drugi so zadej. Med takimi sitnostimi srečno dovršijo 14. leto in dajo molče slovo za — vselej. Taki otroci se redno naznanjajo vsakih 14 dni, po krajnem šolskem svetu se opo-minjajo, pa vse ne pomaga nič. To traja po pol leta, tudi celo leto in še več. Veliko dela — malo ali nič vspeha! Zakaj pa ne pošiljajo otrok v šolo ti ljudje? Stariši pridejo (le nekateri drugi tudi nič ne pridejo) nevoljni k opravičevanju s prav različnimi izgovori; ali iz vseh teh opravičevanj je največkrat spoznati „nočem". Naj v dokaz trditve sledi nekaj takih izvirnih vzrokov. Naš Jože je že prevelik, saj bo kmalu 14 let star, noče več v šolo hoditi, ga ne spravimo več v šolo; naše dekle ne bo več v šolo hodilo, je že dosti veliko in je že za vsako delo; naše dekle je šlo služit, je ne bo več v šolo, saj je že pet let hodilo v šolo, saj že dosti zna, saj ne potrebuje več, si mora obleko in hrano samo služiti; drugi zopet — otrok je že dosti velik in močen, mora delati, pasti, otroke varovati, kako bomo pa živeli, če taki otroci ne bodo delali; kaj so zdaj druge postave. Saj otrok ne pohaja okoli, doma mora delati. Ko pa so se zadnja leta nekateri vendar prepričali, da taki izgovori včasi zapadejo kazni za kak goldinarček, zdaj pa v izgovore služijo največ razne bolezni otrok, starišev, bratov in sester, pa tudi pri teh izgovorih se kar hitro spozna, da je sleparstvo vmes. Zopat drugi dajo otroka služit na Do-brovje, v jedno do dve uri oddaljeno vas, kjer so na visokem pogorji in po dolini raztreseno hiše, od koder se otroci v šolo siliti ne morejo. Pa ne le tukaj, temuč tudi iz Šentjurja pod Taborom grejo otroci služit na Dobrovje zato, da se odtegnejo šoli. Nekateri stariši pa pridejo v šolo ter se hočejo z učiteljem „lepo pogoditi" zaradi šolskega obiskovanja. Moje dekle bo hodilo dvakrat na teden, ker bo za firmo, spoved, sv. obhajilo itd., če se hočejo tako nzglihat". Naš fant bo hodil samo dopoldne, popoldne mora pasti ali kaj drugega delati; ga zmiraj kaj potrebujemo, za nas Letušane je že dosti če otroci jedenkrat na dan pridejo v šolo. O jaz pa naši nič ne branim v šolo, naj le gre, kadar ima čas, če jo pa doma potrebujemo, mora pa delati itd. Kaj ne, čudne razmere, pa so resnične. Da se učitelj v takšne „pogodbe" ne more spuščati, je umevno; a stariši ostanejo pri vsem razlaganji in podučevanji le največ pri svojem sklepu, katerega tudi spolnijo, če jih ni slučajno zadela kaka kazen za 1 goldinarček oziroma 12 ur zapora. Skratka, paragrafi, ki zahtevajo osem, oziroma z olajšavo sedemletno šolsko obiskovanje, se ne izpolnjujejo od vseh otrok. Samo po sebi je umevno, da takšni otroci, ki tako neredno šolo obiskujejo, ne morejo v učenji napredovati. Prav radi pa takšni nemarneži pozneje šoli spodtikajo ter njej krivdo nalagajo, da se njih otroci niso kaj prida naučili. Kakšna spričevala naj se dajo takšnim učencem in učenkam, kakor so opisani tu zgoraj? Razgovarjalo se je o tem že pri društvenih shodih in s posameznimi skušenimi učitelji, a mnenja o tem so jako različna. Kaj pa postava o izstopu iz ljudske šole, o odpuščenji iz šole in o spričevalih za ljudsko šolo govori? Postava z dne 14. maja 1869 določuje v § 21., da sme otrok iz šole izstopiti le takrat, če se je ljudski šoli predpisane najpotrebnejše predmete: čitanje, pisanje in računanje naučil. Koncem šolskega leta se sme učencem, kateri še sicer niso spolnili 14. leta, a ga spoluijo v teku prihodnjega pol leta, dovoliti „Odpustnica", če so se ljudski šoli predpisanih predmetih popolnoma naučili. Naredba z dne 20. julija pravi v § 30. otrokom, kateri stopijo iz dolžnosti šolskega obiskovanja, kateri so šolsko dobo dovršili, se dajo jedino le „Odpustnice-Entlassungs-zeugnisse". Zraven pa takoj sledi stavek, ki pravi, da naj se tistim, ki zahtevajo, da samo potrdilo o obiskovanju ljudske šole. Naredba z dne 20. avgusta 1870 pa določuje III. o odpuščenji iz šole § 14: Po dokončani šolski dolžnosti dobijo otroci, kateri so si najpotrebnejše nauke prisvojili jjOdpustnico-Entlassungszeugniss*1. Odpust-nico dobijo tudi tisti, katerim je okrajno šolsko oblastvo po § 21, odstavek 3. držav, šol. postave pred popolnoma dovršeno šolsko dobo odpuščenje dovolilo. § 15. pa določuje, da se morajo tisti otroci, kateri „Odpustnice" niso dobili, siliti, da šolo obiskujejo še po dopolnjenem 14. letu. Tisti pa, katerih duševne in telesne zmožnosti ne dajo pričakovati, da bi po dokončani šolski dolžnosti dosegli smoter ljudske šole, naj se izroči „Odhodnica-Ab-gangszeugniss". Poznejši razglasi visokega c. kr. dežel, šol. sveta z dne 20. aprila 1892, št. 2580, z dne 2. avgusta 1892, št. 5789 in z dne 29. decembra 1892, št. 9383 obravnavajo sicer tudi odpuščenje iz ljudske šole po do-vršenej šolski dobi, če so si otroci pridobili vsaj najpotrebnejše nauke predpisane ljudski šoli. Krščanski nauk, čitanje, pisanje in računanje in sicer te sfe zahtevi, kakor se tirjajo od otrok na višji (zadnji) stopinji ljudske šole. Kdor pa teh naukov ni dosegel, pa se vendar onim pod §. 15. ne prišteva, naj šolo po izpolnjenem 14/letu še nadalje obiskuje. Postave, ukazi in razglasi se naslanjajo jedino le na redno prejšnjo izvrševanje postave. Seveda bi se postava morala izpolniti v vseh paragrafih — če se pa vendar jeden ali drug paragraf ni spolnil, kako je potem zadostiti drugim? Tu se nahajajo, pa smelo trdim, da se nahajajo po drugod tudi 1. taki, ki dospejo v višjo skupino, pa so samovoljni pol leta ali celo leto prej nepostavno iz šole izstopili in so a) dosegli zahtevani najmanjši smoter: Kršanski nauk, čitanje, pisanje in računanje. Ali naj se takim da „Odpust-nica?" x) Ali naj se v taki „Odpustnici" vpiše datum, kedaj je otrok iz šole izstopil, ali kedaj je 14. leto spolnil in se mu od dneva izstopa, do dneva izpolnjenega 14. leta zapišejo vsi šolski dnevi kot neopravičene zamude?2) b) taki, ki vsled pogostega izostajanja iz šole niti najmanjši zahtevani smoter dosegli niso — pa iz šole so izstopili še pred 14 letom. Kaj je storiti s takimi? Ali naj se takim, če pridejo čez nekaj let, da kako spričevalo ?3) 2. So tudi taki otroci, ki 14. leto dopolnijo še predno dospejo do više (zadnje) stopinje in so a) dosegli najmanjši smoter ljudske šole, vendar pa niso spolnili 8, oziroma 71etno šolsko dobo v šoli, ampak večino te dobe so izpolnili le savno na papirji — ali naj se tudi v spričevalo vpiše, da so postavi zadostili" ? b) takšni, ki tudi najmanjšega smotra dosegli niso. Kako spričevalo naj se da takim? Ali naj se silijo, da morajo obiskovati šolo še po izpolnjenem 14. letu?3) 3. So tudi taki otroci, ki se porivajo od razreda do razreda, pa vedno neredno obiskujejo, tako, da imajo do 1000 zamud in še več, ter so a) dosegli najmanjši smoter, b) tudi tega dosegli niso. Kako spričevalo naj se da v tem slučaji?") V ljudskih šolah se smejo jedino rabiti Odpustuice, Odhodnice in Šolska naznanila — razglas vis. c. kr. dež. šol. sveta z dne 2. avgusta 1892, št. 5789. Nek odličen gospod se je izrazil: „Geben Sie solchen Entlassuugszeugnisse mindern Grades". To bi že bilo, ali kakšne so pa „Odpustnice-Entlassungszeugnisse minderen Grades?" Na spričevalih Odpustnicah je na vseh jednako tiskano — zadostil postavnim terjatvam. ') Kaj naj se da torej takim učencem ? Postava za te slučaje, ki izvirajo iz nepo-stavnosti, nima postavnih določil. Nahaja pa se vendar dosti jednakih in podobnih slučajev ne le samo v Braslovčah, temuč tudi drugod. Nadučitelj V. Jarc. ') Gotovo. — 2) Po besedilu postavnih določb je v odpustnico vpisati vse zamude od vstopa do izpolnjenega 14. leta. — 3) Takim se odpustnica ne more izročiti, preden niso položili v smislu § 14. naredbe z 20. avgusta 1870. predpisanega izpita in dokazali, da so si prisvojili minimum predpisanega znanja. — 4) Seveda! — 5) Gotovo 1 — Ako so dosegli smoter, seveda „odpustnico", sicer pa se ž njimi postopa po §. 15. — ') „Odpustnic" „minderen Grades" v Avstriji nimamo. Uredn. Slovstvo. £T0T7"0Sti. „Krško in Krčani". Zgodovinske in spominske crtice. Spisal Ivan Lapajne, meščanske šole ravnatelj. Ta zanimiva knjiga šteje 147 stranij in 19 ličnih podob. Akoravno je tvarina bolj lokalnega pomena, vendar bodo zgodovinske črtice o Valva-zorju, Dalmatinu in Bohoriču zanimale marsikaterega omikanca. V njej opisana je tudi zgodovina in razvoj krškega mesta in meščanske šole. Pri sestavi knjige sta pisatelju pomagala tudi gg. J. Ravnikar, nadučitelj v Mokronogu in prof. J. Vrhovec v Novem mestu. Slike pa sta oskrbela gg. F. Rozman v Krškem in S. Magolič v Celji. Knjiga je poklonjena gospej Josipini Hočevarjevi. Tiskal jo je Drag. Hribar v Celji. Velja 1 gld. —a— „Slovenske pesmi za štiri moške glasove". Zložil in slavnemu pevskemu društvu ,,Nabrežina" udano poklonil H. Volarič. Op. 10. Tiskali J. Eberle in dr. na Dunaji. To je naslov ličnemu, ravnokar izišlemu muzi-kalnemu delu izredno nadarjenega mladega našega tovariša. Delo ima na 23 straneh sledečo vsebino: 1. Eno devo bom le ljubil (besede L. Gregorčičeve); 2. Moja domovina (besede L. Gregorčičeve) ; 3. Zdravi j ca (besede A. Funtkove); 4. Razstanek (besede F. Levstikove); 5. K v i š k o bratje; 6. Vzvečer (besede Fr. Levstikove); 7. Bedak je! .... (besede J. Bedenekove); 8. Čolničku (besede L. Gregorčičeve); 9. Novinci (besede Krilanove); 10. Slovo; 11. Pomlad in jesen (besede Levstikove); 12. Ti osrečiti jo hoti! (besede L. Gregorčičeve), 13. Nos, šaljivi zbor. Premalo časa imam, da bi že danes mogel obširneje povedati in utemeljiti svoje mnenje o posamičnih točkah tega novega pojava na muzikalnem polji; morebiti storim to drugo pot. Le toliko smem trditi že danes, da se sme te nove zbirke moških eetverospevov veseliti ves narod slovenski; Vsi kratki napevi so pisani v 1 a h k e m slogu, postavljeni so p ra vi In o ter so prav melodij ozn i, nekateri prav narodno se glaseči. Z njimi je g. Volarič dokazal, da je — kakor Nemec pravi •— izboren — „L i eder ko m p oni st", a tudi umen pevovodja, ki ve, kakoršnih napevovnam treba. Mili tovariši, slovenski učitelji! Sezite po tem krasnem delu! Nehvaležno bi bilo od nas, da bi ne podpirali nadarjenega tovariša, ki je, delo sam založivši, mnogo novcev vtaknil v nje! Ne pretiram, če pravim, da bi moralo vse slovensko učiteljstvo ponosno biti na našega Vola-riča, saj Volarič je skladatelj po „milosti božjej !" Skladbe se naročajo p r i g. H. Volariču, učitelju v Devinu (Dnino) pri Trstu. Cena zvezku je s pošto 85 kr., kar je gotovo malo za tako lično in izborno delo. Naročnina pošiIjaj se naprej. Gospodu skladatelju bi svetoval, da prinese k prihodnjemu zborovanju „Zaveze