Pesmi Leopold Sedar Senghor JOAL Joal! Spominjam se. Spominjam se gospa v zeleni senci verand, gospa z očmi, ki so nadsnovne kot lunin žarek na obali. Spominjam se razkošja sončnega zahoda, ko si je hotel Koumba N'Dofene ukrojiti svoj kraljevski plašč. 964 L6opold Sšdar Senghor Spominjam se pogrebnih slavij, ko se je kadila kri zaklanih čred, ko se je slišal hrup prepirov in zateglo petje vračev. TOK Spominjam se glasov poganskih, ki so peli Tantum ergo, in procesij in palm in slavolokov. Spominjam se plesa za možitev godnih deklet, bojnih zborov — ah, in sklepnega plesa mladeničev z napetimi, vitkimi prsi, in zvonkega ljubezenskega krika žena — Kor Siga! Spominjam se, spominjam se . . . Z glavo niham v ritmu — kako me utruja hoja skoz evropske dni, kamor se včasih prikrade osiroteli jazz in ihti, ihti, ihti. MOLITEV Maske! O maske! K MASKAM Črna maska, rdeča maska, o ve črno bele maske, pravokotne maske, ki skoz vas diha Duh, pozdravljam vas v tišini! In ne nazadnje tebe, levjeglavi Prednik! Stražite ta kraj, kamor se ne sme prikrasti noben ženski nasmeh, noben nasmeh, ki ugaša, in čistite zrak večnosti, ki v njem diham vonj Očetov. Maske z obrazi brez zarez, ki ni na vas nobene jamice, nobene gube, ki ste ustvarile to sliko, ta moj obraz, ki se nad oltarjem belega papirja priklanja vaši podobi, poslušajte me! Glejte, kako umira Afrika vladarjev — smrtni boj uboge princese —, pa tudi Evropa, ki nas nanjo veže popkovina. Dobro poglejte svoje otroke, ki so jih poklicali v boj in ki dajejo življenje kot siromak svojo zadnjo obleko. Pripravljeni dočakajmo ponovno rojstvo Sveta, saj smo kot kvas, ki je potreben beli moki. Zakaj — kdo bi sicer naučil udarjati ritem ta svet, ki so ga ubili topovi in stroji? Kdo bi ob zori veselo zakričal in zbudil sirote in umrle? Povejte, kdo bi človeku s predrtimi upi povrnil spomin na življenje? Pravijo nam ljudje bombaža, kave, olja. Pravijo nam ljudje smrti. Pa smo ljudje plesa, in naše noge zmerom, ko udarijo ob trdo zemljo, dobijo novo moč. 965 Pesmi KO'WALY Toko'WaIy, stric moj, se spominjaš davnih noči, ko je omahnila moja trudna glava na tvoj potrpežljivi hrbet? Ko me je tvoja roka vodila skoz temo, polno skrivnih znamenj? Na poljih cvetijo kresnice, na drevesa, na travo legajo zvezde. Povsod naokrog je tišina. Šumi le dišeče grmovje, pred panji brnijo čebele-stražarke, tenko pojejo cvrčki, in sliši se zamolkli tamtam, daljno dihanje Noči. O Toko'Waly, slišiš, česar moje uho ne ujame, in razkrivaš mi znamenja, ki jih pradedje pošiljajo z jasnih ozvezdij, nama domačih, z Bika, Škorpijona, Leoparda, Slona, z Rib, z mlečne ceste Duhov na brezkončnem nebesnem nabrežju. Glej pametno boginjo Luno, in že se razparajo zastori teme. Noč Afrike, noč moja črna, skrivnostna in jasna, bleščeča in črna, na zemljo zleknjena počivaš, Zemlja si in mehko zaobljeni griči. O klasična lepota, ki ne poznaš ostrih potez, ampak prožne, zagnane, elegantne krivulje. O klasični obraz! vse od izbočenega čela pod dišečim gozdom in velikih poševnih oči do ljubkega zaliva na bradi in iskrega zaleta gričev-dvojčkov.O mile krivulje ubranega obraza! O moja Levinja, moja črna Lepota, moja Noč črna, moja Črna, moja Gola! Ah, kolikokrat je zaradi tebe udarjalo moje srce kot neukročeni leopard v ozki kletki. Noč, ki me osvobajaš puhle modrosti, salonov, sofizmov, poklonov, izvijanj, pretehtanih mučenj, Noč, ki vsa moja nasprotja, sploh vsa nasprotja stopiš v prvinsko enotnost moje črnosti, sprejmi otroka, ki je še zmerom otrok, ki ga dvanajst let blodenj ni prav nič postaralo. OB SINI Žena, položi mi na čelo svoje balzamove roke, svoje roke, mehke bolj kot krzno. Tam zgoraj se gugajo palme in v vetriču nočnem vršijo potihem. Zamrla je pesem dojilje. Naj naju zaziblje ubrana tišina. Prisluhniva njenemu spevu, prisluhniva, kako polje najina mračna kri, prisluhniva, kako polje globoki utrip Afrike v megli zgubljenih vasi. 966 Leopold Sedar Senghor Glej, že se nagiblje utrujeni mesec nad postelj mirnega morja, glej, že glasni smeh zamira, in celo pripovedovalcem zgodb je glava omahnila kot otroku na materinem hrbtu, glej, že postajajo težke noge plesalcev in težek postaja jezik pevcev v zboru. Ura zvezd je in Noči, ki sanja in se naslanja na grič iz oblakov, ogrnjena v dolg predpasnik iz mleka. Strehe kolib nežno brlijo. Kaj pravijo zvezdam, kakšno skrivnost? Ognjišče ugasne in širi jedke in blage vonjave. Žena, prižgi belo maslo v svetilki, da bodo začeli o pradedih kramljati otroci in starši v postelji. Prisluhniva glasu starcev iz Elise. Kot midva izgnani niso hoteli umreti, da bi v pesku ne zginil hudournik njihovih semen. Naj poslušam v tej zadimljeni kolibi, ki jo obiskuje odsev dobrodejnih duš, z glavo na tvojih prsih, vročih kot hlebec, ki se kadi v peči, naj vdihavam vonj naših Mrtvih, naj srkam in ponavljam njihov živi glas, naj se naučim živeti, preden se bom spustil, globlje kot potapljač, v brezdanje globine spanca. PESMI (za jazz orkester, šolo trobenta) NEW YORKU I. New York! sprva me je zmedla tvoja lepota, ta velika zlata dekleta z dolgimi nogami. Sprva sem bil tako plah pred tvojimi kovinsko modrimi očmi, tvojim ledenim nasmehom, tako plah. In tesnoba v globini cest pod nebotičnikom, ki dviga svoje sovje oči k sončnemu mrku. Tvoja žveplenasta luč in voščeno beli stebri, ki iz njihovih glav švigajo strele v nebo, nebotičniki, ki izzivajo viharje, ker imajo jeklene mišice in kožo prevlečeno s kamni. Ampak petnajst dni na golih pločnikih Manhattna — Na koncu tretjega tedna vas zajame vročica, skrita v skoku jaguarja Petnajst dni, in niti enega vodnjaka, ne pašnika, vse ptice nenadoma padejo mrtve na visoka pokopališča teras. 967 Pesmi Nikjer ne cveti otroški smeh, nobene dlani, ki bi jo moja osvežila, nikjer materine dojke; samo noge, oblečene v nylon. Noge in prsi brez znoja in vonja. Nikjer nežne besede, zanjo ni ustnic; samo umetna srca, ki jih plačaš v gotovini, in nobene knjige, kjer bi bral učenost. Slikarjeva paleta cveti koralne kristale. Noči brez spanca, o noči Manhattna, ki drhtite v begavih nočeh, ko avtomobilske troblje rjovejo v prazne ure, in ko temne vode odnašajo higienične ljubezni, naraščajoče reke otroških trupel. PESMI H V YORKU Zdaj je čas znamenj in obračunov, New York! In čas mane in hizopa. Samo prisluhniti moraš božjim trobentam, svojemu srcu, ki polje v ritmu krvi, tvoje krvi. V Harlemu, hrupnem, brenčavem, sem videl slavnostne barve, plamteče vonjave — Bilo je ob uri, ko pri gospodu lekarnarju pijejo čaj Videl sem, kako se začenja slavje Noči, ko ugaša dan. Razglašam Noč za resničnejšo od dneva. To je tisti čas, ko se po božji volji porodi življenje, starejše kot spomini, in vsi dvoživi elementi svetijo kot sonca. Harlem, Harlem, zdaj sem videl Harlem, Harlem! Videl, kako vre zeleni veter žit iz pločnikov, ki so jih preorale gole noge plesalcev, videl skrivno valovanje svile in videl prsi kot kopja, poplesavanje lokvanjev in pravljičnih mask, videl, kako se mangoe ljubezni s pritlikavih hiš kotalijo pod kopiti policijskih konjev. In ob pločnikih sem videl potoke belega ruma, potoke črnega mleka v sinji megli cigar. In videl, kako pod večer z neba kot sneg prileti bombažasto cvetje, krila serafinov in perjanice vračev. Prisluhni, New York, prisluhni svojemu krepkemu glasu iz brona, svojemu drhtečemu glasu oboe, pridušeni tesnobi svojih solza, ki polzijo v velikih strnjenih kapljah krvi. Prisluhni, kako nekje daleč polje tvoje nočno srce, utrip in kri tamtama, tamtam, kri in tamtam. Leopold Sedar Senghor PESMI III. NEW YORKU New York, pravim ti, New York, dovoli, da se zlije črna kri s tvojo krvjo, da bo sprala rjo s tvojih jeklenih sklepov, saj ona je olje življenja, da bo dala tvojim mostovom oblost gričev in prožnost ovijalk. Glej, povrnili so se davni časi, spet so se združili, spet so sklenili spravo Lev, Bik in Drevo, povezala sta se misel in dejanje, uho in srce, znamenje in smisel. Glej svoje roke, kjer hrumijo krokodili in morske krave z očmi, ki iz njih sijejo čudesa. In sploh ni potrebno iznajti Sirene. Dovolj je pogledati mavrico na aprilskem nebu in prisluhniti, predvsem prisluhniti Bogu, ki je iz smeha saksofona ustvaril nebo in zemljo v šestih dneh. In sedmi dan je spal veliko črno spanje. ZA FLAVTE A te poti brez spanja, te poti pod navpičnim soncem, te dolge nočne [N BALAFONG poti! Že dolgo sem civiliziran, a nisem se še spravil z belim bogom Spanca. Njegov jezik gladko govorim, a naglašam kot barbar. Tema postaja vse bolj črna, škorpijoni ob poti imajo barvo nočnega peska, in moje prsi, iz katerih raste trnje, težijo oblaki mrtvila. A glej danes mojo sestro, Svežo Sapo, ki me je dostikrat obiskovala v rodnem kraju, ob uri, ko so čudne ptice, zvesti glasniki Pradedov, sladko odpevale večerni rosi. Spomin na tvoj obraz visi okrog mojega vratu, goreči šotor iz Taganta, svod, ki obkroža sinji gozd tvojih las. Tvoj nasmeh se kot mlečna cesta boči na mojem nebu, in na tvojih temnih licih kot zvezde brenčijo zlate čebele, in Južni križ se iskri na konici tvoje brade, in na tvojem visokem čelu žari Veliki voz. Kričim nemirno radost, ki preplavlja moje srce bolj kot Niger ob deževni dobi, kričal jo bom zverem v korenovnikih: »Poslušajte!«, kričal jo bom zaljubljenim parom, ki šepetajo na rogozniku obale: »Poslušajte!«, in dolgo bom počival v črno sinjem miru, dolgo bom spal v pokoju rodnega kraja, vse dokler me ne bo Angel Zore vrnil tvoji luči, tvoji surovi in kruti resničnosti, o Civilizacija! Prevedel Aleš Berger 968