—  11  —
„Poberite ostanke, da konec ne vzamejo."
Besede Gospodove, Janez 6. K. 1 — 15 V.
Verlo se trudijo nekteri rodoljubje, da nabirajo, shra-nujejo in tak otmejo ostanke in znamke, ki dokazujejo preteklost in vlastitost Slovencov.
Da, važno in koristno je to! Važno, ker spada vse, kar je vlastito slovenskega ali v tem ali unem obziru, v zgodovino slovensko.
Zgodovina je naj imenitneji   poslopje narodne slave.
Zidati to poslopje mora si vsak narod, ki hoče kaj veljati med drugimi.
Koliko da se je do zdaj zgodilo o tem, dobro znamo, in hvaležni smo možem, ki so delali in delajo marno.
Al p o sam ni so bili le zmiraj taki rodoljubje. Posamni pa niso v stanu,  nabrati si naenkrat gradiva potrebnega.
Složna moč rodoljubov se mora zbuditi in napeljati na polje tako proširno in zlo neobdelano.
Skerbimo tedaj vsi, da napravimo dostojnega gradiva in ga izročimo možem, ki mojstri ga bodo sostavili v ela-vohram naroda.
Nemudno in nevtrudeno pa poprimimo se dela, ker zdi se mi, da zadnji čas je za to.
Silneje ko kdaj se je zagnal tujstva tok čez meje slovenske in se razliva na krajine vse. Veže Evropa se bližajo narodi se jeden drugemu in se mešajo jeden v drugega, manjša se daljina in širokost dežel, kerči se zemlja po cesti železni.
Tako pa pridejo tuje navade, šege, pesmi, oblačila in tuji jeziki, ter vmikuje in pozabljuje se domače.
Z marsikterim starčkom in z marsiktero staro materjo bo šla spat kaka lepa stara navada domača, — bode potihnila kaka lepa pesmica, — bo šel kak drag košček domovinstva — v tihi grob.
Ce jih zdaj ne otmemo, zgubljeni so.
Zraven pa tudi prerorenje naših drugih deržavnih razmer bode  zagreblo marsiktero   drobtinico zgodovinsko.
v
Če le premislimo, da so grajšine zgubile svojo pravniško in gosposko moč, in da njih posestnikom ne bodo več njih shranila pisem tako kokor popred na skerb, smemo pač reči,v da bode marsiktera listina draga šla v zgubo. „Cmu ta stara šara" — bode marsikdo rekel — „v oginj z njo!u
Gospoduje pa tudi sploh zdaj po zemlji čas, da vsak le to časti, shranuje in spravlja, kar mu donaša ročno, prijetno, djansko korist; malo — premalo pa se večina sveta peča za blago   ume in vede.
Nečem s tem reči, da časi so slabeji, da ljudje hu-dobniši, ker stavim se na stran tistih, ki opiraje se na premodro skrito vodstvo Gospoda upajo, da človeštvo se zmiraj boljša v spoznanji in blaži v čutjenji.
Resnica pa je, da starine narodske bodo zdaj bolj ko kdaj zapadle v pozabljivost. Ti sovražniki so si segli v roke, da bi pohabili marsiktero svetinjo domačo.
Zato ne mudimo se pobrati, kar še leži raztresenega v narodu.  Mnogo blago bode plačilo nam truda.
Marsikter starček zdaj še ve pripovedovati ali pope-vati, kar je slišal od svojega deda o turških in druzih vojskah, v kterih so Slovenci hrabri in zvesti prelivali kerv za vero , dom in cesarja. Še marsikteremu starčku pride v uri veseli na misel kaka spoštena fantovska, ki jo pel je kakor pravi „ko so bili boljši ljudje in boljši časi na svetu." In stare mamice! Prašaj jih, če znajo kaj peti? Mislim, da ni nobene Slovenke, da bi peti ne znala, in vendar se vsaka dolgo sramuje, preden začne peti svoje pesmi, ki jih zna brez števila. Oj, kadar se pa vname glas, več konca ni, in čudiš se njih glasu, spominu, in čutju tak živemu v truplu ostarelem. Kakor jutrajni žar zašine in vdari skoz mračne megle, tak se vnamejo pesmice krasne. In zraven kaka zaljubljena, v kteri se jim še unamejo lica. Verle naše matere, — čast Vam duše blage, pobožne!
Zaljim se, da mi ni bilo priložnosti zadosti, prebivati v našem prostem ljudstvu. Pa vendar mi je prišlo jedno drugo na uho , — al škoda! da le v pervi mladosti, v letih otročjih, ko je vse le streglo moji radovednosti in še nisim spoznal narodne imenitnosti prijetnih povest.
Spominjam se še, da je moja pesternja dan na dan pripovedovala povesti od svetinj, ki letajo ponoči od Kro-parske cerkve majke božje do Kamnogoriške sv. Trojice, — da je dosti vedila od divjiga, povodnega moža, od Rojenic, od mnogih vitezov, kakor od Pegama in Lamber-ger-ja i. t. d.
Bil sim pozneje enkrat ob šolskih praznikih na planini pri neki stari ženi, ki mi je vse zeliša znala imenovati in razlagati njih korist.
Slišal sem od nekega moža prečudno, čarovno povest, ki je po zapopadku in po podobah gotovo tak stara ali stareja, kakor prebivanje našega naroda v prebivališčih sedajnih.
-----    12   -----
Tega pa le opomnim, da dokažem resnico, da mnogo-premnogo je še zakritega blaga^. v spominu jn vednosti ljudstva. Da, naše stare matere in stari očaki, celo ljudstvo   so žive shranila slovstva narodnega.
Potem je pa tudi mnogo mertvih shranil, tako imenovanih ne le po besedi, ampak po resničnem zapopadu, ker v njih skor vse mertvo leži.
To so shranila grajšinske, uradniške, cerkvene, mestne in sploh vse shrambe pisem in knjig.
Redko se ta ali uni potrudi, v teh shranilih prebirati, zbirati in „star prah požirati."
Pa mnogo zgodovinskih čertic leži v teh starinah zakritih. Odprimo jih in podajmo iz njih narodu, kar je v slavo njegovo. Na dalje so opomniti stare znaminja, spominki, kamnja s starimi napisi in podobami. Koliko da v njih leži, dokazalo dostojno nam je že mnogo učenih domoljubov.    Trebimo z njih prah   in razmotrujmo njih zapopad.
Grajali nas bodo sicer naši potomci, kakor tudi mi se včasih z ojstro sodbo ozremo v preteklost. — Ali naših prednikov ne more zadeti sodba tako ojstra, ker njih še ni obšel pravi duh, in okolnosti njih niso bile tak gubne. In v tmini je vendar zasijala kaka zvezda, ki nas vodi še zdaj z vedno svitečimi žarki. — Valvazor, Linhart, Vodnik!   Slava Vam,   izverstni  izgledi! — Sledimo jim!
Naj tedaj vsak, kar važnega sliši, naj si bodi pesem, ali beseda, ali izrek ali pregovor, ali pravlica — vse, kar je vlastno narodnega, zapiše in reši pogube.
Zraven je tudi imenitno popisovanje šeg in navad, igrač, kakor jih ljudstvo ima v spominu ali še v navadi od poroda do pokopa, pri vsih priložnostih važnih.
Mnogo tacih navad je še doma v družini, med žlahto, pa tudi v dotiki s sosedi, s tujimi, s prostimi in vikšimi, potem pri suubovanji, ženitvi i. t. d.
Dom in družina sta prave shrambi navad domačih.
Potem je mnogo navad pri cerkvenem obhajanji v tem ali o unem času, o božiču, novem letu, svetih treh kraljih, svečnici, v postu, o veliki noči, biukoštih, sv. rešnjem telesu, o vseh svetih, na božjih potih i. t. d.
Potem v srenji ali soseski ali županii. Se stoje lipe skor v vsaki vasi, kjer so se včasih zbirali očaki v posvet. Zgodi se še to tu ali tam. Mnogo važnega se za-more zvediti od takih zbiranj, ki jih na Gorenskem imenujejo še „sare srenj e."
Na somnjih, pri gosto vanj i, pri tej ali uni priložnosti se slišijo dragocene reči. Potem navade pri vsih delih poljskih,   planinskih  in   raznih  rokodelskih.
Ni skorej prigodbe in razmere, da bi naše ljudstvo ne imelo kaj posebno zanimivega.
Čuditi se mora slednji, ki pazi na besede, izreke in pregovore,  in včasih čuje tak izverstne, pične in resnične.
Kaka zmišljija v podobah, kaka doslednost v izrazih, kaka prikladnost v prilikah, kaka jasnost v zapopadkih ljudskih se pokaže na dan !
Umetnik in vednik — ako hočeta koristiti djansko narodu, ako hočeta v domačem jeziku razumljivo in ljudsko podučevati, razveselovati ali poblaževati, učita se jezik od naroda. Neizrečeno veliko slovstvenih zakladov biva še v njem!
Naštel sem mnogo razmer in priložnost, v kterih se posebno projavuje ljudska vlastitost.
Pa, koliko jih še nisem imenoval! Hotel sem le reči, da povsod in zmiraj bodimo pazni na narodsko blago.
Posebno pa pazite vi, prečastiti, blagi rodoljubje, ki stanujete na kmetih, na vse, kar sem omenil. In vi, dragi učenci, ki pridete vsako leto večkrat v svoje kraje, ne zanemarite tega koristnega djanja. Poslušajte, zapisujte in dajte na svitlo !
Mi vsi si pa vtisnimo v serce pomembne besede: „po-berite ostanke, da konec ne vzamejo!a
V decembru 1857.                          Dr. Lovro Toman.