vrste mladih poetov h konceptizmu in vsemu onemu akademizmu, ki se je bil v začetku 17. stoletja izkristaliziral krog Gongore. Ta rehabilitacija Gongore, ki ji v Franciji odgovarjajo neštete debate o «čisti» poeziji, je morda eden najznačilnejših pojavov sodobnega literarnega življenja v Španiji. Drug značilen in originalen pojav v sodobnem španskem literarnem življenju pa je ustanovitev literarnega tednika «Gaceta Literaria», ki je pričel izhajati leta 1927. Urednika, drzni kritik G imenez Cabal-1 e r o in pesnik ter esejist Guillermo de Torre, sta mu dala izrazito kulturno-politično smer. Posrečilo se jima je, da je postala «Gaceta» ne samo literarna revija kastiljske književnosti, marveč da zbira krog sebe tudi sotrudnike iz Katalonije, Galicije, Valencije in Portugalske. V vsaki številki objavlja poleg kastilj-sko pisanih člankov in razprav tudi eseje in literarne proizvode v portugalščini, katalanščini, v dijalektih Galicije in Valencije. Na ta način hoče ustvariti duhovni imperij iberskega genija. Polagoma pa že tipa tudi preko polotoka v Južno Ameriko, da jo pritegne v sfero velike hispano-iberske kulture. Posledice tega gibanja, ki je zelo aktivno in polagoma zajema vse špansko govoreče intelektualce, so lahko nepreračunljive.
Tak bi bil v širokih obrisih razvoj sodobne književnosti v Španiji, a ne sodobne španske književnosti sploh. Če bi hoteli govoriti o celokupni sodobni španski književnosti, bi bili morali pritegniti še bohotno razvijajoče se književnosti srednje- in južnoameriških špansko govorečih držav, izmed katerih so nekatere, na primer argentinska književnost, že zaključene celote, o katerih bi morali spregovoriti posebej.
GORJE     OD     UMA
KOMEDIJA   V   ŠTIRIH   DEJANJIH A.   S.   G R I B O J E D O V
II.   DEJ A N J E.
5. prizor.
Č a c k i,   Famusov.   S k a 1 o z u b.
F a m u s o v.
Sergej Sergejič, pridite sem k nam, tu je topleje; prezebli ste — tu se ogrejete;
ogrejnik Vam odprem čim preje.
350
Skalozub   (z debelim basom):
Zakaj sami bi lezli na primer, tega ne vidim rad kot pravi oficir.
F a m u s o v.
Mar za prijatelja ne smem se potruditi?
Sergej Sergejič, dragi mi! izvolite klobuk in sabljo odložiti in tu na zofi odpoči jte si!
Skalozub. Meni je prav, samo da morem kje sedeti. (Sedejo vsi trije, Čacki bolj vstran.)
F a m u s o v.
Predvsem, predragi moj! povejte mi, kako in je li res, da smem k sorodnikom Vas šteti, čeprav oddaljenim, in dedščine ne bo. Ne veste li — jaz vem že davno — povedal mi je, hvala, Vaš bratran — kako v sorodu ste z Nastasjo Nikolavno?
Skalozub.
Ne vem; saj nisva ni en dan služila skupaj, oprostite!
F a m u s o v.
Sergej Sergejič, kaj pa govorite?
Jaz pa povsod sorodstvo izsledim,
na dnu morja, če treba, ga dobim! Pri meni služijo sestra in svakinj sini
samo,  od tujih  skorajda noben; Molčalin ni domač edini — zato pa, ker je delaven.
In kadar gre za križce in za čine, kako bi ne skrbel za rodne mi družine! .. . Pa dragi Vaš bratran je pravil mi povsod da v službi sila je prejel od Vas dobrot.
Skalozub.
Da, leta trideset sva se odlikovala,
v trinajstem lovskem sva se vojskovala.
F a m u s o v.
O, srečen, komur sin je tak junak! Je li dobil v odliko kakšen znak?
Skalozub.
Za tretji maj bili so znaki podeljeni: na prsi njemu in okoli vrata meni.
F a m u s o v.
Prekrasen človek je ta Vaš bratran, prijatelj ljubezniv in vdan!
Skalozub.
A v neka nova se zagrizel je načela
in službo je ostavil kar izcela. Na kmetih knjige zdaj prebira bratec naš.
F a m u s o v.
O, ta mladost! ... Zdaj čita! ... Tu imaš! ... A Vam se je prav dobro izplačalo: že kdaj polkovnik ste, a služite še malo.
Skalozub.
Precej sem srečen bil s tovariši. Pred mano so se mesta brž praznila:
Starejše so izločili,
a druge vojska je pobila.
F a m u s o v. Da, kogar ljubi Bog, tega on proslavi!
Skalozub.
So drugi, ki so srečnejši kot mi. Pri naši diviziji bi se kmalu kaj reči dalo o brigadnem generalu ...
F a m u s o v. Za  Boga, kaj Vam pa srce še poželi?
Skalozub.
Ne rečem: res me niso preskočili, a s polkom so dve leti me tešili.
Famusov.
Dve leti zgube nič ne de. Zato pa bržkone drugje še boste daleko srečnejši.
Skalozub.
Ne, v našem zboru so starejši:
jaz služim šele petnajst let. Res mnoga so do činov pomagala, a jaz kot modrijan po svoje sodim svet — dovolj mi je, da čin dosežem generala.
Famusov.
In krasno sodite. Sam Bog Vam zdravje daj in generalski čin! Toda tedaj —
zakaj bi dalje odlašali — po generalki boste povprašali?
Skalozub. Da se oženim? No — nič nimam zoper to.
Famusov.
No, da! Ta hčer ima, nečakinjo, sestro... Nevest se v Moskvi nam ne manjka, saj se množijo brez prestanka. O, dragi moj, priznajte, da težko stolica, kot je Moskva, se dobo.
Skalozub. Sijajno se od drugih loči krajev.
Famusov.
Okus, kaj ne, izbranost običajev, zakone svoje imamo za vse: Tako od nekdaj je pri nas navada, da po očetu se i sinu čast daje; naj je slabič, a če pripada dva tisoč duš mu dedine, on ženin je. Naj drugi baha se in od napuha peni,
naj za razumnika slovi, nihče v sorodstvo ga za zeta ne želi. Le v Moskvi se še pravo plemstvo ceni!
In kakšno gostoljubje je pri nas: '
Kdor hoče, nas obišče vsaki čas,
odprt je dom za zvance in nezvance, a zlasti še za inostrance. Naj je pošten, naj ni pošten, za vsakega pri nas obed je prirejen.
Je že tako: od pete do temena
so vsi Moskovci svojskega plemena.
Ozrite, prosim, se na zarod naš,
na hčere in sinove tega veka:
Oštevaš jih, a kmalu sam spoznaš — v petnajstem letu je, a mentorja poseka! In starčki? O, kako se razvnemo vsekdar, kadar s politiko začno: vsak zlog — udar! So stari plemiči, ki nič se ne bojijo in včasih take Vam o vladi govorijo,
da če bi jih poslušal kdo — gorje!
Pa ne, da bi novotarili — kje!
Bog varuj, ne! Za prazen nič se sprejo zdaj s tem zdaj z onim kar tako,
nakregajo se, nakriče in — grejo. Kot pravi kanclerji v pokoju so Vam to! A rečem Vam, če bi pri nas se kaj zgodilo, so to možje, brez njih ne bo se nič storilo. In dame? Revež je, kdor z njimi se spusti! Sodnice so vsemu, nad nje sodnika ni! A kadar ženski svet pri kvartah se spopade, je Bog pomagaj nam — kako smo vsi odzad!
Poveljevati dajte jim armade!
Pošljite jih prisostvovat v senat! Irina Vlasjevna! Lukerja Aleksevna! Tatjana Jurjevna! Pulherija Andrevna! A hčere kdo poglej — kako bo ostrmel! Nekoč je pruski kralj bil v Moskvo sem prišel in ni se mogel jim zadosti načuditi —
njih čednostim, ne licem morebiti.
In res! Kje izrejen je bolje kdo!
In kakšen čut imajo za lepo: Kako se v svilo, taft, baržun odeti znajo; ne izpregovore, le mično se smehljajo. Francoske Vam pojo one romance, pesemce preljubke, in za vojaštvo vse gore,
zato ker vse so — domoljubke. Odločno pravim, da težko stolica, kot je Moskva, se dobo.
Skalozub.
Požar ji je po mojem mnenju pomagal mnogo k okrašenju.
F a m u s o v.
Nikarte, saj tako že stokajo ljudje! Od tistikrat so trotoarji in ceste, hiše vse nove.
Č a c k i.
Domovi so novi, predsodki pa so stari. Radujte se, ne ugonobe ne leta jih ne mode ne požari.
F a m u s O v   (Čackemu):
Fante, napravi si vozalček na spomin!
Sem prosil, da molčiš — to ni težka usluga.
(Skalozubu): Poznate Čackega? Izvolite!  On druga Andreja Iljiča pokojnega je sin. Ne služi; pravi, da ni vredno. A če bi htel, bi bil na mestu mož, ker take glave kmalu ne doboš,
in piše Vam izredno čedno! Res škoda je, velika škoda zanj ...
Č a c k i.
Nikar le mene ne miliijte tolikanj! Pohvale Vaše me jezijo.
F a m u s o v. Jaz nisem sam — tako vsi govorijo.
Ča c k i.
A kdo so to? ... Ljudje, ki iz davnin
sovraštvo do svobode jih zanima; ki črpajo modrost iz zabljenih novin iz dni očakovskih in osvojitve Krima.
Pripravljeni so grajati vsekdar;
od njih se pesemca le ena in ista čuje,
na sebi pa ne opazijo nikdar,
da čim starejši so, tem huje.
Kje domoljubni so, povejte nam, možje,
katere nam za vzor si vzeti gre!
So ti, ki z ropom so obogateli,
ki jih sorodniki sodišča so oteli,
ki do prekrasnih so prišli palač, kjer kar ne vstanejo od jedi in pijač, kjer inozemski svet se suče v častni sredi, kjer se šopirita razvrat ino presiist? Komii še niso zamašili ust večeri s plesi in obedi? Je ta, h kateremu ste me, bi vedel rad, iz nekih vzrokov neuvidnih vozili na poklon večkrat? Ta nestor odličnjakov malopridnih, obkoljen od armade slug? Ki so se gnali zanj pri vinu in pretepih, rešili večkrat čast mu, glavo in klobuk, a jih je on prodal za troje hrtov lepih?! Je morda on, ki skupaj je segnal kar na vozeh za svoje si balete otroke, ki jih staršem je ukral? Tako je bil zavzet za svoje amorete, da jih i Moskva vsa občudovala je. A ker ga upniki le niso več čakali, erote, amorete vse posamezno so mu prodali! In ti ljudje v časteh postali so sivi! In take naj bi mi častili in slavili! In taki naj bi nas cenili in sodili!
A zdaj naj se zgodi, da kdo iz mladih nas, sovražnik služb iskanju, odreče se častem, po činih ne stremi, po vedi hrepeni mu um in po spoznanju; ali Bog Oče sam vzbudi mu v duši žar do svoje umetnosti, visoke in prekrasne, — že na pomoč kriče: razbojniki! požar! takoj ga uvrste med mislece opasne. Montura! Uniforma! To je vse!
Nekoč so nje našivi krili po srcu in po duhu reveže; in isto pot naj bi i mi hodili!
Prav taka zanjo je gorečnost naših dam.
Saj nekdaj me je samega mamila, denes pa me je te otročarije sram! A koga množ takrat ni s sabo potegnila? In kadar garda v Moskvo je prišla za nekaj časa, že kričale so ženske na ves glas: hura! in kvišku čepice metale!
F a m u s o v (zase):
Ta človek me še pogubi!  (Na glas): Sergej Sergejič, meni se mudi, v pisarni boste me potem dobili.  (Odide.)
6. prizor.
Skalozub,   Čaeki.
Skalozub.
Prav všeč mi je, da omenili in spretno dotaknili ste navdušenosti Moskve se za gardo in gardiste vsake sorte, da občuduje vse njih kroj in zlate porte! Odkdaj pa linija je zaostala? v čem? I tam so čedni vsi, lepo v životu ozki, in oficirje Vam našteti vem, ki tudi govore francoski.
(Iz ruščine prevel B.  V d o v i č.)
SERENISSIMA
ZGODOVINSKI  ROMAN  -  JOŽE  PAHOR
(Nadaljeranje.) j kozi temo pod platanami je prihajalo dvoje ljudi.   Golja gleda, a ne razloči. Posluša, a prihajajoča ne govorita. Je Lorenzo z Amelijo? Hitreje jima stopi Just naproti: zdi se mu, kakor bi nocoj čas ne mogel z mesta. «Si ti?» Zakliče oprezno, da se prepriča, ali prihaja Lorenzo. «Ciao!» pozdravlja Lorenzo prijateljsko in pospeši korak. Ni več v mornariški obleki, opravljen je kot trgovec. Amelija je ž njim.
Ves srečen poda Golja plemkinji roko ter jo stisne, ne da bi jo mogel izpustiti. Iz srca se ji zahvaljuje, da je takoj prišla.
357