JOŽE DOLENC RUDNIK NA RATITOVCU (Prispevek k zgodovini železarstva v Železnikih) Upam, da ga vsaj v Selški dolini ni, čigar noga še ni stopila na vrh Ratitovca. Mnogi ga kar dobro poznajo ali vsaj mislijo tako, čeprav ne vedo, da tudi Ratitovec skriva v sebi premnoge, današnjim rodovom še neodkrite skrivnosti. Nekdaj planinstvo tod pač ni bilo razvito kot dandanes, saj so prvo kočo na Ratitovcu postavili šele leta 1925 v spomin na takrat že rajnega Janeza Evangelista Kreka. Kdo ve, kako bi mu bilo pri duši, če bi vedel, da so na njemu tako dragem Ratitovcu zgradili kočo v njegovo čast, nedaleč od nek danjega rudnika, ki je bil last celo nekega Zeleznikarja. O rudniku doslej takorekoč nihče nič ni vedel. Precej obiskovalcev našega očaka, med katerimi naravno prevladujejo domačini, ve za nekatera brezna. Najbolj »znamenito« med njimi je gotovo brezno, imenovano Grintloh. Leži pod Altemavrom nad Torko. Kot še marsikatera njemu podobna luknja v deželi lipovega lista je tudi brezno Grintloh znano po starem izročilu, ki pravi, da je njega dni padla vanj pastirica, kito njenih las naj bi pa naplavila voda nekje v bližini Torke (inačica prebivalcev Raven: lase naj bi našli celo na Ravnah!). Ce naj bi to bilo res, bi luknja morala biti izredno globoka, kar bi lahko skle pali tudi po tem, da kamen, ki ga vržemo vanj, slišimo še kakih 15 sekund. Če to primerjamo z breznom Propantes, na jugu Peloponeza, globokim dobrih 300 m (menda najgloblje povsem navpično vhodno brezno v Evropi!), ko kamen zaslišimo šele po »borih« 12 sekundah, kot beremo v članku o odpravi kamni ških jamarjev v časopisu Delo, potem bi v naši deželi dobili novega rekorderja. Resnica je seveda čisto drugačna, saj je brezno po zadnji izmeri globoko le 50 m. Kljub vsemu obstaja med njima nekakšna mitološka povezava: kot naj bi v Grintloh padla pastirica, tako naj bi se v Propantes odpravil Orfej iskat svojo Evridiko, ki si jo je s čudovitimi zvoki svoje lire že izprosil, zaradi dvoma tudi izgubil. Na dnu grškega brezna Kamničani niso našli bajeslovnih bitij, a tudi v Grintlohu nismo našli nobenega dokaza o domnevnem padcu ubogega dekleta v brezno. Zapustimo Grintloh z njegovo legendo vred in se raje posvetimo drugemu breznu na severni strani Gladkega vrha proti Pečani. Na srečo je vsaj ogra jeno, saj je ob bujni vegetaciji vhod viden šele iz neposredne bližine. Brezno je globoko od 45 do 50 m, kar je ugotovila naša jamarska odprava dveh pre kaljenih jamarjev Dareta Manfrede in Toneta Dežmana ter dveh novincev Bojana Svabiča in pisca. Vanj smo se prvič spustili četrtega novembra 1984 na pobudo takrat dežurnega oskrbnika v planinski koči Staneta Cufra, ki je v breznu že enkrat bil. Ker smo imeli premalo opreme, nismo pričakovali novih odkritij. 117 Lesene stopnice v pošev nem rovu Kakor smo malo pričakovali, toliko več smo našli. Zanimiv je že sam vhod ni jašek, kjer smo že po prvih nekaj metrih naleteli na pravcate stopnice. To so krajša ali daljša bruna — verjetno smrekovi ali jelovi sušci — vpeta v živo skalo tako trdno, da so nas z lahkoto zdržala. Te stopnice se nato iz skoraj navpičnega vhodnega jaška s prekinitvami nadaljujejo po približno 15-metrski vertikali. Sledi ji precej poševna polica, široka kake 3 m, nato pa končno še kakih 30 m vertikale brez stopnic do dna jame. Takoj nam je bilo jasno, da so te stopnice plod človeškega dela, a v prvem hipu je bilo to tudi vse, kar nam je bilo razumljivega. Le kaj in kdaj so ljudje tod okoli iskali? Delni odgovor smo našli v rovu, polnem jamskega lesa, ki vodi z dna jame proti vzhodu. Ze kmalu na začetku rova je prva dvojica naše odprave našla lepo ohranjen lesen jamski voziček, velik približno 30 X 40 X 10 centimetrov. Zal sta imela, kot pravimo, na koncu prstov oči: že ob rahlem dotiku se je voziček sesul v prah. Ostalo je le eno samo kolesce, premera ea. 10 cm in debeline 5 cm. Radovednost ali, če hočete, raziskovalna vnema, bi nas gnala še kar naprej, a smo se za prvi dan od jame morali posloviti. Ko sem kot vedno zadnji končno le prisopihal na svetlo, pridušajoč se, nikdar več v nobeno jamo in ko se je moja bolj navidezna kot resnična nejevolja ob pogledu na polno steklenico piva razpuhtela kot jutranje meglice, ki jih obsijejo sončni žarki, smo se neutegoma dogovorili: začeto, a nedokončano delo moramo nada ljevati do konca. Ugotoviti moramo, smo si rekli, kakšni rovi so še, kaj so v njih delali, kdo je bil lastnik in še mnogo drugih stvari. Del odgovorov smo našli v sami jami, drugi del v arhivih, a ostanek bo na žalost ostal za večno zakopan v svetu senc. Zato je pričujoči prispevek le drobec celotnega mozaika te človeške Kalvarije, ki se je godila pred več kot sto leti, in izraz hvaležnosti tistim neznanim rudarjem, ki so s svojim delom, pravzaprav z nečloveškim garanjem, prispevali k razvoju svojega kraja in cele doline. Pri nadaljnjih spustih v jamo smo ugotovili, da gre za opuščen rudnik železove rude, kakršnih je v naših krajih precej, na žalost večinoma zasutih ali pozabljenih, kot je bil pozabljen tudi ta na Ratitovcu. Na več mestih smo našli vrtine, v katere so polagali razstrelivo (verjetno smodnik) in od eksplozij in razsvetljave počrnele skale. Z dna jame vodi več rovov, od katerih sta omembe vredna le dva, ker sta od ostalih mnogo daljša in se končujeta z navpičnimi 118 Vhod v jašek — v sredini spodaj lesen valjast vitel jaški. Prvi rov vodi proti vzhodu, drugi proti zahodu. V vzhodnem rovu sva ob zadnjem podvigu z Bojanom našla del tistega, kar smo iskali: železovo rudo. Približno smo si lahko tudi zamišljali tehnologijo pri izkopu rude. Ker takrat še niso poznali raznih pnevmatskih svedrov, je bil kramp ali cepin najverjetneje edino poznano orodje, ki ga današnji rudarji poznajo bolj po imenu. Poleg samega izkopa nas je mučilo vprašanje notranjega prenosa. V obeh glavnih rovih sta še dobro ohranjena lesena valjasta vitla, s katerima so vlačili rudo iz navpičnih jaškov v vodoravne rove. Na tla so položili deske ali po dolžini prezagane tanjše sušce, da so vozičke lažje potiskali ali vlekli do dna glavne jame. Kolikor se je le dalo, so že takoj ločevali jalovino od rude, med katero smo našli čudovite kalcitove kristale. Pri vhodu v neki jašek so naredili pravo škarpo iz neuporabnih in za transport težkih skal. Rudo so prali, tako vsaj sodim, v sedanji luži nedaleč od vstopa v brezno. Pri prevozu vozičkov so si pomagali še z lesenimi vlečnimi kljukami, od katerih je ena še zelo dobro ohranjena. Močno spominja na pastirsko palico, in ko sem jo držal, si nisem mogel kaj, da si ne bi zapel tiste Gregorčičeve o zakrivljeni palici v roki. V splošno zadovoljstvo občinstva sem s svojim jamskim rjovenjem takoj pre nehal, sicer ne vem, kako bi se vse skupaj končalo. Očitno je bilo dno glavne jame stekališče transportnih poti, od koder so rudo nato morali iz globine 50 m na nek način spraviti na površje. Gotovo je, da so jo na svetlo vlekli z vitli (zunaj sicer nismo našli nobenega, kar tudi ni čudno!), o čemer pričajo žlebovi v skali tik pod vrhom brezna, ki so jih vrezale konopljene vrvi. Ker so se vreče ali zaboji, kamor so rudo pač naložili, radi zatikali ob razne skalne roglje, so na takih kritičnih točkah stali delavci kot nekakšna pomoč za hitro ukrepanje. Le ugibamo lahko, ali so stali na že ome njenih stopnicah — bruncih, na visokih lestvah ali kar preprosto na skali. Ne vemo, kako so poskrbeli za varnost, ker bi bil vsak zdrs usoden. Z dna jame v višini kakih 30 m dobro vidimo pravo polžasto stopnišče iz brun, ki se navidez slepo konča. V začetku smo sklepali, da so na njem morda kopali rudo in jo vsipali na dno. Pri zadnjih dveh spustih sva s Petrom Vebrom, ki se nam je v letošnjem letu priključil, ugotovila, da so te stopnice »knapi~ uporabljali za izhod iz jame. O tem sva se prepričala, ko sva stopnišče bolj na tančno pregledovala s prve police. Konča se namreč v isti višini kot polica. Razdaljo med stopnicami in polico so premostili z nekakšno brvjo. Naslednja 119 Na sliki Bojan Svabič in pisec Jože Dolenc z vlečno kljuko v roki. V ozadju vhod v rov nejasnost je bila razsvetljava. Našli smo le nekaj skalnih polic, kamor so po stavljali svetila. Verjetno so bile plamenice najboljša možna razsvetljava, zlasti če so jih še oplemenitili s smolo iglavcev, ki jih je bilo v izobilju na razpolago. Težaškega dela s tem, da je bila ruda zunaj, še zdaleč ni bilo konec. Začel se je namreč težaven prevoz z Ratitovca v dolino. Rahlo vidna je še steza, po kateri so rudnino s sanmi vozili do Pečane in čez preval Vratca v Razor, od tam na Prtovč ter po južnih obronkih Štedel vrha po stezi nad Plenšakom na Jese- novec. Se dandanes bi pozoren obiskovalec na tej stezi opazil čisto gladko skalo, ki so jo zlizale neštete težko naložene sani. Verjetno bi še zdaj pod kakšnim zoprnim ovinkom našli ostanke rude, saj brez prometnih nesreč gotovo ni šlo. Prevoz z Jesenovca v Železnike je bil v primerjavi s prestanimi napori prava šala. Vprašanje je le, do katere peči so rudo vozili. Bili sta namreč dve, ena v Gorenjem koncu (sedaj tako ponesrečeno Na plavžu imenovanem!) in druga na Racovniku. Na prvi pogled se zdi vprašanje nesmiselno, saj bi bilo logično, da bi tovor odložili že v Gorenjem koncu. Najti je bilo treba listine, ki bi dokazovale lastništvo, dobo in še kaj dru gega. Na pobudo škofjeloškega arhivarja Franceta Štukla, pri katerem sem najprej iskal podatke, sem se oglasil v Nadškofijskem arhivu in Arhivu Slo venije. Medtem ko v prvem kljub nadvse prijaznemu arhivarju dr. Dolinarju nisem zasledil nič oprijemljivega, sem po nekajurnem brskanju po rudarski knjigi za Kranjsko v Arhivu Slovenije s pomočjo na moč ustrežljivega usluž benca našel obilo podatkov, s katerimi sem rešil vsaj del uganke. Rudnik je bil last Jožefa Martinčiča, fužinarja iz Spodnjih Železnikov, kakor so takrat imenovali sedanji Racovnik in Trnje. Pri rudarskem sodišču v Ljubljani ga je registriral 27. januarja 1820. Zanimiv je podatek, da je vpisal dva jaška, jašek sv. Jožefa pod vložno številko 54 in jašek sv. Frančiška pod številko 55. Tedaj je bil Martinčič tudi predstojnik fužinarjev, ki so si pravico, da volijo svojo rudarsko in fužinarsko oblast, izborili že leta 1784. Takrat je prenehala veljati zakonodaja iz leta 1575; po dobrih 200 letih. Mimogrede bodi omenjeno, da so si tudi Kroparji prizadevali priboriti iste pravice kot Železnikarji, a jim to ni uspelo. Ob listanju rudarske knjige sem opazil, da so rudniške jaške imenovali po svetnikih, zato tudi ne preseneča, da prvi jašek nosi ime lastnikovega pa- 120 Jalovina v rudniku Cok na Jelovici trona. Morda je bilo njegovi ženi ime Frančiška? F. Štukl meni drugače. Povedal mi je, da je drugi jašek (rudnik) poimenoval po patronu podružnice farne cerkve, torej po sv. Frančišku. Vrnimo se k vprašanju, zakaj sta bila vpisana dva jaška, na isti dan in z istim opisom lokacije. Vložka sta v nemškem jeziku kot celotna rudarska knjiga v tem času. Opis je naslednji: Bergbau der Eisen-Erze ini Laibacher Kreise, Bezirk Laak, Pfarr Selzach, Gebirg Golle hrib im Orte na Ratitouze neben der Petschana Alpe ali v prevodu: rudnik železovih rud v ljubljanskem okrožju (kresiji), območje Loka, fara Selca, gora Goli hrib (Gladki vrh) v kraju na Ratitovcu poleg planine Pečana. Z jezikoslovnega stališča je zanimiva fonetična pisava »na Ratitouze«, saj še danes v pogovornem jeziku knjižno pravilno končnico »-u« izpuščamo in jo nadomeščamo s polglasnikom. Ko sem torej zasledil dva vpisana jaška, sem menil, da mora obstajati še nek rudnik nekje v soseščini že opisanega. Iskal sem ga brez uspeha. Uspešnejši je bil Peter, ko ga je po pripovedovanju domačinov, a še bolj po lastni intuiciji našel na severnem obronku Altemavra. Povrnimo se k že omenjenima plavžema v Železnikih, ki sta bila takrat pravzaprav še peči na volka. Ker je Martinčič imel deleže le pri peči v Spodnjih Železnikih, so rudo verjetno vozili skozi Gorenji konec mimo prve peči na Racovnik, kjer je bila druga. Rudo je seveda lahko tudi spotoma v Gorenjem koncu prodajal oziroma jo zamenjeval, kar je bilo čisto običajno v že razvitem blagovnem gospodarstvu. O tem govori tudi pismo Antona Zerovnika, uprav nika Zoisovih fužin v Bohinju, svojemu gospodu, kjer med drugim pravi, da bi »... Kamenčani (iz Kamne gorice, op. pisca) iz srca radi našo rudo po 30 kr. plačali, zakaj Kamenčani so na našo rudo glih koker mačka na miš.. .« Rudnik je obratoval kakih štirideset let. Martinčič ali njegov pravni na slednik ga je izpisal 9. novembra 1860, torej dobra štiri desetletja pred do končno opustitvijo železarstva v Železnikih. Vzrokov za opustitev rudnika je bilo več in so nam danes tudi v glavnem vsi znani. Pomanjkanje rude in izredno visoki stroški izkopa ter prevoza rude po eni strani ter po drugi vse hitrejši razvoj tehnologije v svetu, kateremu Zeleznikarji niso več mogli slediti, so opravili svoje. Skoraj iznenada je bila brazilska ruda v Trstu cenejša od že- leznikarske, zato so kmalu po odprtju južne železnice začeli v Skednju pri Trstu postavljati plavže. Po neizogibni in hkrati kruti logiki gospodarskega razvoja so naši železarski kraji izgubili praktično vse nekdanje primerjalne 121 prednosti. S tem je bila železnikarska doba dokončno končana in ljudje so zato morali najti nove rešitve, ki na žalost niso prišle kar čez noč. Danes bi temu rekli prestrukturiranje gospodarstva! Zato nas ne sme presenečati, da je prej Za silo kar dober življenjski standard padel pod eksistenčni minimum in da so morali nekdanji kovači sedaj s konglicami, nekakšnim »statusnim simbolom«, nemalokrat dobesedno naberačiti malce mleka in kruha pri okoliških kmetih. Spomin na to bedo še danes ni zbledel, a reči moram, da so reakcije ljudi še zdaj delno krivične. Ljudje pač prepogosto pozabljajo preprosto dejstvo, da so bili v večstoletni zgodovini Selške doline ravno železnikarski fužinarji in kovači osnovno gibalo razvoja cele doline in brez njih bi tudi kmetijstvo ostalo na dosti nižji ravni razvoja, kot je. Ne bi bilo tolikšnega napredka brez sožitja, a v hudih časih zatona in krize so okoličani vse preradi pozabljali, da je bil njihov razvoj odvisen prav od razvoja gospodarstva v Železnikih. Za sklep še predlog: kakor je plavž v Gorenjem koncu zaščiten kot edin stveni tovrstni tehnični spomenik v Sloveniji, tako zaščitimo še ta rudnik, ki bi to tudi zaslužil, saj po eni strani zgovorno priča o nadčloveških naporih rudarjev in po drugi strani brez rudnikov ne bi bilo niti peči, brez njih ne bi bilo fužinarjev in kovačev in končno ne bi bilo Železnikov takih, kot so nekdaj v njihovi večstoletni zgodovini bili. VIRI 1. Rudarska knjiga za Kranjsko št. 2 — Arhiv Slovenije. 2. Fasc. I. iz 1860, reg. št. 42 — Arhiv Slovenije. 3. Anton Globočnik: Berg- und Hammervverksort Eisnern, Ljubljana 1867 (za sebni arhiv). 4. France Stukl: Prispevki k zgodovini železarstva v Železnikih, Loški razgledi, 32, 1985, str. 63—91. Zusammenfassung DAS BERGWERK AUF RATITOVEC Beitrag zur Geschichte der Eisenindustrie in Železniki Auf der Nordseite des Gladki vrh (1642 m) auf Ratitovec offnet sich der fast 50 m tiefer Abgrund mit verwachsenem Eingang. Beim Eingangschacht trafen Hohlenforscher auf die Reste von Treppen aus holzernen Balken, die fest im Felsen verankert waren. Mit Unterbrechungen fiihren sie 15 m senkrecht nach unten bis zum schragen Sims, der in ungefahr 30 m tiefen senkrechten inneren Abgrund ubergeht, wo man an den Wanden Reste einer schneckenartig gedrehten Balken- treppe, die bis zum Boden fiihrt, erkennen kann. Am Grund zwegit sich die H6- hle in zwei Gange. Im ostlichen Gang fand man viel Grubenholz und einen holzernen Wagen (MaCe: 30 X 40 X 10 cm), der nach zarter Beriihrung vollig zerfiel. Nur ein ein- ziges Radchen bbeb iibrig. Bei den nachsten Hohlenbesuchen stellte man noch genauer fest, daB es sich hier um ein verlassenes Bergvverk fiir Eisenerz handelte, wie es sie im oberen Teil des Selca-Tales ofters gjbt. AuCer der Erzreste fand man in den Gangen noch zwei holzerne Winden und einen Ziehhaken, mit denen man sich beim Transport des Grubenwagens geholfen hatte. 122 Urkunden berichten, daB das Bergwerk Jožef Martinčič, dem Hiittenbesitzer aus Železniki, gehorte. Er registrierte es beim Bergbaugericht in Ljubljana im Jahre 1820 mit der Angabe von zwei Schachten. Die Eintrage erfolgten in Deutsch, wie auch das ganze Bergbaubuch in jener Zeit in deutscher Sprache gefuhrt wurde. Die Beschreibung lautet: Bergbau der Eisen-Erze im Laibacher Kreise, Bezirk Laak, Pfarr Selzach, Gebirg Golle hrib im Orte na Ratitouze neben der Petschana Alpe. Das Bergwerk war ungefahr vierzig Jahre in Betrieb. Der Besitzer oder sein recht- licher Nachfolger LieB es am 7. November 1860 loschen — also vier Jahrzehnte vor der endgultigen Auflassung der Eisenindustrie in Železniki. 123