131
Ivan je podal prijatelju roko v slovo, da bi mu ušel; toda Janko ga ni izpustil. Nadaljeval je svojo razpravo, kako da bi bilo vendar prav, če bi bila Zora takrat tožila Josipa, ki ji je tolikanj škodoval s svojim spisom. On, Janko, da je takoj spoznal v spisu Josipov slog, njegovo dolgočasno dolgoveznost. No, in zdaj je morala pa še ona sedeti namesto njega.
Ves bled je Ivan molče požiral Jankove žalitve. Ni si upal ne ugovarjati, ne zagovarjati Josipa. Od-
dehnil si je, ko se je ločil od Janka in hitel domov osramočen in srdit na nesrečne okoliščine. „Pred tem sleparjem moram pobešati oči, pred tem bedakom molčati!" je stiskal ustnice  in pesti.
Kakor rešitev iz hude stiske je pozdravil doma zasebno pismo,  ki mu je naznanjalo,  da bo v par dneh premeščen.   „Rešen sem,"   si je dejal.   „Novi kraji bodo zagrebli stare spomine." (Dalje.)
Meditacije.
Zložil Josip Lovrencič.
V svetišču gozda . . . Mir ... Ni ne
drhtenja . Na vzhodu bleda sveča se je vnela in kot da sama sebe je vesela se s horiconta na zenit povzpenja.
O luči, ki v skrivnostni katedrali narave božje sta se zlili v eno, kaj vse, kaj vse sta meni dali!
R njej nasproti umirati začenja v krvavem svitu druga, ki žarela je ur dvanajst za kratek praznik dela in z njim za grenke hipe zadoščenja .
Srce, ki ni za srečo mi rojeno, a v njem odsvit lepote se zrcali, srce mi večnosti je posvečeno! —
II.
(Prijatelju R. R., novomašniku.)
Smehljala se Ti je mladost in Te vabila z besedami kot iz visoke pesni: „0 pridi, svat, da čez obraz Tvoj resni veselja solnčne žarke bom razlila!
R Tebi v križ se je oko zazrlo, na kterem v nemi, neizprosni boli Srce vseh src je za človeštvo mrlo:
In videl boš, kako razmahne krila kot bajna ptica v bajni noči kresni Ti slednja misel in pot donebesni nje slajši bo od vsakega plačila." —
— Kdor gre stopinje tvoje, ga nikoli ne bo življenje do prahu potrlo — In zginili vabljivi so idoli! . . .
In zdaj greš, dragi, pred oltar, daritev da prvo Njemu daš v zahvalo vdano, ki misli zbral Ti v harmonijo vbrano in jim izvor je On in dopolnitev.
In verujem, da v blaženi minuti jih srečalo bo radostno spoznanje, ob kterem duša sladek mir občuti:
O daj, naj spomni Tvoja se molitev vseh, ki jim solnce volje je neznano in romajo pot žalostno v Nirvano, ker težka je življenja trda bitev! —
— Zastonj po slepi sreči je iskanje, dobi jo, kdor v odpovedi zasluti in potom nje življenja išče zvanje! -
III.
H kolikim ciljem že obiskat želje poslal sem v zarji mladega upora, misleč, da sreča zažareti mora pri njih, ki sam sem dal si jih v veselje.
in da za greh Ta svoj pezeče breme prevar in razočaranj si na pleča naprti in ga skoz življenja teme
Toda spoznal sem, da le en pot pelje do Njega, vse popolnosti izvora, in da, ki izven Njega išče vzora, pa naj gigant bi bil, predrzno-smel je,
nemiren nosi, in da se mu veča, ko vanj strme reči poslednje neme, in da obup, ko bliža smrt se, sreča —
IV.
Vse sanje bile senca so jutranja, ki drzne so v življenje me vabile, kjer naj bi preizkusil svoje sile in ne bil trs, ki se usodi klanja.
Li po življenja trdi cesti gremo zato, da le v bodočnost hrepenimo, in ko v poldnevu svojem se zavemo
Pa kaj ? — Prišla je ura opoldanja in sence lepih sanj so v nič se skrile, ne da bi se z besedo poslovile, ki bi odgovorila na vprašanja:
nazaj v mladosti jutro zaželimo ? —
O popoldanska senca hrepenenja,
mi ti poveš, kje cilj je, kjer vse jenja ?
V.
Jaz ti povem, kje cilj je, kjer vse jenja. Pohotno že vzbrstela sem iz niča in preko polja grem in preko griča: preko radosti sladkih in trpljenja.
Začetek ptico z zlatimi peroti
je vstvaril — hrepenenje, ki nevgnano
v bodočnost meri in v preteklost poti.
VI.
Ostani zdrav, otrok krvi ognjene, moreči dvom, za dolge večne čase: Kot še nikdar verujem v Njega, vase, po Njem so moje poti razsvetljene!
Pozdravljen angel mir, ki te želela je moja duša tolikrat objeti, ko v negotovosti je krvavela.
Že sem, kjer moja sestra, valovenja jutranjih živih žarkov zvesta priča, zaklicala v življenje je mladiča — Sedaj skrivnostni govor moj začenja:
Ko vpehana se spomni na Nirvano, se v solnčnem svitu ji blesti naproti: „Začetek v Meni, v Meni vse
končano!"
Zdaj v gluhi nič gubi se glas sirene, bahantnodivje misli, ki igra se s samozavestjo smelo, da kar vzrase samo iz nje, je volje znak jeklene —
S teboj v višine solnčne se povzpeti bo mogla in bo himno tam zapela: — Verujem Vate, Večni, trikrat Sveti!
Molitev.
Zložil Ksaver.
Kako bi rad stopil v sveti hram na Tvojo goro in pred Te pal, jaz, sin izgubljeni v prah, da Ti bi me sam v solzah vse krivde in senc noči opral, Ti sam!
In s Tvoje gore bi užival kras, jutranjega svita pil bi moč in govore bajne vse potokov in tajne vse umel bi in čul šepetajoč Tvoj glas.
In s čistim pogledom tam bi zrl vso našo zemljo in slast objel, občutil vso nje sladkost, potem da bi vso radost le z eno besedo v dol izpel in umrl!