Imperativ časa »Živčna vojna!« To dejstvo se vleče kot stiiipeni plini po Evropi ter zastruplja in oncmogoča mirno in preudarno presojo položaja tudi pri nas, po mestih in vaseh, med vsemi sloji slovenskega naroda. Kljub temu, da se tudi po našem časopisju posveča temu dejstvu vsa potrebna pozornost, da vrše naši novinarji z vso pro dorno zavednostjo nujino delo pojasnjevanja in navajanja na kritično presojanje dogodkov, moramo s skrbjo ugotoviti žalostno resnico, da pisana beseda sama ne more postaviti proti navalu živčne vojne dovolj trdnega jeza. Temu nezadostnemu učinkovanju javnega tiska morajo z vzgledom osebnega stoičnega miru in z vzpodbudno besedo priskočiti na pomoč vsi, ki so po svojem položaju dolžni stati v vrtincu razburjenja in hlastanja, možato in hladnokrvno, v pozi preudarnega kapitana, ki s svojo nepremakljivo zbranostjo izžareva v okolico pokoj in samo zaupanje. In zopet smo učitelji tisti stan, ki se zaveda in se mora zavedati, kakšna naloga mu pripada v tem oziru danes ta dan. Zavedamo se, da je to potrebno, da je to življenjsko potrebno, in zato bomo storili svojo narodno dolžnost., Kaj zahteva trenutna stvarnost od slovenskega inteligenta? Predvsem da ohrani sam mirno kri ter da presoja položaj samostojno. To ni vedno lahko, a je krvavo potrebno in zato moramo stremiti po tem, da se ob vsaki priliki in z vso energijo upremo vsem podtalnim šušljanjem in govoricam, ki prav zaradi težke kontroliranosti zanašajo malodušje in zbeganost v široke ljudske plasti. Čudno, a resnično je to, da se tako šušljanje tem rajši veruje, čim bolj nemogoče in fantastično je. To je — hvala Bogu — tudi njegova najšibkejša in najranljivejša stran, kajte kjer koli obstoja resna volja, podvreči slične fantazmagorije resni razumski analizi, pokaže se takoj na dlani njihova nevzdržnost in nesmiselnost. Gorje nastane šele tedaj, če nasedajo takim govoricam intelektualci med narodom ter jim s svojo neodgovorno in razumnika nevredno naivnostjo podaljšujejo okužujočo eksistenco ter jim s svojim pristankom dajejo videz avtoritativnosti, ki jim v nikakem primeru ne pripada. Čim večja bi bila nevarnost, tem odgovornejše je mesto, ki ga zavzema inteligenca v narodnem občestvu. So momenti v zgodovini ljudstev, ki se dado srečno prebresti in premagati le z brezpogojno voljo, vztrajati na svojem mestu v borbi za cilje, ki so nam vsem življenjske važnosti in brez katerih lahko smrtnonevarno kompromitiramo bodočnost svojega naroda. Vsako omahovanje in vdajanje navalom malodušja in obupavanja pomeni lahko začetek žalostnega konca. Ne prezrimo važnega psihološkega dejstva, da se oprime fantastičnega šusljanja predvscm človek, ki mu duša drhti v plašnem pričakovanju nepoznanih težkih dogodkov, čigar individualna in narodna samozavest ni bila nikdar fundirana s sistematično vzgojo, ter človek, ki zaradi svoje pomanjkljive socialne in politične izobrazbe nima nikakega pravega kriterija o možnem in nemožnem. Taki ljudje vam širijo nevarne govorice pod silo teženja, prilagoditi zunanjo stvarnost svoji notranji neuravnovešenosti ter doseči na tak samoprevaren način neko potrebno harmonijo svojega obupnega razpoloženja. Miren, stvaren in samozavesten nastop napram takim razširjevalcem fantastičnih šušljanj bo ustvaril takoj tisti najnujnejši predpogoj, brez katerega je pobijanje takih govoric docela brezuspešno. To nalogo vršijo učinkovito lahko samo ljudje, v katere ima narod zaupanje, da so zmožni po svpjih moralnih in intelektualnih kvalitetah presojati položaj stvarneje in za splošno dobrobit smotrneje. Zatp naistaja tudi za nas učiteljstvo prav iz teh važnih razlogov neodklonljiv imperativ momenta, da podpremo s svojo avtoriteto vse, ki iščejo celo na tak paradoksalen način tolažbe in miru v dnevih, ko jim drhteča duša išče tolažnika, ki bi odvrnil od njih težo in bridkost današnje ure. Storili bomo to, ker je danes to naša najaktualnejša dolžnost in ker bi usode polne opustitve te dolžnosti mogoče nikdar več ne mogli popraviti.