965 Bogomil Fatur KOT VONJ kar mi prinaša trenutek tišine IN BLESTENJE kar v umrljivi luči zasine kar se pred radostjo in bolečino potopi v pozabljenja globino večne slovese in večne vrnitve nove predstave in še ponovitve sladko porajanje v svežih oblikah in hrepenenje ob davnih slikah vse kar začetek in konec objema kar mi srca plamenico razvnema ah v poezije narkotičnih cvetih kot vonj in blestenje hotel bi ujeti MELANHOLIJA kot bi snežil na tebe mrtvi čas ves bel okamenel je tvoj zasanjani obraz kot da je neusmiljena bridkost klesala lik neskončni mik zasenčila je trpka ranjenost Pesmi Bogomil Fatur kako ga ljubim ah kako ga ljubim tvoj zasanjani obraz ves led in mraz bi z dletom nežnosti rad odpoljubil VEČERNA EKSPRESIJA drevesa nasičena v svoji molčeči zelenini nebes kot temno ozadje nad odrom večera s tisočerimi sladkimi bodicami trepetanje trave pred nami kam oh kam se je zazrla naša ljubezen kreposti so zdavnaj zbledele slava je mrtva beseda modrost je utonila v žalost spomini so izzveneli kot zvoki harfe v vetru čudno in nedoumljivo zamira v temnečem srcu upanje kot v gozdu zarja in vendar ljubezen kot kapljica večnosti trepeče na vejicah naše duše tačas ko nad mrzlo pokrajino plameneča zvezda potuje ELEGIJA na zglavju noči si telo odpočiva krčevita usta so polna plahe molitve oči globokih vidcev gledajo v praznino v blaznečem transu se um izgublja sanjaš o ljubezni o pravici o lepoti hrepeniš v daljave v jasnine čiste življenje kruto se kot žrebec krohoče za teboj razsulo pred teboj apokalipsa 966 Pesmi zazvenijo želje kot stihi sonetov popadajo jim rime kot strte črepinje strelovodi silni so od rje načeti kdo blisk zaustavi da te ne pogazi veja zacvetela je v lažnih kristalih zimski solsticij ni vigred zelena tvojemu dnevu so porezana krila na zglavju noči si duša zaman odpočiva NOX okno MICROCOSMICA kot plahutajoča ptica z očmi zazrtimi v noč na parceli neba zvezda kot zlata urna ali je sirij ali saturn ali katerakoli druga tišina kot žametno krilo metulja ki neskončnost obletava samota poslednji korak na pragu dneva busola v globine brez odmeva 967 zvezda kot hostija zlata kot cvet s čudodelnimi močmi ah utrgati cvet in ga postaviti v okno naj večno žari sredi teme sredi noči ki kakor zver apokaliptična preži nox microcosmica moje duše VENI pridi sveti stvariteljski duh zdaj pridi CREATOR dolgo pričakovani kot zvezda jutranjica nam vzidi SPIRITUS mrzli red v govorici človeških reči razdeni naj nad našimi glavami šinejo jeziki ognjeni naj se raztreščijo marmorno hladni maliki naj zagorijo nam duše v magme žareči obliki naj v globinah morja zamahne z repom riba faronika in vse naše gladine divje razgiba razbij okove ledu na naših trudnih obrazih naj se zakon kristalne čistosti nezamudno izrazi z nas naj pade laži in oholosti knežja obleka naj nas umije oblije vsečloveške ljubezni reka pozdravljamo moč božanske besede v tej minuti blaženosti postajamo njeni ponižni atributi pridi vzidi stvariteljski duh kot silni genij naj iz prakaosa sveta planejo tvoji sveti plameni veni creator spiritus veni 968 Bogomil Fatur