Filpov I.: Iim »Itftnt? Ako opazujemo glavne narodnogospcdarske panoge in njihov razvoj po vojni v raznih državah Evrope, ztmoremo opaziti pri mnogih prav znaten, pri nekaterih cek> izreden napredek. Ponekod se razvija indmtrija, drugod kmetijstvo. Celo v Rusiji opažamo znaten n«predek iz časov po revoluciji in oni strahoviti suši pred tremi leti. Pri nas v Jugoslaviji je v glavnem narobe. Edino proizvajanje tobaka se dvifn, da smemo računtti z zn«tnfm izvozom, v vseh drugih panogah p» je v glovnem zastoj, pri nekaterih celo silno nazadovanje. Oglejmo si n. pr. poročila o naši živinoreji. Žalostni podatki o na»i živinoreji. V svrho ugotovitve napredka ali nazadovanja imamo v vseh državah, ki so vsaj malo kulturne, redno štatistiko in splošno redno štetje. Kaj nsm pravi štatistika o naši živinoreji? Pravi nam, da smo imeli preteklo leto 4 rnilijone 117 tisoč in 357 glav goveje živine. Prašičev je bilo 2 nulijona 887 tisoč. Ovc imamo okroglo 8 milijonov 460 tisoč; sorazmerno precej je koz: 1 milijon 800 tisoč. Konjev je 1 milijon in 43 tisoč. Število perutnine cenijo na 15 milijonov. Rekli smo, da so navedeni podatki žalostni, in to z vso pravico. Kajti če primerjamo navedene številke recimo z onimi v Švici, na Nizozemskem ali na Danskem, potem vidimo dvoje: 1. kako sorazmerno malo je število živine v primeri s številom ljudi in 2. kako neprimerno slabše kakovosti je naša živina, čeravno imamo po kakovosti zemlje in po podnebju vsaj takšne, deloma pa še boljše pogoje za razvoj naše živinoreje. Vzamimo za primerjevanje le nekaj številk iz Danske. Danska država je malo rodovitna, posebej še v zapadni polovici. Ima tudi zelo hladno podnebje. Po velikosti je komaj šesti del naše Jugoslavije, prebivalcev pa ima pri- bližno četrti del našega prebivalstva. Ta Danska ima po zadnjih izkazih 2 milijona 538 tisoč goveje živine, 2 milt> jona 853 tisoč prašičev, okroglo 20 milijonov perutnine, 374 tisoč ovc in samo okrog 42 tisoč koz. Pri tem je poroniti, da polagajo Danci glavno skrb na krave-mlekarice, ker izvažajo naravnost ogromne množine mleka, sira in surovega ter kuhanega masla v drage države, posebno na Angleško in v Nemčijo. Danske, nizozemske in švicarske krave-mlekarice dajejo povprečno vsaj štirikrat toliko mle^ ka, 'kakor pri nas v Jugoslaviji. Kaj nas uči ta piimera. Pred vsem nas uči, da zaostaja število naše živine daleč za številom v imenovanih državah, ako računamo na 1 kvadratni kilometer ali na 1 prebivalca. Dalje nas uči, da naša živinoreja ni na potrebni višini po svoji kakovosti. Pri nas živinoreja ni smotrena, napredna; da, še več: ako primerjorno naše število svinj in število perutnine s števili iz prejšnjih let, potem vidimo, da smo celo v številu nazadovali. Trgovci z živino na svetovnih trgih vam povejo, da se ocenjuje naša živina z redkimi izjemami hot dmgo in tretjevrstno blago. S tem je rečeno, da je in mora ostati izdatno cenejša, kakor je pač vsako drugovrstno blag>o. Izvoz mleka, ska in surovega masla je manjši, kakor pa uvoz tujega sira. To je naravnost sramoten pojav za našo kmetijsko državo. ''"" Kje so krivci? Tekom petih let, kar jih imamo po svetovni vojski, je bil že čas in prilika, da se pri živinoreji 'opomoremo in ni več na mestu, sklicevati se na vojne posledice. Glavna krivda je v ntših političnrh in upravnih razmerah. Mi imamo sicer ministrstvo za kmetijstvo, toda to ministrstvo ima za kmetijsko državo sramotno majhen proračun, pa še od tega uporabi nad polovico za uradništvo, od manjše polovice pa iidaten del po protekciji in brez smotra in gospodarskega cilja. Saj tudi drugače ni mogoče. Imamo po milosti Pašičeve in Pribičevičeve politike nezmožne ministre za kmetijstvo, najboljši strokovnjaki se morajo umakniti puhlojrlavim strankarjem, našim slovenskim strokovnim šolam in uradom pa ne dajo ne sredstev, ne svobode, da bi s«mi z»moyli in smeli kaj ustvarjati. Propadu in pof inu je zapiMivo to, kar so ustvarile deželne avtorvomije s podporo bivše države. Tako je s konjerejo, tako je s skrbjo za govedorejo, tako je s svinjerejo. Naši okrajni zastopi in strokovnja-ki poskušajo z vso požrtvovalnostjo delovati in zadržati propad, toda od samostojnih demofcratov in Pašičevih radikalov pomoči ni in je nikdar ne bo, ker tam imajo politiki, bankirji in advokati glavno besedo in tem je jugoslovansko kmetsko ljudstvo le molzna 'kravica, pri kateri pa še povrh poznajo le vime, skrbi za gobec pa prav nič. Ali je odpomoč? Seveda je in sicer je recept prav kratek: Ljudstvo si naj ne da vsiliti jarma centralizma, naj ne trpi korupcije in nasilja, naj vzame po dobro urejeni demokratični upravi, kakor je na Danskem, v Š\ici, na Nizozemskem in drugod, kjer je vsled tega blagostanje, red in mir, v svoje roke skrb, pa bo boljše za državo in ljudstvo. Pomnite: ¦kjer je kontrola, je poštenje in s tem napredek.