Za poduk in kratek oas. Nekaj o smehn. (Proueuje Anton Biserjančan.) Kaj je smeh? Ako bi kaj imel, vse bi stavil ter se šel z vami vadljat, da ne veste, kaj je smeh. Nekateri izmed moških se mi bodo sicer naenkrat nasmejali: hohoho ter rekli, to je smeli. A že bo jih mnogo drugih odprlo usta ter iz nenasitljivega prepada zagnalo močen: hahaha ter reklo, to je pravi smeh. A ženske se bodo začele posmehovati: hihihi in huhuhu ter rekle, lo je smeh, vi moški res ne veste, kaj je smeh. Jaz pa še bom vam vsem smejal: hehehe ter rekel, vi vsi skupaj ne veste, kaj je sraeh. Vi mi le kažete, kako se smejete, na moje vprašanje pa niste odgovorili, ampak se le nasmejali. Kaj je torej smeh? Sitno vprašanje! Glovek lahko pokaže, kaj je smeh, ali to povedati je mnogo težje. Vendar, dragi moji, to vprašanje še le ni tako neprilično, kakor če bi vas vprašal, kaj je denar. Denar je težko z besedami razložiti, še težje pa — mislim, da mi nikdo ne bo oporekal — še težje pa pokazati. Pokaži ga, ako ti vlada v vseh žepih najveeja suša! In razloži mi ga z besedarni, ko pa ga niti dobro ne poznaš, ker ga večkrat v letu ne vidiš kot parkrat, kadar ga moraš nesti na davkarijo! Mnogo težje bi tudi bilo, ako bi vprašal, kaj je jok. Oči lahko stiskaš, kakor hočeS, in zraven delaš najbolj žalostne in v srce segajoče glasove, nobena solza se ti ne bo zasvetila v očeh. Smeh pa se še vendar le lahko pokaže. Vprašanje o smehu še torej ni najtežje vprašanje, ker smeh lahko pokažemo; toda preglavice nara le dela, ker ne znamo povedati, kaj }e smeh. A nič ne de, »Sloveifc je prebrisane glave«, skusimo, morda bo šlo! Kaj rečete o tem odgovoru: Smeh je oni izraz v našem obrazu, s katerim kažemo svoje resnično ali navidezno veselje? Ta odgovor ni na svojem mestu, kričite vsi nad menoj. Zakaj ne? Ker se včasi ljudje od veselja tudi jokajo, in je po tem takem jok tudi eden izmed onih izrazov v našem obrazu, s katerim naznanjamo svoje veselje. Istina! Zdaj že vidim, da bom moral prijeti stvar pri drugem koneu, če vam hočem dati resničen odgovor in če hočem, da ne boste več nad menoj kričali. Začnimo! In sicer bomo zaeeli pri kuharicah. Kuharice so vam »štimane« ženske, mislijo, da vse znajo, pa vendar nič .. .. No, nočera natolcevati, to pa trdim, da se še niti o onih rečeh ne znajo dovolj učeno izraziti, s katerimi imajo vsak dan opravilo. Vsak dan kuhajo kuharice raišice, pravijo pa, da l-uhajo meso. Oh, ah, uh!... Zdaj me široko gledajo vse kuharice ker so prepričane, da nisem pri zdravi pameti. V duhu jih videm, kako dvigajo svoje kuhače proti meni, rekoč: »Praviš, da me kuhamo mišice in ne meso, dokaži — sicer padejo vse kuhače na tvojo trdo bučo!« Nikar tako hudo, drage Evine potomke s kuhačo! Bom pa dokazal. Nisem rekel, da ne veste, kaj kuhate, ampak trdil sem le, da ne znate dovolj učeno povedati, kaj kuhate. Seveda, navadno pravijo ljudje, da je to meso, kar ve kuhate, a to je samo navadno, vsakdanje, toda učeno to ni. Vsaka kuharica pa, ki se hoče »štimati<, pa bi se že morala o svojih predmetih v kuhinji znati tudi učeno izraziti. In učenjaki pravijo mesu mišice. To je dognana resnica, in če se vse kuharice vzdignejo proti učenjakom ter silijo v nje, da bi rekli, to je kos mesa, upenjaki se ne bodo dali zbegati in bodo rekli, to je kos mišic. Stvar je namreč taka. Govorimo pa, kakor govorimo navadno in kakor je tudi kuharicam bolj razumljivo. Ako vsameš kos mesa v roke in ga na tanko pogledaš, videl boš, da meso sestoji iz majhnih nitic. In glej! te nitice imenujejo učenjaki mišice. Več takih nitic skupaj stvarja skupino mišic ali kakor naše kuharice pravijo, kos mesa. Mislim, da odslej zanaprej vrle kuharice ne bodo tako hude, ako bo jim kdo povedal, da kuhajo mišice in ne meso. Mišice, meso, smeh, kako pa pride to skupaj? Le počasi! Naše telo je stvarjeno od Boga, ki je največja modrost, in zaradi tega ima vse na našem telesu svoj poseben namen in pomen. Tudi mesa ali misic ne nosimo zaman na svojih kosteh. Različne skupine mišic na naSem telesu imajo svoj strogo določeni delokrog. Nekatere skupine mišic nam zapirajo oči, druge na jih odpirajo, nekatere zopet nam služijo, da lahko lztegnemo svoj prst in ga zopet skrčimo itd. V mislih imamo seveda le mišice za samohotno gibanje. Treba ti je le hoteti, da zapreš oči ali jih odpreš, da iztegneš ali skrčiš prst, in storjeno je, ako imaš zdrave mišice. Mišice so podvržene naši volji, ki je, kakor znamo, ena izmed najimenitnejših zmožnostij naše duše. Kar duša hoče, storijo mišioe. In kadar hoče naša duša na zunaj pokazati veselje, tedaj upliva na one mišice v našem obrazu, ki naredijo v njem take poteze da pravimo, ta se smeje. Učenjaki imenujejo te mišice, ki potezajo naše obraze na smeh, sraehovne mišice. Mi, ki nismo učeni, bi lahko rekli, da so smešne mišice. In sedaj, sedaj smo na konju! Sedaj pa lahko vsakemu povemo, kaj je smeh. Smeh je oni izraz v našem obrazu, ki ga naredijo smehovne mišice, kadar hočemo pokazati svoje resnično ali navidezno veselje. To je naš odgovor na vprašanje, kaj je smeh. Kdor ne verjame, naj nam pove drugega in boljšega! Po dolgih ovinkih sicer smo prišli do zaželjenega odgovora, toda prišli smo le. Zato vas sedaj prosim, nasmehnimo se vsi zaradi našega povoljnega uspeha veselo: hahaha ali pa hohoho ali s kakim drugim samoglasnikom, kakor pač kdo more in zna. (Konec prih.) Smešnica. Nekega hlapca je soseilov pes ugriznil, in hlapec mu je s sekiro glavo preklal. Bil je zavoljo tega tožen, in sodnik ga vpraša: »Zakaj nisi psa rajši s toporiščem udaril?« Hlapec reče: »Saj bi to stortl, ko bi me bil pes samo z repom ugriznil.«