Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70%
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177
PODUREDNIŠTVO:
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija	Lir 17.000
Letna inozemstvo	»	25.000
Letna inozemstvo, USA dol.	30
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
{
Ifffk
Leto XXXIII. - Štev. 38 (1671)
Gorica - četrtek, 24. septembra 1981 - Trst
Posamezna številka Lir 400
Papeška okrožnica o delu in delavcu Evropska politika danes
Sv. oče Janez Pavel II. med kovinarji v mestu Terni (Umbrija)
UVOD
V	torek 15. septembra so v Vatikanu predstavili novo papeževo encikliko ali okrožnico, ki ima latinski naslov »Labo-rem exercens«, kar bi pomenilo izvrševanje dela. Okrožnico je sv. oče izdal ob 90-letnici socialne okrožnice papeža Leona XIII. »Rerum novarum«. Nameraval jo je izdati že 15. maja, a je prišel vmes atentat 13. maja. Okrožnico je sv. oče v času okrevanja še pregledal in izpopolnil.
Okrožnica je naletela na velik odmev. Vsa javna sredstva obveščanja so ji posvetila veliko pozornost. Tudi politične stranke so že napravile prve komentarje. Tu je le uvod v okrožnico.
SAMO ČLOVEK JE SPOSOBEN DELATI
Sv. oče pravi: Človek si mora z delom preskrbeti vsakdanji kruh in prispevati k trajnemu napredku znanosti in tehnike, predvsem pa k stalnemu dvigu kulture in morale družbe, v kateri živi v skupnosti z brati in sestrami. Z besedo DELO označujemo vsako človekovo dejavnost, ne glede na njene značilnosti in okoliščine, torej vsako človekovo aktivnost, ki se more in mora priznati kot delo sredi vseh neštevilnih dejanj, ki jih je človek zmožen in h katerim je nagnjen po svoji naravi v moči svoje človečnosti. Človek je v vidnem vesolju ustvarjen po božji podobi in je postavljen, da gospoduje zemlji. Zato je od vsega začetka poklican k delu. Delo je značilnost, ki loči človeka od drugih bitij ,katerih dejavnost je povezana z ohranjanjem življenja, a se ne more imenovati delo. Samo človek je sposoben delati, sam6 človek ga vrši in s svojim delom napolnjuje svoje zemeljsko eksistenco (življenje). Tako ima delo na sebi poseben znak človeka in človeštva, znak dejavne osebe v skupnosti ljudi. In ta znak določa njegovo notranjost in tvori v nekem pomenu njegovo naravo.
POMEN DELA
Potem sv. oče nadaljuje: Ker je letos 15. maja minilo 90 let, odkar je veliki papež Leon XIII. objavil okrožnico izrednega pomena o socialnem vprašanju, ki se začenja z besedama Rerum novarum, želim posvetiti ta dokument človekovemu delu in še bolj ga želim posvetiti človeku v obširni realnosti, ki je delo. V okrožnici Redemptor hominis (Odrešenik sveta), ki sem jo izdal na začetku svojega pape-ževanja, sem dejal, da je človek prva in osnovna pot Cerkve in to prav na osnovi nedoumljive skrivnosti odrešenja v Kristusu. Zato se moramo stalno vračati na to pot in jo nadaljevati vedno pod novimi vidiki, ki nam razkrivajo vse njeno bogastvo in istočasno ves trud človekovega življenja na zemlji.
Delo je eno izmed teh stalnih in osnovnih vidikov, ki je vedno aktualno in zahteva stalno pozornost in odločno pričevanje. Vstajajo namreč vedno nova vprašanja, nastajajo vedno nova upanja, a tudi
nevarnosti in grožnje povezane s to osnovno razsežnostjo človekovega obstoja, s katerim se gradi človekovo življenje dan na dan, iz katere zajema svoje dostojanstvo, a istočasno je polna človekovega truda, trpljenja in tudi škode ter krivic, ki segajo globoko v socialno življenje, v življenje posameznih narodov in tudi na mednarodni ravni. Če je res, da se človek hrani s kruhom dela svojih rok in to ne samo z vsakdanjim kruhom, ki ohranja njegovo telo, ampak tudi s kruhom znanja in napredka, civilizacije in kulture, tedaj je tudi večna resnica, da si človek pridobiva ta kruh v potu svojega obraza. Ne samo z osebnim prizadevanjem in trudom, ampak sredi tolikih napetosti, nasprotovanj in kriz v odnosu realnosti dela, ki vznemirjajo življenje posameznih skupnosti in tudi vsega človeštva.
SPREMEMBE V SVETU DELA
Slavimo 90-letnico okrožnice Rerum novarum v pričakovanju novega razvoja tehnoloških, gospodarskih in političnih pogojev, ki bodo v določenem oziru vplivali na svet dela in proizvajanja nič manj, kot je to storila industrijska revolucija v preteklem stoletju. Mnoga dejstva kažejo na to. Tako uvajanje avtomatizacije na mnogih področjih proizvodnje, naraščanje cen za energijo in za proizvodni material, spoznanje, da so naravna bogastva omejena, in še zastrupljanje ozračja. Na politični pozornici vstajajo novi narodi, ki so bili dolgo podložni in zahtevajo svoje upravičeno mesto med narodi in pri mednarodnih odločitvah.
Ti novi pogoji bodo zahtevali preureditev današnjega gospodarstva in tudi razdelitev dela. Spremembe bodo morda povzročile vsaj začasno brezposelnost za milijone kvalificiranih delavcev in nujno prekvalifikacijo. Verjetno se bo zmanjšala rast blagostanja v bolj razvitih državah. Morejo pa prinesti olajšanje in upanje za milijone ljudi, ki danes živijo v sramotnih pogojih in nevredni revščini.
Ni stvar Cerkve, da znanstveno preišče možne posledice za človeško sožitje zaradi prej naštetih sprememb. Cerkev pa smatra za svojo nalogo, da opozarja vedno na dostojanstvo in pravice delovnih ljudi in da obsoja tista stanja, v katerih so kršene, in da pomaga usmerjati spremembe, da se uresniči pravi napredek človeka in družbe.
DELO JE STARA STVARNOST
Delo kot problem človeka je v središču socialnega vprašanja, kateremu je v skoraj sto letih od okrožnice Rerum novarum Cerkev posvetila svoj nauk in tudi razne pobude, ki so povezane z njenim apostolskim poslanstvom. Ce želim nanje osredotočiti ta razmišljanja, bom to storil v organični povezanosti z vso tradicijo tega nauka in teh pobud. Istočasno pa se bom ravnal po evangeliju, da vzamem iz evangeljskega bogastva staro in novo.
(nadaljevanje na 2. strani)
Na politični pozornici zahodne Evrope se dandanes, kot že večkrat, srečujejo različne silnice. Te so navadno politične, gospodarske, socialne, narodnostne, pa tudi zgodovinske. Današnja Evropa desetih pomeni vsekakor velik korak naprej k tisti Evropi, ki je kmalu po drugi svetovni vojni šele začela rasti ali pravzaprav tleti kot ogenj izpod pepela. Od prvih poskusov iz dobe Schumanna, Adenauerja, De Gasperija, Monneta in drugih je preteklo mnogo vode pod mostovi Temze, Sene, Rena in Tibere. Evropska premogovna in jeklarska skupnost, nato Evratom, spet novi poskusi gospodarskega značaja, nato UEO (Zahodno evropska zveza) z izrazito obrambnim značajem in to zaradi veta francoskega nacionalizma, pa spet novi podvigi vse do današnje Evropske gospodarske skupnosti (EGS) z evropskim parlamentom in komisijami, ki imajo vladni oz. izvršni značaj. To je le nekaj bežnih etap, ki jih je evropsko združevanje prehodilo v tridesetih letih prizadevanj in premagovanj stalnih ovir.
Kako danes? Namen našega razmišljanja je pregledati, kako se v današnji stvarnosti političnega združevanja Evrope premagujejo razni nacionalizmi in razni držav-
ni egoizmi, oziroma če sploh do tega prihaja. Marsikdaj smo namreč tu morda preveč optimisti. Pred seboj vidimo le neko idealno združeno Evropo, ki naj bi v svojem okviru povezovala današnje (in morda tudi jutri prisotne) države-članice v skoraj utopistični harmoniji. Pri tem pa večkrat pozabljamo na praktične in vsakodnevne meje take harmonije, ki izhajajo iz zgodovinskih in nacionalnih tradicij zlasti glavnih držav zahodne Evrope, to je tiste Evrope, ki danes hočeš nočeš predstavlja in sestavlja prvi in zaenkrat edini obstoječi konkretni zametek evropske skupnosti.
Vsi lahko iz dneva v dan zasledujemo dogodke in opazujemo napredke in zastoje v tem procesu. Priča smo zanimivim in tudi zgovornim dogodkom. Velike države zahodne Evrope dandanes namreč še niso premagale tiste osnovne egoistične miselnosti, da bi bile popolnoma zrele za neko nadnarodno skupnost. Kaj se dogaja v posameznih državah? Primerov je nešteto. Včeraj recimo prej omenjeno francosko nasprotovanje zahodnoevropski obrambni skupnosti, kasneje De Gaullova samostojna obrambna in politična linija, danes sicer postopno, a boječe odprtje od
Pismo mostarskega škofa Žaniča predsedniku Sergiju Kraigherju
Dogodki zaradi prikazovanja v župniji Medjugorje v Hercegovini še vedno razburjajo duhove posebno v Srbiji in Bosni-Hercegovini. Beograjski dnevnik Politika je v septembru posvetil dogodkom več člankov svojih posebnih poročevalcev. Tudi partijski veljaki v Hercegovini so razburjeni: ves partijski aparat je na nogah. Seveda zato, da bi dogodke osmešili in z njimi tudi Cerkev. Zato je mostarski škof Pavel Žanič, kamor spada župnija Medjugorje, naslovil na predsednika predsedstva SFRJ Sergija Kraigherja posebno pismo.
V	njem pravi med drugim:
Sredstva javnega obveščanja so poročala, da se je v občini Čitluk, kamor spada Medjugorje, sestala razširjena konjerenca Socialistične zveze delovnega ljudstva, da razpravlja o dogodkih v Medjugorju. V poročilih je rečeno, da so na konjerenci trdili tudi naslednje:
»Nedvomno je, da je treba ljudstvu še bolj jasno povedati, da tisto, kar planirajo duhovnik Jožo Zovko, njegov kolega Ferdo Vlašič, mostarski škof žanič in drugi ekstremisti, da je vse to prav isto, kar planirajo in snujejo ustaške teroristične organizacije. Klerofašisti so se usmerili proti pridobitvam revolucije, proti ustavnemu sistemu, proti socialističnemu samoupravljanju; a vse to je najbrutalnejše izrabljanje verskih čustev ljudi.«
Ob takšnih neresničnih in popolnoma neosnovanih podtikanjih imam za svojo dolžnost in pravico, da odločno protestiram. Kot katoliški škof 'in kot odgovorni ordinarij za mostarsko škofijo odvračam od sebe in od omenjenih duhovnikov te neosnovane klevete in napade, katerih neokusnost nikakor ne pomaga, da bi trezno gledali na dogodke v župniji Medjugorje. S takšnim žaljivim postopanjem se kršijo osnovne državljanske in človečanske pravice.
To pismo je škof Zanič poslal tudi sredstvom javnega obveščanja, predsedniku poslanske zbornice in mnogim drugim osebnostim. Tudi v Vatikan po posredovanju apostolskega nuncija.
Opomba ured. Kot smo že poročali, je Cerkev do dogodkov v Medjugorju zavzela zelo umirjeno in nepristransko stališče: Počakajmo, naj razvoj izpriča, ali so prikazovanja resnična ali le umišljena. Partija in številna sredstva obveščanja so pa začela pravo histerično bitko s smešenjem, podtikanjem, klevetami. Posledica je, da v Medjugorje hodi vedno več ljudstva od vseh krajev. Dopisnik Politike pravi, da vidiš avtomobilske tablice iz vseh krajev
Jugoslavije, tudi iz Ljubljane. Ob praznikih da se zbere do 50.000 ljudi. »Preteklo nedeljo, piše, se je zbralo okoli 20.000 ljudi.« Poleg tega se ljudje zbirajo v procesijo podobno kot v Lurdu. Otroci, ki trdijo, da imajo prikazovanja, pravijo, da vidijo mlado čudovito lepo ženo, v modrem širokem plašču, ki ji povsem prekriva noge«.
Civilne oblasti res ne vedo, kaj bi, pa se znašajo nad komer morejo. Tako so obsodili na 60 dni zapora dva pravoslavna duhovnika v Bijeljini zaradi pisanja v mesečniku Pravoslavje (Petar Lukič in Cvi-ko Mojič). V Kanjiži so na šoli »Radnota Miloša« odpustili štiri profesorje, ker so skupaj z dijaki šli v cerkev na koncert.
V	frančiškanskem samostanu v Duvnu je policija napravila hišno preiskavo. Ob koncu so odnesli razne predmete in gvar-dianu Ante Perkoviču in tajniku uredništva »Naše ognjište« začasno odvzeli potni list. V samostanu se namreč ureja ta list.
V' prihodnjih mesecih se bo morala stranka SSk na Tržaškem soočati z raznimi problemi. V prvi vrsti gre za vsestransko preučitev zapletenosti sedanjega političnega položaja v dveh glavnih krajevnih ustanovah, tržaški pokrajini in občini, kakršen se je ustvaril po zavrnitvi zadevnih proračunov in v pričakovanju komisarske uprave oz. razpisa novih volitev.
Med razpravo na seji 9. septembra so nadalje prišli na dan številni nerešeni problemi v zvezi z začetkom šolskega leta. Občinski svetovalec dr. Lokar je poročal o posegih, ki jih je opravil na tržaški občini za ureditev vprašanja prostorov za namestitev slovenskega oddelka za geometre, ki deluje v okviru Trgovskega zavoda Ž. Zois v paviljonu B bivše psihiatrične bolnišnice pri Sv. Ivanu.
Izvršni odbor je pozitivno ocenil sklepe posveta o enakopravnem uveljavljanju slovenščine v sindikalnem življenju, ki ga je nedavno priredila sindikalna organizacija Cgil, in upa, da se bodo tudi konkretno izvajali, drugače bo proces asimilacije na delovnem mestu neustavljiv.
Ob koncu izvršni odbor izraža zadovoljstvo, da se je v obratu Italsider v Skednju osnovala prva celica SSk na delovnih mestih. Upajmo, da se bodo podobne pobude uresničile tudi v drugih tovarnah in ustanovah.
Giscardove do Mitterandove politike.
Pred desetletji je tudi stopila v ospredje zgodovinska poravnava med Parizom in Bonnom, nakar je prav v politiki De Gaul-la in Adenauerja ter kasneje njunih naslednikov vzraslo hotenje po nekakem nemško-francoskem direktoriju v zahodni Evropi. V dobi Schmidta in Mitteranda ter v novih okvirih svetovne politike je seveda to šlo precej v ozadje.
PERSPEKTIVE IN MEJE
Ce gledamo na sedanji položaj v Evropi, lahko zasledimo več elementov, ki zgovorno pričajo o možnostih bodočega razvoja in dejanske uresničitve evropskega združevanja. Današnje članice EGS so same med seboj v resnem konfliktu. Velika Britanija je v zobeh z Irsko, Francija in Italija vodita znano vinsko vojno, severne članice (obenem najbolj razvite in bogate) EGS z nezaupanjem gledajo na vstop novih sredozemskih prosilcev (Španija, Portugalska), in to vse zaradi gospodarskega tekmovanja in konkurence v proizvodnji določenih pridelkov. Zelena Evropa je torej danes morda prvi predmet sporov in notranjega antagonizma.
Nato preidemo lahko na politično področje. Prej smo omenili teženje po nekakem direktoriju močnejših držav (Francija, Nemčija). Sama Velika Britanija je tu spet poglavje zase, saj od časa do časa v njej prihajajo na dan ozke izolacionistič-ne težnje, ki so gotovo plod stoletne britanske imperialne hegemonije in nerešenih odnosov v Commomvealthu. Manjše ali manj močne države-članice (vključno Italija) pa z nezaupanjem in negodovanjem gledajo na težnje svojih močnejših severnih partnerjev, ki bi s svojo hegemonijo tudi preglasili vlogo ostalih držav-članic.
Ko je pred leti prišlo do neposredne izvolitve prvega evropskega parlamenta, je gotovo upanje držav — pa tudi in zlasti samih volivcev — zelo naraslo. Pričakovati je bilo, da bo novo predstavniško telo v Strasburgu imelo neko resnično besedo in vlogo pri krojenju evropske politike in evropskega gospodarstva. Pa temu ni bilo tako. Sedanji evropski parlament ima bore malo besede pri odločanju o dejanski politični usmeritvi zahodne Evrope. V bistvu je simbolični organ, ki daje nasvete, sprejema interpelacije, vodi zanimive debate, ne more pa — odločati. Marsikdaj se celo dogaja, da pristojne Evropske komisije (ministrski organi) sploh ne upoštevajo njegovih navodil in želja. S tem pa je parlament gotovo oropan svoje glavne vloge! Tudi tu je lahko razbrati predvsem politično voljo (oz. ne-voljo) nekaterih članic, predvsem Francije, ki ni nikoli hotela, da bi evropski parlament povečal svoje pristojnosti in dejansko vodil neko politiko!
KAJ PA JUTRI?
Sedanji razvoj kaže torej na različne usmeritve. Pred kratkim je npr. zahodno-nemški zunanji minister Genscher izjavil, da bonnska vlada namerava predlagati različne nove pobude za ojačitev evropske skupnosti. V tem oziru naj bi se osnovala posebna Evropska unija (skupnost) z močno politično vlogo in tako nekako strnila v eno močno telo sedanje ministrske komisije, ki »vladajo« današnji Evropski gospodarski skupnosti. To je verjetno le eden izmed prispevkov, ki ga čutijo tudi sedanje države-članice in nekatere njihove vlade. Niso pa verjetno vse tega mnenja, posebno Francija gre še vedno preveč lastno pot.
Na nedavnem srečanju v Vidmu o evropskem federalizmu in vlogi deželnih in etničnih stvarnosti v Evropi je prišla do izraza skupna želja prisotnih, da bi Evropa vedno bolj upoštevala prav te silnice. Samo taka Evropa, ki bo resničen odraz celotne njene stvarnosti, tudi narodnostne, bo resnično avtentična in močna. Taka Evropa pa ne sme in ne more biti samo sedanja Evropa držav, postati mora Evropa dežel in narodov!
Spectator
Božji načrt o zakonu in družini Ekumensko potovanje v Dalmacijo,
Večni božji sklep (prim. Ef 1, 3 sl.) je, da bi bili vsi moški in ženske v Kristusu deležni božjega življenja in božje narave (prim. 1 Jan 1, 3, 2 Pet 1, 4). Oče kliče ljudi, naj uresničijo ta cilj skupaj z drugimi ljudmi in tako sestavljajo božjo družino.
Družina je posebej poklicana, da naj uresničuje ta božji načrt, saj je prva celica družbe in Cerkve. Svojim članom naj pomaga, da postanejo dejavni nosilci zgodovine odrešenja in obenem živa znamenja pri izvrševanju božjega načrta glede sveta.
Bog nas je ustvaril po svoji podobi in nam izročil poslanstvo, da rastemo, se množimo, napolnimo zemljo in si jo pod-vržemo (prim. Gen 1, 28). Da bi uresničila ta načrt, se mož in žena združita v najgloblji ljubezni v službi življenja. Moža in ženo kliče Bog, naj postaneta deležna njegove stvariteljske moči, ko prenašata dar življenja.
V	polnosti časov je božji Sin, rojen iz žene (Gal 4, 4), obogatil zakon s svojo zveličavno milostjo in ga naredil deležnega ljubezenske zveze, ki je zapečatena z njegovo krvjo. Kristusova ljubezen in podaritev Cerkvi in ljubezen ter podaritev Cerkve Kristusu sta vzor ljubezni in podaritev moža in žene. Zakonska zakramentalna milost je vir veselja in moči zakoncem. Kot delivci tega zakramenta delajo v Kristusovi osebi in drug drugega posvečujejo. Zakonci se morajo zavedati te milosti in navzočnosti Svetega Duha. Ljubljeni bratje in sestre, prisluhnite Kristusu, ki vam vsak dan govori: »Ko bi poznali božji dar!« (prim. Jan 4, 10).
Ta božji načrt nam daje razumeti, zakaj Cerkev veruje in uči, da je ljubezenska zveza in podaritev med zakonci, ki so se
povezali v zakramentalnem zakonu, trajna in nerazvezljiva. Je zveza ljubezni in življenja. Posredovanja življenja ni mogoče ločiti od zakona. Zakonsko dejanje, kakor uči enciklika Humanae vitae, mora biti človeško, celostno, izključno in odprto za novo življenje.
Ta božji načrt o družini pa morejo razumeti, sprejeti in živeti samo tisti, ki so doživeli spreobrnitev srca, to se pravi vrnitev k Bogu v globini svoje duše, ko so slekli »starega« in oblekli »novega« človeka. Ta klic k spreobrnitvi in svetosti je namenjen vsem ljudem. Vsi smo poklicani k božjemu spoznanju in božji ljubezni ter k izkustvu njegove navzočnosti v našem življenju; poklicani smo, naj najdemo svoje veselje v njegovi ljubezni, usmiljenju, potrpljenju, sočutju in odpuščanju; poleg tega pa še v medsebojni ljubezni, s kakršno nas je on ljubil. Možje in žene, starši in otroci so orodje in služabniki Kristusove zvestobe in ljubezni v različnih medsebojnih razmerjih. To je tisto, kar nareja krščanski zakon in družinsko življenje za pristno znamenje božje ljubezni do nas in Kristusove ljubezni do Cerkve.
Žrtev križa pa je prav tako kakor vsta-jenjsko veselje del vsakega življenja človeka, ki si prizadeva kot romar hoditi za Kristusom. Samo tisti, ki so se povsem odprli velikonočni skrivnosti, so zmožni sprejeti sicer težke, a ljubezni polne zahteve, kakršne nam nalaga Jezus Kristus. Če pa kdo zaradi človeških slabosti ne more popolnoma izpolnjevati vseh zahtev, naj nikar ne klone: »Naj ne izgubijo poguma, ampak naj se ponižno in vztrajno zatekajo k božjemu usmiljenju« (Humanae vitae 25).
(Iz poslanice zadnje škofovske sinode).
Bosno in Slavonijo
OKNO V DANAŠNJI SVET
Kako se Italijani oblačijo
Statistike pričajo, da je obleka finančni problem in stvar okusa. V letu 1980 so Italijani porabili za obleko 16 tisoč in 300 milijard lir. V to število ni všteta obutev. Na osebo pride povprečno 286.000 lir. Všteti so tudi dojenčki.
Vsota je vsekakor visoka tudi za današnje čase velikega potrošništva. Zato se zdi, da hočejo italijanski kupci varčevati na ta način, da se obračajo na manj zahtevne artikle kot so jeans, sport-wear, T-shirt. Jeansov so namreč prodali 33 milijonov parov, hlač sport-vvear 18 milijonov, T-shirt pa 26 milijonov. Tovrstna industrija ugotavlja, da gre tega blaga vedno več v promet. Zato tekstilna industrija opušča izdelavo klasičnega blaga in se usmerja v blago nove mode »casual«.
Mir je dar božji in stvar ljudi
Sv. oče je določil geslo prihodnjega Dneva miru, ki ga bomo obhajali 1. januarja 1982. Glasi se: »Mir je dar, ki ga je Bog zaupal ljudem«.
Mir je predvsem dar, kajti kar je dobrega, prihaja od Boga, Posebno še mir med ljudmi, med državami in mir z Bogom. Je pa zaupan ljudem, saj tudi od njih zavisi, ali hočejo živeti v miru ali v sporih in sovraštvu, v grehu ali v božjem prijateljstvu. Zato se moramo tudi ljudje boriti za mir vsak dan in povsod. V ta namen je potrebna dobra volja, kot so oznanili angeli na božično noč.
Sv. oče znova vodi molitev rožnega venca
Prvo soboto v septembru so poslušalci vatikanskega radia doživeli lepo presenečenje: ob večerni molitvi rožnega venca
se je oglasil sv. oče, ki je v Castelgandol-fu skupaj z verniki molil naprej rožni venec. To se ni več dogajalo od atentata nanj v mesecu maju. Tudi to je znamenje, da se sv. oče počasi vrača k normalni dejavnosti. Prihodnjič bo vodil molitev rožnega venca prvo soboto v oktobru.
4. oktobra papež znova na trgu sv. Petra
V	Vatikanu so napovedali, da bo na ro-žnovensko nedeljo 4. oktobra papež imel znova mašo na trgu sv. Petra. Tisto nedeljo bodo namreč slovesno razglasili pet novih blaženih in sv. oče hoče sam opraviti to slovesnost. Med novimi blaženimi sta dva Francoza (škof Alain de Solmini-hac, leta 1600, ter redovnica Claudine The-venet, leta 1800) in trije Italijani: Luigi Scrosoppi, ki je živel v Vidmu od 1805 do 1884; redovnica iz Genove Maria Repetto, umrla 1884, in usmiljeni brat dr. Riccardo Pampuri, umrl 1930, ki je nekaj mesecev živel tudi pri Sv. Justu v Gorici.
Luigi Scrosoppi je ustanovitelj redovnic Božje previdnosti (Divina Provvidenza), ki so nastanjene v goriški civilni bolnišnici in imajo svojo veliko redovno hišo v Kr-minu poleg cerkve Rosa mystica.
Velikodušnost severnoameriških katoličanov
Ameriška katoliška podporna ustanova je lani razdelila v pomoč potrebnim 325 milijonov dolarjev. Pomoč je šla v 70 držav in pomoči je bilo deležnih 14 milijonov ljudi. Posebno skrb je organizacija posvetila beguncem iz Kambodže in afriškim deželam, ki jih je prizadela izredna suša. Podporna organizacija dobiva sredstva iz vsakoletne nabirke po vseh župnijah v ta namen.
POSTANEK V OSIJEKU
Osijek je največje mesto v Slavoniji oz. Podravini. Ima pristanišče na Dravi, ki teče skozi mesto in je važno prometno, kulturno in industrijsko središče.
Glavni cilj našega obiska v Osijeku je bila velika, nova cerkev, posvečena bi. L. Mandiču, ki so jo zgradili hrvaški kapucini. Cerkev ni še docela končana, zato smo imeli mašo v kapeli, ki služi tudi za razna verska srečanja.
Tudi tukaj je spomin na p. Leopolda Mandiča zelo živ. Že pred vhodom v kapelo stoji njegov kip, v kapeli nad oltarjem visi njegova slika, vsenaokrog pa so razstavljene fotografije iz njegovega življenja: od mladih let v Hercegnovem pa do zadnjih dni v Padovi. Po maši smo v kratkem filmu prisostvovali svečanostim, ko je bil p. Leopold v Rimu razglašen za blaženega. Srečali smo se tudi z nekaterimi slovenskimi redovnimi sestrami, ki so bile našega obiska zelo vesele.
Popoldne smo se odpravili na obisk k drugi skupini slovenskih sester. To so usmiljenke iz reda sv. Vincencija in so se po vojni zatekle sem iz Slovenije, Zaposlile so se po bolnišnicah kot bolničarke in so to službo opravljale, dokler so jim moči dopuščale. Sedaj so večinoma doma, vendar še vedno obiskujejo bolnike po domovih in tudi drugače pomagajo potrebnim, ki prihajajo k njim po pomoč. Sestre so nas ljubeznivo sprejele, tako da smo se pri njih čutili res doma. Dr. Kosmač jih je v imenu vseh nas pozdravil, nakar smo jim poklonili knjigo »Lepa si, zemlja slovenska«. Razšli smo se kot stari znanci z željo, da bi se še kdaj srečali.
VOŽNJA PO PODRAVJU
Naslednje jutro smo se poslovili od Slavonije in se ob Dravi prek Varaždina usmerili proti Ptuju, še vedno nas je obdajala ravnina, saj smo se vozili prav blizu madžarske meje. Posebna značilnost te dežele so dolga naselja. Vsa stojijo ob cesti, pa tudi hiše so si med seboj močno podobne, skoro enake. Tako je bilo skoro do Ptuja. Pred Ptujem pa so postali kraji okrog nas drugačni. Ravnina je prešla v prijazne gričke s cerkvicami in starodavnimi gradovi. Že smo bili v Sloveniji.
PTUJ IN MARIBOR
Ptuj je najstarejše slovensko mesto in je bilo naseljeno že v predzgodovinski dobi. Ime je iz rimskih časov, ko se je imenovalo Poetovium. Z veličastnim gradom, cerkvami in samostani je eno izmed najbolj zanimivih v Sloveniji in slovi zlasti po mnogoštevilnih in raznolikih arheoloških najdbah.
Iz Ptuja smo popoldne odšli v Maribor, kjer smo obiskali stolnico in Slomškov grob. Stolnica stoji sredi trga, ki nosi ime po škofu Slomšku in je že prek sto let glavna mariborska cerkev, in sicer od časa, ko je Slomšek prenesel sedež lavantinske škofije iz Št. Andraža na Koroškem v Maribor. To je v veliki meri pripomoglo, da se je poleg verske ohranila na štajerskem tudi slovenska narodna zavest. Že takrat je Slomšek govoril tudi o ekumenizmu, kar je posebno prišlo do izraza pri tečajih slovenščine, ki jih je imel za bogoslovce v celovškem semenišču. Na kratko lahko rečemo, da kar je bil Strossmayer za Hrvate, to je bil Slomšek za Slovence.
Obiskali smo še cerkev sv. Cirila in Metoda v mariborskem predmestju na Te-znu, nakar smo se vrnili v Ptuj.
ZADNJI DAN POTOVANJA
Naslednji dan zjutraj smo pred povratkom obiskali še Ptujsko goro. Cerkev, ki se dviga na gričku nad rodovitnim Ptujskim poljem, je eden najlepših in tudi najdragocenejših umetnostnih spomenikov v Sloveniji. Nikjer drugje namreč ne najdemo na istem mestu v istem gotskem slogu združene toliko arhitekture, slikarstva in kiparstva kot ravno tukaj. Na glavnem oltarju je znamenita reliefna podoba Marije Zavetnice s plaščem, pod katerim kleči 81 oseb. V nekaterih se da spoznati razne osebnosti tedanje dobe.
V	tem romarskem svetišču smo imeli zaključno sv. mašo, nakar smo se popoldne prek Ljubljane vrnili domov.
Ekumensko potovanj^ je za nami. Veliko zanimivega smo slišali in videli. Prav bi bilo, da bi ekumenska misel med nami ostala živa in da bi v obliki medsebojne strpnosti in prijateljstva prišla do izraza tudi v našem vsakdanjem življenju.
M. Perat
Bralci pišejo
Zato prosimo naše naivne reformatorje, da se lotijo dela, za katerega so sposobni.
Š. J., Gorica
Op. ured.: Tudi nam se zdi, da je bolj prav, če ostane križev pot takšen, kot je, s 14 postajami. Morda bi kazalo dodati le še petnajsto o Jezusovem vstajenju, saj ima križanje svoje dopolnilo v vstajenju. Tudi bi bilo za krščansko pobožnost bolj koristno, ko bi križev pot bolj pogosto molili namesto da mislimo na njegovo reformo.
O križevem potu
Pobožnost križevega pota naj bi se iz-premenila, sem čital v eni zadnjih številk Katoliškega glasa. O tej zadevi je že pisala svoj čas tudi ljubljanska »Družina«.
Spreminjanje verskih pobožnosti, ki so že dolgo zakoreninjene v krščanskem ljudstvu, prinese vedno nepopravljivo škodo. Ne smemo pa misliti, da je pobožnost križevega pota nastala kakor' se je nekomu nenadoma zahotelo.
Sv. Duh je, ki vodi vernike, da ne zgrešijo prave poti. Če bi hoteli obdržati samo to, kar je v sv. pismu — torej samo to, kar naj bi bilo zgodovinsko trdno — bi ne smeli častiti Marije, brez madeža izvirnega greha spočete, in še manj Marijo soodrešenico človeškega rodu, o čemer danes nikdo ne dvomi, čeprav so bili teologi še nedavno nasprotnega mnenja.
Ni važno, koliko postaj križevega pota opravljajo naši verniki, važno je samo, s kakšno vero in s kakšno pobožnostjo jih opravljajo. Kdor torej vnaša dvom in zmedo v verske pobožnosti, je kriv pohujšanja svojega bližnjega.
Res ni v sv. pismu rečeno, da je Kristus padel trikrat pod križem in na tej poti srečal svojo Mater in Veroniko, ki mu je ponudila prt. Najdemo pa to potrjeno v videnjih Marije Valtorte. V treh spisih je do podrobnosti opisano trpljenje Jezusa in Marije. Sam papež Pij XII. je svetoval, naj se ti spisi natisnejo in širijo med verniki. Kaj hočemo več? Zadosti slabo pa je, da po 20 letih prve izdaje teh spisov do danes, ko imajo že Japonci izvleček teh v svojem jeziku, so spisi za slovenske vernike še vedno nepoznana dežela.
Kaj obrodijo nepremišljene reforme, vidimo pri molitvi Zdrava Marija... kakor molimo zdaj. Poprej smo rekli »češčena Marija«... V »Družini« so se verniki potožili, da jih ta nova beseda moti, kar je razumljivo, ker beseda »zdrava« ima v slovenščini dvoumen pomen, a tega ne sme bili v nobeni molitvi, če hočemo moliti v duhu in resnici, kar nas uči Kristus. Bi hoteli morda posnemati pogane, ki mislijo, da bodo z blebetanjem mnogih pa praznih besed poprej uslišani?
Papeška okrožnica
(nadaljevanje s 1. strani)
Brez dvoma, delo je stara stvar, tako stara kot je človek in človeško življenje na zemlji.
Splošno stanje človeka v sedanjem svetu, če ga presodimo in analiziramo po različnih zemljepisnih, kulturnih in civilizacijskih vidikih, zahteva, da odkrivamo vedno nov pomen človekovega dela in da se nakažejo nove naloge, ki se na tem področju postavljajo pred vsakega človeka, pred družino, pred posamezne narode, pred ves človeški rod in končno pred samo Cerkev.
ZANIMANJE CERKVE ZA SOCIALNO VPRAŠANJE
Odkar je izšla okrožnica Rerum nova-rum ni socialno vprašanje nehalo zanimati Cerkev. To dokazujejo številni dokumenti cerkvenega učiteljstva, ki so jih izdali papeži in drugi vatikanski koncil. O tem pričajo številne poslanice škofov. Nadalje pričajo znanstveni centri in konkretne apostolske pobude, bodisi na mednarodni ravni, bodisi na ravni krajevnih Cerkva. Težko je podrobno našteti vse dokaze živega zanimanja Cerkve in kristjanov glede socialnega vprašanja, ker so zelo številni. Kot sad koncila in glavno središče za koordinacijo na tem področju je papeška komisija Justitia et Pax (Pravičnost in mir); podobne komisije so tudi v okviru posameznih škofovskih konferenc. Pomenljivo je ime te ustanove: kaže, da moramo socialno vprašanje razglabljati v celotnem obsegu. Prizadevanje za pravičnost mora biti tesno povezano s prizadevanjem za mir v sedanjem svetu. V korist tej dvojni nalogi govori boleča izkušnja dveh svetovnih vojn, ki so v zadnjih 90 letih pretresle Evropo in delno druge kontinente. Za dvojno prizadevanje govori zlasti po drugi svetovni vojni nastala nevarnost atomske vojne in predvideno strašno samouničenje.
V	to so usmerjeni vsi dokumenti cerkvenega učiteljstva. O miru v svetu govori okrožnica Janeza XXIII. Pacem in terris (Mir v svetu). O razvoju socialne pravičnosti pa govorita okrožnici Rerum nova-rum in okrožnica Pija XI. Quadragesimo anno. Ti dve okrožnici razpravljata o pravični rešitvi delavskega vprašanja v okviru posameznih držav. Kasneje se obzorje razširi na ves svet. Okrožnic iMater et magistra (Mati in učiteljica) Janeza XXIII. in Populorum progressio (Napredek narodov) Pavla VI. ter konstitucija zadnjega koncila Gaudium et spet (Veselje in upanje) govorijo o pravični porazdelitvi zemeljskega bogastva. Obstoj razvitih in nerazvitih držav in kontinentov zahteva iskanje poti za pravičen razvoj vseh.
Problem dela pa je ključ socialnega vprašanja. O njem Cerkev stalno govori. S to okrožnico želi sv. oče vprašanje dela vsestransko poglobiti. Cerkev svoj socialni nauk zajema iz sv. pisma. Truditi se je treba, da postane človeško življenje vedno bolj človeka vredno (človeško) in v tem oziru ima človekovo delo osnovno in odločilno važnost.
S. Z.
			
France Dolinar, Rim
Cirilmetodijska okrožnica Leona XIII. (1880)	(11)
Zahvalno romanje katoliških Slovanov leta 1881 v Rim
Medtem pa je prošt Štulc iz Prage pisal proštu Jarcu, da se bodo Čehi in Poljaki z Dunaja 25. junija odpravili na pot v Rim po železnici čez Gradec in Ljubljano v Trst, odtam pa z ladjo v Jakin (Ankona), odtod pa spet z vlakom do Rima, kamor bi dospeli 28. junija; vabi Slovence, naj bi se skupaj s Hrvati v Ljubljani pridružili Čehom in Poljakom. Na naslov tajnika rimskega odbora, dr. Štefana Pavlickega, podvodjo v Poljskem zavodu poziva, naj se takoj pošljejo pesniški sestavki za slovansko akademijo, ki bo v Vatikanu. Rački pa je sporočil, da bo Strossmayer v hrvaščini imel panegirik pri sv. Klementu, »naj bi se kdo pripravil tudi za sloven-
skega, ako bode treba.«
Dne 6. junija je Danica prinesla, da iz Maribora s kanonikom Hergom pride sedem romarjev, iz Goriškega štirje, s Kranjskega dvanajst, več pa je dvomnih. čez teden dni je bilo upati na 30 do 40 romarjev; to število je Jarc naznanil v Rim kanoniku dr. čarnčiču, ki je imel na skrbi hrvaške in slovenske romarje. Toda Hrvati so šli v Rim na svoje, iz Zagreba so odpotovali že 21. zvečer, se ob pol treh ponoči peljali skozi Ljubljano v Trst. Slovenci so se pridružili Čehom in Poljakom.
PRIHOD ROMARJEV V LJUBLJANO IN TRST
Ljubljana je češkim, poljskim in rusin-skim (danes bi rekli ukrajinskim) romarjem ob njih prihodu v slovensko glavno mesto priredila 27. junija 1881 kar najbolj slovesen in nadvse prisrčen sprejem. Ob pol desetih je privozil na postajo »velikanski vlak okoli sedemsto romarjev«. Poleg udov Katoliške družbe so potnike pričako-
vali narodni voditelj vitez dr. Bleivveiss in več drugih poslancev, čitalniški pevci in Sokoli, ki so »častitljivi sprejem neizmerno povzdignili«.
Prvi je goste pozdravil prošt Jarc: »Bodite prav srčno pozdravljeni, bratje slovanski na zemlji slovenski!«, vstalo je navdušenje, »ktero popisati bi se zaman kdo trudil«, kot piše Danica. Prvi je Jarcu odgovoril »z neizmerno navdušenostjo« prošt štulc, za njim pa poljski prelat Stojalow-ski iz Krako\va.
Nato so romarji odšli v stolno cerkev, kjer jih je sprejel stolni prošt Jožef Zupan. Cerkev je bila v trenutku napolnjena romarjev in domačinov. Po maši, pri kateri so Čehi ubrano prepevali, je lwowski mitropolit Josip Sembratovič podelil blagoslov po slovanskem obredu. O kakršnikoli udeležbi ljubljanskega škofa Pogačarja ni poročil.
Po kosilu na kolodvoru, pri katerem »so se vrstili govori popotnikov in petje domačinov, v ktero so tudi gostje prav pri-
jetno posegali«, je splošna navdušenost še trajala, ko so potniki že vstopili v vozove in se je vlak začel pomikati med pozdravljanjem in klici. Mnogim Ljubljančanom je bilo žal, da se niso spriglasili za romanje. S tem vlakom je odšlo osemdeset Slovencev na pot v Rim.
Med slovanskimi romarji so se hitro razvili prijazni pogovori. Bogoslovcu Andreju Kalanu, kasnejšemu znanemu »gospodu prelatu«, je poljski sopotnik, ko so se vozili čez Notranjsko in Kras, tožil, kako žalostno se je voziti čez tako kamenite kraje in hvalil rodovitna poljska tla. Andrej Kalan je odgovor imel takoj pri roki: tudi ti kraji na Krasu so bili nekoč rodovitni, sedanje pustote je kriva beneška sekira.
Tudi v Trstu ,tedaj v enaindvajsetih odstotkih slovenskem mestu, so bili slovanski romarji sprejeti z bratovsko ljubeznijo. Vkljub pritisku italijanskega liberalizma, ki se je zaletaval zlasti v škofa Dobrilo, se je na kolodvoru zbralo veliko Sloven-
cev, ki so slovanskim bratom zapeli dobrodošlico, v govorih jih pa pozdravili zastopniki društva Edinost. Tržaški Slovenci so gostom s slovanskega Severa priredili razvedrilni večer na »Monte verde« in poskrbeli za prenočišča. O ljubljanskem in tržaškem sprejemu udeležencev slovanskega romanja v zahvalo za Leona XIII. ciril-metodijsko okrožnico so poročali tudi rimski katoliški listi.
IZ ANCONE V RIM
Naslednji dan, 28. junija, zjutraj so romarji na dveh ladjah odpotovali v Ancono. Bili so slabo sprejeti; župnik Primož Peterlin je prejel celo kamnene pozdrave v prsa — čas antiklerikalnega razpoloženja po zasedbi Rima. Mnogo jih je skočilo v Loreto. »Zdelo se mi je, da je to mesto gnezdo hudobnih ljudi,« je sodil eden izmed njih. Ko so se jim v Anconi pridružili še romarji iz Dalmacije ,so se odpeljali v Rim, kamor so prispeli 29. junija.
Na rimskem kolodvoru jih je čakal dr.
Kdo je komu sodnik?
Prejeli smo s prošnjo za objavo:
Oglašam se v zvezi s člankom »Kdo je kriv?«, ki ga je objavil dr. Lojze Škerl v 35. št. Katoliškega glasa z dne 3. septembra 1981. Očitno je avtor omenjenega članka razumel moja razmišljanje »Ali je res kriva samo družina?« (Katol. glas, št. 34, 27. avgust 1981) kot osebno žalitev ali vsaj žalitev stanu, kateremu pripada.
Žal mi je, da je tako, kajti moj namen ni bil koga obsojati, še manj pa postavljati sebe za sodnico. Želela sem le opozoriti na pomanjkanje pri nas izvenšolske pastorale za mladostnike v obliki mladinskih verskih skupin, ker mislim, da je prav to pomanjkanje eden izmed glavnih vzrokov verske mlačnosti naše mladine. Pri tem pa sem, vsaj tak je bil moj namen, skušala pregledati tudi ostale vzroke tega pojava in med temi omenila tudi duhovnike. Mislim, da moje besede niso bile žaljive. Bile so le sad mojih opazovanj in konkretnih stikov z župnijsko stvarnostjo.
V	svojem prispevku sem med vzroki o-menila tudi celotno župnijsko skupnost in mlade same, ker se mi zdi, da je za rešitev tega problema potrebna odprta in strpna debata o tem z vsemi člani cerkvenega občestva.
Dr. Škerl je v članku »Zakaj jih ni?« (Katol. glas, št. 31, 30. julij 1981) analiziral predvsem vprašanje odgovornosti družine pri verski vzgoji otrok in omenil še nekatere negativne dejavnike kot sta televizijo in javno mnenje. Jaz pa sem se v svojem prispevku ustavila predvsem pri osebnem verskem problemu mladostnika, ker ‘sem tudi sama pred nekaj leti doživljala versko krizo in občutila potrebo po verskem znanju, ki jo še danes čutim, saj mora kristjan rasti v veri in se v njej izpopolnjevati skozi vse svoje življenje.
K sreči mi je bilo takrat dano, da sem lahko razvila odprt dialog z duhovnikom, ki mi je na moji poti k Bogu veliko pomagal. Mnogim mladim pa ne uspe ustvariti sproščenega odnosa z duhovnikom. Prepuščeni so samim sebi, posebno če ne obiskujejo več šole po obveznem osemletnem izobraževanju in izgubijo tako vsako možnost nadaljnjega duhovnega oblikovanja. Kako naj torej njihova vera dozori iz otroške v zrelostno in osebnostno vero, če nimajo pravega okolja, v katerem bi lahko sproščeno spregovorili o svojih problemih?
Zavedam se, da je pri nas veliko težav za uresničitev mladinskih verskih skupin, posebno ker primanjkujejo za to usposobljeni duhovni voditelji in mlajši duhovniki sploh. Nekaj pa bi bilo mogoče vredno poskusiti: lahko bi se ustvarilo večje mladinsko versko občestvo, ki bi povezovalo več župnij določenega geografskega področja.
O tem, kako naj bi delovala ta občestva, se seveda lahko vsakdo pouči v »vsakem dobrem učbettiku za pastoralno bogoslovje«, kot ugotavlja dr. Škerl, ko govori o mojih nasvetih duhovnikom, čeprav je dejansko šlo le za ugotovitve in predloge celotni verski skupnosti in ne le duhovnikom.
Mogoče pa bi mladi v takih skupinah le razvili osebnejši odnos z Bogom, ki jim morda pri šolskem pouku ni vedno mogoč. Verjetno bi bila v takih skupinah tudi mladinska pastorala bolj življenjska, bolj usmerjena v skupno reševanje mladostnikovih problemov ter v konkretno uvajanje v župnijsko življenje, še najbolj pa bi se s takimi skupinami okoristila delavska mladina, ki trenutno nima na razpolago nobene oblike verskega izobraževanja in vzgajanja.
S svojim osebnim zgledom pa na žalost dr. Škerlu še ne morem pokazati, kako
naj se vse to izvrši, ker sem po izkušnjah in po letih še premlada, čeprav me dr. Škerl ima, ne vem iz kakšnih virov, že za zelo staro študentko, ki je svojo šolsko maturo opravila že pred 50 leti, in ker strokovno za to tudi nisem usposobljena.
Kot kristjanka pa, ki si šele gradi pot k Bogu in ki mora sebe stalno preizkušati tudi zaradi okolja, v katerem preživlja velik del svojega študija, sem čutila in čutim dolžnost, da se odzovem vabilu, ki ga je sam dr. Škerl izrazil ob koncu svojega članka »Zakaj jih ni?«.
Sedaj pa lahko le ugotavljam, da je nesmiselno prositi za pomoč, če te pomoči nočemo sprejeti, predvsem pa če ne dopustimo, da bi lahko vsakdo izrazil svoje mnenje. Ali potemtakem lahko sploh še govorimo o krščanski strpnosti?
Študentka
Pripis uredništva. Pokazali smo gornje pismo dr. Škerlu. Dejal nam je, da še vedno meni, da ni prav, če se ob vsaki priložnosti odgovornost za dogajanje v Cerkvi pripisuje predvsem duhovnikom. Ni pa vzel pisma »študentke« za osebno žalitev. Nasprotno, bil je vesel, da se je na njegov članek oglasila. In si želi, da bi se še kdo. Seveda pa se mu zdi pravilneje, da se vsakdo tudi podpiše kot to dela on. Potem ne bo prišlo do spodrsljaja, kot je bil njegov, da je pismo pripisal študentki, ki naj bi svojo šolsko maturo opravila že pred 50 leti. Do tega zaključka je prišel iz stila pisma in izraženih misli, ki jih je že večkrat slišal in bral s strani neke druge starejše osebe. Vsekakor prosi mlado »študentko«, naj mu ne zameri, če je odkrito, morda nekolikanj ostro, povedal svoje stališče.
Poleg tega prosimo znova, naj se dopisniki pod članek podpišejo s pravim imenom. Ce pa ne želijo, da pride v javnost njihovo ime, naj dodajo šifro ali psevdonim. Uredništvo namreč mora vedeti, kdo so sotrudniki. Tukaj sramežljivost ni na mestu.
Kamenčki
Nabrežina
Smrt 23-letne Gabrijele Micheli, dne 21.
septembra, je pretresla vso vas. Ker je njena bolezen na ledvicah zahtevala drag zdravniški poseg v Belgiji, je pred nedavnim skoraj vsa vas radovoljno zbrala večjo vsoto denarja v velikem upanju na ozdravljenje. Operacija se je sicer posrečila, a kmalu se je bolezen poslabšala in srce ji je odpovedalo. Njenega pogreba se je udeležilo veliko ljudstva, zlasti mladine, ki je z mašo (latinsko), molitvami in cvetjem vsaj nekoliko omilila hudo bolečino staršev in sorodnikov, katerim izrekamo sožalje in božjo tolažbo; pokojni Gabrijeli pa želimo večno mladost pri Bogu.
Strežniški izlet 8. septembra je imel kot cilj hrib Sv. Lenarta nad Samatorco. Udeležilo se ga je 20 dečkov iz Nabrežine in Mavhinj. Najprej smo pomolili v cerkvici, potem pa med potjo z dolgimi palicami odganjali strah pred lisicami... Na vrhu smo tekmovali v teku čez zapreke, ocvrli dve »frtalji« in se končno ustavili pri gostilni za sladoled.
V	osnovni šoli »V. šček« je letos 55 učencev. Najmočnejši je 4. razred (16), do-čim jih je v prvem razredu le 6. V srednji šoli »I. Gruden« je 125 učencev, lani pa 117. Nujno je bilo razdeliti prvi razred na tri paralelke. Topla voščila za srečen potek, za bogato setev in končno žetev vsemu učnemu osebju in učencem.
Repentabor
Tudi letos so strežniki iž repentaborske župnije bili za nekaj dni na oddihu v planinah. Enajst fantov je župnik Tone Be-denčič peljal za pet dni na Pokljuko, kjer so bili v salezijanski koči. Posebno doživetje je bil vzpon na Triglav, s katerim je župnik presenetil fante že dan po prihodu na Pokljuko. Tudi najmlajši so zmo-
gli napor in bili tako deležni lepot slovenskih Alp in so se s hojo okrepili za zimske mesece, ko je manj priložnosti za telesne preizkušnje. Glavni namen pa je bilo pravo prijateljsko vzdušje, s katerim se je skupina strežnikov z novimi močmi zlila v pravo skupnost s svojim župnikom.
RAZNE NOVICE
O darovih za sv. mašo
Pred začetkom svetovnega evharističnega kongresa v Lurdu je odbor francoskih škofov izdal posebno izjavo o smislu in pomenu darov, ki jih verniki prispevajo za sv. mašo, kadar želijo, naj bi jo vernik opravil po njihovem namenu. Da ne bi prišlo do kakšnih zlorab, škofje po posameznih deželah določajo višino tega daru (štipendij). Ob tem, ko se maša o-pravi še posebej v vernikov namen, vernik nekaj prispeva za Cerkev, zlasti za duhovnika, da lažje opravlja službo.
V	dnevih evharističnega kongresa naj bi se poživila vera v presveti zakrament in sveto daritev. Zato naj bi verniki utrdili v sebi tudi pravo pojmovanje teh darov za mašo. Škofje pravijo, da dar za mašo po posebnem namenu ni plačilo za sveto daritev, pa tudi ne za duhovnikovo o-pravilo, pač pa način, kako se vernik s sveto daritvijo tesneje poveže. Bog vidi njegovo žrtev in njegovo prizadevanje za sveto daritev, je vesel njegove vere v božje usmiljenje in dobroto. Ko se tista maša — kakor vsaka maša — daruje v imenu krščanske skupnosti za rešitev vernikov in zveličanje človeštva, za žive in umrle, vernikov dar za mašo pomeni pridružitev tem namenom, obenem pa prošnjo za njegov posebni namen.
Francoski škofje poudarjajo, da pomenijo darovi za mašo tretjino ali četrtino dohodkov francoskih duhovnikov in se
brez njih ne. bi mogli dostojno preživljati. Podobno je po mnogih drugih deželah. Ti darovi prinašajo duhovnikom tudi določeno samostojnost v božji službi in skrbi za ljudi.
Ljudsko štetje v Italiji
V	prihodnjem oktobru bo v Italiji ljudsko štetje. To se vrši vsakih deset let. Navesti bo treba statistične podatke kot bodo v nedeljo 25. oktobra. Državljani bodo dobili posebne vprašalne pole, ki jih bo treba izpolniti. Štetje bo zajelo tudi go-skodarsko stanje v državi. Zato bodo morale odgovoriti na razna vprašanja tudi gospodarske ustanove in organizacije.
Posebne težave glede štetja so nastale v deželi Južna Tirolska-Tridentinska. Tam bo namreč istočasno tudi narodno štetje: vsakdo se bo moral izjaviti, h kateri narodnosti se prišteva. Za otroke bodo glasovali starši. V tej deželi so pa tri narodnosti: Nemci, Italijani in Ladinci. A dočim v bocenski pokrajini za Ladince ni težav, so te nastale v pokrajini Trident. V tej pokrajini namreč zakon ne predvideva, da biva tam tudi ladinska narodna skupnost. Zato se je mogoče izjaviti le za italijansko oz. nemško narodnost. Ladinci so vsled tega nevoljni in so šli protestirat na deželno vlado v Tridentu.
Kot znano, smo Slovenci v Italiji odklonili narodno štetje, ker nimamo zaupanja, da bi poteklo pošteno in po resnici,
Živi jugoslovanski revolucionarji v pozabi
Ob smrti Aleša Beblerja (umrl je letos) je Bojan Štih zapisal tudi tole: »Mislim, da se je pisalo leto 1969, ko sem ga srečal pred glavno pošto v Beogradu. Veselo sva se pozdravila in pogovor je stekel o tem in onem. Nenadoma pa mi je rekel: "Pomisli, kako kruti smo do starih revolucionarjev. Pretresen sem in jezen. Te dni sem zvedel, da neki najin sobojevnik in prijatelj pošilja samemu sebi telegrame, pisma in vabila za zborovanja, mitinge in preda-davanja. To pa počne le zato, da bi svojim otrokom in znancem prikril, kako so nanj pozabili, in dokazal, da je še živ v organizmu revolucije. Zato vse to počenja, da ga ne bi otroci in bližnji zaničevali in ga uvrščali med odpisane.” Poslovila sva se in Aleš Bebler ni videl, kako so mi silile solze v oči, ko sem stopil za vogal ulice.«
Ne samo ob tem primeru, pač pa še mnogokrat se je sam Aleš Bebler zavedal, da je tudi sam kot revolucionar odpisan, odkar je leta 1963 moral zapustiti diplomatsko službo in se počasi začel umikati v naravo, kjer je bil tudi kot tujec in begunec v državi, ki jo je dolga leta zastopal kot ugleden diplomat.
Utegnil je še napisati in izdati svoje spomine pod naslovom »Cez drn in strn« (Koper 1981). Spomini so ponekod napisani s toplino, drugod ponavlja danes nevzdržne trditve npr. glede cerkljanske tragedije, ko piše: »Peti tečaj (partijske šole) se je preselil v Cerkno, kjer je vojska obljubljala popolno varnost. Pa se je zgodila nesreča, ki je najbolj pekoč spomin vse vojne, zame in še za marsikoga. S pomočjo bele garde so Nemci šolo napadli na zvit in predrzen način, tako da je padlo veliko naših« (str. 135). Noben resnicoljuben človek ne bo danes več trdil, da je Nemce pripeljala v Cerkno »bela garda«.
Na drugih mestih so spomini močno olepšani tako, da nimaš vtisa, kako krvava je bila revolucija med vojno. Le med vrsticami lahko razbereš, da je bil boj za boljšo mejo proti Italiji in Avstriji izgubljen zato, ker je bila takrat Jugoslavija
v	sovjetskem taboru.
Silen porast prebivalstva v Indiji in v Hongkongu
V	Indiji živi po zadnjem ljudskem štetju 680 milijonov ljudi, za 19,2% več kot leta 1971, ko jih je bilo 550 milijonov. Na tisoč moških pride 935 žensk. Starostna doba življenja se je dvignila od 46 na 54 let. 36 % prebivalstva je še nepismenih.
Angleška kolonija Hongkong pa ima trenutno 5.017.000 prebivalcev. Pred 80 leti jih je bilo komaj 300.000. Polovica prebivalcev je mlajša od 25 let.
Bistre oči
V	nedeljskem Primorskem dnevniku poroča Stojan Spetič, kako so se vpisovali v družinsko posvetovalnico v Rojanu. Pra-
vi	namreč, da so se vpisovali 80-letni oboževalci melonarske liste, razne tercijalke, slovenska dekleta s Krasa in celo nune. To svoje poročilo je seveda izkoristil za priporočilo, naj vpisani volijo predstavnice »naprednih« ženskih organizacij.
Tovariša Spetiča prosimo, naj nam posreduje — če je mogoče — fotografijo zbrane družbe, ki je čakala na vpis v družinsko posvetovalnico, in naj nam razloži, kakšna je razlika med katoliškimi konservativci in napredneži, kakor jih on pojmuje. O vsem tem smo namreč v Katoliškem glasu le premalo pisali.	š.
Kruh kot krma za živino
Delavci pekarne Žito Zagreb so opravili kontrolo nad prodajo kruha v času od 52 do 100 ton črnega kruha, polbelega od 52 do 100 ton črnega kruha, polbelega pa do 52 ton dnevno. Ta poraba je daleč nad evropskim povprečjem, zato se jim je zdelo sumljivo, kam kruh gre. Ugotovili so, da kmetovalci z njim krmijo živino in ga kupujejo po trgovinah v večjih količinah. Po izračunih so samo na območju zagrebške pekarne v zadnjih treh mesecih pokrmili za 35 milijonov dinarjev svežega kruha. Do tega je prišlo, ker so cene krmil znatno dražje.
Pa recite, da naši sosedje ne gospodarijo dobro.
—xyz
Zastrupitev z zdravili
Zdravnik največkrat opazi zastrupitev z zdravili pri ženskah: v glavnem so to zdravila proti bolečini (analgeziki) ali dandanes še bolj zdravila proti duševni tegobi (psihotropi). Mnogokrat so to tudi zdravila predpisana po zdravniku, pri katerih pa pacient v izjemnem duševnem stanju mnogokrat in to brez premisleka čvrsto preseže predpisano dozo.
Ugotovljeno je, da vzame preko polovice takih bolnikov preko mere neko zdravilo zaradi duševne neuravnovešenosti; zalo je primemo, da ob njem stoji odgovoren družinski član, ko bolnik posebno v akutni fazi zdravljenja jemlje zdravila. Želeti bi bilo, da se za akutne primere zdravljenja bolezni uvede zakon, ki lekarnarju ne bi dovoljeval prodaje zdravil za čas preko enotedenskega zdravljenja.
Kot smo videli, nastanejo zgoraj navedene zastrupitve predvsem pri neuravnovešenih osebah, ki marsikdaj z zastrupitvijo iščejo samomor.
Družinski zdravnik, psihiater ali drugi specialist, bi morali strogo pretehtati vsako nenormalno čustveno stanje pacienta, predno mu predpišejo nekatera zdravila. Ko pa so ta predpisana, se zahteva skrbna pažnja nad pacientom za ves čas zdravljenja.
Nadalje bi moralo priti v veljavo pravilo, da družinski zdravnik tedensko pregleda domačo omarico zdravil in odnese vse, kar se mu zdi primerno, da odnese!
Dobro je, da to vemo, da ne pride do smrtne zastrupitve z zdravili.
Dr. A. K.
  mm h     umu .......................................................................................................
Porast indijskih katoličanov
V Indiji je število katoličanov od leta 1977 dalje poraslo od devet na enajst milijonov. Cerkev ima 130 škofov, ki so skoraj vsi Indijci. Tujih misijonarjev je 800. Razveseljivo pa je dejstvo, da 1.500 indijskih duhovnikov in redovnikov deluje v drugih deželah, zlasti v Afriki.
lUlIllllllllllllllllltUllllHllllllllllllIllUIlhlllllllllllllllllllIHnilllllllllltllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllUlllllllllllllllll
»KATOLIŠKI GLAS« V VSAKO SLOVENSKO DRUŽINO!
Ivan Crnčič, »jako blaga in prijazna duša«, pravi Daničin dopisnik J. Lavtižar, in jim odkazal stanovanja. Dr. črnčič, zadnji nad-pop kolegiatnega kapitlja pri Sv. Hieronimu, je dobro poznal Slovence, študiral je namreč v Gorici, tudi staro cerkveno slovanščino, ki je bila v goriškem semenišču učni predmet, dokler je avstrijska vlada 1870 ni odpravila. Na Dunaju je bil Miklošičev učenec, po odhodu Račkega Strossmayerjev slavistični svetovalec v Rimu. Med študijem v Gorici je pisal v »Novice«. Škof ni postal, ker je bil preveč slovanskega mišljenja.
SLOVENSKI UDELEŽENCI ROMANJA
Prvega slovanskega romanja v Rim se je udeležilo 87 Slovencev in Slovenk (po 2D 9. vinotoka 1881). S Slovenci ni bilo nobenega škofa, kakor tudi ne s Čehi in Slovaki. Edini, ki bi se zanj moglo pričakovati, da bi se šel zahvalit za »Grande TOunus«, je bil ljubljanski škof Janez Zla-toust Pogačar, kajti goriški nadškof Goll-
mayer se je nahajal v svojem 94. letu, mariborski škof Stepišnik je izhajal sicer iz slovenskega rodu in je spoštoval Slomška, toda osebno je bil nemško orientiran, tržaški Juraj Dobrila se je moral ozirati na visoko starost (naslednje leto je umrl) in na zagrizeno nasprotovanje italijanskega javnega mnenja. V Celovcu je bil za naslednika Wieryju, Slomškovemu učencu, 30. marca imenovan koroški Nemec Peter Funder, ki niti ni znal slovensko.
Anton Koblar, tajnik škofa Pogačarja, v svojem dopisu Danici (8. julija) iz Rima poroča, da so med slovenskimi romarji »štirje gg. kanoniki in štirje gg. dekani«; to so bili imetniki najvišjih cerkvenih stopenj med udeleženci romanja. Iz Maribora sta šla z romarji kanonika Frančišek Kosar, ki ga še pred kratkim dunajska vlada zaradi preveč poudarjenega slovenstva ni hotela predlagati cesarju za škofa, učenec Slomškov in ohranjevalec Slomškove miselnosti, in Lovro Herg; iz Ljubljane stolni župnik kanonik Anton Urbas; iz
Kopra kanonik Pauman. Med dekani sta bila dva iz ljubljanske škofije: starološki Matej Kožuh, ki je prevzel vodstvo slovenskih romarjev, in Jože Kogej iz Idrije, iz mariborske Lovro Potočnik iz Gornjega grada, iz goriške Peter Kobal iz Šempetra pri Gorici.
Med 43 duhovskimi romarji se nahajajo iz slovenske kulturne in politične zgodovine znana imena: Slomškov učenec Matija Majar Ziljski, »župnik in pisatelj v Celovcu«, velik panslavistični entuziast, ki je 1864 v Pragi izdal v vzajemnem »slovanskem« jeziku pisan životopis »Sveti Ciril in Metod«, leta 1867 je šel kot »Slovenec cestujoči v Moskvo« na slovansko etnografsko razstavo; mariborski cerkveni zgodovinar Matej Slekovec; Ivan Belec, prvi slovenski sociolog, tedaj mlad bolehen kaplan na Igu (posvečen 1879); tedanji »bogoslovec v Ljubljani« Andrej Kalan, prihodnji Jegličev generalni vikar po odstopu svetniškega Janeza Flisa.
Starološkega dekana Mateja Kožuha ne
omenja niti Erjavčeva kvazi-zgodovina slovenskega »katoliškega gibanja«, četudi je vidno posegal v svoj čas. Pripadal je h kanonika Kramarja krogu tako imenovanih »strogokatoliških«. V imenu loške dekanije je »kot možu, ki se ne priklanja sedanjemu liberalizmu« poslal proštu in po Vidmarjevem odstopu kapitulamemu vikarju ljubljanske škofije, Jožefu Zupanu zaupnico za govor ob umeščenju škofa Pogačarja 1875, v katerem je Zupan novemu ljubljanskemu škofu, ki je bilo zanj znano, da se ne izogiba priklonom in uklonom liberalizmu, dal za zgled Tomaža Hrena in Antona Martina Slomška.
Med laiki je v kulturni zgodovini omenjen Jožef Levičnik, učitelj in župan v Železnikih, stari slovenski romar, ki je leta 1863 poromal v Velehrad. Imetnik najbolj vidnega političnega pooblastila je med romarji bil Ivan Kukovec, deželni poslanec iz Ljutomera.
Glede na stan so med romarji imeli večino duhovniki: 43, kmetov je bilo 12, dru-
gih podeželanov 8, več je bilo meščanov: 24, kar kaže na položaj v naših mestih pred vdorom liberalizma; iz Ljubljane jih je poromalo 17 (štirje industrijci, med njimi Kristina Bernard, ustanoviteljica kar-mela na Selu), iz Trsta prav tako 17 (med njimi Marija Kalister, žena znanega slovenskega posestnika in podjetnika); ni bilo nobenega meščana iz Maribora, Celovca in Gorice. Med 15 romaricami so bile
v	večini meščanke: kar dvanajst.
Po pokrajinski pripadnosti so glavnino romarjev delali Kranjci: 50, iz Štajerske jih je bilo 14, seznam Zgodnje Danice navaja kot Goričane 8 udeležencev, za Tržačane prav tako 8, za Istrane dva. Iz Koroške sta se slovanskega romanja poleg Majarja Ziljskega udeležila še dr. Anton Miiller, stolni kaplan v Celovcu, in Simon Inzko, župnik v Podkloštru. Z Markom Žižkom, župnikom v Beltincih, je bila zastopana najbolj vzhodna slovenska pokrajina, nikogar pa ni bilo iz najbolj zahodne.	(Se	nadaljuje)
Podgora
Rožnovenska procesija. Podgorska župnijska skupnost organizira za nedeljo 4. oktobra ob prazniku rožnovenske Matere božje vsakoletno procesijo z Marijinim kipom.
Ob 8. uri zjutraj bo maševal novomaš-nik Danilo Lisjak iz Zalošč pri Dornberku in podelil novomašniški blagoslov. Procesija bo ob 14.30. Govoril bo dr. Kazimir Humar. Po procesiji bo koncert godbe na pihala iz Nabrežini, ki bo sodelovala tudi med procesijo. Za zaključek bo Praznik štrukljev z domačo kapljico in bogat srečolov za misijone.
Novomašnik Danilo Lisjak bo isti dan ob 10. uri maševal na Placuti. Vabljeni!
Lepe in manj lepe ob novem šolskem letu
Najprej lepe novice. V Krminu so odprli nov otroški vrtec za slovenske otroke. Vpisanih je 12 otrok. To daje upanje, da se bo v doglednem času odprla slovenska osnovna šola tudi v Krminu.
V	Vermeglianu (Ronke) imajo letos dva razreda osnovne šole. Obiskuje jih osem otrok. Dobili so tudi novo učiteljico, ki stanuje v Tržiču.
Doberdobsko didaktično ravnateljstvo je dobilo novega didaktičnega ravnatelja. Do sedaj je vodil to ravnateljstvo dr. Milan Brešan kot poverjeni ravnatelj, sedaj je to mesto dobila dr. Mirka Brajnik, ki je zmagala redni natečaj za ravnatelje osnovnih šol. Čestitamo.
Na trgovski šoli »Ivan Cankar« imajo letos v 1. razredu paralelko, tako da je skupno sedem razredov. Zavod »Z. Zois« pa ima dva razreda, prvega in drugega.
Manj lepe novice so predvsem upadanje števila vpisanih otrok v otroške vrtce in v prvi razred osnovnih šol. Zmanjšani vpis je v prvi vrsti posledica upadanja rojstev. Zato imamo ta čudni pojav, da v nižjih srednjih šolah vpisi rastejo, v vrtcih in osnovnih šolah pa upadajo, čez nekaj let bo seveda začelo upadati tudi število dijakov v srednjih šolah. Še pozneje bo upadalo število mladih delavcev. Ob vsem tem bo rastlo število ostarelih. Če gremo po tej poti, kdo bo čez 20-30 let delal? Morda upokojenci? Ali Indijci?
Težave so tudi s šolskimi poslopji. Oba trgovska zavoda in otroški vrtec, ki so nameščeni v poslopju v ul. Vittorio Venelo, bodo morali poslopje zapustiti in se preseliti drugam, ker je lastnik poslopje prodal in mora do konca leta biti izpraznjeno. Odgovorni se ogrevajo za rešitev, naj bi se obe šoli preselili v poslopje malega semenišča, kjer so že slovenske šole. S potrebnimi adaptacijami bi bilo mogoče dobiti tam vse potrebne prostore. Vendar je nerodno se seliti med šolskim letom.
Osnovna šola iz Pevme še vedno gostuje v Gorici, ul. Brolo, ker poslopje v Pevmi še dolgo ne bo popravljeno.
SKPD »Mirko File j«
Zdi se skoro neverjetno, da slovensko katoliško prosvetno društvo v Gorici sla-
vi	letos 30-letnico obstoja. Na zadnjem občnem zboru društva je na to obletnico opozoril predsednik Viktor Prašnik. Dejal je: »Dne 28. marca letos je poteklo 30 let, odkar je bilo ustanovljeno naše društvo.« Bilo je prvo takšno društvo na Goriškem po zadnji vojni. Njemu so se pozneje pridružila še druga po vaseh. Pobudnik društva je bil pokojni prof. Mirko Filej. V priznanje njegovemu prosvetnemu delu se je društvo po njegovi smrti poimenovalo po njem. Isti profesor je bil tudi pobudnik, da se je ustanovila Zveza slovenske katoliške prosvete, potem ko so se ustanovila še druga prosvetna društva in pevski zbori.
Goriško prosvetno društvo je v 30 letih življenja opravilo veliko kulturno poslanstvo med goriškimi Slovenci. O tem bo verjetno društvo samo kaj več izpričalo v morebitni jubilejni brošuri, ki bi bilo prav, da izide, saj se sicer na opravljeno delo pozabi.
Tudi danes je društvo delavno, čeprav nekoliko drugače kot v začetku. V sklopu društva se goji predvsem petje. V okviru društva namreč delujeta dva pevska zbora: mešani »Lojze Bratuž« in mladinski zbor »Kekec«. Poleg tega skrbi društvo za glasbeno šolo, ki jo vzdržuje že deveto leto. Iz te šole so že izšli nekateri mladi organisti in tudi prva diplomiranka za solo petje. Upanje je, da jih bo z leti še več. Društvo skrbi tudi za predavanja in dramsko dejavnost posebno z organizira-
njem raznih gostovanj iz Slovenije in Koroške.
Na zadnjem občnem zboru je bil izvoljen novi odbor, ki šteje 12 članov. Med njimi so nekateri novi in mladi člani. Pretekli teden se je novi odbor konstituiral. Za predsednika je bil znova potrjen Viktor Prašnik, za tajnico je bila izvoljena Klara Gorian; za glasbeno šolo bo še naprej skrbel Silvan Kerševan ob pomoči dveh drugih odbornic. Razdeljena so bila tudi ostala mesta v odboru. Novemu odboru želimo obilo uspehov v korist našega ljudstva.
Razstava gob v Gorici
Goriška gobarska družina je ob sodelovanju goriške občine pripravila bogato razstavo gob, ki je bila odprta v nedeljo in 20. in ponedeljek 21. septembra. Na stojnicah pokritega goriškega zelenjavnega trga je bilo razstavljenih nad 300 vrst gob, ki so jih člani gobarske družine in drugi ljubitelji nabrali v raznih krajih naše dežele. Veliko so jih našli tudi v Sloveniji in nekatere vrste so prišle tudi od drugod. Razstavo, ki jo je v nedeljo zjutraj odprl odbornik Damjan Paulin, si je ogledalo veliko število ljudi. Tudi številne šole so pripeljale učence, da si ogledajo to koristno pobudo.
Gobarstvo je bilo in je še v naših krajih zelo razširjeno, saj so obsežna področja, tostran in še zlasti onstran meje, zelo bogata na gobah. Goriški trg vsak dan obiskuje mnogo nabiralcev gob, nekateri za lastno porabo, večina pa je takih, ki po predpisanem pregledu gobe drago prodajajo. V večernih in nočnih urah pa je v Gorici pravo trgovanje na debelo z gobami, ki prihajajo z onstran meje.
Da bi preprečila nenačrtno nabiranje in uničevanje gob, je deželna uprava pred kratkim izdala zakon, ki točno določa, koliko gob se lahko nabere, in organe, ki izdajajo dovoljenja za nabiranje. Posebne pristojnosti imajo gorske skupnosti in občine na področjih, ki so na tem zainteresirane.
Tudi goriška občina je z županovim odlokom določila, da je treba prinesti na pregled na trg gobe v zračnih in pletenih košarah in s tem preprečila uporabo plastičnih vrečk, ki niso primerne za nabiranje gob.
DAROVI
Za Katoliški glas: Filip Vidmar, Anglija
10.000	lir.
Za Alojzijevišče: Viktor Tominec, Cleveland 40 dol.; Julka Gorenjšek, Cleveland
10	dol. in Kati Burjes, Cleveland 20 dol.
Za cerkev sv. Ivana v Gorici: Sonja in Mirjam v spomin M. Paglavec 20.000 lir.
Za Pastirčka: nabirka otrok šole v Bo-Ijuncu v šolskem letu 1980-81 lir 110.00.
Za kočo sv. Jožefa v Žabnicah: Vida in Alojz Lipanje ob 4. obletnici smrti Ivana Vetrih 10.000 lir.
Za cerkev v Pevmi: Anica Perat v spomin brata Ivana 50.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: družina Cvelbar ob obletnici smrti Saškota in tete Avrelije 50.000; Anton De Bernardi ob 38-letnici smrti sina Giordana 20.000; Marija Švab
v	spomin na sina Ivana 10.000; ista namesto cvetja na grob Mihele Furlan 10.000; N. N. 4.000; Stojan Sosič, cerkveni pevec, ob poroki z Marijo 50.000; N. N. 10.000; Danila Žerjal-Levstik ob prvi obletnici mamine smrti 20.000; N. N. za cvetje ob Marijinem shodu 20.000; N. N. v isti namen 20.000; N. N. za stroške Marijinega shoda 10.000. Pri znamenju sredi vasi se je nabralo 7.700 lir.
Za uboge: N. N., Opčine ob poroki
10.000 lir.
Družina Sirk ob 13. obletnici smrti Pe-pija Sirka in Milene Mikulus: za Katoliški glas, Zavod sv. Družine, Alojzijevišče, Našo pot in za cerkev pri Subidi po
10.000 (skupno 50.0001 lir.
Za cerkev v Nabrežini: Petrovčič 6.000; Zandomeni 6.000; Šavli 6.000; Frankovič 3.000; Gon 3.000; Jazbec 5.000; Rudež 4.000; Gruden 5.000; N. N. 3.000; Budin 2.000 lir.
Za slovenske misijonarje: N. N. 100.000 lir.
Za novo cerkev: Antonio Bucik, S. Co-lombano 10.000 lir.
V	spomin Josipa Pahorja: Diomira in Drago Bajc 30.000 lir za Društvo slovenskih izobražencev.
Za misijone: Pina Tavčar ob smrti Antona Berginc 10.000 lir.
Vsem plemenitim dobrotnikom Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
Veliko molitveno srečanje mladih v Stični
V	soboto 19. septembra je v Stični 6.000 mladih iz Slovenije in zamejstva napolnilo veliko cerkev in hodnike cistercijanskega samostana. Prišla je tudi skupina mladih iz Zagreba in Reke. Srečanja se je udeležil Roger Schutz, ki vodi zbirališče mladih različnih veroizpovedi s celega sveta v francoski vasi Taize.
Vse jutro je bilo zbiranje, v baziliki pa priprava s prepevanjem, molitvijo, obvestili. Ob 10. uri je nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar vodil somaševanje ob somaševanju mariborskega škofa dr. Franca Krambergerja in škofa Leniča. Somaše-valo je tudi okoli 180 duhovnikov.
Ob koncu maše so o živi vključitvi mladih v Cerkvi spregovorili vsi škofje, sti-ški opat in brat Roger.
Nadškof Šuštar je poudaril, da ima veliko zaupanje v mlade kristjane. Zato naj se zavedajo, da imajo veliko odgovorno nalogo za prihodnost Slovencev, kajti narod z vero ali pada ali raste.
Škof Kramberger je govoril o poslanstvu občestev mladih. Kristjani smo posta-
li	ne zato, da bi nam v življenju bilo lepše in lažje, pač pa zato, da mu damo pra-
vi	pomen in vsebino. Biti član krščanskega občestva, pomeni biti človek upanja.
Škof Lenič je pozval mlade, naj se navdušeno vključijo v življenje družine in župnije ter postanejo njuni aktivni živi nosilni stebri...
Stiški opat Nadrah je obrnil svoje misli k Mariji, ki je Slovencem vedno stala ob strani. Zato naj se mladi ne ustrašijo, ko bo treba upogniti ramena pod križem življenja.
Preproste besede brata Rogerja so se vsem vtisnile v srce. Dejal je med drugim tudi tole: »Ko obiskujem razne skupnosti po Evropi, čutim, kako ljudje vedno bolj lezejo v duhovno puščavo. Toda vseeno sem prepričan, da obstaja upanje. Nekateri mladi, in vedno več jih je, iščejo resnico. Iščite jo tudi vi, mladi Slovenci! Ta popolna resnica pa je v Kristusu. Vse rane človeštva lahko zdravite vi mladi s spravo z vsemi in doslednostjo Kristusu.« Nekaj stavkov je povedal v slovenščini. Ob koncu govora je brat Roger napra-bil čudovito gesto. Obrnil se je k skupinici ženic, ki so stale spredaj med mladimi: »čestitam vam, da ste toliko let vztrajale in ste zgled tej mladini. Vztrajale ste petdeset, šestdeset in več let, zato zaslužite, da vam poljubim roke in jih stisnem v zahvalo.«
Mladi so povečini stali med vso mašo in govori kar čez dve uri. Po maši smo se po določenem redu zbrali v majhne skupine. Tam smo skupaj obedovali in se pogovarjali o pripravljenih vprašanjih ter brali sv. pismo. Nekoliko je nagajalo vreme. Po drugi strani pa je bil to božji dar, saj nas je to še bolj povezalo.
Ob 16. uri smo imeli bogoslužje božje besede z govorom brata Rogerja ter pogovor z njim. Čutili smo, da so njegovi odgovori na naša vprašanja prihajali iz bogatega duhovnega zaklada. Sledilo je če-ščenje križa s petjem, do mraka. Nato odhod z bogatimi doživetji, saj smo se srečali z bratom Rogerjem, ki je simbol evropske edinosti Cerkva, s škofi — stebri edinosti slovenske Cerkve ter mladimi iz vse Slovenije in zamejstva. Veliko mladih je ostalo pri molitvenem bedenju za prenovo slovenske mladine še pozno v noč.
Udeleženec
KATOLIŠKI GLAS list za kritične bralce
Prepovedano kopati nove vinograde
V	Evropski gospodarski skupnosti je že preveč vina. Nastaja kriza, ki jo Italijani že občutijo, saj Francija ne pusti več uvažati italijanskega vina iz južne Italije. Kljub ukazu Evropske vlade še niso izpraznili nekaj ladij sicilijanskega vina, ki že nekaj tednov čakajo v pristanišču Sete v južni Franciji.
Da bi omilili preveliko obilico vina, je Evropska gospodarska skupnost sprejela sklep, da se do 30. novembra 1886 ne smejo več kopati novi vinogradi. To prepoved je potrdila tudi rimska vlada z zakonskim dekretom 18. februarja 1980. Vendar prepoved dopušča nekatere izjeme zlasti za priznana vina D.O.C. Vsekakor je za nove vinograde treba imeti dovoljenje deželnega ravnateljstva za kmetijstvo s sedežem v Vidmu, via C. Percoto 16. Tam je mogoče dobiti tudi vsa potrebna pojasnila. Prepoved je stroga, saj so za kršilce predvidene težke denarne globe.
OBVESTILA
Seja ZCPZ (Združenja cerkvenih pevskih zborov) v Gorici bo v ponedeljek 28. septembra ob 20.30 v Katoliškem domu (sejna soba).
Slikar Rudolf Saksida je pripravil svojo retrospektivno razstavo, ki bo v prostorih goriškega Avditorija. Razstava bo odprta v soboto 26. septembra ob 18.30.
Maša za slovenske vernike v Ronkah bo v nedeljo 4. oktobra ob 11.30.
Pri kapucinih v Gorici bo nedeljska sv. maša za Slovence od nedelje 27. septembra ves pozimski čas ob 19. uri.
Občni zbor ŠZ 01ympia - Gorica bo v četrtek 1. oktobra ob 19.30 v mali dvorani Katoliškega doma - Predsednik.
Nabirka za Marijanišče na Opčinah bo na Tržaškem to nedeljo 27. septembra po vseh cerkvah, kjer je slovenska služba božja.
Slovenska Vincencijeva konferenca bo
proslavila sv. Vincencija in začela novo delovno leto s sv. mašo 1. oktobra ob 17. uri pri šolskih sestrah pri Sv. Ivanu v Trstu. Vabljeni člani, sodelavci in prijatelji.
Slovensko stalno gledališče v Trstu razpisuje abonma za sezono 1981-82. Vpisovanje abonentov od 22. do 30. septembra pri blagajni Kulturnega doma v Trstu, ul. Petronio 4.
SSG - Trst vabi k vpisu v baletno šolo. Sprejemajo se dosedanje učenke ter kandidati in kandidatinje, starejši od 6 let. Vpisovanje v upravi SSG-Trst, ul. Petronio 4.
SSG - Trst vabi za vpis za prvi in drugi letnik gledališke šole. Vpisovanje do 30. septembra v upravi SSG, ul. Petronio 4 in v Gorici na sedežu ZKD, ul. Croce 3.
Narodna in študijska knjižnica v Trstu prireja Levstikove dneve v Kulturnem domu v Trstu 28., 29. in 30. sept. ter 1. oktobra. Predavanja bodo vsak dan ob 18.30.
»Odprta meja« - slovenski informacijski program koprske televizije bo od ponedeljka 28. septembra oddajal 17-minutni dnevni pregled mednarodnih in italijan->ko-jugoslovanskih dogodkov ter primorske stvarnosti z obeh strani meje in to vsak dan od ponedeljka do petka ob 13.30 ter ponovitev ob 15.30. Prvi televizijski dnevnik za primorsko področje za zamejske Slovence bo spremljal čerturni program. Začeli bodo z rezijanskimi pravljicami, ki jih je pripravila ljubljanska TV.
Nove poštne pristojbine
S 1. oktobrom stopijo v veljavo povišane poštne pristojbine. Za Italijo: pisma do 20 gr 300 lir, priporočena 900 lir, ekspresna 1.600 lir; razglednice 200 lir; brzojavke do 10 besed 2.000 lir, za vsako nadaljnjo besedo 50 lir; tiskovine do 50 gr 150 lir. Za inozemstvo: pisma do 20 gr 400 lir .priporočena 1.300, ekspresna 2.200 lir; tiskovine do 20 gr 150 lir, do 50 gr 200 lir.
Na Sveto goro!
Na rožnovensko nedeljo 4. oktobra bodo verniki iz koprske škofije poromali na Sveto goro. Ob 10. uri bo daroval sv. mašo g. škof dr. Janez Jenko.
Spored od 27. sept. do 3. okt. 1981
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 9.45 Praznična matineja.
11.00 Mladinski oder: »Mali dudar«. 11.30 Nabožna glasba. 12.00 Narodnostni trenutek. 14.10 Šport in glasba ter prenosi z naših kulturnih prireditev.
Ponedeljek: 8.10 Radijski mozaik. 10.10 Koncert. 11.30 Zdravilna zelišča; kulturne aktualnosti; intervju. 13.20 Primorska poje. 14.30 Otroški kotiček. 15.30 Don Kihot.
16.00 Z besedo in glasbo po svetu. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Operna glasba.
18.00 Odnos današnjega sveta do naravnega okolja .
Torek: 8.10 Radijski mozaik. 10.10 Koncert. 11.30 Kulturne aktualnosti; četrtkova srečanja; kratek skeč. 14.30 Otroški kotiček. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Solist z orkestrom. 18.00 »Postelja in ogledalo«. Igra.
Sreda: 8.10 Radijski mozaik. 10.10 Koncert. 11.30 Pomisleki; slovenska poezija; razgovor z zdravnikom. 13.20 Zborovska glasba. 14.30 Otroški kotiček. 14.50 Danes smo izbrali. 15.30 Don Kihot. 16.00 Orkester RTV Ljubljana. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Klavir; Primorska poje; Roža mogota.
Četrtek: 8.10 Radijski mozaik. 10.10 Koncert. 11.30 Zanimivosti; na počitnice; moj konjiček. 14.10 Skladatelj-dirigent. 14.30 Otroški kotiček. 14.50 Danes smo izbrali. 15.30 Portreti naših igralcev. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Skladbe za zbor in orkester; četrtkova srečanja.
Petek: 8.10 Radijski mozaik. 10.10 Koncert. 11.30 Naši nepoznani bratje; sprehod po naravnih parkih in botaničnih vrtovih; razgovor z enologom. 13.20 Primorska poje. 14.10 Folklorni odmevi. 14.30 Otroški kotiček. 14.50 Danes smo izbrali. 15.30 Don Kihot. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Umetna glasba raznih narodov; sodobne slovenske novele.
Sobota: 8.10 Radijski mozaik. 10.10 Koncert. 11.30 Kulturne aktualnosti; izseljeniški trenutek; kratek skeč. 14.10 Sobotno srečanje. 14.30 Otroški kotiček. 16.00 Portreti. 16.15 Zimzelene melodije. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Poslušali boste; Primorska poje. 18.00 »Snubec«. Igra. 18.30 Priljubljeni motivi. 18.45 Vera in naš čas.
Novi samostani klaris v Afriki
Klarise imajo v Afriki že 22 samostanov. Leta 1979 je prišlo 14 klaris iz Mehike v Angolo in ustanovilo naselbino pod imenom Naša afriška Gospa. Letos se pripravljata dve drugi skupini klaris, da u-stanovita naselbine v Angoli. Ena skupina bo prišla iz Mehike, druga pa iz Španije.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 300 lir, osmrtnice 250 lir, k temu dodati 15 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
ZAHVALA
Ob izgubi našega predragega moža in očeta
Humberta Marušiča
se zahvaljujemo gg. A. Lazarju in A. Prinčiču za pogrebne svečanosti, pevskemu zboru »Fantje izpod Grmade«, vsem, ki so se ga na kateri koli način spomnili ter vsem vaščanom, ki so velikodušno prispevali za družino.
Žena in otroka
Sabliči, 18. septembra 1981
KMEČKA BANKA
Ustanovljena leta 1909
GORICA	Korzo	Verdi,	51
Telefon 84206 - 84207 - 85383 Telefon menjalnice; 83909 Telex 460412 AGRBAN
VSE BANČNE USLUGE MENJALNICA
RAZPOLAGAMO Z VARNOSTNIMI SKRINJICAMI