Stari Poetovio.
Predaval dr. Vladimir T r a v n e r.
(Nadaljevanje in konec.)
Prvi ptujski škof, ki nam je znan, je bil sv. Viktorin. Sv. Hieronim, ki je živel malo pozneje (v 4. stoletju), nam poroča, da je bil sv. Viktorin rodom Grk ter da je napisal v latinskem jeziku več knjig zoper poganske modroslovce in krivoverce, kakor tudi razlage nekaterih knjig stare zaveze, evangelija sv. Mateja in apokalipse. Umrl je mučeniške smrti v Poetoviju ob začetku Dioklecijanovega pregajanja dne 2. novembra 303. Ker je bil pristaš nauka, da bo Kristus pred poslednjo sodbo prišel zopet na zemljo in ustanovil 1000 letno posvetno državo, ga niso vsi škofije priznali za svetnika. Njegov naslednik je bil Aprijan, ki je umrl okoli 1. 343. Posebno znamenit je bil Julijus Valen9, ki je bil Ari-janec in ki je bil ptujski domačin. Pri volitvah (takrat je škofe volila cerkvena občina) je zmagal nad katolikom Markom. Pripoveduje se, da so mu do zmage pripomogli arijanski Goti, ki so v tem času udrli v Panonijo. Kmalu na to pa ga je „narod", očividno ka-
toliki, pregnal, nakar je odšel Julij Valens v Italijo, kjer je umrl okoli 1. 376. Njegov naslednik je bil že imenovani Marcus, ki je umrl okoli 1. 381.jZnjim preneha vrsta nam znanih ptujskih škofov, ker se poznejši škofje pri koncilih, kakor v Gradežu (572—557) in v Meranu (589—590) več ne imenujejo. Zdi se, da se je škofija Poetovio prenesla pozneje v Tedeno v Istriji.
Ob času preseljevanja narodov pa je krščanstvo v Ptuju za več kot 200 let popolnoma ugasnilo.
Da bi v tej dobi živeli v Poetoviju slično kakor posebno v Karnuntumu tudi židje, ni dokazano, izključeno pa to ni, posebno za čas, ko je Julijan odpadnik pregnal žide v Panonijo. Izraelski spomeniki, kakor posebno plošča s hebrejskimi črkami na mestnem stolpu segajo v rani srednji vek.
Slednjič si oglejmo ptujsko okolico sedanjih časov. Mestni okraj, ki je mejil na okraj Vavaria, Flavia Solva in Celea, je bil mnogo večji kakor sedanji politični okraj. Obsegal je celo Ptujsko polje od Pragerskega do varaždinske okolice. Haloze, Slov. gorice do Mure, kjer se je nahajala Zomilja pri Cezanovcih še v mestnem okraju. Mogoče so spadale   pod  mestni  okraj tudi Varaždinske
Toplice, kjer je mestna občina Poetovio leta 161—198 postavila vodnim vilam svetišče. Najvažnejše kraje smo imenovali že pri opisu cest. Seveda eo bile obljudene tudi Haloze t. j. colles (griči) in Slovenske gorice, ki pa niso imele posebnega imena. Do preseljevanja narodov je bil okraj obljuden vsaj tako, kakor ob času prvega rimskega štetja 1. 754.
V začetku rimskega gospodstva je veljala dežela za malo rodovitno z neugodnim podnebjem, posebno vsled obširnih gozdov in močvirij. Cassius Dio, ki je bil okoli 200 cesarski namestnik v Panoniji, opisuje življenje v temnih barvah : olja ni, vino je najslabše vrete, ječmenovo pivo je pijača za reveže. Ni torej čuda, da so ti prebivalci, ki nimajo prav ničesar, tako izvrstni vojaki. Okoli 1. 350 pa je veljala Panonija že za bogato deželo, posebno na živini in žitu, ki sta se izvažala posebno v Italijo. Slov. gorice in Haloze so bile že od nekdaj obrasle z vinsko trto. Cesar Probus torej ni bil, kakor je to mnenje splošno razširjeno, začetnik vinarstva v naših krajih, temveč je le nadomestil slabo trsje z boljšim.
Kmetje so bili svobodni ter so živeli skupno v vaseh (vici, castella), ki so imele omejeno avtonomijo, ali pa posamezno na svojih posestvih. Mnogo posestev, posebno pa
_    2    —
v Halozah in na Pohorju so bila last mesta in meščanov. Obdelovali so ta posostva sužnji. Semkaj so hodili tudi meščarii na letovišča, kakor je bilo to pri Rimljanih splošno priljubljeno. Kar se tiče življenja, nam cene sicer niso znane, vsekakor pa je bilo življenje vsaj do Dioklecijana zelo ceno. To blagostanje je propadlo ob času preseljevanja narodov. Sv. Hieionim toži okoli 1. 378, da so postale naše pokrajine bivališče divjih živali.
Državljanske pravice je dobilo kmečko prebivalstvo še le okoli 1. 212, ko jo cesar Karakala podelil vsem prebivalcem rimske države državljanske pravice, tako da so od tega časa prebivali v državi samo državljani, sužnji in maloštevilni Nerimljani, kakor n. pr. Perzijci itd.
Romanizaciji in krščanstvu se je kmečko prebivalstvo upirale dalje kakor meščanstvo. Ker pa meščani posebno pa uradniki večinoma niso bili vešči domače ilirsko-keltske govorice, se je moral seseda kmet, ki je imel opraviti z meščani in uradniki, na trgu in v uradih vsaj za silo priučiti latinščini. Tudi so pospešili romanicacijo kmečki sinovi, ki so stopah v vojaško službo. Marsikak tukajšnji kmetski fant je v vojaški službi prehodil vso
rimsko državo ter se boril v vseh 3 tedaj znanih delih sveta. Ko pa je prišel slednjič domov, se je sramoval svojega pokolenja ter se čutil že povsem Rimljana. Kljub temu pa so se stara ilirska-keltska imena ohranila še skoro do 4. stoletja. Okoli 1. 300 pa je bil že ves okraj popolnoma porimljanjen. Mnenje L). Žunkoviča, da nas spominjajo na to davno dobo še latinska imena, ki so se v tukajšnjem okraju ohranila, kakor n. pr. Jas, Špes, Flakus in dr. ni pravilno, ker so ta imena nastala oči vidno še le v času humanizma ; verjetno pa je, da se v žilah marsikaterega izmed nas pretaka še ilirsko-keltska in rimska kri.
Po tisočletnem obstanku je slednjič podlegla viharjem preseljevanja narodov rimska država. Ta je sedaj največja in najpopolnejša tvorba človeškega duha in človeške sile, ker je obsegala ter stoletja hranila malodane ne ves tedanji kulturni svet država, o kateri je okoli 1. 150 po Kr. zapisal Grk Aristides pomembne besede: „Rim mora večno vladati; to je želja sveta, kjerkoli bivajo ljudje. Kajti odkar vlada Rim, sta prenehala prepir in ljubosumnost narodov. Kako krasna sta red in zakonitost! Ves svet je sedaj sličen obdelanemu vrtu." Iz razvalin te   države se je
na temelju rimsko-grške kulture razvilo novo življenje. Poznejši rodovi niso ustvarili ničesar novega več, temveč so dopolnjevali in izpopolnjevali samo to, kar sta ustvarila ogromni rimski duh in grška izobrazba, pol: na lepote in poezije. V mnogih ozirih tudi poznejši rodovi niso prekosili stare kulture. Večjega kakor rimsko pravo in krasnejšega kakor dela grških umetnikov ne more ustvariti več človeški duh. Tako živi duh antike vedno neupognjen in nepremagan naprej in bo živel, dokler bo bival na tem planetu človeški rod.
Če se smejo primerjati male stvari z velikimi, velja isto o Poetoviju, ki je delil okroglo 500 let svojo usodo z Rimom ter doživel z njim dneve sijaja in sreče pa tudi propadanja in umiranja. Z rimsko državo se je zrušil tudi stari Poetovio. Iz njegovih razvalin in ostankov pa je kmalu vzklilo zopet novo življenje, naš sedanji Ptuj. Tudi tukaj so poznejši rodovi samo hranili in množili dedščino, ki so jo sprejeli od Rima.
Za to pa se še vedno z živim zanimanjem in vročo ljubeznijo obračamo nazaj v to davno, davno dobo zgodovine našega mesta.