ZGODOVINA ZA VSE 79 NEKI EKSORCIST, NEKA VAŠKA SKUPNOST IN NEKI MIKROZGODOVINAR Giovanni Levi: Nematerialna dediščina, Živ- ljenjska pot piemontskega eksorcista iz XVII. stoletja, Studia humanitatis, ŠKUC, Filozofska fa- kulteta, Ljubljana, 1995, 237 str. Noben od prednikov Giovannija Battista Chie- sa, župnika vikarja v majhni piemontski vasici Santena, ni bil eksorcist. Vseeno pa je nekoč za- čel blagoslavljati bolnike z mrzlico: ozdraveli so, njegova slava pa je začela naraščati. Vse več ti- stih, ki so po njegovih besedah zaupali v Boga, je ozdravil, drugim pa ni bilo pomoči. To množič- no izganjanje duhov je seveda vzbudilo pozor- nost cerkvenih oblasti, ki so ga poklicale na za- govor v Turin, kamor pa je 13. julija 1697 priro- mala tudi "velika truma ljudi, in bila je čedalje večja, in mnogi med njimi so bili pokveke, gr- bavci in še drugače pohabljeni ljudje, z vozom oziroma dvokolico, polno rogovil oziroma ber- gel." (str. 18) Ker naj bi izganjal duhove iz obse- denih in uročenih bolj iz nevednosti kot iz zlo- be, so mu le prepovedali nadaljnje eksorciranje in ga izpustili na prostost. Vendar pa je kljub prepovedi še bolj intenziv- no nadaljeval s svojo dejavnostjo, dokler ga niso 16. avgusta spet aretirali, ga zopet spustili na prostost in čez tri mesece proti njemu sprožili sodni postopek. Obtožba je zbrala številna pri- čevanja neuspešnega zdravljenja ljudi in živali. Vendar tudi obramba ni držala križem rok, kajti previdni Giovanni Battista si je vestno zapisoval svoje paciente in njihove bolezni, predvsem pa je dal pri notarju zbrati overovljena pričevanja krajevnih veljakov o uspešnosti svojega zdrav- ljenja. Ker preiskovalci niso odkrili očitne here- zije, temveč le zlorabo eksorcistične dejavnosti, so mu spet prepovedali eksorcirati in mu odvze- li položaj santenskega dušnega pastirja. Takšna je kratka zgodba, ki jo je iz razpoložlji- vih virov razbral Giovanni Levi. Avtor ni namera- val le čim bolj izčrpno opisati življenjske poti Giovannija Battiste, temveč mu je njegov življe- njepis zgolj pretveza za raziskavo družbe majhne vaške skupnosti v vasici Santena, izbrane čisto po naključju. Njegov namen namreč ni pisanje lokal- ne zgodovine, temveč mikrozgodovine "s pou- darjenim zanimanjem za metodološke proble- me, povezane s poklicem zgodovinarja." (str. 7) Pojem mikrozgodovina si jasno zoperstavlja svoj protipol - makrozgodovino, zgodovino, ki hoče zaobjeti čim širšo zgodovinsko danost. Vendar mikrozgodovina ne zmanjša le pogleda na raziskovani predmet, ne daje le zaslužene po- zornosti malemu človeku, temveč makrozgodo- vino razglasi za delno resnico, za resnico, ki je nepopolna brez pogleda od spodaj. Na ta način je hierarhija med mikro- in makrozgodovino preprosto odpravljena. Tako lahko mikrozgo- dovina v svoje raziskovalno polje ujame tudi ti- ste danosti, ki jih makrozgodovina ne vidi, če- prav jih zaobsega, s čimer lahko mikrozgodovi- na drastično predrugači prejšnja spoznanja. Kmečka družba starega režima se tako ne po- kaže kot konzervativen, vase zaprti svet, ki ga spreminjajo udarci usode, prihajajoči iz zuna- njega, "velikega" sveta, ki se jim ne more upreti, lahko se jim le prilagaja, pri tem pa ne more iz lastne anahronistične kože. Prav knjiga Giovan- nija Levija bo tako pokazala, da kmečka družba ne ugaša pod udarci centralizirjoče se države in uveljavljajočih se tržnih odnosov, temveč sta lo- kalna družba in centralna oblast v stalnem konf- liktu, iz katerega pa oba izideta spremenjena. Kmečki svet, njegove skupine in posamezniki so imeli lastno racionalno strategijo, ki "se ni izražala le v odporu proti novi družbi, ki se je čedalje bolj širila, temveč je bila usmerjena k ak- tivnem preoblikovanju in uporabi družbenega in naravnega sveta." Posamezniki tako s pomoč- jo selektivne in omejene racionalnosti delujejo "kot plod kompromisa med subjektivno žele- nim in družbeno zahtevanim vedenjem, med svobodo in prisilo." (str. 12-13) Poleg nove spoznavne ravni pa je bil eden glavnih namenov mikrozgodovine tudi iskanje novih spoznavnih postopkov. "Nova določitev predmeta in - gre le za narobno stran istega - iz- delava novih gledišč sta zahtevali nova orodja" (str. 218-219), ki jih je potrebno stalno izumljati na novo. Potemtakem ni nič čudnega, da je prav italijanska mikrozgodovina, katere viden pred- stavnik je tudi avtor pričujoče knjige in ki se je pričela bohotiti s koncem sedemdesetih let, dala tako velik pomen ne le prikazu avtorjevih rezul- tatov, temveč prikazu celotne produkcije knjig, vseh težav, dvomov in ovir in s tem tudi orodij, ki jih je uporabljala pri svojem delu. Tako je po- VSE ZA ZGODOVINO 80 ZGODOVINA ZA VSE stopal tudi Levi, ko je obdeloval župnijske regi- stre, notarske akte, katastrske podatke in še mnoge druge dokumente, s pomočjo katerih je sestavil obsežno prozopografijo prebivalcev va- si Santena. Posameznih življenjskih zgodb pa mu ni uspelo sestaviti le s pomočjo posamezne- ga vira, temveč je vire med seboj spretno preple- tal, predvsem pa je pustil, "da red raziskovanja dominira nad redom dogodkov." (str. 15) Vendar, koliko je bralcu to nenehno spozna- vanje postopkov in problemov, ki mučijo zgo- dovinarja pri njegovem delu, lahko sploh v po- duk in kaj šele v zabavo? Jasno je, da bralec s svojimi pripombami ne more sodelovati pri us- tvarjanju knjige, temveč jih pisec lahko le upo- števa pri svojem nadaljnjem delu. Prav zastavlja- nje novih vprašanj pa je namen italijanskih mi- krozgodovinarjev. Toda, kdo bo usodi zastavil nova vprašanja?! Povsem navadni bralci, ki tu in tam preberejo kakšno zgodovinsko delo? Ne, kajti oni niso vajenci velikega mojstra zgodovi- nopisja, temveč le uporabniki njegovih del. Kaj pa zgodovinarji? Ti že, toda ne vsi, temveč le oni, ki materiale, ki jih obdeluje, natančno poznajo. Krog bralcev, ki lahko postavijo primerna vpra- šanja in na katere apelira avtor, je tako lahko se- stavljen le iz ozkega kroga "posvečenih", ostale pa avtor vodi po svoji delavnici, jim jo razkazuje, gladalci pa se čudijo njegovi spretnosti in mo- drosti. Avtor seveda ni nameraval pisati narativ- ne zgodovine, temveč je bralcu le hotel približa- ti način zgodovinarjevega dela. Če mu je to uspe- lo, bo najbolje, da vsakdo preveri sam, vendar naj se zaveda, da rezultati zgodovinarjevega dela po mukotrpnem sestavljanju drobcev podatkov iz serije virov "dajejo zadovoljstvo, ki se morda ne prenaša avtomatično na bralca." (str. 66) Sedaj pa je že čas, da se vrnemo k našemu ek- sorcistu. Poglejmo si nekaj razlag, zakaj je eksor- ciranje Giovannija Battista Chiesa množica tako navdušeno sprejela. Na prvi pogled je uspeh nje- govega zdravljenja posledica vpletanja nadnarav- nih vzrokov, torej demonov, s čimer naj bi bil bli- zu takratnemu načinu zdravljenja, pri katerem so nadnaravni vzroki v enakovredni druščini z na- ravnimi, družbenimi in osebnimi. Vendar pa je uspeh dosegel ravno zato, ker za bolezni ni nava- jal mnogoterih vzrokov, temveč tako kot medici- na le enega, čeprav nadnaravnega in torej zuna- njega, kjer človekova lastna krivda in pokora ni- sta tako poudarjena, kot bi si želela cerkev. S tem sta medicina in eksorcizem postala drug od dru- gega odvisna dvojčka. Kjer je namreč odpove- dala naravna razlaga, je nastopila nadnaravna, ki je tako opravičila neuspeh medicine kot tudi ob- stoj eksorcizma. Chiesovo zdravljenje je zato us- pešno, ker prinaša preprosti, nadnaravni odgo- vor na vse gromozanske težave vojnih devetde- setih let 17. stoletja, ko so štirje jezdeci Apokalip- se neusmiljeno vihrali po deželi v spremstvu vi- harjev in snega, kar je povzročilo družbeno in psihološko krizo negotovosti. Na neznano novo in neobvladljivo krizo, ko je prihodnost postala nepredvidljiva, je Chiesa ponudil en, vsem ra- zumljiv vzrok, ter tako poskusil poenostaviti raz- burkani svet, ga narediti zopet predvidljivega in s tem za množice zopet varnega. In prav oblike povezav med družinskimi jedri, ki so tvorile različne sorodstvene fronte, so bile eden pomembnejših strateških elementov pri ustvarjanju varnosti v vaškem družbenem svetu. Da, ustvarjanje varnosti, kajti to ni bila družba, ki bi se na milost in nemilost prepuščala tradiciji, ki bi bila ohromljena od negotovosti in zato po- vsem pasivna, nepripravljena na vsakršno tve- ganje. Res je, da so se takrat zavedali nepredvi- dljivosti dogodkov, kajti na voljo so imeli le omejene informacije o družbeno aktivnih silah, kar je med ljudmi povzročalo občutek negoto- vosti. Vendar pa je kljub temu izboljšanje pred- vidljivosti in tako aktivno povečanje varnosti negotove poljedelske in družinske usode os- novna strategija družbenih odnosov. Trden garant proti negotovi usodi je bilo zavez- ništvo med družinskimi jedri, ki ne stanujejo sku- paj, so pa povezana z vezmi krvnega sorodstva ali svaštva ali z odnosi fiktivnega sorodstva, večino- ma po moški liniji. S takšnim razumevanjem dru- žine se Levi postavi nasproti tistim raziskavam o družinah, ki družino pojmujejo le kot reziden- cialno enoto skupaj bivajočih posameznikov. Za- pleten kompleks družinskih povezav je avtor ra- ziskal na primeru sloja oskrbnikov, močno ho- mogene družbene skupine, katere vedenje pa je značilno tudi za višje in nižje sloje. Raziskal ga je na primerih treh oskrbniških sorodstvenih front, ki na videz enotno pojasnujejo družbeno situaci- jo v vasi, čeprav se pojasnitve vendarle delno raz- likujejo od družine do družine, oziroma od kom- pleksnosti njihovih povezav, ki omogočajo boljši spopad z negotovo prihodnostjo. Ključ do njihovega preživetja in uspeha je naj- različnejše sodelovanje med več družinskimi je- dri, ki priznavajo avtoriteto družinskega pogla- varja, večinoma moškega, izbranega po starosti VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 81 ali kako drugače. Ni pa se vsako jedro ukvarjalo z oskrbništvom, temveč so se ukvarjala z različ- nimi, vendar dopolnjujočimi dejavnostmi, zlasti z malim posestništvom, zaradi česar so nepre- stano kopičili manjše kose zemlje, čeprav celot- na posest nikoli ni presegla obdelovalne zmož- nosti posameznega jedra. Ko pa zaradi nezmož- nosti to ni bilo več mogoče, so začeli posojati denar. Te različne dejavnosti so sorodstveni fronti omogočile, da se je v času krize lahko na- slonila na zemljo in tako preživela. Krizo zaradi odpovedi najemne pogodbe nekemu jedru pa so lahko prebrodili tako, da je oskrbništvo prev- zelo drugo jedro. Če pa majhna kompleksnost sorodstvene fronte ni dovoljevala hitrega me- njavanja položajev določenih jeder, je postala toliko bolj pomembna klientelna odvisnost od plemiča, ki je bil lastnik zemlje. Poleg oblikovanja različnih sorodstvenih front je iskanje predvidljivosti in s tem varnosti močno prisotno tudi pri takratnem odnosu do zemlje, kjer se ljudje niso ravnali le po tržnih mehanizmih, temveč predvsem po družbenih razmerjih. Na vaškem zemljiškem trgu tako opa- žamo naglo kroženje majhnih in razdrobljenih koscev zemlje, ki so sorazmerno enotne kvalite- te, vendar pa proti pričakovanjem cene kljub te- mu niso enotne, temveč močno razpršene. Očit- no je torej, da zemljiškega trga ne uravnavajo tržni mehanizmi neosebnega trga, ki se ravna po ponudbi in po povpraševanju. Ceno je dolo- čala kompleksna družbena stvarnost, ki je bila v ozadju tega trga, torej sorodstvo, sosedstvo, pri- jateljstvo, klientela in dobrodelnost. Presenetlji- vo pa so cene najvišje pri zemljiških transakci- jah s sorodniki, srednje s sosedi zemljiških par- cel in najnižje s tujci. Ta nelogičnost pa se razjasni, če upoštevamo, da je razen v redkih izjemah do prodaje vedno prišlo pod prisilo, ki jo je povzročila bodisi sti- ska s hrano, bodisi bolezen ali smrt v družini. Ker pa se nihče ne sme okoristiti s sorodnikovo stisko, temveč mu mora pomagati po svojih naj- boljših močeh, je visoka prodajna cena zemlje le sklepno dejanje vrste uslug, ki jih je bil že prej deležen prodajalec od bolje stoječega kupca. Z visoko odkupno ceno tako kupec pomaga pro- dajalcu. Zemljiške transakcije med sosedi se naj- bolj približajo neosebnemu trgu ponudbe in povpraševanja, kajti tu je prisoten ekonomski interes združevanja sosednjih parcel v posestvo, čeprav je tudi tu ta proces bolj ali manj umeten in nanj vplivajo tako konflikti kot solidarnosti in medsebojne pomoči pri delu. V kriznih letih pa kmetje najdejo kupce le med plemiči in veljaki, s katerimi jih povezujejo tisočere niti odvisnosti, klientele in uslug. Nakup miniaturne posesti, ki kupcu ne prinaša ekonomskih koristi, je od mer- kantilizacije skvarjena dobrodelnost, ko proda- jalec dobi le minimalno plačilo, ki mu pomaga preživeti. Tako je skupinska solidarnost zemljiškega tr- ga prav tako kot družinske strategije sestavni del mehanizma skupnosti, s katerim si hoče zagoto- viti varnost. Seveda pravkar opisana dela niso uniformirani vzorec. Tudi moralno uniformira- nost so kot v vsaki družbi drobili nasprotujoči si interesi, zaradi česar se sistemi norm in vedenj nikoli ne pokrivajo, čeprav je seveda nujno, da so vsaj v sožitju. Vse pa je podrejeno aktivni stra- tegiji zaščite pred negotovostjo, ki izvira iz ne- predvidljivosti agrarnega cikla in težkega nad- zora nad družbenim in tudi političnim svetom. V17. stoletju pa je negotovost še dodatno zao- strovala napredujoča komercializacija trga in dr- žavna ter verska centralizacija, zaradi česar so se manjšale količine informacij, ki jih je imel na vo- ljo vsak član skupnosti in s pomočjo katerih je povečeval predvidljivost prihodnosti. Podeželje in njegovi ljudje pa so se učinkovito izogibali usodi, ki jim jo je namenila centralna oblast in celó sami aktivno vplivali na namene centra. Vendar je pomanjkanje zunanjih informacij povzročilo, da si je vaška skupnost selektivno prizadevala ustvariti institucije, ki bi izboljšale pretok informacij med zunanjim svetom in njo samo in s pomočjo katerih bi izboljšala nadzor nad naravo in družbo. Za prinašalca zunanjih in- formacij v lokalno skupnost in njihovo poeno- stavljanje in prilagajanje pa so potrebovali velja- ka nove vrste, veljaka kakršen je bil Giulio Cesa- re Chiesa, oče našega eksorcista. Tudi v močno hierarhiziranih nasledstvenih družbah starega režima se je s tem našel odprt prostor za podjetne osebe, sposobne inovacij in prelomov, ki bi takratni konfliktni družbi lahko zagotovili relativno varnost. Situacija v Santeni pa je bila takrat še posebej konfliktna. Tu je bil najprej zapleten spor med Santeno in bližnjim mestom Chierijem glede jurisdikcije nad obde- lovalno površino vasi. Zunanjemu sporu pa se je pridružil tudi notranji, kajti pretenzije mesta so podpirali vsi največji neplemiški zemljiški po- sestniki, nasproti njim pa so kot zagovorniki av- tonomije stali v konzorciju združeni plemiči. Te- VSE ZA ZGODOVINO 82 ZGODOVINA ZA VSE mu jurisdikcijskemu sporu pa lahko dodamo še razprtije med samimi plemiči, napetost do cen- tralne oblasti in drugo. V teh letih negotovosti je konzorcij izvolil Giu- lia Cesarea za sodnika in podestata. V kratkem času se mu je posrečilo utrditi oblast plemstva in s tem tudi svoj položaj, kajti skozi vse obdobje svojega nadaljnjega življenja je uspešno ohra- njal mir in ravnotežje med državo in lokalno skupnostjo, med fevdalci in fevdalci, med kmeti in gospodo. Pri tem se je naslanjal na klientelne in sorodstvene povezave z mogočno plemiško rodbino in kot prišlek v vas na že tu udomačeno sorodstvo. Za razliko od ostalih pripadnikov vaške skupnosti pa svojega imetja ni investiral v zemljo, temveč v premičnine, predvsem pa v prestiž, v moč, ki je temeljila na ugledu in po- sredništvu, na klientelizmu in kompromisu. In edino to nematerialno dediščino je lahko kot svoje največje bogastvo zapustil potomcem, zla- sti sinu Giovanniju Battistu, glavnemu junaku naše uvodne pripovedi. Vendar njegov naslednik ni mogel prevzeti dediščine brez težav, kajti prav pri sloju posred- nikov, katerih položaj je bil formalno zelo nesta- bilen, se je porajal problem legitimnosti. Povrhu pa so s smrtjo njegovega očeta sovpadla tudi krizna devetdeseta leta, s katerimi je bilo tudi konec podpore najmočnejše plemiške rodbine, ki je začasno padla v nemilost, predvsem pa je bilo konec notranje povezanosti plemiškega konzorcija. Malo vaško skupnost so te spre- membe, na katere ni imela nobenega vpliva, ze- lo prizadele, zaradi česar se je Chiesov položaj precej zamajal, ne da bi se sam tega zavedal. Opiral se je lahko le na oslabljeno plemiško podporo, na ugled in na vlogo župnika. Zato je poskušal svoj družbeni kapital spremeniti v de- nar, vendar pri tem ni upošteval sprememb, ki so nastale po očetovi smrti, zaradi česar se je v skupnosti zopet pojavil razkol, njegovi sovražni- ki so se strnili in ga obtožili zlorabe položaja župnika. V negotovih družbenih situacijah na- mreč družbene skupine začnejo spreminjati strategijo in iskati nova ravnotežja, ki bi jim pri- nesla večje koristi. Tako se je izoblikovala skupi- na, ki je nastopila proti staremu redu. Z obtožbo resda ni uspela, vendar je župnika vseeno prisi- lila k spremembi njegove miselnosti in delova- nja, kar ga je pripeljalo na pot eksorcizma, na pot, ki je bila prav zato uspešna, ker je kompro- misni družbeni status quo pod seboj skrival ne- pomirljive napetosti. Nasproti župniku se je tako začela izoblikovati opozicija najbogatejših neplemiških veljakov, s katerimi je imel na začetku svoje kariere težave tudi njegov oče in ki so zaradi zahtev po udelež- bi v lokalni politični areni zopet združili svoje vrste. Seveda niso hoteli povzročiti nobene re- volucije, tudi za njih je bila družbena hierarhija nespremenljiva, hoteli so le pravice, oblast in bogastvo. Kot pri zgoraj opisanih oskrbnikih je njihova moč prav tako temeljila na povezovanju več družinskih jeder, ki pa so bila med seboj bolj razslojena, ter so se premoženjsko koncentrira- la okoli ene ali dveh vodilnih figur, pri tem pa so skupno sledila enotnim ciljem. Seveda je takšna neenakost osebnih usod lahko povzročalo naj- različnejša trenja, katerim se ni bilo mogoče izogniti tudi pri odnosih med veljaškimi druži- nami. Vendar za razliko od oskrbnikov one niso iskale razsodnika med plemiči, temveč se je s problemi spopadla sama skupnost veljakov. Ve- ljaki so bili namreč zaradi raznolike pahljače po- klicev, ki so jih opravljali, najmanj klientelno od- visna vaška skupina. Takšne nestabilne in notranje konfliktne frak- cije, kot je bila veljaška, pa so bile prej epizodne pojave kriznih časov, ko je določena skupina hotela uveljaviti svoje interese, ni pa hotela pre- drugačiti v bistvu stabilne družbene sheme in njenega sistema oblasti in vodenja. Plemiči, ve- ljaki in kmetje so vsi hoteli vzpostaviti novo rav- novesje. Vendar se z odstranitvijo našega eksor- cista s položaja župnika kriza še ni umirila. Nas- protno, jurisdikcijski spor med plemiškim kon- zorcijem in mestom se je čedalje bolj zaostroval in mesto je sčasoma podpiralo čedalje več vaš- čanov. Niti odločni, neredko nasilni ukrepi no- vih sodnikov in podestatov niso mogli prepreči- ti usipanja moči konzorcija. Do spora nista mo- gli ostati ravnodušni niti nadškofija niti država, prav tako pa tudi fevdalci teh nemirov v lastnem fevdu niso več smeli dovoljevati. Jurisdikcijsko oblast je zato dobilo mesto, fevdalci pa obnovi- tev nekaterih svojih formalnih znamenj prestiža. Knjige je s tem konec, ne pa novih vprašanj v spremenjenem svetu. "Če bi danes moral ali mo- gel vnovič napisati to knjigo, bi poskušal torej poudariti vidike, ki so povezani s formalizacijo tržnih struktur, z analizo družine ali političnega vedenja, ki jih je v knjigi močno čutiti v polemiki z danes poraženimi znanstvenimi nasprotniki." (str.8) History must go on! AndrejPančur VSE ZA ZGODOVINO