t. p^žc—?} ~ ve * xVXvC
)i e	v /f r	05
jJL JlJL	Jffe. jÄ ^
IZHAJA MESEČNO X LETNA NAROČNINA : DTN". 30'-*
Vsebina šestega zvezka
Stran
1.	Miki miška gre na lov. Posnetek po filmu........121
2.	Mirko Kregar: Janezek zna carati.........122
3.	Davorin Ravljen: še dve ciganski.........124
4.	Gr. K.: O Miki miški............125
5.	A. Debeljak: Dražba. Lužiško-srbska humoreska......126
6.	Metka čita pravljico............127
7.	Anton Ingolič: Trije dečki — trije junaki. Ilustrira Mirko Šubic	12S
8.	Marijana Željeznova-Kokalj: Svetovni potepuhi — Frkolinček, Martinček
in Pavlinček — pri teti Dolgouhi. Ilustrira Francò Podrekar ....	132
9.	Tri Puškinove pesmi. Cvetke (Dragotin Kette), Zlato in jeklo (dr. J. Mencinger), Zimski večer (Ivan Vesel).........134
10.	Franc Ločniškar: Potovka Marička in njena koza......135
11.	Polička športnega strička....... .	137
12.	Vinko Bitenc: Kmet Robavs in lisica pastirica . ......138
13.	Mladi vrtnar. Vrt v februarju. Kje se skrivajo vrtni škodljivci? Katere živalce opažamo meseca februarja?.........140
14.	Naš slovarček tujk............142
15.	Pavle Flerè: Pavliha............143
16.	Iz mladih peres. Boris Grabnar: Večni boji. J. Č.: Sanje.....144
17.	Zastavice za brihtne glavice........Tretja stran ovitka
18.	Stric Matic s košem novic........Četrta stran ovitka
Pokažite in priporočajte „Zvonček" svojim znancem! Nabirajte pridno listu novih naročnikov! Čim večji bo krog „Zvončkarjev", tem lepša in obsežnejša bo vsebina našega lista !
IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIH
„ZVONČEK" izhaja med šolskim letom v zvezkih vsak mesec in stane v naprejšnjem plačilu za vse leto 30 Din, za pol leta 15 Din, za četrt leta 7*50 Din. Posamezni zvezki so po 3 Din.
Uprava „Zvončka" je v Ljubljani, Frančiškanska ulica št. 6, Učiteljska tiskarna.
Na ta naslov pošiljajte naročnino in reklamacije!
Na naročila brez istodobno vposlane naročnine se ne oziramo.
Rokopise pošiljajte na naslov: Uredništvo „Zvončka" v Ljubljani, Krakovski nasip 22.
Rešitev ugank, nalog itd. sprejemamo le prvih 14 dni po odpravi vsakega zvezka.
Glavni in odgovorni urednik: Dr. Pavel Karlin Izdaja, zalaga in tiska Učiteljska tiskarna v Ljubljani (predstavnik Francè Štrukelj)
Mirko Kregar
fai&zek <zna locali
»Ded, ded — danes smo imeli v šoli čarovnika«, je klical iz veže mali Janezek.
Stopil je v kuhinjo, odložil torbo s knjigami — in že je bil pri dedu in mu vneto pripovedoval :
»Ta je znal imenitne stvaril V zraku je lovil denar, vlekel ga je dečkom iz nosa, ušes ... iz praznega klobuka je vlekel cvetlice, robce — in navsezadnje, ded, je uganil, kaj kdo misli.«
»To je moral biti spreten človek«, je dejal ded.
»Bil je, bil«, je pritrjeval Janezek.
»Veš, Janezek, da znam tudi jaz carati?« se je smehljal ded. In Janezek je berači^ naj ga nauči calati, dokler se ded ni vdal.
»Najprej se moraš naučiti ča-rovniškega izreka ...«
»O, to sem se naučil že od čarovnika«, je segel v besedo Janezek in govoril:
»Hokus — pokus, čare — mare — glej!«
»Dobro znaš, toda poskusiti moram, kako si spreten.«
»Šestkrat moraš prehoditi«, je nadaljeval ded, »po eni nogi sobo, desetkrat poceniti, desetkrat poskočiti — petkrat sesti na tla ter vstati brez pomoči rok — najti z zavezanimi očmi vrata, okno, peč, mizo — sesti na tla, skleniti roke na hrbtu in z zobmi pobrati čepico —« je dejal ded... in Janezek je letal, ska-
kal, sedal, vstajal — in Bog ve, kako dolgo bi še trajala izkušnja, da je ni končal materin glas:
»Janezek, pojdi južinat/«
»Pojdi, deček — po j užini bova pa čarala«, je rekel ded.
Ne čudite se mu! Takega deda kakor ga ima Janezek, ima le malokdo. Kaj ta vse zna!
Zažvižga kakor kos, zažvrgoli kakor vrabec, zareglja kakor žaba, zna mi javkati, lajati, meketati kakor koza, kruliti kakor pujsek -.— skratka oponašati zna vse živali.
In kakšne igrače zna delati! Konje, puške, ladje, hiše, avtomobile, aeroplane...
In koliko ve pravljic! Druga je lepša od druge. Janezek bi se najrajši preselil k dedu.
Toda že se je vrnil. In za njim očka, mama, Francelj in mala Anica. Vsi so radovedni, kako bo Janezek čaral...
Ded je medtem pripravil na mizo dva krožnika. Podaja Janezku enega v roko, rekoč:
»Trdno drži krožnik in delaj vse po meni. Če boš vse dobro ponovil, se ti pojavi na krožniku jabolko.«
In čaranje se začne...
Ded momlja čarovni izrek, kroži z desno roko po zraku — po krožniku — pod krožnikom — si sega na čelo — si boža lice ... in Janezek dela vse za njim.
Govori čarovne besede in posnema deda. Z enim očesom mežika dedu, z drugim pogleduje na krožnik, kdaj se pojavi jabolko.
Zdajci udarijo vsi — razen deda in Janezka — v smeh. Ded gleda mrko. Janezek z njim in oba carata še bolj vneto ...
Smeh se stopnjuje. Očka se krohoče, mami se od smeha solzijo oči, Anica piska, babico je od smeha posilil kašelj — in zdajci se raz-krohoče tudi ded.
Kogar ujame, vsakega uči carati. Sosedov Lojze se mu je sicer včeraj nelepo zahvalil, toda Janezek je vztrajen. Zagotavlja doma, da bo vedno učil dečke carati...

Janezek se ozira naokrog, ker ne ve, kaj je, gleda na deda, le-ta odlaga krožnik in že drži zrcalo pred Janezkom.
Janezek ne more v zrcalu sam sebe spoznati. Brada, obraz in nos — vse je črno, na čelu so saje... tudi prsti desne roke so črni
Hipoma se mu je posvetilo.
Obrne krožnik z dnom navzgor in vidi, da je dno namazano s sajami ...
»Vidiš, da znaš carati,« pravi ded, »bel si bil in zdaj si črn.«
Toda Janezek ne posluša več. Kakor veverica poskoči v kuhinjo
k škafu z vodo ...
*
Ded ima v Janezku marljivega učenca, ki ne lenari.
In verjemite, da zna nekaj novega, česar niti ded ne ve? •
Ura je pol sedmih zvečer. Janezek vabi vse domače k dedu, češ da jim bo nekaj lepega pokazal.
Med vrati dedove sobe stoji Janezek kakor general po dobljeni bitki, za njim prihajajo očka, mama, Francelj, mala Anica in hlapec Vinko. Janezek gre naravnost k dedu, sedečemu pri peči.
»Ded, lahko napišeš karkoli v sobi na vrata, jaz pojdem ven in bom v veži napisal na vrata ist o.«
»I, presneto, fant, to vendar ni mogoče«, pravi ded in si neverno ogleduje Janezka.
»Res, ded! Staviva, da napišem isto /«•
»Dobro — velja. Pa za kaj staviva?«
»Za deset dinarjev, ded.«
»I, poglejmo fanta. Nič ne zasluži, pa bi stavil za deset dinarjev. Pa si vprašal očeta, ali bo plačal zate, če izgubiš stavo?« se huduje ded, toda oče že daje kovača na mizo, kakor da ga je imel pripravljenega.
Ded poišče kredo, jo da košček Janezku in ta hiti ven.
Z velikimi črkami zapiše ded besedo »Smuk« na vrata in kliče Janezku, ali je že tudi on zapisal.
DAVORIN R A V L ] EN
ŠE DVE CIGANSKI
L
Bližala se je zima, pa sta šla dva ciganska brata v goro, da nasekata drv. Ne drobtine kruha nista imela s seboj, a obadva lačna ko volkova. Od nekod prileti jata divjih golobov, sede na prvo drevo. Starejši brat se razveseli :
»Glej, dobri Bog nama je pripravil kosilo. Daj, ti si mlajši, splezaj na dre\o, ulovi kakih pet, šest, jaz pa medtem pripravim ogenj.«
Mlajši brat uboga, spleza na hrast, golobje jamejo gruliti. Starejši tedaj od spodaj zakliče mlajšemu:
»Zamiži, brate, zamiži! Golobje se najbolj bojijo človeških oči! Pa klobuk z glave! Če so golobje gosposkega rodu, se bodo usmilili naju in najine lakote!«
Mlajši brat na drevesu stisne oči in potegne klobuk z glave. A prav tedaj se pripravijo golobi za polet. Ne-
Janezek pa je že v sobi in kriči:
»O jej, ded, jaz imam zunaj zapisano ist o.«
Vsi hite ven gledat, ali je to res.
In kaj, menite, da so videli tam?
Na vratih je bila zapisana beseda i s t o.
Vsi se smejejo in Janezek že izteza roko po kovaču.
»Na,« pravi ded, vzemši kovača iz denarnice, »toda povej, kdo te je to naučil!«
Janezek ne pove, molči ko riba.
Najbrž je bil to očka, ker se je ves ta čas tako premeteno smehljal.
umnež gladni se požene za njimi. Golobje v zrak, norček ciganski pa krvav na tla.	,
Ko spet pride k sebi, se razjoče in pravi.starejšemu:
»Rečem ti, brat, niti niso ti golobje gosposki, niti nisva midva pametnega rodu, marveč je bridko tistemu, ki nima s seboj torbe in v torbi kruha.«
II.
Mraz je nastopil. Ciganska družina se je premrla grela ob ognju.
Pravi ciganka: »Joj, ko bi imela masla, kakor ga nimam, pa nekaj moke, kakor jo želim, — koj bi si izposodila ponev v vasi in bi vam spekla potico!«
Starejši otrok reče tedaj: »Jaz bi potico nesel v peč, da bi se fino spekla.«
Mlajši cigančič pa začne lačen z rokama grabiti pred seboj: »Jaz bi pa potico kar takole grabil in požiral.«
Oče cigan gleda cigančka. Naenkrat pa ga mahne z roko, češ: »Počasi, le počasi, požeruh nenasitni! Mar češ vse sam požreti?«
O MIKI HIŠKI
Lani 28. septembra je minilo osem let, kar se je prvič pokazala v kinu na platnu slovita Miki miška, ljubljenka vseh mladih obiskovalcev filmskih predstav, ose-bica, ki jo tudi odrasli kaj radi gledajo, saj vzbuja, kjer se pokaže, samo veselje in zabavo. Je to prav za prav kričav, skakljajoč črnec, ki mu v Ameriki, njegovi domovini, pravijo Mickey Mouse (Miki miška). Kdo je ne pozna, kdo se ni že od srca nasmejal njenim veselim dogodivščinam, njeni izredni gibčnosti, iznajdljivosti, iskreni hudomušnosti, prijazni prisrčnosti? Miki miška pa res tudi ni karsibodi: ima značaj, kremenit, blag značaj. Sovražnica je tobaka in alkoholnih pijač, odklanja krutost in nasilje, ljubi poštenje in skromnost, in če razžali včasih svojega tovariša, se kmalu lepo opraviči in spravi z njim. Je tudi zelo dostojna in prikupna, lepo vzgojena, dobrosrčna.
Vse te lastnosti — pa seveda ne v tako veliki meri — ima tudi njen duhovni oče, ameriški slikar Walt Disney, ki šteje danes šest in trideset let in velja v Hollywoodu, mestu filmske veleindustrije, za nekakšno bajno osebnost. Skromni, vitki, zamišljeni umetnik se le redkokdaj pokaže v družbi ali v kakem kinu. Oblači se okusno, toda preprosto in odklanja vsako prisiljeno našemljenost. Z mislijo, da bi premikajoče se karikature (spačene, šaljive slike) prikazoval na platnu v kinu, se je na tihem ukvarjal že med svetovno vojno, ko je kot voznik služil v neki vojaški bolnici. Po vojni se je skromno preživljal s slikanjem. Delal je v neki prazni garaži (shrambi za avtomobile). Vendarle pa ni bil pri risanju čisto sam. Tista skednju podobna garaža je bila polna cvilečih miši. Prijazne, radovedne, družne živalce so risarju preganjale ure dolgočasja in se čisto udomačile poleg njega. Neka
vljudna, šegava miška, pogumnejša od svojih tovarišic, mu je postala izjemna prijateljica. Walt Disney jo je v svoji šaljivosti slovesno imenoval Miki in tako je nastal naslov pozneje tako slovitega filma. Walt Disney sploh rad daje živalim imena. Tako na primer v njegovem filmu »Neumne simfonije« nastopajo raca Donalda, kužek Pluto, krava Klarabela itd.
Danes je pri izdelovanju raznih filmov Miki miške zaposlenih do 400 ljudi na mesec. Od teh je kakih 300 umetnikov igralcev, ostali pa so risarji, glasbeniki in fotografi. Tak film zahteva namreč neizmerno število risb. Za kratek prizor na platnu, ki traja kakih šest minut, potrebujejo do 10.000 različnih risb.
Walt Disney si z risanjem ne da mnogo opravka, pač pa se zelo napeto ukvarja z godbo. Po trije godbeniki sede vedno v njegovem ateljeju in skrbno izbirajo zvoke, ki morajo biti v skladu z dejanjem na platnu. Če Miki miška pleše, se morajo njeni nožni prsti v pravilnem ritmu dotikati tal. Risar in muzik morata skrbno paziti na to, da vsak zvok pade ob primernem času in na primernem mestu. Zagonetni, tenko cvileči glas miške pa izvaja slikar Disney vedno sam.
Filmi z Miki miško donašajo velike vsote, vendar pa bi z njimi ne mogli kriti ogromnih stroškov za izdelovanje teh izredno dragih filmov, če bi Disneyu njegova podjetna miška ne donašala stotisočev dolarjev kot reklamno sredstvo, ki se ga poslužuje nad 100 industrijskih tvrdk. Miki miško dobiš namreč v Ameriki kot varstveno in reklamno znamko tako na cenenih bazarskih predmetih kakor tudi v zlato ali platino vdelano na drago-tinah, ki stanejo do 300 dolarjev (12.000 dinarjev). Jedilna oprema, indijanski čevlji, sladčice, glasbila, zrcala, porcelan, steklenice, gramofonske plošče, radio aparati, razglednice, milo, električni vlakci,
športni pribor, perilo itd., vse to se ponaša s podobo povsod pričujoče, prikupne Miki miške. In vse to prinaša v blagajno slikarja Walta Dis-neya ogromen dobiček.
Kako je pa ta svetovno znana miška povsod priljubljena, dokazu-
je k sklepu dejstvo, da je lani njene vesele filmske dogodivščine in poredne vragolije občudovalo na vsem svetu 468 milijonov gledalcev, to je več ko tridesetkratno število prebivalcev naše Jugoslavije.
Gr. K.
DRAŽBA
LUŽIŠKO- SRBSKA HUMORESKA
»V Žabnici bo jutri dražba!« so govorili mašarji na poti domov. »Kmet Tulak se je vdal pijači in se radi tega tako zadolžil, da mu poj de na boben hiša, poslopja in vse orodje!« —• »Hm, potem bom šel tudi jaz tja!« si je mislil Konovičan Futnfak, »morda bom kaj poceni kupil. Slišal sem, da ima Tulak kamenito korito za hlev; to bi bilo nekaj zame —- le škoda, da ne utegnem skočiti tja!«
Po sreči je naletel na strica Patoka. »Stričko!« mu je dejal, »jutri bo v Zabnici dražba: rad bi šel tja, toda nedostaja mi časa. Bodi tako ljubezniv in dobrohoten pa ponujaj zame za kamenito hlevsko korito. Rabil bi ga za svoje gospodarstvo!« —■
»O, prav rad! Zanesi se name!« mu je odgovoril boter. Ko je prišel domov, je o stvari še enkrat premislil. »Neumnost!« si je dejal, »kaj bi sam lazil tja?« — Šel je k svojemu sosedu, ki so ga radi njegove krščanske ljubezni imenovali »Turka«. — »Čuj, stric sosed!« ga je ogovoril, »ti pojdeš gotovo jutri na dražbo. Kupi zame kamenite jasli, dober moj znanec bi jih rad imel!«
Drugi dan zgodaj se je Fumfak spomnil, da vendar utegne sam na dražbo. Prišel je v Zabnico: mnogo ljudi je bilo že zbranih, toda strica Patoka ni bilo. »Glej ga no, lep stric je ta Patok!« je pomislil Fumfak. »Še dobro, da sem sam prišel; na druge se ne moreš nikoli zanesti! Lepo pa ni napravil: obetal je in obljubljal, pa ni držal besede!«
Dražba se je pričela. Malo so kupovali. »Kamenito korito!« nenadoma
zakliče klicar. Fumfak ponudi — Turek tudi. »Oho, ti me hočeš prekositi? To se ti ne bo posrečilo!« si misli Fumfak in draži dalje — Turek mu pa nabija. 2e sta prispela na osem tolarjev. »Umazani cigan! Mene ne boš ujel!« mrmra Fumfak in ponuja: »Devet!« — »Deset!!« — je pridal Turek in si mislil: »Meni tako in tako ne bo treba plačati!« — »Enajst!« je vpil Turek. Ljudje so se smejali — zastonj — razjarjenca sta gonila naprej: 13, 14, 15, 16! — »No, čakaj, tebe bi rad napojil, da boš imel posla kot piškur v blatu!« je pihal Fumfak in ponudil 20! »Ena in dvajset!« je kriknil Turek. »Kar vzemi ga!« se je zarezal Fumfak. »Ena in dvajset!« je oglašal klicar, »v prvo, drugo in v tretje.« Kladivo je udarilo, korito je bilo Turkovo. »Bedak!« so govorili ljudje, »kako moreš tako brez pameti dražiti, korito ni vredno niti pol tolarja!« — »Hihihi! To ga bo izmodrilo! Hihihi!« — Vse nadaljnje puščaje v nemar, se vleče Fumfak domov. Drugi dan je prišel stric Patok s koritom k Fumfaku.
»Poglej, ljubi stričko, dobro sem skrbel zate!« je rekel s smehljajem.
»Kaj? Saj sploh nisi bil na dražbi!« je odgovoril začudeno Fumfak.
»Nisem utegnil, toda moj sosed me je zastopal in ga kupil.« —
Fumfak je na široko odprl usta. Beseda se mu je zataknila v grlu. Hipoma je popadel strica in korito in vrgel oboje skozi vrata. Stric se je sicer še pobral, toda korito je obležalo razbito na tleh.
In 21 tolarjev? Fumfak jih pač ni hotel plačati, ko pa je vzela stvar v pretres policija, jih je rad odbrenkal.
A. Debeljak.
metka Cita pkaviljico...
V daljni deveti deželi je živel nekoč mlad kraljevič...
.. . toda hudobni čarovnik ga je začaral v grdo potočno žabo . ..
Nekega dne je prišla k potoku neka siromašna, pridna deklica ...
Dobrosrčna deklica se je usmilila žabe in jI Izpolnila prošnjo ...
In že se je žaba spremenila v kraljeviča in deklica je postala kraljica ...
Ko jo je žaba ugledala, je milo zaprosila: „Deklica, poljubi me!"
'Obnfoii Ingolič:
6.
Zunaj je še vedno brilo, a pri Lajhovih za pečjo je bilo prijetno toplo. Loj zu je postalo včasih celò prevroče, zato je od časa do časa odšel ven na sneg in mraz. Pogledal je k svoji kozi ali svojim zajčkom in se spet vrnil v sobo ter sédel s knjigo v roki na zapeček. Najbolj so ga zanimale knjige o kmetijstvu. Nekatere je že prečital po dvakrat, trikrat. Večkrat se je oče pošteno razjezil, ker je Lojz venomer ponavljal, češ v tej in tej knjigi piše, da je treba tako napraviti, ne pa tako, kakor oni delajo.
»Knjiga je knjiga«, je ponavljal oče ob takih prilikah, »življenje pa je življenje. Zame so izkušnje naših dedov več vredne ko vse knjige«.
Tako so Loj zovi načrti, pridobljeni iz knjig, morali čakati boljših dni. O, če bi bilo po njegovem, bi bila Lajhova kmetija najmodernejše urejena daleč naokoli. Podrl bi staro drevje, ki je komaj še kaj rodilo, ter nasadil nova drevesca, same najžlahtnejše vrste jabolk in hrušek. Napravil bi cementirano gnojišče, začel s kokošjerejo in zaj-
čjerejo na veliko, vrt bi razširil in ga zasadil z zgodnjo zelenjavo, ki jo je mogoče drago prodati. O, kaj vse bi se izpremenilo na bolje, če bi ga pustili gospodariti vsaj leto dni!
Ko je bil neki dan pri Hrgovih, ga je kar bolela revščina, ki jo je tam videl. Popoldne, ko sta z očetom "sedela za pečjo, je spregovoril o tem, kar mu je že dolgo ležalo na srcu, tega dne pa ga je še posebno mučilo:
»Hrgovi so imeli danes za obed samo krompirjevo juho.«
»Kaj pa hočejo drugega? Premalo zaslužita«, je dejal oče in kadil mirno dalje, kakor da se to njega prav nič ne tiče.
»Pa bi jima več plačevali«, je nadaljeval Lojz.
»Več plačeval?« se je zavzel oče. »Odkod pa naj jemljem denar? Že tako težko izhajamo.«
Lojz ga je nejeverno pogledal:
»Če bi jim zvišali za dva, tri dinarje dnevno, se nam ne bi nič poznalo, zanje pa bi bilo mnogo.«
»Dva, tri dinarje povišal? Zadovoljni so lahko, da v teh težkih časih sploh dobivajo kaj!«
Ker je Lojz še vedno zmajeval z glavo, je oče odložil pipo in nadaljeval:
»Za nas kmete so zdaj najhujši časi. Kar imamo naprodaj, je poceni; kar pa kupujemo, je še vedno
»Vidiš, tu imam zapisane naše dohodke in izdatke. Na, poglej na primer letni obračun za leto 1925. in za leto 1935.!«
Lojz je vzel zvezek v roke z nekakim spoštovanjem. Videl je oče-
drago. Včasih pa svojih pridelkov niti prodati ne moremo.«
»No, dobro, potem pa bi dajali delavcem pridelke, vsaj lačni ne bi bili.«
»Pridelke?« je nadaljeval oče že nejevoljno. »Potem lahko vse razdelimo, kar pridelamo. Ne misli, da nočemo dati. Pred leti, ko smo pridelke draže prodajali, je bilo tudi za delavce bolje. Bili so časi, ko smo jih morali lepo prositi, da so prišli na delo. No, čakaj, ti bom pokazal račune, da boš videl, kako je bilo nekoč in kako je zdaj!«
Oče je odšel v izbo in prinesel debel zvezek.
ta že večkrat, kako je ob nedeljah pisal vanj, a nikoli mu ni dovolil, da bi si ga natančneje ogledal.
Na strani, ki mu jo je oče odprl, je citai:
Proračun za leto Gospodovo 1925.
Izdatki :
Davek................2850 Din
Zavarovalnina.....480
Kovač........1865
Kolar ........1316
Čevljar........1435
Obleka................2730
Popravila hiše in viničarije	1980
Delavci................2630
V trgovini (sol, petrolej in
drugo)..............4963
Galica........380
Razno (zdravila, tobak i dr.)	1381
22010 Din
Dohodki :
Luk..................9896	Din
Vino..................4360	„
Zelje ................2650	„
Krompir ..............2320	„
Štiri svinje............6892	„
Tri teleta.......3210	„
Krava................3300	„
Razno (mleko, jajca i. dr.) .	2436	„
35064 Din Dohodki .... 35.064 Din Izdatki.....22.010 Din
Čisti dobiček . . . 13.054 Din »Toliko denarja smo imeli tedaj!« se je zavzel Lojz, ko je pre-čital vse postavke.
»Dà, dà! Še nekoliko več, ker takrat še nisem tako natančno vsega zapisoval. Zdaj pa poglej, kakšen je naš obračun za lansko leto«, je dejal oče z grenkobo in odprl zvezek nekaj listov dalje. Tu je Lojz citai: Proračun za leto Gospodovo 1935.
Izdatki :
Davek................2698	Din
Zavarovalnina..........480	„
Kovač................1236	„
Kolar ................938	„
Čevljar................896	„
Obleka................1362	„
Popravila.......861	„
Delavci................1960	„
Galica . .............420	„
Trgovina..............3894	„
Razno..........1405	„
16050	Din
Dohodki :
Luk......... 2862 Din
Vino ........ 2385 „
Zelje ........ 1356 „
Krompir ....... 1806 „
Pet svinj....... 3860 „
Tri teleta....... 830 „
Krava........ 780 „
Razno »........ 1032 „
14911 Din Dohodki .... 14.911 Din Izdatki..... 16.050 Din
Izguba.....1.139 Din
»Lansko leto smo torej imeli izgubo?« se je Lojz še bolj zavzel.
»Dà, izgubo! Samo poglej izdatke«, je začel oče sinu podrobno razlagati proračun. Davek, zavarovalnina in nekatere reči, kakor petrolej, vžigalice in milo se skoraj niso izpremenile, sol se je celo podražila, obleka in obutev sta se sicer pocenili, a ne v isti meri, kakor so se pocenili naši pridelki. Glej, bik je bil pred desetimi leti desetkrat dražji ko lansko leto, tudi cena krompirju, živini in zelju je strahovito padla. Dohodki so se nam znižali skoraj za dve tretjini, izdatki pa niti za polovico. Kako pa potem hočeš, da bi delavce draže plačevali?«
Lojz je dolgo iskal rešitve, naposled jo je vendar našel:
»Vendar pa imamo mi iz prejšnjih let mnogo denarja, dočim ga Hrgovi gotovo nimajo.«
»Denarja? Kje le?« se je nasmehnil oče. »Ko sva z materjo tri in dvajsetega leta prevzela posestvo, je bilo poleg drugih stroškov treba plačevati trem tetam in štirim stricem vsakemu po petnajst tisoč dinarjev. To so lepi denarji in težko si jih je bilo prislužiti, čeprav smo delali kot črna živina. Stricu Francu smo dolžni še deset tisočakov, teti Mariji pa osem, v posojilnici pa imamo poldrugi tisoč! Tako je, ljubi sinko, z nami! A vedi, da v Brezovcih stoje tako trdno samo še Meškovi, drugi kmetje so dolžni po trideset, petdeset, celo sto jur-jev!«
Lojzu je bilo tesno pri srcu kot nikoli. Vendar je iztisnil iz srca zadnjo nado:
»Toda, oče, bolje se nam še vedno godi kot Hrgovim. Lepo hišo imamo, dobro smo oblečeni in obuti in nikoli nismo lačni.«
Zdaj se je oče dvignil izza peči in dejal z osornim glasom:
»Bolje, praviš? Kako bolje? Kakšne skrbi pa ima Hrga? Da zjutraj vstane in zvečer leže. Jaz pa imam vse leto same skrbi: da se delo pravočasno opravi, da nam žetve ne pobije toča, da pridelke po ugodni ceni prodam, da delavci dobro opravijo delo, da pravočasno plačam davke, da ... O, ni da bi primerjal ...«
Oče je bil resnično jezen. Vrgel je pipo na peč in naglo odšel iz sobe.
Lojz je prepaden obsedel za pečjo.
Iz vsega razgovora je spoznal le to, da v vsem tem nekaj ni v redu. A kdo je vendar vsemu kriv? Oče prav gotovo ne, a Hrga še manj. Torej kdo? Kdo?
Ves pobit je hodil tisti dan okoli hiše. Nič ga ni veselilo. Ker je bila sobota, je bilo mnogo dela, a Lojz se ni mogel ničesar lotiti.
V mraku pa je ujel svojega največjega zajca in ga zanesel Hrgovim.
»Nate, da boste imeli tudi vi jutri meso,« je dejal presenečeni Hr-govki, »nam je kljub vsemu bolje kakor vam!«
(Dalje prihodnjič.)
Naša znamenita skakalnica v Planici, kjer bodo prihodnji mesec tekmovali v „smuških poletih". — V ozadju Ponce
(Glej Poličko športnega strick», str. 137.)
Marijana Željeznova - Kokalj
Svetovni ficteftuUi - ftkoiUuek, tkadUuek in fowtUudi - uti leti Doituudd
PAVLINCEK JE ZDAJ BRŽ SEDEL FRKOLINČKU NA Rx\MO, MARTINČEK PA SE JE VLEGEL POLEG NJEGA. NEMO SO ZRLI DRUG V DRUGEGA.
V TEM SE JE SPUSTIL S STROPA VELIK PAJEK - KRIŽAVEC. VLJUDNO JE POZDRAVIL UJETNIKE IN POVEDAL, KAKO JE VESEL, DA VIDI TAKO PRIJAZNO DRUŽBO. ON PA JE VEDNO SAM IN SKRIVATI SE MORA PRED SOVAMI, KI POL LETA SPE, POL LETA PA SAMO JEDO IN PREBIRAJO KNJIGE MODROSTI.
»PREVEČ SEM LAČEN, DA BI ŠE ŽIVĆL — SEM SMRTI SI 2ELÉL!«
JE VZDIHNIL FRKOLINCEK.
PAJEK PA JE DEJAL:
»RECI, JAZ SEM SIT! IN TAKOJ BO GLAD UBIT!«
FRKOLINCEK JE UBOGAL PAJKA IN PRI PRICI JE BIL SIT. RAVNO TAKO STA REKLA TUDI MARTINČEK IN PAVLINCEK. ZADOVOLJNO SO KRAMLJALI, KO SO SE NEPRIČAKOVANO ODPRLA VRATA. STRASNA PRIKAZEN JE STALA PRED NJIMI.
LICE JI JE BILO IZMUČENO, ROKE SUHE. DEJALA JE Z VOTLIM GLASOM:
»KNJIGO MI MODROSTI DAJTE, SEM ČLOVEŠKA BEDA, V STISKI MENI POMAGAJTE, SMRT KOSI — JE STRAŠNA MI SOSEDA! OTROKE, ŽENE IN MOŽE JE STISNILO GORJE, KI KOT NEURJE SE VALI — ČLOVEŠTVO JE BREZ VSE MOČI!«
VSE SO PRETRESLE BESEDE PRIKAZNI, TODA FRKOLINCEK, KI SI JE OTIRAL SOLZE, JE DEJAL:
»NE SMEM, JAZ STOLPA SEM ČUVAJ, DOKLÈR NE VRNE TETA SE NAZAJ!«
PRIKAZEN PA JE LE MOLEDOVALA:
»OJ, PROSIM, PROSIM, PROSIM, VELIK KRIŽ JAZ NOSIM! NEDOLŽNI ZDAJ PREVEČ TRPE — KRIVIČNO JE GORJE!«
VSI SO BILI GINJENI IN NEHOTE SO DOVOLILI BEDI, DA JE ZAL1STALA PO KNJIGI. MRMRALA JE ČUDNE BESEDE IN ZMIGO-VALA Z GLAVO. O VSEM JE GOVORILA KNJIGA MODROSTI, LE O ONEM NE, KAR JE ONA ISKALA. JELA JE GLASNO CITATI. PAZLJIVO SO JO POSLUŠALI PRIJATELJČKI. NA 77. STRANI JE PISALO:
»SMRT KRALJIĆNE IN KRALJICA
ZNAMENJE JE BICA,
SEDEM LET BO BEDA
IN BREZMOCNA BODE VEDA!
CE PA RESI SE IZ GROBA
MLADA S ČAROM, BO NASTALA DOBA
NJIMA SREČE, BLAGOSTANJA...
VZEMI LISTE TRI KOSTANJA,
V ZLATI VIR NAMOČI JIH,
STISNI, DA IZ NJIH
SOK SE ČUDODELNI IZCEDI.
DAJ NA CVET ŠE ROŽMARINA
IN POŠKROPI GROBA Z NJIM OBA,
RECI: ENA, DVA IN TRI,
MINE SMRTNA NAJ TEMINA,
SREČA ZVEŽE NAJ OBA!
IN OBA SPET BOSTA OŽIVELA —
SREČNA BODETA ŽIVELA...
STORI TO, KO SE STEMNI
IN KO LUNA ZABLIŠCI..:
PAZI, DA TE TETA NE ZALOTI,
NE NAŽENE S PRAVE POTI!«
PRIKAZEN PA SE NI BILA ZADOVOLJNA. KNJIGA JE GOVORILA SAMO O SREČI DVEH, ONA PA JE HOTELA REŠITI GORJA VSE LJUDI. LISTALA JE DALJE PO KNJIGI. FRKOLINČEK, PAVLIN-ČEK IN MARTINČEK SO SI PA PRAV NATANČNO ZAPOMNILI BESEDILO.
NEPRIČAKOVANO SE JE ZJASNILO BEDNO LICE PRIKAZNI IN S POVZDIGNJENIM GLASOM, KAKOR BI IZGOVARJALA MOLITEV, JE ČITALA:
»ENAKOST, BRATSTVO IN SVOBODA REŠITELJI ČLOVEŠKEGA SO RODA!«
PRIKAZEN JE ZALOPNILA KNJIGO, REKOČ:
»OZNANJEVALA BOM RESNICO, ZLOMILA BOM KRIVICO!«
IN IZGINILA, ZAKAJ ZAZNALA JE NAJVEČJO MODROST IN JO POHITELA OZNANJEVAT BEDNIM IN PONIŽANIM,
t(daue prihodnjič)
TRI PUŠKINOVE PESMI
CVETKE
Usehla cvelka tu se skriva v spominski knjigi pred menoj, in glej, že fantazija živa prevzela vsa je- pogled moj.
Kalera pomlad te je vzklila? In kje in kdaj? In v knjigo tu čigava roka te shranila? In ohranila te čemu?
V	spomin li dragega prihoda, v ločitve žalne Ii spomin?
V	spomin samotnega sprehoda sred poljskih, logovih tišin?
In živ li on, li ona živa? Kje srečna in vesela sta? Morda kot cvetka ljubezniva umrla, ovenela sta.
Dragoün Kelle
ZLATO IN JEKLO
Moje vse! zlato je reklo, moje vse ! dejalo jeklo. Zvabim vse, zlato je reklo, zgrabim vse, dejalo jeklo.
Dr. J. Mencinger
ZIMSKI VEČER
(Odlomek)
Burja v meglo nebes krije, snežna vihra grozno mete: kakor zver zdaj divje vije, zdaj zaveka kakor dete, zdaj po strehi ostareli, krili s slamo, hitro švrka, zdaj ko potnik zakasneli k nam na okenca potrka...
Ivan Vesel (Iz »Kliske antologije«)
ga ko košček kruha, malo pšena ali kaj podobnega, kar laže utrpe kot denar. Zato ni Marička nikoli brezposelna.
Živali nima druge pri hiši kot nekaj kokoši in navihano kozo Maco. Pravijo, da zna Maca vse, samo govoriti še ne.
Kadar gre Marička od doma, vrže kozi v hlevček vejnik ali sena in žival je zadovoljna ter potrpež-
ljivo čaka, da se gospodinja vrne. Koza ji daje mleka, kolikor ga rabi Marička zase, zraven pa še gnoj za vrtiček na koncu hiše in vsako pomlad po dva neizrečeno prijazna kozlička. Brez koze Marička ne more živeti, pravi, da bi se ne imela s kom pomeniti, ko pride domov.
Rastoča stiska za denar je hudo prizadela tudi potovko Maričko. Kupčija je začela pešati in dohodki so postajali vedno bolj pičli. Komaj se je še izplačalo voziti blago na trg. Mestne gospodinje so postajale od dne do dne bolj trde pri kupčiji. Marička je le stežka še
FRANC LOČNIŠKAR
POTOVKÀ MARIČKA IN NJENA KOZA
Tam za vasjo ima svojo revno kočo potovka Marička. Hiša je pokrita s slamo in streha kaže na več krajih gola rebra. Kdo pa naj bi jo tudi popravljal? Marička prebiva sama v hišici in pravi, da je zanjo
vse dobro. »Dokler bom živela, bo stala tudi koča, po moji smrti se pa lahko podere«, pravi sosedu, če jo spomni na to ali ono popravilo.
Sicer pa Marička tudi časa nima. Dan za dnem je na poti. V mesto nosi jajca, maslo, zelenjavo, Sploh vse, kar ji nalože gospodinje. Iz mesta pa prinaša gospodinjam, kar ji naroče. In to tako pošteno, da ima vedno dovolj naročil. Zato mora večkrat vzeti ročni voziček, sicer bi ne zmogla takih bremen.
Marička je zadovoljna s skromnim dobičkom in od gospodinj ne zahteva za razne usluge nič druge-
zaslužila za boren kruhek, a kje so pa drugi stroški, ki jih ima vsak človek.
Nekega dne se je vračala Mari-čka s trga prav slabe volje. Doide jo neznana ženska in šli sta skupaj. Obe zgovorni, sta tožili o revščini današnjih dni. Ko sta bili že prav blizu Maričkinega doma, pravi neznanka: »Slišite, mati. Jaz bi vam prav rada pomagala, samo stvar je zelo zaupna. Noben človek bi ne smel tega vedeti.«
»Samo, če je pošteno«, podvomi Marička.
»O, pošteno pa pošteno. Čisto navadna kupčija, le financi ne sme priti na uho. Veste — pri saharinu se precej zasluži...«
Marički je bila zadeva s saharinom že znana. Vendar je malo ne-zaupno gledala neznanko.
»Le skoraj žite se. Jaz ga vam takoj lahko dam.«
In že je molela Marički nekaj zavojčkov.
Pogodili sta se za ceno in tako je zašla Marička skoro nehote na prepovedano pot.
Skrivna kupčija je kar dobro cvetela. Ona neznanka je Maričko stalno zalagala s prepovedanim blagom, ta ga je pa razpečavala okrog znanih gospodinj. Zaslužek ni bil slab in Marička je bila kar zadovoljna, da je našla nov vir dohodkov.
Zgodilo pa se je nekaj nepričakovanega. Neko jutro, ko se je potov-ka ravno odpravljala po prepovedani kupčiji, opazi skozi okno, kako jo mahata dva finančna stražnika naravnost proti njeni koči.
Maričko je zaskrbelo, kaj bo. Slutila je nevarnost in nesrečo. Vrečico prepovedanega blaga je že imela v torbici za denar. Hitro vza-
me vrečico in ker ni vedela za boljšo shrambo, skoči pri zadnjih vratih v hlevček, kjer je gospodarila koza Maca. Vrže ji vrečico na seno v jasli in odhiti spet v hišo.
Finančna stražnika sta vstopila medtem v vežo. Pozvala sta Maričko, da jima pokaže vse prostore in odpre vsa vrata. Brskala sta po skrinjah, omarah, predalih, postelji, policah, celo poveznjene lonce sta vzdigovala in pregledala tudi denarnico. Marički je postajalo kar vroče in hvalila je na tihem Boga, da jo je očuval nesreče.
Našla nista nič in se opravičila: »Saj veva, da ste pošteni in da vas hudobni jeziki le obrekujejo zaradi saharina. Pa z Bogom, mati.«
»Z Bogom, gospoda«, je kar vzdih-nila Marička, tako je bila zbegana spričo takega obiska.
Še je malo počakala, če bi se moža postave le povrnila.
Ko je videla, da jih ne bo več nazaj, je najprej sklenila, da bo to zadnja vrečka, ki jo še razpeča. Šla je h kozi, da bi grešno blago prenesla drugam.
Gleda, išče — vrečke nikjer. Maca jo zvedavo gleda in se sumljivo oblizuje. Marička ne more verjeti. Preišče vse kote, a vrečke ni in je ni.
Hudi jeziki pravijo, da je Marička v tem dvomu kozo Maco ob-liznila po gobčku in da je imela Macà gobček neizrečeno sladek ...
Pravijo tudi, da je Marička takole vzdihnila: »Hvala Bogu in tebi, Maca, da si blago tako dobro skrila. Ne bom te tepla, saj si bolj pametna in previdna ko jaz in še slajše mleko boš imela poslej...«
Marička pa je s tem dnem res prenehala kupčevati s prepovedanim blagom.
Dragi prijateljčki! — Noče in noče biti snega! Padal je sicer kar tri dni, nato pa je prišel dež in nam ga pokvaril. Prej smo imeli vsaj led, zdaj pa se je še ta stajal. Vendar ne smemo obupati. Še ves mesec je čas, da pade sneg.
Našo zadnjo poličko je obiskal »tiskarski škrat«. To je čisto majhen možic z dletom v roki. Živi v kaki špranji v tiskarni in se ljudem sploh ne prikaže. Ko stavci zapuste tiskarno, prične njegovo delo. Spravi se nad postavljene črke, pa jih izpremi-nja, zamenjuje ali pa celo izpušča. Zadnjič mu pri nas ni ugajala črka »A« v kraticah: FIFA, FINA in FISA. Pa je ta »A« zelo važen. Pravi namreč, da so te Zveze zveze športnikov -— amaterjev. Amater pa je oni, ki goji šport iz ljubezni in pri tem nima namena zaslužiti. Naš škrat pa je najbrž pripadnik profesionalcev, ki gojijo šport zaradi zaslužka, kot poklic. Profesionalcev v Evropi ne maramo. V Ameriki pa so skoraj vsi boljši športniki profesionalci. Mednarodna športna pravila ne dovoljujejo amaterjem tekmovati s profesionalci.
Letos bomo šli zopet v Planico. 14. marca bo tam veliko tekmovanje v smuškem »letenju«. Program bo zopet zelo zanimiv, ker je že sedaj prijavljenih mnogo inozemskih tekmovalcev. V Ga-Pa (Garmisch-Partenkirchnu), kjer se je lansko leto vršila zimska olimpiada, je bil letos mednarodni športni teden. Tudi naši so se ga udeležili. V damskem smuku je bila Jese-ničanka Erika Heimova dvanajsta, njen brat Hubert pa je bil v moškem smuku 29. med 75 tekmovalci. Naša reprezentanca sodeluje sedaj na slovanskem smučarskem prvenstvu v Banski Bystrici v Češkoslovaški republiki. Ni sicer znano, kdo bo zmagovalec v celoti. Lahko pa vam povem posamezne rezultate. V štafeti 4 X 10 km je zmagala Češkoslovaška, drugi smo pa mi.
V	smuku je bil prvi Heim Hubert (Jugoslavija) v času 3:55,2, drugi Berauer (ČSR); naš Žnidar je bil 8., Praček 10., Novak 11., Jakopič 12. in Urbar 16. (vsi Jugoslavija).
V	slalomu je zmagal Hromädek (ČSR), za njim je bil Berauer (ČSR), tretji Praček
in četrti Heim (oba Jugoslavija). Tek na 50 km: prvi je bil Musil (ČSR) v času 3 ur 45 min. 6 sek., naš Mrak je bil tretji v času 3:51,43, Smole j pa je bil peti. Pri teku na 18 km je sodelovalo 180 tekmovalcev. Prvi je bil Musil (ČSR), drugi naš Klanč-nik, tretji Šimunek (ČSR); Žemva 4., Smo-lej 5. in Mrak 8. V skokih je zmagal Čeh Steinmüller (najdaljši skok 63,5 m), naš Pribošek pa je bil peti (najdaljši skok 58,5 m). Sedaj je odpotovala na Češkoslovaško naša vojska, da se v smučanju pomeri z bratskimi vojskami držav Male antan te.
Hokejsko moštvo Ilirije je gostovalo v Celovcu. Prvi dan je bilo od Celovčanov poraženo z 12:1, drugi dan pa je zmagalo 3:1. V Pragi je pričelo te dni evropsko prvenstvo v umetnem drsanju. Našo državo zastopata Ilirijana dr. Pavel Schwab in T uma.
V	Parizu so avstrijski footbalisti porazili Francoze z 2:1.
Na Angleškem, v Hastingsu, je bil šahovski turnir velemojstrov. Udeležil se ga je tudi naš mojster dr. Vidmar. Zmagal je Aljehin z 8 točkami, drugi je Fine Vk, tretji Eliskases 5 Va, četrto in peto mesto pa si delita dr. Vidmar in Feigin s 4»/i točkami.
V	Badenu se je vršilo svetovno prvenstvo v table-tenisu. Mi smo se dobro odrezali. Premagali smo Litvo s 5:1, Belgijo 5:1, Nemčijo 5:0, Rumunijo 5:3, Francijo 5:2 in Anglijo 5:1. Nas pa so premagale: Avstrija 5:3, Amerika 5:1, ČSR 5:0, Madžarska 5:0 in Poljska 5:0. Končni rezultat še ni popoln. Amerika in Madžarska imata enako število točk. Sedaj morata še odigrati tekmo med seboj. Ona država, ki bo zmagala, bo prva, premaganka pa druga, tretja je Češkoslovaška, Jugoslavija pa je šesta. Za nami je še veliko število držav.
Za danes dovolj, prihodnjič pa kaj več. Smuk v boljšo zimo vam želi
Športni striček,
VINKO BITENC
KMET ROBAVS IN LISICA PASTIRICA
Je živel svoje dni imovit in ugleden kmet, Robavs po imenu. Imel je vsega v izobilju, še celo preostajalo mu je poljskih pridelkov in jih včasih ni mogel spraviti v denar. Zakaj kmet Robavs je imel toliko johov zemlje, da še sam ni vedel prav natanko za vsako leho, za vsak gozd in za vse pašnike, kar jih je spadalo k njegovemu posestvu.
Ko je prišla pomlad, je kmeta Ro-bavsa zaskrbelo, kdo mu bo pasel živino.
Vsako leto si je bil namreč najel pastirja, ampak ta je ostal na pašniku samo dva, tri, kvečjemu teden dni. Potem se je pa vrnil v dolino in je dejal kmetu Robavsu:
»Ne bom več pasel vaše živine. Na pašniku straši.«
Kaj je hotel kmet Robavs?
Odpustil je pastirja in je šel sam pogledat v planino, kako in kaj. Pa je videl, da mu je izginila polovica drobnice, mnogo govedi pa se je pobilo po prepadih.
Kmet Robavs si ni vedel pomoči, stal je tam in tuhtal, kaj bi ukrenil.
Tako premišljujočemu se je nekoč iz goščave približala lisica.
»Kaj pa premišljujete, očka?« je nagovorila kmeta priliznjeno.
»Oh, nimam nikogar, ki bi mi pasel živino, ker menda tod okoli straši.«
»To so same prazne čenčarije,« je zamrmrala lisica.
»Jemnasta, še nikoli nisem kaj takega slišala, pa že dokaj let stanujem pod temi skalnatimi grebeni.«
Kmet Robavs je poznal premetenost lisice, zato si ni mogel kaj, da bi je ne pobaral:
»Ali mi veš kaj pametnega svetovati?«
Lisica je z enim očesom pomežiknila, tlesknila z jezikom in odvrnila:
»O, jaz vem za prav dober svet, samo ne vem, če ga boš upošteval, Ro-
bavs, ker vi kmetje nam lisicam silno malo zaupate.«
»Kar na dan z besedo,« je dejal kmet Robavs. In lisica se je prihuljeno namuznila:
»Vzemi mene za pastirico!«
Kmetu Robavsu je šlo na smeh.
»Ne vem, kako bo s to stvarjo. Tvoja mati, slavna Zvitorepka, mi je odnesla in podavila že mnogo kokoši. Tudi ti, mislim, nisi nič boljša.«
Lisica je ponižno dvignila oči proti nebu in s sladkim glasom odgovorila:
»Kako neki moreš kaj takega soditi o meni! Jaz sem že zdavnaj pretrgala vse vezi s svojo žlahto in sem lisica samo še po imenu. Pravkar prihajam z božje poti, kjer sem se spokorila. Reva sem zdaj brez posla in kakor nalašč bi bila zame služba pastirice. Pa se tudi ne bojim, če pride sto vragov, kaj šele, da bi se zbala tistih strahov, ki jih tvoji pastirji še videli niso.«
Kmet Robavs si je mislil:
Boljša pastirica lisica, kakor pa živina brez pastirja. Naročil je še lisici, naj skrbno pazi na živino, in odšel.
Lisica ni rekla ne bev ne mev in je ostala na planini za pastirico.
Kmet Robavs je doma povedal novico svoji ženi. »Letos se nam pa ni treba bati,« si je veselo mei roke, »da bi strahovi pastirja pregnali in nam živino uničili. Najel sem lisico za pastirico. Ta je korajžna, ne boji se nikogar in zastonj nam bo pasla.«
Žena je začudeno pogledala moža, zmajala z glavo in rekla:
»Nikoli ne bom lisicam verjela, pa če živim še sto let. Čuden ričet si skuhal, radovedna sem, kdo bo sit od njega.«
Čez nekaj dni se je lisica pastirica zglasila na Robavsovi domačiji.
»Kako je tam gori z živino?« jo je povprašal kmet Robavs.
»O, čisto dobro, vse je v redu, živina se pase, da je veselje,« je hitela zatrjevati lisica. »Samo nekaj sem ti prišla povedat. Tisto o strahovih bo namreč vendarle resnica. Ampak jaz se jih ne bojim in bom vseeno še nadalje ostala za pastirico. Samo to sem morala strahovom obljubiti, da jim večkrat kakšen
prigrizek prinesem, pa me bodo lepo v miru pustili. In sem šla, da te poprosim za par kokoši.«
Kmet Robavs, dobra duša, je verjel lisici, dal ji je dve rejeni putki in pripomnil, naj le dobro pazi na živino.
Lisica je obljubila, se zahvalila in odkoracala nazaj na planino.
tu in tam po golih rebrih. Nekaj govedi je žalostno mukalo, o drobnici pa ni bilo ne duha ne sluha.
In tedaj je kmet Robavs izprevidel, da ga je lisica neusmiljeno opeharila.
Pograbil je krepelce in se jezno oziral naokoli, kje bi zagledal hinavsko sleparko.
fm
^ /SS?
* TtrajP*".'' <*>
ife
In potem so se taki obiski ponavljali sleherni dan.
Ko je zmanjkalo putk in petelinov, so prišle na vrsto gosi in purani.
Kmet Robavs je nekega dne izročil navihani lisici zadnjega gosaka in je pri tem dejal:
»Čudno pa je, da tisti strahovi nikoli niso siti. Čakaj, grem sam pogledat na planino.«
Lisica ga ni čakala in je sama od-brzela z gosakom navkreber.
Prišedši na pašnik, je kmet Robavs od začudenja onemel. Živine ni bilo nikjer, samo kosti so ležale razmetane
Lisica pastirica pa se je zasmejala z visoke skale:
»Kaj pa iščeš, kmet Robavs? Strahov ni več, strahovi so bili volkovi, kokošjo pečenko pa sem potrebovala zase in za svojo žlahto. Kaj pa sem hotela — zastonj bi ti itak ne bila služila. Na svidenje, kmet Robavs!
To rekši je lisica mahoma izginila s skale in se skrila v gosti šumi, še preden je kmet Robavs utegnil skočiti za njo.
Od tistih dob je kmet Robavs vedel, da ni verjeti priliznjenim, sladkim besedam vsakogar, temveč samo odkritim očem in poštenemu srcu.
Vrt v februarju
Februar je mesec pripravljanja, ker sneg in mraz navadno ovirata naše delo na prostem. Ako pa se nam nudi prilika za delo, jo moramo izrabiti, zakaj pozneje se delo kar kopiči, eno bolj nujno ko drugo; zato je dobro, če napravimo kaj vnaprej. Ako je februarja kaj lepega vremena, kar se pogosto dogodi, tedaj se okrog poldneva prav lahko lotimo prekopavanja peščene zemlje, ker se ne sprime skupaj in ne tvori kep. Nasprotno pa se sprime ilovnata zemlja, če po mokri hodimo, v kepe, ki postanejo pozneje tako trde, da onemogočijo vsako sajenje. Prav lepo pa se da prekopati ta zemlja, če je vrhnja plast zmrznjena v tanko skorjo, ki jo z lopato čisto lahko predremo. Takih tal se lotimo rajši zjutraj ali dopoldne. Kakor hitro pa bi se pod vplivom sončnih žarkov začela zemlja tajati, je treba prenehati z delom.
Sadovnjaku pa sonce v februarju lahko škoduje, ker začne na južni in zapadni strani v drevesnih deblih krožiti sok. Ce nastopijo po takih sončnih dneh mrzle, jasne noči, drevesa lahko zmrznejo. Zavarujemo jih najlaže tako, da jih zavijemo in zavežemo v slamo, žakljevino, če jih namažemo z apnom ali glino. Spalir na južni steni obdamo z deskami, ki jih pritrdimo, tako ga najbolj enostavno zavarujemo. V tem času drevje tudi obrežemo in osnažimo. Suhe, polomljene veje stran! Proč tudi z vejami, ki delajo preveliko goščavo! S strguljo očedimo vse debelejše veje in deblo. Nazadnje namažemo osnažene veje z razredčenim karbolinejem.
Drevesne kolobarje, zlasti okrog mladega sadnega drevja na travnatem svetu lahko že prekopljemo in pognojimo s hlevskim gnojem. Ako je vreme primerno, lahko začnemo z obrezovanjem in cepljenjem. Zgodaj je obrezati tudi ribez in kosmuljo.
Kjer je oglodal zajec lubje, takoj zama-žite rane s cepilno smolo! Moker sneg
otresajte z drevja! Krmite ptice pevke in odganjajte od krmišč vrabce. Pazite na mačke, da ne bodo lovile ptičev!
Kje se skrivajo vrtni škodljivci?
Da niso vse živali, ki jih najdemo na vrtu, koristne, tò že veste. Četudi se mnogo trudimo, da bi obvarovali naše vrtove pred škodljivci, se jih vendar še vedno vtihotapi cela vrsta, ki nas potem le prepogosto presenetijo s svojim škodljivim delovanjem. Med temi škodljivci je največ žuželk, ki sploh prevladujejo med živalmi na zemlji.
Če jih hočemo zdaj tekom zime zasledovati in dognati, kje tiče, tedaj ne smemo pozabiti na to, da se razvije večina žuželk po različnih razvojnih stopnjah. Tekom svojega življenja se torej spreminjajo v bitja, ki so videti popolnoma različna. Iz drobnega jajčeca, ki ga včasih komaj razločimo s prostim očesom, se razvije ličinka. To imenujemo pri metuljih gosenico, pri muhah, hroščih in drugih žuželkah pa kratko — ličinko. Določene vrste hroščev pa imajo seveda zopet posebna imena za svoje ličinke. Tako prav dobro poznate ogrce, ki so ličinke rjavega hrošča. Dorasla ličinka se potem zabubi. Pri metuljih so te bube prav posebni stvori, ki jih dostikrat najdemo pri prekopavanju vrtnih gredic. Če jih še tako dobro pogledamo, ne najdemo vendar na njih nobenega znaka metulja. Nekatere bube hroščev, čebel, os in mravelj pa so že nekoliko podobne žuželki, ki se bo razvila iz njih.
Ako se skrbno oziramo po vrtu, tedaj lahko opažamo, da ne prezimujejo vse žuželke na isti stopnji razvoja. Morda ste že kdaj našli pozimi v kleti ali hladni sobi svetlorumene metuljčke, ki jih je potem sonce že zelo zgodaj zvabilo na prosto? To so samice znanega citrončka, ki prezimujejo. Vendar ta metulj ni škodljiv, ker se ne pojavlja v takih množinah kakor kapu-sov belin. Ta pa prezimi kot buba. Nje-
gove bube najdemo sedaj na stenah, ograjah in sličnih krajih. Pred mesecem aprilom ne pride iz njih metulj. Kot popolnoma razvite žuželke prezimijo razni hrošči, n. pr. rjavi hrošč, ki ga najdemo včasih poleg njegove ličinke, ko kopljemo v zemlji. Ličinke rjavega hrošča žive namreč veliko dlje kakor hrošč sam. Pri nas potrebujejo 3 leta, preden so godne za bubo; hrošč se prikaže torej šele v četrtem letu. Rjavi hrošč ne nastopa povsod v istem letu in istem številu, zato govorimo o »hro-ščevem letu«, ki se ponavlja vsaka 4 leta.
Tudi bolhač, droben hrošček, čigar ličinke delajo škodo na zelju, prezimi kot hrošč v vseh mogočih skrivališčih.
Kot »jajčka« prezimujejo nekateri jako lepi, a neljubi metulji, kakor prstaničar, zimski pedic in gobovec. Zimski pedic leže svoja jajčeca posamezna ali več skupaj med popke na koncu vejic (slika gosenice in bube na sliki 4. in 5.). Hvala bogu jih mnogo uničijo pridne mravlje, ki so naše najboljše prijateljice. Prstaničar ima svoje ime odtod, ker niza svoja jajčeca v obliki obročka okrog vej (glej sliko št. 1.). Teh trdih jajčnih obročkov pa ne opazimo tako lahko, ker so podobne barve kakor ve-ie, okoli katerih so oviti. Ako jih ne uničijo ptice, moramo te obročke sami poiskati, izrezati in požgati.
Gobovec se imenuje zato, ker odlaga njegova samica jajčeca v obliki rjave gobe na drevesna debla, glinaste stene in podobna zavetna mesta. Če smo malce pazljivi, ta jajčeca lahko kmalu najdemo. Se bolje pa je seveda, če je vrt brez njih.
Kot ličinke prezimujejo mnoge žuželke. Semkaj spada n. pr. metulj zlatoritka ali zlatnica, čigar /gosenice si napravijo gnezdo, ki je tako veliko, da ga imenujemo veliko goseničje gnezdo. Ko odpade listje z drevja, ta gnezda na golih vejah prav lahko opazimo in jih moramo vsa požgati.
Na deblih vrb, topolov, pa tudi jelš in jablan najdemo sem pa tja 1 cm široke luknje, ki kažejo vhod k rovom, ki jih je napravila velika, grda, mesnobarvna gose-
nica vrbarja. Ta gosenica zraste tako, da je do 9 cm dolga, do 2 cm široka in potrebuje 2 leti, da čisto doraste. Medtem časom žre v notranjščini debel in dela s tem veliko škodo. Kadar tako drevo posekajo, kar se zgodi navadno pozimi, poiščemo ob tej priliki lahko dosti teh živalic, ki tudi neprijetno diše (po vinskem kisu). Ako jih hočemo prijeti, strcajo jedki sok v obraz.
Kakor vidimo, je na vrtu tudi pozimi vse polno čudovitih živalic, zlasti med žuželkami, med katerimi vlada posebna pestrost.
Katere živalce opažamo meseca februarja ?
Razen vsiljivih in požrešnih vrabcev se zbirajo okoli oken ali krmišč tudi sinice, živahne močvirne sinice in lepo pisani modri gorščniki. Tem se rad pridruži drobni plezalec. Perje ima barvo lubja, spoznamo ga pa tudi po prožnem repku in nežnem ukrivljenem kljunu. Z njim prav spretno pobira žuželke in njihova jajca iz najožjih špranj. Rad prenočuje med opeko na hišnih strehah.
Če zapade dosti snega, se radi prikažejo na dvorišče in v bližino gospodarskih poslopij čopasti škrjančki. Spoznamo jih takoi po koničastem pernatem čopku, ki jim krasi pametno glavico, pa tudi po tem, da se premikajo s tem, da tekajo, ne pa poskakujejo. Perje sicer nima lepe barve, vendar so ljubke postavice in imajo zelo prijeten glas. Niso ti ptički neumni, kajti naučiti se dado cele melodije, ki jih brez pogreške zažvižgajo.
Tudi dve naši najboljši ptici pevki nam ostaneta v mrzlem letnem času zvesti in se držita v bližini ljudskih bivališč: kos in ščinkavec.
Kos, prej boječ gozdni ptič, se je v zadnjem času privadil človeku in je domač kakor malokateri ptiček. Prijazno pride na verando ali balkon in išče, kje bi dobil kaj pod kljun, vendar pri tem zelo pazi na svojo varnost. Lepe zimske dni nrične s svojim netjem, ki je tako lepo, da ob njem pozabimo, kako nam je poleti kradel češnje in jagode ter glodal hruške.
Tudi ščinkavec se je po svoji naravi nekoliko spremenil. Ni več tak selivec kakor je bil prejšnje čase. Še celo skromna samica, ki se je prej redno selila, ostaja sedaj največ pri nas. Morda so k temu pripomogli dobrosrčni ljudje, ki so jim pridno trosili živež v hudem, mrzlem času.
NAŠ SLOVARČEK _
f. (lat. femininum genus — ženski spol), feninimum, ženski spol, n. pr. v franc, slovarju najdete besedo nation f, t. j. beseda nation je v francoščini ženskega spola.
fee. (lat. fecit = napravil je), kratica na umetninah (slikah itd.), n. pr. Vavpotič fee. — naslikal Vavpotič. Fr. (lat. frater = brat), brat, n. pr. samostanski brat; ital. kratica je fra ali Fra (= fratre), fut. (lat. futurum), futur, prihodnji čas,
n. pr. »pisali bomo« je fut. gen. (lat. genetivus), rodilnik, drugi sklon. H, kemični znak za vodik (iz gr. lat. hy-drogenium = vodik).
h.	e. (lat. hoc est — to je), slovenski t. j. H. P. (angl. horse power), konjska sila. ib. (lat. ibidem), istotam.
i.	e. (lat. id est), to je.
J. H. S. (lat. Jesus Hominum Salvator), Jezus, ljudi odrešenik. Kje vidite to kratico?
J. N. R. J. (lat. Jesus Nazarénus Rex Ju-daeórum). Jezus Nazarenski Krali Judov. Kje bereš ta napis? Morda si videl tudi v gledališču igro s tem naslovom? Kdaj? iur. ali jur. (lat. iuris), jurist, pravnik, n. pr. stud. iur. (studiosus iuris), slušatelj prava, cand. iur. (candidatus iuris), slušatelj prava, ki je že na koncu študij, iun. ali iun. (lat. iunior), mlajši. Ti se pišeš kakor tvoj oče: da ne bo zamene, bom naslovil tebi (ne očetu) namenjeno pismo takole: »Gospod Pavel Komar iun.«
Kč (= krona češka), češkoslovaški denar (= 190 Din"). Veš, kako pravijo Čehi tei kroni? »Kačka«, kar se pravi »račka«. Ampak misliš, da ti bo kdo dal račko za eno »kačko«? L, rimska številka 50: ital. — lira (denar). L. S. (lat. loco sigilli), na mestu pečata. Če si napraviš n. pr. prepis svojega izpričevala, ki ga daš potem sodno overoviti, zapišeš tam. kjer je bil uradni pečat ravnateljstva, »L. S.« M, rimska številka 1000 (lat. mille — 1000). m. pr. (lat. manu propria = z lastno roko),
lastnoročno. Mr. (lat. magister — učitelj), magister: do-čim imajo zdravniki naslov »doktor«, imajo lekarnarji naslov »magister«: Mr. Pharm. R. Ramor = magister pharmaciae (lekarništva). Mr. (fr. Monsieur, angl. Mister), gospod. Ms. (angl. Miss), gospodična.
Msgr. (it. Monsignore — moj gospod),
monsinjor, naslov visokih duhovnikov, n. (lat. neutrum), srednji spol. N. B. ali NB (lat. nota bene!), pomni, pazi! N. N. (lat. nomen nescio — imena ne vem),
neznanega imena, nom. (lat. nominativus), imenovalnik, 1. sklon.
N. T. (lat. Novum testamentum), Novi zakon v Svetem pismu, obi. (lat. obiectus), predmet, dopolnilo v stavku.
op. (lat. opus — delo), opus, delo, umetnina, skladba, •p. (lat. pater — oče), pater, n. pr. p. Placid
= pater, oče Placid (redovnik), part. (lat. participium) — particip, deležnik, p. f. (fr.), kratica za »pour féliciter« = »čestitam«. Če komu čestitamo, lahko pošliemo vizitko in napišemo v spodnji desni ogel »p. f.« pi. ali plur. (lat. plurälis), plural, množina, p. t. (lat. pleno titulo), s polnim naslovom; Namesto, da bi pisali na naslovu »Cenjeni gospod«, pišemo kar »P. n. gospod .. ■« P. S. (lat. post scriptum = naknadno napisano), pripis na koncu pisma: če smo pismo že napisali, a hočemo še nekaj pripomniti, zapišemo že no podpisu »P. S.« ter dostavimo pozabljeno, p. t. (lat. pleno titulo), s polnim naslovom;
isto kakor p. n. R: 1. na toplomerih — Reaumur; 2. na urah = retard (zadrži!), t. i. v to smer moraš pomakniti ravnalce. da pojde ura boli počasi; 3. v geometriji — radius = polumer.
R. I. P. (lat. requiéscat in pace), nai počiva
v miru! Kje čitaš često to kratico? Sa. dat. summa summarum — vsota vsot),
končna vsota, vse skupaj, sen. (lat. senior), starejši. Glej iun.! N. pr.
Pavel Komar sen. sing. (lat. singularis), singular, ednina. S. O. S. Cangi. Save our souls): »Rešite naše duše!« Tako kliče ladja, ki je v nevarnosti, da se potopi, z radio-tele-grafskimi znaki na pomoč. U. S. A. (ansi. United States of America),
Združene Države Ameriške. V, rimska številka 5.
V. T. (lat. Vetus Testamentum), Stari Testament, Stari Zakon. Y. M. C. A. (angl. Young Men Christian Association) — Družba krščanskih mla-deničev.
Vrpoveduje Pavk fierce
V veliko zadovoljnost meščanov obračunava Pavliha z nemarnimi mlekaricami
Če je Pavliha rad koga potegnil, ni nič manj rad z vsakomur obračunal za njegovo nemarnost. Tako si je privoščil nekega dne tudi mle-karice, ki so prinašale v mesto več vode kakor mleka.
Ko so jele prihajati zjutraj v mesto, se postavi Pavliha k mestnemu vodnjaku, kjer so se mleka-rice zbirale. Predse postavi velikansko kad, vsako mlekarico, ki pride, pa pokliče ter ji reče, da sam pokupi od nje vse mleko; za plačilo naj kar malo počaka.
Kakor so mlekarice prihajale, tako kupuje Pavliha mleko; to mu vlivajo ženske v kad, sam pa zapisuje, koliko ga je sleherna prinesla. Mlekarice so kaj dobre volje; postajajo krog Pavlihe v gručah, posedajo in počepajo ter se razgovar-jajo in smejejo, kako hitro in lahko da so se danes znebile mleka.
Ko vidi Pavliha, da ne prihaja več nobena, se obrne k zbranim in jim reče:
»Preljube ženske! Zdaj, ko ste vse tukaj, moram najprej preračunati, koliko mi je katera dala mleka, koliko vode. Pa tudi denarja nimam danes, da vam plačam. Zato pridite spet čez štirinajst dni in takrat vas poplačam po pravici in resnici. Če pa katera ne bi hotela ali mogla čakati tako dolgo, naj zajame iz kadi svoje mleko ter naj gre!«
Po teh besedah jo sam jadrno odkuri, zakaj zdelo se mu je, da bi
mu ne bilo lahko, če se ga lotijo mlekarice.
Te se res razhudijo, začno kri čati in regijati, se prepirati in prerivati krog kadi, kjer bi vsaka zagrabila rada kar največ mleka. V tem direndaju se začno obdelavati
z vedricami in keblicami, s kangla-mi in steklenkami, mleko pa je teklo po tleh, kakor bi ga nanesla ploha. Okrog zdivjanihi mlekaric
se kmalu zbero meščani, se smejejo in zabavajo ter hvalijo Pavliho, ki je tako zagodel ženskam, katerim sami niso mogli priti do kraja.
Sledeča zgodba pripoveduje, kako je Pavliha plačeval samogoltnost
Pavliha je slišal za samogoltega mesarja, ki je klical in vabil k sebi ljudi, jim hvalil svoje blago ter mnogokaterega preslepil. Drugi mesarji, ki so z njim vred prodajali na trgu, so ga zategadelj gledali postrani in mu privoščili, če jo je kedaj izkupil.
Vse to je vedel Pavliha. Neko jutro gre počasi mimo tega mesarja, ki ga povabi, kakor hitro ga ugleda, rekoč: »Ali ne bi kaj vzeli, da ponesete s seboj domov?«
»Zakaj ne?« pravi Pavliha. »Kaj pa naj vzamem?«
»Tale kos pečenke,« mu ponudi mesar.
Pavliha pečenko vzame ter jo maha meni nič tebi nič lepo dalje.
»Oho!« poskoči za njim mesar. »Tako se nisva zmenila. Ce pečenko vzamete, jo morate tudi plačati.«	;
»Plačati?« se zavzame Pavliha. »O tem se nisva nič menila. Rekli ste samo, če ne bi hotel vzeti kaj domov, pokazali ste mi ta kos pečenke in še sami ste mi jo dali v roke.«
Ker sta bila Pavliha in tnesar precej glasna, ju kmalu obstopijo drugi mesarji. Vsi privoščijo sa-mogoltniku, da ga kdo napetnajsti; zato brž začno pritrjevati Pavlihi ter se pričkati z mesarjem. In se medtem nihče ne zmeni za Pavliho, ki vtakne pečenko pod suknjo ter se odpravi dalje.
(Dalje prihodnjič.)
IZ MLADIH
PERES
VEČNI BOJI
Kar Bog človeka je izgnal iz raja, za srečo svojo vedno se bori, od nekdaj boj z naslado ga navdaja, od vsepovsod nevarnost mu grozi.
Zato si kmalu človek je ukrotil živali vse in vse stvari, ki kot sovražnike jih je zalotil; premagani bili so vsi.
Ko mu tako je vse pokorno bilo, si človek je miru želel, a že človeštvo se je namnožilo, za košček zemlje se je boj razvnel.
Začel se rod je z rodom bojevati, drug drugega uničeval, vsak hotel ali moral se je klati, če se je tudi vojne bal.
Iznašli boja razne so načine: železo, kamen, bron, smodnik, letala, tanke in strupene pline, končal pa ni se boja krik!
Krvi je v bojih vedno večja reka, a boji vedno bolj cveto. »Kako strašna slepota je človeka«, Prešeren je zapel bridko.
Ko tam nekje se vojna neha, takoj drugod se spet začne. O človek, kdaj zašije ti uteha? Menda pa res nikoli ne!
V grozote vojne človek vedno sili, bolest ga nič ne izmodri. O narodi, če boste se še bili, izpili vso si boste kri!
Boris Grabnar
SANJE
V sanjah te gledam — o mati, ko stojiš pred menoj, ne morem od Tebe — o mati, v obraz se zagledam tvoj. Ko si najslajša — o mati, zbudim se — in ni te več ... Zavem se resnice — o mati, da sreča za vedno je preč.
j. č.
ZA BRIHTNE GKLAVICE
MREŽA
5.
DOPOLNILNICA
1	2	3	4	3	5	6|7	
6	5	8	3	4	3	5	9
10	4	11	3	12	13	6	7
10	6	12	6	14	15	11	9
13 1 5		8	3	16	11	7 9	
2	10	3	12	17	4	6 12	
3	13	16	9	18	9	19	3
20	21	11	20	17	8	3 8	
6	10	6	22	9	19	3	12
6	5	3	13	11	9	1	20
7	9	12	17	8	3	8	6
fi Cu
a
T a	a	A	a
	a		h
l	¥		o
o	P	p	r
RA v. v lys <. RA y lì £
i
slatinsko zdravilišče, žuželka, raj,
sobana, krkon, žensko ime. Namesto pik vstavi črke:,A A A'À'AB-B C Č D D D XKM. £	M N N tf
p Ji yyjk'
POSETNICA
V RA . \ 2 ì V S> RA Pa RA
j 9 ^ : r-j
Ključ :
19-3-5-6-1-3-19 mesto na Koroškem, 14-3-2-16 število, 17-4-3-22-10-9-15 begun,
12-11-6-20-7-8-3	vrsta sadja,
13-6-21-6-18	podpora.
BESEDNICA I a a j a c č namen, e I e h I i i sorodnik, k I I n rt I r nadglavišče, s t v | z ž I jedilno orodje. Črke v okviru: praznik.
3.
PREGOVOR oblak, Ljubno, madež, sladkor, Volga
(Vzemi iz vsake besede tri zaporedne črke!)
4.
KVADRAT
1 2 3 4 Vodoravno in navpično:
1.	uta,
2.	obrežje,
3.	denarna enota,
4.	turški Bog.
Ida Ž. Vran
•J
Ugani bivališče te gospodične!
REŠITEV UGANK IZ JANUARSKE ŠTEVILKE
1.	Diamant. Z, Eva, sloka, Ribnica, pečar, pes, k. — Zvonček.
2.	Zlogovnica. 1. meter — Peter; 2. doza — Roza; 3. alga — Olga; 4. gonja — Sonja; 5. mrena — Irena; 6. veža — Neža; 7. srna •— Erna; 8. bilka — Cilka. — Prosinec.
3.	Urejevalnica. Lek, pamet, slika, kolek, glava, godec, trava, krmar, priča, oče. — Emil Adamič.
4.	Izločilnica. Krst pri Savici.
5.	Posetnica. Stavbenik.
6.	Kvadrat. 1. vrata; 2. Rutar: 3. Atene; 4. tanin; 5. arena.
Vse uganke so pravilno rešili:
Zlatica Jugova iz Studencev pri Mariboru; Mitja Grašič iz Litije; Stanko Kopač -Ponikvar iz Ptuja; Nada Matičičeva, Duško Gorečan, Ferdinand Sajovic, Ruža Sedla-kova, Miljutin Željeznov, Marko Mrak, Zlata Bučarjeva in Vladimir Trošt iz Ljubljane; Jožica Majaronova iz Borovnice; Dorian Heller iz Kranja; Ljuba Založnikova iz Maribora; Vida Pikuševa iz Dolnje Lendave; Sonja Zupanekova iz Nove cerkve pri Celju; Danica Hočevarjeva iz Metlike.
STRIC MATIC
Letos praznuje 50 letnico Eiffelov stolp v Parizu. Ta stolp je včasih veljal za osmo čudo sveta, ker je bil najvišja zgradba na svetu; danes pa je po svoji velikosti že na tretjem mestu. Tehta 7700 ton. Na stolp drži 1792 stopnic (simbolično je 1. 1792. rojstno leto prve francoske republike): 350 stopnic vodi do 1. nadstropja, 380 od 1. do 2. in 1062 do vrha. Prvo nadstropje je v višini 58 metrov, drugo je 116 metrov nad zemljo, a tretje 276 metrov visoko. V tretjem nadstropju imajo 16 metrov dolgo in ravno toliko široko dvorano iz stekla, v kateri je prostora za 800 ljudi. Od otvoritve 1. 1889. pa do konca 1. 1936. je bilo
na Eiffelovem stolpu 16,777.913 ljudi. *
Laplandskim otrokom, ki ne poznajo sadja, saj ga njihova domovina radi večnega mraza ne more roditi, so poslali njihovi mladi tovariši iz švedske 120.000 kg jabolk. Pri tej akciji so sodelovali vsi šolarji na Švedskem.
*
Pred nekaj dnevi so v Fordovih tovarnah izdelali avtomobil, ki je 25 milijonski v Fordovih tovarnah. Pri tej priliki je priredil tovarnar Ford svojim delavcem posebno svečanost in jim v njihove dobrodelne namene podaril 25 milijonov dolarjev
(1 milijardo dinarjev).
*
22 letni ključavničarski pomočnik iz De-brecina na Ogrskem je iznašel poseben zračni bicikel, ki ga je imenoval »oricto-plan«. S tem aparatom, ki ima obliko motornega letala, se je pred pričami dvignil v zrak in preletel z njim 1300 metrov. Sredi aparata je običajen sedež, kakor ga imajo dvokolesa, pod njim pa pedal, ki s pomočjo verige premika dvoje kril. Ti dve krili stiskata zrak pod aparatom in ga na ta način držita v zraku v ravnotežju. Strokovnjaki
menijo, da ima aparat veliko bodočnost. *
45.000 dinarjev je vredna najdražja češkoslovaška znamka, staroavstrijska 4-kron-ska s pretiskom »Československa pošta«. Eden redkih, ki jo ima, je tudi bivši pre-
zident T. G. Masaryk.
*
V New Yorku so pred kratkim otvorili novo športno poslopje za smučanje, da so dali športnikom možnost smučanja tudi takrat, kadar jim vreme ni posebno naklonjeno. Zgradili so celo skakalnico za smu-ške skoke. Mesto snega so uporabili neko kemično snov in zdrobljen led, ki se ne topi.
S KOŠEM NOVIC
Dne 10. februarja je praznoval svoj 90. rojstni dan znameniti ameriški izumitelj Edison, kateremu zahvaljujemo toliko tehničnih izumov (gramofon, žarnico itd.).
«
Dne 10. t. m. je poteklo 100 let od smrti znamenitega ruskega pesnika Aleksandra Sergejeviča Puškina, ki je padel ta dan v dvoboju s francoskim častnikom Danthèsom. Kar je bil Prešeren Slovencem, K. H. Mächa Čehom in A. Mickiewicz Poljakom, to je bil veliki Puškin Rusom. Znameniti pesnik in pisatelj, ki je umrl še ne štiridesetleten, je poleg velikega števila krasnih pesmi in balad napisal tudi roman v verzih »Evgenij Onjegin«, novele in epe »Kavkaški ujetnik«, »Kapitanova hči«, »Cigani«, »Bronasti konjenik«, »Poltava«, »Bak-čisarajska fontana«, »Dubrovski«, »Pikova dama«, zgodovinsko dramo »Boris Godu-nov« in pesnitev »Ruslan in Ludmila«. Njegova dela so večno mladostna, jasna in
preprosta, polna vedre prirodne harmonije, pravi odraz ruske prirode. Duhoviti pesnik, ki je bil obenem neizprosen borec za svobodo in čistost v umetnosti, je znal biti tudi posmehljiv, oster in zbadljiv. Stoletnico smrti tega slavnega pevca in oblikovalca ruske besede je svečano proslavila vsa kulturna Evropa. Slava nesmrtnemu Aleksandru Sergejeviču Puškinu!