POLHARSKO IMENOSLOVJE
Polšja lov ali lov na polhe ni le slovenska narodopisna posebnost, temveč važna znamenitost iz socialne zgodovine in zgodovine prava. Kostanjeviška, pleterska, kočevska, soteska in gotovo še katera druga gospoščina s prostranimi bukovimi in hrastovimi gozdovi so imele na svojih tleh organizirane polharske skupnosti ali p<51-harščine, ki glede svojega ustroja zelo spominjajo na skupnosti podložnih vinogradnikov po gorskem pravu, ki so se imenovale sogorščine. Polharska gospoščina je izkoriščala svoj regal polšjega lova zelo dobičkonosno, tako da je razdelila svoje gozdove na lovišča ali okrožja, lovišča pa na polharske odseke, ki jih je spomladi, V Kostanjevici na primer v torek po binkoštih, dajala v eno- ali večletni zakup. Zakupnik i>olharskega odseka se je imenoval polhar -ja m. V grajski pisarni so ga vpisali v poseben polharski vpisnik.
Svoji gospoščini je dajal polhar polharino v kožicah ali pa v živih polhih. Imenovali so jo polšnina -e ž. Ta davščina v naravi je znašala največkrat desetino ostvarjenega polšjega ulovka, včasih pa — tako nekaj časa v kostanjeviški gospoščini — pet živih jwlhov od polharskega odseka. V virih omenjajo polšnino najraje skupaj z žirovino. Zelo sta bili cenjeni polhova mast in polšja kožica. Se dandanes; sodi h kranjs'ki ljudski noši kučma, narejena iz ustrojenih polšjih kožic pol-
26
hovka -e ž. Polšje meso so imenovali vobče polšina -e ž ali polšetina -e ž, vendar so ponekod s tema besedama označevali tudi polšje kožice (Pleteršnik II 133). Besedo polšina -e ž je treba ločiti od dvojnice polšina -e ž (das Billichloch), ki ji pravijo tudi polševina -e ž. Ker je polšina v virih die Billichgrube, so jo večkrat napačno prevajali z besedama *polšja jama. Gre pa res za jamo v zemlji, v kateri je bila zagrebena past, imenovana polšnica -e z. Ko je polh, iščoč dupline, zlezel pri pestu v polšnico, ni mogel več na plan, ker so mu branili naokoli ob pesto nabiti žeblji, katerih konice so molele navzdol in navznoter. Polšino je pvolhar lahko zastavil za dolg, vendar mu jo je moral upnik vrniti v istem stanju, brž ko je bil dolg poravnan. Pravni spori o polšinah so se tako kopičili, da so polharske gospoščine osnovale posebno polharsko sodstvo.
Zaradi razsoje teh tožb so namreč gospoščine ustrojile posebno kmetsko ljudsko sodišče, pri katerem je imel podložni kmet kot registrirani polhar svojo posebno izključno podsodnost v vseh stvareh, ki so zadevale polšjo lov in polhar-ščino. F^i nas sta se za to posebno ljudsko sodišče po krivem udomačila nepravilna naziva »polšji sod in *polšia pravda, s katerima so dobesedno prevedli starinski nemški termin »Billichrecht«. Ker se ni sodilo polhom, niti niso sodili polhi, marveč so ljudski sodniki, predvsem polharji, sami sodili svojim tovarišem, ki so se pravdah, se temu ljudskemu sodišču prilega pač le ime polharska pravda. Kakor na gorskem pravnem dnevu gorski sodnik podobno je na polharskem pravnem dnevu polharski sodnik predsedoval pravdi, vtem ko so bili za prisodniško mizo dvanajstih sodovcev predvsem člani polharščine, če pa teh ni bilo dovolj, stalni člani gornega starešinstva sodovcev. Samo v Pleterjah je bila polharščina tako do kraja organizirana, da so bile polharske pravice samostojne, se pravi ločene od kvatmih več ali pa gorskih pravd. Sodbe in drugi izidi polharskih pravnih sporov so se v Pleterjah vpisovali v gospoščinsko sodno knjigo v obliki posebnih polharskih zapisnikov. V drugih gospoščinah so o polharskih tožbah in njih izidu poročali kar v rednih zapisnikih o spomladanskih kvatrnih večah, ker ondod sploh niso sestavljali posebnih miz (porot), zasedenih s polharji kot prisedniki, marveč je redno kar večevna ali pa gorska porota sodila kot polharska pravda o vseh tekočih polharskih pravnih primerih, le da so vanjo kooptirali nekoliko neprizadetih članov polharščine.
Polharske pravde so si lastile pravico, soditi polšjim tatovom. Tatu odvzeti ulovek so polharske pravde zmeraj prisodile okradencu. Ohranjen nam je zapisnik o tožbi zaradi razžaljenja časti, češ da je rekel toženi polharski zakupnik tožniku, da je polšji tat, ko ga je zalotil pri svojih jwlsinah. Polharska pravda je razsodila, da morata oba spomika plačati vsak eno marko kazni in da naj ostaneta vsak pri svoji časti, se pravi, da naj sle poravnata, tožnik, ker se proti očitku tatvine ni pri priči v bran postavil, toženec pa, ker tožniku ni odvzel klobuka v dokaz
Storilstva. Franci Goršič