Mlada veljaka
 do ga ni poznal županovega Ivana? In če ga nisi poznal, videl si ga lahko vsako nedeljo pred altarjem v rdečem krilcu in v beli srajčki. Bil je cerkveni  strežnik.   Učne  glave je bil in vsako stvar si je dobro zapomnil, posebno vse ono, kar je bilo zanj. Bilo je pozno jeseni — ali pa kar narav-nost recimo, zgodaj po zimi — ko pride, k županovim   brkast,   rejen   mož   in   postavi močno   okovano   palico   zakrivljenko v kol   in naroči pol lilra vina. Na županovi hiši namreč visi tudi smrkov šop v znamenje,  da točijo  oče župan  vino.   Mož je bil trgovec s pitanimi prešiči, zato je izpraševal gostil-ničarja,  pri katerih hišah bi bilo dobiti   takega  blaga. Par dni je hodil od hiše do hiše,  preden  je nakupil dovolj.
Županov   Ivan ni zamudil nobene bescde tujega nioža,  in nobena  kupčija  se ni  sklenila  brez  njega.
I
—   55   —
Ogledal si je trgovca od nog do glave in zapomnil si je vsako njegovo kretnjo.
Ni bil še tudi mož popolno iz vasi. že prikoraka lvan v visokih bratovih škornjah. z velikim klobukom na glavi in z gorjačo v roki proti sosedovi hiši. Sto-pinje njegove so bile počasne in možarske, in vsa hoja je hila poslavna.
,Kam pa greš, Ivan?" zalotijo ga oče.
,Prešiče kupovat."
V odraslem »svetu" in v postavnem moškertt živ-Jjenju si je izbiral naš Ivan svoje vzore.
Tako delajo otroci! Radi posnemajo odrastle; mi odrastli pa koprnimo nazaj po detinskih lelih.
Bilo je pravistega leta. Velikanoč se je bližala. To so pa važni prazniki za cerkvene strežnike. Sosebno velika sabota jim da ranogo opraviti. Blagoslovljeni ogenj je treba raznesti po župniji, z gospodom treba i(i, ko gredo blagoslavljaf velikonočno jagnje, in proti večeru še slovesni izprevod. Koliko opravila! Koliko skrbi!
Ivan je bil poglavar vseh strežnikov. Skrbi so pa skrbi — nadležno breme. Kaj storiti? To. kar oče store. Ivan razpiSe sejo strežniškega zbora in pošlje vabila posameznim strežnikom. naj pridejo k seji, kjer se bodo dogovorili o delu in si razdelili opravila.
Tak mojster je naš Ivan. Cerkovnik Tičar pra\i: nTa bo še minister, ker ima um hudo bister."
II.
• ¦ . Imel je pa Ivan gosposkega druga v hližnji graj-Sčini na Smerečniku. Orofič Ervin, Ijubeznjiv in bisler deček, je bii Ijubljenec očetov. Da bi se skrbno odgojil in izučii, so ga dali šolat v mesto, v zavod, ki so ga oskrbovali modri in pobožni možje. Toda meslo je mesto: zrak na Smerečniku in zrak v mestu sta pa različna kakor noč in dan.
Ervin je obolel. Skrbni gospodje pokličejo zdrav-nika. Kako sočutno je preiskaval ljubega Ervina, prijel ga za roko, potipa) za žilo. vzel uro v roko, modro se držal in štel in gtel. Doštel je. lice se mu je raz-jasniio;
ti i.. } ¦ -......./..¦.¦..¦...¦........¦...¦.¦.;:¦;;
—   57   —
,,NiL ne bo hudega, mali gospodek, Lez par dni hodele že zopet poskočili na dvoriSču", je dejal in se smehljaje poslovil.
In res je bilo lako!
O Velikinoči je pa dospel Ervin na počitnice, in prav nič se mu ni poznalo. da bi bil kedaj kaj bolan.
Toda v jradu so imeli bolnika. ali bolje rečeno bolnico. Mala Elza je imela lepo, lepo punčko, in zdelo se je skrbni Elzi, da je nekaj časa sem punčka bolj žalostnega obrazka, in da je pobita in otožna. Nekaj ji mora biti.
To svojo skrh razodene najprej bratcu.
,NiL se ne boj, grem po zdravnika."
Ervin poišče v očetovi sobi očala stare gospe tete. nasadi jih nizko na nos, vzame še velik dežnik in prav počasnih in močnih korakov odide proti Elzini sobici. Mogočno potrka, odpre in postavno in resno stopi v sobo. Dežnik odloži, očaia si obriše in se počasi pripravi, da si ogleda bolnico.
.,Res. otožna je!^
Prime je resno za roko, izvlcče uro iz žepa in Steje in šteje.
Elza. vsa v skrbeli, gleda srpo v njegov obraz. O, da bi se gospod   zdravnik nasmehnil, ko došteje.
In res, nasmehnil se je . . .
,, Nič ne bo hudega, gospodična Elza! Gospo-dična Dorotejca se je malce prehladila. Tja k peči postavite postelj in dobro odenile ubožico, pa čaja. čaja. čaja . . . Čez dva dtii, da je solnčno, jo peljete lahko že na vrl."
In gospod doktor se je poslovil.
Dorotejci je pa res knialu odleglo. Dober zdrav-nik je bil Ervin!
Mi le želimo, da bi bil županov Ivan res kedaj — ne prešičji Irgovec — ampak jmeniten župan : graj-ščinski Ervin bo pa ledaj skorogotovo tako skrben zdravnik, kakor je bil ono Velikonoč.
Ferdinand Gregorec