t NADŠKOF DR. ANTON Dne 2. junija t. 1. je umrl v cistercijanskem samo stanu v Stični nadškof dr. A. B. Jeglič, bivši knez in škof ljubljanski. Rojen je bil 29. maja 1850 v Begu njah na Gorenjskem. Gimnazijo je dovršil z maturo 1. 1869. v Ljubljani; v mašnika je bil posvečen 27. jul. 1873 v Ljubljani. Bogoslovski doktorat je dosegel L 1877. na Dunaju kot gojenec Avgustineja. Par let je bil profesor v ljubljanskem bogoslovnem seme nišču, od 1882 do 1898 pa kanonik v Sarajevu. BONAVENTURA JEGLlČ 12. sept. 1897 je bil posvečen v škofa siuntskega. Na slednje leto pa imenovan za škofa ljubljanskega. Vmeščen je bil v ljubljanski stolnici dne 22. maja 1898. L. 1929. je dobil na lastno prošnjo za škofa po močnika dr. Gregorija Rozmana. 1. julija 1930 pa se je poslovil od svoje škofije in bil radi svojih zaslug imenovan za nadškofa garelenškega. Pokojni nadškof Jeglič je bil iniciativen cerkveni knez, plodovit nabožni pisatelj in je igral ves čas KRONIKA 225 svojega škofovanja v javnem življenju Slovencev vo dilno vlogo. Med največje zasluge mu moremo šteti ustanovitev zavoda sv. Stanislava v št. Vidu pri Ljubljani 1. 1905., ki je bil prva čisto slovenska gim nazija. V zvezi s tem zavodom smo Slovenci dobili popolno, za razvoj našega šolstva pozneje osnovno važno vrsto gimnazijskih učnih knjig. Založil je Grško - slovenski slovar A. Doklerja in začel s tiska njem Wiesthalerjevega Latinsko - slovenskega šol skega slovarja, ki pa ga radi pomanjkanja sredstev ni bilo mogoče dovršiti. Večkrat je odločilno pose gel tudi v politično borbo, posebno tudi med vojno v prilog struji dr. J. E. Kreka proti šušteršičevem avstrofilskem oportunizmu. Najvažnejše pa je nje govo delo za majniško deklaracijo 1. 1917., kateri je prav njegova odločna beseda pripomogla do popol nega uspeha in s tem utiral pot bližajoči se državni samostojnosti Jugoslovanov. Med mirovnimi pogaja nji se je celo osebno napotil v Pariz in London, da s svojo avtoriteto podpre ogrožene slovenske narodne interese. Pokojni nadškof A. B. Jeglič spada med največje Slovence novejše dobe in je danes še težko oceniti vso pomembnost njegove iniciativne osebnosti. Ker je prav do zadnjih dni pred svojo naglo smrtjo po segal v javno življenje, je tudi njegova smrt ožarjena naravnost od proroške veličine in čar njegove suge- stivne osebnosti s telesno smrtjo še davno ni izčrpan. Kakor z zgodovino slovenskega naroda, tako je Jegličevo delovanje ozko zvezano z zgodovino Ljub ljane v prvih desetletjih XX. stol. Bil je ves čas ena njenih najbolj vidnih in nabolj vplivnih osebnosti, župan dr. J. Adlešič, ki je počastil njegov spomin z govorom ob pogrebu, je njegove zasluge za naše me sto v svojem spominskem govoru v mestni zbornici dne 7. junija t. 1. označil takole: Pod vtisom turobnih žalnih svečanosti in nenado mestljive izgube, ki je doletela naše mesto, slovenski narod in vso državo s smrtjo blagopokojnega vladike, nadškofa dr. Antona Bonaventure Jegliča, izpol njujem dolžnost, da se tudi na tem mestu spominjam našega nadpastirja, ki je dolgih 32 let škofoval v Ljubljani. Premalo bi rekel, če pravim samo ško foval. Koncept njegovega življenja in njegovega de lovanja je bil veliko večji, kot je veličastna življenjska tvorba navadnega genija. O njegovem delovanju v splošnem in pomenu za slovenski narod sem govoril že na drugem mestu; po udarjali pa so to vse te dni tudi drugi z raznih strani. Zato poudarjam tukaj v glavnem samo njegov odnos do mesta Ljubljane. Ljubljana je bila glavno torišče vsega delovanja rajnega nadškofa dr. Jegliča; v Ljubljani je predel niti, ki jih je razgrinjal potem po vsej slovenski zem lji ter povezal z njimi vse v novo celoto. Po njem je postala Ljubljana pravi kulturni center in os Slove nije. Snoval je v Ljubljani razna verska in kulturna društva, ki so potem širila svoj delokrog po deželi. V Ljubljani je ustanavljal liste, ki so širili versko zavest in omiko po vsej slovenski zemlji. Rajni nadškof dr. Jeglič je kot duhovni vodja na roda najbolj čutil potrebe časa in svojega naroda. Ker narod ni mogel izvojevati slovenske gimnazije, je ustanovil rajni vladika prvo slovensko gimnazijo. Ker mu mesto Ljubljana žal ni nudila gostoljubja za ustanovo in je ni maralo sprejeti v svojo sredo, jo je postavil na prag Ljubljane, v št. Vid. Ker ni bilo učnih knjig, niti profesorjev za to slo vensko gimnazijo, je izdal z lastnimi sredstvi potrebne prve slovenske učne knjige, izšolal lastne profesorje, da se je mogla njegova gimnazija postaviti v prvo vrsto zadevnih zavodov. S tem je položil tudi te melje za vso slovensko srednješolsko izobrazbo v po vojni dobi. Za vladikovanja rajnega nadškofa smo dobili tudi slovensko univerzo v Ljubljani in so bili položeni te melji slovenske akademije. Rajni vladika je Ljubljano vroče ljubil in ji po magal tudi na vseh drugih straneh k razvoju in na predku. On je omogočil, da se je moglo mesto razširiti in razvijati okoli št. Petrske cerkve. Rajni vladika je podaril mestu na prošnjo takrat nega župana Hribarja obširno zemljišče — sedanji trg Tabor z namenom in pogojem, da postane park pristopen vsem Ljubljančanom. V času županovanja dr. Tavčarja je bil mestni svet rajnemu nadškofu hvaležen za njegovo delo in trud v korist mesta Ljubljane. Takratni župan dr. Tavčar Ivan je poslal personalno-pravnemu odseku mestnega sveta spomladi 1918 dopis, v katerem predlaga, da se podeli škofu dr. Jegliču ob priliki 20 letnice njego vega vladikovanja častno meščanstvo. Svoj predlog utemeljuje z zaslugami, ki jih je pridobil dr. Jeglič za razvoj mesta Ljubljane, za slovenski narod, zlasti za njegovo širitev slovenskih učnih knjig in končno tudi za njegov veliki vpliv, s katerim je podprl za htevo, da bi se Jugoslovani združili in dosegli samo stojnost. Postal je s tem vladika Jeglič, kot pravi do pis, »velik dobrotnik, obenem pa je s tem svojim ko rakom povzročil, da se v slovenske krajine po široki cesti vračajo edinost, složnost in medsebojna lju bezen.« Mestni svet ljubljanski je v svoji seji dne 11. junija 1918 ta predlog sprejel z vsemi slovenskimi glasovi. Vzdržalo pa se je glasovanja le pet Nemcev in en so cialni demokrat. Meščansko pismo pa je bilo izročeno rajnemu vla- diki pet let pozneje, ko je praznoval 25 letnico svojega škofovanja in svoje zlatomašništvo. V tem pismu mu izraža mesto svojo zahvalo z besedami »v znak glo boke hvaležnosti in priznanja, ki gresta njegovemu delu za narodno osvoboditev ob najtežavnejšem času in njegovemu stremljenju po kulturnem dvignjenju naroda.« Rajni vladika je Ljubljano tako ljubil, da je želel v Ljubljani tudi počivati. Včeraj mu je bila ta želja izpolnjena, ko je bilo njegovo truplo položeno k več nemu počitku pri Sv. Križu. Ljubljana in slovenski narod pa bosta ohranila svojega vladiko in narod nega kneza v večnem spominu. Slava vladiki dr. Antonu Bonaventuri Jegliču! 126 KRONIKA