GEOGRAFSKI OBZORNIK FILIPINI - DRŽAVA Z DVEMA OBRAZOMA Drago Kladnik UDK 915.99 FILIPINI - DRŽAVA Z DVEMA OBRAZOMA Drago Kladnik, Inšitut za geografijo, Trg francoske revo- lucije 7, 61000 Ljubljana, Slovenija Prispevek prikazuje bistvene poteze otoške države v jugo- vzhodnem delu Azije, bogato obdarjene z naravnimi viri, ki pa jo nenehno prizadevajo hudi vetrovi, poplave, potresi in izbruhi ognjenikov. Njeno pestrost dopolnjujejo tudi etnična raznolikost ter raznovrstno gospodarstvo. UDC 915.99 PHILIPPINES - THE LAND WITH TWO FACES Drago Kladnik, Institut za geografijo, Trg francoske revo- lucije 7, 61000 Ljubljana, Slovenia The article represents the basic features of the island state in Southeast Asia. Rich with natural resources, it is continually affected by strong winds, floods, earth-quakes and volcano eruptions. Its diversity is caused also by ethnical structure and various economy. Filipinska legenda pravi, da sta se pred nekaj mili- joni let hudo spopadala morje in nebo. Boj se je še razplamtel zaradi velike ptice, ki je iskala suh pro- stor za počitek. Morje se je z velikimi valovi besno zaganjalo v nebo, to pa je odgovarjalo z metanjem otokov in kamenja v kipečo vodo, da bi si jo podredilo. Brezštevilni otoki in čeri so morje prisilili k umiku. Tako je ptica našla dom in rodilo se je filipinsko otočje (4). 300.000 km2 velika država v zahodnem delu Pa- cifika leži 1200 km vzhodno od Vietnama, med Juž- nokitajskim morjem na zahodu, Celebeškim morjem na jugu in Tihim oceanom na vzhodu. Sestavlja jo 7107 otokov in otočkov, med katerimi so številna no- tranja morja. Največje med njimi je Sulujsko morje v jugozahodu delu. Le 2773 otokov ima imena, na- seljenih pa jih je manj kot 200 (2, 1). Država se v sme- Slika 1: Čeprav večje otoke gradijo predvsem magmatske kamnine, so se marsikje na njihovih obrobjih odložili skladi apnenca. V tropskem pobnebju so se v njih izoblikovale značilne kopaste površinske oblike in številne podzemeljske jame s kapniškim okrasjem. Že pretrtost na majhnem območju omogoča nastanek nekaj metrov globokih, zasiganih spodmolov. (Foto: D. Kladnik.) 4 GEOGRAFSKI OBZORNIK ri od severa proti jugu razteza v dolžini 1 850 km, v smeri od vzhoda proti zahodu pa v dolžini 1100 km (5). Skupna dolžina obalne črte ¡e kar 26.000 km (1). Le 500 otokov je večjih od 1 km2, enajst največ- jih pa zavzema 95% površine države in na njih ži- vi 98 % vseh prebivalcev. Daleč največja otoka sta Luzon na severu (104.683 km2) in Mindanao (94.596 km2) na jugu. Med njima je otoška skupina, imenovana Visayas, ki jo sestavlja sedem velikih oto- kov: Panay, Negros, Bohol, Leyte (znan po eni naj- večjih pomorskih bitk v 2. svetovni vojni), Samar, Mas- bate in Cebu, otok v samem središču države, kate- rega istoimensko upravno središče ima še danes ključ- no vlogo v ladijskem prometu Filipinov. Večja otoka sta še Mindoro v neposredni bližini Luzona, južno od Manile, ter bolj oddaljeni, podolgovati Palawan na zahodu, ki poleg otočja Sulu predstavlja mostiš- če v smeri proti orjaškemu malajskemu otoku Borneu. Filipini zahtevajo zase tudi malezijsko pokrajino Sabah na Borneu (nekdanji Britanski severni Borneo), ker naj bi bila nekoč pod oblastjo Sulujskega sulta- nata, prav tako pa si prizadevajo za priključitev oto- kov Spratly zahodno od Palavvana, z bogatimi na- hajališči nafte v okolici. Svoje zahteve utemeljujejo tudi s preimenovanjem otokov v otoke Kalaayan (Svo- bodna dežela), (2). Omeniti moramo še navidezno nasprotje, da so Filipini za Japonsko najbolj vzhod- na, a hkrati najbolj zahodnjaška azijska država. Otočje je nastalo na območju filipinske tektonske plošče, stisnjene med evrazijsko in pacifiško ploščo. Na pomen tektonike opozarja izjemno globok Fili- pinski jarek vzhodno od Mindanaa in Samarja, ki je po nekaterih trditvah z globino 11.485 m najglob- lji na svetu (2). V večini atlasov in na zemljevidih se sicer navaja globina »le« 10.497 m, ki ponekod rah- lo odstopa navzgor, kar pa jo v vsakem primeru za Marianskim jarkom uvršča na drugo mesto. Celotno območje države lahko razčlenimo na šti- ri velike tektonske cone, usmerjene v smeri od seve- ra proti jugu. Najbolj zahodno, brez tektonskih stre- sov, sestavljata otoka Palavvan in Mindoro. Nasled- ¡Vfy SACR1F1CF y o u i v i l l n o t Slika 2: Novejšo filipinsko zgodovino sta neizbrisno zaznamovala špansko in ameriško kolonialno obdobje. Kot je razvidno iz nagrobnika, so imena, kljub mlajši amerikanizaciji, ostala v glavnem španska, drugi napisi pa so večinoma v angleščini, ki se je v večjezični državi povsem uveljavila kot sporazumevalni jezik. IFoto: D. Kladnik.) 5 GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika 3: Skromne koče podeželskega prebivalstva so zgrajene večinoma iz bambusa, za vezavo pa služi predvsem les kokosovih palm. Hiše so na koleh, s čimer so vsaj deloma zavarovane pred poplavami. Vendar šibka konstrukcija pogosto ne more kljubovati močnim vetrovom, zato so njihove posledice lahko uničujoče. Med hišami se pasejo domače živali. Prašiči so dokaz, da smo v krščanskem delu države. (Foto: D. Kladnik.j njo v vzhodni smeri sestavljajo otoki zahodnega de- la skupine Visayas in zahodni del Mindanaa, je pa tektonsko še dokaj stabilna. Najbolj aktivna je tret- ja cona, ki jo sestavljajo večji del Luzona, Cebu, Bo- hol, Masbate, Leyte in vzhodni del Mindanaa. Pri- zadevajo jo izbruhi ognjenikov in močni potresi. Ne- koliko bolj umirjena je četrta cona (skrajni vzhodni del Luzona in ves Samar), ki se spušča neposredno v globokomorski jarek (1). Otoki so večinoma gorati, z le ozkimi priobalni- mi ravnicami, rodovitnimi rečnimi dolinami v notra- njosti, zaobljenimi vrhovi in vulkanskimi stožci. Več- je ravnine so le v osrednjem nižavju severno od Ma- nile in v dolini najdaljše reke Cagayan na Luzonu, v dolini ob reki Augusan in v Cotabaški dolini na Min- danau. Na Luzonu sta glavni gorski skupini Sierra Madre nad tihooceansko obalo in Cordillera Cen- tral na severu otoka (najvišji vrh Mt. Pulog je z 2928 m drugi najvišji v državi), na Mindananu pa je gorat zlasti zahodni del z Zamboanškim poloto- kom, vendar je najvišji vrh, ugasel ognjenik Mt. Apo (2954 m), v neposrednem zaledju Davaojskega za- liva, v južnem delu otoka. Zanimivo je, da se navedbe števila vulkanov pre- cej razlikujejo. Razpon sega od 37 (5) do 56 (4), med katerimi naj bi bilo 1 3 do 1 8 aktivnih. Najbolj slikovit je izrazito stožčast ognjenik Mt. Mayon (2421 m) na skrajnem jugovzhodu Luzona, znana pa sta tudi ognjenika Taal na otočku sredi istoimenske- ga kraterskega jezera in v zadnjem času posebno Mt. Pinatubo severno od Manile, ki se je po šeststo- letnem mirovanju junija leta 1991 znova prebudil. Izbruh je zahteval mnogo življenj, velike količine pe- pela pa so se dvignile do 40 km visoko v stratosfe- ro in povzročile vremenske spremembe tudi na pla- netarni ravni. Ko je prišlo monsunsko deževje, se je z vodo napojen pepel spremenil v uničujoče blatne tokove, ki so zalili številne vasi na vznožju. Eden najhujših potresov je v seizmično zelo ak- tivnem letu 1976 prizadel mesto Zamboango na Min- danau in zahteval 20.000 žrtev. Potres z močjo 7,7 stopenj po Rihterjevi lestvici je 16. julija leta 1990 6 Slika 4: Tudi večina novih turističnih naselij je zgrajena v tradicionalnem slogu. Na otočku Boracayu so postavljena vzdolž celotne Bele plaže, v glavnem v neposrednem zaledju obale. Njihovo notranje udobje jih razvršča v različne cenovne kategorije, vsem pa je skupna privlačna, skrbno vzdrževana okolica. Zaradi vse večjega povpraševanja so cene za plitev popotniški žep čedalje manj dostopne. (Foto: D. Kladnik.J GEOGRAFSKI OBZORNIK usmrtil 1600 ljudi (5). Še sreča, da so sicer skrom- ne filipinske hiše lahke in njihovo rušenje še zdaleč ni tako usodno kakor rušenje zidanih stavb. Na obrobjih magmatskih kamnin so sedimentne kamnine, med njimi tudi apnenci. Zato je površje mar- sikje zakraselo, podzemlje pa prevotljeno. Svetovno znani so Čokoladni griči v osrčju otoka Bohola, lep primer stogastega krasa. Najbolj znana filipinska re- ka pa se zaradi njenega 4380 m dolgega toka pod zemljo imenuje kar Podzemeljska reka (2). Teče na otoku Palawanu in po njej se je mogoče spustiti s čolni. Podnebje je tipično tropsko, vroče in celo leto na- močeno. Vseeno sta dokaj izrazita dva vremenska tipa: sušna doba med januarjem in junijem ter vlaž- na doba med julijem in decembrom. Januar je na- vadno sicer najhladnejši mesec, najtoplejši pa je maj, tik pred nastopom monsunskega deževja. Kljub te- mu je letno nihanje temperature dokaj neznatno (pov- prečje na obalah je okoli 25°C), opazneje pa vpli- va na temperaturno raznolikost nadmorska višina. Se- verovzhodni monsun je suh, jugozahodni pa vlažen. Najbolj namočena meseca sta praviloma julij in av- gust. Na različno količino in razporeditev padavin vplivata predvsem lega otokov ter njihova izpostav- ljenost vetrovom. Zahodni del države ima tipično mon- sunsko podnebje s poudarjenimi suhimi in vlažnimi obdobji. Osrednji del ima kratko sušno razdobje od marca do maja in čeprav je deževna doba dolga, ni ravno močno izražena. Vzhodni deli države ima- jo neizrazito sušno obdobje, ki ga neprestano pre- kinja deževje. Najhujši nalivi so med novembrom in januarjem. Južni deli Mindanaa pa so sploh brez su- šnega obdobja, vendar se tu glavnina padavin iz- cedi med aprilom in septembrom (5). Severno polovico države nenehno prizadevajo siloviti vrtinčasti tropski viharji tajfuni, ki se tu ime- nujejo bagnyji. Divjajo lahko s hitrostjo prek 250 km na uro in lahko povzročijo tudi velike poplave, ze- meljske plazove in zaradi neustrezne električne na- peljave ter lesene konstrukcije večine hiš tudi poža- re. Pojavljajo se med junijem in januarjem, najbolj pa se razbesnijo med avgustom in novembrom. Pov- 7 GEOGRAFSKI OBZORNIK prečno se jih vsako leto zvrsti 20. Zadnji primer ka- tastrofalnega tajfuna je bil zabeležen v začetku no- vembra letošnjega leta. Čeprav je vihar s poetičnim imenom Angela pogubil le nekaj sto ljudi, pa je osta- lo brez strehe nad glavo več kot milijon prebivalcev. Ker otočje leži sredi velikih svetovnih rastlinskih in živalskih območij, sta njegova rastlinski in žival- ski svet izredno pestra. Se največ sorodnosti imata z velikimi indonezijskimi otoki, vendar se v južnem delu pojavljajo tudi nekatere značilnosti bližnje Av- stralije. Južno od Mindanaa poteka znamenita Wal- laceova črta, ki z ostro razmejitvijo azijskih in avstral- skih živalskih vrst nakazuje meje malajskega kopen- skega mostu v pleistocenu, ko je bila gladina morij bistveno nižja od današnje. Med rastlinami je samo cvetnic okoli 8500, med njimi več kot 1000 vrst or- hidej (84%endemičnih). Listnatih dreves je 3900 vrst. Najbolj cenjeno drevo je s svojim rdečkastim lesom mahagonij (2, 4). Obsežno izsekavanje zaradi tradicionalnega požigalniškega selilnega kmetijstva, imenovanega kaingln, je velik del gozdov, ki poraščajo še slabih 40% površja (1), razvrednotilo. Na velik pomen goz- darstva kaže podatek, da je v celotni vrednosti iz- voza les leta 1948 prispeval le 1 %, leta 1969 kar 35 %, leta 1983 pa je padel pod 5 % (1). Leta 1989 so z zakonom prepovedali nadaljnje izsekavanje goz- dov. Ustanovili so tudi 30 velikih zavarovanih obmo- čij, med njimi 23 narodnih parkov (5). V nasprotju z zakoreninjeno tezo, da pomeni pra- vi začetek Filipinov šele zahodna kolonizacija, je po- trebno poudariti, da je bila že pred prihodom Evro- pejcev tu vzpostavljena organizirana družbena ure- ditev s trgovino, vlado, administrativno členitvijo in versko službo. Najstarejše najdbe ostankov človeka segajo v obdobje med 55.000 in 45.000 let pred našim štetjem, čeprav najdbe preprostega paleolit- skega orodja kažejo, da je človek tu živel že mno- go prej, vsaj že pred 150.000 leti. Prvi priseljenci so bili Negriti, ki so se po kopenskih mostovih v več valovih priselili z območja sedanje Indonezije pred dobrimi 25.000 leti (3, 5). Ti ljudje s temno kožo in Slika 5: Tako kot v drugih deželah monsunske Azije je tudi na Filipinih eden glavnih prehrambenih virov riž. Pridelujejo ga na umetno narejenih terasah na strmih gorskih pobočjih in na ravninah, kjer toplo tropsko podnebje omogoča tudi tri žetve na leto. Zato je marsikje mogoče videti riž v različnih fazah rasti, od pravkar posajenega na z vodo zalitih parcelah do požetih strnišč. V neposredni bližini naselij je razširjen kot monokultura. (Foto: D. Kladnik.j 8 GEOGRAFSKI OBZORNIK skodranimi lasmi so sorodniki staroselcev, ki jih naj- demo še danes vse od Srilanke do Nove Gvineje in Melanezije. Število čistih pripadnikov se je zmanj- šalo na vsega 50.000, poznejše kolonizacije pa so jih potisnile v odmaknjene predele. So nomadi in se še danes ukvarjajo predvsem z lovom in nabiralniš- tvom. Njihova plemena se imenujejo Baluga, Atya, Agta, Aeta, Mamanuwa, Batak, Ata in Ati, kar naj- večkrat pomeni preprosto možje ali ljudje (3, 4, 5). Za zunanji svet se skoraj ne zanimajo in niso razvi- li zavesti o narodnostni pripadnosti. Omeniti mora- mo še majhno pleme Tasadajev v tropskem pragoz- du na jugu Mindanaa, ki so ga odkrili šele v šestde- setih letih 20. stoletja in naj bi bili pripadniki staro- selcev pred negritskim naseljevanjem, zaradi osame pa so ohranili družbenogospodarski ustroj na ravni stare kamene dobe. Drugih ljudstev sploh niso poz- nali. Dvome o njihovi avtentičnosti so poznejša preučevanja razblinila (5). Okrog leta 5000 pred našim štetjem je izginil še zadnji kopenski most, zato so se poznejši priseljen- ci doseljevali prek morij. Ugotovljenih je bilo vsaj pet priselitvenih etap med letoma 1500 in 500 pred na- šim štetjem, vse iz območja današnje Indonezije. Priš- leki so uveljavili neolitsko kulturo. Njihov najbolj znan predstavnik je ljudstvo Ifugao na Luzonu, ki je v osrednjem, goratem delu otoka ustvarilo obsežen sistem kulturnih teras. Mnogi jih imajo za osmo ču- do sveta. Dolžina vseh zidov v sistemu je prek 20.000 km, njihova višinska razlika pa je marsikje večja od 1000 m (5). Med letoma 500 pred našim štetjem in 1500 so se priseljevala malajska ljudstva, ki so spet povzro- čila temeljite kulturološke spremembe, zlasti v nači- nu gradnje hiš, poljedelstvu, živinoreji in veri. Z ob- močja Indonezije (kraljestvo Srivijaja) sta se širila bu- dizem in hiunduizem, še močnejša pa sta bila vpli- va Kitajcev, ki so se priseljevali kot vodilni trgovski sloj, in Arabcev, ki so prevzeli nadzor nad trgovino od 10. stoletja dalje, hkrati pa se je močno razmah- nil islam. Na jugu je nastal sultanat, islam pa se je razširil na sever vse do Luzona. Slika 6: Poleg kmetijstva in gozdarstva je izredno pomembna gospodarska panoga ribolov, kamor se uvršča tudi umetno gojenje rib, rakov in školjk, tako imenovana marikultura. Kljub temu, da »puščice« kažejo smer manilskega letališča, niso namenjene lažji orientaciji pilotov, pač pa predstavljajo območja z intenzivnim izkoriščanjem morja v Manilskem zalivu. Bele pikice med nasadi školjk so čolni. (Foto: D. Kladnik.) 9 GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika 7: Filipini imajo kot država na prehodu zastopane raznovrstne oblike cestnega prometa, od živalske vprege do najsodobnejših avtobusov s klimatskimi napravami. Nekje vmes so tako imenovane motorne rikše, ki so, tako kot druga cenena prometna sredstva, mnogokrat prenatrpane z ljudmi in blagom. Poročajo, da jih je mogoče natovoriti kar z dvanajstimi potniki hkrati. (Foto: D. Kladnik.) Šele v 16. stoletju je prišlo do evropske civiliza- cijske nadvlade. Otočje je na plovbi okoli sveta le- ta 1521 odkril že Magellan, Portugalec v španski služ- bi. Poskus pokristjanjevanja je plačal z življenjem, ko ga je na otoku Mactanu v bližini Cebuja ubil ple- menski poglavar Lapu Lapu. Le dve desetletji pozne- je so si Španci otočje dokončno prilastili in uvedli na- silno pokristjanjevanje, špansko zemljiškoposestno ure- ditev z encomiendami, naraščala pa je tudi urbani- zacija. Otočje so poimenovali v čast kralja Filipa II. Sprva se je tako imenovalo le nekaj otokov v skupi- ni Visayas, pozneje pa se je ime razširilo na celot- no območje današnje države. Kolonijo so upravlja- li iz Mehike, tako da lahko že takrat govorimo o ame- rikanizaciji. Razen že omenjenih prostorskih, druž- benih in gopodarskih sprememb moramo omeniti še hudo kolonialno izkoriščanje, pravo izčrpavanje naravnih bogastev. Vsako leto je proti matični drža- vi odpeljala galeja, do vrha naložena z največjimi dragocenostmi tedanjega časa. Filipine so skušale prevzeti skoraj vse takratne kolonialne velesile, a so bili njihovi poskusi, z izjemo dvoletne vladavine Bri- tancev nad Manilo (med letoma 1762 in 1764), neus- pešni. Danes je najopaznejša posledica španskega kolonializma krščanstvo, saj so Filipini s prek 90% kristjanov edina azijska država s prevladujočo krš- čansko (predvsem katoliško) veroizpovedjo. Po špansko-ameriški vojni so z mirovnim spora- zumom v Parizu leta 1 898 Združene države Ameri- ke odkupile Filipine za simboličnih 20 milijonov USD. Nastopilo je obdobje anglosaksonske amerikaniza- cije, ki je zapustila še močnejše sledove kot španska kolonizacija. Za ZDA so bili Filipini odskočna deska za širjenje vpliva v Aziji, zato so imeli izjemen stra- teški pomen. To se je pokazalo še posebno v 2. sve- tovni vojni, ko so bili tu hudi boji z japonskimi oku- patorji. Kolonialna oblast je skušala s progresivnim obdavčevanjem osredotočiti zemljiško veleposest v last tradicionalne plemenske elite, vzpostavila je no- vo upravno členitev, monopolizirala zunanjo trgovi- no (pred 2. svetovno vojno je 83% filipinskega iz- voza in 64 % uvoza odpadlo na ZDA) in uvedla izo- 10 GEOGRAFSKI OBZORNIK braževalni sistem, zasnovan po ameriškem vzoru, ki ¡e uveljavil angleščino kot prevladujoč sporazume- vala jezik (1). Tako je še danes, saj je v državi razšir- jenih okrog 100 različnih jezikov in dialektov. Španšči- na ni bila nikoli tako razširjena. Uporabljalo jo je vse- ga 10% pripadnikov višjih družbenih slojev, danes pa jo obvladuje le še odstotek prebivalstva. Tudi po dokončni osamosvojitvi države 4. julija leta 1946 so ZDA obdržale 12 vojaških oporišč, med njimi pomor- sko Subic Bay in zračno Clarc, največji oporišči zu- naj matične države sploh. Čeprav so imeli Filipini od tega veliko koristi (zaposlitev več deset tisoč delav- cev, nekaj milijard dolarjev letne odškodnine), so se jim v začetku devetdesetih let dokončno odrekli, kar je znatno oslabilo njihovo gospodarsko moč. Natančno število prebivalcev ni znano. Ocenju je se, da je leta 1995 v državi živelo slabih 70 milijo- nov ljudi, ob prvem uradnem popisu leta 1903 pa samo 7,6 milijonov (2, 4). Letna stopnja rasti je okrog 2,3 %. Zaradi tradicionalnega pomena mest je stop- nja urbanizacije z 41 % med najvišjimi v Aziji. So- mestje glavnega mesta Manile (nekaj časa po 2. sve- tovni vojni je bilo glavno mesto Quezon City, ki je da- nes del Manile) ima že 8 milijonov stalnih in dobra 2 milijona neprijavljenih prebivalcev. Na obrobjih so zrasla velika barakarska naselja, odskočna deska za priseljence, ki iščejo priložnost za kakovostnejše živ- ljenje. V njih je gostota poselitve nečloveško velika; v naselju Tondo na primer kar 60.000 ljudi na km2 (1). Stalno naraščanje števila prebivalcev povzroča hude pritiske na širitev obdelovalnih zemljišč, opa- zen pa je predvsem proces litoralizacije, zgoščeva- nja ljudi na obalah in v tamkajšnjih mestih. Vlada je izvedla tudi načrtne kolonizacije v redkeje poselje- na območja. Tako se je na primer delež prebivals- tva otoka Mindanao povzpel z 10% leta 1918 na 22% leta 1990 (1). Staroselski muslimani so se tu znašli v manjšini, kar je povzročilo oborožen odpor. Navidezno verski spopad je v bistvu problem poraz- delitve zemlje, ki si jo prilaščajo doseljeni kristjani (3). Danes je na Filipinih le še okoli 8 % muslimanov, ki prevladujejo samo še na otočju Sulu. Uradni jezik je od leta 1973 filipino oziroma pi- lipino. Zasnovan je na dialektu tagalog, ki prevla- duje v osrednjem delu Luzona z Manilo. Vsebuje pa še mnoge angleške, španske, indijske ter arabske izra- ze in besede iz drugih domačinskih jezikov. Ker so ga leta 1978 razglasili za obvezen učni jezik v šo- lah, se je močno uveljavil, vendar pa so odmaknje- na ljudstva ohranila lastne jezike, tako kot tudi ne- katere tradicionalne verske običaje, ki jih je krščans- tvo le površno prekrilo. Narava je Filipine, kljub nenehnim razdiralnim silam, bogato obdarila. Kmetijstvo, gozdarstvo in ri- bolov še vedno zaposlujejo okrog dve tretjini odra- slih Filipincev, pomembne gospodarske panoge pa so tudi rudarstvo (država ima številne mineralne vi- re), lahka predelovalna industrija (zlasti lesna, tek- stilna, usnjarska, živilska, kemična in elektronska) in v zadnjem času turizem. Vendar so opazne tudi hu- de pomanjkljivosti: odvisnost od uvoženih energet- skih virov (naftna kriza), nestabilne cene surovin na svetovnem tržišču (glavni izvozni artikli so sladkor, tropsko sadje in rude) in pomanjkljiva infrastruktura, predvsem prometna. Otoke sicer povezujejo trajek- ti in dokaj dobro urejen notranji letalski promet (v dr- žavi je kar 40 letališč, med njimi mednarodna Ma- nila, Cebu in Davao), vendar so ceste, z izjemo oko- lice večjih mest, slabe, edina železnica pa povezu- je le južni del otoka Luzona. 1. Antheaume, B., Bonnemaison, J., Bruneau, M., Tail- lard, C. 1995: Asie du Sud-Est, Océanie. Géograp- hie Univerelle, Berlin/Reclus. 2. Jugovzhodna Azija, Avstralija, Oceanija, Antark- tika. Zbirka Dežele in L/udje. Mladinska knjiga, Ljub- ljana. 1993 3. Ilarde, E. 1994: The Philippines at a Glance. Se- venis Enterprises. Manila. 4. Peplow, E. 1992: The Philippines. Odyssey Guides. Hong Kong. 5. Peter, J. 1994: Philippines - a Travel Survival Kit. Lonely Planet Publications. Victoria, Australia. Slika 8: Glavno mesto Manilo prepredajo široke avenije z enosmernim prometom, kar omogoča zadovoljivo hiter pretok ljudi in blaga med posameznimi mestnimi predeli. Se najmanj hvaležen prometni udeleženec je pešec, ki želi v puhteči vročini prečkati takšno obremenjeno cestišče, zadušljive vonjave izpušnih plinov pa ga nehote opominjajo na minljivost vsega živega. (Foto: D. Kladnik.)