	Janko Valjavec: ŽUPNIK



	Lektura: Saša Šega Crnič

	Prelom: Matejka Križan

	Naslovnica: EVING d. o. o., Trebnje

	Urednica: Matejka Križan

	Založništvo in distribucija:

	LYNX, Matejka Križan s. p.,

	Bodkovci 41b, 2256 Juršinci

	GSM: 040-717-445

	www.beremknjige.si

	Juršinci, 2022

	©Janko Valjavec, 2021

	Vse pravice pridržane.





	URL: https://www.biblos.si/isbn/9789617134568

	Cena: 14,99 €

	Vse pravice pridržane.





Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID 110899459

ISBN 978-961-7134-56-8 (ePUB)





	Razen Petra Gaspetija, Edmonda Locarda, Suzanne Simmard, W. C. Fieldsa, Marka Levstika, Franca Rozmana, Viktorja Pristova, Marinka Bilandžića, Antona Gosarja, Milana Fridauerja - Fredija, Frana Saleškega Finžgarja, Josipa Jurčiča, Janeza Jalna, Miška Kranjca, Ivana Matičiča, Frana Milčinskega, Karla Marxa, Matjaža Gantarja, Mika Masneca, Matije Skurjenega, Ala Pacina, Zorana Predina, Fani Hausmann, Jimmyja Cliffa, Jana Bokloeva in Alberta Moravie so vse osebe v romanu izmišljene. Vsem resničnim – mrtvim in živim – osebam, ki so iz njega izpadle, se iskreno opravičujem.

	Avtor





	TOREK ZVEČER

	“Koliko vbodnih ran ima?“ je vprašal inšpektor.

	“Ne morem ugotoviti,“ je odgovoril mrliški preglednik, doktor Šumi. “Leži na trebuhu, le deloma sem ga lahko obrnil na bok, ne bi ga rad še bolj namočil v kri in poslušal očitkov forenzikov, da sem jim spet zapackal kraj zločina. Saj so že na poti?“

	Rihard Tisnikar je prikimal in rekel:

	“Poklical sem jih takoj za vami, a kot kaže ste bili precej hitrejši od njih. Komaj čakam, da pridejo, res me zanima, koliko vbodov ima, njihovo število bi mi povedalo, v kakšnem duševnem stanju je bil morilec.“

	“Zaenkrat vam lahko z gotovostjo povem le, da so ga zabodli dovoljkrat, da je izkrvavel in hitro umrl. Na tleh je toliko krvi, da bi lahko z njo pobarvali celo zakristijo in še bi je ostalo. Ste vedeli, da ima človek toliko krvi, da bi z njo lahko prepleskali srednje veliko dnevno sobo?“

	“Ne bi me začudilo, če bi to že kdo kdaj v resnici naredil.“

	“Morda grof Drakula?“ se je nasmehnil doktor Šumi.

	“Ne, njemu bi se je za pleskanje zdelo škoda,“ se mu je kriminalist nasmehnil nazaj, “razen, če rad liže.“

	Rihard bi rad začel s preiskavo, zanjo bi bilo vsekakor lahko pomembno, koliko vbodov z ostrim predmetom je dobil župnik, ležeč na tleh zakristije, prekritih z grobimi smrekovimi deskami iz nekega drugega stoletja. Morilca bi najlaže odkril, če bi bilo vbodov petnajst, dvajset, sto, skratka v pretiranem številu. Overkill, bi rekli njegovi ameriški kolegi. Takšno pretiravanje bi pomenilo, da je nekdo nož zabadal v afektu, da je pozabil na previdnost, da je pozabil tudi na to, kako okrvavljen bo sam, ko bo končal. V vasi, kakršna je tole Slatje, kjer na vrhu klanca kraljuje majhna podružnična cerkev, bi človek v s krvjo popackanih oblačilih, naj bo moški ali ženska, pritegnil pozornost vaščanov, ki bi ga srečali na svoji poti za vsakdanjimi opravki. Zapomnili bi si ga, morda bi ga celo poznali, obrnili bi se na policijo, torej nanj, ki nato ne bi imel težkega dela z iskanjem vernika ali brezverca, ki je župniku upihnil luč življenja iz le njemu znanega razloga.

	Če bi šlo za značilen slovenski umor z nožem, mu storilca sploh ne bi bilo treba iskati, ker bi po dejanju sam poklical policijo, ali pa bi kot pes ob mrtvem gospodarju ostal v bližini trupla in bi policijo poklical prvi, ki bi ga prineslo mimo. Kot kriminalist za preiskovanje krvnih deliktov ponavadi ni imel česa preiskovati, umori bi bili banalni, če bi bilo to besedo primerno uporabiti ob smrti človeškega bitja – ali ob smrti več človeških bitij, v bližnji preteklosti je bilo v Sloveniji kar nekaj množičnih umorov, ponavadi v družinskem krogu. Umori, pri katerih sta bila žrtev in morilec v sorodstveni zvezi, so bili daleč najpogostejši. Moški tu na lesenih tleh pa nosi značilen duhovniški bel ovratnik, kolar, torej je župnik, tudi prijavitelj zločina, gospod Modic, je govoril o župniku – ti pa nimajo družine. Ne, imajo jo, ali so jo vsaj nekoč imeli, mamo in očeta zagotovo, drugi sorodniki so manj samoumevni. Župniki so po družinskem položaju … kaj? Pastirji? To ni družinski položaj, je nekakšen status. Celo on, ki cerkve ne vidi od znotraj niti ob največjih cerkvenih praznikih, ve, da se zanje izraz pastir pogosto uporablja. Dušni pastir? Mar se ni tako imenovala britanska humoristična nadaljevanka, ki jo je gledal pred dvajsetimi in več leti? Da, tako ji je bilo naslov, Dušni pastir, vsaj v Sloveniji. Duhovnikova družina so verniki ali vsaj tisti, ki redno hodijo v cerkev, tako kot denimo njegov oče Pavel Cirk.

	Ga je zaklala ovčka iz črede, ki se ji je pastir zameril s svojim odnosom do nje?

	Inšpektor Rihard Tisnikar je vedel: dlje bo trajala preiskava, več takšnih vprašanj bo zastavil samemu sebi. Njegovo delo je bilo kot tkanina, le da je bilo namesto iz niti stkano iz vprašanj. Če jih ne bi zastavljal sebi, tudi drugih ne bi imel česa vprašati. V tem trenutku je imel ob sebi le eno osebo, ki bi mu lahko kaj povedala, mrliškega preglednika doktorja Šumija, ki ga je po pogovoru z moškim, prijaviteljem zločina, poklical kot drugega. Kot prvega je poklical vodjo policijske enote za stalno pripravljenost in mu naročil, naj v cerkev v vasi Slatje pošlje štiri policiste, ki bodo zavarovali kraj zločina. Po kratkem pogovoru z doktorjem Šumijem je poklical v forenzični laboratorij in dežurnega oskrbel s potrebnimi podatki, da se bo na pot odpravila ekipa, sestavljena iz najmanj treh strokovnjakov za preiskovanje materialnih sledov, nastalih pred zločinom, med njim in po njem. Sledil je klic dežurnemu preiskovalnemu sodniku, ki pa mu ni mogel zagotoviti, da bo prišel, zagotovil mu je le, da bo naredil vse, da bo lahko prišel.

	Nazadnje je bil na vrsti okrožni državni tožilec, ki je bil prav tako zelo zaželen obiskovalec kraja zločina. Povezali so ga s tožilko Srečko Ipavec, s katero je že sodeloval pri dveh ali treh primerih, znana je bila po svojih obtožnicah, napisanih bolj v literarnem kot pravniškem slogu. Obljubila je, da bo na kraj zločina odšla takoj, ko zaključi neko nujno zadevo.

	Cerkev je kraj, kjer se pogosto govori o čudežih, to je vedel celo cerkveni laik Rihard. Enemu čudežu je bil osebno priča tukaj in zdaj: nihče ni stopil v veliko lužo krvi, ki se je razlila po tleh. Cerkev v Slatju je stala na vrhu klanca, na ravnem, a ne čisto ravnem, morala je biti nagnjena navzdol in v levo, kri je od župnika tekla proti kotu desno od zunanjega vhoda v zakristijo. Če bi kdo vstopil tam, bi, da bi prišel v glavni prostor v cerkvi, verjetno stopil v kri, in tudi če bi se takoj obrnil, bi za seboj puščal rdeče odtise podplatov svojih namočenih čevljev. Duhovnika so po prvi oceni zabodli v času, ko so v klopeh že sedeli prvi verniki, čakajoči na mašo ob šestih. Ministrant, ki je truplo našel, je najbrž vstopil skozi zunanja vrata, ki jih je odklenil … kdo? Župnik? Cerkovnik? Saj res, cerkovnik! Še ena oseba, ki bo zagotovo deležna njegovih vprašanj.

	Ministrant, trinajstletni Jan Modic, se je tako kot pred njim njegov šef prišel v zakristijo preobleč v mašna oblačila. Že pri vratih je zagledal za tako mlado dušo še posebno strašen prizor, ki se bo za dolgo zarezal vanj. Nekaj časa je samo stal, strmel v župnika in kri, nato se je obrnil in stekel domov. Ni imel daleč, živel je v prvi hiši na drugi strani klanca, od cerkve oddaljene kakih petdeset metrov. Kaj je videl, je povedal očetu, skupaj sta odšla do vhoda v zakristijo, še Modic starejši si je ogledal v klavnico spremenjeni prostor. Oče, po imenu Janez, je nato poklical na številko 113, operater ga je povezal z inšpektorjem Tisnikarjem, ki je pozorno poslušal, si nekaj stvari zapisal v beležnico in zatem obvestil ljudi, ki jih je bil dolžan obvestiti ob tako težkem zločinu, kot je umor. Štirje policisti so na kraj zločina najbrž prispeli kake pol ure pozneje. Kaj se je dogajalo v času, ko je bil vstop v zakristijo prost tako skozi vrata, ki vodijo v cerkev, kot skozi vrata, ki vodijo na prosto, si je zlahka predstavljal. Ljudje so hoteli videti nevsakdanji prizor, vrstili so se pri obeh vhodih in iztegovali vratove. Toda naravnost čudežno niti najhujši radovednež ni stopil v kri. Mogoče pa čudeži nimajo ničesar s tem, temveč gre zgolj za tekočino, ki v človeku vzbudi gnus, če jo vidi v večji količini. Do trupla je bilo mogoče s suhimi čevlji priti samo s cerkvene strani. Inšpektor se je moral ob prihodu prebiti skozi mrmrajočo množico stoječih ljudi, med katerimi je bilo zagotovo tudi nekaj ateističnih radovednežev, ki jih je vaško komunikacijsko omrežje obvestilo, da je v zakristiji cerkve svetega Tegaintega mogoče videti nekaj zanimivega. Najbrž jih je bilo celo več kot vernikov, ki so zaman čakali na sveto mašo. Število potrebnih uniformiranih policistov je pravilno ocenil, uspešno so zavarovali kraj zločina. Dva sta stala pred enimi, dva pred drugimi vrati, vsi enako neizprosni do firbcev, ki bi radi predaleč pomolili svoj nos.

	Doktor Šumi se je s truplom lahko ukvarjal samo toliko, kolikor mu je pomanjkanje prostora to omogočalo. Bil je stisnjen med široko in nizko omarico iz temnega lesa ter med na trebuhu ležečega in nedvomno mrtvega župnika.

	“Vse vbodne rane so v trebušnem predelu,“ je rekel dva koraka od sebe nepremično stoječemu in razmišljajočemu Rihardu. “Po moji oceni jih je kakšnih pet, ena gor ali dol.“

	“Kako hitro je umrl?“

	“Če so mu bile vse rane zadane zaporedoma, brez vmesnih postankov, je hitro padel v šok, ki mu je odvzel vse moči, se zaradi izgube krvi v dveh minutah onesvestil, po še dveh minutah pa se mu je ustavilo srce, ker ni imelo več česa črpati.“

	“Ali k trebuhu pritiska kakšno tkanino, je skušal ustaviti krvavenje?“

	“Po položaju rok sklepam, da si je na trebuh pritiskal dlani. Ker pa ima samo dve, mu to ni kaj dosti pomagalo, iz preostalih ran je še vedno neovirano krvavel. Če seveda niso čisto blizu skupaj, v kar pa dvomim.“

	“Bi lahko preživel, če bi dobil takojšnjo zdravniško pomoč?“

	“Težko rečem,“ je rekel mrliški preglednik. “Če so vbodi globoki, in sodeč po količini krvi so, ga po preteku treh minut najbrž ne bi mogel rešiti niti najboljši strokovnjak za urgentno medicino.“

	“Boste odlitek ran naredili tu ali na patologiji?“

	“Raje bi jih na patologiji, ko bo umit in očiščen in forenzikov ne bo več skrbelo, da bom uničil kakšno sled.“

	“Kakšne sledi bi lahko bile na truplu?“

	“Morda se je revež branil, se dotaknil človeka, ki ga je napadel.“

	“Najbrž je bil moški, ženska ne bi imela dovolj moči, da bi prebodla srajco in rezilo potisnila globoko v telo, kaj pravite?“

	“Ne, ne bo držalo. Pri svojem delu imam opraviti z rezili vseh vrst, ne bi verjeli, kako ostra so nekatera. Z dobro nabrušenim nožem z ostro konico bi tudi telesno šibkejša oseba lahko zadala smrtonosne rane.“

	“Je bil zaboden tudi v srce?“

	“Ne verjamem. Če anatomije ne poznaš dobro, srce težko zadeneš, rezilo moraš v telo zariniti na točno določenem mestu pod točno določenim kotom.“

	“Razumem,“ je rekel Rihard, ki je res razumel, spomnil se je filma, posnetega po resničnih dogodkih. V njem je moški nameraval storiti samomor s strelom v srce, a ga je zgrešil. In preživel.

	“Kako se gospod piše?“ je vprašal mrliški preglednik, ki je zdaj stal popolnoma vzravnan, pogled pa je imel še vedno usmerjen v hrbet moža na tleh.

	“Albin Breznik,“ je vedel inšpektor, ne da bi pogledal v beležnico. Ime mu je po telefonu povedal Janez Modic.

	“Kdo bi ubil tako blagega človeka, kot je župnik?“ je doktor Šumi zmajal z glavo.

	“To bom moral jaz ugotoviti,“ je rekel Rihard, ki je v mislih že našel nekaj motivov za umor dušnega pastirja: blaznost verskega fanatika, maščevanje zaradi dogodka iz preteklosti, jeza rogonosca, ki ga je žena prevarala z moškim brez žene …

	“Koliko je star po vaši oceni? Tega mi prijavitelj ni povedal.“

	“Po rahli sivini v laseh, obrazu, kolikor sem si ga lahko ogledal, bi rekel, da kakšnih štirideset let.“

	“Precej velik se mi zdi,“ je rekel Rihard. “In krepke postave. Ni sicer debel, zato pa vidim, kako mu mišice napenjajo hlače in srajco. Vsaka mila jera mu ne bi bila kos, tudi z nožem ne, branil bi se, razen če bi bil popolnoma nepripravljen na napad, ki se je vse do zadnjega vboda odvijal zelo hitro. Ste na njem morda opazili obrambne rane?“

	Mrliški preglednik je odkimal in rekel:

	“Obrambne rane bi imel na zunanji strani podlakti, ker bi se pred nožem skušal zaščititi z rokama. A na levi roki nisem odkril nobene rane, desne pa si, kot vidite, nisem mogel natančno ogledati, delno je namočena v kri.“

	Tedaj so se odprla vrata, ki so vodila v notranjost cerkve, med podboji pa se je pojavil eden izmed dveh policistov, ki sta na tisti strani možema v zakristiji omogočala mirno delo.

	“Forenziki so prišli,“ je povedal in že ga ni bilo več, namesto njega se je pojavila forenzičarka Maja Skok, ena izmed številnih oseb, ki jih je Rihard redno srečeval pri svojem delu. Vedel je, da je pred kratkim napredovala v vodjo skupine, imel je tudi že priložnost, da ji čestita. Čeprav jih je imela že čez trideset, je bila zaradi suhljate in nizke postave videti kot najstnica. V njeni drobni roki je tičal ročaj velikega kovinskega kovčka srebrne barve. Rihard je njegovo vsebino že dostikrat videl, zato se je še toliko bolj čudil, s kakšno lahkoto ga je na videz šibka Maja ne samo držala, ampak tudi prenašala naokrog.

	“Dober večer,“ je prijazno pozdravila, s pogledom za hip ošinila moška, ki sta ji odzdravila, nato pa so se njene modre oči ustavile na moškem, ki ji iz opravičljivih razlogov pozdrava ni vrnil.

	“Vidim, da o smrti ni dvoma,“ je rekla in dodala:

	“Tesno je tu notri, zaradi krvi nimaš kam stopiti. Žal vaju moram prositi, da odideta in nam naredita prostor, trije smo.“

	Res sta ji čez ramo kukala dva moška – a samo kukala, noter nista mogla, zakristija je bila prepolna ljudi in krvi.

	“Seveda,“ se je strinjal inšpektor, stopil proti vratom in se hotel zdrenjati mimo forenzičarke, a ga je ustavila z besedami:

	“Preden gresta, bi rada, da mi povesta, kaj sta doslej ugotovila.“

	Rihard se je kljub utesnjenosti postavil tako, da se Maje, ženske, ni dotikal z nobenim delom svojega moškega telesa, nenadlegovanje nasprotnega spola na delovnem mestu ali kjerkoli je jemal zelo resno. Jo je pa gledal čisto od blizu in navzdol, ko ji je rekel:

	“Žrtev je Albin Breznik, lokalni župnik, starost okrog štirideset let. Ubit je bil s kakimi petimi vbodi v abdominalni predel. Obrambnih ran ni opaziti. Krvi je na tleh dovolj, da bi lahko prekrivala kakšno sled, zato vam vašega dela ne zavidam.“

	“Brez skrbi,“ se je mu je od spodaj nasmehnila Maja, da je videl vrhove njenih spodnjih zob z nekaj zalivkami, “že kaj hujšega smo doživeli. Prejšnji mesec so nas poklicali na Dolenjsko, starejši moški je naredil samomor tako, da je odvil ventil jeklenke s plinom, počakal, da je dovolj močno smrdelo in ukresal vžigalnik. Če imate le kanček domišljije, si lahko predstavljate, kaj smo videli na kraju dogodka in v bližnji okolici.“

	Rihard je bil vesel, da je šel ta krvavi dolenjski kelih mimo njega. Sicer so ga klicali tudi ob samomorih, nasilna smrt je nasilna smrt, tudi če jo povzročiš samemu sebi. Pogleda na kri se je z leti privadil, na začetku kariere pa je nekaj zajtrkov, kosil, večerij ali malic pustil v bližini kraja zločina – nikoli pa na kraju zločina samem, med urjenjem za kriminalista ga je – njega in še marsikoga – mentor opozoril, da se mu bo po vsej verjetnosti ob prvih pogledih na okrvavljena trupla obrnil želodec, vendar naj s svojimi telesnimi izločki ne oteži dela drugim preiskovalcem. Obilje župnikove krvi na tleh zakristije mu ni sprožilo nobenih premikov v trebuhu, brez posledic za prebavila bi si tu notri lahko privoščil malico – česar pa ni nameraval storiti: če je delal, ni jedel.

	“Greva,“ je pozval doktorja Šumija in skupaj sta zapustila prostor. Pred vrati sta vsak s svojim kovčkom, vsaj v enem je bil zagotovo tudi pribor za fotografiranje, stala Majina moška kolega, oba je poznal po imenu. Starejšemu je bilo ime Zvone, mlajšemu pa Erik. Pokimali so si v pozdrav in odšli v dve nasprotni smeri.

	Ob pogledu na množico sedečih in stoječih domačinov, najbrž ne več le iz ene vasi, mu je bilo takoj jasno: nekako jih mora spraviti iz cerkve. Ob prihodu se mu je preveč mudilo v zakristijo, da bi se imel čas ukvarjati z odganjanjem radovednežev. Zdaj je videl, da so vsi obrazi, ženski, moški in otroški, obrnjeni proti njemu, ljudje so ga zaznali kot nekoga pomembnega, ker je smel biti v zakristiji, v epicentru dogajanja. Pozornost, usmerjeno vase, bi rad izkoristil, zato se je začel ozirati za primernim položajem za nagovor, tudi navzgor je obrnil glavo. Pogled se mu je ustavil na prižnici, nameščeni na nasprotni steni, levo od oltarja, gledano od spredaj. Brez oklevanja se je napotil tja, se povzpel po zavitih stopnicah in se ustavil v majhnem polkrožnem prostoru z ograjo. Videl je, da so glave spodaj zdaj obrnjene v levo, proti prižnici, pozornost je torej še vedno imel.

	“Dober večer,“ je začel in se takoj ustavil, presenečen nad tem, kako močno je odzvanjal njegov glas. Odkašljal se je in nadaljeval:

	“Sem inšpektor Rihard Tisnikar, vodim preiskavo umora župnika Albina Breznika, ki, kot veste, trenutno leži tamle v zakristiji. Da bodo imeli moji sodelavci lažje delo, vas prosim, da takoj zapustite cerkev in se tudi pred njo ne zadržujete.“

	Medtem ko je govoril, je bilo spodaj čisto tiho, še prehlajeni so pozabili kašljati, ko pa je končal, so se proti njemu vsula vprašanja iz številnih ust hkrati.

	“Že veste, kdo ga je?“ je ujel iz kakofonije in pomislil: Saj je kot na tiskovni konferenci s preveč nestrpnimi novinarji.

	Tudi ta ga še čaka, jutri.

	“Tišina!“ je zavpil, zaradi odlične akustike dovolj jasno in glasno, da so še najbolj radovedni takoj utihnili.

	Če je bilo potrebno, je Rihard znal biti zelo odločen.

	“Niko, Peter,“ je zdaj nagovoril policista, stoječa pred vrati v zakristijo, “pospremita ljudi ven, vsak na eni strani! A pozor, brez fizičnega stika!“

	Zadnji ukaz je bil pomemben, že iz nedolžnega dotika se je lahko razvila obtožba o policijskem nasilju.

	Niko je odšel mimo oltarja, njegov kolega Peter pa je stopil nekaj korakov naprej in se približal množici s svoje strani. Inšpektor je z olajšanjem zaznal, da so se obrazi pod njim začeli obračati v nasprotno smer, proti izhodu.

	Ko je reka ljudi iztekla skozi na stežaj odprta glavna cerkvena vrata, se je Rihard s prižnice spustil do tal in se obrnil proti oltarju. S svojih obiskov katoliških verskih hramov v otroštvu je pomnil, da je za oltarjem rovu podoben prehod, skrit očem vernikov. Vstopil je vanj z leve strani in se počasi pomikal skozi klavstrofobično cev, oči pa so mu tipale po tleh. Upal je, da bo ugledal okrvavljen nož, morilec ga po dejanju ni pustil zapičenega v župnikov trebuh, to je doktor Šumi kljub neugodni mrtvečevi legi ugotovil brez sence dvoma.

	Iz izkušenj se je inšpektor naučil, da imajo novopečeni morilci močno potrebo, da bi se čim prej znebili uporabljenega orodja ali orožja, skoraj tako močno, kot bi jih žgalo v roki. Metali so pištole v najbližje smetnjake, tlačili nože v špranje v lesu ali betonu, naletel je celo na genija, ki je kladivo, s katerim je sosedu poškodoval glavo, odvrgel v vaški potok – kot bi kladiva plavala na vodi. Povrhu bi se župnikov krvnik brez okrvavljenega noža v roki, ko bi bil enkrat na cesti, laže pretvarjal, da je zgolj nedolžen slehernik na poti za nedolžnim opravkom slehernika.

	Toda Rihard za oltarjem ni našel dobesedno ničesar, kljub skritosti očem udeležencev maš na kamnitih tleh ni bilo opaziti niti smeti ali prahu. Njegova domneva o za oltar odvrženem morilnem nožu je bila zgrešena v sami osnovi: v času umora so bili v cerkvi zagotovo že verniki, zlasti stare ženice pridejo pol ure in več pred začetkom maše, sedejo v klop, se prepustijo meditaciji in sesanju notranjosti ust. Če bi morilec iz zakristije stopil v glavni prostor, bi se ponudil na ogled nekaj parom daljnovidnih oči. Je naredil napako, ker je ukazal izprazniti cerkev? Bi moral s prižnice množico spodaj pozvati, naj se javi kdorkoli, ki bi videl karkoli v zvezi z župnikovo smrtjo? In kaj bi se zgodilo zatem? Bi se odzvala osemdesetletna Fani in rekla, da je videla Brodarjevega Ceneta s krvavim nožem v roki, ki je pokleknil pred oltar, se z drugo roko trikrat pokrižal in odšel v neznano?

	Kako naj zdaj ugotovi, kdo je bil v času umora že v cerkvi? Odgovor: povedal mu bo cerkovnik. On zagotovo ve, katere vernice zgodaj pridejo k torkovi maši. Še en razlog več, da se pogovori z njim … In kako ga bo našel? Tudi na to vprašanje je našel odgovor: povedali mu bodo pri Modičevih, k njim bo odšel takoj, ko bo lahko, zdaj si mora ogledati širši kraj zločina, okolico cerkve. Morda pa je cerkovnik kar oče Modic, mož, ki je prijavil zločin policiji ...

	Hitro je odšel po prehodu med dvema vrstama starinskih lesenih klopi in stopil na prosto. Policista, ki sta ljudi diskretno pospremila iz cerkve, sta stala ob kovinskih vratih v obzidju, ki je obdajalo trato, ta pa je bila nekdaj zagotovo vaško pokopališče. Kot zadnja je s posvečene zemlje odhajala stara ženska z berglo, stopala je počasi in negotovo. Morda je bila tudi ona med zgodnjimi cerkvenimi pticami ...

	Dohitel jo je in jo vprašal:

	“Vam pomagam?“

	Med vrati pokojnega pokopališča in peščeno potjo, ki se je spuščala proti deset metrov oddaljeni glavni cesti skozi vas, so bile tri strme kamnite stopnice, mnogo hujša ovira za šepajočega kot za zdravega človeka.

	Starka je dvignila pogled in rekla:

	“Lahko.“

	Rihard jo je prijel pod roko, ki ni držala bergle, ter ji pomagal, da je premagala stopnice in se znašla na manj nevarnem terenu. Tam jo je izpustil, se nasmehnil in jo vprašal:

	“Gospa, mi lahko poveste, koliko pred začetkom maše ste prišli v cerkev?“

	Gospa je z visokim starčevskim glasom odgovorila:

	“Četrt ure.“

	“Je, medtem ko ste čakali, kdo prišel iz zakristije?“

	“Ne.“

	“Ste kaj slišali, morda vpitje, glasno govorjenje?“

	“Ne, veste, bolj slabo slišim.“

	“Verjamem. Je bil v cerkvi, ko ste prišli vi, že kdo?“

	“A, to pa vem,“ je živahno rekla ženska s temnomodro ruto na glavi, najbrž vesela, da lahko pomaga.

	“Ko sem prišla, so bile notri že Petričeva Mica, Nacetova Karla, Udamovčeva Bara in Bizjakulja.“

	“Mi lahko poveste njihova imena in priimke? Prave priimke in ne tega, kako se reče hiši?“ je vprašal inšpektor in odprl rjavo usnjeno torbo, od katere se je med preiskavo redko ločil. V njej je po svetu prenašal beležnico, pisalo, prenosni računalnik, prav tako prenosni telefon, lisice, papirnate robčke in nekaj parov rokavic iz lateksa. V pričakovanju morebiti pomembnih podatkov je izvlekel beležnico in kemični svinčnik ter se zazrl v razbrazdan, a na svoj način vseeno lep obraz ostarele sogovornice.

	“Saj res,“ se je spomnil, “mi lahko najprej poveste, kako se vi pišete?“

	“Ana Debelak, brez j.“

	Rihard je mimogrede pomislil na svojo hčerko, ki ji je bilo prav tako ime Ana in se vprašal, ali ji bo dana tako visoka starost kot tejle Ani ob njem, ki gre, sodeč po velikosti starostnih peg, že devetdesetim svečkam na zelo veliki torti naproti.

	Petričeva Mica je bila Marija Petrič, Nacetova Karla je bila Karla Zupan, Udamovčeva Bara Barica Lesjak, Bizjakulja pa Francka Bizjak. Že njihova imena so pričala, da niso iz generacije Mojc, kaj šele iz generacije Nik. Zahvalil se je gospe Ani, ki jo je krasilo brezčasno in mednarodno žensko ime. Že mu je obrnila hrbet, ko se je spomnil še enega, najpomembnejšega vprašanja.

	“Gospa,“ je glasno rekel v smeri njenih ušes, “še nekaj: ali morda sumite, kdo je ubil vašega župnika? Ga je kdo sovražil?“

	“Ne, ne, naš gospod je bil dober človek, imel je tako lepe pridige,“ je hitela zatrjevati Ana in se za hip ustavila. “Pa tako mlad je bil, res ga je škoda,“ je še dodala, nato pa nadaljevala s svojo šepajočo hojo.

	Rihard se je izpod treh stopnic vrnil gor pred cerkev. Pred vrati sta rahlo razkoračeno stala policista Peter in Niko. Nihče jima ni naročil, kaj naj storita, ko bosta še zadnjega vaščana pripravila do poti proti domu.

	“Gospoda,“ jima je zato zdaj rekel inšpektor, njun začasni šef, “lepo sta mi pomagala, hvala. Zdaj pa pojdita nazaj pred vrata zakristije, v kratkem bo najbrž prišla okrožna državna tožilka. Njo spustita mimo, če pa bo prišel kdo drug in hotel noter, naj me eden od vaju pokliče, lahko osebno ali pa po telefonu, če me ne bo v bližini.“

	Ko sta Peter in Niko izginila v notranjost cerkve, je začutil olajšanje. Med preiskavo zločina je potreboval občasno samoto, laže je mislil, če ni bil obdan z ljudmi. V primeru umorjenega tehnika na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice se je po začasen mir zatekel v kopalnico za paciente; zaklenil bi se, a ni bilo ključa v ključavnici.

	Ura je bila malo čez osem, svetli del dneva se je dokončno umaknil temnemu, prižgale so se vaške obcestne svetilke, prav nič šibkejše od svojih sorodnic v urbanem okolju. Rihard se je odločil, da bo umetno luč izkoristil za raziskovanje bližnje okolice cerkve. Zavil je okrog vogala desno od glavnih vrat in po ozki stezi iz belega peska odšel do stranskih vrat v zakristijo. Iz te smeri se je dobro videlo, da so vgrajena v zid cerkvenega stolpa, zgoraj namenjenega pravkar potihlim zvonovom, ki so odpeli svoj večerni pozdrav Mariji. Vhod na krvavi kraj zločina sta tod stražila policista, ki jima ni poznal imena, a to ni bilo pomembno, pomembno je bilo, da onadva poznata njegov nadrejeni položaj. Kot ljubitelj vljudnosti jima je v pozdrav prijazno pokimal, med njima stopil do temno rjavih, skoraj črnih vrat in jih odprl. Ni se znašel v zakristiji, znašel se je v predprostoru, ki si ga je prej, ko sta z doktorjem Šumijem stala in čepela ob truplu, ogledoval od daleč; zaradi mlake krvi je bila pot do tja brez neprijetnega čofotanja misija nemogoče. Tudi zdaj, ko je na drugi strani vstopil vanj, ni imel veliko videti, edina omembe vredna stvar so bile strme lesene stopnice, ki so – le kam bi drugam – vodile do zvonov na vrhu stolpa. Ogledal si je tla iz grobega betona in iskal morebitne krvave sledi. Morilec je iz sosednje zakristije neopažen lahko pobegnil samo sem, morda je v bližini vrat vendarle stopil v kri in pustil odtis podplata, s katerim se bodo ukvarjali forenziki, mahnjeni na odtise vseh vrst. Ti so bili trenutno kljub le nekajmetrski oddaljenosti tako zatopljeni v svoje delo, da inšpektorja v predprostoru, ki ni premogel ne stikala ne žarnice, niso opazili. Ni čutil potrebe, da bi opozoril na svojo prisotnost in trojico zmotil pri pikolovski zbranosti, kakršno so se naučili razviti na kraju zločina. Če iščeš takšne drobnarije, kot je, na primer, neznano dolg oziroma kratek las kogarkoli že, je pikolovska zbranost nujno potrebna.

	Vrnil se je na prosto in policista vprašal, kako jima je ime. Rad je vedel, s kom sodeluje, pa čeprav samo občasno. Ni imel stalne ekipe uniformiranih policistov, to bi bila potrata žive sile, preredko bi jo potreboval. Temnolasec je bil Igor, skoraj-rdečelasec pa Tomaž. Bila sta približno enake starosti, na začetku tridesetih. Njima je še bolj strogo kot kolegoma na cerkveni strani zabičal, da skozi vrata, ki jih čuvata, ne smeta spustiti nikogar; nikogar razen forenzikov, pa naj pride sam generalni direktor policije in se skuša s svojim nadstandardnim trebuhom drenjati mimo.

	Po kratkem pogovoru je odšel okrog obeh vogalov stolpa, ki se je z eno steno držal preostanka cerkve, zato prvega in četrtega vogala sploh ni bilo, sta pa bila dva kota. Peščena steza se je nadaljevala, očitno se je vila v poln krog. Za cerkvijo, torej za oltarjem, če ta ne bi bil v notranjosti, je počakal in si ogledal še tista dva kosa nekdanjega pokopališča, ki si ju doslej ni. Nedvomno je tukaj nekoč zares bilo pokopališče, kraj ga je spominjal na nekega drugega, na okolico cerkve v vasi Lipovec, kjer je iskal in našel pogrešanega grobarja, le da so bili tam grobovi in nagrobniki v še obstoječem stanju. Tu je bila danes le še trava, pred nedavnim pokošena tako na kratko, da je bilo med strniščem videti prst. Tudi zdaj je bilo v daljavi slišati brnenje motorne kosilnice. Košnja ob luči obcestnih svetilk? Nekdo ne ve, da je s travo dovoljeno obračunavati samo do sedmih zvečer – ali pa ve, le da mu tega ni prav nič mar, ker je verjetnost, da mimo prinese medobčinsko redarstvo, ki ga bo oglobilo s 120 evri, praktično enaka nič.

	Zaslišal je nov zvok, bolj blizu, čisto blizu. V torbi mu je zvonil telefon. Vzel ga je ven in pogledal na zaslon: policijski predstavnik za stike z javnostjo! Danes sta enkrat že govorila, med vožnjo proti Slatju ga je Rihard poklical in ga seznanil s prvimi novicami o zločinu. Zdaj je vedel nekoliko več in to nesebično delil s sogovornikom.

	Po končanem klicu se je spet posvetil okolici. Zemljišče ob cerkvi je obdajal nizek betonski zid, ki ga je od zadnje obnove na nekaterih mestih že obglodal zob časa. Morilcu sploh ne bi bilo treba vstopiti skozi zid oziroma skozi kovinska vrata nasproti glavnega vhoda v cerkev. Čezenj bi se lahko zavihtel kjerkoli, le na sprednji strani je segal više kot do prsi, najbrž zaradi vrat, ki so običajno tako visoka kot precej velik moški. Ker ni bilo grobov, tudi mrliške vežice ni bilo. Rihard je domneval, da je dejavno pokopališče za vaščane Slatja zdaj v Zabregu, kjer stoji farna cerkev. Bi bilo lahko pomembno, koliko podružničnih cerkev je v župniji? Morda. Kot mu je bilo znano, so v farni, torej glavni cerkvi župnije, potekale maše ob nedeljah in pa vsak dan zjutraj ob sedmih, med tednom pa jih je župnik daroval v podružnicah. Da so ga umorili ravno v torek, v tejle cerkvici, je bilo lahko naključje, morda pa tudi ne, odvisno od motiva za umor.

	Morilec, vsaj morilec z izdelanim načrtom, bi Breznika lahko obiskal kar pri njem doma, v župnišču. Morda pa ne – v njem je morda kdo stalno prisoten, nemara kuharica ali gospodinja. Kot primerni kraji za umor bi v poštev prišle tudi ostale cerkve v župniji, program, ki poteka v njih, se odvija po urniku in se nikoli ne začne brez župnika. Da je imel storilec načrt in da je šlo za naklepni in ne slučajni umor, je nakazovalo uporabljeno orožje, nož – ali nožu podoben oster predmet. Regrat zdaj že cveti, nihče več ga ne nabira za solato, kakšnega drugega nenasilnega razloga, da bi se nekdo od doma odpravil z nožem, pa se Rihard trenutno ni mogel domisliti. Kaj pa možje in žene v zelenem, lovci? Gospoda Breznika bi lahko zabodli z lovskim nožem, navadni kuhinjski noži imajo danes tako zaobljeno konico, da jih še v maslo težko globoko zarineš, kaj šele globoko v tkivo mišičastega odraslega moškega. A zdaj, v aprilu, ni lovske sezone, lovec, ki bi naokrog hodil z nožem, bi to počel iz navade ali zaradi lepšega. In potem bi med vračanjem iz gozda, kjer je počel kaj neškodljivega za ljudi in živali, zagledal župnika na poti v cerkev, mu sledil v zakristijo, se z njim zapletel v pogovor, med katerim pa bi ga nekaj tako močno razjezilo, da je sogovornika togotno petkrat pičil s svojim pipcem? Mladi Peter Gaspeti je babico, dedka in strica umoril z mesarskim nožem. To ni bil njegov primer, zato ni vedel, kje ga je fant dobil, če sploh, novinarji dostikrat pretiravajo. Morda so kakšen navaden večji nož poimenovali mesarski, lepo se sliši. S takšnim, zares mesarskim, naj bi rokovali mesarji, ti pa, če se odpravijo na sprostitveni sprehod skozi vas, prej odložijo nož, skupaj z belim, s krvjo popackanim predpasnikom.

	Ne, uporaba noža nakazuje, da ni šlo za umor na mah, nekdo je orožje prinesel s seboj v zakristijo malo pred začetkom maše zato, ker je vedel, da se bo tam župnik pripravljal nanjo. Bi šlo lahko za verskega blazneža? Pripadnika krščanski konkurenčne vere? Res so se napadi islamskih fanatikov na naključne žrtve v zadnjih letih razpasli po Evropi, a še ni slišal, da bi na morilski pohod odšli v kakšni vasi, celo v slovenskih mestih je bil doslej mir pred njimi. Kaj pa navaden blaznež, brez verski? Lokalni shizofrenik morda, ki mu je glas v glavi ukazal, da mora zaklati župnika, ker je ta v resnici bitje teme in ne svetlobe – ali pa preprosto zamaskirani Marsovec?

	Rihard se je med premišljevanjem rad gibal, zdaj je hodil sem ter tja po kratki travi, pogled je upiral v tla, vendar okolice ni povsem izklopil, takoj je zaznal prihod znane ženske. Okrožna državna tožilka Srečka Ipavec je, nomen est omen, v resnici delovala kot kronično srečno bitje, nasmeh je redko zapustil njen srčasto oblikovan obraz s koničasto brado. A prepričan je bil, da se ob vstopu v zakristijo, ob pogledu na truplo in kri, ne bo začela krohotati in ne bo rekla: Za crknit!

	Stopil je proti njej, da ga je na svoji poti med vrati v obzidju in vhodom v cerkev zaznala, prepoznala in počakala, da je prišel do nje. V pozdrav sta si podala roki, videla se nista že nekaj mesecev.

	“Se je od najinega telefonskega pogovora zgodilo kaj pomembnega? Ste morda že odkrili, kdo je zabodel duhovnika?“

	“Ne,“ je imel inšpektor odgovor pri roki.

	“Čudno,“ je vedro rekla Srečka. “Po mojih izkušnjah se ravno pri umorih z nožem morilec najhitreje najde. Ste že izoblikovali profil storilca?“

	“Ne, ne še, na misel mi je prišlo nekaj motivov za umor župnika, a saj veste, kako pravijo: vsi drugačni, vsi enakopravni. Morda njegov poklic sploh ni pomemben. Zaenkrat so vse možnosti odprte,“ ji je tokrat odgovoril z lepo količino fraz.

	“Povedali ste mi, da so ga zabodli v zakristiji pred mašo. Mi lahko pokažete, kje je to? Ne hodim v cerkev in se prav nič ne spoznam na razporeditev prostorov.“

	“Kar za menoj pojdite, šla bova skozi cerkev, zakristija ima sicer tudi zunanji vhod, toda proti njemu je na tleh nastala poštena mlaka krvi. Upam, da nimate občutljivega želodca.“

	“Ne, brez skrbi, z mojim želodcem je vse v redu. So forenziki že tu?“

	“So, morda so že kaj odkrili.“

	“Po Locardovem načelu bi nekaj morali,“ je rekla tožilka. “Ob vsakem umoru med žrtvijo in storilcem pride do stika, ki pusti sled. Če je, na primer, nekdo ustreljen z razdalje enega kilometra, je vez krogla, ki zna forenzikom in balistikom marsikaj povedati.“

	Inšpektor se z Locardovim načelom ni strinjal. Večkrat doslej forenziki pri njegovih primerih niso odkrili nobene sledi.

	Vrata zakristije so bila zaprta, tako kot so morala biti zaprta v času umora. Tožilka si je na poti skozi cerkev nataknila rokavice iz lateksa. Rihard jih je imel ves čas na rokah, kraju zločina se brez njih niti približati ne smeš. Celo policisti, ki so stali pred vrati zakristije, so si jih morali nadeti.

	Pokimal je Niku in Petru, ki kljub dolgotrajnemu stanju na istem mestu nista bila videti zdolgočasena. Previdno je odprl vrata. Ko je zagledal tri postave v belih kombinezonih, se je vprašal, kam je poniknil mrliški preglednik, ki je prej prostor zapustil skupaj z njim, a ga potem ni bilo nikjer videti.

	On je ostal v cerkvi, Srečka pa je vstopila v zakristijo. Naj si še ona ustvari vtis o dogajanju tu notri … Ko bo pisala obtožnico, ga bo na svoj literarni način podrobno opisala – ko bo imela obtoženca. Zaenkrat niti osumljenca še ni na vidiku. Ali pač? Primeren kandidat bi bil kar ministrant, ki je truplo našel. Morda pa je bilo takole: ni ga našel, ker je kar sam poskrbel zanj …

	Inšpektor je iz izkušenj vedel: dokler župnikov morilec ne bo za zapahi, mu bo pamet divjala, pomislil bo na marsikaj, tudi na marsikaj neprijetnega, celo odurnega. Tako kot zdajle, ko je pomislil: je bil duhovnik pedofil, ki si je privoščil greh mesa z ministrantom, ta pa je vzel pravico v svoje mlade roke? Priznajmo si, bratje in sestre: med duhovniki je več aktivnih pedofilov kot med preostalo populacijo, živijo v celibatu in imajo opraviti z otroki, včasih tudi na samotnih krajih ...

	Morda v zakristiji?

	“Pogovorit se grem s fantom, ki je našel truplo,“ je rekel okrožni državni tožilki, forenzikom pa nič, ker oni niso pokazali nič zanimanja zanj. Vrata je pustil odprta, da bo Srečka lahko stopila korak nazaj in ji moška forenzika ne bosta gledala pod krilo, ko se bosta plazila po tleh tik ob njenih nogah.

	Hiša družine Modic je bila prva na ravnini za klancem. Med potjo tja je videl, da se vaščani po eksodusu iz cerkve še niso povsem razšli. Na poteh proti bližnjim hišam se je zbralo več skupin, sestavljenih iz pripadnikov obeh spolov, moški in ženske so si v marsičem enaki, tudi enako klepetavi so. Kosti, za katero je poskrbela krvava župnikova smrt, zlepa ne bodo obglodali do kraja.

	Promet je bil dokaj gost za vas na obrobju ljubljanske nadškofije, avtomobili so se z obeh strani pojavljali v nekajsekundnih razmikih. Rihard si je na cesti zastavil novo vprašanje: se je tedaj še bodoči morilec pripeljal v bližino cerkve, zabodel Breznika in se kot nič več bodoči morilec odpeljal domov ali kamorkoli se je hotel? Pravega parkirišča za motorizirane udeležence maš ni bilo, na poti med glavno cesto in stopnicami proti cerkvi bi lahko stali kvečjemu trije avtomobili. A parkirišče niti ni bilo potrebno, vaščani so prihajali peš, še devetdesetletna Ana je prišla po duhovno hrano le ob pomoči bergle. Vozila, vključno z njegovim brez oznak in dvema policijskima z oznakami, rešilnemu avtomobilu podobnemu vozilu mrliškega preglednika in kombiniranim vozilom forenzikov, so bila raztresena vse od cerkve do dna klanca, na poteh, dvoriščih in zelenicah, seveda pokošenih – trava je podeželanu med marcem in novembrom največji sovražnik, šele z nastopom zmrzali se neha borba med človekom in predolgim klorofilom.

	Časa za premišljevanje mu je hitro zmanjkalo, ker je bil hitro na cilju, pred hišo Modičevih. Nekdaj je morala biti tukaj kmetija, od takrat do danes pa sta gospodarska poslopja nadomestili garaža in velika vrtna uta. In veliko asfalta. Dvorišče je bilo široko in dolgo, štirje parkirani avtomobili drug drugemu niso bili prav nič v napoto, nihče od ljudi v hiši ni bil zaparkiran – če bi ob prihodu v vas vedel, da je tukaj toliko prostora, ne bi parkiral tako daleč proč od cerkve. A pripeljal se je po klancu navzgor, v Slatju pa je bil danes prvič v življenju in ni poznal njegovih parkirnih skrivnosti.

	Stopil je do vrat in pritisnil tipko na stikalu hišnega zvonca. Zdaj je bil dovolj oddaljen od kraja zločina, da je lahko snel rokavice iz podobnega materiala kot kondomi, koža je v njih slabo dihala in dlani so se mu zoprno potile. Imel je ravno dovolj časa, da je rokavice vtaknil v svojo vsestransko uporabno torbo, nato so se vrata odprla in na pragu se je pojavil brkat, čokat in plešast moški srednjih let ter se po izrečenem pozdravu dober večer pričakujoče zastrmel v prišleka. Ko se ga je nagledal, je vprašal:

	“Ste od policije?“

	Rihard je pritrdil in dodal: “Če ste vi gospod Janez Modic, sva midva govorila po telefonu, ko ste prijavili umor župnika.“

	“Sem kar pravi. Prihajate iz cerkve?“

	“Tako je. Upam, da vašega sina prizor, na katerega je naletel v zakristiji, ni preveč pretresel.“

	“Ne toliko, da ne bi mogel o tem že čez pol ure z računalnika začeti obveščati svojih prijateljev. Saj veste, kakšni so danes otroci.“

	Inšpektor je bil prepričan, da so današnji otroci ravno takšni kot pred dva tisoč leti, le igrače imajo drugačne, a je to obdržal zase. Bolj ga je zanimalo, če se je otrok moža pred njim maščeval za oskrunitev telesa in duha in s tega sveta spravil župnika, ki je zapoved ljubi svojega bližnjega narobe razumel?

	“Zdaj je v dnevni sobi, tudi ostali člani družine so tam, premlevali smo in premlevali, kdo in zakaj bi ubil gospoda Breznika, vendar odgovora nismo našli. Ste ga morda vi?“

	“Ne še,“ je rekel Rihard; rekel bi isto, tudi če bi odgovor imel, z nepooblaščenimi osebami se ni smel pogovarjati o odprtem primeru.

	“Najbrž ste tu zato, da bi nas kaj vprašali,“ je pravilno ugotovil Janez. “Kar za menoj pojdite, odpeljal vas bom v dnevno sobo.“

	“Najprej bi se rad pogovoril z vami, če nimate nič proti. Kar tule, prav?“

	“O čem pa?“

	“Na splošno o župniku. Ste vi cerkovnik v tej vasi?“

	“Ne, Mežnarjev Franc je.“

	Saj, kdo drugi bi bil mežnar kot nekdo, ki je Mežnarjev ...

	“Se tudi piše Mežnar?“ je vprašal.

	“Ne, piše se Globokar, doma je v prvi hiši pod cerkvijo.“

	Tudi to je bilo logično: cerkovništvo se na podeželju prenaša iz roda v rod, cerkovniki pa ponavadi ne živijo prav daleč od cerkve. Če je župnik njegovega sina kdaj posadil na svoja kolena in ga potipal nad njegovimi, gospoda seveda ni mogel vprašati. Pa sina tudi ne bo mogel …

	“Nisem cerkovnik, sem pa cerkveni ključar,“ se je čutil dolžnega pojasniti gospod Modic.

	“Kaj pa ključar dela?“

	“Skrbi za cerkveno premoženje, za obnavljanje, nekaj takšnega sem kot gospodarski oskrbnik. Imenoval me je škof na župnikov predlog, mandat traja pet let, jaz sem zdaj sredi tretjega.“

	“Je naporno?“

	“Ne, kje pa, delo mi je v veselje. Predlagam, da greva zdaj v dnevno sobo.“

	Drug za drugim sta odšla skozi lepo, s svetlim lesom opaženo vežo in na drugi strani vstopila v velik prostor, ki ni bil le dnevna soba, pač pa tudi jedilnica z okroglo mizo in številnimi stoli okrog nje. Gospodar je odšel po enega in ga ponudil gostu, da je bil v enakopravnem položaju z drugimi, ki so sedeli bodisi na kavču bodisi v naslonjaču. V prišleka so se uprli štirje pari oči. Prvi je pripadal mami, ostali trije pa njenim in Janezovim otrokom, eni hčerki v študentskih, enemu sinu v dijaških in enemu sinu v osnovnošolskih letih. Slednji je bil hkrati tudi v ministrantskih letih, po pozdravnih formalnostih, namenjenih vsem zbranim, je inšpektor pozornost posvetil njemu. Vedel je, da mu je ime Jan, oče mu je to omenil med telefonskim pogovorom. Oblečen v sivo trenirko je sproščeno sedel na robu kavča in se z obema rokama oklepal telefona. Morda je bil nekoliko bled pod gostimi lasmi kostanjeve barve, a grozljivi prizor, na katerega je naletel v zakristiji, mu očitno ni zmlel duha, celo nasmehnil se mu je.

	“Jan, jaz sem inšpektor Rihard Tisnikar. Z menoj je govoril tvoj oče, ko si mu povedal, kaj si videl v zakristiji. Zelo pomembno je, da ti postavim nekaj vprašanj, dokler je dogodek še svež v tvojem spominu. Bo šlo?“

	“Bo,“ je prepričano rekel fant. Ni še mutiral, njegov glas je bil otroški.

	“Kdaj si odšel v cerkev?“

	“Petnajst minut do šestih, tako kot vedno.“

	"Si edini ministrant v vasi?“

	“Ne, izmenjujeva se s Tršanovim Matejem, ob večjih praznikih pa župniku streževa oba hkrati.“

	“Si šel po cesti in skozi železna vrata ali si preplezal zid na robu vašega vrta?“

	“Šel sem po cesti in skozi vrata v cvingarju, oče ne mara, da plezam čez zid.“

	Oče je v znak strinjanja prikimal.

	Rihardu je beseda cvingar vzbudila spomin na otroška leta, ko je bil na počitnicah pri babici na vasi: tudi tam so tako rekli zidu okrog cerkve.

	“Si na poti koga srečal? Ali vsaj videl od daleč?“

	“Dohitel sem Debelakovo mamo, pomagal sem ji po stopnicah, ker bolj težko hodi.“

	“Lepo,“ je rekel Rihard, ni pa se mu zdelo potrebno dodati, da je on isti ženski pomagal po stopnicah navzdol. Čas se je ujemal, gospa Ana je rekla, da je v cerkev prišla četrt ure pred začetkom maše in tudi gospodič Jan je navedel isti čas.

	“Si šel skozi cerkev ali si v zakristijo vstopil skozi zunanja vrata?“

	“Skozi zunanja vrata, tako kot vedno.“

	“In potem si zagledal prizor, ki bi bil grozen celo za odraslega. Si se zelo prestrašil?“

	Jan je skomignil z rameni, se nasmehnil in rekel:

	“Nisem vedel, kaj naj storim, stal sem na pragu in nekaj časa samo gledal.“

	“Pohvaliti te moram, ker nisi stopil v kri, s tem bi otežil preiskavo,“ je rekel Rihard in vprašal: “Potem si stekel domov in povedal, kaj si videl?“

	“Šel sem kar čez cvingar, tako se mi je mudilo,“ je priznal Jan in pogledal očeta, ki pa ni imel česa pripomniti.

	“Koliko pred začetkom maše je župnik ponavadi prišel v zakristijo?“

	“Pol ure,“ je namesto sina odgovoril oče. “Bil je natančen človek, od našega Jana je zahteval, da pride točno petnajst minut za njim.“

	“Je zakristija, kadar ni maše, zaklenjena?“

	“Seveda,“ je rekel Janez.

	“Kaj pa cerkev?“

	“Tudi.“

	“Ključe ima najbrž cerkovnik?“

	“Ja, vrata odklene eno uro pred mašo, nekatere ženske pridejo zelo zgodaj. Ne bi bilo prav, če bi morale stati zunaj.“

	Rihard se je zamislil: neznanec ali neznanka je imel-a za izpeljavo svojega načrta na voljo časovni okvir petnajstih minut. Če je – denimo, da je bil moški – poznal župnikov in ministrantov urnik, je vedel, da bo krvavo dejanje najlaže za varen umik izvedel takoj po župnikovem prihodu. Umaknil pa se je ... kam? Lahko bi zdrsnil čez zid tik ob zunanjem vhodu v zakristijo, se na nogah znašel na cesti in kot podoba nedolžneža odžvižgal levo po ravnem ali desno po klancu navzdol. A če bi ubral to smer, bi več kot le malo tvegal, da ga kdo opazi. Na drugi strani ceste stoji več hiš, oči vaščanov pa so, tudi če kaj delajo, ves čas na preži za zanimivostmi, o katerih se bodo lahko usta pogovarjala s sosedi. V cerkev so v času umora že prihajale starejše vernice, nekatere po cesti navzdol, nekatere po cesti navzgor, pa še avtomobili se vrstijo drug za drugim ... Prenevarno! Če bi šel skozi vrata iz železnih palic, skozi običajen izhod torej, bi, ker skoraj zagotovo ni bil starejša pobožna ženska, zbudil pozornost pri tistih, ki bi bili oziroma bile pred cerkvijo in pod njo. Prav tako prenevarno! Če pa bi zbežal čez zid za cerkvijo, bi se znašel na vrtu Modičevih, na ogled komu od številnih družinskih članov.

	Prenevarno in preneumno!

	“Ste danes med pol šesto in petnajst do šestih morda videli koga tamle na vrtu?“ je vprašal glavo družine in pokazal skozi okno.

	“Ne, nikogar. Če bi ga, bi vam to povedal po telefonu.“

	“Kaj pa drugi člani družine?“

	“Ne, sicer bi to povedali meni,“ je prepričano zatrdil gospod Modic.

	Morilcu, ki si ni želel pozornosti, je za umik preostala še pot čez zid na tisti strani cerkve, ki je nasprotna strani z zakristijo. Pred Srečkinim prihodom, ko si je tam ogledoval teren, je onkraj obzidja videl nekaj hiš, vendar bolj daleč. Človek, ki bi se tam skobacal s cerkvene posesti, bi imel najmanj možnosti, da ga kdo vidi. Povrhu je dobil občutek, da iz tiste smeri do cerkve vodi pot, najbrž ne prav široka, a vendarle pot.

	“Ali do cerkve morda vodi tudi pot z leve strani, gledano s klanca navzgor?“ je vprašal brkatega sogovornika.

	“Odkar jaz pomnim.“

	“In kam vodi v drugi smeri?“

	“Mimo nekaj hiš, skozi majhen gozd, mimo samotne hiše, čez potok po brvi, nato se tudi na tisti strani združi s cesto, z njenim levim krakom, ki se odcepi v krožišču na dnu klanca.“

	Od očeta Janeza je Rihard pogledal proti sinu Janu, ki je pogovor pozorno poslušal in morda čakal, kdaj bo spet on prišel na vrsto.

	“Boš šel jutri v šolo?“ je res prišel na vrsto.

	“Bom,“ je odgovoril brez oklevanja.

	“Najbrž komaj čakaš, da sošolcem poveš, kaj si doživel danes?“

	“Polovica jih že ve. Ali pa še več,“ je mladi Modic priznal, da je bil po umoru že aktiven na družabnih omrežjih, tudi družbena imenovanih.

	“Ali tvoji sošolci hodijo v cerkev?“

	“Nekateri hodijo, nekateri ne. Iz naše vasi nas je v razredu pet, samo eden ne hodi k verouku.“

	“Kje pa imate verouk?“

	“V Zabregu, v farovžu.“

	Farovž, farovž ... kaj je že to, aha, župnišče. Rihardu je ob omembi verouka kot motiv za umor spet prišlo na misel maščevanje za izkazovanje neprimerne ljubezni. Vendar Jan, takšen kot zdajle sedi na kavču, zagotovo ni zaklal župnika, se znebil noža, se vrnil domov in obvestil očeta, da je v zakristiji truplo. Kaj pa oni drugi ministrant, Tršanov Matej? In učenci verouka, ki bi jih nemara župnik po pouku zadržal zaradi lekcije zaupne narave? Škoda, ker Jana ne more naravnost vprašati, če je bil župnik pedofil. A pri njegovih letih sploh ne bi smel vedeti, da kaj tako nepotrebnega obstaja. Če pa je bil župnik res mahnjen na otroška telesa – je imel raje dečke ali deklice? Ali kar oboje, da le še ni kosmato?

	Jana je raje vprašal nekaj drugega:

	“Kako dolgo si že ministrant?“

	“Dve leti, prej je bil Leon,“ je fant z roko pokazal proti bratu na drugem koncu kavča. Rihard je pogledal proti njemu in koščen mladenič kakih šestnajstih let je prikimal v odobritev izrečenih besed. Potem je inšpektor pogledal njunega očeta in ga vprašal:

	“Najbrž je vaša družina tesno povezana s cerkvijo in ste imeli pogosto stike z župnikom Breznikom?“

	Namesto očeta in moža je odgovorila mama in žena, obilna ženska, ki je sedela v enem od dveh naslonjačev:

	“Ob nedeljah je hodil k nam na kosilo. No, ne vsako nedeljo, hodil je tudi k drugim družinam v fari. Večkrat pa se je pri nas oglasil tudi po maši. Zelo je bil zadovoljen z Janom kot ministrantom, večkrat ga je pohvalil.“

	To je povedala s ponosom, družina je morala v resnici dihati s cerkvijo.

	“Potem ste ga najbrž spoznali tudi po človeški plati. Kaj bi rekli, kakšen je bil po značaju?“

	“Bil je prijazen, vesel, no, ne zmeraj, včasih je bil tudi resen, ampak ponavadi je bil dobre volje, tudi kakšno šalo je povedal, pravil je, da zbira tiste o duhovnikih.“

	“Kako dolgo je bil pri vas, se pravi v tej župniji? Saj se imenuje Zabreg?“

	Mama Modic z neznanim osebnim imenom je prikimala, besedo pa je prevzel njen mož z osebnim imenom Janez in rekel:

	“Februarja je bilo sedem let, dobro se spomnim njegovega prihoda, snežilo je, ko sva prvič govorila. Tako dobrega župnika še nismo imeli.“

	“Ali morda veste, od kod je bil po poreklu?“

	“Bil je Gorenjec, iz Radovljice.“

	“Koliko je bil star?“

	“Junija bi imel štirideset let,“ se je oglasil nekdanji ministrant Leon, ki je v obdobju svoje prostočasne cerkvene aktivnosti najbrž nekako prišel v stik z duhovnikovimi osebnimi podatki.

	“Je bil morda s kom v sporu?“

	“Ne da bi jaz vedel,“ je rekel oče Modic. “Skoraj prepričan pa sem, da ni bil. Ni bil konflikten človek, spore je takoj zgladil, v tem je bil pravi mojster. V spovednici je znal prisluhniti človeku in mu dati pravi nasvet, ni le nalagal pokore. Kdor ga je ubil, je moral biti zmešan, se pravi duševno bolan, ne vidim drugega razloga.“

	Od šestih oseb v dnevni sobi doslej ni govorila le še hčerka, ki je sedela v naslanjaču ob mami in delovala nekoliko odsotno.

	“Kako pa je tebi ime?“ jo je vprašal, da se ne bi čutila zapostavljene.

	“Nina,“ je tiho rekla.

	“Si študentka?“

	Punca je prikimala, dvignila pogled iz naročja in pogledala inšpektorja z velikimi rjavimi, prijetnimi očmi.

	“Kaj pa ti misliš, zakaj bi nekdo umoril dobrodušnega župnika?“

	“Jaz …“ je začela in nato obmolknila, kot bi bila v zadregi.

	“Morda zaradi denarja,“ ji je na pomoč priskočil samozavestni brat Leon.

	Inšpektor se je zazrl vanj in ga vprašal: “Ga je imel veliko?“

	“Govorilo se je, da so mu ga zapustili bogati starši.“

	Ali duhovniki lahko dedujejo? Mar ni vse, kar imajo, last njihove matere, Rimskokatoliške cerkve? Moral se bo pozanimati, morda kar pri lastnem očetu Pavlu Cirku, ki že skoraj šestdeset let hodi k maši in gotovo ve več o cerkvenih zadevah od svojega odpadniškega edinca.

	“Res je imel dosti denarja,“ je nadaljeval Leon. “Sam sem ga videl.“

	“Denar? Kje?“ je vprašal inšpektor in se na stolu nagnil naprej.

	“V župnišču, ko sem bil še ministrant.“

	“Mi o tem lahko poveš kaj več?“

	“K župniku je na obisk prišel velik moški, ki ga še nikoli nisem videl. Bil je star, petinštirideset let ali nekaj takega. Skupaj sta odšla v pisarno in se stoje pomenkovala, jaz sem bil v veži, čakal sem, da me župnik odpelje domov. Zame se nista zmenila, le vrata sta zaprla in bolj potiho govorila. V gornjem delu vrat pisarne je šipa, prekrita z majhno zaveso, ki pa je ne pokrije povsem. Skozi špranjo sem videl, kako je župnik iz žepa vzel debelo denarnico. Iz nje je potegnil šop zelenih bankovcev za sto evrov, jih preštel in jih dal moškemu. Nisem hotel, da me opazita, umaknil sem se na začetek veže, moški je nato kmalu prišel iz pisarne. Bil je videti bolj zadovoljen kot ob prihodu, pozdravil me je in odšel ven.“

	Rihardu se je spet porodilo novo vprašanje: je župnik nosil denarnico s seboj k maši? Med samim bogoslužjem je – imajo mašna oblačila žepe? – najbrž ni imel pri sebi, bolj verjetno bi jo pustil v zakristiji. Prej je tam videl, da imata tako manjša omarica kot večja omara ključ v ključavnici, torej ju je mogoče zakleniti in imeti denar na varnejšem kot v ropu izpostavljenem praznem župnišču.

	 Če je bilo res prazno ...

	“Je imel župnik gospodinjo?“

	“Ne,“ se je spet oglasila gospa Modic, “pospravljale smo mu ženske iz fare. Izmenjevale smo se, tudi jaz sem včasih opravljala gospodinjska dela v župnišču, kasneje pa me je nadomestila hčerka. Kuhal si je sam, toda ne prav pogosto, toliko vabil na kosila in večerje je dobival, da ni mogel vsem ustreči.“

	Župnišče je bilo, ko je bil župnik odsoten, torej ponavadi prazno in ponujajoče se zlikovcem. Marsikatero v Sloveniji so že oropali, tudi fizično napadli župnike, jih celo ubili. Če je Breznik res podedoval veliko denarja, bi bil ta najbolj na varnem v banki. A radovedni Leon je videl šop gotovine, evrskih bankovcev večje vrednosti. Njemu so stotaki redko prekrižali pot, njegov najljubši bankomat mu je izpljunil le petdesetake, dvajsetake in desetake. Denar kot motiv za umor? Vsekakor možno, celo zelo možno.

	“So v župnišče v Zabregu kdaj vlomili?“ je vprašal plešasto glavo družine.

	“Ne … Ali pa so, Jana, ali ti kaj veš o tem?“ je vprašal ženo.

	Janez, Jana in Jan v eni družini, je pomislil inšpektor. Zanimivo ...

	“Seveda vem,“ je rekla gospa. “Kmalu po prihodu gospoda Albina v našo faro je nekdo poskušal priti skozi okno, razbil je šipo. Župnik se je prebudil, vlomilec pa je pobegnil.“

	“To se je najbrž zgodilo pred kakimi šestimi, sedmimi leti?“ je vprašal Rihard.

	“Tako nekako.“

	Prijetno je bilo tu pri Modičevih, vladalo je prijazno, domače vzdušje. Člani družine so se najbrž medsebojno še bolj povezali ob tragediji, kar je za njih smrt župnika zagotovo bila, hodil je k njim na kosilo, se šalil pri mizi ... Toda inšpektor je nocoj nameraval iti še nekam; če pa je tem prijaznim ljudem kakšno vprašanje pozabil zastaviti, ga bo lahko zastavil jutri, tako ali tako se bo vrnil sem v Slatje in si ob belem dnevu ogledal širšo okolico cerkve, morda kar celo vas. Zagotovo ni tako dolga kot desetkilometrska Kokra pod Jezerskim …

	A malha njegovih vprašanj še ni bila povsem prazna, iz nje je potegnil tole:

	“Ali v vašo cerkev hodijo samo verniki iz Slatja ali tudi iz kakšne druge vasi?“ je vprašal osebo, s katero je nazadnje govoril.

	“Hodijo tudi iz Grahorja,“ je rekla žena in mama.

	“Ali leži v smeri proti Zabregu?“

	“Ja in ne, do tja pelje cesta, ki se sredi naše vasi odcepi na desno.“

	Zdaj pa bo res čas za odhod ...

	“Ob prihodu sem opazil, da imate zelo veliko dvorišče. Jutri nameravam spet priti, bi lahko avto pustil pri vas?“ je vprašal s pogledom, uprtim v očeta Janeza.

	“Seveda,“ je ta odgovoril brez oklevanja.

	Rihard je zaporedoma pogledal vse člane družine in rekel: “Hvala.“

	Mož, ki ga je pripeljal od vhodnih vrat do dnevne sobe, ga je pospremil tudi v nasprotno smer in ga na pragu vprašal:

	“So gospoda Albina že odpeljali?“

	“Najbrž še ne, sami ste videli, kako je v zakristiji. Na začetku preiskave trupla ne smejo niti premakniti.“

	“Če boste še kaj želeli vprašati, se kar oglasite, pri nas boste vedno dobrodošli.“

	Ker je bil gospod Modic s temi besedami malce bolj oseben, si je to privoščil tudi Rihard.

	“Krasno družino imate,“ mu je rekel.

	“Niste spoznali cele, z ženo imava še eno hčerko, ki pa živi v Ljubljani, najstarejša je in že ima službo.“

	“Upam, da dobro,“ je rekel inšpektor. “To danes ni ravno samoumevno.“

	“Zaenkrat dela za določen čas, a so ji obljubili, da ji ga bodo po poteku pripravništva spremenili v nedoločenega.“

	Ko bi ji ga le res, si je mislil Rihard, ki se je spomnil srbskega pregovora obećanje, ludom radovanje. Vedel je, da marsikateremu mlademu človeku danes obljubljajo službo za nedoločen čas, dokler se ne postara. A rekel ni ničesar, samo pokimal je in se poslovil.

	Po isti kratki poti, po kateri je prišel k Modičevim, se je zdaj v obratni smeri vrnil v razsvetljeno cerkev in med samevajočimi klopmi odšel do vrat v zakristijo in vstopil. V tesnem, zatohlem prostoru je med njegovo odsotnostjo prišlo do majhne, a pomembne spremembe: mrtvi duhovnik ni več ležal na trebuhu, pač pa na hrbtu, tako da je bilo videti njegov zaradi izgube krvi skoraj bel obraz. Smrt mu je vtisnila svoj pečat, ki spremeni poteze, vseeno pa je bilo jasno razločiti, da je moral biti gospod Breznik, živ in obarvan, čeden moški. Takole nepremičen in sivkast je obraz na tleh spominjal na obraz antičnega kipa. Imel je visoke ličnice, pravilen nos, močna očesna oboka, ravne obrvi in goste temno rjave lase brez zametkov plešavosti nad čelom. Mrliški preglednik je prej omenil sive lase, a ob šibki rumenkasti svetlobi in ob tem položaju trupla jih zdaj ni bilo zaznati. Oči, Rihard si je iz neznanega razloga predstavljal rjave, je imel popolnoma zaprte, usta z brezkrvnimi ustnicami pa rahlo odprta, kar je bilo razumljivo, vbodi z nožem zelo bolijo, vsaj glasen stok, če že ne kar krik je moral pred smrtjo priti iz njega. A če bi res prišel močan, filmski krik, bi ga slišale ženske v cerkvi, ki so imele zaradi častitljive starosti morda res že oslabljene slušne sposobnosti, a da bi bile vse gluhe kot top, je bilo malo verjetno.

	Na hrbet je župnika brez tveganja za onesnaženje sledov na njem in tik ob njem zagotovo spravilo sodelovanje forenzikov in doktorja Šumija, ki se je vrnil na kraj zločina. Ko je zagledal za preiskavo najbolj odgovornega, mu je rekel:

	“Štiri vbodne rane ima.“

	“Bili ste blizu,“ ga je pohvalil Rihard, “ocenili ste jih na pet.“

	“Izmeril sem dolžino rezov na srajci,“ je nadaljeval mrliški preglednik. “Med seboj se razlikujejo do petdeset odstotkov in več, domnevam, da so posamezni vbodi različno globoki. Najširši rez je dolg več kot štirideset milimetrov.“

	“Zelo redko so vse vbodne rane enako globoke, še manj pa enako široke. Tudi če morilec zarine nož vse do ročaja, pride do različnega vodoravnega in še bolj navpičnega podaljšanja zaradi različno močnega pritiska na rezilo,“ je vedel povedati inšpektor, obogaten z izkušnjami s smrtmi, zadanimi s hladnim orožjem; zaradi izkušenj je vedel tudi, da so štirje centimetri širine za nož zelo veliko, noži za rezanje kruha so široki med petindvajset in trideset milimetrov. Noži za rezanje tort in drugega mehkega peciva so sicer širši, a so tanki in zaobljeni, da otroci med praznovanjem rojstnega dne koga – po nesreči ali nalašč – ne zakoljejo.

	“To je res, a velike razlike lahko pomenijo še marsikaj drugega.“

	“Se strinjam, morilec bi lahko z enim ali dvema vbodoma potešil najhujši bes in zato zmanjšal silovitost napada.“

	“Nasprotni primer, če so bili šibkejši prvi vbodi, pa bi lahko nakazoval storilčevo neodločnost pred dejanjem, kot bi se moral najprej ogreti, čeprav to najbrž ni najbolj posrečen izraz, ubijanje zaenkrat še ni športna disciplina.“

	“A izraz ogrevanje kar dobro opiše eno od možnosti,“ je menil Rihard.

	Žrtve umorov, če jih le odkrijejo dovolj hitro, po smrti nekaj časa nimajo miru. Forenzičarka Maja in forenzik Zvone sta izza pokojnikovih nohtov bezala tisto, kar je pač pod človekovimi nohti, v upanju, da bosta našla tudi kaj, česar ponavadi ni, na primer koščke tuje kože, ki bi svoje običajno mesto utegnili spremeniti zaradi župnikove praskajoče samoobrambe. Rihard je s svojega stoječega položaja ocenil, da je imel – oziroma še ima – lepo negovane, kratko pristrižene nohte. Na začetku policijske kariere mu je eden izmed številnih inštruktorjev rekel, da si prvi vtis o človeku najlaže ustvariš po čevljih in nohtih. Pogledal je še župnikove čevlje. Kri jih ni zmočila, bili so črni, brezmadežni in le rahlo obrabljeni.

	Novo vprašanje: kako je njihov lastnik prišel iz Zabrega v Slatje, iz župnišča v podružnično cerkev?

	“Ali kdo od vas ve, koliko je od tu do Zabrega?“ je vprašal trojico, ki jo je trenutno lahko vprašal.

	“Kake tri kilometre,“ je bil zemljepisno najbolje podkovan doktor Šumi.

	“Je tamkajšnje župnišče na začetku ali na koncu vasi?“

	Tako dobro doktor Šumi zemljepisno vendarle ni bil podkovan. “Za župnišče ne vem, a cerkev stoji sredi vasi, ponavadi pa župnijska cerkev ni prav daleč od župnišča.“

	Trije kilometri so pošten sprehod za zelo zaposlenega človeka, zlasti če kaj nosi s seboj. Če je bilo Rihardu vsaj približno jasno, kaj dušni pastir potrebuje za izvedbo maše, pa se mu ni niti sanjalo, kaj od tega je shranjeno v zakristiji podružnične cerkve in kaj od tega mora mašnik prinesti s seboj. Hostije, denimo – kje so?

	“Ste morda kje videli hostije?“ je vprašal Majo.

	“V tejle omarici so,“ je vprašana delo odložila le za toliko, da je pokazala na manjšo izmed dveh omar v zakristiji.

	Župnik se mora tudi preobleči v mašna oblačila ... A ne bo za vsak predmet, ki mu bo padel na pamet, spraševal, če je tukaj ali ga ni, zagotovo se je Breznik v Slatje pripeljal ali pa ga je pripeljal kdo drug.

	Pred notranjimi očmi so se mu pojavili avtomobili, parkirani na dvorišču Modičevih. Pa še vprašal je, če lahko jutri tam pusti svoj avto ... Zakaj ni vprašal še:

	“Je kateri izmed avtomobilov pred vašo hišo župnikov?“

	Rihard Tisnikar ni bil vzgojen v judovsko-krščanski tradiciji, ki veliko pozornosti posveča krivdi, človekovi lastni in sočlovekovi, krivdi za vsako figo. Zato se ni dolgo trapil s samoočitki, ker nečesa ni storil: bo pa jutri, stavil bi, da ponoči ne bo konca sveta, s katerim tako rade strašijo religije. Pa jutri in čez tisoč let tudi ne.

	“Ste kaj videli tožilko?“ je vprašal doktorja Šumija. Ni je. Namesto da bi isto vprašal preostali osebi v prostoru, je raje vprašal policista pred vrati.

	“Odšla je, tik preden ste se vi vrnili,“ je vedel povedati Niko.

	Tudi prav! Obisk okrožnega državnega tožilca na kraju zločina je resda zaželen, toda nikjer ne piše, kako dolgo mora trajati. Prepričan je bil, da si je Srečka ustvarila dovolj dober vtis o smrtonosnem dogodku in si bo zapomnila, kakšno klavnico je iz zakristije naredil zločinec, ki ga bo preganjala po uradni dolžnosti. Zagotovo ga bo, inšpektorja in ne zločinca, v naslednjih dneh poklicala in ga vprašala, kako napreduje preiskava. Zato zdajle ona ni pomembna, zdajle je pomemben cerkovnik, ki se mu reče tudi mežnar, naj ta beseda izvira od koderkoli.

	Pogledal je na uro: slabih deset minut čez deveto. Dovolj zgodaj, da so odrasli, ki podnevi niso popili preveč alkohola, še pokonci. Takoj pod cerkvijo, mu je rekel gospod Modic. Vzel je kratko pot pod noge in se ustavil na pragu modro pobarvane hiše. Ni bila edina barvna v vasi, inšpektor je videl rumene, sive, rjave, oranžne ... fasade; o kakšni medsosedski usklajenosti ni bilo ne duha ne sluha. V vsaki hiši so se – nemara po polaganju toplotne izolacije – odločili za barvo, ki je bila všeč njim. Kaj potem, če ima sosed zeleno bajto, mi bomo imeli vijolično!

	Rihard se je za hiše zanimal iz osebnih razlogov. Z očetovo finančno pomočjo je nameraval eno kupiti, nekje v bližini Ljubljane, po možnosti bele barve in brez pik. Tudi stene v notranjosti bodo bele in brez pik, krasilo pa jih bo veliko slik in fotografij, da se bodo imele oči kje zaustaviti.

	Pritisnil je na stikalo, na katerem je bil narisan majhen črn zvonec in v notranjosti sprožil zvok, ki je bil glasen celo zunaj. Vrata je odklenila in odprla majhna starejša ženska z očali in za svoja leta zelo črnimi lasmi; v tej vasi s premočnimi barvami očitno niso barvali samo pročelij svojih hiš, temveč tudi svoje frizure.

	“Dober večer,“ je pozdravil, se predstavil in izrazil željo po pogovoru z gospodom Francem, cerkovnikom.

	“V kleti je, nagaja nam centralna kurjava, mož pa zna marsikaj sam popraviti. Kar dol k njemu pojdite, tukaj po stopnicah.“

	Dobro, če noče Franc k Rihardu, bo šel pa Rihard k Francu …

	Naredil je nekaj korakov po ravnem, nato se je spustil po stopnicah, obloženih s temnozelenimi keramičnimi ploščicami, ki so morale biti nevarno spolzke, če spuščajoči ni imel suhih čevljev. Rihard jih je imel, zato je varno prispel v klet. Kam mora zaviti, je vedel po zvokih, ki so prihajali iz drugega prostora na levi. Ko je bil tam, je zagledal moškega, ki si las zagotovo ni barval, bili so tako sivi, da so bili že kar beli. Z ženo morata biti zanimiv par, ko imata glavi blizu skupaj ... Klečal je na štirikotnem kosu kartona pred pečjo centralne kurjave in se ukvarjal z odstranjenim in razstavljenim gorilnikom z rdečim ohišjem. Rihard je še enkrat pozdravil in se še enkrat predstavil.

	“Ste prišli zaradi župnika?“ ga je od spodaj vprašal belolasec. Bil je videti jezen, morda mu je okvara gorilnika povzročila toliko težav, da se ni razbesnel samo nanj, ampak tudi na preostali svet.

	Rihard je pritrdil, da je prišel zaradi župnikove smrti, in vprašal:

	“Vi ste vaški cerkovnik, je tako?“

	“Od nog do glave in skoraj od rojstva,“ je togotno odgovoril moški. Obraz mu je rdeče žarel in močno odstopal od beline las.

	“Kdaj ste izvedeli, da je župnik mrtev?“

	“Šele tedaj, ko je prišla policija, porkaduš! Ob petih sem odklenil cerkev, nato sem se odpeljal v Ljubljano po novi filter za tega tukaj,“ je pokazal na gorilnik. “Ko sem ob vrnitvi videl, da se v cerkvi dogaja nekaj čudnega, sem takoj odšel tja, hotel sem vstopiti tudi v zakristijo, pa mi policista nista pustila. Govoril sem z ljudmi v cerkvi, nato sem poklical Modičevega Janeza, on je še najbolj smiselno povedal, kaj se je zgodilo. Kar zabodli so ga, in to v zakristiji? Je veliko krvi?“

	“Za eno dnevno sobo,“ je odgovoril Rihard.

	“Kaj?“

	“Nič, nič. Ja, veliko krvi je.“

	“Težko bo očistiti tla, najbrž bo treba ostrgati deske.“

	S temi nič kaj sentimentalnimi besedami je Franc dokazal, da je predan svojemu poklicu; ne, ne poklicu, ker cerkovnik to ni, bolj je nekakšno poslanstvo, ki ni plačano, vsaj ne kaj dosti, kot mu je bilo znano, mežnarju vaščani enkrat letno prinesejo deset, dvajset evrov za zvonjenje, čeprav je to danes avtomatsko, strojno. Spomnil se je šale iz otroštva. “Si slišal, kdo se je včeraj obesil?“ “Kdo?“ “Mežnar na zvon!“ Danes mora le pritisniti na gumb, pa še to le, če gre za izredno zvonjenje, na primer ob smrti vaščana, redna so računalniško sprogramirana in vezana na uro, tudi večerno zvonjenje Mariji, ki je odvisno od dolžine svetlega dela dneva.

	“S teboj se danes ne bom več ukvarjal,“ je cerkovnik rekel gorilniku, kot bi bil živo bitje. Zatem je vstal, da mu je počilo v starih kolenih in pogledal enako visokega obiskovalca v obraz. Celo nasmeh je zmogel, jeza ga je očitno zapustila skupaj z odločitvijo, da za nocoj naredi križ čez kurilniško tehniko.

	“Cerkev in zakristijo ste torej odklenili ob petih?“ ga je vprašal Rihard.

	“Ob petih, tako kot vedno ob torkih. No, razen poleti, tedaj se maša začne ob sedmih in je vse eno uro pozneje.“

	“Ste koga videli na, na …“ je inšpektor iskal prave besede, nato pa vprašal nekaj drugega:

	“Saj je bilo okrog cerkve nekoč pokopališče?“

	“Bilo, bilo, pred tridesetimi leti smo ga zravnali, takrat ko smo kopali jarek za ozemljitev novega strelovoda.“

	“Ste ob petih na tem nekdanjem pokopališču koga videli?“

	“Ne, nikogar. Bilo bi čudno, če bi bil kdo takrat že tam.“

	“Župnika ste najbrž dobro poznali?“

	“Prav dobro ne, najbrž pa vendarle nekoliko bolje kot drugi v vasi, razen Modičevih.“

	“Je kdaj kakorkoli izrazil skrb, da je morda v takšni ali drugačni nevarnosti?“

	“Ne vem, kaj mislite s tem,“ se je Franc popraskal po zatilju.

	“Je bil kdaj videti zaskrbljen ali prestrašen?“

	“Ne, prestrašen že ni bil, tega ni bilo v njegovem značaju.“

	“Kaj pa je bilo v njegovem značaju?“ je vprašal Rihard.

	Franc si je vzel nekaj sekund za razmislek, nato pa rekel:

	“Bil je odločen. Ni maral ovinkarjenja, vedno je jasno in glasno povedal, kaj bi rad.“

	Po takšnem odgovoru je inšpektor sklepal, da cerkovnik župnika ocenjuje s svojega zornega kota, kot podrejeni, ki mu je strogi šef, čeprav cerkovništvo ni poklic, nalagal delo.

	“Ste kdaj prišli v spor z njim?“

	“Mislite, da sem ga jaz?“ se je v Franca vrnila jeza, le da tokrat ni bila usmerjena na predmet.

	“Nikakor ne,“ mu je zagotovil Rihard; seveda, če je bil cerkovnik med pol šesto in petnajst do šestih v Ljubljani ali na poti proti njej, ni mogel biti morilec.

	“Imate račun za filter, ki ste ga kupili?“

	“Seveda ga imam, naj vam ga pokažem?“

	“Prosim.“

	“Počakajte tu!“ je rekel rdeče-beli mož in dokazal, da res nadvse ceni odločnost. Odločno je odšel iz kurilnice in gosta pustil samega. Njegovo nakupovanje približno v času zločina je Rihardu ustrezalo. Če bo na računu trgovine odtisnjen pravi čas, bo enega človeka lahko črtal s seznama osumljencev; če ga ne bo, bo neki sam-svoj-mojster zaradi lahkomiselne laži postal osumljenec številka ena.

	Franc se je vrnil z dolgim in ozkim papirjem v roki in ga zmagoslavno pokazal Rihardu. Ta ga je pogledal in se prepričal, da res gre za račun za filter za oljni gorilnik. Znesek: 33,64 evra. Datum: 20. april. Ura: 17:57. Ne, Franca v času umora ni bilo v Slatju, če le ni po nakupih poslal nekoga drugega, sam pa pričakal in odločno zaklal župnika. Malo verjetno …

	Rihard ni čutil potrebe, da bi se mu opravičil zaradi suma, preprosto je rekel:

	“Takšno je moje delo. Ko izločim vse, ki ne morejo biti krivi, ostane le še tisti, ki je.“

	Cerkovnik je v odgovor zamrmral nekaj nerazumljivega.

	Inšpektorju bi lahko prišlo prav, če bi bolje spoznal delo vaškega cerkovnika in njegov odnos z župnikom.

	“Najbrž sta z gospodom Breznikom prihajala v stik zaradi stvari, ki so zadevale cerkev in njeno okolico. Kaj pa bolj osebni stiki? Je bil kdaj pri vas na kosilu?“

	“Bil, pa ne samo enkrat. Vas zanima, kaj smo se pogovarjali?“ se je posmehnil Franc, ki mu je jeza ponovno splahnela, morda zato, ker se je tako hitro in odločno opral nadležnega suma policije.

	“Prav ste ugotovili, res bi rad vedel, o čem ste se pogovarjali z njim,“ je rekel Rihard, ki bi si rad ustvaril boljšo predstavo o župniku kot osebi. Doslej je izvedel, da je bil dober dušni pastir, da se je rad šalil, po potrebi pa je pokazal tudi odločnost. O njem nihče ni rekel nič slabega, a morilec, če ni bil duševni bolnik, ga je moral imeti za prasca, ki si zasluži svinjsko smrt.

	“Pogovarjali smo se o vremenu,“ je rekel Franc.

	Zakaj me zafrkavaš, je pomislil Rihard, le svoje delo opravljam. Ti kosiš travo nad mrliči, jaz pa sprašujem žive ljudi o stvareh, ki bi lahko osvetlile ozadja zločinov.

	“Mislite, da se norčujem iz vas, kajne?“ se je nasmehnil cerkovnik in pokazal zobe, naj so bili naravni ali umetni, bili so vsi. “Res smo se dosti pogovarjali o vremenu. Bine je veliko vedel o njem, zapomnil si je vsako podrobnost. Zadnjič sva govorila prejšnji teden po maši, povedal mi je, kako topla je bila velikonočna nedelja leta 2000 in da je letošnji april najbolj kilav, odkar pomni. Kot vidite, je res, še vedno kurimo in bomo še nekaj časa, če mi bo le uspelo popraviti ta prekleti gorilnik.“

	“Želim vam uspešno delo,“ je rekel Rihard. "Ne bom vas več motil, vsaj danes ne, morda pa vas bom v naslednjih dneh prišel še kaj vprašat.“

	“Niste pa me naravnost vprašali, kdo je po mojem mnenju ubil župnika,“ je počasi in preudarno rekel gospod Globokar ter se, da bi bil videti pomembnejši, naslonil na zid poleg peči centralne kurjave.

	“Prav, bom pa vprašal zdaj: kdo je po vašem mnenju ubil župnika?“

	“Tisti, ki mu je bil dolžen denar.“

	“Kdo komu? Morilec župniku ali župnik morilcu?“

	“Župnik morilcu, zadnje čase je imel smolo pri pokru.“

	“Je igral poker za denar?“

	“Za velik denar. Marsikaterega župnika na skrivaj mikajo ženske, našega so mikale karte.“

	Rihard je našpičil ušesa, že drugič danes je slišal za povezavo med Breznikom in večjimi vsotami denarja.

	“S kom je igral?“

	“Pojma nimam, ker me ni bilo zraven. Vem samo, da je hodil igrat v Ljubljano in da je zadnje čase izgubljal.“

	“Kdo vam je to povedal?“

	Franc ni takoj odgovoril, pri sebi je moral opraviti z nekim zadržkom. Ko je, je rekel: “Pajkov Miro.“

	“Se tudi piše Pajk?“ je vprašal inšpektor, ki je vedel, da se v vaseh uporabljajo hišna in uradna imena, ki so včasih ista, včasih pa ne. Segel je v torbo po beležnico, da si bo podatek zapisal.

	“Ne, piše se Novak, pri Pajku se reče pri hiši.“

	Rihard je zapisal: Miro Novak, Pajkov, župnik, poker.

	“Vi se pišete Globokar, je tako?“ je vprašal Franca.

	“Tako je.“

	Inšpektor je zapisal še nekaj besed za pomoč spominu: Franc Globokar, cerkovnik, ima alibi, ve, da je Breznik igral poker.

	“Hvala za vaš čas,“ je rekel na zid naslonjenemu možu, se poslovil z lahko noč, nato pa hitro odšel iz kleti in iz Mežnarjeve hiše. Zunaj je naletel na prizor, ki sledi preiskavi kraja umora, na odstranitev trupla. Pomočnika doktorja Šumija, ki sta se med preiskavo nekje dolgočasila, sta z rjuho pokrito mrtvo telo župnika Albina Breznika na nosilih nesla proti rešilcu podobnemu vozilu, da ga bodo odpeljali na sodnomedicinski inštitut. Tam bodo še nocoj opravili obdukcijo, Rihard pa bo jutri dobil poročilo v obliki priponke k elektronski pošti. Predvsem bosta pomembni globina in oblika ran, razkrili bosta, kakšno morilno orožje je uporabil storilec. Da bi šlo za kaj drugega kot za nož, je bilo malo verjetno, a ne nemogoče. V nekaterih poklicih uporabljajo koničaste predmete, na primer dleto v mizarstvu. A vbod z njim bi na duhovnikovi srajci pustil bolj razprte raztrganine, kot jih je imel Breznik. Kakorkoli že, to ni njegovo delo; njegovo trenutno delo je pogovor s forenziki, ki so že dovolj časa na kraju zločina, da bi lahko našli kaj uporabnega. Odšel je v cerkev in v zakristijo, kjer ni bilo več ne župnika ne mlake krvi, namesto nje je tla krasil velik rdečerjav madež.

	Vsi trije preiskovalci so bili zdaj v predprostoru s stopnicami. Rihard se jim je približal in šefico Majo vprašal, kar jo je v preteklosti vprašal že marsikateri kriminalist:

	“Ste kaj našli?“

	“Nekatere sledove bomo obdelali v laboratoriju, toda zaenkrat bolj slabo kaže. Žrtev in morilec se najbrž nista borila, zato ni prišlo do prenosa.“

	“Kam ste izlili kri?“

	“Zadaj za cerkvijo, ob zidu, nekam smo jo morali odtočiti.“

	Rihard je dobro vedel, kako poteka črpanje krvi. Forenziki so imeli s seboj tudi majhen sesalnik, podoben sesalniku za prah, le da je namesto smeti sesal kri, ki se je v zbiralnik iztekala skozi poseben filter. Tega se je prijelo vse, kar ni bilo tekoče in bo predmet natančne preiskave v laboratoriju.

	Manjša količina krvi je odšla tudi z doktorjem Šumijem, ki bo opravil teste na prisotnost drog in/ali alkohola, čeprav je bilo pričakovati, da bo duhovnik prišel opravljat mašo neomamljen. Če bi toliko časa živel, bi med obredom popil le malo rdečega vina, ki simbolizira Kristusovo kri. Rihard se je ob tej misli spomnil članka v ženski reviji, ki ga je prebral pred leti. Duhovnik srednjih let je novinarki pripovedoval o svoji odvisnosti od alkohola. Zdravil se je in popolnoma nehal piti, mašno vino pa je moral zamenjati z nekim sicer rdečim, a brezalkoholnim napitkom. O Brezniku doslej ni nihče govoril kot o pijancu, a tudi če bi to bil, njegova smrt ne bi bila nič drugačna – ali pač, umrl bi dobre volje, če bi bil ravno prav nalit in če ne bi sodil med tiste osmoljence, ki pod vplivom alkohola postanejo bolj razdražljivi kot veseli.

	Iz predprostora je stopil v zakristijo, ki je brez trupla, preiskovalcev in mlake krvi delovala prazno. Stopil je do večje omare ob zadnji steni in jo odprl. Notri so bili le predmeti iz blaga, večji in manjši prti in mašno oblačilo, ki si ga župnik ni imel časa nadeti, smrt ga je najbrž doletela kmalu po prihodu. Tudi oblačila za ministrante je prepoznal, lepo zložena in čista.

	V omarici ob levi steni, poleg katere je še pred nedavnim ležalo truplo, je odkril nekaj že precej potemnelih kelihov, dober ducat debelih in velikih knjig iz davnih časov, hostije ter več križev različnih velikosti.

	Kar je Rihard vedel o cerkvenih obredih, je vedel iz počitnikovanj na vasi pri babici po očetovi strani. Nekajkrat mu je ne preveč strogo rekla, da je ateistična mama Mirta, pri kateri je sicer živel in zajemal iz sklede ideologije, iz njega naredila pogana. Z zamudo ga je skušala pretvoriti v vernika, vodila ga je k mašam v vaški in župnijski cerkvi, a ne v eni ne v drugi mu ni bilo všeč, dolgočasil se je. Celo sicer bujni domišljiji se ni mogel prepustiti, kar naprej je moral, če ni hotel izstopati, vstajati in sedati, se križati, ponavljati besede za duhovnikom ali se odzivati nanje. Tudi oče ga je nekajkrat odpeljal v cerkev, čeprav sta se z Rihardovo mamo, ki nikoli ni bila očetova žena, dogovorila, da sina ne bosta posiljevala ne z vero ne z ateizmom, odločil se bo sam, ko bo dovolj star; slej ko prej se vsakdo začne spraševati o smislu in poreklu tega sveta, nekateri pa tudi o naravi drugega sveta, ki – baje – prav tako obstaja. Res se je začel spraševati tudi on, postal pa ni ne kristjan ne ateist, postal je pripadnik religije, ki je imela, ima in bo imela enega samega vernika: njega.

	Končal je z brskanjem po omarah, ki so jih zagotovo s svojega zornega kota pregledali tudi stikljivi forenziki, in se vprašal: je storil vse, kar mora kot kriminalist po prihodu na kraj zločina storiti? Odgovoril si je, da je in da je za danes končal. In kdo bo zaklenil cerkev? Bo po njegovem odhodu ostala odprta in razsvetljena do jutra, ko bo vstal cerkovnik, Mežnarjev Franc, in jo zaklenil? Mož ga je imel priložnost vprašati, kdaj bo lahko spet opravljal svoje delo, a se je namesto tega samoiniciativno razgovoril o župnikovi nošnji čevljev kvartopirca. Nasploh je deloval kot človek, ki ne sprašuje drugih, kako in kaj, temveč se odloči po svoje. Še za pokvarjeni gorilnik ni poklical serviserja, ampak se je popravila lotil kar sam. Cerkev je njegova odgovornost … ne, ne le njegova, ampak tudi ključarjeva, čeprav mu pristojnosti enega in drugega niso bile ravno kristalno jasne: kako bi mu bile – ključa nima ključar, pač pa cerkovnik ... Če bo to noč priložnost iz nekoga naredila tatu in ga bo kot veščo privabila luč v cerkvi, ko bodo ugasnile obcestne svetilke, se bosta že gospoda Globokar in Modic med seboj pomenila, kdo je bolj kriv, s posledicami pa se ne bo ukvarjal on, temveč njegovi kolegi, zadolženi za premoženjske delikte.

	Povedal je uniformiranim policistom, ki so razdeljeni na dva para še vedno stali pred vrati na nasprotnih koncih zakristije, da je njihovo delo končano in se jim prav lepo zahvalil. Z vidnim olajšanjem na obrazu so odšli; razumel jih je, sam bi zelo težko dolgo stal na istem mestu z možgani, ki v mletje ne bi kar naprej dobivali nečesa novega.

	Odločil se je še malo ostati v cerkvi. Sedel je v klop na levi strani, zamižal in se prepustil odsotnosti čutnih dražljajev. Če bi že hodil v cerkev, bi najraje hodil takole zvečer, ko ni nikjer nikogar, ko lahko uživaš v občutku, ki ti ga nudi velik prazen prostor. Bi molil? Najbrž ne. V njegove roke so v preteklosti zašle tudi vzhodnjaške duhovne knjige, v eni je zasledil misel, da na molitev odgovarja človekova lastna volja. Ni pa se mogel spomniti, če je pisalo, da odgovarja le človekova lastna volja. Ena sama besedica, pa tako pomembna razlika ...

	Zaradi priložnostne meditacije ni pričakoval, da bo še nocoj doživel razodetje, da se mu bo v cerkvi posvetilo, kdo je umoril župnika Breznika. Je v preteklih urah že naletel na morilca ali vsaj slišal zanj? Cerkovnikova temnolasa žena? Pa jo imam! Modičev plešasti oče? Pa ga imam! Pajkov skrivnostni Miro Novak? Pa te imam! Ne, ni doživel razodetja, Rihard je bil zgolj človek, ki ima rad mir; želel je izkusiti še eno njegovo pojavno obliko. Če bi mogel, bi izkusil tudi mir samotnega otoka, a kako naj v enaindvajsetem stoletju najde kakšnega? Slovenija ima le en omembe vreden otok, blejski, ki je samoten komaj kaj bolj kot veleblagovnica v času razprodaje.

	Ravno se je vprašal, če blejski župnik spi na otoku, ko ga je zmotil ženski glas.

	“A, tukaj ste,“ je prepoznal sopran Maje Skok. “Poznam vaš avto, po njem sem videla, da še niste odšli. Mi smo končali. Jutri vam bom poslala poročilo, a ne pričakujte ga takoj zjutraj, čaka nas še nekaj ur dela v laboratoriju.“

	“Prav,“ je rekel Rihard, odprl oči, zapustil klop in za Majo odšel iz cerkve. Ostala dva forenzika sta čakala zunaj.

	“Kar pojdite,“ je rekel vsem trem, “jaz grem nazaj v cerkev, ugasnil bom luči.“

	Rečeno – storjeno? Niti ne: kje je stikalo? Desno od vrat? Ne, desno od vrat je betonska posoda. Če se ne bi slišalo grdo, bi rekel korito; korito z blagoslovljeno vodo. Levo od vrat korita sicer ni, stikala pa tudi ne.

	Kdo je sploh prižgal luči? So bile ob njegovem prihodu že prižgane? Ni vedel. Morda je za umetno svetlobo zaslužen cerkovnik, ko je po vrnitvi z nakupovanja prišel v cerkev pogledat, kaj se dogaja? Ali pa že prej, ob petih, ko je odklenil? Toda takrat je bilo še svetlo in je takšno nameravalo še lep čas ostati. Maša bi se končala okrog pol sedmih, še za belega dne. Kaj pa spoved? Župniki se po maši včasih odpravijo v spovednico, udobno sedejo in skozi zamreženo okence odpuščajo grehe tako hudim grešnikom, kot so devetdesetletne ženice. Če bi Breznik spovedoval eno uro, bi končal okrog pol osmih. Tudi takrat je bilo še dovolj svetlo, da ne bi bilo treba že ob petih preventivno prižigati žarnic, pa čeprav si namenjen v mesto po filter za gorilnik. A kaj se je zapičil v tega cerkovnika, on ima alibi ...

	Stikalo, pravzaprav več stikal, je odkril v zakristiji; ko je bil prej in še prej tam, jih je spregledal.

	Kaj vse je še spregledal?

	Odgovor je žal poznal: marsikaj.

	Res je imel dobro razvito sposobnost opažanja podrobnosti, a le sposobnost opažanja podrobnosti vsevprek, ne le tistih, povezanih s preiskavo – zato včasih zaradi dreves ni videl gozda. Tudi nadpovprečno inteligenten ni bil, testiranja so pokazala, da se mu svojega razuma ni treba ravno sramovati, a da se tudi pretirano pohvaliti ne more z njim, malih sivih celic pa je imel ravno toliko kot drugi, niso mu mezele iz ušes. Njegova prednost je bila – po lastnem mnenju, tega mu kdo drug še nikoli ni rekel – potrpežljivost. Dokler ni poznal imena in priimka storilca kaznivega dejanja, je neutrudno delal od jutra do večera, neredko tudi ponoči. V tem času je malo ali nič jedel, malo pil in zato tudi poredko hodil na stranišče. Dostikrat je zašel na napačno pot, a se je potrpežljivo vračal na začetek in nadaljeval z iskanjem prave. Včasih se je sicer razburil, vendar še dokaj poredko glede na število neumnosti, ki jih je slišal od ljudi, s katerimi je zaradi preiskave moral govoriti.

	Da, kot preiskovalec je bil potrpežljiv, potrpežljivost pa je – kakšna mast?

	Ne kakšna, čigava!





	SREDA DOPOLDNE

	Čeprav sinoči ni odšel spat s kurami, celo žena ni čakala njegove vrnitve, je v prostore policije vstopil že precej pred osmo, oprhan, obrit in sit. Najedel se je doma, v prijetni družbi svojih dveh svetlolask, Jelke in Ane. Rad je bil na tekočem s snovjo, ki se je je hčerka učila v šoli, zato jo je takoj, ko se je namestila za kuhinjsko mizo, vprašal:

	“Kaj ste se učili včeraj?“

	“Poštevanko.“

	“Še vedno?“

	Ana je skomignila z drobnimi rameni in rekla:

	“Meni je v redu.“

	“Koliko je ena krat ena?“

	“Ena.“

	“Pravilno! Ko je učiteljica to vprašala mene, sem odgovoril: prav veliko ne more biti.“

	Ana se je zahihitala.

	“Zdaj pa mi povej, koliko je milijon krat milijon!“ njen oče ni zahteval ravno malo.

	“Ne vem.“

	“Milijon krat milijon je milijarda. Si boš zapomnila?“

	“Bom. Milijarda,“ je za njim ponovila Ana.

	“In koliko je dva milijona krat dva milijona?“

	“Štiri milijarde.“

	“Pravilno! Zdaj učiteljici lahko poveš, da znaš poštevanko do milijona in še malo čez.“

	“Če jo že učiš, jo vsaj uči prav!“ se je oglasila mama in žena. “Milijon krat milijon je bilijon in ne milijarda, zmotil si se za tri ničle.“

	Rihard je pomislil in rekel:

	“Pa res! Ana, mami ima prav. Torej: če je milijon krat milijon bilijon, koliko je dva milijona krat dva milijona?“

	“Štiri bilijone,“ je pravilno podučena deklica pravilno izračunala.

	“Odlično, pet!“ jo je pohvalil oče.

	“Oči, koliko je milijon?“

	“Ali veš, koliko je tisoč?“

	“Vem.“

	“No, če tisoč lego kock postaviš eno zraven druge in to ponoviš tisočkrat, imaš milijon kock.“

	Ana je premišljevala in nato vprašala:

	“Kam pa bi dal toliko kock? V moji sobi ne bi bilo dovolj prostora.“

	“Šel bi na kakšen travnik in jih polagal eno za drugo.“

	“Koliko časa bi pa rabil za milijon kock?“

	Rihard je računal. Če bi za vsako kocko porabil tri sekunde, bi jih tisoč položil v tri tisoč sekundah. Tri tisoč šeststo sekund je ena ura, zaokrožimo in vzemimo, da bi za eno vrsto potreboval eno uro. Za tisoč vrst pa tisoč ur. Vzel je telefon in izračunal: tisoč deljeno s štiriindvajset je enainštirideset celih in sedem desetink.

	“Dvainštirideset dni,“ je rekel, “če bi delal noč in dan in ne bi nič spal, jedel, kakal ali lulal.“

	“To je pa dolgo,“ je rekla Ana.

	“Še dobro, da nisi učitelj,“ je Jelka rekla možu. “Tako trmast si, da bi najbolj zabite otroke res odpeljal na travnik in polagal kocke, dokler ne bi prišel do milijona.“

	“Jaz nisem trmast, jaz sem potrpežljiv,“ se je uprl Rihard.

	“Potrpežljiva sem jaz, ker te prenašam!“

	Tajnica, ki ga je ponavadi tudi kar dobro prenašala, je ugotovila, da je šef v službo prišel dobro razpoložen; vedno ni. Kaj se je zgodilo v Slatju, ji je po telefonu na kratko razložil, ko se je včeraj peljal tja, potem pa nista več govorila in Saša ni poznala podrobnosti, povezanih z župnikovo smrtjo. Dogovorila sta se, da je tudi zdaj ne bo utrujal z njimi, novinarjem, ki neprestano kličejo vse od njenega prihoda v bližino službenega telefona, pa bo rekla, da so vabljeni na tiskovno konferenco, priredil jo bo inšpektor Tisnikar ob dveh na običajnem kraju.

	“Že tako primanjkuje duhovnikov,“ je nato rekla tajnica, ki je hodila v cerkev, “zdaj je še eden manj.“

	“Ali morda veš, koliko jih je v Sloveniji?“

	“V spominu imam, da jih je okrog tisoč.“

	Na tajničini mizi je ležal kupček, zgrajen iz vseh slovenskih dnevnikov. Te je Rihard po prihodu v službo ponavadi prelistal in tudi kaj prebral, če je le imel čas. V roke je vzel najbolj rumenega izmed njih in se zastrmel v naslov na prvi strani: KDO JE UMORIL ŽUPNIKA? Sinoči ni imel opraviti z nobenim novinarjem, novico so morali pri časopisu dobiti posredno, od predstavnika za stike z javnostjo, s katerim je on nazadnje govoril sinoči ob cerkvi v Slatju. Pod velikim naslovom je bil manjši, ki je ugotavljal: Zdaj župnike ne le ropajo, ampak jih tudi ubijajo! Prebral je še članek v notranjosti, v črni kroniki. Novinarje in novinarski poklic je zelo cenil, tudi s poklicnega stališča, že večkrat je sedmi sili uspelo izbrskati kaj, česar policijski sili ni. Tokrat ni bilo tako, izvedel ni ničesar novega ne o župniku Albinu Brezniku ne o njegovem morilcu.

	Odložil je časopis in iz tajništva odšel v svojo pisarno. Zagnal je namizni računalnik in odprl novo knjigo zločina, ki je bila nekoč fascikel ali več fasciklov, kot še marsikaj drugega pa se je digitalizirala in postala zapis nekje na disku. Rihard in še marsikateri policist ne bi vedel povedati, kje. Sistem ji je dodelil identifikacijsko številko, ostalo je moral narediti človek. Inšpektor je začel s klicem Janeza Modica na policijo, nadaljeval pa s stanjem, ki ga je našel ob prihodu na kraj zločina. Navedel je vse osebe, ki so bile tam prisotne, opisal je način smrti, navedel je ime žrtve in povzel vse pogovore, ki jih je opravil. Ni pa mogel opredeliti vrste zločina. Šlo bi lahko tako za uboj kot za umor, o tem bo odločila tožilka, a šele, ko bo on odkril storilca. Meja med umorom in ubojem je dostikrat tanka, razlika v dolžini kazni pa je debela, teoretično lahko tudi več kot trideset let, ker je za umor zagrožen dosmrtni zapor, za uboj pa ne. Prav tako ni mogel v knjigo zločina pripeti poročila o obdukciji žrtve in ne poročila forenzikov, ni ju še prejel.

	Tajnica je bila tudi tokrat uspešen filter, ki je zadržal vse telefonske klice, namenjene njemu. Vedela je, kako nerad vidi, da ga zmotijo, ko začne z novo knjigo zločina. Ko je – za zdaj – končal, je odšel v tajništvo in Sašo vprašal, če je bil kakšen klic tako pomemben, da bi moral nujno poklicati nazaj.

	“Vsi in nobeden,“ je rekla tajnica. “Če pa sprašuješ za načelnika: ni klical.“

	“Pa še bo,“ je rekel Rihard.

	Njegov šef, načelnik policijske uprave, ga je ob medijsko odmevnih primerih vedno poklical in ga malce podrezal. S tem k preiskavi ni ničesar prispeval, podrezal pa ga je le!

	“Odhajam na teren,“ je nato rekel Saši. “Morilec se najbrž ne bo vrnil na kraj zločina, jaz pa se moram, včeraj je bilo že pretemno, da bi si ogledal širšo okolico cerkve.“

	“Greš torej v Slatje?“

	“Tako je.“

	“Do včeraj, ko si me poklical, za ta kraj sploh še nisem slišala.“

	“Nič čudnega, vas se je izgubila nekje na zemljevidu, še moja navigacija je zavzdihnila, ko sem vtipkal ciljno lokacijo.“

	“Prenosni telefon imaš s seboj?“

	“Imam, tukaj je,“ je z eno roko pokazal na torbo v drugi.

	Sašino vprašanje ni bilo brez podlage. V zadnjem mesecu je Rihard kakih trikrat pozabil vzeti mobilnik na teren, pustil ga je na mizi v svoji pisarni, kamor ga je odložil po zadnjem pogovoru in nato o njem premišljeval toliko kot konzervativni politik o globalnem segrevanju ozračja.

	Zunaj ga je pozdravil sončen in skoraj topel aprilski dan. Bil je že skrajni čas, da se vreme popravi, mesec je bil doslej tako deževen in hladen, da si ob misli na konec kurilne sezone istočasno pomislil na dolge gate in na prezebanje ob gledanju televizije. Rihard je rad šofiral in ob tem opazoval pokrajino, kolikor jo je zaradi varnosti lahko. Prometa na cesti proti Slatju zaradi dopoldanske ure ni bilo veliko, a kakšen avto je vseeno srečal. Morda so upokojenci na svoj počasen način drveli v mesto, zagotovo ima tudi danes kakšna trgovina upokojenski popust. Travniki so bili rumeni od regratovih cvetov, ki so bili zaradi sončne svetlobe popolnoma odprti. Tudi drevje je veselo cvetelo, celo v gozdu je bilo opaziti krošnje, odete v belo. Rihard ni bolehal za depresijo, je pa o njej nekaj vedel, tudi zaradi primera v psihiatrični bolnišnici. A bil je prepričan, da tistemu depresivcu, na katerega tako lepo vreme in tako lepa narava ne bi imela terapevtskega učinka, res preostanejo samo še tablete, kapsule in hospitalizacija. Sam je bil tako dobre volje, da je celo zapel: zakaj pa ne, poleg njega ni bilo nikogar, ki bi se vsajal zaradi posluha, s kakršnim v Scali ne bi imel česa iskati, kakšen vse najboljše za te pa bi znal artikulirano odpeti, zlasti ob spremljavi drugih glasov.

	Šele tik pred ciljem je začel premišljevati o nalogi, ki ga danes čaka v Slatju. Parkiral je na Modičevem dvorišču, kjer sta ob njegovem prihodu mirovala dva avtomobila. Vsaj za enega je bil prepričan, da ga je videl tudi sinoči. Morda je župnikov ... Domači bodo znali povedati …

	Morda bi domači znali povedati, toda nikogar mu ni uspelo privabiti ven, dolgo je zaman pritiskal na stikalo zvonca. Saj je logično: oče in mama sta v službi, otroci pa v izobraževalnih ustanovah na različnih akademskih stopnjah. A če je en avtomobil župnikov, čigav je drugi, če res ni nikogar doma? Bil je dovolj brihten, da je našel odgovor: študentkin, na predavanja in/ali vaje se je odpeljala s kom drugim ali z javnim prevoznim sredstvom; šlo bi tudi s kolesom, toda zaradi razdalje dobrih dvajset kilometrov ne brez tveganja za zasmraditev predavalnice z vonjem po znoju. Avto bi bil lahko tudi mamin, v službo bi se zaradi prihranka pri prevoznih stroških utegnila odpeljati skupaj z možem.

	Je to pomembno? Ni, zato pot pod noge in na lov za pomembnim!

	Stopil je na cesto, šel mimo Modičeve hiše in mimo prav tako Modičevega vrta, ograjenega z žično ograjo brez britvic na vrhu in mimo južne stranice zidu okrog pokopališča, ki ga je pred tridesetimi leti pokopalo kopanje jarka za ozemljitev strelovoda. Cerkev je bila zaklenjena, prav tako zakristija. Kdaj je tod okrog pohajal cerkovnik v družbi ključev, ga v tem trenutku ni zanimalo. Ni nameraval vstopiti v posvečeni hram, zato ga ni zanimalo niti to, kaj zdajle počne Mežnarjev Franc. Nameraval se je pogovoriti s petimi drugimi vaščani, štirimi ženskami in enim moškim. A morali bodo še malce počakati, najprej si bo ogledal vas, s poudarkom na najverjetnejši smeri morilčevega bega.

	Zapustil je cerkveno ozemlje in po spustu po vseh treh stopnicah zavil desno, proč od glavne, asfaltirane ceste. Tod niso imeli česa asfaltirati, pot se je kmalu zožila v stezo. Sto metrov od vogala zidu je stala hiša umazano bele barve, od cerkve je bila že bolj oddaljena od Modičeve in Globokarjeve in zato morilcu manj nevarna. Proti sakralnemu objektu sta bili obrnjeni dve okni, če bi bil včeraj kdo med pol šesto in petnajst do šestih v katerem od prostorov za temi okni in bi gledal ven, bi utegnil opaziti postavo, ki bi se skobacala čez zid zahodno od Modičevega vrta. Prav tako bi bil v tem času lahko kdo od domačih zunaj pred hišo in bi mimoidočega videl od blizu, ga bodisi prepoznal bodisi se začudil, kaj tujec počne v območju za lokalne peške in pešce.

	Na lepem je bil inšpektor manj kot včeraj prepričan, da je Breznikov morilec ubral pot čez zid. Smer umika je bila najbrž odvisna od tega, če se je umikal domačin, nekdo, ki ga v vasi vsi poznajo, ali če se je umikal tujec, prišlek od drugod, ta mogoče zaradi finančnega šmorna, ki ga je speklo župnikovo kvartopirstvo. Domačin bi po zločinu krvavi nož lahko vtaknil v vrečko, da ne bi bil vsem na očeh, in pred vhodom v zakristijo počakal na trenutek, ko na cesti ne bi bilo nikogar ... Ne, ne bo šlo, zid je tam prenizek, svojo podobo bi na ogled postavil južnemu koncu vasi in se iz oči srečal z naključnim mimoidočim. A tudi močna čustva naredijo svoje, umor je tako strašno dejanje, da se novopečeni morilec ne vede ne razumno ne logično, kot avtomat odtava v smer, kjer ne vidi ljudi, prič, ki ga bodo izdale policistom. Pa je spet pri kobacanju čez zid na najmanj opaznem delu ...

	Po kratkem razmisleku se je odločil, da bo vendarle preveril, če je v hiši, pred katero se je ustavil, kdo včeraj pozno popoldne opazil kaj nenavadnega, a tega doslej ni imel komu povedati. Vhod je bil takoj nad stezo, ob ožji stranici, do vrat so vodile lepe marmorne stopnice. Z levim kazalcem je pritisnil na zvonec, z desnim kazalcem ni mogel, ker je bil eden izmed prstov, ki so držali ročaj torbe. Čez slabo minuto je vrata odprla starejša ženska, ne sicer toliko stara kot Ana Debelak, a vendarle dovolj stara, da je bila zagotovo v pokoju in v upokojenski maniri večino dneva doma. Inšpektor jo je pozdravil, se predstavil in povedal, zakaj je prišel. Ženska je seveda vedela, kaj se je včeraj popoldne zgodilo čisto blizu njenega doma. Ne, v cerkev nikoli ni hodila in tudi nikoli ne bo. To je izrekla zelo odločno. Sami odločni ljudje v tej fari, z župnikom, cerkovnikom in cerkvi najbližjo ateistko vred ... A začuda je župnika dobro poznala, celo na kosilu je bil večkrat pri njej.

	“Zakaj pa ne?“ je vprašala malo inšpektorja in malo sebe. “Bil je zanimiv sogovornik, tudi o veri sva se pogovarjala, znal je prisluhniti drugačnim pogledom, sprla se nisva nikoli. Res ga je škoda.“

	“Jaz vodim preiskavo umora,“ ji je Rihard na kratko opisal svoj položaj. “Pomislil sem na možnost, da bi župnikov morilec na begu zlezel čez zid okrog nekdanjega pokopališča v smeri vaše hiše. Ste morda vi ali kdo od vaših domačih opazili kaj nenavadnega med peto trideset in peto petinštirideset?“

	“Živim sama,“ je rekla stara gospa, “mož in en sin sta umrla, drugi sin se je poročil v Ljubljano, kjer tudi dela, a me redno obiskuje ob koncih tedna. Vendar mi tudi sicer ni dolgčas, imam veliko prijateljic. Včeraj ob pol šestih sem bila doma, a nisem nikogar videla, bila sem v kuhinji na drugi strani hiše. Saj res, petnajst do šestih sem po telefonu govorila s prijateljico Rozko, ravno tedaj je drugič zvonilo k maši, zvonjenje pa se pri meni sliši tako glasno, da se je težko pogovarjati in sem jo kasneje poklicala nazaj. Vendar se ne pritožujem, ničesar nimam ne proti cerkvi ne proti zvonovom, biti moramo strpni, je tako?“

	Rihard je v znak strinjanja prikimal, malo pomislil, ugotovil, da je izvedel vse, kar je želel izvedeti od prebivalcev te hiše, se zahvalil, se poslovil in se po stopnicah spustil do steze. Spet je zavil desno in se podal v neznano, v kraje, ki jih doslej ni videl niti od daleč. Naslednja hiša je bila od cerkve že toliko oddaljena in skrita toliko za vogalom, da iz nje ali od nje ne bi bilo mogoče opaziti človeka, ki bi lezel čez zid. Še bolj je to veljalo za naslednjo in še za naslednjo hišo. Potem je hiš zmanjkalo, Rihard je prišel v gozd. Natančneje, prišel je na zdaj spet širšo pot na dnu nenavadnega gozdička. Drevesa so rasla na pobočju, ki se je do neznane višine dvigalo na desni strani, levo od njega pa je bil le ozek pas grmovja, na katerem je mlado listje delalo prve korake proti jesenskemu odpadanju. V obdobju, ko bi bilo listje polne velikosti, bi šel človek tod skozi neopažen, zaščiten z dveh strani. No, pred pogledom iz hiše pod gozdičkom je zaščiten tudi zdaj, ker je vmes veliko, hlevu podobno poslopje.

	Riharda je preplavil nenavaden občutek: bil je v vasi in ni bil v vasi, bil je v gozdu in ni bil v gozdu. Kakšen občutek pa bi preplavil morilca, ki bi pribežal do sem in se znašel v mini divjini, na samem? Skušal se je čim bolj vživeti v njegovo kožo. Ko se je vživel dovolj, se je odločil: preiskal bo tale gozdiček, vrh pobočja ne more biti prav daleč, sicer bi pri zadnji hiši pred seboj videl pravi hrib. Podrasti zaradi mrzlega aprila še ni veliko, tla, s katerih so pograbili lansko listje, se dobro vidijo …

	Vrnil se je na začetek drevoreda, ki je bil drevored samo na eni strani, na drugi strani pa bi bil grmovjered, če bi takšna beseda obstajala. Med urjenjem so ga naučili, kako pravilno preiskuješ teren, ki bi lahko skrival kaj pomembnega: če imaš možnost, med enakomerno oddaljenimi količki napelješ vrvico in narediš mrežo kvadrantov, nato se od prvega do zadnjega pomikaš z očmi na pecljih; če kvadrantov ni mogoče narediti fizično, si jih narišeš v glavi, oči pa prav tako postaviš na peclje. V tem poševnem gozdičku si je inšpektor zamislil kvadrante s stranico, dolgo dva metra. Začel je spodaj na poti in se počasi dvignil do vrha pobočja, oddaljenega kakih trideset metrov. Nad gozdom se je razprostiral velik, raven travnik z dodatkom manjše njive. Nezanimivo … Obrnil se je in se do poti spustil dva metra bolj desno, kot se je dvignil. Pazil je, da mu ne spodrsne; pazil uspešno, tudi zato, ker na nogah ni imel lahkih plesnih čeveljcev. Izkušnje so naredile svoje, marsikam je že stopil zaradi delovnega mesta, ki je bilo lahko kjerkoli. Zato je nosil močne črne čevlje, ki pa so bili vseeno dovolj šik za pisarniško okolje, če so le bili dobro očiščeni.

	Delo je zahtevalo potrpežljivost, to pa je inšpektor imel. Če bi bilo treba, bi prečesal cel gozdiček, po svoji oceni dolg kakih sedemdeset metrov. A mu ni bilo treba iti do konca, malo pred polovico je našel, kar je iskal: morilno orožje. Med koreninami bukve blizu vrha je bil v tla zapičen nož s pretežno rjavim, reliefno razbrazdanim ročajem. Rihard je odprl torbo in pobrskal za rokavicami iz lateksa. Nataknil si je par in nož izpulil iz zemlje. Dolgo in široko rezilo je bilo umazano od prsti in še nečesa drugače rjavega, rjavega kot posušena kri.

	Ne le enkrat je Rihard od včerajšnjega prihoda na kraj zločina pa do tega trenutka pomislil na primer iz psihiatrične bolnišnice in na arogantnega in hladnokrvnega zločinca. Da, nepoklicni morilci se po umoru res vedejo, kot bi jim uporabljeno orožje žarelo v rokah, čim prej bi se ga radi znebili.

	Dve Rihardovi domnevi sta bili pravilni: domneva o smeri storilčevega bega in domneva o gozdičku kot primernem kraju za odlaganje noža. Če ne bi tako sistematično preiskoval kvadranta za kvadrantom, bi ga najbrž spregledal, bil je skoraj neopazen, zlahka bi ga zamenjal za eno izmed gob, ki se držijo korenin nekaterih dreves.

	Če te aprila že poganjajo, ni vedel.

	Pobližje si je ogledal nož v orokavičeni levici. Na pamet bi rekel, da je lovski, na takšnega ne naletiš v predalu kuhinjske omarice normalnega gospodinjstva. Z vrsto in znamko se bodo ukvarjali forenziki, pobrskali bodo po digitalnih katalogih in zagotovo odkrili kaj uporabnega.

	Bi bilo mogoče odkriti tudi trgovino, ki je nož prodala, bi bilo mogoče odkriti tudi človeka, ki ga je kupil?

	Iz torbe je vzel telefon, ki si je vsekakor zaslužil pridevnik pametni; povsod je lovil internetni signal, vendar ne Wi-Fi-ja. Policija uporablja sistem, ki oddaja tako kodiran signal, da ga običajne naprave, torej telefoni, tablice in računalniki ne zaznajo, zaznajo ga le naprave z ustreznim softwarom in dodatnim hardwarom. Rihard se je lahko zanesel, da se bo s svojo ploščato škatlico lahko tako v javno kot v policijsko omrežje povezal kadarkoli in kjerkoli, tudi v gozdičku znotraj neke vasi po imenu Slatje. Tokrat so ga zanimali javno dostopni podatki, na zaslon je priklical Pravilnik za izvajanje Zakona o orožju. S funkcijo najdi je poiskal 55. člen, ki je govoril o hladnem orožju. Zadnji stavek člena se je glasil:

	Trgovci vodijo evidenco o nabavljenem in prodanem hladnem orožju v knjigi o nabavljenem in prodanem orožju (na drobno in debelo) kategorije D tč. 2–9 in izdanih priglasitvenih listih (prijavah) in potrdilih.

	Je otroški pipec hladno orožje? Ni! Je hladno orožje nož, ki ga je našel zapičenega v zemljo, rjavega od prsti in krvi? Pa poglejmo!

	Z ekrana je zdaj bral:

	Nož sodi med hladno orožje, če so izpolnjene vse naslednje zahteve:

	 	 Dolžina rezila več kot 90 mm

	 Debelina rezila od 2,6 do 6 mm

	 Trdota rezila več kot 42 enot HRC visoke gostote

	 Prisotnost omejevanja prstov

	 Prisotnost ostrega rezila



	Najdeni, nedvomno morilni nož, je bil približno dvakrat daljši od devetih centimetrov, debelina rezila je bila na najširšem delu skoraj štiri milimetre. Na trdoto kovin se Rihard ni spoznal, ker ni bil ne metalurg ne strojnik, toda bil bi presenečen, če ne bi ustrezal 42 enotam česarkoli že, pri vsem ostalem proizvajalec ni skoparil. Omejevanje prstov? S tem je najbrž mišljen ščitnik med rezilom in ročajem. Ga ima? Ima, in to poštenega!

	Prisotnost ostrega rezila pa so dokazovale štiri luknje v trebuhu duhovnika Albina Breznika.

	Najdeni nož ni bil prvo hladno orožje, ki je prečkalo pot Rihardovi inšpektorski karieri. Pred leti je amaterski lokostrelec ustrelil gobarja zaradi prepričanja, da ga žena vara z njim. Tedaj za rešitev primera sicer niso bili odločilni le podatki iz lovskih in športnih trgovin, ki prodajajo loke, temveč tudi podatki o nekdanjih članih lokostrelskih društev, a od takrat je vedel: ob nakupu predmeta, ki sodi med hladno orožje, moraš predložiti osebni dokument. Tako kot policija vodi številne knjige, med njimi knjige zločinov, morajo to početi tudi trgovci, le knjige so drugačne. In vsekakor digitalne, kdo pa danes kakšno evidenco še vodi s pomočjo pisala in papirnega medija?

	Vtaknil je telefon in nož v torbo ter preiskal bližnjo okolico. Nekaj je pogrešal: krpo, s katero je storilec obrisal morilno orožje in ga morda zavitega vanjo prinesel do sem. Če ni mogel potrpeti tako dolgo, da bi nož odvrgel v najbližji ali – če bi bil med pametnejšimi – v bolj oddaljen smetnjak, je nemara enako ali podobno veljalo tudi za ovoj, ki pa ni moral biti nujno krpa, lahko bi bil tudi vrečka. A gozdička ni nameraval po kvadrant-za-kvadrantom metodi prečesati vse do konca, preveč časa bi mu vzelo, izplen pa bi bil v primerjavi z nožem manj pomemben. Nekajkrat je v vse večjih krogih obkrožil bukev, ki je letos že obrodila, le da ne žira, nato se je vrnil do debla, se s hrbtom naslonil na gladko sivo lubje in si privoščil pet minut počitka. Vprašal se je, če je to ali katero drugo drevo na kakšen način zaznalo njegovo prisotnost. V nedeljo, ta je bila zanj med drugim dan za branje časopisov, revij in knjig, je naletel na članek o ekologinji, profesorici Suzanne Simmard, ki je svojo kariero, če že ne kar življenje, posvetila proučevanju gozda. Odkrila je marsikaj novega, tudi to, da so drevesa med seboj povezana z glivičnimi mrežami, izmenjujejo si hranilne snovi in izkušnje. Da, izkušnje. Eno drevo zazna, kar se zgodi drugemu, še posebej močan odziv pa je mogoče videti pri tistih, ki zaznajo prisotnost česa ogrožajočega, na primer živali, ki bi rada glodala lubje, ali človeka s sekiro v roki.

	Kakorkoli že, Rihard je bil prepričan, da mu bukev ne bo v njemu razumljivi govorici povedala, kako je bil videti vsiljivec, ki ji je malo pred včerajšnjim sončnim zahodom zarinil tujek v koreninski sistem. Kaj pa kamere? ga je prešinilo. V gozdovih jih – razen ob meji s Hrvaško – zaenkrat še ni: kaj pa v cerkvi? Na cerkvi? Nalepke z napisom objekt je pod video nadzorom ni opazil nikjer, kar pa še ne pomeni, da kamer ni, morda ni bil dovolj pozoren, morda je nekdo – župnik? – nadzor skušal prikriti. Odgovor bi našel v župnišču, v zbirki DVD-jev ali v zbirki spominskih kartic. Vsekakor bi raje našel posnetke faranov pred mašo, med njo in po njej kot pa posnetke z otroško pornografijo. Tudi te je po službeni dolžnosti že videl in je zato vedel: česa takšnega noče videti nikdar več! Toda kako naj vstopi v župnišče? Predmete, ki jih je župnik prinesel s seboj v zakristijo, so vzeli forenziki, še nekaj časa jih bodo imeli pod drobnogledom, njim mrtve stvari pripovedujejo cele zgodbe. Brez ključa bi se moral – s sodnim nalogom – obrniti na zunanjega izvajalca, preverjeno poštenega ključavničarja, ki za policijo diskretno odpira zaklenjena vrata, a le, če ima policija dovolj časa, v nasprotnem primeru vrata sama nediskretno razbije z jeklenim ovnom.

	Po kratkem počitku, začinjenim z razmišljanjem, se je počasi spustil do dna, do poti med drevesi in grmovjem. Prav prometno tukaj ni bilo, doslej še ni videl nikogar priti ne iz smeri cerkve ne iz njej nasprotne smeri. V to je zdaj krenil Rihard in po nekaj deset korakih prišel do izhoda iz zanimive španovije drevja in grmovja. Pred njim je bil majhen travnik, poln regratovih cvetov, potem je bila z belim peskom posuta pot, vodila je do samotne stare hiše, ki je opazovalca spominjala na čarovničino hišo iz pravljice o Janku in Metki, pred desetletji je nekaj takšnega najbrž videl v slikanici, zlasti njegov oče mu jih je veliko prinesel. Pot, ki si je to ime zaslužila v gozdičku, se je zunaj spet spremenila v stezo, vodila je ob robu travnika in naprej mimo hiše. Na rdeči tablici nad vrati je videl dokaz, da je še vedno v Slatju, in sicer ob hiši s številko 17. Vprašal se je, kakšno obliko ima ta nenavadna vas, bila je takšna, kot bi jo kdo zmetal skupaj iz različno velikih kosov in za nameček dodal še klanec z gozdnimi drevesi.

	Nadaljeval je pot po stezi mimo hiše. Teren se je začel spuščati, steza je vodila rahlo navzdol do lesene brvi čez nekaj metrov širok potok neznanega imena. Ograje brv ni premogla, zato je manjkal napis prehod na lastno odgovornost. A trezen človek je po masivnih deskah zlahka prišel na drugo stran in Rihard je bil že od jutra trezen kot mormon. Steza se je zdaj vzpela navzgor in se končala ob stiku z asfaltirano cesto skozi še en krak vasi. Zavil je levo in odšel navzdol, cesta se je komaj opazno spuščala. Potok je kakih dvesto metrov tekel vzporedno s cesto, nato je zavil pod čisto pravi most z dvema ograjama in se izgubil med grmovjem, Rihard je prepoznal vrbo in lesko. Prečkal je most, na levi in desni strani je videl še nekaj hiš. Na levi jih je kmalu zmanjkalo in ponudil se mu je neoviran pogled na cerkev na vrhu klanca nekaj sto metrov stran. Bila je natanko tam, kjer je morala biti. Od mostu naprej je bil ob cesti pločnik, stopil je nanj in zmanjšal možnost, da ga lokalni dirkač nasadi od zadaj.

	Prečkal je avtobusno postajališče in nato spet po pločniku prišel do krožišča na začetku vasi. Klanec mu je bil poznan vse do vrha, celo dlje, do Modičevih. Kaj pa je naprej? Naprej sta bili dve hiši, sledila sta travnik in njiva, ki ju je prej videl z gornjega roba gozdička. Potem pa spet hiše, veliko hiš. Table za konec vasi kar ni hotelo biti, hodil je in hodil, da mu je postalo vroče, oblečen je bil primerno jutranjemu hladu in ne sončnemu dopoldnevu. Vas se je veselo nadaljevala z vzorcem hiše-travnik-njiva-nekaj-drevja, malo tega na levi, malo onega na desni. Naposled je le prišel do rumene table s prečrtano besedo Slatje. Vendar še ni videl vsega, hiše so se drenjale tudi desno od cerkve, na drugi strani ceste. Vrnil se je kilometer nazaj in si ogledal še tisti konec. Deloval je kot kakšna starejša ljubljanska predmestna soseska, labirint dovozov, poti, dvorišč, trat, ograj in živih mej. Gostilne pa nobene! Prav bi mu prišla, ne zato, da bi jedel in pil, pač pa zato, da bi imel kam sesti in predse položiti prenosni računalnik.

	Brez tega razkošja je imel dve možnosti: da ga v avtomobilu položi na kolena ali pa, da ga položi na cvingar ter tipka in klika stoje. Odločil se je za drugo možnost in odšel v tisti konec nekdanjega pokopališča, kjer je bil zid ravno prav visok. Vas je bila ob tej uri kot izumrla, odrasli so bili v službi, otroci so bili v šoli, upokojenci pa so bili doma ali v trgovinah z upokojenskimi popusti. Na ekran je priklical satelitsko sliko krajev, ki jih je pravkar prehodil. Skušal si je predstavljati, kam bi krenilo bitje, ki je zaklalo župnika, ko se je znebilo noža. Domov? Ko bi le vedel, kje je to ... V Slatju? V kateri drugi vasi v zabreški župniji? V drugi slovenski župniji? V kakšni županiji na Hrvaškem? Domačin ali tujec? Lahko najdba noža pomaga najti odgovor? Med korenine bukve bi ga lahko zapičil tako vaščan kot meščan, ki bi se v Slatje pripeljal z avtomobilom, umoril župnika, se umaknil po liniji najmanjšega prometa, se znebil krvavega morilnega orodja, prečkal potok, prišel na levi krak ceste in odšel navzdol do avtomobila, ki bi bil parkiran nekje ob cesti. Improviziranih parkirišč je dovolj, namenjena so bolj oddaljenim faranom, ki se k maši pripeljejo z avtom, marsikateri tudi zato, da njegova ostarela mama ne krunca predaleč na svojih oslabelih nogah. A avto ni edino prevozno sredstvo, s katerim se po svetu prevažajo morilci. Kaj pa kolo? Moped? Električni skiro? Ne, ta ne, umor Albina Breznika bi bil najbrž prvi umor na svetu, po katerem je morilec bežal na poganjalcu, ki ne potrebuje poganjanja.

	Tu na podeželju bi v poštev prišel celo traktor ... Ma, kakšen traktor! Domačin bi se, če ni popoln idiot ali brezupen lenuh, na umor župnika odpravil peš. Ko se je znebil pekočega noža, bi lahko zavil kamorkoli, tudi čez travnike bi jo lahko ubral. Trava, namenjena za krmo živini, še ni tako visoka, da bi na človeka, ki bi jo tlačil, lastnik streljal s šibrovko, nabito s soljo. Najmanj sumljiv bi bil, če bi imel ob sebi psa, ne manjka se jih v vasi, danes so ga oblajali večkrat kot prej v pol leta skupaj. Ljudje proti večeru pač sprehajajo pse, ura gor ali dol, eden prej, drugi pozneje. Vsak, ki bi videl par človek-pes, bi pomislil, da gre na razgibalni sprehod in ne, da gre človeška polovica ubijat ali da z ubijanja prihaja. Med umorom bi bil pes privezan nekje v bližini cerkve, lastnik bi ga po dejanju odvezal in ga peljal v gozdiček, spet vsakdanji vaški prizor ...

	Ne, najdba noža o naslovu morilčevega stalnega bivališča ne pove nič.

	Kaj pa župnik in njegove poti? Ni še pregledal podatkov o njem v policijskih bazah, zato je to storil zdaj. Našel ni ničesar, česar ne bi že vedel iz drugih virov, le da so bili računalniški podatki povsem natančni. Celo zelo natančni, pojavilo se je nekaj pomenljivega: proti državljanu Albinu Brezniku je bila pred tremi leti vložena kazenska ovadba zaradi neprimernega stika z mladoletno osebo, vendar je bila kmalu zatem umaknjena. Neprimeren stik z mladoletno osebo? Izraz lahko pomeni nedolžno božanje ali pa prav nič nedolžen, gnusen seks. Je bil Breznik pedofil? Zakaj je bila ovadba umaknjena? Ustrahovanje prijavitelja? Med policijskimi kolegi bo moral poiskati tistega, ki je zadevo obravnaval, a tega podatka v bazi ni … S tem se bo ukvarjal pozneje ...

	Rihard je odprl beležnico in si osvežil spomin, prebral je imena žensk, ki so po besedah Ane Debelak včeraj k maši prišle pred njo. Marija Petrič, Karla Zupan, Barica Lesjak, Francka Bizjak. In pa Miro Novak, ki naj bi po cerkovnikovem mnenju nekaj vedel o župniku Brezniku kot igralcu pokra. Za vse je brez težav našel naslove, te pa zatem vnesel v javno dostopen Googlov zemljevid. Francka Bizjak in Karla Zupan sta živeli na vzhodnem koncu vasi, prav tako Miro. Za Barico se je krogec na zemljevidu pojavil na zahodu, na dnu klanca, Marija pa je živela in zagotovo še živi v tisti stoletni hiši pred brvjo čez potok. Ob zadnjem podatku bi inšpektor, če bi imel štiri noge, zastrigel z ušesi in pomahal z repom.

	Pomemben podatek? Zelo!

	Ana Debelak je v cerkev prišla petnajst do šestih, Marija Petrič pa je tedaj že sedela v klopi. Zagotovo ni naredila dolgega ovinka skozi krožišče, šla je po najkrajši poti skozi gozdiček. Če bi kdo lahko srečal morilca na begu, bi bila to ona – razen če je v cerkev prišla med peto, ko jo je cerkovnik odklenil, in pol šesto, ko je župnik živ in zdrav odprl prav tako ob petih odklenjena vrata zakristije. V glavi je poskusil vnesti red v zmešnjavo časov in dogodkov in zazdelo se mu je: nekdo je moral nekaj videti. Nekdo v smislu priče in nekaj v zvezi z morilčevo smerjo bega. Pa bi ta nekdo, če bi nekaj videl, to povedal policiji? Denimo, da je priča starejša vernica: bi klicala na 113 in povedala uradni osebi ali pa bi se raje zaupala spovedniku, župniku, ki bo prav kmalu nasledil umorjenega?

	Saj res: spoved! Bi lahko nekdo – spet nekdo! – zagrešil zločin, ki bi bil seveda tudi hud greh, zato bi se spovedal, dobil pokoro in odvezo, nato pa bi se svojega kesanja pokesal, se začel tresti, da ga bo župnik kljub spovedni molčečnosti izdal policiji, ji morda poslal anonimen namig. Med preiskovanjem umora v psihiatrični bolnišnici mu je psihiater – ne tisti, ki je moril – povedal, da ga v odnosu do pacienta zavezuje molčečnost, ki pa ni absolutna: če med pogovorom izve za storjeni ali nameravani zločin, mora obvestiti policijo. Mogoče je bodoči – če je bil njegov prvi zločin umor, tudi bivši – morilec kmalu po spovedi izvedel, da spovedna molčečnost ni vodotesna in se je odločil za vedno utišati človeka, ki je poleg njega edini vedel, da je zagrešil nekaj, kar ga lahko za dolgo pošlje za rešetke.

	A takšen scenarij mu je deloval preveč … filmsko? Da, filmsko, o tem je moral nekoč gledati film ali televizijsko nadaljevanko, najbrž v svojem pozabljivem obdobju, ko je zaradi Parkinsonove bolezni jemal zdravilo akineton. To je imelo za stranski učinek tudi slab kratkoročni spomin. Zdaj je imel drugo zdravilo, requip se je imenovalo, spomin se mu je ob njem popravil v treh tednih, ni bil več kot pozabljiva ribica iz risanke. Predvsem pa: v svoji prostorni torbi ni več skrivaj – skrivaj in nezakonito! – nosil digitalnega snemalnika, ki je beležil izrečene besede v bližini, da jih je pozneje nekje na samem spet slišal. In spet, če je bilo potrebno. In spet …

	Smer: hiša, v kateri živi Marija Petrič!

	Pospravil je prenosni računalnik in beležnico, kam drugam kot v torbo, in to zaprl. Odšel je po poti, ki jo je pred uro ali dvema že prehodil in za tolažilno nagrado dobil malo rabljen nož. Marijino domovanje je sicer premoglo stikalo za zvonec ob vratih, vendar ob pritisku nanj iz notranjosti ni zaslišal ničesar, najbrž je šel hišni audio v maloro. Pritisnil je na kljuko, potisnil vrata in ta so se mu prijazno odprla. Vstopil je v vežo, ki je dišala po gorečem lesu in hrani, po več vrstah hrane v pripravljalni fazi. Zadnji prostor na desni strani je bil odprt, zato je odšel tja. Znašel se je v kuhinji, ki je bila tako kot hiša stara kakih sto let, sivolasa ženska je kuhala na štedilniku na drva. Tiho, da je ne bi prestrašil, je pozdravil. Mamka je dvignila pogled od loncev, ki bi se jim zaradi oblike in barve mirno lahko reklo tudi piskri. Obiskovalec je ni prestrašil, zaradi pokvarjenega zvonca je bila najbrž vajena nenadnih vpadov v hišo.

	“Vi ste tisti, ki nas je včeraj nagnal iz cerkve,“ ga je prepoznala in se dobrohotno nasmehnila.

	“Nekaj vprašanj imam za vas,“ Rihard ni izgubljal časa.

	“Prav, samo krompirju dodam vodo, da ne bo povrel,“ je rekla in to tudi storila.

	“Kar vprašajte,“ je rekla, ko je bil krompir prekrit z dovolj vode.

	“Kdaj ste včeraj prišli v cerkev?“

	“To vam pa lahko čisto točno povem. Od doma grem vedno ob pol šestih, ko se začnejo poročila, radio imava ves čas prižgan.“ Šele zdaj je Rihard zaznal, da iz lesene škatle na beli omari – že pred sto leti so imeli očitno najraje kuhinjsko opremo v beli barvi – prihaja ženski glas. “Do cerkve hodim kakih pet minut, veste, noge mi za moja leta še dobro služijo.“

	Inšpektor je odobravajoče prikimal in vprašal: “Ste na poti koga srečali?“

	Starka je na kratko pomislila in na kratko rekla: “Ne.“

	“Ste koga videli pred cerkvijo ali ob njej?“

	Starka je spet pomislila, a tokrat ni rekla ne, rekla je:

	“Zdi se mi, ne, prepričana sem, da je nekdo stal ob cvingarju, bolj zadaj za cerkvijo, mislim, ne čisto zadaj, ravno toliko, da sem ga še videla.“

	“Na levi ali na desni?“

	“Na levi.“

	Torej tam nekje, kjer bi se bežeči morilec utegnil prekobaliti čez zid ...

	“Moški ali ženska?“ je željno vprašal Rihard.

	“Ne vem, imel je oblečeno nekaj z dolgimi rokavi, bil je obrnjen proč od mene. Mislila sem, da kadi, veliko mladine danes kadi.“

	“Mladine? Je bil mlad?“

	“Tak vtis sem imela, zaradi postave, starejši so bolj zaliti. Lahko pa se tudi motim, gledala sem ga zelo kratek čas.“

	“Torej fant ali punca? Ste prepričani, da ne veste, katerega spola je bil … bila?“

	“Ne, samo ošinila sem ga s pogledom in že ga je zakrila cerkev. Potem sem bila notri in sem premišljevala o drugih stvareh. Šele vi ste me spet spomnili, da je bil nekdo pri zidu. Čakajte … Še nekaj vem. Imel je črne hlače, zelo tesne, morda so bile tiste pajkice, ki jih zdaj nosijo mladi.“

	“Ste imeli čas opaziti, če je oseba kaj držala v roki?“

	“Je, je,“ se je Marija tega takoj spomnila. “Zato sem tudi mislila, da kadi, zdelo se mi je, da ima škatlo cigaret.“

	“Če ne poznate spola, najbrž tudi ne veste, kdo bi to lahko bil?“ je inšpektor vprašal za vsak primer.

	“Ne, kje pa.“

	“Vas je morda na koga spominjal?“

	“Tudi to ne. Mladih ne poznam prav veliko, tako hitro rastejo, da je nekdo danes takšen, jutri pa že čisto drugačen.“

	“Živite skupaj z možem?“ je vprašal Rihard; prej je zaznal, da je Marija poslušanje radia omenila v dvojini.

	“Ja, imava srečo, da sva oba tako dolgo živa. Nekatere ženske iz vasi, ki so moje starosti, so že trideset let vdove, vdovcev pa je bolj malo.“

	“Hvala.“

	“Sem videla tistega, ki je ubil gospoda župnika?“ je zdaj ženska zastavila vprašanje moškemu. Ta je odgovoril tako, kot je v resnici mislil:

	“Morda, morda pa si je nekdo pred mašo samo privoščil cigareto.“

	Po teh besedah je zapustil vročo kuhinjo in malo manj vročo hišo brez centralne kurjave, današnja zunanja otoplitev ni imela časa prodreti v vežo. Čakali so ga še trije pogovori s starejšimi vaščankami. Se jim reče Slatjanke? je zaman skušal razvozlati jezikovno uganko na poti proti prvi med njimi. Bilo bi mu vseeno, če je nikoli ne bi, da bi le razvozlal dobro zavozlan umor Albina Breznika.

	Nobeden izmed obiskov pri treh ženskah mu ni vlil občutka, da se je premaknil naprej. K sreči pa tudi nazaj ne …

	Starke na svojih včerajšnjih poteh proti lokalnemu verskemu hramu niso videle nikogar spomina vrednega, med brezuspešnim čakanjem na začetek maše niso iz zakristije slišale nobenih zvokov. Kdaj točno so prišle v cerkev? Kot ponavadi. In kdaj je to? Vse so rekle, da okrog pol šestih, a Rihard je sumil, da to lahko pomeni deset minut gor ali dol, življenje na vasi se odvija prepočasi za štetje minut. Še dobro, da je Marija Petrič besedno zvezo kot ponavadi konkretizirala z začetkom radijskih poročil. Zaradi nje se je čas umora zožil na med pol šesto in med toliko minut po pol šesti, kot jih osemdesetletnica s še dobrimi nogami potrebuje za pot od doma do vstopa v cerkev, če je seveda videla morilca in če ga je videla po umoru, ne pa pred njim. Petnajst do šestih je bil – spet kot ponavadi – na kraju zločina že ministrant Jan.

	Bolj je Rihard razmišljal o točni minuti umora, bolj verjetno se mu je zdelo, da je župnika morilec pričakal v zakristiji in ga umoril po hitrem postopku, s štirimi vbodi ostrega noža, minimumom za zanesljivo smrt. Za pošten prepir je bilo premalo časa, nekaj minut pozneje se je – mlad, a neznanega spola – že pripravljal, da se zavihti čez zid na nasprotni strani cerkve. Imel je skrbno pripravljen načrt, poznal je urnike domorodcev, najbrž je poznal tudi urnik Marije Petrič. Njo bi srečal, če bi zbežal prezgodaj, zato je počakal, da vstopi v cerkev, tudi on je videl njo, najbrž že na poti spodaj pod zidom. Vse to je govorilo o domačinu, kateri tujec pa ve, kje je kaj in kdo je kdaj v pozabljenem Slatju?

	Neki tujec je Rihardu vendarle prišel na misel: najeti poklicni morilec. Ta bi več torkov skrbno opazoval dogajanje v bližini cerkve, si zabeležil urnike župnika, ministranta, Marije in drugih vernikov oziroma vernic, ki so k maši prihajali pol ure in več pred začetkom. Najeti morilec bi pomenil denar, tega pa je župnik imel in se družil z ljudmi, ki so ga prav tako imeli.

	O tem baje več ve Miro Novak ...

	Zadnja ženska, s katero je govoril, je bila Karla Zupan, živela je le dve hiši proč od Pajkovih, kot se je po domače reklo Novakovim. Po vasi se je Rihard zdaj vozil z avtomobilom, njive in travniki ob cesti med posameznimi gručami hiš so bili predolgi, da bi pešačil.





	SREDA POPOLDNE

	Vroče ni bilo več, sonce se je skrilo za temne oblake. Zapihal je hladen, že kar mrzel veter, Rihard je bil spet oblečen vremenu primerno. Ko je opravil pri Karli, je med hojo proti avtomobilu opazil postavo v modrem delovnem pajacu, nekaj je brkljala pri hiši, ki je bila po Googlovem zemljevidu sodeč Pajkova. Morda je to Miro …

	Bil je Miro, branil je sloves pleskarsko navdahnjene vasi in barval kovinsko stopniščno ograjo. V črno. Ko je izvedel, da obiskovalec, ki je k njemu prišel od Zupanovih, ničesar ne prodaja, ampak je policijski inšpektor, je z delom prenehal, čopič pa obdržal v roki. Bil je star med petinštirideset in petdeset let, koščen, podolgovatega obraza in rahlo izbuljenih zelenih oči, vendar drugačnega odtenka zelene, kot ga je uzrl Rihard, če se je pogledal v ogledalo.

	“Za smrt Albina Breznika ste gotovo že slišali,“ je začel inšpektor.

	“Župnika? Seveda,“ je odgovoril Miro.

	“Slišal sem, da ste ga dobro poznali.“

	“Jaz? Kje pa!“ je moški kot v obrambi dvignil dve roki in en čopič.

	“Če ga niste dobro poznali, kako pa potem veste, da je za denar igral poker?“

	Pajkov Miro se je zamislil, nato pa se je zasmejal. A se je hitro zresnil, postrani pogledal inšpektorja in ga vprašal:

	“Ste prišli zaradi pokra ali zaradi župnika?“

	Rihard je vedel, kaj skrbi suhca: prirejanje partij pokra za denar je nezakonito, pred leti, ko se še ni ukvarjal s krvnimi delikti, je tudi sam sodeloval pri raciji v ilegalni grosupeljski igralnici.

	“Bodite brez skrbi, ne prihajam zaradi vašega igranja pokra, prihajam zaradi župnika. Zanima me vse, kar je počel, ko je bil še živ.“

	“Res?“ je nezaupljivo vprašal Miro.

	“Res. Torej: kako veste, da je bil vaš župnik kvartopirec?“

	“Videl sem ga med igranjem.“

	“Kje?“

	“V Ljubljani, kje točno, ne bom povedal.“

	“Prav, toda povejte: je on videl vas?“

	“Je.“

	“Sta kaj govorila?“

	“Takrat ali pozneje?“

	“Kadarkoli, zanima me, kako veste, da je bil nekomu ali večim dolžan denar.“

	“Nisem izvedel od župnika, slišal sem od drugih igralcev.“

	“Ste slišali tudi, komu je bil dolžan?“

	“Baronu,“ je po krajšem razmisleku odgovoril Miro.

	“Komu?“ je brez razmisleka vprašal inšpektor.

	“Med igro uporabljamo vzdevke. Jaz sem Zoro, župnik je bil Angel, tisti, ki mu je bil župnik dolžan, pa je Baron.“

	“Ste vi kdaj igrali z njim? Ali z župnikom?“

	“Jaz? Kje pa! Nismo v isti ligi,“ se je zasmejal moški in s čopičem v zraku potegnil nevidno črto.

	“V drugi ligi denarno ali po spretnosti?“

	“Oboje.“

	“V kateri ligi je bil župnik Breznik?“

	“V najvišji.“

	“Za kakšne zneske je igral?“

	“Od sto navzgor.“

	“Evrov?“

	Miro se je spet zasmejal.

	“Sto tisoč,“ je rekel.

	Rihard je malo počakal, da je prebavil tolikšen znesek, nato pa vprašal:

	“Ste slišali, da je Breznik podedoval veliko denarja?“

	“Sem.“

	“Če rečem, da je bil njegov začetni kapital dediščina, se motim?“

	“Mislim, da ne. Zelo hitro je prišel v prvo ligo.“

	“Je bil dober igralec?“

	“Zelo dober, toda če poznate poker, potem veste, da je malo spretnost in malo sreča.“

	“In sreča je župnika zapustila?“

	“Tako sem slišal, naletel je na Barona, ki ga je pošteno obral.“

	“Je res, da ste tu v vasi vi govorili o tem?“

	Miro je pogledal čopič v roki, pogledal je pločevinko z barvo na stopnici, pogledal je proti jablani na vrtu in nato spet proti inšpektorju.

	“Včasih me tepe jezik.“

	“Na kakšen način?“

	“Hočem reči … človek včasih v gostilni kaj popije, se pogovarja z ljudmi, beseda da besedo ...“

	“Hočete reči, da ste v pijanosti izklepetali župnikovo igranje in izgubljanje?“

	“Nekaj takega,“ je v zadregi odgovoril Miro, ki trenutno najbrž ni bil pijan. Ni smrdel po alkoholu, ni imel težav z izgovarjanjem težjih besed, beločnic ni imel prepletenih z rdečimi žilicami, nos mu ni žarel kot W. C. Fieldsu. Rihard je ocenil, da sodi med ljudi, ki so pokorni pred avtoriteto, v tem primeru policijsko. Gledal ga je s spoštovanjem in se trudil, da bi mu ustregel s pravimi odgovori. Kar pomeni: po svetu hodi moški s pokeraškim imenom Baron, ki mu je župnik dolgoval denar. Veliko denarja. Toda trapasto bi bilo ubiti dolžnika, samo živ ti lahko vrne dolg. Umoriti bi ga dal kvečjemu zaradi drugih, še večjih dolžnikov, češ: glejte, kaj se bo zgodilo z vami, če ne bom dobil svojega denarja!

	To pa je že svet organiziranega kriminala, v katerega policija težko prodre ...

	“Kakšno je Baronovo pravo ime?“ je poskusil z vprašanjem, čeprav je vedel, kakšen bo odgovor. Bil je:

	“Ne vem.“

	“Mi ga lahko vsaj opišete?“

	“Ne morem, nikoli ga nisem videl, oni igrajo v drugem prostoru. No, morda sem ga videl, toda nisem vedel, da je to on.“

	“Je pa nekakšna pokeraška legenda?“

	“Čisto prav ste povedali.“

	“Kje igrate?“ je Rihard vprašal v sedanjiku, njegov sogovornik je najbrž še igral, vendar v ligi za reveže.

	“Tega vam ne morem povedati, prisegel sem.“

	“Kaj pa, če bi bili pijani, bi mi potem povedali?“

	“Gospod, ni me treba žaliti,“ je ogorčeno dejal Miro, “prostovoljno sem vam povedal vse, kar vem.“

	“Res je, oprostite, če sem bil nesramen,“ je rekel inšpektor, ki mu je bilo v resnici žal zaradi neprimernega vprašanja.

	“Oprostite tudi vi meni, res vam ne morem povedati, kje ig…, kje smo igrali. Me boste zato aretirali?“ je s strahom v velikih očeh vprašal gospod Novak, ki je očitno zelo hitro menjal čustva.

	 “Ne, nikar se ne bojte, ne bom vas aretiral in tudi zadrževal vas ne bom več, zmotil sem vas sredi dela. Res vam hvala za odkritost, zelo ste mi pomagali.“

	Podolgovati obraz Pajkovega Mira je ob teh inšpektorjevih besedah zelo jasno zasijal od ponosa. Rihard je pomislil, da sodobni psihologi priporočajo odkrito izražanje čustev, dobro naj bi bilo za duševno zdravje. Dobro je tudi za policijo. Če pijani Miro ne bi v gostilni glasno izrazil svojega védenja o Breznikovih dolgovih, cerkovnik te teme ne bi omenil, za primer pa je lahko odločilnega pomena. Vsi vedo vse, je večkrat pomislil ob svojem delu; in pomislil je še, da on lahko pridobi podatke le od peščice teh vseh.

	Poslovil se je od pleskarja in odšel do hiše Zupanovih, na njihovi poti je pustil avto. Odprl je vrata, odložil torbo na sopotnikov sedež, sedel na voznikovega, obrnil ključ in se odpeljal proti Ljubljani.

	Tokrat ga je narava okrog njega manj zanimala kot med vožnjo tja, v mislih je analiziral podatke, s katerimi ga je obogatil drugi obisk vasi Slatje. Marija mu je povedala nekaj in Miro mu je povedal nekaj. A prvi nekaj se z drugim nekaj ni preveč ujemal. Po Marijinem mnenju je bila postava, ki jo je okrog pet čez pol šesto bežno uzrla ob zidu, postava mladega človeka. Po Mirovem mnenju je župnik denar dolgoval nekemu skrivnostnemu Baronu, ki najbrž ni osebno, če je dolg želel poplačati s krvjo, prišel v zakotno vas in lastnoročno opravil umazanega dela. Dvomil je, da je Baron mlad, pod takšnim vzdevkom bi prej pričakoval trebušastega petdesetletnika z mlahavo ritjo, ki je ne bi niti podeželska prababica zamenjala za čvrsto ritko dvajsetletnika. Denimo, da je ta Baron, ki je na vrhu pokeraške prehrambne verige, najel morilca za vzorčno kaznovanje neplačnika. Bi delo dobil začetnik, mlad morilski vajenec z mlado postavo, ki bi za delovno sredstvo kupil svoj prvi lovski nož, se odpeljal v Slatje in improviziral?

	Ne, česa takšnega ne zaupaš mlečnemu članu slovenskega kriminalnega podzemlja, zaupaš ga štirideset- in več letniku, ki ima za seboj dolgo kilometrino uspešno izpeljanih umazanih rabot. Tak mojster bi si vzel čas, opazoval, proučil žrtvine navade, izbral kraj za umor in si zagotovil karseda varen umik do kraja, kjer mu bo Baron mastno plačal za opravljeno storitev.

	Kaj pa nož? Bi ga izkušen zločinec zapičil med korenine nedolžne bukve v najbližji gmajnici, kot da policija ne obrne vsakega kamna povsod tam, kjer zgolj sluti odlagališče morilnega predmeta? Ne, to bi spet naredil živčen začetnik, ki bi se mu tresle hlače in bi se mu po umoru zdelo, da v rokah nosi tempirano bombo.

	A to bi naredil tudi amater, ki bi župnika umoril zaradi česa drugega in ne zaradi kvartopirskega denarja …

	Rihard se zaradi navideznega neskladja med Mirovo in Marijino zgodbo ni preveč vznemirjal, do takšnih zadreg je prihajalo pri vseh umorih, po katerih je morilec brez imena in priimka zbežal in se potuhnil. Podrobnosti so na dan prihajale počasi kot bobki iz zajčka z zaprtjem in v vrstnem redu, ki je povzročal začasno zmešnjavo. Priti si moral do novih podatkov, da so zapolnili vrzeli v sestavljanki.

	Njegova hčerka Ana trenutno zna le poštevanko do deset, če sploh. A je zato ne bo izpisal iz šole kot brezupen primer, iz katerega nikoli ne bo nič. Čas bo naredil svoje, vsak dan se bo naučila kaj novega, slej ko prej bo izvedela tudi to, da se za množenje danes uporabljajo kalkulatorji, še celo nespametni mobilni telefoni ga imajo. On si ne more privoščiti, da bi se kaj novega naučil vsak dan, pač pa se mora na začetku preiskave truditi, da bi kaj novega izvedel vsako uro, tako kot se z vsako uro ohlajajo sledi.

	Ko je vstopil v tajništvo, tajnice ni vprašal Me je kdo iskal? Ker ga med odsotnostjo ni niti enkrat poklicala, je bil lahko prepričan, da je gorel kvečjemu bencin, dragocena voda zagotovo ne. Tudi načelnik, njegov nadrejeni, še ni začutil potrebe, da bi pritisnil nanj in zahteval odgovore na zlajnana vprašanja.

	Tako je Saša Riharda, in ne Rihard Saše, vprašala:

	“Je kaj novega?“

	Le pred njo med odprto preiskavo ni imel skrivnosti. Čeprav je opravljala delo tajnice, je bila tudi policistka z uniformo v garderobni omarici, lepo modro uniformo, prevlečeno s polivinilom, da se prah nabira na njem in ne na blagu.

	Povedal ji je, da se je primer umorjenega župnika razcepil v dve smeri.

	“Samo dve?“ je veselo vprašala. “V preteklosti si zasledoval tudi po deset smeri hkrati.“

	To je bilo res, za primer bi težko trdil, da je najzapletenejši doslej, toda kaj mu to pomaga: če ga ne bo razrešil, bo doživel prvi neuspeh v svoji triletni inšpektorski karieri.

	Do tiskovne konference, napovedane ob štirinajsti uri, je imel še dovolj časa, da je preletel poročili, ki ju je prejel po elektronski pošti, najprej poročilo o obdukciji in nato forenzično poročilo. Doktor Šumi je skrbno pregledal štiri rane in naredil odlitke, priložil je tudi njihove fotografije. Videti je bilo, da je rezilo morilnega noža na začetku nazobčano, kar se je ujemalo z nožem, ki se je trenutno skrival v njegovi torbi. Forenzično poročilo mu je vzelo le nekaj minut, preiskovalci niso našli nobenih sledov, ki bi jih za seboj pustil morilec. Ta je moral opraviti zelo hitro in zapustiti kraj zločina praktično takoj, ko se je župnik zrušil na tla in je začela nastajati krvava luža. To je podpiralo domnevo, da so Breznika pričakali v zakristiji in ga takoj pičili.

	Forenzičarka Skokova, ki je poročilo vsaj podpisala, če že ne tudi sama napisala, je navedla vse predmete, ki so jih našli v mrtvečevih hlačnih žepih in v žepih suknjiča, ki je visel na kljuki na zidu zakristije. Ne, niso ga pičili takoj po prihodu, morilec je počakal, da je slekel suknjič in ga obesil, tako da je moral poleg mesa in kože preluknjati le še srajco in majico. S seboj je nesojeni torkov mašnik v cerkev v Slatju prinesel vžigalnik, škatlico cigaret, avtomobilske ključe in z obročem povezan šop štirih drugih ključev. Rihard je domneval, da eden izmed njih odpira vrata župnišča, potreboval ga bo, ko se bo po tiskovni konferenci odpeljal v Zabreg in si ogledal župnikovo bivališče. Forenzike je moral tako in tako obiskati in jim izročiti nož, ki ga je našel v gozdičku. Ovreči bodo morali sicer zelo malo verjetno možnost, da ni povezan z zločinom, morda jim bo uspelo najti prstne odtise na rezilu ali zlepiti skupaj prstne odtise na reliefnem ročaju.

	Denarnice med predmeti ni bilo. Gre za rop, ki se je stopnjeval do tragičnih razsežnosti?

	Ko je končal z branjem, se je vrnil v tajništvo in Saši rekel: “K forenzikom grem, na tiskovno konferenco bom nekoliko zamudil, krij mi hrbet!“

	“Novinarjem bom povedala le to, da boš kmalu prišel, premalo vem o primeru, da bi odgovarjala na njihova vprašanja.“

	“To bo v redu,“ je dejal Rihard, zapustil policijski kvartir in se odpeljal do ne zelo oddaljenega forenzičnega kvartirja. Tam je poznal precej ljudi in precej tamkajšnjih ljudi je poznalo njega, nihče mu ni poskušal preprečiti poti od glavnega vhoda do pisarne Maje Skok. Mlada forenzičarka je bila na svojem delovnem mestu, z napravo nenavadne oblike je brkljala okrog raztrganih koščkov s kemičnim svinčnikom popisanega papirja. Ko je zaznala prišleka, je z delom prenehala, pozdravila in čakala, kaj bo povedal.

	Povedal je, da je v širši okolici kraja zločina našel nož in ji ga predal. Prijela ga je z orokavičeno roko in si ga natančno ogledala. Rihard je bil prepričan, da so forenziki s prostim očesom zmožni opaziti več, kot bi bil on zmožen opaziti ob pomoči najboljše optike.

	Maja je bila presenečena, ko ji je povedal, kje in kako se je morilec znebil vročega noža.

	“Prava mešanica logike in sreče je pomembna tako pri vašem kot pri našem delu,“ je menila, pogladila ročaj z navpičnimi brazdami, zmajala z glavo in zavzdihnila:

	“Žal je preveč razbrazdan, da bi se na njem ohranili uporabni prstni odtisi. Poskusili seveda bomo, a že zdaj vem, kakšen bo rezultat. Je pa na rezilu dovolj sledov krvi, da bomo lahko preverili ujemanje s krvjo umorjenega …“

	Maja je utihnila, kot bi se nečesa spomnila, in rekla:

	“Da ne pozabim: sodnomedicinski inštitut nam je pred eno uro dostavil štiri odlitke ran umorjenega župnika. Počakajte tukaj, prosim, grem ponje.“

	Odšla je in se čez dve minuti vrnila s pladnjem, na katerem so bili drug ob drugem položeni štirje sivi odlitki votlin, v župnikovem tkivu povzročeni z rezilom. Maja je prijela najdaljšega, ga položila na delovni pult, poleg njega pa nož, ki ga je prinesel Rihard.

	“Poglejte, ujemanje je popolno,“ je rekla. “Morilec je nož porinil skoraj do ročaja. Drugi vbod je bil podobno globok, dva pa sta plitvejša, za podrobnosti boste morali vprašati mrliškega preglednika, ki ve, kje točno je bil kateri vbod in katere žile so bile poškodovane.“

	To se je ujemalo s tistim, kar je mrliški preglednik ugotovil na kraju zločina. Dve rani sta bili ožji, zato tudi plitvejši.

	“Pozneje bom vse predmete natančno izmerila,“ je nadaljevala forenzičarka, “a na podlagi videnega bi si upala trditi, da je nož, ki ste ga prinesli, predmet, ki je Antonu Brezniku zadal smrtne rane.“

	“Albinu Brezniku,“ jo je popravil Rihard.

	“Albin je bil? Hvala, ker ste me opozorili, ne vem, zakaj sem mislila, da je Anton.“

	“Najbrž ste v preteklosti poznali kakšnega Antona Breznika in vam je obtičal v možganih, tudi meni se to dogaja.“

	Po kratkem obdobju tišine je inšpektor vprašal Majo:

	“Pri mrtvecu ste med preiskavo našli šop ključev, je tako?“

	“Tako je.“

	“Bi jih lahko dobil? Po tiskovni konferenci grem v župnišče v Zabreg, rad bi prišel noter brez ključavničarja.“

	“Mislim, da bi šlo, na njih ni nič takšnega, da bi jih morali shraniti kot dokaz. Pravzaprav ne bi imeli česa shraniti kot dokaz, če vi ne bi prinesli noža.“

	Rihard je pogledal majhno forenzičarko in jo vprašal:

	“Je po vašem mnenju moril profesionalec?“

	“Kako to mislite?“

	“Mislim na človeka z izkušnjami. Bil je tako spreten, da na kraju zločina ni pustil nobenih sledov.“

	“Res je, toda oba veva, da Locardovo načelo ne drži. Nož kot morilno orožje je za nas forenzike zelo nehvaležen objekt. Pri pištolah in puškah imamo krogle, tulce, sledove smodnika, hiter morilec z nožem pa za seboj ne pusti ničesar, žrtve se ne dotakne z nobenim delom svojega telesa. Da je v tem našem primeru pustil kar cel nož, je vaša zasluga. Osebno mislim, da ni bil profesionalec, ta ne bi naredil takšne napake.“

	“Mudi se mi, tiskovna konferenca me čaka. Bi lahko dobil ključe?“

	“Seveda, ponje grem,“ je rekla Maja in inšpektorju prinesla žičnat obroček s štirimi ključi. Vzel ji ga je iz rok, se zahvalil in hitro odšel po isti poti, po kateri je prišel, le da na policijski upravi ni šel do svoje pisarne, temveč je zavil v konferenčno dvorano. Novinarji so že čakali nanj, mikrofoni, kamere in fotoaparati so bili pripravljeni, da začno z delom. Kot kakšen ameriški predsednik je Rihard stopil za pult, iz katerega je štrlelo več mikrofonov, pozdravil navzoče in se opravičil za zamudo. Tremo pred javnim nastopanjem je še imel, vendar le pred začetkom. Ko je bil enkrat za pultom in je spregovoril s svojim baritonom, je izpuhtela. Ne le to, zdelo se mu je celo, da začenja uživati, ko se s predstavniki sedme sile pogovarja v policijskem besednjaku, ki dovoljuje povedati nekaj, nikakor pa ne vsega.

	Predstavil je primer umorjenega župnika, od prijave na številko 113 naprej. Povedal je, da o smrti ob njegovem prihodu na kraj zločina ni bilo dvoma; povedal je, da je žrtev umrla zaradi vbodnih ran, ni pa povedal, koliko jih je bilo in s kakšnim predmetom so bile zadane; povedal je, da storilca še iščejo in da proučujejo vse možne razloge za umor tako blagega človeka, kot je župnik.

	Nato so bila na vrsti vprašanja.

	“Bi šlo lahko za terorizem?“ se je prvi oglasil bradat novinar z očali, čigar imena Rihard ni poznal.

	“Kakšen terorizem?“ je vprašal inšpektor in se prisilil, da se ni nasmehnil.

	“Islamski.“

	“Tu, v Sloveniji, na podeželju?“ Rihard se je zamislil. V zadnjih letih je bilo po Evropi res nekaj napadov z nožem, ki so jih izvedli islamski skrajneži, ponavadi na pobudo lastne verske blaznosti ...

	“Lahko vam povem le to, da ne posameznik ne skupina nista prevzela odgovornosti za umor,“ je rekel z uradnim tonom.

	“Bi bil lahko serijski morilec?“ je zanimalo rjavolaso novinarko, ki ji je bilo ime Bojana.

	“Zakaj pa serijski morilec? To je prvi primer umora župnika po mnogo letih.“

	“Koliko župnikov je bilo umorjenih v Sloveniji?“

	“Takoj vam bom povedal.“

	Rihard se je sklonil, odprl torbo in iz nje vzel listek, ki mu ga je pripravila Saša. Leta 1988 je bil umorjen Marko Levstik, leta 1993 Franc Rozman, leta 1997 Viktor Pristov, leta 2000 Marinko Bilandžić in leta 2004 Anton Gosar. Umori so se zgodili v različnih župnijah iz različnih motivov, od ponesrečenega ropa do duševne bolezni.

	“Kaj pa medvojni uboji duhovnikov?“ je vprašal novinar desno usmerjenega tednika.

	“Mislite na drugo svetovno vojno?“

	“Tako je, partizani so takrat likvidirali veliko župnikov, tudi z noži.“

	“Močno dvomim, da je bil v tem primeru morilec partizan.“

	“Vem, ne mislim na partizane, mislim na današnje skrajne levičarje, ki sovražijo krščanstvo.“

	“Vsekakor bomo raziskovali tudi v tej smeri. Kot sem rekel, proučujemo različne možne motive, tudi ideološke.“

	“Je bil umorjeni župnik kdaj obravnavan zaradi kaznivega dejanja?“ je vprašala vitka televizijska novinarka.

	“Ne,“ je odgovoril Rihard, vendar po kratkem premolku. Spomnil se je na kazensko ovadbo zaradi neprimernega stika z mladoletno osebo, ki pa je bila pozneje umaknjena. Velik osel bi bil, če bi to povedal.

	In tako se je nadaljevalo do konca novinarske konference, vrstila so se bolj ali manj smiselna vprašanja, a nobeno inšpektorja ni pripravilo do tega, da bi izdal obstoj skrivnostnega Barona, v gozdno prst zapičenega noža ali mlade postave ob pokopališkem zidu. Konec je naredil kot vedno zelo na hitro, ob nekem vprašanju je – ameriškemu predsedniku se obnese – dvignil roko in rekel:

	“Hvala, to bi bilo vse.“

	Nato je urno odšel na hodnik in v samoto svoje pisarne. S seboj je prinesel misel na kazensko ovadbo župnika Breznika. Ugotoviti mora, kaj točno je bilo, takoj! Dvignil je telefonsko slušalko in poklical vodjo sektorja za nravstvene delikte, Krištofa Laniška. Z njim je v preteklosti že sodeloval, bil je nekaj let starejši od njega, na začetku štiridesetih. Prepoznal je interno klicno številko. Ko se je oglasil, je takoj rekel:

	“Zdravo, Rihard.“

	“Zdravo, Krištof,“ mu je inšpektor vrnil pozdrav. Še preden je utegnil nadaljevati, je sogovornik dejal:

	“Nameraval sem jaz poklicati tebe. Preiskuješ primer umorjenega duhovnika Breznika, je tako?“

	“Je tako.“

	“Domnevam, da si izvedel za ovadbo zoper njega?“

	“Drži. Kako to, da ti veš zanjo?“

	“V oddelku je bila to velika stvar, ki je prišla tudi do mene.“

	“Opiši mi, prosim, kaj se je zgodilo.“

	“Osemletna deklica je doma povedala, da jo je po verouku župnik posadil na kolena in jo pobožal po laseh. Njena mama ga je ovadila, vendar se je ob soočenju izkazalo, da ni šlo za stik spolne narave. Župnik je imel hčerko, ki jo je zelo pogrešal, deklica ga je spominjala nanjo in je bila deležna navala pristne očetovske nežnosti. Njegove besede smo preverili in izkazalo se je, da ima res hčerko, takrat staro devet let. Dekličina mama je nato ovadbo umaknila, ostal pa je zaznamek, ki si ga ti očitno odkril.“

	Rihardu se je odvalil kamen od srca: vendarle ne bo imel opraviti s pedofilijo!

	“Ali morda veš, kako je ime župnikovi hčerki?“

	“Imam zapisano: Natalija Mubi. Njena mama: Martina Mubi. Boš stopil v stik z njima?“

	“Če bo preiskava zavila v to smer,“ je rekel inšpektor po krajšem postanku, med katerim je v beležnico zapisal dve imeni.

	Kriminalista sta se poslovila in Rihard je obsedel ob telefonu v družbi lastnih misli. Lastnih, a novih. Breznik ima hčerko. Ni bil edini župnik, ki je prekršil celibat, nikakor ne. Spomnil se je aforizma Milana Fridauerja - Fredija, ki je zapisal: Ni za tistega celibat, ki ima celi bat. Albin Breznik je očitno imel bogato posvetno življenje, kartal je, seksal je, kadil je. Vseeno so ga farani, s katerimi je doslej govoril, imeli za dobrega župnika ...

	Ko je premlel podatke, ki mu jih je povedal Krištof, se je posvetil zoprnemu, a nujnemu pisarniškemu delu. V knjigo zločina je vnesel poročilo o svojem dopoldanskem obisku vasi Slatje. Navajal je le dejstva, domneve niso sodile v evidenco, ki mora biti strogo objektivna. Marija Petrič je med obiskom na njenem domu izpovedala, da je prejšnji dan približno ob 17:35 ob zidu za cerkvijo videla postavo, ki …

	In v tem slogu naprej.

	Ko je končal s tipkanjem, je knjigi zločina pripel obdukcijsko in forenzično poročilo. Ko je naredil še to, je pomislil na ženo Jelko: naj jo pokliče? Rad bi slišal njen glas, ki bo izrekel kakšno nežno zbadljivko na njegov račun. Še preden se je odločil, se je oglasil namizni telefon. Pogledal je izpisano številko in ugotovil, da ga kliče šef, načelnik Gorazd Zupin. Kot pogumen človek mirne vesti se klica ni prestrašil, ni ga stisnilo v želodcu, ni se začel potiti, niso mu začele močneje drhteti roke, vprašal se je le: kaj bo spet našel?

	Oglasil se je in takoj izvedel za svojo prvo napako: načelniku ni on sporočil novice o umoru župnika, pač pa je to storil predstavnik za stike z javnostjo.

	“Njega pa sem obvestil jaz,“ je mirno rekel Rihard.

	“Hotel sem pogledati v knjigo zločina, da vsaj iz nje kaj izvem, pa je nisem mogel odpreti,“ je slišal novo pritožbo.

	“Kdaj je bilo to?“ je še vedno mirno vprašal Rihard.

	“Pred četrt ure.“

	“Takrat sem jo ravno ažuriral, zdaj je zaprta in imate dostop do nje.“

	Načelnik je imel dostop do vseh primerov, zabeleženih v elektronski obliki, vendar tudi on ni mogel preskočiti pravila, da v datoteko med ažuriranjem ne moreš vstopiti.

	“Prav, bom pogledal,“ je zagodrnjal šef in vprašal:

	“S čim se ukvarjate zdaj?“

	“Odšel bom v župnišče v Zabregu in poskusil tam najti kakšno sled.“

	“Sami?“

	“Sam.“

	“Še vedno nočete pomočnika?“

	“Ne,“ je odločno odgovoril inšpektor.

	“Več glav več ve,“ je imel načelnik pri roki primeren izrek.

	“Če se več ljudi ukvarja z istim primerom, se morajo kar naprej usklajevati, da ne pride do podvajanja ali preskakovanja posameznih opravil. V času, ko jaz nekomu dopovem, kaj mora narediti namesto mene, to lahko naredim sam.“

	“To pa ne bo držalo,“ se ni strinjal Gorazd Zupin.

	“V veliko pomoč mi je tajnica,“ se Rihard ni dal, “njej tudi najbolj zaupam. Poleg tega imam slabe izkušnje s pomočniki. Eden je s svojim tacanjem onesnažil kraj zločina, eden je sprejel nedovoljeno darilo, in to od osumljenca, eden pa je bil preprosto zabit kot vol. Na kraj zločina tako ali tako prvič odidem z ekipo uniformiranih policistov, ki brez nepotrebnih vprašanj izvršijo vsak ukaz.“

	“Priznati vam moram, da ste vse primere umorov doslej uspešno razrešili. To pričakujem tudi tokrat, dobite morilca in dobite ga čim prej!“

	“Razumem!“ je Rihard, čeprav je bil policist, odgovoril po vojaško.

	“Novinarsko konferenco ste menda že imeli?“

	“Sem.“

	“Dobro, potem bom poslušal, bral in gledal novice, novinarji so vas najbrž vprašali vse, kar sem vas nameraval vprašati jaz.“

	“Kot veste, knjigo zločina ažuriram sproti, tam lahko spremljate vsa moja dejanja.“

	“Ne pa tudi vašega razmišljanja.“

	“Se vam zdi to pomembno?“

	“Zelo, vaših metod bi se moral naučiti marsikateri kriminalist.“

	“Jaz pa mislim, da bi se moral vsakdo držati svoje metode, ki so mu jo izoblikovale izkušnje.“

	Po teh besedah se je Rihard poslovil in pogovor s šefom končal tako, kot je prej končal novinarsko konferenco: kot bi odrezal. Doslej so mu izruvali en zob. Zobozdravnica je to naredila ena–dve–tri in za to ji je bil hvaležen, z zobom je odšla tudi bolečina. Čemu ne bi posnemal dobre prakse pri lastnem delu in z neprijetnostmi opravil po hitrem postopku ...

	Vstal je s stola, odšel v edini prostor, v katerega je lahko odšel iz svoje pisarne, in Saši, ki ga je gledala, kaj bo rekel, naročil:

	“Pokliči Dejana Valtla in mu povej, da moram nujno najti igralca ilegalnega pokra z vzdevkom Baron! Naj me čim prej pokliče, daj mu številko mojega prenosnega telefona, če jo je slučajno izgubil!“

	“Prav,“ je tajnica z eno besedo sprejela zanjo peresno lahko inšpektorjevo nalogo.

	Dejan je bil po rangu prav tako inšpektor, ukvarjal pa se je z igrami na srečo v njihovi kriminalni obliki. Preden se je Rihard ustalil na položaju inšpektorja za krvne delikte, je, da bi se čim več naučil, prehajal med različnimi področji policijskega dela. V patruljo na cesto mu ni bilo treba, se je pa nekoliko pobliže seznanil tudi s sceno ilegalnih iger na srečo. Če bi se z njo seznanil še bolj od blizu, bi morda slišal za pokeraša Barona, a ta vzdevek mu je danes vzbudil zgolj asociacijo na plemiški naslov iz časov trapastih napudranih lasulj. Sodeloval je pri zaprtju grosupeljske igralnice, sicer bolj kot gledalec kakor dejavni udeleženec, ki kriči na prestrašene kvartopirce za denar in jih pošilja na tla s trebuhom navzdol ter z na tilniku prekrižanimi prsti rok. Vsakršno nasilje mu je bilo zoprno, česar ne bi mogel trditi za Dejana Valtla, ki je s pokeraši ravnal, kot bi bili najhujši zločinci. Brez potrebe jih je polagal na tla in jih s čevlji drezal v rebra. Morda zato nista ostala v stiku in morda je bilo Rihardu zato zdaj zoprno, ker potrebuje njegovo pomoč.

	Poklical ga je, ko se je – že spet – vozil proti kraju, kjer je podeželski župnik z izmuzljivimi osebnostnimi lastnostmi včeraj storil bridko smrt. Imel je dober pribor za prostoročno telefoniranje, lahko si je privoščil pogovor brez ustavljanja ali tvegane vožnje. Najprej sta izmenjala nekaj vljudnostnih formalnosti, kot jih pač med seboj izmenjajo inšpektorji, ki že nekaj časa niso imeli opraviti drug z drugim, nato je Dejan vprašal:

	“Rad bi torej našel samega Barona?“

	“Tako je. Ga poznaš?“

	“Kdo ne pozna Barona!“

	“Jaz, na primer.“

	Glas na drugi strani brezžične povezave se je zasmejal in rekel:

	“Saj nisi veliko zamudil, tip bi te še s črnim Petrom spravil ob stanovanje.“

	“Kakšno je njegovo pravo ime?“

	“Andrej Breznik.“

	Kljub varnemu telefoniranju bi Rihard skoraj zapeljal s ceste na travnik, tako ga je presenetil priimek, ki mu je že drugi dan brenčal v glavi kot osa v narobe obrnjenem kozarcu.

	“Koliko je star?“

	“Okrog petinštirideset.“

	“Ima kakšnega brata?“

	“Tega pa na pamet ne bi vedel.“

	“In kje živi?“

	“Včasih je bil njegov stalni naslov na Dobu, zadnjih nekaj let pa je bodisi priden bodisi bolj previden kot nekdaj, trenutno proti njemu ne poteka noben postopek. Če ga potrebuješ, ga najdeš na robu Ljubljane, v Šentvidu.“

	“Ali mogoče veš, če je Ljubljančan tudi po rodu?“

	“Ne, mislim da se je k nam pritepel z Gorenjske.“

	“Iz Radovljice morda?“

	“Res ne vem točno, a to lahko sam hitro ugotoviš.“

	“In tudi bom!“

	“Je povezan s primerom, ki te je doletel … kdaj že? Včeraj?“

	“Drži, včeraj. In drži tudi, da se mi zelo mudi. Hvala za podatke,“ je Rihard tudi ta pogovor končal po skrajšanem postopku.

	Zavil je na prvo kolovozno pot, ki se je odločila povezati z asfaltno cesto, in ustavil avto. Ker torba ni bila daleč, tudi prenosni računalnik ni bil. Presedel se je na sopotniški sedež, da mu ne bo v napoto volan in se tako željno skušal povezati s policijskim omrežjem, da se je zmotil pri geslu; hitrost včasih vendarle ni dobra. Vedel je, da sistem zabeleži tudi vsak neuspešen poskus brskanja po zaupnih podatkih, vključno z uporabniškim imenom in kodo naprave, s katere je poskus prišel. Zato je bilo pomembno, da se ne zmoti še drugič – enkrat se vsakdo lahko zatipka, drugi napačen vnos pa že dvigne zastavico nekje pri policijskih informatikih, da bi lahko nekdo v omrežje nameraval vstopiti s poskušanjem.

	Ni se zmotil, tokrat je uspešno vstopil v svet policijskih podatkov in najprej poiskal tiste osnovne o Albinu Brezniku. Rojen je bil pred devetintridesetimi, skoraj štiridesetimi leti na Jesenicah. Mati: Amalija Breznik. Oče: Jože Breznik. Nato je v isti bazi pogledal podatke o Andreju Brezniku. Rojen je bil pred štiriinštiridesetimi leti na Jesenicah. Mati: Amalija Breznik. Oče: Jože Breznik. Župnik in Baron sta stoodstotna brata! In kaj to pomeni za primer? Mar res prvi drugemu dolguje kup denarja? Je drugi zaradi tega dal umoriti prvega? Brata? Nemogoče nikakor ne bi bilo, v Sloveniji in še marsikje se največ umorov zgodi v družinskem krogu, motivi pa segajo od ljubosumja prek duševnih težav in alkoholizma do premoženjskih koristi.

	Možnost, da je Baron naročil umor župnika, se je zaradi dejstva, da sta brata, le še povečala. Modičev Leon je videl, da je imel Albin v denarnici veliko denarja, ki naj bi ga dobil … kako že? Z dediščino, se je spomnil. Vpogledal je še v podatke za starša Andreja in Albina. Oče Jože je umrl pred dvanajstimi leti, mati Amalija, ki so jo najbrž – pisalo sicer ni – klicali Malči, pa pred šestimi. Drugih otrok nista imela. Kaj in komu sta zapustila, iz trenutno mu dosegljivih podatkov ni mogel ugotoviti. A je vedel: ob smrti staršev premoženje, če v oporoki ni drugače določeno, preide na otroke v enakem deležu. Bi se splačalo raziskovati v tej smeri? Vsekakor bi se splačalo pogovoriti z Baronom, aka Andrejem Breznikom. Toda lepo po vrsti, na sporedu je film Rihardov obisk župnišča ...

	Pospravil je računalnik, izstopil iz avtomobila, odšel okrog njega, sedel za volan, s kolovoza vzvratno zapeljal na cesto in nadaljeval z vožnjo po asfaltu. Skozi Slatje je peljal počasneje kot devetdesetletnik, ki so mu pravkar podaljšali vozniško dovoljenje še za šest mesecev, in oprezal, če je kjerkoli karkoli zanimivega, nenavadnega, pomenljivega. Oprezal je zaman, je pa dosegel, da se je za njim naredila manjša kolona avtomobilov. Bil je čas, ko se ljudje vračajo iz službe, promet je bil temu primeren. Na koncu vasi je pospešil ter zmerno hitro prevozil dva kilometra in šeststo metrov do Zabrega.

	Cerkev, precej večja kot njena podružnična sestrična v Slatju, je stala sredi vasi, na ravnem. Župnišče je ponavadi v bližini župnijske cerkve …

	Parkiral je na prostoru, namenjenemu vernikom, ki se z avtomobilom pripeljejo k maši, izstopil in začel z raziskovanjem. Če župnišča ne bo našel sam, bo koga vprašal, ljudje hodijo sem ter tja, v bližini je videti trgovino … A mu ni bilo treba nikogar vprašati, župnišče se mu je razkrilo s svojim arhitekturnim odstopanjem od okolice. Bilo je prava trdnjava, skozi obok si prišel na dvorišče, ki je bilo na levi omejeno z zunanjo steno dolgega poslopja, na desni pa z več metrov visokim betonskim zidom. Po nekaj korakih je zaslišal lajež, po še nekaj novih korakih pa je desno ob zidu zagledal zamrežen pesjak s črnim psom srednje velikosti, stal je obrnjen proti njemu in ga bodisi pozdravljal bodisi odganjal, na pasjo govorico se inšpektor ni prav nič razumel, lastnega štirinožca ni nikoli imel. Naredil je še nekaj korakov, pes se zaradi neposredne bližine vsiljivca ni razbesnel, pač pa je utihnil in ga gledal.

	Rihardu je bil všeč. Fletna kuzla, je pomislil.

	Nato je ugotovil, da je pes gospod in ne gospa.

	“Kaj je, kuzlič?“ ga je vprašal. “Pogrešaš gospodarja?“

	Pes ni odgovoril, nepremično je stal z odprtim gobcem in repom v zraku in ga gledal, kot bi nekaj pričakoval od njega.

	“Si lačen? Žejen?“

	S pogledom je preiskal pesjak in videl, da je posoda za vodo prazna. Posoda za hrano prav tako.

	“So vsi pozabili nate?“ je vprašal živo bitje, ki ga je morda na nekakšen način vendarle razumelo.

	“Odprl bom vrata in vzel skodelo za vodo,“ je nadaljeval in pogumno odprl s svetlim kovinskim zapahom zaprta vrata pesjaka. Kuzlič, kot je psa ljubkovalno poimenoval, se ni zagnal vanj, le na kratko je zalajal, ko je obiskovalec pobral posodo.

	“Tudi hrano ti bom prinesel, a jo moram prej najti,“ je rekel Rihard, odšel iz pesjaka, zapahnil vrata in s skodelo v eni ter torbo v drugi roki odšel še malo naprej, do mesta, kjer se je končala rumeno pobarvana hiša, leva stranica pred svetom skritega asfaltiranega dvorišča. Ko je zavil okrog vogala, je zagledal vrata, ki jih bo najbrž odprl eden izmed ključev, spravljenih v torbi. Odložil je skodelo na tla, poiskal ključe in prvega skušal vtakniti v ključavnico. Ni šlo, ni bil pravi, pravi je bil tretji. Pobral je, kar je odložil, vstopil in se znašel v veži, čisto takšni, kot so veže v običajnih hišah: obešalnik s krtačo, ogledalo, omarica za čevlje, majhna preproga na tleh. In nasproti prvim še ena vrata, v njihovem zgornjem delu pa okno z zaveso, mimo katere je Leon Modic špegal za premožnimi odraslimi. Odprl jih je in vstopil v prostor, ki je bil videti kot prostorna mešanica pisarne in dnevne sobe. Na sredini pisarniškega dela je kraljevala velika miza z računalnikom na eni in več kupi papirja na drugi strani.

	V tem trenutku je Riharda najbolj zanimal prostor s pipo, iz katere teče voda. V desni steni osrednje sobe je zagledal priprta vrata, skoznje prepoznal kuhinjo in odšel tja. Napolnil je skodelo ter jo odložil na pomivalni pult. Pregledal je omarico pod njim in odkril rumeno vrečo, na kateri je bila slika psa. Odložil je torbo ter s skoraj polno skodelo odšel v pesjak, kjer ga je Kuzlič pozdravil z lajanjem, ki je celo laiku v pasji govorici delovalo veselo. Položil je skodelo na tla, nekaj vsebine vrečke pa vsul v posodo za hrano. Pes se je najprej lotil vode, Rihard ga je pustil piti in jesti v miru ter se vrnil v župnišče. Ogledal si je prostore, ki jih še ni videl, kopalnico, spalnico, shrambo in sobo, v kateri je bila razna šara, od starih stolov do oblek, ki so gledale iz kartonskih škatel.

	Kaj pravzaprav išče? Nekaj, kar bi nakazovalo, kdo je ubil župnika, seveda. In kaj je to?

	Vrnil se je v spalnico in jo začel preiskovati po sistemu kvadrantov. Ko je odprl gornji predal nočne omarice, je naletel na zanimivost. Notri je bila le ena stvar: fotografija. Fotografija deklice, morda kako leto ali dve starejše od njegove osemletne Ane. Obraz ji je krasil prijeten nasmeh, lica pa pege, lase je imela rdečkasto rjave in dolge, s prečo na sredini glave.

	To vsekakor ni gnusna fotografija otroka, ki bi jo rad imel pri – zaposleni – roki pedofilski župnik, ko leže v posteljo, to je fotografija, kakršno ima – ne v nočni omarici, pač pa na njej – on, Rihard, da zjutraj najprej zagleda podobo osebice, ki jo ima najraje na svetu. Kaj je ta deklica župniku? Hčerka? Natalija? Obrnil je fotografijo in na hrbtni strani prebral ličen napis Očiju z ljubeznijo, Natalija. Kako lepo! Lepo je tudi, da sta si gospa Mubi in gospod Breznik po ljubezenski aferi ostala dovolj blizu, da je oče dobil fotografijo hčerke s posvetilom. A osebnih stikov najbrž nista imela, Krištof Lanišek mu je povedal, da je župnik kot kakšen ameriški Božiček na kolena posadil deklico, ki ga je spominjala na hčerko. Da poleg materinskega obstaja tudi očetovski nagon, je Rihard izkusil na lastni koži, a tujega otroka ni nikoli vzel v naročje.

	Zdaj lahko dokončno izključi pedofilijo kot motiv, umorjeni župnik je imel otroke rad na pravi način.

	V spalnici je stala le ena postelja, župnik Breznik je po pričakovanjih ležal in spal sam. Njegov šef, škof, sem noter zagotovo ni nikoli vstopil, odprl predala nočne omarice in se prepričal, kako prijetna je lahko posledica kršenja celibata. So pa sem noter hodile ženske, ki so pospravljale, denimo Modičeve punce, če med punce šteje tudi mamo. Je bilo župniku vseeno, če oči vernic vidijo sliko njegovega otroka? Včeraj je Albin najbrž pričakoval miren večer, opravil bi mašo v Slatju in se vrnil domov, kaj postoril ali kaj prebral, nato bi legel v posteljo ter srce napasel na fotografiji ljubljene deklice, preden bi ugasnil luč. Bi mislil tudi na njeno mamo, ki ji je ime…? Kljub zamenjavi zdravila imamo še vedno pravico pozabiti kakšno ime …

	Spet je potreboval prenosni računalnik oziroma podatke, do katerih je dostopal z njegovo pomočjo. Odšel je ponj v torbo, ki je ostala v kuhinji, in ga odnesel na mizo v osrednjem prostoru, tako veliko, da bi na njej zlahka igral namizni tenis, če bi bila prazna. Po kratkem brskanju je bilo zdaj zanj tudi uradno potrjeno: Albin Breznik je bil oče Natalije Mubi, ob njegovi žalostni smrti stari enajst let in enajst mesecev. Ženska, ki jo je rodila, se je prav tako pisala Mubi, ime ji je bilo Martina in ji je še, ker je še živa, stara je triintrideset let in štiri mesece. Rihard je računal, a ni se šel poštevanke, pač pa je odšteval: Martina je zanosila, ko ji je bilo komaj dvajset let. Je bil Breznik tedaj že župnik? Tega policijske baze niso vedele. Če bo preiskava zavila v to smer, bo skušal podatek izbrskati kje drugje. A tudi če v času Martinine osemenitve še ni pel nove maše, je kršil celibat. Rihard je dvomil, da katoliška cerkev študentom teologije, ki se resno šolajo za duhovnike, dovoli intimne stike z ženskami, z moškimi pa – menda – še manj.

	Mlada mamica bi ob vpisu očeta v Natalijin rojstni list lahko izbrala možnost neznan, vendar ga je navedla z imenom in priimkom, poklica staršev pa človekov prvi osebni dokument ne zahteva. V redu, Breznikov očetovski stan je zdaj razjasnjen, a kakšno zvezo bi lahko imel z njegovo prezgodnjo smrtjo? Se je število po osumljencu dehtečih oseb zdaj kaj povečalo? Mala Natalija svojega očeta ni zabodla. Rihard je bil v malokatero stvar na tem svetu stoodstotno prepričan, v to je bil. Martina, ki je v dvanajstih letih iz mamice zrasla v mamo, pa je že bila enačba z eno neznanko. Za preživnino se je morala obrisati pod nosom, duhovniki je ne plačujejo, ker uradno nimajo plače. V spominu mu je tičal podatek, da jim pripada denar, ki ga od vernikov dobijo za verske obrede, vključno z mašami, posvečenimi dragim pokojnikom – jim pa ne pripada denar, ki ga dobijo z nabirko pri maši. Saj se reče nabirka? Njegova babica je rekla ofer. Naj se reče kakorkoli, Martina in Natalija vsaj uradno nista dobili niti enega evra, ki je kapnil v Breznikovo cerkveno malho. Neuradno pa … Neuradno pa je Albin podedoval precej denarja. Spodobilo bi se in bilo bi pravično, da bi ga kaj prišlo tudi do hčerke in mame, ki skrbi zanjo; da otroci niso poceni šport, je Rihard vedel iz lastnih izkušenj.

	A – po sicer neuradnih podatkih – je bil župnik pred smrtjo finančno v minusu, denar je dolgoval, in to nikomur drugemu kakor lastnemu bratu. Je, ker je premoženjsko skrahiral, Martini nehal plačevati neuradno in prostovoljno preživnino, izvirajočo iz dediščine? Je Natalijina mama pristašinja načela plačaj ali crkni, tako kot so hrvaški zasebni zdravniki pristaši načela plati ili pati? Kakšen je njen sedanji zakonski status? Se je tudi ona, iz solidarnosti z očetom svoje hčerke ali pa iz močne in večne ljubezni, zavezala celibatu? Ne, ni se, računalnik je vedel: Martina je poročena z Cirilom Tomanom. Toda obdržala je dekliški priimek, morda zato, da bi se še naprej pisala enako kot Natalija, ta pa ne enako kot njen mož. Število osumljencev se je spet povečalo, tokrat za gospoda Tomana, ki pa bo moral s svojimi morebitnimi motivi počakati, da pride na vrsto.

	Tudi notranje prostore policija preiskuje po kvadrantih. In ne le to: če je le mogoče, isti kvadrant zaporedoma pregledajo trije policisti. S tem se možnost, da bi se kaj izmuznilo, asimptotično približa ničli. Rihard je bil sam, a kvadrante v župnišču si je v glavi vseeno izdelal, po metodi od lažjega k težjemu. Za spalnico je bila na vrsti niti ne tako majhna shramba. Morda je bila najmanj sumljiv prostor za skrivanje česa skrivanje potrebnega, ne pa tudi najbolj prazen. Rihard je naletel na polne in prazne steklenice in plastenke različnih velikosti, na konzerve fižola, graha in golaža, na šop ravno prav zrelih banan, ki bodo čez nekaj dni gnile, na posode različnih barv, velikosti in oblik, na zabojček krompirja, ki so mu že poganjali repki, na lepo število z marmelado, kompotom in papriko napolnjenih kozarcev za vlaganje, na star strgalnik za zelenjavo, na velik vrč iz gline … in na nič, kar bi mu povedalo, kdo je ubil človeka, ki je vso to šaro prinesel sem ali jo podedoval od prejšnjega zabreškega župnika.

	Enako je veljalo za kopalnico, ki se je bleščala od čistoče, opedenati jo je morala pridna roka. Seznama prostovoljk, ki so pospravljale v župnišču, najbrž ne bo našel – pa bi ga potreboval? Bo odšel k, denimo, Brvarjevi Tilki in jo vprašal, če je med sesanjem itisona v spalnici opazila kaj takšnega, kar bi nakazovalo, da župniku grozi nevarnost prerane smrti? Ne, se bo pa še enkrat pogovoril z družino Modic in ženske pozval, naj se skušajo spomniti, če so v župnišču kdaj videle kaj nenavadnega, kaj sumljivega, kaj namigujočega, kaj groznega, kaj ...

	Prvo stvar, ki bi lahko sodila pod takšen kaj, je odkril v kuhinji. Masivna stara miza je premogla predal, ki ga je bilo mogoče zakleniti. Odklenil ga je najmanjši izmed štirih ključev, ki so inšpektorja iz forenzičnega laboratorija pospremili do župnišča. Notri ni bilo veliko – ali pač: več kartic transakcijskih računov. V roko je vzel prvo. Glasila se je na Albina Breznika, pripadala je banki A v tuji lasti. Odložil je prvo in v roko vzel drugo kartico. Glasila se je na Albina Breznika, pripadala je banki B v tuji lasti. Odložil je drugo in v roko vzel tretjo. Glasila se je na Albina Breznika, pripadala je banki C v tuji lasti …

	V predalu je bilo osem kartic osmih različnih bank, le ena je bila, če je bil Rihard na tekočem z vdori tujega kapitala, v slovenski lasti. Preveril je njihovo veljavnost. Nobeni še ni potekla in nobeni ni grozilo, da ji bo potekla v kratkem. Koliko transakcijskih računov potrebuje en sam človek, ki še žene nima? Odgovor: enega. Če jih ima več, so razlogi … kakšni? Eden je Rihardu hitro prišel na misel: država svojim državljanom v primeru propada banke jamči izplačilo vloženega denarja le do višine 100.000 evrov. Če si v to banko vložil višji znesek, se za razliko lahko po njenem stečaju obrišeš pod nosom in se obesiš na najbližjo hruško. Previdnost je mati modrosti, premožen človek, denimo takšen, ki ima petsto jurjev viška nad tekočimi izdatki, bo denar razporedil na pet delov in med petimi bankami. In kaj je rekel Novakov Miro, po domače Pajkov? Med drugim je rekel, da sta župnik in Baron igrala v pokeraški ligi z vlogami nad sto tisočaki. Naključje? Nikakor ne!

	Breznik je imel kar osem kartic. Je imel v svojih srečnih, po veljavnosti kartic sodeč ne tako davnih časih, nič manj kot 800.000 evrov? Nato pa vse zaigral pri pokru in si nakopal celo dolg do brata Barona? Kako gre to skupaj z Leonovimi besedami o dediščini? Sta bila starša obeh Breznikov tako bogata, da sta obema sinovoma skupaj zapustila znesek ne s petimi, pač pa s šestimi ničlami, vendar starejši ni bil zadovoljen – kdo pa je že kdaj bil zadovoljen s tistim, kar ima – z enim deležem in se je polakomnil drugega? Kartati sta brata najbrž začela že v mlajših letih, šla vsak svojo pot in se spet, morda ne po naključju, srečala za okroglo mizo, na kateri je bil še zaprt sveženj podobic, a ne cerkvenih, temveč tistih, ki jih Cerkev imenuje po drugem največjem negativcu tega in onega sveta, prvi je seveda pokopomuponipozem, prekleto bodi njegovo ime!

	Morda pa je bilo malce drugače, a z enako dobrim finančnim rezultatom: brata Breznik sta bila s kartami tako spretna, da je dediščina le mit za radovedne farane, denar pa sta v resnici priigrala od igralcev, s katerimi nista bila v sorodu. Sta sodelovala in jih molzla v navezi, jim prikrila, da se poznata, kaj šele, da sta brata? Zaradi uporabe vzdevkov bi bilo to mogoče. V tem primeru je Miro Novak - Zoro o Angelovem dolgu do Barona ne le pijan pripovedoval, temveč je pijan zanj tudi slišal in se mu je malo pomešalo. Ali pa je bil Angel Baronu dolžan le na videz … Je nato nekdo ugotovil, da sta ga družno nategnila in se za začetek znebil enega, drugega pa zakol še čaka? Če ga, ga ne z istim nožem, a kot pravi nesvetopisemski rek: kdor za en nož prime, bo tudi do drugega prišel brez težav. Še bolj logično pa bi bilo, če bi nategnjeni drugega pustil pri življenju, da mu bo vrnil denar, ki ga je prigoljufal skupaj s prvim ...

	Rihard je ocenil, da se mu je obisk župnišča izplačal že zato, da bo Andreju Brezniku - Baronu postavil kakšno vprašanje, ki mu sicer ne bi prišlo na misel. A zaenkrat je mislil dovolj, mogoče ga čaka še kakšno odkritje ...

	Začel je preiskovati osrednjo sobo, a so ga po nekaj minutah zmotili zvoki, ki so prihajali od zunaj. Pozorneje je prisluhnil in prepoznal otroške glasove. Precej glasne glasove. Kdo pravi, da se otroci naučijo govoriti pri treh letih? Naučijo se govoriti šele pri petnajstih, do takrat pa vpijejo, lastni otroci izvzeti.

	Odšel je pogledat, če se dogaja kaj pomembnega. Dogajalo se je le to, da so se trije dečki in dve deklici, stari kakih deset, enajst let, med kriki preganjali po dvorišču. Ko so ga zagledali, so se ustavili, utihnili in strmeli vanj.

	“Dober dan,“ je inšpektor pozdravil njih, ker oni njega niso hoteli, “ali kaj potrebujete?“

	“Vrata so zaklenjena,“ je rekel rahlo predebel kodrolasec.

	“Ta vrata?“

	“Ne, od učilnice za verouk.“

	“In kje je učilnica?“

	“Tamle gor,“ je deček s prstom pokazal nad Rihardovo glavo.

	Inšpektor je naredil dva koraka naprej, se ozrl in pogledal kvišku. Seveda, tam gori je še nekaj, stopnice, ki se začno dvigati desno od vrat v župnišče, morajo nekam voditi. Ob prihodu jih je le ošinil z očmi, ker se mu je mudilo nahraniti in napojiti psa.

	“Ste prišli k verouku?“ je vprašal po nepotrebnem, odgovor je bil že znan.

	Kodrolasec je prikimal.

	“Kdo pa vas uči? Katehet? Katehetinja?“

	“Gospod župnik,“ se je zdaj oglasil drugi pobič; ta ni bil predebel, suh pa tudi ne.

	Mar niso že čisto vsi v fari izvedeli, da je župnik mrtev? Ali tile otroci danes niso bili v šoli, ali ne uporabljajo družabnih omrežij? Kakšna je spodnja starostna meja za uporabnike Facebooka? Še vedno trinajst let kot takrat, ko je zadnjič preverjal? Komu mar, če se lahko zlažeš! Naj jim on pove, da župnika ne bodo več videli? Ne, naj jim kar domači razložijo, da umirajo tako ptički in čebelice kot tudi župniki; v tem trenutku je pomembno, da po hitrem postopku zapustijo dvorišče in da sem ne pride nova mularija.

	“Župnik danes nima časa,“ jim je rekel, ne da bi se preveč zlagal. Nato je vprašal:

	“Kdaj bi se vam moral začeti verouk?“

	“Ob pol šestih,“ se je spet oglasil skodrani debelinko.

	Rihard je pogledal na ročno uro: sedem minut do pol.

	“Lahko greste domov …“ je že začel, nato pa se je popravil:

	“Ne, ne pojdite takoj domov, pojdite pred vhod na dvorišče in počakajte, če bo še kdo prišel. Če bo, mu povejte, da verouk danes odpade.“

	Jaz bi vas učil krivo vero, je pomislil, ko so stekli okrog vogala župnišča. Kdo pravi, da otroci shodijo pri desetih, dvanajstih mesecih? Shodijo pri petnajstih letih, do takrat pa tekajo, lastni otroci izvzeti.

	Pogledal je navzgor; pogledal je navzdol; pogledal je spet navzgor in se odločil: takoj bo preiskal vrhnje nadstropje, morda se v njem poleg učilnice skriva še kakšen prostor. Odšel je po ključe v torbi, se vrnil ven in se vzpel po stopnicah, zaščitenih z leseno ograjo na zunanji strani, da župniku z neba ne bi deževali otroci. Ob srečanju z zaklenjenimi vrati je lahko uporabil že tretji ključ iz zakladnice štirih. Veže tu zgoraj ni bilo, takoj se je znašel v učilnici, povsem podobni učilnicam v navadnih šolah: tabla, klopi, stoli, slike na stenah. In še nekaj, česar v šolskih učilnicah v Sloveniji – še – ni: križ. Natančneje: trije križi, eden s Križanim in dva brez njega. Prostor je prijetno dišal, parket je bil svetal, gladek in čist; enako pridne roke, ki so čistile spodaj, so najbrž čistile tudi tu zgoraj.

	Na dnu učilnice so bila še ena vrata, tudi ta zaklenjena, proti temu je pomagal zadnji, četrti ključ. Vstopil je v prostor, podoben prostoru s staro šaro v spodnjem nadstropju, le da so šaro tukaj predstavljali šolski in ne gospodinjski predmeti. Razen enega, izstopajočega predmeta: postelje. Po širini je bila nekje vmes med dvojno zakonsko in enojno samsko posteljo. Da ne gre za nebodigatreba, ki so ga nekam odložili in pozabili nanj, je pričala prisotnost posteljnine. Prešita odeja, navadna odeja in blazina so delovale sveže. In vabeče. Soba za goste? Morda, zanjo je bilo dovolj čisto, Rihard se ne bi branil spati tukaj nekaj polomljenim klopem in stolom navkljub. In navkljub pisalni mizi, tako stari, da je imela ob robu še vdolbino za črnilnik. Kdaj so se pojavile bombice za nalivnike? Tega ni vedel, je pa vedel, da so otroci in drugi pišoči pred njimi uporabljali nalivna peresa, v katera si moral črnilo načrpati iz črnilnika. Kljub častitljivim letom je bila pisalna miza dobro ohranjena. Les je bil sicer nekoliko potemnel, a čvrst in brez črvin. Opremljena je bila z več ključavnicami, vendar so bili vsi predali odklenjeni. In polni papirja, dokumentov, ki jih je župnik natisnil spodaj, z barvnim laserskim tiskalnikom: oznanila, pridige, potrdila o plačanih mašah ...

	Eno pridigo, dolgo stran in pol, je prebral. Govorila je o napuhu. Breznik, če je bil to on, je naštel njegove pojavne oblike in vse po vrsti obsodil. Rihard se je strinjal z vsem, kar je prebral, sam bi še kaj dodal, a se na prižnico ni nameraval vrniti, enkrat mu je bilo dovolj.

	Ob steni, nasprotni steni, ob kateri je stala postelja, je stala manjša omara s policami, polnimi fasciklov. Razvrščeni so bili po letnicah, znotraj teh pa po področjih. Kaj pravzaprav iščem? se je še enkrat vprašal inšpektor, ko je na svoje mesto vračal pet let star račun za obnovo lestenca v cerkvi. Doslej je odkril dve reči, ki nekako ne sodita v župnišče: fotografijo župnikove hčerke v spalnici in obilico bančnih kartic v miznem predalu v kuhinji. Tu je še tale čudaška postelja, ki nekako ne sodi ob učilnico, razen če z učenci počneš kaj … kaj, o čemer nekdo drug noče niti premišljevati. Saj bi brskal naprej, toda zmanjkuje mu časa ...

	Čakala ga je še s prihodom glasnih otrok prekinjena preiskava pisarne/dnevne sobe v spodnjem nadstropju. Zapustil je nenavadno opremljen prostor, odšel med klopmi v učilnici, odprl vrata in jih za seboj zaklenil. Spustil se je po stopnicah in vstopil v vežo. Pogledal se je v ogledalu in se pogladil po laseh, črnih, gostih in močnih. Frizerka mu je nekoč rekla, do jo zaradi debeline in trdote spominjajo na žeblje. Zamišljen je prišel v prostor, v katerem je župnik najbrž preživel največ časa. Stopil je do računalnika in ga nameraval prižgati. A ga je spet zmotil zvok, le da tokrat ni prihajal od zunaj, ampak bolj od blizu. Kako – bolj od blizu? Od kod? Od vhodnih vrat? Obmiroval je in prisluhnil. Kot bi nekdo vtaknil ključ v ključavnico in ga obračal zdaj v eno, zdaj v drugo smer …

	“Naprej!“ je zavpil, da se obiskovalec ne bi po nepotrebnem trudil z odklepanjem odklenjenega.

	Gledal je skozi vežo proti vhodnim vratom in čakal, da se odprejo. A se niso, je pa zato zalajal pes, ki mu ime Kuzlič ni pristajalo, zato ga Rihard niti sam pred seboj ni več tako klical. Bo kaj ali ne bo nič? Bilo ni nič, zato je pomislil, da je naredil napako, ker je obiskovalca od znotraj glasno pozval, naj vstopi, moral bi tiho oditi do vrat, jih odpreti in se soočiti s človekom na pragu. Ta človek pa je takoj po njegovem pozivu pobegnil. Zakaj, bo izvedel, ko in če ga bo ujel.

	Stekel je iz župnišča in okrog vogala. Razen psa ni videl nikogar, je pa slišal hitro oddaljujoče se korake. Do vhoda na dvorišče je pritekel ravno še dovolj hitro, da je zaznal, kako nekdo v sivi jakni z dvignjeno kapuco seda v črn avto. Praktično takoj zatem je poudarjeno pospešeno speljal in zavil okrog zunanje, obcestne stene župnišča. Ko je precej počasneje okrog nje zavil še sam, se je s svojimi rahlo kratkovidnimi očmi zazrl v oddaljujočo se registrsko tablico. Ujel je LJ in prva dva znaka: R2.

	Lastnike avtomobilov je na podlagi delnih podatkov že večkrat iskal, zato je vedel, kako mukotrpno delo je to. Stopil je na rob ceste, da ga ne bi kdo povozil, in v mislih obnovil dogajanje zadnje minute. V župnišče je skušal vstopiti nekdo s ključem. Ko je ugotovil, da je že odklenjeno, se je zmedel in začel sukati ključ v ključavnici. On je ta zvok zaznal in prišleka pozval, naj vstopi. Ni vstopil, stekel je, kar so ga nesle noge in se odpeljal z avtomobilom, parkiranim na tisti strani ceste, kjer je župnišče. Prvo vprašanje: kdo je bil? Drugo vprašanje: zakaj je imel ključ? Tretje vprašanje: po kaj je prišel? Četrto vprašanje: zakaj je zbežal?

	Poskusi, da bi odgovoril vsaj na katero, so mu dali le nova vprašanja. Bi bil lahko župnikov brat Andrej Breznik? Zaradi denarja? Poker se igra za gotovino, bančne kartice na mizi nimajo česa iskati. Morda je starejši brat vedel, kje mlajši brat hrani bankovce in je hotel priti do njih, preden jih najde kdo drug, na primer župnik, ki ga bo škof, pristojen za kadrovske zadeve, najbrž prav kmalu poslal v zabreško faro, ljudje ne smejo biti dolgo brez dušne hrane.

	Vrnil se je v župnišče, v osrednji prostor, in iz torbe vzel prenosni računalnik. Povedal mu je, da ima Andrej v lasti kar tri avtomobile, toda nobenemu se registrska oznaka ne začne z znakoma R in 2. Ker ga je imel že ravno na ekranu, je v beležnico prepisal njegov domači naslov.

	Možnih tablic je bilo v ljubljanskem registrskem območju tisoč. Na slepo se je pomikal med priimki in imeni v bazi vozil, a odkril ni nobenega znanca iz primera Breznik. Da bi pregledal vse lastnike, bi potreboval več časa, kot ga je imel na voljo ob tako pozni uri in ob opravkih, ki ga še čakajo, preden se bo v postelji stisnil ob svojo Jelko.

	Vstal je izza mize in nadaljeval s pregledovanjem osrednje sobe. V zadnjem delu je bila opremljena tako, kot so opremljene dnevne sobe posvetnih gospodinjstev, s sedežno garnituro, televizijo in knjižno omaro vred. Župnik je imel v svoji mali zbirki predvsem slovenske pisatelje, Finžgarja, Jurčiča, Jalna, Kranjca, Matičiča, Milčinskega. Med njimi so po neznanem vrstnem redu tičale knjige z nabožno vsebino. Najbrž so bile napaberkovane skozi daljše obdobje, vsak zabreški župnik je knjižnici kaj dodal.

	In zdaj računalnik. Najbrž je bil njegov uporabnik le zadnji župnik, Breznik. Kaj se skriva v njem? Karkoli se, se bo skrivalo še naprej, operacijski sistem zahteva geslo ... Rihard ni niti poskusil vnesti kakega svetopisemskega izraza, kot so Bog, Jezus, Sveti Duh, Marija, Jožef, Nazaret, Betlehem … dobro je vedel, da bi lahko ugibal do sodnega dne. A ta skušnjava je bila vendarle premočna. Vtipkal je s-o-d-n-i---d-a-n.

	Pa kaj še!

	Ne preveč razočaran je odšel v spalnico, tam prej ni končal pregledovanja, ker ga je zmotila in zamotila fotografija župnikove hčerke. Odprl je vrata tridelne omare in odkril le to, da v njej visijo tako duhovniška kot civilna oblačila, celo kavbojke so bile vmes. Pogledal je še v nočno omarico pod predalom s fotografijo. Bila je polna revij, a ne pornografskih, videl je Global, Radar, Reporterja in celo Mladino, ki ni ravno versko čtivo. Še en dokaz, da je imel Breznik pestro posvetno življenje – a sodeč po pridigah, ki jih je bežno prebral v gornjem nadstropju, je bil tudi zavzet dušni pastir.

	So ga pokopale profane ali sakralne dejavnosti?

	Rihard je bil prepričan, da bo to odkril, doslej je uspešno dokončal vse primere umorov, ki jih je preiskoval; uspešno je dokončal celo primer umora, ki se je izkazal za naravno smrt.

	To bi bilo vse, z župniščem je opravil … Ne, ni še vse! Za revijami v nočni omarici je zagledal polnilec za mobilni telefon. In kje je telefon, ta pametna naprava, ki v svojem drobovju skriva obilico podatkov o bolj ali manj pametnem lastniku? Maja Skok ga v svojem poročilu ni omenjala, torej ga forenziki v zakristiji niso našli. Nekje mora biti …

	Spomnil se je še nečesa, kar manjka: nikjer ni videl igralnih kart, kot pokeraš bi jih župnik moral imeti pri roki. Ali pa tudi ne, v župnišču najbrž ni kartal, pri partijah pokra za višje zneske pa vedno začno igrati s pravkar kupljenim, še zapakiranim snopom deviških kart, ki naj jih nihče ne bi mogel označiti.

	Vadiš pa danes lahko tudi na spletu. V iskalnik je vtipkal niz poker online in dobil mnogo zadetkov, tudi v slovenščini. Kliknil je na prvi link in zagledal vabilo:

	“Še danes se pridruži PokerStars, ki ponuja najboljšo sobo za spletni poker na svetu in najbogatejše spletne turnirje. Nove igralce čakajo odlične ponudbe.“

	Ne, hvala, je pomislil Rihard. Danes sem s časom na psu.





	SREDA ZVEČER

	Pospravil je prenosni računalnik, prijel torbo za ročaj, odšel iz župnišča in za seboj zaklenil. Kuža – kuža se sliši precej lepše kot kuzlič, je pomislil neutrudni mislec Rihard – ga je pozdravil kot starega prijatelja, prijazno je mahal z repom in ga še bolj prijazno gledal. Nekdo bo moral skrbeti zanj do takrat, ko bo v župnišče prišel novi župnik ... Bi ga lahko hranili in pojili Modičevi; psa, ne župnika? No, župnika bodo zagotovo, zakaj ne bi še psa, vsestransko so povezani s cerkvijo, v Slatju sicer, a župnikov kuža pripada vsem zabreškim faranom, s tistimi iz podružnic vred. Na poti proti Andreju Brezniku se bo ustavil na tistem velikem dvorišču, tako ali tako mora vprašati, če je Breznik pri njih pustil svoj avtomobil ...

	“Ne boš lačen in žejen,“ je za slovo rekel prikupnemu štirinožcu, odšel čez dvorišče, skozi obokan vhod in do svojega avtomobila, parkiranega pred cerkvijo. Tisti, ki je prej zbežal pred njim, se je moral v Zabregu počutiti kot doma, vedel je, kje lahko parkira, da ne bo vaba za medobčinske redarje in da obenem ne bo oviral dovoza do farovškega dvorišča. Lahko bi zapeljal tudi na samo dvorišče, toda Rihard je imel občutek, da je obokani vhod meja, ki je obiskovalci z avtomobili ne prečkajo, razen morda tistih, ki pridrvijo s polnim plinom vse do vhodnih vrat in že na pragu vpijejo:

	“Gospod župnik, naš oča so zelo slabi, pejte jih djat v zadnje olje!“

	Prepričan je bil, da bo ob tej uri kdo od Modičevih doma, toliko jih je, da vsaj eden zagotovo ni odšel po opravkih. Poleg avtomobila, ki ga je sumil, da je – bil – župnikov, je stalo več vozil, med njimi tudi avto, ki je bil kljub oranžnim odtenkom javne razsvetljave popolnoma črn. Proti njemu je bil obrnjen z zadkom. Pogled se mu je ustavil na registrski tablici. Oznaka: LJ R2 704.

	R2? Oseba, ki je imela ključ župnišča, je trenutno najbrž v hiši, v katero je namenjen! Kdo bi to lahko bil? Oče? Mama? Hčerka študentka? Skoraj prepričan je bil, da sinoči čisto črnega avtomobila pred Modičevo hišo ni bilo. Je na obisku nekdo, ki ima ključ župnišča in slabo vest?

	Pograbil je torbo, hitro stopil do vhodnih vrat in pozvonil. Odprl mu je ministrant Jan in ga pozdravil z dober večer. Rihard mu je vrnil z istim in nato takoj prešel na bistveno:

	“Čigav je tale črni avto?“ je vprašal in s kazalcem pokazal, katerega ima v mislih.

	“Sestrin.“

	“Ninin?“

	“Ne, Hanin.“

	“Koliko sester pa imaš?“

	“Dve.“

	Šele zdaj se je inšpektor spomnil, da mu je oče Janez sinoči omenil hčerko, ki že ima službo. Za vsak primer, če je kaj preslišal ali pozabil, je vprašal: “In enega brata?“

	“Ja.“

	“Najbrž je Hana domov prišla pred kratkim?“

	“Res je, toda ne živi več pri nas, preselila se je v Ljubljano.“

	“Kaj pa tale avto?“ je Rihard zdaj pokazal proti modremu citroenu. “Je župnikov? Ne, je bil župnikov?“

	“Je. Je bil,“ je tudi pametni poba ugotovil, da mora za Breznikov odnos do lastnine uporabljati preteklik.

	“Zakaj mi včeraj ni nihče povedal, da je parkiral pri vas?“

	Jan je skomignil z rameni in mirno dejal:

	“Včeraj je bilo pri nas precej čudno, na župnikov avto ni nihče pomislil.“

	“Je Hana trenutno v dnevni sobi?“

	“Ne, v svoji sobi je.“

	“Kako v svoji sobi? Rekel si, da ne živi več tu.“

	“Večkrat pride domov, njena soba je še vedno takšna, kot je bila.“

	Rihard je razumevajoče prikimal in se za sprostitev vzdušja nasmehnil, zdelo se mu je, da je bil z Janom zaradi hlastanja po odgovorih malce prestrog. Včeraj je poba v zakristiji naletel na prizor iz filmske grozljivke, zdaj pa ga neki policaj masira zaradi avtomobilov in sestre … Da ta Hana, ki je sinoči ni bilo v dnevni sobi, pogosto prihaja na stari dom, pa ni nič nenavadnega, na lastne oči se je prepričal, kako močno so povezani Modičevi v celoto, ki se ji reče družina.

	“Bi, prosim, lahko govoril z njo?“ je zdaj že vljudno vprašal Jana.

	Ta je bil pri trinajstih še premlad, da bi si odraslega drznil vprašati: zakaj?

	Res – zakaj? Rihard je dobro vedel, zakaj bi rad govoril s Hano: pojasniti mu bo morala, zakaj ima ključ župnišča, zakaj je tja prišla po župnikovi smrti, zakaj je zbežala, najbrž pa se bo pojavil še kakšen zakaj, morda tudi katera druga vprašalnica.

	Jan ga je iz veže vodil po stopnicah v prvo nadstropje in po gornji veži do vrat na desni strani. Ne da bi potrkal, jih je odprl in spremljevalcu ponudil pogled na mlado rjavolaso punco lepe polti, z velikimi rjavimi očmi, podobnimi sestrinim očem. Po turško je sedela na postelji, ob zvoku odpiranja vrat je odtrgala pogled z zaslona pametnega telefona in pričakujoče gledala, kdo in kaj je moški, ki jo je prišel motit.

	“Gospod inšpektor bi rad govoril s teboj,“ ji je povedal Jan in se ustrežljivo odstranil. V dekliški sobi sta ostala samo še mlada Hana in kakih deset let starejši, a še vedno ne star Rihard.

	Slednjemu se je zazdelo, da se je prva ob omembi njegovega službenega položaja zdrznila, ampak to se je ljudem ob srečanju z njim pogosto dogajalo. Celo tistim, ki so ga vprašali:

	“Kakšen inšpektor pa ste? Sanitarni?“

	Hana je bila oblečena v temnozelen pulover, vendar je za njenim hrbtom na robu postelje ležalo nekaj sivega. Rihard je napel oči in bil za napenjanje nagrajen, prepoznal je jakno iz debelejšega sivega blaga. Prepričan je bil, da ima tudi kapuco, trenutno pomečkano pod del, ki pokriva trup.

	“Dober večer,“ je mehko pozdravil za začetek, nadaljeval pa bolj ostro.

	“Jaz sem tisti, ki je bil v župnišču, ko ste hoteli vstopiti vanj. Zakaj ste zbežali, ko ste odkrili, da so vrata odklenjena?“ jo je vprašal in jo nepremično gledal.

	Mladenka je prebledela, a na nenavaden način. Njena koža je na čelu, bradi in na dnu lic postala bolj bela, ličnice pa so ostale rdeče, ker so bile namazane z rdečim ličilom. Njena zdrava polt morda le ni tako naravno zdrava ...

	“Mislim, da ste me z nekom zamenjali,“ je tiho rekla.

	Rihardu ni bilo do počasnega prepričevanja in nizanja dejstev, zato je strogo dejal:

	“Ali boste priznali tukaj ali na policiji, sami se odločite, meni je vseeno.“

	Dal ji je dvajset sekund za premislek, nato pa vprašal:

	“Kako ste dobili ključ župnišča?“

	Dekle si je vzelo dodatnih dvajset sekund in odgovorilo:

	“Župnik mi ga je dal, ker sem pogosto pospravljala pri njem.“

	“Mar ne živite zdaj v Ljubljani?“

	“Tako je, toda večkrat pridem domov.“

	“In pospravljate v župnišču, tako kot mama in sestra. Imata tudi onidve ključ?“

	“Nina ga ima, mama pa ne,“ je tako hitro in odločno odgovorila Hana, da je bil Rihard prepričan v resničnost besed.

	“Zadnje čase ne pospravljam več toliko kot nekdaj, premišljevala sem že, da bi ključ vrnila,“ je dodala Hana.

	“Kdaj ste izvedeli, da je župnik mrtev?“

	“Včeraj popoldne sem bila doma, se pravi tukaj.“

	“Zvečer sem bil v vaši dnevni sobi, a vas ni bilo.“

	“Že pred večerom sem odšla, imela sem nujne opravke v Ljubljani.“

	“Zdaj pa mi povejte: zakaj ste hoteli po župnikovi smrti vstopiti v župnišče?“

	“Prišla sem, da bi Mirtu dala hrano in vodo.“

	Pes je torej Mirt. Krasno, vendar tega ne bo povedal svoji mami po imenu Mirta.

	“Kje je župnik hranil pasjo hrano?“ ji je Rihard zastavil testno vprašanje.

	“Pod pomivalnim koritom v kuhinji. Večkrat sem mu rekla, da tja ne sodi, ker se lahko razlije katero od čistil, čisto blizu stojijo.“

	Hana je test uspešno opravila, res je morala biti večkrat v župnišču. Najbrž je danes res prišla poskrbet za … kaj je že … Aha, za Mirta. Kučkin sine, tko ti dade takvo ime? bi najbrž vprašali Hrvatje, Srbi pa enako, le besedico tko bi zaničljivo zamenjali s ko.

	“Zakaj ste zbežali, ko ste ugotovili, da so vrata župnišča odklenjena?“

	“Prestrašila sem se.“

	“Česa?“

	“Česa? Da je tisti, ki je notri, nevaren!“

	“Zakaj bi bil nevaren?“

	“Včeraj so vendar umorili župnika! Lahko bi mu tisti, ki ga je ubil, vzel ključe, počakal en dan in obiskal župnišče. In ne vprašajte me, zakaj, ker ne vem,“ je precej glasno rekla Hana, ki se ji je v obraz vrnila naravna barva.

	Naj punci pove, da morilec župniku ni vzel ključev? Ne, to je zaupen podatek, a vedeti tega ni mogla, zato je njen odgovor smiseln. Zadovoljivo mu je pojasnila motiv za obisk župnišča in tudi motiv za hiter beg. Kaj naj jo še vpraša?

	“Ste vedeli, da je imel gospod Breznik v gornjem predalu nočne omarice fotografijo svoje hčerke?“

	“Jaz … Ne vem…“ je dekle neodločno in nedoločno odgovorilo.

	“Ste jo videli ali ne?“

	“Sem,“ se je odločila.

	“Se je župnik kdaj z vami pogovarjal o njej?“

	“Nikoli.“

	“K vam je občasno prihajal na kosilo, gotovo ste bili tudi vi kdaj poleg?“

	“Seveda.“

	“Je morda takrat omenil, da ima hčerko?“

	“Ne, a saj smo vsi vedeli, da jo ima, to ni bila nobena skrivnost.“

	“So ga ljudje zaradi tega obsojali?“

	“Za vse ljudi ne vem, vem pa, da ga pri nas nismo. Kristjani smo in odpuščanje je pomembna sestavina krščanstva.“

	Hana je malo pomolčala, nato pa rekla: “Obstajajo pa tudi stvari, ki jih ni mogoče odpustiti.“

	Rihard jo je presenečeno pogledal in jo vprašal: “Kaj mislite s tem?“

	Punca se je zazrla vanj in rekla: “Nič konkretnega ne mislim, a pogosto premišljujem o verskih temah, ki vplivajo na naše krščansko življenje.“

	“Berete Sveto pismo?“

	“Berem.“

	“Vam je bolj všeč Stara ali Nova zaveza?“ je vprašal inšpektor, ki o Svetem pismu dosti več od tega, kar je zdaj vprašal, ne bi mogel vprašati. Nekajkrat ga je, ko je bil na obisku pri očetu, vzel v roke in ga prelistal, a je vedno ugotovil, da to ni čtivo zanj.

	“Nova, seveda. Ko sem bila stara šestnajst let, sem bila zaljubljena v Jezusa,“ je odgovorila Hana.

	Rihard se je odločil zamenjati temo, v verske zadeve se ni imel časa poglabljati.

	“Kakšen je bil gospod Breznik kot človek?“

	“Kako to mislite?“ zdaj Hana njega ni razumela.

	“Je bil veseljak, depresivec, jeznoritež, tiha voda, takšne stvari imam v mislih.“

	“Bil je … kaj pa vem … recimo, da je bil tipičen moški.“

	“Ste lahko bolj natančni?“

	“Če si je kaj zapičil v glavo, je moralo biti po njegovem.“

	“Hočete reči, da ni trpel ugovarjanja?“

	“Prav ste povedali, govorilo se je, da se je nekoč sprl celo s škofom.“

	A ga najbrž ni umoril škof, je pomislil Rihard, na glas pa vprašal:

	“Cerkovnik mi je rekel, da je bil odločen človek. Bi se s tem strinjali?“

	“Popolnoma.“

	“Kakšen pa je bil kot duhovnik?“

	“Zelo dober. Nekoč nam je pripovedoval, da si že kot otrok ni želel postati ničesar drugega kot duhovnik, iz mize je naredil oltar in maševal samemu sebi. To se mu je kot odraslemu zelo poznalo, imel je izvrstne maše in pridige, bil je dober svetovalec v spovednici, bil je priljubljen med ljudmi,“ je rekla Hana z nekoliko naveličanim glasom. Rihard je imel občutek, da jo je pogovor začel utrujati, da bi rada že končala. No, saj sta v resnici končala …

	“Hvala, ne bom vas več motil,“ je rekel na postelji sedeči približno-sedemindvajsetletnici, se poslovil, odšel iz sobe in se spustil po stopnicah. A še preden je dosegel pritličje, mu je korak zastal. Nekaj je bilo v Hanini sobi, nekaj pomembnega, nekaj, kar je zaznal in shranil v podzavest. A v zavest mu ta nekaj ni hotel priti, zato je nadaljeval spuščanje po stopnicah in spodaj odšel proti dnevni sobi, kjer so Modičevi sinoči ustvarili pristno družinsko vzdušje, še bolj medsebojno povezani zaradi strašnega dogodka, ki se je zgodil le petdeset metrov proč.

	Vrata so bila priprta, vstopil je in videl, da mama in ata Modic gledata televizijski dnevnik.

	“Dober večer,“ je rekel ata Janez, ko ga je zagledal.

	“Dober večer,“ je odzdravil Rihard, nato je isto rekla še mama in vsi so bili pozdravljeni.

	Še preden je inšpektor utegnil reči kaj novega, se je oglasil gospod Modic:

	“Pravkar sem vas videl na televiziji. Dobro znate odgovarjati novinarjem.“

	“To so izkušnje,“ je bil skromen Rihard, ki ga lastno pojavljanje na televiziji ni več ne zanimalo ne vznemirjalo: da je govoril novinarjem, je bil del njegove službe, da bi se gledal na ekranu, ni bil.

	“Bi kaj popili?“ ga je vprašala gospa Modic. “Sok? Kavo morda?“

	Oboje bi mu prav prišlo. Res je bil vzdržljiv kot delovni konj in je, kadar je zaradi odprtega primera lovil čas, zlahka od jutra do večera shajal brez hrane, a sadne sokove in kavo je rad pil, čemu ne bi sprejel prijazne ponudbe?

	“Kavo in sok bi,“ je rekel s primerno primesjo hvaležnosti. Gostiteljica je vstala in zapustila dnevno sobo. Kmalu se je vrnila in na pisanem pladnju prinesla pomarančni sok v kartonski embalaži, ob njej pa je stal kozarec, ki se je bleščal od čistoče. Rihard je tedaj že sedel ob kavni mizici in se pripravljal na pogovor z gospodom Janezom. Zaradi soka ga je preložil, ponujala se mu je njegova druga najljubša pijača, takoj za brezalkoholnim moštom. Natočil si je kozarec, tekočino popil po majhnih požirkih, ki jih je za trenutek obdržal v ustih, tako kot vinolog stori s cvičkom ali teranom. Trenutek je počakal, nato si je natočil novi kozarec, njegova vsebina je doživela enako usodo kot vsebina prvega. Potem je imel dovolj. Dva dvodecilitrska kozarca sta bila njegova zgornja dnevna meja. Kri ni voda, morda je takšno pitje podedoval po očetu, ki je dnevno popil največ dve merici alkoholne pijače: dve pivi, dva kozarca vina ali dve šilci žgane pijače. Mešal ni nikoli in nekoč je sinu rekel:

	“Če popijem več kot dve pijači, sem pijan, tega pa nočem. Bistven je proces pitja, ne končni učinek.“

	Rihard je sok pil dovolj počasi, da je gospa Modic že prinesla kavo, ko je končal.

	Popil je še to, bila je ravno prav sladka in močna zanj. Zdaj pa na delo, konj po imenu Rihard! A ne Rihard Tretji, ta bi za konja dal kraljestvo ...

	“Nocoj prihajam k vam zaradi župnikovega avtomobila,“ je pojasnil svojo prisotnost.

	“Mi je že Jan povedal,“ je oče Modic razkril svojo seznanjenost z zadevo. “Včeraj nihče ni pomislil nanj, ampak ja: gospod župnik je vedno parkiral pri nas, kadar je imel mašo v Slatju. Kaj se bo zdaj zgodilo z avtomobilom?“

	“Jutri bom odšel po ključ v forenzični laboratorij, izročil ga bom enemu od dveh policistov, ki ju bom poslal sem, da bosta župnikov avtomobil spravila do župnišča. Na dvorišču je dovolj prostora zanj, popoldne sem bil tam. Z njim se bo nato ukvarjal prihodnji župnik. Ne prestrašite se, ko se bo jutri pri vas ustavil policijski avto. Nekaj sem še hotel vprašati … Že vem: so vrata župnikovega avta odklenjena?“

	“So, so, nikoli jih ni zaklenil, verjel je v poštenost svojih faranov.“

	“A ga je morda ravno nekdo izmed teh poštenjakov ubil,“ je menil inšpektor in vprašal:

	“Vam je od včeraj prišlo na misel karkoli iz preteklosti, kar bi nakazovalo, da bi župnik lahko umrl od tuje roke?“

	“Ne, nič, še vedno ne morem verjeti, da se je res zgodilo, kar se je.“

	“Pri njem so našli cigarete. Je kadil?“

	“Pri nas nikoli, sem ga pa videl s cigareto.“

	Rihardu je pred zvedave notranje oči priplavala podoba ilegalne igralnice za poker, polne dima cigaret in cigar. Na veliko ne kadijo le pokeraši v ameriških filmih. Ko je pred leti sodeloval v raciji, ki jo je vodil Dejan Valtl, so naleteli na tako zakajen prostor, da so ga pekle oči.

	“Jan mi je povedal, da ste govorili tudi z našo najstarejšo, Hano,“ je gospod Modic spet dokazal, da družinska obveščevalna služba dobro deluje.

	“Res je, več glav več ve.“

	“Prepričan sem, da vam tudi ona ni povedala ničesar novega.“

	“Morda ne, morda pa vendarle. Vsaka informacija, ki jo dobim, bo nekoč v prihodnosti lahko pomembna.“

	“Niste nič utrujeni, najbrž ste že od jutra na nogah? Mene bi že novinarska konferenca čisto izčrpala.“

	“Ne, nisem utrujen,“ je rekel Rihard, ki si je zapovedal, da bo utrujenost začutil šele po razkritju imena župnikovega morilca. In res je bil v tem trenutku, malo pred osmo zvečer, tako svež, kot bi se pravkar prebudil iz osemurnega sna.

	Rekel je:

	“Nekaj časa se bom še zadržal na vašem dvorišču, preiskal bom župnikov avto. In še enkrat: jutri se ne prestrašite policijskega avtomobila. Lahko noč.“

	Naredil je tisto, kar je rekel, da bo, preiskal je župnikov avto. Najprej je odprl predal pred sopotnikovim sedežem – in bil nagrajen. Nagrada je imela obliko pametnega telefona, ki ga je zaman iskal v župnišču. Breznik je moral res zaupati svojim faranom, da je takšno dragocenost pustil v odklenjenem avtomobilu.

	Telefon danes ni dragocenost zaradi prodajne cene, ki se za običajne modele giblje med 70 in 700 evri, pač pa zaradi podatkov, ki so se med uporabo nakopičili v njegovem elektronskem spominu. A moder človek pomembne telefonske številke zapiše tudi na papir, telefon lahko crkne, lahko ga izgubi ali pa mu ga ukradejo.

	Pritisnil je na gumb za vklop in pričakoval, da bo pametnjakovič zahteval vsaj PIN-kodo, če ne kar geslo. A je gladko prišel vse do osnovne strani operacijskega sistema Android, ki je čakal, da bo kdo krcnil kakšno ikono. Najprej je pogledal v mapo z videoposnetki. Bilo jih je kar nekaj, vsi pa so predstavljali razne svečanosti, ki jih je Breznik vodil kot duhovnik. Telefon je moral izročati v roke priložnostnim snemalcem, na večini posnetkov je bil prisoten tudi on kot središče dogajanja. Enako je veljalo za fotografije. Birme, obhajila, krsti, poroke, procesije … Pričakoval je, da bo naletel tudi na fotografijo njegove hčerke, vendar je ni bilo. Samo cerkvene zadeve. Vprašal se je, kaj ima župnik od tega, da ima v telefonu shranjen, na primer, posnetek poroke Lare in Žana. On, Rihard, že ne bi znova in znova gledal takšnih dolgočasnih jajc, naj jih gledata Lara in Žan, naj podoživljata najboljši ali najslabši, vsekakor pa najpomembnejši dan v svojem življenju. Mogoče pa je Breznik hranil dokaze o svoji pomembnosti zato, da jih bo nekoč pokazal hčerki: vidiš, Natalija, kako vsi gledajo tvojega očija!

	Pornografije ni bilo, ne slikovne ne filmske, ne takšne ne drugačne. Riharda je postalo kar nekoliko sram, ker se je tako zapičil v pedofilijo kot razlog za župnikovo smrt. Seveda niso vsi duhovniki pedofili. Nekateri so res, a so v zelo majhni manjšini. Toda ... kar sama se ponuja možnost, da je Albina ubil nekdanji ministrant, ki ga je zlorabil pred desetimi leti v neki drugi fari. Deček bi odrasel v čustveno pohabljenega mladeniča, ki bi si notranje ravnovesje poskusil povrniti z maščevanjem. Rihard je kot policist dobro vedel, zakaj posiljene ženske posiljevalca dostikrat prijavijo šele leta po dogodku: ker se travma v njih razrašča postopoma, ker kar naprej odkrivajo kaj novega, za kar jih je prikrajšalo dejanje nekega surovega moškega.

	Toda odločen ni isto kot surov. Breznika sta mu dva neodvisna vira označila za odločnega človeka. Hana mu je povedala, da je bil vajen dobiti, kar se mu je zahotelo. Dobil je, na primer, fotografijo hčerke, čeprav ni samoumevno, da takšna podobica pripada očetu, ki je duhovnik. Počasi si je ustvarjal njegov duševni profil, ta je pri umorih vedno pomemben. No, ne vedno. Če nekoga ubijejo zgolj zaradi denarja, ni prav nič važno, kaj je nosil v glavi in srcu, važna je le denarnica – ki je pri mrtvem župniku forenziki niso našli. A s tem se bo ukvarjal kdaj drugič, zdaj je pomemben telefon, tisti njegov del, zaradi katerega se mu še vedno reče telefon in ne računalnik; dohodni klici, odhodni klici, imenik, seznam stikov …

	Po pričakovanju je naletel na mešanico številk in imen. Breznik je imel tako kot večina uporabnikov svoje pogostejše telefonske sogovornike shranjene z imeni – nekatere med njimi res samo z imeni, nekatere pa tudi s priimki – manj pogoste pa so v spominu zastopale kar telefonske številke, z omrežnimi kodami vred. Bil je pri Modičevih, zato je Rihard za pokušino pogledal, kako je z njihovo zastopanostjo v Breznikovem imeniku. Zastopanost je bila več kot stoodstotna, našel je Janeza, Andrejo, Hano, Nino, Jana in Leona Modica, za nameček pa še vnos Modic – hišni. Zakaj imajo ljudje še vedno hišno številko, čeprav imajo vsi pri hiši mobilne, mu je bilo jasno iz lastnega primera: moral je biti dosegljiv vedno, kjerkoli in kadarkoli, fiksna linija je pomenila, da ga bodo šef, tajnica ali drugi sodelavci zanesljivo dobili, kadar je doma.

	Molil je, da Breznik telefonskih klicev ni brisal vsak teden. Po službeni dolžnosti je imel v rokah že veliko telefonov, z njimi so različni uporabniki različno ravnali; nekateri so čutili potrebo, da kar naprej brišejo nakopičene podatke, drugi pa so imeli shranjene prav vse od nakupa napravice naprej, če jih seveda ni brisala kar napravica sama, da bi sprostila spomin.

	Breznik je bil nekje vmes, najstarejši klici so segali v januar.

	In koliko je ura? Toliko, da še ni prepozno za obiske na domu, vsaj za policijske ne, naj se gre obzirnost lepo solit!

	Odločil se je, da bo župnikov telefon zjutraj predal tajnici skupaj z nalogo, da ugotovi, kdo vse je lastnika klical in koga vse je klical on, z imeni in priimki. Tudi Saša, prav tako policistka, je imela dostop do policijskega omrežja, ki za vsako telefonsko številko ve, komu pripada, če je le zanjo sklenjeno naročniško razmerje s katerim od vse manj številčnih telefonskih operaterjev. Zločinci in nasploh ljudje z nečednimi nameni – poleg varčnih Gorenjcev, ki bolj malo telefonirajo – zato uporabljajo SIM-kartice iz paketov brez naročniškega razmerja, račun pa polnijo, ne da bi jim bilo ob nakupu kode za, na primer, deset evrov, treba na bencinskem servisu ali pri blagajni v trgovini predložiti osebni dokument. A marsikateri zlikovec je že spregledal, da se čas nakupa zabeleži; in da so na bencinskih servisih in v bližini blagajn video kamere, upravljavci posnetkov pa te, ker so pomnilni mediji vse večji in vse cenejši, hranijo več kot en dan, več kot en teden in ponekod tudi več kot en mesec. Ponekod celo trajno. Če bi policija rada izsledila, na primer, človeka, ki je na številko 113 sporočil, da je v podjetju Temintem nastavljena bomba, ima za začetek njegovo telefonsko številko – s skrito na 113 namreč ni mogoče uspešno klicati. Poveže se z operaterjem, ki ji pove, kje in kdaj so bile prodane kode za polnjenje računa za zadevno številko. Nato se policija poveže še z upravljavcem videoposnetkov iz trgovine ali bencinskega servisa, mu pove kraje in čase, v zameno pa dobi fotografijo norca, ki je kupil kodo. Organi pregona imajo seveda programsko opremo za prepoznavanje obrazov, v njej pa so shranjene fotografije vseh državljanov Slovenije, ki imajo kakšen osebni dokument. Da policija te baze ne sme uporabljati za primerjavo? Ali kdo ve še kakšen vic?

	Morda tega: bolj prosvetljeni zlikovci kodo kupujejo v kioskih, ker ti nimajo video nadzora.

	V predalu pred sopotnikovim sedežem župnikovega avtomobila so bili razen telefona le še vozniško in prometno dovoljenje ter papirji, ki jih dobiš ob registraciji vozila. Na zadnjem sedežu ni bilo ničesar, tudi na tleh ne, zato je Rihard izstopil, odšel za avto in dvignil pokrov prtljažnika, ki tako kot ostala štiri vrata ni bil zaklenjen. Poleg pribora za prvo pomoč in snežnih verig je bilo notri nekaj revij, predvsem takšnih s težjimi križankami in pa nahrbtnik, kakršnega si običajno oprtajo hribolazci, preden se gredo potit med hojo navkreber. V njem je našel prazno plastično steklenico, vrečko bonbonov, tri energijske ploščice in eno termovko.

	Spet nekaj novega o Brezniku: hodil je v hribe. In reševal križanke. Je bilo sploh kaj posvetnega, česar ni počel? Je bil tudi lovec? So župniki lahko lovci? Lahko. In kako je Rihard to ugotovil? Spomnil se je, da je bil lovec Fran Saleški Finžgar, o tem so se učili v šoli. In zakaj mu je prišel na misel ravno lov? Ker je dopoldne našel lovski nož. So ga zabodli kar z njegovim?

	Skrivnost ene župnikove posvetne aktivnosti bo nocoj morda vendarle razrešil, če mu bo le uspelo govoriti z Andrejem Breznikom. Vtaknil je telefon v torbo, zaprl vrata župnikovega avtomobila, odprl vrata svojega, ki pikolovsko gledano ni bil njegov, pač pa je bil last policije. Udobno se je namestil na mehkem sedežu in se odpeljal.

	Zdaj je bil vendarle že čas, da pokliče ženo in jo povpraša po počutju, navsezadnje je v sedmem mesecu nosečnosti. Prenašala jo je zelo dobro, zaskrbljenim za njeno počutje je govorila, da ni bolna, ampak je samo noseča, še vedno je hodila v službo in bila je polna vedre – včasih pa tudi togotne – energije.

	“Kako si?“ jo je vprašal, ko se je oglasila.

	“Še vedno sem noseča, kaže pa, da bom rodila brez tebe, ker boš ravno nekoga lovil, ko bom jaz potiskala. Si že odkril, kdo je ubil tistega nesrečnega župnika?“

	“Ne še, a s polno paro se ukvarjam s tem, za danes še nisem končal.“

	“Navaden dan v službi torej?“

	“Bolje to, kot da bi ves dan čepel v pisarni. Tako pa zdajle vozim, dobro veš, kako rad sem za volanom, pa še pogovarjam se z žensko, ki jo imam rad.“

	“Tudi jaz te imam rada. Zelo,“ je veselo rekla Jelka. “A me skrbi zate. Si danes kaj jedel?“

	“Sem, zjutraj, pred kratkim pa sem pri prijazni družini dobil sok in kavo.“

	“To je premalo, bolj moraš paziti nase!“

	“Če ne jem, imam več energije, ker je organizem ne porablja za prebavljanje.“

	“Teorija pa taka! Vsaj za kakšno pico si vzemi čas, za vsakim vogalom jo dobiš.“

	“A ne v vsaki vasi. Si kdaj slišala za Slatje?“

	“Ne, dokler mi ti zjutraj nisi povedal zanj. Ali zanje, ne vem, kako je prav.“

	“Tam ni nobene gostilne.“

	“Je pa zato v sosednji vasi!“

	“Najbrž res,“ se je Rihard spomnil, da je v Zabregu od daleč videl napis gostilna. “Prav imaš. Tako kot vedno.“

	“Ne gre za to, kdo ima prav, gre za to, da brez potrebe hodiš lačen po svetu.“

	“Lakota je samo občutek, tako kot vsi drugi, lahko se navadiš nanjo in jo pozdraviš kot staro prijateljico, ko te obišče.“

	“Pustiva filozofijo, raje povej, kdaj prideš domov!“

	“Samo še en pogovor opravim, če bom le dobil tistega, s katerim bi rad govoril. Reciva, da bom prišel domov okrog desetih, morda ob pol enajstih.“

	“Ana te je videla na televiziji, bila je vsa navdušena in ponosna na očija. Tule ob meni je, rada bi govorila s teboj.“

	“Prav, daj mi jo.“

	“Živjo, oči,“ je Rihard nato zaslišal prijeten glasek svoje hčerke, ki je takoj nadaljevala: “Videla sem te na televiziji.“

	“Sem bil videti bolj debel, kot sem v resnici?“

	“Ne, bil si lep in lepo si govoril.“

	“Si razumela, kaj sem povedal?“

	“Samo to vem, da so te vsi spraševali o nekem župniku. Je umrl?“

	“Je, ampak … saj veš, kaj te vsak dan vprašam. Povedati mi moraš, kaj ste se učili v šoli,“ se oči s hčerko ni želel pogovarjati o umorih.

	“Učili smo se o živalih. Ali veš, da obstaja tudi žival, ki se ji reče lenivec?“

	“Vem, vem pa tudi, da jih je več vrst in ena vrsta je tako lena, da si je nadela čisto kratko ime: ai. Leni so tudi njihovi prsti, zrasli so jim samo trije … Neko nalogo imam zate, prav?“

	“Bo težka?“ je zaskrbljeno vprašala Ana.

	“Ne, ne bo, ugotoviti moraš, koliko prstov na roki ima Miki miška.“

	“Saj že vem, pet jih ima.“

	“Narobe. Imaš stripe z Miki miško, samo pogledati moraš, jutri pa mi boš povedala pri zajtrku.“

	“Kako si rekel, da se reče najbolj lenemu lenivcu?“

	“Ai,“ je rekel Rihard, ki je besedo poznal iz križank.

	“To je pa res čudno ime. Kdaj bosta z mami izbrala ime za našega fantka?“

	Jelka je nosila dečka in z možem sta že razložila hčerki, da bo dobila bratca. Skupaj so iskali ime zanj. Rihard je menil, da mora vsebovati črko ž, ker je to danes moderno: Žan, Anže, Andraž, Aljaž, Anžej, Žiga, Ožbej. Pa kratko mora biti, zdaj so v modi Jan, Tim, Nik in tako naprej.

	“Zakaj mu ne bi dali imena kar Ž?“ je pred nedavnim predlagal ženi bolj za šalo kot zares “Kratko je in vsebuje črko Ž. Ž Tisnikar, kako se sliši?“

	“Žalostno,“ je rekla Jelka, ki je navijala za brezčasna in internacionalna imena, kot so Luka, Andrej, Jure, Jakob, Miha ... ali v angleščini Luke, Andrew, George, Jacob, Mike ...

	Ana pa je imela za bodočega bratca izbrano le eno ime: Miki. Navezala se je na tega uhatega Disneyjevega junaka, nestrpno je čakala, da izide novi strip z njim v glavni vlogi. Ko je očka Rihard v antikvariatu iztaknil osem izvodov Mikijevega zabavnika iz davnine in ji jih prinesel, je bila tako vesela, da je nekaj časa samo tekala po stanovanju in vpila: “Mikiii!“ Rihard je raje videl, da bere stripe, kot pa da bulji v kakšen zaslon. Njen ded, Rihardov oče Pavel, ki na obiske ni hodil praznih rok, ji je nekoč prinesel pametni telefon. Vendar sta Jelka in Rihard preprečila, da bi ga ji izročil, menila sta, da je prezgodaj. Shranila sta ga na varno, kjer bo čakal na trenutek, ko ga bo Ana, da ne bo tehnološka izobčenka, morala začeti uporabljati.

	Rihard je končal pogovor s hčerko z nasvetom, naj gre takoj v posteljo in zaspi, videla se bosta jutri. Posvetil se je vožnji, ki mu je bila res v veselje, a ne hitra, prehitra pa še manj, povsem zadovoljen je bil s hitrostjo znotraj cestnoprometnih predpisov. Po dobre pol ure je iz Slatja prispel v Šentvid pri Ljubljani, ki je bil nekdaj Št. Vid nad Ljubljano. Pika na zaslonu navigacijske naprave ga je pripeljala čisto do hiše, do katere je želel priti. Natančneje: pripeljala ga je do hiše in pol. Videti je bila kot mini grad, s stolpiči na dveh vogalih, bila je velika, visoka, lepa in bela, z rdečerjavimi strešniki. Rihard se takšne bajte ne bi branil, vendar bi moral njegov oče za približno enako razkošno nepremičnino na tako elitni lokaciji najbrž izpljuniti cel milijonček.

	Prej je v bazi lastnikov vozil videl, da ima Andrej Breznik tri avtomobile. Na dvorišču, velikem, a vendarle manjšem od dvorišča Modičevih, je stal samo eden, toda bil je v slogu hiše, velik in razkošen, masiven črn terenec, v katerega ne bi bilo pametno trčiti niti s tankom. Inšpektor je parkiral poleg njega in izstopil. Kraj je izžareval duh po bogastvu, uspehu, malo pa tudi po bahavosti. Naj ljudje vidijo, kako dobro nam gre! Zakaj jim gre tako dobro, se je Rihardu zaradi podatkov o bratih Breznik, napaberkovanih sinoči, nekaj dozdevalo. Še nekaj pa bo izvedel nocoj, če je le Andrej doma.

	Na zvonjenje hišnega zvonca se je odzvala kakih trinajst let stara deklica s fantovsko frizuro. Odprla je vrata, odprla pa je tudi usta, ko je na pragu zagledala moškega s torbo. Morda je pričakovala koga drugega.

	“Dober večer,“ je pozdravil in nadaljeval: “Andreja Breznika iščem. Je doma?“

	“Je,“ je prikimala punca. “Naj ga pokličem?“

	“Prosim,“ je bil Rihard vljuden tudi do otrok.

	Kratkolaska je odšla v notranjost hiše in čez pol minute se je med vrati pojavil še precej bolj kot hčerka na kratko ostrižen krepak moški z bikovskim vratom in srepim pogledom. Deloval je kot poklicni varnostnik, s katerim ni dobro češenj zobati niti v aprilu.

	Še preden se je Rihardu uspelo predstaviti, ga je krepki mož vprašal:

	“Ste s policije?“

	“Tako je, kriminalistični inšpektor Rihard Tisnikar.“

	“Spraševal sem se že, kdaj boste prišli.“

	Da Andrej Breznik že ve za bratovo smrt, je Rihard izvedel iz obdukcijskega poročila, v katerem je bilo omenjeno, da so ga poklicali na prepoznavanje kot najbližjega sorodnika; kako so ugotovili, kdo je to, ni pisalo. Policija se doslej z njim res nenavadno dolgo ni pogovorila, ni imela časa, inšpektor je bil po fizikalnih zakonih, razen kvantnih, istočasno lahko samo na enem mestu, mest pa toliko ...

	“Moje sožalje ob izgubi brata,“ je rekel Andreju, roke pa mu ni stisnil, ker osebno nista bila povezana.

	“Hvala.“

	Breznikov glas je bil miren, celo kanec prijaznosti je Rihard zaznal v njem in tega je bil vesel. Ob prvem pogledu nanj se je bal v najboljšem primeru nesramnega, v najslabšem pa agresivnega odziva.

	“Umrl je nasilne smrti, zato preiskujemo vse okoliščine, ki bi bile lahko povezane z njo. Naleteli smo tudi na podatek, da sta z bratom igrala poker drug proti drugemu z vzdevkom Angel in Baron in da vam je bil dolžan veliko denarja. Je to res?“

	“Nič več.“

	“Vem, da vam zdaj, ko je mrtev, ničesar več ne dolguje ...“

	“Ne,“ ga je prekinil Andrej in odkimal s svojo kratko nasajeno glavo, “nisem mislil tega, mislil sem, da mi tudi pred smrtjo ni bil nič več dolžan.“

	“Vam je dolg poplačal?“

	“Lahko bi se temu tako reklo.“

	“Ste lahko bolj natančni?“ mu je inšpektor zastavil vprašanje, ki ga je pogosto zastavil izpraševancem.

	“Najbrž vas zanima, če bom priznal, da sva res igrala za denar?“

	“Priznam, to me zelo zanima.“

	“Jaz pa priznam, da sva igrala za denar tako kot nekateri igrajo za vžigalice. Gotovo poznate Marxov izrek, da je denar merilo vrednosti. V najinem primeru je bil merilo vrednosti, ki sta nama jo kot dediščino zapustila starša. Natančneje: merilo vrednosti, ki sta jo kot dediščino zapustila samo mlajšemu sinu.“

	Rihard ga je presenečeno pogledal. Mož, s katerim se je pogovarjal na pragu njegove razkošne hiše, ni deloval kot nekdo, ki bi navajal izjave filozofov; deloval je kot nekdo, ki bi filozofa mahnil na gobec.

	“Da je vaš brat podedoval večje premoženje, sem že slišal, nisem pa slišal, za kakšno premoženje gre, niti nisem slišal, da vi niste dobili ničesar.“

	“Vidim, da hitro razumete,“ je Rihard dobil pohvalo. “Res je, jaz nisem dobil ničesar.“

	“In zakaj ne?“

	“Ker sem bil za očka in mamico ničvredna baraba.“

	“Ker ste bili v zaporu?“

	“Tudi zato, ker sem bil v zaporu. Pri šestnajstih sem ukradel avto, ker mi foter ni pustil voziti svojega. Eno uro sem divjal naokrog in se zaletel v drevo. Pri dvajsetih so me zaprli zaradi kraje. In veste, koga sem okradel? Lastnega fotra, vzel sem mu toliko, kot bi bilo danes … kaj jaz vem … morda dvesto evrov. Prijavil me je policiji, lastnega sina, si predstavljate?“

	“Težko,“ je rekel Rihard malo zato, da je nekaj rekel, malo pa zato, ker si sebe v resnici ni predstavljal ne v vlogi sina, ki krade očetu, ne v vlogi očeta, ki ga je okradel sin.

	“Poker sva z Binetom igrala že kot otroka,“ je nadaljeval edini preživeli od bratov Breznik. “Včasih je bil boljši eden, včasih drugi. In ne on ne jaz nisva nehala igrati, ko sva odrasla, pravzaprav sva tedaj zares šele začela. Šla sva vsak svojo pot, svojo življenjsko zgodbo vam bom prihranil, bratovo poznate, od nekdaj si je želel postati duhovnik in je ob pomoči trme tudi postal. “

	“In potem sta se spet srečala v ilegalni igralnici,“ je že vedel inšpektor.

	“In potem sva se spet srečala v igralnici, legalni ali ne, to ni pomembno, pomembno je le, da je zagotavljala, da bo poraženec zmagovalcu res poplačal tisto, kar je izgubil. Ponudila se mi je priložnost, da pridem do svoje polovice dediščine.“

	“Samo polovice?“

	“Samo polovice, toliko, kot mi pripada. Res je, da sem priigral vse in še več, zato so se tudi razširile govorice, da mi je Angel, kot so mu pravili, dolžan.“

	“Vam pa so pravili Baron, je tako?“

	“Bi imelo smisel zanikati?“ se je zdaj prvič med pogovorom nasmehnil Baron, sicer je bil zelo resen, tako kot se za žalujočega spodobi.

	“Pa bi mi lahko zaupali, za kakšne zneske je šlo?“

	“Ne, raje ne. Kot sem vam rekel, denar je le merilo vrednosti. Lahko pa vam povem, da je bil najin foter obrtnik, kot se je reklo včasih, imel je kovinoplastiko. Šlo mu je zelo dobro oziroma: bil je veliko vreden v očeh drugih ljudi.“

	“Najbrž mu je šlo dovolj dobro, da ne bi propadel, če bi mu sin ukradel dvesto evrov?“ se je Rihard odločil biti nekoliko provokativen. A mu sogovornik tega ni vzel za zlo, mirno je rekel:

	“Moj brat ni podedoval samo denarja, podedoval je celotno podjetje, s stavbami, stroji in delavci vred. No, z delavci morda ne, ljudje k sreči še nismo lastnina, ampak najbrž vam je jasno, kaj imam v mislih.“

	“Popolnoma jasno,“ je prikimal inšpektor.

	“Ste kdaj igrali poker?“ je Andrej vprašal po krajšem obdobju tišine.

	“Ne.“

	“Potem ne veste, kakšna mrzlica te zajame, ko pregleduješ svoje karte in ugibaš, kakšne ima nasprotnik. Podobno je kot s seksom, marsikdo ne zna nehati, čeprav bi moral. Bine je bil takšen, ko je igral z menoj. Predolgo se je gnal za zmago, ki pa je ni bilo.“

	“Kdaj je bilo to?“

	“Pred dvema, tremi meseci.“

	“Ste mu vse pobrali?“

	“Kot sem rekel: vse in še več. Štirinajst dni sem ga pustil, da se je pekel na ražnju, nato sem ga obiskal v Zabregu in predlagal, da urediva po bratsko. Ne, pravzaprav ne po bratsko,“ se je spet nasmehnil mož s plemiškim vzdevkom, “ampak pol – pol. Obstajajo notarski dokumenti, za vse, kar sem vam pravkar povedal, imam dokaze, toda po vašem obrazu sklepam, da mi verjamete.“

	“Kot igralec pokra bi s svojim obrazom najbrž pogorel na celi črti,“ se je zdaj nasmehnil Rihard, vesel, da mu je človek s tako neobetavnim obrazom, kot ga je ob srečanju z njim pokazal Andrej, na tako preprost način pojasnil stvari, ki so potrebovale pojasnilo.

	“Obral bi vas kot hruško,“ se je strinjal Baron.

	“Preiskujem vse možne motive za umor vašega brata,“ je resno nadaljeval inšpektor. “Ali morda veste, če mu je kdo grozil, mu morda že kdaj stregel po življenju?“

	“Vse od jutra, ko so me poklicali iz mrtvašnice, premišljujem samo o tem, a ne najdem odgovora. Pravzaprav ga, vedno istega. Kot sem vam prej povedal, Bine ni znal nehati, čeprav bi bilo to potrebno. Najbrž se vam sliši preveč pokeraško. Če rečem, da je poker življenje v malem, pa se vam bo slišalo kot filozofija v malem.“

	“Mislim, da vem, kam merite. Doslej sem že odkril, da se je vaš brat ukvarjal z več stvarmi, kot je to običajno za duhovnika. Da je imel hčerko, najbrž veste.“

	“Vem, pokazal mi je njeno sliko, v živo pa je nikoli nisem videl. Najbrž sploh ne ve, da ima strica po očetovi strani.“

	“Domnevam, da tudi o njeni mami in očimu ne veste prav veliko.“

	“Ne. Bi moral? Sumite njiju?“

	Rihard mu ni bil pripravljen zaupati, kaj je pomislil o Martini Mubi in njenem plačaj-ali-crkni odnosu do alimentacije.

	“Jaz med preiskavo sumim vsakogar, na kogar naletim in nima trdnega alibija.“

	“Tudi mene?“

	“Seveda, tudi vas. Imate alibi za včeraj za čas med osemnajst in trideset ter osemnajst in petinštirideset minut?“

	“Imam,“ je prikimal Andrej. “Zdravnik v mrtvašnici mi je povedal, kdaj je Bine umrl. Premišljeval sem, kaj sem počel takrat, a ne zaradi alibija, skušal sem se spomniti, če sem kaj začutil.“

	“To se menda dogaja, ko umre eden od enojajčnih dvojčkov,“ je menil inšpektor.

	“Na to mislim, točno! Midva nisva bila dvojčka, bil je pet let mlajši od mene. Ko se je rodil, sem bil jezen nanj, češ, kaj te je bilo treba, počasi pa sem se navezal nanj, najbrž bolj kot on name.“

	“Govorili ste o alibiju,“ ga je inšpektor usmeril nekoliko nazaj.

	“Ja, imam ga. Ko je umrl, sem kosil travo. To lahko potrdi žena, to lahko potrdijo otroci, to lahko potrdi sosed, ki ima, če kaj dela, ob sebi prenosni radio in sem mu ga za nekaj časa preglasil. Naj pokličem koga izmed njih, da bo potrdil moje besede?“

	“Prosim, če pokličete hčerko, tisto, ki je odprla vrata.“

	Andrej Breznik se je s praga umaknil nekaj korakov v notranjost hiše in zavpil:

	“Pia! Pridi sem!“

	Pia na ušesih ni mogla imeti slušalk, kar pri njeni generaciji v prostem času ni prav pogosto, očeta je, kjerkoli je že bila, slišala in se pojavila na pragu.

	“Kaj je?“ je naveličano vprašala.

	Andrej ji je začel razlagati, kaj hoče od nje, a ga je inšpektor prekinil z besedami:

	“Se bom jaz pogovoril z njo!“

	Nato je pogledal Pio in jo vprašal:

	“Ob kateri uri je tvoj oči včeraj kosil travo?“

	“Za ob pol šestih vem, da jo je.“

	“Si prepričana, da ravno ob pol šestih?“ Tolikšna natančnost je sumljivo zaudarjala po naučenem alibiju.

	“Sosed je nekaj delal pred hišo in je imel tako kot vedno prižgan radio. Slišala sem, kako je vpil očiju, naj si malce odpočije, da bo slišal poročila ob pol šestih.“

	“Pa je?“

	“Kaj?“

	“Oči ugasnil kosilnico?“

	“Je, pravi, da se moramo s sosedi dobro razumeti. Skupaj sta poslušala poročila in se nekaj pogovarjala, nato pa sta oba delala naprej.“

	“In kje si bila takrat ti? V svoji sobi?“

	“Ne, pomagala sem očiju, praznila sem košaro, ko je bila polna.“

	“Lepo, da pomagaš pri delu. Pomagala si tudi meni, hvala ti.“

	Deklici je naveličanost izginila z obraza, postalo ji je nerodno na prijeten način. Obrnila se je in se vrnila v hišo, da ji bo nerodno nekje na samem.

	Rihardu so že večkrat postregli z lažnimi alibiji, zato je poznal temeljno pravilo, ki velja zanje: preveri jih! Na drugem koncu pa je veljalo nasprotno pravilo: nehaj jih preverjati! Andrej Breznik bi, če bi se mu to zdelo pomembno, lahko prepričal, naj laže zanj ne le hčerko, temveč tudi soseda, deloval je kot človek, ki mu prošnje zlepa ne zavrneš. Ob tej uri, pred to hišo, ob nekaj pomembnih novih podatkih se je odločil, da se bo zadovoljil s Pijinim pojasnilom o očetovi košnji ob določeni uri, če pa se bo v prihodnjih dneh izkazalo, da je oče glede česarkoli lagal, bo pod drobnogled vzel sleherno besedo, ki jo bo kdorkoli izrekel v njegovo dobrobit.

	“Še kaj?“ ga je vprašal Andrej, ko sta ostala sama.

	“Samo še neka malenkost. Vaš oče je umrl pred dvanajstimi leti, je tako?“

	“Nekaj takšnega.“

	“Če sem vas prav razumel, z njim niste bili v najboljših odnosih.“

	“Prav ste me razumeli.“

	“Mama pa je umrla za njim?“

	“Zakaj je to pomembno?“

	“Zame ne, a lahko bi bilo za vas. Komu je oče po smrti zapustil premoženje?“

	“Mami.“

	“Ste bili tudi z njo v slabih odnosih?“

	“Bila je pod fotrovim vplivom!“ je glasno rekel Breznik.

	“Tudi po njegovi smrti?“

	“Tudi.“

	“Iz oporoke vas je torej izključila mama, in ne oče?“

	“Tako je.“

	“Ste bili tudi zanjo baraba?“

	“Bi mi radi rekli, da se tisto, kar sem vam povedal, ne ujema? Pa še kako se ujema! Mama je bila prava tercialka, sin duhovnik ji je bil vse, oni drugi pa nič!“

	Andrej se je ob teh besedah pošteno razvnel. Rihard je začutil, da je dregnil v njegovo občutljivo točko, ki pa z bratovo smrtjo najbrž nima zveze. Spravljivo je dejal:

	“Oprostite, če sem se spustil preveč na osebno področje. Zaradi svojega poklica sem se naučil zaznati neskladje v pripovedovanju sogovornikov in pri vašem mi nekaj ni šlo skupaj. Zdaj mi je vse jasno, rad bi vam še enkrat izrazil sožalje za brata.“

	“Za tistega, ki ga je ubil, bo bolje, da ga vi najdete pred menoj!“ je pred inšpektorjem spet vzniknila nevarna plat Breznikove osebnosti.

	“Pustite policiji, da opravi svoje delo in nikar ne poskušajte s kakšnimi solo akcijami! Če koga sumite, imate zdajle priložnost, da mi to poveste.“

	“Ne, nikogar konkretno ne sumim, preveč poredko sva se videvala, da bi poznal podrobnosti iz njegovega življenja znotraj in zunaj cerkve.“

	Morda je Andrej rekel tudi Cerkve, z velikim C, toda kako to vedeti …

	“Hvala za vas čas in za odkritost. Lahko noč,“ Rihard ni videl razloga, da se ne bi prijazno poslovil od moža, ki je, v to je bil prepričan, imel kar nekaj skrivnosti, denimo, kako je prišel do premoženja, ki mu omogoča življenje v ne ravno skromni bajti, polovico bratove dediščine je priigral šele pred nekaj meseci. A navsezadnje ni politik, ki bi moral protikorupcijski korupciji razlagati podrobnosti o obiskih fortune, ki je za nekatere dobra botra, za druge pa stara kurba, ki z barskega stolčka vstane skupaj z njim.

	Med vožnjo proti domu je premišljeval o povsem zakonitih obiskih – zagotovo dobre botre in ne kurbe – fortune pri svojem očetu Pavlu Cirku; kaj obiskih, ona se je na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja in tisočletja kar utaborila pri njem in je zdaj še njega, Riharda, vabila na svoja nedrja. Morda bo Jelka iz porodnišnice odšla ne v stanovanje, pač pa v hišo, za katero bo kupnino v celoti poravnal dobri očka.

	Njegova finančna pot navzgor se je začela januarja 1992. V Delu je bral prispevke mladega borznega analitika Matjaža Gantarja, ki je varčevalcem odsvetoval tlačenje denarja v nogavice in pod vzmetnice, priporočal pa je vlaganje v delnice in obveznice. Pojavili so se prvi vzajemni skladi, ki so denar vlagali v različna podjetja, da bi zmanjšali tveganje za vlagateljev denar: eno crkne, drugo prosperira. Očka Pavel je bil tedaj tridesetletni samski moški brez najmanjše želje, da bi si na pleča naprtil ženo z vsem, kar sodi zraven, s stalnim pomanjkanjem denarja vred. Zase ga je imel dovolj. Res je plačeval preživnino za takrat devetletnega Riharda, a je živel v lastnem stanovanju in bil obremenjen z le nekaj vsakomesečnimi položnicami. Zaslužil je dobro, bil je policist z brezmadežno preteklostjo in obetavno prihodnostjo. Tolarji so mu ostajali in upošteval je nasvet vrstnika Matjaža Gantarja ter začel vlagati v vzajemne sklade. Ne vseh prihrankov, nekaj jih je vezal tudi v banki, obresti so bile tedaj visoke, do šestnajst odstotkov letno. Da, šestnajst, in ne nič celih šestnajst. Ni ostal pri enem skladu, naložbe je razpršil po vsem svetu, Evropi, Japonski, Braziliji, Turčiji, Ameriki, Južni Afriki, Kitajski … V vsak sklad je vedno vplačal enak znesek, 25.000 tolarjev. Ko je vrednost točke določenega vzajemca narasla za deset odstotkov, je vanj spet vložil petindvajset jurjev.

	Takšno investiranje je bilo v popolnem nasprotju z borznim načelom, da prodajaš, ko tečaji rastejo, in kupuješ, ko padajo. Toda njemu se je lepo izšlo, vlagati je začel na začetku obdobja debelih krav, ki se je končalo na začetku leta 2008. Tedaj je bil že tudi v Sloveniji kot plačilno sredstvo v veljavi evro, namesto 25.000 tolarjev je Pavel vlagal po sto evrov, približno enako. Ko so tečaji zaradi finančne krize začeli padati, pač ni več kupoval, zvest zacementiranemu načelu o desetodstotni rasti. Vrednost točke nekaterih vzajemnih skladov je padla tudi za sedemdeset odstotkov, toda … Toda vrednost točke najuspešnejšega sklada je od začetka leta '92 do začetka leta '08 zrasla za osemdesetkrat. Ne za osemdeset odstotkov, za osemdesetkrat! Njegov prvi vložek v višini sto evrov je narasel na približno osem tisoč evrov. En sam vložek! Sledilo pa je še mnogo vložkov. In še trinajst vzajemnih skladov, vsem je vrednost od začetka vlaganja dovolj narasla, da je imel srečni očka tudi na vrhuncu finančne krize še vedno lep kup denarja.

	Ves čas je vedel, da igra neke vrste igre na srečo, toda to ga je le še bolj podžigalo. V nasprotju s sinom, ki mu je bilo redko dolgčas, se je on redno in obilno dolgočasil. Bližnje srečanje s smrtjo na začetku leta mu je po žilah pognalo svežo kri in sveže občutenje lepot vsakdanjega sveta, toda tako kot vse podobne izkušnje se je tudi njegova sčasoma izpela. Čez dva meseca se je spet pogosto zalotil, da ne ve, kaj bi počel. Da je odprl zasebno detektivsko agencijo, po Rihardovem mnenju ni bila najboljša zamisel, stranke so le redko potrkale na vrata njegove pisarne, ki jo je uredil kar v svoji dnevni sobi, podobno kot župnik Albin Breznik ali kdo izmed njegovih predhodnikov v zabreškem župnišču. Med čakanjem na stranke se je seveda dolgočasil, a je trmasto vztrajal pri dejavnosti, ki naj bi mu popestrila upokojensko življenje. Njegovi hobiji: gledanje starih filmov, branje starih časopisov in gospodinjska dela; ta ne stara, ker jih je opravljal sproti.

	Neke vrste hobi pa mu je postalo tudi vlaganje denarja. Po lastnih besedah je sedel na denarju kot kura na jajcih. Pestro dogajanje na slovenskem in svetovnem borznem trgu je bilo kot nalašč zanj, zdolgočasenega samca. Tečaji delnic so vztrajno rasli, tudi padci so bili, vendar malenkostni in kratkotrajni. Sproti je računal, kakšno premoženje ima, in ko je postalo znatno, ga je zajela mrzlica, podobna mrzlici, ki zajame kvartopirce, ko so na mizi resni zneski. V Excelu je naredil tabelo, v prvi stolpec je vpisal ime vzajemnega sklada, v drugi stolpec je vnesel vrednost njegove točke ob zadnjem nakupu, v tretjem stolpcu je to vrednost povečal za deset odstotkov. Tečajnico je dnevno spremljal najprej v časopisu, kasneje pa na spletu. Ko je točka zrasla za deset odstotkov, je kupil za 25.000 tolarjev – kasneje za 100 evrov – točk in v prvi stolpec vnesel novo vrednost, s tem pa se je za deset odstotkov povečalo tudi število v tretjem stolpcu. V četrti stolpec je vnašal trenutno število točk, ki jih je posedoval pri skladu iz prvega stolpca. V petem stolpcu je bilo tisto bistveno, denar kot zmnožek vrednosti v drugem in četrtem stolpcu. Vrstic je bilo štirinajst, ker je vlagal v štirinajst skladov. Sledila je vrstica presledka, v šestnajsti pa je pisalo SKUPAJ. Suma sumarum je bila v petem stolpcu te vrstice, denar, ki bi ga Pavel Cirk dobil, če bi prodal vse točke vseh skladov. Do kakšnega zneska je prišel, sinu ni zaupal, a je ta sklepal, da gre za sedemmestno število. V evrih, ne v tolarjih. Potem je prišla finančna kriza, Pavel je žalostno gledal dolgočasne tečajnice, vrednost točke je v enem samem dnevu padla tudi za sedem odstotkov. Njegovo premoženje se je na vrhuncu krize skrčilo za okrog šestdeset odstotkov. A ni naredil napake in prodajal, ko je padalo, potrpežljivo kot ribič na ribo je čakal na čas, ko bo spet lahko kupoval in poživil pusto igro. Kdor čaka, dočaka, pravi pregovor in tudi on je. Trenutno je imel po Rihardovi oceni spet več kot milijon evrov v vzajemnih skladih, poleg tega pa je imel še denar v banki. Vanjo ga je največ vložil v letih, ko se tečaji niso hoteli povzpeti za deset odstotkov od zadnjega nakupa.

	Z zamislijo o hiši je prišel na plan on, oče Pavel, ki je redno obiskoval sina, snaho in vnukinjo. Med pogovori je zaznal, da Jelka pogreša vrt, dvorišče, trato, drevesa, skratka stvari, ki jih ponavadi nimaš, če živiš v stanovanjskem bloku. Potem je drugič zanosila, ona z otrokom, njen tast pa je zanosil z idejo, da bi se vsi skupaj preselili v hišo kje na obrobju Ljubljane. On bi imel en prostor za detektivsko agencijo in dnevno sobo, drugega pa za spanje, ostalo bi več kot dovolj sob za ostale člane družine. Rihard najprej ni bil navdušen, navadil se je živeti v trisobnem stanovanju, ki ga je Jelki prepustila njena mama Marija, ko se je preselila v enosobno. Skrbela ga je tudi selitev, razstavljanje in ponovno sestavljanje pohištva, prenašanje tisoč in ene stvari od točke A do točke B. A mu je oče rekel, da bo kupil bodisi popolnoma opremljeno hišo bodisi bo prazno pustil napolniti strokovnjaku za notranjo dekoracijo. Za nadomestitev na točki A puščene kuhalnice pa se bo tudi našel kakšen evro ...

	Otrok v Jelkinem trebuhu se je lepo razvijal, zamisel o hiši pa tudi. Četrta stranka v postopku, osemletna Ana, je bila za takoj, ko je izvedela, da bo lahko imela lastno gugalnico. Dedek Pavel je pozabil na dolgčas, zagnal se je v iskanje hiš in nekaj potencialnih že odkril. Približeval se je čas, ko si bodo skupaj ogledali kandidate za nov dom. A ne v naslednjih dneh, Rihard bo v naslednjih dneh zaposlen od jutra do večera. Ne bo imel časa za nič zasebnega, še časa za izbiranje sinovega imena si ne bo mogel utrgati.

	Tedaj se mu je, navitemu od celodnevnega ostrega razmišljanja, posvetilo, kako naj mu bo ime, da bodo vsi zadovoljni.

	“Mik,“ je rekel takoj, ko je ob prihodu domov poljubil Jelko.

	“Kakšen mik?“ se je začudila žena.

	“Mik, ime za tega tu notri,“ jo je pobožal po napetem trebuhu, iz katerega je kot kakšen zamašek štrlel popek.

	“Mik?“ se je zamislila nosečnica. “Kako pa ti je ta padel na pamet?“

	“Kratko je in zato sodobno, pa tudi redko in mednarodno. Ana bi bila zadovoljna, ker je skoraj takšno kot Miki, lahko bi ga tako klicala, dokler bo majhen.“

	“Ne poznam nikogar, ki mu je ime Mik,“ je rekla Jelka.

	“Jaz pa vem za enega, Mik Masnec je nekaj časa pel pri Pop Designu. Pa Mick Jagger, na primer.“

	“Bi se pisalo s ck na koncu?“

	“Ne, samo s k.“

	“Bom premislila. Zdaj pa pojdi jest, večerja je pripravljena. Točen si, prišel si ob desetih, tako kot si mi napovedal po telefonu.“

	Rihard jo je ubogal, odšel je v kuhinjo in se najedel za ves dan. Bral je, da večerja ne sme biti obilna, ker poln želodec moti spanec. A on je pošteno nažrt tudi pošteno spal.

	Tudi to noč.





	ČETRTEK DOPOLDNE

	Pri zajtrku je Rihard Ano vprašal: “Bi ti bilo všeč, če bi bilo tvojemu bratcu ime Mik?“

	“Mik?“ se je zmedeno zazrla vanj s svojimi velikimi otroškimi očmi v barvi cveta spominčice.

	“Lahko bi ga klicala Miki, dokler bo majhen. Veš, Mik je takšen bolj velik Miki.“

	“Mikiii!“ je začela – ne prvič – vpiti in – tudi ne prvič – tekati po stanovanju, iz enega prostora v drugega. Kdo pravi, da otroci začno hoditi pri enem letu, lastni otroci všteti ...

	“Kaže, da ji je ime všeč,“ je mirno rekel Rihard in pogledal Jelko.

	“Kaže pa tudi, da bo spet po tvoje,“ je prav tako mirno rekla Jelka in na kruh namazala marmelado.

	“Se še spomniš, kako se imenuje najbolj len lenivec?“ je oče vprašal hčerko, ko je spet sedela za mizo.

	“Ai,“ je vedela povedati.

	“Kar zapomni si, prav ti bo prišlo pri reševanju križank.“

	Ana je že pokazala željo po izpolnjevanju kvadratkov v največjih križankah, tako kot je videla to početi odrasle, vendar še ni dojela pravila, da moraš vpisati besedo, ki jo zahteva opis. Če je pisalo, na primer, travniška zdravilna rastlina in so bili na voljo štirje prazni kvadratki, je namesto rman napisala, na primer, teta. Važno, da gre noter! Toda vedela je že, da mora za geslo igralec Pacino vpisati Al, torej je bila na pravi poti. Še nekaj let in bo s pomočjo Googla rešila vsako križanko, tako kot oči.

	Ko je Jelka pojedla, je pogledala moža in rekla:

	“Ja.“

	“Kaj ja?“

	“Ja, strinjam se, da naj bo najinemu sinu ime Mik. Beseda je dolga toliko kot Ana, tako da ne bo nevoščljivosti. Bolj v glavi ponavljam Mik, Mik, Mik …, bolj mi je všeč, zdi se mi že, kot da ne bi mogel biti nič drugega.“

	“Čeprav bo spet po moje?“

	“Ne, ne bo le po tvoje, po naše bo. Moram ti čestitati, da si se ob vsem delu, ki ga imaš zaradi umora župnika, imel čas ukvarjati še z imenom za svojega prvega potomca moškega spola. Ogledi hiš pa bodo morali počakati, je tako?“

	“Žal res,“ je zavzdihnil Rihard, ki mu je ime izbrala njegova mama z ne ravno pogostim imenom Mirta, vsekakor pa pogostejšim, kot je moška oblika Mirt. Ko se je rodil, je bil njegov oče Pavel pri vojakih v Nišu, do vrnitve domov sploh ni vedel, da ima sina. Ko je – pri dvajsetih – izvedel zanj in za njegovo ime, je rekel: “Če je že Rihard, naj Rihard ostane, ne boste zaradi mene spreminjali rojstnega lista.“

	Ko so ga vprašali, kako bi mu on dal ime, je rekel:

	“Peter. Saj veste: Peter in Pavel.“

	Da, Pavel Cirk je bil že pri dvajsetih cerkvenjak in bo to ostal, dokler ga neki župnik ne bo pomazilil z zadnjim oljem.

	Med vožnjo proti delovnemu mestu so Rihardove misli z domačih zadev preskočile na službene. V glavi je naredil obnovo včerajšnjega dne in nato namesto proti sedežu policije raje zavil proti forenzičnemu laboratoriju. Spet je potreboval forenzičarko s poskočnim priimkom in spet je potreboval Breznikove ključe, tokrat avtomobilske. Natančneje: en sam ključ. Maja Skok mu ga je, ker ni bilo na njem nič pomembnega zanjo in za njene kolege, izročila brez oklevanja in brez pripombe, naj z njim dela – dobesedno – v rokavicah. Med hojo iz njene pisarne proti parkirišču je poklical predstojnika oddelka uniformirane policije in ga prosil, naj mu pošlje dva prosta policista, ki jima bo na voljo avtomobil, zanju ima za dobro uro dela. Filip mu ju je obljubil in res sta ga v tajništvu že čakala mlada fanta, ki pa vendar nista bila novinca, tako da ju je poznal po imenu. Uniformirane policiste je pogosto potreboval in zdelo se mu je prav in spoštljivo, da si zapomni, kako je kateremu ime. Današnja dva sta bila Tadej in Samo. Pozorno sta poslušala, ko jima je razlagal, kakšna je njuna naloga: njuna naloga je izpolniti obljubo, ki jo je sinoči dal Janezu Modicu, se pravi prepeljati župnikov avto na dvorišče župnišča. Tisti, ki ga bo pripeljal tja, se bo nato presedel v policijski avtomobil, s katerim se bo kolega za njim pripeljal iz Slatja v Zabreg.

	“Ključ citroena prinesita sem v tajništvo. Ko bom šel spet v župnišče, ga bom tam pustil na mizi,“ jima je naročil, ko sta potrdila, da sta vse razumela. Potem ju je vprašal še:

	“Ali kdo od vaju slučajno ve, kdo deduje za župnikom, ki je oče otroka?“

	Seveda nihče ni imel pojma, žal vključno z njim.

	Samo in Tadej sta odšla, inšpektor pa z deljenjem nalog še ni končal. Zdaj je bila na vrsti Saša. Odprl je torbo, iz nje vzel župnikov telefon in svoji edini trajno podrejeni osebi rekel: “Delo imam zate.“

	Položil je telefon na mizo, pokazal nanj in nadaljeval:

	“Tole je telefon umorjenega župnika Breznika. Ugotovi, kdo je klical njega in koga je klical on, z imenom in priimkom. Naredi tabelo v Excelu, župnikove stike v prvem stolpcu razvrsti po abecedi, v drugem stolpcu naj bo število dohodnih, v tretjem pa število odhodnih klicev. Morda boš naletela tudi na telefone brez naročniškega razmerja, za te v tabelo namesto imena vpiši številko. Če je katera skrita, v zadnjo vrstico vnesi postavko Skrita številka, tako ali tako ne moreš vedeti, če je ena ali jih je več, klici pa so lahko samo dohodni.“

	“Kako polna je baterija?“ je tajnica postavila umestno vprašanje.

	“Tega pa nisem pogledal,“ se je zmedel inšpektor, pobral telefon z mize in ga prižgal.

	“Triinsedemdeset odstotkov,“ je odčital z roba zaslona. Malce je bil jezen sam nase, ker včeraj ni vzel polnilca, tičal je v nočni omarici župnikove spalnice – a tedaj še ni vedel, da bo telefon prav kmalu dobil na Modičevem dvorišču.

	“Je veliko klicev?“ je vprašala tajnica.

	“Kar precej, brisal jih ni od januarja naprej, župniki pa imajo veliko opraviti z ljudmi, tudi po telefonu.“

	“Kaj naj naredim, če se bo baterija izpraznila, še preden bom končala?“

	“Pokliči Žana z oddelka za informatiko, on ima vse mogoče polnilce, tudi meni je že pomagal z njimi.“

	“Prav. Daj mi telefon, da bom lahko začela z delom.“

	Rihard ji ga je izročil, z mize pobral dnevne časopise in z njimi pod pazduho odšel v svojo pisarno. Zanimalo ga je, če so novinarji o zločinu v Slatju izbrskali kaj, česar on ni. Niso, so pa zato odkrili, da je imel župnik hčerko, celo ime so navedli, Natalija. Ubogi otrok, je pomislil Rihard. Če doslej ni vedela, da je njen oče duhovnik in ji je mama, ko se je Natalija podpisala na hrbtno stran fotografije, rekla, na primer, da se je preselil v Ameriko, ji resnice ne bo mogla več prikrivati, za to bodo poskrbeli otroci, ki imajo poleg dobrih lastnosti tudi slabe, med drugim radi hudobno zbadajo svoje vrstnike zaradi česarkoli že.

	Začuda pa novinarji niso izbrskali Breznikovih pokeraških zdrsov v svet mehkega kriminala. Se pač niso pogovorili s cerkovnikom Francem Globokarjem ali Mirom Novakom, kvartopircem skromnejšega cenovnega razreda, tako kot se je on. Začutil je rahlo zadoščenje, da je še vedno sposoben odkriti več kot vse bolj sposobna in vse bolje obveščena sedma sila.

	Zdaj pa je spet na vrsti ažuriranje knjige zločina ...

	Med stvarmi, ki jih je rad počel, je tudi rad na televiziji gledal ameriške policijske televizijske nadaljevanke, v katerih so se policisti kar naprej pritoževali nad paperwork. Z digitalizacijo v Združenih državah ni bil na tekočem, toda pri slovenski policiji je bilo zaradi nje dela s papirji vse manj, zato pa ga je bilo čedalje več z računalniki. On in njegovi kolegi so se morali redno izobraževati, da se niso izgubili v svetu, ki menda deluje na ničle in enice, čeprav si Rihard ni znal predstavljati, kje v računalniku se prekopicujeta ti dve številki in kaj naredita, če na primer s pomočjo tipkovnice na ekran prikliče zapis: Osumljenca nisem našel doma.

	A tokrat takšnega stavka ni vnesel v knjigo zločina, osumljenca sploh še ni bilo na vidiku. Doslej je sumil dva človeka oziroma enega človeka in pol: ministranta Jana Modica in župnikovega brata Andreja. Vendar je o njuni morebitni krivdi odkril premalo, da bi ju kot osumljenca vnesel v knjigo zločina, iz katere se zlepa ni dalo česa izbrisati, za tisto, kar si napisal, pa si lahko ob reviziji polagal račune. Rihard je imel tri službene digitalne medije: namizni računalnik v svoji pisarni, prenosni računalnik, ki je večino časa tičal v torbi, ter pametni in zmogljivi pametni telefon, s katerim pa zaradi majhnega zaslona ni rad delal. Raje je imel prenosnik z devetintridesetcentimetrsko diagonalo, poleg tega se je nanj bolje videlo ob bleščanju sonca. Morilci niso bili vedno tako prijazni, da bi ubijali znotraj, ponoči ali v senci.

	Včasih si je skušal predstavljati, kako bi njegova preiskava potekala pred sto leti. Ne bi imel avtomobila, v vsakem vremenu bi se naokrog fijakal s kolesom, telefoni so bili redki in prenosni le, če si kabel iztrgal iz zidu. Računalnikov ni bilo, pisal bi na papir s peresom, ki bi ga pomakal v črnilnik. Prstne odtise so tedaj že poznali kot sled, ki jo pusti zločinec, vendar si moral, če si hotel preveriti na kraju zločina najdeni odtis kazalca, ročno pregledati odtise vseh kazalcev, ki so bili v policijski kartoteki; če si imel srečo, si končal v nekaj urah, če je nisi imel, si končal v nekaj dneh – in ugotovil, da ni ujemanja. Forenzika je bila še v plenicah in ...

	 … in med pregledovanjem elektronskih sporočil, pri čemer je ignoriral vsa, ki niso bila povezana s primerom Breznik, je naletel na obsežno forenzično poročilo o nožu, ki ga je včeraj našel zapičenega med korenine bukve v hecnem gozdičku znotraj Slatja. Strokovnjaki so brez sence dvoma potrdili sum, da gre za orožje, ki je župniku zadalo smrtonosne rane, vsi štirje odlitki so se ujemali. Prstni odtisi so bili zaradi reliefne površine ročaja preveč razbiti, da bi jih bilo celo ob pomoči računalniških orodij mogoče povezati v uporabno celoto. Uspelo jim je odkriti izdelovalca noža, nemško podjetje G+ Messer, ki svoje izdelke dobavlja tudi verigi slovenskih lovskih trgovin. Za nakup modela JM-3 ni potrebno dovoljenje, je pa, ker ustreza definiciji hladnega orožja, potrebno predložiti osebni dokument.

	Rihard se je ob tem podatku zamislil. Lahko bi zaprosil za sodni nalog, ki bi lovskim trgovinam naložil, da morajo policiji, konkretno inšpektorju Rihardu Tisnikarju, priskrbeti seznam kupcev noža JM-3. Še enkrat je na ekran priklical 55. člen zakona, ki se je še vedno glasil:

	Trgovci vodijo evidenco o nabavljenem in prodanem hladnem orožju v knjigi o nabavljenem in prodanem orožju (na drobno in debelo) kategorije D tč. 2–9 in izdanih priglasitvenih listih (prijavah) in potrdilih.

	Tako kot ima policija knjige zločinov, imajo trgovci knjige o prodanem orožju, v njih pa so navedeni kupci, tudi kupci noža JM-3. Za kakšno časovno obdobje bi s sodnim nalogom zahteval podatke? Za en mesec, tri mesece, pol leta, za eno leto? Možnosti sta bili dve: morilec je nož kupil ravno zaradi načrtovanega umora ali pa ga je že imel pri roki, ker ga je kupil, denimo, njegov oče – lovec pred desetimi leti. Kaj bo storil, ko bo imel podatke iz knjig o prodanem orožju? Janez Novak je pred dvema mesecema takšen nož kupil v lovski trgovini na Rudniku. Ga bo obiskal, ga pritisnil ob steno in zavpil: priznaj! Če ne bo priznal, pa bo odšel k Jožetu Kovaču, ki je nož pred tremi meseci kupil v trgovini v Celju in pri njem ponovil postopek, ki vključuje pritiskanje ob steno?

	Ne, s takšno metodo ne bi nikamor prišel, zahtevala bi dneve in dneve letanja sem ter tja po Sloveniji, poleg tega Rihard ni bil tip policista, ki ljudi pritiska ob steno. Zavpil je že kdaj, toda s tem je bila njegova potreba po nasilju zadovoljena.

	Morda pa vendarle lahko zoži seznam sumljivih kupcev noža. Zelo zoži. Na samo enega. … Če bo le Saša …

	Saša je trenutno izdelovala seznam Breznikovih telefonskih stikov od januarja, ko je pobrisal dotedanje stike. Ko bo končala, bo imela izdelano Excelovo tabelo z dvajsetimi, tridesetimi, morda petdesetimi vrsticami. Slovenski umori se večinoma zgodijo znotraj kroga ljudi, katerega del je tudi žrtev, drugi deli pa imajo z njo stike, tudi telefonske. Imena ljudi, ki so župnika klicali ali je on klical njih, bi lahko primerjal z imeni ljudi v knjigah o prodanem orožju, ki jih morajo v skladu z zakonom voditi lovske trgovine ...

	Vstal je in odšel v sosednji prostor, kjer je tajnica zavzeto strmela v računalniški zaslon.

	“Še nekaj je,“ ji je rekel. “Ljudi zapisuj najprej s priimkom, nato z imenom in jih razvrsti po abecedi.“

	“Tako že delam, se pravi, kar se priimkov in imen tiče,“ je Saša za trenutek prekinila delo in pogledala svojega stoječega šefa. “Kaj pa naj naredim s SMS-i? Naj v seznam vključim tudi tiste osebe, ki so jih poslale župniku ali jih je on poslal njim?“

	Saj res, SMS-i! Lahko bi jih prebral, a jih ni.

	“Vključi tudi njih,“ je tajnici odgovoril po nekaj trenutkov dolgem razmisleku, “SMS-e pa preberi in prepiši tiste, ki vsebujejo karkoli, kar je v zvezi s smrtjo, grožnjami ali če delujejo zmedeno, kot bi jih poslala duševno motena oseba. Saj veš, kaj imam v mislih?“

	“Vem, vem, brez skrbi. Oglejva si en primer,“ je rekla tajnica, z mize pobrala župnikov telefon in se pomaknila v mapo s prejetimi SMS-i. “Hvala za knjigo,“ je brala, “odgovorila mi je na številna vprašanja. Pošiljatelj je Daša Z.“

	“Tega lahko mirno izpustiš,“ se je nasmehnil Rihard. “Prepričan sem, da Daša ni umorila župnika. A tudi njo s priimkom in imenom, ki ju boš izbrskala iz policijske baze, vnesi na seznam, namesto odhodnih in dohodnih klicev pa za SMS-stike vnesi število prejetih in poslanih. Komplicirano?“

	 “Ne, kje pa, vse mi je jasno.“

	“Kaj bi jaz brez tebe!“

	“Brez mene in enega očesa bi bil napol slep,“ je veselo rekla Saša in se posvetila delu.

	Rihard se je vrnil v svojo pisarno, sedel na stol, se s praznim pogledom zazrl v zid za računalnikom in se spet lotil tistega, kar je počel večino budnega dne, premišljevanja. Če bo dobil sodni nalog za knjige o prodanih nožih JM-3, bo od vsake lovske trgovine – po nekaj dneh – prejel seznam na papirju; če bo želel iz vseh seznamov narediti eno tabelo, ki bi se lahko imenovala Tabela kupcev lovskih nožev, bo moral najeti srednjeveškega meniha, strokovnjaka za prepisovanje. Razen če … Razen če se obrne na vodstvo verige lovskih trgovin, mu razloži, kaj potrebuje, vodstvo ga poveže s šefom informatike in isto razloži še njemu. On bo potem od poslovodij posameznih prodajaln, vseh seveda, zahteval, da mu pošljejo seznam kupcev lovskih nožev JM-3 za … naj bo za zadnjih šest mesecev, a ne na papirju, pač pa v elektronski obliki, kakršno je pač sposoben spraviti skupaj njihov software. Če je v Sloveniji dvajset trgovin, bo dobil dvajset datotek. Kot človeku z izvrstnim znanjem računalništva mu ne bo težko podatkov, v kakršnemkoli formatu že bodo, uvoziti v enotno Excelovo preglednico, ki bo imela štiri stolpce: priimek in ime kupca, njegov naslov, datum nakupa in ime poslovalnice, ki je nož prodala. Poslal jo bo njemu, inšpektorju, ki bo eno preglednico že imel, Tabelo župnikovih telefonskih stikov, Saša bo do takrat zagotovo že končala. Ker tudi sam zna nekoliko več kot zgolj osnove računalništva, bo naredil makro, preprost program, ki bo vzel podatek iz prvega stolpca prve vrstice Tabele župnikovih telefonskih stikov in preveril, če se nahaja tudi v Tabeli kupcev lovskih nožev; in če se, naj ga izpiše v prvi vrstici novega zavihka v Excelu.

	Tako bi preveril, če je nož kupil kdo, ki se je z župnikom pogovarjal po telefonu ali bil v stiku z njim s pomočjo SMS-a.

	Kolikor se je dalo hitro, je natipkal obrazložitev za izdajo sodnega naloga in jo po elektronski pošti poslal dežurnemu preiskovalnemu sodniku. Ta jo bo pozorno prebral, ocenil njeno upravičenost in poslal sodni nalog, poziv za dopolnitev ali utemeljeno zavrnitev. To bo nekaj časa trajalo, zato se lahko posveti Martini Mubi, ženski, ki je rodila župnikovo hčerko. Brez težav je našel njen naslov in dve telefonski številki. Raje kot po telefonu bi z njo govoril osebno, a kje naj jo dobi zdaj, dopoldne in med delovnim tednom, najbrž je v službi. Ali pa tudi ne, našel je podatek, da je po poklicu medicinska sestra, trenutno zaposlena na Infekcijski kliniki; njen delovni čas ni od osmih do štirih, pač pa po potrebah pacientov in željah šefov.

	Poklical jo je na mobilni telefon in po treh zvonjenjih zaslišal:

	“Prosim?“

	“Tukaj inšpektor Rihard Tisnikar,“ se je predstavil in nadaljeval: “Preiskujem okoliščine smrti gospoda Albina Breznika. Lahko potrdite, da ste ga poznali?“

	“Seveda, poznala sem ga,“ je brez oklevanja rekla Martina.

	“Po mojih podatkih je bil oče vaše hčerke Natalije? Lahko tudi to potrdite?“

	“Lahko.“

	“Za njegovo smrt ste zagotovo že slišali.“

	“Sem,“ je rekla Martina z nestrpnostjo v glasu, “toda trenutno ne morem govoriti, nujno delo imam.“

	“Bi si lahko utrgali nekaj minut za pogovor na štiri oči? Morda čez eno uro?“

	“Ali nosite uniformo?“ ga je vprašala sogovornica.

	“Ne, v civilni obleki sem,“ je rekel inšpektor in mimogrede pomislil, da bi v zameno on njo lahko vprašal, če so medicinske sestre spodaj res brez, tako kot se je v svoji pesmi spraševal Zoran Predin. Prvič jo je slišal kot petleten otrok in se začudil: brez česa? Danes je Rihard odgovor na Zoranovo vprašanje poznal: ne, niso brez! In: komu mar, če je hudo bolan!

	“Potem se lahko dobiva v čakalnici v pritličju blizu vhoda. A pridite točno čez eno uro, se pravi dvajset čez deset!“ je skoraj ukazala gospa Mubi.

	“Velja,“ je rekel Rihard, ki se je s pritličjem infekcijske klinike že seznanil od blizu. Pred tremi leti se mu je na levi nogi pod mečem pojavila rdeča bula, ki ji njegov osebni zdravnik ni znal odkriti vzroka, zato ga je poslal k specialistki, ki je imela ambulanto v pritličju infekcijske klinike. Najprej so mu vzeli kri, nato so ga poslali v čakalnico, kjer je sedel kaki dve uri in že po eni uri ugotovil, kako se počuti njegov oče, kadar mu je dolgčas. Ko je prišel na vrsto in dal tačko, mu je zdravnica rekla, da na podlagi krvne slike lahko izključi boreliozo in še nekaj resnih bolezni, da pa je zaznati sledove vnetja, zato mu bo predpisala antibiotike.

	Jedel jih je, pojedel jih je in bula je izginila; infekcijska klinika, čeprav nekajkrat starejša od njega, pa je še kar stala, še kar so v njej delale modro-bele rožice.

	Do tja je imel, če se prometu ne bo zmešalo, precej manj kot uro vožnje, zato bi do odhoda lahko še kaj postoril. Ali preveril, kako storilni so drugi ... Spet je odšel v tajništvo in Sašo vprašal:

	“Kako gre?“

	“Meni dobro, pa tebi? Nekoliko bled se mi zdiš,“ je rekla tajnica in ga nagajivo pogledala; nagajivo, ne pa tudi zapeljivo, erotični voltmeter bi pokazal, da je napetost med njima na ničli, oba sta bila srečno poročena in stoodstotno monogamna.

	“Mislil sem …“ je začel Rihard, a ga je Saša prekinila:

	“Vem, kaj si mislil: kako mi gre od rok Tabela župnikovih telefonskih stikov. Gre mi v redu, za nekaj pogovorov in SMS-ov nisem mogla najti naročnika, skrite številke pa doslej ni bilo nobene. Čaka me še precej dela, številke moram iz telefona ročno prepisati v iskalnik po bazi, nato pa naročnika spet ročno vnesti v tabelo. Sam dobro veš, da program ne dopušča copy-paste metode.“

	Inšpektor je prikimal, res je bilo tako, vedel pa je tudi, zakaj: če bi komu kljub dobri zaščiti uspelo vdreti v katero izmed policijskih baz, mu je sistem onemogočal, da bi na hitro prekopiral tisto, kar potrebuje, v za to pripravljeno prazno bazo ali tabelo – tabela ali baza je sicer eno in isto, obe vsebujeta določeno število istovrstnih podatkov, le da tabela deluje človeškim očem bolj pregledno, baze pa so bolj pogodu softwaru, ki brska po njih, a še vedno na človekovo zahtevo.

	Minuto ali dve je gledal, kako Saša polni vrstice v Excelu, nato pa je odšel v pisarno po svojo torbo. Ta je bila v resnici njegova, kupil jo je za lastni denar; lahko bi dobil tudi standardno policijsko, a ta je bila zanj premalo zmogljiva. Če se mu ni ravno na smrt mudilo, je Saši pred odhodom povedal, kam gre. Tokrat ni bilo ogroženo nobeno življenje, ni se mu bilo treba spremeniti v človeški brzec, zato je tajnici povedal:

	“Na infekcijsko kliniko grem. Službeno, pogovoril se bom z mamo župnikove hčerke.“

	“Dobro opravi,“ mu je zaželela Saša, Rihard pa se je ob tem spomnil maminih besed, kadar se je kam odpravljal:

	“Pa priden bodi!“

	To mu je govorila tja do dvajsetega leta.

	Ni se odpeljal čisto do infekcijske klinike, ne bi imelo smisla, ker ne bi dobil prostega parkirnega mesta, niti s signalno lučjo na strehi avtomobila ne. Štiristo metrov proč je na parkomatu kupil listič za eno uro in postal pešec na kratke proge. Z globokimi vdihi skozi nos je skušal odkriti, če je urbani zrak kaj slabši od ruralnega v Slatju, a zaman, zdelo se mu je, da do njegovih pljuč prihajajo molekule enake kakovosti.

	V čakalnico je prišel prezgodaj, a čakalnice so tako ali tako namenjene čakanju. Sedel je kar na tisti stol, na katerem je sedel pred tremi leti, ko je bil že ravno prost. Upal je, da se bo gospa Mubi pojavila prej, preden ga bo kdo pobaral po zdravstveni kartici in mu skušal puščati kri. Z Martino se nista dogovorila za razpoznavne znake – čemu bi se, Rihard vendar ni bil fant iz ženitnega oglasa, ki z nageljnom v gumbnici pride na prvi zmenek s kandidatko za zakonsko ženo.

	Ona je prepoznala njega, približala se mu je in vprašala:

	“Gospod Tisnikar?“

	Rihard je vstal, ji ponudil roko in rekel: “Domnevam, da ste me videli na televiziji.“

	“Res je, sicer bi vas ne prepoznala, dobro ste se maskirali v pacienta,“ je rekla Martina, sprejela roko, jo rahlo stisnila, se nasmehnila in pokazala svoje naravno popolne zobe. Zobozdravniki bi obubožali, če bi imeli vsi ljudje takšne. Gospa Mubi je delovala bolj kot gospodična Mubi, bila je videti zelo mlada, vsekakor mlajša, kot je inšpektor pričakoval od gospe skoraj svojih let. Lahko bi bila mis česarkoli, če za to ne bi bila vendarle nekoliko prestara. Rihardu je v za lepoto zadolženem področju možganov tičal podatek, da se misicam rok uporabe izteče pri štiriindvajsetih. Pa je vedel še eno stvar več o Albinu Brezniku: všeč so mu bile zelo lepe ženske. In mlade, a legalno mlade.

	“Predlagam, da sedeva tjale v kot, kjer sta prosta dva stola,“ je pokazal proti drugemu koncu čakalnice. “Razen, če bi raje stali?“

	“Ne, lahko sedeva,“ je rekla Martina in odšla tja, kamor je pokazal Rihard.

	“Žal mi je, če bo pogovor za vas neprijeten,“ je začel inšpektor, ko sta oba sedela pred ambulanto, ki trenutno ni obratovala, “toda rad bi dobil čim boljši vpogled v življenje Albina Breznika. Da je imel kot župnik hčerko, je vsekakor pomembna okoliščina.“

	“Približno vem, kaj me nameravate vprašati,“ je na to dejala medicinska sestra. “Za začetek bi rada povedala, da je moja hči čudovita oseba in da ničesar ne obžalujem, naj je bil njen oče po poklicu karkoli.“

	“A Natalija najbrž ni vedela, da je duhovnik?“

	“Ne, rekla sem ji, da živi v tujini, da pa jo ima vseeno rad, kar je bilo res.“

	“Vem, njeno sliko je imel v predalu nočne omarice. Podrobnosti vam ne morem zaupati, a lahko vam povem, da sem tudi iz drugih virov izvedel, da jo je zelo pogrešal.“

	Da ji podrobnosti ne sme zaupati, kar je bilo povsem res, je bilo v tem primeru dobrodošlo, sicer bi slišala, da si je hčerki podobno deklico nepremišljeno posadil v naročje in si nakopal prijavo na policijo.

	“To vem tudi sama. Ko je bila manjša, sem jo nekajkrat vzela s seboj na srečanje z njim, njegov odziv ob pogledu nanjo je bil … kako naj rečem …? Očetovski? Da, očetovski, normalno očetovski.“

	“Kaj pa, ko je bila večja?“

	“Omogočila sem mu, da jo je včasih videl od daleč. Bil je previden, nikoli ga ni opazila. Z Binetom sva se dogovorila, da ne bo stopil v stik z Natalijo, dokler ji ne bom povedala, kako je v resnici z njenim očetom.“

	“Morda v tem trenutku že ve,“ je z resnim glasom rekel Rihard.

	“Zakaj?“ ga je malo presenečeno, malo zaskrbljeno vprašala Martina.

	“Današnjih časopisov najbrž še niste brali?“

	“Ne, kje pa, nisem imela časa.“

	“V dveh časopisih piše, da je imel umorjeni župnik hčerko.“

	“So razkrili tudi, kdo je?“ je bila Martina zdaj vidno prepadena.

	“Žal, navedli so ime, Natalija.“

	“Prasci!“ je ušlo mladi gospe Mubi. Nekaj časa je z desnico živčno mečkala blago svojih svetlomodrih hlač, nato pa je pogledala inšpektorja in rekla:

	“Takoj ko bova končala, jo bom poklicala. Bi me radi še kaj vprašali?“

	“Več stvari, a skušal bom pohiteti. Torej: je gospod Breznik kdaj razmišljal, da bi zapustil duhovniški stan?“

	“Ne vem, mislim pa, da ne. Zdelo se mi je, da mu je poklic pisan na kožo, tudi zato, ker ni pustil, da bi ga preveč omejeval.“

	Te besede so se ujemale z Rihardovo ugotovitvijo, da je Breznik želel posrkati najboljše iz dveh na videz nasprotnih svetov.

	“O podrobnostih vajinega odnosa ne bom spraševal, to je povsem osebna stvar. Vem, da ste sedaj poročeni in da imate sina. Ne vem pa, če vam je gospod Albin plačeval preživnino za hčerko. Rednih dohodkov, ki so osnova za plačevanje, ni imel.“

	“Vsak mesec je na moj račun s položnico nakazal sedemsto evrov.“

	"Sedemsto?“ se je začudil Rihard.

	“Najprej je bilo petsto, nato šeststo, nazadnje pa sedemsto, upošteval je rast življenjskih stroškov. Ponavljam: za hčerko mu ni bilo vseeno.“

	“Zdaj tega denarja ne bo več.“

	“Še več ga bo! Povedal mi je, da je v oporoki Natalijo določil za glavnega dediča. Ne edinega, vem, da je nekaj zapustil tudi Cerkvi, a največ bi dobila Natalija.“

	“Morda veste, zakaj je tako mlad napisal oporoko?“

	“Ker je bil duhovnik. Ne vem, če imajo prav vsi duhovniki oporoko, na cerkvene zadeve se ne spoznam. Bineta sem razumela, da naj bi jih imeli, da naj bi jih naredili takoj po posvečenju,“ je z nestrpnostjo v glasu rekla Martina, pogledala na uro, pogledala inšpektorja in vprašala:

	“Še kaj?“

	“Samo še tole: ste vedeli, da je bilo njegovo premoženje precejšnje?“

	“Če povem na kratko: sem vedela,“ je dejala Martina, vstala s stola, iz žepa bluze vzela telefon in rekla:

	“Zdaj pa je res konec. Poklicati moram hčerko, pa delo me priganja, žal se ne morem več pogovarjati z vami. Delujete kot prijazen in obziren človek, lahko me pokličete, če boste želeli še kaj izvedeti, lahko se srečava tudi osebno. Zdaj pa na svidenje.“

	“Na svidenje, hvala in srečno,“ ji je Rihard zaželel srečo predvsem zaradi pomembne zadrege, ki jo bo morala razčistiti s hčerko, ki ji bo bogata dediščina začela nekaj pomeniti šele, ko jo bo življenje naučilo ceniti vrednost denarja.

	Medicinska sestra in inšpektor sta odšla vsak v svojo smer, slednji ven iz klinike in do svojega avtomobila. Parkirni listek na armaturni plošči je bil še vedno veljaven, odsoten je bil manj kot uro. Ker ni bil ekološki pacek, ga ni vrgel na tla, pač pa ga je odnesel v smetnjak pred bližnjo trgovino. Nato se je odpeljal proti svojemu glavnemu štabu. Med vožnjo je premišljeval o novostih, s katerimi ga je oskrbela Martina Mubi. Breznik je bil dober oče oziroma bi to bil, če ga njegov stan ne bi fizično in psihično držal proč od hčerke. Zanjo je prostovoljno in redno plačeval solidno preživnino. Napisal je oporoko in v njej za glavnega dediča določil Natalijo. A potem je brat od njega priigral polovico premoženja, ki ga je on in samo on, Albin, podedoval od njunih premožnih staršev. Je po odločilni partiji spremenil oporoko? Je nameraval spremeniti oporoko, pa mu je to preprečila roka človeka, ki bi ga sprememba oškodovala? Če bo ta delček preiskave dobil pospešek z novimi dejstvi, se bo obrnil na notarsko zbornico, tam mu bodo povedali, kako lahko kot policist pride do točno določene oporoke, overjene pri točno določenem notarju. Na področju dedovanja je bil inšpektor Tisnikar popoln laik, tudi med usposabljanjem ga o tej temi niso podučili, njegov oče pa jih ni imel niti šestdeset in se zato za to področje iz osebnih razlogov še ni začel zanimati.

	Če pa za Breznikovo nasilno smrt ni bila kriva sprememba oporoke, kaj še ostane? Da je šlo za teroristično dejanje pripadnika vere, ki ni krščanska, praktično ni bilo verjetno, zakotne vasi niso poligon za fanatike, ki ob zabadanju z nožem kričijo Alahu akbar! Da bi si župnik hud srd nakopal s pridigo, v kateri bi koga na smrt užalil, tudi ni verjel. Morda pa bi iz njegovih pridig vendarle lahko kaj izvedel. Čeprav obravnavajo splošne plati življenja, so obenem tudi osebne in odslikavajo notranje življenje pridigarja. Nekaj jih je že prebral, v tistem nenavadnem prostoru za veroučno učilnico. Še več bi jih najbrž našel v računalniku, ki, zaščiten z geslom, sameva na mizi v osrednjem prostoru župnišča. Zagotovo pa bi na disku ali USB-ključkih našel tudi druge podatke, dokumente, dopise, morda celo oporoko, eno ali več, kdo danes še kaj napiše lastnoročno … A ni smel iti po liniji najmanjšega odpora, ni smel poklicati zelo sposobnega policijskega informatika Žana in mu naročiti, naj obide geslo, ki ga je bodisi določil župnik sam bodisi je za to poskrbela Cerkev. Za vdore, tudi računalniške, je sodne naloge izdajal dežurni preiskovalni sodnik, ki je, kadar je šlo za vdor v kaj, kar je bilo nekdaj v lasti mrtvega človeka, zahteval mrliški list. Priskrbel mu ga bo patolog in mrliški preglednik doktor Šumi ...

	Poklical ga je še med vožnjo in ga takoj dobil. Povedal mu je, kaj potrebuje, in patolog mu je brez oklevanja zagotovil, da mu bo na elektronski poštni naslov takoj poslal mrliški list Albina Breznika v pdf formatu, tudi na sodnomedicinskem inštitutu so papir čedalje manj uporabljali. Rihardu je to ustrezalo, kar je dobil v elektronski obliki, je v elektronski obliki lahko poslal naprej. V tem primeru bo prejemnik dežurni preiskovalni sodnik, ki bo dobil tudi spremni dopis z obrazložitvijo. To bo skrbno proučil in če se mu bo dvignila zastavica, bo prepričan, da je utemeljena in bo dovolil vdor v zasebnost sicer že mrtvega človeka ter poslal sodni nalog v standardnem pdf formatu, ki ga je razvilo podjetje Adobe Inc. Rihard se bo spet šel elektronskega poštarja, nalog bo poslal informatiku Žanu. Da bi postopek potekal karseda hitro, pa ga bo, namesto da bi še njemu pisal obrazložitev, poklical po telefonu in svojemu glasu dodal primerno količino urgentnosti. Dogovorila se bosta za, seveda še današnji, skupen obisk župnišča v Zabregu, kjer bo Žan vdrl v župnikov oziroma župnijski računalnik, malo počakal, da se bo inšpektor prepričal, da niso tudi sami dokumenti opremljeni z gesli; če so, bo Žana še potreboval, sicer se bo lahko vrnil v Ljubljano, sam pa bo pregledal mapo za mapo, datoteko za datoteko.

	Ob vstopu v tajništvo ni vprašal je kaj novega? Če je bilo kaj novega, mu je Saša povedala sama od sebe, še preden mu je uspelo smukniti v sicer relativno, a vseeno prijetno zasebnost svoje pisarne. Vesel je bil, da mu je ni bilo treba z nikomer deliti, ljudje ob njem bi ga motili, kadar bi zaradi odprtega primera potreboval višjo stopnjo zbranosti; kadar pa je bilo tekočega dela manj, ga je znal najti sam med netekočim delom. Potrebo po lahkotnem kramljanju je redko začutil; če jo je, mu jo je zadovoljila Saša, če se ni ravno utapljala v delu tajnice in policistke.

	Omenjeni je med šefovo odsotnostjo uspelo dokončati tabelo, ki jo je shranila pod imenom Župnikovi telefonski stiki in jo je že poslala v inšpektorjev računalnik, nekaj metrov oddaljen od njenega. Ko je Rihard pogledal v elektronski poštni nabiralnik, je ugotovil, da tabela ni edino, kar se je znašlo med novostmi. Med njimi se je znašlo tudi sporočilo dežurne preiskovalne sodnice Marje Čebular, da je prošnja za izdajo sodnega naloga direktorju trgovskega podjetja, da mora inšpektorju Rihardu Tisnikarju omogočiti dostop do evidence kupcev lovskega noža JM-3 v zadnjih šestih mesecih, odobrena. Sodni nalog je bil zraven kot priponka v pdf formatu. A trgovski direktor bo imel še nekaj minut miru pred inšpektorjem, ker se bo ta najprej posvetil tabeli Župnikovi telefonski stiki. Imela je kar sto dvanajst vrstic, več, kot je pričakoval. Župnika zaradi njegovega raznolikega dela kliče raznolika množica ljudi. In on kliče raznoliko množico ljudi, ki je deloma presečna s prvo, to se je lepo videlo v stolpcih Dohodni klici in Odhodni klici. Bile so tri možnosti. Prva: vrednost se nahaja le v prvem. Druga: vrednost se nahaja le v drugem. Tretja: vrednost se nahaja v obeh stolpcih. Po pričakovanju je bilo kar nekaj župnikovih klicev namenjenih družini Modic, in to več njenim članom. In cerkovniku Globokarju. In obratno, tudi oni so klicali njega. Prav tako se je ujemalo z njegovim pričakovanjem, da mu večina priimkov in imen ne bo pomenila ničesar. In s pričakovanjem, da bo v drugem in zlasti v tretjem stolpcu veliko enic – nekdo je pač nekaj želel od župnika, nemara bi rad samo nekaj izvedel, poklical ga je in mu nato dal mir, spet ga bo potreboval čez nekaj mesecev ali celo čez nekaj let. Zdaj, ko je Breznik mrtev, bo pač poklical nekoga drugega.

	Na mobilni telefon?

	Kaj pa telefon v župnišču? je spreletelo Riharda. Logično bi bilo, da bi faran, ki nekaj potrebuje od župnika, poklical na stacionarno linijo … Fiksnega telefona med preiskovanjem župnišča ni zaznal, kar pa še ne pomeni, da ne obstaja. Ni sto dvanajst različnih stikov v treh mesecih na mobilni liniji preveč celo za javno osebnost, kakršna je duhovnik?

	Ima župnija svojo spletno stran? se je v inšpektorjevo glavo prikotalilo novo vprašanje. Odgovor nanj je našel takoj. Bil je pozitiven, župnišče je imelo in še ima spletno stran, čeprav ne ažurirano, po njej sodeč je duhovnik Albin Breznik še vedno živ. Toda zanimala ga je telefonska številka, dve pravzaprav … Res sta bili za župnišče navedeni dve, v duhu časa najprej mobilna, nato fiksna. Tudi zaradi javne objave je bilo toliko klicev …

	Po pogostosti klicev nobena oseba ni izstopala, kar pa ni veljalo za eno izmed petih telefonskih številk, za katere Saši ni uspelo ugotoviti naročnika. Bila je obremenjena s sedmimi odhodnimi in desetimi dohodnimi klici. Kdo bi se lahko skrival za njo? Brat Andrej? A ne kot brat, temveč kot pokeraš z vzdevkom Baron? Kvartopirci, ki igrajo za resne zneske, uporabljajo vzdevke – morda uporabljajo telefone na kartice, burnerje v sodobnem policijskem žargonu. Anonimnost zaželena, anonimnost zagotovljena? V tem primeru bi imel tudi Albin Breznik - Angel takšen neizsledljiv telefon. Ali vsaj neizsledljivo SIM-kartico, v svojem telefonu bi običajno zamenjal z njo in se iz Albina prelevil v Angela. Kako naj zdaj najde še neko SIM-kartico? Tako velika oziroma majhna je, da jo lahko vtakneš kamorkoli, lahko si jo celo vtakneš v ...





	ČETRTEK POPOLDNE

	Rihard je pogledal na uro: tri minute čez dvanajst. Spomnil se je, da je tajnici naročil, naj prebere Breznikove SMS-e, poslane in prejete. Prej mu ni rekla, da bi našla kaj pomembnega; ne, o tem sploh ni ničesar rekla.

	“Saša!“ je zavpil.

	Zavpil je dovolj glasno, da je tajnica prišla v njegovo pisarno in rekla:

	“Kaj je?“

	“Kako je z župnikovimi SMS-i? Si odkrila kaj pomembnega?“

	“Ne, sicer bi ti povedala. V sporočilih so vabila na večerje in kosila, pohvale za dobro pridigo, zahvale za maše, voščila za veliko noč, videl si, da se je neka Daša Zadravec zahvalila za knjigo. Nobenih groženj, nobenih očitkov, pravzaprav nič osebnega. Župnik pa sporočil ni pošiljal prav pogosto, največkrat se je na kratko zahvalil za tisto, kar so farani naredili zanj.“

	“Dobro. Hvala,“ je rekel Rihard in tajnica se je vrnila na svoj stol, ki se med njeno kratko odsotnostjo ni imel časa ohladiti.

	Prav, zdaj se lahko spet posveti tabeli Župnikovi telefonski stiki. Tako kot je zastavil spopad z njo, ne bo nikamor prišel, gleda jo podolgem in počez. Saši jo je dal narediti iz točno določenega razloga, zdaj pa bi rad iz nje potegnil vse mogoče; Saši jo je dal narediti zato, da bo priimke in imena, prek telefonskih pogovorov povezane z ubitim duhovnikom, primerjal s priimki in imeni kupcev hladnega orožja, ki sliši na ime lovski nož JM-3. Prišel je na pol poti, zato direktor lovskih štacun: kdo si in kako te dobim?

	Trgovsko podjetje za promet z lovskimi pripomočki na svoji spletni strani med stiki ni imelo navedenega pojma direkcija, zato je moral začeti s telefonsko številko centrale. Z žensko, ki se je oglasila, ni vezal otrobov, jasno in glasno ji je povedal, da kliče s policije in da ima sodni nalog, ki zadeva predsednika uprave, zato naj mu pove njegovo telefonsko številko ali vsaj telefonsko številko njegove tajnice; če mu ne verjame, naj izvoli poklicati policijo in zahtevati inšpektorja Riharda Tisnikarja, oglasil se ji bo s točno te številke, s katere trenutno kliče. Ženska, nevajena pogovorov s policijo, je bila nekaj časa tiho, nato pa je rekla: “Povezala vas bom s poslovno asistentko gospoda Detele, bo to v redu?“

	“Če je gospod Detela predsednik uprave, potem je v redu. Kako mu je ime?“

	“Henrik.“

	Henrik Detela? Ta pa je moral v otroštvu požreti marsikatero posmehljivo pripombo iz ust svojih še ne povsem civiliziranih vrstnikov, je pomislil Rihard; nato pa je pomislil, da pravzaprav tudi on nosi ime pokojnega – in zoprnega – angleškega kralja, če se omeji samo na Riharda Tretjega in Henrika Osmega. Nato je zapovedal svoji pameti, naj neha bezljati po nepomembni zgodovini. Začuda ga je takoj ubogala. Ko je zaslišal nov ženski glas, mu je povedal približno isto kot prejšnjemu in izvedel:

	“Gospod Detela ima trenutno telefonski pogovor. Boste počakali na zvezi ali naj vas pokliče nazaj?“

	“Počakal bom na zvezi, vi pa vzemite listek, lahko je bel, rumen ali rožnat, nanj z velikimi tiskanimi črkami napišite POLICIJA, dodajte klicaj, nato ga porinite predenj v njegovi pisarni ali kjerkoli že telefonira. Boste?“

	Po petih sekundah tišine je v slušalki zaslišal:

	“Bom.“

	Naslednje obdobje tišine je bilo dolgo pol minute, nato je isti glas kot prej rekel:

	“Naredila sem tako, kot ste rekli.“

	In potem v slušalki vse tiho je bilo. Tokrat kake tri minute, morda celo več, toda kdo bi štopal. Tokrat se je oglasil moški glas.

	“Henrik Detela, prosim?“ je rekel in vprašal hkrati.

	“Dober dan, tukaj kriminalistični inšpektor Rihard Tisnikar. Žal mi je, da vas motim, toda gre za nujno zadevo,“ si je kličoči spet privoščil prijaznost, vendar ne zaradi sogovornikovega visokega službenega položaja, pač pa zato, ker je večino časa čutil potrebo po prijaznosti, svoji in tuji.

	“Se je zgodila nesreča pri lovu?“ je zaskrbljeno vprašal Henrik.

	Rihard je domneval, da takšno vprašanje izvira iz njegovih preteklih izkušenj s policijo.

	“Ne,“ je rekel, “preiskujem umor župnika, zabodli so ga z nožem JM-3, ki ga prodajajo vaše trgovine.“

	“Aha, za to gre,“ je bilo v glasu gospoda Detele slišati olajšanje, najbrž je pričakoval kaj hujšega, za kar bi bilo lahko odgovorno v upravljanje mu zaupano podjetje.

	“Ste blizu računalnika?“ je vprašal inšpektor.

	“Na mizi pred seboj ga imam. Zakaj?“

	“Če mi poveste naslov vaše elektronske pošte, vam bom poslal sodni nalog, ki od vas zahteva, da mi omogočite vpogled v seznam kupcev tega noža za zadnjih šest mesecev.“

	“Razumem,“ je dejal Henrik in odrecitiral naslov svoje elektronske pošte, z afno vred. Čez dve minuti je v svojem digitalnem poštnem nabiralniku že imel dokument, ki ga je moral ubogati, z državnimi organi se ni šaliti. “Samo trenutek, da preberem,“ je dodal in bil nekaj časa tiho.

	“V redu je,“ je bil s prebranim zadovoljen. “Le tega ne vem, kaj pričakujete od mene, jaz teh podatkov nimam.“

	“Od vas pričakujem, da pokličete vodjo sektorja za informatiko ali kakorkoli se že pri vas imenuje, mu poveste za sodni nalog in mu ukažete, naj me takoj pokliče, ostalo se bom dogovoril z njim. Moja številka se vam je najbrž izpisala?“

	“Seveda, vem pa tudi, koga moram poklicati.“

	“Prosim, da to storite takoj.“

	“Bom, brez skrbi.“

	“Potem pa hvala. In želim vam uspešno delo,“ je za konec rekel Rihard.

	Med čakanjem na informatikov klic je ugotovil, da se je med njegovo elektronsko pošto znašlo novo sporočilo. Odprl ga je in odkril, da je dobil dokončno poročilo o obdukciji Albina Breznika. Bilo je polno medicinskih izrazov, a bistvo mu je uspelo izluščiti: dva vboda z nožem sta bila smrtonosna, dva pa ne, bila sta plitvejša in sta povzročila krvavenje, ki ni bilo tako močno, da zabodenega ob oskrbi ran s povojem ne bi bilo mogoče rešiti v času običajnega odziva nujne medicinske pomoči.

	Premišljevanja, če bi to utegnilo biti pomembno, ga je odrešilo zvonjenje namiznega telefona. Dvignil je slušalko in zaslišal:

	“Tukaj Marjan Hočevar, sistemski inženir. Direktor mi je naročil, naj vas pokličem.“

	“To je bilo pa hitro,“ je Rihard pohvalil Henrika in Marjana hkrati. “Vam je povedal tudi, za kaj gre?“

	“Za kupce nožev JM-3, rekel je, da bom podrobnosti izvedel od vas.“

	“Potem pa kar začniva. Rabim seznam kupcev tega noža v vseh vaših trgovinah za zadnjih šest mesecev.“

	“V redu, poslovodjem poslovalnic bom poslal zahtevek za izpis iz knjige prodanega orožja.“

	“Na papirju?“

	“Na papirju, seveda. Imate kakšno posebno zahtevo?“

	“Ali vi nimate dostopa do knjig poslovalnic?“

	“Imam, toda …“ Marjan ni dokončal stavka, morda zato, ker je bil ljubitelj reka naj drugi osel nosi vodo.

	“Ali iz vaše baze lahko uvozite podatke o kupcih noža v Excelovo tabelo?“

	Po nekaj trenutkih tišine je sistemski inženir rekel:

	“Lahko.“

	“Krasno. Naredite takšno tabelo: prvi stolpec priimki in imena kupcev brez vejice vmes, drugi stolpec datum nakupa, tretji stolpec poslovalnica, v kateri je kupec kupil nož.“

	“Za to bom potreboval kar nekaj časa.“

	“Koliko?“

	“Kaki dve uri.“

	“Bi bila lahko ura in pol?“ je vprašal Rihard, po potrebi tudi priganjač sužnjev.

	“Se bom potrudil,“ je rekel Marjan z glasom, ki je obetal, da se bo res.

	“Odlično, hvala. Zapišite si še naslov moje elektronske pošte.“

	Gospod Hočevar, ki je bil po glasu sodeč Rihardovih let, torej še mlad, je zapisal naslov in ga za vsak primer še na glas prebral, ena črka ali številka bi bila napačna in tabelo bi poslal samemu sebi, dobil bi jo skupaj z opozorilom o mail delivery napaki. A inšpektor mu je vse znake povedal počasi in razločno, napake ni bilo. Poslovila sta se, Rihard z zoprnim občutkom, da je preiskava spet odvisna od nekoga drugega, ne od njega. Upal je, da Marjan Hočevar ne sodi med tiste ljudi, ki nekaj rečejo, naredijo pa nekaj drugega. Poldruga ura bi bila lahko dolga tudi pet ur, tabelo pa bi navsezadnje lahko dobil tudi jutri. Ukazovalen je bil po telefonu dovolj, z Marjanom je govoril kot kak stotnik z navadnim vojakom. Pravzaprav bi v policijski hierarhiji njegov položaj res ustrezal položaju stotnika v vojski. Da bi napredoval v majorja, polkovnika ali celo v generala, ni imel ambicij, zadovoljen je bil s svojim sredinskim položajem. Tudi s politiko se ni nameraval ukvarjati, naj to počno njegovi kolegi, nekateri so zelo jasno izpostavljali svojo politično pripadnost, kadar je bila na oblasti njihova stranka.

	Spet se je posvetil knjigi zločina, zabeležil je vse novosti od zadnjega vnosa in pripel poročilo o obdukciji žrtve. Dve rani sta bili torej smrtonosni, dve pa ne …

	Tokrat so mu premišljevanje prekinila vrata, ki so se odprla, v odprtini pa se je pojavila Sašina svetlolasa glava.

	“Škofa imaš na telefonu,“ je rekla.

	Rihard, ki je mislil, da se šali, je rekel:

	“Šele ko bo poklical papež, me lahko zmotiš.“

	“Resno ti govorim! Škof je na liniji, čaka, da ga prevežem.“

	“Oprosti, kar preveži ga.“

	Do takrat, ko je zazvonil namizni telefon, je imel Rihard ravno dovolj časa, da je pomislil, če obstaja strah pred škofi, nekakšna škofofobija. Če obstaja, on ni bolehal zanjo, pogovora z visokim cerkvenim dostojanstvenikom se je bal enako malo kot pogovora s predsednikom uprave podjetja ali sistemskim inženirjem. Da obstaja strah pred policijo, ki se imenuje kapiofobija, je vedel, pred leti je naletel na moškega z njo; panično se je podal v beg in se skril; seveda je bil nedolžen, nor bi bil, če bi si s kaznivim dejanjem na grbo nakopal ljudi, ki se jih boji najbolj na svetu, se pravi policiste.

	Na klic se je odzval z besedami:

	“Dober dan, tukaj inšpektor Rihard Tisnikar.“

	Škof mu ni odzdravil s cerkvenim hvaljen Jezus, odzdravil mu je s posvetnim dober dan.

	“Kako vam lahko pomagam?“ je bil Rihard prijazen tudi do škofov.

	Tale škof je bil do njega malo manj prijazen.

	“Izvedel sem, da ste včeraj preiskali župnišče v Zabregu. Je to res?“ je strogo vprašal.

	“Res.“

	“Tega ne bi smeli storiti.“

	“Nisem vlomil, imel sem ključ.“

	“Vseeno.“

	“Hočete reči, da bi moral imeti sodni nalog?“

	“Tudi ta vam ne bi pomagal.“

	“Zakaj ne?“

	“Ste že slišali za načelo ločenosti države od Cerkve?“

	“Pa tudi za načelo ločenosti Cerkve od države,“ je hladno rekel Rihard, ki mu je začenjal sogovornikov pridigajoči ton presedati.

	“Za preiskovanje Cerkvene lastnine morate imeti škofovo dovoljenje, se pravi moje.“

	“Dobro, potem izkoriščam priložnost in vas prosim, da mi omogočite dostop do računalnika v župnišču v Zabregu. Zaščiten je z geslom in včeraj nisem mogel vpogledati vanj.“

	“Kaj? Tudi po računalniku bi brskali. Ne pride v poštev!“ je skoraj zavpil škof.

	“Pomirite se, nisem vaš sovražnik, prav tako nisem sovražnik Cerkve! Rad bi le, da bi morilca duhovnika Albina Breznika doletela zaslužena kazen, za to pa ga moram najprej najti, ob uporabi vseh sredstev, ki so mi na voljo.“

	“To seveda razumem in želim vam uspešno delo,“ je bolj blago dejal škof. “Toda tudi vi morate razumeti nekatere stvari, ki so pomembne Cerkvi. Ste že kdaj videli določila o duhovnikovi oporoki?“

	“Vem le, da jo je umorjeni Albin Breznik še pravočasno sestavil.“

	“Imate v bližini računalnik?“ je zdaj škof inšpektorja vprašal, kar je pred kratkim inšpektor vprašal predsednika uprave.

	“Imam.“

	“Narekoval vam bom ime spletne strani. Ko jo boste prebrali, vam bo jasno, zakaj ne smete brskati po duhovnikovemu računalniku.“

	Inšpektorju ni bilo treba veliko tipkati. Ko je vnesel nekaj znakov, mu je spletni brskalnik predlagal preostanek niza. Potrdil je in na ekranu zagledal tisto, kar je njegov sogovornik hotel, da vidi.

	“Počakal bom, da boste v miru prebrali,“ je rekel še vedno manj strogi škof.

	In Rihard je bral:

	DUHOVNIKOVA OPOROKA

	OBLIKA

	 	 Civilna zakonodaja v tem primeru določa, da so prvi zakoniti dediči pokojnikovi potomci in njegovi starši. Ti dobijo vedno nujni delež. Stari starši ter bratje in sestre pokojnika pa so zakoniti dediči v primeru, ko oporočitelj nima prvih dedičev, enakovredni prvim pa so, če so trajno nezmožni za delo in nimajo potrebnih sredstev za življenje.

	 Oporoka mora biti sestavljena pri zdravi pameti, prostovoljno, brez prisile, grožnje, zvijače ali zmote, sicer je neveljavna in nastopi dedovanje po zakonu.

	 Vsak duhovnik mora imeti pravilno napisano in veljavno oporoko; to naj stori takoj po posvečenju; civilna zakonodaja oporoke ne zahteva, Zakonik cerkvenega prava pa jo zahteva za redovnike (kan. 668, §1-2) in priporoča vsem ostalim vernikom (prim. kan. 1299-1302). Če duhovnik umre, ne da bi imel sestavljeno oporoko, ali pa če v oporoki ne določi dediča svojega premoženja, se dedovanje izvede po civilni zakonodaji.

	 Da je oporoka civilno pravno veljavna, mora biti napisana v celoti lastnoročno, opremljena z datumom (dan, mesec, leto) ter na koncu besedila lastnoročno podpisana (z imenom in priimkom). V primeru, da je napisana na pisalni stroj ali računalnik, se za veljavnost zahteva, da je poleg lastnoročnega podpisa oporočitelja tudi lastnoročni podpis vsaj dveh prič, ki nista dediča oporoke. Tretja veljavna oblika oporoke pa je notarski zapis, bodisi javen ali tajen.

	 Oporoka novejšega datuma v istih zadevah razveljavlja starejšo.

	 Duhovnikova oporoka se v zaprti ovojnici hrani na škofiji, duhovnik jo odda vizitatorju pri vizitaciji.

	 Duhovnik lahko svojo oporoko kadarkoli obnovi, da jo posodobi glede imetja in dedičev; priporoča se posodobitev oporoke vsaj vsakih pet let. Novo oporoko zamenja duhovnik tako, da jo izroči v zaprti ovojnici vizitatorju, ta pa mu iz arhiva vrne staro.



	VSEBINA

	 	 Oporoka je odredba, ki zadeva premoženje. Zato naj duhovnik v oporoki obravnava samo svoje lastno premoženje.

	 Oporočitelj v oporoki navede glavnega dediča in dediče ter kaj komu zapušča.

	 Svoje osebno pisanje (pridige in druge zapise) duhovnik zapusti škofijskemu arhivu, kjer dvajset let ni dostopno za tretje osebe.

	 Duhovnik v oporoki napiše, kje hrani denar za sprejete maše, ki še niso opravljene.

	 Oporočitelj v oporoki navede tudi posojila, bodisi dana bodisi vzeta.

	 Duhovnik se v oporoki spomni svojih dobrotnikov, gospodinje in drugih; spomni naj se tudi Cerkve in njenih ustanov. Določi tudi, koliko maš naj se iz zapuščine opravi za pokoj njegove duše in vsoto, ki jo namenja škofiji.

	 Oporočitelj v oporoki izrazi svojo voljo glede kraja pokopa in morebitne želje glede pogreba; določi tudi, kdo iz zapuščine poravna stroške za pogreb in postavitev nagrobnika; če niti sam niti sorodniki ne izrazijo volje glede kraja pokopa, ga določi krajevni škof.

	 Duhovnik naj ima napisano tudi duhovno oporoko. Ta naj bo napisana na posebnem listu, vsebuje lahko kratek pogled na lastno življenje in delo, prošnjo vsem za odpuščanje in zagotovilo svojega odpuščanja, prošnjo za molitev in poslovilno besedo svojim bratom in vernikom.



	POSTOPEK OB SMRTI DUHOVNIKA

	 	 O smrti duhovnika dekan obvesti škofijo, vse dekane v škofiji in vse duhovnike v dekaniji, vsak dekan pa naj obvesti vse duhovnike v svoji dekaniji; dekan o smrti obvesti tudi ožje sorodnike pokojnega duhovnika; iste naslove naj dekan obvesti tudi o smrti staršev dekanijskega duhovnika in o smrti zaslužnih pastoralnih delavcev v dekaniji.

	 Dekan naj ob smrti duhovnika prevzame skrb za župnije in župnijsko pisarno in župnijski arhiv; prevzame skrb za pogreb, če ni v oporoki drugače določeno, prevzame vse ključe pisarne in arhiva, duhovnikovo osebno pisanje izroči škofijskemu arhivu. Škof odpre oporoko in izroči oporoko izvršitelju.

	 Kadar je duhovnik pokopan v župniji, kjer je deloval ali bival, daruje sveto mašo in opravi pogrebni obred škof, kadar pa je pokop drugje, opravi poslednje priporočanje in slovo ter pokop tamkajšnji dekan.

	 Duhovna oporoka naj se, če presodi škof, prebere pri pogrebu; poslovilni govori se pred obredom prijavijo in uredijo po vrstnem redu; če je govornikov veliko, naj se govori primerno okrajšajo.



	IZVRŠITELJ

	 	 Duhovnik naj v oporoki imenuje izvršitelja oporoke; če ga ne imenuje, je izvršitelj oporoke škofijski ekonom.

	 Izvršitelj oporoke naj o smrti duhovnika obvesti matični urad in če je oporočnik lastnik registrirane lastnine (zemljišča, stavbe, vozila, bančni računi in menice), oporoko izroči pristojnemu sodišču; če pokojni ni bil lastnik registrirane lastnine, razprava na sodišču ni potrebna.

	 Izvršitelj oporoke naj zapuščino varuje in upravlja ter skrbi, da se oporoka izvrši po oporočiteljevi volji; iz zapuščine naj se najprej poravnajo dolgovi in obveznosti, nato pa darovi in nagrade.

	 Oporoko je treba razlagati po oporočiteljevem namenu; če nastane dvom, se je treba držati tistega, kar je ugodnejše za zakonitega dediča ali za tistega, ki mu je naložena kakšna obveznost.

	 Cerkvenega denarja duhovnik ne hrani na osebnem bančnem računu, vsi bančni računi se ob smrti osebe zaprejo in so dostopni šele po zapuščinski razpravi in sodni odločbi o dedovanju.

	 Motorna vozila je na novega lastnika možno prepisati po sodni odločbi, ki se dobi na podlagi predložene veljavne oporoke, in ni treba čakati na redno zapuščinsko razpravo.

	 Vsekakor pa velja pravilo, da duhovnik čim več svojih stvari proda ali podari že za časa življenja.



	“Sem prebral,“ je rekel inšpektor, ko je končal.

	“Rad bi vas opozoril na tretjo točko poglavja VSEBINA,“ se je oglasil škof. “Jo imate pred seboj?“

	“Imam.“

	“Potem vidite, da svoje osebno pisanje, torej pridige in druge zapise, duhovnik zapusti škofijskemu arhivu, kjer dvajset let ni dostopno za tretje osebe.“

	“In jaz sem tretja oseba?“

	“To ste izrekli, kot bi bila žaljivka,“ se je zasmejal morebitni bodoči kandidat za nadškofa in dokazal, da ima v sebi tudi bolj vedro plat. “Ampak da, v tem primeru ste res tretja oseba.“

	“Policija ima svoja pravila in Cerkev ima svoja pravila, to ste mi hoteli povedati?“

	“Seveda in prepričan sem, da boste to upoštevali. Zato vas sprašujem: so ključi župnišča pri vas?“

	“So.“

	“Kaj pa ključ osebnega avtomobila gospoda Breznika?“

	“Tudi.“

	Resnici na ljubo ta ključ ni bil pri Rihardu, pač pa pri tajnici, prinesla sta ji ga policista Samo in Tadej, potem ko sta župnikov avtomobil prepeljala z Modičevega dvorišča k psu Mirtu. Je večji greh, če se zlažeš škofu kot zidarju? je pomislil inšpektor, ki kljub neobiskovanju cerkve ni rad grešil.

	“Po ključe bo danes prišel nadomestni župnik, prosim, da jih pripravite.“

	“Kakšen nadomestni župnik?“

	“Zamenjava za pokojnega gospoda Breznika v župniji Zabreg. Doslej ga je že nadomeščal v primeru odsotnosti.“

	“Dobro ste organizirani,“ je Rihard pohvalil sogovornika in organizacijo, za katero je delal.

	“Trudimo se.“

	“Verjamem.“

	“Morda se čudite, ker vas je poklical škof. Zadeve, ki se tičejo zapuščine gospoda Breznika, bi sicer urejal dekan Lenart Bohinc, župnija Zabreg sodi v njegovo dekanijo, vendar je zbolel, zato sem to prevzel jaz.“

	“Lahko tudi jaz pokličem vas, če bom kaj potreboval?“

	“Seveda, kar na to številko, saj se vam je izpisala?“

	“Je.“

	“Še nekaj: ste seznanjeni s prejšnjimi umori župnikov v samostojni Sloveniji?“

	“Sem, lahko vam naštejem vsa njihova imena,“ je Rihard v torbi še vedno hranil list s seznamom umorjenih župnikov, ki mu ga je za novinarsko konferenco pripravila Saša.

	“Ni treba. Hotel sem reči, da ni ne v vašem ne v našem interesu, da ostane tokratni morilec neznan. Mi lahko zaupate, če ste mu že na sledi?“

	“Imamo nekaj sledov,“ se je izmotal inšpektor, ki o odprtih zadevah celo s škofi ni smel razpravljati. Kar se tega tiče, so bili tudi oni tretje osebe.

	“To bi bilo vse,“ je rekel mož na drugi strani telefonske linije, ki mu Rihard, ker se ni zanimal za cerkvene zadeve, ni poznal obraza. Po glasu sodeč je moral biti star kakih šestdeset let. “Hvala za razumevanje in uspešno delo,“ je še dodal in zveza je bila prekinjena. Mož na tej strani telefonske linije je zamišljeno položil slušalko na vilice ožičenega telefonskega aparata.

	Toliko različnih stvari je moral premisliti, da ni vedel, kje bi začel. Morda z nadomestnim župnikom, ki bo prišel po ključe …

	Odšel je v tajništvo in Sašo vprašal:

	“Sta ti dva policista prinesla avtomobilski ključ?“

	“Bil je samo eden, Samo, ampak ja, dal mi je ključ. Ga rabiš?“

	“Ja, rabim ga, da ga bom izročil župniku, ki bo prišel ponj in po druge Breznikove ključe.“

	“To je pa nekaj novega,“ se je nasmehnila tajnica. “Marsikoga smo že imeli tukaj, župnika pa še ne.“

	Segla je v predal na desni strani pisalne mize, iz njega vzela ključ in ga izročila inšpektorju. Ta se je vrnil v svojo pisarno in vtaknil osamljeni ključ med prijatelje v torbi. Potem se je spet posvetil nujni sestavini svojega dela, premišljevanju.

	Prav, dobil je dobro argumentirana navodila od škofa, močno bodo vplivala na nadaljnjo preiskavo. Upoštevati mora ločitev Cerkve od države in obratno. Bi bilo kaj drugače, če je ne bi bilo? Bi ga škof blagoslovil in mu dodelil pravice, ki so mu zdaj odvzete, in ne bi bil tretja oseba iz točke v duhovnikovi oporoki? Še enkrat je, tokrat počasi in pozorno, prebral vse člene. Dušni pastir napiše tudi duhovno oporoko, nekakšen pregled lastnega življenja. Bi Breznik lahko vanjo dodal kaj, kar ga je mučilo, preganjalo? In ga naposled dohitelo v obliki štirih vbodov z nožem JM-3. Njegovo duhovno oporoko preberejo na pogrebu – če škof tako odloči. Kako bo odločil v tem primeru, ve le on. Rihard se je po razmisleku odločil, da se bo pogreba udeležil. Naročil bo Saši, naj se pozanima, kje in kdaj bodo Breznika pokopali.

	Med branjem usmeritev za duhovnikovo oporoko je zaznal, da ima ob župnikovi smrti precejšnjo vlogo dekan.

	In kdo in kaj je cerkveni dekan?

	Svetovni splet mu je razkril:

	Dekanija je skupnost več župnij na zaokroženem pastoralnem področju. V ljubljanski nadškofiji jih je sedemnajst. Dekanijo vodi dekan, pomaga pa mu prodekan. Dekanova služba je medžupnijska in je pastoralnega značaja. Zanjo je značilna prava skrb in zavzetost, s katero dekan spodbuja delovanje dekanijskih duhovnikov in pospešuje organsko pastoralno dejavnost v dekaniji. Dekan v svoji dekaniji skrbi za uresničevanje splošnih navodil vesoljne in krajevne Cerkve. Dekan kot voditelj dekanijskih duhovnikov povezuje med seboj škofijske duhovnike, redovnike in redovnice ter laike v celotnem dekanijskem apostolatu in tako pomaga, da se po vseh župnijah pri pastoralnem delu krepijo medsebojne vezi.

	Lepo se sliši …

	A njegov dekan Lenart je zbolel, tako mu je rekel škof, škofi pa ne lažejo. Kdaj in zaradi česa je zbolel, mu bo ostalo neznano. Toda privlačno preprosto bi bilo, če bi kar dekan umoril župnika in doživel takšen šok, da bi se zatekel v dekanski bolniški stalež. Spet nov indic, ki ga bo moral preveriti … Ne bo pa mu treba ponovno preverjati župnišča, ne bo mu treba s seboj tja vzeti Žana, da bo vdrl v Breznikov oziroma župnijski računalnik. Vseeno je obžaloval, da farovža ni preiskal bolj natančno, čudno vzdušje je vladalo tam notri, kot da nekje tiči skrivnost, ki čaka, da bo razkrinkana. A razkrinkal je ne bo ne on ne nihče drug, jutri bo delo nastopil v. d. župnika, ki bo župnišče preuredil po svojih željah.

	Kaj se bo zgodilo s fotografijo Breznikove hčerke? Če bi vedel, da se v župnikovo spalnico ne bo več vrnil, bi jo vzel s seboj in jo danes izročil Natalijini mami Martini, škoda bi bilo, če bo pristala v smeteh. Mar res ne sme več tja, mar so pravila Cerkve res močnejša od odločb civilnih sodišč? Saj nismo Hrvaška, kjer so duhovniki postali kasta nedotakljivih ... Koga naj povpraša o tem? Morda svojega vernega očeta Pavla Cirka, nekdanjega kriminalista, ki je zaradi dolgočasja po upokojitvi začel delati kot zasebni detektiv?

	Iz imenika je na zaslon prenosnega telefona privabil njegovo telefonsko številko in krcnil ikono za klic.

	“Kaj počneš?“ ga je vprašal, ko se je oglasil. “Se dolgočasiš?“

	“Ne, ukvarjam se z zapletenim primerom in sem polno zaposlen.“

	“Toda glej, da ne boš spet koga zasledoval, to ti gre slabo od rok. V primeru pogrešane Tončke bi skoraj izgubil glavo!“

	“A je nisem, trdno tiči na mojem vratu. Kličeš kar tako ali te zanimajo moje bogate življenjske izkušnje?“

	“Zanimajo me tvoje izkušnje vernika in kriminalista.“

	“Si lahko bolj natančen?“ je živahno vprašal oče, vedno vesel, če je lahko pomagal svojemu edincu.

	“Si bil preveč zaposlen s primerom ali pa si že slišal za umor župnika Albina Breznika?“

	“Seveda sem slišal, ptička mi je prišepnila tudi, da si primer dobil ti. Si ga že razrešil?“

	“Ne, pravkar pa sem naletel še na zoprno oviro.“

	“Kakšno?“

	“Poklical me je škof.“

	Po nekaj sekundah tišine je Pavel rekel:

	“Jaz, vernik, še nikoli nisem govoril z nobenim škofom, tebi, neverniku, pa je to uspelo.“

	“Bolj nejeverniku kot neverniku,“ ga je popravil sin.

	“In kaj je hotel od tebe?“

	“Zmerjal me je s tretjo osebo in rekel, da mi dostopa do cerkvenih stvari, kakršen je na primer župnikov računalnik, zaradi ločitve Cerkve od države ne omogoča niti odredba sodišča. Je to res?“

	“Menda ne boš obtožil škofa, da laže?“ se je zasmejal ata Cirk in dodal: “Seveda je res. Jaz sem od cerkvenih veljakov nekajkrat zaman zahteval podatke. Ne zaletavaj se z glavo v zid in vse, kar je v pristojnosti Cerkve, pusti pri miru!“

	“Včeraj sem preiskal župnišče v Zabregu, vendar mi je za res natančen pregled zmanjkalo časa. Še danes bo nadomestni župnik prišel po ključe, do takrat bodo pri meni. Premišljujem, da bi šel danes še enkrat tja in si privoščil natančnost prve vrste, vse obrnil na glavo, potem naj me pa tožijo!“

	“Nihče te ne bi tožil, le premestili bi te nekam ven iz Ljubljane, kjer bi tudi ti spoznal, kaj je dolgčas. Cerkev ima veliko moč.“

	“Ti to veš in še vedno hodiš v cerkev z malo začetnico?“

	“Počasi, sinko, počasi! Naj te spomnim, da sem tvoji mami, ko si bil star šest let, obljubil, da s teboj o verskih temah ne bom razpravljal, te v karkoli prepričeval, ko boš odrasel, pa se boš sam odločil, kaj hočeš biti oziroma kaj nočeš biti. Če te je moja mama pošiljala v cerkev, ko si bil pri njej na počitnicah, je bilo to brez moje vednosti.“

	“Saj mi ni škodilo. A nekaj me zanima: ali ti pri maši kdaj zaspiš?“

	“Ne, ni sicer napeto kot v kakšni ameriški filmski kriminalki, toda jaz se v cerkvi preprosto dobro počutim, vem, da sem v tistem trenutku pravi človek na pravem mestu. V cerkev bom hodil vse do smrti, v to sem popolnoma prepričan.“

	“In potem bom jaz poskrbel, da boš deležen cerkvenega pogreba, to velja kot pribito.“

	“Tako je, ne poznam človeka, ki bi se tako trdno držal svojih obljub, kot se jih ti.“

	“Zato tudi tako redko kaj obljubim. Mimogrede – ti na misel pride kakšen motiv za umor župnika?“

	“Na misel mi pridejo običajni razlogi: ljubosumje, maščevanje, denar, nevoščljivost, duševne težave. Ne verjamem, da bi kdo župnike sovražil samo zato, ker so župniki, enega izbral, si dal duška in ga ubil. Po mojem mnenju je treba motiv iskati v Breznikovem zasebnem življenju, duhovniki so samo ljudje.“

	“Breznik je bil še posebej človeški. Imel je dvanajst let staro hčerko.“

	“Vem, sem prebral v časopisu. Saj ni bil edini, spoznal sem več župnikov, ki so imeli otroke.“

	“Kaže, da je celibat naporna stvar.“

	“Hej, pozabljaš, da tudi jaz živim v celibatu!“

	“To praviš ti,“ se je v telefon namuznil Rihard. “Zakaj pa imaš potem v spalnici zakonsko posteljo?“

	“Na desni polovici sem jaz, na levi pa prenosni računalnik, najraje tipkam leže.“

	“Se še vedno trudiš s knjigo?“

	“Še vedno. Kot detektiv sem imel nekaj zanimivih primerov, ljudje pa radi berejo detektivske zgodbe.“

	“Važno, da ti ni dolgčas.“

	“Zadnje čase mi je bilo le nekajkrat in še to ne za dolgo,“ je rekel Pavel. “S teboj pa je najbrž ravno obratno in se ponavadi ne dolgo- temveč kratkočasiš.“

	“Zadnjih nekaj dni ura res tako hitro teče, da je ne dohajam.“

	“Domnevam, da ta teden ne boš imel časa za ogled hiš, dve primerni so mi predlagali v agenciji.“

	“Če bom danes dobil župnikovega morilca, bom imel že v soboto čas, jutri pa bom pisal poročila in se dogovarjal s tožilko. A možnost za to je nula-koma-jozef odstotka.“

	“Že veš, da bo tožilka?“

	“Že, zvabil sem jo na kraj zločina in primer ji ne uide, če bo le imela koga obtožiti. Srečka Ipavec, jo poznaš?“

	“Ne, nisem imel te sreče, da bi kdaj naletel nanjo,“ je rekel Pavel.

	Njegov sin pa je rekel: “Nehati morava, kuzla mi v rit skače.“

	Ta izraz se je naučil od očeta, v arhaičnem žargonu je pomenil, da se mu zelo mudi.

	Ko sta končala, je Rihard obsedel na svojem udobnem stolu in premišljeval, kaj bi bilo najbolj smiselno storiti v tem trenutku, ob mešanju starih in novih podatkov, pridobljenih iz različnih virov. Bi se jih dalo povezati v smiselno celoto, v vektor, ki kaže v pravo smer? Na misel mu je prišla široka postelja v prostoru za veroučno učilnico. Kaj počne tam? Kdo jo uporablja?

	Miselnega napora ga je rešilo zvonjenje namiznega telefona. Sprejel je klic in v slušalki zaslišal navdušen glas, ki je rekel: “Tukaj Marjan Hočevar, sistemski inženir. Naredil sem vašo tabelo in vam jo poslal.“

	“Samo trenutek,“ je dejal inšpektor in se na računalniku premaknil v poštni nabiralnik. Ošinil je kratek spremni dopis in odprl Excelovo priponko. Pred njim se je na zaslonu pojavil seznam, ki je bil pred dobro uro le v njegovi glavi, seznam kupcev lovskega noža JM-3 v zadnjih šestih mesecih, razvrščenih po abecedi, z dodatkom datuma nakupa v drugi koloni in poslovalnice, ki je nož prodala, v tretji.

	“Odlično,“ je rekel Marjanu, “vse je tako, kot mora biti. Najlepša hvala.“

	“Ni za kaj,“ je ponosno dejal sistemski inženir in se poslovil z besedami, da bo še rad sodeloval s policijo, če bo potrebno.

	Rihard se je pomaknil na dno tabele, ki jo je Marjan primerno poimenoval Prodani noži. Dolga je bila 121 vrstic, s premišljevanjem, ali je to veliko ali malo, ni izgubljal časa. Zdaj je imel dve tabeli, poleg Marjanove še Sašino, Tabelo župnikovih stikov, obe dolgi čez sto vrstic. Moral je ugotoviti, če se kakšna oseba iz prve pojavi tudi v drugih, če je kdo, s katerim se je Breznik pogovarjal po telefonu, kupil nož JM-3, ki ga je ubil. Kakšna je verjetnost za to, bi težko izrazil v odstotkih, bila pa je vsekakor precej večja kot nula-koma-jozef odstotka. Največ slovenskih umorov se zgodi v krogu družine, drži, drži pa tudi, da je na drugem mestu malce širši krog, znotraj katerega se ljudje poznajo in imajo takšne ali drugačne stike, osebne, telefonske, računalniške, redne, občasne, kakovostne, slabe ...

	Če bi bil računalniško slabo pismen, bi se moral primerjave seznamov lotiti ročno. Vzel bi prvega človeka iz Tabele župnikovih stikov, neko Andrejo Anderlič, in pogledal v tabelo Prodani noži, če je tudi tam njeno ime. Če ga ne bi bilo, bi pri Andreji naredil kljukico in se pomaknil na naslednjo postavko, na Borisa Ažmana. A takšna iskanja računalniki opravijo hitreje od človeka, pa še zmotijo se ne. Rihard se je v prvi tabeli pomaknil na prazen zavihek B, v gornji menijski vrstici pri postavki Orodja izbral opcijo Makro in začel pisati programček, ki je bil zanj čisto preprost. Kadar se ni ukvarjal z odprtimi primeri, je veliko časa prebil na raznih usposabljanjih, tudi računalniških. Vse več podatkov je danes v elektronski obliki in policisti višjega ranga se jih morajo naučiti obdelovati tudi sami, ne samo brskati za njimi v policijskih bazah podatkov, in po potrebi izdelati software za točno določen namen. Rihard je zdaj z makrom računalniku ukazal, naj naredi le to, kar bi sicer on naredil ročno, primerja imena iz ene tabele z imeni v drugi in če najde ujemanje, naj ga izpiše v prvo vrstico dotlej podatkov praznega zavihka B v tabeli Prodani noži. Za izdelavo makra je potreboval petnajst minut, ko pa ga je zagnal, je računalnik potreboval le delček sekunde za vse primerjave.

	V prvi vrstici zavihka B sta se pojavila priimek in ime: Jančar Simon.

	Rihard je zmagoslavno dvignil desnico v višino ramen in trdno stisnil pest; morda je bila to podzavestna kretnja, ki je simbolizirala, da je nekoga pravkar zgrabil za vrat.

	Ime mu ni pomenilo ničesar, prepričan je bil, da se doslej v primeru Burnik še ni pojavilo; če pa se je, je bil kljub zamenjavi zdravila proti Parkinsonovi bolezni še vedno pozabljiv. Pomaknil se je nazaj v Tabelo župnikovih telefonskih stikov in s pogledom poiskal črko J. Jančar Simon oziroma Simon Jančar je z Albinom Breznikom govoril trikrat, Simon je Albina klical dvakrat, Albin pa Simona enkrat. Da bi ugotovil točen dan in uro pogovorov, bi potreboval župnikov telefon.

	Odšel je v tajništvo in rekel Saši: “Breznikov telefon rabim. Ima še kaj džusa?“

	“Kaj?“

	“Oprosti, angleški naziv za napolnjenost tehničnih predmetov mi je zlezel pod kožo in pod jezik. Zanima me, koliko je župnikov telefon še napolnjen, ti si ga imela dlje časa prižganega.“

	“Dvainštirideset odstotkov,“ je rekla Saša.

	“Veš na pamet?“

	“Pogledala sem, preden sem ga ugasnila.“

	“Mi ga daš, prosim?“

	Tajnica je odprla isti predal, iz katerega je pred kratkim vzela avtomobilski ključ, le da se je zdaj v njeni roki pojavil telefon. Izročila ga je Rihardu, ki se ji je zahvalil in se vrnil v svojo pisarno. Pritisnil je na gumb za vklop in počakal, da se naloži operacijski sistem. Ko se je, se je pomaknil v imenik in hitro našel iskano osebo. Pisalo je preprosto Jančar. Pogledal je dohodne klice, Jančar je Breznika obakrat klical isti dan, 15. februarja, Breznik pa Jančarja prav tako. Zaradi časovne bližine klicev, znotraj treh ur, je Rihard domneval, da sta se o nečem dogovarjala, se dogovorila ali pa tudi ne, se morda sprla, nato pa drug drugemu – vsaj po Breznikovem prenosnem telefonu – drug drugemu dala mir. To je bilo dva meseca pred umorom – je bil Jančar pristaš načela, da se maščevanje najbolj prileže hladno?

	In kdaj je kupil nož?

	To je vedela tabela z imenom Prodani noži: 3. aprila. V poslovalnici, ne na Rudniku, pač pa na Viču v Ljubljani. Rihard je izračunal, da je bila tisti dan sobota. Ali to kaj pomeni? Zaenkrat pomeni le to, da je vsaj ta trgovina z lovsko opremo odprta tudi ob sobotah. Osebno izkaznico ima človek na javnih površinah ponavadi s seboj, nikoli ne veš, kdaj bo potekala kakšna policijska akcija in bo najmanj en mož v modrem od tebe zahteval dokument s tvojim lepim obrazom. Morda Jančar ni vnaprej vedel, da za nakup lovskega noža potrebuješ osebno izkaznico, med razstavljenimi je izbral primernega in prodajalki ali prodajalcu rekel: “Tega mi dajte!“

	Prodajalec ali prodajalka mu ga je prinesla in rekla:

	“Osebni dokument, prosim.“

	To bi ga lahko tako presenetilo, da se ni domislil za bodočega morilca najprimernejšega odgovora, ki bi bil nimam je s seboj, ampak je začel kalkulirati; bo manj sumljivo, če nakup zdaj, ko od njega zahtevajo, da se identificira, prekliče, ali če nož kupi in se dela, da gre za nekaj tako nedolžnega, kot je nakup kile polbelega v pekarni. Vsekakor ga je kupil. Vendar bi, če bi se zmenil za osnovna pravila previdnosti, nož odvrgel v smetnjak, ne nujno prvega, ki bi mu prečkal pot. Bil je nedvomno amater, človek, ki se pripravlja na svoj prvi umor, kot ve in zna. Kupljeni pipec je kljub identifikaciji v trgovini uporabil. Seveda: mislil je, da ga bo odnesel nekam daleč, morda odvrgel v Savo ali Ljubljanico. Kot amater ni vedel, kako te morilno orodje po uporabi žge v okončino, s katero ga držiš. Znebil se ga je v gozdičku, vsaj toliko je bil priseben, da ga je zapičil v tla visoko na klancu, ročaj je bil zaradi pretežno rjave barve med koreninami bukve skoraj neopazen.

	Napaka, usodna napaka, gospod Jančar!

	Zmotilo ga je trkanje na vrata. Zmotilo in presenetilo, redko je kdo trkal pri njem. Če je kdo prišel, mu je to prišla povedat Saša. Najbrž je kam šla, morda na stranišče …

	“Naprej,“ se je Rihard na trkanje odzval, kot se spodobi.

	Vrata so se odprla in vstopil je srednje visok moški, oblečen v črno. Da je duhovnik, ga je izdajal bel kolar okrog vratu. Star je bil okrog štirideset let, imel je okrogel obraz in goste temno blond lase, s prečo ob strani. Če ne bi arijska rasa izumrla z nacizmom vred, bi bil prišlek njen lep predstavnik.

	“Inšpektor Tisnikar?“

	“Sem kar pravi.“

	“Škof vam je po telefonu povedal, da bom prišel po ključe župnišča v Zabregu, je tako?“

	“Tako je. Tule jih imam,“ je rekel inšpektor, jih vzel iz torbe in jih izročil župniku.

	“Hvala,“ je rekel ta in odšel.

	Tebi se pa mudi, je pomislil Rihard, vstal in odšel v tajništvo. Saše res ni bilo tam, a nič hudega, trenutno je ni potreboval, naj opravi, karkoli že opravlja.

	Vrnil se je v svojo pisarno in premišljeval o župniku, ljubitelju hitrosti, ki je bil pravkar pri njem. Malo je manjkalo, da se ni pokadilo za njim. Škoda. Breznika je kot svoje nadomestilo zagotovo dobro poznal, lahko bi mu o njem povedal kaj novega, pomembnega.

	Na tej točki preiskave je bila najpomembnejša informacija, ki jo je dala povezava dveh Excelovih tabel, informacija, da je neki Simon Jančar poznal Albina Breznika in kupil nož, s katerim ga je ubil. In kdo in kaj je ta Jančar? To mu bodo razkrile od podatkov nabrekle policijske baze, v katerih je z vsakim vpogledom pustil svojo digitalno sled in bi moral ob nadzoru zagovarjati upravičenost brskanja. Tudi zato je tako vestno vnašal novosti iz preiskave v knjigo zločina, ki je zabeležila vsak pristop, z njo bi dokazoval, da ni, na primer, ugotavljal, kje zdaj živi njegova ljubezen iz šolskih klopi.

	Simon Jančar torej … Glej no, še en župnik! Ki deluje v fari …? Trenutno nobeni, ker je prodekan v dekaniji Tejintej, katere dekan je Lenart Bohinc. Lenart Bohinc? Sliši se znano … Blagoslovljeno bodi zdravilo requip! Če bi bil še vedno na akinetonu, bi se najbrž ne spomnil, da ga je med telefonskim pogovorom omenil škof! Simon Jančar je prodekan dekanije, katere ud je tudi župnija, v kateri je deloval Albin Breznik, ko je bil še živ. Saj je logično – župnik se je pogovarjal po telefonu s prodekanom, iz kakršnegakoli razloga že. Toda ta prodekan ima krvavo maslo na glavi, v lovski trgovini v Ljubljani je kupil nož, s katerim je bil umorjen Breznik. Župnik župnika? Na neki način je logično … na neki način se je zgodilo znotraj družine … na neki način je Cerkev družina, v kateri so župniki bratje, nune pa sestre. Mar ni že Abel ubil Kajna? Ali pa je bilo obratno, tega se mu nikoli ni uspelo zapomniti. Ima Simon Jančar vozniško dovoljenje? Če ga ima, bo videl njegovo fotografijo.

	Imel je vozniško dovoljenje, na barvni fotografiji je bil videti mlad, a kaj bi to, imel je okrogel obraz in goste temno blond lase, s prečo ob strani.

	Prekleto!

	Ali aleluja?

	Simon Jančar je bil pravkar pri njem, s črno srajco in kolarjem vred, po škofovem ukazu je prišel po ključe župnišča in po ključ Breznikovega avtomobila, jutri bo nastopil službo novega župnika v fari Zabreg. Seveda se mu je mudilo, zlikovci se v bližini policistov ne počutijo preveč prijetno, zlasti ne v bližini tistih, ki iščejo njih … Riharda je prijelo, da bi stekel za njim, morda bi ga lahko še ujel na parkirišču ali v bližnji okolici. Potem pa – kaj? Bi ga – če bi se spomnil vzeti lisice s seboj, zaenkrat so v torbi – vklenil, mu povedal, da ga bo zaradi suma umora pridržal oseminštirideset ur, ga odvlekel v najbližji prostor za zaslišanje in vpil nanj, naj prizna? Kakšna vprašanja bi mu lahko zastavil? Vsekakor tole: je mar lovec, da je kupil lovski nož? In tole: kje je bil v torek med sedemnajsto trideset ter sedemnajsto in petinštirideset minut? In seveda tole: zakaj je na tako nekrščanski način upihnil luč življenja v svojem župniškem kolegu? Še kaj? Nič več mu ni prišlo na misel. In kaj bo storil, če bo mož s prečo odgovoril, da je nož kupil zato, da ga bo podaril lovski družini v kraju Temintem, komu natančno ga je izročil, ne ve, bil je nekakšen tajnik. V torek pozno popoldne je gledal televizijo, lahko natančno pove, katera oddaja je bila takrat na sporedu. A zamolčal bi, da lahko program gleda s časovnim zamikom. In gospoda Breznika seveda ni umoril. Čemu bi ga? Da bi se vselil v zabreško župnišče, ki je bilo umorjenemu dom sedem let?

	Ne, na tej točki bi mu prostost odvzel le, če bi bil prepričan, da je notranje šibak in se bo zlomil ob prvem močnejšem pritisku na njegovo vest. Toda na to se ni mogel zanesti, tistih nekaj sekund, ki jih je prebil v njegovi družbi, je bilo premalo, da bi ocenil, kako trda kost je Simon Jančar aka Speezdy Gonzales. Raje bo stopal po poti previdnosti, nenavaden razplet, ki je pravzaprav le nov zaplet, bo v miru predelal in premislil, kako naprej. Osumljenec mu ne bo nikamor pobegnil. Ve, kje ga bo našel, ko bo napočil trenutek, da ga zašije z nalogom za aretacijo in ne le odpelje v prostor za pridržanje kot kakšnega voznika, ki je pregloboko pogledal v kozarec.

	V Argentino ali v Cleveland pa v prihodnjih dneh najbrž ne namerava pobegniti …

	Za nekaj minut je glavo izpraznil misli, kolikor je le šlo; ponavadi mu je uspelo, da se je na ta način resetiral in z delom nadaljeval bolj svež. Tudi tokrat mu je kratek odklop pomagal, spomnil se je, zakaj je imel prej občutek, da mu je ušlo nekaj pomembnega. Na spletni strani je po pogovoru s škofom prebral, kakšne naloge opravlja cerkveni dekan. Zavihek s stranjo je imel še vedno odprt, prebral je, kar je enkrat že: Dekanija je skupnost več župnij na zaokroženem pastoralnem področju. V ljubljanski nadškofiji jih je sedemnajst. Dekanijo vodi dekan, pomaga pa mu prodekan. Dekanova služba je medžupnijska in je pastoralnega značaja. Zanjo je značilna prava skrb in zavzetost, s katero dekan spodbuja delovanje dekanijskih duhovnikov in pospešuje organsko pastoralno dejavnost v dekaniji. Dekan v svoji dekaniji skrbi za uresničevanje splošnih navodil vesoljne in krajevne Cerkve. Dekan kot voditelj dekanijskih duhovnikov povezuje med seboj škofijske duhovnike, redovnike in redovnice ter laike v celotnem dekanijskem apostolatu in tako pomaga, da se po vseh župnijah pri pastoralnem delu krepijo medsebojne vezi.

	Nič krivi dekan Lenart Bohinc je žal bolan, želimo mu vse dobro. Če ne bi bil, bi po zverinskem umoru enega izmed svojih duhovnikov zagotovo on – osebno ali vsaj po telefonu – stopil v stik z glavnim policijskim preiskovalcem, z njim, Rihardom, kljub ločitvi države od Cerkve bi njegov visoki položaj v škofiji opravičil zanimanje za primer. Dekanijo vodi dekan, pomaga pa mu prodekan. Gotovo ga tudi nadomešča v primeru bolezni. Zdaj, ko ve, da je bil Simon Jančar Bohinčev prodekan, ve tudi, da bi moral v stik s policijo stopiti on. A je jasno: ni se želel izpostavljati, ni hotel, da bi se vanj zavrtale prodorne oči, možgani za njimi pa bi se vprašali: morda je kriv kar tale? V dneh po umoru se je pritajil, se privajal na misel, da je morilec, spoznaval je, kako se počuti preganjana žival. Potem ga je poklical njegov šef, škof, in mu ukazal, naj nastopi službo župnika v Zabregu. Je Jančar že pred umorom vedel, da bo nadomestil Breznika, ko bo ta za večno odsoten iz upravičenega razloga? Če bi bil ljubitelj iger na srečo, bi Rihard stavil na možnost, da je vedel. Nadomeščal ga je med odsotnostjo zaradi bolezni ali dopusta, če tega župniki seveda imajo. Dobro, bil je torej prva izbira za naslednika, kar je tudi vedel. A kakšen motiv je to? Ubiješ župnika, da boš ti župnik namesto župnika? Kaj imaš od tega, če nisi ravno junak pustolovskega romana, ki je izvedel, da se nekje v zabreškem župnišču skriva z železom okovana skrinja, polna kelihov iz čistega zlata?

	Odprla so se vrata in v odprtini je zagledal obraz tajnice Saše.

	“Grem lahko domov?“ je vprašala.

	“Je že toliko ura?“ se je začudil Rihard, ki mu je čas vse od poznega torkovega popoldneva tekel pospešeno. Da je tega kriv hormon po imenu adrenalin, ne bi mogel zanikati.

	“Pol štirih je,“ je rekla Saša. “Če imaš delo zame, bom ostala, saj ne bo prvič.“

	Inšpektor je na hitro razmislil in ugotovil, da njegovi današnji načrti ne zahtevajo Sašine prisotnosti na delovnem mestu.

	“Lahko greš,“ je rekel z glasom, iz katerega je izvzel milosten prizvok, ker ji kot podrejeni uslužbenki nekaj dovoljuje.

	“Na svidenje.“

	“Na svidenje.“

	Ko je tajnica odšla, je štreno svojih misli – ker ni več jemal pozabljivost povzročajočega akinetona – uspešno odmotal nazaj do mesta, ko je pomislil na trapasto skrinjo z zlatimi kelihi. Takšne kište seveda v župnišču ni. Je zato tam morda kaj drugega dovolj dragocenega, da je vredno umora? Med preiskavo je v predalu v kuhinji našel osem bančnih kartic, njihovo število je dokazovalo, da je bil Breznik tako premožen, da ni hotel vseh jajc hraniti v isti košari. A kartice niso prenosljive, Jančar se ne bi mogel okoristiti z njimi, tudi če je vedel zanje. In najbrž je. Če je kdaj nadomeščal Breznika, bi utegnil naleteti nanje, lastnik jih ni ravno hranil v jekleni blagajni. Če bi Simon s svojo okroglo glavo in prečo v laseh s kartico v roki prišel v banko A in se skušal izdajati za Albina s kvadrasto glavo brez preče s pomočjo osebne izkaznice, ki jo je žrtvi vzel po umoru, bi se bančna uslužbenka najprej dobro nasmejala, nato pa sprožila tihi signal, ki bi na kraj poskusa velike goljufije privedel kot bik močnega varnostnika. Ta bi poskusnega goljufa bolj ali manj – raje manj, da vse tisto pumpanje železa v fitnesu ne bo šlo v nič – nežno pridržal do prihoda policije. Tudi če bi bil po kakšnem čudežu Jančar Breznikov pooblaščenec, mu to v banki ob mrtvem pooblastitelju ne bi pomagalo.

	Kaj pa gotovina? Ko je brskal po župnišču, ni videl veliko fizičnega denarja, v kuhinji je bilo nekaj nižjih bankovcev in za otroško pest kovancev. Bi lahko vendarle nekje bila skrita blagajna? Tudi na usposabljanju o blagajnah je Rihard že bil, vedel je, kako pomembno je njihovim lastnikom, da jih dobro skrijejo, le največji butelj svoj sef danes skrije za sliko Matije Skurjenega. V zadnjem času so postale popularne blagajne, vzidane v tla, njihovi robovi se ujemajo z žlebiči talne obloge, hodiš po premoženju in tega ne veš, če ne smeš vedeti. Zaradi denarja se med seboj pobijajo vse skupine prebivalstva, zakaj bi bili duhovniki izjeme? Pohlep in pohota, ti dve v slovenščini podobno zveneči besedi sta tudi podobno pogosta motiva za umor. Breznik najbrž ni bil pohlepen, v kvartopirstvo ga je gnala strast. Ta ni tako redka, baje je bila tudi – baje – prva slovenska pesnica Fani Hausmann strastna kvartopirka, umrla je celo mlajša kot Breznik, pri šestintridesetih, a ne zaradi kart. Razen morda zaradi zelo slabih tarot kart …

	Da je bil Albin vsaj enkrat zelo pohoten, je pričal obstoj hčerke Natalije. Jančar s svojo bučo ni deloval kot župnik, ki bi pri svojih farankah vzbujal pregrešne misli, toda to ni pomenilo ničesar. Če bi se gonili samo lepi ljudje, bi človeštvo že zdavnaj izumrlo, v to je bil Rihard popolnoma prepričan. In sam pri sebi dodajal: celo meni je uspelo dobiti eno ... Kako gresta skupaj Jančar in pohlep, je vedel še manj. Denarja kot motiva vsekakor ne more izključiti, a tako kot so motne Breznikove finance, je motno Jančarjevo poznavanje prav teh financ.

	Še preden se je odlepil od črke o pri prvem odgovoru na prvo izmed vprašanj, ki si jih je zastavil, mu je zazvonil prenosni telefon. Klicala je ženska, ki se ga je usmilila in ga vzela za moža, in to ne da bi vedela, da do svoje postelje spušča bodočega bogatega dediča.

	Sprejel je klic in dobil vprašanje:

	“Koliko časa imaš?“

	Njuni pogovori, ko je bil Rihard v službi, so bili pogosto omejeni z nujnostjo njegovega dela.

	“Ti kar govori, trenutno se nič ne dogaja,“ je inšpektor končno le znal odgovoriti na eno vprašanje.

	“Si na terenu?“

	“Ne, v pisarni sem,“ je znal odgovoriti tudi na to.

	“Ali potem lahko računam, da boš kmalu prišel domov?“

	To je bilo že težje, ni še izdelal urnika ne za preostanek popoldneva ne za večer.

	“Zakaj? Je kaj nujnega?“ je odgovoril s kar dvema vprašanjema.

	“Ne, ne gori voda, le Ana toži, da ji je dolgčas.“

	“Dolgčas po meni?“

	“Ne, kar tako na splošno.“

	“Zamoti jo s čim.“

	“Saj v tem je težava, ne uspem z nobeno rečjo.“

	Krasno! Njegovega očeta muči dolgčas, zdaj mu je podlegla še hčerka. Je dedno ali kaj? Če je, je njega preskočilo. Če ni bil ravno prisiljen čemeti v kakšni čakalnici ali cerkvi, si je vedno znal zaposliti telo in/ali duha.

	A zaradi dolgoletnega policijskega dela postaneš kronični skeptik in večni dvomljivec …

	“Ti je rekla za telefon, ki ji ga je kupil dedek?“ je vprašal ženo.

	“Kako pa to veš?“

	“Ker sem poklicno deformiran in dvomim v vse, kar ljudje povedo, osemletnice vključene.“

	“Ne razumem.“

	“Ti bom pojasnil. Kot veš, je moj premožni in radodarni očka Ani kupil drag pametni telefon, ki pa sva ga pridržala midva, ker je še premlada zanj. A nekateri njeni sošolci ga že uporabljajo in se bahajo pred drugimi, oglasila se ji je zavist. Večkrat je že slišala naše pogovore o dolgčasu, stari ga kar naprej omenja, zdaj menda celo piše knjigo s tem naslovom.“

	“Knjigo z naslovom Dolgčas je napisal že Alberto Moravia,“ je vedela povedati Jelka.

	“Bo pač še neki Slovenec eno, kdo pa jo bo opazil?“

	“Ti torej misliš, da se je Ana k dolgčasu zatekla zato, da bi dobila telefon?“

	“Rekla si, da ga je omenila?“

	“Pa ne le enkrat!“

	“Potem je vse jasno.“

	“Naj ji ga dam?“

	“Nikakor ne! Prej bomo določili pogoje uporabe s poudarkom na malo.“

	“In kaj naj ji rečem?“

	“Daj mi jo na telefon!“

	Ana se je oglasila z: “Živjo, oči.“

	“Živjo, vrtavka. Slišal sem, da ti je dolgčas.“

	“Pa še kako!“

	“Tudi zdajle?“

	“Tudi.“

	“In kaj držiš v roki?“

	“Mamičin telefon.“

	“Pa ti je vseeno dolgčas?“

	“Je,“ je nekoliko negotovo rekla hčerka.

	“Torej tudi telefon ne pomaga.“

	“Tale je že star, novi bi pomagal,“ se je Ana spretno izvila iz zagate.

	“Se bomo pogovorili, ko bom prišel domov.“

	“Kdaj pa boš?“

	“Ko mi bo v službi postalo dolgčas.“

	“Kdaj bo to?“

	“Ko bo petelin trikrat zakikirikal.“

	“Kateri petelin?“

	“Poznaš kokoš po imenu Kurica?“

	“Ne.“

	“No, tisti petelin, ki je njen mož, včeraj sta se poročila pri nas v kuhinji.“

	“Pri nas ni nobenega petelina. Pa kokoši tudi ne!“

	“Potem reci mami, naj te odpelje ven, morda bosta videli vsaj kakšnega piščanca.“

	“Živega?“

	“Živega in živčnega.“

	“Prav, ji bom rekla.“

	“Zdaj pa mi daj spet mami!“

	“Pojdi z Ano na sprehod,“ je rekel, ko je spet zaslišal Jelkin glas.

	“Je to ukaz?“

	“Bolj prošnja. Ko bom prišel domov, bova Ani za pol ure dala telefon in jo naučila nekaj osnov, čeprav me ne bi začudilo, če bi vedela že toliko kot midva skupaj. Bistveno je, da se že prvič nauči, da bo morala biti najprej nekaj časa zunaj, če bo želela od blizu buljiti v majhen zaslon.“

	Jelka ni imela nič proti, dobro je vedela, da je njen mož pristaš načela, ki ga podpira sodobna okulistična stroka. Ta uči, da je bivanje na prostem, zlasti na soncu, uspešno proti otroški kratkovidnosti, ki jo povzroča preveč gledanja od preveč blizu v preveč temnem. Otrok, ki bo dve uri dnevno na naravni svetlobi, naj bi bil varen pred prezgodnjo potrebo po steklenih lečah pred očmi.

	“Kratkovidnost je bolezen,“ je govoril, “svojim potomcem pa privoščim vsestransko zdravje.“

	Praksa je žal potrjevala teorijo. Na šolskih poteh je videval vse več vse manjših otrok z vse večjimi očali, ki so tudi med hojo strmeli v čudežno škatlico. Pri petnajstih bodo imeli dioptrijo –2, pri petindvajsetih –4, pri petinštiridesetih pa bifokalne leče ali več očal z različnimi dioptrijami. In še: je kdo kdaj videl kmeta z očali? Od rojstva so veliko zunaj, obsijani s soncem in z očmi, ki preskakujejo z enega predmeta na drugega.

	Rihard bi štel za starševsko zmago, če bi imela Ana pri osemnajstih dioptrijo 0,0. Dve uri zunaj je za mestnega otroka lep zalogaj, ker, razvajen od hitro menjavajočih se podob na zaslonih, nima veliko videti. Toda v kratkem se bodo preselili v hišo, imela bo vrt z gugalnico in drugimi igrali. Prav bi bilo, da bi se Ana spoprijateljila z okoliškimi otroki, s takšnimi, ki naokrog hodijo brez telefona, igrali bi se, skrivali bi se, metali in brcali bi žogo. On je otroštvo preživel v Ljubljani, a je hodil na počitnice k babici po očetovi strani, živela je na vasi, celo majhno kmetijo je imela. Zanimivosti je bilo tam toliko, da je bil podnevi v hiši samo zaradi zajtrka in kosila. Toda počitnikoval je le štirinajst dni, premalo za zaščito oči, pri osemintridesetih je imel dioptrijo –0,25 na levem in –0,50 na desnem očesu. Videl je vse, kar je moral videti, očal ni hotel nositi – vsaj za zdaj, jutri pa je nov dan.

	Tako je, je pomislil Rihard v samoti svoje pisarne, fraza je obrabljena, toda jutri je res nov dan.

	Odločil se je, da se s primerom Breznik danes ne bo več ukvarjal in da bo posnemal alkoholičnega delavca, ki je prišel v službo, zagledal pilo, ji rekel ti si pila, jaz pa danes še nisem. In odšel. Jutri je nov dan ... Izpodbijaj to trditev, če moreš … Ti si pila, jaz pa danes še nisem ... Nič soka danes še nisem ...

	Ugasnil je računalnik, vstal s stola, torbo pustil pod mizo, odšel iz pisarne, jo zaklenil, odšel iz tajništva, zaklenil še ena vrata in po dolgem hodniku z nekaj zavoji prišel do izhoda. Pokimal je mlademu policistu v recepciji, mladi policist mu je pokimal nazaj. Spomnil se je, da mu Jančar ni dal v podpis lista za obiskovalce, ki ga ti dobijo na recepciji. Nemara ga ni dobil zato, ker je župnik, blaga in nenevarna oseba po oceni mladih policistov.

	Blaga in nenevarna oseba, pa kaj še, je pomislil, ko je sedel v avto. Med vožnjo je bil z mislimi pri hiši, ki jo bo kupil oče, zdaj je zadeva postala resna. Kakršnakoli že bo, ne bo slišal zvokov sosedov, ne bo v sosednjem prostoru lajal nevrotičen cucek, ne bodo v stanovanju nad njim na zabavi za rojstni dan vpili pijani gosti, ne bo mu pod oknom parkiral mulec, ki bo pri odprtih vratih avtomobila pol ure nažigal bum-bum glasbo iz dvestovatnih zvočnikov.

	Rihard je imel v svoji bližini rad mir. Ko je tokrat vstopil v stanovanje, ga je pričakal čist in čudovit okoliški mir, še napol gluhi sosed ni imel prižgane urbi et orbi televizije. Ana in Jelka sta resno vzeli njegov predlog, naj gresta ven, ni ju bilo doma. Preoblekel se je v udobnejša oblačila, v dnevni sobi sedel v naslonjač, vklopil slušalke v mp3-

	-predvajalnik in si jih dal na ušesa. Kot ljubitelj reggae in ska glasbe si je tokrat privoščil album Jimmyja Cliffa in čutil, kako se mu zaradi glasbe in odsotnosti napornih misli po telesu razliva prijetna sproščenost. Ko se je album končal, žene in hčerke še vedno ni bilo doma. Rihard je snel slušalke, vstal in odšel v kuhinjo, iz omarice vzel karton jagodnega soka, ga odprl in si privoščil dva kozarca, kot vedno je bolj srkal kot pil; tako kot je prej razvajal slušne končiče, je zdaj razvajal brbončice.

	Njegovi izpraznjeni možgani so bili zdaj pripravljeni, da spet začno mleti. Mleli so in mleli in pridelovali nova vprašanja. Na primer: kako priti do dodatnih dokazov, da je župnika Albina Breznika umoril župnik Simon Jančar? Zaenkrat je imel kot obremenilni predmet le nož, ki ga je Jančar neprevidno kupil v trgovini z lovskimi pripomočki. To je bil za sodišče posreden dokaz, povrhu bi moral sodniku ali sodnici razlagati, kaj je to Excelov makro, ki zna poiskati isti niz v dveh različnih tabelah. Ne, s tem, kar ima zdaj v rokah, še naloga za aretacijo ne bi dobil, kaj šele, da bi lahko tožilka primer pripeljala do obsodbe.

	V glavi je skušal poustvariti dogodke v zakristiji v Slatju pred dvema dnevoma. Jančar se je v vas najbrž pripeljal z avtomobilom in nekje parkiral. Nekje, nikakor pa ne na Modičevem dvorišču; če bi, ne bi bil le nepreviden, bil bi tudi nor. Vaščani so ga poznali, občasno je bil njihov župnik. Zato med hojo ni vzbujal posebne pozornosti, prišel je pač po opravkih, imel je pravico do gibanja kjerkoli v župniji in dekaniji. Od avtomobila je odšel naravnost v zakristijo in pričakal Breznika. Ta najbrž ni bil presenečen nad obiskom, k njemu je pač prišel prodekan njegove dekanije, povedal bo, zakaj. A prodekan je počakal le toliko, da je Breznik slekel suknjič, nato ga je štirikrat zabodel, morda brez besed, morda mu je povedal, zakaj ga je obsodil na smrt, morda ne. Dva vboda sta bila obotavljiva, nato je prišel na občutek in močneje pritisnil. Nož je seveda skrival pred umorom in po njem. Zadoščala bi navadna vrečka iz polivinila, vanjo bi lahko dal še kos blaga, da je konica rezila ne bi preluknjala. Ko se je zabodeni nesrečnik zaradi hitrega izgubljanja krvi zgrudil, je Jančar zapustil zakristijo, odšel za cerkev, zlezel čez zid in odšel proti gozdičku. Tako kot večino morilcev je tudi njega žgalo morilno orodje. Večje muke ni, kot če te krvavi nož tišči … Improviziral je, v gozdičku se je povzpel po pobočju in pri bukvi blizu vrha nož zapičil v tla. Ni pa odvrgel tistega, v kar je bil nož zavit, vrečke, ta bi bila bolj opazna, najbrž se ni spomnil s seboj vzeti takšne v barvi prsti. Odšel je naprej, mimo hiše med robom gozdička in potokom ter prečkal most. Ali pa je na njem počakal in vrečko, če jo je imel, odvrgel v vodo, da jo bo odneslo daleč proč od kraja zločina, smet med smetmi, ki plavajo po vodi v naseljih. Bližnji stanovalci marsikaj malomarno odvržejo v potok, tako kot so to ljudje počeli v srednjem veku in v veku, ko je on kot otrok počitnikoval pri babici. Takrat je rad hodil k potoku, ki je tekel ob robu vasi, bil je približno tako širok kot potok ob robu Slatja. Med korenine dreves, ki so rasla tik nad vodo, so se zataknile prazne plastenke s čistili, pločevinke z laki za lase – in tudi vrečke iz polivinila. Rad jih je zažigal, čeprav mokre so dobro gorele z zelenim plamenom, od njih pa so padale goreče kaplje, ki so ob stiku z vodo zacvrčale. Pločevinaste pršilce za lase je dal na ogenj, ki ga je zakuril iz suhih smrekovih vej. Ko so se dovolj segreli, jih je razneslo z mogočnim pokom in poletele so kot izstrelek, zato ni bilo varno stati bliže kot deset metrov …

	Proč s spomini, zdaj je pomembna torkova morilčeva plastična vrečka. Rihard se je skušal vživeti v Simona Jančarja na begu. Znebim se prekletega noža … Znebiti se moram še embalaže … Čim prej … Tule je potok, odnesel bo okrvavljeni dokaz daleč stran in ga temeljito spral … V vodo z njim!

	In vrečko je zajel vodni tok ter jo ponesel do prvega zavoja potoka v desno, do drugega zavoja, tokrat v levo. Ob zavojih nastanejo tolmuni, vanje segajo korenine dreves, teh strastnih ljubiteljev vode. Vrečka priplava do korenine, se ovije okrog nje, obtiči in čaka na močnejše deževje, ko bo voda narasla in jo rešila ujetništva, odplavala bo naprej proti reki, v katero se izliva potok ...

	Predpostavka, da je Jančar vrečko, embalažo za smrtonosni nož, vrgel v vodo, je bila na trhlih nogah, Rihard je to dobro vedel. A iz izkušenj je vedel, kako močna je morilčeva želja, da se znebi predmeta, s katerim je ubil človeka. Voda prstnih odtisov ne izbriše, ker so mastni – ali pač? Vrečko bi potok pljuskal sem ter tja in jo spiral. A tanki polivinilni polovici bi se stisnili, zaprli. Če bi bili prstni odtisi v notranjosti, bi jih forenziki s svojimi skoraj čudežnimi metodami odkrili. Od torka do danes ni deževalo, potok ni narasel, morda se je vrečka ob kakšno korenino ujela po krajši plovbi. Če bi dal preiskati potok – kolikšno dolžino bi določil? Tri kilometre? Da, to bi bilo dovolj, za daljšo razdaljo bi potreboval cel kontingent policistov. Za preiskavo treh kilometrov bi jih potreboval šest, po tri na vsakem bregu. Ob štartu bi bili oddaljeni kilometer drug od drugega, pred začetkom iskanja bi na tla postavili varnostni stožec, da bi naslednik, ki bi začel kilometer proti toku, vedel, kje lahko konča. Iskali bi karkoli, kar bi bilo dovolj veliko, da bi lahko ovilo večji nož. Nositi bi morali rokavice in …

	In zaslišal je odpiranje vrat stanovanja, Ana in Jelka sta se vrnili s potepa. Stopil jima je naproti in ju vprašal:

	“Kako je bilo?“

	“Nobenega petelina nisem slišala,“ je čemerno rekla Ana.

	“Ga boš pa zdaj,“ je rekel oči in trikrat zakikirikal kot velik petelin, ki se izprsi na velikem kupu hlevskega gnoja. Znal je oponašati veliko živalskih glasov, mačko, psa, kokoš, kravo, ovco, kozo, konjski rezget in konjsko kopitljanje ... In vrabca. Včasih se je zabaval v vrsti pred blagajno v trgovini tako, da je začel čivkati. Ljudje pred njim so začeli gledati v zrak, od vrabca pač pričakuješ, da bo nekje zgoraj.

	“Krasno,“ je moževo oponašanje perutnine moškega spola pokomentirala Jelka. “Tako glasen si bil, da so te slišali vsi sosedje.“

	“Kaj vse sem jaz slišal od sosedov, spomni se samo Pavličeve Urše, ki v postelji kriči, kot bi jo dajali iz kože in ne ...“

	Pogledal je Ano in zaradi nje raje ni končal. No, ko je končala Pavličeva Urša, je bila zelo glasna …

	“Oči, bom lahko imela petelina, ko bomo živeli v hiši?“ je vprašala Ana.

	Rihard je pomislil na kikirikanje ob štirih zjutraj in previdno odgovoril: “Bomo videli.“

	Srčno je upal, da bo Ana na petelina pozabila, v mislih se je že videl, kako mu, oblečen v pižamo, ob prvem svitu zavija vrat.

	Ana je zdaj namesto biološke izrazila tehnološko željo.

	“Hočem telefon,“ je odločno rekla.

	“Nekaj si pozabila,“ jo je opomnil oči.

	“Kaj?“

	“Reči prosim.“

	“Prosim, rada bi telefon!“

	“Samo pol ure, prav?“

	“Prav,“ se je strinjala hčerka in poskočila od veselja.

	Njen – pravno gledano je bil res njen, ker ga je dobila v dar – telefon je Rihard hranil v sefu, v katerem je sicer hranil – vedno zaklenjeno – službeno pištolo in naboje. Ključ je imel na okrogli rjavi vrvici obešen okrog vratu dan in noč, nikoli si ne bi odpustil, če bi se zaradi njegove malomarnosti komu kaj zgodilo. Nerodni obesek ga je na začetku motil, zlasti ponoči, potem se je nanj navadil. Snel ga je le med prhanjem ali kopanjem v kadi in morju ter med ljubljenjem z ženo, ki mu je nekoč rekla:

	“Daj ga že dol, dotika se me tam, kjer ni treba!“

	Morda je bilo takšno hranjenje Aninega telefona, ki ji ga je pred enim letom nespametno kupil njen dedek, pretiravanje, toda Rihard je bil odločen: hčerka ne sme postati odvisnica od zaslonov in pika! Če mora telefon pod ključ, bo šel pač pod dobro varovan ključ!

	Pustil je Ano pri mami v kuhinji in odšel v sobo, ki ji je pravil kabinet, sam ni vedel, kje je pobral ta izraz za sobo s pisalno mizo in omaro, morda je bil celo pravi. Sef ni bil vzidan v steno, bil pa je dobro skrit. Ani je naročil, naj v kabinet ne hodi, da mu ne bo pomešala papirjev, ki jih rabi za službo. Res se mu jih je z leti nabralo za več kupov, povečini jih je hranil iz razloga, iz katerega človek hrani stare račune: za vsak primer. Zapovedi se je hčerka, vsaj kadar je bil on doma, pridno držala. V stanovanju ni bila nikoli sama, če sta bila Jelka in on hkrati odsotna, sta jo varovala bodisi Rihardov oče bodisi Jelkina mama.

	Ana je takoj, ko je telefon dobila v roke, začela spretno pritiskati na ikone, dobro je vedela, kaj mora narediti, da bo na zaslon priklicala tisto, kar želi priklicati. Naučila se je seveda od vrstnikov, poleg tega imajo otroci že kar čudežno sposobnost za ravnanje z zabavno elektroniko. Rihard je pred leti bral o triletniku, ki se je naučil programirati video predvajalnik tako, da je snemal njegove najljubše oddaje.

	Ko je pol ure poteklo, Ana ni protestirala, ko ji je Rihard telefon vzel iz rok, morda zato, ker ji je obljubil, da ga bo jutri spet dobila, če bo le on prišel pravočasno domov, drugače pa v soboto, takrat za dlje časa. Zavedal se je, da je današnji otrok, ki ne zna uporabljati na čipih temelječe tehnologije, nepismen, tako kot je nekdaj na Islandiji za nepismenega veljal državljan, ki ni znal plavati. Neizprosno bo prišel čas, ko bo Ana zaradi šolskih obveznosti morala ure dolgo strmeti v računalniški zaslon. Vseeno bo morala biti dve uri zunaj, pa naj sije sonce ali pada dež, vsako vreme ima svoj čar. Po svojih močeh jo bo skušal obvarovati pred slabim vidom, tako kot jo bo skušal obvarovati pred vsem slabim v življenju. Da bo stoodstotno uspešen, si ni delal utvar ...

	Načrt za jutri je Rihard do večera v grobem izoblikoval: v službo bo odšel pred sedmo in sprožil iskalno akcijo ob potoku navzdol, začenši pri mostičku v Slatju. Podrobnosti bo prinesel slavni jutrišnji dan, zdaj se lahko posveti svojemu zvestemu želodcu, ki miruje, kadar mora mirovati; če pa začuti priložnost, da bo kaj dobil vase, zna tudi zarjoveti. Vzel si bo čas zanj, nato si bo vzel čas za svoji dami, ki od njega pričakujeta, da se bo spomnil kaj zabavnega za preživljanje večera. Bi igrali domino? Črnega Petra? Poker?

	 Ne, pokra raje ne.





	PETEK ZJUTRAJ, PETEK

	DOPOLDNE

	Rihard se je sunkovito prebudil, še preden se je oglasila telefonska budilka, naravnana na pol šesto. Spet je imel lucidne sanje. Pojavljati so se mu začele kmalu po začetku jemanja zdravila requip proti Parkinsonovi bolezni, ki so mu jo diagnosticirali pred dobrimi tremi leti. Zaenkrat se mu je drhtenje udov pojavljalo občasno, glave pa komaj kdaj. A pogosteje je v mišicah kjerkoli na telesu čutil napetost, kot bi nevidna sila delovala nanje, jih skušala premikati. Prejšnje zdravilo akineton je imelo za človeka z njegovim poklicem več kot neprijeten stranski učinek, pozabljivost. Njegov zdravnik se je pred petimi meseci upokojil, nadomestil ga je dobrih trideset let star mladenič, ki se je, ko je k njemu prvič prišel po recept za naslednje tri mesece, začudil, zakaj jemlje akineton, da se ta proti Parkinsonovi bolezni skoraj ne uporablja več niti v nerazvitih državah. Predlagal je requip in Rihard je – kaj mu je kazalo drugega – predlog sprejel. Et voilà: v treh tednih je njegov kratkoročni spomin izgubil luknje, se iz švicarskega ementalca spremenil v angleški čedar, ni mu bilo več treba na skrivaj in celo nezakonito snemati pogovorov z ljudmi s snemalnikom, skritim v priročni torbi, da je nato nekje v samoti ob poslušanju dopolnil tisto, kar mu je ostalo v možganih po naravni poti.

	Na priloženem navodilu za uporabo je pozorno prebral stranske učinke novega zdravila. Lucidne sanje niso bile omenjene, toda pri njem so se vendarle pojavile in začel je preživljati nenavadne noči. Na lepem se je zavedel, da se nahaja v lastnih sanjah in nato je lahko usmerjal dogajanje v njih, a ne vedno in ne povsem. To noč se je zavedel, da sanja, ko je stal pred kioskom ob postaji mestnega potniškega prometa in se odločal, katero znamko žvečilnega gumija naj kupi. Ko je dobil zavestni nadzor, se je odločil, da ne bo kupil žvečilnega, bolj kot premetavanje čeljusti ga je zanimalo nekaj drugega: ali v sanjah lahko tipa? Za kioskom se je dvigal betonski zid. Približal se mu je in se ga dotaknil s prsti, nato pa z njimi počasi drsel po hrapavi površini. Hrapavi? Čut tipa torej deluje! Da mu v sanjah obratujeta vid in sluh, je vedel še iz časov pred lucidnimi sanjami. Ostaneta še vonj in okus. Tam, kjer se je končal zid, se je začenjal pas trave in kot se za konec aprila spodobi, so med dolgočasno zelenjavo poganjali rumeni regratovi cvetovi. Spomnil se je trpkega okusa regratovega stebla. V otroštvu je iz njega naredil piščalko tako, da je kakih deset centimetrov dolg kos na enem koncu stisnil, ga vtaknil v usta in pihnil. Zdaj, četrt stoletja pozneje in v neki drugi dimenziji, je naredil isto in se ob dotiku s steblom spačil: grenko! Kaj pa vonj? Vtaknil je nos v regratov cvet in ga povohal. Ni bil popolnoma prepričan, tako kot vsi, ki so spali s Fato, niso bili popolnoma prepričani, da je bila še nedolžna. Ozrl se je naokrog. Na postaji je čakalo več potnikov, moški in ženske, tudi ena, ki je bila zelo urejena, zelo našminkana in zelo sfrizirana. Takšne dame ponavadi uporabljajo parfum ... Stopil ji je za hrbet in nos približal temnomodremu jopiču: diši, tako močno diši, da že skoraj smrdi! V tistem trenutku se je dišeče-smrdeča gospa obrnila, Rihardove zelene oči so se od blizu srečale z njenimi rjavimi. V resničnem svetu bi ga najbrž osorno vprašala, kakšen perverznež da je, ker ji diha za ovratnik, v sanjskem svetu pa mu je naklonila kljub preobilici šminke prijeten nasmeh. Tedaj je na postajo pripeljal mestni avtobus številka 43. Riharda je popadla hipna želja, da bi se popeljal z njim. A pri sebi nima vozovnice … Vseeno je vstopil in odšel mimo voznika, ki se zanj ni zmenil. V ozadju avtobusa je sedel in se zazrl skozi okno. Mimo so začeli drseti hiše, trgovine, reklamni panoji, celo neka cerkev se je pojavila, zelo podobna cerkvi v Slatju, le da je stala na ravnem in ne na vrhu klanca.

	Avtobus je zavil v predmestje, pred Rihardovimi očmi so se vrstile le še hiše z vrtovi. Slepi potnik, ki se je še vedno zavedal, da se mu vse to dogaja v sanjah, si je pozorno ogledoval pročelja, zanimalo ga je, koliko različnih arhitektur so sposobni ustvariti njegovi možgani, preden se bodo začele ponavljati. A se niso, niti dve hiši nista bili enaki. Od zunanjosti je pogled preusmeril v notranjost vozila. Na prehodu med sedeži je stala dama, ki jo je prej ovohaval na postaji; stala je kljub temu, da ji je bilo na voljo več praznih sedežev. Proti Rihardu je bila obrnjena s hrbtom, napeta zadnjica v tankem bež krilu je bila malo pod višino njegovih oči, ki so za nekaj časa obtičale na dveh oblinah in med njima. Čut tipa je bil v sanjah enako dober kot v budnosti – kaj, če bi jo narahlo potrepljal, takole za začetek, potem pa ...? Nobenih sankcij ne bo, zgodilo se bo le v sanjah. Ko se bo prebudil, bo nedolžen kot bela miška. Iztegnil je roko, a mu je obtičala na pol poti do vabljivih hlebčkov. Kaj pa Jelka? Saj je vendar poročen in ženi zvest od glave do peta, od jutra do večera, v službi in na dopustu. Roka mu je omahnila in preplavil ga je ponos: prešuštvu se lahko upre tudi v sanjah!

	Ko je ponovno pogledal levo, ženske ni bilo več. Morda je izstopila na postaji, morda so jo njegovi možgani izbrisali kot kakšnega nezaželenega državljana Republike Slovenije. Vožnje se je naveličal, na naslednji postaji je šel dol. Znašel se je v čisto neznanih mu krajih, vendar je, podobno kot štorklja med selitvijo zaznava, kje je njeno gnezdo, tudi on zaznaval, kje je njegovo domače ognjišče, natančno je vedel, v katero smer mora iti. Vzel je pot pod noge in kmalu naletel na nekaj nenavadnega za urbano okolje, na smučarsko skakalnico. Natančneje, znašel se je na vrhu grozljivo strmega zaletišča. Še preden se je utegnil vprašati, koliko nadzora ima pravzaprav v teh nadzorovanih sanjah, je že drsel navzdol proti odskočni mizi. Kaj pa smuči? Kje so? Ni jih! Pa še premalo koščen je za smučarskega skakalca! S strahom je pričakoval, kako bo padel v brezno in treščil ob tla brez snega, kar bo prekleto bolelo, ker mu vsi čuti delujejo. A ko je pridrsal do roba odskočne mize, se je zgodilo nekaj čudovitega: poletel je. Ne sicer v V slogu, ki ga je po poškodbi vpeljal švedski skakalec Jan Bokloev v Rihardovih cicibanskih letih, pač pa v slogu prsnega plavanja.

	Enako kot tik pod površino vode se je po zraku pomikal z izmeničnimi zamahi rok in nog. Ni mu bilo več mar, kje je njegov dom, le letel bi, čim dlje … Dvignil se je visoko nad raznobarvne strehe in pred seboj zagledal visoko, koničasto goro. Začutil je nepremagljivo željo, da bi pristal na njenem vrhu. Toda šlo je le počasi naprej, tako kot pri plavanju po žabje. Zamahneš z rokama in se pomakneš naprej, se skoraj ustaviš, se zdaj odrineš od vode/zraka z nogama in se spet nekoliko pomakneš naprej. Gora pa tako daleč … Začutil je, da ga začenjajo udi, s katerimi maha, boleti, moči so ga zapuščale in ga nazadnje čisto zapustile. Tedaj je za trenutek zalebdel v zraku, kot lik v risanki, preden ugotovi, da je stekel čez rob prepada, nato je začel padati kot kamen. Se bom ubil? se je vprašal kljub zavedanju, da sanja.

	Ni se ubil, le prebudil se je. Na drugi strani zakonske postelje je ležala Jelka in mirno dihala. To je bilo pa … je pomislil, vendar misli ni znal dokončati. Spominjal se je vsega, hrapave površine betonskega zidu, zoprnega okusa regratovega stebla, močnega vonja mikavne gospodične, oblike njenih zadnjih krajcev, arhitekturnih značilnosti hiš, mimo katerih se je vozil z avtobusom, vetra v laseh, ko je letel …

	Jutri je nov dan? Njegov začetek pa tak, je pomislil. No, lahko bi bilo huje, lahko bi bili tanki na cestah.

	Da ne sanja več, je dobro vedel. Filmi z zabrisano črto med sanjami in resničnostjo so se mu vedno zdeli trapasti. Glavni junak se znajde v nevarnosti, beži, temne sile so mu tik za petami … Tedaj se prebudi in z olajšanjem ugotovi, da je le sanjal. Očisti si zobe, si ocvre jajčka in počne stvari, ki jih počneš v realnem svetu. A glej no, tudi v realnem svetu obstajajo temne sile! Kmalu junaka spet preganjajo, beži pred njimi, že mu dihajo za ovratnik ... Tedaj se prebudi – spet! Tudi to se mu je samo sanjalo. Trapasti cikel se nekajkrat ponovi, kako se začarani krog prekine, pa Rihard ne ve, ker že prej besno zamenja program.

	Ura še ni bila pol šestih, prav dosti pa tudi ni manjkalo, zato je vstal in začel z jutranjo rutino. Mogoče jo je opravil malce hitreje kot ponavadi, preganjal ga je občutek, da se mudi. A bil je samo občutek, v službo je prišel precej pred sedmo, ko, to je dobro vedel, z delom prične Filip Mrzel, predstojnik uniformirane policije. Za vsak primer ga je poklical takoj po vstopu v pisarno, z namiznega telefona, da bo po interni številki videl, kdo kliče. Nič ni videl, ker ga še ni bilo v službi. Inšpektor je odložil slušalko, sedel na stol, iz navade prižgal računalnik, nato je v glavi začel piliti včerajšnji načrt za današnji dan. Pilil ga je točno do sedmih in poklical isto številko kot prej. Tokrat uspešno, Filip je bil že na svojem delovnem stolu.

	“Šest policistov rabim,“ je Rihard takoj po pozdravu prešel k bistvu.

	“Šest?“ se je začudil sogovornik, vajen, da njegov kolega v civilnih oblačilih zahteva dva ali tri njegove fante in/ali dekleta v uniformah. Inšpektor mu je na kratko razložil, za kakšno nalogo jih potrebuje tokrat.

	“Potem najbrž ne boš imel nič proti, če boš dobil tri fante in tri punce,“ je Filip iz glave že tako zgodaj vedel, kakšna ekipa mu je na voljo.

	“Ne, v redu je. Še prevoz jim priskrbi, nato naj pridejo v tajništvo!“

	Prišli so vsi hkrati, tik preden se je v svoji pisarni pojavila Saša. Do mize se je morala zdrenjati mimo šestih postav, oblečenih v lepe terenske uniforme in obute v zloščene škornje.

	Nekaterim je Rihard poznal imena, nekaterim ne, toda imel jih bo čas spoznati in jih vprašati tudi kaj osebnega. Nalogo, ki je bila pred njimi, jim je bolj natančno razložil kot prej njihovemu šefu. Razumeli so, kje bodo iskali, razumeli so, kaj bodo iskali, in razumeli so, kako bodo iskali; iskali bodo tako, kot si je inšpektor zamislil včeraj pozno popoldne v samoti domače kuhinje, le da jim je ta podatek prihranil.

	“Dobro opravite,“ jim je rekla Saša, ko so odhajali, najbrž vesela, da bo imela v pisarni nekaj časa mir.

	Kratek konvoj, sestavljen iz enega temnomodrega civilnega in treh modro in rumeno občrtanih belih policijskih avtomobilov se je ustavil v Slatju, na velikodušnem dvorišču družine Modic, kjer je dotlej sameval le star siv peugeot. Da se ne bi kdo po nepotrebnem prestrašil tolikšnega navala policijskih avtomobilov, je inšpektor odšel do vhodnih vrat in pozvonil. Odprla je Nina, študentka, ki je imela petek najbrž prost predavanj, tudi Rihard-študent je bil ob petkih pogosto brez študijskih obveznosti. Seveda se ga je spomnila in seveda ne bo nič narobe, če bodo policijski avtomobili uro ali dve parkirani na dvorišču.

	Parkiranje je urejeno, zdaj pa pot pod noge. Smer: potok. Ki se imenuje … kako? Spletni zemljevid je vedel: Svagol. Svagol? Mar se ne končajo imena vseh slovenskih rek in potokov s črko a: Sava, Drava, Reka, Gradaščica, Bistrica, Milka, Kokra, Ščavnica … Pa naj bo Svagol, pri njem je najpomembnejše, da ponoči ni narasel, ker je bilo vreme jasno, deževna fronta se je zadrževala nekje nad severno Francijo. Kar se je ujelo na zavojih, je na zavojih tudi ostalo, nov naval vode ni deloval kot izplakovalnik.

	Rihard je svojo četico popeljal mimo cerkve, mimo hiše, v kateri je nekaj ur po umoru žensko spraševal, če je kaj videla, skozi gozdiček, v katerem je morilec v tla zapičil nož, mimo hiše brez sosedov in do mostu čez potok moškega spola. Policisti in policistke so s seboj prinesli stožce za usmerjanje prometa, policijski avtomobili jih imajo vedno v prtljažniku. Še enkrat jim je povedal, na kaj naj bodo pozorni: na vse, kar bi videli v potoku ali tik ob njem in bi bilo dovolj veliko, da bi lahko skrilo večji nož. Vrečko, tkanino, škatlo, karkoli …

	“Kaj pa papir, takšen bolj trpežen?“ je vprašala policistka, ki ji je bilo ime Dunja.

	Rihard je pomislil, nato pa odgovoril:

	“Ne, papirja ne, tudi najtrpežnejši bi se v vodi preveč razmočil, da bi bilo mogoče z njega potegniti uporabne sledove.“

	In so začeli. Prva dva policista, natančneje policistka in policist, sta štartala pri mostičku, policist na desnem, policistka na levem bregu potoka. Inšpektor je merilec razdalje na pametnem telefonu postavil na nič in s preostalo četverico odšel navzdol, najprej po cesti, ob kateri je tekel potok, ko pa sta se ob večjem mostu z ograjo asfalt in voda razšla, so hodili po travniku ob z leskovjem poraščeni strugi, tu bolj globoki, tam bolj plitvi. Ko je merilec razdalje pokazal tisoč metrov, je Rihard počakal, policisti prav tako.

	Na tem mestu je bila struga globoko vrezana, zato so nadaljevali še nekaj deset metrov. Tam je Rihard policistki Dunji naročil, naj nad potok postaviti stožec, da bo njen kolega, ki bo prišel navzdol, vedel, kje se lahko ustavi in obrne. Policistu po imenu Igor je naročil, naj se previdno spusti do potoka, ga prečka na ravnem odseku, kjer je dovolj plitek za človeka v škornjih, in stožec postavi še tam.

	Tukajšnja stožca sta bila obenem štartni točki za Dunjo in Igorja. Rihard je telefonov merilec razdalje spet nastavil na nič in odšel navzdol nad desnim bregom potoka skupaj s preostalima uniformiranima policistoma, Radmilo in Goranom. Po dobrih šeststo metrih so prispeli do prvih barvitih hiš vasi pred Slatjem, imenovala se je Varnica. Nikjer ni bilo videti nikogar in tudi, če bi ga bilo, s čim bi jim lahko pomagal? Tisoč metrov od stožcev više gori ob potoku se je nabralo še pred koncem vasi. Goran je prečkal potok in začel preiskovati na drugi strani, Radmila je ostala na tej strani. Postavila sta vsak svoj stožec nad potok in se spustila do struge. Ostala sta še dva pretežno oranžna stožca, v roki ju je držal Rihard, ki je med hojo začutil, da rahlo drgeta, Parkinsonova bolezen je iz neznanega razloga pomahala z repom. Spet je merilec naravnal na ničlo in čisto sam odšel navzdol. Po nekaj sto metrih je bilo vasi konec, naprej je Svagol tekel med travniki, v daljavi je bilo videti obrise ozkega gozda. A inšpektor ni prišel do njega. Ko mu je telefon nameril kilometer, je en stožec postavil nad desni breg, potem pa je s preostalim prebredel plitvo vodo. Tudi on je bil obut v škornje, tudi on je bil primerno oblečen za izlet v malo slovensko divjino. Nosil je črne hlače iz trpežnega blaga, svetlomodro srajco z dolgimi rokavi in športni jopič, ki je bil po kroju nekje med suknjičem in jakno. Takšen bi lahko šel kamorkoli, v naravo, kjer je zdaj, ali pa na avdienco k škofu, če škof sploh ima avdienco in ni prihranjena le papežu.

	Nad levim bregom potoka je stožec zataknil med dve korenini krepke vrbe brez mačic, zato pa z listjem v nastajanju. S policisti se je dogovoril, da bo vsakdo preiskal svoj kilometer ob potoku navzdol, se obrnil in med hojo navzgor še enkrat pregledal zavoje potoka, če se je morda tam vendarle kaj zataknilo. Radmila in Goran bosta kot zadnja, kot spodnja, pobirala stožce, sestali se bodo tam, kjer so začeli, pri mostičku v Slatju. Policisti so nosili rokavice, ni se bilo bati, da bi najdene predmete zapackali z odtisi svojih rok.

	Navzgor je Rihard odšel ob levem bregu potoka, a na zunanji strani leskovih in vrbovih grmov in dreves, ki so rasla ob vodi. Občasno je pokukal v kakšen tolmun, toda videl ni ničesar. Vprašal se je, če so v tem potoku ribe, v tistem ob robu babičine vasi so bile, z rokami je med koreninami tipal za njimi in nekoč namesto postrvi iz vode potegnil belouško. Sunkovito jo je odvrgel od sebe, poslej je bil manj navdušen nad slepim tipanjem po očem skritih kotičkih.

	Ni se zaustavil, ko je koga izmed policistov, ki so imeli oči uperjene navzdol, zagledal skozi grmovje, brez prekinitve je prehodil tri kilometre do lesene brvi, ki si je domišljala, da je most. Tam sta ga že čakala policistka in policist, ki sta pregledala prvi kilometer, Suzana in Borut. Našla nista ničesar.

	“Tudi kakšne plastične embalaže ne, v kateri je bil, denimo, šampon?“ ju je vprašal ob spominu na otroštvo, ko je bilo nemogoče, da človek v potoku ne bi ničesar našel.

	“Ne, tudi tega ne.“

	Nato sta se vrnila Dunja in Igor, našla sta isto kot njuna gorvodna kolega: nič.

	Nato sta se vrnila še Radmila in Goran. Bila sta praznih rok, Rihard je že od daleč videl in vedel, kakšne novice prinašata.

	Kako je to mogoče? se je vprašal. Potem se je spomnil, da so se v zadnjih petindvajsetih letih tudi v vaseh pojavili zabojniki za odpadke, najprej eden, danes pa ima vsaka hiša že tri, enega za embalažo, enega za mešane odpadke in enega, kot zdravo govno rjavega, za biološke odpadke. Ljudje vsak mesec plačajo visok znesek za komunalne storitve, čemu bi smetarjem k cesti vozili prazne zabojnike, odvoz jim bodo zaračunali v vsakem primeru – zato: zakaj jih ne bi napolnili do vrha? Tudi če imajo hišo tik nad potokom, vanj ne odvržejo nobenega odpadka več. A zaradi odsotnosti smeti v potoku bi bil predmet, ki bi ga nekdo vendarle odvrgel, še toliko očitnejši; v tem primeru bi bil ta predmet embalaža za Jančarjev nož. Predpostavka je bila napačna, stvari, v katero je imel zahomotan morilni predmet, ni odvrgel v potok, čeprav je nekaj sto metrov nazaj ta morilni predmet med vzdihom olajšanja zapičil v rjavo prst.

	“Zakaj se toliko policajev smuka okrog moje hiše?“ je za hrbtom zaslišal osoren moški glas.

	Ozrl se je in zagledal majhnega starega moškega s puhastimi sivimi lasmi in porjavelim obrazom.

	“Dober dan,“ ga je mirno pozdravil Rihard in dodal: “Tukaj poteka pomembna policijska akcija, prosim, da se odstranite.“

	“Na moji zemlji ste,“ se dedec ni pustil odgnati, “od hiše do vode je vse moje.“

	“Se pišete Petrič?“

	“Ja, se, kako pa to veste? Sem kaj naredil?“

	“Predvčerajšnjim sem bil pri vas, govoril sem z vašo ženo. Ime ji je Marija, je tako?“

	“Je, ampak vsi ji pravimo Mica. Aha, vi ste bili tisti policaj, povedala mi je, mene takrat ni bilo doma,“ je spravljivo rekel moški in dodal: “Meni je ime Nace.“

	“Nikakršne škode vam ne bomo povzročili. Kot vidite, stojimo na stezi, nekateri le malo ob njej, ker je ozka,“ je razložil Rihard. “Poleg tega odhajamo, akcija je končana.“

	“Včasih je bil tukaj takšen mir, zdaj pa prihajajo župniki, policaji, samo še predsednika in nadškofa čakam,“ se je nasmehnil Nace, gledalec Studia City, in pokazal čiščenja potrebno protezo.

	Rihard je našpičil ušesa:

	“Omenili ste župnika. Je bil tukaj? Ste ga poznali?“

	“Seveda, Jančar je bil, nadomešča našega župnika. Hodim k maši, veste, a ne k vsaki, Mica gre včasih tudi namesto mene.“

	“Kdaj ste ga videli?“

	“Pred nekaj dnevi. Mislil sem, da je prišel zamenjat župnika, ki so ga zaklali, čudno se mi je zdelo le to, da je zašel v ta konec.“

	“In kaj je počel?“

	“Nekaj časa je korakal gor in dol po stezi, tu, kjer zdaj stojite vi. Potem je stopil na most, stal na njem in gledal v vodo. Nato je odšel naprej in gor na cesto.“

	“Kje ste bili takrat vi?“

	“Tamle na vrtu za hišo,“ je Nace z roko pokazal v smer za lastnim hrbtom.

	“Vas je on videl?“

	“Ne vem, morda, čeprav sem v glavnem čepel. Sadil sem zelje, papriko in kumare.“

	“Po vašem mnenju se je torej čudno vedel?“

	“Ne vem, če čudno, nekaj je mencal, mislil sem, da je pretresen zaradi smrti župnika Breznika.“

	“Ste vi takrat že vedeli, da je Breznik mrtev?“

	“Čakajte … ne spomnim se … ampak moral je že biti mrtev, sicer ne bi poklicali drugega župnika.“

	Pošteno si pomešal stvari, morda se ti je že začela demenca, je pomislil Rihard. Če sem jaz pri petintridesetih lahko fasal Parkinsonovo bolezen, bi tebe pri osemdesetih lahko obiskala Alzheimerjeva. Nace je Jančarja seveda videl, ga nekaj časa gledal, nato pa je naprej sadil zelje in drugo zelenjavo, naslednji dan se mu je dogodek zavozlal v klobčič skupaj s tistim, kar je izvedel na novo. Ko je v torek videl Jančarja, še ni mogel vedeti, da je Breznik mrtev, umrl je le kakih deset minut prej. Danes misli, da ga je videl dan ali dva pozneje, ker naj bi že prišel nadomestit mrtvega dušnega pastirja. Jutri bo Jančar res postal župnik fare Zabreg. Ko bo Nace to izvedel, bo imel v glavi še večjo zmešnjavo – a zmešnjava bi bila le za druge, on bo prepričan, da ve vse prav.

	Zdaj sicer ima pričo, da je bil njegov glavni osumljenec za umor res v tem koncu, vendar je tako nezanesljiva, da bi bila na sodišču neuporabna. Obramba bi Naceta na sojenju, ki bi bilo čez sedem ali osem mesecev, vrtela, da ne bi več vedel niti, katerega leta se je rodil. A zdaj ga ima tukaj ob sebi, morda iz njega iztisne še kakšno uporabno podatkovno kapljico …

	"Je Jančar kaj nosil v rokah?“ ga je vprašal.

	Nace se ni zmedel, kot iz topa je izstrelil:

	“Nekaj je res imel, mislim, da je bila knjiga.“

	Knjiga? Je Nace narobe videl ali si je narobe zapomnil – ali pa se mu vsi trije koleščki včasih vendarle še vrtijo v pravo smer?

	“Ja, zdaj sem prepričan,“ je dodal zgovorni starec, “bila je knjiga, precej velika.“

	Velika knjiga za velik nož? Sveto pismo? Župnik, ki naokrog hodi s Svetim pismom, je najbolj običajna stvar pod krščanskim soncem, tako kot je najbolj običajna stvar pod muslimanskim luninim srpom, če imam naokrog hodi s Koranom. Rihard, ki je rad gledal vesterne, je ne le v enem naletel na lik pobožnega, blagega duhovnika, ki se nikoli ne loči od svete knjige ter blagoslavlja vse in vsakogar. Seveda se ni ločil od knjige, v resnici je bil revolveraš, ki je, ko je napočil čas za streljanje, iz nje potegnil kolt s šestimi naboji in tolikokrat tudi zadel. Filma, v katerem bi lažni ali pravi duhovnik v Sveto pismo vtaknil nož in ga tudi uporabil, se ni mogel domisliti, morda bi o tem kaj vedel njegov sistematični oče, ki je filme gledal po letih, ko so bili posneti, znotraj istega leta pa po abecedi. Trenutno je bil, če je na tekočem, pri letu 1981 in pri neznani črki.

	Toda zakaj bi morala biti ravno Biblija? Jančar bi lahko izvotlil katerokoli večjo knjigo, iz nje naredil škatlo, v njej nož prinesel na kraj zločina, ga krvavega vrnil v improvizirano embalažo, odšel po najmanj obljudeni vaški poti, se v gozdičku znebil noža, na mostičku pa dovolj časa mencoritil, da je Nace vstal iz čepečega položaja, ker je hotel bolje videti, zato ga je opazil tudi opazovanec in se odločil, da pred pričo knjige ne bo vrgel v vodo.

	Za vsak primer je Naceta vprašal:

	“Ste morda videli, da bi kaj vrgel v vodo? Knjigo ali kaj drugega?“

	“Zakaj bi knjigo vrgel v vodo?“ se je začudil gospod Petrič.

	Inšpektorja je za hip prijelo, da bi rekel: Zato, ker jo je že prebral. A samo za hip, v naslednjem je že premišljeval, če je Jančar knjigo odnesel vse do avtomobila. Nace je povedal, da je z mostička odšel naprej, torej do levega cestnega kraka skozi vas. Ubral je daljšo, a mnogo varnejšo pot. Če bi se obrnil in se vrnil do cerkve, bi tam ljudje morda že vpili župnika so ubili, župnika so ubili! Ko bi zagledali njega, bi se ga oprijeli kot gozdni krvosesi kože sesalca, kot nadomestnemu župniku bi hiteli vse razložiti, vse pokazati, bilo bi prekleto sumljivo, če s svojimi občasnimi ovčicami ne bi pričakal prihoda policije. Ne, v bližini cerkve ga po umoru niso smeli videti, zato je najbrž parkiral dovolj daleč stran, morda na avtobusni postaji ob levem kraku ceste dvesto metrov nad krožiščem. Avtobusi tako ali tako vozijo samo v času šolskega pouka, avtomobili medobčinskega redarstva pa po cestah v zakotnih vaseh še takrat ne. Od tam je imel do cerkve nekaj sto metrov dolgo pot. Največ je tvegal med hojo tja, lahko bi srečal, na primer, koga iz številčne družine Modic, njene vsestranske storitve je najbrž tako kot Breznik uporabljal tudi on, kadar ga je nadomeščal. Zapletla bi se v kratek pomenek in bilo bi nenavadno, če on, Rihard med torkovim obiskom pri njih tako pomembnega podatka ne bi izvedel, vsak član, razen zadržane Nine, mu je kaj povedal. Srečanja z drugimi Slatjani, razen morda s cerkovnikom, ki bi nemara kaj brkljal pred hišo, prvo pod cerkvijo, bi bila bolj benigna: kdo, če bi ga srečal, bi to povedal policijskemu inšpektorju? Čemu bi povedal komurkoli? Smrt enega župnika je bila tako udarna novica, da je nadjačala mimohod drugega, tako kot pri pokru ena kombinacija kart nadjača drugo. Tudi on prve dni preiskave ni nikoli pomislil, da bi Breznika lahko ubil brat po talarju.

	Jančar je izdelal podroben načrt za čas pred umorom, za čas umora in za čas po umoru. Po poti, po kateri se je umikal, v torek ni šel prvič. Najbrž je poznal tudi urnik Marije Petrič, ki je k maši vedno odhajala od doma pol ure pred začetkom. A prav vsi načrti ob izvedbi naletijo na kaj nepredvidenega. Simon ni računal s strašno željo morilca, da se znebi predmeta, s katerim je ubijal. Improviziral je in se noža na primernem kraju znebil, v roki pa mu je ostala izvotljena knjiga. Žgala ga je manj močno, ker je nikomur ni zarinil v trebuh, toda bila je krvava, v sebi je nosila dokaz njegove krivde. Ker je pot poznal, je vedel, da bo prišel do potoka. Ko je prišel, je postal negotov: odvreči ali ne? Potem se mu je prikazal Nace in ne je zmagal.

	“Zakaj me toliko sprašujete o župniku Jančarju? Bodo ubili tudi njega?“ je zaskrbljeno vprašal stari mož, ki je bil, če ga ni ravno držala posestniška mrzlica, povsem prijazen sogovornik.

	“Tile policisti in jaz bomo poskrbeli, da se mu ne bo zgodilo nič slabega,“ je resno odgovoril inšpektor, ki se je zavedal, da ni edini, ki ima pravico zastavljati vprašanja. A ker mu je ravno na misel prišlo eno, ga je vendarle zastavil:

	“Kako je bil oblečen?“

	“Kdo?“

	“Simon Jančar. Župnik, ki ste ga videli tu za hišo. Je bil v duhovniški obleki?“

	“Ne, morda ga sploh ne bi spoznal, če ne bi imel v laseh … kako se že reče … zareze?“

	“Preče?“ mu je Rihard priskočil na pomoč.

	“Ja, preče,“ je zdaj tudi Nace poznal pravi izraz.

	O istovetnosti moškega na brvi torej ni dvoma: bil je Simon Jančar. In kljub Nacetovemu relativnemu dojemanju časa ni dvoma: bilo je v torek pozno popoldne. O tem, zakaj je za kraj zločina izbral zakristijo podružnične cerkve v Slatju, pa bi se dalo razpravljati, če bi le imel s kom. Zakaj ga ne bi ubil kar v glavni bazi, župnišču v Zabregu? Ključev glavnih vrat Jančar najbrž ni imel, vrnil jih je Brezniku, ko ga je nehal nadomeščati. Če bi prej poklical in se dogovoril za sestanek, bi za seboj pustil telefonsko sled. Če bi prišel nenajavljen in pozvonil, bi bil lahko kdo na obisku, mogoče kak faran, ki je prišel zaradi maše za rajnko Jožefo. Isti ali drugi faran bi ga prav tako utegnil videti odhajati iz župnišča po umoru, če bi mu ga že uspelo izpeljati v miru. Potem so tu še vsi tisti verouki, da, verouki, v množini, veroučnih razredov je devet, morda celo več, odvisno od števila otrok določene starosti širom župnije. Naprej: mladinski verouk ali verouki za katekizma lačne nad petnajstim letom starosti. Pa priprave na poroke, obhajila, birme …

	Rihard si ni domišljal, da ve, s čim vse se ukvarja župnik, ko je v župnišču; zadoščalo je, da je to vedel nekdo, ki je tudi sam župnik. In seveda: tudi ta nima časa na pretek, zlasti če je prodekan dekanije, organizacijske tvorbe med župnijo in škofijo. Cerkev v Zabregu stoji sredi vasi, v njej bi moril le morilec z željo, da bi bil prijet po hitrem postopku. Pod črto: Jančar je ugotovil, da se bo Breznika najverjetneje najmanj opazen znebil v podružnični cerkvi. Za podrobnostmi ga bo povprašal, ko bo imel več dokazov, kot jih ima tukaj in zdaj, tudi Nacetova zgovornost ne bo dovolj.

	Zgovorna pa je tudi njegova žena Marija oziroma Mica. Če bi pogovor z njo po ovinkih pripeljal do točke, ko bi bilo smiselno omeniti Jančarja, bi se morda česa spomnila, delovala je bolj verodostojno od moža.

	“Je vaša žena zdajle doma?“ je vprašal gospoda Petriča.

	“Gotovo je, ob tem času že kuha kosilo.“

	“Imate kaj proti, če se pogovorim z njo?“

	“Ne, zakaj?“

	Čeprav vprašanje ni bilo retorično, Rihard nanj ni odgovoril, pozornost je posvetil nekaj časa zanemarjani šesterici policistov in policistk.

	“Lahko greste,“ je rekel nikomur posebej in vsem hkrati. "In hvala za pomoč!“

	“Saj nismo ničesar našli,“ je skromno pripomnila Dunja.

	“Je pa zato tale gospod našel nas,“ se je njej in vsem ostalim nasmehnil inšpektor. “Povedal mi je, zakaj nismo mogli ničesar najti v vodi, to je ključnega pomena.“

	Uniformirana skupina s stožci v rokah je šla naprej, Nace in Rihard pa za njo, vendar le nekaj metrov. Potem je inšpektor počakal in s prstom pokazal proti ne tako majhnemu vrtu za majhno hišo.

	“Tamle ste delali, ko ste videli župnika, je tako?“

	“Ja, samo bolj zadaj, kjer je paprika.“

	Mestna srajca Rihard je videl zgolj majhne sadike v nekaj odtenkih zelene, bile so seveda brez plodov, zanj bi se na tej stopnji rasti karkoli lahko imenovalo kakorkoli.

	Policisti so bili že pred gozdičkom, namenjeni proti avtomobilom na dvorišču družine Modic. Rihard ni odšel za njimi, na sprednji strani hiše, tako velike, da bi se ji lahko reklo tudi hišica, je skupaj z Nacetom zavil desno in vstopil skozi vrata.

	Tudi tokrat je bila gospa Marija pri štedilniku.

	Marija, pomagaj mi, je nehote pomislil Rihard.

	Ko ga je zagledala, se je prijazno nasmehnila in rekla:

	“Ste spet pri nas, gospod inšpektor? Vidim, da ste spoznali mojega moža, Da ste inšpektor, vem, vaše ime pa sem pozabila.“

	Rihard se je predstavil z imenom in priimkom ter vprašal:

	“Zanima me, če ste se v zadnjih dveh dnevih morda spomnili, katerega spola je bil človek, ki ste ga videli v torek, preden ste vstopili v cerkev.“

	“Žal ne,“ je odgovorila Marija.

	“Povedali ste mi, da se vam je oseba zdela mlada. Kako mlada? Dvajset let? Trideset? Štirideset?“

	Starka je tako napeto premišljevala, da so se ji pomnožile gube na čelu, nato pa rekla:

	“Manj kot trideset.“

	Rihard s takšnim odgovorom ni bil zadovoljen, to se ni ujemalo z Jančarjevo starostjo. Ni mu preostalo drugega, kot da naravnost vpraša:

	“Bi bil lahko to župnik Jančar, ki je občasno nadomeščal gospoda Breznika?“

	Ženica je prekrižani roki ponesla proti prsim in zgroženo vprašala:

	“Ježeš, zakaj pa on?“

	“Vam mož ni povedal, da je šel malo zatem, ko ste vi v hrbet videli nekoga s škatlo pri cerkvi, Jančar mimo hiše?“

	Marija je pogledala Naceta, ki je stal poleg inšpektorja in poslušal. Rekla mu je:

	“Nič mi nisi povedal.“

	“Saj sem takoj pozabil nanj, še dolgo potem sem sadil,“ je opravičujoče dejal gospod Petrič.

	Te besede so se ujemale z Rihardovo domnevo, da ima stari mož luknjičast spomin. Ko je danes pod svojim vrtom zagledal skupino policajev, ga je to spomnilo, da je na istem mestu neznanega dne nekaj mencal župnik Jančar, sicer je mislil nanj toliko kot na lastno smrt. Ne, precej manj, na smrt je moral pri svojih letih vsak dan pomisliti vsaj trikrat.

	“Gospod Jančar že ni bil,“ je odločno rekla Marija.

	“Rekli ste, da je oseba nekaj držala v roki. Bi bila lahko knjiga?“ je Rihard še vedno imel v mislih Simona Jančarja in njegovo buklo, ki bi jo bilo zaradi velike luknje težko brati.

	“To pa lahko.“

	“Obraza niste videli?“

	“Ne, na glavi je imela kapuco.“

	Imela? Je rekla imela?

	“Rekli ste, da je bila ona? Ženska?“

	“Zdaj, ko premišljujem o tem, se mi bolj zdi, da je bila ženska.“

	“In na glavi je imela kapuco. Kapuco bunde morda?“

	“Ne, bilo je nekaj lažjega, jakna, vetrovka, ne vem, kako bi rekla. V glavnem, bilo je nekaj iz sivega blaga.“

	Rihardu se je pred notranjimi očmi pojavila podoba. Podoba osebe, ki pred župniščem steče do avtomobila, sede vanj in se odpelje s hitrostjo sto na uro v šestih sekundah. Oseba je imela na sebi jakno s kapuco. In za koga se je nedolgo zatem v Slatju izkazalo, da je ta oseba? Za Hano Modic!

	Sprva je bil zaradi te ugotovitve razočaran. Hana je pač stala ob zidu pri cerkvi, v bližini svojega doma, povedala mu je, da je bila v torek popoldne v Slatju, da pa je odšla pred večerom, ko je on prišel k njeni družini na pogovor. Toda v roki je nekaj držala in se skrivala …

	Da je pravkar odkril ime osebe, ki jo je videla, Mariji ni hotel razkriti. Raje je še enkrat vprašal:

	“Bi bil predmet, ki ga je držala v roki, če je bila res ženska, knjiga?“

	“Kot sem že rekla, lahko bi bila.“

	Rihard je vedel, kaj trenutno najbolj potrebuje: samoto. Samoto, da bo nove podatke v miru povezal s starimi. Zahvalil se je zakoncema Petrič in hvaležno dodal, da sta mu zelo pomagala. Odšel je iz hiše, a ne daleč, do gozdička, kjer je Jančar zapičil nož. Počasi je šel skozenj vse do drugega konca, se obrnil in počasi hodil v nasprotni smeri. Zrak je dišal po drevesih, pokošeni travi in pasjih iztrebkih. Ob tej uri nikjer ni bilo videti nikogar, mir mu je bil zagotovljen, lahko je hodil gor in dol ter napeto premišljeval. Ni mu šlo iz glave, da je Hana v času umora stala točno na kraju, kjer je najbrž Jančar na begu prečkal zid, poleg tega je v roki držala predmet, ki bi lahko bil knjiga – malo zatem pa je Nace Petrič videl Jančarja pri potoku za svojim vrtom, nedvomno s knjigo.

	Spomnil se je občutka, ki ga je navdajal, ko je v sredo zvečer odhajal iz Hanine sobe, občutka, da je nekaj videl in spregledal hkrati. Črne pajkice! Punca je po turško sedela na postelji, zato njenih nog ni dobro videl. A oprezovalec v njem je zaznal, v kaj ima oblečeno spodnjo polovico telesa, in podatek shranil v vmesni pomnilnik. Marija Petrič mu je ob prvem obisku omenila črne pajkice, ta podatek se je iz vmesnega zdaj prenesel v glavni pomnilnik in Rihard je bil prepričan: kriva je!

	Bi bila Hana Modic in Simon Jančar nekako povezana pri izpeljavi umora?

	Kaj bi lahko povezalo župnika in mlado dekle pri tako strašnem dejanju?

	V glavi je še enkrat poustvaril torkove dogodke, tokrat v luči Marijinih svežih podatkov. Simon Jančar se pred pol šesto pripelje v Slatje in nekje parkira, nemara na avtobusni postaji. Zapusti avtomobil in s seboj vzame izdolbeno knjigo, ki v notranjosti skriva lovski nož. Odide do zakristije, ki je že odklenjena, cerkovnik jo je odklenil ob petih. Tam ga morda že čaka Hana Modic, morda se mu pridruži kasneje. Skupaj počakata na prihod župnika Albina Breznika, ki naj bi ob šestih opravil mašo. Podrobnosti tistih trenutkov so neznanka, vsekakor pa se ne pogovarjajo dolgo. Soočenje se konča s štirimi vbodi v Breznikov trebuh še dovolj pred petnajst do šestih, da ministrant Jan Modic ne opazi nobenega uda nenavadnega para. Verjetno se umor zgodi že kmalu po pol šesti, kajti pet čez pol Marija Petrič ob zidu točno na nasprotni strani, kot je zakristija, vidi postavo, zelo verjetno Hano Modic. Jančar mora takrat biti nekje bliže zakristiji, kajti njega ne vidi niti ga ne sreča na poti od doma do cerkve. Hana zleze čez zid, v rokah drži knjigo z že uporabljenim, krvavim nožem. Simon pride za njo, vzame knjigo, odide proti gozdičku, Hana pa proti domači hiši, vendar ne čez vrt, tam bi jo domači lahko opazili skozi okno, naredi nekaj deset metrov po stezi za Jančarjem, nato zavije desno in na prostrano domače dvorišče pride od spodaj. Odide v svojo sobo, nekaj časa ostane tam, da se umiri in zbere, nato se odpelje v Ljubljano, kjer ima stanovanje. Njeno pohajanje okrog hiše ne bi bilo nikomur sumljivo, Rihard je opazil, da imajo Modičevi na koncu dvorišča nekaj zajčnikov. Hana bi šla lahko nakrmit dolgouhce, morda jih za pretvezo tudi je, od nekod je vedel, da se zajce hrani proti večeru.

	Kaj pa Jančar? Jančar odide do gmajnice, se na njenem gornjem robu znebi noža, gre naprej mimo hišice Petričevih, ustavi se pred mostičkom in cinca, ali naj obremenjujoče popackano knjigo odvrže v potok. Opazi Naceta na vrtu zgoraj za hišo, ko med sajenjem vstane, da bi bolje videl, kdo si drzne priti na rob nepremičnine v njegovi lasti. V vlogi opazovanega si Jančar ni všeč, odide naprej, do avtomobila na – morda – avtobusni postaji, škatle se znebi na neznanem kraju in na neznan način …

	Tedaj se je spomnil obdukcijskega poročila, ki so mu ga poslali s sodnomedicinskega inštituta. Breznik je imel dve globoki in dve plitvi rani.

	Mu je plitvi zadala telesno šibka Hana?

	Zapustil je gozdiček, odšel do avtomobila in sedel vanj.

	Marija, hvala ti, je pomislil, ko se je odpeljal proti Ljubljani.





	PETEK POPOLDNE

	“Ste kaj našli?“ ga je vprašala Saša, ki je vedela, na kakšno nalogo se je zjutraj odpravil s šestimi policisti.

	“Mnogo več, kot sem mislil, da bomo,“ je odgovoril Rihard.

	“Je mogoče, da že imaš morilca?“ se je nasmehnila tajnica, ki je bila pismena tudi, kar se šefovega obraza tiče. Znala je brati z njega, včasih celo med vrsticami.

	“Dva.“

	“Dva?“

	“Dva. Moškega in žensko.“

	“Kako je to mogoče?“

	“Je mogoče, po načelu pol – pol.“

	“Imaš dovolj dokazov za nalog o aretaciji?“

	“Najbrž jih imam.“

	“Za enega ali za oba?“

	“Zaenkrat za enega,“ je rekel Rihard in odšel v svojo pisarno.

	Sedel je za mizo in se zamislil. Je bilo res pol – pol? Ne, ni bilo, bilo je bolj sedemdeset – trideset. Sedemdeset v Simonovo škodo in trideset v Hanino korist.

	Na zaslon računalnika je priklical knjigo zločina in jo nakrmil z zadnjimi podatki. Zaenkrat zadnjimi, marsikaj še manjka do zares zadnjega vnosa oziroma priloge, ta pa bo poročilo o pravnomočni obsodbi zločincev in njuni napotitvi na prestajanje zaporne kazni. Nadaljnja poročila o njiju bo spisal pravosodni sistem in znotraj njega bodo tudi ostala. Toda do tja je še težka pot ...

	Težka pot? Nasmehnil se je ob misli, da je sinoči, ko je Ana že odšla spat, Jelka pa še ne, gledal drugo epizodo štirinajste sezone kanadske policijske nadaljevanke Murdochove skrivnosti z naslovom Rough and Rowdy Ways. Mladi sin inšpektorja Brackenreida je bil osumljen, da je med pijanskim pretepom ubil vrstnika. Ker je imela nadaljevanka za seboj veliko sezon in veliko epizod, je bil tudi inšpektorjev starejši sin John v preteklosti že osumljen, da je nekoga ubil. Seveda se je izkazalo, da je nedolžen; in seveda, preveč očitno bi bilo, če bi ustvarjalci serije enako ponovili pri mlajšem sinu, zato je bil ta pač kriv. Najnovejši tibetanski pregovor pravi: Moder človek se uči tudi iz televizijskih nadaljevank. Rihard, tudi sam inšpektor in tudi sam – skoraj – oče sina, je zaradi neke epizode neke nadaljevanke dobil snov za razmislek: tako kot hčerko bom tudi sina skušal zaščititi pred vsem slabim – toda kako zaščititi sina, da on sam ne bo postal slab?

	Torej: na katero od razritih in divjih poti naj zdaj stopi? Vsekakor na pot, ki vodi proti Hani, po njegovi oceni šibkejšemu členu morilskega dvojca brez krmarja. Prijavil se je v policijsko omrežje in vpogledal v nekaj baz o občanih Republike Slovenije. Hana Modic kot komercialistka dela v podjetju Demit, ima sklenjeno naročniško razmerje za mobilni telefon ... Z njo se je nameraval pogovoriti brez poprejšnje najave po telefonu, toda če je komercialistka na terenu, jo bo moral loviti kdo ve kje. S prenosnega telefona je poklical podjetje Demit in žensko, ki se je oglasila, prosil, naj ga poveže s Hano Modic, komercialistko. Ni prosil zaman. Ko je zaslišal Hanin glas, je odložil slušalko, odprl prazen dokument in se nemudoma lotil tipkanja. Dežurnemu preiskovalnemu sodniku oziroma sodnici je napisal utemeljitev za aretacijo Hane Modic. Pisal je hitro, a premišljeno, navedel je, da je bila osumljenka opažena v bližini kraja zločina v času, ko se je ta zgodil, v roki je po navedbi priče držala predmet, ki bi lahko skrival morilno orožje, nož, bila je v neznanem, a zagotovo osebnem odnosu z umorjenim, o čemer priča njena posest ključa župnišča, kamor je skušala vstopiti v času inšpektorjeve prisotnosti ...

	Ko je končal, je utemeljitev takoj poslal in ob tem drgetal, ne le zaradi Parkinsonove bolezni, zajela ga je mrzličnost, ki jo je pred aretacijo pogosto čutil. Bližal se je trenutek, ko se bo potrdilo, ali je bilo njegovo razmišljanje pravilno ali pa je povsem udaril mimo in nekaj dni samo zapravljal dragoceni čas z lažnimi pomembnostmi. Da se policistom pri njihovem delu pogosto zelo mudi, so vedeli tudi v tajništvu preiskovalnega sodnika. Pregledovalnik pošte so imeli neprenehoma na zaslonu, prispelo pošto so takoj prebrali in jo po potrebi tudi takoj posredovali sodniku ali sodnici.

	Elektronski nalog za aretacijo s podpisom sodnika Sergeja Hribarja je Rihard prejel po dobrih petnajstih minutah, kar je podrlo vse hitrostne rekorde. Natisnil ga je in papir vtaknil v mapo, to pa v torbo. Nato je že drugič danes poklical Filipa Mrzela.

	“Zdravo,“ mu je rekel, ko se je oglasil, “spet sem jaz.“ Po predstavljanju z imenom ni bilo potrebe, moža sta drug drugemu dobro poznala glas.

	“Policistko potrebujem,“ je takoj nadaljeval.

	“Eno? Boš aretiral žensko?“ je vprašal Filip.

	“Žal jo bom res.“

	“Lahko ti pošljem Dunjo, enkrat sta danes že sodelovala, bosta pa še drugič.“

	“Prav,“ je rekel inšpektor in odložil slušalko. Aretiranega moraš obvezno vkleniti, sam pa je kot moški žensko lahko vklenil le, če je neposredno ogrožala sebe ali druge, sicer je morala to storiti policistka. Vklenjena ženska je tako rekoč na milost in nemilost prepuščena osebi, ki jo je vklenila, in če je to moški, bi utegnil popustiti pod kakšnimi bolj nizkimi nagoni; utegnil bi se znajti pred takšno skušnjavo, pred kakršno se je znašel Rihard v svojih nadzorovanih sanjah, ko je v avtobusu ob njem stala ženska z izrazitimi oblinami, le da se ne bi zadržal. S tem v praksi ni bilo težav, čeprav bi se teoretično gledano utegnile pojaviti: telesno privlačno žensko bi lahko olisičila pohotna lezbična policistka in jo malce – morda pa tudi bolj kot malce – potipala po vabljivih mestih.

	Policisti svoje spolne usmeritve – človekove pravice pač – v službi niso bili dolžni razkriti, zato so gejevski policisti aretirali tudi moške, lezbične policistke pa so aretirale tudi ženske. Rihard vseeno ni poznal primera, da bi se kdo pritožil zaradi spolnega nadlegovanja ob aretaciji, res pa je bilo tudi to, da je redko prihajalo do aretacij eden na enega kje v mračni ulici, ponavadi je bilo v aretacijo enega osumljenca vpletenih več visoko moralnih policistov mešanih spolnih usmeritev, ki so obenem nadzorovali drug drugega. Kakšna je spolna usmeritev policistke Dunje, ga ni niti najmanj zanimalo, zanimalo ga je le, kako hitro bo prišla. Prišla je hitro, lahko pa bi še hitreje, vsaj za dobrobit Rihardovega živčnega sistema, ki je bil trenutno zelo živčen. Ko mu je Saša prišla povedat, da ga čaka policistka, je pograbil torbo, povedal, kam gre in tja tudi odšel oziroma se odpeljal. Z Dunjo na sosednjem sedežu. Da se ne bi vozila v zoprni tišini in da bi se zamotil, jo je vprašal:

	“Se vam je bilo dopoldne neprijetno prebijati skozi grmovje, gaziti po vodi in oprezati za smetmi?“

	Nekatere uniformirane policiste je inšpektor tikal, druge vikal. Dunja je sodila med slednje.

	“Ne, kje pa, bila je dobrodošla sprememba. Pri svojem delu redko dobim priložnost, da grem v naravo, večino šihta kje stojim ali sedim v avtomobilu.“

	Nekaj časa sta še lahkotno kramljala, nato pa je inšpektor sopotnici dal natančna navodila, kako bo kdo od njiju ravnal, ko bo šlo zares: Dunja bo ostala v avtu in vklenila osumljenko šele, ko jo bo pripeljal do njega. Hani je želel prihraniti ponižanje z aretacijo vpričo sodelavcev – če se ne bo upirala, seveda. Če pa se bo, odločitev, da policistko pusti na parkirišču, ni bila najpametnejša.

	A šlo je brez težav. Podjetje Demit ni bilo daleč – kaj pa je v Ljubljani daleč, če imaš avto, petkove prometne konice pa še ni? Parkiral je lahko, ne da bi mu bilo treba kazati policijske mišice in od nekoga z nekaj lokalne avtoritete zahtevati, naj mu priskrbi prosto mesto, ponudilo se je samo. Za nameček je bilo še dovolj oddaljeno od vratarnice, da tisti, ki je v njej, ne bo gledal, kako Dunja Hani natika lisice. Tisti, ki je bil v njej, se je izkazal za žensko, morda ono, ki jo je prej poprosil za zvezo z gospodično Modic. Nekatera podjetja so tako racionalna, da združijo delovni mesti vratarja in telefonista. Ker se ni želel izdajati za policista, je dobil listek za obiskovalce in navodilo, naj mu ga podpiše tisti, h kateremu je namenjen.

	“In h komu greste?“ je zanimalo vratarko.

	“H gospodični Modic v komercialo,“ je povedal Rihard in se opomnil, da mora pravkar omenjeni poleg vsega, kar ji bo imel povedati, reči tudi za podpis, da s tole žensko, ki deluje strogo kot kakšna učiteljica slovenščine, ob povratku ne bo nepotrebnih zapletov. Pobaral jo je še o nahajališču komercialnega oddelka in dobil dovolj natančno usmeritev, da je že čez minuto vstopil v velik prostor, v katerem je vladal delovni živ-žav. Lepo oblečeni moški in ženske so k ušesom tiščali slušalke namiznih ali zaslone prenosnih telefonov, se pogovarjali brez pomoči tehnike ali udarjali po tipkah računalniških tipkovnic. Najstarejša hči Janeza in Jane Modic je sodila med slednje. Ko se ji je Rihard približal, je videl, da ima na zaslonu pred seboj zanj nekaj zapletenega z mnogo polji za vnos. Opazila ga je šele, ko se je znašel tik ob njej in se ustavil; če bi se v tej pisarni vsakdo zmenil za vsakogar, bi se najobčutljivejšim zmešalo v enem, najmanj občutljivim pa v treh tednih.

	Hanin pogled je izdajal, da je z obiskovalčevega obraza prebrala slabe novice; slabe novice zase. Takoj je prenehala z delom in preplašeno od spodaj strmela vanj. Z bontonom seznanjeni Rihard jo je pozdravil in rekel: “Domnevam, da se me spomnite in veste, kdo sem.“

	Dekle je prikimalo.

	“Domnevam, da veste tudi, zakaj sem tukaj.“

	Dekle na to ni prikimalo, reklo pa tudi ni nič.

	“Rad bi se pogovoril z vami. Predlagam, da greva nekam, kjer je bolj mirno kot v tem vašem foglovžu.“

	“V čajni kuhinji ob tej uri najbrž ni nikogar, lahko greva tja,“ je tiho rekla Hana.

	“Prav, greva.“

	In sta šla, Hana spredaj, Rihard za njo. Čajna kuhinja se je izkazala za spodobno velik prostor s štedilnikom, pomivalnim koritom in omaricami ob desni steni. Ob ostalih treh stenah so se v višini prsi širili kovinski pulti, podobni pultom v socrealističnih gostilnah, človek se je lahko naslonil na pločevino in popil tisto, kar si je skuhal za poživitev delovnega dne. Notri trenutno ni bilo nikogar, mlada zločinka se je ustavila v od vhoda najbolj oddaljenem kotu, inšpektor pa je stopil proti njej, a počakal na spodobni oddaljenosti.

	“Imam nalog za vašo aretacijo. Naj ga vam pokažem?“ je prijazno vprašal.

	“Ni treba, verjamem vam.“

	“V avtomobilu zunaj na parkirišču čaka policistka, ki vas bo vklenila. Vem, ne bo vam prijetno, toda takšen je postopek.“

	“Bom šla v zapor?“

	“Seveda. In dobro veste, zakaj.“

	Hana je povesila glavo in tiho zajokala. Rihard je pogled usmeril proč od nje. Skozi steklena vrata čajne kuhinje je zagledal veliko oglasno desko, prekrito s tiskovinami različnih velikosti. Zaradi oddaljenosti je lahko bral le dovolj velike črke na plakatu, ki je bil namenjen boju proti aidsu.

	“NE UMRITE ZARADI PREDSODKOV ALI OD STRAHU,“ je pisalo.

	Ne bom, je pomislil. Pa tudi zaradi aidsa ne ...

	Od strani je zaznal, da je Hana pogledala proti njemu. Še on je pogledal proti njej ter se zazrl v mokre in rdeče obrobljene, a še vedno lepe oči.

	“Zaradi umora župnika Breznika,“ je tiho rekla nesrečna punca.

	Inšpektor je zmajal z glavo in dejal:

	“Ne, zaradi poskusa umora župnika Breznika.“

	Punca ga je osuplo pogledala in vprašala:

	“Kako – poskusa, saj je vendar mrtev?“

	“To je res, vendar ni umrl od vaše roke, umrl je od roke župnika Simona Jančarja, ki mu je zadal mnogo globlji rani kot vi. Tako je pokazala obdukcija in pričanje patologa, ki jo je opravil, bo na sodišču v vaš prid. V vašo škodo pa bo deloval Jančarjev branilec, ki bo skušal dokazati, da je dva plitva vboda zadal njegov klient. Vendar mu, vsaj po mojem mnenju, ne bo uspelo. Tudi nalog za vašo aretacijo je izdan za poskus umora, s to klasifikacijo bo zadevo prevzelo tožilstvo, natančneje tožilka Srečka Ipavec, s katero pri primeru Breznik sodelujem vse od njenega prihoda na kraj zločina v torek zvečer.“

	“Torej ga nisem ubila?“ je nejeverno vprašala Hana in se za delček sekunde celo nasmehnila, nato ji je mrak spet prekril obraz.

	“Ste ga pa poskušali ubiti, tudi to je hudo kaznivo dejanje.“

	“Koliko bom dobila?“

	“To je težko reči, ker ne vem, po katerem členu kazenskega zakonika vam bodo sodili ter kakšne bodo olajševalne in oteževalne okoliščine. Če poskušam z oceno: od tri do pet let, v zaporu boste preživeli od dve do štiri.“

	“Zakaj ste tako prijazni z mano, če veste, kaj sem storila?“ se je Hana zazrla Rihardu v oči.

	“Ker sem po naravi takšen, malo pa tudi zato, ker mislim, da vam je Breznik storil nekaj zelo slabega.“

	“Ne meni, moji sestri,“ je zmajala z glavo.

	V čajno kuhinjo je vstopila dobro rejena ženska srednjih let. Vrata je odprla s pritiskom rame, ker je v vsaki roki držala kavno skodelico. Pokimala je sodelavki in neznancu ob njej, v skodelici nalila malo vode in brozgo zlila v vedro, ki se je za hip prikazalo v omarici pod pomivalnim koritom. Nato je skodelici natančno pomila, ju obrisala s papirnato brisačo in ju pospravila v omarico nad koritom. Ponovno je pokimala proti kotu in odšla.

	“Tudi tukaj ni pravo mesto za daljši pogovor, kakršnega morava nujno opraviti,“ je rekel Rihard. “Bistveno sem vam povedal, zdaj pa boste odšli z menoj na policijo, kjer bova nadaljevala povsem uradno. Nikakor vas ne bi rad brez potrebe spravil v ponižujoč položaj pred sodelavci. Ponavljam: brez potrebe! Ne poskušajte se upirati, ne poskušajte bežati, ne poskušajte me napasti s kakšnim predmetom, ki ga boste zagledali med hojo. Predlagam, da se vrneva do vašega delovnega mesta, podpisali mi boste dovolilnico, vzeli boste stvari, ki jih vzamete ob odhodu domov in pred menoj odšli do vratarnice. Naprej do avtomobila bova šla drug ob drugem, vratarka ne bo videla, da vas bo policistka vklenila.“

	Hana je med inšpektorjevim kratkim govorom stala ob pultu za pitje brezalkoholnih napitkov in gledala v siva tla.

	“Je vse v redu z vami?“ jo je vprašal.

	“Jaz …“ je začela, a ni dokončala, klecnila je in padla bi na tla, če je Rihard ne bi prestregel. Telesni stik med policistom in civilistko je bil v tem primeru upravičen, ob padcu bi se lahko poškodovala, tudi huje, zlomila bi si kakšno kost ali z glavo udarila ob tla.

	Nekaj trenutkov je držal njeno celotno telesno težo, nato je začutil, da so mu njene nožne mišice priskočile na pomoč. Dvignila je glavo in ga zmedeno pogledala.

	“Boste lahko stali? Oprite se na pult, takole. Bi popili kozarec vode?“

	“Bi, prosim.“

	Rihard je domneval, da so v kateri od omaric nad pipo tudi kozarci. Res so bili. Vzel je enega, vanj natočil hladno vodo in ga postavil na pult. Hana je takoj segla po njem, ga dvignila, naredila nekaj požirkov in ga odložila. Nekdo bo že poskrbel zanj, je pomislil inšpektor, vedno misleč na malenkosti.

	“Kaj se je zgodilo?“ je ženska vprašala moškega ob sebi.

	“Za hip ste izgubili zavest. Če potrebujete zdravniško pomoč, samo recite, poskrbel bom, da jo boste čim hitreje dobili.“

	“Ne …“ je rekla, pomolčala in nadaljevala: “Saj bom v redu, samo malo časa potrebujem. Ni se mi zgodilo prvič. Zdravniki so rekli, da imam sinkopo.“

	Rihard je že marsikaj doživel ob aretacijah, ljudje so jokali, besneli, se metali po tleh, ga zmerjali, ga udarili, brcali so, grizli in praskali, se smejali, kot bi jim pokazal smešen film z YouTuba, bili so arogantni, nejeverni, ogorčeni – kot bi rekel Forrest Gump, če bi bil policist: Nikoli ne veš, kaj boš dobil, ko koga aretiraš.

	Na nezavest je naletel prvič. Spet nova izkušnja, a neprijetna. Upal je, da bo Hana res prišla k sebi. Če ne bo zbrala moči, da bo na lastnih nogah odšla od tod, bo moral poklicati Dunjo.

	“Popijte še malo vode,“ ji je rekel.

	Ubogala je. Ko je znova odložila kozarec, je nekajkrat globoko vdihnila, nato pa skoraj odločno rekla:

	“Lahko greva.“

	Ko sta se vrnila v osrednjo pisarno prodajnih komercialistov, ju nihče ni niti ošinil s pogledom: kolegica pač v družbi stranke, najbolj vsakdanji prizor tukaj. Rihard je gospodični Modic, kot bi to storila običajna stranka, v podpis izročil vratarkin listek. Med podpisovanjem ji je roka vidno drhtela. A ne zaradi Parkinsonove bolezni, je pomislil tisti, ki je pričakoval, da se bo morda nekoč v prihodnosti, kot je ob neki priložnosti rekel ženi, tresel kot pes na kuzli. Počakal je, da je Hana ugasnila računalnik, pospravila papirje z mize v predal in vzela torbico. Dal ji je prednost, odšel za njo, vratarki izročil rumeni pildek, dohitel punco in vzporedno z njo odšel do avtomobila. Ne do njenega črnega, tega bo že kdo spravil, kjer mu je mesto v prostem času, pač pa do svojega temnomodrega s čakajočo policistko na sopotniškem sedežu. Ko je zagledala prihajajočo dvojico, je vedela, kaj ji je storiti. Odprla je vrata, izstopila in s pasu snela lisice. Ko jih je natikala Hani, je inšpektor kolegici rekel:

	“Gospodična se ne počuti dobro, bodite pozorni, če ji bo postalo slabo, morda bo tudi omedlela.“

	V slednje ni preveč verjel, o sinkopi je vedel, da se prizadetim večinoma zgodi v stoječem položaju.

	Gospodična se ni upirala, ko jo je Dunja potisnila na zadnji sedež; potisnila jo je s priučeno kretnjo, ki je ujetnici zaščitila glavo pred trkom z robom strehe avtomobila. Policistka je sedla poleg ujetnice, ki ji je, sledeč Rihardovim navodilom, lisice prej nadela po prijazni inačici, spredaj v naročju, in ne po neprijazni, zadaj na hrbtu.

	Inšpektor je sedel za volan, se ozrl čez ramo in Hani naštel njene pravice, vključno s pravico do prisotnosti odvetnika med zaslišanjem, ki jo čaka. Rekla ni ničesar, zato je nadaljeval:

	“Prosim, da mi jasno poveste, če želite odvetnika ali ne.“

	Nekaj sekund je bilo na zadnjem sedežu tiho, potem je Hana rekla:

	“Ne, nočem odvetnika.“

	Rihard in policistka sta jo na policiji odpeljala v sprejemnico oddelka za pridržanje, kjer je Dunja oddala njeno torbico. Uslužbenka v uniformi je skrbno popisala predmete v njej, Hana, zdaj že brez lisic, se je pod seznam podpisala v potrditev resničnosti zgoraj navedenega.

	“Se je vaša izmena že končala?“ je vprašal Dunjo.

	“Ne še, se bo pa čez pol ure.“

	“Potem pojdite z nama do zasliševalnice. Stali boste pred vrati. Če bo zaslišanje trajalo dlje kot pol ure, in mislim, da bo, pojdite na svoj oddelek in dol pošljite drugo policistko. V redu?“

	“V redu.“

	Dunja je ostala zunaj, Rihard in Hana pa sta vstopila v zasliševalnico, pust prostor z velikim oknom proti sosednji pisarni in dolgo mizo na sredini. Preden je sedel dekletu nasproti, je inšpektor vključil snemanje. Na nasprotnih stenah sta bili pod stropom pritrjeni dve kameri, ena je snemala zasliševanca in ena zasliševalca. Oba posnetka bosta opremljena tudi s kakovostnim zvokom, vsak, ki ju bo poslušal, bo, če ne bo ravno Kitajec na obisku pri slovenski policiji, razumel sleherno izrečeno besedo. Rihard je pred začetkom zaslišanja navedel svoje ime in priimek, službeni položaj ter datum in uro. Nato je začel z vprašanji. Prva so bila lahka: ime in priimek, kraj in datum rojstva, naslov stalnega bivališča. Prvo težje je bilo:

	“Kdaj ste bili prvič v župnišču v Zabregu?“

	Hana, ki se ji je v lica vrnilo nekaj barve in v glas nekaj moči, je rekla:

	“Ne spomnim se natančno, najbrž je bilo pred kakimi petimi leti.“

	“Kakšen je bil tedaj razlog vašega obiska?“

	“Prišla sem pospravit, pobrisat prah, pomit tla, takšne stvari.“

	“Ste to počeli še večkrat?“

	“Sem, približno enkrat na štirinajst dni.“

	“Ste sami odločali, kdaj boste prišli ali vas je k temu kdo pozval?“

	“Pozval me je župnik.“

	“Gospod Albin Breznik?“

	“Ja.“

	“Na kakšen način? Osebno? Telefonsko?“

	“K nam je občasno prihajal na kosilo, dogovorila sva se takrat, ali pa mi je njegovo sporočilo prenesel brat Leon, ki je bil takrat ministrant. Pa tudi po telefonu me je včasih poklical.“

	“Kdaj vam je dal kopijo ključa župnišča?“

	“Ni mi ga dal on.“

	“Kdo pa?“ je presenečeno vprašal inšpektor. Vedel je, da bo presenečenj še več, Hanine besede o sestri, tik preden je v čajno kuhinjo prišla ženska, da bi pomila kavni skodelici, so predrugačile njegov pogled na motiv za dekletov poskus umora Breznika.

	“Župnik Jančar.“

	“Kdaj?“

	“Konec zime je bilo, točnega datuma ne vem.“

	“Letošnje oziroma zadnje zime?“

	“Ja.“

	Zasliševance, kot je bilo dekle na drugi strani mize, je imel Rihard najraje. Silovita čustva, ki so jo pretresala med njunim pogovorom v podjetju Demit, so se unesla, njen cilj se je ujemal z njegovim, želela se je s pogovorom z osebo, ki ji ni želela nič slabega, znebiti bremena, ki jo je težilo. Da se je njena zaloga hladnokrvnosti izčrpala, se je že izkazalo s solzami in omedlevico. Tega sicer nikoli ne bo zares vedel, toda po njegovem mnenju bi se morilka njenega duševnega kova slej ko prej sama predala policiji in nadse priklicala kazen; ne, tega res ne bo nikoli vedel, kajti morilka njenega čustvenega kova bi se utegnila občutku krivde izogniti tudi s samomorom.

	“O Jančarju bova govorila pozneje, zdaj se vrniva k Brezniku. Se vas je kdaj neprimerno dotikal, vam dajal nespodobne predloge ali kazal kakršnekoli znake, da si vas želi kot žensko?“

	“Ne. Na neki način je ravno to najhuje. Če bi vedela, kakšen je, Nini ne bi dovolila niti vstopiti v župnišče.“

	“Domnevam, da …“ je Rihard začel naslednji stavek, a se je takoj ustavil: zasliševancu ne smeš pomagati z lastnimi domnevami.

	“Ste pospravljali vse do Breznikove smrti?“ je raje vprašal.

	“Ne.“

	“Zakaj ste nehali?“

	“Preselila sem se v Ljubljano, kjer sem dobila službo in stanovanje.“

	“Ste domov, mislim, v Slatje, še vedno prihajali?“

	“Sem.“

	“Kako pogosto?“

	“Nisem imela ravno kakšnega urnika ali rutine. Včasih me en teden ni bilo, včasih pa sem prišla tudi dvakrat dnevno, zlasti ob koncu tedna.“

	“So domači vašo sobo še naprej ohranjali za vas?“

	“So, prostora je pri nas dovolj, sobe so v pritličju in v prvem nadstropju.“

	“Je v župnišču začela pospravljati druga ženska, ko ste vi nehali?“

	“Vedno nas je bilo več hkrati. Se pravi, ne istočasno v župnišču, izmenjevale smo se.“

	“Je pred vami pospravljala vaša mama?“

	“Je, nekaj časa sva obe, nato sem ostala le še jaz.“

	“Je za vami začela pospravljati katera druga oseba iz vaše družine?“

	“Moja sestra Nina,“ je tiho rekla Hana, od šminke rožnate ustnice pa so ji ob tem zadrhtele.

	“Kdaj?“

	“Pred približno dvema letoma.“

	“Koliko je bila takrat stara?“

	“Devetnajst.“

	Inšpektor je na hitro v glavi opravil nekaj preprostih računskih operacij: Nina jih ima danes enaindvajset, Hana sedemindvajset, torej je med njima šest let starostne razlike.

	“Sta se s sestro dobro razumeli?“

	“Še vedno se dobro razumeva,“ je rekla zasliševanka, a precej negotovo. Rihard se je vprašal, če zato, ker ni prepričana, da se bosta dobro razumeli tudi, ko bo njeno krvavo dejanje v zakristiji prišlo na dan.

	“Ali Nina ve, kaj sta storila z Jančarjem?“ je zaradi povsem človeške radovednosti preskočil nekaj vprašanj.

	“Ne.“

	Presedel se je na stolu, na vrsto so prišla vprašanja, ki bodo neprijetna celo zanj, kaj šele za Hano.

	“Se je Nine župnik Albin Breznik kdaj neprimerno dotikal, ji dajal nespodobne predloge ali kazal kakršnekoli znake, da si jo želi kot žensko?“

	“Osvajal jo je in tudi osvojil, bolj preprosto ne znam povedati.“

	“Je bila zaljubljena vanj?“

	“Rekla mi je, da je mislila, da je, tudi tega ne znam drugače povedati.“

	“Ste ji verjeli? Ji verjamete danes?“

	“Ni česa verjeti! Prasec je bil dvajset let starejši od nje, bil je župnik, imel je hčerko!“ je skoraj zavpila Hana. “On je dobro vedel, kaj dela, Nina pa ni!“

	“Menite, da je njeno zaljubljenost zlorabil?“

	“Pa še kako jo je zlorabil!“

	“Se je njun odnos končal šele z Breznikovo smrtjo ali že prej?“ je vprašal inšpektor, ki pa je že slutil odgovor.

	“Že prej.“

	“Na kakšen način?“

	“Na kakšen način? Na najslabši možni!“

	Gospodična Modic je ob zadnjih odgovorih postala rdeča v obraz, razvnela se je in to je bilo za zaslišanje dobro. Manj dobro bi utegnilo biti zanjo, daljšemu izražanju močnih čustev ponavadi sledita izčrpanost in otopelost.

	“Ste lahko bolj natančni, kaj mislite z najslabšim možnim načinom?“

	“Najslabši možni način je, če človek izgubi življenje!“

	“Razumel sem vas, da se je razmerje med vašo sestro in Breznikom končalo že precej pred njegovo smrtjo.“

	“Ne govorim o Breznikovem življenju, govorim o smrti nedolžnega bitja! Mar res ne razumete?“

	“Ne gre za to, kaj razumem jaz. Posnetek najinega pogovora bo poslušalo mnogo ljudi. Skušajte si predstavljati, da morate motiv za svoj poskus umora župnika Breznika razložiti njim.“

	Hana je nekoliko mirneje nadaljevala: “Nina je zanosila, Breznik pa jo je pripravil do tega, da je naredila splav. Sem bila dovolj jasna?“

	Nina je zanosila, je Rihard v glavi slišal odmev Haninih besed. Najbrž na postelji v prostoru za veroučno učilnico. Nič čudnega, da je imel občutek, da se tam dogaja nekaj pomembnega.

	A Hana pričakuje odgovor ...

	“S smrtjo nedolžnega bitja pa ste mislili smrt zarodka?“ se je inšpektor odgovoru izognil z vprašanjem.

	“Človekovo življenje se začne s spočetjem, mar ne? Ali pa smo za vas kristjani čudaki, ki ne vedo, kdaj ljudje praznujejo svoj rojstni dan? Ste za pravico do izbire ali proti splavu?“

	“Sem za pravico do izbire, a proti splavu,“ je na vprašanje tokrat odgovoril Rihard. Odgovoril je po resnici, čeprav mu ne bi bilo treba, zasliševalec ima pravico lagati, če oceni, da bo to prispevalo k boljšemu rezultatu zaslišanja. Res je bil proti splavu in za pravico do izbire istočasno. Verjel je, da vsaka ženska, ki je splavila, sama najbolje ve, zakaj se je tako odločila in da se država v to nima kaj vtikati. On, če bi bil ženska, pa, v to je iskreno verjel, bi otroka donosil; če je bil že spočet, naj se še rodi. Zelo nesrečen bi bil, če bi se Jelka pred nekaj meseci odločila za splav, v tem trenutku si svojega življenja ni znal več predstavljati brez malega Mika v nastajanju, zdel se mu je še kako živ, že je vplival na svet onkraj maternice, že je budil čustva.

	Hana ga je zaradi takšnega odgovora le gledala, pripomnila ni ničesar. Zaradi napetosti v sebi najbrž ni bila zmožna razčlenjevati pomensko zapletenejših stavkov. Inšpektor je nadaljeval: “Je Albin Breznik vašo sestro prisilil, da je opravila prekinitev nosečnosti?“

	“Prisilil? Ni ji ravno prislonil pištole ob čelo, ampak kot bi ji jo. Prepričal jo je, da ni drugega izhoda ne zanj ne zanjo. Vseh podrobnosti ne poznam. So pomembne? Bil je vendar župnik, pridigal je o svetosti življenja!“

	“Tudi po Nininem splavu?“

	“Tudi! Slišala sem ga na lastna ušesa, ko sem že vedela. Takrat sem prvič začutila željo, da mu jaz vzamem pravico do njegovega življenja. Prekleti hinavec!“

	“Je Nina po … no, potem še pospravljala v župnišču?“

	“Ne. In še marsičesa drugega ni več počela. Postala je kot avtomat, ki mu delujejo le še osnovne funkcije.“

	“Oče in mama vesta?“ je Rihard vprašal samo zato, da bo odgovor zabeležen, sam ga je poznal.

	“Ne, kje pa! Kako naj hčerka tako vernih staršev pove kaj takšnega? Nepredstavljivo zanjo!“

	“Ste vi pri njej zaznali spremembo?“

	“Sem, vendar nisem poznala vzroka. Domnevala sem, da gre za kakšnega fanta, ki jo je pustil. Nekatere stvari so tudi zame nepredstavljive. No, so bile.“

	“Po kolikem času vam je povedala?“

	“Po treh mesecih. Kakšni meseci so bili to zanjo! Zaradi notranjega prepričanja o svetosti življenja se je imela za morilko. Od znotraj jo je razjedalo in razjedalo, končalo se je tako … tako, da ...“

	Na tem mestu je Hana prvič v zasliševalnici zajokala; zajokala tako pretresljivo, da je celo vsega hudega vajenega Riharda stisnilo pri srcu. Da ne bi še sam zajokal, je mislil na evolucijo, na to, kako so močni moški skozi njo postali občutljivi za jok žensk, vsaj telesno šibkejših človeških bitij; s tem so postali voljni pomagati.

	Zdelo se mu je, da bi moral biti v torbi še en zavoj papirnatih robčkov. Pobrskal je po njej, jih našel in jih porinil pred ihtečo poskusno morilko. Počasi se je umirila, vzela robček, si obrisala okolico oči z nosom vred, pogledala moškega z nepremičnim obrazom in vprašala: “Ste kdaj ležali na železniških tirih?“

	“Ne.“

	“Nina je. Rekla mi je, da sta tira od blizu bolj razmaknjena, kot je videti od daleč. Ravno toliko je velika, da je cela legla mednju.“

	“Je poskusila narediti samomor?“

	“Le malo je manjkalo,“ je rekla Hana ter posegla po novem robčku. “Morala se je odločiti, kaj bo nastavila na tir, glavo ali pas, morala se je odločiti, ali naj ji vlak odreže glavo ali naj jo razpolovi. Odločila se je za prvo možnost in položila vrat na mrzlo železo. Si predstavljate, gospod Tisnikar, moja sestra leži kot kokoš na tnalu, ki čaka, da ji bodo odsekali glavo, leži zaradi Breznika, ki je iz nje naredil morilko, ki je iz nje naredil razvalino, on pa mirno živi naprej! Vlak se približuje, Nina drhti od groze in se v zadnjem hipu zavali na nasip, da vlak med hupanjem oddrvi mimo nje, ona pa nemočno leži na tleh, obupana, zlomljena, išče pot nazaj v življenje ...“

	Za nekaj trenutkov je uboga pripovedovalka obmolknila in gledala robček, ki ga je mencala v rokah, nato je nadaljevala: “Eno uro zatem je prišla k meni in mi vse povedala. Če me boste vprašali, kaj sem občutila, ko mi je počasi in zatikajoče se izdajala svoje skrivnosti, vam ne bom mogla odgovoriti, občutkov je bilo preveč.“

	“Takole vas bom vprašal: je bila vmes tudi jeza?“

	“Najprej ne, mislila sem samo na Nino in na to, kako naj ji pomagam. Izpoved ji je dobro dela, pomirila se je in rekla, da hoče živeti, da noče več ležati na tirih, premišljevati, da bi skočila v vodo ali se obesila.“

	“Je prišla k vam v stanovanje v Ljubljani?“

	“Ja, k sreči zanjo in tudi zame sem bila takrat sama. Dogovorili sva se, da ostane nekaj dni pri meni, vzela sem dopust, niti za hip je nisem hotela pustiti same. Opomogla si je, postala spet stara Nina, ki se zna smejati. Mene pa je ponoči začela tlačiti mora, prikazovala se mi je Nina z odrezano glavo. Prebujala sem se ob štirih, pol petih in ostajala budna. Tedaj je prišla jeza, jeza na Breznika, ki si je privoščil mlado dekle, jo pripravil do splava in še naprej pridigal o sramotnem 55. členu ustave.“

	“Ste v Ljubljani hodili k maši?“

	“Sem, a še vedno sem večkrat šla k maši v Slatju ali Zabregu, zaradi naše družine, ki je zelo povezana s cerkvenimi zadevami vseh vrst.“

	“Bi si radi odpočili?“ jo je vprašal Rihard. “Lahko si vzameva odmor. Na hodniku je samopostrežni avtomat, lahko vam prinesem kakšno pijačo ali prigrizek.“

	“Ne,“ je odločno rekla Hana, “rada bi, da nadaljujeva in čim prej končava.“

	“Prav, pa nadaljujva. V vas se je torej razraščala jeza na Breznika. Se spomnite, kdaj ste prvič začutili željo, da bi ga ubili?“

	“Bilo je v cerkvi v Zabregu, pri nedeljski maši, ko je pridigal o svetosti življenja, o tem sem vam že govorila. Pridigar je bil dober, znal se je razvneti, meni ga je bilo zato še teže poslušati in gledati.“

	“Ste že takrat v mislih izoblikovali načrt, kako ga boste ubili?“

	Hana je odkimala in odgovorila:

	“Ne, nobenega načrta ni bilo, takrat še ne. Šlo je bolj za igranje z domišljijo, na primer, kako bi si zaslužil, da bi ga zadela strela ali da bi mu padla opeka na glavo.“

	“Ste torej upali, da ga bo doletela kakšna nesreča?“

	“Vedela sem, da mu ne bo padla opeka na glavo, zato sem začela premišljevati … kako bi rekla … da bi mu jo jaz spustila s kakšne strehe. Pa da bi ga porinila s prižnice, takšne stvari.“

	Hanin glas je dobil mehaničen prizvok, kot bi pripovedovala o nečem ne preveč pomembnem. Jokala ni več, gledala je predvsem v mizo, a tudi očesnemu stiku z Rihardom se ni izogibala.

	“Kakorkoli že,“ je nadaljevala, “na neki točki sem začutila, da bi ga lahko ubila. Toda prihajam iz verne družine, mi ne morimo ljudi, celo nerojenih ne. Imamo pa zato močno razvit občutek krivde, vedela sem, da so moje misli greh. A kaj bi lahko storila? Naj bi se šla spovedat k Brezniku in mu povedala, da bi ga rada ubila? Ne, pri njem nisem bila pri spovedi nikdar več.“

	“Je spoved za vas zelo pomembna?“

	“Zelo. To ni le način, da se očistiš preteklih grehov, pač pa tudi, da se znebiš grešnih misli, vendar je pri tem marsikaj odvisno od izkušenosti spovednika.“

	“Ste se spovedali v Ljubljani?“

	“Nameravala sem se, a potem je pozimi Breznika za štirinajst dni prišel nadomeščat župnik Jančar.“

	“Imajo duhovniki dopust?“ je Rihard to vprašanje vendarle lahko postavil osebi, ki zagotovo pozna odgovor.

	“Seveda. Povedati morajo škofu, kam gredo in kaj bodo počeli. Če jim ga odobri, jim on tudi priskrbi nadomeščanje.“

	“Morda veste, kam je odšel Breznik?“

	“Na smučanje skupaj z neko mladinsko veroučno skupino. Prepričana sem, da se je lepo imel, zase je znal dobro poskrbeti.“

	“Vi pa ste se v tem času spovedali pri župniku Jančarju?“

	“Sem.“

	“Ste o svoji spovedi pripravljeni govoriti? Vem, da je zaupna in naj bi ostala samo med duhovnikom in … kako se reče … spovedovancem.“

	“Vse vam bom povedala,“ je brez oklevanja rekla Hana. “Spovedna molčečnost velja samo za župnika.“

	Rihard je ob teh njenih besedah pomislil, kako bo potekalo zaslišanje Simona Jančarja. Kot duhovnik o nekaterih rečeh ne bo smel govoriti, zato bo tole, kar bo zdaj povedalo dekle, toliko pomembnejše.

	“Odšla sem k prvi spovedi, ki jo je pripravil, in prvi greh, ki sem se ga izpovedala, je bila misel, da bi rada ubila Albina Breznika.“

	“Kako se je odzval?“

	“Rekel je, da je to hud greh, seveda.“

	“Ste mu povedali, da je vaša sestra zaradi njega naredila splav?“

	“Sem, vse sem mu povedala.“

	“Vam je po spovedi odleglo?“

	“Morda bi mi, a mi je Jančar naročil, naj čez tri dni pridem k naslednji spovedi.“

	“Je pri hujših grehih običajno, da se moraš vrniti?“

	“Ne, običajno je, da dobiš pokoro, ponavadi kakšne molitvice, nato pa greš k spovedi, ko se ti naberejo novi grehi, rad pa bi šel očiščen k svetemu obhajilu. Vi ne hodite k maši?“ je na lepem vprašanje dobil spraševalec.

	“Ne,“ je bil kratek Rihard. Ni želel, da Hanino pripovedovanje izgubi zagon, zato je takoj nadaljeval: “Najbrž ste naredili tako, kot vam je naročil župnik in ste šli čez tri dni znova k spovedi?“

	“Seveda sem, a to je bil bolj pogovor kot spoved. Jančar mi je povedal, da je od prejšnjič skoraj ves čas mislil na mojo in Ninino zgodbo … Če je rekel zgodbo … Ne vem točno, kaj je rekel.“

	“A sem vas vseeno razumel.“

	“Ne vem, kaj so si mislile ženske, ki so v klopeh čakale na spoved, pogovarjala sva se vsaj pol ure.“

	“O čem? O Nini?“

	“O Nini in o njegovem bratu. Tudi on je imel zgodbo, ki mu ni dala miru.“

	“Kakšno?“

	“David je storil samomor. Do smrti, ni si v zadnjem hipu premislil tako kot Nina.“

	“David Jančar?“

	“Ja, Simonov mlajši brat. Obesil se je.“

	Haninemu trenutnemu spovedniku se je samomor zdel za telesno in duševnega zdravega mladega človeka neprimeren način odhoda s tega sveta, medtem ko je stare, bolne in trpeče zlahka razumel in v tej luči včasih skušal poškiliti tudi proti možnosti samoevtanaziranja starega, bolnega in trpečega Riharda Tisnikarja.

	“Z župnikom Jančarjem sta v spovednici ugotovila, da imata nekaj skupnega. Je bilo tako?“

	“Je.“

	“Je bil samomor njegovega brata povezan z Breznikom?“

	“Neposredno povezan. Skupaj sta igrala poker za večje zneske, nekje v Ljubljani. David je proti njemu izgubil ves denar. Hotel ga je priigrati nazaj, izposodil si je pri nekih sumljivih ljudeh, podrobnosti ne poznam. Breznik mu je pobral tudi to. Tako kot se je moja sestra name, se je David v stiski obrnil na svojega brata. Ta denarja ni imel, je pa poznal Breznika. Srečal se je z njim in ga prosil, naj Davidu vrne vsaj zadnji priigrani denar. O tem ni hotel niti slišati. David pa se je čez nekaj dni obesil.“

	“Vam je, ko ste bili drugič pri njem pri spovedi, župnik Jančar povedal, da je tudi on premišljeval o maščevanju?“

	“Ja, povedal mi je. Povedal mi je tudi, da je teden dni po bratovi smrti Breznika obiskal v župnišču v Zabregu in mu naravnost zagrozil, da bo plačal še na tem svetu. Naš dobri župnik se mu je najprej samo smejal, ko pa ga je imel dovolj, ga je vrgel ven, telesno je bil zelo močan. Spet sta se nato srečala zaradi nadomeščanja. Škofu Jančar ni hotel povedati, kaj se je po zaslugi zabreškega župnika zgodilo z bratom.“

	“Takrat ste se vi prišli prvič spovedat k njemu in mu zaupali, da premišljujete, da bi Breznika ubili,“ je Rihard začel povezovati oba zarotnika. “Kaj pa med drugo spovedjo? Sta takrat skupaj izdelala načrt za umor?“

	“Ne, tisti dan še ne. Naslednjič mi je v spovednici izročil kopijo ključa vrat župnišča in rekel, naj ga počakam tam, ker mora še spovedovati. Storila sem tako, prišel je čez kako uro in lahko sva se pogovorila bolj v miru kot v spovednici. Nisva bila več župnik in faranka, bila sva sorodnika dveh mladih ljudi, ki ju je Breznik spravil v nesrečo.“

	“Kdo je prvi predlagal, da zares umorita Breznika?“

	“Ne spomnim se,“ je rekla nekoliko prehitro. Inšpektor je domneval, da ve, toda to bo pomembno na sodišču, na tej točki s tem ni želel preveč vrtati vanjo.

	“Res ne?“ pa je moral vendarle vprašati.

	“Ne. Predvsem sva se veliko pogovarjala. Med Simonovim zadnjim tednom nadomeščanja Breznika sem bila v župnišču skoraj vsak dan, včasih sem jaz počakala njega, včasih on mene. Nekajkrat sva se slišala tudi po telefonu, ko pa je zadeva postala bolj resna, sva s tem prenehala. Vsako telefoniranje za seboj pusti različne sledi, ki jih ne moreš izbrisati.“

	“Zato ste potrebovali ključ župnišča, je tako?“

	“Je. Nikoli ga nisem vrnila, ni bilo potrebno, dobila sem kopijo. Ko se je Breznik vrnil z dopusta, sva se s Simonom sestajala v mojem stanovanju v Ljubljani. Seveda ni prihajal oblečen kot duhovnik.“

	“Že nekajkrat ste ga imenovali Simon. Je vajin odnos postal … hm, oseben?“

	“Na kakšen način?“

	Zaradi snemanja zaslišanja so morala biti inšpektorjeva vprašanja jasna, zato je vprašal tako jasno, da bolj ne bi mogel:

	“Sta postala ljubimca?“

	Hana je odgovorila tako jasno, da bolj ne bi mogla. Zasmejala se je, a le za trenutek, nato je odločno zatrdila:

	“Nikakor ne! Jaz sem drugačna od Nine, z župnikom se ne bi nikoli ljubezensko zapletla! Breznik je to vedel, zato se je namesto name spravil na Nino.“

	Takšen odgovor je Rihardu dal misliti, da je Albin vendarle poskušal tudi pri Hani, čeprav je to na začetku zaslišanja zanikala. Sestri sta si bili po zunanjosti podobni, zlasti po očeh, rjavih in velikih, z zelo belimi beločnicami – belimi, če nista pred nedavnim jokali.

	“Ali morda veste, kolikokrat sta se sestala?“ je nadaljeval. “Od vaše prve spovedi pri njem do zadnjega srečanja pred umorom?“

	“Štela nisem, a rekla bi, da kakih dvajsetkrat.“

	“Torej sta se zavedala, da umor zahteva dobro pripravo. Ustaviva se le pri nekaterih točkah. Kako sta izbrala orožje?“

	“Izbrala sva najpreprostejše. Pomislila sva na pištolo, a kako bi prišla do nje? Sva pa ravno med pogovorom o pištoli ugotovila, da hočeva nositi enak delež odgovornosti. Če bi ga ustrelila, bi ga vsak enkrat.“

	“Sta šla nož kupit skupaj?“

	“Ne, kupil ga je Jančar sam. Hotel je pravi nož, oster in močan, ne takšnega, s kakršnim režeš kruh.“

	“Vam je povedal, da so ob nakupu od njega zahtevali osebni dokument?“

	“Je. To ga je zmedlo, a ne za dolgo. Rekel mi je, da se ga bo znebil tako, da ga nihče ne bo mogel povezati z njim.“

	In s tem zarezal v zarečeni kruh, je pomislil Rihard, na glas pa vprašal:

	“Sta po umoru kaj govorila?“

	“Ne še, v nedeljo ob pol šestih zjutraj naj bi prišel k meni v stanovanje. Nisva hotela, da bi naju kdo videl skupaj.“

	“Kako sta izbrala kraj za umor?“

	“Tako da sva izločila vse tiste, ki niso prišli v poštev.“

	“Zakaj ne župnišče?“

	“Kar naprej je kdo tam.“

	“Zakaj ne župnišče ponoči? Imeli ste ključ, lahko bi z Jančarjem vstopila in ga presenetila v spanju.“

	“V nasprotju z vami je Breznik ključ puščal v ključavnici.“

	“Lahko bi vlomila.“

	“Pozabili ste na Mirta. Čeprav naju oba pozna ali pa ravno zato, bi lajal. Poleg tega med vlomom za seboj puščaš sledi.“

	Saj res, Mirt, je pomislil inšpektor. Nekdo bo moral skrbeti zanj do prihoda župnika, ki bo nadomestil nadomestnega župnika Jančarja, ta bo jutri že za rešetkami.

	“Vi ste Breznikov urnik poznali do minute natančno. Dva vaša brata sta bila ministranta, vaša hiša je blizu cerkve, nekdaj ste delali v župnišču. Vedeli ste, da v zakristijo v Slatju vstopi ob pol šestih, je tako?“

	“Iz Zabrega se je vedno odpeljal pet do pol šestih, vožnje pa je točno za pet minut z normalno hitrostjo. Pa še na našem dvorišču je parkiral. Z Jančarjem sva ugotovila, da bo zakristija v Slatju najprimernejši kraj, malo po pol šesti pa najprimernejša ura.“

	Hana je bila z vsakim odgovorom videti bolj utrujena. Odmor in osvežitev ji je že ponudil, vendar ju je zavrnila. Upal je, da bo zdržala do konca, sovražil je, če je moral prvo zaslišanje po aretaciji opraviti v dveh ali več kosih. Da bi frekvenco odgovorov pospešil, je postavljal čedalje bolj namigujoča vprašanja in s tem tvegal kasnejše očitke tožilstva kot tudi očitke obrambe. A če bo obojih enako, se bodo izničili med seboj ...

	“Poznali ste tudi urnike obiskovalcev maš in smeri njihovih prihodov,“ je bolj navedel dejstvo kot vprašal.

	“Sem.“

	“Ste nekaj sobot zaporedoma opazovali ljudi in njihove prihode ter si jih zapisovali?“

	“Ne, ničesar nisem zapisala, podatke sem shranila v oblak.“

	Rihard o shranjevanju v oblak ni vedel kaj dosti več kot to, da se podatki zapišejo na strežnik nekje na drugem koncu sveta, ti pa do njih dostopaš s pomočjo gesla, zato so zaščiteni pred nezaželenim vpogledom, vsaj v teoriji; več o oblakih in njihovi dejanski varnosti bo zagotovo izvedel na katerem izmed prihodnjih usposabljanj.

	“Največja ovira je bila Petričeva Mica, jo poznate?“

	“Jaz jo sicer poznam bolj kot Marijo, ampak kar nadaljujte.“

	“Ona prihaja k maši približno pet čez pol šesto, Jančar bi jo lahko srečal po … po … no, po dogodku,“ gospodični Modic beseda umor ni hotela z jezika.

	“A ni videla njega, videla je vas,“ ji je povedal inšpektor.

	“Kje?“ ga je nerazumevajoče pogledala Hana.

	“Ob cerkvenem obzidju med potjo proti Petriču in vrtom za vašo hišo. To vas je tudi izdalo, bili ste oblečeni enako kot v sredo popoldne, ko ste pred menoj zbežali iz župnišča v Zabregu. Zaradi kapuce vas ni prepoznala, je pa dobro opisala tisto, kar je ujela. Najprej je mislila, da je videla cigaretno škatlo, a v roki ste držali izvotljeno knjigo. Zaradi pogleda pod kotom ni mogla dobro oceniti, za kako velik predmet gre.“

	“Tudi za knjigo veste?“

	“Zanjo vem po zaslugi Naceta Petriča, on je z njo videl Jančarja. Toda ne vem vsega, zato vas prosim, da mi opišete dogajanje pred umorom in po njem,“ je šla beseda umor Rihardu mnogo laže z jezika, kot bi mu od rok šlo dejanje. Čemu bi mu šlo? Na svetu ni bilo človeka, ki bi si ga želel videti mrtvega.

	“V torek sem odšla iz službe malo prej kot ponavadi, da bi se lahko pripravila. S Simonom sva bila dogovorjena, da se pet do pol šestih srečava v zakristiji. Iz Ljubljane sem se odpeljala domov v Slatje, nekaj časa sem bila pri domačih v kuhinji. Mama je pripravljala kosilo, z očetom sta ravnokar prišla domov, delata v istem podjetju. Potem sem odšla v svojo nekdanjo sobo, rekla sem, da se grem učit, pripravljam namreč magisterij. Dvajset čez pet sem odšla po stopnicah na dvorišče, do konca hiše, čez pas trave in čez zid do cerkve. Simon me je že čakal v zakristiji, spogledala sva se in takoj vedela, da sva še vedno pripravljena izpeljati načrt. V roki je držal lažno knjigo z nožem, to je bila njegova zamisel. Čas je obstal, Breznik je najbrž v zakristijo prispel ob isti uri kot ponavadi, toda zdela se je cela večnost. Bil je presenečen, ko naju je zagledal, vprašal je, kaj se je zgodilo, in slekel suknjič. Simon mu je povedal, da je obsojen na smrt zaradi smrti njegovega brata in smrti otroka moje sestre. Nato ga je dvakrat zabodel, dal nož meni in sem ga še jaz dvakrat. Ko sem ugotovila, da ni več poti nazaj, je vse potekalo kar samo od sebe. Breznik je padel na tla in močno krvavel, nož je bil najbrž zelo oster. Jančar mi je dal prazno knjigo in mi naročil, naj ga počakam pri zidu, da bo na hitro Brezniku podelil blagoslov za mrtve, v zadnje olje ga ni mogel dati.“

	Nekateri imajo res nenavadne poglede na življenje in smrt, je pomislil Rihard. Najprej človeka zakolješ, nato mu zaželiš srečno pot v onostranstvo. A takšna protislovja, če gre za Cerkev, niso redka, zavzema se za življenje zarodka, obenem pa je še danes le s stisnjenimi zobmi proti smrtni kazni. In blagoslavljala je orožje, ki je na fronto odhajalo sejat smrt med sovražnike – človek pa naj bi svojega sovražnika ljubil kot ljubi samega sebe.

	In če samega sebe sovražiš?

	“Knjigo z nožem je dal meni, počakala sem ga pri zidu na drugi strani cerkve, najbrž me je takrat videla Mica,“ je dekle nadaljevalo s spovedjo policistu. “Glavo sem imela čisto prazno, prestrašila sem se, ko se je na lepem pojavil ob meni. Dala sem mu knjigo, prečkala sva zid, on je odšel do poti in po ovinku do avtomobila, ki ga je pustil na avtobusni postaji. Jaz sem odšla domov in prišla neopažena do sobe, saj veste, kje je. Malo sem počakala, se zelo na hitro poslovila in se odpeljala v Ljubljano.“

	“Kako ste se počutili?“

	“To bi vam pa zdajle težko povedala.“

	“Ste ponoči spali?“

	“Sem.“

	Torej je bilo olajšanje, ker je bilo opravljeno, za kar se je pripravljala več mesecev, močnejše od pretresa zaradi krvavega prizora … A s čustvi se bodo ukvarjali tožilka in odvetniki, on se bo še naprej ukvarjal z dejstvi.

	“Zakaj ste naslednji dan hoteli vstopiti v župnišče v Zabregu?“

	“Nina mi je povedala, da je Brezniku pred splavom poslala nekaj elektronskih pisem, v katerem ga je prosila, naj najde drugačno rešitev, bila se je pripravljena poročiti z njim. Hotela sem preveriti, če so ostala na računalniku. Geslo zanj sem poznala, imel je zapisano, med čiščenjem sem nekoč naletela na listek. Nisem želela, da pisma policija odkrije in zasliši Nino, ker bi za prekinitev nosečnosti lahko izvedela oče in mama.“

	“Geslo bi lahko že zdavnaj spremenil.“

	“Na to nisem pomislila.“

	“Prav tako po umoru niste mislili na zamenjavo oblačil, še naslednji dan ste bili v istih.“

	“Misli so mi vse te dni švigale po glavi, na nekaj sem mislila, na drugo ne.“

	Še poklicni morilci po umoru delajo napake, je pomislil Rihard. Vsi, amaterji in profesionalci pa imajo po zločinu občutek, da so nekaj spregledali.

	“Zdaj bosta mama in oče za Ninino nosečnost vsekakor izvedela. Vaše dejanje nikomur ne bo prineslo nič dobrega. Poznate rek, ki pravi: Na pot maščevanja vzemi dve krsti, eno za sovražnika in eno zase?“

	“Ne. A ko sem z Nino po dogodku prvič govorila, sem videla, da je vesela, ker je mrtev. Zato me ne skušajte prepričati, da sem se maščevala zgolj zaradi sebe!“

	“Pravzaprav se sploh niste. Kot sem vam povedal v čajni kuhinji: vaša vboda nista bila smrtonosna. Vam je tega žal?“

	“Česa? Da ga nisem jaz ubila?“

	“Da.“

	“Ne, ni mi žal. Storila sem, kar sem mislila, da moram storiti. Da ne bo šlo vse po načrtih, sem vedela, vseeno me to ni ustavilo. Zdaj je, kar je. Raje bi videla, da bi primer dobil v roke bolj zabit policaj od vas, vendar obenem ne bi rada videla, da bi bil slabši človek, kot ste vi.“

	“Mislite, da sem dober človek?“

	“Prepričana sem v to. In ker niste verni, ste dvakrat dobri. Vernikom drugi vcepijo v glavo, kaj je dobro, vi pa ste morali to odkriti sami.“

	Rihard ni želel, da bi zaslišanje zašlo v osebne vode, zato je vprašal:

	“Sta z Jančarjem izdelala načrt za primer, da policija aretira le enega?“

	“Ne razumem.“

	“Sta, na primer, dogovorjena, da ga pokličete, na primer, vsak večer ob šestih s kakšnega telefona na kartice in če klica ni, je to zanj znak, da mora zbežati, ker vas je prijela policija? Ali obratno?“

	“Ne, kje pa.“

	Rihard je laže zadihal, tlako prvega zaslišanja je opravil. Ni si domišljal, da je o umoru Albina Breznika zdaj vse jasno, kje pa, zadeva ima še veliko lukenj. Zapolnjevali jih bodo tožilka, branilec, priče … In seveda Simon Jančar, ki mu bo povedal svojo plat zgodbe. Toda ne danes, jutri nastopi službo župnika v Slatju. Danes bo dobil nalog za njegovo aretacijo, jutri zgodaj zjutraj, torej v soboto, bo v družbi dveh policistov odšel v župnišče v Slatju in ga aretiral po sedmi maši. Poskrbel bo, da bo imel kuža po imenu Mirt dovolj hrane in vode, kasneje bo poklical škofa in mu naročil, naj nekoga zadolži, da bo skrbel zanj do prihoda Breznikovega in Jančarjevega naslednika. Zagotovo bosta kakšno rekla tudi o umoru ter o razlogih in krivcih zanj, ker pa se bosta verskih tem izogibala, bosta oba hodila kot mačka okoli vrele kaše ...

	Hana je zdaj nepremično sedela, s sklonjeno glavo in rokama v naročju. Rihard je zaradi formalnosti navedel čas konca zaslišanja in izklopil snemanje. Odprl je vrata v sosednjo pisarno, tam je kot v pozoru stala nova policistka z enako nalogo, kot jo je imela njena predhodnica Dunja. Ime ji je bilo Almira. Izmenjala sta nekaj besed, nato je policistka odšla v zasliševalnico po Hano. Dekle, ki bo moralo na svoj magisterij nekaj let počakati, je mirno odšlo z njima do sprejemnice priporniškega oddelka. Preden so se za njo zaprla vrata na hodnik s celicami, se je Hana obrnila, s svojimi srnjimi očmi pogledala Riharda in rekla:

	“Hvala.“

	Hvaležen zločinec? Tudi to smo dočakali ...





	PETEK ZVEČER

	Čakajoč elektronski nalog za aretacijo Simona Jančarja je sedel pred zaslonom računalnika v svoji pisarni in premišljeval. Predvsem o Nini Modic, največji in povsem nedolžni žrtvi v zadevi Breznik. Da, večji žrtvi, kot je bil umorjeni grešni župnik. Starši in duhovniki so ji vcepljali in ji tudi vcepili prepričanje o svetosti življenja. Svetosti življenja? Kaj sploh pomeni svetost? Sveti oče se je na dan svete Kunigunde odpravil skozi sveta vrata in daroval sveto mašo ... Toliko stvari je postalo svetih, da je beseda izgubila pomen. Nina se je zaljubila v župnika in se mu popolnoma predala. Zanosila je in namesto da bi se – naj se svetost izvoli za trenutek umakniti – veselila življenja pod svojim srcem, jo je otrokov oče pripravil do splava. Zaradi občutka krivde je začela veneti in rešitev za svojo strašno stisko naposled našla v samomoru. A želja po – svetem ali čisto navadnem – življenju je zmagala, izmaknila se je vlaku in se do kraja strta po pomoč zatekla k starejši sestri. Ta ji je res pomagala, tolažila jo je, ni je obsojala. Ni obsojala nje, a obsojala je Breznika, vse bolj, vse močneje, tja do smrtnega sovraštva. Kar ubila bi ga! A ga ne bi, če ne bi naletela na spovednika z enako željo. Drug drugega sta usmerjala proti izpolnitvi te želje, napravila sta načrt in ga izpeljala. Kako se bo odzvala občutljiva Nina, ko bo izvedela, kaj je storila njena sestra, njena zaupnica? Oče Janez in mama Jana pa bosta izvedela za splav – obe hčerki sta morilki! Kaj bo prevladalo: njuna ljubezen do hčerk ali ljubezen do svetih naukov?

	Ob tej misli je na zaslonu uzrl obvestilo o dospeli pošti, prejel je nalog za aretacijo Simona Jančarja. Filipa že dolgo ni bilo več v službi, zato je Rihard poklical vodjo policijske enote za stalno pripravljenost in mu naročil, naj poskrbi, da se bosta dva policista zjutraj ob šestih zglasila pri njem. Sodelovala bosta pri aretaciji moškega, zanjo je že pridobil nalog. Za upiranje aretaciji je majhna verjetnost, a če bo do nje prišlo, se bosta policista znala ustrezno odzvati.

	Pa sem še en dan bliže upokojitvi, je pomislil inšpektor Rihard Tisnikar, ko mu je zmanjkalo službenih obveznosti. Počasi je pospravil, kar je moral pospraviti pred odhodom, ugasnil luči, zaklenil dvoje vrat in odšel do avtomobila. Med vožnjo proti domu se je spomnil Haninih besed.

	“Ker niste verni, ste dvakrat dobri,“ mu je rekla. A se je motila. Morda tudi z besedami o njegovi dobroti, vsekakor pa z besedami, da ni veren. Čeprav ni hodil k maši, ni bil ateist. Verjel je, da je svet ustvaril Bog, natančneje, da sta ga skupaj ustvarila Bog in Boginja. Prav tako je verjel znanstveni teoriji o nastanku vesolja z Velikim pokom – sam ga je preimenoval v Veliko oploditev – ko se je neki delec silovito razširil, da so nastala ozvezdja, sonca in planeti. A kaj je bil tisti delec, za človeka skrivnost vseh skrivnosti? Rihard je sam pri sebi našel odgovor: delec je bil jajčece Boginje, pričakujoče oploditve Boga. Ko je vanj prodrla semenčica, se je začelo dogajanje, normalno za božjo oploditev, tako kot se v ženskem telesu po vdoru semenčice v voljno jajčece začne silovito, a za človeka normalno dogajanje, ki pripelje do rojstva otroka. Vesolje je bilo za Riharda način, kako se razmnožuje neko mogočno bitje, ki ga je s človeškimi možgani, možgani zarodka, nemogoče dojeti. Toda po milijonih, milijardah let razvoja bodo postali zelo zelo zmogljivi. Bitje, ki bo te možgane nosilo, ne bo več človek, bo njegov daljni naslednik. Bo Bog otrok.

	Če se le Boginja ne bo odločila za splav.





	O avtorju

	Janko Valjavec (1962) nas v svojih kriminalno-zgodovinskih romanih razveseljuje s humornim cinizmom, spretno vpletenim v napeto dogajanje. V ospredje postavlja vsakdanje ljudi, ki se tako ali drugače srečujejo s tegobami in težavami pogosto nehvaležnega in krivičnega življenja. A v vsem slabem je tudi nekaj dobrega, in to je tisto, kar resnično šteje.





Preberite še:





	Pozno zvečer štirje zamaskirani moški pod pretvezo, da so policisti, izsilijo vstop v hišo jeseniškega fotografa, eden izmed njih pa ga nato v kuhinji ustreli v glavo. Umor je nadvse podoben likvidacijam Črne roke, zato primer prevzame gestapo. Loti se preiskave, a brez uspeha. Na pomoč pokliče izkušenega, povsem nepolitičnega komisarja Konrada Starmana, ki se s pomočjo le njemu znanih metod loti iskanja morilca.