35
Deželni zbori.
Deželni zbor štajatski.
„Slov. Prijatel" ni kaj vesel graškega deželnega zbora! Kaj opravi g. Herman sam? Saj drugega pravega korenjaka in zagovornika nimamo Slovenci ondi.   Da bi
Bog kteremu staremu odborniku pamet razsvetlil, poslanstvu se odpovedati, mašo bi najel v zahvalo sv. Duhu. — Pa kaj pomaga odpovedovanje, saj bi se sopet pod uradnim klobukom gotovo srečke za kakega „kozmopo-litista'* in optima forma pripravile. Imamo takih izgledov. Morebiti bodo naš milostljivi knezovladika za slovensko bandero prijeli? Bog daj da bi! Vendar do-sedaj nam še niso gradiva podali za ogenj našega upanja. Želimo, da bi njih duh nepozabljivega Šlomšeka, ki še v hišah veje, ki celo škofijo obdajain oživlja, in bojo tudi obdajal v večne veke, močno prešinil. Nemškutarčki po Mariboru sicer govore: „Furstbischof Stepišnek ist unser Schooskind." Bahajo se sanjaje, da so dr. Stepišnek po njihovi prošnji škof postali, ktero so prej solnograd-skemu nadškofu poslali, in si že zlate gradove stavijo na razvalinah slovenstva. Sladka jim sanja! Saj jezik in literatura, pa tudi omika naroda v tem obziru ne spada pod škofovsko oblast. Slovenstvo zategadel opešalo ne bo v škofij tudi v Mariboru ne, akoravno bi naš škof vladali, ki bi Mariborčanom (se ve da nemškim) bili morebiti po volji. Narodnosti v Mariboru ne tira mogočna škofova roka naprej, ampak kakor povsod, od Boga izbujena zavest, da smo narod; pospeševati že zamore narodno napredovanje in pripomoči, da se hitreje razvija, zakaj veljavna roka veliko stori, vendar življenje ali smrt Slavina ne odvisi od te mogočne roke. Tedaj je naravnost noro, slovenščini že liro prepevati, prvič iz gori omenjenega vzroka, drugič pa, ker g. dr. Stepišnek še ene besede kakor škof zinili niso. Temveč nam je njihova občeslavna značajna duša zvest porok, da nam vsaj protivni ne bodo, ako naše reči ne bodo pospeševali, Mariborčanom pa se ne bodo nikdar uklanjali.
Deželni zbor krajnshi.
K. — Ce so seje deželnega zbora našega dozdaj bile podobne mirnemu potočiču, je bila seja 28. januarja podobna viharnemu morju. Čez 3 ure je trpela huda borba. Vidilo se je danes očitno, da ravnopravnost narodna ni prazna beseda in da deželni zbor šteje mož dovelj, ki jo branijo na vsako stran. Pa kaj nek je bilo, da je bilo tako hudo kresanje? Nihče bi skor ne verjel, da je to mogoče! Kar je predlanski deželni zbor enoglasno sklenil, da naj se namreč stenogra-fični spisi natiskujejo v slovenskem in nemškem jeziku, je ovrgla letos večina odseka ter nasvetovala v §. 15 opravilnega reda, naj se govori v štenografičnih spisih tako natiskujejo kakor se govorijo: nemški po nemško, slovenski po slovensko; prestave v slovenski ali nemški jezik naj se opustijo. Večina odseka, ki je za to se potegnila, so bili gospodje: grof Anton Auers-perg, Dežman in Kromer, — manjšina zoper to sta bila gospoda dr. Toman in dr. žl. Wurzbach. Gosp. Kromer je bil danes v občnem zboru poročnik načrta opravilnega reda. Do 15. §. je šlo vse mirno; al pri §. 15 se vname prava parlamentarna vojska, ki je tako živo — pravo angleško — gibanje v to sejo prinesla, kakoršne dosihmal še nismo doživeli in je morebiti več ne bomo. Možje, ki se prištevajo narodni stranki, morejo ponosno reči, da oni niso bili, ki so vžgali ta plamen, in če „Laib. Zeitg." pravi, da je visokocenjeni gosp. dr. Wurzbach ga začel, je pač to živ dokaz, da ji ni več v spominu, da to, kar je žl. Wurzbach zagovarjal, je bil enoglasen sklep ravno tega deželnega zbora že predlanskem, in da tedaj to, kar je zbor predlanskem sam hotel, ga vendar letos ni moglo razdražiti! Dr. Wurzbach se je tedaj le konservativnega moža skazal, ko je prvi besedo poprijel za pravico slovenskega jezika, ki je že veljala v zboru. Iskro plamena se je vžgala na nasprotni strani, ki se je namenila podreti, kar je bilo že zidano,  in je za to podiranje se
4»
36
poslužila orodja, za ktero ji nismo zavidni. In res ji je obveljalo, kar je hotla, — al taka zmaga je le moralna zmaga tistega, kije premagan. Zato se ra~ dujemo tega dneva in ga vpišemo v zlato knjigo zgodovine naše. Ker so govori zanimivi na vsako stran, jih bomo kmali podali od besede do besede, da bravei sami sodijo; ni jim treba nobenega komentara. Danes tedaj le nektere črtice iz njih.
Kakor smo že gori rekli, v odseku, kteremu je bil izročen prevdarek opravilnega reda, ni obveljalo to, kar sta zahtevala gg. Wurzbach in Toman. Zato g. dr. žl. Wurzbach prvi poprime besedo, da pove, kaj sta on in dr. Toman terjala v odseku. Čeravno sta tam padla s predlogom svojim, pravi dr. Wurzbach, ga vendar zaupanje navdaja, da bo celi zbor drugače sklenil in da bo pravica obveljala narodu slovenskemu. Gosp. govornik našteva vse, kar podpira pravično reč, in tako ginjenega srca govori za narod naš, da so navdušeni slava-klici doneli možu pravice. Pa če že pravica sama ni zadostna podpora — je rekel — naj se na to gleda, da se po nepotrebnem ne vznemiri stranka, ki čuje nad pravicami narodnimi, in ki bi razžaljena bila, ako se odstopi od tega, kar je že veljalo.
Gosp. Dež man zagovarja predlog odsekov in trdi, da to je ravno pravica, ako se nemški tiska, kar se nemški govori, po slovenski pa slovenska beseda, — pripoveduje, kako naš kmet hrepeni po nemškem jeziku, — dalje graja slovenske prestave, — povdarja stroške obilne, ako bi se štenog. spisi prestavljali v slovenski jezik, in da naj bi se to raje obrnilo za šole; če so slovenske prestave postav in drugih reči znamenje svobode ustavne, je tudi Bachov absolutizem bil ustava itd.; ob kratkem: gosp. Dežman je podpiral klaverno stvar, ktero je zagovarjal, kolikor in kar je le mogel, pa to je tudi res, da ni segal dosti čez to mejo, ampak je večidel ostal, kakor Nemec pravi „bei der Sache."
Gosp. dr. Bleiweis poprime za njim besedo in se v daljnem slovenskem govoru čudi, da taka stvar, ki je
i*asna sama po sebi, — ki je že predlanskem veljala, — :i jo zahteva ustava, in ktero, če bi vsega tega ne bilo, terja naravno pravo, pride danes v deželni zbor! Stroški so le pretveza — pravi — za njo je skrita le kraljica nemščina; če obvelja odsekov predlog, bojo izhajali samo zapisniki, ki so večidel nemški, slovenski narod pa jih bo moral tudi plačevati itd. Mnogokratni pravo- in slavaklici so potrjevali resnico njegovih besed.
Za njim povzame dekan Toman besedo in nagla-suje med drugim posebno temeljiti stavek, da tisti ni dober državljan, kteremu cesarska beseda ni sveta, kteri po cesarju nam zagotovljeno enakopravnost noče djansko izpeljati itd.
Potem vstane grof Anton Auersperg in govori za odsekov predlog, to je, da se brzopisni zapisniki ne prestavljajo v slovenski jezik. Al gosp. govornik ni bil zadovoljen s tem, da je odbijal slovenske zapisnike, preskočil je celo mejo današnjega predmeta in „Slo-vencom" napravil dolgo politično pridigo, v kteri zani-kuje „slovenski" jezik, — hvali „krajnsko špraho", — da Krajnci znajo nemški, — da naj se ne gleda v Zagreb, Beligrad in Cetinje, namest na Dunaj (recte F r ank-furt), — tudi on je za ravnopravnost, ako ne žali nemščine, ktero stavi nad vse narodne jezike v Avstrii, — njegova želja je, da bi se duh državnega zbora dunajskega preselil v deželni zbor krajnski itd.; — ob kratkem: gospod govornik je govoril ravno tako kakor o slovenskem narodu govorite „0stdeutsche Post" in „Presse". 8 tem je neki poslušavec današnje seje najbolje sodil govor grofov. Ali pa je stališče „Ost-deutseh-ru"   in   ,,Press-ni"   pravo   stališče   za   naše
razmere ,  to prepuščamo v razsodbo slavnemu gospodu grofu samemu.
Zdaj se vzdigne dr. Toman in najprvo spričuje, da ni slovenska stranka bila, ktera je plamen razdražbe vrgla v deželni zbor, ampak, da je to nemška stranka storila. Nadaljevaje podpira Wurzbach-ov predlog ter dokaže, da le tako se zamore javnost, podlaga ustavne države, ohraniti in razširiti, dokazuje, da stroški za prevode ne dosegajo 3000 gold. in se čudi ravno slavnega grofa v tej zadevi protivnega najti, kteri je na Dunaj i v državnem zboru ravno o nekem ponosu govoril , s kterim Krajnec davek plačuje. Z navdušeno besedo je dokazal dr. Toman, da Slovenci niso nikdar Avstrii protivni bili, temveč vedno pripravljeni jo podpirati in njeno moč povišati, — da ne gledajo v Beligrad ali Cetinje, pa tudi ne v Frankobrod, da njih zahtevanje je le mogočna Avstrija. Z orožjem oi-strega uma in goreče besede je vse nasprotne vzroke spodbil in jasno dokazal, kako pravična in potrebna je terjatev za prevod brzopisnih zapisnikov, ter omenil, da še najhujši Bach-ov absolutizem take potrebe ni prezrl, v ustavni, svobodni državi pa jo nočejo spoznati; dalje, da za Avstrijo je največa nesreča ta, da eno samo ljudstvo (nemško) prevladati itd. hoče vse druge. Po-gostoma so slava-klici spremljevali govor njegov.
Ko je gospod cesarjev namestnik baron Schloiss-nigg vidil, da žuga nevarnost pravični stvari, je sam besedo poprijel za-njo in svetoval, naj se za poskuš-n j o saj eno leto napravijo prevodi brzopisnih zapisnikov v slovenski jezik. Al vse ni nič pomagalo; nasprotna stranka je ostala pri svojem mnenji, kakor je glasovanje razodelo, ktero je bilo po imenih. Z a dr. Wurz-bach-Tomanov predlog so glasovali gospodje: Ambrož, Gustav grof Auersperg, dr. Bleiweis, Kapele, Kle-menčič, žl. Langer, Loker, Mullev, Rudež, Rozman, Zagore, dr. Zupan, dr. Toman, dekan Toman, Vilhar, dr. žl. Wurzbach, baron Ant. Zois. Zoper njega so glasovali gospodje: baron Apfaltern, grof Anton Auersperg, Brolich, Derbič, Dežman, Golob, Guttmann, Kozler, Koren, Kromer, Lukman, Pintar, dr. Recher, žl. Strahl, dr. Skodel, baron Mihael Zois. Poslanci gospodje: knez in škof Vidmar, Obreza in Jombart niso bili pričujoči v seji. Tako je bilo 17 glasov za Wurzbach-Tomanov predlog, 16 pa zoper njega; al zdaj še le prida gospod predsednik Codelli svoj glas ti stranki, in tako je, ker je bilo na vsaki strani enako število glasov, padel Wurzbach-Tomanov nasvet. Dr. Toman opominja, da gospod predsednik ni prav glasoval, ker je svoj glas dal kot „določivni glas" in ni glasoval v abcednem redu, kakor bi moralo biti. Da se ta opomin dene v zapisnik, je terjal tudi v drugi seji. V tej se je nadaljeval pretres opravilnega reda noter do konca. Pri §. 26 je g. cesarjev namestnik na-s veto val, da bi ces. komisarji smeli pričujoči biti pri odbornih sejah; dr. Zupan, v vseh zadevah odkritosrčen branitelj ustavnih pravic , se oglasi in protestira zoper to, da bi bili vladni komisarji pričujoči v odbornih sejah, ker to moti svobodno besedo. Gospod namestnik umakne svoj nasvet, rekoč, da ga položi pred prihodnjo sejo za vladen nasvet. Vse drugo se je potrdilo , kakor je nasvetoval odbor. Naposled je s slovensko besedo nasvetoval dr. Bleiweis, da se opravilni red prestavi tudi na slovenski jezik. Gosp. predsednik je obljubil, da ta nasvet prinese kmalo pred zbor. Za nova perovodja sta izvoljena gg. Langer in Brolich.
30. januarja se je zložil odbor za gojzdno odškodovanje. V postavah in gojzdnih zadevah dobro zvedeni mož pravice gosp. žl. Strahl je bil izvoljen za prvomestnika, gosp. Mullej za perovodja.
37
V deželnem zboru od 31. januarja je predložil g. Ambrož v imenu odborovem nasvet, da naj bi deželni zbor preskrbil stanovališče za vojake, da bi nehalo vkvartiranje po deželi. Jasno je po številkah dokazal, da je naša dežela proti drugim deželam cesarstva z vkvartiranjem preveč obložena, pada tudi v krajnski deželi le nektere vasi to nalogo najbolj nosijo, na veliko drugih pa nikoli soldatov nimajo. Govorili so v tej zadevi gosp. baron Apfaltern, ki je potrdil Ambrožev predlog, — gospod Kromer, ki je tudi cenil to razjasnjenje pa mnenje izrekel, naj bi se ta reč tako dolgo odložila, da se kako odškodovanje iz državne kaše dobi, — gosp. Guttman, ki je tudi vse potrdil, kar je gosp. Ambrož govoril, pa vendar mislil, da nikakor ni treba poskrbeti stanovališč ali kasarn za vojake, zahteva naj se le nova postava za vkvartiranje. Ne vemo, kako bi po Guttman-ovih besedah se odvrnila ta nadloga od prebivavcov, ako se kasarne ne poskrbijo — ker menda vojaki ne morejo kot ptice pod milim nebom bivati? Po nasvetu gosp. Dežmana se izvoli naposled odbor za prevdarek teh zadev; izvoljeni so bili: Ambrož , baron Apfaltern , grof Gustav Auer-sperg, Guttman, dr. Wurzbach, Derbič, Kromer.