Za poduk in kratek čas. Cesar v Ptnji. Znano je, da mi Slovenci, odkar je odložil g. dr. Ploj svoj mandat, nimamo ne jedaega zastopaika v mestnem zastopu. Mi Slovenci tedaj v tem zaatopu nimamo govoriti niti besedice ,,čaat" pa imamo plačevati velike mestne doklade, kajti gospodaratvo je povse alabo. Mislil bi si pa veadar vsak, da ob priliki, ko pride sam presvitli milostljivi vladar v aaše mesto, bode meatni zastop^kaj storil za olepšavo. Pa kako se bi varal. Če je treba poslati deputacijo na Duaaj k nemškenm ,,parteitagu", kder so na Slovane in tudi nas Slovence zabavljali in psovali, takrat ima naš zaatop takoj zadoati denarja, da pošlje ,,naprednjaka" ali menda le nazadajaka Miheliča itd. na Dunaj. In če je treba napraviti kako Jožefovo ,,3lavnost" zopet ima meatni zastop mnogo denarja na razpolaganje, vsaj ima vsa taka slavnost edini namen nas Slovence paovati in svetu lagati, da je pri naa vse nemško, akopram so pri nas le pravcati ,,nemškutarjiu. Ko pa ima priti sam svitli vladar, naš milostljivi ceaar, mestni zastop atori blizu toliko, kakor nič. Slovenci so pa radi pokazali, da avojega ceaarja črez vae ljubijo in da so mu čez vae vdani. Olepšali ao svoje brame, naši nemčurji pa so razobesili nekaj zaatav, ki so jim od Jožefove svečanosti oatale in mej temi je bilo nmogo frankfurtarc, t. j. tacib, ki so pri naa v Avatriji prepovedane. Toliko o meatnej olepšavi. Toda naši okoličani, pošteni sloveaaki kmetje, znajo svojega cesarja bolje čialati kot oaaben nemčurski ,,purgar." Zjutraj uže na den cesarjevega prihoda, to je 10. julija si povaodi zapazil brezštevilno praznično oblečenega ljudatva v našem mesteci. Ormožki okraj poslal pa je 119 jabačev v narodnej obleki. Imeli so čile konje, na katere smejo ponosai biti. Vaak jabač je imel cesarsko zaatavico v rokab in slovenski trak čez praa. — Okoli 10'/8 odjašejo cesarju proti na Haj- dino. Tukaj je bilo uže na atotiae ljudstva. Kmečki hrami bili so lepo ozaljšani. Vse se je veselilo na cesarjev prihod. Okoli pol eae se zasliši strel, v vseh cerkvah zvonijo, jahači pa v strahovitej vročini grejo cesarju nasproti. Ia ko cesar dospe na Hajdiuo, zaslišalo se je iz sto in sto grl ,,živio." Na Hajdinipozdravi Nj. Velieanstvo občinski zastop slovenski, cesar pa je blagovolil nagovoriti več osob, mej druzimi tudi g. župnika in bajdinakeganadučiteljaznaneganemškutarja,kateri je tako lačea, da od nemško-prajzovskega šulfereiaa groše jemlje, Vinceaca Kocmuta vprašaje: kako otroci šolo obiskujejo? Na kar odgovori Kocmut: ,,prav slabo". Če je tudi to istiaa, se nam zdi tak odgovor nasproti cesarju samemu zelo nepremišljen, kajti s tem je uČitelj pred najvišjim gospodom vso občiao oaramotil. Pa kaj to nemčurja briga? (Jesar spremljan sloveaskih jahačev poda se proti Dravi, kder so pijoairji aapravljali most črez reko. Most je bil v 22 minutah gotov. Cesar sam, kakor tudi njegovo spremstvo podalo se je aa most. Potem se poda cesar v mesto. Ves pot v meato ia skozi do glavarstva, kjer je cesar vzprejemal dostojanstvenike, duhovščino, okrajai odbor, pozdravljalo ga je polno občinstva razoglavo z navdušenimi živio-klici. Tu imam omeaiti, da so naši nemčurji na vse pretege aa to delali, da bi vse zadušili, kar je slo^easkega. Toda dva zaana glavača sta obračala, naš vrli slovenski kmet pa je obrnil ia aicer tako, da je moral cesar sam razvideti, da so tu slovenaka tla. Nemčurji so dogaali, da se cesar ni peljal raimo ^Narodnega doma", na katerem je plapola kraajsko-slovenska trobojaica, prepovedati pa so tudi hoteli samovoljno slovenske aagovore, kar se pa jim ni poarečilo. Župan Rodošek pa bi bil najraje videl, da bi kmečko ljudstvo ae bilo prišlo toti dea v mesto ia čul sem celo, da se je kmetom vhod v mesto branil. Tudi je bil toliko malosrčen, da si ni upal prepovedati razobešaaje zaanih fraakfurtarc, ia zato ga je, kakor tudi Premersteina c. k. deželni aamestnik baron Kiibek precej ostro pokaral: ,,zato (zavoljo razobešanja teh zastav) od meae ne bote imeli hvale ia mislim tudi od. Nj. Veličanstva ne, ia zopet: to je pravi ,,škandal, oj škandal". To so gotovo ostre besede, če se pomisli, da so bile od tako visokega aam Sloveacera gotovo ne prijaznega gospoda v pričo toliko imenitaih gospodov in poštenih slovenskih kmetov govorjeae. Župaa Rodošek pa je se toti dea kazal tako smešnega, kakor bi imeli pustai torek, ko se po inestu vozijo. Z voza je kričal: ,,klobuke dol, pa hoch, vivat", toda nihče se ni zmeail za njega^, kakor da bi oa ne bi bil župan Ptujski. Se le ko vidi, da s ,,hoch" nič ne opravi, začne sam prav jplaho vpiti: ao vpite, ,,čivio", ,,čivio", ljudst^o ga uboga ia iz tisočerih močnih slovenskih. grl si čul ,,živio", ,,živio" (pa ae ,,čivio".). — Deputacije so bile vse milostao sprejete. Vrli župan g. Mikl nagovoril je Nj. Veličaastvo v imeau županov slovenski, ceaar pa je posamezae vprašal o tej in onej zadevi. Ko odpusti to deputacijo reče jej: ,,srečno"! Tedaj sam svitli vladar se našega jezika ne aramuje, aašim nemškutarjem pa ae začae takoj ježiti koža, kedar čujejo sloveasko besedo. Premerstein je bil vprašaa, kake narodaoati ao prebivalci okraja, na kar je moral odgovoriti: razun mesta celi okraj sloveaski. Najvažnejai pa je bil odgovor na dr. Geršakov slovenski sledeči odgovor: ,,Naj Nj. Veličaastvo blago^oli izvesti tiste pravičae postave , ki nam zagotovljajo aaš aanarodai obataaek ia srečao bodočaost"; na kar cesar mej drugim rečejo: Meni so vaenarodaosti jedaako pri srci in prizadeval si bodem, da se izvedo 7si zakoni. G\ Raišpa je blagovolil cesar vprašati o razmerah okraja, kako kaže letiaa itd. Omeniti imam, da je bil načelnik aašega okrajaega zastopa jako prijazao sprejet, katero čast Rodošek ai tako imel. Po predstavi deputacij odpelje se visolii gost v bolnišaico ia v hiralaico, na potu tja Ga je pa pozdravljala šolaka mladež in množiča ljudstva. Potem se je odpeljal ob polu štirib., odzdravljajoč skoz okao občiastvu stoječemu tik železaice, katero Ga je neprenelioma burao pozdravljalo. To so glavae točke Najvišjega bivaaja v aašej okolici in mestu Ptuji in ne zdi se mi potrebno bolje nataako tega popisovati, ker je skoraj vsakkteri podrobnosti sam opazil. Mi Sloveaci smemo s cesarjevim obiskom prav zadovoljai biti, vsaj smo tudi storili, kar je bilo v aaših močeh. Naši aemčurji pa so vsled povedaaih neumščin potrti. I. M. Smešnica 33. Velik gospod je v Celji se naobedoval. Ko plača, doloži še nekaj okroglega natakarici strežnici. Ta pogleda dar ia začudeaa reče: gospod, Vi ste se zmotili, to je samo pol krajcarja. Goapod odvrne: jaz se nisem zmotil, jaz aikoli ne dam — menje-