KNJIŽNICA
JOŽETA MAZOVCA
Misel ob mesecu knjige
» Dolgo nosiš ogenj v ustih.
Dolgo ga skrivaš.
Za koščenim plotom zob.
Med belim risom ustnic ga stiskaš.«
Lepota besede. Črka ob črki. Sestavljaš jih, zlagaš. lščeš besede, greješ jih. Barvaš. Nove jih storiš. Se izgubljaš med njimi, se naj-deš, se čudiš in lepo ti je in dobro ti de dobra beseda in toplo ti stori topla. Če tega ne znaš, ne moreš storiti? Poiščeš jo. V knjigo greš. Za hip, za uro, za dve ali za minuto. Pesnik ti govori, pisatelj ti pri-poveduje in oba sta človeka kot ti.
» Veš, da ne sme noben zavohati
dima iz tvojih ust.
Spominjaš se, da vrane ubijejo belo vrano.
Zato zakleneš usta.
ln skriješ ključ.
Ampak nekoč začutiš v ustih besedo.
Vodina glave ti odmeva od nje.« -
Poglej vase in odgovori si, koliko ti je do teh prašnih papirnatih življenj, 6r> vprašanj, iskanj, odgovorov, spoznanj! Za koga so pi-sana! Kakšen je njihov namen? Je ta, da o njih pišejo dolge članke in debele knjige, torej besede zaradi besede? Da ima večno vmes prste delo, ki pogojuje novo delo? So pesmi za nesrečne zaljub-Ijence in melanholične osamljence? So debela poglavja v romanih za upokojence inštudente, ki imajovelikočasa. Za koga vse to, če ne za nas vse!
» Takrat začneš iskati ključ svojih ust.
Dolgo ga iščeš.
Ko ga najdeš, odkleneš lišaj svojih ustnic.
Odkleneš rjo svojih zob.
Potem iščeš jezik.
Ampak jezika ni.
Potem hočeš izreči besedo.
Ampak usta so polna pepela.«
Mi pa hitimo dalje in grozno se nam mudi, da česa v življenju ne zamudimo. O knjigi razmišljamo o mesecu knjige. Spomnimo se nanjo in zaželimo si katero prebrati, mesec knjige mine in mi še vedno hitimo naprej in sem pa tja si v resnici zaželimo »dobre« knjige. Besede pa rjavijo, puste so in dolgočasne.
Jezik je okoren, iščemo crko, iscerno besedo, a naš zaklad je za-prašen in tni nismo več čuvaji svojega bogastva.
»ln numesto besede se skotali
kepa pepela med saje
v Ivoje grlo.
Zato odvrleš zarjuvel ključ.
Potem si narediš nov jezik iz zemlje.
Jezik, ki govori besede iz prsti.«
In življenje gre dalje. Zaželiš si, želiš si, če v resnici nekaj hočeš. Tako bo, tako mora biti. Dobra, topla beseda ti pomaga. Na poto-vanje zastonj lahko greš, kamor si zaželiš, na morsko dno, na zvez-do, izmišljeno ali pravo. Kaj se ti hoče, ^esa se ti želi? Resnice? Pravljice? Lepote? Pustolovščine? Verjemi ali ne, to ti pomore, medtem, ko hitiš in si nekaj vztrajno želiš. » Vsakdo ima svojo kačo in svojo zvezdo. Ampak zvez.de sumo včasih z nevidnim iarkom prebodejo list v goščavi naših trenutkov.«                            M. M.
Verzi so iz poezije Dane Zajc: Kepa pepela m Ubi}a\c\ kjač.
Slika: Dušan G.