GEOGRAFSKI VESTNIK ČASOPIS ZA GEOGRAFIJO IN SORODNE VEDE BULLETIN DE LA SOClETE DE GEOGRAPHIE DE LJUBLJANA UREDIL UREDNIŠKI ODBOR XXXI 1959 LJUBLJANA 1959 IZDALO GEOGRAFSKO DRUŠTVO SLOVENIJE V LJUBLJANI ZAL02ILA DRŽAVNA ZALOZBA SLOVENIJE V LJUBLJANI VSEBINA — TABLE DES MATURES Polde Oblak (Ljubljana): Jelovica, poglavja iz prirodne geografije (z 1 skico med tekstom) ................................................... 3 Le plateau de Jelovica (Haute Carniole) .................................. 18 Majda Oblak-Polajnar (Ljubljana): Logaška kotlina kot geografska individualnost (s 3 kartami i,n 5 fotografijami mod tekstom) 19 Le bassin de Logatec, une individualite geographique dans le Karst slovene ............................................................... 44 I ig or Vrišer (Ljubljana): Nastanek in razvoj Nove Gorice (z 2 skicama im 2 fotografijama v tekstu in 1 karto v prilogi) 45 La Nouvelle Gorica (Nova Gorica), igeographie d’une nouvelle-ville-frontiere ........................................................... 76 Ivan Gams (Ljubljana): Problematika regionalizacije Dolenjske in Bele Krajine (s 3 skicami med tekstom) ................................... 79 Le probleme de la delkmtaition regionale de la Basse-Car.niole et de 'la Carniole-Blamche ................................................ 96 Anton Ramovš (Ljubljana): Paleozojske in mezozojske kamenine v donački dislokaeijski coni (z 1 skico med tekstom) ..................... 97 Paleozoic and Mesozoic Rooks in the Donačka Gora Dislocation Zorne 119 D anilo Furlan (Ljubljana): O uveljavljanju srednjeevropskih sin- gularitet najpodročju Jugoslavije (z 1 diagramom med tekstom) ........... 121 Über das Vorkommen der mitteleuropäischen Singularitäten im Gebiete Jugoslawiens .................................................. 130 Vital Mano hin (Ljubljana): O nastanku Ln ohranitvi snežišč in ledenikov v gorah. — Ivan Gams (Ljubljana): Še o nastanku in ohranitvi snežišč in ledenikov v gorah .................................. 131 On the Origin and Preservation of Glaciers in the Mountains ............. 140 Franc Bernot (Ljubljana): Temperatura morja pri Kopru (s 5 diagrami med tekstom) ..................................................... 141 • The Sea-Water Temiperatures at Koper .................................. 146 Razgledi — Notes et Comptes Rendus ........................................ 149 Književinoist — Bibliographie ............................................... 169 Kronika — Chronique ......................................................... 215 Uredniški odbor sestavljajo: Ivan Gams, Svetozar Ilešič, Vladimir Klemenčič, Vladimir Kokole, Anton Melik, Darko Radinja, Milan Šifrer. — Glavni urednik: Svetozar Ilešič GEOGRAFSKI VESTNIK izhaja v Ljubljani enkrat letno. Rokopisi, časopisi v zameno lin knjige v oceno naj se pošiljajo na uredništvo v Ljubljani, Geografski inštitut. Univerza. Za znanstveno vsebino prispevkov so odgovorni avtorji sami. Ponatis člankov in slik je mogoč samo iz dovoljenjem uredništva ter z navedbo vira. — Uprava revije je pri Državna založbi Slovenije, Ljubljana. Mestni trg. — Denarne (pošiljke je pošiljati na ček. račun 60-KB-1-2-66 (Državna založba Slovenije. Ljubljana). GEOGRAFSKI VESTNIK ČASOPIS ZA GEOGRAFIJO IN SORODNE VEDE BULLETIN DE LA SOCIEtE DE GEOGRAPHIE DE LJUBLJANA UREDIL UREDNIŠKI ODBOR XXXI 1959 LJUBLJANA 1959 IZDALO GEOGRAFSKO DRUŠTVO SLOVENIJE V LJUBLJANI ZAL02ILA DRŽAVNA ZALOZBA SLOVENIJE V LJUBLJANI Uredniški odbor: Dr. Ivan Gams, dr. Svetozar Ilešič, dr. Vladimir Klemenčič, dr. Vladimir Kokole, dr. Anton Melik, Darko Radinja, Milan Šifrer. Glavni urednik: dr. Svetozar Ilešič (0 J/ ^ °1 it GEOGRAFSKI VESTNIK XXXI (1959) Polde Oblak: JELOVICA (Poglavja iz prirodne geografije) Kadar govorimo o Jelovici, mislimo razen na pravo Jelovico iudi na vso plainoto daleč tja na zahod proti Bohinjski Bistrici in Ratitovca. Toda iprava Jelovica je pravzaprav samo na sever od dolge reliefne zareze, ki poteka s SZ na JV od Bohinjske Soteske ob Blatnici čez Jezerce na Raztovko in ob zgornjem -toku potoka Češnjice. Svet južno od te zareze je podoben Jelovici samo v svojem severnem delu, kjer ima značaj planote, medtem ko se na jugu vzpne v pogorje, ki se začne izrazito z vrhovi Ratitovca (nad 1600 m) ter se vleče proti zahodu v nekoliko nižjih vrheh, od 1500 do 1550m, z mnogo nižjimi prevali. Vsekakor se pri Možicu tudi Jelovica v najširšem smislu konča (12 - str. 187). Lep pogled čez vso to planoto inam nudi Ratitovec, oziroma njegova vrhova Gladki ter Kosmati vrh (Gladki in Kosmati Ratitovec). Med njima se od Prtovča .navzgor vleče od jugovzhoda globoka zakrasela dolina. V njej je planina Pečana in niže doli, na SZ, opuščena plainina Ribčevo. Dolina se na severozahodu konča tik nad Bitenjsko planino. Ima precej lijakastih kont in je izdelana ob prelomnici, ki gre nekako od Kosmatega vrha po dolini Korit do Save in nato proti Koprivniku na Pokljuki (14 - str. 87). Na bohinjski sitraini je močno poraščena, medtem ko je na selški strani (nad Pečano) pretežno planinski, pašni svet. V splošnem visi v vrhnjem delu dno doline na bohinjsko straai. Petrografski pregled. Planoto sestavlja povečini čisti dachstein-ski apnenec, v katerem so kraške oblike izredno razvite. Na strmejših pobočjih pride na dan schlernski dolomit. Javlja se v svojih bizarnih oblikah predvsem ob dolini Češnjice (rob »Sterna«). Na obrobju so tudi keratofirji (14 - str. 62). Razen tega ne smemo prezreti sivo-zelenega peščenjaka na vzhodnem obrobju Ledine. Posebno pozornost zasluži na Jelovški planoti porfir, saj je zaradi svoje nepropustnoisti ustvaril ugodne pogoje za planinski paš n iški svet. Zelo pestro se menjava z ajpnencem, deloma z moreno, deloma pa je že precej preperel. Včasih ga najdemo kot prodnato nasipino na apnencu, a drugod zopet kot velike balvane. Kjer se pojavlja v večjih kompleksih, se je v njem razvilo hidrografsko omrežje. Povečini pa nastopa le v manjših fragmentih. Pregled čez nje si lahko ustvarimo samo po gozdnih revirjih oziroma po njihovih oddelkih in odsekih (glej karto).1 V revirju Martinček je njegova razporeditev naslednja. Pojavi se v odd. 16 okrog Visokega vrha, kjer je razpadel v ilovico, naletimo pa tu tudi na njegove podsutine. Okoli samega Martinčka nastopa samo na kopastem svetu odseka 10 c in 10 a nad cesto, sicer prevladuje v odd. 10 večinoma apnenec. Tudi tu so na njem, v ravnicah, ilovnata tla. Najdemo ga nadalje na ravnici odseka 7 d, ki je še na Bodlajki, vendar tudi tu v soseščini prevladuje apnenec. Dobi se tudi pod kislimi, humoznimi tlemi v odseku 8 a in dalje po pašnem ilovnatem svetu Vodičke planine. Zavzema južno pobočje tamkajšnjega hribovja, medtem ko je na severnem kontastem svetu apnenec. Nad Mo-šenjsko planino, v višinah 1250—1300m, v odseku 21 b je na ravnici nanos peska, apnenca, porfirja in prsti. V močvirnem svetu 0'b Ojstrici je porfir že precej preperel. To je svet pod Lipniško planino, v odseku 20 c. Ravnice v odseku 22 b so nanos porfirja in grušča, ki razpada v ilovico. Nedaleč od tod, v vzhodnem delu odd. 19 (19 a), je okrog 1 ha porfirja, vse ostalo pa je apnenec. Podobno je na zahodu od tod, v odseku 18*b, kjer je porfir že preperel v ilovico in glino. Na okoli 1200—1300 m visokem svetu odseka 15 a pa so spodaj ilovnata, sveža tla s porfirjevim substrat oni, sredi in zgoraj pa je pod humuzno plastjo apnenec. V revirju Martinček nam preostane še lokalizacija porfirja v oddelkih 24, 25, 26. V oddelku 26 je porfir na JV, na strmo nagnjenem pobočju, 1500—1350m visoko (paša z Lipniške planine), vendar je že precej preperel. V odseku 25 a (1350—1380m) je na pobočju. ki je obrnjeno proti SV. Na porfirju se je tam razvil kisli humus. Močno preperel porfir najdemo v odseku 25 b (1350 m). V odseku 25 c pa je deloma apnenec, deloma porfir. V oddelku 24 je porfir tudi skoraj v vseh odsekih (a, b, c — področje Mošenjske planine). Medtem ko je v odsekih 25 a in c preperel, opazimo v odseku 24 b le nanos porfirnega grušča (ravnica) na apnenčevo podlago. Opazimo ga tudi v odseku 24 e, in sicer na zahodnem področju, na vzhodu pa so na apnenčevi osnovi nanosi porfirnega grušča. Glavni pas porfirja v revirju Martinček se torej vleče od Koe tak material sipek, itd. K Wraibroviin izvajanjem bi pripomnil samo nekaj glede loma dreves. Prilike kažejo, da je lom bolj posledica snega kot vetra. Glavni i.n značilni učinki vetra se kažejo v ruvanju dreves. Končno moramo omeniti še rdečo gnilobo, ki je slej ko prej naklonjena vetrolomu. Je-loviške drevesnice deloma krijejo to škodo z mladim nasadom. Oglejmo si jeloviški gozd ločeno po obeh glavnih revirjih. V revirju Martinček je svet na zahodu (v odd. 14) visok (1350 do 1250m) ter močno izpostavljen jugozahodnim vetrovom in njihovim pogubnim posledicam. Gozd uspeva tu deloma na globokih ilovnatih tleh (na porfirj u), dedoma na mokrih, huniuznih. Tukaj se je razvilo značilno rastlinstvo: mah, borovničevje, praprot. Prevladuje zmerno strmo pobočje z manjšo, zarezano dolino. Če pa gremo bolj na vzhod (odd. 13), kjer so višine približno iste, majdemo okoli 130let stare smreke in jelke, ki predstavljajo lep, rezonančen les. Svet, ki mu je podlaga apnenec, je poln skledastih kotanj, z nekaj kointami in vmesnimi hrbti. Odprt je predvsem proti SV. V odseku 13 b (1250 m) se pojavi že bukev. Smo na področju Poljanke, kjer gozd sem in tja slabo uspeva (mrazišče!). Svet je eksponiran proti JV, kar se pozna tudi po žganem humusu. Vidne so posledice vetroloma. V oddelku prevladuje nepopolna kultura (do 5 let starosti). V dolini se javlja ilovnata prst. V odseku 11 a se vidi, da so ma zmernem pobočju lijakaste konte z ilovnato prstjo, medtem ko je po hrbtih skalnat svet. Razen smreke raste tu tudi bukev v krpah, vmes je mailinje. Take so vegetacijske razmere med Dovskim vrhom in Martinčkom. Rezonančnega lesa tu ne manjka. V odd. 11 pasejo z Radoljške planine, le v odseku 11 b je paša prepovedana. V odseku 10 c je goizd od snega močno deformiran (ekspozicija proti JZ). Nasad je deloma naraven, deloma umeten. Zanimivo je, da raste na zamočvirjenem svetu razen mahu sama smreka. Samo smreko najdemo tudi v mraziščih okoli zaselka Martinček (ods. 10 a). Kaže se, da je na nekdanjih kopiščih les mnogo močnejši kot sicer na plitkih in skalovitih apnenčastih tleh. Okoli koč na Martinčku so 1. 1954 posadili mlade bukve. Po valovitem, kontastem svetu, polnem vzpetin, preidemo v odd. 9b, kjer je prišlo na kopastem svetu s skeletno apnenčevo podlago spomladi 1. 1954 do vetroloma rezonanč-nega lesa. Bilo je uničenih okoli 100 dreves. Tudi v odseku 9 a je bil pred 10 leti vetrolom na približalo površine, kar je pomenilo precejšnjo škodo, ker je šlo za zdrav rezonančni les. Mrazišče je na svetu, ki je izpostavljen severovzhodnim vetrovom. Okoli 1. 1900 so zabele- žili vetrolom tudi v Bodlajki (8ib). Fo vetrolomu se svet znova pogozdili, tako da je tamošnji les danes okoli 50 let star. Zaradi nevarnosti vetrolomov pa je tudi danes potrebno redčenje. Zanimivo je, da po kantah prevladuje močnejši les. Tudi v odseku 7 d (1150—1200 m), ki je še v Bodlajki, je Lil vetrolom (ekspozicija proti SV). V tem se pozna, da drevje na ravnih, ilovnatih, porfirnih tleh slabše raste. Sicer je pa tu mnogo vrzeli od snega. V bližini opuščene planine Kocjajna-rice (1050—1100 m), v odseku 7 b, je mrazišče, ki odločilno vpliva na nezdravo, kolenčasto rast dreves. V svežih tleh je zaraščen mah. Tudi v odseku 7 c je bil pred 15. leti vetrolom. V odseku 8 a je mrazišče, ki mori masad. Dobro se vidi, da so plitka, apnenčasta tla suha, por-firna ilovnata pa kisla. Zaradi snegoloma zelo trpi gozd v odseku b c. Sneg lomi tudi na pobočjih kont v odseku 5 a. Nadalje nastopajo vetrolomi v odseku 4b. To je že svet s pašnimi pravicami Vodiške planine. Izpostavljen je severnim in jugozahodnim vetrovom. Bolj proti jugu, v odseku 25 a, je vrsta globokih in širokih kont, ki tvorijo mrazišče. V odseku 22 b se je iz pašnika, ki ni bil oskrbovan, razvil po naravni poti mlad sestoj. Ker pa je blizu Mošenjska planina, se bo verjetno obnovila pašna jasa. Težnja je, da se vzdržijo tudi jase v odseku 21 b (nad Mošenjsko planino). Ta odsek je bil v letih 1937-38 za pašo izsekan in nepogozden. Ker upravičenci Mošenjske planine med okupacijo niso čistili, je nastal po naletu semena smrekov sestoj z «manjšimi jasami. Verjetno se bo spremenilo v pašnik in se deloma osušilo visoko barje (močvirje) v odseku 20 c. Če bo prišlo do tega, bo treba neka mesta prekopati in poapniti za smrekova semena. Odseka 19 a in b imata mrazišča, kisla, skalovita tla, toda veliko resonančnega lesa. Na hrbtu Jelovice, v odseku 18 b. je zemljišče markantno zaradi svoje nadmorske višine (1350 m). Svet, ki je zelo zamočvirjen, je eksponiran proti severu. Na kislem humusu so razvita šotasta močvirna tla z mahom in travo. Gozd se bo vzgojil na teh tleh šele, ko bodo narejeni odvodni jarki, kajti šele s tem bodo tla pripravljena za naravno osemenitev. Nič boljša ni trava v odseku 18 c. Imenujejo jo šaš. Omenjeni predel je ena sama konta, kjer se je po vetrolomu zasejal lep, mlad nasad. Bolj na zahodu, v odseku 16 c, pa naletimo tudi na rododendron. Okrog Lipniške planine razmerje med gozdom in pašo še ni docela urejeno. Težnja je, da se prazna porfir-jeva mesta porabijo za nasade, jasa pa, ki je v smeri proti Dražgošam, naj bi se priredila za pašo. Tako je v odseku 25 a (1350 -I5S0 m). Zemljo naj bi poapnili in spremenili v pašnik tudi v odseku 25 b. Marsikje raste smreka, kjer bi bilo -bolje za bukev (24 e). Na koncu je poudariti, da je revir Martinček tudi področje znanstveno-gozdar-skega proučevanja, saj je v njem 10 raziskovalnih ploskev. Revir Rovtarico bi si ogledali z druge strani. Posebno pozornost zaslužijo smreka, bukev, mecesen, močvirja in mrazišča ter pojavi vetroloma. Tudi tu so višinski smrekovi gozdovi in dober rezo-namčni les. Smreka se zelo rada drži kislih talnih moren. Bukev pa raste predvsem na čelnih morenah ,kjer je globlji zgornji horizont. Dobimo jo tudi sem ter tja na apnencu, ponekod celo v večjih &ku- pinah, tako v odseku 12 a b in severozapadnem delu odseka 13 b. Marsikje je pa sploh ni. Tako je severno pobočje in dno konte v 12 f brez jelke in bukve; marsikje pa je bila docela izsekana (v vrhnjem delu odseka 20 g). V odseku 20b so jo izsekali že ipred 30 leti. V odseku 20g pa je bukev precej podrasla. Omenil sem že, da ima tudi revir Rovtarica precej močvirnih tal, močvirnih mahov (19 d). Tudi ostra trava marsikje ovira rast drevja (20 h). Na splošno pa trava (plevel) ni nevarna gozdu tam, kjer je paša. Za plevel smatrajo gozdarji tudi gozdni osat im rdeči bezeg (11 a). Macesen je na Jelovico umetno zanesen, zasejal ga je verjetno veteir z oddaljenih področij. Kako je z mrazišči? Imamo jih v odseku 20c. Tam so okoli 120 let stare smreke, a ker smo precej visoko in ker je teren odprt proti severoizapadnim vetrovom, nastopajo tod mrazišča. V isti ekspoziciji proti vetru so mrazišča tudi v nepreglednem kontastem terenu 11 a. Odsek 12 f (konta) je eno samo mraz.išče. Sicer pa ima revir Rovtarica še druge sovražnike. V odseku 19 f je vetrolom napravili veliko škode; sedaj je nastal tod že lep naraven mlaj. Škodo dela tudi rdeča gniloba n j drevju (12 e). Ker sem že mimogrede omenil profil prsti, naj ponovim, da ima Jelovica mnogokje prst z lepim, zrelim profilom. Tega tvotrijo tako ilovnata sveža tla (ods. 19 a) kakor tudi peščena, ilovnata in suha zemlja (19 c). Lep profil se je razvil tudi v ilovnatih kontah 11 a. Vendar pa so marsikje le kamenita, skeletna tla. Težnja po odgoji gozda je bila v različnih časih različna. Nemškim gozdarjem je bilo do tega, da vzgoje docela uniformiran les. Danes pa prevladuje težnja, da bi se vzgojil predvsem mešani gozd, kajti s tem bi prišli do boljšega koreninskega sistema, do večjega varstva gozda. Druga težnja pa je, vzgojiti dober tehnični les, ki se odlikuje po svoji izvrstni odpornosti. Loči se po številu branik. Tako je n. pr. tisti z 8—12 branikami dober za violine; rase sicer počasi, je pa zato nenadomestljiv v današnjem tehničnem gospodarstvu. Živalstvo in lov. Planota je danes lovski revir za razno divjad. Na njej žive lisice, zajci, srne, jeleni, kune, divji prašiči, divji petelini, medvedi, volkovi, gamsi in na obrobju vidre. Gamsi se držijo bolj na skalovju, in sicer potujejo od Babjega zoba tja na Kolnico, potem na Xroparsko goro in nad Dražgoše ter nazaj proti bohinjski strani. Gamsi se drže tudi okoli Ratitovca in potujejo dalje na zahod proti Možicu. Znano je, da so se pojavljali na Jelovici celo volkovi. Tako so pred nedavnim ubili 45 kg težkega na Razpoku. Medved in volk sta bila do nedavnega še precej nevarna, saj je znano, da je poleti 1947 medved strgal govedo na Jelovici. Goveda, še bolj pa srn, se je loteval tudi volk. Dne 31. III. 1937 so zasledili medveda med Češnjico in Rudnini. Nekaj dni nato so ga dobili, ko je ležal v pod-lonkarski gmajni nad potokom Dašenca v gostem leščevju. 14. junija 1936 pa je prišel medved z notranjskih goizdov preko Jelovice in Bohinja na Pokljuko (21- str. 282). Leta 1937 zopet poroča Lovec (20-str. 238), da je bil pred 13 leti na planoti ustreljen medvedji mladič. Divjad ima ravno v bližini Železnikov nekak prehod iz Trnovskega gozda čez Porezen v Davčo, nato skozi Sorico na Jelovško planoto in odtod ined Sotesko in Bohinjsko Bistrico na Pokljuko ter od tu naprej v Karavanke, ali pa obratno. Isto pot so imele več let zaporedoma v letu 1933 uplenjene divje svinje. Včasih zaide po tej poti tudi kak jelen, ki je bil svoječasno stalen gost Jelovice. Okostje in rogovje so našli po raiznih kraških jamah planote (20- str. 258). Zaradi velikega odstrela im zaradi pomanjkanja krmilnic od časa do časa tudi srne skoro docela izginejo. Talko v letu 1934 ni bilo videti mobene srne na Martinčku. Podobno je bilo na lovišču Rovtarice in Ribičevega (18- str. 24-5). Za srne so sedaj poskrbeli s krmilnicami (na Gladki dolini, itd.). K divjadi spada tudi vidra, ki so jo lovili tako v K roparici kakor v potoku Lipnica. LITERATURA 1. Aigner A., Die geomorphologisclien Probleme am Ostrande der Alpen. Zeitschrift für Geomorphologie, Bd. I., 192b. 2. A m p f e r e r O., Über die Saveterrassen in Oberkrain. Tb. d. geol. R. A. Wien 1917. 3. ü r ii e k n e r E., Der Savegletscher, v knjigi Penck-Briickner, Die Alpen im Eiszeitalter, I, II, III. Leipzig 1909. • 4. B u d n a r Ana, Botanična raziskovanja Pokljuških barij. Proteus 1950-51. 5. II e š i č S., škofjeloško hribovje, Geografski vestnik, 1938 6. Klebelberg R., Die Ilaupt-Oberiiächensysteme der Ostalpen. Vhdl. Geol. B. A. 1922, No 2, 3 Wien. 7. Kossmat Fr., Die morphologische Entwicklung der Gebirge im Isonzo und oberen Savegebiet. Z. d. Ges. f. Erdk. zu Berlin, 1916. 8. K r eb s N., Die Ostalpein und das heutige Österreich, 2, Stuttgart 1928. 9. Melik A., Bohinjski ledenik. Geografski vestnik, 1929-30. 10. Melik A., Morfologija in gospodarska izraba tal v Bohinju, Geografski vestnik. 1927. 11. Melik A., še o razvoju Bohinjske kotline, Geografski vestnik, 1934. 12. Melik A., Slovenski alpski svet, Ljubljana, 1953. 13. Penck W., Die morphologische Analyse, Geogr. Abhandl., II. 2. 14. Rakovec I., Morfogeneza in mladoterciarna tektonika vzhodnega dela Julijskih Alp, Geogr, vestnik. 1936-37. 15. Rakovec I., Postglacialne terase Blejskega jezera v zvezi z njegovo morfogenezo, Geografski vestnik, 1928. 16. W i n k 1 e r v. H e r m a d e n A., Morphologische Studien im Isonzo- geibiet. Mitt. d. Geogr. Ges. in Wien., 1922. 17. W rab er Maks, O vzrokih in posledicah vetroloma na Jelovici, Gozdarski vestnik, 1950. 18. Lovec št. 7, 1934. 19. Lovec št. 7, 1936. 20. Lovec št. 6, 1937. 21. Lovec št. 1, 1938. 2 Geografski vestnik 17 LE PLATEAU DE JELOVICA (HAUTE CARNIOLE) Polde Oblak Dans cet ouvrage, 1'auteur traite les problemes de la gčographie physique de Jelovica (altitude de 900—1500 m), plateau pliocene, qui fait partie des contre- forts des Alpes 7uliennes de l’Est. Ce plateau est le resultat d’une grande peneplenisation qui s’est produite en ce territoire alpine surtout dans le tertiaire tardif. La region est riche en maieriaux eruptifs (porpliyre, ceratophvre) qui y ont cree des conditions pedologiques favorables au deve-loppement de la vegetation. En inaints lieux, les matieres eruptives et les pierres calcaires sont recouvertes par des moraines, car la glaciation diluviale ayant ete assez forte sur le plateau y a imprime des traits marquants. 11 s’agit surtout des moraines (frontales et du fond) et des sediments limniques. Une analyse des restes de la flore arctoaLpine de la Jelovica pourrait, cepen-dant, nous fournir encore beaucoup de precieux renseignements sur les conditions climatiques diluviales. On jveut affirmer aussi que la region de la Jelovica constitue un cas extraordinaire, le earactere eruptif, la glaciation et la karstification s’y eonfondant d’une maniere intemse. Les phenomenons karstiques (grottes, abimes etc.) sont tres developpes dans le plateau. La retra-ite progressive au souterrain de l’hydrographie de la Jelovica et les systemes developpes des terrasses sur les niveaux temoignent aussi d’irne vive activite epeirogenique. L’auteur traite la vegetation en tenant compte specialement de l’altitude, de l’exposition, de la declinite et de la configuration du terrain ainsi que de la base geologico-pedologique et du climat, une certaine action mutuelle de tous ces facteurs ayant provoque le developpement des types determines de foret. Cependant, ce sont les coniferes qui predominent en general. A cause des terrains marecageaux, du brise-vents (vetrolomi), du brise — neiges (snegolomi) et des maladies des arbres les forets reclament un assainissement radical. Quant ä la faune du plateau, la region servait principalement de zone de passage au divers gibier (loups, ours etc.) qui, en hiver, vient des hauts plateux du Sud et du Sud-Est vers les Karavanke au Nord. II faut ajouter encore que le plateau de la Jelovica perd, peu ä peu, son aspect nature! pour se transformer en une eontree culturelle, car l’exploi-tation du bois et l’elevage alpestre s’y frayent la voie systematiquement. Majda Oblak -Polajnar LOGAŠKA KOTLINA KOT GEOGRAFSKA INDIVIDUALNOST Logaška kotlina ali kotlinica je po svojih prirodniih svojstvih, pa tudi ipo svojem kulturno-pokrajinsikem licu dokajšnja geografska individualnost. Kot ona izmed večjih kraških globeli, ki so vložene med notranjske gozdne planote in hribovja, je postala s svojim ploskim im bolj planini dnom že zgodaj samostojna naselitvena celica, dokaj izrazito ločena od sosednjih j ug «zahodnega obrobja Ljubljanskega Barja pri Vrhniki, Planinskega polja, Pivke in območja doline Idrijce. Znatna sovodenj pliocenskih voda s suhimi dolinami, ki jih je zapustila, je dala logaškemu področju, ležečemu ob stari prirodno zasnovani poti iz Ljubljanske kotline čez prve kraške planote proti Severni Italiji in Jadranu, že zgodaj poseben prometni poudarek. Zato življenje na Logaškem nikdar ni bilo stoodstotno agrarno, poljedelsko-živinorejsko. temveč povezano s prometnim prepihom čez Postojnska vrata, Hrušico in Idrijske planote. Lega sredi velikih gozdov pa je povzročila, da se je v moderni dobi v tem življenju odločilno uveljavil še ©n eignent izven ožjega kmetijstva — izkoriščanje gozda. Vse to je življenju in pokrajini na Logaškem vtisnilo toliko svojevrstnih potez, da se mora oko geografa ob njihovi karakteristiki ter ob analizi njihovih vzrokov ustaviti z nadpovprečno pozornostjo. 1. PRIRODNI OKVIR 1. Izoblikovanost pokrajine in njenega hidrografskega omrežja Logaška kotlina se širi ob značilni petrografski meji. Njeno za-padno obrobje sestavljajo triadni dolomiti, vzhodno pa jurski in kredni apnenci. Dno kotline je prekrito z aluvialnimi sedimenti. Blizu Logatca, pri Kališah nad Kalcami, pa je ohranjen še majhen ostanek eocenskega fliša, ki kaže na to. da je nekoč segala od jugozapada sem sklenjena flišna odeja.1 Moirda se je že takrat izoblikovala okrog Logatca znatna sovodenj, ki je bila močna tudi še v pleistocenu,2 ter jo kaže še današnja razporejenost tamošnjega vodnega omrežja ter suhih dolin. Medtem ko |>o dolinah na dolomitnem svetu zapadno in severo-zapadno od Logaškega polja še danes teko vode, so doline na krednih apnencih na vzhodu od tod. pa tudli na jugu in jugozahodu zakrasele, Sl. i. Jugovzhodno obrobje Logaškega polja, zadaj z gozdom porasli Logaški Ravnik. — Bordüre sudorientale du Polje de Logatec, au fond le Ravnik, ime surface d’ applainssement pliocene karstifiee. suhe. Najvažnejši suhi dolini sta dolini pliocenske Ljubljanice in Ho-tenjke, ki se držita idrijske prelomnice ter se spajata pri Kalcah, tvorec izraziti nižji svet med Hrušico in H o t e n j s k o -1 o g a š k im Ravnikom. Po njih tečeta cesti od Kalc proti Planini in proti Godoviču-Idriji. Iz te dolinske globeli se od Kalc proti severovzhodu odpira čez Logaško polje in naprej proti Vrhniki druga, prečna dolina, učinek pliocenskega iztoka Ljubljanice proti Ljubljanski kotlini. Prav lak o je pomembna v dinarski smeri izoblikovana široka suha dolina pliocenske Cerkni-ščice, ki se končuje v Logaški kotlini.3 Ravno teh suhih dolin se drže stara ugodna pota iz Ljubljanske kotline čez prve kraške planote proti Postojnskim vratom in proti Idiriji. Zares kraški pa je svet samo na krednih in jurskih apnencih Logaškega Ravnika vzhodino od Logatca, ki je pravzaprav široka suha dolina Cerkniščice. Ravnik je ves razjeden od vrtač. Jovan Cvijič je ugotovil na njem približno 40—50 vrtač na km2. Mnogo je tudi vdornih vrtač (Rakovska in Logaška Kukava, znamenita Gradiščnica in druge), verjetno nad današnjimi podzemeljskimi vodnima tokovi. Pokrajina je povsem kraška, prepereli.ne — degradirane kraške rjavice — je kaj malo, svet je močno skalo vit. Tudi Logaška kotlina kol celota ima precej kraških svojsitev. Pravo kraško polje pa ni, saj ji manjkajo za to nekatere tipične značilnosti. Še najbolj spominja na slope doline, na njihov zaključni del.4 Njeno, okrog 480 m visoko dno, Logaško polje v ožjem smislu besede, se širi v obliki obrnjene črke S od jugozapada, od Gornjega Logatca, proti severovzhodu ler se onkraj dolomitnega osamelca Sekirice (545 m) obrne proti severu. Sekirica Loči ,polje v dva dela: manjši jugozapadni del okrofr Gorenjega Logatca in široko polje okrog Dolenjega Logatca. Polje je prekrito z aluvialnim nanosom, na katerem so se razvila slaba peščeno-ilovnata tla, ki za poljedelstvo niso preveč ugodna. Na dnu polja in na dolomitnem svetu so namreč rodovitnejše sestavine prsti (kalcij, natrij, humus) zaradi precejšnje moče izprane v globino, medtem ko je ostal na površju zgolj peščeni drobir. Predvsem je severni del kotlinskega dna, ki ga imenujejo Pusto polje, prekrit z debelejšim apniškim drobirjem, ponekod pa gleda tam celo živa skala na površje. Južni del kotlinskega dna, Spodnje Logaško polje ali kratko Logaško polje, pa je prekrit s finejšimi ilovnatimi sedimenti, ki so ga prinesli potoki s hribovja. Jugozahodno obrobje Logaške kotline je sestavljeno iz manj propustnih dolomitnih plasti. Kraških oblik z značilno kraško rjavico je tu le malo. Svet je manj skalovit in mnogo ugodnejši za naselitev in obdelovanje kakor apniški Ravnik na vzhodu. Obdržalo se je normalno hidrografsko omrežje. Potoki, ki priteko po grapah, se stekajo v nekaj večje glavne vodne žile, ki ob petrografski meji poniknejo. Največji tak hidrografski center je na jugu kotline. Tja dovajata vodo s severne An severozapadne strani Hotenjiskega Ravnika ter z Logaških Žibrš Črni potok in Reka. Njuni dolini sta v zgornjem delu ozki in se razširita šele malo pred vstopom v Polje. Pri sotočju voda, v Gorenjem Logatcu, dobi voda ime Logaščica. Logaščica na- Sl. 2. Dolomitni svet na zahodni strani Logaškega polja. Prevladovanje travnika in pašnika. Na polju okljuki Logaščice. — Bordüre occidentale du Polje de Logatec: predominance des pres et des paturages sur les dolomies triasiques. maka aluvialno Logaško ipoilje, se zaje nato z nekaj večjim strmcem v njegovo dolomitno osnovo ter ponikne v (navpičnem ponora Jacka pri logaški železniški postaji, kjer doseže apnenec. Maja 1951 je Hidrometeorološka služba LRS barvala Logaščico in ugotovila, da pride njena voda na dan v obrhih Male in Velike Ljubljanice "ter Ljubije pri Vrhniki. 7.c med. potjo se verjetno pomeša tudi s podzemeljsko vodo s Planinskega polja.5 Aluvialno dno ipolja obdajajo terase, delo pliocenskih voda. Najizrazitejša med njimi je terasa v višini 450—500m. Obdaja celotno pol j e im sega še daleč proti Ravniku, v ismeri suhe doline, ki jo je izoblikovala pliocenska Cerk niščica. Po tej terasi je speljani a železnica Ljubljana-—Trst. Na njej se širijo naselja Bičkova vas. Brod. Gorenja vas in Martinj hrib. deloma tudi Gorenji in Dolenji Logatec. Nad njo je pomemlbna terasa v višini 510—530m (Koš, Sekirica, Kopa), kii prav tako obdaja polje in sega še daleč v dolino pliocenske Cerkniščicc. Široko je razvita tudi v podolju pliocenske Hot en j ke in Ljubljanice. Navzgor proti panonski izravnavi je še več teras, ki so antropogeo-grafsko pomembnejše le v dolomitnem svetu Logaških in Hotenjsk.ih Zibrš, kjer stoje na njih samotne kmetije s svojimi skromnimi obdelovalnimi površinami. Najpomembnejše ravne ploskve so tam v višini 630—650 m in 665—680 m. 2. Podnebne in hidrografske razmere Povprečna letna temperatura v Logatcu je 8.2° C. Pokraj ina je približno za 1° C hladnejša od sosednjih — Planinskega polja na jugu in Ljubljanske kotline na severu —pač zaradi svoje višje lege, saj je Logatec skoraj 200m više od Vrhnike in 36 m od Planine. Najhladnejši mesec je januar s povprečno temperaturo —1° C. Najnižji januarski povpreček je bil 1. 1940 (—7,3® C). Terminske ma-ksime in minime poiznamo le za dobo 7 let (1926—1932). V tej dobi je bila zabeležena najnižja temperatura —25,2° C (18. I. 1929). lople zime so se pojavile petkrat: 1. 1936 se je povprečna januarska temperatura dvignila celo na 5,7° C. Da je poletje precej hladnejše kot v sosednjih pokrajinah, se opazi posebno proti večeru. Že popotnik, ki v poletnem večeru potuje od Ljubljanske ali Postojnske kotline mimo Logatca, zlahka zazna, da bo tu poletna noč hladnejša kakor tam. Naj toplejši mesec je julij (17.4° C), a skoraj enako topla sta junij in avgust. Nizke poletne in pomladanske temperature (april 8.1° C, maj 12.8° C) vplivajo na značaj kmetijstva. Dobro uspevajo le odpornejše kulture, zlasti krompir, žita pa že precej slabo. Tudi za občutljivejše sadno drevje (breskve, marelice), za oreh. kostanj in za vinsko trto je podnebje, vsaj v dnu kotline, preostro. Grozdje pogosto sploh ne dozori. Uspeva samo odpornejše sadje (jablane, ihruške, slive), pa še to često pomori slana. Jesen je hladnejša od pomladi. Oktober je za 1,7° C hladnejši od letnega povprečka. Ker je polletje hladino. je tudi letna amplituda majhna (16.4° C).° Škoda, da nimamo nikakih temperaturnih podatkov za kak višji kraj v oko!nem hribovju. Pokapali bi nam toplotni obrat, ki je zaradi kotlinskega značaja pokrajine več ko verjeten. Indirektno ga dokazuje dejstvo, da opazimo na prisojnih pobočj ih proti Zibršam kostanj, ki v dolini ne uspeva. Tudi oreh se pojavi v višjih prisojnih legah, 600—700 m visoko. Videli bomo, da tudi pšenica ponekod tam prej dozori kakor v kotlinskem dnu. Padavin pade v Logatcu povprečno 1985mm na leto. To je že manj kakor na višjih kraš-kih planotah na jugozapad-u (Krekovšek na severnem robu Trnovskega goizda 2928 mm, planota Hrušica, že blizu Logaški kotlini 2200 mm), pa več kot na Vrhniki (1778 mm). Lepo se torej vtidi, kako je Logatec v območju pojemanja padavin od Jadrana proti notranjosti.7 Padavinskih dni je 138,9 (slabo tretjino). Največ jih je maja (več kot polovico, 16,9). Tudi oktober in november imata skoraj pol meseca dež. Paleti je moče kair dovolj (11—12dni na mesec), pozimi pa so padavinski dnevi redki. Neviht je največ poleti (42,8 nevihtnih dni na leto, 8,9 v juniju). Dni s snegom je povprečno 27, največ decembra in januarja (6,5), pa tudi še februarja (5). V letnem toku padavin se zrcalijo vplivi z dveh strani, iz Sredozemlja in iz Srednje Evrope. Najmanj padavin je pozimi, zlasti februarja (99 mm). Februarskemu minimu sledi izrazit maksimum že takoj v marcu (158 min). V aprilu je padavin nekaj manj, o-krepe pa se v maju (vpliv kontinentalne notranjosti), -nakar znova osla.be in dosežejo v juliju sekundarni minimum (123 mm). Nato znova naraščajo do primarnega maiksima v decembru (236 m m), nakar znova pojenj-ujejo do februarskega minima.8 Padavinski režim jasno odseva tudi v vodnem režimu Lo-gaščice. Logaščica, ki odmaka 22,5 km2 padavinskega ozemlja, ima pri vodomerski postaji v Gornjem Logatcu režim, ki bi ga najbolje označiil kot pluvioinivalni režim mediteranskega odtemka.9 Najvišje povprečno vodno stanje po podatkih za 1. 1902—1916 ima december (0,60 m3) in november (0,59 m3). To je pluvialni višek, saj so tudi absolutno najvišje vode povečini jeseni, celo decembra. Sorazmerno velika voda je tudi pozimi; januarski povpreček doseže skoraj -letni povpreček (0.30m3). Snežna reti-nenca je torej precej slaba. Vpliv kopnenja snežne odeje se pokaže v sekundarnem višku spomladi (mesečni povpreček v marcu 0,55 m3), vendar prispevajo k temu višku tudi pomladanske padavine kot odraz suibmediteranskega podnebja. Od marca naprej množina vode pojema in je najmanjša poleti (julijski povpreček 0,17 m3). V režimu Logaščice odsevajo seveda tudi trenutni padavinski ekstremi. Zaradi njih Logaščica pogosto prestopi bregove in se na široko razlije. Taka povodenj, ki je povzročila tudi gmotno škodo, je bila marca 1951. Podobna povodenj je bila L 1914, ko je bil marčni povpreček zaradi nje enkrat večji od dolgoročnega (1,02 m3) in je presegel primarni maksimum v decembru.10 Nasprotno pa Logaščica tudi ob veliki suši nikoli ne usahne. Odtočni količnik ni posebno velik (38%). Povodje Logaščice obsega tudi v dolomitnem svetu -precej kraškega sveta, kjer mnogo padavinske vode ponikne. Poleg tega vegetacija, zlasti bujni gozd, porabi in zadrži precej vode. 3. Prirodno rastje Pri rodno rastje je povsod na Logaškem gozd. Toda danes je le še 41 % površine gozdnate. Dno polja je popolnoma izkrčeno in intenzivno obdelano. Edino ob Logaščici je še nekaj grmičevja in vrbovja. Tudi na obrobju je gozd marsikje izkrčen za njive iin pašnike. A v tem je očitna razlika med zaipadom in vzhodom. Na zapadu, na dolomitnem svetu, ki ima boljšo zemljo in je bolj prisojen, segajo krčevine dalje in više. Skaloviti apniški svet iz izprano kraško prstjo na vzhodu pa je za poselitev neugoden, zato se je tam ohranil gozd prav do roba polja. V nasprotju z zap ad n im obrobjem, kjer prevladuje listnati ali mešani gozd, je na Ravniku gozd pretežno iglast. Iglavci segajo lam do roba polja (do višine 500 m). Nad njimi, v višini 600—700 m (kot na Ljubljanskem vrlin, na Tolstem vrhu itd.), je zapaziti izrazit vmesni pas listnatega gozda, ki v višini 700—800 m postopoma prehaja v mešani gozd in končno zopet v iglavce. Podobno je v nižjih legah na dnu vrtač iglasto drevje, ki se mu proti robu vrtače primešajo listavci. Ne samo v kotlini kot celoti, temveč tudi v večjih kraških kotanjah se torej čuti toplotni obrat. Tudi na jugotzapadnem obrobju segajo v ozkih grapah iglavci prav do prve terase — do višine 510 m. Po obsežnih krčevinah, predvsem v dolomitnem svetu na zapadu, je na široko razvita travna vegetacija, za katero pa se človek ni dosti brigal in služi v glavnem le za pašnike. Travniki so le v ozkem pasu na dnu polja, na poplavnem ozemlju Logaščice od Gorenjega Logatca do Broda; so pa to kisli travniki, ki nimajo posebne gospodarske vrednosti. II. PREBIVALSTVO IN NASELJA 1. Potek naselitve in razvoj naselij V zgodovinskih virih se Logatec prvič omenja kot Longaticum v rimski doibi. V takratnih itineirarijih (Itinerarium Anteni n i) se omenja cesta, ki je vodila iz Vipavske doline čez Hrušico v Longaticum in dalje proti Emoni in Celeji. Logatec je takrat imel vlogo središčne poštne postaje z nekaj prenočišči za uradnike in vojake.11 Kasnejši večji premiki narodov, predvsem vdor Humov v 5. stol.. Loingatica niso uničili. Iz te dobe so ohranjene razvaline utrdb v logaški okolici, n. pr. Ajdovski zid in Rimske šance.12 Brez dvoma je bila prednost za slovenske naseljence, da so sredi logaških gozdov naleteli že na izkrčeno naselitveno celico. Toda sama rimska cesta preko Logatca za njihovo (naselitev ni imela bistvenega pomena. Slovenci so naselili Logaško polje v smeri t. im. dolenjsko-kraškega naselitvenega toka čez Bloke proti Logatcu. Iz Barske kotline, po sledeh rimske ceste Emoma-Longaticum, je šel naselitveni tok manjšega pomena. Staro prebivalstvo pa je novim naseljencem povsod posredovalo svoja krajevna imena. Tako je Longaticum postal Logatec. Ohranile so se tudi stare oznake za ostanke obrambnih naprav, n. pr. Gradišče na Logaškem Ravniku.13 Po ustnem iizročilu je bilo iprvo naselje na Logaškem polju (verjetno rimski Longaticum) današnja Blekova vas, stoječa :na 500 m visoki terasi na zapadmem robu polja. Raztreseno je bilo prav tja do Gornjega Logatca. Drugo večje naselje, današnja Cerkova vas ali Gorenji Logatec, je nastalo ob vznožju hriba. Vsekakor so ta naselja obstajala tudi že v zgodnjem srednjem veku, ko je bil Logatec važno prometno križišče. Tudi v Valvasorjevi dobi so bili Logatca ni skoraj sami tovorniki, ki so iz Vipave, s Krasa in z Goriškega tovorili vino, sol in drugo robo v notranjost Slovenije. Pozneje so se tako posvetili prevozništvu, da so kmetijstvo skoraj povsem zanemarili. Svojevrstni razvoj v zvezi s tovorništvom in »furmanstvom« se še danes močno pozna v položaju in zunanjem licu loigaških naselij. Pot preko Logaškega polja dela vtis, da so vsa naselja skupaj ena sama dolga vas, ki se vleče ob veliki cesti. Vendar so to samostojna naselja s prvotnimi jedri ob večjih cestah ali ob lažjih prehodih preko voda (prim. ime Brod), ki so se pozneje razširila in med seboj močno združila. Najbolj so se zgostila na Spodnjem Logaškem polju in sicer na levem bregu potoka, na prvi terasi, medtem ko je Pusto polje v njivah in brez naselij. Najstarejša na Logaškem polju je stara farna vas Gorenji Logatec, do 1. 1910 imenovana Cerkovs-ka vas. V njenem starem jedru so večje, ne čiisto ruralne hiše (domovi obrtnikov, trgovcev in nekdanjih prevoznikov) razporejene okrog cerkvenega prostora.14 Male hiše bajtarjev in delavcev so potisnjene v breg tik za osrednjim vaškim prostorom. Prav tako se je Dolenji Logatec iz nekdaj pretežno kmečkega gručastega naselja razvil v obcestno naselje s »furmanskimi« domovi. Značilno »obcestne« so tudi Kalce. Ta tip naselbinske strukture prihaja do izraza tudi v poljski razdelitvi na grude, ki je podobna kakor pri drugih starih farnih in prevozniških naseljih na Slovenskem. Bolj na obrobju se pojavijo sledovi drugotnih ali razdelitvenih grud, ki pomenijo prehod k celkom okolnih gozdnih hribov in planot.15 Malo drugačna je vas Martinj hrib ob stari cesti na Laze in Planino. To je naselje pretežno malih kmetov in kajžarjev. Tudi polje je tu razkosano na majhne kose nepravilnih oblik, t. im. »kajžarske grude«.16 Kakor že omenjeno, prevladujejo po gozdnem hribovju in planotah izven dna polja in glavnih cesta samotne kmetije z zaključenim zemljiščem v celkih. Izbrale so si najugodnejše lege po prisojnih terasah ali ob manjših kraških globelih. Ponekod se kmetije zberejo v manjše zaselke, a zemljišče je kljub temu v celkih. Ta tip naseljenosti zavzema Ravnik, Zibrše, Zaplano, Jezerce, posebno pa tudi mlajše krčevine t. im. Novega sveta na jugozahodu. Po zunanjem licu zgradb razlikujemo na Logaškem polju samem še močno kmečka naselja in naselja, kjer se med stare domove vrivajo moderne hiše bolj u rb ans k eg a značaja. Vsa kmečka in kajžarslca naselja kot Kalce, Martinj hrib, Blekova vas imajo do 95 % kmečkih hiš 'notranjskega tipa, ki so nakopičene povečini v starem vaškem jedru. Ostala dolinska naselja zadnji čas vedno bolj spreminjajo svoje zu- Karta 1: Tipi hiš v Dolenjem Logatcu. — Types des inaisons ä Dolenji Logatec. 1 = kineoki tip hiše (type rural), 2 = urbanski ti,p hiše (type urbanise), 3 = nekmečka gospodarska poslopja (batiments d’exploitation non agricole), 4 kmečka gospodarska poslopja (batiments d’exploitation agricole). Karta 2: Tipi hiš v Gorenjem Logatcu. — Types des inaisons ä Gorenji Loga- gatec. Legenda gl. karta 1. — Legende v. fig. 1. nanje lice. Urbanizirani tip hiše izpodriva kmečkega najmočneje v najbolj prometnih naseljih (Dolenjem in Gorenjem Logatcu, Če vicah, Brodu iitd.). Med obema vojnama je nastalo novo naselje Nova vas v jugozahodnem delu Dolenjega Loigalca z enonadstropnimi hišami sodobnega urbanskega tipa. Podobne hiše rastejo v Dolenjem Logatcu še ob zahodni strani železniške proge. Z naraščanjem prebivalstva, predvsem s pritiskom delavskega življa z obrobja na Logaško polje, se je povečala potreba po gradnjah. V načrtu je zazidava praznih parcel sredi naselja, kjer so že ceste, vodovod in kanalizacija. Stari kmečki dom sam ima povečini obliko stegnjenega doma, kjer je gospodarsko poslopje s koncem priključeno na hišo. Hiše so povečini pritlične z značilnim podstreškom, kamor se spravlja seno. Hlev za goveda in kom je jev pročelju hiše, s vinjak in kokošnjak sta prizidana na notranji dvoriščni strani. Ker je taka gradnja cenejša, jo najdemo predvsem v naseljih, kjer prevladujejo male in srednje kmetije (v Gorenji vasi, Blekovi vasi in Martinj hribu). Kjer so kmetije premožnejše, prevladuje tip vzporednega kmečkega doma (z vzporedno postavljenimi gospodarskimi poslopji) ali pa kmečki dom na vogel (kmetije v hribih). Gospodarska poslopja stoje zase. Vse kmečke hiše, gospodarska poslopja itn starejše urbanske hiše so zgrajene iz kamenja. Sele po prvi svetovni vojni so začeli uporabljati opeko. Slamnate ali lesene strehe ne najdemo več, uporabljajo glinaste ali cementne strešnike. Med kozolci prevladuje pokriti kozolec, ki služi kot shramba za seno, poljske pridelke in poljedelsko orodje ter stoji poleg kmetije. Po nj ivah pa stoje tudi stegnjeni kozolci, kjer se hrani žito samo kratek čas, pozneje pa se prepelje v pokrite kozolce pri domačiji. 2. Razvoj prebivalstva Rast prebivalstva in naselij od leta 1869. Ob zadnjem štetju leta 1953 je bilo na obravnavanem področju, ki meri 89.44km2, 4.173 stalno prisotnih prebivalcev.17 Povprečna gostota prebivalstva je bila 47 ljudi na km2. Razumljivo je, da je kotlinsko dno gosteje poseljeno kakor obrobni hriboviti svet, predvsem vzhodno obrobje, kjer ni niti enega naselja. 75 % vseh prebivalcev živi na dnu ali po krajeh polja, ostailih 25 % pa v višjih legah. V dolinskih katastrskih občinah je gostota prebivalstva višja od 70 (k. o. Brod 74, k. o. Dolenji Logatec 72). Nasprotno pa je v hribovskih katastrskih občinah gostota silno nizka (k. o. Novi svet 7,6, k. o. Ravnik 13,1). Izjema je tam ik. o. Hotedršica, ki zavzema malo kraško polje z močnim naseljem (116 ljudi na km2). Prebivalstvo je v razdobju 1869-1953 narastlo za 18 %.18 V času od 1869 do 1890 je povsod precej enakomerno naraščalo, vendar najbolj v naseljih ob prometnih poteh, n. pr. v Hotedršici, kjer se je število ljudi povečalo za 19 %, število hiš pa za 16 %. Kljub železnici je bil takrat vozovni promet skozi Logatec še živahen in je ugodno vplival na razvoj prebivalstva in naselij. V obdobju 1890-1900, ko se je pričelo izseljevanje, opazimo skoraj povsod na Logaškem populacijsko nazadovanje. V Gorenji vasi je prebivalstvo taikrat nazadovalo za 22 %, na Kalcah za 14 %, v Dolenjem Logatcu za 7 %. Migracijski saldo, izražen na 100 prebivalcev in sicer s srednjim številom prebivalstva med obema štetjema kot osnovo, je v tem razdobju močno negativen. V Gorenji vasi, kjer je bilo, 'kakor bomo še videli, takrat izseljevanje najmočnejše, je znašal negaitivni migracijski saldo 41 % (69 moških in 50 žensk), na Kalcah 27 % dni v Dolenjem Logatcu 22 %. Tudi v naseljih, kjer je sicer število prebivailstva rahlo naraslo, opazimo t. im. relativno depopulacijo (v Novem svetu negativni migracijski saldo 19 %, v Blekovi vasi 8 %). Po 1. 1900 se stanje v marsikateri vasi izboljša. Prvi začetki lesne obrti in lesne konjunkture os lab e odtok prebivalstva predvsem v dolinskih naseljih Logaškega polja, kjer prične število prebivalstva ceilo znova rasti. Tako je v Dolenjem Logatcu prebivalstvo v obdobju 1900- Sl. 3. Logaško polje z jugozahodne strani. V ospredju Gorenja vas in staro naselje okrog cerkve Gorenji Logatec. V ozadju, za zožitvijo polja pri osamelcu Sekirici, naselje Dolenji Logatec. — Vue sur le Polje de Logatec du SO. 1910 naraslo za 19 %, na Brodu za 15 % in v Blekovi vasi za 7 %, število hiš v Dolenjem Logaitou za 10 %, na Brodu za 12 % in v Blekovi vasi za 19 %. Zato pa se v hribovskih naseljih odseljevanje še poveča (v Novem svetu 35 %, v Ravniku 30 % odtoka). Po 1. 1910 pride do močnega porasta v 9 števnih ©notah. Za prvo povojino štetje 1. 1921 nimamo podatkov za posamezne vasi, ki bi pa prav gotovo pokazali padec prebivalstva kot posledico vojnega gorja. Štetje iz 1. 1931 pokaže povsod sipat porast prebivalstva. Lesna obrt in industrija, žage in mlini, nova jugoslovansko-italijanska meja, ki je potekala na jugozahodu kotline, vse 'to je povzročilo živahno trgovino in promet. Trgovanje z lesom je bilo takrat silno ugodno, saj so pro- dajali les v Italijo dvakrat dražje kot doma. število prebivalstva je ponekod ravno 1. 1931 doseglo svoj višek. Najlbolj je narasla Hotedršica, takrat obmejna vas. Čeprav so po rapalski pogodbi nekateri zaselki i:z k. o. Hotedršica prišli pod Italijo, je njeno prebivalstvo od 1. 1910 do 1. 1931 naraslo za 42 %, število hiš pa za 38 %. Hotedršica je pridobila z novo cesto, ki je zvezala Idrijo namesto z Logatcem naravnost čez Novi svet s Postojno. S tem se je odprla možnost zaslužka v obmejnem prometu, kar je pritegnilo prebivalstvo iz bližnjih naselij (27 %). Pa tudi v dolinskih naseljih Logaškega polja je število prebivalstva in hiš močno naraslo (na Brodu preb. za 34 %, hiše za 18 %, v Dolenjem Logatcu preb. za 24 %, hiše za 22 %). Še vedno pa so se izseljevali, bodisi na oživljeno Logaško polje samo ali drugam po Sloveniji, iz hribovskih vasi. n. pr. z Ravnika, kjer je znašal negativni migracij siki saldo ka'r 63 %. Precej močno relativno depqpulacijo je pokazalo še kajžarsko naselje Martinj hrib, ikjer je sicer število prebivalstva naraslo za 17 %, a je iznašal negativni migracijski saldo 12 %. V obdobju 1931-1948 je prebivalstvo znova maizadovalo, pač zaradi posledic vojne, ponekod pa tudi zaradi pospešenega odtoka delovne sile v industrijo in v mesta. V Hotedršici je nazadovalo kar za 47 %, na Brodu za 23 %, v Gorenjem Logatcu za 20 %. O izseljevanju priča močan negativni migracijski saldo v Hotedršici (60 %) in na Ravniku (43 %). Po 1. 1948 rasle prebivalstvo dalje v vseh neagrarnih, delavskih in ikajžarskih naseljih ter nazaduje v kmečkih hribovskih. Odtok: z dežele v industrijo se torej nadaljuje, a se v večji meri kol; poprej ustavi že v jedru .kotline. V celotnem razdobju 1869-1953 je prebivalstvo najmočneje naraslo v srednjem delu polja s središčem v Dolenjem Loigalcu, kjer zinaša indeks za 1. 1953 v primeri z 1. 1869 149, Blekovi vasi (147) in Cevicah (142). Število hiš se je najbolj povečalo v Dolenjem Logatcu (za 84 %), na Brodu (za 75 %) .in v Gorenjem Loigaiteu (za 57 %). Skoraj nič pa se s tem ni spremenilo povprečno število ljudi na hišo, ki se giblje med 4,3 in 6,2. V nasprotju s kotlinskim dnom se naselja po obrobnem hribovju niso povečala. Posebno je značilno, da v njih maiglo nazaduje povprečno število ljudi na hišo. V Ravniku, Hotedršici, Novem svetu in Žibršah je bilo povprečno število ljudi .na hišo 1., 1869 še 6.6 do 8,4, danes je samo še 3,8 do 5. Odtoik ljudi proti živahnemu Logatcu in drugam prihaja v tem lepo do izraza. Prirodni prirastek.18 Pred letom 1900 sta bili rodnost in umrljivost na Logaškem veliki (v razdobju 1890-1900 povprečna rodnost 35 °/oo. umrljivost 25 °/oo, prirodni prirastek torej 10°/oo). Bistvenih razlik med čisto kmečkimi in manj kmečkimi naselji takrat v tem še ni bilo. Zaradi velike umrljivosti, še posebno otroške, prebivalstvo vkljub veliki rodnosti ni močno naraščalo. V hribovskem Ravniku je bila umrljivost celo večja (29 °/oo) od rodnosti (23%>o). Tudi v Gorenjem Logatcu je bil pnirodni prirastek samo 2 °/oo. Naj večjo rodnost so beležili takrat v Gorenji vasi (44°/oo) in v Žibršah (42°/oo). V razdobju 1900-1910 se je rodnost še povečala, a umrljivost zmanjšala, zato se je prirodni prirastek povečal na 13°/oo. Izredno močna je bila prirodna rast v Dolenjem Logatcu (23°/oo); rodnost je tam dosegla 53 %o ter je bila najvišja v vsem razdobju 1890-1953. Od 1. 1910 dalje rodnost polagoma slabi. Do 1. 1931 je padla za 2 %. Povprečni prirodni prirastek je padel od 13 na 7 °/oo. V tej dobi se že pojavi razlika med čisto kmečkimi hribovskimi im deagrariziirammi dolinskimi naselji: v prvih je rodnost še vedno velika, v drugih pa je precej oslabela. Po 1. 1931 se tendenca padanja rodnosti in umrljivosti nadaljuje. Obe sta do 1. 1948 padli za 10 %o (rodnost na 19 °/oo, umrljivost na 13°/oo). V Gorenjem Logatcu je bila prirodna demografska bilanca v tej dobi zaradi večje umrljivosti, posebno med vojno, celo negativna. Slabo prirodno rast kažeta tudi Dolenji Logatec in Kalce (2 °/oo). V bolj kmečkih naseljih pa je rodnost še vedno velika (na Brodu 24°/oo) in z njo zaradi ne prevelike umrljivosti tudi prirodna rast (14°/oo). Po 1. 1948 se je prirodna rast na Logaškem znova povečala (od 6 na 8 °/oo). Rodnost sicer rahlo nazaduje, pa manj ko't v prejšnjih dobah, a bistve>no se je zmainjšala umrljivost. Rodinost se je v naseljih, kamor se naseljuje mlada delovna sila, celo povečala, taiko v Dolenjem in Gorenjem Logatcu. posebno pa v Martinj hribu (od 16 na 22°/oo). Izseljevanje v Ameriko in sezonsko delo. Vsesplošno slovensko izseljevanje proti koncu 19. stol. je močno zajelo tudi logaško področje, ne toliko zairadi izredno slabih življenjskih razmer, kakor zato, ker je bil Logatec kakor vsa Notranjska na močnem prometnem prepihu ob veliki železnici in blizu Trsta, kjer je prišlo prej do pobude za izseljevanje in do možnosti za to. Prvii izseljenci so šli z Logaškega v svet že v 80. in 90. letiih. Izredno pa se je izseljevanje okrepilo na pragu 20. stol., pred prvo svetovno vojno (1900-1915), ko je doseglo svoj višek, saj je bila Amerika takrat še odprla, gozd pa še ni v takšni meri prispeval k izboljšanju življenjskih razmer kmečkih družin kakor pozneje, po prvi svetovni vojni. Pač pq je bilo povojno izseljevanje v evropske industrijske države le šibko. iKer uradne statistike o izseljencih ni, sem sama izvedla popis izseljencev po naseljih. Po teh podatkih se je od 1. 1880 do 1. 1930 izselilo C- l^>-2C^V^x\ a h 0 OZELJAN .'O GORENJA VRTOJBA- OOLENJA o^/AvöiiM draga' VOGRSKO. W| & * PRVACINA ... BUKOVI CA •renče Sl. i. Položaj Nove Gorice. — Fig. 1: Site de Nova Gorica (Nouvelle Gorica). 1 = italijansko-jugoslovanska meja — frontiere italo-Jougoslave, 2 = Nova Gorica z okoliškimi naselji, ki so upravno priključena mesta — Nova Gorica avec sa banlieue, 3 = gričevje višine 80 (100)—400 m — collines d’hauteur 80 (100)—400 m, 4 ozemlje nad 400 m — hauteurs superieures ä 400 in. Goriške province. Raizvoj mesta Gorice pa ni bil le posledica tradicionalne izmenjave dobrin med ekonomsko različnimi regijami in upravnih funkcij. K njemu je prispeval tudi položaj širšega pomena ob križišču dveh starih prometnih poti. vipavske, ki je bila del prastare zveze med Italijo in Panonsko kotlino, in predilske, ki je vezala Alpe z morjem.“Ta za Gorico tako odločilni geografski polažaj se je zdel prepričljiv tudi po novi razmejitvi: novi center jugoslovanske Goriške naj bi se držal ^kontinuitete« ter se ne prestavil v Ajdovščino ali kam drugam. Še težji je bil izbor ožjega položaja zamišljenega naselja. V poštev sta prihajali dve možnosti. Izven dvoma je bilo, da bo treba navezati novo mesto na e:no izmed dveh go riških predmestij, ki sta ostali tostran državne meje, na Solkan ali na Šempeter. Tretja možnost, da bi se naselje gradilo v Rožni dolini, zaradi neugodnih reliefnih prilik ni prihajala v poštev. Po dolgotrajnem tehtanju je prodrla zamisel, da naj se novo naselje gradi na Goriškem (Solkanskem) polju v kotu, ki ga tvorijo železniška postaja, Panovec in Kromberško gričevje. Prevladovalo je mišljenje, da so razvojne možnosti Nove Gorice zelo velike. Zato naj bi novo naselje ne bilo le dopolnilo Solkanu, ainpak predvsem čvrsto urbansko jedro, ki bi bilo sposobno povezati obe predmestji, Solkan in Šempeter, v organsko celoto.10 Na podlagi tega mnenja jc bil kasneje izdelan urbanistični načrt,11 po katerem se je gradilo novo mesto. Kot razloge, zaradi katerih so pustili Šempeter vnemar, so omenjali slabo zvezo s Soško dolino, neroden potek meje, zaščito rodovitnih vrtnarskih površin, neugoden položaj železniške postaje itd. II. Gradnja Nove Goirice je že s pričetka naletela na vrsto težav. Goriško polje namreč ni v celoti s soškim prodom zasuta kotanja. Njegov južni in vzhodni del prekrivajo ilovnate naplavine potokov iz obrobnega flišmega gričevja. Podivjano nasipavanje würmske Soče je potisnilo glavni potok Koren tesno ob panovski breg. Zaradi otežkočenega odinakainja je ravnica sčasoma postala močvirna.12 Odložena glina je bila zelo ugodne mineraloške sestave in jo je do nedavna uporabljala bližnja opekarna. Stikališče med prodnim zasipom in ilovnatimi odkladninami poteka od železniške postaje ob potoku Korenu in ob glavni novogoriški cesti.13 Od tod proti severozahodu postopoma prevlada apniški prod. ki je sprva močno blaten in so v njem na številnih mes'tih ugotovili glinene plasti, a je nato vedno bolj suh in čist. Železniška postaja in Solkan sta že na produ, ki je mestoma strnjen v konglomerat. V zvezi s petrografsko sestavo tal je tudi različna gladina talne vode. Na gradbišču se je nahajala v globini 1,8 m do 0.3 m. Mestoma sta bili ugotovljeni celo dve gladini. V smeri proti Soči je talna voda veliko globlje, a ločnih meritev ni. Dopustna obremenitev znaša zato v globini dveh metrov14 na glinastih tleh le 2 kg/cm5 na-pram 4 kg/cm2 na produ. Za širokopotezno zazidavo nista prihajala v poštev flišno Krom-berško gričevje na vzhodu in iz iste kamenine zgrajemi Panovec na jugu, ker je to preveč razgiban svet z močno strmimi pobočji in slabimi gradbenimi pogoji. Prav tako neuporaben je rob apneniške plošče Trnovskega gozda (Škabrijel), ki zapira na severu Goriško polje in je zaradi tektonske prelomnice im petrografske sestave izredno strm. Apnenec je mestoma mineraloško zelo čist in ga uporablja »Solkanska industrija apna« za izdelovanje kvalitetnega apna. Zares dobri pogoji za gradnjo so ob Soči in južno od Solkana, kjer so tla, kot že omenjeno, prodnata ali konglomeratna. Toda zaradi bližine meje tega ozemlja takrat niso vzeli v obzir. Z geomehanskega vidika so pogoji za zazidavo tudi .na Šempetr-skem polju prav ugodni. Prevladuje glinen prod. Šele pri Vrtojbi se začno debele plasti gline, ki jih izkorišča tamkajšnja opekarna. Pri določitvi lege novega naselja se je bilo treba ozirati tudi na pedološko sestavo tal. Goriško in zlasti Šempetrsko polje veljata za pravi vrt. Dolgotrajua vrtnarska tradicija in skrbno gnojenje je pripomoglo, da so sicer po naravi bolj revne in peščene prsti postale bogate in rodovitne. Povprečna debelina prsti na Solkanskem polju je od 40—70 cm, reakcija tal pa nevtralna. Še boljša je prst pri Šempetru. s Vrtnarskih prsti« ne smemo zamenjati s prstmi nastalimi na flišu, ki tudi veljajo za rodovitne. V resnici so to bolj kisle prsti z malim odstotkom apna in pogosto močno erodirane. V pedološkem oziru je bila izbira položaja Nove Gorice pravilna. Mesto se zid a na za- Sl. 2. Goriško polje z Novo Gorico in Gorico. Na desni (zahod) Goriška Brda s tesno dolino Soče. Obzorje zapira strmi rob Krasa. Iz fliša zgrajena Kostanjevica in Panovec ločita Goriško polje od štandrškega in Vrtojbenskega na jugu. Prav lepo se vidi prostorska razdvojenost Nove Gorice v ožjem smislu in Solkana (na skrajni desni). (Pojasnilo spada k sl. 2 na str. 48 in 49.) močvirjenih zemljiščih, kjer so bili le kisli travniki in staro goriško pokopališče. Prvi problem, s katerim so se srečali graditelji, je bila drenaža zemljišča, določenega za graditev mesta. Meliorirati bi bilo treba 80 ha, od tega 40ha na področju mesta. Ozemlje odmaka potok Koren, ki ima povirje v Kromberških goricah, a takoj onstran železniške proge prestopi mejo in služi Gorici kot kanal za odvod fekalij. Njegovo porečje meri 9,5 km2. Regulacija potoka je bila potrebna iz dveh razlogov: da se omogoči pravočasno odtekanje visokih voda in da se zniža gladina talne vod«. Visoke vode so se določile na Q = 14,2 m3/sek.15 Problematične pa niso samo visoke vode, ampak tudi nizke, ker je v Koren izpeljana kanalizacija Nove Gorice. Voda zastaja ob deževju tudi na polju med Solkanom in Novo Gorico in v Rožni dolini, ki jo odmaka Vrtojibica. Regulacija tega potoka je otežkočena, ker teče deloma po italijanskem ozemlju. Toda zaradi občasnih poplav v Šempetru jo bo treba izvesti. Da je to ozemlje hidrografsko tako neurejeno, ni kriva samo različna petrografska sestava obeh polj, ampak tudi dejstvo, da imajo vode povirja v flišnem gričevju in zato velik odtočni koeficient. Povsem drugačno je hidrografsko omrežje na severnem obrobju, nad Solkanom. Izviri so k raški in odtekajo naravnost v bližnjo Sočo. Najmočnejši in najpomembnejši izvir je Mrzlek. Nahaja se že v soški soteski pod Sv. Goro. Napaja novi goriški vodovod. Fig. 2: La Plaine de Gorica, vue du Nord. A droite, la Soča avec les collines flyscheuses des Brda, ä gauche la barriere flyscheuse avec le chateau de Gorica, au fond le plateau du Karst de Trieste. La frontiere italo-yougoslave va de la Soča ä droite vers la colline du chateau ä gauche, separant l’aucienne ville de Gorica (ä droite) de la Nouvelle Gorica (ä gauche). (Legende au fig. 2 sur les p. 48—49.) Malo pred Solkanom zapusiti naše državno ozemlje Soča. Reka teče v globoki soteski vrezani v konglomerat. Za nastajajoče mesto bo lahko zaradi odročnosti pomembna le iz dveh vidikov: kot energetski vir in kot rekreacijsko področje. Kljiub hudourniškemu režimu16 bi se na njej izplačalo zgraditi hidroelektrarno s kapaciteto ca. 12.000 KW in to v soteski med Sabotinom in Sv. Goro pri Šentmavru,17 zlasti ko bodo zgrajene hidroelektrarne Krševec, Trnovo in Gaberje v zgornjem toku iin bodo slabosti njenega kombiniranega nivopluvialnega režima omiljene.18 4 Geografski vestnik Sl. 3. Pogled na Novo Gorico s Kostanjevice. V ozadju pred vstopom v Soško sotesko je Solkan, za njim Sveta gora (Skalnica), levo skalnata apniška pobočja Sabotina in desno pobočje Škabrijela. Prenekatera težava mladega urbanskega naselja ima svoj izvor v teritorialni razdvojenosti »Nove Gorice« in Solkana. Fig. 3: Nova Gorica, vue du Sud. Au fond, l’ancienne bourgade de Solkan ä Tissue de la Soča de sa gorge. V klimatskem oziru je Nova Gorica na slabšem kcut Šempeter. Znano je, da imata Šempeter in deloma tudi stara Goniča najugodnejše podnebje na Goriškem.19 Razlike med obema krajema so sicer majhne in pri povprečkih sploh ne pridejo do izraza (gl. tabelo), toda z mikro-k Uniatskega vidika so izredno ipomembne. Povzroča jih predvsem burja. Absolutna minimalna temperatura namerjena v .prvem obdobju je bila —15.1° C,20 v drugem obdobju pa —10.3° C;21 absolutna maksimalna temperatura je bila v prvem obdobju 38.1° C20 in v drugem obdobju 37.5° C.21 J F M A M J JA S OND Letno Solkan 1949—195622 3.7 4.2 7.8 12.2 16.3 20.3 22.9 22.1 19.2 13.8 8.4 5.7 13.0 Gorica 1870—191423 2.9 4.4 7,6 12.4 16.6 20.5 22.9 22.2 18.2 13.3 7.8 4.5 12.8 Podobno je z meglo, ki nastopi v Solkanu povprečno 10.4 dni na leto,24 v Gorici pa 13.2 dni,25 in s številom oblačnih dni26 in jasnih dni.27 Padavin je v Solkanu (1948—1956) letno 1377 mm,28 v Gorici pa za dobo 1890—1914 1557 mm, od tega je v Solkanu povprečno 3,4 dni s snegom.211 Odločujoči klimatski činitelj je veter. Iz nedognanih razlogov piha burja lo na Solkanskem polju. Onstran Kostanjevice v Rožni dolini, v Šempetru in v Gorici je mi ali pa je zelo oslabljena. Najmočnejša je pri Solkanu, kjer se preko Prevala vali iz Čepovanskega Dola pravi tok mrzlega kontinentalnega zraka. Smer burje je različna. Najpogosteje piha z vzhoda, najmočnejša pa s severozahoda. Nasprotni veter je jug ali mornik. Solkanska meteorološka postaja izkazuje naslednje letne pogostosti in jakosti vetrov (1949—1956): D v N NE E SE S SW W NW Kalme roviprecna pogostost v % 28.6 26.1 58.6 0.6 5.2 0.1 0.1 0.1 0.5 Povprečna jakost po Beaufortu 2.4 2.8 1.7 0.6 1.3 0.1 0.2 0.2 — Maksimalna jakost po Beaufortu 10 12 878358 Burja piha vse leto, le da je poleti temperaturna razlika med dotekajočim celinskim zrakom in povprečno goriško temperaturo manj občutna lin manj škodljiva za vegetacijo kot spomladi. Za ublažitev burje bi lahko veliko pripomogli zaščitni gozdni pasovi.30 Goriško podnebje ima poleti že močno mediteranski značaj, pozimi pa prevladujejo značilnosti srednjeevropskega podnebja. III. Pestrost novogoriške pokrajine pa ni zgolj plod mnogostranosti narave, ampak v nič manjši meri tudi številnih družbenih oiniteljev preteiklosti in nedavno minule sedanjosti. Naselje Nova Gorica v svojih današnjih mejah je v resnici sestavljeno iz več med seboj močno različnih delov. Šele kasnejše upravne reforme so namreč ime Nova Gorica razširile od novega naselja tudi na nekdanja goriška predmestja in četrti, ki so ostale tostran meje. Od .samega mestnega jedra je pripadla Jugoslaviji le železničarska kolonija pri »svetogorskem kolodvoru« (katastralna občina Gorica). Naselje Pristava31 s samostanom Kostanjevico je bilo priključeno h goriškemu mestu šele leta 1803,32 a je bilo pred razmejitvijo že povsem strnjeno z mestom. Ločila ga je od njega le železniška proga. Že pred prvo svetovno vojno so priključili h goriški občini še močno kmečki naselji Rožno dolino33 in Staro goro (leta 1893). Obsežno upravno reformo so izvedle leta 1927 italijanske oblasti, ko so h Gorici priključili skorajda vse njeno ob-inestje: občine Ločnik, Štandrež, Podgoro, Solkan in Šempeter, naknadno pa še Virtojbo (leta 1928).34 Nova meja je neusmiljeno prerezala ta organizem na dvoje. Zatorej ni čudno, da se je prva upravma razdelitev po priključitvi Slovenskega Primorja k Jugoslaviji držala čisto novih vidikov, to tembolj, ker jo je takrat še vodila zamisel o Novi Gorioi, kot naselju, ki bi združilo vse preostanke goriškega mesta v novo celoto, kot je to predvideval nekoliko kasneje izdelani urbanistični načrt. Na novogoriškem ozemlju so bili ustanovljeni štirje krajevni ljudski odbori: Solkan (z naseljema Solkan in Rafut). Ajševica (z .naselji Ajševica, Rožna dolina in Stara gora — del), Šempeter in Vrtojba. Sele leta 1952 je bila ustanovljena mestna občina Nova Gorica.35 ki je obsegala naselja Ajševico, Kromberk, Loke, Novo Gorico, Pristavo, Rožno dolino, Staro goro in Solkan.36 Razen zarodkov novega mesta so k upravni enoti pripojili tudi bližnja naselja, ki so v tem času že dobila značaj novogoriškega obmestja. Zanimivo in značilno je, da je bila ideja o Novi Gorici kot zvezi med Solkanom in Šempetrom s to administrativno delitvijo dokončno pokopana, kajti Šempeter je postal tudi središče občine. Iz nekdaj enotnega go riškega obmestja sta nastali dve celioi. Prva je obsegala severni del »ustja« Vipavske doline, druga pa južni del: Šempeter, Vrtojbo, Volčjo drago, Vogrsko in del Stare gore.37 Prav na jugu sta bili še dve manjši občini Miren in Ronče, ki sta obsegali levi breg Vipave lin iroib Krasa. Ko so z upravno reformo leta 1955 dobile občine številne nove komunalne funkcije, je bila ta delitev spodnje Vipavske doline še nadalje podčrtana. Občini Nova Gorica so bile priključene dotedanje občine Če-povam, Grgar in Šempas, občini Šempeter pa občine Miren, Renče in Dornberk.38 V okviru občine Nova Gorica je bilo kot poseben teritorij izločeno mesto Nova Gorica, kar pni Šempetru ni bil primer. Mesino področje obsega razen dveh urbanskih jeder Solkana in Nove Gorice39 nekdanji gorišiki predmestji Pristavo in Rožno dolino, ki ju loči sleme Kostanjevice in razloženo, še pretežno kmečko naselje Kromberk na vzhodu. Mesto v tem obsegu je predmet našega obravnavanja. IV. Razlog, zakaj je ostala spodnja Vipavska dolina razdeljena na dve občini in Nova Gorica ni mogla prevzeti tiste vloge, ki bi ji pripadala, moramo iskati predvsem v dejstvu, da so njene gospodarske, negospodarske in komunalne funkcije še sila nerazvite. Razen tega gradnja Nove Gorice ni potekala tako kot je bilo zamišljeno. Večkratne izpremembe v investicijski politiki so kljub izdatni pomoči mladinskih brigad, uspešno izvedeni melioraciji zemljišča in zgraditvi najnujnejših poti tako močno vplivale, da je sprva nagli razvoj mesta kmalu začel zastajati.40 Pomanjkanje stanovanj in poslovnih prostorov je onemogočalo hitrejšo rast prebivalstva, obenem pa je posredno oviralo tudi razvoj obrti, trgovine in drugih mestnih funkcij. Nova Gorica se je postopoma znašla v začaranem krogu: premajhno število prebivalstva je oviralo razvoj gospodarstva in negospodarskih funkcij, nerazvito gospodarstvo pa ni dajalo dovolj sredstev za gradnjo stanovanj in objektov družbenega standarda, zaradi česar prebivalstvo ni naraščalo. Seveda so razen naštetih čiiniteljev še drugi zavirali normalni raizvoj. Podrobna analiza vseh teh čiiniteljev nam pokaže, da so podobno kot povsod v nerazvitih področjih za uspešno premagovanje stagnacije nujno potrebne vsestranske investicije. Predvsem je Novi Gorici manjkala doslej v zadostni meri najosnovnejša in najproduktivnejša gospodarska funkcija sodobnega mesta: industrijska in obrtna proizvodnja. Na njenem ozemlju41 je bila po razmejitvi samo močno dotrajana apnenica in manjša strojna tovarna ter livarna. Prva je podobno kot mnoge opekarne v okolici (Bilje, Volčja draga, Vrtojba in bivša Nova Gorica) uspevala predvsem zaradi velikih potret) po gradbenem materialu po prvi svetovni vojni. Izdelava zelo kvalitetnega apna, iki ga sedaj uporablja tovarna 'karbida v Rušah, jo je rešila propada. Koviiiniska industrija v Gorici je temeljila na sodelovanju z ladjedelnicami v Trstu in Tržiču. Prospeh sedanje Livarne je v glavnem zasluga kvalificirane delovne sile. Po osvoboditvi se je na staro solkansko mizarsko tradicijo in na bogato gozdno zaledje oprla novo zgrajena tovarna pohištva v Kromberku. Prvi tak poizkus je bila že mizarska zadruga v Solkanu iz leta 1908. K industriji bi kazalo prišteti še železniške delavnice, ki so sicer po svojem delu namensko podjetje. V Novi Gorici se nahaja ludi sedež Soških elektrarn in podjetja Elektro Gorica, ki imata svoje delovno torišče izven mesta. Gospodarska moč industrijskih podjetij v Novi Gorici je razvidna iz naslednje tabele (leto 1957): v 000 din Podjetje Družbeni produkt Materialni stroški Družbeni proizvod Narodni dohodek Število zaposlenih Goriške strojne tovarne in livarne 109.370 45.096 61.338 57.070 94 Tovarna pohištva, Kromberk 1,677.405 671.379 424.818 405.265 703 Popravilo voz in strojev Gorica 289.024 142.692 140.777 131.105 282 Solkanska industrija apna 124.089 65.514 50.146 45.723 93 2,199.888 924.6S1 677.079 639.163 1172 Soške elektrarne 450.870 46.319 300.598 165.732 4 Elektro Gorica 310.047 94.559 175.406 86.747 73 SGP Gorica 8S5.273 530.436 343.177 329.861 277 1,646.190 671.314 819.181 582.340 354 Nova Gorica 3,846.078 1,595.995 1,496.260 1,221.503 1526 Delež Nove Gorice v OLO Gorica v 28.8 25.0 23.1 Razmestitev industrije v mestu ni najbolj ugodna. Livarna, ki je bila preseljena iz Gorice oib podpiisu mirovne pogodbe, je nameščena v zasilnih prostorih tik ob meji. Tudi položaj apnenice ob cesti v Grgar ni ugoden. Tovarna pohištva v Kromberku ima sicer dovolj prostora, toda nahaja se daleč vstran od železnice. Njen položaj je določil še stari urbanistični načrt, ki je predvideval preložitev železnice iiz mejnega sektorja na Vogrsko. Najširše tržišče ima tovarna pohištva, katere proizvodi gredo povečini v inozemstvo. Uspevanje apnenice v mnogem za vi si od konkurence drugih tovrstnih podjetij v LRS. Upoštevati moramo, da cena apna ne prenese daljših prevozov. V najtežjem položaju so Strojne tovarne in livarne, ki še nimajo ustaljene proizvodnje in zato tudi ne pravega tržišča. »SGP Gorica« gradi pretežno v Novi Gorici, pa tudi drugod v Primorju. Problematika novogoriške industrije je v mnogem istovetna s splošnim stanjem industrije v Slovenskem Primorju. Presežek kmečkega prebivalstva se je pod Avstroogrsko in Italijo izseljeval v inozemstvo ali pa odhajal ina delo v tržaške, goriške, tržiške, reške, (pulske in furlanske tovarne. Po osvoboditvi je to prenehalo. Danes je v Primorju veliko kvalificirane delovne sile (da o nekvalificirani sploh ne govorimo), ki nima nobeni ih pravih možnosti za zaposlitev, ker so velika gospodarska iin industrijska središča ostala odrezana od zaledja. Zato se je po osvoboditvi del te delovne sile moral zaiposliti v kmetijstvu ali pa v ostali LRS. Računati moramo, da veliko te kvalificirane delovne sile še vedno ni primerno zaposlene.42 Druga osnovna ovira je nezadostna energetska preskrba in pomanjkanje surovin. Večina industrije predeluje uvožene surovine (predilnica v Ajdovščini, mlini v Ajdovščini na Slapu in v Vrtovinu, kovinska industrija v Novi Gorici, izdelava obutve v Mirnu itd.). Tudi kjer so se tovarne oprle na krajevne surovine, je njihova zmogljivost navadno večja od proizvodnje surovin (živilska industrija v Ajdovščini »Fructal«). Razmestitev industrije v prihodnosti bi zatorej morala v prvi vrsti temeljiti na razpoložljivi delovni sili, zlasti kovinske, elektrotehnične in lesnopredelovalne stroke. Vse to velja v polni meri tudi za industrijo v Novi Gorici. Vendar je v njej že zaposleno največ mestnih prebivalcev (20,2 % aktivnih). Še bolj kot drugod pa tudi tu pomanjkanje stanovanj povzroča obsežno vsakodnevno pretakanje delovne sile. Od zaposlenih v industriji se ji,h 44.5 % vozi v mesto na delo. Nova meja je povzročila tudi v obrtniški dejavnosti številne izipremembe. Gorica ni bila zgolj trgovski, upravni in prosvetni center, ampak tudi obrtniški. Zato se danes čuti na vsem Goriškem močno pomanjkanje obrti. V Novi Gorici je pa stainje še nekoliko težje, ker primanjkuje primernih prostorov, potrošnikov, zadostniih investicij itd. Število obratov in zaposlenih po strokah je naslednje:43 s.,ok. <’kr"01 NG L NG L NG L NG L predelava kovin 16 295 27 1.480 2,28 2,12 3,85 10,67 elektrotehnične o. 4 63 8 411 0,57 0,45 1,14 2,96 kemične obrti 42 151 . — 0.30 — 1,08 gradbene obrti 6 66 69 428 0,85 0,47 9.83 3,82 predelava zemlje 1 118 3 1.301 0,14 0,85 0,42 9,38 predelava lesa 53 251 187 1.436 7,55 1,81 26,60 10,33 predelava papirja — 20 — 64 — 0,14 — 0,46 predelava tekstila 43 462 59 2.027 6,13 3,32 8,41 14,60 predelava usnja 12 211 24 716 1,71 1,52 3,42 5,16 prehranbene obrti 5 172 85 729 0,71 1,24 12,21 5,25 o. osebnih storitev 10 156 21 749 1,42 1,12 2,% 5,38 druge obrti 17 1.159 31 686 2,42 1,14 4,42 4.94 skupno 167 2.115 514 10.178 23,80 15,20 73,20 73,30 NG = Nova Gorica, L = I .jnblj an a Kat je iz ta.bele razvidno so nadpovprečno razvite obrti ]e predelava lesa, gradbeništvo in živilske obrti. Izdelovanje pohištva v Solkanu je stara tradicionalna obrt.45 Podoben primer starega obrtništva so čevljarji in usnjarji iz Mirna, zidarji iz Renč, kamnoseki iz Zagrada46 itd. Kapitalistična konkurenca je prisilila mnoge obrtnike, da so že zgodaj v XIX. stol. ustanovili zadruge (mizarska zadruga v Solkanu, čevljarska zadruga v Mirnu).45 Načrtno gospodarstvo po vojni je tradicionalno obrtno predelovanje preusmerilo v industrijski način proizvodnje. Visoki delež gradbenih obrti je treba pripisati živahni gradbeni dejavnosti v Novi Gorici, gradbeni konj uk turi po prvi svetovni vojni in tradiciji. Visoko število prehranitvenih obrti je bržkone odraz malega obmejnega prometa. Najbolj primanjkuje raznih kovinskih, elektromehaničnih in uslužnostnih obrti. Pretežna večina obrtnih delavnic je v Solkanu. V obrti je zaposleno 8,5 aktivnega prebivalstva, kar je manj kot povprečno v mestih LRS (9,7 %).47 Temeljna gospodarska funkcija Gorice je bila trgovina na drobno itn veletrgovina z lesom, vinom, sadjem, zgodnjo zelenjavo in zgodnjim krompirjem.48 Udarec, ki ga je povzročila gospodarstvu Goriške nova meja, to pot ni zadel samo našega ozemlja. V nič manjši meri ni bilo prizadeto trgovsko življenje goriškega mesta, ki se kljub davčnim olajšavam48 in malemu obmejnemu prometu še vedno ni opomoglo. Toda tudi Nova Gorica še vedno ni nadomestila izgube, čop ra v se pri ocenjevanju trgovskega pomena moramo zavedati različnega značaja trgovine v socialistični ureditvi. Grosistična podjetja v Novi Gorici (šest po številu) in v Šempetru (dve) v glavnem razdeljujejo blago po okraju, le tista, ki kupčujejo z vinom, z zelenjavo in s sadjem odkupujejo kmetijske pridelke.50 Ker je v Šempetru središče goriškega zadružništva in ker slovi njegova okolica po svoji vrtnarski proizvodnji, je danes tam središče trgovine s kmetijskimi pridelki. Videmski sporaizum iin z njim povezani »goriški regionalni sporazum« z 31. III. 1949 je omogočil med okrajem Gorico in Goriško provinco ter delom Videmske province trgovinsko izmenjavo v vrednosti 60 milijard dinarjev. Leta 1955 je bil izdatno razširjen, tako teritorialno (na Trst in okraj Koper) kakor blagovno; zamenjava bi dosegla vrednost 953 milijonov lir v vsako smer. Z vzpostavitvijo gospodarskih stikov med obema mejnima področjema je prenehalo dolgotrajno ekonomsko mrtvilo na Goriškem. Gospodarsko se obe oizemlji zelo lepo dopolnjujeta. Za nas je sporazum toliko bolj privlačen, ker je naša trgovinska bilanca aktivna: 1. 1956 izvoz 620,590.000 lir, uvoz 475,372.000 lir, saldo 145,218.000 lir. Za zunainjo trgovino je tna Goriškem pooblaščenih le nekaj podjetij. Največji delež (75 %) zavzema podjetje »Primor je-Eksportc iz Nove Gorico. Izven okvirja goriškega regionalnega sporazuma izvaža v inozemstvo tudi podjetje »Flores« iz Šempetra, predvsem zgodnje kmetijske pridelke. Naraščajoči promet bi potreboval urejena skladišča, hladilnico (obstoječa v Šempetru je premajhna) in depoje za živino. Trgovina na drobno ima dokaj razpredeno omrežje. Njene slabosti so bolj posledica slabe izbire blaga, premajhne specializacije trgovine in zlasti prostorske razvlečenosti Nove Gorice, kot pa morda prenizkega števila poslovalnic.51 Vedno bolj pa se občuti konkurenčni pritisk italijanske Gorice. Trgovina v Novi Gorici leta 1956 Stroka Stev. poslo- valnic Stev. zapo- .slenih Letni promet din v 000 Letni promet v 000 din na poslov. Letni promet v 000 din na 1 prebivalca51 N. Gorica Ljubljana Vsakodnevni nakupi živila 27 62 294.029 10.920 41.90 39.90 tobačni predmeti 5 5 22.500 4.500 3.20 3.42 Občasni nakupi tekstilni predmeti 5 29 183.851 36.770 26.20 29.30 usnjarski predm. 4 10 67.351 16.837 9.58 13.21 kurivo 1 7.704 7.704 1.09 3.06 kovinski predmeti 4 21 46.640 11.660 6.65 30.70 elektrotehnični p. 1 4 24.337 24.337 3.47 4.82 kemični predmeti 2 10 25.332 12.666 3.61 7.58 papirni predmeti 2 8 23.380 11.690 3.32 6.02 leseni predmeti 2 7 81.353 40.676 11.15 3.42 goriva in maziva 1 5 93.951 93.951 13.35 2.56 nekovin, gradb. p. — — — — — 2.37 lekarne 1 7 17.407 17.407 2.48 ostali predmeti 2 4 19.002 . 9.500 2.70 4.20 Skupaj 57 172 906.837 15.909 129.00 143.60 Mestu primanjkuje »trgovski center«, kjer bi bila osredotočena večina trgovin in lahko dostopna potrošnikom. Danes je po sili razmer glavna trgovska ulica Cesta IX. korpusa v Solkanu, medtem ko je v pravi Novi Gorici le nekaj trgovin z živili. Enako je v predmestjih, na Pristavi in v Rožni dolini. Še vedno nima Nova Gorica urejenega tržnega prostora ali tržnice. Veliko težav povzroča pomanjkanje skladišč in hladilnice. Mesto se oskrbuje z zelenjavo in s sadjem iz svoje rodovitne okolice. Mleko v glavnem dovažajo iz mlekarne v Podnanosu 'in iz okolice. Potrebna pa bi bila samostojna zbiralnica in mlekarna (ca 5.0001), ker med Pod na,nosom in Kobaridom ni nobene vmesne mlekarne. Naraščajoča potrošnja mesa, ki je pomemben predmet kupčije v malem obmejnem prometu, narekuje zgraditev klavnice in hladilnice za ca. 5.000kg mesa na dan.83 Denarni promet opravlja podružnica Narodne banke. Komunalna banka in Zadružna hranilnica v Šempetru; zavarovalništvo, podružnica Državnega zavoda za zavarovanje. Poslovno življenje je sorazmerno šibko. Gostinskih obratov je veliko, 25 po številu, tako. da jih pride na 1000 prebivalcev 3.28.54 Toda teritorialna razvlečenost Nove Gorice povzroča vtis, da omrežje ni dovolj močno. Podobno, kot pri trgovini na drobno, manjka nekakšen »gostinski center« s hotelom, kavarno, bifeji, slaščičarno itd. Gostinski olbrati so majhni (povprečno 59 sedežev na obrat). Gostinstvo je močno poživil mali obmejni promet, upoštevati pa je tudi treba, da je Nova Gorica sedež okrajnih in občinskih uradov. Zato ni nič čudnega, če je prišlo na 1 .sedež leta 1956 125.900 din prometa, kar je veliko več kot na primer v Ljubljani (1. 1955 91.415 din).55 Prevladujoči tip gostinskih obratov so gostišča in točilnice. Turistični promet, če odštejemo obiskovalce iz Italije, ki prihajajo na osnovi sporazuma o malem obmejnem prometu, ni velik. Nova Gorica ima sicer nekatere pogoje za razvoj turizma. Tako bi kazalo izkoristiti nekdanji sloves Gorice kot avstroogrske Nice, ki ga je uživala zaradi svojega blagega podnebja. Mesto ima ugoden položaj ob križišču turistično pomembne soške, vipavske in kraške ceste. Tu se tudi na našem ozemlju konča mednarodna turistična alpska cesta.56 Na osnovi tega bi lahko Nova Gorica sčasoma postala pomembnejša turistična prehodna postojanka, v kolikor 'bi dobila tudi ostale objekte tako imenovane turistične nadgradnje: sodobno urejen hotel (s ca. 60 ležišči), restavracije, sprehajališča itd. Obstoječi hotel služi prvenstveno poslovnim obiskovalcem, razen tega je izelo majhen (-pri ca. 40 ležiščih in 4728 gostih je povprečno število nočnin na gosta 1,7!). V trgovini, gostinstvu in ostalem poslovnem življenju je v Novi Gorici zaposleno 9,5 % aktivnega prebivalstva, toliko kot povprečno v drugih mestih LRS. Nova Gorica je redko pozidana in vključuje velike površine polja.57 Razen tega so predmestja Rožna dolina ali Kromberk še močno agrarna (24,2 % oziroma 36,8 % aktivnih v kmetijstvu). Kmetijstvo zato ni samo nekak smrti zapisan preostanek preteklosti kot v velikih mestih, ampak je še vedno pomembna gospodarska panoga, v kateri je zaposleno 12 % aktivnega prebivalstva (9,8 % vsega prebivalstva). Ugodno podnebje in sorazmerno visoka rodovitnost tal sta najboljša poroka, da bo Nova Gorica še dolgo, če že ne kmetijsko, pa vsaj vrtnarsko mesto. Svojstven pečat daje mestu tudi bližnji državni gozd Panovec, ki ga je na mestnem ozemlju okoli 774 ha, a se razprostira še dalje na jug. Prometn o58 vlogo Gorice je moderna doba še bolj podčrtala. Že v teku 17. in 18. stol. je začela državna uprava graditi in obnavljati ceste: po Soški in Vipavski dolini, zvezi z Gradiško in s Trstom preko Dola. V šestdesetih letih minulega stoletja so izboljšali krajevno cestno omrežje v okolici Gorice, v Brdih in na Banjščicah.59 Mimo mesta je bila speljana železnica med Trstom in Benečijo (Južna železnica, leta 1860). Štirideset let kasneje so po dolgotrajnih razpravah začeli graditi soško železniško zvezo po Baški grapi, Soški dolini in preko Krasa. Gorica je tako leta 1905 dobila še en kolodvor, imenovan »svetogorski« ali »severni«. Nekoliko prej je bila zgrajena vipavska železnica, ki je imela izhodišče na južni goriški postaji. Mnogi prometni projekti pa niso bili nikoli uresničeni: predilska železnica, železnica med Ajdovščino in Logatcem ali Postojno itd. Naglo se razvijajoči cestni promet jih je dokončno potisnil ob stran. Nova razmejitev je pustila na naši straini soško železnico. Meja poteka skozi mesto o!b samem železniškem nasipu. Na našem ozemlju je ostal >severnk kolodvor. Dobili smo tudi del zveznega tira med južnim in severnim goriškim. kolodvorom z vmesno postajo Vrtojba Oprej Sain Marco). Čeprav je železnica zelo važna za Novo Gorico, jo veže z ostalo Slovenijo po prevelikih ovinkih, da bi zlasti v osebnem prometu mogla zares ustrezati za zveze z zaledjem, za katere je danes skorajda že bolj pomemben avtobusni promet. Železnice se zaradi popustov poslužujejo predvsem zaposlenci in šolarji. Od zaiposlencev, ki se dnevno vozijo na delo v mesto, se jih vozi z vilakom 47,6 %. Potniški promet na postajah Solkan, Nova Gorica in Šempeter je le za malenkost višji od prometa ostalih bližnjih postaj in ima izrazito krajeven značaj. Tako so leta 1956 zabeležili v Novi Gorici 129.392 in v Šempetru 75.738 .potnikov. Podobne številke so zabeležili na Mostu na Soči (86.729), Kanalu (68.114), Volčji dragi (95.081), Prvačini (105.530), Dobravljah (87.4-15) An Ajdovščini (77.619). Drugačna slika je pri železniškem tovornem prometu. Po osvoboditvi Primorske je na soški železnici snova oživel mednarodni tranzit, ki je povsem prenehal med obema vojnama. Planirani prevoz 8 do 10 tranzitnih vlakov v obe smeri je sicer le redko dosežen, ker se italijanske in avstrijske železnice poslužujejo soške proge prvenstveno takrat, ko pontebska železnica ne zmore prevoza. Razen tega je proga v zelo slabem stanju. Vzlic vsemu temu pa ta železnica prinaša % vseh deviznih dohodkov mednarodnega tranzita v LR Sloveniji. Zato bi kazalo progo popraviti in izboljšati promet na njej z uvedbo Diesel lokomotiv, s čemer bi se dvignil prevoz od sedanjih 6.800 ton (maksimalno 9.500 ton) na 12.300 ton dnevno.60 Še največji pomen ima železniška postaja Nova Gorica v lokalnem tovornem, prometu. Njegova osnovna značilnost je, da je veliko več blaga razloženega kot pa naloženega kar je pripisati dovozu surovin za industrijo in izvozu lesa v Italijo, ki ga od tod razvažajo s kamioni. Tovorni promet leta 1956 je bil naslednji:01 Nova Gorica Vrtojba (Šempeter) Vrsta blaga v tonah nato- vorjeno izto- vorjeno nato- vorjeno izto- vorjeno Premog 511 54.078 4 5.546 Nafta in naftni derivati 5 693 — — Rude in kocentrati — 69 — — Nekovine 4 69 — — Kovinski proizvodi 2.004 1.576 36 25 Predelan in nqpredelan les 1.073 2.290 219 — Les za kurjavo iin celulozo 1.036 13.3% — — Gradbeni material 19.117 2.218 3.161 415 Žito in žitni proizvodi 32 1.817 — 3.210 Ostali proizvodi 4.448 2.862 4.271 5.026 Skupno 28.230 79.068 7.691 14.220 Po obsegu tovornega prometa je železniška postaja Nova Gorica najpomembnejša na Goriškem in daleč prekaša vse druge (skupaj natovorjeno iin iztovorjeno 107.298 torn). Nadpovprečen blagovni promet imajo zaradi industrije ali širšega zaledja še postaje Most na Soči ('natovorjeno in iztovorjeno 39.370 ton), Anhovo (100.514 toro), Vrtojba-Šempeter (22.924 ton) in Ajdovščina (50.830 ton). V zvezi z železniškim prometom sta v Novi Gorici tudi dve namenski podjetji: za popravilo voz in strojev (298 zaposlenih) ter za vzdrževanje prog (403 zaposleni). Ker je železniških delavnic v Sloveniji in v Jugoslaviji že dovolj, bo najbrž potrebno delo novogoriške po-praviljalnice v prihodnosti preusmeriti. Železniške naprave so za sedanje mestne potrebe skoraj prevelike. Severni kolodvor so namreč za časa Italije iz strateških razlogov zelo razširili. Po drugi strani pa večina industrijskih podjetij pogreša industrijske tire in zaradi večkratnega prekladanja naraščajo stroški. Velikega pomena za zunanjo trgovino, zlasti za tovorni promet, bo otvoritev mednarodnega železniškega bloka na zveznem tiru med južno goriško postajo in postajo Vrtojba. Med Sežano oziroma Repentaborom in Jesenicami sedaj ni nobenega tovrstnega bloka. Nova Gorica oziroma Šempeter bi lahko postala specializirana izvozna postaja za les, živino, meso, druge živilske proizvode itd. Izredno močno je nova razmejitev prizadela cestni promet. Ker je bila Gorica od nekdaj prvorazredno cestno križišče, je bil sedanji položaj Nove Gorice v nemali meri izbran prav zato, da bi se z novim mestom poskušalo nadomestiti prerezano cestino voizlišče in znova povezati med seboj posamezne regije. Z novo mejo so bila zlasti prizadeta Goriška Brda. Pretrgano cestno zvezo med Gorico in Števerjanom je morala nadomestiti lokalna zveza iz Plavi preko Vrhovelj. Še huje je bilo, da so ostali brez medsebojne cestne zveze Solkan, Rožna dolina in Šempeter. Slaba provizorna cesta preko Kostanjevice, ki jo je šele nedavno nadomestil predor skozi Panovec, nikakor ni prispevala k tesnejšim stikom med obema občinskima sedežema. V malem so se podobne težave zaradi slepih cest ponovile tudi v Solkanu, na Pristavi in v Šempetru. Pri ocenjevanju cestnega prometa na Goriškem je treba podčrtati, da ni bil nikoli zgolj dopolnilo železnici kot marsikje na Slovenskem. Vrsta regij je bila navezana na Gorico edino po cestah: Brda preko Pevme, severni del spodnje Vipavske doline preko Rožne doline ali Kromberka, Trnovski gozd ali Banjščice preko Prevala, spodnji Kras preko Renč in Mirna, južni del spodnje Vipavske doline preko Šempetra ali Štandreža. Novejši čas je pomen cestnega prometa še povečal z naglim razvojem avtobusnih zvez. Novo Gorico povezuje z zaledjem 14 avtobusnih linij. Prav nagli razvoj avtobusnega prometa je mnogo pripomogel, da je Nova Gorica pričela do neke mere dejansko nadomeščati izgubo Gorice in, da je za potniški promet z osrednjo Slovenijo postala namesto železnice glavna zveza vipavska cesta (Solkan—Postojna 205.094 potnikov, Solkan—Ljubljana 54.359 potnikov leta 1956).®* Podatki o obremenitvi cest kažejo, da vzlic navidezni premoči glavnih cest, to je cest II. reda Kranjska gora—Nova Gorica—Sežana Obremenitev cest v okolici Nove Gorice (24-urni letna povpreček leta 1956) Bicikli Motocikli Osebni avtomobil Lahki kamioni Avtobusi Težki kamioni Skupaj motor. promet Vprežna vozila Skupni promet Dob la r- Solkan št. 284 42 107 20 9 70 250 8 543 (Plave) t. 28 13 161 40 41 532 787 17 832 Solkain- Dornberk št. 1.391 107 195 31 8 106 449 19 1.860 (Vogrsko) t. 139 32 293 64 39 729 1.156 39 1.334 Dornberk -Štanjel št. 289 30 78 30 3 71 214 79 583 (Branik) t 29 9 118 60 16 467 670 159 858 Ajdovšči- na-meja št. 221 33 94 10 14 94 248 31 500 (Črniče) i. 22 10 141 20 64 752 992 62 1.077 Solkan-Cepovan št. 143 32 35 12 5 65 151 20 315 (Solkan) t. 14 9 52 24 25 431 543 40 559 Preval- Lokve št. 40 13 13 2 3 U 43 14 98 (Trnovo) t. 3 3 19 5 13 88 131 28 163 Šempeter -Miren št. 1.764 83 74 16 7 76 258 34 2.056 (Vrtojba) t. 176 25 110 33 31 527 727 69 973 Solkan- Ajševica št. 677 113 152 19 13 83 384 26 1.088 (Kromberk) t. 66 34 228 39 61 686 1.050 52 1.170 Volčja d. -Bilje št. 1.233 59 76 20 3 92 251 43 1.528 (Bukovica) t. 123 17 110 40 16 628 813 86 1.022 Plave- Dobrovo št. 89 10 33 5 6 35 91 18 198 (Vrhovlje) t. 9 3 50 10 29 227 321 36 366 št. = število, t = tom, kraj v oklepaju je števno mesto (št. 301) in Razdrto— mednarodni blok v Rožni dolini (št. 305), lokalne (okrajne) ceste po prometu prav nič ne zaostajajo za njimi. Razlogi so predvsem gosta obljudenost, veliko število zaposlenih, ki se vozijo na delo (Miren—Šempeter), lokalna industrija (opekarne v Biljah in Voleji dragi) in tudi dejstvo, da so določene ceste edina zveza nekaterih pokrajin z zaledjem. Iz podatkov se dobro vidi, kje so rekonstrukcije v lokalnem cestnem omrežju nujno potrebne. Prometna vloga Gorice se je v zadnjem času še nadalje povečala. V Rožni dolini je eden najpomembnejših mejnih prehodov v Italijo. Prav posebno pa je k rasti prometa prispeval videmski sporazum, ki je omogočil živahen mali obmejni promet. Nadpovprečni pomen prometa za Novo Gorico kaže tudi delež aktivnega prebivalstva, zaposlenega v tej panogi (14,8 %, 426 zaposlenih), ki je visoko nad povprečkom ostalih mest v LR Sloveniji (4,5 %).47 Vendar mestu manjka v podrobnem še veliko prometnih naprav: servisi, garaže, služba taksijev itd. Kot osnovno značilnost novogoriškega gospodarstva moramo podčrtati splošno nerazvitost, s čemer ,ni rečeno, da je pomen ekonomskih funkcij za nastajajoče mesto majhen. Nasprotno, izredno visok delež aktivnega prebivalstva (75,9 %), zaposlenega v gospodarskih (produktivnih) panogah, ki je daleč nad povprečkom ostalih slovenskih mest (53,9 %)»47 kaže, da Nova Gorica ni uradniško in šolsko mesto, kot pogosto sodimo. V negospodarskih funkcijah ali, kot jih pogosto nazi-vamo, družbenih funkcijah, je v Novi Gorici zaposlenih 17.7 % aktivnega prebivalstva (mesta v LR Sloveniji 16,4 %).47 Zelo majhen (7,9 %) je delež oseb izven dejavnosti (upokojencev, kadrovcev itd.), ki je v drugih mestih precejšen (29,7 %).47 Za razliko od gospodarskih funkcij, katere Nova Gorica šele postopoma prevzema, je že od samega začetka morala prevzeti številne negospodarske funkcije.03 Kot središče Goriške je postala sedež okraja, raznih uradov okrajnega pomena (sodišč in tožilstva, katastra, notranje uprave, zavoda za socialno zavarovanje, zbornic iza trgovino, obrt in gostinstvo, uprav za ceste, za vodno gospodarstvo in gozdarstvo, carinarnice itd.) in mnogih družbenih organizacij. Njeno vlogo občinskega središča so močno okrepile teritorialne priključitve (nekdanji ObLO Cepovan, Grgar in Šempas) in splošna reforma naše lokalne uprave na osnovi komunalne ureditve.64 Velike potrebe po poslovnih prostorih so hudo obremenile že tako skromni stanovanjski skla d.65 Možnosti naseljevanja v Solkanu in na Pristavi so bile majhne in omejene. Gradnja Nove Gorice pa je potekala vse prepočasi, da bi lahko zadostila stanovanjskim potrebam stalno pritekajočih doseljencev. V prvih letih po osvoboditvi se jih je priselilo povprečno okoli 200 na leto. Toda zaradi vedno večjih težav z naistanitvijo doseljevanje pojema. Mesto ima 136605 stanovanj ali 81.691 m2 stanovanjske površine. Na prebivalca pride 15,2 m2, na eno stanovanje pa 1.2 gospodinjstev. Velik del stanovanj je še iz avstroogrske (13,3 %) in italijanske dobe (49,4 %). Gre za manjvredna stanovanja izrazito predmestnega tipa. Novih stanovanj, sezidanih po osvoboditvi, je bilo po stanju iz 1. 1957 36,9 %. Struktura stanovanj po številu sob ne ustreza družinski strukturi. Za vsemi temi suhoparnimi navedbami se skriva hromeča stanovanjska stiska, ki resno zavira vsak hitrejši mestni vzpon. Na osnovi nekaterih računov je moč sklepati, da bi Nova Gorica potrebovala v naslednjih tridesetih letih zaradi naraščanja prebivalstva, nadoknaditve obstoječega primanjr kljaja in amortizacije okoli 165.000 m2 novih stanovanjskih, površin ali 2.365 stanovanj v povprečni velikosti 70 in2. Ckl tega bi jih potrebovala v prvi etapi vsaj 475. Nič manj težka ni situacija s poslovnimi prostori. Samo za upravne ustanove bi Nova Gorica potrebovala ca. 21.000 m2. Stara Gorica je bila za slovensko prebivalstvo pomembno šolsko središče (gimnazija, učiteljišče, obrtna in kmetijska šola). Tudi na tem področju je morala Nova Gorica nadomestiti izgubo. Njena gimnazija je zdaj poleg učiteljišča v Tolminu in srednje ekonomske šole v Ajdovščini edina sredjija šola na Goriškem. Mesto ima še dve popolni osemletki, v predmestjih (Pristava, Kromberk) pa dvoraizred-nice. Na tradiciji mizarske obrti deluje industrijska šola pohištvene stroke. Nedavno je bila v Novi Gorici zgrajena šola za vajence v trgovinski stroki za vso Primorsko. Ostali vajeniški mladini je namenjena vajenska šola raznih strok. Ker obiskuje učne zavode mladina iz vse Goriške, je pri vsaki šoli internat. Veliko težav pa imajo šole s prostori. Na tradiciji stare Gorice so se osnovale tudi nekatere ikul-lurne ustanove: gledališče, študijska knjižnica, muzej, mestni arhiv itd. Skupaj z drugimi k u 1 ti ir n o - p r os v etn imi organizacijami, društvi, kinematografi in časopisom »Primorske novice« dajejo Novi Gorici pečat manjšega samostojnega kulturnega središča in prispevajo k urbanskemu značaju novega mesta. Z novo razmejitvijo je ostalo naše ozemlje brez osnovnih zdravstvenih ustanov. V Novi Gorici so v zasilnih prostorih uredili zdravstveni dom, v Šempetru pa so v predelani stavbi nastanili novo goriško bolnišnico (207 postelj), ki bo z nadaljnjimi preureditvami in dozidavami postala osrednji zdravstveni zavod za ta del Primorske. Gravitacijsko področje novogoriškega zdravstvenega doma kot osnovnega po-likliničnega zavoda obsega sedanji občini Novo Gorico in Šempeter. Še v zasmutku so tudi nekatere socialnoskrbstvene institucije 'kot vrtci in jasli. V vsakem mestu nastane zgolj za potrebe mestnega organizma vrsta uslužnostnih služb, ki jih navadno imenujemo komunalno gospodarstvo.66 Te pa v nasprotju z doslej naštetimi gospodarskimi in negospodarskimi funkcijami tudi pri Novi Gorici ne služijo ožji in širši okolici, temveč samo mestu. Zaradi majhnosti in nerazvitosti Nove Gorice je obseg njenih komunalnih naprav in omrežij skromen, toda za mesto zato iiiič manj pomemben. Mestni promet je kljub velikim razdaljam med posameznimi četrtmi Nove Gorice še v zasnutku. Obstoji krožna avtobusna proga. V njo so deloma vključene tudi ostale redne avtobusne zveze Nove Gorice z okolico. Povezuje Solkan z Novo Gorico in občasno tudi z Rožno dolino in Šempetrom. Oddihu, razvedrilu in športnemu udejstvovanju je namenjeno ca. liha parkov in zelenic, športno kopališče in nekaj športnih igrišč.67 Velike možnosti nudita slikovita soteska Soče in Kostanjevica z znanim samostanom. Zaradi redke in vrtne zaizidave mesta je seveda pomen teh površin manjši kot v gosto zazidanih naseljih. \ Vodovodno omrežje napajata dve zajetji: starejše pri Kromberku in novejše pod Sv. Goro pri Mrzleku. Zaradi nezadostnih vodnih količin ob suši (5 litrov na sekundo) itn dotrajanosti omrežja, bodo kromberški vodovod opustili. Danes napaja le še Kromberk in del Nove Gorice. Leta 1935 zgrajeni mrzleški vodovod ima zmogljivost 1921 na sek. in oskrbuje Solkan, del Nove Gorice, Gorico, Pristavo, Šempeter, Vrtojbo in del Volčje drage. Ta naselja potrošijo dnevno okoli 5.000 m5 vode, od tega Nova Gorica 2.600 m3.68 Vodne množine Mrzleka so tolikšne, da bi ob primerni preureditvi naprav in omrežja lahko napajal nekatera druga naselja brez vodovoda in deloma ali v celoti nadomestil nekdanja vojaška vodovoda: vitovelj ski in hubeljiski. Oba sta povsem izrabljena,69 zaradi česar je nemogoče v redu oskrbovati z vodo naselja spodnje Vipavske doline in dela Krasa. Rekonstrukcijo vodovodnega omrežja na Goriškem je treba šteti med najbolj nujne naloge. Poseben problem je oskrba z vodo vasi na Banjščicah in Trnovskem gozdu. Kot v mnogih naših mestih je tudi v Novi Gorici kanalizacija le deloma izpeljana. Urejeno omrežje je zgolj v novem naselju (6,8 km), vendar brez potrebne čistilne naprave. Odplake se odtekajo v potok Koren in neprečiščene dalje preko meje. Ostali del mesta ima greznice in le nekaj cestnih kanalov. Relief Goriškega polja in potek državne meje preprečujeta izvedbo enotnega kanalizacijskega omrežja. Potrebno bo bržda ločeno omrežje za Solkan in za Novo Gorico z različno usmerjenim odtokom: v Koren in v Sočo. Električno energijo dobiva Nova Gorica iz Soških elektrarn preko razdelilne transformatorske postaje v Kromberku. Elektrificirane so vse hiše, toda mestno omrežje je že prešibko za naraščajočo potrošnjo (letno 1.372MWh pri 1.365 priključkih).70 Glavna potrošnika sta vodovod in industrija. Telefonsko omrežje je bolj zasilno, čeprav je zaradi razloženosti Nove Gorice velikega pomena za medsebojno povezavo mestnih četrti. Predvidena je nova telefonska centrala, ki ‘bo izboljšala medkrajevni in krajevni telefonski promet.71 Zaradi neprimerne petrografske sestave tal bo treba opustiti zasilno pokopališče v Kromberku, ki služi tudi Novi Gorici, in najti nov prostor nekje na prodnem zasipu v bližini Solkana. Mesto pogreša še nekatere druge komunalne naprave kot kafilerijo, tržnico, urejene parkirne prostore, gasilski dom, skladišča, servise itd. Ves gospodarski položaj Nove Gorice in vse njene zgoraj naštete težave očitno odsevajo v vsakodnevnem dotoku delovne sile v mesto. Od skupno 3.657 zaposlencev jih prihaja kar 1.585 ali 43,3 % iz okolice in sicer največ iz južnega dela spodnje Vipavske doline (744) in s Trnovskega gozda in Banjščic (143).72 Dotok zaposlenih v glavnem ne gre preko meje časovne izgube 30 minut ali razdalje 10 do 15 km. Izjema so le večji kraji kot Kanal, Most na Soči in Ajdovščina.. Kljub ugodnostim na železnici (popust) se vozi z vlakom le 47,6 % zaposlenih, z avtobusom 16,4 %, večina preostalih pa prihaja s kolesom (36 %). Glav.ni razlog za tolikšno vsakodnevno fluktuacijo zaposlenih ni morda v industrijskem ali ostalem zaposlitvenem poten- cialu Nove Gorice, čeprav se mestne funkcije iz leta v leto kreipe, ampak predvsem v pomanjkanju stanovanj. Število delovnih mest veliko hitreje narašča kot stanovanjski sklad. Velikega pomena za pretakanje delovne sile je tudi že omenjeno dejstvo, da danes prebiva na Primorskem na kmetih veliko neagrarnega prebivalstva in da so mnoga področja agrarno prenaseljena (OLO Gorica ima poljedelsko gostoto 334 prebivalcev na km2, agrarno gostoto 41,7 prebivalcev na km2. Občina Nova Gorica ima poljedelsko gostoto 263 prebivalcev na km2 in agrarno gostoto 67.1 prebivalcev na km2). Najbolj preoblju-dena je spodnja Vipavska dolina, zato je od tam dotok zaposlencev naj močnejši. Pa tudi znotraj samega mesta se zaposlenci dnevno močno gibljejo, predvsem zaradi n oh o m og en ičn osti četrti in naselij, ki sestavljajo Novo Gorico. Največ delovnih mest je v Solkanu (1.540 ali 43,3 %) manj v Novi Gorici v ožjem smislu (1.227 ali 54.4 %), Kromberku (752 ali 20,2 %), Rožni dolini (158 ali 5,8 %) in na Pristavi (19 ali 0,5 %). Dru gaona pa je razporeditev stanovati j. Glavno stanovanjsko področje je Nova Gorica v ožjem smislu, šele nato pride Solkan. Po odstotku stanovanj v naselju pa stopa v ospredje Pristava, ki je v pravem pomenu besede stanovanjska kolonija. Prav malo ljudi, ki bivajo v Novi Gorici, hodi na delo izven mesta.73 Zaključna funikciomailna opredelitev Nove Gorice je težiko izvedljiva zaradi nerazvitosti njenega gospodarstva i;n težav s stanovanjskimi in poslovnimi prostori, ki na vsakem koraku zavirajo njen razvoj. Sodeč po aktivnem prebivalstvu je .najpomembnejša panoga industrija (20.2%). Po številu zaposlenih so na drugem mestu administrativni organi in razne ustanove kot šolstvo, zdravstvo, kulturna dejavnost itd. (17,7%). To daje Novi Gorici do neke mere pečat upravnega in prosvetnega centra. Med pomembnejše panoge se uvršča tudi promet (14,8%). Nenavaden za mesto je nadpovprečno velik delež zaposlenih v kmetijstvu (12%), kar nas z ozirom na dejstvo, da je mesto šele napol izgrajeno in da je v okolici močno razvito vrtnarstvo, niti ne preseneča. Delež v obrti in trgovini aktivnih je enak kot v drugih mestih Slovenije. V. V skladu s funkcionalnim razvojem Nove Gorice je naraščalo tudi njeno prebivalstvo.74 Gorica se je začela širiti v predmestja že pred prvo svetovno vojno. Solkan na primer je narasel v dobi med 18S0—1910 za 48,9%, Rožna dolina celo za 59,8%. Ta čas je postala Pristava že mestna četrt in je nerazdeljena štela leta 1910 1471 prebivalcev. Prva in druga svetovna vojna sta goriškemu prebivalstvu prizadejali hude izgube. K tej negativni bilanci kaže prišteti še gospodarski in populacijski zastoj Primorske za časa Italije. Zato ni čudno, če je na ozemlju današnje občine Nova Gorica prebivalstvo nazadovalo od 1. 1910 do 1. 1948 za 16,7%, v šempetrski občini pa za 18,8%. Nazadovala so predvsem ruralna naselja. Leta 1948, ko so pričeli zidati Novo Gorico, je bilo na sedanjem mestnem področju 4.618 prebi- valcev. Njih število je do leta 1953 skokoma naraščalo (6327 prebivalcev). Številka iz leta 1956 ipa kaže, da je začela rast prebivalstva iz že navedenih razlogov pešati. Po podatkih matičnega urada je bilo v mestu 7026 prebivalcev. V prvem razdobju je prebivalstvo poraslo letno za 7,3%, v drugem pa le še za 3,7%. Razvoj preb ivalstva 1880— 195675 Kraj 1880 1890 1900 1910 1948 1953 1956 Nova Gorica 1511 1713 2025 2247 2537 4742 5398 Pristava (822) (844) (923) (1471) (925) 373 367 Rožna dolina 218 208 262 345 434 583 632 Kromberk 498 531 566 601 722 629 629 Nova Gorica 3041 3496 3774 4664 4618 6327 7026 100,0 114,9 124,1 153,3 152,0 208,0 231,3 Najbolj se je povečali 3 prebiv alstvo Solkana in Nove Gorice, manj Rožne doline. Istočasno je naselje Kromberk celo nazadovalo, Pristava pa stagnirala, kar je z ozirom na njen odročni položaj in v primeru 'Kromberka tudi agrarni značaj naselja razumljivo. Prebivalstvo je naraščalo predvsem zaradi doseljevanja iz okolice. Iz okraja Gorica je na primer 46,9% vseh doseljencev. Nova Gorica je poleg Ajdovščine edino naselje na našem Goriškem, kjer se je (prebivalstvo zadnjih štirideset let izdatno povečalo.76 Povsod drugod beležimo nazadovanje ali stagnacijo. Prebivalstvo se je pod Italijo izseljevalo 'zaradi pomanjkanja zaslužka. Danes odhajajo na delo pretežno v ,notranjost Slovenije. K temu jih silita agrarna prenaseljenost in zlasti pomanjkanje domačih zaposlitvenih možnosti. Da je temu tako, najbolje priča primer Ajdovščine, kjer so se po osvoboditvi z razvojem industrije zelo povečale nove zaposlitvene možnosti in s tem tudi število prebivalstva. Razumljivo je, da se bo nadaljeval beg s kmetov na Goriškem 'tudi v bodoče. Toda stremeti bi morali, da se presežek delovne sile zaposli prvenstveno v domačih urbanskih industrijskih središčih. Če pa želimo to doseči, moramo goriška mesteca podpreti, kajti sama so za kaj takega gospodarsko veliko prešibka. Iz tega regionalno-plainskega aspekta bi še zlasti kazalo, da se do kraja izvede prvotna zamisel o Novi Gorici kot močnem urbanskem središču Goriške. Taka planska politika bi lahko veliko pripomogla k vzpostavitvi populacijskega ravnotežja na Primorskem. Z urbanističnega vidika so pomembni še nekateri demografski indeksi. Povprečno število prebivalcev na eno gospodinjstvo je v Novi Gorici 3,5. Od najinižjega v urbanskem središču (Nova Gorica in Solkan 3,08) naraste število članov s prevlado agrarnega okolja postopoma do 3,3 v Ajševici, 3,8 v Ozeljanu, 4.0 v Stari gori in 4,2 v Rav- 5 Geografski vestnik 65 nici. Stopnjo urbanizacije nam pokaže tudi število prebivalcev na hišo. V mestnem središču pride 9,2 prebivalcev na hišo, v predmestjih se število zniža na 5.4 (Kromberk), s pojemanjem urbanskega značaja naselja pa na 3,9—5,1. Za planiranje mnogih objektov družbenega standarda (šole, vrtci, domovi onemoglih) in za izračun prihodnjega razvoja prebivalstva je velikega pomena starostna struktura prebivalstva. Pri Novi Gorici je prav očitno, da je mesto še zelo mlado in ima struktura vse polno anomalij, ki so še bolj vidne, če jih primer- jamo z republiškim povprečkom: Nova Gorica LR Slovenija (1956) (1957) 0—7 let 15,9% 14,1% 7—14 let 9.5% 28,0% 14-19 let 6,6% 7,1% 19—55 let 55,0% 35,2% nad 55 let 13,0% 15,6% V skladu z mestnim razvojem je tudi zelo nizka gostota prebivalstva. Celo v samem mestu, ki se nahaja v katastralnih občinah Solkan, Gorica im Pristava, je gostota komaj 6,6 pretbivalcev na ha. V okolici (Rožna dolina, Kromberk) pade na 0,69—0,80 prebivalcev na ha. Za agrarno pokrajino izred.no visoko gostoto imajo katastrske občine Bilje (2,82 prebivalcev na ha), Bukovica (2,62), Prvačina (1,88), Šempeter (2,60) in Vrtojba (2,25). VI. Pri obravnavi zunanje podobe mesta moramo upoštevati, da je Nova Gorica zelo mlado mesto. Zato so premnoge poteze, ki jih zasledimo pri starejših in običajno večjih mestih, šele v procesu razvoja ali pa komajda v zasnutlku (vertikalni profil mesta, delitev na mestne četrti itd.). Ta ugotovitev velja tudi za mestni tločrt, ki je značilen odraz dosedanje zgodovine mesta in to kljub urbanističnemu načrtu in številnim kasneje izdelainim zazidalnim načrtom,77 ki so želeli preoblikovati mesto po sodobnih zasnovah. Na severu Goriškega polja, ab vstopu v Soško sotesko, je nekdanje, do leta 1952 še samostojmo naselje Solkan. Sedaj je upravno, pa tudi organsko že v veliki meri združeno z Novo Gorico. Tločrt naselja kaže, da je sestavljeno iz dveh po nastanku različnih delov. Staro vaško jedro je zidano v arhitektonsko zanimivem polkrogu okoli cerkve. Čeprav je bil Solkan med prvo svetovno vojno močno porušen, vendar lahko predpostavljamo, da se tločrt mesta ni bistveno spremenil, saj je znano, kako trdožive so talne zasnove naselbin. Drugi, v glavnem novejši del Solkana je nastal v teku XIX. stol. v dolžini enega in pol kilometra vzdolž ceste, ki je vodila iz Gorice ob Soči na Tolminsko (Cesta IX. korpusa). Ta del ni bil samo po zunanji podoibi. ampak iudi po funkcionalni povezavi že pravo goriško predmestje, saj so se tu nastanili obrtniki, delavci-kmetje itd. Njegovo zunanje lice so izoblikovale mestoma strnjeno zidane enonadstropne hiše. Na stiku med obema deloma naselja je nastal manjši trikotni trg (Srebrničev trg). Stransko ulično omrežje se je naslonilo na vaška in poljska pota. Solkan se je širil predvsem v smeri proti Gorici, toda vmesni prostor je kmalu zapolnil novi go riški kolodvor. Na ozemlju Nove Gorice (v ožjem smislu) se je pred začetkom gradnje nahajalo »novo« goriško pokopališče. Do njega je vodila cesta Sv. Gabrijela (Erjavčev drevored) mimo ene izmed mnogih goriških opekam. Na mokrotnih travnikih ob potoku Korenu je bilo le nekaj samotnih kmetij, ki so pripadale bližnjemu zaselku Grčna, delu Kromberka. Na začetlkn Erjavčevega drevoreda so zgradili stanovanjsko naselbino za železničarje, zaposlene na bližnji postaji. Na tem praznem prostoru so začeli leti 1948 graditi Novo Gorico. Osnovo je tvoril cestni križ: Erjavčev drevored—nova magistrala. Načrt je predvideval, da se bodo ob magistrali zgradila javna poslopja, zahodno od nje pa bi prišle stanovanjske stavbe in druigd objekti družbenega standarda. Toda iiZpremembe v investicijski politiki in težave s krediti so zavrle vsako širšo graditev. Vsako leto so zgradili le po.nekaj stanovanjskih hiš. Skupno so sezidali deset velikih stanovanjskih blokov, okoli dvanajst manjših stanovanjskih hiš in nekaj »vile in vrstnih hiš. Razen stavbe OLO Gorica so nedavno dozidali še štiri poslovne zgradbe, dva trgovska paviljona in šolo za vajence v trgovski stroki. Sistem zazidave je izrazito vrtni (»garden city«). Na vzhodnem robu polja, na sončni terasi ob zaselku Grčna, gradijo privatniki »enodružinske« hišice. Z vzhoda obkroža ozemlje Nove Gorice novo zgrajena obvozna cesta in zveza med Soško dolino in Rožno dolino. Tretji člen Nove Gorice je ločen od drugih po slemenu Kostanjevice. To je naselbina Pristava (sestavljena iz Rafuta, Pristave in Kostanjevice), nekdanje goriško predmestje. Sestavljajo ga vile in kmetije. Zaščiteno je pred mrzlimi vetrovi in vse v bujnem zelenju. Prav podobne razmere so v sosednji Ro ž n i dolini, le da to naselje v nasprotju s Pristavo ves čas po malem narašča zaradi vpliva ceste in mednarodnega bloka, kolikor razvoja ne preprečujejo urbanistični predpisi. Še pretežno agrarni Kromberk je razloženo naselje z zaselki (Damber, Boneti, Brdo itd.). Urbanizirati se je pričel pod vplivom novo zgrajene tovarne pohištva. Čeravno so začeli zidati Novo Gorico na praznem in neposeljenem zemljišču, so težnje po regulaciji mestnega tloerta naletele na številne težave. Razlog tem oviram je bilo predvsem cestno omrežje. Zaradi nove razmejitve so se ceste, ki so razen redkih izjem vodile vse v Gorico, slepo končale ob meji. Takoj po osvoboditvi je bilo treba zgraditi vrsto zasilnih cest, da so se vzpostavile nekatere elementarne vezi: Solkan—Pristava—Šempeter, Solkan—Ajdovščina (čez Kromberk) itd. Pristava na primer je ostala brez vsake zveze z zaledjem. Nove težave so nastopile ob poskusih medsebojnega vsklajevanja in povezo- vainja posameznih krajevnih cestnih omrežij. Skoraj za vsako naselje lahko trdimo, da je omrežje poti in ulic zraslo organsko in primerno prilikam, ki so tam vladale. Zato kij uh regulacijam nahajamo v Novi Gorici številna prometno nevarna mesta (na primer križišče v Solkanu); povezava med Solkanom in Novo Gorico še vedno ni zadostna (dve cesti in ena pešpot); marsikje nadomešča zasilen provizorij zvezo med mestnimi četrtmi (Nova Gorica—Pristava, Rožna dolina—Šempeter )itd. Utemeljen je očitek, da omrežje v Novi Gorici še vedno ni dovolj funkcionalno izpeljano in organsko zraščeno. Tuidi ni izvedena funkcionalna diferenciacija na stanovanjske, industrijske, tranzitne in druge ceste. Cesta XI. korpusa v Solkanu je stanovanjska cesta, tranzitna vez med Soško in Vipavsko dolino (v 24 urah 4034 vozil), industrijska cesta za Solkansko industrijo aipna (letno prevozi podjetje 46.0001 aipna, premoga, kamna itd.), vrh tega pa še glavna trgovska ulica Nove Gorice. Značilna poteza mestnega tl očrt a so številni vrtovi, ki seveda le malo prispevajo k urbanskemu licu naselja. Zlasti Solkan je ves obdan z njimi. Vrtovi prehajajo v polja: njive pomešane z vinogradi, ki še vedno v velikem zapolnjujejo vmesni prostor med Solkanom in Novo Gorico. Ob zahodnem mejnem področju so razvrščena poleg obsežnih postajnih naiprav tudi poglavitna industrijska podjetja: livarna, železniške delavnice, žagarski obrat tovarne pohištva, obrat za hidriramje apna Solkanske industrije apna in gradbeno podjetje Gorica. Njih lega je z ozirom na kolodvor prav ugodna. Drugi element tločrta, ki veliko prispeva k zunanji podobi naselja, so hiše. Razumljivo je, da so poslopja v ožji Novi Gorici grajena po sodobnih arhitektonskih načelih z značilno vrtno ali bolje rečeno parkovno zazidavo. Toda tudi meščanska hiša v Solkanu je močno uniformirana, kar je posledica porušen j a za časa prve svetovne vojne in urbanizacije. O vertikalnem profilu Nove Gorice je težko govoriti. V Solkanu prevladujejo enonadstropne zgradbe, grajene pod vplivom mediteranskega načina zidave. Od 913 hiš je pritličnih 343 ali 37,6% (v LRS 69,5 %), enonadstropnih 517 ali 56,7 % (v LRS 23,8 %); dvonadstropnih 36 ali 3,8 %, trinadstropnih 8 ali 0,9 % ter štiri- ali več nadstropnih 9 ali 1 %.78 Razdelitev prostorov v dvonadstropnih zgradbah, je bila v prvotnem zasnutku s kuhinjo in pomožnimi prostori (delavnicami) v pritličju in spalnicami v prvem nadstropju. Stanovanjska stiska je pripomogla, da so v vsakem nadstropju uredili po eno stanovanje. Hiše so zidane iz kamna ali opeke. Starost zgradb nam kaže, kako mlado naselje je Nova Gorica in to toliko bolj, ker je morala biti večina poslopij izza prve svetovne vojne zaradi razrušen ja adaptirana. Leta 1950 je bilo v Novi Gorici od 569 hiš 48 takih, ki so bile zgrajene pred 1. 1900, 51 iz dobe 1901—1918, 401 iz dobe 1919—1930, 23 iz dobe 1931—1940, 4 iz dobe 1941—1945 in 42 iz dobe 1945—1950.78 Pri ocenjevanju gradbenega sklada80 so ugotovili, da je 35 zgradb dotrajanih, okoli 60 pa so jih označili kot slabe. Poskus orisati v mestnem organizmu posamezne funkcijske cone je zaradi mladosti in nedograjen osti Nove Gorice dvomljive vrednosti. Solkan je v prvi vrsti obrtno in trgovsko središče. Na njegovem južnem robu se je v soseščini kolodvora izoblikovala industrijska cona. Tu je sedež lokalnih oblasti (občina). Razen tega stanuje v Solkanu še vedno velik del prebivalstva. Kljub stremljenjem, da bi se večina poslovnega življenja prenesla v ožjo Novo Gorico, je ta mestni del ostal do danes pretežno stanovanjsko naselje. Ob glavni cesti postopoma nastaja upravna četrt, nekoliko zahodneje, ob Erjavčevem drevoredu, pa je v zasnutiku šolska četrt (šola vajencev trgovske stroke, nova osemletka in gimnaizija). Ostali mestni deli so pretežno stanovanjska naselja. Redko zaizidanost Nove Gorice nam dobro pokaže statistika izrabe tal: ha % m2 na 1 prebivalca Skupno 779 100,0 1440 Kmetijske površine 459 58,9 850 Polje 246 31,4 — Gozd 113 14.4 209 Nerodovitne površine 207 26,5 383 Zgradbe in dvorišča 80 10.0 148 Ulice in trgi 19 2,4 35 Parki in zelenilo 6 0,7 21 Reke in jezera 27 3,5 50 Železniške naprave 32 4,1 59 Industrijske naprave 17 2,4 31 Športne naprave 3 0,3 5 Ostale površine 22 3,0 40 VII. O vplivnem območju Nove Gorice je bilo govora že pri obravnavi posameznih mestnih funkcij. Nekatere od njih, ki so bolj administrativnega značaja, segajo precej daleč: na primer pomen Nove Gorice kot sedeža okraja, dotok dijakov v gimnazijo, okoliš zdravstvenega doma itd. Povsem drugačno, mnogo manj enotno, je vplivno območje Nove Gorice kot delovnega centra, ali kot trgovskega in obrtnega središča. Prekinjajo ga manjši centri kot Šempeter, Miren Anhovo itd. Še več, pokazatelji, ki so nam služili za ugotavljanje vpliva mesta v zaledju in z njim povezane urbanizacije, kažejo, da je ob-mesitje Nove Gorice še zelo šibko in nerazvito. V kolikor bi uporabili ► HbHFLEE -16 VSAKDANU TOK ZAPOSLENIH V NOVI GORICI SolKan ►tint -i Nova GoricaI II ■< Kromberk 50^ Pristava Roitia Dolina UOTUVCI-*] NOVA GORICA £ 60 zaposlenih število zaposlenih,Ki stanujejo m delajo r do naiem kraju ,KikMIUE-< S&At-lffS ^VIPAVA-! KOTTANitVK »TOMAJ-» ŽELEZNliKi PBOMET (CSTKl PfcOMET {ElANA-( ZAPOSLENIM Sl. 4. Dnevni dotok zaposlencev v Novo Gorico in dnevni tok zaposlencev znotraj mosta. — Tig. 4. L'afflux journalier de la inain d' oeuvre vers Nova Gorica. nemške in ameriške metode za obmejitev območja, upoštevajoč dnevni dotok delovne sile in delež aktivnega prebivalstva,82 bi se izkazalo, da bi k predmestjem Nove Gorice labko šteli le Rožno dolino (v mesto se voizi 18% aktivnega neagrarnega prebivalstva, delež aktivnega kmečkega prebivalstva je pod 20%, gostota nad 500 preb. na km2). K urbanizirani mestni okolici bi spadali kraji Kromberk, Šempeter, Vrtojba, Volčja draga itn kot dve izjemi Renče in Kanal83 (v mesto prihaja nad 18% aktivnega neagrarnega prebivalstva, delež aktivnega kmečkega prebivalstva je med 20—35%). Med polagrarna naselja v obmestju bi kazalo šteti Ajševico, Loke, Staro goro, (Šempas, Ozeljan), Prvačino, Dornberk, Grgar in Ravnico (12% aktivnega neagrarnega prebivalstva prihaja na delo v mesto, delež aktivnega kmečkega prebivalstva do 65%). Toda ta razdelitev ne zadovoljuje povsem, ker merilo ni primerno za naše razmere.84 Prilagojena je potrebam razvitejše, že urbanizirane pokrajine iin predvsem večjim mestom. Vendar dobimo podobne rezultate, če združimo oba kriterija na ta način, da nam za presojo služi delež zaposlenih, ki hodijo na delo v mesto, od vsega aktivnega prebivalstva: nad 30%: Kromberk (66%), Rožna dolina (40.2%), Ajševica (32,4%), in kot dve izjemi Renče (45,5%) in Kanal (34.4%); 20—30%: Loke (24,1%), Ozeljan (28%), Šempas (25,6%), Volčja draga (28,4%), Prvačina (22,6%), Grgar (24,7%) in kot izjema Most na Soči (22,6%); 10—20%: Ravnica (17,8%), Stara gora (14,1%), Osek (18%), Šempeter (17,4-%), Vogrsko (10,1%), Vrtojba (15,4%), Dornberk (19,5%), Črniče (11,2%), Dobravlje (11%), Branik (10,7%) in kot izjema Podmelec (17,5%). Prav očitno je, kako sledi vpliv Nove Gorice vipavski 'in soški železnici ter avtobusnim zvezam (vipavski cesti in cesti v Grgar), toda oslabi ga že najmanjša lokalna industrijska dejavnost (Miren, Anhovo, Bilje, pa tudi Šempeter). Kot skrajne mejnike vplivnega območja, očrtanega na osnovi dnevnega prihajanja na delo in obiskovanja novogoriške gimnazije in drugih srednjih šol bi označili kraje Ročinj, Podmelec, Most na Soči, Čepovan, Trnovo, Črniče, Dobravlje, Batuje, Branik, Štanjel, Kostanjevica, Opatje selo in Brda. Vpliv Nove Gorice se na tem ozemlju prepleta z vplivom Ajdovščine, Sežane in Tolmina. Nerazvita Nova Gorica nima tisite moči kot nekdanja Gorica, ki je že v srednjem veku potisnila v oizadje konkurenčne trge Kanal, Krmin in Gradiško ter postopoma širila svoje gravitacijsko območje na škodo Tolmina, Ajdovščine in Tržiča. V tej zvezi je tudi težko govoriti o urbanizaciji kot stalnem spremljevalcu širjenja in razvoja mesta. Urbanizacijo spodnje Vipavske doline je pač pripisati predvsem predvojnemu širjenju Gorice in povojnemu razvoju industrijskih in obrtnih podjetij (opekarne v Biljah in Vrtojbi, usnjarstvo v Mirnu, cementarna v Anhovem itd.), ne pa urbanskim vplivom Nove Gorice. To misel potrjujejo v spodnji tabeli zbrani statistični indeksi (upoštevani so vsi kraji, iz katerih se vozi nad 5 zaposlenih v Novo Gorico): Centralni kraj a P a -S o a •= ... Sfa^ S— *kn o občina „S ? -3'5 S o le,ta Naselje > .- > > .i sr ^7 o’“ a ■" 111 -*-* >0 •"* -*-»•— >S ^ d, cp.— 3 C« _ _ r^J •- J- op — > S3 9 9 8 a £ £ 3 Č $ “-c. || ga * 2 >-£539 ^ ^c,g ’S g.260 Nova Gorica Pristava 7,2 84.5 20.9 147 8,3 o g z a P X X Kromberk 36,8 57,8 2.5 87 5,4 0 Rožna dolina 24.2 53.0 17,7 134 6.0 Ajševica 64, t 90,5 6,9 125 4,9 0 Loke 55,3 70,0 — 69 4,5 Stara gora 58.0 33,4 6.0 Šempas 69,2 83,5 4.1 105 4,6 o 'Z P XXX Ozeljan 64.2 75,9 3,7 105 4,8 0 X Osek 71,3 62,8 2.0 90 4,4 0 X Črniče 68.6 30,9 6,9 92 4,1 o z P XXX Selo 57,4 7,9 2.0 94 4,3 0 Batuje 50,7 19,4 2,9 95 4,4 o z Kanin j e 74,4 11,7 2,5 91 4,2 o Jt Vrtovin 71,3 12,4 4,1 106 4,6 0 X Dobravlje 45.3 20,2 7,5 103 4.0 o g P Šempeter 28,0 24,2 22.6 127 5,4 O g z a P X X Vrtojba 32,2 22,7 9.9 109 4.8 0 Volčja draga 24,2 37,5 3,7 136 4,9 P Bukovica 46,0 3,9 4.8 65 4.4 0 Vogrsko 73,3 37,7 1,8 138 4,4 o X Bilje 34.3 10.3 8,7 113 4.3 o X Renče 26.3 61,6 10,1 87 4.5 o z P XXX Orehovlje 42,8 9.1 4.8 85 4,6 Miren 9,8 8,9 6.2 132 4,6 O g z P XXX Prvačina 58,3 35,7 4,1 111 4,7 0 P X Dornberk 58,1 28,2 13,8 105 5.4 O g a P XXX Branik 64.7 28.4 4.0 102 4,7 o z P XX X Grgar 55.3 55,5 5,3 90 4.2 o z P XXX Ravnica 63,7 49.1 3.2 91 5.0 o Cepovan 66.3 4.2 7,7 99 4.3 o z P XXX Trnovo 19.0 5.4 2,5 105 4.6 o v z X X Plave 28.3 8.4 3.0 113 5.1 o Deskle 18.6 2.8 4.5 116 6.3 o X Anhovo 8.5 4,1 4.5 108 5,5 a P XXX Kanal 7,2 37,1 15,0 98 5,3 O g a P XXX Avče 57,0 12,5 5,3 103 3.9 o X o =- osnovna šola, g = nižja gimnazija, z = zdravstv ena postaja, a = ambulanta, p = sedež pošte, x = sedež občine. o~ s Ö TS cd A Cd «- CO cO t« — CU bX) £ «o 0 Ca i»S ' % s , M -*■ • Ö ß«, Ö Q, .. s 8 0 r* ü . “C « o.a o g •?o 15 js-s ’s M « 5a .c s 3 -2 “t: fl cd X; © +-tx Ü S3 cd •« o .s s •r v o S bc j- *- 5 s-* o V o fl ; ü ms ; c . 2 VN : P £ ö ^ 1 C P- N ... •3 a> ‘ 'S 5 >N .5 fl cd ^2 >h®p5 >=e fl^ Q^>§ ?*> 2 fl .. - o 'fl ü ■S# Yi II fl ".1 fl «ö .0 0) fl 2 8 ._ *> „ -*Ž _L> fl C/i CO Ö i» •" t3 2»šs ■ J e 1 « S'1 0) '“' '0) II 0) *-• 43 a S » S 1 I! “o 8 "2 >© «« 22 ^ **" 5 F—— .§ sfsj fl fl T3 «'s g P.- S 1,3 9 A h>n m flJ -*—' t_i CO f . S.“ £ g-S-o 85 h §’S n — cd £ I s s -2 ö cA >■ fl 0) J-3 88 _ fr- fl ,Ä fl o © C/5 JA ^ TZ t- fr- 0) ■§* •-I >N B © .5 fr- _, 05 fl 0) •3 rt TJ 5 fl .2 fr- -*-» tfj u N B ^ ° fl MH 3 'S II ^ o | '® CO g 4? ^ I . • C/) *2 cß o3 m TZJ CD ^ t- — o L> i-O ^ "*""* cw ^ ao _< >N 0 fl ® cö “ C-r* fl M frH 1) «_ ~ F N bc.Sf -x N >' At: ^ fl •; > -Ö C« I 9/fl in tf s- t 11 i'g11 s 1110 ” V ü I -.• 0) . Im 'S - s «’s r l-§&" -9 b 6 ^ d fl ! fl _, fl • Ü ^ * V £ ° I“ l-S MTS ü fl^ li-s iS 9 'S "5^ 015 •«—» -1a C -B ll < - 'O Na osnovi teh indeksov lahko razlikujemo urbanizirana im polagrarna naselja. K prvini bi prišteli tista, ki imajo manj ko 20% aktivnega kmečkega prebivalstva, v državni uipravi je zaposleno 7—20% aktivnih, porast prebivalstva med 1948—1953 je med 10—20% in na hišo pride nad 6.5 prebivalcev. To so razen Nove Gorice le Miiren in Kanal, približujeta se Rožna dolina in Šempeter. K polagrarnim naseljem bi prišteli kraje Kromberk. Rožno dolino, Šempeter, Vrtojbo, Volčjo drago, Bilje, Renče, Plave, Deskle in Anhovo. Imajo 20—4-0% aktivnega kmečkega prebivalstva, v državni uipravi je zaposleno 3—10% aktivnega prebivalstva, rast prebivalstva 1948—1953 je 0—10% in na hišo pride 5—6,5 prebivalcev. Ostali kraji so pretežno agrarni. Kot manjše subregionalne centre85 v novogoriškem vplivnem območju (večkratni občinski sedež, osnovna šola ali nižja gimnazija, zdravstvena postaja ali ambulanta, pošta itd.) lahko navedemo Šempeter, Šempas (Lijak), Črniče, Renče. Miren, Dornberk. Branik. Če-povan, Anhovo—Desikle in Kanal. VIII. Po desetih letih obstoja Nove Gorice lahko ugotovimo, da je mesto napravilo velik razvoj, vendar zaradi številnih težav še ni doseglo tiste stopnje, ki bi si jo želeli po naših pričakovanjih. Kljub velikim naporom je Nova Gorica še vedno le ma pol izgrajeno mesto, ki ga hromi teritorialna razdvojenost na več žarišč (Solkan, »Novo Gorico«, Pristavo, Rožno dolino in Kromberk), pomanjkanje močnejših gospodarskih virov, stanovanjska stiska, nedograjenost mestne komunale itd. Po drugi stra/ni nam populacijski in ekonomski položaj na Goriškem dokazuje, kako umestna je bila zamisel o zgraditvi novega mesta. Ta del'Slovenije nujno potrebuje svoje urbansko središče, ki bi nadomestilo izgubo Gorice. Ni pa mogoče pričakovati, da bi mesto samo zmoglo prebroditi porodne težave, v katerih se danes nahaja. Ko druga mesta le izboljšujejo svoje naprave in po potrebah dozidujejo, mora Nova Gorica vse na novo graditi. Današnje število mestnega prebivalstva resda še ne opravičuje potreb po mnogih objektih družbenega standarda in ne pospešuje nastanka novih mamjših industrijskih, obrtnih, uslužnostnih in trgovinskih obratov. Mestno gospodarstvo z izjemo industrije še pretežno zavisi od okolice. Toda če bi odstranili ovire, ki preprečujejo rast prebivalstva, bi že pri obstoječih (za go-riške potrebe sicer nezadostnih) zaposlitvenih možnostih lahko število prebivalcev postopoma naraslo od sedanjih 7026 na okoli 12.000. Ekonomsko in populacijsko močna Nova Gorica pa bi bila prav gotovo aktiven člen v naši družbeni skupnosti. OPOMBE 1 Carl Czoernig, Das Land Görz und Gradišča, Wien 1873, stran 804—808. 2 Anton Melik, Gorica, Ljubljana, 1946, str. 15 in 16. 3 Po nepreverjenem pripovedovanju nekaterih Novogoričanov. 4 Melik, o. c. str. 7 in 8. 5 Milko Kos, Srednjeveški urbarji za Slovenijo, III. Urbarji Slovenskega Primorja. Drugi del. Ljubljana, 1954. str.8, 24. * Guida del Friuli. V. Gorizia con le Vallate dell’Isonzo e del Vipacco, Udine, 1930, str. 261, 281, 282. 7 Franc Kos, K zgodovini Gorice v srednjem veku, Glasnik Muzejskega društva I (1919-20), str. 4 dalje. 8 Milko Kos, o. c. str. 24. ° Melik, o. c. str. 7. 10 Po pripovedovanju ing. Božidarja Gvardjančiča, ki je prisostvoval razpravam, in ing. Maksa Stepančiča. 11 Izdelalo ga je podjetje Slovenija projekt. Projektant je bil ing. Edo Ravnikar (leta 1948). 12 Igor V rišer. Morfološki razvoj v Goriških Brdih, Geografski zbornik II, Ljubljana, 1956, str. 166, 177. 13 Podatke je zbral na osnovi vrtanj za nova poslopja (gimnazija, banka, pošta, DOZ, OLO, itd.) Zavod za raziskavo materiala in konstrukcij v Ljubljani. Obdelala sta jih geolog A. Grimšičar in ing. M. Puh. Urbanistični program Nove Goirice, str. 7—14. 14 Franc Adamič, Ekonomska utemeljitev načina zazidave področja Nove Gorice, Urbanistični program, o. c., str. 14. 15 Stane Jelenc, Hidrografske razmere v Novi Gorici, Urbanistični program, o. c. str. 46—72. 16 Jelenc navaja za vodomerno postajo Solkan največji pretok 1300 ms/sek (1948) in najnižjega ll.lmVsek (oktobra 1949). Urbanistični program, o. c. str. 49. 17 L’economia della Venezia Giulia, Trieste, 1946, str. 155. 18 Svetozar Ilešič, Rečni režimi v Jugoslaviji, Geografski vestnikXIX, Ljubljana, 1947, str. 102, 103. 19 Turistični vodniki izza časa Avstroogrske imenujejo Gorico avstro-ogrsko Nico. 20 Igor Vrišer, Podnebje Nove Gorice, Urbanistični program, o. c. str. 27—33. 11 Erwin Biel, Klimatographie des ehemaligen österreichischen Küstenlandes, Denkschrift der mat.-naturw. Klasse, Wien 1927, str. 141. 22 10. II. 1956, Arhiv hidrometeorološke službe Slovenije. 23 Biel, o. c. str. 146. 24 Vrišer, Podnebje, Urbanistični program, o. c., str. 34. 25 Biel, o. c., str. 178. 20 Solkan 94,1 dni na leto (Vrišer), Gorica 100,2 dni (Biel). 27 Solkan 117 jasnih dni na leto (Vrišer), Gorica 91,9 dni (Biel). 28 Vrišer. Podnebje, Urbanistični program, o. c., str. 37. 20 Vrišer, Podnebje, Urbanistični program, o. c., str. 38. 30 Pogosto se sliši mnenje, da se imata Šempeter in Gorica za blago klimo in zaščito pred burjo zahvaliti predvsem Panovskemu gozdu. 31 Goričani nazivajo del Gorice pod Kostanjevico tudi Rafut. Avstrijski krajevni repertoriji uporabljajo ime Pristava, vendar poznajo tudi prvo ime. 32 Simon Rutar, Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska, Ljubljana, 1892. 33 Rožna dolina ima še drugo, bržda starejše ime Baronoviišče. 34 Peter Pavlovič, Julijska krajina in Zadarska pokrajina, Imenoslovje in politično upravna razdelitev, Ljubljana, 1941, str. 12. 35 Uradni list LRS št. 11 od 19. IV. 1952. 311 Merila je 3841 ha, Krajevni leksikon LRS, Ljubljana, 1954. str. 55. 37 Merila je 2980 ha, Krajevni leksikon, o. c. 38 Uradni list LRS, št. 24 od 30. junija 1955. 30 Sedaj že združenih pod skupnim imenom »Nova Gorica«. 40 Maks Stepančič, Nekaj problematike o gradnji Nove Gorice, Poročilo na občnem zboru Društva gradbenih inženirjev in tehnikov leta 1957. 41 Stane Mrzi ik ar, Dosedanji razvoj gospodarstva v Novi Gorici, Urbanistični program, o. c. str. 108—119. 42 Zavod za gospodarsko planiranje LRS, Perspektivni program razvoja gospodarstva Slovenskega Primorja, Ljubljana, 1955. 43 Po podatkih Obrtne zbornice OLO Gorica za leto 1957 in po Statističnem letopisu LRS. Ljubljana, 1956. Podatki so za leto 1954.. 44 Po podatkih matičnega urada je bilo v Novi Gorici 1. 1956 7026 prebivalcev. V Ljubljani je bilo po popisu 1. 1953 138.981 prebivalcev. 45 Pred I. svetovno vojno je bilo v Solkanu preko 70 mizarstev s 300—400 delavci. Guida del Friuli, o. c., str. 175. 40 Czoerniig, o. c., str. 79. 47 Zavod za statistiko in evidenco LR Slovenije, Vzorec predhodnih rezultatov popisa prebivalstva 31. marca 1953 v LRS, Ljubljana, 1953, str. 47. 48 Guida del Friuli, o. c., str. 184. 40 Carine prosta cona. 50 Aleš Kersnik, Trgovina v Novi Gorici, Urbanistični program, o. c., str. 205—206. 51 Trgovinska zbornica pri OLO Gorica. 52 Podatki za Ljubljano se nanašajo na leto 1954. Statistični letopis LRS, 0. c.. 53 Po podatkih Trgovinske zbornice OLO Gorica in Kersniku o. c. 54 Po podatkih Gostinske zbornice OLO Gorica. ss Aleš Kersnik, Gostinstvo in turizem v Novi Gorici. Urbanistični program, o. c., str. 136—137. 56 Hugo Weiss, Evropski alpski turizem, Turistični vestnik, 1957, št. 10/11, str. 307, 308. 57 Nerodovitnih tal je v k. o. Solkan, Pristava, Kromberk in Rožna dolina 186 ha ali 8,1 %, obdelanih 383 ha ali 16,7 %, travnikov in pašnikov pa 983 ha ali 41,0 %. 58 Igor Vrišer, Promet, Nova Gorica, Urbanistični program, o. c.. str. 255—277. 59 Guida del Friuli, o. c., str. 186, 187. ‘° Sekretariat Izvršnega sveta za promet, Prometni bilten, št. 2 od 1. V. 1957, str. 54—57. “ Po podatkih Direkcije Jugoslovanskih železnic, Ljubljana. 62 Po podatkih .glavnega prevozniškega podjetja Avtopromet-Gorica. Druge linije so le z izjemo presegle 50.000 .potnikov. 63 jg0r Vrišer, Objeikti družbenega standarda v Novi Gorici, Urbanistični program, o. c. str. 292—366. 84 Edvard Kardelj, Novo uredjenje srezova i opština, Ekspoze na sednici Saveznog veča Narodne skupštine održanoj 16. juna 1955 godine povodom Opšteig zakona o uredjenju srezova i opština. Komuna, 1955/3. 65 Med negospodarske mestne funkcije kaže prišteti tudi navidez samoumevno dejstvo, da v mestu stanujejo ljudje in da ima v ta namen vsako naselje določen stanovanjski sklad. 85a Po podatkih ObLO Nova Gorica. V teh številkah ni zajet Kromberk, ampak samo Solkan, Nova Gorica in Pristava. 68 Igor Vrišer, Komunalne naprave v Novi Gorici, Urbanistični program, o. c., str. 366—379. 87 Po podatkih Komunalne uprave ObLO Nova Gorica. •8 Zvezni zavod za statistiko in Zavod za statistiko LRS, Popis komunalnih naprav na statističnih območjih mest, konec 1. 1956. •* Izguba vode tudi do 50 %. 70 Po podatkih Elektro-Gorica za 1. 1956. 71 Po podatkih Podjetja za PTT promet v Novi Gorici. 75 Na osnovi ankete od 1. VII. 1957, ki je zajela vse zaposlence iz družbenega sektorja. Niso pa bili popisani kmetje (10 %), obrtniki (5 %) in osebe izven dejavnosti (7,9 %). Anketo je izvedel ObLO Nova Gorica. Igor Vrišer, Delovna mesta in delovni dotok zaposlenih v Novo Gorico, Urbanistični program, o. c., str. 277—292. 73 Sodeč po železniških mesečnih vozovnicah odhaja iz mesta komaj 2 % aktivnega prebivalstva ali 68 zaposlenih (na avtobusih ni mesečnih kart). 74 Andrej Briški, Prebivalstvo Nove Gorice, Urbanistični program, o. c., str. 78—118. 75 Zaradi razmejitve in izprememb teritorija posameznih naselij ni mogoče primerjati števila prebivalstva med avstrijskim in sedanjim obdobjem. Za štetja pod Italijo ni navedb za manjša naselja ali njih dele. 70 Stane Zrimec, Gibanje prebivalstva Slovenije v razdobju 1931 do 1948. Geografski Vestnik XXII, 1950. 77 Za Novo Gorico sta bila izdelana dva urbanistična idejna načrta, prvi leta 1948, drugi leta 1957/58. Ker so graditev po načrtu iz 1. 1948 kmalu opustili, so zidali v glavnem na osnovi manjših zazidalnih načrtov izdelanih za posamezne komplekse zemljišč. 78 Po podatkih ObLO Nova Gorica. 70 Po popisu zgradb in stanovanj iz leta 1950. 80 Oceno so izvršili uslužbenci Projektivnega ateljeja na terenu. 81 Po podatkih Zavoda za statistiko LRS iz popisa mestnih statističnih ozemelj leta 1956 (kat. občine Solkan, Gorica, Pristava del in Rožna dolina del). 82 E. Meynen, Fr. Hoffmann, Methoden zur Abgrenzung von Stadt und Umland, Geographisches Taschenbuch 1954/55, Wiesbaden. 83 Izjeme povzročajo delavci in uslužbenci v železniških podjetjih in gradbeni delavci iz Renč. 84 Pri določanju ameriških »Standard Metropolitan Areas« upoštevajo razen navedenega še gradbeno strnjenost in gostoto prebivalstva. Nemški geograf Boustedt pa uporablja razen zgornjih indeksov še tip hiše. Ker za tip hiše nimamo podatkov, gostota pa ni pokazala nobenih izsledkov, sem ta dva indeksa opustil. 85 Vladimir Klemenčič jih imenuje agrarno-upravni mikrocentri: Poskus gospodarsko-geografske klasifikacije naselij v Sloveniji. Referat na VI. kongresu geografov FLRJ v Titogradu. LA NOUVELLE GORICA (NOVA GORICA) Geographie d'une nouvelle ville-frontiere) Igor Vrišer La Nouvelle Gorica, une agglomeration urbaine toute recente. fut creee en 1947, apres la nouvelle delimitation entre la Yougoslavie et l’Italie, qui coupa en deux la vieille unite geographique, economique et ethnique de la region de Gorica (Gorice). La ville meme fut laissee ä l’Italie, mais la plus grande partie de la region suburbaine orientale fut concedee ä la Yougoslavie (flg. 1), mais partagee de cette maniere en deux parties separes par les collines flyscheuses de Painovec, s’etendant de I’Est jusqu’ä la ville, la derniere colline portant le vieux chateau de Gorica (»gorica« = »colline«), restč en Italie (fig. 2). Tout le bassin de la Soča ayant perdu ainsi son centre urbain naturel, on decida d’y remedier par la construction d’un nouveau centre au Nord de la barriere des collines, dans la plaine de Solkan (au Sud du village du meine nom). Ce site, dejä un peu favorise pour des raisons de tradition (Solkan etant un village ou plutot une bourgade tres ancienne), fut choisi surtout ä cause de ses bonnes conditions pour l’etablissement des voies de communication au point de contact entre plusieurs regions naturelles et economiques. En outre, la plaine au Sud des collines (la plaine de Šempeter—Vrtojba) ne se pretait pas a la construction de la ville, etant depuis longtemps, ä cause de la fertilite de son sol. consacree aux cultures maraicheres. D'autre part, les collines de Panovec elles-memes et les pentes raides du haut plateau karstique de Trnovski gozd au Nordest n'offraient pas de (terrains a batir. La ville de Nova Gorica commen^a done a surgir dans la plaine mairecagense du ruisseau Koren, ce qui exiga de couteux travaux d'assechement. Les terrains pres de Solkan, composes de gravier depose par la Soča, offraient des conditions gco-mecaniques bien meilleures; c’est douc lä que s’elevent la plupart des constructions les plus recentes (fig. 2., 3.). Selon le plan etabli par les urbanistes, qui prevoyait une croissance rapide de la ville, celle-ci engloberait plus tard, outre Solkan, aussi Rožna dolina et Šempeter, anciens faubourgš de Gorica, situes au Sud des collines fly-scheuses. Mais de nor rib reuses difficultes, surtout le mamque des moyens financiers, ont retarde la realisation de ce projet. La repartition administrative de 1948 reconnut ä la Nouvelle Gorica le statut de ville et lui incorpora toutes les parties de l’ancienne region urbaine de Gorica, cedees ä la Yougoslavie. La seule exception est Šempeter qui est devenn le siege d’une commune separee, englobante la partie meridionale de la basse vallee de la Vipava. La Nouvelle Gorica etait done encore trop faible pour devenir le centre de toute cette vallee coinme 1’etait la ville de Gorica d’autrefois. Elle n’etait pas encore capable de developper srrffisament ses fonctions economiques et communales. La croissance de la ville d’abord rapide subit bientöt un arret presque complet. La penurie des logements et des locaiux oommerciaux eanpechait un accroissement plus rapide de la population et mettait un frein au developpement de l’artisanat, du commerce et des autres fonctions urbaines. La Nouvelle Gorica se trouva du coup dans le cercle vicieux de toutes les regions sous-developpees: le nombre trop bas de la population empechait d’un cote le developpement des fonctions economiques et non-economiques de la ville, l'economie peu developpee d’autre cote ne pouvait pas produire les capitaux necessaires pour la construction des logements et des bätiments destines au relevement du niveau de vie — ce qui, de son cote, empecliait l’accroissement de la population. Pour sortir de ce cul-de-sac, il faudrait de grands invest issements dans tous les domaines. Ce qui fait surtout defaut ä la Nouvelle Gorica, e’est la fonction economique fondamentale d’une ville moderne: la production industrielle et artisanale. A l’e.poque oü on commencait ä construire la ville, il n’y avait sur son territoire qu’une petite fonderie et un four ä cliaux croulant. On a fait done un grand pas en avant en creant ä Kromberk, ä l’est de la ville, une grande usine do mobilier, continuant l’ancienne tradition des menuisiers de Solkan. La ville possede en outre quelques ateliers des chemins de fer. Du point de vue de l’urbanisme, la repartition de l’industrie n’est pas tres heureuse. L’artisanat non plus n’esit pas assez developpe. La ville manque de divers ateliers de metallurgie, d’electro-mecanique et de services de reparation et d’entretien. Pourtant 20.2 % de la population active travillent dans l’indusitrie et 8.5 % dans 1’artisanat. Puisque la nouvelle delimitation a prive le Littoral slovene de ses centres naturels (Trst, Gorica), une grande partie de la main-d’oeuvre speeiailisče represente de ce fait une reserve dont il faudrait tenir eompte dans la planification du developpement futur de la ville. L’ancienne Gorica fut un centre commercial assez important. La Nouvelle Gorica a repriš ce role ’seulement dans le commerce en gros, surtout apres la signature de »l’accord regional de Gorica« qui a permis d’etablir des relations commerciales avee la partie italienne de la region. Dans le commerce en detail, la Nouvelle Gorica n’a pas encore repare les pertes. meme si l’on tient conrpte du caractere assez different du commerce socialiste. Ce qui fait le plus default ä la ville, e’est un >centre commercial«. Seulement 9,3 % de la population active sont employes dans le commerce. Les denrees sont fournies ä la ville par ses environs fertiles. Les jardins et les champs arrivent au centre merne de 1’ agglomeration etant donne qu’il y a encore beaucoup des terrains libres. Le haut pourccntage (12 %) des personnes employees dans l’agriculture n’est done pas surprenant. D’une grande importance pour la Nouvelle Gorica est la question des voies de communication, car e’est la que converge la circulation de la vallee de la Sofia, des collines de Brda, de la vallee de Vipava, de haut plateau de Trnovski gozd avec le plateau de Barrjščice, du Kairst de Gorica. Nouvelle Gorica possede deux lignes de cliemin de fer, celle de la vallee de la Sofia et celle de la vallee de Vipava, et de nombreuses routes qui la relient ä ses environs proches et lointains. Le service d’autocars devient de plus en plus important (15 lignes). Du poinst de vue econornique, la ligne ferroviaire qui emprunte la valee de la Soča joue un röle particulierement important dans le transport international de transit. Le traflc local de la station de la Nouvelle Gorica comprend 129.392 voyageurs et 107.898 tonnes de marchamdises annu-elles. Le röseau rautier demande des reconstructions urgentes d’autant plus que la nouvelle frontiere lui a porte d’assez graves prejudices. 14,8 % de la population active sont employes dans le transport. Des le debut, la Nouvelle Gorica dut assu>mer toute une serie de fonctions non-economiques. Elle devdint le siege de l’arrondissement et de la commune, de nombreuses ecoles, des institutions culturelles et des services medicaux (ces etablissements emploient 17,7 % de la population active). Le fonds de logemenits n’y pout pas suffire, bien qu’on eüt construit apres la guerre 36.9 % des logement s. A cause de cette crise du logement, 43,3 % des personnes employees (dont le nombre total esit 3657) doivent faire tous les jours un trajat arrez long jusqu’ä leur place de travail (10 a 15 km, ce qui equivaut ü une iperte de temps de 30 minutes). La plupart de ces gens habitent la vallee de la Vipava ou les villages de Trnovski gozd. Une des raisons de ce pourcentage extremement ITaut est aussi le surpeuplement agraire des environs iinmediats de la ville. Actuellement (1956), la ville connpte 7026 habitants. En 1900, on denom-brait sur le meme territoire 3774 habitants. A l’exception d’Ajdovščina, la Nouvelle Gorica est la seuile agglomeration du Littoral slovene ou le nombre des habitants se soit cons id e r ablein ent acoru au cours de dernieres 40 annees. S’il n’y avait pas de eriise du logement, cet accroissement serait encore plus fort. La jeunesse de la ville se reflete dans la structure d’äge de la population: 25,4% d’habitants ont moins 15 ans, seulement 13% plus de 55 ans. En ce qui concerne la physionomie de la ville, il faut tenir compte du fait qu'elle est de date recente, que sa construction n’est pas terminee et qu’elle est composee de parties fort differentes. Le quartier de Solkan fut d’abord un village, puis un faubourg de Gorica. Actuellement, il assume la fonction du quartier industriel, artisanal et commercial. Le quartier »Nouvelle Gorica« dans le sens etroit du mot, groupe des bätiments administratifs, scolaires et d’habitation. Les faubourgs de Pristava et de Rožna dolina, separes par la col lin e de Panovec, sont eux aussi des quartiers residentiels. Kromberk ä 1'est de la ville, bäti d’une maniere tres disipersee, possede en depit de son usine de mobilier un caractere principalement agraire. La densite des surfaces baties et de la population est encore tres basse (a peine 6,6 habitants par ha). La plupart des maisons sont ä un seul etage (56,7%) ou sans etage (37,6%). En raison de la faiblesse fonctionnelle de la Nouvelle Gorica, son aire d’influence est peu caracterisee. D'apres les criteres usuels, on ne peut compter parmi les faubourgs de la ville qne la Rožna dolina, et parmii les environs urbanises (banlieue) les villages Kromberk, Šempeter. Vrtojba et Volčja draga. La grande banlieue de la Nouvelle Gorica est naturellement plus vaste, mais semee de petit,s centres locaux coniine Šempeter. Miren. Anhovo. Bilje, etc. II serait de meme faux de voir aans 1’urbanisation de la vallee de la Vipava une influence de la Nouvelle Gorica. Malgre toutes les imperfections que nous venous d’enumerer, la Nouvelle Gorica s’est assez developee deja jusqu’ici; Nul doute qu’elle dispose dans la situation demographique et econornique de la region des conditions favorables ä un developpement future plus rapkle, bien que seulement dans le cadre regional. Si l’on ecartait les obstacles qui s’opposent ä son developpement, la population pourrait atteindre, meme dans la situation aotuelle, le nombre de 12.000 ou meme le depasser. Ivan Gams PROBLEMATIKA REGIONALIZACIJE DOLENJSKE IN BELE KRAJINE Imeni Dolenjska in Bela Krajina sta zgodovinskega porekla in ne označujeta geografskih homogenih enot. Bolj kot zdaj je bila Dolenjska enotna pred razširitvijo sredi 18. stol. Njena severna meja je bila in je Sava. Njena globoka dolina v Posavskem hribovju je bila pred železnico res prometna ločnica. Jugozahodna meja dolgotrajnega glavarstva s .sedežem v Novem mestu je potekala v glavnem na severnem robu visokih dinarskih kraških planot. V tem obsegu je bila Dolenjska s stališča Ljubljane res dolenji, nižji del Kranjske s središčem v Dolenjskem gričevju in Krški kotlini. Sredi 18. stoletja so ukinili upravno razdelitev Kranjske na pet enot in uvedli tri okrajna glavarstva (Ljubljana, Novo mesto, Postojna), ki so osnova deželnim imenom Gorenjsko, Dolenjsko in Notranjsko. L. 1747-48 so tako pridružili Dolenjski Kočevsko, Ribniško in Raško (Velikolaščansko) pokrajino kot dele razpuščene »srednje petine« (1, 2).1 Tako je postala Dolenjska še bolj raznolika in s tem trd oreh za geografsko regionalizacijo. V novejši geografski literaturi se navajajo na ozemlju med gornjo Kolpo in Savo naslednje regije. M. St up a n je v knjigi, namenjeni za šolo, razdelila to ozemlje na te-le enote: Posavje, Zasavje. Brežiško-krško polje, Dolenjsko gričevje, Dolenjski Kras in Belo Krajino (3). J. Rus je Dolenjsko razdelil na »Dolenjsko v ožjem smislu« in na Dolenjski Kras, ki ju razdvaja Temenica. Dolenjska v ožjem smislu razpada po njegovem v Zgornje Zasavje v območju Posavskih hribov. Dolenjske Dobrave, v predel Primskovo-Catež, v Mirensko dolino s Šentjanžem ter v Krško dolino. Po Melikovi prirodno-gospodarski delitvi Slovenije sta Dolenjska in Bela Krajina udeleženi na teh-le kategorijah: »hribovju«, ki zavzema predalpsko hribovje med Ljubljansko kotlino in Mirensko dolino, »nižjem hribovju ob panonskih goricah« med Mirensko dolino in spodnjo Krško dolino, »hribovju po notranji Sloveniji« v Raški pokrajini, ob Ca-branki in gornji Kolpi. Krško-brežiško polje je Melik 1 Starejši kmečki rod se tu še danes ne šteje med prave Dolenjce. uvrstil med »ravnine in večje doline«, kamor je prištel tudi dolino oh gornji Krki. Ozemlje na Grosupeljskem, ob gornji Temenici in Mirni ter v Novomeški kotlini zavzema kategorija »gorice po osrednji Sloveniji«, »Vinorodne gorice po panonskem obrobju« so med Raduljo in Krškim. Ostalo Dolenjsko zavzema kategorija »kraško hribovje z nižjimi planotami in podolji«, Gorjanci in Rog pa spadata med »dinarske visoke planote«. Posebej je Bela Krajina (4). S. 11 e š i č je štel med »subpanonske pokrajine« Brežiško-krško polje, med »kraške pokrajine notranje Slovenije« Nizki Dolenjski Kras ter »svet visokih planot in polj« na Kočevskem. Ribniškem in v Velikolaški pokrajini. Kategorija »slovenskih predalpskih (suibalpski h) pokrajin« je na Dolenjskem po Ilešiču v Posavskem hribovju. Prehodna pokrajina med subpanonskim in predalpskim svetom je pokrajina na Srednjem Dolenjskem2 in ob Mirenski dolini, prehod med subpanonskim in kraškim ozemljem pa je po Ilešiču pokrajina ob Temenici, v novomeški okolici ier v Beli Krajini. V Gorjancih je stik alpskih, dinarsko-kraških in subpanonskih pokrajinskih elementov (5). Naknadno je Ilešič svet ob Mirni in Temenici uvrstil kot »Nizko Posavsko hribovje« k vzhodnemu predalpskemu svetu (5a). Kadar hočemo v geografiji razdeliti neko ozemlje ina regije, skušamo določiti obseg nekega pokrajinskega tipa, ki je povsem in res značilno razvit samo ponekod, navadno na manjšem ozemlju. Ko potegnemo nato meje med pokrajinskimi tipi in razdelimo ozemlje na pokrajinske enote, vselej nasilno shema ti ziramo podobo področja, na katerem se povsod prepletajo razni pokrajinski elementi in kjer je med tipičnimi kraji široko prehodno ozemlje. Že sami pokrajinski tipi kot osnova regionalizacije so subjektivno določeni in bolj ali manj enostranski, izbrani po enem ali več glavnih kriterijih. Ta načelna pomanjkljivost splošne geografske regionalizacije je še posebej očitna na ozemlju med gornjo Kolpo in Savo, ki je prehodno ozemlje med peripanonskim, alpskim in dinarskim delom Slovenije. Ta članek ima namen, da bi samo nakazal problematiko. Podrobnejša utemeljitev je v navedeni in v drugi literaturi. Skušajmo se približati regionalizaciji Dolenjske in Bele Krajine tako, da določimo najprej kriterije za določevanje pokrajinskih tipov, nato po njih poiščemo regije v merilu Dolenjske in Bele Krajine — z vidika vse Slovenije sta razdelitev opravila že A. Melik in S. Ilešič — in to tako, da bomo zajeli vse ozemlje. 1. Delitev po geološko-hidrološkem vidiku. Antipoda sta kras z izključno podzemeljskim vodnim pretokom in t. im. »normalni« relief s površinskim vodnim odtokom. Povsem vodonepropustnih kamenin je malo, v glavnem so to perm okarbonski skrilavci in (peščenjaki v območju Posavskih hribov, v Raški pokrajini in na Kostelskem. Povsem brez površinske vode so visoke dinarske kraške gore, vse ostalo ozemlje pa je v znamenju počasnega in nedoslednega prehajanja iz ene skrajnosti v drugo. Določili bi mogli naslednje stopnje: 2 Imena so napisana povsod tako kot v navedeni literaturi. a) visoki kras brez površinskih tokov (Kočevsko gorovje), b) visoki kras z nekaterimi površinskimi potoki, ki ne poniknejo zaradi natplavine, ki so jo prinesli z nepropustnega okolja (10) ali zaradi nepropustnih vložkov med apnencem (Kočevsko-ribniško polje), c) sredogorski kras z' doli in poplavnimi kotanjami, ki segajo do piezometričnega nivoja kraške vode (Suha Krajina), č) nizki kras, kjer so ravnike razrezali kanjoni, v katerih so blizu površja potoki in reke dosegli ravnotežni profil (dno Belokranjske kotline, ravnina ob Krki). Nizki kras v Novomeški kotlini ima na pogled gričevnat nekraški značaj; proučevanje, od kod dobivajo kmetje pitno vodo, pa je pokazalo, da so vasi skoraj brez izjeme navezane na kapnico ali na vodo redkih alohtonih rek, v kolikor nimajo vodovoda. S hidrološkega vidika je zato to ozemlje kras. Od nasprotne strani bi mogli določiti naslednjo gradacijo: a) f 1 u -viatilni relief brez podzemeljskega odtakanja, b) f 1 u v i a it i 1 n i relief s površinsko glavno rečno mrežo, a z drobnim kraškim (vertikalnim) pretokom (del Dolenjskega gričevja), katerega znaki so vrtače. Na takem ozemlju sicer prevladujejö apnenci in dolomiti, a večji potoki teko po površju, ker so tla petrografsko močno razdrobljena in pre-prežena z vodenepropustnimi vložki, kot je n. pr. neogen v Mirenski dolini ali pa starejši skrilavci in laporji, n. pr. velikotrnski skladi3 v gričevju med Mirno in Krko ter ob Gorjancih. Za čiste apnence bi lahko dejali: čim več je površinskega vodnega pretakanja, tem nižji je relief. Prehod površinske hidrografije v kraško je najbolj skokovit v pasu, ki gre od Novega mesta preko ispodnje Temenice na Šentvid, Višnjico, Grosupeljsko polje in Ljubljansko barje. Šolski učbeniki omenjajo ta pas kot mejo med alpskim in dinarskim ozemljem in ga zaradi nazornosti povezujejo s cesto im železnico Ljubljana—Novo mesto (14). Po geografskem pojmovanju je kras povsem hidrološko pogojen in zato moramo h krasu šteti površje, kjer prevladuje vertikalni, podzemeljski kraški odtok, pa čeprav tečejo nekateri potoki po površju, ker jim podzemeljski pretok onemogočajo neapniiški vložki ali so dosegli piezometrični nivo ali se obnovijo po daljšem deževju na dnu suhih dolin. Menim, da bi bilo zelo potrebno točno določiti severno mejo krasa. Kaže, da je v podrobnem zelo vijugasta in da pušča na obeh straneh precej otokov. Poteka nekoliko severneje od stare ceste in železnice. Ce jo moramo zaradi nazornosti povezati s kakšno prometno potjo, potem temu namenu bolj ustreza nova avtostrada, ki poteka večinoma severno od stare ceste. Odmakniti mejo bolj na sever je posebno umestno v Temeniškem podolju, ki je močno kraško, saj je brez večjih stalnih površinskih potokov še precej gričevja severno od tod, nekako do Laknice in Radulje. Od tu gre mejnica čez Krško 5 Velikotrnski skladi po novem niso starostna, anrpak litološka enota (8). 6 Geografski vestnik /JK .AaaaaaaaX AAAAAA A A A A AAAA> /OAAAAAAA A3^T AAA A A A A A A A A AAA '"V\A AAA A A A A-/AT,- ^ AAAAAAAAAAA AA^ aX>5A A A A A A KK AM A A A-A AAA A A A Ah^t^ A A A A A AAA A AAA ***^ t^A A A/f^AA ASN A A)\\/v> /v Vvy kotlino4 im sicer nekako po šmarješki tektonski prelomnici, ki razdvaja vzhodno neogeaio od zahodnega pretežno apniškega površja v Krški kotlini. Čez Gorjance gre vzhodno od Opatove gore in nato preko Zumberka ter se slovenskemu ozemlju Sipet približa v metliški okolici, kjer gre čez Kolpo na Vodenico in dalje na JV. 2. Reliefna delitev. V tem pogledu moremo razlikovati: a) Ravnine. 1. Nasuta ravnina je v največjem obsegu na Krško-brežiškem polju. Sem bi mogli šteti tudi dna večjih kraških polj (Grosupeljskega, Dobrepolja, Ribniškega polja). 2. Nizki kraški rav- Sl. 1. Morfološka karta Dolenjske in Bele Krajine. — Carte geomorphologique de la Basse Carniole el de la Carniole Blanche. 1 — nasuta ravnina — plaine d’ accumulation, 2 — k raška ravnina — plain e karstique, 3 — gričevje — collines. 4 — hribovje z dolinami — monitagnes et vallees, 5 — relief v območju po n iik venski h kotanj — relief des depressions karstiques avec des ponors, 6 — nizko kraško gorovje — basses montagnes karstique«, 7 — višje kraško gorovje s planotami — hauites montagnes karsti-ques aivec des plateaux, 8 — severna meja prevladujoče kraške hidrografije — limite septentrionale de l’hydrograiphie karstique predominante, 9 —zahodna meja vinogradniškega rajona — limite occidentale de la region viticole. 1 Tu mislim na kotlino v obsegu od Sotle do Roga, v razliko od Krške doline, ki sega do izvirov Krke. niki, kot jih vidimo v dnu Belokranjske kotline in ob Krki. Najibolj na gosto «o ti travniki poseljeni navadno v nadm. v. okrog 200m (ob 'Krki pod Dvorom, okrog Semiča itd.). b) Gričevje. Med Mirensko in Krško dolino se vriva od vizhoda gričevje, ki ga imenujemo Dolenjsko gričevje. Je nekoliko drugačno kot ostalo peripanonsko, verjetno predvsem zaradi pogostih dolomitov in apnencev. Bolj slemenasto in čokato je in manj vršičkasto. Vzpetine sežejo navadno do okrog 500 m nadm. v., kar pomeni navadno okrog 500 m rel. v. Če vzamemo to za merilo, potem moramo potegniti severno mejo gričevja ob Posavskih hribih, zahodno pa oib Temenici. Podoben, na zunaj gričevnat relief je tudi v novomeški Podgori, to je v podgorju Gorjancev, pa na desni strani spodnje Krke ob Gorjancih in v Privršju na severnem robu Belokranjske kotline. c) Gora'ti dolinasti relief je v Posavskih hribih, v Veli-kolaški pokrajini in manj izrazito na Kostelskem. č) D o 1 a s it i in kotanja s ti s r e d o g o r s k i kras. Najbol j izrazit je v Suhi Krajini in to tudi na desni strani Krke nekako do Smuke in Zvirč. Večje reliefne oblike so suhi dol, uvala in manjše kraško polje, med manjšimi oblikami pa odločno prevladuje vrtača. Vrhovi so razmeroma nizki, v Suhi Krajini največ do 500—550m, le med Višnjico in Grosupeljskim-radenskim poljem, kjer je bilo, kot navaja geomorfološka literatura (9), nekdanje razvodje med Ljubljanico, Krko in Mimo, so vzipetine do in čez 600 m. d) V pasu že omenjenega prehajanja severnih nadzemeljskih potokov v (podzemeljske bi mogli izdvojiti posebno reliefno enoto Poni k v e n s k e kotanje, imenovano po ponikvah, okrog katerih so nastale širše kotanje (14; 13). Med večjimi so mimopeška, ponikvenska pri Trebnjem, pri Dobu, pri Šentvidu, pri Ivančni gorici in pod Muljavo, pri Žalni, pri Lučah; podoben značaj ima Grosupeljsko-radensko polje. Relief je v tem pasu nizek in kopast, konture so razvlečene. Ker je pas ponikvenskih kotanj že stara prometna žila Dolenjske, se je udomačilo naziranje, da je tak relief tipičen za Dolenjsko. e) Višji kraški hribi z razčlenjenimi ravniki, doli, uvalami in kraškimi polji. Najbolj tipično je razvit tak svet na Kočevskem in na zahodnih Gorjancih. Na izohipsni karti Dolenjske in Bele Krajine dobro izstopa sklenjeno Dinarsko višavje z nad okrog 450m nadm. v. Njegova meja je južni, zahodni iin severni rob Belokranjske kotline, južni in zahodni rob Novomeške kotline, severni rob Ajdovske planote, jugozahodni rob Suhe Krajine, južni rob Grosupeljsko-radenskega polja i/n Ljubljanskega barja. V nadaljnjem ga boni imenovali Dinarsko višavje, višavje v Posavskih hribih pa Posavsko v i š a v j e. 3. Delitev po klimatskih kriterijih. Ker zaradi skopih podatkov ne moremo določiti podrobnejših klimatskih regij, se moramo zadovoljiti z nekaterimi splošni mi značilnostmi. Pravkar opisano Dinarsko višavje sprejema letno okrog 1600 do 1700 mm padavin, ostala Dolenjska le 1300—1100 mm. Nižje temperature in pogoste rose ter večja oblačnost povzročajo, da je klima Dinar- skega višavja znatno bolj vlažna. Po poletnih sušah slovi predvsem prodno Krško polje. Temperature višavja so za okrog 1—2° nižje kot v nižjem sosedstvu. V dobi 1925—1940 so bile letne temperature postaj na Dinarskem višavju od 8° (Kočevska Reka) do 8,4° (Kočevje), v nižav ju pa okrog 10°. Srednje julijske so bile tam okrog 18°, tu od 19,2° (Primskovo) do 21,4° (Adlešiči), srednje januarske v višavju od —2,2° do —1,9°, v nižavju od —1,3° (Primskovo) do —0,2° (Krško) (21). Ker so bile postaje večinoma v dolinah, ne dovoljujejo vpogleda v vertikalno razporejenost zračnih temperatur, posebno ker temperature močno modificira temperaturna inverzija. V nižavju je bila na vzpetini ena sama postaja, na Primskovem, in po njej moremo sklepati, da je v višavju hladnejše ozračje v višini, ki jo dosegajo vzpetine nižavja. To potrjuje primerjava med Primskovim in Kočevjem za obdobje 1925—1940 (21): AT , Srednja temperatura , ,, Nadm. vis. januarska julijska letna Amplituda Primskovo 592 m 19,2 —1,3 9,0 20,5 Kočevje 461 m 18,5 —1,9 8,4 20,4 Tudi iz teh podatkov razvidimo izenačevalni temperaturni faktor reliefa, ki mu je osnova predvsem temperaturna inverzija. Cim višji hribi obdajajo kotanjo, tem nižji so v njej nočni in zimski minimi, ki znižujejo tudi povprečke. Vzhodno Krško kotlino obdaja gričevje. Tu so najtoplejše zime in noči, najdaljša vegetacijska doba. Najzaliod-nejši del kotline je vrinjen med Gorjance, Rog in Ajdovsko planoto in tu, posebno v Topliškem predelu, so ob močni temperaturni inverziji nižje temperature kot na vzhodu, v naravnem in kulturnem rastju pa se že pozna prehod na Kočevsko. Znatna temperaturna inverzija nastopa tudi v Belokranjski kotlini, posebej v zapadnem delu pod kočevskimi gorami. Tudi v tem se odraža kotlinski značaj nižinske Bele Krajine, na katerega pogosto pozabljamo. Vegetacijski ritem v višavju zaostaja za nižavjem povprečno za 8—12 dni. Vegetacijska doba je tako krajša za okrog 16—24dni (16 ; 22). V nižavju v horizontalnih smereh ni občutnih razlik, le Grosupeljsko polje pri nekaterih rastlinah zaostaja glede rasti za kak dan (22). Kompleksne klimatske regionalizacije ne moremo napraviti tudi zato, ker ni izdelanih indeksov za določevanje temperaturnih tipov. Tako ne moremo omejiti vpliva subpanonske klime. Pomagajmo si z vinsko trto! Večji vinogradi segajo ob Kolpi navzgor do Poljanske dolkie, posamič celo do Kostelskega. Najdemo jih na robu Belokranjske kotline in na robu Novomeške kotline. Vinogradi segajo po dolini Krke do izvira nad vasjo Krka, v zahodni Suhi Krajini pa do Stare gore pri Gradencu in okolice Ambrusa. V vzhodni Suhi Krajini so večji vinogradi na Liscu, od tu pa gre vinogradniška meja proti severozahodu na Temenico. Vinogradniško področje Dolenjskega gričevja sega na severozahodu mestoma še na savsko stran, v litijski okolici do Liiberge nad Šmartnom. Sicer pa je severna meja vinogradov obstala po umikanju v moderni dobi približno na meji med gričevjem in hribovjem. Grosupeljsko polje z obrobjem nima trie. Zakaj? Zdi se, da zaradi ko'tanjastega kraškega reliefa, ki pospešuje temperaturno inverzijo, pa morda zaradi že omenjene reliefne pregrade pri Višnji gori, ki morda preprečuje subpanonskim vplivom pot dalje na zahod. Vendar se proti takemu tolmačenju vpliivov subpanonskega podnebja, ki bi jih povzročevalo premikanje zračnih mas, vzbujajo pomisleki. Ali bi mogli trditi, da segajo ti vplivi n. pr. po ozki, kanjonski dolini Kolpe do Poljanske doline in še dalje? Ali ob Krki do izvira? V obeh primerih je vinorodna dolina občutno nižja od hladnejše okolice in zato je upravičeno mišljenje, da vinograde omogoča predvsem nizka nadmorska višina. V nižavju Dolenjske in drugod po Sloveniji segajo vinogradi od 40—70m do okoli 300m iznad dna dolin in kotlin, vendar tako, da praviloma ne presežejo nadmorskih višin 400—450 m, redko 500 m, izjemoma (n. pr. nad Gabrovko) 550 m. Res ugodne lege so samo 50—250 m iznad dolin in kotlin. Ugodne lege na Grosupeljskem polju na savskem nasipu, pa ina dnu Dodropolja, Ribniškega in Kovinske vrste. Tako se tudi v razprostranjenosti trte opažajo posledice reliefa odnosno nadmorskih višin. 4. Delitev z vidika kulfurno-pokrajinskega pejsaža. a) Ravninski poljski svet je navezan večinoma na suho nasuto ravnino (ina produ, pesku, ilovici). Največ ga je na Krškem polju ja savskem naisipu, pa na dnu Dobrepolja, Ribniškega in Kočevskega polja. Več kot polovica površja na Krškem polju zavzema orna zemlja, gozda je le nekaj odstotkov. Obljudenost je velika, na Krškem polju živi na 100 ha do 100 prebivalcev in več. b) Pokrajina logov in gozdov je na mokrotni nasuti ravnini in obsega največje površine na robovih savskega zasipa na Krško-brežiškem polju. Značilni so logi, ena do dve tretjini površja je pod gozdom, obilo je travnika, naselja so redkejša in manjša. Značilnosti obeh pokrajin se prepletajo na Grosupeljskem polju. Predvsem na suho in mokrotno ravnino so navezane vasi s pravilnim tločrtom. So navadno obcestnega ali enovrstnega tipa (Krško-brežiško polje, dno Grosupeljskega, Ribniškega, Kočevskega polja, Dobrepolja in v Globodolu). c) Gričevnata pestra pokrajina, ki zavzema predvsem Dolenjsko gričevje. Tipično podobo sestavljajo izkrčena prisojna pobočja, na katerih so polja in vinogradi, gozdnata osojna pobočja ter travniške, tu bolj, tam main j ozke doline. Naselja so večinoma razložena po vrhu gričev An se jim pogosto pozna prvotni nastanek iz hramov, po dolinah in po terasah pa prevladujejo zaselki in gručaste vasi. Navadno je 20—30% površja v njivah, 40—55% površja je pod gozdom in 15—21% pod travniki in pašniki. č) Pokrajina gozdov in travnikov na vododržnih kameninah je v Posavskih hribih in v Velikolaški pokrajini. Gozd zavzema v povprečju do dve tretjini površja, njiv je okrog ene šestine, travnikov in pašnikov dobra četrtina. Naseljenost je redka, največkrat SI. 2. Gozd in krčevine na Dolenjskem (top. karta lista Novo mesto, 1:100.000). — Foret et defrichement en Basse Carniole (carte topographiique 1:100.000). Jugozahodni konec zavzemajo kočevski gozdovi z oazinimi krčevinami. Na jugovzhodu je v Beli Krajini opazen bolj obdelani oibod Belokranjske kotline in obširnejše polje na obeh straneh Kolpe nad isotočjem z Lahinjo. Od osredja slike gre proti severovzhodu po Krški kotlini širok pas bolj obdelanega sveta, ki je najbolj izikrčen ina stiku med apnencem in terciarnimi sedimenti. Severni del slike je značilen po drobnih, a po ostrih krčevinah, kar je značilno za Dolenjsko gričevje. To se končuje na jugozahodu ob pasiu bolj obdelanega in 'poseljenega sveta v območju t. im. po n ik venskih kotanj. Jugozahodno od njih je Suha Krajina z bolj obdelano zgornjo Krško dolino v sredi leve polovice slike. v obliki zaselkov. Ker so mokrotne travniške doline navadno brez naselij, je za to regijo značilna naselbinska inverzija. d) Pokrajina polja in gozdov na nizkem krasu, kot jo vidimo v Belokranjski kotlini ali ob kraški Krki. Značilni so veliki poljski kompleksi na ugodnih prsteh, navadno na ukrašenih ravnikih, pa veliki gozdovi na silikatnih ilovicah in kislih peščenih tleh (osredje Belokranjske kotline). Obljudenost je zmerna, 30—70 ljudi na 100 ha. Prevladujejo gručaste vasi, ki so sploh značilne za drobno razčlenjeno vegasto kraško površje. e) Gozdnata p a š n i š k o - p o 1 j s k a pokrajina v Suhi Krajini in na obodu Grosupeljskega polja. Gozda je okrog ene polovice, do in nad eno tretjino je travniške površine, kjer prevladujeta senožet in pašnik. Oba v zadnjem času zmanjšuje gozd. Njiv je okrog 12—28%. Na dolastem reliefu, ki je navadno na manj čistih apnencih ali na dolomitu, so manjša naselja, največkrat na slemenih, večja pa so v dnu uval in polj na kotanjastem reliefu. f) Gozdnato višje kraško hribovje z oazami obdelovalnega sveta v suhih dolinah, uvalah in manjših kraških poljih. Naj-tipičnejši je ta pejsaž na Kočevskem. Goizd zavzema navadno nad polovico površja, obdelovalne zemlje je okrog ene tretjine, od tega največ košenic in pašnikov. Vasi so gručaste. LITIJA LJUBLJANA' POLJE TREBNJE L KOSTANJE V. 'ribnica! 'ČRNOMELJ [KOSTEl VINICA Sl. 3. Delež aktivnega prebivalstva v industrijski skupini po občinah v letu 1953. — Pourcentage de la population active industrielle en 1953 par communes. 5. Delitev po gospodarskih vidikih. Delitev pokrajin na agrarne in neagrarne pri nas ne pride v poštev, saj so urbanski in industrijski kraji redki, mladi in še majhni ter še niso zrasli s pokrajino tako. da bi jo preobrazili. Največjii urbanski kraj. Novo mesto, je bilo vkljub večstoletni važni upravni funkciji do zadnjega časa majhno, za širšo okolico nepomembno mestece v okljuku Krke. Razlikovati bi mogli samo bolj ali manj čiste agrarne pokrajine. Pri tem si lahko pomagamo s statističnimi podatki o poklicni strukturi. Za 1. 1953 so prikazani po tedanjih občinah na sliki 3. Prikazani so deleži aktivnega prebivalstva v industrijski skupini (v industriji v ožjem smislu, v gozdarstvu, gradbeništvu, prometu, trgovini, gostinstvu ter v stanovanjsko komunalni službi). Ker so občine razmeroma velike, ne dovoljujejo točnejše podobe, vendar je dobro vidna znatna razlika med tako imenovano nizko Dolenjsko in Belo Krajino ter ostalim višjim svetom. V prvem je aigrarnost razkrojilo le gravitacijsko območje Savske doline od Zagreba (zaradi njega in deloma Dobove ima obč. Dolina 30% industrijskega preb.) do Ljubljane. Opaizen je vpliv Vidma-Krškega, katerega gravitacija je po 1. 1953 še znatno porasla, Radeč, rudnikov Trboveljskega premogovnega bazena, Litije in Šmartna. V notranjosti Dolenjske in Bele Krajine so pričeli razkrajati aigrarnost manjši centri: kr-meljski, kainižarski premogovnik, novomeško območje, medtem ko so dane osnove za industrijsko rast tudi v Metliki in v Mokronoigu-Mirni. Na Dinarskem višavju živi v krajih, od koder ne hodijo na delo, 60—80% prebivalstva od kmetijstva. Večino pa pritegujejo industrijski kraji Kočevje, Ribnica, Grosuplje in Ljubljana in tu je po občinah v povprečju le 50—70% kmetijcev (1. 1953). Po veliki agrarnosti se odlikuje Dolenjsko gričevje s 70—80% kmetijskega prebivalstva (n. pr. občine Bučka 85. Podbočje 84%), pa tudi Suha Krajina, kjer je maksimum v občini Hinje (90%). V Beli Krajini so najbolj agrarni kraji blizu Kolpe (25). Manjša agrarnost na višavju ima številne vzroke. Zdi se, da je glavni v tem, da ima višavje precej več gozda, ki je bolj iglast, boljše ohranjen, hektarski pridelki na njivah pa so bili do nedavna manjši. Kmetije so bile večje, naseljenost pa občutno manjša. Po občinah iz 1. 1953 je živelo na 100 ha od 7 (Kočevje) do 60 preb. (Ribnica), v povprečju pa le 30—50. Na Dolenjskem gričevju živi na isti površini 50—80, v Suhi Krajini 40—65, v Belokranjski kotlini 30—55. Vkljub večjim kmetijam pa so kmetje na višavju pred dobo železnic krčevito iskali postranskih zaslužkov, ki so jih našli v srednjeveškem tovorništvu preko notranjskih prevalov na primorsko stran, pa v domači obrti, predvsem pri izdelavi suhe robe. Izdelovanje suhe robe je bilo pred stoletji znatno bolj razširjeno in je zajemalo v glavnem vso severozahodno dolenjsko gozdnato višavje (20). Za Valvasorja in še kasneje je bilo višavje gospodarsko enako ali celo manj razvito kot nižja vinorodna Dolenjska. Železnice so s cenejšim prevozom precej razvrednotile vino, ki je bilo eno od glavnih izvoznih pridelkov nizke, sicer raznorodne Dolenjske, skokovito pa je porasla cema lesa, ki so ga šele tedaj pričeli izvažati. Odslej je šel gospodarski razvoj v prid višavju, ki ima danes že znatno višji narodni dohodek. Danes je težišče zaostalosti v vinorodnem gričevju, v Suhi in Beli Krajini. V slovenskih, še bolj pa v sosednjih alpskih pokrajinah je zadnje stoletje občutno nazadovala površina, zasejana z žiti, in to na račun krmnih rastlin. Na Dolenjskem so krmine rastline najbolj zamenjale žita v višavju, kjer so 1. 1952 zavzemale v okraju Kočevje že 32,5% vse njivske površine. V ostalih krajih je bil delež krmnih rastlin na njivah naslednji: v okraju Črnomelj, ki naj bi imel 1. 1952 po dvomljivih podatkih največji delež travnatih površin v Sloveniji, pašnikov 29%, senožeti 19%, travnikov 3,6% vsega površja okraja (24-str. 43), je bilo krmnih rastlin 41,5 % njivske površine, v okraju Novo mesto 26 in v okraju Krško 21% (24-str. 56). Od Save na jugozahod pa pada delež, ki ga na njivah zavzemajo žita (od 58,7 % v okraju Krško na 42,1 % v okraju Kočevje v razdobju 1948—1951) (27 - str. 17). Obseg okrajev je iz istega leta kot podatki. Površina njiv se je v tem stoletju skoraj povsod skrčila. Tega zmanjšanja nam ne pokaže dovolj kataster, ki ima zastarele podatke, pač pa statistični popisi zemljišč odnosno njihova primerjava s katastrom. L. 1947, ko so bili še manjši okraji, so bile med obema vrstama podatkov razlike, ki jih kaže spodnja tabela. Številke pomenijo odstotke po katastru, če je popis 100% (23). Okraj Njive Vrtovi Sadovnjaki Vinogradi Travniki Pašniki Gozdovi Kočevje 166 551 3 2236 91 117 89 Črnomelj 122 931 — 157 109 83 94 Grosuplje 127 805 48 183 87 89 102 Novo mesto 125 774 — 133 81 87 98 Trebnje 125 453 — 152 87 74 96 Krško 123 253 97 105 85 82 106 Popisi zemljišč iz prvih povojnih let morda res niso povsem točni. Zato poglejmo iste razlike še v 1. 1952 v obsegu tedanjih okrajev. Osnova je popis (100%) (24). ^xrinvi*1 Vinogradi Travniki Senožeti Pašniki Gozdovi Kočevje 131 — 1% 90 139 83 Črnomelj 111 105 98 100 100 Novo mesto 120 111 80 106 % Krško 108 101 100 95 99 100 Povsem se na te podatke ne moremo zanesti, vendar izdajajo to, kar lahko uvidi proučevalec na terenu: njivski svet se je v višavju nekoliko bolj skrčil kot v nižavju, prav tako travnik, narastel pa je gozd. Temu ni kriva samo izselitev Kočevarjev, zakaj podobne tendence je opaziti tudi drugod. Na nizkem krasu pa je opuščene njive prevzel travnik, deloma senožet in na račun obeh se je malce skrčil tudi gozd. Povsod je vinograd močno nazadoval. Najbolj so zemljiške kategorije ustaljene v krajih nekdanjega okraja Krško. Iz teh sprememb se vidi, da na višavju gozdarstvo napreduje na račun živinoreje in poljedelstva, na nizkem krasu pa živinoreja na račun poljedelstva in gozdarstva. Kako preživlja zemlja, čim bolj gremo na severozahod, ne samo tem več kmetijcev, ampak tudi živine, povedo podatki o številu normalne živine na 100 ha krmne površine (travnika, pašnika, njivskih krmnih površin). Številke za 1. 1951 so: okraj Kočevje 35, Črnomelj 42, Grosuplje 78, Novo mesto 79, Krško 117, Trebnje 135 (27a - str. 226). Poljedelska gostota je večja v nižavju, posebno v 'vinorodnem gričevju. Po podatkih za 1. 1948 (po tedanjih KLO) je znašala v Dolenjskem gričevju okrog 100. v Suhi Krajini 60—90, v Beli Krajini 40—90. na Kočevskem od 4 (Stari trg) do 123 (Sušje), v povprečju pa le okrog 30—50 kmetijcev na 100ha obdelovalne zemlje (17 a). Mlada industrializacija, ki zadnji čas zajema Dolenjsko in Belo Krajino, se zaenkrat bolj pozna v deležu industrijskega prebivalstva kot v pokrajinski podobi; velik del industrijskih zaposlencev se namreč vozi na delo drugam, pri čemer ohrani domači kraj v izrabi tal, stavbah itd. še vedmo agrarni značaj. Za ugotavljanje gospodarskih regij je zato v našem primeru še vedno najvažnejša kmetijska struktura. Kmetijstvo kot celota je še vedno zaostalo, polikulturno in se še ne usmerja dovolj po potrebah tržišča. Gozdarstvo je postalo v zadnjih letih eden najvažnejših virov dohodkov tudi na Dolenjskem in v Beli Krajini. Za vzdrževanje stavb in za manjše nakupe je važno povsod, tudi na nizkem svetu, kjer so kmetije manjše. Vendar ima na višavju, tako posavskem kot kraškem, večji pomen. Predel znatne gozdne kmečke posesti in večjih kmetij gre iz okolice Dobrepolj čez Korinj-sko planoto v povirje Višnjice (15, II, pod. 141). V vinorodnih področjih imajo vinograde vse vasi, tudi tiste, ki stoje sredi večjih ravnin, kjer trta ne uspeva več in od koder je do vinogradov ure in ure daleč. Vinogradniški gospodarski rajon je torej nekoliko obsežnejši kot rajon uspevanja trte. Pri določevanju kmetijskih regij zadenemo na težavo, kako naj določimo važnost poediinim kmetijskim panogam, ali z ozirom na denarno vrednost pridelka ali glede na vloženo delo. Pri slabem dolenjskem vinogradništvu, ki zahteva veliko dela, so velike razlike, prav tako pri gozdarstvu, ki zahteva malo dela, a daje precejšnje dohodke. Denarno vrednost po svoje določuje statistika, ki pa se opira na tržne cene. Teh pa ne določujejo vselej ekonomski oiniitelji. Ce upoštevamo oba vidika, bi mogli določiti naslednje enote: a) g o z d a r s k o - ž i v i -norejski rajon, ki zavzema Kočevsko in hribovske kraje v Posavskem hribovju, b) živinorejsko -g ozda reki rajon na ostalem višavj u, c) polj edelsko-živino rejski rajon na suhih naplavnih ravninah (Krško polje), c) vinogradniški rajon , ki zavzema le redke vinorodne kraje (gričevje na severnem robu Krškega polja). Na ostalem ozemlju so znatne krajevne razlike glede na prioriteni red kmetijskih panog, ki so važne povsod (živinoreje, poljedelstva in gotzdarstva), pa tudi vinogradništva in sadjarstva. Točnejšo podobo bodo dale bodoče gospodarsko-geografske študije dolenjskih in belokrajinskih krajev. Precej je krajev, kjer uporabljajo proizvode polikuilturnega kmetijstva za dom, na trg pa dajo en sam, na videz malo pomemben pridelek (n. ipr. pujske za vzrejo v okolici Šmarjete — 16). 6. Prometno-gravitacijska delitev. Za obravnavano ozemlje je značilno zaitišje glede ina tranzitni promet, kii izhaja iz lege v mrtvem kotiu med dvema prometnima kanaloma, ki vežeta savsko prometno magistralo leda na površje. 8. Severovzhodno od tam leži ob globokem strmem kolovozu manjša čer sivega srednjepermslkega apnenca in nedaleč stran še blok sivega kremenovega konglomerata iz zgornjega karbona. 9. V naslednji golici se pokaže med dislociranimi terciarnimi plastmi apnenec zgornjekarbonske ali spodnjepermske starosti. 10. Predterciarne plasti v Glažuti je natančno opisal Heritsch (1914, 91, 92), medtem ko jiih bolj ali manj podrobno omenjajo vsi raziskovalci od Hoernesa dalje. Heritschevemu profilu predterciarnih plasti dodajani le rjavkastorožnate in rdeče peščene apinence in me-snatordeče ter vijoličaste partije. Drobno zgubane plasti, vse prepredene s kalcitnimi žilicami ne slemenijo v smeri sever-jug, marveč so od .n j e odmaknjene za okoli 15° proii vzhodu in visijo zdaj skoraj navpično v eno smer, zdaj v drugo. Sive kremenove konglomerate in modrosive apnence s kalcitnimi žilicami uvrščam med javomiške sklade. Med apnenci je lahko tudi nekaj spodnjepermskih. Po Winklerju naj bi pripadali temni apnenci školjkovitemu apnencu, kar pa gotovo ne <1 rži. Različni sivi apnenci, ki jih je imel Heritsch za triadne, so srednjepermske starosti. Enako stari so tudi Heritschevi členi b, c, in d. čeprav se zdijo rdeči skrilavci werfenski. Na od valu pred nekdanjim rovoni v temne terciarne skrilavce leži večinoma zelo zdrobljen kremenov konglomerat. \ laporju so tudi leče in zvite pole srednjepermskih apnencev. Starejše plasti se više v pobočjih: razširijo, vendar najdemo tam na površju le sive ali svetlosive srednjepermske apnence. 11. Ozek pas rdečkastega andezitnega tufa loči na vzhodni strani srednjepermske apnence od sosednje, precej večje krpe predterciarnih kamenin. Pretežen del krpe (v pomenu manjša gruda nasproti čerem oziroma blokom) sestoji iz svetlosivega srednjepermskega apnenca, ki ga od časa do časa lomijo na dveh krajih in iz njega žgejo dobro apno. Od vzhodne strani proti zahodni so v tej krpi približno takele razmere. Malo pod kolovozom se pokažejo svetlosivi srednjepermski apnenci, ki se vlečejo čez pot proti zahodu. Na njivi pod potjo najdemo bloke sivega kremenovega konglomerata. Na poti je razgaljen.svetlosivi apnenec. Zraven svetlosivih apnencev so tudi rdečkasti apnenci, ki postopoma preidejo v rdečkaste malo apnene skrilavce. V majhnem kamnolomu nad potjo so razen sivih srednjepermskih apnencev tudi vijoličnordeči malo apneni skrilavci in apnenčevi peščenjaki. Rnmen-kastorjavi peščenjak prehaja na nekem kraju v rdečkastorjavega. Ob apnencih ležijo še majhne čeri sivega kremenovega konglomerata. Od kamnoloma dalje proti zahodu molijo iz zaraslega površja le svetlosivi apnenci. V kamnolomu dobimo v njih redke fuzulinidne fo-raminifere, ki dokazujejo srednjepermsko starost. Pri vrhu kamnoloma je nekaj rožnatega brečastega apnenca oziroma breče z rožnatimi in sivimi apnenčevimi kosi in večidel sivim peščenim vezivom. Sivi srednjepermski apnenci se vlečejo prek slemena proti zahodu. Ob njihovem zahodnem robu najdemo drobnosljudne vijolično-rdeče peščene skrilavce. Ob njih leži okoli 12 m širok pas sive dolomitne breče, v kateri so tudi redki drobci vijoličnega skrilavca in peščenjaka. Kremenovi konglomerati so zgornjekarbonski. Svetli apnenci, rožnati in rdeči apnenci, ki prehajajo iz sivih, so srednjepermski. Iz iste dobe so tudi rožnati brečasti apnenci oziroma breče, ki so seveda lahko nekoliko mlajši od apnencev ali pa so nastajali istočasno kot v okolici apnenci. Pičli ostanki teh kamenin ne dovoljujejo točnejših ugotovitev. Bolj nejasna je starost vijoličnordečih slaibo apnenčevih skrilavcev in apnenih peščenjakov, ki niso običajni med srednjeperm-skimi kameninami drugod v Karavankah. Vendar sem mogel na nekaj krajih opazovati prehod med rdečimi apnenci v peščene apnence, v apnenčeve peščenjake ali pa kar v pisane skrilavce. Tak prehod iz srednjepermskih apnencev dokazuje, da so tudi te kamenine iz srednjega perma. Podobne stratigrafske razmere sem našel tudi v Vitanjskem nizu, kjer so ob sivih srednjepermskih apnencih s fuzulinidami apnenčeva breča oziroma deloma apnenčev konglomerat, pisani apnenčevi peščenjaki in vijoličnordeči skrilavci. 12. Različne ostanke predterciarne kamenine v Negonski grapi in na njenih pobočjih združujem pod oznako 12. Ležijo ali med terciarnimi laporji ali med tufi. V grapi leži večji blok svetlosivega zrnatega apnenca (3 m X 1.5 m). Poleg bloka se vleče prek potoka okoli 4 m dolga in do en meter široka čer srednj ©debelega vrlin j ©karbonskega kremenovega konglomerata. Ob kolovozu na desni strani potoka najdemo zgnetene črne laporje z vmesno plastjo rjavili skrilavih laporjev. Oboji se stikajo s trdimi dislociranimi tufi. Ob poti se pokažejo tudi bloki svetlosivega srednje-permskega apnenca im sivi apnenci z rjavimi marogami, redkeje z rjavimi progami. Svetlosiv in siv srednjcpermski apnenec srečujemo tudi v pobočju nad apnenico. Ob njem je več majhnih čeri sivega kremenovega konglomerata. Zelo jasen je položaj predteroiarnih blokov na obeli straneh globoke stranske grape, ki priteka prav tam od vzhodne strani v glavno. Na njenih strmih pobočjih prav lepo vidimo, da ležijo bloki, veliki od enega do okoli 6 m3, med močno pregnetenimi laporji. V tej stranski grapi najdemo blizu glavne grape blok svetlosivega srednjepermsikega apnenca z izredno redkimi fuzulinidami. Na bloku postaja svetlosiv apncnec sivkasto rožnat, medtem ko so povsod kalcitne žilice zelo številne. Višje v grapi je v pobočjih čedalje več blokov svetlosivega mrežastega apnenca, ki še na enem bloku prehaja v si\ kastorožnega. Na nekem kraju teče potoček preko čeri kremenovega konglomerata in nekaj takih čeri je še višje v grapi. V desnem pobočju je pomemben tudi blok zelenkastomodrega tufa med zgnetenimi laporji. 'Ta pove, da so bili tudi že tufi razkosani pri zapletenih tektonskih procesih in deloma še vgneteni med laporje, medtem ko so tam okoli bili večinoma odstranjeni. Nasproti tufovemu bloku leži čer sivega srednjepermskega apnenca. 13 in 14. Okoli lOOm južno od krpe 11 ležita dva majhna bloka predterciarnih kamenin. Prvi blok (13) sestoji iz sivega zgornjekar-bonskega kremenovega konglomerata, medtem ko je drugi (14) iz permskega apnenca. 15. Naslednji bloki se pokažejo približno 100 višinskih metrov vzhodno od golice 12. Na zgornji strani kolovoza so vgneteni med zmečkane laporje razkosani bloki temnosivega mrežastega apnenca zgornjekarbonske ali spodnjepermske starosti. V zbrusku z ostanki fuzulinid ni bilo značilnih oblik za eno ali drugo dobo. Izpod apnenčastega bloka izvira studenček. 16 in 17. Vzhodno od studenčka je več čeri sivega kremenovega konglomerata iz zgornje karbonske dobe. Severovzhodno od tam sta med laporji blok sivega mrežastega srednjepermskega apnenca in čer nekoliko temnejšega apnenca iste starosti. 18. Večji obseg imajo predterciarne kamenine na površju zahodno od Šketove domačije. Okoli 100 m južno od hiše se pokažejo svetlo-sivi apnenci s krinoidnimi ostanki, številnimi belimi kalcitnimi žilicami in kopučami debelozrnatega kalcita. Apnencem sledijo ob kolovozu ob robu gozda in travnika proti hiši najprej drobnozrnati srednjepermski apnenci in nato okoli 8 m širok pas sivkastorumenkaste apnenčeve breče. Brečo zamenja temnosiv zrnat mrežast apnenec, ki je zelo po- doiben temnim werfenskim kameninam. Nato sledi kak meter rumen-kastoisive apnenčeve breče z dolomitnimi zrnci, za njo zopet siv, močno žilnat apnenec, le za malenkost svetlejši od prejšnjega. Severno od hiše razkriva majhen kamnolom večji blok močno razpokanega in razkosanega sivega srednjepermskega apnenca. Ves je prepreden s kalcitnimi žilicami, ki so odpornejše proti preperevanju kot apnenec. Zato izstopajo iz površja. Debele so tudi do 1 cm. Tudi na tem kraju so manjši bloki in skale vgneteni med zmečkane in zvite laporje. Apnenci se vlečejo od poti v gozdno pobočje in se proti zahodu zožujejo. Na vsem razgaljenem površju pa se tu ni posrečilo najti fosilnih ostankov. Zato uvrščamo te apnence le po analogiji s podobnimi im enakimi kameninami pri Žetalah v srednjo permsko dobo. Temno-sivi apnenci so lahko spodnjepermski ali pa morda werfenski. 19. in 20. V grapi nad I.rjem najdemo le na dveh krajih ostanke mlajših paleozojskih kamenin. Južneje leži manjši blok sivega mrežastega apnenca isrednjepermske starosti. Sevenno od tam so v potoku in oib kolovozu ostanki rjavkastih dcbelozrnaiih kremenovih peščenjakov im enako obarvanih srednjedebelih kremenovih konglomeratov zgor-njekartbonske starosti. Precej majhnih blokov in čeri je 'na Ir jenskem vrhu in 'na njegovem zahodnem pobočju. Samo en blok je na vzhodni strani. Ostanki ležijo večinoma med tufi, le deloma med laporji. Na enem kraju je tudi andezit. 21. V gozdu severozahodno od Goričanove domačije je v grmovju med zgubanimi laporji večji blok temnosivega apnenca, ki so ga pred nedavnim lomili in žgali. Apnenec vsebuje tu im tam drobne polžke, ostanke apnenčevih alg in ostanke mikrofavne. Olb apnencih je tudi blok apnenčeve breče, ki sestoji pretežno iz drobcev in kosov sivega apnenca ii:n redkih ostankov oolitmih apnencev. Zelo redki so vmes tudi kosi sivega sljudnega apnenčevega peščenjaka. Temen apnenec je verjetno werfensike starosti; polži v njih spominjajo na vrsto Nati-ca gregaria, vendar so slabo ohranjeni, tako da jih ni mogoče točneje določiti. V zibrusku prav tako ni bilo značilnih permskih olblik. Apnenčeva breča z drobci werfenskega oolitnega apnenca in werfenskega sljudnega peščenjaka je bržkone že iiz arizične stopnje in je analogna kameninam, ki jih majdemo tudi marsikje drugod v Karavankah. 22. Naslednje ostanke starejših kamenin zasledimo ob poti zraven Janjičeve hiše. Na ovinku pred njo je med terciarnimi laporji več skal ali čeri sivega srednjepermskega apnenca. Prav tam najdemo manjši blok zgornjokarbonskega kremenovega konglomerata. Ostanki sivega mrežastega apnenca so še tu in tam v bližini. 23. Na naslednjem ovinku je vgneten med laporje manjši blok sivega, deloma bledoruinenkastega brečastega apnenca, oziroma apnenčeve breče. Najbolj verjetno je srednjepermske starosti. Blizu tam je čer (60 cm X 40 cm) temneje sivega mrežastega apnenca. Enak, samo nekoliko večji blok (imX BO cm) leži pri križišču te poti s potjo, ki vodi približno ipo izohipsi med Goričanom in Grilom. 24. Večja golica svetlosivega sredn j ©permskega apnenca je severno od Goričana, medtem ko se pokaže majhna čer že pri Goričanovem skednju. Apnenci so močno prepokani, ponekod malo brečasti. Zraven manjšega kamnoloma v apnencih najdemo čeri karbonskega kremenovega konglomerata. Bloki in čeni z oznakami 21 do 24 ležijo v vodoravni razdalji vsaj 150 m vsaksebi v smeri sever-jug. Njihov položaj dokazuje diislokacij-sko cono, ki se vleče od zahoda proti vzhodu in ne kažejo na običajen prelom oziroma linijo, kot so dosedaj navajali. V območju disloka-cijske cone ležiijo manjše čeri in različno veliki bloki med zgnetenimi laporji, ki stojijo večinoma zelo strmo in se nagibajo zdaj v eno stran in takoj zraven v drugo. 25. Nekoliko severno od vrha Irjenskega vrha leži med grmičevjem majhna čer temnosivega sipodm j ©permskega ali zgornjekarbonskega apnenca. 26. Severovzhodni rob Irjenskega vrha sestavlja deloma ozki blok razpokanega sivega apnenca brez fosilnih ostankov, morda srednje-permsike starosti. Apnenec je nekoliko dolomitiziran. Zraven njega leži večjii razpotegnjeni blok zelo trdega andezita. Proti jugu je prav tako na robu čer sivega apnenca, ki je morda werfenski. Ob njem leži blok svetlega srednjepermskega apnenca. 27. Ostanke masivnih sivih in svetlosivih sredn j ©permskih apnencev najdemo še ob poti v gozdu severovzhodno od golic na Ir jenskem vrhu. 28. V Cerovški grapi so našli že starejši raziskovalci ostanke pred-terciarnih kamenin. Tam so svetli srednji ipermski apnenci (ne grebenski triadni apnenci, kot je na geološki karti lista Pragersko-Slo-venska Bistrica) in siva breča, verjetno iz iste dobe. 29. Vzhodno od tam se pokažejo čeri skoraj črnih spodnjepermskih ali zgorn j ©karbonskih apnencev in svetlosivih srednjepermskih apnencev. Dalje proti vzhodu se ostanki predterciarnih kamenin znova pokažejo na vzhodnem in severovzhodnem pobočju hriba Cerovec. 30 in 31. Severovzhodno od vrha sta dve manjši čeri. Prvo sestavljajo permski apnenci, drugo pa karbonski kremenovi konglomerati ter mogoče enako stani črni apnenci. 32. Iz zgornje karbonske aili spodnje permske dobe so te mn osi vi apnenci nad zahodnim odcepom Sečovske grape. 33. Večja krpa predterciarnih kamenin leži na vzhodnem pobočju hriba. Sestoji iz neskladovitega, razkosanega iri močno prepokanega svetlosivega in sivega apnenca. Deloma je gost, deloma drobnozrnat, povsod pa ga prepredajo bele kalcitne žilice. Žilice izstopajo na pre-perevajočem površju kot droibna mreža. Fosilni ostanki so silno redki. Posrečilo se je dobiti le eno fuznlinido ki z njo dokazati srednjeperm-sko starost kamenine. Apnenci se na več krajih stikajo s ■terciarnimi laporji. Laporji se vrivajo v široke ali tudi ozke zajede apnenčevega površja. Zgneteni so v lečaste skrli s svileno prevleko in so deloma rjavi, prav ob stikailiišeih pa večkrat črni in vsebujejo manj apnene komponente. 34. Precej manjši je nadaljnji skalni greben. Tam najdemo sivo dolomitno brečo in ib recasti apnenec. Po analogiji z nekaterimi podobnimi srednjepermjskimii kameninami ju uvrščam v srednjetpermsko dobo. 35. Zadnja golica predterciarnih kamenin na vzhodnem pobočju hriba Cerovec je že blizu Sečovske grape. Nekaj kubičnih metrov velik blok med laporji sestoji iz svetlosivega srednjepermskega apnenca. 36. Precej zapletene stratigrafske razmere najdemo v Sečovski grapi. Iz grape sežejo pr ed t e r c i a r ne kamenine na vzhodno pobočje in nekoliko manj tudi na zahodno. Okoli 180 korakov pred razcepom grape se pokaže j o prve majhne čeri sivega apnenca in dolomita. Ceri so vložene med skril a ve laporje, ki so zgneteni in lečasto oblikovani. Nekoliko dalje pogleda med laporji na površje blok dolomita in nad njim valovito zgubani apnencii, ki so 'bili zaradi tektonskih procesov poskrilovljeni. Med dolomitno in apneno čerjo leži debelejša apnena leča. Dalje ob poti pridejo rna površje kmalu zopet tanjše in debelejše zgubane apnene plošče med skrilavim laporjem. Ponekod je mednje zgnetena črna skrilava masa, v kateri so le še posamezni drobci slabo apneni. Masa je nastala iz terciarnih skrilavih laporjev. Nekoliko višje po kolovozu zasledimo med laporji zdrobljene sive apnence, vse prepredene s kalcitnimi žilicami. Laporji se nagibajo zdaj strmo v eno smer, zdaj v drugo. Kmalu zatem se pokažejo močno zdrobljeni svetlosivi dolomiti, v katerih je ob potii večja peščena jama. Dolomit je drobnozrnat in brečast. Le redki so vmes predeli nekoliko apnenega dolomita. V globokih žepih na površju dolomita so «temne, skoraj črne zmečkane gline in rjavi laporji. Nekdanji terciarni laporjii, ki se stikajo z dolomitom v kotanjah in ob tektonskih drčah, navadno ne reagirajo več na solno kislino ali le še zelo slabo, medtem ko laporji nekaj deset centimetrov od kontakta burno reagirajo. Severno od peščene jame so zopet terciarni laporji, med katerimi se kmalu pokaže blok temnosivega, večidel drobnozrnatega apnenca s številnimi belimi kalcitnimi žilicami. Kamenina seže čez kolovoz in potok v zahodno pobočje. Apnenec je neskladoviiit, razkosan v različnih smereh in zdrobljen v posameznih conah. Vsebuje redke fuzulinide in slabo ohranjene drobne brahiopode iz rodu Notothyris. Fuzilinide kažejo na spodnjo permsko starost. Iz iste dobe so najverjetneje tudi ostali temnosivi apnenčevi (bloiki in čeri, ali pa so morda katere od njih zgornjekarbonske. Ostanki sivega in svetlosivega apnenca so srednjepermski. Tildi dolomiti so verjetno enako stari in so naistali v tem primeru iz apnencev v zvezi s tektonskimi procesi. Manj verjetno se mi zdi, da bi bili dolomiti triadne starosti. Različni ostanki predterciarnih kamenin so tudi v Sečovski grapi razmetani med terciarnimi laporji na razdalji dobrih 150 m v smeri sever-jug, medtem ko najdemo bloke in čeri na vzhodnem pobočju hriba Cerovec cevišjega reda«. Saj je klima dejauska celokupnost ciklonskih in anticiklonskih singularitet ter prehodov med njimi. Osnovno vprašanje singularitet je njihova realnost, to se ipravi pogostost njihovega nastopanja. Na prvi pogled se zdi stvar enostavna, saj zadošča, da seštejemo, kolikokrat je v določenem obdobju singula-riteta nastopila in že lahko izrazimo .stopnjo njene verjetnosti v odstotkih. Stvar pa ni tako enostavna! Bistvo singularitete je sicer njena vezanost na termin, vendar nastopajo časovni odkloni, zaradi česar je izraz »termin« relativen, z odstopanji za tri, morda tudi za pet dni od najpogostejšega koledarskega datuma. Prav od tega, kolikšna odstopanja dovoljujemo, pa je odvisno tako število singularitet kot tudi njihova pogostost, torej realnost. S srednjeevropskimi singularitetami so se največ bavili Schmaus (17), dalje Hess imon-sumskega« strujanja v Evropi. Geografski vestnik XXIX—XXX (1957—1958). 3. Er tel H., Der Einfluss der Stratosphäre auf die Dynamik des Wetters. Met. Z. 1931. 4. Lucke O., Über die allgemeine Zirkulation in der unteren Atmosphäre im Lichte der Hydrodynamik. Zeitschrift f. Met. 1952. 5. Rossby C. G.. On the Distribution of Angular Velocity in Gaseous Envelopes under the Influence of Large — Scale Horizontal Mixing Processes. Bull, of the Ann. Met. Soc. 28 (194-7). 6. Scherhag R., Neue Methoden der Wetteranalyse und Wetterprognose, Berlin 1948. 7. Ficker H., Zur Frage der Steuerung in der Atmosphäre, Met. Z. 1938. 8. B c b b e r Van J. Typische Wiitterungserscheinungen I., II. Archiv Seewarte V. 3. 1882 in IX. 2, 1886. Citira: Flohn -— Glej pod 27. 9. Furlan D., Padavine v Sloveniji — disertacija — (v tisku). 10. Bergeron T., Physik der troposphärischen Fronten und ihrer Störungen, Wetter 1936. 11. Godišnjak aerološke observatorije u Beogradu — 1951. 12. Glej pod 11. Leto 1952. 13. Flohn H., Witterung und Klima in Mitteleuropa. Stutgart 1954. 14. H an n J., Lehrbuch der Klimatologie. Wien 1915. 15. Hann J.. Citira Flohn H.: Die Niederschlagsverteilung in Süddeutschland und ihre Ursachen im Lichte der modernen Klimatologie. Mitt. Geographischen Gesellschaft in München. München 1939. 16. Bergeron T., Richtlinien einer dynamischen Klimatologie. Met. Zeit. 1930. 17. Schm au ss N., Der Sinn der Singularitätenforschung. Wetter 1932. 18. H e s s P. Brezovrsky H., Katalog der Grosswetterlagen Europas. Ber. Wd. US. 1956. 19. Baur F., Die Erscheinung des Grosswetters. V knjigi Hann-Süring, Lehrbuch d. Met. 1949. 20. Schueepp M., Witterungsklimatologie der Schweiz. V knjigi glej pod 13. 21. Manohin V., Kratek pregled temperatur in padavin v Ljubljani v 100-letni opazovalni dobi 1851—1950. Geograf, v. XXIV. Ljubljana 1952. 22. Ber not F., Glavne srednjeevropske singularitete in njihovo uveljavljanje v Sloveniji v letu 1955. Letno poročilo HMZ za 1955. 23. Flohn H., Witterung und Klima in Deutschland. Leipzig 1942. 24. Hr o mo v S. P., Einführung in die synoptische Wetteranalvse. Wien 1940. 25. H a u r w i t z B„ Dynamic Meteorology. New York-London 1941. 26. V u j e v i c P., Podnebje Jugoslavije. Arhiv poljoprivrednih nauka, Beograd 1953. 27. Flohn H.-Huttary J., Uber die Bedeutung der Vb-Lagen für das Niederschlagsregime Mitteleuropas. Met. R. 1950. 28. Hann J., Handbuch der Klimatologie, B. d. I.: Allgemeine Klimalehre, Stuttgart 1932. 9 Geografski vestnik ]OQ 29. Biel E., Climatology of the Mediterranean Area. The University of Chicago Press. 30. B ü r g e r K., Zur Klimatologie der Grosswetterlagen. Ber. D. Wett. 1958. 31. Mano hin V., Temelji teoretične meteorologije in klimatologije. Ljubljana 1955. ÜBER DAS VORKOMMEN DER MITTELEUROPÄISCHEN SINGULARITÄTEN IM GEBIETE JUGOSLAWIENS Danilo Furlan Es wurden Verbindungslinien der täglichen Mitteltemperatur für die Zeitspanne 1947—1956 u. zw. für folgende meteorologische Stationen analysiert: Ljubljana in Slowenien, das den nordwestlichsten Teil Jugoslawiens einnimmt, Palič-Subotica in Vojvodina, welches im Nordosten liegt, und Skopje in Mazedonien das dem südöstlichsten Teil Jugoslawiens gehört. Wennauch die zitierten Stationen in klimatisch sehr verschiedenen Regionen liegen, zeigen uns die Verbindungslinien aller drei Stationen einen recht übereinstimmenden Temperaturverlauf. Die mitteleuropäischen Singularitäten kommmen auch im südöstlichsten Teil Jugoslawiens zum Ausdruck. Vital M a n o h i ii O NASTANKU IN OHRANITVI SNEŽIŠČ IN LEDENIKOV V GORAH Naš veličastni Triglav krasi poleg drugih lepot tudi ledenik, ki jc hkrati edini pomembnejši ledenik v naših Alpah in v Jugoslaviji sploh. Znamo je, da triglavski ledenik, kakor tudi vsa snežišča po naših gorah, naglo upadajo. Vzrok temu so očitno podnebne razmere, vidne me le pri nas, temveč tudi v drugih gorah. Preden začnemo na drobno razpravljati o teh problemih, se moramo seznaniti z lastnostmi gorskega podnebja in gorskega snega, ki so popolnoma drugačne kot v nižinah. V nižinah igra odločilno vlogo prehod temperature preko ničle. Ako pade temperaiura pod ničlo, začne zmrzovati in sneg ne kopni, narobe pa je, če se dvigne temperatura nad ničlo, ko se začne taliti. V gorah velja to samo za čas slabega vremena, ko se podijo čez gore goste megle in dežuje, oziroma sneži. Ko pa se nefoo zjasni, nastanejo v gorah novi fizikalni pogoji zmrzovanja in taljenja snega, kakršnih v nižinah skoraj ne poznamo. Jasno vreme v gorah je namreč vedno združeno s silno izsušitvijo zraka, ki često doseže puščavsko suhoto. V nižinah. zlasti na Ljubijanskem polju, pa se nastprotno olb razjasnitvaih vlaga poveča, tako da se nižine ogrnejo v gosto meglo. Suh zrak pa vpliva na sneg in led in na toplotno bilanco bistveno drugače kot vlažen zrak. Voda in sneg kakor tudi led v suhem zraku močno izhla-pevajo, kar je združeno z močnim znižanjem njihove temperature. Na la način morejo sneg in led pa tudi voda zmrzovati pri temperaturi zraka visoko nad ničlo; na Kredarici sta n. pr. dne 31. avgusta 1953 zmrzovala sneg in voda pri temperaturi zraka + 8° C, 1. septembra istega leta pa so opazovali isto pri temperaturi zraka + 11° C. Taki pojavi niso nič izjemnega, temveč se to v gorah redno dogaja. Ob lepem ustaljenem poletnem vremenu kažejo merilni inštrumenti približno tele podatke: temperatura zraka v višini 3000 m + 5° C, a temperatura iako imenovanega rosišča —11° C . Rosišče je tista temperatura, pri kateri se začne izločevati iz zraka na skalnato ali kako drugo površino rosa oziroma slana. Ker voda. sneg in led izhlapevajo, znižujejo temperaturo toliko časa, dokler se potrošnja te toplote za izhlapevanje ne izenači z dotokom toplote in zraka oziroma neposredno od sonca; pri nižji temperaturi je izhlapevanje manjše, zato je tudi potrošnja loplote manjša. Rosišče pa pomeni teoretično mejo, do katere se še more shladiti snežišče: če bi se snežišče shladilo močneje, bi se na njem izločila rosa oziroma slana, kar je združeno s sprostvitvijo skrite toplote, ki bi segrela snežišče Magna Charta geografije kot znanosti«.3 Pa ne samo na zahodu, temveč tudi na vzhodu, kjer so bili zgoraj naznačeni predsodki proti »pokrajinski« smeri najbolj živi, se vedno pogosteje oglašajo treznejši glasovi o tem. Tako je poljska geografka Marija Kiel-czewska-Zaleska v svojem nedavnem članku o problematiki geografije človeka4 po pravici podčrtala, da so kritike in odklanjanja tendence, da geografija proučuje predvsem pokrajino, pretirane. Po njenem mnenju je ravno današnja pokrajina osnovni predmet geografskega proučevanja. »Dialektična metoda daje celo veliko možnosti za razvoj proučevanja pokrajine in njenih sprememb, nikakor pa ne izključuje teh proučevanj« (str. 408). Na vprašanje, kaj geografa najprej zanima, ali to, kar vidi, dejstva v terenu, ali nevidni činitelji, ki ta dejstva ustvarjajo, odgovarja Kielczewska-Zaleska, da »tako eno kot drugo, nikakor pa geografija ne more resignirati na tolmačenje trajnih pojavov, ki nastopajo v pokrajini«. Z vidika geografije človeka lahko ravno »opazovanje morfologije kulturne pokrajine uporaibi vse gospodarske, historične, kulturne in etnične činitelje za tolmačenje geneze opazovanih oblik ...« Pri tem avtorica posrečeno ponavlja besede enega izmed francoskih geografov, ki pravi, da »pokrajina budi v nas geografa — a ekonomskega geografa v prijemu ekonomske smeri budita bolj časopis ali radio« (str. 412). Cisto v istem smislu izzveni tudi mišljenje V. A. Anučina v njegovem članku o bistvu geografskega okolja in pojavu indeterminizma v sovjetski geografiji. Po njegovi sodbi je predmet geografije »geografsko okolje oziroma pokrajinska sfera (landšaftnaja oboločka) v celoti, pa tudi razčlenjena na posamezne elemente, ki jo sestavljajo, in na teritorialne komplekse«.5 S tem Anučin pravzaprav ni povedal ničesar, kar v sovjetski geografiji še ni bilo povedano. Pač pa je razširil na vso geografijo tisto opredelitev predmeta ali »objekta«, ki je bila v sovjetski fizični geografiji vedno nesporna, ki jo poleg drugih zastopa tudi naš gost iz leta 1957 S. V. K a le s n i k in po kateri je predmet geografije landšaftnaja oboločka, pa tudi vsak landšaft posebej.* Zato je kar zagonetno, da se ravno tu začenja pravda o drugem vprašanju, ki razburja geografske duhove po svetu, to je pravda o enotnosti geografije. Ce je namreč lahko fizični geografiji predmet landšaftnaja oboločka in če prav dobro vemo, da je ta »oboločka« danes povečini že krepko prepojena z učinki človekovega dela, ne vidimo razloga, zakaj bi z vsemi temi učinki vred ne mogla biti predmet celotne, »enotne« geografije in ne samo fizične. II. •O vsej tej pravdi o enotnosti geografije smo v »Geografskem vestniku« že pisali.7 O njej se še vedno povsod piše, pa tudi govori. Ko je bil 1. 1957 S. V. Kalesnik naš gost v Ljubljani, je bilo posebno zanimivo slišati iz živih ust nam že dobro znane besede o dveh geografijah, o nemarksističnosti enotne geografije itd. Kajpada smo morali v naših iskrenih razgovorili odgovarjati na vse to z našim mišljenjem, da ravno takšna .popolna ločitev proučevanja prirodnega okolja oziroma landšaftne oboločke od človeka, ki je od vsega začetka živel v tem okolju in vanje že odločilno posegel, nekoliko spominja na čisto idealistične teze, kakor jih je svoj čas postavljal K. Ritter o prirodnem okolju kot pozomici, ki je nekako postavljena sem, da se na njej razvija dejavnost človeka. Pri vsej tej pravdi konec koncev niti ne gre za to, ali je geografija še vedno ena sama »enotna« znanost ali pa se je razvila v »cel sistem znanosti«.8 Zakaj hitra rast obsega posameznih ved in z njo zvezana vse večja potreba po delitvi dela in specializaciji ni privedla samo do sistema geografskih ved, temveč, kakor znano, tudi do sistema fizikalnih, kemijskih in drugih ved. Vsak tak sistem pa je res sistem samo, če zajema v enoten okvir ožje znanstvene veje z istiin ali sorodnim predmetom. Pri tem ni dovolj samo sorodna metoda. Saj fizikalnih, kemijskih in drugih ved nikakor ne druži samo fizikalna, kemijska ali kaka druga metoda, ampak skupni predmet obravnavanja. Zato tudi sistema »geografskih ved« ne more družiti samo ista metoda (morda metoda prostorne primerjave), temveč predvsem skupen predmet, pokrajina, landšaftnaja oboločka ali. če hočete, geografsko okolje (seveda kot celota). Če je v sovjetski znanosti težnja za popolno ločitvijo fizične in ekonomske geografije tako močna, je po naši sodbi krivo ravno to, da se je obema geografi jama predmet opredelil tako različno: predmet fizične geografije naj bi bila geografska sfera ali landšaftnaja oboločka, predmet ekonomske geografije pa razmestitev proizvodnje. Da si ta dva predmeta ne ustrezata, je jasno: na osnovi take opredelitve je ostri razcep geografije povsem utemeljen. Toda potem je po našem mišljenju odveč tudi vsak »sistem geografskih ved«, saj ni razloga, da tudi on ne bi razpadel na »sistem fizično-geografskih ved« z oboločko kot predmetom in svojimi posebnimi zakonitostmi ter na »sistem ekonomsko-geografskih ved« z razmestitvijo proizvodnje kot predmetom in spet drugačnimi zakonitostmi. Če pa je med obema sistemoma neka logična vez aili imata analogen predmet, je pač precej postranskega pomena, ali govorimo o enotni geografski vedi v ednini ali pa o enotnem sistemu geografskih ved v množini. Cepitev dosedanje geografije na dve samostojni vedi. fizično in ekonomsko geografijo, bi bila torej utemeljena samo, če ima vsaka izmed njih v zgoraj označenem smislu različno opredeljen predmet. Zato nas preseneča, da se zagovorniki te cepitve ravno na ta zares prepričljivi kriterij najmanj ali pa skoraj nič ne sklicujejo. Njihovi stalno se ponavljajoči argumenti so čisto drugi in smo jih že v naših dosedanjih poročilih v »Geografskem vestniku« ponovno navajali: da je nemogoče in nemarksistično v isti znanosti obravnavati zakonitosti prirodnega in družbenega dogajanja: da je razen tega obseg pojavov, ki naj bi jih obravnavala enotna geografija, tako ogromen in tako raznolik, da jim en sam človek-strokovnjak ne more biti kos. Za prvega od teh razlogov smo že ponovno opozorili, da zanj doslej še nikdar nihče ni navedel niti enega samega znanstveno utemeljenega argumenta in da zato zveni stoodstotno dogmatično, drugi pa ne velja samo za geografijo, temveč tudi za fiziko, kemijo, biologijo, zgodovino in druge vede ter je kakor pri njih tudi pri geografiji samo razlog za nujno specializacijo in delitev delovnih področij, ne pa za načelno, filozofsko cepitev. Na srečo prične vsaka teza. ki ne sloni na prepričljivih razlogih, prej ali slej hirati, pa naj ji modni prizvok nekaj časa ustvarja še tak videz prepričljivosti. To velja zadnji čas tudi za tezo o nujnosti dveh ločenih geografiij. Kljub temu namreč, da nihče ne zanika potrebe specializacije, so glasovi za načelno enotnost geografije ali »geografskih ved« spet pogostejši in krepkejši. V že omenjenem Dreschevem referatu na francoskem nacionalnem kongresu 1. 19589 je ponovno podčrtano, da je sicer res, da znanosti napredujejo ter se s tem d rob e in specializirajo, da pa po drugi strani ni nič manj res, da se geografija ne more obdržati kot samostojna disciplina, če ne ostane disciplina konvergence, sinteze in si ne pridrži premotrivan ja kompleksov, značilnih kombinacij konkretnih dejstev na zemeljskem površju, skratka, če ne obdrži svojega univerzalnega značaja (str. 48). Glede na položaj geografije med prirodoslovnimi in družbenimi vedami je rečeno v referatu, da geografija in geografi niso krivi za arhaični formalizem v francoski univerzitetni organizaciji z opredelitvijo in klasifikacijo disciplin na literarne (lettres) in »znanstvene« (sciences), zaradi katere nastajajo težave z uvrstitvijo geografije in geografskih inštitutov v tradicionalno organizacijsko shemo. Zato bi bilo koristno, da bi geografski inštituti ne bili fakultetni, temveč univerzitetni inštituti, kakršen je v načelu že pariški Geografski inštitut (str. 48). Vse to velja do pičice tudi za naše razmere. Še posebno bi lahko ponovili, da tudi pri nas geografi nismo krivi za togo, znanstveno nikjer zadosti utemeljeno, nedialektično. kar malo po idealizmu dehtečo, pa vendar vztrajno in kot aksiom se ponavljajočo delitev na prirodoslovne in družbene vede. Zato tudi vztrajno zastopamo stališče, da ravno geografija lahko postane »most« med prirodnimi in družbeninji vedami; ta most ni samo mogoč, temveč celo nujen.10 V isti diskusiji je francoski geograf M. Derruau opozoril na nevarnost teženj, da bi se geografi že od pričetka svojega dela označevali z različnimi specialnimi' etiketami, ter poudaril, da se pri utemeljevanju pred- meta geografije ne smemo bati besede >prav vsega malo« (touche-a-tout), saj se geografska realnost dejansko dotakne »prav vsega malo« (c’est la realite geographique elle-meme qui touche a tout).11 Derruaove besede so tem tehtnejše, ker jih je praktično podprl: njegova najnovejša knjiga o Evropi12 je sama po sebi najuspešnejši, najodličnejši dokaz za smiselnost enotne, kompleksne regionalne geografije. Še značilneje je, da se tudi na vzhodu, kjer je vzniknila dogma o nezdružljivosti fizične in ekonomske geografije, oglaša o.tem čedalje več treznih glasov. Ce smo n. pr. v našem poročilu o geografiji na Poljskem v lanskem »Geografskem vestniku«13 morali omeniti, da se je tudi tam močno uveljavilo naziranje o fizični in ekonomski geografiji kot dveh samostojnih vedah, nas zdaj poljska geografka Marija Kietczewska-Zaleska v enem od svojih člankov opozarja, da taiko stališče podpirajo samo nekateri in da se danes kljub stopnjevani specializaciji tudi v poljski geografiji čedalje bolj čuti potreba obdržati enotnost geografije tako v nazivu kot v usmerjenosti študija.14 Povisem v odkrito borbo z naziranjem o neenotnosti geografije pa se je spustil sovjetski geograf V. A. A n u č i n v svojem že zgoraj omenjenem članku.15 Potem ko je, kakor smo že omenili, opredelil kot objekt geografije geografsko okolje ali landšaftno oboločko (ki pa ne zajema samo abstraktnih ali teoretsko postavljenih fizičnogeografskih landšajtov brez prispevka s strani človeške družbe, kakršni danes le še malokje nastopajo), se temeljito loti dogmatičnih trditev o nemožnosti obstoja znanosti, ki bi imele za predmet zveze med prirodnimi in družbenimi elementi in o neznanstvenosti oziroma nemarksističnosti takih ved. Anučin smatra, da take znanosti lahko obstajajo in tudi dejansko obstajajo (str. 54) ter da zanikavanje možnosti njihovega obstoja temelji na mehaničnem prenašanju formul iz ene vede v drugo, k čemur je močno prispevalo premalo globoko poznavanje filozofske dediščine, ki nam jo je zapustil Lenin, in povzročilo, da prepogosto pozabljamo na pogojnosti mej med posameznimi geografskimi panogami. Po Anučinovem mišljenju odseva v umetni »razpoki« med posameznimi vejami geografije, predvsem med fizično in ekonomsko geografijo, ipozitivistično omejevanje prirodoslovnih od družbenih ved, ki se je uveljavilo v filozofiji in .privedlo deloma do ugotavljanja prinaipialnih razlik med zakoni prirodoslovja in zakoni dialektike (str. 56). Pri tej kritiki se Anučin sklicuje na članek V. S. Molodcova v »Voprosih filozofii«.16 Anučin opozarja na škodljive posledice te umetne filozofske razpoke: »Ce so geografi-materialisti preteklosti videli organičnost zvez in določeno edinstvo med prirodo in človeško družbo (v čemer so imeli prav), a ob tem niso dojeli kakovostnih razlik med družbo in prirodo ter so pogosto mehanično prenašali zakone prirodoslovja v družbeno življenje, pa se v sovjetski geografiji zdaj včasih uveljavlja nasprotna, nič manj napačna struja, katere znanstveni principi temelje na zanikanju edinstva prirode in družbe. Ta struja je po svojem bistvu, ne glede na svojo zunanje marksistično frazeologijo, v jedru v protislovju z marksizmom ter je eden izmed pojavov subjektivnega idealizma, ena izmed svojevrstnih oblik pojava indeter-minizma (str. 56). Po Anučinu se »v sovjetskih razmerah indetermiinizean pojavlja v povsem svojevrstni obliki, v stremljenju (pogosto podzavestnem) pretvoriti živi dialektični nauk Marxa-Engelsa-Lenina v dogmo« (str. 57). Anučin opozarja na indeterminizem pri posameznih predstavnikih sovjetske geografije, zlasii ekonomske geografije. »Ne da bi ustvarili konkretna geografska dela, ne da bi vršili geografska raziskovanja, manipulirajoč samo s citati, si laste nekateri predstavniki te struje pravico opredeljevati, v kakšni meri to ali drugo geografsko delo ustreza ali ne ustreza mehanično iztrganim odlomkom iz del osnovateljev marksizma in leninizma.« — »Predstavniki te struje v bistvu zanikavajo splošno zvezo med pojavi; med prirodo in družbo je neprehodni zid. ker se specifični značaj zakonov družbenega razvoja proglaša kot nekaj absolutnega, a vsi vzajemni vplivi med družbo in prirodo se omeje le na sposobnost človeške družbe, da po svoje preobraža prirodo« (str. 57). Po Anučinovi sodbi je geografsko okolje celota, ki ga proučuje geografija kot celota, njegove posamezne elemente pa posamezne veje geografije ali posamezne geografske vede. Le izjemoma so konkretne teritorialne oblike geografskega okolja ustvarili zakoni samo ene skupine faktorjev, prirodnih ali družbenih. Za »čisto« fizično geografijo je danes na zemlji vedno manj objektov proučevanja. Po drugi strani je nemogoče geografijo prebivalstva in gospodarstva premotrivati samo z vidika družbenih, n. pr. ekonomskih ved, kakor to nekateri predlagajo. Ljudje žive sredi prirode in so sami dol prirode. S tem, da izkorišča materialne vire, je človeška družba hkrati sama del teh materialnih viirov. »Materiji prirode stoji nasproti človek kot sila prirode« (Marx, Kapital, I. del). Rezultati proizvodne dejavnosti prebivalstva, t. j. rezultati vzajemnih učinkov družbe in prirode, so tudi že del pogojev in virov za nadaljnjo proizvodno dejavnost družbe, pripadajo torej geografskemu okolju. »Bilo bi n. pr. nepravilno mišljenje, da so reke element geografskega okolja, kanali in akumulacijski bazeni pa ne. Mesta in naselja, polja in vrtovi, ceste in kanali spadajo prav tako v geografsko okolje kakor gozdovi in stope, reke in gore« (str. 59). Meja med fizično in ekonomsko geografijo je samo pogojna in obe veji se ob njej prepletata. »Zato lahko obstoje (in morajo obstajati) tudi splošno geografska dela, ki so širša kot ekonomska ali fizična geografija in združujejo v sebi navedbe iz obeh panog«. »Ce se s tem geografija hkrati z nekaterimi drugimi vedami ne more dobro uvrstiti v običajno razvrstitev znanosti, govori to o neustreznosti te razvrstitve, o tem, da je nehala ustrezati sodobnim potrebam družbe. Neobhodno potrebna je nova. popolnejša klasifikacija ved, kar pomeni eno izmed najaktualnejših nalog filozofije« (str. 60). Anučin meni. da so prve korake v tej smeri sovjetski filozofi že napravili in se pri tem sklicuje na članek M. Kedrov a.17 Na kraju svojega članka podčrtava nesmisel dejstva, da je sploh treba še pisati o podobnih, očitno elementarnih resnicah, pač ker so nekateri geografi pozabili, da človek ne samo preobraža prirodo, temveč jo tudi izkorišča ter se ji pri tern prilagaja, še enkrat tudi zavrača naziranje, da je enotna geografija, posebno regionalna, »buržoazni preostanek« ter šteje za eno glavnih nalog sodobne sovjetske geografije, da premaga indeterministično »likvidatorstvo« geografije (str. 64). K Anučinovim izvajanjem ni kaj dodati, saj so nam vzete kar z jezika in se docela ujemajo z našim stališčem v »Geografskem vestniku« 1954. III. Drug podoben trezen glas se je iz vzhodnoevropskega okolja pojavil v vprašanju t. im. geografije človeka.18 Gre za že omenjeni članek M. Kielczewske-Zaleske o problematiki »geografije človeka« na Poljskem.19 V" njem se zoper nekatera naziranja o ekonomski geografiji in njeni vsebini, ki so se hkrati z nazorom o dveh geografijah prenesla tudi na Poljsko, navajajo skoraj dobesedno isti pomisleki, ki smo jih glede poljske ekonomske geografije (v širokem smislu »geografije človeka«) izrekli v lanskem »Geografskem vestniku«.20 V svojem članku M. Kielczewska-Zaleska najprej ugotavlja, da so prevladujoči pogledi na družbeno geografijo na Poljskem v zadnjih 10 letih in ustrezne definicije ekonomske geografije, ki jih skoraj lahko označimo kot dogmatske, »nastajale v specialni atmosferi ter lahko izražajo delne, a ne popolne poglede avtorjev« (str. 403). Tem bolj je zato treba stremeti za poglobitvijo temeljnih ugotovitev in tez. Avtorica ponavlja že znani pomislek, da je naziv »ekonomska geografija«, ki je nadomestil staro »antropogeogra-fijo«, nehote privedel do vsebinske zožitve te panoge (str. 406). Nova vloga geografije pri planiranju je pripeljala do širokih kontaktov geografov z ekonomisti in drugimi specialisti, ki se ukvarjajo z gospodarskim življenjem, in je ustvarila čisto novo skupino geografov z bolj ekonomsko kot geografsko izobrazbo. Pri tem se avtorici po pravici zdi, da ni umestno voditi borbo proti celotni »geografiji človeka« pod geslom borbe z determinističnimi metodami, ker je tudi na zapadli determinizem v glavnem že mrtev.21 Kielczewska-Zaleska zavrača tudi generalizirano kritiko predvojnih antropogeografskih del na Poljskem, češ da so bile »neznanstvene« (str. 408). Nasprotno pa opozarja, kako je pretirani strah pred že preživelim determinizmom ali posibilizmom pripeljal do tega. da so zavreli vse sinteze geografije človeka. Geografsko obravnavanje družbe se je ujelo v zelo zožen okvir. »Geografija človeka se ne more omejiti samo na gospodarsko življenje. Homo sapiens ni samo homo economicus. Gospodarski pojavi niso edini kontekst človeške dejavnosti, ki obsega prav tako področja družbenega, kulturnega, etničnega, političnega življenja, a v njih nastopajo pojavi, ki ne vise v praznini, temveč tiče v zemlji in so z njo zrasli« (str. 408). Kielczewska—Zaloška se končno loti tudi kritike razdelitve ekonomske geografije, kakor se je uveljavila na Poljskem, ter se v tem povsem ujema s kritičnimi pripombami, ki smo jih glede tega napisali v lanskem »Geografskem vestniku«.22 »Geografija industrije, kmetijstva, transporta se ne da — po mojem mnenju — postaviti v isto vrsto z geografijo naselij in prebivalstva, ker poteza, po kateri je izvršena delitev na produkcijske panoge, ne označuje specifike geografije naselij in prebivalstva« (str. 409). Pač pa je treba — spet v soglasju z našim naziranjem — v družbeni geografiji obravnavati: 1. prebivalstvo (avtorica uporablja za to izraz »demogeografija«, ki smo ga skušali udomačiti tudi pri nas), 2. naselja, in 3. proizvodnjo, kot med seboj enakovredna poglavja, od katerih sta zlasti prvi dve v okviru široke »ekonomske geografije« močno zanemarjeni. Še posebno so se zanemarila proučevanja genetskih in razvojnih procesov ter brez potrebe omejila in razvrednotila fiziognomična proučevanja v geografiji naselij in v ekonomski geografiji sploh (str. 411). Ista avtorica omenja tudi drugje, kako je stopnjevanje ekonomskega aspekta v »geografiji človeka« udiušilo med drugim tudi študij »kulturne pokrajine«.23 Po drug-i strani šteje Kielczewska-Zaleska za zelo pozitiven učinek ekonomske smeri, da je ožja ekonomska geografija (geografija proizvodnje) dokončno našla svoje mesto v okviru geografije. »Z uvrstitvijo celotnega poglavja o geografiji produkcije v geografijo človeka odnosno s spojitvijo gospodarske geografije in antropogeografije v eno celoto se olajša razumevanje njihove medsebojne odvisnosti in poglablja geografsko delo« (str. 413). V vseh teh izvajanjih Kieiczevvske-Zaleske prihajajo, kakor vidimo, do izraza ista pojmovanja o geografiji in isti pomisleki proti skrajnim odklonom od osnovnega objekta geografskega premotrivanja, ki smo jih ponovno izrekli tudi že pri nas. IV. Vse bolj se kaže, da bo proces specializacije in delitve dela prej ali slej zahteval podobno kot glede ekonomske odnosno družbene geografije čim večjo razčistitev pojmov tudi glede vloge fizične geografije odnosno posameznih njenih panog v okviru sistema geografskih ved. Še posebno se kaže nujnost takega razčiščenja ipri geomorfologiji in klimatologi ji. Genetska geomorfologija, ki se je hila zarodila v okviru geografske znanosti, se je do danes že tako specializirala, da pretendira na značaj samostojne znanstvene discipline.24 Geografiji kot celoti je to v toliko škodilo, da celo v regional no-geografskih knjigah geoimorfološka ali bolje morfogenetska poglavja včasih vise čisto izolirano, brez zveze z drugimi poglavji.25 Ne velja prezreti, da se iztirjenja geomorfologije z enotnega tira geografije zavedajo celo v sovjetski fizični geografiji, kjer je specializacija sicer najizrazitejša. Vedno bolj se tam uveljavlja mišljenje, da bi se geografska geomorfologija morala tesneje držati okvirja celotnega fizičnega okolja, predvsem pa močneje gojiti funkcijski aspekt namesto ali poleg genetskega.20 Da je v funkcijski smeri bodočnost geomorfologije kot geografske vede, je na dlani. Kako je s tega vidika treba geomorfologijo izkopati iz njene »sijajne izoliranosti« ter ji s poudarkom na geografsko-funkcijski vlogi reliefa znova odpreti vrata v organsko zgradbo geografije kot celote, je pri nas prav dobro nakazal v svoji doktorski tezi Cene Malovrh.27 Nujno bo treba razčistiti tudi vlogo klimatologije v okviru geografskih disciplin. To je še tem važnejše, ker sama klima že tako v glavnem ni med neposrednimi elementi pokrajine kot osrednjega geografskega objekta, pač pa na te elemente tako bistveno vpliva, da ne moremo mimo nje. Zato ima seveda za geografijo tu še bolj kakor pri geomorfologiji prednost funk- cijski asipekt pred genetskim. Geografska klimatologija bo morala bolj kot doslej usmeriti svojo pozornost li geografski (geonvorfološki. vegetacijski, hidrografski, antropološki, ajgrikuliturinofenološki itd), efektivnosti vremenskega dogajanja in podnebja. Tega se je treba tem jasneje zavedati, ker je klimatologija kot samostojna disciplina zadnji čas močno zavila v genetsko, dinamično« smer ter se s tem močneje približala meteorologiji kot geografiji. Ce n. pr. čitamo, da je glavna naloga moderne dinamične klimatologi je pre-motrivanje vremenskih režimov (njihovega časovnega zaporedja, pogostosti in krajevne izrazitosti),28 se po pravici lahko vprašamo, ali se s tem klimato-loigiija nekoKko ne iznever ja svojemu naslovu. Vsekakor pa se s tem priostruje razlika med meteorološko« in »geografsko« klimatologijo, kar more seveda ob ustreznem razčiščen ju pojmov in delitvi delovnega področja privesti samo do pozitivnih rezultatov. Naj sicer mimogrede izrazim svoj vtis, da se metamorfoza meteorološke klimatologije iz sVoprosi geografii« 41. Moskva 1957, str. 51. 0 V. S. K a les n i k na mnogih mestih, zdaj tudi v članku >0 teoretskim osnovama fizičke geografije« v sarajevskem >Geografskem pregledu« II (1958), str. 3 sl. ✓ 7 S. Ilešič, Za enotnost geografije. Geografski vestnik XXVI (1954), str. 157—161. 8 I. Gerasimov, Wspölczesny stan nauk geograficznych w ZSSR. Przeglad Geogra-ficzny, Warszawa, Tom XXX. z. 3, 1958, str. 594. 9 D res eh. Bulletin de 1* Association de geographes francais, No 275, Mai 1958. 10 Prim. S. Ilešič v diskusiji z M. Hubenijem (Još o ekonomskoj geografiji kao nauci, Univ. Vesnik Beograd, 25. sept. 1950 god. str. 5) — Isti, Za enotnost geografije, Geografski vestnik 1954, str. 158—159. 11 Bulletin de l’Association de geographes frangais,. No 275, Mai 1958, str. 55. 12 Max D e r r n a u , L’Europe. »Les cinq parties du monde«, Hachette, Paris 1958. Strani 604. 18 S. Ilešič, Geografija na Poljskem, Geografski vestnik XXIX-XXX (1957-1958), str. 188. 14 Marija K i e 1 c z c w s k a - Z a 1 e s k a , Gli studi geografici in Polonia dopo la secondn guerra mondiale. Bolletino dplla Societä Geografica Italiana, Vol. XII (1959), N. 1—3, str. 7. 15 V. A. A n u č i n , »Voprosi geografii« 41, 1957. ,e V. S. M o 1 o d c o v , Ob ošibkah v ponimanji predmeta dialektičeskogo materializma. »Voprosi filosofii« 1956, No 1. 17 M. Kedrov, O klassifikacii nauk. »Voprosi filosofii«, 1955, No 2. 18 Vprašanje naziva te osnovne veje geografije se ini zdi postranskega pomena. Če je že »geografija človeka« nepraktična in »antropogeografija« zaradi svoje ratzoli janske tradicije nezaželena, bi se človek še najraje s H. B o b e k o m (Mitt. Geogr. Ges. Wien 1957, str. 122 sl.) in D. R a d i n j o vred (Geografski obzornik 1958, str. 29) odločil za »družbeno geografijo«, če se pri tem ne bi bal Še nadaljnjega zapletanja tega terminološkega vprašanja. Morda je »kulturna geografija« vendar ugodnejša, ker je že bolj udomačena. Vsekakor pa se je težko jgreti za naziv »ekonomska geografija« v širokem sovjetskem smislu, ne samo zato, ker je pomensko preozek, temveč ker je tudi dejansko skrčil tej geografski panogi vsebinski obseg in obstaja nevarnost, da ga bo kljub korigiranim stališčem, ki so predvsem zasluga Baranskega, vsaj do neke mere krčil tudi v prihodnje. 19 M. Kielzcewska-Zaleska, Przeglad Geograficzny 1958. 20 S. Ilešič, Geografija na Poljskem. Geografski vestnik 1954, str. 187 sl. 21 Tudi pri nas so poskušali naprtiti krivdo za vesoljne napake ekstremnega geografskega determinizma t. im. »buržoazni« geografiji na splošno ter antropogeografiji posebej. Na drugih mestih smo ponovno poudarili, kako je borba proti že skoraj zamrlemu geografskemu determinizmu, ki ga je prva resno prizadela ravno obtoževana francoska geographie humaine, po velikanski večini tudi na zapadu že končana (Prim. Univerzitetski Vesnik, Beograd, 25. sept. 1950, str. 5 in S. Ilešič, O ekonomskoj geografiji, Kongres na geografite od FNRJ II, Skopje 1952). Zato se mi zdi, da bi bilo bolj na mestu, šibati namerna deterministična stranpota ali nenamerne deterministične spodrsljaje posameznih avtorjev, povsem odveč pa je že frontalna križarska vojna proti determinizmu ali celo proti njegovim namišljenim krivcem. 22 S. Ilešič, Geografija na Poljskem. Geografski vestnik 1957—1958. str. 189. 23 M. Kielczewska-Zaleska, Boll, della Soc. Geogr. Ital., 1959, 1—3, str. 9. u Prim. J. S. E d e 1 š t e i n , Osnovi geomorfologiji. Moskva—Leningrad 1947, str. 7. -P. S. Jovanovič, Osnovi geomorfologije L, Beograd 1950, str. 8. 23 Prim. glede tega klasični primer sicer kvalitetne knjige P. Birota in J. Drescha o Sredozemlju (poročilo v Geografskem vestniku XXVII—XVIII, 1955—1956, str. 421 sl.) 28 A. 1. Spiridonov, O predmete i osnovnih metodah geomorfologii. »Voprosi geografii«, 36 (1954), str. 56-70. — J. K. Efremov’, O meste geomorfologii v kruge geografičeskih nauk. »Voprosi geografii« 21 (1950). str. 41—54. 27 C. Malovrh, O metodi geomorfološke analize gorate pokrajine z vidika ekonomske, posebej agrarne geografije. Geografski vestnik, XXIX—XXX (1957—1958), str. 4—5 sl. 2* D. F urlan, Nova pota klimatologije. Letno poročilo meteorološke službe za leto 1955, Hidrometeorološki zavod LRS, Ljubljana, Prispevki in razprave, str. 1 sl. 29 D. Furlan, o. c., str. 6. 30 D. Furlan, Letno poročilo meteorološke službe za 1. 1955, str. 1. Resume: Remarques sur les principes de la geographie Svetozar Ilešič L’auteur continue ses comptes rendus sur les discussions coneernant les principes de la science geograjpliique (v. le »Geografski vestnik« XX-XXI, 1948-1949. p. 342—546, XXI, 1931, p. 218—221, XXIII. 1952, p. 198—204 et XXVI, 1954. p. 157—161). Ce sont surtout les problemes de 1’objet principal et de l’u ni te de la geographie qui sont toujours l'objet des discussions les plus vives. D’aipras l’avis de l’auteur, e’est en delaissant et depre-ciant le »paysage« comme le vrai objet principal de leurs etudes, que les geographes ont fait surgir la pluipart des malentendus et des difficultes dans la delimitation et les methodes de leur travail. Rien d’etomnant done que 1’idee du »paysage« comme l’objet fundamental de la geographie va reoccupant dans une grande mesure ses positions; l’auteur en voit les preuves dans les declarations en ce sens de M. Sorre (»Rencontres de la geographie et de la so-cioktgie«, Paris 1957), de H. Bob ek (Mitt. Geogr. Ges. Wien 1957), O. Wern- I i (»Die neuere Entwicklung des Landschaftsbegriffes«, Geographica Helvetica XIII, 1958, N. 1, p. 2 ff.), M. K i e 1 ciz e wis k a - Z a 1 e s k a (»Trend of Developments of Human Geography in Poland«, Pr/,eglad Geograficzny, Warszawa, XXX, 1958, 3, p. 408) et V. A. Anučin (»O suščnosti geografi T českoj sredi i projavlenii indeterminizma v sovjetsko j geografiji«, Voprosi geografii, 41, 1957, p. 51). On ne pent guere traiter separement de cette question le probleme de 1’unite de la geographie qui est devenu l’objet d’äpres discussions surtout en l’URSS et dans les autres pays socialistes oü la these sur 1’incompatibilite avec les principes du marxisme d’une geographie unique a surgi, soutenue par un grand nombre des geographes sovietiques les plus celebres, parmi eux M. V. S. K a 1 e s n i k , et eonduisant necessairement ä la division de la geographie en deux branches independantes, la geographie - physique avec la »geosphere« pour objet d’un cote, et la geographie economique avec »la repartition de la production« pour objet de l’autre. D’apres l’auteur de cet article, cette these est insoutenable, la separation a priori des sciences naturelles et sociales etant elle-meme en desacord avec les principes fondamentaux du marxisme, suivant les-quelles il n’y a pas des phe-nomänes isoles les uns des autres, l’homme et Ja societe n’etant non plus isoles du milieu geographique. L’auteur est tout ä fait d’accord avec l’apre critique, adressee ä cette these -par V. A. Anučin danis l’article dejä raen-tionne. Aussi, si Ton parle d’un »systeme des sciences geograiphiques« au lieu d’une geograiphie unique, il fa.ut en envisager un lien etroit, e’est ä dire, l’objet commun. L’auteur se rejoint aussi ä la critique que M. Kielczew-ska-Zaleska a fait dans un recent article (cite dejä ci-dessus) de quelques tendances du meme genre dans la geo>graphie economique polonaise, tout en reconnaissant son merite d’avoir introduite dans la geographic hu-maine traditionelle la geographie »de la production« ed »du transport«, c’est-ä dire, la geographie economique proprement-dite. Enfin, l’article s’occupe encore de la situation de la geomorphologie et de la olimatologie dans le cadre des sciences geoigraphiques aotuelles, en estimant que ces deux disciplines devraient renforcer leur aspect fonctionel ä cote de l’aspect genetique, afin de pouvoir garder avec succes leur place dans le cadre des sciences geogra-phiques. NOVI PRISPEVKI K PROUČEVANJU GEOGRAFIJE IN ZGODOVINE AGRARNE POKRAJINE Svetozar Ilešič Odkar smo 1. 1950 dali za Slovenijo sintezo dosedanjih proučevanj poljske razdelitve, se je v proučevanju agrarne pokrajine po svetu marsikaj zgodilo. Zato sem skušal slovenske čitatelje na kratko seznaniti z novimi dognanji te znanstvene discipline že na več mestih v zadnjem »Geografskem vestniku«, zbral in s slovenskimi problemi povezal pa sem jih tudi v svoji knjigi »Die Flurformen Sloweniens«.1 Toda čas nas tudi v tej panogi kar prehiteva in potrebno je, da Sipet poročamo o celi vrsti kamnov in kamenčkov, na novo vloženih v zgradbo našega poznavanja strukture in razvoja agrarne pokrajine. Problemi agrarne inorfogeneze v Srednji, Zahodni in Severni Evropi. Cela vrsta prispevkov iz vrst nemške, t. im. historične šole v agrarni geografiji, ki jo zastopajo predvsem H. Mor ten se n, W. Müller-Wille in H. J ä g e r ,3 in ki so objavljeni povečini v letopisu »Berichte zur Deutschen Landeskunde«, nas znova opozarja, da današnja srednjeevropska agrarna pokrajina, odnosno pokrajina iz 19. stoletja ni enostavno prevzeta iz visokega srednjega veka. Nasprotno, v poznem srednjem veku, ob takratni agrarni krizi, se je močno skrčila v prid gozda, potem pa se je na prehodu v novi vek ponovno razširila na približno isti obseg; dokaz za te fluktuacije so »fosilna polja«, ki jih odkrivajo po Nemčiji. Ker jih je včasih težko datirati, saj so lahko tudi iz zgodnjega srednjega veka ali celo iz predzgodovinske dobe, se tu proučevanja stikajo s predzgodovino, s pedologijo in celo z analizo cvetnega prahu.2» Pri tem se ne sme prezreti, da meja med gozdom in naseljenim svetom po svoji funkciji ni bila ostra. Mortensen1 lepo poudarja, kako je treba upoštevati celo vrsto takratnih prehodov iz stalnega polja v gozd: začasno obdelano polje, travnik, pašnik, gozdni pašnik itd. Hkrati s spremembami v obsegu kultiviranega sveta je prišlo takrat tudi do sprememb v socialni strukturi: visoki srednji vek je poznal samo polne kmetije (»hube«), prednike današnjih gruntov in upravičencev na tradicionalni, skupni paši (manjši obrati so takrat nastajali samo v vinogradniških področjih in v krajih z dedno deljivostjo posesti), v začetku novega veka pa se prične pojavljati kajžarstvo. Naselja, prvotno majhni zaselki (Drubbel) s progastim osrednjim zemljiščem (Langstreifenkernflur) se razvijajo in večajo. Pri tem istočasno nastajajo jermenaste grudaste parcele, zato Müller-Wille vedno bolj dvomi, če je pri tej razliki imel plug kaj dosti opravka. Tudi ni nujno, da bi bila na progasto razdeljenih poljih že v srednjem veku tripoljna rotacija. Nasprotno, marsikje se da bolje dokazati razlika med notranjim, gnojenim in intenzivno obdelanim, na dolge proge razdeljenim poljem (Lang-streifenflur ali Eschflur, angleški infields, naše »Polje« ali »Dolge njive«) in zunanjim, ekstenzivno obdelanim, razdeljenim na grude ali še pogosteje na kratke delce (Nebengewanne, Beigewanne, angleški outfields). Müller-Wille celo dvomi, da bi nemški kolonisti na vzhodu s sistematičnimi poljskimi razdelitvami vred širili tudi tripoljni sistem, saj govori proti temu dejsitvo, da so istočasno nastajala tudi polja v sklenjenih progah ali v sorodni obliki, v enosmernih delcih, kjer sama parcelacija nič ne kaže na tripoljni sistem. Pač pa se vedno močneje poudarja vloga stopnjevanega gojenja žita (Vergetreidung), ki je zahtevalo jasnejšo ločitev, celo ograditev obdelane zemlje od paše ter organizirano pašo na skupnih pašnikih in na ledini, čemur je bila lahko kos samo večja in tesneje povezana vaška skupnost z obdelovalnimi obvezami in organizacijo zemljišča, kakršna je značilna za zemljišča v delcih. Na moment agrarno-produkcijskega preusmerjanja, zlasti še na Vergetreidung kot glavnega povzročitelja preoblikovanja agrarne pokrajine, opozarja predvsem Anneliese K r e n z 1 i n. O njeni tezi, ki sem jo omenjal že v svojih poročilih v lanskem »Geografskem vestniku«, poroča zdaj sintetično v »Berichte zur Deutschen Landeskunde«.4 Tudi ona opozarja na razliko med starim, jermenasto razdeljenim osrednjim zemljiškim jedrom (Kernland), zavzemajočim najugodnejša, prvotna žitorodna tla, in obrobnimi grudastimi njivami. Ta razlika je posebno značilna za stara naselitvena področja severozahodne Nemčije. Pozneje so bile ob stopnjevani Vergetreidung velike grudaste njive razdeljene na dolge njive (Blockwannflur ali parzellierte Blockflur) ali pa so osrednje zemljišče obdali najprej z mlajšimi, na kratke delce razkosanimi ali še mlajšimi, na dolge, zelo shematične jermene razdeljenimi kompleksi. S Vergetreidung se torej vežeta postopna Vergewannung in prav tako postopna koncentracija manjših naselij v večja.5 Hkrati se krepi vaška skupnost (naša »srenja« ali »soseska«), urejena po gruntih (hubah) s pašnimi pravicami, obdelovalnimi obvezami itd. Kolektivna socialna struktura vasi s poljsko razdelitvijo na delce je torej učinek dolgega razvoja in ne začetek ter vzrok te naselitvene oblike, kakor sta mislila Meitzen in Gradmann. Ker se glede tega Krenzlinova povsem ujema z drugimi sodobnimi proučevalci agrarne morfogeneze, smemo šteti to spremenjeno naziranje kot eno izmed najvažnejših novih dognanj v naši raziskovalni panogi. Do istih temeljnih ugotovitev pride Helmut Jäger v svojem preglednem članku o novejših raziskovanjih poljskih sistemov v Južni Nemčiji.6 Če je razdelitev na delce tam ponekod res značilnost starih naselitvenih jeder, ni to, kakor je zatrjeval Gradmann, dokaz za starost oblike same, temveč za dolgi razvoj in postopna preoblikovanja prvotnih zemljišč. Razdelitev na delce je bila le redko učinek enkratne zemljiške ureditve že ob kolonizaciji; po navadi jo je ustvaril postopni proces širjenja obdelovalnega zemljišča iz razmeroma enostavnega progastega ali grudastega jedra7 ali pa poznejše preurejanje parcelacije. To velja celo za izrazito sistematične oblike z osrednjim zemljiščem v sklenjenih progah: v Jägerjevem članku so navedeni primeri, kakršnih smo v Sloveniji ugotovili že dolgo vrsto: to so vasi s pravilnimi enosmernimi ali raznosmernimi delci, kjer pa tso osrednje njive neposredno priključene domovom,8 nadalje vasi s sklenjenimi progami, ki pa imajo še izven teh prog vzporedne progaste ali celo grudasto razdrobljene parcele.8 K vsem tem razvojnim kombinacijam je seveda bistveno prispeval sam proces parcelnega drobljenja, ki je n. pr. iz blokov ustvaril nepravilne raznosmerne delce10 ali pa široke delce delil dalje v ozke jermene, pri čemer so nekateri še obdržali prvotno širino.11 Poleg Jägerjevega članka prinaša v isti publikaciji podobne, našim analogne primere prispevek G. Oberbecka. Tudi 011 opozarja, da je treba dobro razlikovati staro, osrednje zemljiško jedro (Kernflur) od poznejših razširitev (Ervoeiterungsfluren). Toda staro progasto jedro je bilo ponekod s kasnejšimi poprečnimi delitvami razbito v več kompleksov in s tem spremenjeno v sistem delcev.12 Splošni pregled razdelitve osrednjega poljskega jedra na področju, ki ga obravnava Otberbeck, pa pokaže, da vse tri osnovne oblike (Langstreifenflur, Gewannflur in Blockflur) nastopajo vsaj kot fosilne oblike v vseh treh naselitvenih razdobjih (pred 1. 500, v prvi krčevinski dobi od 500 do 800 in v drugi od 800 do 1200 1.).** To potrjuje Jägerjevo mišljenje, ki se opira tudi na proučevanja Mortenscna. Otrembe i. dr.. da osnovni tipu parcelacije (delci, grude, dolge njive ali Langstreifenflur) niso časovno ali prostorno samostojne, med seboj neodvisne oblike, temveč so se v vseh časih lahko razvijale ena poleg druge, v medsebojni genetski zveai ali pa kot razvojne stopnje na istem zemljišču. Z razvojem srednjeveške agrarne pokrajine se v isti knjigi ukvarja tudi M. Born. Za nas so predvsem zanimive njegove domneve, kdaj in zakaj (plu.g?) so v hribovitem svetu prešli od grudaistih k progastim, izohipsam sile-dečim parcelam z vmesnimi njivskimi ježami.14 Da se različni tipi parcelacijo (jermenaste in grudaste parcele) mešajo ne samo v isti ,pokrajini, temveč tudi v mejah istega vaškega zemljišča, poudarja tudi B. Bo mer v svoji študiji o agrarni pokrajini v južnem delu Pariške kotline.15 Tudi tam se je zemljiška slika do današnjega stanja postopoma in različno razvijala. Veliki eelki in grude, ki prekinjajo prevladujoče kraitke delce (m ki so po našem mišljenju povečini »parcelira.ni bloki«, morda iz dobe demografskega razmaha v 17. in 18. stol. ali pa starejši), izvirajo deloma še iz srednjega veka, deloma pa so učinek moderne koncentracije drobne posesti v rokah novo nastalih kapitalističnih kmetijskih gospodarstev. Toda tudi delci so različni — ponekod so manj pravilni in močno prilagojeni terenskim oblikam, drugod pa izrazito sistematični in bi bili po avtorjevem mnenju morda analogno kot primeri, ki jih je E. Juillard navedel za Alzacijo (Erstein), še sled rimske centuriacije. Današnje ali nekdanje vinogradništvo pa je ustvarilo, kakor pri nas, jermenaste parcele, ki se vlečejo po pobočju navzdol. Proučevanja agrarne pokrajine se intenzivno nadaljujejo tudi na Britanskem otočju in v Skandinaviji; tam so že po tradiciji prav posebno usmerjena v historično-genetsko stran. Tako nam James H. Johnson predstavlja svoje domneve in ugotovitve o irskih kmečkih naseljih, ki so vzbudila že dosti hude krvi.16 Znamenite irske samotne kmetije, ki že Meitzenu niso dale miru in jih je proglasil za starodavno keltsko naselbinsko obliko, so po Johnsonovem mnenju iz 19. stoletja. Tradicionalna, stara irska oblika pa je še danes ponekod ohranjeni clachan, manjša gručasta vas z manjšim openfieldom, ki je soroden škotskemu sistemu z notranjim (infield) in zunanjim (outfield) poljem. Vendar ni izključeno, da je ponekod clachan zrastel iz prvotne samotne kmetije. — Harald Ulili g, ki je proučil podobna naselja na Škotskem in na Hebridih, dokazuje celo njihov rodovni (zadružni) izvor. Njihova prvotna oblika, mali zaselek z osrednjim, progasto razdeljenim infieldom, ki se navadno imenuje geadhail (»polje«), povsem spominja na severnonemški Drub-bel s progasto Langstreifenflur na osrednjem zemljišču (Esch), čeprav za Drub-bel rodovnozadružni izvor ni dokazan. Pozneje se je tudi pri marsikaterem clachanu zemljišče razširilo v obsežnejše polje z delci, toda brez sledov tri-poljnega rotacijskega sistema, saj klima tu ni ugodna za jaro žito kot nujen člen tega sistema. Zanimivo je, da se je na Hebridih razvil tudi tip dolge vasi s^ sklenjenimi progami (Hufendorf), ki pa je mnogo mlajši kot navadno v Srednji Evropi; podobno kaikor v Kanadi in pri nas v Slavoniji izvira šele iz 19. stoletja. Iz Uhligovili proučevanj kakor tudi iz poročila G. G. Elliot ta na kolokviju v Nencyju se nadalje vidi. kako je na zunanjem, le obdobno in ekstenzivno obdelovanem polju (infield) dolgo vladal sistem periodičnih de- litev zemlje (sistem run-rig), kar bi nas Sipominjalo na današnje stanje v sistemu muša na Bližnjem vzhodu. Uhlig tudi ponovno opozarja na to, da je sama progasta razdelitev na dolge njive (Langstreifenflur) starejša od samega tripoljnega sistema (Zelgensystem), zaradi česar tudi keltski jezik (kakor slovenski) nima svojega izraba za pojme Gewann in Zeige, čeprav so že Kelti poznali parcelno obliko »dolgih njiv«, kakor so jo poznali tudi Slovenci, preden jim je utrditev fevdalnega zemljiškega gospostva prinesla sistem pravih delcev z obdelovalnimi obvezami.17 Analogije s škotsko-irskimi primeri se kažejo tudi na Švedskem. David Han n e r£er g, ki .ga tudi že poznamo z zborovanja v Nancyju, nam iz tamošnje pokrajine Schonen opisuje primer naselja, ki je bilo prvotno majhno, z 9 kmetijami v specialni izmeri, imenovani bol (okrog 11 ha), med katere je hilo — skoraj v 'Sklenjenih progah — razdeljeno prvotno, osrednje vaško zemljišče.18 Anailogiija, ki nas ispominja «pet na nemški Drubbel, Esch in Langstreifenflur, je očitna. Določena faza družbenega razvoja je torej povsod v Evropi, v njenem srcu, na severu in na severozapadu, kljub etničnim razlikam priklicala v življenje podobne tipe agrarne pokrajine. Problem »socialne ledine«. V nemški literaturi o agrarni pokrajini se zadnji čas intenzivno obravnava vprašanje izirazito aktualne vsebine. Gre za t. im. »socialno ledino«. (Sozialbrache), zemljišče, ki je iz socialnih razlogov, predvsem zaradi donosnejše zaposlenosti delovne sile drugod (v obrti, industriji), začasno neobdelano, odnosno puščeno vnemar. Pojem »socialne ledine« je vpeljal v geografsko literaturo Wolfgang H a r t k e.19 Pozneje se je pokazalo, da se različno pojmuje, da se predvsem zamenjava s pojmom »pustote« (Wüstung), t. j. zemljišča, ki je začasno ali trajno opuščeno zaradi odseljevanja odnosno nazadovanja števila prebivalstva. Zato je skušal K. R u p p e r t, Hartkejev sodelavec na Geografskem inštitutu Tehniške visoke šole v Münchenu, (pojem še natančneje opredeliti. Po tej opredelitvi je »socialna ledina zemljišče, ki je bilo doslej obdelano, a so ga pustili v ledini zaradi socialne diferenciacije prebivalstva. Ta diferenciacija je rezultat sodelovanja najrazličnejših faktorjev. Spremlja jo resničen ali navidezen dvig življenjske ravni dotedanjih obdelovalcev, njen vzrok pa nikakor ni zmanjšanje števila prebivalstva.«20 Razume se, da »socialna ledina« ni identična ali vsaj ni vedno identična s procesom pretvarjanja obdelovalnih površin v travne (Vergrünlandung, Umlegung in Grünland), ki lahko pomeni samo preusmeritev v živinorejo v okviru intenzivnega kmetovanja. Do socialne diferenciacije, ki povzroči nastanek »soaialne ledine«, pride navadno zaradi materialne in moralne neenakosti med (industrijsko in kmetijsko dejavnostjo. Ker se ta najprej ipokaže pri majhni zemljiški iposesti, je »socialna ledina« najznačilnejša za posestno-socialne kategorije, ki ne dosegajo obsega minimalnega, še rentabilnega agrarnega gospodarstva. Še posebno se uveljavi v pokrajinah, kakršna je jugozahodna Nemčija, kjer je kmetovanje v drobnem zelo raznolično, prilagojeno drobnim reliefnim, pedološkim in mikroklimatskim razlikam, z močno tradicionalno poliikulturo, posestno razdrobljeno, zato jedva rentabilno, hkrati pa intenzivno prepojeno z obrtno in industrijsko dejavnostjo. V takih razmerah je agrarna pokrajina v svoji reakciji na ekonomske in družbene preobrazbe, na konjunkturne in strukturne spremembe na tržišču proizvodov in delovne sile silno občutljiva, zlasti na gospodarstvih, ki so pol kmečka, pol delavska. Ta reakcija se lahko pokaže v poinfenzivljenju kmetovanja ter njegovi specializaciji za bližnji trg, lahko pa tudi v zanemarjanju ali opuščanju obdelovalnih površin, kjer obdelovalci sodijo, da se jim obdelovanje ne isplača več. V drugem primeru pride do »socialne ledine«, ki je .torej lahko eden izmed najznačilnejših indikatorjev sprememb v socialni strukturi, zlasti socialne diferenciacije na tipični evropski poti iz agrarnega v industrijsko življenje; s tem seveda ni rečeno, .da take diferenciacije ni, kjer ni »socialne ledine«. Jasno je, da mora te vrste dinamika agrarnega življenja in agrarne pokrajine s svojimi vzroki vred močno zanimati geografa; z njenim proučevanjem lahko ugotovi usmerjenost (trend) razvoja družbe in kulturne .pokrajine ter .s tem proučevanje te pokrajine močno aktualizira. Kakor že omenjeno, je »socialna ledina« posebno značilna za jugozahodno Nemčijo z njenimi specifičnimi socialnimi in agrikulturnimi razmerami. Zaito ni čudno, da so jo tam najprej pričeli proučevati. Že sam Hartke jo je konkretno ugotavljal, najprej v svoji študiji iz 1. 1953 in potem pri proučevanju pokrajine Spessart, kjer se spremembe socialne strukture v smislu »socialne ledine« zrcalijo v močnem opuščanju intenzivnih namakalnih travnikov.21 Sprožil je sistematično proučevanje tega pojava širom Zahodne Nemčije; njegovi rezultati so se pokazali na zborovanju agrarnogeografske delovne skupnosti centralnega odbora za nemško geografijo (»Landwirtschaftgeographische Arbeitsgemeinschaft im Zentralans-schuss für deutsche Landeskunde«), ki je bilo marca 1. 1958 v Donaueschingenu in kjer je bila osrednja tema puščanje zemljišča v ledini odnosno njegovo pretvarjanje v travne površine v Zahodni Nemčiji. Vrsta referatov s tega zborovanja je bila nato objavljena v »Berichte zur Deutschen Landeskunde«.22 Iz njih se kažejo velike regionalne razlike v uveljavljanju asocialne ledine« med posameznimi nemškimi pokrajinami. V vsej Zahodni Nemčiji je na ta način opuščenih 40.000ha zemlje (0,4 % vse obdelane zemlje), toda medtem ko je v Severnem Porenju odstotek »socialne ledine« neznaten, se je v Posarju povzpel na 12 % (po nekaterih podatkih celo na 20 %) obdelane zemlje ali 6.4 % celotne površine. Tam je bilo pač največ pogojev za to: prevlada malih nerentabilnih kmetij, že vse odkar se je tam po francoski revoluciji uveljavila dedna deljivost kmetij, skrajna parcelna razdrobljenost, industrializacija in z njo zvezana sprememba socialne strukture podeželskega prebivalstva, zatem že od 1. 1920, posebno pa od 1. 1947 dalje učinek francoske mezdne zakonodaje in socialnega skrbstva z boljšimi pogoji za delavca itd. Pri tem je do 1. 1953 največ »socialne ledine« odpadlo na gospodarstva od 2 do 5 ha, od tedaj naprej pa je odpade največ na gospodarstva z manj ko 2 ha zemlje, ker se je očividno v kategoriij 2—5 ha medtem že dokončala diferenciacija delavsko-kmečke strukture. Zanimivi so tudi primeri s Spodnjega Frankovskega (Unterfranken). Tam je »socialna ledina« močna v predelih, kjer ima 3U kmetij manj ko 5 ha zemlje, pa so povečini razbite na 40 ali več parcel v pogostni izmeri komaj 3 arov; v takih krajih je povprečno kmečko gospodarstvo za obstoj družine premajhno, hkrati pa preveliko, da bi služilo kot stramski vir dohodkov z žensko delovno silo. Pač pa »socialne ledine« ni na planoti Odenwalda z njenimi zdravimi, arondiranimi kmetijami sistema sklenjenih zemljiških proig, povsod z vsaj več ko 5 ha zemlje. Ob tem primeru se človek nehote spomni naših vasi s sklenjenimi progami (Bitnje, Podgorje pri Kamniku), kjer sta v razliko z vasmi, kjer je zemljišče razdrobljeno na delce, razkroj agrarne socialne strukture in preobrazba agrarne v urbanizirano pokrajino kljub bližini industrije sorazmerno počasna. Sploh l»i bila za Slovenijo z njenimi tipičnimi dvoživkarskimi, pol kmečkimi, pol delavskimi področji podobna proučevanja ter ugotavljanja morebitne »socialne ledine« zelo hvaležna in koristna. Proučevanja mediteranske agrarne pokrajine. Na zborovanju v Nancyju 1. 1957 je bilo po pravici poudarjeno, da sta struktura in geneza mediteranske agrarne pokrajine še vse premalo znani in da je vsaka pobuda v tej smeri nad vse dragocena. Ena izmed takih redkih pobud je nedavno izišla študija H. D e s p 1 a n q u e s a o agrarni pokrajini »mešane kulture« (coltura pro-miscua) v Italiji.23 V tej študiji, ki jo hvalevredno zaključujejo konkretna sistematična navodila za proučevanje podobnih pokrajin, nam avtor najprej s statističnimi podatki dobro nakaže pomembnost tega tipa agrarne pokrajine v Italiji: oljka v mešani kulturi s posevki zavzema v Italiji 1,365.000 ha, čisti oljčni gaji pa samo 800.000 ha. Vinska trta se kombinira s posevki na 2 milijona 7231000 ha (t. j. na približno V* posejane površine), čistih vinogradov pa je le 1.088.000 ha. Sadno drevje se meša z raznimi kulturami na 1,530.696 ha, v čistih sadovnjakih pa zavzema samo 57.771 ha. Desplanques se je v svoji študiji lotil predvsem mešane kulture z vinsko trto. Opozarja, da prvotna oblika tega tiipa ni tista, kjer je trta nasajena sredi polja v posebnih vrstah (»brajdah«) ob umetnih opornikiE (količju, žicah itd.) in se pri tem samo menja ali meša s sadnim drevjem, temveč tista, kjer ji drevje služi za oporo. Ta klasična oblika mešane kulture zavzema v Italiji še vedno 78 % vseh površin v mešani kulturi z vinsko trto. Kot oporno drevo za trto je zadnji čas javor močno izpodrinil prvoitni brest, medtem ko isluži isadno drevje za oporo le izjemoma. Avtor podrobno analizira razlike v sistemu nasada (v kvadratih, v svetlobno ugodnejši razvrstitvi t. im. quinconce itd.) in poudarja, kako hvaležna naloga za geografa je podrobna klasifikacija področij z mešano kulturo. Desplanques skuša najti tudi vzroke za nastanek in razvoj tega tipa agrarne pokrajine. Eden je morda v tradiciji, ki jo je človek prevzel iz prirode: saj je prirodna trta ovijalka. Drugi bi bil v tem, da korenine drevja in 'trte črpajo iz drugih plasti zemlje kot poisevki, tem bolj ker stari mediteranski plug ni oral globoko. Tretji vzrok je klimatska zaščita, ki jo drevje daje trti. Na severnem obrobju Sredozemlja, na prehodu v podnebje s kontinentalnimi značilnostmi, jo s tem, da ji pomaga od tal v višino, ne samo varuje vlažnosti tal, zlasti na dnu dolin in ra-vnin, temveč ji skuša preskrbeti več sonca, hkrati pa varovati pred pozebami in točo. Bolj na jugu, v krajih z izrazito poletno sušo, pa jo s svojo senco varuje pred temperaturnimi ekstremi. Zato je največ take mešane kulture nekako na prehodu med tema dvema klimatskima variantama, t. j. v mediteranskih področjih z že precej moče in blizu kontinentalnih klimatskih tendenc. Res je je v severnih pokrajinah Italije mnogo več kakor v južnih. Toda razlik v njeni razširjenosti nikakor ne moremo raztolmačiti samo s prilagoditvijo prirodnim razmeram; poiskaiti moramo tudi družbenih, gospodarskih in agrotehničnih vzrokov. Zdi se, da je k razmahu mešane kulture od 13. in 14. 'Stoletja dalje močno prispevalo uveljavljanje kolonata odnosno spolovinarstva (mezzadrie), ki je v obliki razložene naseljenosti močno razširilo naseljeni in obdelani svet, pri čemer je bil ravno način mešanih kultur najenostavnejši in je zahteval najmanj -stroškov, kar je bilo v interesu zemljišikega gospoda. Ker je pri tem propadal in se umikal gozd, je kazalo saditi namesto njega drevje sredi polja, ne morda toliko zaradi lesa za domačo porabo, itemveč zaradi listne krme za živino, saj je krma eden izmed najkočljivejših problemov Sredozemlja. Brest je bil kot nalašč za to. Z moderno dobo se je pričel zaton mešane kulture. V Italiji se obseg mešane kulture z vinsko trto skrči vtsako leto za več ko 20.000 ha; še močneje nazaduje trta z drevjem kot oporo; nadomeščajo jo naprednejše »brajde«, ki se le tu pa tam še opirajo na drevje. Vzroki za to nazadovanje so precej na dlani; uveljavile so se krmilne rastline, zato se je krmilni pomen opornega drevesa zelo zmanjšal (in je javor, ki je sicer diskretnejši zaščitnik trte, lahko izpodrinil brest); oslabel je kolonat, kmetu se je odprla svobodna pot k drugim zaslužikom, zato je začelo primanjkovati delovne sile, katere mešane kulture potrebujejo obilo; uveljavila se je komercializacija in specializacija agrikulture s čistimi vinogradi; pa tudi za mehanizacijo obdelovanja mešane kulture niso posebno prikladne. Kakor vidimo, široka in zanimiva problematika, ki nas čaka tudi v naših primorskih krajih. Bo,gat prispevek in pobudo k raziskovanju zgodovine in geografije mediteranske agrarne pokrajine pomeni nadalje knjiga Johna Bradforda iz Oxforda o »starih pokrajinah« (»Anciemt Landscapes«).24 Obsežna, z ilustracijami in dokumentarnim materialom bogato opremljena knjiga ima sicer širši značaj, saj v njej avtor na splošno razklada metode t. im. »zračne arheologije« (Air Archaeology) za odkrivanje fosilnih sledov in ostankov antične in srednjeveške kulturne pokrajine ter se pri tem ukvarja tudi z »zračno arheologijo« klasičnih in srednjeveških mestnih načrtov (med njimi Dubrovnika). Toda težišče knjige je vendar na zračnem odkrivanju sledov antične agrarne pokrajine na ozemlju nekdanjega rimskega imperija, predvsem rimske »centuriaeije« kot »planirane« pokrajine. Razen južnofrancoskih in severnoitalijanskih pokrajin je Bradford na ta način proučil (tudi lepo vrsto naših primorskih pokrajin v bližini nekdanjih rimskih mest, pričenši s Čedadom in Oglejem mimo Pulja, Zadra in Ugljana do Solina, Splita in Hvara. Povsod je odkril jasne sledove pravilne mreže rimske centuriacije, katere se danes marsikje drži osnovno omrežje tovornih, poljskih in živinskih poti, pa tudi njivskih ograd. Tudi decumani in cardines rimskih mest so to omrežje posredovali na podeželje: Bradford n. pr. domneva vzročno zvezo med centu- riacijskim omrežjem Solina in severnimi (Zlatimi) vrati Splita odnosno Dioklecijanove palače. Bradfordova knjiga je za agrarno-arheološko proučevanje naših krajev (tudi slovenskih, morda okolice Celeje, Petovija in Emone) nad vse dragocena pobuda, ki pa se žalostno ustavi ob absurdni oviri: angleški avtor je svoje gradivo zabeležil iz zraka — kako in kje pa naj se naš raziskovalec dokoplje do zračnih posnetkov? V sredozemsko agrarno pokrajino nas vodi tudi kratko, a zelo zanimivo poročilo Arnolda Beuermanna iz Aachena o agrarni pokrajini v Grčiji.25 Poročilo se ne dotika moderniziranih grških agrarnih pokrajin in velikih ravnin in kotlin, temveč tradicionalnih agrarnih pokrajin hribovite Grčije z obdelovalnimi terasami, s kamnitimi mejniki, z dvopolj.nim rotacijskim sistemom itd. Na primeru naselij s severne obale Peloponeza nam nazorno slika stara vaška ozemlja, ki so segala od poletnih planinskih pašnikov po višinah mimo naselbinskega pasu s terasiranim zemljiščem v višini 800 do 1000 metrov do nekdanjih zimskih pašnikov v nizkem primorju. Do danes se je lice te prvotne agrarne pokrajine bistveno spremenilo. Stara višinska vas hitro propada, obdelana zemlja je vsaj v višjih legah opuščena in prerastla z makijo, težišče se je prestavilo v novo nižinsko vais. kjer pa ni več z-imske paše (na njo spominja samo še splošna označba za ta pas — Kalyvia, t. j. prvotno »koča« ali »bajta«, pač koliba Jugoslovanov), temveč intenzivna kulturna pokrajina z vinsko trto, oljko in sadjem. Kar zadeva poljsko razdelitev, je po starih igrških pokrajinah povsod prvotna oblika razdelitev na grude ali bloke. Toda zaradi dedne deljivosti se ti bloki močno drobe in dele. bodisi poprek po pobočju, podolgem ali pošev. Meje tako nastalih poprečnih, navpičnih prog so po pobočju marsikje označene z ogradami, kupi nabranega kamenja ali kamnitimi možici (kar se vidi marsikje že pri površnem potovanju skozi Grčijo). Zemljišče v nižjih, ugodnejših predelih pa je silno razdrobljeno, ponekod na majhne grude, drugod na široke proge, ki jih omenjujejo nizki nasipi ali jarki (ta tip agrarne pokrajine je podpisani dobro videl v ravninski pokrajini Mesogeji za liimetom, na poti iz Aten proti Laurionu). Beuermann poudarja, da za proučevanja tradicionalne grške agrarne pokrajine ni na razpolago nikakih katastrskih ali zemljiških kart. Zato dokazujejo njegove študije, da ni res, kar se je trdilo v sekciji za antropo-geografijo na V. kongresu geografov FNRJ v Titogradu, menda v zvezi z agrarno pokrajino v Makedoniji, da je njeno morfogenezo brez teh virov nemogoče študirati. Majhen pogled izven Evrope. Drugje sem že omenil, kako bo razširitev proučevanja agrarne morfologije in morfogeneze izven tradicionalnih pro-učevalnih področij v Evropi na področja Bližnjega vzhoda, Afrike itd. s primerjavo analognih pojavov in procesov lahko koristila agrarni geografiji in zgodovini ter pomagala spraviti ob veljavo preozko regionalno ali celo etnično zamišljene teze, kakor je n. pr. teza o »germanskem« izvoru poljske razdelitve na pravilne delce.26 Vsaka izvenevropska proučitev -te vrste to napoved samo potrjuje. Primer za to je Hövermannova študija o etiopskih vaseh.27 V njej obravnava avtor dva tipa etiopskega kmečkega naselja. Prvi je vas Senafe z zemljiško razdelitvijo na delce: osrednje vaško zemljišče je razdeljeno na tri »polja«, ki jih sestavljajo spet manjši, jermenasto parceli-rani kompleksi; na dveh poljih se prakticira dvopoljna rotacija z ledino; parcele se v razdobjih do 7 let na novo dele (sistem Medri Dessä), gre torej za analogijo s sistemom muša na Bližnjem vzhodu; stalno obdelano, na delce razdrobljeno zemljišče vedno bolj zasega tudi omrežje poti med parcelami, razen tega se postopoma širi na okolni neobdelani, pašni svet, kamor se vrivajo nove grudaste ali progaste parcele (kakor nekoč v evropskih outfields). Ali ne gre pri tem za močno analogijo z evropskimi vasmi z delci tako po zunanji fiziognomiji, kakor po razvojnem procesu, ki je seveda tu še v mnogo bolj zgodnjem stadiju? In drugi dip: Kariuuossa, zaselek z razdelitvijo na pomešane grude (Blockgemengeflur), rezultat počasnega, nesistematičnega krčenja obdelovalne zemlje v okviru manjše naselitvene skupine v razne smeri in različno intenzivno, v grudastih parcelah, ki se vedno bolj zbližujejo med seboj, pogosto omejene po njivskih ježah, medtem ko je paša skupna. Ali si ne predstavljamo višaj deloma podobno nastanek evropskih »prvotnih« zaselkov? In vendar tu ne gre za »slovanske« grude in »germanske« jermene, o čemer se je razlilo toliko črnila, temveč za analogne primitivnejše in naprednejše agrarne sisteme, ustrezajoče analogni stopnji družbenega in agrotehničnega razvoja. OPOMBE ^ 1 S. Ilešič, Die Flurformen Sloweniens in Lichte der europäischen Flurforschung, Münchner Geographische Hefte, H. 16, 1959. _ 2 Prav dober in izčrpen pregled novejših nemških proučitev v tej snovi je dal za poljske čitatelje W. Maas, Z nowszych badan nad dziejami osadnictwa w Niemczech. Polska Akademia Nauk, Kwartalnik historii kultury materialnej, VII, 1, Warszawa 1959, str. 87—117. 2a W. Müller- Wille, Die spätmittelalterlichfrühneuzeitzlichc Kulturlandschaft und ihre Wandlungen, Berichte zur Deutschen Landeskunde. Bd. 19. H. 2. Remagen 1957, str. 187—200. 3 H. Mortensen, Probleme der mittelalterlichen Kulturlandschaft. Berichte zur Deutschen Landeskunde, Bd. 20. H. 1, 1958, str. 98—104. 4 A. Krenzlin, Blockflur, Langstreifenflur und Gewannflur als Funktion agrarischer Nutzungsysteme in Deutschland, Berichte zur Deutschen Landeskunde, Bd. 20, H. 2, 1958, str. 250—266. — Prim. Geografski vestnik XXIX—XXX (1957-58), str. 173, 210. 5 Gl. pregled mišljenj o tem in možnosti njihove aplikacije na slovenske primere in na morebitni analogni, pa mnogo rccentnejši razvoj v ostali Jugoslaviji v moji knjigi >Die Flurfor-men« na str. 55, 58, 72 sl. 6 II. Jäger, Probleme und Stand der Flurformcnforschung in Süddeutschland. Berichte zur Deutschen Landeskunde, Bd. 20, H. 1, 1958, str. 142—160. 7 Prim. H. Jäger, Die Entwicklung der deutschen Agrarlandschaften. Geographische Rundschau, Jhg. 11 (1959), H. 3, str. 88. 8 Jäger, 1958, karta 4; Ilešič, Sistemi poljske razdelitve, Ljubljana 1950, str. 82. 9 Jäger, 1958, karta 6; Ilešič, Sistemi, str. 76, 77: »razlomljene krčevinske proge«. 10 Jäger, 1958, karta 1; Ilešič, Sistemi, str. 63, 67. 11 Jäger, 1958, karta 2; Ilešič, Sistemi, str. 39, 40, 44. 1: G. Oberbeck, Neue Ergebnisse der Flurformenforschung in Niedersachsen. Berichte zur Deutschen Landeskunde, Bd. 20, H. 1, 1958, str. 128; prim. naše »pretrgane proge«, Ilešič, Sistemi, str. 81. 13 G. Oberbeck, o. c., str. 130. 14 M. Born. Langstreifenfluren und ihre Vorformen in den hessischen Berglandschaften. Berichte zur Deutschen Landeskunde, Bd. 20. H. 1. 1958. str. 108—100. 15 B. Bomer, Paysages ruraux du Bassin parisien meridional. L’Information Gdogra- phique 1958. No. 2, str. 55—67. 18 J. H. Johnson, Studies of Irish Rural Settlement. Geographical Rewiew, October 1958, str. 554—566. 17 H. U h 1 i g : Die ländliche Kulturlandschaft der Hebriden und der westschottischen Hochlande. Erdkunde. Bonn, 1959, str. 22—46. — Isti, Typen kleinbäurlicher Siedlungen auf den Hebriden. Erdkunde, Bonn, 1959, str. 98—124. — Isti, Langstreifenfluren in Nordengland, Wales und Schottland, Deutscher Geographentag, Würzburg 1957. Prim tudi referat G. G. Elliott a na kolokviju v Nancyju 1. 1957. 18 D. H a n n e r b e r g , Schonische »Bolskiften«. Svensk Geograpisk Arsbok, Lund, 34 (1958), str. 7—49. Hannerberg je že s svojim referatom na kolokviju v Nancyju 1. 1957 dal pobudo za proučevanje nekdanje izredno sistematične delitve zemljišča v skandinavskih deželah na t. im. »solskiftc«, z doslednim vrstnim redom posestnikov, v čemer se ta sistem razlikuje od najpravilnejših delcev v Srednji Evropi. O tem precej izvemo tudi iz študije: S. Goran s son, Field and Village on the Island of Öland. Gcografiska Annaler, Stokholm 1958, 2, 158 strani. lg W. Hartke, Die Sozialbrache als Phänomen der geographischen Differenzierung der Landschaft. Erdkunde 1956, str. 257 sl. 10 K. Ruppert, Definition des Begriffes »Sozialbrache«. Erdkunde, Bonn, 1958, str. 230. n W. Hartke, Die soziale Differenzierung der Agrarlandschaft im Rhein-Main-Gebiet, Erdkunde, Bonn 1953, str. 11 sl. — Isti, Sozialgeographischer Strukturwandel im Spessart. Die Erde, Berlin, Jhg. 88, 1957, str. 236—254. “ Berichte zur Deutschen Landeskunde, Bd. 20, H. 1, 1958: A. Fischer, Die Landwirtschaftlichen Verhältnisse der Baar. — W. Krause, Zur Kenntnis der Standorte neugebildeten Grünlandes in der Umgebung von Donaueschingen. — K. A. H a b b c , Verbrachungserscheinungen und Veränderungen der Grünlandfläche in der südlichen Oberrheinebene und im angrenzenden Schwarzwald. — C. Rath i e n s . Zum Stand der Sozialbrache und Vergrünlandung im Saarlande. — G. Voppcl, Über Odbrache in zwei augewühlten Gemarkungen des Saarlandes. — K. Ruppert, Zur Entwicklung der Sozialbrache in Süd- und Westdeutschland. — Chr. Bor-jherdt, Über die Vergrünlandung in Bayern. — H. Jäger, Sozialbrache in Unterfranken. — R. Z schocke, Vergrünlandung, Vergetrcidung, Aufforstung und Sozialbrache in Nordrhein. ' H. Desplanques, II paesaggio rurale della coltura promiscua in Italia. Rivista Geo-grafica Itahana, 1959, str. 29—64. 11 John Bradford, Ancient Landscapes, Studies in Field Archaeology. London. G. Bell and Sons, 1957. Strani 297, 25 slik v besedilu in 75 na prilogah. 15 A. B e u e r m a n n , Studien zur griechischen Agrarlandschaft. Deutscher Geographentag, Würzburg 1957, str. 456—464. “S. Ilešič, Die Flurformen, str. 122. ” J- Hövermann, Bauerntum und bäuerliche Siedlung in Äthiopien. Die Erde, Berlin, j str/ avtor !e v posebnem članku skušal tudi preceniti in med seboj primerjati vrednost morfolosko-genetske, strukturalno-genetske in historično-genetske smeri v geografiji naselij (Uber Methoden und Probleme der Siedlungsgeographie; Die Erde 1957, str. 120—127). Resume: Nouvelles contributions a l’etude du paysage rural Svetozar Ilešič L’auteur presente aux geographes yougoslaves les resultats des travaux eurapeens sur les paysages ruraux. publics depuis l'appari.tion de son livre »Flurformen Sloweniens im Lichte der europäischen Flurforschung«, (Münchner Geographische Hefte 16, 1959). II s’occupe des travaux sur l’histoire du paysage rural de M. Müller-Wille, Mortensen, Jäger, Oberbeck, Born et Mme Kienzlin, publies dans le Tomes 19—21 des »Berichte zur Deutschen Landeskunde«, en soulignant qu’ils continuent a confirmer la these d’une evolution lento des terroirs, les Gewannflur non exceptees, celles-ci s’ayant developpe des anciennes petits terroirs des Drubbel, Eschflur, Langstreifenflur, Blockkernflur. Dans cetite evolution ii’y abeauooiup des analogies avec l’historie des clachans irlandais et ecossais, etudi es par. H. Johnson et IL U h 1 i g, ainsi qu’avec le bolskifte suedois, etudies par M. D. Hannerberg. Le compte-rendu appele ensuite l’attention sur les problemes tres actuels de Sozialbrache, etudiös en Allemagne par 1’ecole de M. H a r t k e et Ruppert de Munich. On discute ensuite les precieuses contributions ä l’etude du paysage rural mediterraneen: l’article de M. Desplan q u e s sur le paysa.ge rural de la culture mixte en Italie (Rivista Geo-grafica Italian a 1959), le ilivre »Ancient Landscapes« de J. Bradford (London 1957) apportant surtout des riches materiaux sur les traces de la centuration romaine (aussi en Istrie et Dalmatie) et l’article de M. Beuer-m a n n sur le paysage rural en Grece (Deutscher Geographentag, Würzburg 1957). En terminant, l’auteur souligne, ä I’occaision de l’etude de M. Hövermann sur quelques structures ajrraires en Etliiopie (Die Erde 1958), l’im-portance des etudes dans les pays hors d’Europe pour l’appreciation, en con-templant les structures agraires analogues ä celles de 1.Europe, .plus exacte des problem os'europeens et pour l’elimination des theories porimees sur l’ori-gine ethnique (germanique. slave etc.) des telles structures. PETI MEDNARODNI KONGRES ALPSKIH METEOROLOGOV V GARMISCH-PARTENKIRCHENU France Bernot Na .pobudo prof. M. Bossolasca liz Genove iso se leta 1950. prvič sestali meteorologi alpskih držav na posvetovanju v Turinu. Tamkaj so sklenili, da se bodo posvetovanja iz področja alpske meteorologije ponavljala vsako drugo leto. Naslednji kongres alpskih meteorologov je bil leta 1952 v Avstriji, nato leta 1954 v Švici, 1. 1956 pa v Franciji. Letos se je program petega mednarodnega kongresa alpske meteorologije odvijal v malem bavarskem mestecu Garmisch-Partenkirchenu. Na kongresu so sodelovali zastopniki vseh d.ržav, katerih ozemlje — vsaj deloma — leži v Alpah, t. j. Francije, Avstrije, Italije, Zahodne Nemčije in Jugoslavije. Poleg njih smo srečali še zastopnike Nizozemske, Norveške, Španije, Vzhodne Nemčije, Češke, Švedske in Poljske ter predstavnika ameriških oboroženih sil v Nemčiji. Skupno se je kongresa udeležilo preko 200 delegatov. Kongres sam je trajal od 14.—16. sept. 1958. Otvoril ga je predsednik nemške meteorološke službe G. Bell. Po uvodnih formalnostih se je pričel odvijati delovni program. Zaradi visokega šitevila prijavljenih referatov in zelo omejenega časa, je bil vsak referat podan v izvlečku. Po vsebini pa so bili referati razdeljeni v skupine: 1. glaciologija; 2. elektrika atmosfere; 3. biometeorologija; 4. hi-drometeorologija; 5. vremenski tipi in statistika in 6. žarčenje in razno. Prvi je poročal H. H o i n k c s (Innsbruck) o glacioloskem raziskovalnem programu v ötztalskih Alpah, ki obsega predvsem proučevanje kolebanja mase .posameznih ledenikov. V zvezi s tem so posvetili posebno pozornost žarčenju na ledu i,n v snegu ter mikroklimatologiji zračne plasti, ki lezi nad ledom. Hoinkes nas je v večernem predavanju, izven rednega delovnega programa kongresa, po\peljal za »Eno leto v ledeno dobo«. Ob izredno i.nstruktivnih barvnih diapozitivih nas jo popeljal iz Innsbrucka v »Malo Ameriko« (»Little America«) na Antarktiki in nato preko Avstralije zopet domov. H. Tollner (Salzburg) je poročal o poletnem vremenu v Alpah m o njegovem vplivu na ledenike Vzhodnih Alp. Ugotovil je. da se je v zvezi z znižanjem srednje poletne temperature (v nadmorski višini 3100 m), povečal delež snežinih padavin, posledica tega je počasnejše nazadovanje ledenikov, ponekod celo stagnacija. Na nekaterih snežiscih in ledenikih pa so opazovali celo napredovanje. Sledilo je še troje zanimivih referaitov v skupini »Elektrika atmosfere«. V skupini referatov iz področja biometeorologije, ki je bila na tem kongresu posvečena posebna pozornost, nas je prof. C. Troll (Bonn) v skromnih 12 minutah, ob zelo instruktivnih diapozitivih popeljal po vseh visokogorjih našega planeta, iz Skailnih gora in Andov preko Kiilimandžara v Himalajo in od tam zopet v Alpe. Skušal je na osnovi izoblikovanosti reliefa in rastja v raznih geografskih širinah tolmačiti vertikalne klimatsko-vege-tacijske pasove in pri tem nastopajoče anomalije. Le-te je prikazal kot posledico reliefa in ekspozicije napram sončnim žarkom v zvezi z dnevnim in letnim tokom oblačnosti in padavin predvsem v vlažnih isubtropikih. H. Friede! (Innsbruck) je govoril o tem, kako gornjo mejo gozda, ki je bila umetno uničena; zopet spraviti do njene primarne gornje klimatske meje. H. Turner (Voels, Tirolska) pa je .razpravljal o učinkovanju žar-čenja in temperature tal na vegetacijo v zvezi z ekspozicijo. Sledila je vrsta referatov, v katerih so avtorji prikazali poskuse, kako najti zvezo med visokogorsko klimo in človekom. F. Lauscher (Dunaj) je poročal o uradni klasifikaciji vremena v zvezi z delovnimi pogoji na prostem v Alpah, a H. Berg (Köln), ki se nam je že dvakrat predstavil v Ljubljani z zelo zanimivimi predavanji (1. 1957. in 1958.), je prikazal svoj poskus ugotoviti v gorah meje občutkov za »mrzlo«, »ugodno« in »toplo« na osnovi temperature in žarčenja pri jasnem vremenu. Predavanja, ki so se vrstila pod naslovom »Hidrometeorologija«, lahko po vsebini delimo v tri dele. V prvem delu je bilo govora o merjenju padavin iz mogle (B. K i r i g i n , Zagreb), o strukturi padavin pri temperaturnih anomalijah v Alpah, o toči in borbi proti njej, o razporeditvi padavin in o istočasnem nastopanju visokih voda na Renu in Padu. O. Reya pa je poročal o hidrični bilanci — po Thorntwaitu — v jugoslovanskem delu Alp. V drugem delu so referenti obravnavali trajanje snežne odeje v različnih predelih Alp in v Visokih Tatrah. Tretji del referatov tega poglavja je imel svoje težišče v problematiki akumuliranja snežnih padavin, ki se odtekajo pomladi in poleti. H. Kern (München) je n. pr. poročal, kako so ugotavljali, koliki del padavin že iz snežne odeje izhlapi. Poskusi so uspeli. Izgube, ki jih utrpi snežna odeja zaradi izhlapevanja, so tako majhne, da jih ne kaže upoštevati. Naslednja referata sta bila uvod v ekskurzijo k sistemu elektrarn v sklopu Walchensee. F. Woehr (München) je obravnaval vprašanje, kako iz meritev debeline snežne odeje sklepati na dotok vode v predalpskih akumulacijskih bazenih. Ing. Frolinholtzer pa je na osnovi poskusov in zaključkov H. Kerna skušal izdelati sistem za prognozo dotoka vode v akumulacijski bazen na reki Lech pri Rosshauptenu. Sledila je ekskurzija, na kateri so si udeleženci kongresa ogledali sistem hidrocentral (pretočnih in akumulacijskih) v gornjem porečju reke Isar. »Tipi vremena v Alpah«, je bil naslov naslednje skupine referatov. Po številu predavanj je bila najobširnejša, saj je 21 referentov (Vs vseh referatov!) poročalo v svojem delu. M. Schiiipip (Zürich) je med drugim poročal o spremembah relativne topografije 1000/500 mb v toku leta in o frontalnih zonah v Alpah. J. Willfarth (Dunaj) je predlagal, kako naj se Schiippova statistika vremena, ki je dala dobre rezultaite, izpopolni. Sledili so referati, ki so statistično obravnavali tipe vremena v posameznih predelih Alp. Referenti iz Francije so poročali predvsem o cirkulaciji zraka do višine 30 km, o višinskih zračnih valovih, ki so posledica reliefa ter o zimski in pomladanski snežni odeji v francoskem delu Alp. V tej skupini predavanj smo se seznanili tudi z delom jugoslovanskih, zlasti še slovenskih meteorologov. Dipl. met. J. Pristovu, ki je poročal o odklonih vetra na višinskih observatori jih (Kredarica, Bjelašnica. Sonnblick) z ozirom na cirkulacijo v prosti atmosferi, in dipl. geografu F. Bernotu, ki je obravnaval temperaturno inverzijo v Ljubljanski kotlini, je omogočilo udeležbo na kongresu Društvo meteorologov Slovenije. Dipl. met. Z. Petkovšek je tolmačil vpliv Alp na gibanje hladnih front, a dipl. geograf J. P u č ni k je referiral o uporabnosti »Fickerjevih pravil« za prognozo vremena v Sloveniji. V zadnji skupini so se zvrstili referati, ki so obravnavali predvsem žar-čenje. Tako nas je prof. M. Bossolasco seznanil z najnovejšimi ipodatki o merjenj^ sončnega žarčenja v zapadnih Alpah in v Apeninih, K. Wegener pa je govoril o istem problemu, ki ga je ilustriral s podatki iz la Quiace (Argentinija). V naslednjih referatih je bilo — mod drugim — govora o določanju ekstinkeijskega faktorja v ledeniškem ledu (W. A m b a c h — Innsbruck) in o novejših meritvah albeda na ledenikih. Pred uradnim zaključkom kongresa je direktor Hidrometeorološkega zavoda LRS, ing. Lojze Ostanek, predlagal, da naj se 6. mednarodni kongres alpske meteorologije vrši v Jugoslaviji — na Bledu, kar so navzoči delegati sprejeli z velikim veseljem. Resume: Ve Congres international de meteorologie alpine ä Garmisch-Partenkirchen M. France Bernot, un des participants yougoslaves au congres, presente un rapport sur le congres et sur les communications les plus importantes en terminant avee 1’avertissement que le prochain congres aura lieu ä Bled en Yougoslavie. KNJIŽEVNOST Iz književnosti o Jugoslaviji kot celoti Anton Melik, Jugoslavija. Zemljepisni pregled. Tretja, predelana in razširjena izdaja. DZS, Ljubljana 1958. Strani 675. MelikoVa »Jugoslavija« je izšla leta 1958 v močno povečanem obsegu v primerjavi s prvo izdajo te knjige pred desetimi leti. V novi izdaji se je knjiga vsebinsko povečala in obogatila, čeprav je osnovni koncept ostal isti kakor v izdaji iz leta 1948, ko smo z nio dobili prvo res moderno geografsko monografijo o Jugoslaviji. Resda je v letih vmes prišlo še nekaj geografskih priročnikov o Jugoslaviji izpod peresa jugoslovanskih avtorjev (predvsem Petrovičev priročnik), toda snovi niso zajeli tako vsestransko in dokumentarno, kakor je napravil prof. Melik že v prvi in sedaj še bolj tretji izdaji svoje »Jugoslavije«. Spet je knjiga razdeljena na štiri velike dele: I. Oris velikih geografskih predelov Jugoslavije, II. Geografski značaj celote, III. Jugoslavija kot gospodarska enota in IV. Ljudske republike Jugoslavije po značaju ozemlja, gospodarstva in prebivalstva. Vidimo, da so naslovi teh delov domala isti, samo vrstni red je pri zadnjih dveh obrnjen. Prvi del se v novi izdaji ni povečal; nekoliko je narastel drugi del — pregled velikih geografskih regij; bistveno pa je narastlo obravnavanje gospodarstva Jugoslavije kot celote, pa tudi zadnji del — splošna, pregledna in zaokrožena oznaka posameznih ljudskih republik — je precej daljši, predvsem tudi glede gospodarstva. Ogrodje knjige je ostalo v zasnovi nespremenjeno tudi v vsakem od štirih delov knjige. V podrobnostih pa je vsak dopolnjen s številnimi 'podrobnostmi, katere je znanstvena literatura v zadnjih letih na novo osvetlila ali pa sploh šele temeljito proučila. Isto velja za statistične in druge dokumentacijske podatke, kjer se je nabralo v zadnjih letih že zelo dosti dragocenega materiala. Zato ne preseneča veliko število statističnih tabel in drugih statističnih podatkov. Te je znal avtor spretno in preudarno uporabiti v orisu ekonomske geografije nove Jugoslavije — že precej bolj industrializirane in manj zaostale kot je bila Jugoslavija oib pisanju prve izdaje. Predelan je že prvi del knjiige, splošni pregled. Dodane so tudi nekatere nove karte. Ta del zaključuje domala nespremenjeno poglavje o prirodi in človeku na našem ozemlju — nekak historično geografski pregled — ki je tudi tu eno izmed najbolj uspelih in tehtnih za razumevanje celotne antropo-geografiske strukture sedanje Jugoslavije. Najmanj je spremenjen drugi del. Stari tekst je prevzet domala v celoti, zato je podrobnejši prikaz na tem mestu odveč. Tretji del — o Jugoslaviji kot gospodarski celoti — se začne tudi v tej izdaji z ugotavljanjem gospodarske strukture prebivalstva, kaikor nam jo odražajo statistični podatki po panogah gospodarske dejavnosti. To je hkrati tudi obča karakteristika gospodarske usmerjenosti države, razjporeditve in gostote prebivalstva ter pospešene urbanizacije, ki se je uveljavila domala povsod. V razliko s prvo izdajo so ti premiki v smeri industrializacije in urbanizacije ne samo nakazani, marveč tudi že primerno dokumentirani. Sledi poglavje o kmetijskem gospodarstvu. Osnove zanj se odražajo v deležu posameznih zemljiških kategorij. Kakor že prej, je tudi tu avtor znal oceniti vrednost statističnih podatkov in kljub relativnosti kategorij vendar uspel podati prepričljivo oznako dejanskega stanja. Potem analizira razne kmetijske pano,ge po geografskih aspektih. Cela serija novih kart po pikčasti metodi spremlja in dopolnjuje tekst. O gozdarstvu je govora še posebej. Precej bolj podrobno je podpoglavje o zemljiškoposestni strukturi, z vsem kar je prinesla agrarna reforma in formiranje novih družbenih odnosov na vasi. Še dosti bolj kot ta poglavja je v novi knjigi naraslo poglavje o industriji in rudarstvu. To ne preseneča, kajti v teh panogah je doživela Jugoslavija največji razvoj s spremembami, ki so staro stanje povečini prav bistveno spremenile. Od 31 strani je narastlo poglavje na 90 strani. Sicer pa je ostala shema podajanja v glavnem ista: energetsike in surovinske osnove najprej in nato geografska oznaka razporeditve posameznih industrijskih panog z uvodnimi podatki o značaju in stanju naše industrije nasploh. Tu imamo končno res zaključen in sitematično jjodan pregled uspehov in stanja izgradnje ter razporeditve industrije v Jugoslaviji po prvem desetletju intenzivne industrializacije. Zato nemara ni odveč, če se tekst v primeri s kmetijstvom bolj razvleče ter tu in tam odmakne iz strogo geografske sfere. Prejšnja izdaja, izšla še v dobi povojne obnove, je namreč v navedbah povsem zastarela. škoda, da zaključek — o razporedbi naše industrije v celoti — ni obširnejši. Seveda je pa res, da se obrisi industrijskih področij z ozirom na lokacijske faktorje šele začenjajo odražati, in da nam še manjkajo številne predhodne študije. Naslednje poglavje govori kaikor v prvi izdaji o prometu. Tega je vedno težko uvrstiti na primerno mesto, saj je obenem izraz gospodarskega stanja in oblikovalec tega stanja, kar se pri razporeditvi industrije lepo odraža. Nemara bi bilo koristno, če bi v prihodnji izdaji »Jugoslavije* prišlo deloma na vrsto že prej, v uvodnem delu. k osnovam za gospodarstvo v celoti. Vsekakor pa nedvomno spada na kraj poglavje o izvozu in uvozu. Tega pri prvi izdaji v obče še ni bilo mogoče napisati, ker niti najosnovnejših podatkov ni bilo na razpolago. Nova knjiga prof. Melika ne bo samo zamašila vrzeli, ki je nastala, ko sta pošli prejšnji dve izdaji, temveč 'bo prispevala k poznavanju sodobne Jugoslavije, take kot je danes. Veselilo nas bo, če bomo čez pet, deset let dobili spet novo izdajo, ki nam jo bo pripravil prof. Melik, kajti »Jugoslavija« nam je postala tako dragocen standardni priročnik, da je vreden, da se po spremembah. ki jih vnaša splošna izgradnja, vedno znova aktualizira. Vladimir Kokole Jugoslavija — turistička enciklopedija. Izdanje Novinsko-izdavačkogpre-duzeča »Turistička štampa«, Beograd 1958, knjiga I. strani 618, knjiga II. strani 543. Pred nami je najnovejša in doslej najbolj obsežna turistična publikacija, kar jih je izšlo po vojni. Nima samo precej čez tiisoč strani, ampak je velik tudi njen format (oktav!). Toda ko bralec knjigo odpre in jo začne prelistavati, je z ozirom na naslov razočaran. Kajti pravzaprav gre za turistični vodnik. Resda je zelo zajeten in podrobna razporeditev snovi ni povsem v klasičnem baedekersikem stilu in obliki, toda v bistvu je vendar kra-jepisni vodnik in ne enciklopedija. Kraji v tekstu niso nanizani po abecednem redu. kakor je običajen v enciklopedičnih delih, temveč po rutah. Te imajo za izhodišče nekatera najvažnejša mesta v državi. Kazalo (register) na koncu vsakega dela olajša iskanje krajev. Vsebina sestavkov o posameznih krajih je tudi v glavnem »vodniška«: najprej splošne, ožje turistične informacije, nato običajen odstavek »položaj«, potem odstavek ali odstavki o zgodovini in znamenitostih, dalje odstavek z naslovoma »danas« in na kraju povečini še poseben odstavek z naslovom »Izletišta i okolina«. V razliko s standardnimi vodniki, predvsem tistimi starejše vrste pa tudi premnogimi novimi, «o redaktorji napravili tu resen poskus, da pokažejo tudi geografski značaj okolice kraja, vsaj najožje. Po- hvaliti je treba tudi ito. da niso prikazani samo s historične plati, marveč je v odstavku »danas« dokaj nadrobno nakazan tudi njihov značaj in vloga v sedanjosti, celo gospodarska, kar pri starih vodnikih skoraj docela pogrešamo. V vsem tem iseveda prvi poskus ni mogel doseči posebne višine, toda služil bo vsaj kot dobra osnova za novejšo izdajo ali kot vzgled za druge vodnike. V razliko z drugimi, običajnimi turističnimi vodniki pa tu niso posebej omenjene znamenitosti, ki jih iahko vidi popotnik znotraj raznih muzejev, arhitektonsko ali zgodovinsko pomembnih stavb. V tem po,gledu delo pač zaostaja po uporabnosti za običajnimi vodniki. Tudi drobni itinererji po mestih povsem manjkajo. Samo zato, ker je opuščen tak utilitarni oziroma praktični princip, pa delo še ne zasluži naziva enciklopedija. Vse navedbe so namreč izključno krajepiisnega značaja. Tak je v bistvu tudi ves uvodni »opšti deo« na prvih 130 straneh. Tam so kratki sestavki o Jugoslaviji kot celoti, o razvoju in vrstah turizma, o gospodarstvu in umetnosti, o zgodovini in seveda neizbežni »geografski« del o tleh, podnebju in prebivalstvu v običajnem stilu eks-cerpta iz kakega statističnega priročnika. To vse seveda ne more biti enciklopedija, niti turistična ne. »Modra stran« v našem »Turističnem vestniku« (turistični ABC) se temu namenu mnogo bolj približuje, a brez vseh pretenzij. Res se vprašujemo, čemu je izšla ta knjiga v taki zasnovi in obliki. Je sicer bogato ilustrirana in vsebuje množico podatkov, toda ni ne pripraven vodnik ne prava enciklopedija. Pri tem pustimo ob strani drobne (čeprav tu pa tam grobe) netočnosti v navedbah. Ze pri površnem listanju po knjigi jih namreč opazimo. To je pač, kot se zdi, posledica pisanja na hitro, ki se je pri takih in podobnih, celo bolj pretencioznih delih pri nas zlasti na jugovzhodu nekoliko preveč razmahnilo. V čast naši strokovni literaturi pač ni. Mislim, da ta knjiga daleč zaostaja za imenitnim delom, ki so ga izdali v Fra.nciji pod naslovom »La France — geographie et turisme«. Ta knjiga Francijo, zlasti pa francoske pokrajine dejansko prikaže tudi prav zahtevnemu bralcu, četudi je sicer dostopna vsakemu. Naše jugoslovanske pokrajine, tako pestre kot le malo kje, se v Turistički enciklopediji odražajo prav slabo, kolikor se sploh odražajo. Koliko boljši je tudi poljski »Slown.dk geo-grafii turystyznej«, urejen po abecednem redu, ki vsebuje razen navedb o gostinskih obratih in uslugah v bistvu prav isto kot ita naša enciklopedija, pa je mnoigo bolj sočno in temeljito napisan. Pri obeh teh dveh tujih delih so res sodelovali predvsem geografi in imata zato seveda predvsem namen seznaniti bralca z geografijo svojih dežel, vendar z geografijo v najširšem smislu in lepo povezano ter prirejeno za potrebe iturizma. Zanimanja za dela take vrste je po svetu med modernimi turisti vedno več, saj vedno bolj želijo spoznati celoten značaj dežele oziroma (pokrajine in ne samo njihov umetnostni in kulturnozgodovinski inventar ter eventualno še kako drugo posamezno »znamenitost«, prirodno in etnografsko. Z željo, da bi se iz Turistične enciklopedije poileg priročnega, pravega vodnika razvila tudi turistična publikacija takega značaja, končujem te misli, ki se mi vsiljujejo ob prebiranju. Vladimir Kokole Iz. jugoslovanske lokalno-regionalne književnosti Novejši krajevni zborniki. Odkar razpolagajo krajevne oblasti in gospodarske organizacije z vedno večjimi denarnimi sredstvi, se vedno bolj množijo krajevni zborniki. Svoj zjbornik so po osvoboditvi izdali domala vsi večji pomembni slovenski .gospodarski in kulturni centri (ljubljanski izhajajo v seriji »Zgodovina Ljubljane«, Celjski zbornik), le Maribor pri tem močno zaostaja (knjižica »Gospodarski razvoj Maribora« ni zbornik v pravem smislu). Imajo pa ga že tudi številna manjša mesta: Slovenj Gradec (»Slovenj Gradec ob sedeinstoletnici»), Kostanjevica (»Kostanjevica na Krki ob sedemstoletnici mestnega obstoja«), Brežice (»Posavje I«), Videm-Krško (»Videm-Krško nekdaj in danes«), Ptuj (»Ptujski zbornik 1893—1953), Mengeš (»Mengeški zbornik, 800 let Mengša«), Kamnik (»Kamniški zbornik«), Tolmin (»Tolminski zbornik«), Škofja Loka (»Loški razgledi«). Številni zborniki ne obravnavajo samo enega kraja, temveč celotne pokrajine. Nekaterim se pokrajinski značaj pozna že v naslovih (»Spodnje Slovensko Posavje«, »Prlekija«, Ljutomer, 1955). Ponekod se iz samega naslova ne da razbrati, ali gre za mesta ali pokrajino (»Goriški zbornik«, »Loški razgledi«, »Kočevski zbornik«), pa je v njeni zajeta vsa občina ali okraj. Tudi nekatera podjetja so izdala jubilejne publikacije, ki imajo nekaj lastnosti zbornika (»200 let rudnika Zagorje«, »Zbornik založbe Lipa« iz Kopra je pravzaprav primorski zbornik). Vrednost teh zbornikov je kaj različna. Nekateri so res le razširjeni turistični informatorji, večinoma pa pomenijo važen prispevek k (poznavanju krajev. Imajo največkrat značaj jubilejnih publikacij, ki jih izdajajo ob občinskem ali kakem drugem krajevnem prazniku. Vsebinsko so pestri, skoraj vsi pa poročajo o zgodovini kraja v najširšem smislu, posebej o narodno osvobodilni vojni, o kulturnih spomenikih, o gospodarstvu in nekaj o geografiji, obsegajo na tudi nekrologe in razne kulturne jubileje. Geografi jemljemo te zbornike s pridom v roke. ker spoznavamo iz njih splošno javno življenje, posebno pa so nam dobrodošli zato, ker je v njih navadno zbrano gradivo o gospodarstvu in o zgodovini. Zato in pa ker si je te zbornike pogosto težko nabaviti, saj jih le redke prodajajo celo v osrednjih ljubljanskih knjigarnah, je prav, da si jih v Geografskem vestniku bežno pogledamo. Navedeni so samo zborniki, ki so izšli 1. 1958, tudi tisti, ki imajo formalno letnico 1. 1957, med objavljenimi članki pa predvsem taki, ki so blizu geografiji. Uredniki »Goriškega zbornika«1 so hoteli prikazati vse panoge javnega življenja. Zato so članki številni, a kratki in pregledni. Razdeljeni so v poglavja: »Goriška zemlja in njeni ljudje«, »V boju za svobodo in združitev« ter »Prvo desetletje v domovini«. Iz prvega poglavja moramo omeniti vsaj M. Kosa članek »Na Lijaku in Okroglici pred pet sito leti«. Kos v njem opisuje tlako, ki so jo imele številne bližnje in daljne vasi na travnikih go-riškili grofov okrog Lijaka. — Kratek članek R. Savnika o kraškem podzemlju v goriškem okraju govori o speleoloških in hidrografskih značilnostih in o nekaterih novejših dosežkih speleologi je. V tretjem, zadnjem poglavju nas predvsem zanima pregled gospodarstva, ki je dobro številčno dokumentirano predvsem za novejše stanje. Iz uvoda drobne knjižice »Videm-Krško nekdaj in danes«2 izvemo, da so publikacijo izdali ob prazniku občine Videm-Krško, da »bi skušala razjasniti našim delovnim ljudem preteklost in sedanje stanje na tem področju«. V zborniku je najprej zgodovinski pregled z naslovom »Krško v srednjem veku«, vendar v njem S. škaler ne podaja samo zgodovine Krškega in tudi ne samo za srednji vek, ampak prostorno in časovno širše. Največ je govora seveda o Krškem po XIII. stol., ko je nastala pod gradom z imenom Krško tržna naselbina istega imena, ki izhaja od Krke odnosno Krškega polja. Zanimiv je prikaz razvoja papirne industrije. Tovarna celuloze in papirja Videm-Krško je največji obrat v občini. V 1. 1958 je izšel četrti »Celjski zbornik«.’ Kot prejšnji posveča tudi ta precej pozornosti kulturnim obletnicam in zaslužnim kulturnikom. Za poznavanje krajevne zgodovine ista v tej številki pomembna predvsem dva članka, J. Klemenca »Rimsko grobišče v Šempetru v Savinjski dolini« in J. Orožna »Zgodovinski pregled gospodarjenja celjske občine do 1. 1941«. Za poznavanje tal in mlajše geološke zgodovine v Celju in okolici je pomemben članek J. Rihteršiča »Zgradba tal na širšem ozemlju mesta Celja in njihova uporabnost za gradbene namene«. Prav posebej pa je treba opozoriti na R. Markoviča prikaz »Problemi hribovskega kmeta v Celjskem okraju«. Markovič je opisal gospodarsko stanje višinskih odnosno hribovskih kmetij, ki imajo te-le značilnosti: so posamič raztresene po gorskih pobočjih, imajo velika zemljišča, na njivah slabe njivske donose, so gospodarsko zaostale in jih preživlja predvsem gozd. Največ statističnih podatkov se nanaša na nekdanji občini Solčava in Luče, problematika, ki jo nakazuje pisec, pa je pereča ne samo za Zgornjo Savinjsko dolino, ampak za ves prostor med Kamniškimi Alpami in Kobanskim. Kdor ve, da se skoraj po vseh teh hribovskih krajih zmanjšuje obdelovalna zemlja, se ne čudi Markovičevim navedbam, da je bilo 1. 1954 v tedanji občini Solčava 64% manj njiv, 28% manj travnika in 26.5% mani pašnika kot navaja uradni močno zastareli kataster, pa 40% več gozda. Osvetljen je na videz nelogični razvoj: zadnja desetletja dobivajo gorske kmetije vedno več dohodkov iz gozda, zdaj že toliko, da ni več v skladu z načeli socialističnega gospodarjenja. Pred kratkim so izvedli prvotno preloženo agrarno reformo in v celjskem okraju okrnili gozdno posest 217 gorskim kmetijam z zemljiščem nad 45 ha. Vkljub povečanim dohodkom iz gozda pa ljudje bežijo s hribov. Povsem lahko soglašamo z avtorjem: »Višinske kmetije predstavljajo danes še popolnoma odprt problem. Rešiti ga bo mogoče le s skupnimi močmi, kakor je bilo dosedaj rešeno že mnogo težjih gospodarskih in političnih problemov« (str. 252). Markovič je prispeval k rešitvi že samo s tem. da je problem vsestransko nakazal. pa tudi s predlogi za zboljšanje. Menim, da bi pri reševanju problema višinskih kmetij lahko s pridom sodelovali tudi geografi. Kot beremo v uvodu četrte številke, »Kamniški zbornik«4 ni več glasilo samo mesta Kamnika, ampak vsega ozemlja od »Kamniških planin do Moravč in Save«. Tudi zadnja številka ostaja na visoki ravni in prispevki pomenijo tudi v tej številki nov doprinos k poznavanju prostora med Grintovci in Savo. Prvi v tem zvezku je I. Rakovca članek »Geološki razvoj kamniške pokrajine«. Je nekak sumarij starega in novejšega geološkega znanja o široki kamniški okolici, včasih o celi Sloveniji. Največ novih lastnih dognanj je zbranih v odstavku o rečnih pretočitvah, ki so jih doživele še v pliocenu in kvartarju Bistrica, Nevljica in poo (!!), si je z njo pomagal še dalje v preteklost do začotka 1". atol., 'ko so iprvi podatki, ki jih je lahko še navezal na točnejše novejše ipopise. Pri izrabi virov je naletel na značilnosti, ki l>odo koristne tudi za druge demografe. Pri analizi rojstnih, mrliških in statističnih podatkov je izračunal intenzivnost izseljevanja v prekomorske in sosednje dežele, ki je bilo posebno močno na pragu tega stoletja. Prebivalstveno gibanje v zadnjih desetletjih je osvetlil z razvojem industrije in s spreminjanjem poklicne strukture. To je Valenčič prikazal za čas med 1. 1754, ko je bilo na obravnavanem ozemlju 56% vseh prebivalcev pravih kmetov. 23% kajžarjev, 15,9% gostačev in samo 4,6% ostalih, in letom 1953. ko je bilo od vsega prebivalstva 35,8% aktivnih v kmetijstvu in gozdarstvu. 38.4% pa v industriji, rudarstvu, gradnjah in obrti. Delež kmetijskega prebivalstva je tedaj v tej dobi nazadoval za več kot 46%. Med ostalimi članki moramo omeniti vsaj V. Plešnarja »Kamniški industrijski okoliš z ozirom na lastno proizvodnjo vrtnin« in A. Pavlina »Gospodarstvo občine Domžale«. Zadnji članek je ekonomski pregled ene od najbolj industrializiranih občin na Gorenjskem (kar 97% njenega narod,nega dohodka ustvarja indusitrija, ki pa se danes bori s problemom izrabljenosti opreme in strojev). — Članek V. Rebolja »Plavljenje lesa po hudourniku Kamniški Bistrici«, je etnografsko, pa tudi liistorično-geografsko zanimiv. Pokrajina med Grintavci in Savo je med najbolj industrializiranimi v Sloveniji in nemalo po zaslugi Kamniškega zbornika je v strokovni literaturi ena najbolj obdelanih. Po razmeroma visoki ravni in po rednem izhajanju moremo ob Kamniški zbornik postaviti »Loške razglede«. Ti posvečajo razmeroma precej skrbi zgodovini, kar za starinsko Loko seveda ni čudno. Leta 1958 je Razglede obogatila že peta številka.5 V njej nas med poglavji (NOB, leposlovje, poročila in problematika) najbolj zanimajo članki pod rubriko »Razgledi«. Tu je prvi A. Ramovša geološki članek »Okamenelo življenje v Loških hribih«, drugi pa je historično geografski z naslovom »Popis kmetij na ozemlju loškega gospostva leta 1510«. Poznani domači zgodovinar P. Blaznik je v njem strnil dragocene podatke, ki jih je izčrpali iz münchenskega arhiva, predvsem iz popisa kmetij iz 1. 1510, po katerem je rekonstruiral hribovsko poselitev iz časa, ko je tudi v škofjeloških hribih vznemirljivo naraščalo število opuščenih kmetij-pustot. Blaznik jih je med 814 kmetijami v Poljanski in Selški dolini naštel 64. Blaznikova primerjava popisov iz let 1501, 1510 in 1630 je dala nekaj zanimivih rezultatov. Med prvima dvema popisoma je kar 18 % vseh kmetij menjalo priimke podložnikov-kmetov. Med zadnjima dvema popisoma je izredno narastlo število govedi, v žirovski županiji n. pr. za petkrat, drobnica pa je nazadovala. — Etnografsko, pa tudi geografsko je pomemben članek A. Novaka »Nekaj posebnosti v kmetovanju Poljancev«. Tudi ob tem članku se spomnimo na mnoge skupne poteze, ki jih ima hribovsko kmetijstvo v Loških hribih, v Zg. Savinjski dolini in na Pohorskem Podravju. — Med gospodarske članke sta to pot uvrščena tudi F. Brani-sel ja »Osnovanje in razvoj Gorenjske predilnice do 1. 1945« in P. Olipa »Pregled razvoja škofjeloške lesne industrije«. »Svet ob Muri« je sicer pretežno leposlovna oziroma sociološka revija, vendar objavlja tudi poljudno znanstvene in znanstvene članke, ki se ukvarjajo s Pomurjem in jo že tako kaže omeniti med krajevnimi zborniki. V dvojni številki tretjega letnika (1958)° je treba med članke, ki jih s pridom prebere tudi geograf, omeniiti vsaj dva, VI. šlebingerja »O Muri in njenih vodnih silah« in V. Šiftarja »Razdrobljenost kmetijskih zemljišč«. Prvi piše predvsem o možnih hidrocentralah na Muri, Šiftar pa analizira problem poljske razdrobljenosti v luči svetovnih, jugoslovanskih in pomurskih dognanj. Pisec je osvetlil problem zgodovinsko, sociološko in gospodarsko ter pri tem navedel obilico podatkov, ki jih bo moral upoštevati vsak raziskovalec pomurskega kmetijstva. V krajevnih zbornikih je po osvoboditvi izšlo že nekaj člankov izpod peresa geografov. Mislim pa, da bi jih lahko bilo več. Saj so zborniki kot nalašč za objavo lokalnogeografskih študij, ki jih zahteva tudi nova šola in na katerih je težišče sodobnega geografskega raziskovanja. V krajevnih zbornikih lahko uveljavimo metode modernega geografskega proučevanja, saj je nometiklaturna geografija bralcem, ki poznajo domačo pokrajino topografsko, nepotrebna. OPOMBE 1 Goriški zbornik 194?—1957, ob desetletnici priključitve Slovenskega Primorja k FLR Jugoslaviji izdal in založil okrajni svet Svobod in prosvetnih društev Gorica. Nova Gorica 1957, 270 strani. 1 Videm-Krško nekdaj in danes. Brez navedbe založnika, natisnjeno v avg. 1956 v Ljubljani, 114 str., broš. * Celjski zbornik 1958, izdal Svet za prosveto in kulturo okraja Celje v 1000 izvodih. Celje 1958, 321 str., broš. * IV. Kamniški zbornik, izdal in uredil uredniški odbor v Ljubljani junija 1958, 291 str. ‘ Loški razgledi V, izdalo in založilo Muzejsko društvo v Škofji Loki decembra 1958 v 1500 izv. 245 str. * Svet ob Muri, III. letnik, št. 1—2, založila in izdala Obmurska založba v Murski Soboti, Murska Sobota 1958. Ivan Gams Ivan Mohorič, Zgodovina obrti in industrije v Tržiču. Izdal Mestni muzej v Tržiču. Založila Državna založba v Ljubljani. I. knjiga. 1957. Strani 379. Če hočemo razumeti današnje stanje naše gospodarske dejavnosti in jo s pridom dalje razvijati, je prav in potrebno, da spoznamo tudi preteklost slovenskega gospodarskega udejstvovanja, ki je bilo na naši zemlji že v srednjem veku živahno in za nas kar se da zanimivo. Zato je treba dati vse priznanje Ivanu Mohoriču, znanstvenemu sodelavcu ekonomske fakultete v Ljubljani, ki, se je lotil proučevanja zgodovine slovenske gospodarske dejavnosti. V letu 1954 je izšla njegova »Industrializacija Mežiške doline«, sedaj pa je pripravil monografijo tržiške gospodarske zgodovine. Muzejskemu društvu v Tržiču je bila ob pripravah za skorajšnji nastanek tržiškega muzeja kar se da dobrodošla obširna študija o zgodovini tržiškega gospodarstva. Tržiški muzej bo namreč predvsem tehniški in naj bi približal sedanjosti vrste in način gospodarskega življenja Tržičanov v preteklih stoletjih. Naloga je zanimiva in vabljiva zato, ker so že v starem Tržiču nastajale in se razvijale številne obrti, od katerih so nekatere kasneje zamrle, druge pa ostale žive vse do prehoda v industrijo, ki je na osnovi teh starih obrtnih dejavnosti nastala in se ohranila v ietn gorenjskem mestecu vse do današnjih dni. Raziskovanje in študij zgodovinskega razvoja tržiške obrtne in industrijske dejavnosti pa je tudi dokaj hvaležna naloga, kajti na razpolago nam je kar precej virov, gradiva in dokumentov, ki nam delo omogočajo in lajšajo. Seveda so ti viri in dokumenti raztreseni vsepovsod in nekateri tudi težko dostopni ter so ostajali Tržičanom nepoznani. Mohoriču se je posrečilo, da je skrbno zbral številne dostopne vire in dokumente, jih izbrskal iz arhivov državnih ustanov in podjetij, zbral pa je tudi dragocene podatke iz tržiške preteklosti pri še živečih delavcih, obrtnikih in nekdanjih lastnikih industrijskih obratov. S tem je otel pozabi marsikaj, kar bi sicer ostalo nedognano in nepoznano. Mnoge teh dokumentov je podal v dobesednem prevodu, številne zgodovinske listine pa je poleg tega približal bralcu tudi s fotografskimi posnetki in mnoga dejstva osvetlil in dopolnil s statističnimi razpredelnicami. Svoje delo je avtor zasnoval precej na široko. Zgodovina tržiške obrtne in industrijske dejavnosti bo izšla v treh knjigah. V uvodu k prvi, dokaj zajetni knjigi pravi avtor, da je tako obširno gradivo zbral z namenom, »da bi omogočilo poglobitev poznavanja gibalnih sil in dogajanja v tržiški gospodarski dejavnosti in njihovi vzročni povezanosti.« V prvem poglavju podaja avtor pregled splošne zgodovine Tržiča ter nas seznani z najstarejšimi listinami, ki pričajo o nastanku in razvoju tržiškega naselja. Stari Tržič je nastal ob pomembni prometni poti, ki je vodila preko Ljubelja, njegovo gospodarsko udejstvovanje je živelo in utripalo zaradi lege ob tej prometni poti, zaradi močnih vodnih sil Bistrice in Mošenika, ki se stekata v Tržiču, in zaradi lesnega bogastva okoliških gozdov, ki so dajali oglje starim tržiškim fužinam. V tem poglavju se srečamo tudi s številnimi krajevnimi fotografijami Tržiča od Valvasorja do današnjih dni. Zal si fotografije ne slede v kronološkem zaporedju, marveč sledi sliki iz 1. 1840. (na str. 22) slika Tržiča iz 1. 1811 (str. 24), dej pa slika naselja i:z 1. 1800 (str. 29). na kar sledita dve fotografiji današnjega Tržiča (sl. 33 in 34), pa spet slika tržiške naselbine iz 1. 1840 (s.tr. 37). Če bi bile slike urejene, bi bralec laže zasledoval razvoj in raS't naselja. V tekstu bi si želeli več doslednosti v pisanju imen. Tako beremo n. pr. na strani 9, 10 o Valvazorju, na strani 11 ter pod slikama na str. 10 in 17 pa o Valvasorju. Tuja imena tržiških gospodov so pisana včasih fonetično, drugič pa ne (n. pr. na str. 9, 10 Paradajzar. Zwickli). Tudi pravopisnih napak je precej: na str. 3 beremo o Tržiški fari, Zužemberški župniji, prav tako na str. 9 o Koroških vojvodih, o Stiškem samostanu in tudi pravilno o tržiški farni cerkvi. Na str. 9 piše avtor feud, na str. 30 pa o fevdalnih odnosih. Podobnih spodrsljajev je v knjigi kar precej. Nekam nesodoben je vsekakor stavek na str. 31, kjer beremo, da »od leta 1930 predseduje občinskemu zastopu župan Lovro Cerar«, kar bi rekli po današnje, da je L. C. predsednik občinskega ljudskega odbora. Ob koncu tega poglavja pogrešamo seznam virov, ki jih avtor sicer navaja ob koncu ostalih poglavij. Na koncu knjige namreč ni skupnega preglednega seznama virov za celotno delo. Ker je vsebina prvega poglavja vezana na številne listine in zgodovinske vire, ki jih avtor deloma navaja v tekstu in pod fotografijami dokumentov, bi bilo želeti, da bi ob koncu poglavja zbral in objavil vse vire, ki jih je v tekstu uporabil. Drugo poglavje govori o cehovstvu in cehovski politiki. Precej na široko nas avtor seznani s cehovstvom v njegovi klasični dobi, s cehovskimi predpisi, cehovsko in proticehovsko politiko ter z ukinitvijo cehov. V tretjem poglavju obravnava avtor zgodovinski razvoj železarstva in kovaštva, ki je šest stoletij stara tržiška obrt. To poglavje je najobsežnejše, kar je razumljivo spričo pomembnosti, ki jo je kovaštvo v preteklosti imelo v gospodarskem življenju in razvoju Tržiča. Na 154 straneh se seznanjamo s problematiko tržiškega železarstva in kovaštva v stoletjih do današnjih dni, z boji in težavami tržiških kovačev in fužinarjev, z njihovim načinom kovanja, s proizvodnjo, z borbami za surovino, z mezdnimi gibanji, z izseljevanjem kosarjev, z vzponom in razvojem kovaštva in železarstva, pa tudi s prehodom k industrializaciji. Ko pa je 1. 1873 Kranjska industrijska družba osredotočila gorenjsko železarstvo na Jesenicah, 'so ostali v Tržiču le še izdelovalci kos, srpov in (pil, ki so se v ustrezni industriji ohranili vse do danes. V zadnjih oddelkih tega poglavja se seznanimo z razvojem tržiške kovinske industrije med obema vojnama in po osvoboditvi, ko se je po nacionalizaciji in ustanovitvi državnega podjetja za »tržiške kovače začelo novo obdobje. Dragocen je seznam virov, ki ga avtor objavlja ob koncu tega • dela. Četrto poglavje obravnava zgodovino šentanske,ga rudnika živega srebra, njegov razvoj in propad. Zanimivo je, da rudnik ni pustil večjih sledov v gospodarski zgodovini Tržiča, niti ni vplival na razvoj naselbine. V naslednjem poglavju se seznanimo z dejavnostjo tržiških nogavičarjev, ki je bila kar znatna, dokler ni okrog leta 1890, ko so trg preplavili strojni izdelki, zamrla. Zelo zanimiva je tudi zgodovina tržiškega usnjarstva, ki je poleg kovaštva ena najstarejših gospodarskih dejavnosti v Tržiču. Avtor nas v dveh poglavjih seznanja s tržiškim cehovskim usnjarstvom, s strojenjem in trgovanjem, s tehničnim razvojem tržiškega usnjarstva od primitivnega rokodelstva do moderne industrije, s povojno preusmeritvijo tržiškega usnjarstva, z ustanovitvijo usnjarske zadruge »Runo«, ki se je pozneje razvila v današnjo tovarno usnja »Runo«, in končno z današnjo problematiko »Runa«. Končno nas knjiga seznanja še s problematiko pogonske energije, z opisom izkoriščanja vodne energije Bistrice in Mošenika. ki sta skozi stoletja bila glavna tsila, ki je Tržičane vezala nase, tako da so vkljub pogostim požarom vedno znova obnavljali svoje obrtne delavnice. Avtor nas seznanja z zakoni, ki so v preteklosti urejali vodne pravice ter z izkoriščanjem vodnih sil. Hidrografski opis bistriškega in mošeniškega povirja nas geografe še posebej zanima, a s tem, kar beremo na straneh 360 in 361, nismo docela zadovoljni. 2e kar ob prvi stavek bi se spotaknili: »Tržiška Bistrica zbira vodo svojih izvirkov s severnega pobočja vrhov, ki se odcepijo od Košute proti jugovzhodu skozi Plešovnik in Veliki vrh.« Težko bi rekli, da se vrhovi »odcepijo« od Košute, saj ima avtor v mislih vzpetine med vzhodnim delom grebena Košute in med Stegovnikom (1691 m). Tam sta sicer obmejna vrhova Plešivec (1803 m) in Pečevnik (1640 m), nisem pa na nobeni karti niti na terenu zasledila ali slišala o Plešovniku. Razen tega Bistrica ne zbira svoje vode s severnega pobočja teh vrhov, 'marveč z južnih in zahodnih pobočij vzpetin tja do Stegovnika. Le malo izvirkov ji doteka tudi s severnega pobočja Velikega vrha (1637 m). Vzpetine se dvigajo južno od Košute, saj sta Plešivec in Pečevnik, pa tudi Veliki vrh in Stegovnik južno od Tolste Košute. Ni mi tudi razumljivo, kaj naj bi pomenilo, da se vrhovi odcepijo od Košute »skozi« Plešovnik in Veliki vrh. Skratka: formulacija je nesprejemljiva. V istem odstavku, nekaj vrstic niže beremo, da je padec »Bistrice najmočnejši od zožitve med Dolino in Sv. Katarino«. Ime Sv. Katarina že dokaj časa ni v rabi. Razen tega pa je to ime pomenilo Lom (kjer je cerkev sv. Katarine) in Zgornji Lom, čeprav sta tudi vasi Dolina ter Jelendol, ki se je prej imenoval Puterhof, spadali v bivšo občino Sv. Katarine. Težko bi rekli, kakšna je struga Bistrice med Dolino in Sv. Katarino, kot pravi avtor, ker tod Bistrica sploh ne teče, marveč se med Dolino in Sv. Katarino (reci: Lomom) dvigajo vzpetine. Na karti povirja Tržiške Bistrice na str. 361 sta narisani »Košutnica« in »Stegovnica«, ki se stekata v Bistrico. Na vseh kartah in v živi govorici se ta dva potoka imenujeta Košutnik in Stegovnik. Videti je, da avtor to ime pozna, saj v tekstu govori o Košjitniku, zato nam ni razumljivo, zakaj so na skici povirja drugačna imena. Še marsikaj je v tem poglavju takega, čemur bi se dalo oporekati, n. pr. »Mošenioki potok izvira pri Laibu nad Sv. Ano« (str. 361). Ne gre tu le za to, da temu naselju pravimo že dokaj časa Podljubelj in ne Sv. Ana, marveč za to, da krajevna ofnaka skupine hiš v dolini Mošenika, ki nosi ime Lajb (in ne Laib) ni nad Sv. Ano, marveč eden sestavnih delov te vasi. V istem stavku avtor pravi, da »se pri Sv. Ani dolina nekoliko razširi«. Iz tega je videti, talpga gospodarstva, uprave, šolstva itd., skratka celokupnega življenja. Tudi za novejši čais je zbral Orožen ogromno dokumentacije, saj vestno zasleduje razvoj vsake hiše, vsakega obrata in celo personalne iz-premembe v vodstvu posameznih rudniških obratov itd. Mimo tega bogatega gradiva zares ne bo mogel noben geograf in še manj historik. Največja vrednost knjige je prav gotovo v prikazih zgodovine rudarstva in premogovništva, ki so z izjemo krajših študij o Idriji in najnovejših Mohoričevih knjig edinstvene za naše razmere. Z geografskega gledišča so tudi zelo instrtiktivni opisi posledic rudarske dejavnosti: razpadanje kmetij, nastajanje novih naselij in raznih rudarskih obratov, razvoja nekaterih novih industrijskih podjetij (steklarstvo, kemična tovarna itd.), izprememb v demografski strukturi z izoblikovanjem proletariata itd., skratka vsi dokumenti o globokih učinkih v pokrajinskem licu Posavskega hribovja. S te strani bo še toliko bolj zanimiv del. ki bo prikazoval razmere po letu 1918, ko se je življenje v »Revirju« še nadalje preoblikovalo. Pomanjkljivost sicer skorajda razkošno opremljene knjige so kartografske risbe. Izjema so barvni profili skozi premogovno kadunjo. Ostale karte in kartogrami so slabo zasnovani in preveč pomanjšani. Pohvaliti pa je treba, da je V knjigi obilo uspelih fotografij, ki v mnogem dopolnjujejo uokumentacijo. _ Knjiga nas nehote opozarja, da bi posavski premogovni bazen zaslužil tudi podobno temeljito geografsko monografijo. I or yrjjer Kotar Krapina, Regionalni prostorni plan. Uredili ing. arh. Branko Petrovič — prof. Stanko Zuljič. Zagreb 1958. (Radovi Urbanističkog Instituta Narodne republike Hrvatske. svezek II.) Strani 176. Rčgionalno planiranje si pri nas šele utira pot. Ekonomsko načrtovanje resda ni nekaj novega, saj so vsi naši družbeni plani zasnovani na teh temeljih. Drugače pa je z urejanjem prostora in pokrajine. Razen načrtovanja mest nismo imeli še nobenega primera tovrstne proučitve večjih pokrajinskih enot. Prvi in obenem tudi temeljito pretehtani in premišljeni pokrajinski regionalni načrt je izdelala skupina sodelavcev Urbanističnega inštituta NRH in sicer za okraj Krapino. Načrt, ki je imel sicer za cilj dati upravnim organom čim bolj stvarna navodila pri vsakdanjem delu. je zanimiv tudi z drugih vidikov. Avtorji so skušali na osnovi vsestranske analize prirodnega okolja, historičnega razvoja, demografskih in gospodarskih razmer, prometnih zvez in javnih funkcij ter potencialnih možnosti začrtati pokrajini perspektivni program razvoia in ureditve. Problemi, ki so jih morali rešiti, še zdaleka niso bili enostavni. Hrvatsko Zagorje je absolutno in agrarno prenaseljeno ozemlje, ekonomsko še precej nerazvito (po narodnem dohodku je pod povprečkom FLRJ), brez večjega upravnega in gospodarskega središča, področje stalnega izseljevanja, skratka pokrajina, ki je zares nujno potrebovala načrtne ureditve. V moderni -dobi se je sicer postopoma preobrazila v širše zaledje Zagreba, dobila je nekaj industrijskih in premogovniških podjetij, toda vse to je ni obvarovalo pred nadlogami, kot je na primer močna erozija prsti in poplave po dolinah kot posledica «pretirane obdelave in sečnje, negativna demografska bilanca zaradi pomanjkanja novih možnosti zaposlitve, neurejena funkcijska organizacija naselij, uničevanje in kvarjenje pejsaža itd. Vse te težave, za katere je načrt skušal najti rešitev, so nam prav dobro znane tudi iz številnih slovenskih pokrajin, toliko bolj, ker nam je Hrvatsko Zagorje tako po okolju kot po načinu življenja močno blizu. Tak načrt bi hudo potrebovala marsikatera slovenska regija kot na primer Pomurje, Kozjansko, Kras itd. Pri presojanju regionalnega načrta Krapine pa kaže podčrtati tudi dejstvo, da so avtorji vpeljali številne nove metodične prijeme, kar je toliko bolj pomembno, ker primeri iz zahodnih dežel, kjer je urbanistično planiranje najbolj napredovalo, ne ustrezajo naši družbeni ureditvi. Čeprav so zaključki in prijemi mestoma še negotovi in premalo jasni, kar je treba pripisati tudi pomanjkanju daljših perspektivnih načrtov za večje regionalne enote, na primer za republike ali celo za FLRJ, je delo kljub temu pionirsko. Regionalnemu planerju bo sistematično urejena in bogato ilustrirana publikacija lahko stalen vir pobud in delovnih prijemov. Obenem pa je delo tudi prav dobra monografija Hrvatskega Zagorja. Naj na koncu zaželimo sodelavcem tega obsežnega načrta, da bi dočakali uresničenje svojih zamisli, kar se pri urbanističnem planiranju zgodi tako poredko. Io-or Vrišer Branislav Bukurov, Poreklo stanovništva Vojvodine. Posebna izdan j a Matice Srpsike, Novi Sad 1957, str. i—69. U kratkom predgovoru Bukurov je ukazao da je Vojvodina bila važno nseljeničko područje skoro u svima istoriskim periodama. Zatim ističe razlike koje su postojale izmedu pretstavnika pojedinih naroda i o njihovom medusobnom utapanju, pa o značaju ispitivanja ove vrste i drugo. Iza toga pisac je objasnio kako je prikupio gradu za izradu ove knjižice: koristio je konačne rezultate popisa stanovništva od 15 marta 1948 godine. S pravom avtor ističe da, u nedostatku potrebne i pouzdane izveštajne službe o kretanju stanovništva. pomenuti rezultati popisa su ipak najvažnija osnova za ovakvu vrstu rada. Sledeča poglavja u radu B. Bukurova prikazu ju podelu stanovništva prema rodnont kraju i mestu stanovanja, zatim vrste migracija: unutrašnje (medumesne, medusreske, medurepubličke) i spoljašnje. Na kraju je poglavl je »Zaključakt i spisak važnije literature. Pažnju čitaoca naročito privlače stranice na kojima se govori o brojnom stanju, rasporedu i poreklu doselje-nika Vojvodine i o njihovom etničkom sastavu. Ova oblast, kako je ustanovio pisac, u novije vreme primila je više useljenika nego ma koja naša narodna republika. Prema tome po broju medurepubličkih useljenika Vojvodina zauzima prvo mesto u državi i pretstavlja najjaču atraktivnu oblast. Najviše doseljenog stanovništva imaju Bačkopalanački (37,8 %), Kulski (37,4 %), Somborski (37,8 %), Sečanjski (36.2 %). Odžački (26,4 %) i Kikindski (25.6 %) srez. U ostalim srezovima udeo doseljenika je manji. Od medurepubličkih migranata Vojvodine najviše je rodeno u Srbiji, zatim u Hrvatskoj, Bosni in Hercegovini. Znatno manje je rodeno u Crnoj Gori i Makedoniji, a najmanje u Sloveniji. Od 249.681 useljenog lica na teritoriju Vojvodine Srbima pripada 68,0 %, Hrvatima 11,0%, Crnogorcima 10,4%, Makedoncima 3,2 %, neslovenskim etniokim grupama 2,9 % Slovencima 2,0 % itd. — Vojvodina ima i 41.283 Stanovnika rodenih u inostranstvu. Taj broj pretstavlja 2,5 % od celokupnog vojvodanskog stanovništva. Knjižica B. Bukurova. dobrog poznavaoca Vojvodine, pretstavlja važan prilog našoj geografiskoj nauči. Ona zaslužuje našu največu pažnju. Knjižica če nam u^ pomoč više tablica, karata i grafikona, biti važan priručnik za poznavanje porekla stanovništva Vojvodine sve do vremena dok se ne izvrše detaljna terenska ispitivanja, kakva imamo za pojedine druge oblasti Jugoslavije. J. F. Trifunoski Mark Krasnici. Oraliovac, antropogeografska monografija varošice. Glas-nik Muzeja Kosova i Metohije, II, Priština 1957, str. 87—143. Oraliovac. varošica Metohiske kotline, sada je dobila obimnu i dobru monografiju. Autor pomenute monografije je M. Krasnici, poznat kod nas i po drugim objavljenim naučnim prilozima. Ispitivanja u Oraliovcu pisac je vršio 1953 godine. Monografija Orahovca ima sedam poglavlja. To su: položaj naselja i prirodni uslovi; postanak i razvitak; tip naselja i kuča; privreda i saobračaj; stanovništvo; kulturno-prosvetne prilike; i perspektive daljeg razvoja. Po svojoj vrednosti i iscrpnosti ističu se drugo, četvrto i peto poglavlje. U srpskim pisanim spomenicima Orahovac se pominje u prvoj polovini XIV veka u hrisovulji cara Dušana. Izgleda da je u Srednjem veku Orahovac dugo vremena bio Hilandarska svojina. Tada je Orahovac bio samo jedno veče selo. Druga faza vidnijeg napredovanja Orahovca pada u tursko doba i to tokom zadnja dva-tri veka. Tada je doseljen najveci deo predaka današnjeg stanovništva. Po oslobodenju od Turaka Orahovac je postao sresko mesto. On je tada dobio skoro sve važnije ustanove koje imaju metohiske varošice. Cetvrti period u razvitku Orahovca nastao je posle Drugog svetskog rata. U odjelku o privredi i saobracaju Krasnici ističe da se Orahovčani bave zemljoradnjom, zanatima i trgovinom, dok je jedan deo u državnoj službi. Zanimljivo je izneti da je vinogradarstvo ovde veoraa važna privredna grana. S jedne strane za nju postoje vrlo dobri prirodni uslovi. Zatim. zbog peri-fernog položaja u svojoj oblasti i bližine Prizrena i Dakovice, Orahovac se nijemogao razviti u veči ekonomski centar. Orahovčani, kako ističe pisac, koji se bave zanatima i trgovinama, vinogradarstvo smatraju kao svoje važno zanimanje. U odeljku o stanovništvu pisac je najpre prikazao raniju etničku kom-poziciju Orahovca. Tokom turske vladavine, naročito u XVII veku, jedan deo srpskog stanovništva iselio se bežeči ispred zuluma, dok je izvesan deo po-rodica prešao na islam. Sa prelaskom na islam takvi su srpski stanovnici prelazili i u arbanašku narodnost. Sada u Oraliovcu ima oko 30 muslimanskih kuča srpskog porekla. 1948 godine Orahovac je imao 5.609 Stanovnika, od toga Srba 24,50 %, Arbanasa 73,78 % i ostalih 0,85 %. Jasnim načinom izlaganja, propračenog sa više ilustracija, autor je dao realnu sliku razvitka i sadašnjeg stanja Orahovca. J. F. Trifunoski Iz splošne geografske književnosti H. Weber, Die Oberflächenformen des festen Landes, Leipzig 1958. str. 350. Na 350 straneh nam je predstavil avtor glavna spoznanja dosedanjega geomorfološkega proučevanja. V zgoščeni obliki je osvetlil številne probleme in nakazal še obilico nerešenih vprašanj. Knjiga po svoji zasnovi in široko nakazani problematiki presega okvir navadnega priročnika in lahko služi vsem. ki se ukvarjajo z geomorfologijo. Snov je razdeljena na šest poglavij. V prvem predstavi avtor zemljo kot celoto. Govori o njeni sestavi in se še posebno ustavi pri vrhnji plasti (Sial), ki je pri kontinentih veliko debelejša kot na dnu oceanov. Pri razlagi take razporeditve prikaže teoriji o izostaziji (Pratt, Airy) ter meni, da je Airyjeva pravilnejša. Vendar poudarja, da te izostatične razmere močno modificirajo konvekcijski tokovi v tekočem delu zemeljske notranjosti in da prav ti tokovi odločajo o dokončni razporeditvi lažje vrhnje plasti (Sial). V drugem, precej kratkem, toda zato nič manj interesantnem poglavju prikaže pisec glavne sile, ki ustvarjajo relief. Tektoniki daje zelo vidno mesto. Pri razlagi tektonskih procesov zavrača kontrakcijsko teorijo in se zavzema za novejše tolmačenje s tokovi v zemeljski notranjosti. Kontinenti bi bili po tem gledanju tam, kjer imajo ti tokovi smer proti površini zemeljske skorje, kjer pa se v krožni obliki spet vračajo proti središču zemlje, pa bi bile glavne kadunje oceanov. Zanimivo je, da Wegenerjeve teorije o premikanju kon- tinentov sploh ne omenja. V jedrnatih stavkih prikaže še eksogene sile. ki jih skupaj z endogenimi uvršča v skupino aktivnih faktorjev, ki povzročajo razvoj reliefa. Podčrtava pa tudi vlogo pasivnih faktorjev, h katerim uvršča predvsem strukturo zemeljske skorje. S tem preide na oris in karakteristiko oblik, ki jih ustvarjajo te sile. Zaradi ločenosti delovanja endogenih in eksogenih sil obravnava delovanje enih in drugih ločeno. Tako zajema v tretjem poglavju samo endogene sile. Osvetli glavne tipe tektonike, ki se ločijo med seboj po arealu in efektu. Karakterizira področja z različno živahno tektonsko dejavnostjo in naveže na to poglavje o plutonizmu in vulkanih. Nadvse originalen pa je njegov prikaz eksogenih oblik. Pri tem se ne izgublja v pretirani sistematiki sil in faktorjev, ki ustvarjajo relief; opusti običajno razdelitev po poglavjih o delovanju tekočih voda, vetra, ledu itd., prav tako pa ne postavi v ospredje shematičnih oblik kot so to storili nekateri avtorji. Problem so mu resnične oblike, ki so jih ustvarile eksogene sile v obstoječih klimatskih pogojih. To se zrcali v njegovi svojski razdelitvi snovi v poglavju o eksogenih silah po klimatskih pasovih. Začne z zmerno namočenim pasom, ki je doslej najbolje preučen. (IV. poglavje). V pregledni obliki prikaže razprostranjenost in glavne klimatske značilnosti tega pasu. Zaustavlja se pri oblikah preperevanja in pri prsteh. Še bolj na široko pa analizira delovanje tekoče vode, ki jo smatra za glavni preoblikovalni faktor zmerno vlažnega pasu. Poleg običajnih odstavkov o talni vodi, studencih, o globinski in bočni eroziji, o terasah, o zadenski eroziji, o meandrih itd. vključuje tudi odstavke o rečnih sistemih in njih režimih ter o različnih oblikah, ki jih ustvarjajo vodni tokovi v svojem zgornjem, srednjem in spodnjem delu. Ker je denudacija v tem pasu razmeroma skromna, jo obdela bolj na kratko. Dlje se zadrži le pri epizodnih pojavih kot so podori, usadi itd. Na široko pa se razpiše tudi o erozijski bazi ter o skulp-turnih in strukturnih oblikah. Posebno zanimiv je odstavek o odpornosti kamenin, kjer podčrtava, da je odpornost relativna ter odvisna od cele vrste drobnih klimatskih vplivov. Zato se še ni posrečilo sestaviti enotne skale odpornosti kamenin. Nekak višek tega poglavja je diskusija o medsebojni zvezi med endogenimi in eksogeniini oblikami. Avtor podčrtava že znane slabosti Davisove sheme, obenem pa oriše tudi W. Penckovo raziskovalno metodo, ki se mu zdi sicer pravilnejša, a vendar v celoti geološka, saj skuša W. Penck z ekso-genimi pojavi in oblikami razložiti tektonske procese. Pri Penckovi razlagi geneze pobočij vidi glavno napako v tem, da Penck klimatskih sprememb sploh ne vzame v diskusijo, ampak razlaga značilen konveksni profil pobočij izključno samo s pospešenim tektonskim dviganjem v najmlajših dobah. Popolnoma pa prezre W. Penck v svojem znamenitem delu »Die morphologische Analyse« tudi petrografski moment, saj je vzel za osnovo svojih razmotrivanj idealno homogeno maso, ki je v prirodi ni. V prid šteje Weber Pencku to, da je opustil Davisove termine za starost oblik (mlad, zrel in star) in jih raje opisal (Steil-, Mittel- und Flachrelief). Zelo izčrpno obdela Weber tudi problematiko nivojev. Kritično osvetli W.Penclcovo piedmontsko teorijo in kritizira predvsem to, da skuša vse razložiti izključno samo z menjavo tektonike in z uravnavami, ki bi nastale v bližini erozijske osnove. Weber predstavi tu celo vrsto novih tolmačenj za genezo nivojev, s poudarkom na klimatski in strukturni pogojenosti, ki je pogosto povezana s silno zanimivimi tektonskimi kombinacijami. Sam je vključil tudi primerno široko poglavje o krasu. Škoda je, da novejših spoznanj na jugoslovanskem krasu sploh ne pozna. Osnova mu je Grund, Cvijiča samo omenja, medtem ko Katzerja, Roglica in Melika sploh ne citira. Vse ostale klimatske pasove pa zajame avtor v enem samem poglavju (V. poglavje). Prične s karakteristiko eksogenih procesov in njih učinkov v tropskem in subtropskem pasu. V tropskem pasu pripisuje odločilno vlogo kemičnim procesom in velikim vodnim množinam. Opozarja na pogostost slapov in jih tolmači s slabo erozivno močjo tropskih rek, ki prenašajo predvsem sipkejši material. Zaustavlja pa se tudi pri svojski akumulaciji teh rek in še posebej pri genezi značilnih osamelih gora (Einzelberge). Pomembno mesto posveti tudi tropskemu krasu, ki je z gledišča aplicirane geomorfologije tudi za naše kraje velikega pomena. Pri genezi oblik v subtropskem pasu daje Weber izredno velik pomen menjavi zelo suhih period, ko rastje skoraj docela zamre in prevladuje mehanično razpadanje kamenin, z vlažnejšimi periodami, ko pride do silovitega dežja v obliki ploh in velikanskih nalivov. Več prostora odmeri avtor polarnim področjem in visokogorskemu svetu. Uvodoma poda, podobno kot pri ostalih podnebnih pasovih, kratko klimatsko karakteristiko teh krajev in podčrta glavne razlike med preoblikovanjem v polarnih področjih in v visokih gorah. Šele po tem uvodu preide na karakteristiko poledenelega sveta z vsemi geomorfološkimi procesi, ki se tu udejstvujejo, nato pa na klasifikacijo in analizo periglacialnih področij. Pri oblikovanju periglacialnega reliefa opozarja predvsem na vlogo intenzivnega mehaničnega razpadanja kamenin in soliflukcije, kot tudi na pomen različno dolgega zadrževanja snežne odeje ter različno hitrega taljenja snega v spomladanskih mesecih. Podrobno osvetljuje razne vrste soliflukcije in akumulacije ter vse odgovarjajoče oblike, ki jih ustvarjajo obstoječi eksogeni procesi. V krajših odstavkih analizira še aridna področja. Samostojno poglavje pa posveti še učinkom abrazije in oblikam akumulacije morja z utemeljitvijo, da je delovanje morja v vseh klimatskih pasovih bolj podobno (VI. poglavje). K številnim pozitivnim stranem te knjige je še dodati, da je zelo bogato ilustrirana. Posebno posrečen je izbor fotografij. Zato pa je še toliko bolj škoda, da te fotografije niso razporejene med tekstom, ampak so kar skupaj na koncu knjige. Med pomanjkljivosti spada še to, da navaja avtor literaturo, ki jo je uporabil v posameznih poglavjih, kar pod glavnimi naslovi in ne v samem tekstu, zaradi česar pogosto ni mogoče točno določiti, kaj pripada enemu, kaj drugemu avtorju. Opozoriti moramo tudi na včasih že kar preskop izbor tujih avtorjev. Milan šifrer Iz književnosti o krasu Naše jame. Glasilo Društva za raziskovanje jam Slovenije. L. I. (1959), št. 1. Strani 40. Eden značilnih znakov za to, da se raziskovalno delo v slovenski znanosti lahko vedno bolj usmerja po specialnih poteh in da ima zato v socialistični družbi tudi zajamčene materialne možnosti, je dejstvo, da so lahko naši jamarji, da jih imenujemo po starem, začeli izdajati svoje lastno glasilo. Kot geografe nas razen tega pri prvi številki slovenskega speleološkega glasila veseli še posebno tudi to, da v njej ni sodelovalo samo več geografov, temveč da je tudi splošni ton revije močno geografski in ne morda samo speleološki v najožjem smislu. S tem širokim pogledom je napisana že spremna beseda V. B o h i n c a (»Našim jamarjem« na pot). Sledi članek I. Gamsa »O legi in nastanku najdaljših jam na Slovenskem«, v katerem nam avtor na osnovi dosedanjega znanja, še posebno tudi številnih lastnih terenskih opazovanj, nazorno riše, kako so naši najdaljši jamski sistemi (postojnski, planinski, križnojamski, predjamski in škocjanski) vsi nastali ob podzemeljskih poteh voda, ki pritekajo z nepropustnega sveta, kako jih pa ni ob kraških vodah, ki nimajo površinskega toka (ob Bistrici, Kroparici, Globodolski reki, Krupi, Dobličici in Lahinji), ker so večje podzemeljske prostore pač lahko ustvarile samo vode. ki so si pri tem pomagale s prodom in peskom, ki ga nosijo s seboj. Med drugimi prispevki nas M. Marussig seznanja z načini merjenja kraških jam, R. S a v n i k pa načenja vprašanje slovenskega ^spe-leološkega izrazoslovja na konkretnih primerih izrazov »smrk«, »zapirač« in »zaporka« za morda najprimernejši mednarodni »sifon«. V tolažbo k sreči izvemo, da tudi v mednarodnem merilu speleološka terminologija še ni izčiščena. Dva članka sta biološkega značaja (B. D j u 1 i č, O šišmišima iz ne- kih pečina Slovenije, in S. Grom , Mahovna flora naših jam). V rubriki »poročila« je objavljeno poročilo Društva za raziskovanje jam o Gradiščnici (M. Marussig in Fr. Velkovrh), beležka Fr. Hribarja o najglobljih breznih v Jugoslaviji (ki po novejših merjenjih nista več na Banjščicah in pri Idriji, temveč v Istri), poročilo R. Savnika o najnovejših opazovanjih jam pri izvirih Vipave ter poročila o II. jugoslovanskem speleološkem kongresu 1. 1958 v Splitu in o 2. mednarodnem sipeleološkem kongresu 1. 1958 v Bariju, Lecceju in Salernu. o Ti b. Ilešič Ivan Gams, O rozvoji jugoslavske speleologie v poslednfch letech. Ze slovinskeho originalu preložil D. Loček. Zvlaštnf otisk z časopisu Českoslo-vensk^ kras. Ročnik 10, čislo 2, str. 49—59. Gams je opravil zelo koristno delo, da je v lepem preglednem članku seznanil češkoslovaške ter s tem posredno tudi druge inozemske raziskovalce krasa s trenutnim stanjem jugoslovanske speleologije in raziskovanja krasa sploh. Res da se ni mogel s tem stanjem ravno posebno pohvaliti, vendar pa je iz njegovega pregleda lepo razvidno, kako je pridobitev kraških pokrajin Slovenskega Primorja in postojnskega inštituta poživila slovensko speleolo-gijo. kako se je vendar nekaj ugotovilo na polju kraške hidrologije, kako so srbski, hrvatski (Roglič) in slovenski (Melik) geografi dali vendar nekaj tehtnih prispevkov h kraški morfologiji, kako je kraška arheologija po zaslugi prof. Brodarja napravila mnogo v raziskovanju paleolitika, kako je biospe-Ieologi ja dosegla nekaj rezultafov v Črni Gori in Hercegovini in kako se je v Sloveniji pričelo z raziskovanjem visokogorskega krasa. Članek ni namenjen našim čitateljem, je pa tudi zanje zelo poučen: poleg tega, kaj smo naredili, nam še nazorneje pove, česa nismo opravili. S. Ilešič Dr. ing. Franc Jenko, Hidrogeologija in vodno gospodarstvo krasa. Državna založba Slovenije, Ljubljana 1959. 257 strani, z obširnim angleškim povzetkom. 15 slik in 54 črtežev. V uvodu beremo, kako je »znanost o krasu nezadostno razvita za usmerjanje in reševanje težavnih nalog sodobnega vodnega gospodarstva na krasu ... Težavna ni samo borba s krasom, še težavnejša je borba z zakoreninjenimi predsodki o krasu...« Zato si morajo tehniki sami ustvarjati predstavo o kraški hidrologiji in se na skušnjah učiti. Tako si je tudi pisec, pooblaščeni projektant projektivnega podjetja, z dvanajstletno prakso ustvaril svoje poglede na kras, ki jih je predložil za doktorsko disertacijo in jih je zdaj objavil v tej knjigi. Tak uvod je močno vzpodbuden, saj napoveduje oplemenitenje kraške teorije z rezultati številnih tehniških raziskav, ki so bila zadnja leta pri nas in po svetu, a so žal prevečkrat obležala neobjavljena v arhivih projektivnih in gradbenih podjetij. Nakazuje nam tudi nove, svojske poglede, ki so zadnji čas v kraški literaturi redki. Saj se ta vedno bolj izživlja v premlevanju starih stvari. Že naslovi posameznih poglavij (Kras v času in prostoru, Osnovni hidrološki problemi krasa, Fizikemobiološke značilnosti in nanos kraških voda, Nastanek krasa, Površinski kras itd.) najavljajo strokovno monografijo o krasu, ki je v jugoslovanski literaturi že dolgo nismo doživeli. Ne morda toliko zaradi nedelavnosti krasoslovcev kot zaradi splošnega razraščanja ved o krasu, v katerih človek ne more biti več povsod doma. Ali knjiga izpolni pričakovanja, najavljena v uvodu? Oceniti Jenkovo knjigo je zelo zahtevno in težavno delo. Težko je presoditi enemu poročevalcu vrednost tako raznolike snovi, ki ne spada samo v kraško hidrologijo in geomorfologijo, kjer je težišče teoretskega razglabljanja, ampak tudi v petrografijo, geologijo, rudarstvo, speleologi jo, gradbeno tehniko, hidravliko, zgodovino itd. Saj izvemo v knjigi tudi o stvareh, ki so s krasom le v daljni zvezi in spadajo v različne znanstvene in tehnične panoge, kot n. pr. o zgodovinskem razvoju speleologije, o hidravličnih zako- nih in formulah, o vrtanju za nafto v Črni Gori, o principih gradnje vodnih pregrad, o akumulaciji in eroziji v ZDA itd. Dobršen del knjige sestoji iz navajanja dosedanjih teorij in vsebine novejših razprav in člankov. Temu sledi kritika in avtorjevo mnenje, ki je vseskozi originalno. Svojskih trditev je v tej knjigi toliko, da se v tem kratkem prikazu ne moremo dotakniti niti najvažnejših. Ostati moramo nujno pri splošni oceni knjige. Najbolj tehtna je knjiga v osnovi, za katero je avtor usposobljen po svojem študiju in po praksi, to je v hidrologiji in v opisu tehničnih gradenj. Posebno v hidrološkem opisu najdemo marsikaj, kar je novo v domo-vinoznanstvu in v kraški literaturi vobče. Jenko z uspehom uporablja metodo določevanja doslej neznanih kraških razvodnic z rezultati dosedanjega hidrometeorološkega opazovanja, predvsem padavin in vodnega odtoka. Pri analizi vodostajev in pretočnih količin je prišel do zaključka, da se vodni pretok v podzemeljskem kanalu veča ob naraščanju voda samo do visokih voda. ko postane pretok stalen. Zal je bilo mogoče dokazati ta za geomorfolo-gijo izredno važni pojav samo s primerjanjem vodostajev na Planinskem in Cerkniškem polju ter pretoki na Vrhniki in Bistri, kjer so vmes še neznani pritoki. Zelo svojstvena je Jenkova shema o trojnem bistvu kraških voda, kot to sam naziva. Je združitev osnov Grudnove in Katzerjeve koncepcije, čeprav oba odklanja, posebno Katzerja. Kraške vode se po Jenku javljajo v obliki ponornic, kraških podtalnic in globinskih tokov. V geomorfološkem poglavju razlaga njihov nastanek tako, da so nastale ponornice in globinski tokovi z mehaničnim erozijskim izpiranjem, mletjem in odplakovanjem zdrobljene rahlo pretrte gmote, medtem ko se v neizprani gmoti preceja podtalnica. Ce pustimo vnemar nejasnosti v razlikovanju med kraško podtalnico, ki »je na krasu tako nedoločljivo izvijugana in stopnjasto prekinjena« (str. 74) in med piezometričnim nivojem v vodnih kanalih, pa če prepustimo presojo o pravilnosti takega naziranja bodočemu razvoju kraške hidrologije, moramo vendar pozdraviti poskus, diferencirati kraške pretoke glede na hidrološke funkcije. Oddelek o kraški geomorfologiji se mi zdi izmed vseh najmanj zadovoljiv. Hvalevredna je težnja, da bi geomprfologijo osnovali na rezultatih fiziokemičnih analiz voda, vendar je med temi rezultati in tolmačenjem kraških oblik še velika praznina, kjer smo ostali v sedanji razvojni stopnji še vedno pri u,g'ibanju. Jenko je marsikje te zveze izsilil in prišel do bizarnih zaključkov, ki so v nasprotju z modernimi tendencami kraške geomorfologije. Med drugim trdi, da je kras nastal naenkrat, da je v bistvu enoten ne glede na geološko sestavo tal in razvojno stopnjo ter klimo, da so kotliči in vrtače v splošnem nastali s sesedanjem površine nad vodnimi tokovi itd. Ne verjamem, da bi bile (težnje, pripisati kraškim oblikam enoten nastanek, pozitivne, ko pa je dosedanja geomorfologija dokazala, da imamo več vrst brezen, vrtač, dolin itd. glede na obliko in genezo. Kot zagovornik enotnega bistva krasa v vsem prostoru in času je posvetil Jenko malo pomembnosti razlikam, ki jih je dokazala moderna klimatska kraška geomorfologija. Posebno škodljivo pa se mi zdi, da ne upošteva razlik v geološki sestavi. Čeprav so vrtine le izjemoma, na pr. v dolomitu Planinskega polja .pokazale enotno gladino kraške podtalnice (boljše bi bilo reči dolomitne podtalnice), večinoma pa ne, jo avtor vendar zagovarja povsod. K sreči ji ne pripisuje pomena za črpanje vode in priznava, da vrtine le slučajno zadenejo na podzemeljske vodne tokove, to je ponornice in globinske tokove, če govorimo v Jenkovem jeziku. Ne glede na teoretične zaključke in pravilnost Jenkove sheme kraške hidrologije pa moramo knjigi priznati precejšnjo vrednost, ki ji ga dajejo navedbe o novejših tehničnih delih na krasu in ki so povečini tukaj prvič objavljene. Če jih skrbno preberemo, uvidimo, da Jenko res ni imel lahkega dela, ko je skušal dokazati enotno bistvo krasa v vseh pogojih. V knjigi pogrešamo tu in tam sistematike, virov, ob katerih je napravil avtor svoje sklepe in ponekod tudi več dokumentarnega gradiva. Škoda tudi, da je jezik tako okoren in neprečiščen. Ivan Gams Savezno savetovanje o kršu, Split 1957. Izdalo Šumarsko društvo NR Hr-vatske, Zagreb, v petih (ciklostiranih) zvezkih: T. KRš SLOVENIJE. 275 str. — II. KRš HRVATSKE. 346 str. — III. KRš BOSNE IN HERCEGOVINE, 230 str. — IV. KRš CRNE GORE, 158 str. - V. KRš JUGOSLAVIJE, 269 str. Zvezno posvetovanje o krasu 1. 1957 v Splitu so organizirale Zveza gozdarskih društev, Zveza kmetijskih inženirjev in tehnikov ter Zveza ekonomistov FLRJ. Referati so izšli v petih zgoraj navedenih zajetnih zvezkih. V navadni govorici, še hol j pogosto pa v geografiji, govorimo >na krasu«, in pri tem mislimo ne samo na posebnosti, ki jih ima kras v geomorfologiji in nidrologiji, ampak na vso njegovo naravo in gospodarstvo. Zato bi monografija o krasu silno koristila javnosti in bi bila važno dopolnilo k poznavanju Jugoslavije. Tako monografijo nam obetajo naslovi gornje publikacije, vendar pričakovanja v celoti ne izpolnijo. Pustimo vnemar dvojno rabo imen krš — kras, ki se po nepotrebnem javlja tudi v geografski literaturi. Gre za obseg krasa, ki ga je posvetovanje po mojem po nepotrebnem skrčilo. Z izjemo Pivke zajema namreč samo jadransko področje. Mimogrede zvemo v drugem zvezku, v referatu o kmetijstvu na hrvatskem krasu, da se je za tako omejitev odločila konferenca strokovnjakov v Zagrebu 1. 1955 »na temelju geoloških, geografskih, geomorfoloških. klimatskih razmer in sedanjega stanja vegetacije in bodočega dela pri melioraciji krasa...« (II, 11). Geografi, posebej pa še geomorfologi lahko rečemo, da je pri taki omejitvi sklicevanje na geografske in geomorfološke razmere za lase privlečeno. O problematiki omejitve krasa zvemo samo na dveh mestih v bosansko-herce-govskem zvezku (III, 125, 103), kjer je objavljena tudi karta krasa v vsem in v obravnavanem obsegu. Priznati ipa moramo, da ima taka omejitev svoje opravičilo predvsem v večji ogoličenosti in kmetijski zaostalosti krasa v jadranskem porečju, kjer je kras najbolj »kraški«. Flišne in druge zaplate ne-kraških kamenin seveda niso izvzete iz obravnave. Taka omejitev je najbolj prizadela slovenski kras, ki ga knjige obravnavajo samo v obsegu koperskega in novogoriškega okraja. Predstavlja samo 21% površine LR Slovenije (in 14% prebivalstva). Ustrezajoči odstotki po drugih republikah so: v Hrvatski 45.6% (32, 7% preb.), v Bosni in Hercegovini 34,8% (32% preb.), v Črni gori 63% (60% preb.), v vsej državi 22% (14% preb.). Druga omejitev, ki jo naslov publikacije ne najavi, je v sami snovi. Pravilen naslon bi bil namreč samo »Gospodarstvo na krasu v jadralskem področju«. K sodelovanju so bili povabljeni predvsem agronomi, gozdarji in ekonomiki, nekaj tehnikov, izjemoma kak meteorolog, turist, speleolog itd. O naravnih pogojih izvemo nekaj sistematičnega samo iz klimatskih. pedoloških in fitoceloloških pregledov, precej pa tudi iz uvodnih navedb o naravi, s katerimi se začenja skoraj vsak referat. Iz področja kraške geologije, hidrologije in morfologije je treba navesti predvsem referat ing. A. J e 1 a v i č a »Kmetijske melioracije na kraškem področju Hrvatske« (II, 21—53), kjer je precej podroben hidrološki in morfološki opis hrvatskih kra-škili polj in uval. Kako važna so kraška polja za kmetijstvo, pove podatek, da naj bi po republikah odpadel nanje naslednji delež kmetijskih površin: na krasu Slovenije 27%, Hrvatske 13%, BiH 36% in Črne gore 41% (v vsej državi 24%). Precej hidroloških podatkov vsebujejo tudi referati o izrabi vodne sile. Samo z geologijo, geomorfologijo in hidrologijo se bavi članek M. He raka z naslovom »Geološka podloga kraškega področja« (V, 11—27). Marsikdo bo podvomil v njegovo kategorično ugotovitev, da »so podzemna vodna pota tektonskega porekla« (V, 18). Ali je potem vsak kvadratni meter pravega krasa, ki je brez površinskega odtoka, tektonsko prepokan? Bolj sprejemljiva je njegova trditev, da »ni neke čarobne formule, po kateri bi se hidrološke razmere na vseh kraških terenih enako tolmačile« (V, 21). Za marsikoga bo morda presenetljiva ugotovitev pedagogov, kako malo apnenca še vsebuje kraška prst. Ta je na slovenskem krasu kisla povsod razen v Koprski pokrajini in še terra rossa v Hrvatskem Primorju ima komaj pH 6. So pa velike krajevne razlike, tudi v prsti na flišu, ki je v Sloveniji razvit kot debelozrnat peščenjak, kot glinasti in kot lapornati fliš, o čemer razglablja pedologinja inž. M. K o d r i č. O eroziji prsti najdemo nekaj konkret- nili podatkov. Naveden je primer, ko je v Starem Gradu burja v dveh dneh odnesla z njive 35 cm debelo plast prsti, in računi bosanskih hudourničarjev, da se tam giblje intenzivnost odnašanja kraške prsti od 20—45 ms/ha letno. Nekateri predlagajo prepoved oranja na vseh površinah z večjim naklonom od 20°. V nasadih bora naj bi se napravila že v 40—60 letih 10—25 cm debela plast prsti. V referatih o kraški naravi se še prav posebno očituje splošna hiba vse publikacije, ki je v tem. da referati niso vsklajeni in ne dajejo zaključene podobe. O klimi in prsti je najti podatke skoraj v vsakem uvodu v posamezne članke, toda pri tem se podatki ne samo ponavljajo, ampak ponekod tudi nasprotujejo. V zvezku o Sloveniji so na primer trije podatki o maksimalni hitrosti burje, ki naj bi dosegla na uro 100—120 km (I, 18), 150 km (I, 5?) ali 165 km (I, 68). Ker referenti ne navajajo virov sproti in pogosto tudi ne na koncu, si ne znamo tolmačiti razlik. V uvodu k vsakemu zvezku lahko čitamo. da so razlikam v statističnih navedbah krivi različni obsegi okrajev, ki jih obravnavajo članki. Peti zvezek naj bi bil sumarij, pa obsega tudi lokalne, največ hrvatske zadeve, ponekod pa ima bralec vtis, da sestav-Ijalec sumarija ni imel pri roki vseh člankov iz posameznih republik. Največja vrednost publikacije je v prikazu razvoja, sedanjega stanja in perspektiv kraškega gospodarstva: v tem pogledu je publikacija po mojem dosegla zastavljeni cilj. Sodelovanje različnih strokovnjakov je sicer nujno prineslo razbitost in nevsklajenost gradiva, po drugi strani pa bogastvo podatkov in različne (»glede na iste probleme, kar bi sicer ne bilo mogoče. Ker se mi zdijo nekatere misli in podatki iz publikacije, ki je dostopna le redkim, pomembni tudi za geografijo krasa, jih tukaj nekaj navajam. Vsi referati poudarjajo kmetijsko in splošno gospodarsko zaostalost na krasu; razen v Bosni so kraški predeli nabolj zaostali predeli posameznih republik. Dobro je prikazano, kaiko se gospodarska zaostalost veča proti jugovzhodu; pri tem pa se izdvajata dve skupini pokrajin, za-padnejša, manj zaostala s Slovenskim Primorjem, Istro in Hrvatskim Primorjem, in bolj zaostala z Dalmacijo, bosanskim, hercegovskim in črnogorskim krasom. Med pokazatelji, ki ilustrirajo to zaostalost, je tudi delež z žitaricami zasejane orne površine. Ta znaša na Slovenskem Krasu 46%, hr-vatskem 64%, bosansko-hercegovskem 66%, črnogorskem 63%. Tu kot pri ostalih navedbah so podatki iz 1. 1954 ali 1955. Donos žitaric v isti smeri pada od 17,8 v Sloveniji na 8,4 q na ha v BiH in Črni gori. Enako pada delež krmnih rastlin na njivah in molznost krav (od 24501 na leto v bivšem postojnskem okraju na 700—900 1 v Istri in na 450—5001 na jugovzhodnem jugoslovanskem krasu, kjer imajo buše. Naj tukaj omenim, da so najbolj zaostale pokrajine navadno tudi najbolj agrarne in da raste delež kmetijcev od 47% na slovenskem krasu na 48% v hrvatskem krasu, 69% na krasu v BiH in na 51,5% v Črni gori. Sedanje kmetijsko stanje je prikazano kot posledica gospodarjenja v kapitalistični dobi. Gospodarski razvoj v preteklosti je posebno dobro dokumentiran v zvezku o Hrvatski, ki ni le najobsežnejši, ampak tudi najboljši. Hrvati so imeli pač na raz^polago največ zgodovinskih virov, posebno za nekdanjo beneško Dalmacijo. Splošen pojav v razvoju kmetijstva na krasu je nazadovanje vinogradniških površin; pri proizvodnji vina pa se javljajo že razlike od pokrajine do pokrajine: v naprednejših predelih proizvodnja napreduje, drugod stagnira ali nazaduje. Za razdobje 1900—1954 so na razpolago naslednji podatki o spremembah vinogradniških površin (izven oklepaja) in vinske produkcije (v oklepaju): na krasu Slovenije — 39,5% (+22,2%), v Istri — 54,6% ( + 23,9%), v Dalmaciji — 60 % (—45,3 %); na krasu Hercegovine in Črne gore, kjer je turška vladavina zavrla razvoj vinogradništva, so dosegle površine svoj višek. ki je bil drugod v drugi polovici preteklega stoletja, šele zdaj. in sicer + 8% (+7,6%) v Hercegovini in +105 % (+86 %) v Crni gori. Nazadovanje vinogradništva je posebno prizadelo Dalmacijo, kjer preživlja po oceni okrog 35 % prebivalstva. Računajo, da je opuščanje vinogradov in oljk v Dalmaciji povečalo obseg goličav za 60.000 ha (II, 114). Skoraj povsod v Primorju se manjša število oljk. Pred kakimi 80 leti je bilo še okrog 20 milij. dreves, zdaj jih' je le še okoli 5 milij. Pred veliko pozebo v zimi 1928-29 je bilo v slovenski Istri za 250% več oljk kot danes (I, 80). V Dalmaciji je v zadnjih 80 letih padlo število za 75 %, v Crni gori z 2 milij. na pol milijona. To je toliko bolj škoda, ker oljka dobro poplača delo. V slovenski Istri je po računu A. Flega plačan del. dan voljarstvu po 1183 din (I, 80), v vinogradništvu pa le po 500 din (za primerjavo: v Hercegovini je bil v razdobju 19547-54 plačan deseturni delavnik pri tobaku po 288 din — III, 70). Orne površine, število goveda, živinoreja na sploh in njivski donosi se zadnje stoletje na krasu niso bistveno spremenili, toda naraslo je prebivalstvo. V Dalmaciji je narasla obdelovalna površina od 1781 do 1953. 1. za 6,6%, prebivalstvo pa za 185% (!)■ L- 1781 je je odpadlo na enega prebivalca 0,8ha, danes pa le še 0,3 ha. Kaže, da je kmetijstvo v Dalmaciji v posebno močni krizi. Tare ga tudi majhna posest, saj ima kar 71,8% posestev manj kot 3 ha zemlje in na posestvih do 0,5 1m živi 2,5 krat več prebivalcev kot znaša hrvatski in štirikrat več kot jugoslovanski povpreček. V Dolnji Hercegovini je odpadlo do nedavna na enega člana kmetijskega posestva 0,32 ha orne zemlje. Srednja Dalmacija, bosanski in hercegovski kras se nam tudi v tem pogledu pokažejo za zelo zaostale predele. Glede agrarnosti prednjači okraj Livno s 83% kmetijskega prebivalstva (I. 1953), glede nizkega narodnega dohodka pa mu je blizu tudi okraj Makarska. Po vsem tem razumemo velik pritisk na kraško zemljo, ki je usoden tudi za gozdove. Ne čudimo se, če beremo v bosansko-hercegovskem zvezku, da je eden od glavnih pogojev za melioraciio kraških gozdov v tem, da se na krasu začasno zmanjša število kinetijcev. Preostali kmetijci bi lahko začeli intenzivnejšo izrabo zemlje, kar bi sčasoma, ko bodo spet zrasli gozdovi, omogočilo ponovno zgostitev kmetijskega prebivalstva. Hrvatsko Primorje, Istra in Slovenska Istra in Primorska, kjer pada kmetijsko prebivalstvo absolutno in relativno, se zadnji čas razvijajo v tej smeri in intenzivnost izrabe tal se res veča. Zvezno posvetovanje o krasu je precej prispevalo tudi k razčiščenju vprašanja, kako in zakaj je prišlo do razvpite kraške ogoličenosti odnosno deforestacije. Ta je toliko bolj boleča, ker je v mediteranski klimi drevo najbolj primerna rastlina, saj si z globokimi koreninami preskrbi vlago tudi poleti, ko travje prestane v rasti. Kraške goljave zavzemajo na slovenskem krasu 48%, na krvatskem 35%, bosansko-hercegovskem 38%, črnogorskem 45% površja, na vsem krasu pa 33%. Navedenih je mnogo podatkov o zgodovini deforestacije, posebno iz mestnih listin, po katerih je razvidno, da je de-forestacija star. počasen in od pokrajine do pokrajine različen proces. Več ali manj je tudi že jasno, da nima enega samega vzroka, morda beneško vladavino, saj je kras ogoličen tudi tam, kamor ta oblast nikoli ni segla. O poglavitnih vzrokih v člankih sicer ni enotnosti, gotovo pa je, da so krajevno in časovno prevladovali različni čini tel j i, kot so oskrbovanje mest s kurivom, z drvmi za odprta ognjišča, oglairstvo, požiganje gozdov iz varnostnih razlogov pred napadalci, pred divjačino, ob prometnih poteh pred napadi, pred hajduki, lov, prizadevanje, da ni bilo treba več obvezno oddajati lesa v mesta, prekomorska prodaja lesa in kuriva, uničevanje gozda v pogostih vojnah, povečanje pesniških površin, sejanje v krčevine-novine itd. Več ali manj je gotovo, da tičijo glavni krivci v sistemu poljedelstva ter v požiganju gozda za pašnik in sejanje žita. Izkušnje kažejo, da samo pašništvo še ni usodno za gozd, če živino nadzirajo. O tem pričajo kmečki »ogradi«, gozdni pašniki pri hišah, kjer že stoletja pasejo čez zimo, pa se drevje vseeno ohranja. Toda isti kmetje z nevestno pašo in nebrzdanim izsekavanjem v skupnih gozdovih povzročajo degradacijo drevja in z jugovzhodnega krasa so pogoste omembe, da je v nekdanjih gmajnah in drugih kolektivnih gozdovih drevje mnogo bolj degradirano kot v privatnem gozdu. Slovenski gozdarji nagla-šajo, da je treba s predpisi uravnati sekanje drevja ne samo v gozdovih, ampak tudi na drugih površinah. Kataster sicer navaja na jugoslovanskem krasu precej gozdnih površin, toda na njih je slab gozd. O tein pričajo naslednji odstotki (V, 172): Gozdovi ^ras v ohranjeni clevastirani ^nrnkfje*11 Sloveniji 25,0 65,4 9,6 Hrvatski 49,7 13,4 36,9 Bosni in Hercegovini 57,6 13,4 29,0 Crni gori 8,7 16,3 75,0 Jugoslaviji 44,7 17,6 37,7 Degradirani gozdovi, šikare in makije (hrvaški gozdarji predlagajo, naj se ta naziv rabi samo za asociacijo zimzelenega drevja in grmičevja, asociacije jesena in zimzelenega hrasta — Orneto Quercetum ilicis — V, 44) zmanjšujejo skupni gozdni lesni prirastek tako, da znaša v primorskem rajonu hrvatskega krasa samo 17 ms/ha. medtem ko znaša jugoslovanski povpreček 96 m3/ha. V posameznih zvezkih so opisana dosedanja zelo zelo draga pogozdovanja, posebej obsežna po osvoboditvi. Vendar žive v zaostalih krajih še vedno ostanki gospodarjenja, ki so nekdaj ogoličili kras. Ostanki požigalništva so se ohranili pod imenom lazinanje (od lazine-krčevine) v južni Dalmaciji, kjer posekajo, požgo in posejejo nekdanje šikare. V črnogorskem krasu zapade požigailsivo — »vrazenju« — nizki gozd v gorah, »lisničarjenje«, to je sekanje vej za zimsko krmo živine, pa je razširjeno še po vsem jugovzhodnem krasu. V Črni gori služi za listnik 30—40 % šikar in nizkih gozdov. Borba proti tem ostankom gospodarjenja je toliko težja, ker je zaradi slabih in degradiranih pašnikov in travnikov latentno pomanjkanje živinske krme. Računajo, da krije proizvodnja le dve tretjini potrebe po krmi ob obstoječem živinskem fondu. Pri vsem tem je pereče tudi pomanjkanje drv za kurjavo, zaradi česar v slabo prometnih krajih trpijo predvsem gozdovi, ki so blizu naselij. Druga hiba kraškega kmetijstva je v nezadostni in slabi preskrbi s pitno vodo. Na hrvatskem krasu se oskrbuje 38,4 % prebivalcev z vodovodi, ki so predvsem v mestih, 4,1 % iz loikev (kalov), 10,9 % iz izvirov, 35 % iz cistern in 11,4% iz vodnjakov (Lika). V nekdanjem okraju Makarska se oskrbuje z vodo iz cistern kar 61,8 % prebivalcev. Bosansko-hercegovski ekonomisti tožijo, da so na njihovem krasu dale vse cisterne 1. 1949 le 111 vode za dnevno uporabo na enega prebivalca, lokve 10—15 % vode, ki bi je potrebovala živima. Kaže, da na kmetijski dvig posebno dobro vpliva industrializacija, ki zmanjša pritisk na zemljo. Ugodne možnosti za razvoj ima iprehranitvena industrija, ki je ponekod še zelo slabo razvita. Še lepši so pogoji za izkoriščanje vodnih sil, ki so doslej le 10% izrabljene. Opis neagrarnih panog je sicer obširen, vendar podatkov ne kaže navajati, ker jih več ali manj poznamo že iz drugih virov. Med članki je uvrščen tudi referat dr. V. Bohinca »Slovenske kraške jame in njihov gospodarski značaj«, ki je edini speleološki članek. Bohinec navaja zanimive podatke o nekdanjem izrabljanju jam za pridobivanje ledu in o njihovem turističnem obisku. Ivan Gams Krš Jugoslavije I. Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti, Stručni savjet za istraživanje krša. Zagreb 1957, 191 str. Konferenca strokovnjakov in znanstvenikov 1. 1953 v okviru Jugoslovanske akademije je dala pobudo za ustanovitev posebnega akademijskega organa za raziskovanje krasa. Ta organ so naslednje leto res ustanovili in ima ime Savjet za istraživanje krša. Hrvatska akademija torej nima inštituta ali zavoda za raziskovanje krasa kot ga imata srbska ali slovenska akademija, ima le Svet, ki se je 1. 1957 pridružil bratskim akademijam pri tiskanju kraških razprav. Glasilo ima naslov »Krš Jugoslavije«. Po naslovu sodeč zajema torej ves jugoslovanski kras. Po uvodnem pregledu kraške problematike A. Uzrenoviča je daljša in najbolj tehtna razprava izpod peresa Br. Gušiča z naslovom »Človek in kras«. Je v pravem smislu to, kar si navadno predstavljamo pod »historična geografija«. Gušič je iz številnih virov izvlekel drobne podatke o pre- teklem izkoriščanju kraške zemlje, o naseljih in o drugih geografskih pojavih. Ker so ti podatki tako rekoč na robu zgodovinskih listin in ker jih je bilo mogoče dobiti največ iz potopisov, o izkoriščanju zemlje v raznih razdobjih in v raznih pokrajinah sicer ni mogoče dobiti točne in popolne podobe. Je pa teh podatkov toliko, da si po njih lahko ustvarimo pregledno podobo. V pogledu deforestacije lahko z avtorjem vred zaključimo, da je že zelo star in ne neprekinjen proces, ki je zavzel pred koncem srednjega veka tak obseg, da se poleg omemi» obsežnosti hraških gozdov že od začetka 14. stol. dalje prično javljati tožbe o kraških goljavah. Goličave so se v naslednjih stoletjih vedno bolj širile iz obalnih krajev v notranjost gorovja, vendar ne .povsod enako hitro. Razširjala so jih drobec za drobcem droibna zgodovinska dogajanja, glavni povzročitelj pa je tudi po Gušiču neprimerno gospodarjenje. Obilo gradiva je Gušič zbral tudi o razvoju naselij, poljedelskih pridelkih in živinoreji. V naslednji razpravi z naslovom »Planimetrična in altimetrična delitev naselij in prebivalcev Srednje Dalmacije«, je prof. I. R u b i č statistično obdelal in z raznih gledišč prikazal naselja nekako med Neretvo in šifoe-niško Krko. Obmorski pas, ki je med 0 in 100 m nadmorske višine in kjer živi 40 % vseli Dalmatincev, je po Rubičevih ugotovitvah bolj gosto naseljen (324 preb. na 1 km2) kot Hrvatsko Zagorje, ki je z okoli 200 preb. na km* slovelo kot najbolj gosto naseljeni del Jugoslavije. Zal manjka podatkov o gostoti kmetijskega prebivalstva. Dva članka se bavita s kraško posebnostjo — z jezerom Vrana na Cresu. To jezero, ki ima gladino okoli + 13 m in globino do —74 m ter je torej kriptodepresija, naj bi dobivalo po nekaterih trditvah vodo z dinarskega kopna po podmorskih vodnih kanalih. M. Petrič pobija tako mnenje v razpravi »Hidrološki režim jezera Vrana« z rezultati svoje proučitve dotoka, gladine, slanosti in drugim. Meni, da se jezero hrani iz neposrednega kra-škega okolja. Voda se verjetno odteka skozi več ločenih špranj. Geodetsko izmero je objavil V. Petkovič. Ivan Gams Kras v publikacijah mednarodnih kongresov. Izmenjava mnenj strokovnjakov iz sorodnih strok ali raznih strokovnjakov iz iste stroke v okviru mednarodnih zborovanj se je izkazala za koristno za napredek tudi pri vedi o krasu, ki je zadnja desetletja pognala korenine skoraj v vseh deželah sveta, kjer imajo količkaj krasa. Med poročili o osemnajstem mednarodnem geografskem kongresu v Rio de Janeiro 1. 1956 je tudi poročilo kraške komisije Mednarodne geografske zveze (IGU). Njegov popolni naslov je Report of the Commission on Karst Phenomena. (International Geographical Union, IX‘h general Assembly, XVIII international Geographical Congress, Rio de Janeiro, 1956). Članke, ki se ukvarjajo predvsem s klimatsko kraško geomorfologijo, so napisali najvidnejši evropski kraški geomorfologi-geografi. Marsikaj, o čemer so referirali na tem kongresu, vemo že iz drugih virov. Nekaj pa je povsem novih, za nadaljnji razvoj kraške geomorfologije osnovno važnih pobud in rezultatov, ki so vredni vse pozornosti. Tak je posebno članek Švicarja H. B ögli ja »Der Chemismus der Lösungsprozesse und der Einfluss der Gesteinsbescha-fenheit auf die Entwicklung des Karstes«. Bögli je v tem članku zbral že objavljene podatke o poteku korozije in o karbonatni trdoti kraških voda iz raznih klimatov. Ukraševanje je prikazal kot dinamičen in nikoli zaključen proces, pri katerem se vzpostavljajo različna ravnotežja. Za klimatsko geomorfologijo so važne ugotovitve, da je voda z nižjo temperaturo sposobna ob enakih drugih pogojih raztopiti več apnenca, toda korozijski proces gre počasneje, pri znižanju temperature za 20° dvakrat počasneje. Zato naj bi bila korozijska hitrost v visokogorski klimi štirikrat manjša kot v tropih, To velja predvsem za prve tri faze, v katerih se odvija korozija. V naslednji nastane neravnotežje koncentracije CO2 v zraku in vodi. To ravnotežje se ponovno vzpostavi najmanj v 24 urah, navadno pa v nekaj dneh, praktično vzeto, že v kraškem podzemlju. S to teorijo Bögli razlaga, zakaj imajo površinske kraške vode v tropih navadno večjo karbonatno trdoto, ko fečejo po žlebičih in škrapah. Jamska vo'da pa naj bi imela po doslej znanih mer- jenjih največjo karbonatno trdoto v zmerno toplem pasu, kjer se v tem pogledu še posebno odlikuje Ljubljanica. V naslednjem članku z naslovom »Karstprozess und fluviatile Erosion« J. Roglič pobija zakoreninjeno mišljenje, da je bila na krasu najprej fluviatilna faza in da je šele nato nastopilo ukraševanje. Po Rogliču so korozijsko nastali tudi ravniki in to brez ozira na nivo kraške vode. Suhe doline, najmočnejši dokaz zagovornikov fluviatilne faze na krasu, so po Rogliču navadno petrografsko zasnovane in v pleistocenu naknadno erozijsko preoblikovane doline. Ciste erozijske forme so na krasu po Rogliču samo kanjoni, ki so jih izdolble alohtone ledenodobne reke. Rogličevo frontalno odklanjanje erozije na krasu je skušal v diskusiji omejiti H. Lehmann, ki je navedel primere doilinastega krasa na čistih apneincih (in. pr. v Švabski Juri) ter poudaril važnost denudacije, v nekaterih klimatih pa tudi erozije, ki jo v visokih kraških gorah izpričuje posebno prodonosnost rek. Po Lehmannovem mišljenju je treba gledati na odnos erozija — korozija vedno z gledišča klimatske geomorfologije in čistosti apnencev. P. Birot je povzel zaključke francoskih geomorfologov o nastanku pobočij na krasu. Pri študiju pirenejskih pobočij so ugotovili, da jih je živahno preoblikovalo predvsem temperaturno kolebanje okrog zmrzovališča med würmsko dobo in po njej. V nasprotju s pobočji v zmerno toplem podnebju, ki so navadno konkavna, so v tropih konveksna pobočja. H. Louis je v svojem prispevku »Das Problem der Karstniveaus« razdelil ravnike na odkrite in pokrite. Ker so prvi navadno bolj razčlenjeni oziroma razkrojeni, meni Louis, da so ostanki svoj čas z ilovnato peščeno odejo prekritih nivojev. Taki nivoji nastajajo na obalnih ravnicah ali na dnu kraških polj. Ustvarja jih koiozija in sicer v zmerno toplem podnebju na robu aluvialnih vršajev brez ozira na nivo kraške vode, v tropskih pa v nivoju lokalne vode (Forfluter). Ker se je zdelo angleškemu geografu G. W. Warwicku mišljenje, da tvori ravnike le korozija, preozko, je predlagal v članku »Planation on Karst Regions« svojo genetsko klasifikacijo ravnikov, ki upošteva ravnike, nastale zaradi morske oscilacije — taki so pogosti predvsem na velikobri-tanskih otokih — ravnike, ki so bili odkriti izpod vododržne odeje, in ravnike, nastale z lateralno erozijo rek. Predsednik kraške komisije pri Mednarodni geografski zvezi, profesor H. Lehmann je kot nekak povzetek posvetovanja navedel glavna dela pri nadaljnjem sistematičnem raziskovanju krasa. Ta dela so: I. Kvantitativna kemična analiza površinsko in v jamah tekoče vode v različnih klimatih. Pri mikrobiološkem raziskovanju je treba upoštevati tudi mikroorganizme, ki so vselej prisotni tudi na golem krasu. 2. Raziskati je treba petrografski vpliv na ukraševanje v raznih klimatih. 3. Preučiti je treba netopne ostanke na kraškem površju v raznih klimatih, posebno z ozirom na avtohtonost oziroma naplavljenost. 4. Proučiti je treba kvantitativni in časovni odnos med korozijo in erozijo, zasnovo in tvorbo normalnih dolin na krasu, vpliv denudacije. 5. Raziskavati je treba kraške robne ravnike z ozirom na lokalni hidrografski nivo (Forfluter). 6. V povezavi s speleologi je treba raziskati kraško-hidrografske sisteme, posebno v zvezi s trditvami o nastanku ravnih ploskev na nivoju Forfluter, in o tem. da v zmerno toplem podnebju ]x)d ravniki ni nivoja kraške vode. 7. Sistematično je treba raziskovati vpliv zmrzali in soliflukcije v peri-glacialnem (subpolarnem in polarnem, nivalnem in subnivalnem podnebju v gorah) področju. 8. Proučiti je treba klimatske pogoje, v katerih nastaja kras v tropih in v monsunski klimi. 9. Izdelati je treba mednarodno kraško terminologijo. — O njej je na kongresu poročal G. Chabot, ki je predlagal, da naj ne bi vzeli za osnovo sporno genezo, ampak obliko kraških pojavov. Kot primer že opravljenega dela je navedel nekatera imena za škrape, vrtače in polja. Pri teh navedbah imen iz mednarodnih jezikov spoznamo, da nam Slovencem manjka kopica ljudskih izrazov in znanstvenih terminov za razne kraške oblike in njihove inačice. Mednarodna kraška terminologija se nas tiče toliko bolj, ker je precej mednarodnih terminov že od nekdaj povzetih iz imenoslovja jugoslovanskih narodov. Z Lehmannovimi predlogi za bodoče delo v kraški geomorfologiji se moremo v celoti strinjati, posebej še s prvo nalogo, da naj s kemično analizo voda določimo intenzivnost in hitrost korozije v raznih podnebjih. Gola sklepanja in nasprotujoča si mnenja o odnosu med erozijo in korozijo na krasu, ki se javljajo v kraški literaturi v nespremenjenih osnovah že več kot pol stoletja, so sama po sebi dokaz, da same geomorfološke metode brez povezave s kemičnimi n drugimi raziskavami ne dajejo trdnih, za vse sprejemljivih zaključkov, ki naj bi bili osnova za geomorfologijo. V precejšnji meri sloni na takih spornih mišljenjih oziroma netrdnih domnevah vsa zgradba kraške klimatske geomorfologije, kot je prevladovala tudi na mednarodnem kongresu v Rio de Janeiru. Taka domneva je n. pr. mnenje, da je aluvialna naplavina na kraških poljih nepropustna in da je zato na robovih vršajev, kjer ponikujejo reke, toliko uspešnejša korozija. Prav tako sp-orna so mišljenja o nivoju kraške vode, na kateri naj bi oziroma naj ne bi nastajali kraški ravniki. Hitri razvoj speleološkega raziskovanja pri številnih narodih in sporna mišljenja, do katerih pride .pri tem. so prišla do izraza tudi na predzadnjem speleološkem kongresu v Parizu, ki je objavil svoje referate v treh knjigah z naslovom Premier Congres International de Speleologie, Paris 1953. Nas zanimajo predvsem referati, ki so bili v sekciji za hidrologijo in kraško morfologijo, fiziko, kemijo, meteorologijo in kristalografijo. Obsega jih druga knjiga, v katerih je objavljenih 44 referatov. Poglejmo si le najpomembnejše. Med takimi je gotovo B. G e z e j a članek o nastanku brezen. Geze deli brezna na a) tektonska, b) podorna nad vodnimi tokovi, c) brezna-požiralnike, d) brezna-bruhalnike, d) kamine, v katere se dviga voda podzemeljskih potokov. Referat je skušal dopolniti M. G o r t a n i. Predlagal je štiri tipe, od katerih je najbolj pogost tip brezna pod odejo grušča ali aluvija. Kratek članek »Erozija ali korozija« predsednika Speleološkega društva Francije P. Chevaliera poroča o poskusih, da bi določili hitrost erozije in korozije. Destilirana voda z dodatkom ogljikovega karbonata je na apnencu dosegla v slabi uri polovico trdote, ki odgovarja zasičenosti, v manj kot desetih urah pa je bila povsem zasičena. V jami Trou de Glaz so vložili v vodo ploščice različne petrografske sestave. Apnenčaste so izgubile po enem letu 9—61 m,g ali povprečno 35 mg na 100 g teže. Apnenčaste ploščice, ki jih je Chevalier dal za en mesec v mirujočo vodo. nad katero je obdobno izmenjaval s karbonsko kislino nasičeni zrak. so izgubile znatno več na teži (do 1090 mg na 100 g) kot ploščice iz drugega gradiva. Snmo svinca ni prizadela korozija povsnm nič. Enake ploščice je vložil Chevalier v vodo s peskom in jih v steklenici vrtel oziroma valjal 14 dni. Ker se ploščice niso trle med seboj in ne ob stene in ker ni izmenjaval vode, je bila korozija izključena. Tako je lahko izmeril samo erozijsko obrabo, 'ki je prizadela najmanj apnenec, vendar je bila pri apnencu izguba na teži malce manjša kot pri koroziji (od 55—90 mg, v povprečju 61 mg na 100 g teže). Na teži so izredno izgubile ploščice galenita in svinca. Goy de Lava ur je prikazal podzemeljske zveze v gorovju Causse de Gramat (Lot), kot jih je pokazalo barvanje voda. Kraška voda se pretaka v sklenjenih tokih in med seboj ne komunicira. Zanimiv je dokazani primer, ko teče podzemeljski tok pod nadzemeljsko strugo. Iz področja kraške hidrologije je referiral na kongresu tudi zastopnik jugoslovanskih speleologov R. Savnik. Njegov članek obravnava hidrografske probleme v Pivški kotlini, kot jih je nakazalo novejše speleološko raziskovanje. — Najobšir-nejša razprava v drugem zvezku je W. Mauccija »Paleohidrografija del Solco di Aurissina (»Paleohidrografija Nabrežinskega podolja«). V uvodu je geomorfološki opis Tržaškega Krasa, kjer je v obsegu prejšnjega STT 837 \ jamskih objektov, največ manjišh brezen. Da bi pojasnil genezo večjih brezen. se je Maucci zatekel k primerjavi Nabrežinskega podolja z Materijskim (Podgrajskim) podoljem, kjer še danes izginja v jame in brezna voda, ki priteka s Hišnega obrobja. Zato sklepa, da je bilo tudi ob Nabrežinskem podolju v pliocenu višje flišno obrobje, s katerega so v »podgrajski fazi« pritekali potoki in v breznih izginjali v podzemlje. Članek je zanimiv ne samo zaradi novih naziranj, ampak tudi zaradi opisa jam v Nabrežinskem in Materijskem podolju, ki jih ilustrirajo številni načrti. Isti speleolog je na kongresu poročal tudi o rezultatih podvodnega jamskega potapljanja z aparati na kisik v 329 m globoki Labodnici pri Trebčah. Ker prihaja voda v jamo od juga in jugovzhoda in to skozi manjše špranje, Maucci zanika nastanek brezna nad tokom podzemeljske Reke. Ta teče po njegovem nekoliko južneje in ko doseže piezometrični nivo, se razcepi v številne rokave. — S Tržaškega Krasa je v zvezku še en članek in sicer »Podzemeljska meteorologija v Gigantski jami pri Trstu«. V 120 m visoki dvorani te jame so v 1. 1950-51 merili glavne meteorološke elemente zraka, vode in skale. P o 11 i -j e vo poročilo je še bolj obogatilo podzemeljsko meteorologijo, ki so ji dala osnove dolgotrajna merjenja pri nas (glej Seliškar-Kenk, Meteorološka in hidrološka opazovanja v Podpeški jami v 1. 1928—1951. Prirodoslovne razprave, št. 1, Ljubljana 1951) in drugod (glej R. Saar, Beiträge zur Meteorologie der dynamischen Wetterhöhlen, Mitt. Höhlenkommission, 1, 1955. Wien 1954. pa tudi članek Abelov z naslovom »Temperatura in tvorba ledu v salzburških gorah, ki je objavljen v tej publikaciji). Med načelno važnimi članki je še T. Tromba »Splošni pogled na podzemeljsko fiziko in kemijo«, kjer avtor razlaga, kako vplivajo na vlago, jamsko korozijo ter sedimentacijo menjave letne temperature, večje ali manjše kroženje zraka nad vodo, njegov parcialni pritisk in temperatura, sestava kamenin in drugo. j Gams J. Zötl, Beitrag zu (len Problemen der Karsthydrograpliie mit besonderer Berücksichtigung der Frage des Erosionsniveaus. Mitt. Geogr. Ges. Wien, 100, zv. 1 /II, Wien 1958, str. 10—143. Problem kraške vode je bil v geomorfološki literaturi najbol j pereč pred prvo svetovno vojno. Ko se je nato večina tako imenovanih praktikov glede na rezultate barvanj vode in speleologije izrekla proti obstoju »kraške vode«, ki bi se v sklenjeni gladini odtekala proti morju ali vodonepropustnemu okolju iznad zajezene vode v nižjih razpokah, kot je to naj vidneje zagovarjal A. Grund, se je diskusija v glavnem polegla. Zdaj vidimo, da predvsem zato, ker je izčrpala argumente, ne pa zato, ker je problem rešila. Zakaj ob raznih študijah, posebno o razvoju kraških polj in ravnikov, ki bi ali naj ne bi nastajali v nivoju vodnega pretakanja, je diskusija vedno znova oživela, čeprav v literaturi ni bilo pomembnih načelnih razprav o vodnem pretakanju. V lanskoletni številki dunajske geografske revije pa je J. Zötl osvežil vso staro problematiko in jo skušal rešiti z novimi dognanji, predvsem z ugotavljanjem podzemeljskih vodnih zvez v avstrijskih Alpah. Zötl je pri določevanju vodnih zvez uporabil pri nais še neuporabljeno metodo — »barvanje« s trosi. Trosi imajo pred kemičnimi barvili to prednost, da jih je mogoče različno obarvati, istočasno vreči v vodo na več krajih in jih v izvirih razpoznati med seboj. Zötl je tako sam ali s sodelavci otrosil pet ponorov v vzhodnem Dachsteinu in ugotovil izvir vode v 35 studencih, v vzhodnem Tauplitzu tri ponornice, katerih vode so se pokazale v 10 izvirih. Ko je vrgel trose v jezero Farmatin (1800 m n. v.) v Lechtalskih Alpah, se je ob dežju požiralnik na dnu jezera sprevrgel v bruhalnik. Obarvane trose so našli v treh izvirih v dveh sosednjih rekah. Trose ponornice, ki jo je otrosil v štajerskem robnem gorovju, je zasledil v šestih izvirih, trose dveh po-nornic v predgorju Severnih Apneniških Alp pa v 11 izvirih. Ko je tako dokazal, da se razliva voda iz gorovja v razng smeri proti robnim dolinam, se je čutil upravičenega, da se postavi v bran prvotne Grundove teorije (Grund je namreč 1. 1910 pod vplivom odpora v znanstveni javnosti v svoji razpravi »Beiträge zur Morphologie des Dinarisches Gebirges,« v »Geogr. Abh.« 9, 1910 pojma »Grundwasser« in »Karstwasser« opustil in obdržal le še pojme »pronicajoča voda« za vertikalni in »kraška voda« za vodoravni odtok). Zötl je vnesel le nekaj dopolnil, n. pr. to, da se zajezena voda zadržuje pod odtekajočo samo v globokem krasu. Tu jo zadržujejo doline ali nepropustno okolje, na plitvem krasu pa vložki nepropustnih plasti. Gladina kraške vode (»Karstwasserkörper« po Zötlu), ki med seboj v gorovju komunicira, pada proti robu apniškega masiva, njeno zgornjo višino pa v Vzhodnih Alpah navadno vzdržujejo dolinska dna. Zötlova razprava ni pomembna samo zaradi obsežnega uvodnega pregleda dosedanjih mnenj o kraškem vodnem pretakanju — v uvodu omenja in v seznamu literature navaja 104 dela — ampak tudi zaradi zanimivih rezultatov otrosenja kraških voda. Očitati mu moremo to, da je v razpravi navedel le primere, ki so v prid njegovi tezi, druge dokazane sklenjene vodne tokove v Avstriji (n. pr. Lurbach) pa prezrl. Ko pregledujemo rezultate Zötlovih otrosenj in jih primerjamo z rezultati barvanj na slovenskem krasu, ki poznajo razen redkih primerov le ločene podzemeljske pretoke. se nam nujno vsili dvom v pravilnost tega ali onega načina ugotavljanja podzemeljskega pretakanja. Če pa je tak dvom neupravičen, nam ne preostane drugega, kot da zavržemo enotno shemo kraš-kega podzemeljskega vodnega pretakanja in da skušamo ugotoviti, kako razni geološki, reliefni in klimatski pogoji različno vplivajo na pretok. Vodne zveze, ki jih je ugotavljal Zötl, so v primerjavi z našimi razmeroma kratke v vodoravni oddaljenosti izvira od ponora, višinske razlike so velike (do 1200 m), pretočne količine so majhne (večinoma niso bili otrosene reke ali potoki, ampak lokve in lokalni curki), apnenec pa dosega velike debeline. Kaže. da pride ob takih pogojih do širokega komuniciranja vodovja, kar je po Zötlu mogoče le ob pretakanju vode v sklenjeni gladini. Ivan Gams A. Blanc, Repertoire bibliographique critique des etudes de relief kar-stique en Yougoslavie depuis Jovan Cvijic. Memoires et documents, zv. VI. Centre national de la recherche scienfifique. Institut de geographie de l’Uni-versite de Paris. Str 137—227. Za sekundarno tezo za dosego doktorskega naslova je A. Blanc predložil razpravo o razvoju jugoslovanske kraške geomorfologije po J. Cvijicu. Tako smo dobili doslej najbolj izčrpen pregled razvoja jugoslovanske kraške geomorfologije, ki pa je osvetljen v luči razvoja vse evropske geomorfologije. Ker je v enaki meri prikazano delo tujcev, posebno Nemcev, v kolikor so raziskovali na jugoslovanskem krasu, ima razprava v dokajšnji meri značaj zgodovinsko-geografskega prikaza razvoja kraške ereomorfologije vobče. Delo proučevalcev jugoslovanskega krasa je Blanc zajel v tri kroge odnosno obdobja, ki imajo svoja poglavja z naslovi: 1. Po Cvijičevih sledovih: potrditev in izboljšave; 2. Nove raziskovalne smeri in 3. Kritika klasične teorije. Vsak od teh krogov je imel svojo problematiko, prvi v speleološkem raziskovanju ravnikov in polj, drugi v kraški hidrologiji in v obravnavanju zajezenega krasa, tretji, ki ga označujeta Kayser in Roglič, pa je ubral nove poti, posebno glede nastajanja ravnikov. Osrednji problem vsega razvoja je vprašanje kraške hidrologije in vloge glaidine kraške vode pri nastajanju ravnikov in polj. Posebna vrednost razprave je v prikazovanju vplivov, ki jih je imela tuja literatura na jugoslovansko geomorfologijo, in naš doprinos k formiranju znanosti o nastanku kraškega reliefa. Blanc se sicer izogiba, da bi ocenil naš doprinos, v zaključnem poglavju pa le zapiše naslednjo, za nas trpko trditev: »Ce izvzamemo delo šole M. P. S. Jovanoviča in čisto speleo-loške študije, se zdi na koncu tega bibliografskega pregleda, da je prispevek srbskih, lirvatskih in slovenskih morfologov vkljub obilici in raznolikosti njihovih publikacij na kraškem področju razmeroma majhen« (str. 204). Edini, ki je po Blancu zanesel nekaj novega v evropski miselni krog, je Roglič, katerega delo je v razpravi podrobno opisano. Ivan Gams Mieczyslav Klimaszewski, Nowe poglfjdy na rozwoj rzezby krasowej. Przeglqd Geograficznv, Warszawa, Tom XXX (1958), zeszyt 3, str. 421—432. Med vedno številnejšimi pregledi problematike kraške morfologije, ki jih priklicuje v življenje oživljena diskusija o tej problematiki, je tudi ta kratki pregled krakovskega morfologa Klimaszewskega. Razumljivo je, da se tudi v njem najprej poudarja uveljavljenje klimatsko-morfološke smeri v sodobnem proučevanju krasa. Pri tem je lahko najboljše izhodišče opazovanje kraških procesov v vlažnotropskih, puščavskih in hladnih (periglacial-nih. subnivalnih) področij, kjer se podnebje skozi ves terciar in kvartar ni bistveno spreminjalo in je zato tem laže spoznati ves proces kakor pa v zmernem pasu, kjer se je klima učinkoviteje menjavala in je tam (tudi na Poljskem) za proučevanje kraškega procesa mnogo važnejši tehten paleokli-matski vpogled. Dosedanji rezultati proučevanj na omenjenih področjih že dopuščajo — po Klimaszewskem — tole orientacijo: A. Na krasu vlažno-toplih (tropskih in subtropskih) predelov prevladuje korozija. Tam nastajajo marginalne in centralne ravnine ter polja, prevladujejo pa kraški stožci ali kope (»humi«): nastaja torej stožčasti ali »kopasti« kras (kras kopiasty). O Grundovi kraški vodi ni sledu, hi-drografija bi bolj kazala na Cvijičevo shemo. B. Kras suhih toplih področij je še malo znan, tudi klimatske (padavinske) razmere tam zanj niso ugodne. Stare oblike se tam konservirajo, apnenec je najodpornejši. Kar vemo o tem krasu, vemo pravzaprav le po W i s s m a n n u (Karsterscheinungen in Hadramaut. Ein Beitrag zur Morphologie der semiariden und ariden Tropen. Ergzhft. zu Pet, Mitt., 262, Gotha 1957). C. O krasu subpolarnih krajev poroča Klimaszewski v glavnem na osnovi opazovanj S. Koržu jeva in S. Nikolajeva (Tipi merzlot-nogo karsta. Izvestija Akademiji Nauk SSSR. Serija geografičeskaja, Moskva 193T). Glavna posebnost tega krasa je, da se lahko razvije normalno samo v tenki površinski plasti in sicer z žlebiči, medtem ko so tla spodaj zamrznjena (»merzlota«). Vendar se predpostavlja tudi možnost kraških procesov pod »merzloto«. D. O visokogorskem krasil navaja Klimaszewski ugotovitve C o r -bela, R a t h j e n s a in Glauerta (Glauert, Uber die Altformen in den Steiner Alpen. Geomorphologisclie Studien, Gotha 1957). Najmanj torej vemo pravzaprav o procesu zakrasevanja v zmernotoplem podnebju. Današnje oblike so tam lahko nastale v povsem drugačnem podnebju, vlažnotoplem v terciaru ali periglacialnem v pleistocenu. Od tod silna važnost klimatske kraške morfologije za ta področja (Ro g lic, Biidel, za oceansko podnebje B i rot). Po mnenju Klimaszewskega so vsa dosedanja proučevanja te vrste, posebno Birotova, presplošna, še premalo oprta na opazovanja konkretnih oblik. Problemi se postavljajo tudi na Poljskem. Tam so žlebiči in vrtače izrazite samo v Tatrah, v hladnem gorskem podnebju, medtem ko so vrtače, jame in brezna po nižjih apneniških predelih Poljske (na šleskokrakovski višini, na Gorah Svetokriških, na Lublinskih višinah) še malo proučene. Inieresanti so s tega vidika osamelci (ostanci) na Krakovski višini: niso trdini. pa tudi ne preostanki razvodnih vzpetin, temveč morda »humi«-kope tropskega krasa iz paleogena, ko so lam vladale tropske klimatske razmere (gl. M. Tyczynska. Klimat Polski w okresie trzecior-z^dovvm i czwartorzQdovym, Czasopismo Geograficzne, Wroclaw XVIIT, 1957). Njihova površina je ostanek starejše kraške uravnave, vmesne globeli pa so zapolnjene s predglacialnim in glacialnim gradivom. Ker je površina jurskega apnenca razjedena po kraških oblikah, a prekrita ponekod s spodnjetorton-iskimi plastmi, je kras nedvomno starejši od le-teh. V zvezi z normalnimi fluvialnimi dolinami, ki razčlenjujejo Šlesko-krakovsko višino, se Klimaszewski ne pridruži Rogličevi tezi o majhni verjetnosti fluvialne erozije na krasu; nasprotno, sodi, da so te doline starejše od kraških oblik ter so nastale v času. ko se je zaradi še slabe prepokanosti apnenca uveljavljal še pretežno nadzemeljski odtok. c , T1 ... ' J Svetozar llesic Jean Corbel, Les Karsts du Nord-Ouest de l’Europe et de quelques regions de comparaison. Etude sur le role du elimat dans l’erosion des cal-caires. Institut des Etudes rhodaniennes de l’Universite de Lyon, Memoires et documents, 12, Lyon 1957. Strani 541, 720 kart in skic v tekstu, 100 fotografskih posnetkov v prilogi. J. Corbel, zdaj član Arktičnega inštituta v Montrealu v Kanadi, ki ga poznamo tudi že po študijah o našem krasu (gl. Geografski vestnik XXVII-XXVIII., 1955-1956, str. 359), je imel priliko ,da je podrobno proučeval kras na Spitsbergih, na Laponskem, Finskem, Švedskem in Norveškem, v Islandiji, na Britanskem otočju in še posebej v Belgiji. Rezultat njegovega silno obsežnega dela je ta nič manj obsežna in bogato dokumentirana knjiga, v kateri nam podrobno razgrinja sliko kraških področij v navedenih deželah, skuša opredeliti značaj kraškega procesa v arktičnem in subarktičnem področju ter v hladnem oceanskem podnebju in ga primerjati s kraškim procesom v alpskem, mediteranskem, pa tudi tropskem okolju, predvsem še z vidika meritev hitrosti in izdatnosti raztapljanja apnenca. Sinteza, v kateri se nam Corbel pokaže kot zelo poglobljen in k čim večji eksaktnosti stremeč proučevalec, daje na osnovi te klimatsko-morfološke primerjave presenetljive splošne rezultate: če so trditve in dokazi, ki jih navaja Corbel, pravilni, bi bilo zakrasevanje, v nasprotju z dosedanjim mišljenjem, znatno hitrejše v hladnih in vlažnih podnebjih norveškega tipa kakor pa v tropskem podnebju. V podrobnem bi bila klimatsko-morfološka slika današnjega kraškega procesa tale (str. 494 sl.). V suhem periglacialnem podnebju oziroma v krajih s stalno >merzloto« (švedsko Tjdle) je raztapljanje apnenca šibko, proces ne gre v globino, površje pa je prekrito z drobirjem zmrzali. Površinsko učinkovanje, zlasti učinkovanje ledu, ki s kopnega polzi na morje, se stopnjuje šele takrat in tam, ko je led to razpadlino odstranil. V vlažnem periglacialnem podnebju s stalno zamrznjeno Tjäle je površinsko raztapljanje sicer intenzivno in ustvarja predvsem žlebičje, v globino pa proces ne more. Pač pa se v sneženem podnebju brez stalne mrzlote kras razvija hitro in globoko; namesto žlebičja nastopajo vrtače, tudi udorne, kotliči in brezna. Tudi v oceanskem podnebju gre proces v globino, čeprav počasneje. V suhem podnebju zmernotoplih ali vročih področij je kraški proces slaboten in počasen, prevladujejo mehanični površinski procesi, podzemeljsko pretakanje je šibko. Tudi v vlažnem in toplem podnebju prevladajo površinska dogajanja nad globinskimi, kar dokazujejo zlasti študije na fosilnih kraških področjih Belgije in Britanskega otočja. Pomanjkanje globokega zakrasevanja je po Corbelu, ki se pri tem sklicuje tudi na mišljenja kemikov in na izkušnje znanega geografa tropskih krajev P. Gourouja, dokaz skrajno šibkega raztapljanja apnencev v tropskih krajih. Corbel se pri tem zaveda, da je to njegovo misljerfje v jasnem nasprotju z že tradicionalnim naziranjem o pomembnosti raztapljanja apnenca v tropskih krajih in da se glede teh krajev opira še na pomanjkljiva merjenja. Vendar je na osnovi dosedanjih merjenj sestavil (str. 498) celo primerjalno tabelo o povprečni debelini apniške plasti, ki bi bila raztopljena na leto: ta debelina bi znašala n. pr. na Laponskem od 250 do 450 tisočink milimetra na leto (ali 250—400 mm na tisočletje), na Severnoškotskem višavju (Ben Nevis) 150, na našem Krasu (Postojna) 60, v Kongu in na Javi samo 15—20 in v Sahari samo 1. To bi bilo v soglasju z navedbami v uvodnem poglavju o faktorjih raztapljanja (str. 12), kjer se podčrtava važnost razlik v temperaturi (CaCOa je 6-krat bolj raztopljiv pri 0° kakor pri 40° C), pa majhen učinek bakterij.* Corbel zavzema v svoji knjigi stališče tudi do drugih kraških problemov, zato je njeno bogastvo tudi izven ožjih klimatsko-inorfoloških predpostavk * Svoje račune o hitrosti raztapljanja apnenca razpreda Corbel dalje ter izpopolnjuje z novimi podatki v svoji razpravi »Erosion en terrain calcaire. (Vitesse d’erosion et morphologic)« v »Annales de Geographic« No 366, Paris 1959, str. 97—118. Tam navaja med drugim značilne nove številke za hladnovlažne gorske pokrajine (Brit. Kolumbija 450) v primerjavi s toplimi gorskimi pokrajinami (Rio Usumacinta na kraškem Yucatanu 45), pa tudi za namočene nižje hribovite pokrajine v hladnem podnebju (pokrajina Quebec 160) v primerjavi s podobnimi pokrajinami v toplem podnebju (Rio Champoton na Yucatanu 16). zelo veliko. Glede možnosti razvoja normalnega hidrografskega omrežja n. >pr. sodi, da se tako omrežje lahko razvije samo na mladem, začetnem krasu, ki se še ni razvil v globino (t. im. >fluvio-kraški stadij«), ne more pa se razviti kot zaključek kraškega cikla, kakor se je marsikdaj mislilo. Corbelova knjiga zasluži vso pozornost geografa, še posebno zaradi svoje primerjalne metode. Kaj je glede tega zgovornejšega, kakor besede na zaključku (str. 501), kjer avtor opozarja, kako različen je apnenec v raznih klimatih po svoji odpornosti (v suhem podnebju in pod ledeniki skrajno odporen, v hladnih in vlažnih podnebnih razmerah skrajno neodporen) in kako različna je zato njegova vloga: medtem ko pri nas velikokrat ustvarja pust, skalnat kraški svet, so v sneženo-hladnih področjih edino njegova tla ix)k'rita z debelo prstjo ter bujno porasla s cvetno travo! Knjiga pa nas jugoslovanske geografe lahko spravi tudi v slabo voljo: ali nismo morda sami krivi, da je oceansko-subpolarni kras prej doživel izčrpno monografijo kakor pa naš klasični kras, kjer se nam o podobni monografiji zaenkrat še niti ne sanja? Svetozar Ilešič Iz klimatološke književnosti »Letno poročilo« Hidrometeorološkega zavoda LRS v Ljubljani. Domača literatura s področja meteorologije je bila še do nedavna zelo borna. Tako pred vojno, kot tudi po vojni, so meteorološke razprave uživale gostoljubje »Geografskega vestnika«, ki pa več kot ene razprave v posamezni številki iz razumljivih vzrokov ni zmogel. Kot leto preloma smatramo leto 1953, ko se je tedanja Uprava hidrometeorološke službe Slovenije, sedaj Hidrometeorološki zavod LRS, odločila za izdajan je Letnega poročila. Prvenec (Letno poročilo LRS 1955, leto I. štev. 1) nas v uvodu seznani s stanjem meteorološke mreže na dan 31. decembra 1953, ko je bilo 267 padavinskih, 58 temperaturnih, 120 fenoloških, 11 sinoptičnih in 211 vodomerskih postaj. Meteorološki del obsega predvsem tabelarne preglede in to: dnevne in mesečne vrednosti meteoroloških elementov za ljubljanski observatorij, mesečne in letne srednje vrednosti 54 postaj višjega reda, pregledi letnih padavinskih vrednosti 250 postaj, mesečne in letne vrednosti sončnega obsevanja v urah za 12 postaj, kartografske prikaze srednje letne temperature, absolutnih letnih maksimov in minimov temperature, število toplih (maksimum > 25° C) in zelo mrzlih dni (minimum < — 10° C), dalje maksimalne dnevne količine padavin, število nevihtnih dni, število dni s snežno odejo in končno karto letnih*padavin — vse za leto 1953. Sledita fenološki del s podatki za 52 postaj in hidrološki del, kjer se seznanimo, s pomočjo grafikonov, s količinami suspendiranega materiala, ki ga je v letu 1953 nosila Meža in odlagala v Dravi ter s povprečnimi vodnimi pretoki Drave pri Mariboru. Save pri Radovljici in Radečah. Savinje pri Laškem ter Idrijce pri Reki. Hidrološki del zaključujejo grafikoni, ki prikazujejo srednie mesečne temperature naših glavnih vodotokov. Kot je iz golih naslovov razvidno, je bil na pičlih 46 straneh objavljen obsežen meteorološki in hidrološki dokumentarij, ki more s pridom služiti gospodarstvenikom najrazličnejših panog. Prispevkov in razprav v letu 1953 še ni bilo. Letno poročilo 1954 je že obsežnejše. Od 46 strani se je obseg povečal na 104 strani. Pa tudi vsebina se je obogatila. Poleg podatkov, ki jih je vsebovalo že Poročilo 1953, dobimo na 5 straneh nanizane srednje mesečne in letne vrednosti za obdobje 1925—1940, in sicer padavinske podatke za 180 postaj, temperaturne za 32 postaj ter podatke o oblačnosti za 11 postaj. Kartografsko so prikazane tudi povprečne letne količine padavin v nizu 1925—1940. Poročilo za leto 1954 je zlasti važno, ker so v njegovem drugem delu objavljene tudi tri razprave, in sicer: »Vremenska služba in zaščita rastlin* (Vera Malovrh) , »Vetrovne in temperaturne razmere na Kredarici v dobi od avgusta do decembra 1954« (Vital M a no h in) in »Nekaj novejših podatkov o padavinah v Julijskih Alpah« (Danilo Furlan). S tem dodatkom k Letnemu poročilu je meteorološka problematika dobila prvič v Sloveniji lastno glasilo. Letno poročilo 1955 ima prvi, statistični del. nekoliko spremenjen. Ker je v letu 1954 uspelo Zveznemu zavodu ažurno izdajanje celotnega meteorološkega dokumentarija. bi pomenilo lokalno poročilo v stari obliki dupliranje podatkov. To toliko bolj, ker izdaja Hidrometeorološki zavod Slovenije tudi Mesečna poročila. Zato so v Poročilu za leto 1955 priobčili le letne vrednosti. Merilo kart, ki prikazujejo posamezne elemente, je povečano od 1:2 400.000 na 1:1.200.000. zaradi česar je možna večja prilagoienost reliefu. Velik napredek pomenijo tudi fenološke karte za najvažnejše faze 13 fenoobjektov. Statistični in kartografski del obsegata skupaj 64 strani; drugi del so razprave in to na 8 tiskovnih polah. Priobčenih je 7 razprav: »Nova pota klimatologije« (Danilo Furlan); »Nekaj klimatskih podatkov s Kredarice« (Vital Mano-hin); »Glavne srednjeevropske singularitete in njihovo uveljavljanje v Sloveniji v letu 1955« (Franc B e r n o t); »Megla v Ljubljani« (Danilo Furlan); »Fenološka opazovanja in njihov pomen* (Mira Gradnik); »Mikro-meteorološka opazovanja v Črnem Kalu« (Vera Malovrh); in »O vplivu vremena na medenje hoje« (Franc Vodnik). Iz naslovov razberemo, da je problematika zelo raznolika, kar je gotovo pozitivno. Druga pozitivna lastnost je v tem, da prevladujejo praktične teme. Kot nedostatek moremo smatrati izbor tem v toliko, ker ni prispevkov s področja prognostike, teoretične meteorologije in hidrologije. Zelo koristno bi bilo, ako bi razprave (vsaj nekatere) zajele področje celotne Jugoslavije in ne le Slovenije. Ne glede na navedene pomanjkljivosti pa moramo pozdraviti prizadevnost Hidrometeorološkega zavoda, ki skuša s svojimi skromnimi viri ustvariti materialno osnovo za redno izhajanje razprav s področja meteorologije in hidrologije. Danilo Furlan Meteorološki zbornik. Društvo meteorologov Slovenije. I. snop, Ljubljana 1957. Strani ill. Mlado Meteorološko društvo Slovenije, ki ni mlado samo po svojem nastanku, temveč tudi po svojem sestavu, saj se v njem zbirajo predvsem mladi meteorologi, ki so doštudirali na ljubljanski univerzi, od kar obstaja tam samostojna študijska skupina za meteorologijo, je uspelo izdati prvi zvezek svojega znanstvenega zbornika. »Geografski vestnik«, ki si lahko lasti zaslugo, da je na prehodu od dobe meteorologija Ferdinanda Seidla do prvih zarodkov novejšega razvoja slovenske meteorologije med obema vojnama kot »časopis za geografijo in sorodne vede« z objavljanjem meteoroloških razprav pomagal premagovati prve težave tega razvoja, se nove specialne meteorološke publikacije iskreno veseli in ji želi obilo uspeha. Prvi »snop« zbornika obsega te-le razprave: M. Čadež, »O stabilnosti atmosfere«; M. Borko, »Periodogramska analiza višine 500 mb površine za poletna obdobja 1954 in 1955«; V. Man oh in. »Kratko poročilo o metodi dolgoročnih prognoz na osnovi lokalnih klimatoloških podatkov«; M. Ro b a v s »Vpliv kaplje hladnega zraka na vreme v Sloveniji«; Z. Petkovšek, »Doprinos k prognozi pomladanskih pozeb v Sloveniji«; J. Pristov, »Vremenska dogajanja v zvezi s prodorom hladnega zraka preko Alp in vpliv orografije na padavine«; O. Reva, »Gibanje temperature v tleh«; J. Pučnik, »Močne otoplitve v Jugoslaviji v dneh od 1. do 6. julija 1950.« Ni tu mesto iii podpisani ni poklican za strokovno poročilo o teh razpravah, ki so pretežno čisto meteorološkega in le manj klimatološkega značaja. Podčrtam naj le, da večina razprav vzbuja vtis solidnega znanstvenega dela ter dobre strokovne podkovanosti in razgledanosti, ki bo nedvomno hitro dvignila raven in ugled slovenske meteorologije. Svetozar Ilešič Kurt Bürger, Zur Klimatologie der Grosswetterlagen. Berichte des Deutschen Wetterdienstes. Nr. 45, B. 6, Offenbach 1958. Strani 79. Medtem ko je Flohn v delu »Witterung und Kliina Mitteleuropas« obravnaval srednjeevropske singularitete, so Biirgerju izhodišče osnovne barične enote (Grosswetterlagen). V čem je razlika? Singularitete so. kot vemo, na določen (relativno) termin vezani vremenski tipi, medtem ko so osnovne barične enote časovno nevezane. V praksi se oba pojma v marsičem ujemata, so pa singularitete splošnejše. V prvi dekadi septembra je n. pr. zlasti pogosta singulariteta »Pozno poletje«. Za to singulariteto je značilen zaključen (izobare) anticiklon nad Srednjo Evropo. Niso pa izključene tudi druge barične oblike, kot anticiklonski hrbet preko Srednje Evrope, anticiklon nad Sredozemljem, ki sega še v Srednjo Evropo. V vsakem od navedenih primerov imamo posebno smer strujenja in medtem ko bi pri obdelavi po singula ri-tetah iskali srednje in ekstremne vrednosti posameznih meteoroloških elementov za vse štiri navedene primere skupno, bi jih pri upoštevanju osnovnih baričnih enot iskali za vsako posebej. Pri delitvi v barične enote se je Bürger oprl na znani koledar Hessa in Brezowskega. Tudi sicer se deli Flohna in Bürgerja močno razlikujeta. Bürger daje namreč izčrpen tabelarični in grafični prikaz glavnih meteoroloških elementov za posamezne barične enote, medtem ko tega pri Flohnu ni. To je gotovo velika prednost Bürgerja. Pomanjkljivost, na katero sam opozori, pa je v tem, da ne pokaže na funkcijsko povezavo med časom nastopanja posameznih baričnih enot nad Srednjo Evropo in med splošno cirkulacijo atmosfere. Za nas je posebno dobrodošla avtorjeva ugotovitev, da predstavlja Srednja Evropa najmanjšo še možno geografsko enoto, ki s svojimi fizikalnimi posebnostmi še omogoča nastanek specifičnih baričnih enot; meje teh enot pa segajo daleč preko meja Srednje Evrope. Dobrodošlo je to deio tudi zato, ker nas seznani s problemi, pred katerimi se bomo znašli, čim bomo pristopili k statističnemu prikazu za posamezne . elemente, pa najsi se odločimo za singularitete ali osnovne barične enote. ta -i t- i Danilo Furlan Hermann Flohn, Witterung und Klima in Mitteleuropa. Stuttgart 1954. Strani 214. V predgovoru pravi avtor, da je skušal najti srednjo in zato pravo pot med naivnim zaupanjem v singularitete, na določen datum vezane vremenske tipe in njihovo preostro kritiko. Z navajanjem tega stavka smo že naznačili bistvo knjige. Hrbtenica so ji izbrane singularitete. ki nastopajo najpogosteje nad področjem Srednje Evrope; to je 12 anticiklonskih in 15 ciklonskih singularitet. V zaključku predgovora se seznanimo z avtorjevim pogledom na tisto smer v klimatologiji, ki jo imenuje »vremensko« v nasprotju z dosedanjo analitično. Takole približno zaključi predgovor: Predolgo je klimatologija razločevala le klimatske elemente, ne da bi bistveno pritegnila v svoje obravnavanje medsebojno povezavo teh elementov kot tudi zvezo celotnega pojma klime z navidezno izven nje stoječimi stvarmi. Celo v vodilnih priročnikih stopa navedena analitična poteza prekomerno v ospredje; naloga, povezave klimatoloških elementov v smiselno celoto, enako kot vezanje posameznih niti v organsko zaokrožena sorodna področja, mora postati v prihodnosti vodilna misel tako raziskav kot tudi predstav. Oboje je nujno, analiza in sinteza, podrobna specialna raziskava kot pregledno obravnavanje celote: torej tako, kot najdemo pri Goetheju: »Celoto boš šele dojel, ko jo boš razčlenil in zopet spel.« Avtor je ostal vseskozi zvest uvodnim besedam. V prvem poglavju obravnava pojem klime, opiše bistvene poteze dosedanje klimatologije, ki jo imenuje klimatologijo srednjih vrednosti v nasprotju s sodobno ali vremensko klimatologijo, katere bistvo prikaže v njenem kompleksnem in ne analitičnem svojstvu. Zelo poučno je poglavje o osnovnih vremenskih tvorbah — Grosswetterlagen — za katere bi morda kazalo vpeljati pri nas izraz »barični velikani«. Avtor poudarja, da moramo ločiti dva pojma in sicer »Grosswetter« in »Witterung«. Medtem ko je »Witterung« časovni integral, je »Grosswetter* časovni in krajevni, saj zajame vreme obsežna področja, ki imajo sicer različne vremenske razmere, pa vendar pogojene z isto osnovno barično tvorbo. V celem ima knjiga 6 poglavij: Klasična in moderna klimatologija; Vremenska pravila in vremenski napovedovalci: Osnovne vremenske tvorbe Srednje Evrope; Letni tok vremena v Srednji Evropi; Razvoj vremena in klimatska nihanja; Sinteza srednjeevropske klime. V dodatku najdemo še prispevek F. Lauscherja »Dinamična skica klime v Avstriji« in prispevek M. Schiipp-a »Vremenska klimatologija Švice«. Zadnje poglavje je sestavil zopet Flolm: »Razširjenost in vzroki vremenskih pregovorov«. Knjiga predstavlja predelano izdaio avtorjevega tovrstnega dela. ki je izšlo že leta 1942. Ni dvoma, da bo to delo krepko utrdilo novo pot v klimato-logiji, ki jo je že pred 20 leti jasno nakazal Norvežan Bergeron. Za nas bi bil takojšen pristop k takemu prikazovanju prezgoden. Saj še ne razpolagamo niti s homogenim klimatološkim dokumentarijem, ki bi zajel katerokoli normalno obdobje. Prav pa je, da vidimo že sedaj pred seboj naslednjo fazo našeSa dela' Danilo Furlan S. I. Kostin in T. K. Pokrovsknja, Klimatologija. Leningrad 1953. Strani 427. Med številnimi knjigami, ki smo jih v preteklem letu dobili iz Sovjetske zveze, je lepo število s področja meteorologije in klimatologije. Citirana knjiga se odlikuje po zelo bogatem gradivu; seveda je zaradi tega marsikatero poglavje obdelano preveč na kratko. V prvem delu obravnava Kostin nastanek klimatov in milcroklimatov, opisuje klimatske tipe na vsej zemlji in posebej v Sovjetski zvezi. Zato tudi nosi prvi del naslov: Obča klimatologija. Klima zemlje in Sovjetske zveze (do str. 205). V drugem delu, katerega avtor je Pokrovskaja, so obravnavana poglavja statistične klimatologije, metode klimatološke obdelave. Prav posebno privlačen je zadnji del knjige, kjer je obravnavana kompleksna klimatologija in dalje odnos klimatologije do narodnega gospodarstva. Knjigo bodo s pridom uporabili vsi. ki imajo kakršno koli opravilo pri izkoriščanju klimatskih posebnosti določenega področja, čeprav je namenjena le srednjim meteorološkim šolam. Prevedena je že v poljščino. Danilo Furlan Iz književnosti o obči ekonomski geografiji J. G. Sauškin, Vvedenie v ekonomičesknju geografiji!. Izdatel’stvo Mo-skovskogo universiteta, 1958. Strani 450. Kadar koli smo se zanimali za stanje v sovjetski ekonomski geografiji, da bi se lahko orientirali v naprednih smereh te geografske panoge, smo morali na žalost stalno ugotavljati, da se v Sovjetski zvezi sicer mnogo diskutira o bistvu in metodah ekonomske geografije, da izhaja tam obilica dobrih regionalnih ekonomsko-geografskih monografij, da pa še ni izšlo delo priroč-niškega značaja, ki bi obravnavalo občo ekonomsko geografijo. Zato smo se knjige Sauškir.a. ki je pred nami, kot prve te vrste iskreno razveselili, tem bolj, ker smo avtorja poznali kot treznega, zares »geografskega« predstavnika sovjetske ekonomske geografije, z umerjenim stališčem glede razmerja med fizično in ekonomsko geografi jo, zaradi katerega je tudi doživel precej ostro kritiko s strani ekstremnih zastopnikov teze o ločenosti fizične in ekonomske geografije (gl. naše poročilo o teni v »Geografskem vestniku« XXVI, 1954. str. 158). Sauškinova knjiga je pravzaprav učbenik za poglavja iz »Uvoda v geografijo« na moskovski univerzi. V njej se najprej na široko (na več ko 100 straneh) obravnava položaj ekonomske geografije v sistemu znanosti in osnovne' etape njenega razvoja. Pri tem Sauškin izčrpno govori o položaju ekonomske geografije v »sistemu geografskih ved«, o njenem odnošaju do zgodovinskih in ekonomskih ved, pa do tehnike in statistike ter o njeni znanstveni metodi. Zasleduje njen razvoj v vseh etapah kapitalizma, njen odnosa? do teorije znanstvenega socializma, razmere v sovjetski ekonomski geografiji ter stanje v svetovni ekonomski geografiji, predvsem v luči XVIII. mednarodnega geografskega kongresa v Rio de Janeiro. Sledi na okrog 50 straneh poglavje o vzajemnih vplivih med geografskim okoljem in človeško družbo, čisto v skladu z raz]>oredom, ki ga imajo tudi ustrezna predavanja na ljubljanski univerzi. V njem se govori tako o spremembah, ki jih je v geografsko okolje prinesel človek, kakor tudi o problemu zavisnosti človeka od prirode, posebej še o fiziološkem vplivu prirode na človeka. Naslednje, četrto poglavje (45 strani) obravnava rast in geografijo prebivalstva na svetu, vključujoč zanimive odstavke o zvezi med gostoto prebivalstva in tipom gospodarjenja, o nadaljnjih možnostih rasti prebivalstva, o problemu prenaseljenosti, o mestih in mestnem prebivalstvu (omeniti je, da se o geografiji naselij skoraj nič ne govori). Ostala poglavja (od petega do devetega) pa vsebujejo vsako zase oceno gospodarske uporabnosti posameznih elementov geografskega okolja (virov zemeljske skorje in reliefa, klime, morja, kopnega vodovja in organskega sveta na kopnem), jasno je, da s tem vsebina ekonomske geografije ni izčrpana. Zato izvemo že iz uvoda, da je knjiga mišljena le kot prvi del celotnega dela. Drugi del, ki pa bo izšel posebej pod naslovom »Tipi gospodarstva raznih dežel«, bo obsegal premotrivanje teritorialnef geografske) delitve človekovega dela in opise nekaterih oblik gospodarjenja, ki so se razvile v različnih družbenoekonomskih in prirodnih razmerah. Od te druge knjige lahko mnogo pričakujemo. Prepričan sem, da ne bomo razočarani, zakaj že zgoraj omenjena konkretna poglavja o gospodarski oceni posameznih elementov prirodnega okolja so vsebinsko tako bogata in izvirna, da bi bil jalov posel, če bi jih skušali povzeti v tem kratkem poročilu. Omenimo naj le načelno stališče avtorja v uvodnih poglavjih o bistvu in razvoju ekonomske geografije. Sauškin je sicer napravil nekaj koncesij v Sovjetski zvezi prevladujoči shemi o dveh ločenih geografijah (fizični in ekonomski) v sklopu »sistema geografskih ved«, ne navaja pa sicer običajnih, malo prepričljivih razlogov za njuno načelno delitev, temveč poudarja, kjer le more, njuno nujno medsebojno povezanost. Fizična geografija, če hoče biti res znanstvena, po njegovem mišljenju ne more mimo učinkov človeka v pokrajini, ekonomska geografija pa preneha biti ustvarjalna veda, če se ne opira na poznavanje konkretnega geografskega okolja. Kar ju najbolj druži, je njun skupni predmet, pri katerem se obe najbolj dopolnjujeta in prepletata — to je »spremenjena (kulturna) pokrajina« (izmenenni landšaft), kot jo imenuje Sauškin. Tudi Sauškin ubira torej še dalje zmerno pot v vprašanju predmeta in »enotnosti« geografije v smislu, kakor smo to na splošno označili v naših »Beležkah o načelni problematiki geografije« v rubriki »Razgledi« tega »Geografskega vestnika«, (ob pisanju katerih pa Sauškinove knjige še nismo imeli v rokah). Svetozar Ilešič Emanuel Hr. Gučkov, Eleinentite što go odreduvaat predmetot i naučno ispitatelniot metod na stopanskata geografija. Godišnik na Ekonomskiot fakultet vo Skopje, IV (1957), str. 179—203. Kljub temu, da je diskusija o bistvu ekonomske geografije, ki je bila tudi pri nas živa v 1. 1951—1953, na videz zastala, s tem še ni končana, kajti ekonomska geografija še zdaj nima svoje stabilizirane definicije. Tako pravilno ugotavlja predavatelj geografije na ekonomski fakulteti v Skopju M. Hr. Čučkov ter želi s svojim kratkim, pa tehtnim prispevkom prispevati k tej diskusiji, odnosno jo znova poživiti. Njegova stališča so povečini zelo zrela in sprejemljiva. Če se na str. 200 pridružuje stališču UNESCO o tem, da je gospodarska geografija na meji med prirodnimi in družbenimi vedami kot njihova vez in če opredeljuje gospodarsko geografijo kot »vedo, ki proučuje proizvodnjo, njen razvoj in razmestitev v odvisnosti od razporeditve zemeljskih bogastev in od pogojev družbenoproizvodnih in fizičnogeografskih faktorjev«, se s tem v glavnem sklada s stališčem, ki je prevladovalo v omenjenih diskusijah. Povsem se je treba tudi strinjati z razlogi, ki jih Čučkov navaja za nujnost ekonomske geografije v splošni izobrazbi našega človeka: dogajanj v svetu ni mogoče prav razumeti, če jih ne premotrivamo kot pojave, ki se »razvijajo v določenem kompleksu prirodnogeografskih pogojev, ob določenih oblikah družbenoproizvodnih odnosov in na določenem nivoju proizvajalnih sil« (str. 182). Upamo, da Gučkov s svojimi razpravljanji ne bo ostal ena izmed redkih belili vran na naših geografskih katedrah. Svetozar Ilešič Iz književnosti o agrarni pokrajini Svetozar Ilešič, Die Flurformen Sloweniens im Lichte der europäischen Flurforschung. Münchner Geographische Hefte. H. 16 (Materialien zur Agrargeographie Y.) 1959. München. Strani 132 s 34 ilustracijami. Geografsko delo našega avtorja, ki bi ga v tujini ponatisnili v enem izmed svetovnih jezikov, je velika redkost. Mislim, da sta od naših geografov doslej edino pokojni J. Cvijič in pokojni P. S. Jovanovič doživela to čast. Zato smo lahko slovenski geografi tem bolj ponosni, da je tretji za njima prof. Ilešič. Kakor Cvijič v proučevanju krasa in Jovanovič v proučevanju rečnih profilov, tako je bil tudi prof. Ilešič že pred vojno eden prvih in najbolj vztrajnih raziskovalcev na področju agrarnega pejsaža, odnosno parcelacije zemljišča in z njo zvezane agrarne strukture kot morda najbolj elementarnih faktorjev, ki določajo posredno in neposredno fiziognomijo kulturne pokrajine. Knjiga o oblikah zemljiške parcelacije v Sloveniji je najnovejši Ilešičev prispevek k proučevanju evropsike agrarne 'pokrajine. S temeljitim in podrobnim delom v Sloveniji ter natančnim in kritičnim poznavanjem, pa tudi vrednotenjem dela drugje, se je uvrstil med najibolj vidne specialiste te vrste v Evropi. Zato lahko in moramo zabeležiti izid te knjige tudi kot priznanje uspehom slovenske znanosti, čeprav gre sicer avtorju samemu priznanje, ki ga je dosegel. »Die Flurformen Sloweniens« niso zgolj prevod »Sistemov poljske razdelitve na Slovenskem«, ki so izšli skoraj pred desetimi leti in o katerih je Geografski vestnik svoj čas obširno poročal. Že naslov in podnaslov povesta, da je knjiga zasnovana nekoliko drugače, predvsem za bralce v tujini. Ostalo je res v glavnem staro ogrodje, vmes so pa številne nove dopolnitve, kajti raziskovanja avtorja in delno nekaterih njegovih učencev medtem niso zastala. Temu in predvsem kritičnemu prevrednotenju že opravljenega dela in. tekočim proučevanjem prof. Ilešiča gre zasluga, da so marsikatera ugotovitev in marsikak problem v tej knjigi osvetljeni, če že ne povsem na novo, pa vsaj z dokaj bolj žarko lučjo. Proučevanje tipov parcelacije in njihovih geografskih in historičnih odvisnosti je v zadnjem desetletju pač stopilo v fazo dozorevanja po dobi mladostne in vihrave rasti med obema vojnama. Povsem se ie podrla marsikatera smela, a na hitro postavljena hipoteza Meitzena, Schlüterja, Gradmanna pa tudi Demangeona in celo Blocha. Hitre in absolutne trditve so zamenjala previdna, a veliko bolj pretehtana in verjetna mnenja novejših avtorjev. Marsikaj pa ostane odprto tudi še poslej. Kdorkoli bo prebiral najnovejšo llešičevo knjigo, bo z vso to problematiko natančno seznanjen. Našel pa bo tudi obilo novih spoznanj o značaju in problematiki sistemov zemljiške parcelacije na našem domačem ozemlju. Iz knjige se še bolj kot doslej kaže poljska razdelitev na prvotne grude (Blockgemengeflur) kot zelo star, pri večini sklenjenih naselij z odprtim poljem sploh najstarejši, prvotni način parcelacije; grudasti delci (Blockgewannflur) pa kot naslednja faza v razvoju, po cepljenju velikih grudastih parcel v komplekse trakasto razdeljenih parcel. Različnim vrstam dednega prava pripisuje avtor pri tem cepljenju zelo velik pomen (kakor tudi sicer pri cepljenju oziroma deljenju prvotnih celkov). Za razdelitev na pravilne delce (regelmässige, »echte«-Gewannflur) je vedno več dokazov, da je — kakor so domnevali že prej — razdelitev mlajšega tipa, če ne že absolutno za neko pokrajino, pa vsaj po občem pojavljanju. Agrarna zgodovina je zbrala že toliko sicer redkega in največ posrednega gradiva, da je upravičena domneva, ki jo zagovarja tudi avtor, da je ta sistem šele izraz uvedbe agrotehničnega sistema treh polj in sočasne kodifikacije posestnih odnosov kmetskih gospodarstev v razvitem fevdalizmu. Uveljavil se je verjetno pri opuščanju tako imenovanega travno pol j nega sistema v korist večjega pridelovanja žitaric v redni rotaciji (v nemški literaturi tako imenovana Vergetreidung), ki je zahtevalo bolj sistematično obdelavo in parcelacijo. Zelo so zanimiva novejša mnenja, da gre iskati nastanek parcelacije na prvotne grude v nesistematičnem razdeljevanju odprtega poljskega zemljišča starih, v bistvu predfevdalnih, rodovnih zadrug, ki so imele svojo, že po bistvu v začetku arondirano posest v obliki nekakih velikih celkov (Sippeneinödflur). Razvoj parcelacije na Balkanskem polotoku — kolikor je poznan — predvsem pa na sosednjem Hrvatskem (raziskovanja Crkvenčica in Blanca) to hipotezo močno potrjuje. Toda na Slovenskem, kjer se je fevdalni red že zgodaj in temeljito uveljavil, ne najde Ilešič nobenega direktnega dokaza, ki bi to možnost potrjeval. V poglavju o zemljiški razdelitvi na proge je Ilešič v glavnem povzel in dopolnil rezultate, znane že iz »Sistemov«. Slovenija, kjer je ta tip razširjen na široko, čeprav sporadično, v glavnem po ravninah in ki danes le zelo redko nastopa v čisti obliki enotnih sklenjenih prog, je za proučevanje seveda zelo . hvaležen teren. Poleg čistega tipa parcelacije na proge (gereihte Hufenflur) uvaja avtor še posebej razlikovanje spremenjenega tipa parcelacije z razlomljenimi krčevinskimi progami (zerbrochene Rodungsstreifenflur). Dejstvo, da se ta sistem zelo močno prepleta s parcelacijo na delce, ne le od vasi do vasi, marveč tudi v okviru istega vaškega zemljišča, odpira za genezo, za datiranje in razvoj obeh sistemov, razdelitve na proge in razdelitve na delce, zlasti obširno problematiko. Vse to avtor v svoji novi knjigi še podrobneje obravnava kot prej. V luči teorije o prvotnem vaškem zemljišču (v nemški literaturi Eschkerntheorie) se pokaže, da je bilo vasi s prvotno parcelacijo na sklenjene proge precej več, kakor bi dal slutiti površni pregled današnjega zemljišča. Proge so bile lahko kasneje delno preurejene v komplekse s parcelacijo na delce ali pa so »delci« nastali z dodatnim krčenjem izven prvotnih »prog«! Ta nova proučevanja so močno omajala tezo, da je razdelitev na delce v vsakem pogledu starejša kakor razdelitev na proge. Prav nasprotne primere je mogel ugotoviti avtor tudi pri nas. Kakor koli se je obdržalo mnenje, da je razdelitev na proge oblika sistematične načrtne parcelacije, je pa še zelo nejasno v kakih okoliščinah je prišlo do nje, v kakšni zvezi je bila z agrotehničnimi posegi (odnos do sistema treh polj), kakor tudi s spremembami v pravni strukturi srednjeveških vasi. Kakor je razvidno iz knjige, se zdi, da se je parcelacija na proge uveljavila v posebnih okoliščinah, ki niso povsem ustrezale strogemu kolektivnemu redu v fevdalnih vaseh sicer, verjetno v posebnih oblikah kolonizacije in urbarizacije zemljišča na sploh. Tudi odnos med tipom parcelacije na proge in tipom naselja, ki pri takih vaseh ni vedno »dolga« vas, je v tej zvezi še posebno zanimiv; avtor ga načenja na več mestih. O parcelaciji na celke proučevanja v zadnjih letih niso prinesla kaj bistveno novega. Zato je to poglavje v knjigi še najmanj spremenjeno. V njem avtor ponovno zagovarja niansiranje v terminologiji na prave »zaprte« celke, na polodprte in na povsem »odprte« celke. To razlikovanje se zdi povsem upravičeno ne zgolj s fiziognomičnega stališča agrarne pokrajine, temveč tudi s stališča razkroja celkov, kar je nekako latentna lastnost te parcelacije v velikem delu Slovenije, saj je dovedla celo do razlikovanja posebnega »drugotnega« tipa parcelacije na drugotne grude, ki marsikje danes povsem prevladuje namesto prvotnih celkov. Pri polodprtih ali odprtih celkih, nastalih iz dvojnih ali trojnih kmetij, se je proces drobljenja zemljišča v parcelaciji sočasno nastajajočega drugotnega zaselka lahko seveda mnogo hitreje uveljavil Iz izvajanj v knjigi se razvidi, da je razdelitev na celke na splošno mlajšega izvora, vsaj v absolutnem kronološkem merilu pri neki pokrajini. Dalje se poirjuje, da je parcelacija na celke res skoraj izključno omejena na gričevnat in hribovit svet. Seveda velja to za celke, ki so bili od vsega začetka v individualni posesti, ne pa za eventualne rodovne celke, če jih bo mogoče pri nas kdaj dokazati za zgodnji srednji vek. Kakor v prvotni knjigi je tudi v nemški izdaji poglavjem o posameznih tipih parcelacije dodan nekak strnjen in zaokrožen povzetek ugotovitev in problematike. To je zaključno premotrivanje o odnosu zemljiške parcelacije do reliefa in fizičnogeografskega okolja na sploh, do agrarne zgodovine in zgodovine poselitve, o etničnem izvoru raznih tipov (ki je potrebno pravzaprav samo zato, da ugotovi, da te problematike dejansko sploh ni), dalje o_ razmerju med tipi parcelacije in tipi naselij ter prav na koncu še o vprašanju tradicionalnih oblik parcelacije z ozirom na potrebe modernega kmetijstva, še posebej socialističnega. Nova Ilešičeva knjiga prinaša sveža in izpopolnjena spoznanja o poljski razdelitvi ter na tej podlagi tudi odpira nove vidike za proučevanje. Z rastočim znanjem naraščajo namreč tudi stari in nastajajo novi znanstveni problemi, ki smo jih doslej marsikdaj komaj zaznali ali jih pa prehitro po starih predpostavkah napačno tolmačili in reševali. Velika Ilešjčeva zasluga je, da je s svojim pronicljivim in sistematičnim delom, oborožen še z najnovejšimi spoznanji od drugod, marsikatero tako predpostavko podrl ali jo pa vsaj omajal. Vsi bodoči raziskovalci v agrarni geografiji, pa tudi v agrarni zeodovini in etnografiji, mu bodo za to delo lahko upravičeno hvaležni. Odprlo jim bo lažjo pot k popolnejšim in podrobnejšim spoznavanjem v bodočem proučevanju. Da mu ne bo še kmalu zmanjkalo snovi, pričajo vprašaji, ki jih je kritično postavil avtor za marsikatero hipotezo in domnevo, ki nanjo kažejo rezultati dosedanjih prizadevanj. y Erich Otremba, Die deutsche Agrarlandschaft. Erdkundliches Wissen für Forschung und Praxis, Heft 3, Wiesbaden 1956. Strani 72, 8 slik in 2 karti v prilogi. Avtor znamenitega priročnika agrarne in industrijske geografije in eden izmed glavnih in najtehtnejših raziskovalcev agrarne pokrajine v Nemčiji je izdal za namene regionalnih raziskovalcev, zlasti srednješolskih profesorjev in učiteljev, kratek pregled celotne problematike nemške agrarne pokrajine. Čeprav knjižica nima pretenzije znanstvene sinteze dosedanjega znanja o tej problematiki, vendar lepo, pregledno in kritično obravnava vso to problematiko, vpoštevajoč vsa nova dognanja o razvoju naselij in poljske razdelitve, do katerih se je v povojnih letih dokopala evropska agrarna geografija. Ker je »nemška« agrarna pokrajina po svoji problematiki zelo podobna agrarni pokrajini v sosednjih deželah, tudi naši v Sloveniji (avtor sam na str. 13 poudarja, da specifičnih nemških elementov agrarnopokrajinske fiziognomije, t. j. oblik poljske razdelitve, tipov naselij in hiš, ni), je knjižica dragocena tudi za vsakogar pri nas, ki se želi v kratki in razumljivi obliki seznaniti z ustrezno problematiko. g Andre Meynier, Les paysages agraires. Collection Armand Colira, Section Geographie, No 329, Paris 1958, str. Strani 195. Podoben pregledno-sintetičen in popular iz aci jaki značaj kakor zgoraj označena Otrembova knjižica ima knjižica o agrarni pokrajini, ki jo je za Colinovo zbirko napisal eden od najboljših francoskih poznavalcev ustrezne problematike. Seveda je njena vsebina širša, ker sikuša podati pregled čez probleme agrarne pokrajine ne samo v Zahodni m Srednji Evropi, temveč povsod po svetu, posebej v Sredozemlju, v področjih evropske naselitve izven Evrope'ter v deželah tradicionalnih civilizacij v tropih in na Daljnem vzhodu. Pregled problemov in analiza družbenih in prirodnih faktorjev, ki ustvarjajo agrarne pokrajine, sta prav dobra. Razumljivo je, da je avtor nadpovprečno pozornost posvetil zahodnoevropskemu problemu openfielda in enclosa, ker inu je najibližji. Pri tem je za nas najzanimivejša srednjeevropska problematika malo bolj v ozadju, kar pa k sreči lepo dopolnjuje ravno Otrembova kni^a' S. Ilešič Geologija v Geografskem vestniku XXVII—XXVIII (1955—1956) V dvojnem letniku Geografskega vestnika za leti 1955—1956 so razen uvodne razprave le dela mlajše generacije, ki je nap-olnila s pomembnimi študijami zajetno kjigo. Večina avtorjev je obdelala svoje ozemlje v celoti, fizičnogeografsko in antropogeografsko.. Taka obdelava pokrajine je pomembna in pohvalo vredna, zahteva pa dosti več dela, vsestranske pozornosti in znanja kakor specialna. Zlasti je potrebna previdnost pri geološko-geomor-foloških uvodih v monografije avtorjev, ki jim je sicer antropogeografska analiza glavni namen. Da je taka previdnost nujna, se vidi iz tega, da se je v razprave te vrste v navedenem Geografskem vestniku vtihotapilo pri geoloških podatkih precej napačnih navedb, bodisi da so se avtorji držali le starejše literature ali da so posamezne ugotovitve prikrojili po svoje. Zaradi zastarelih ali napačnih podatkov seveda tudi geomorfološke navedbe niso povsem trdne. Mislim, da bo stvari samo v prid, če opozorim na nekaj takih napak. Na strani 264 beremo o eocenskih plasteh v okolici Šentjurja. Bile naj bi »na severu podolja in le redko ter posamič tudi na robu antiklinale«, kar dokazuje, da se nadaljujejo eocenski skladi proti jugu. Avtor loči severno ali eocensko in južno ali neogensko cono. Mejo med obema conama mu nakazuje vrsta pomembnih »plutonskili in semiplutonskih tvorb«. Geologom doslej ni znano, da bi bile eocenske plasti kje v okolici Šentjurja na površju. Tam so nedvomno le mlajši sedimenti. Ne moremo si misliti, kje, vidi avtor severno od magmatskih kamenin eocensko cono, ko ima na priloženi geološki karti na strani 266 samo različne miocenske plasti. V današnji literaturi se ne more eocen uporabljati v starem pomenu, to je v pomenu palcogena. Sicer pa avtor misli po vsej verjetnosti na eocen v današnjem pomenu, kar pa je popolnoma zgrešeno. Pravtako doslej nihče ne ve, katere platonske in semiplutonske tvorbe naj bi bile med Vojnikom in Rogatcem. Tamkajšnje, doslej znane magmatske kamenine namreč ne pripadajo globočinam (plutoniti ali intruzivne kamenine), marveč so same.predornine (vulkaniti ali efuzivne kamenine). Tudi posebej navedeni doleriti (str. 265) spadajo med predornine in ne k plutonskim kameninam. Pripominjam še, da termina »semiplutonske tvorbe« geologija ne pozna. Geološka sestava in zgradba pokrajine lahko geomorfelogu in hidro-grafu veliko povesta o nekdanjih dogajanjih. Zato pa je treba uporabiti pravilne in ustrezne podatke. Na strani 265 beremo, da je bila pokrajina v okolici Šentjurja v terciarni dobi del velikega morskega zaliva sarmatskega in pozneje panonskega morja. Te navedbe za imenovano ozemlje ne morejo dosti povedati, saj tam ni ne sarmatskih in ne panonskih sedimentov. Pač pa bi bilo treba osvetliti dogajanja v ostalem miocenu, iz katerega so tam različne plasti. Seveda ne bi bilo dovolj zadovoljiti se le s poljudnoznanstvenim člankom: »Naši kraji v pliocenski dobi«, kjer ne more biti govora o dogajanjih v mioeenski dobi. Na isti strani nas preseneti sledeča ugotovitev: »Sava, ki je bila prvotno tipična reka laške sinklinale, je za časa panonske transgresije, ko se je njena erozijska baza znatno zvišala, izdelala s svojimi pritoki popolno ravan — panonsko površje«. K tej ugotovitvi naj pripomnim le tole. Na našem ozemlju ni bilo panonske transgresije, saj se je vršil že od sarmata dalje počasen umik morja. Panonski sedimenti so le še brakični in sladkovodni in so bili odloženi samo v današnji vzhodni Sloveniji. Zato seveda ni mogoče razlagati nastanek panonske izravnave zaradi neke transgresije. Ker izravnava tudi ni bila v panonski dobi, marveč je mlajša, zanjo ne ustreza več ime panonska. Geološke karte so zelo dobrodošle, predvsem pri razpravah geomorfo-Ioškega značaja. Morajo pa biti vsaj toliko točne kot je zadnja objavljena geološka karta obdelovanega ozemlja, kajti sicer bodo dosti več škodile kot koristile. Na geološki karti na strani 266 naj opozorim na nekatere napake in nedoslednosti. Vse miocenske plasti (litavske apnence, laporje, razne peščenjake, peske) uvršča avtor v spodnji del te dobe, čeprav že dolgo vemo. da je večina teh kamenin iz srednjega miocena. Njegovi triadni skrilavci (označeni na Dreserjevi geološki karti lista Rogatec—Kozje in na T e 11 e r j e v i geološki karti lista Celje—Radeče s tgs) so že od leta 1889 psevdoziljski skrilavci, torej wengenske starosti (Daonella lommeli in den Pseudo-Gailtlialerschichten von Cilli. — Verh. Geol. R. A. 1889. 210). Na mesto krpe školjkovitega apnenca južno od št. Lovrenca so vnesene kar magmatske kamenine. Južno od Crnolice spremlja magmatske kamenine na njihovi južni strani precej dolg pas tufov (nastali so iz vulkanskega pepela), ki jih avtor označuje kot triadne apnence in dolomite. Jugozahodno od Crnolice so tufi spremenjeni v aluvij, del pleistocena pa v holocen. Na geološki karti manjkajo manjše krpe raznih miocenskih kamenin ali pa so napačno označene. Pogrešamo tudi merilo in avtorja geološke karte. Težko je nadalje iti mimo naslova pod geološko karto, ki se glasi »Geološka zgradba okolice Šentjurja«. Na geološki karti vidimo le geološki sestav brez položaja skladov, prelomov in drugih tektonskih elementov, iz katerih bi' bilo mogoče razbrati geološko zgradbo tamkajšnjega ozemlja. Škoda je, da avtor ne navaja del, iz katerih je črpal podatke o geoloških razmerah v okolici Šentjurja. Kaže, da je pisec po svoje prikrojil marsikatere znane ugotovitve. Glede geološke sestave tudi ne drži trditev na strani 209, da so apnenci in dolomiti, ki sestavljajo najvišje vrhove Kamniških Alp, isti (pravilneje: enaki) kot v Julijskih Alpah. Na novejših geoloških kartah vendarle vidimo precejšnjo razliko med njimi. V Julijskih Alpah prevladujejo svetli, trdni dachsteinski apnenci. Manj je glavnega dolomita. Večji del Savinjskih Alp pa sestoji iz sivih in krušljivih srednjetriadnih dolomitov in apnencev (odtod tudi ime Grintovci). Kamenine v Julijskih in Savinjskih Alpah so resda nastajale v isti geosinklinali, vendar so bili ekvivalentni apnenci, ki so danes na površju v Julijskih Alpah, že odstranjeni s površja Savinjskih Alp. Ze od leta 1927 (Aus dem Paläozoikum des Vellachtales in Kärnten. — Jb. Geol. Bundesanst., Wien, Bd. 77, 165—194) je znano, da so nekdanje starejše silurske plasti na Jezerskem, o katerih beremo na strani 210, karbonske starosti. Nikdar pa še ni bilo ugotovljeno, da bi bili tamkajšnji devonski skladi »neapniški« (str. 210), saj sestojijo izključno iz apnencev. Devon je namreč povsod v Karavankah in v Karnijskih Alpah le apneno razvit. Opozoriti je treba tudi na primere napačnega uporabljanja različnih geoloških izrazov. Pri tem gre navadno za napačne prevode iz tuje literature. Naj navedem le primer s strani 90, kjer se navajajo »apnenci Cerithium«. Cerithium je polž, ki je pogosten v tamkajšnjih apnencih. Pravilno bi bilo torej: ceritijski apnenci ali apnenci s polži iz rodu Cerithium ali apnenci s ceritiji. Ti trije izrazi se uporabljajo v domači literaturi. Opozoriti je treba tildi na izraz »porfirska intruzija« na strani 210. Splošno znano je, da je porfir efuzivna kamenina (predornina ali vulkanit), ki je predrla zemeljsko skorjo in se razlila po zemeljskem površju. Torej ni intru-zivna kamenina ali globočnina ali plutonit (gl. Triadni vulkanizem na Slovenskem. — Geografski vestnik 18, 1946, 139—171). Nadalje moti tudi beseda čok ali gorski čok v pomenu horst ali drmašča, to je med prelomi dvignjeni del ozemlja oziroma zaostali predel med spuščeno okolico. Na strani 46 stoji: »Paški Kozjak predstavlja gorski čok, po-dob no kot Plešivec (1696 m) ma SZ«. Čok jo namreč oblika magnetskih kam e-nin, katerih magma vdre v zemeljsko skorjo in nima ničesar skupnega s tektonsko dvignjenim delom ozemlja. V tem pomenu se uporablja čok vseskozi v geološki literaturi. Zato bi morda le kazalo zamenjati take čoke s liorsti ali drmaščami. Sicer pa naj poudarim, da Paški Kozjak in Plešivec nista horsta oziroma »gorska čoka«. Dalje se tudi ne morem strinjati s trditvijo, da je geološka zgradba šaleške doline še dokaj enostavna in pravilna (str. 45). Posebno njeno severno obrobje, od koder so navedene karbonske in različne triadne plasti, ima zelo zapleteno tektonsko zgradbo in močno dislocirane različne karbonske permske in triadne sklade. Pri uporabljanju geološke nomenklature naj končno opozorim še na naslednje. \ geološki literaturi so se udomačila za antiklinali in sinklinali po- savskih gub tale imena: tuhinjska (prej kamniško-motniška) sinklinala, trojanska antiklinala, laška sinklinala in litijska antiklinala. Na strani 264 pa se uporabljajo razen litijske antiklinale druga imena. Ker imamo že kam-niško-motniško sinklinalo, ne kaže imenovati še kamniško-trojanske antiklinale, posebno še zaradi tega ne, ker leži pretežen del Kamnika vendarle v območju terciarnih plasti, torej sinklinale. Za južno sinklinalo beremo prvikrat ime moravsko-trboveljska sinklinala. Menim, da bi kazalo opustiti zložena imena antiklinal in sinklinal, posebno še tista, ki so napačno uporabljena. Ne vidimo tudi potrebe, da bi se spreminjala v geološki literaturi že ustaljena imena za elemente posavskih gub. Bodi tega dovolj. Sedaj naj navedem piscem takih in podobnih razprav z geološkirn uvodom glavno literaturo, kjer bodo našli novejše geološke podatke. Vsakomur je lahko za osnovo: »Geološki pregled slovenskega ozemlja,« ki je izšel v pubfikaciji »Prvi jugoslovanski geološki kongres« (Ljubljana 1956). Knjiga je še na razpolago pri Slovenskem geološkem društvu. Pri člankih, ki posebej obravnavajo »Pregled magnetskih in metamorfnih kamenin Slovenije«, »Razvoj paleozoika na Slovenskem«, »Razvoj mezozoika v Sloveniji«, »Razvoj paleocena in eocena v Sloveniji«, »Razvoj oligocena in mio-cena v Sloveniji«, »Razvoj pliocena v Sloveniji«, »Razvoj pleistocena na Slovenskem« in »Pregled tektonske zgradbe Slovenije« je navedena tudi glavna literatura. Vsakomur bo dobrodošla tudi knjižica »Geološki razvoj slovenskega ozemlja«, ki je izšla v novi knjižni zbirki Mladinske knjige pod naslovom »Mladi geolog«. Tam so že upoštevane vse novejše ugotovitve do leta 1958, kolikor je bilo pač mogoče v takem pregledu. Tudi »Geološki izleti po Sloveniji« (druga knjižica zbirke Mladi geolog) bodo marsikomu lahko v pomoč. Nadalje priporočam piscem, naj zasledujejo hiter nadaljnji razvoj geoloških raziskovanj in novih odkritij, ki jih prinaša revija »Geologija«. Pri uporabljanju starejših ugotovitev, posebno takih iz prejšnjega stoletja, pa je treba biti skrajno kritičen. Ce bodo pisci upoštevali ta navodila, bodo njihovi geološki uvodi h geo-morfološkim in drugim geografskim razpravam dobri in bodo lahko dosti pripomogli k pravilnemu tolmačenju geomorfoloških ugotovitev. Anton Ramovš Pripomba uredništva. Ko se je ugotovilo, da se je v »Geografski vestnik« XXVII-aXVIII ob priliki nekaterih lokalno-geografskih monografij vtihotapilo precej netočnosti in spodrsljajev v geoloških navedbah, je smatralo uredništvo za koristno in nujno, da se te netočnosti — predvsem tudi v interesu bodočih študij te vrste — v celoti popravijo. Zato je prosilo tov. dr. A. Ramovša za gornji kritični pretres, ki naj prispeva predvsem k nadaljnjemu, okrepljenemu sodelovanju naših mladih geologov in geografov pri geomorfo-loškem proučevanju Slovenije. Uredništvo se dr. A. Ramovšu za dobrohotne pripombe najlepše zahvaljuje ter se z njimi seveda v glavnem strinja. Do neke mere lahko avtorje prizadetih razprav sicer opraviči dejstvo, da so svoje navedbe in zastarele izraze prevzeli iz starejše literature (n. pr. iz Zolliko-ferja), ne da bi vsi ti podatki in izrazi bili v kasnejši objavljeni literaturi že popravljeni. Uredništvo opozarja tudi, da so nekatere geološke publikacije, ki jih A. Ramovš navaja na kraju svojega članka kot zelo koristno navodilo za bodoče podobne študije, izšle pozneje, kot pa so bile navedene razprave v »Geografskem vestniku« napisane. Nadaljnje diskusije vredna so tudi nekatera terminološka vprašanja, ki jih je dr. Ramovš ob tej priliki načel. Tako se n. pr. geografi ne moremo navdušiti — če se že izraz »čok« prihrani za določene oblike magmatskih kamenin (tudi to je seveda samo konvencionalna rešitev) — za etimološko in pomensko precej zagonetno »drmaščo«. Glede nazivov za elemente posavskih gub naj pripomnim, da se je avtor prizadete razprave držal terminologije prof. Melika (Slovenija I, 1, str. 72). In če so pomisleki zoper izraz »kamniško-trojanska antiklinala« umestni, se nam pa vendar zdi naziv »moravško-trbo-veljska sinklinala« pokrajinsko-geografsko in gospodarsko-geografsko mnogo plastičnejši od »laške sinklinale«. Seveda je pravilno »moravško-trboveljska« in ne »moravsko-trboveljske«. Pregled revij Glasnik Srpskog Geografsko^ Društva, Beograd, sv. XXXYII (1957), i—2. V. Dj uric — M. Kostič: Dr. Vojislav Radovanovič. — S. Leszczv-cki, Sadašnje stanje geografije u Poljskoj. — D. Rodič: Gipsni relief srpsko-suvajske kotline. — B. Pejovič: Dobrsko Selo i Gornji Ceklin. — B. Z. M i 1 o j e v i č : Botukatska planina. — M. Z e r e m s k i — Z. Jovičič: U spomen prof. P. S. Jovanoviča. — B. Bogičevič: — B. Z. Milojevič: Jedna Cvijičeva ekskurzija i austro-ugarske vlasti. — J. Markovič — Marjanovič: Lesne oaze u slivu Južne Morave. — S. Simič: Urvine u okolini Kratova. — N. Dubokovič: Otok Ščedro. — Sv. XXXVIII (1958), 1—2. Sv. Kalesnik: Kratka fiziko-geografska karakteristika okoline Leningrada. — M. Pajkovič: Klimatske osobine jugozapadne Crne Gore. — M . M. Radovanovič: Geografski razmeštaj i rajonizaeija naftonosnih polja u Jugoslavij. — M. Kostič: Ribarska Banja. — T. L. Rakičevič: Melioracije Skopskog Polja. — J. V. Petrovič: Izvori i vrela Gornje-ramske kotline i njihov značaj. — Dr. Milanovič: Batočina, antroipo-geografska ispitivanja. — K. Ristič: Kolonizacija i kolonistička naselja u ravni Kosova. Posebna izdan ja Srpskog Geografskog Društva, Beograd, sv. 55. M. Z e -remski: Reljef planine Tare (1956, 54 str.). — Sv. 54: J. Cvijič: Podzemna hidrografija i morfološka evolucija karsta (prevod franc, originala, izišlega v Grenoblu 1. 1918, Beograd 1957, str. 40). — Sv. 55: A. L a z i č : Iležim Neretve (1958, strani 55). Zbornik radova. Srpska Akademija Nauka, Geografski institut. Beograd, knj. 15 (1957): P. Vu jevič : Temperatura bunarske vode na zemljištu bivše Opservatorije Velike škole u Beogradu. — R. Lj. Rršumovič: Stopiča Pečina (pri Titovem Užicu). — D. Manakovič-. Pečine u Demir Kapi ji. — R. Lazarevič: Relief neposrednog sliva Dunava izmed ju Grocke i Smedereva. — M. V. Radovanovič: Dolina i sliv Lešnice. — Knj. 14 (1959): Č. S. Milič: Obalni predeo Trogira. — D. D u k i č : Amplitude ekstremnih vodostaja na rekama i jezerima u FNR Jugoslaviji. — R. Lazarevič: Pečina u selu Potpeče. — Knj. 15 (1959): M. V. L u t o v a c : Negotinska Krajina i Ključ. — B. Lj. Dakič: Sliv Jovanovačke Reke. Posebna izdanja, Srpska Akademija Nauka. Geografski institut, Beograd, knj. 14 (1958): Olga Savič: Uticajna sfera Aleksinca i njene osobine. Zbornik radova, Prirodno-matematički fakultet Univerziteta u Beogradu, Geografski zavod, II (1955): Lj. B. Sretenovič: Režim Moravice i moguč-nosti koriščenja njenih voda. — T. L. Rakičevič: Fizičko-geografske osobine sliva Kosanice. — M. Zeremski: Mikrooblici i erozija tla na les-n°m otseku Dunava od Starih Banovaca do Zemuna. — VI. D j u r i č : Preobražaj geografskog lika nekih naših predela u vezi sa racionalni jim izlcorišča-vanjem vodnih snaga. — M. M. Ko s t i č : O ulozi i značaju Sičevske klisure za saobračaj, naseobine i ljudska kretanja. — III (1956): T. Rakičevič: Kolebanje vodostaja Skadarskog i Ohridskog jezera. — Z. Jovičevič: Smederevski les u geomorfološkom aspektu. — S. M. Nikolič: Brezovica • primer preobražaja naselja. — VI. Djurič: Izmena narodnosne strukture u Vojvodini. — J. Petrovič: Polimlje — hidrografske osobine i njihov privredno-geografski značaj. — Lj. Sretenovič: Kartometriska interpretacija položaja pri osmatranju nekih pojava. — IV (1957): M. Ko stični. Djurič: Dr. Vojislav S. Radovanovič i njegov rad. — Z. Jovičič: Pojam i problem bujica u našoj literaturi. — J. Petrovič: Izvori i vrela na severnim padinama Svrljiških planina i njihov značaj. — 2. Jovičič: Reljef sliva Kalenicske reke. — Lj. Sretenovič: O izboru projekcije za srednjerazmernu kartu FNRJ. — M. Zeremski: Fluvio-denudaciono ili abraziono poreklo Mačkatske površi. Geografski Pregled, Sarajevo, II (1958): S. V. K a 1 e s n i k : O teoretskim osnovama fizicke geografije. — F. Fukarek: Prilog poznavanju granice krša u Bosni i Hercegovini. — O. Zubčevič: Dabarsko i Fatnicko Polje, prilog poznavanju kraške hidrografije. — O. Uzunovic: Jedna utvrdjena podzemna bifurkacija voda u kraškom rejonu Zapadne Bosne. — J. Dimic: Lelički krš. — J. Markovič -Marjanovič: Lesne naslage doline Spre-če. — T. K a n a e t : Neke biljke kao indikatori za utvrdjivanje izvjesnih pojava i oblika u reljefu. — J. B. Petrovič: Dolina Sutjeske. — M. B j e 1 o -v i t i č : Duhan u Hercegovini. Posebna izdanja, Filozofski fakultet na Univerzitetot, Skopje, Istorisko-filološki oddel., knj. 7 (1958): J. F. Trifunoski: Sliv Markove Reke, antropogeografska promatranja' (217 strani). Zbornik Matice Srpske, Novi Sad, serija prirodnih nauka, sv. 16 (1959): B. M i 1 o j e v i č : O predeonim pojasima, oblastima i katovima. — B. D o r i č : Topografski razvoj Bačkog Gradišta. Geografski zbornik, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana, Inštitut za geografijo, V (1959): A. Melik: Nova geografska dognanja na Trnovskem gozdu. — M. Šifrer: Obseg pleistocenske poledenitve na Notranjskem Snežniku. — D. M e z e : Pozeba oljke v Primorju leta 1956. — B. Kert: Geomorfologija severovzhodnih Slovenskih Goric. — B. Belec: H geomorfologiji Slovenskih in Medjimurskih goric. — I. G a m s : Geomorfologija in izraba tal v Pomurju. — St. Polajnar: Morfološki razvoj v Po-dravinju. Geografski zbornik, Murska Sobota 1959. Uredil dr. Svetozar Ilešič. — S. Ilešič: Glavne geografske poteze in problemi Pomurja. — I. Gams: Nekateri geomorfološki problemi Pomurja. — L. O 1 a s : Sezonsko zaposlovanje prekmurskega prebivalstva. — S. Ilešič: Pregled razvoja Murske Sobote. — B. Belec: Vasi na Spodnjem Murskem polju. — I. Gams: Agrarno-geografska analiza Ropoče. — M. Šifrer: Geografski oris vasi Puconci in Bodonci. — S. Ilešič: Geografski oris bivše občine Videm ob Ščavnici. Značaj publikacije iz naslova, ki gaje založba nespretno izbrala, ni jasno razviden. Gre za zbornik, v katerem so na pobudo založbe zbrani referati s seminarja Geografskega društva v Murski Soboti 1. 1956. Večina prispevkov je izšla tudi že drugod. Velika škoda je, da so iz tehničnih razlogov izostale nekatere nove karte, ki jih je pripravilo uredništvo. Geografski horizont, Zagreb, IV (1958). 4: A: Uroše v ič: Skopje. — J. B. Petrovič: Dolina Sutjeske. — V (1959), 1-3: V. Blaškovič: Gorski Kotar. — R. Pavič: Kosmet. — V. R o g i č : Beograd. — J. F. Trifunoski, Cincarska naselja u Makedoniji. Glasnik Etnografskog instituta SAN, Beograd, Il-III (1953-54, izšlo 19571: Rasprave i članci: V. S. Radovanovič: Jovan Cvijič. — V. S. Radovanovič: Jugoslavija, geografski položaj, unutrašnje i spoljne veze. — 2. Kumar: Stara Pazova, antropogeografska ispitivanja. — A. Uroševih: Kosovska Mitroviča, antropogeografska ispitivanja. — P. Z. Petrovič: Raška, antropogeografska i etnološka monografija varošice. — J. F. Trifunoski : Debar, antropogeografska ispitivanja. — R. Markovi č-B o r e 1 i : Seyssins, prilog proučavanju seoskog naselja kod Grenobla. -— M. R. Barjaktarovič: Guča, prilog proučavanju naših varošica. — M. Barjaktarovič: Arilje, prilog proučavanja varoši u Srbiji. — J. F. Trifunoski: Bujanovac, antropogeografska ispitivanja. — A. Uro- ševič: Lipljan, antropogeografska ispitivanja. — M. Krasniči: Dulje, naselje u Prizrenskom Podgoru. — Arh. Dj. Simonovič - arh. Z. Petrovič: Seoska naselja, dvorišta i kuče u okolini Cetinja. — Arh. J. K r u -nič: Paštrovsko naselje na žalu — Pržno. — Arh. A. D e roko : Stara va-roška kuča u Srbiji, Kosmetu i Makedoniji u poredjenju sa kuoom u Solunu, Carigradu i Maloj Aziji. — Arh. I. M. Zdravkovič: Konaci knez-Miloševe Srbije. — Sr. Kneževič: Ognjište, hlebna peč i dimnjaci na ostrvu Lošinju. — Br. Rusič: Grnčarstvo u Vraneštici (u okolici Kičeva). — Cv. K o s t i č : Splavari na Drini nekad i sad. — D. Zeševic: Prilog pronča-vanju ribolova u Mulu, ribarskom naselju u Kotorskom zalivu. Osvrti: J. Dj. Markovič: Naša nova veštačka jezera. — V. R. D j u -r i e : Rat sa pridodom na obalama Severnog Mora. Priloži: J. F. Trifunoski: O jednom migracionom procesu u Skop-skoj kotlini. — V. R. D j u r i č : Geografski raspored novokolonizovanog sta-novništva u Vojvodini. — J. F. Trifunoski: Vladičin Han, antropogeo-grafska ispitivanja. — Arh. I. M. Zdravkovič: Seoska kuča u okolini Prištine. — M. Barjaktarovič: Sezonske sojenice na Plavnici (Skadar-sko jezero). — M. Lutovac: Puškarski zanat u Šarplaninskoj Gori. Bibliografski priloži: 2. Kumar : Priloži antropogeografskoj bibliografiji (1945—1950). — R. Markovič-Boreli : Prilog etnološkoj i folklornoj bibliografiji (1945—1950). — Cv. Kostič: Prilog našoj ekonomskoj i sociološko j bibliografiji (1945—1950). Glasnik Etnografsko?; instituta SAN, Beograd IV-VI (izšlo 1957): Rasprave i članci: Cv. K o s (tič: Postanak i razvoj »čaršije«. Primer »čaršije« Bajine Bašte. — 2. Kumar: Stari Slankamen. — J. F. Trifunoski: Varošica Kraševo. — D. Zečev ič: Aleksandrovo — »banačansko« selo u Dobriču. — P. Š. Vlahovič, Jovan Cvijič kao osnivač naše nauke o narodu. — Osvrti: VI. R. Djurič: Novi pokušaji odredjivanja stalnih rejona u Srbiji. — VI. R. D j u r i č : Osvrt na neke demografske probleme postavljene na trečem godišnjem sastanku Jug. start, društva. Zajetni knjigi »Glasnika Etnografskog instituta SAN< (1068 in 478 strani) sta plod intenzivnega organizacijskega dela pokojnega upravnika inštituta V. S. Radovanoviča. Njegova osebnost in znanstvena smer je tudi vzrok, da v zborniku prevladujejo antropogeografske nad čisto etnološkimi razpravami (čisto etnološko-folklorne in historične prispevke smo iz pregleda izločili). Zbornik Etnografskega inštituta je v preteklih letih zbral in objavil toliko ali več antropogeografskih študij kakor same geografske periodične publikacije v Srbiji. Res gredo te študije včasih še preveč po utrtih poteh in se jim pozna že nekoliko preživeli okvir Cvijičevih >Uputstev<, vendar pomenijo nenavadno bogato zbirko materiala. Tudi bibliografski in kritični del »Zbornika« je zasnovan obširno in temeljito. Glasnik Muzeja Kosova i Metohije, Priština. II (1957): Mark K r a s n i č i : Orahovac, antropogeografska monografija varošice. Slovenski etnograf, Ljubljana. XI (1958): N. Kuret: Ljudsko gledališče pri Slovencih. — L. Stanek: »Dere sen še mali bija«. — A. B a š : Pričevanje o noši v poznosrednjeveški umetnosti na Slovenskem. — P. Štrukelj: Pranje perila v okolici Ljubljane. — L. Sušnik: O žganjekuhi v Breznici pod Lubnikom. Zbornik radova Ekonomskog fakulteta sveučilišta, Zagreb, knj. III (1957): VI. Blaškovič: Hrvatsko Zagorje. Ekonomska revija, Ljubljana, IX (1958), 1—4: C. Malovrh: Prispevek gospodarsko- geografskemu rajoniranju Jugoslavije. — D. Vogelnik: Perspektiva razvoja prebivalstva Slovenije 1953—1963. — Dr. Potočnik: Evropska gospodarska skupnost. — M. P e r ic : Možnosti izvoza električne energije iz Jugoslavije. — I. V i n s k i : Ocena narodnega premoženja na območju LRS. — Fr. Klopčič : O reorganizaciji kmetijstva v SZ. — D. Vogelnik: Perspektivni razvoj delovne sile pri kmetijskem in nekmetijskem prebivalstvu LR Slovenije 1957—1961. — X (1959, Ekonomski zbornik): C. Malovrh : Določevanje razvoja goratega gospodarskega prostora. — D. Vogelnik: Selitve delovne sile v Sloveniji 1954-1957. Voprosi geografii, Naučnie Sborniki Moskovskogo filiala Geografičesko-go Obščestva SSSR. 38 (1956) — Geografija gorodov : M. I. Maergoiz: K ekonomiko-geografičeskomu izučeni ju gorodov. — V. G. Davidovič: O tipologiji rassele-nija v gruppah gorodov i poselkov SSSR. — V. V. Pokšiševski: Nekotorie voprosi ekonomiko-geografičeskogo položenija Leningrada. — K. Dziewon-ski: Varšava. — V. V. Bodrin: O gorodah Vengrii. — E. Sluka: Pariž kak centr pritjaženija naselenija. — S. A. Kovalev-E. A. Ljamin-A. I. Pekel: Ob izučenii migracionnih svjazej gorodov SSSR. — A. S. Krjukov: Fiziko-geogra-fičeskie uslovija goroda Stalingrada i vozdejstvie na nih čeloveka. 39 (1956) — Fiziko-geografičeskoe rajonirovanje: I. I. Mihajlov: O tipologičeskom fiziko-geografičeskom rajpnirovanii. — B. B. Ro-doman: Sposobi inaividualnogo i tipologičeskogo rajonirovanija. — F. N. Milkov: O nekotorih diskussionih voprosah landšaftnoj geografii. — A. V. Ge-dimin-K. Y. Zvorikin - J. G. Simonov: Socialističeskaja organizacija teorii i zadači geografii. 40 (1957) — Fizičeskaja geografija: V. F. Dobrinin: Metodo-logičeskie osnovi sovremennogo fiziko-geografičeskogo stranovedčeskogo is-sledovanija. — D. L. Armand: Predmet, zadača i cel fizičeskoj geografii. — A. S. Barkov: Karst Russkoj ravnini. — I. A. Gvozdeckij: O rasprostranenii karstovih javlenij v pustinah i gorah Srednej Azii. — I. I. Sokolov: Barba-tovskij karst. 41 (1957) — Ekonomičeskaja geografija : V. M. Četirkin: O ra-jonoobrazujuščih priznakah v sovjetskom ekonomičeskom rajonirovanii. — I. I. Belousov: O proekte ekonomičeskogo rajonirovanja SSSR, sostavlennom N. N. Kolosovskim. — V. A. Anučin: O suščnosti geografičeskoj sredi i pro-javleniji indeterminizma v sovjetskoj geografii. — O. A. Konstantinov: O klassifikaciji gorodov v ekonomičeskoj geografii. — V. M. Gohman: Razvitije atomnoj promišlennosti i razmeščenie promišlennosti v SŠA. — B. A. Tana-evski: Ekonomičeskie tipi administrativnih rajonov. — V. A. Semencov: Geo-grafičeskoe razmeščenie gidroelektrostrancii, namečennih k stroitelstvu v sestoj pjatiletke. — S. V. Mihajlov: Ekonomiko-geografičeskoe položenie mo-rej SSSR. — S. A. Kovalev: O ekonomiko-geografičeskom položenii selskih po-selenii i ego izučenii. — K. I. Ivanov: Praktičeskie važnie zadači geografii selskogo hozjajstva. 42 (1958) — Kartografija: Brockd-Voronina-Nikolajev-Ričagov-Rjabceva-Tjurdeneva-Cacenkin: O metodah polelovo kompleksnogo fiziko-geografičeskogo kartografirovanja. — N. S. Podobedov: Geografičeskoe izu-čenie territorii po topografičeskiin kartam. — K. A. Sališčev: O sposobah kartografičeskogo izobraženja i ih sistemizacii. — A. V. Rogov: Voprosi tehniki i tehnologii kartografičeskih rabot. 43 (1958) — K a č e s t v e n n i j učet i ocenka zemelj: A. I. Tu-lunnikov: K voprosu o ocenke zemelj. — D. L. Armand: Kačestvennaja ocenka zemelj i Kadastr zemeljnili ugodij. — L. N. Soboljev: Nekotorie voprosi ka-čestvennoj ocenki estestvennoj kormovoj ploščadi. — G. A. Kuznecov: O perspektivah racionalizacii ispolzovanija zemelj v sovhozah. 44 (1958) — Geografija za rubežom: St. Leszczycki: Geografija v Polše posle vtoroj mirovoj vojni i perspektivi ee razvitija. — Doberski: Geografija v Cehoslovakii. — E. Zalai: Geografija v Vengrii. — A. S. Beškov-L. A. Dinev: Geografija v Bolgarii. — S. N. Rakovskij: U geografov Kitaja. — S. Czinčži: Nazrevšie voprosi v geografičeskoj nauke. — V. M. Gohman. Geografija promišlennosti v SŠA. — P. L. Kovalevskij: O geografii selskogo hozjajstva v SŠA. — S. A. Kovalev: Geografičeskoe izučenie selskih pose-lenij za rubežom. — L. N. Karpov-V. M. Gohman: Geografičeskaja nauka v Kanade. — A. V. Batalja: Geografija v Meksike. — I. R. Serebrjani: Razvitie geografičeskoj nauki v Danii. — ]. G. Mašbic: O latinoamerikanskoj geografičeskoj literature. 45 (1959) — Geografija gorodskih i s e 1 ’ s k i h poselenij: S. A. Kovalev: Nekotorie principialnie voprosi tipologii rasselenija. — P. I. Dubrovin: Aglomeracii gorodov. — V. G. Davidovič: O razvitii seti gorodov SSSR za 40 let. — A- A. Mine — V. S. Horev: Opit ekonomiko-geografičeskoj tipologii sovjetskih gorodov. — L. L. Trube: Volžskie goroda. — V. S. Valov: Obzornaja karta selskogo rasselenija SSSR. — T. M. Maergoiz: Gorodskii i sel’skie poselenija Cehoslovaokoj Respubliki. Izvesfija Vsesojuznogo Geografičeskogo Obščestva. Leningrad, Tom 90 (1958), 1—6: L. B. Ruhin : Problema proishoždenija materikovih oledenenii. — N. A. D u km asov : K voprosu ob ekonomičeskoj strukture Avstralii. — S. V. Kalesnik: O novom opite obobščenija diskusii po teoretičeskim vo-prosam fizičeskoj geografii. — I. P. Gerasimov: Zadači geografičeskoj nauki v izučenii selskoohozjajstvenogo ispolzovanija zemelj. — M. I. L v o v i č : Effektivnost zapretnih vodoohranih polos lesa vdol rek i problema ih eksplua-tacii. — J. D. Zekkel: O putah razvitija i očerednih zadačah geomorfo-logii. — S. V. Kalesnik : Tri nedeli v Jugoislavii. — Tom 91 (1959), 1—5: S. Leszczycki : Novejšie tečenija i napravlenija v geografii. — M. P. Zabrodskaja: Raboti J. Cvijiča po karstu i ih značenie dlja teorii kar-stovedenija. — M. M. Ermolaev: O vozmožnosti primenenija nekotorih metodov sovremennooj fiziki k izučeniju geografičeskoj oboločki zemli. — A. A. Konstantinov: Razmeščenie proizvoditelnih sil SSSR v 1959-1965 gg. — S. L. Vend rov: O masštabah preobrazovani ja prirodi krupnimi vodohraniliščami. — A. G. Isačenko : Problemi fiziko-geografičeskogo rajonirovanja Kitajsko j Narodnoj Respubliki. — N. N. Ivanov: Pojasa kontinentalnosti zemnogo šara. Przeglqd Geograficzny, Warszawa, XXIX (1957), 2—4: B. 2. M i 1 o j e v i č : Les influences tectoniques et petrographiques sur le relief glaciaire des hau-tes montagnes de Yougoslavie. — M. Krzyzanowski: Zagadnenia teo-retyczno-ekonomiczne geografii transportu. — Z. Chojnicki: Ocena do-robku polskiej geografii transportu. — J. Kostrowicki: Wspolczeszne kierunki badawcze w geografii swiatowej w swietle XVIII Mi^dzynarodowego Kongresu Geograficznego a geografia polska. — K. Dziewonski: Niek-tore problemy badania regionow gospodarczych w Polsce. — L. Strasze-wicz: Kompleks przemyslowy w Lodzi. — XXX (1958), 1—4: M. Klima-szewski : Rozwoj geomorfologiczny terytorium Polski w okresie przed-czwartorzqdowym. — E. N e e f : Wirtschaftsgeographische Gliederung und ökonomsche Rayonierung. — M. F 1 e s z a r : W. sprawie badan nad geografiq politycznq w Polsce. — L. Kos inski : Zagadnenia struktury funke jonalnej miast polskich. — A. J a h n : O niektörych badaniach geograficznych polskiej wyprawy naukowej na Spitsbergenie. — M. Kietczewska-Zale-ska: O kierunkah roizwoju geografii czlowieka w Polsce. — M. Kl im a-s z e w s k i : Nowe poglady na rozwoj rzezby krasowej. Sbornik Ceskoslovenske Společnosti Zemepisne, Praha roč. 65 (1958), str. 1—4: J. B u 1 i č e k : Voda v CSR. — D. Travniček: Nejvyznamnčjši lin-ky osobni svetove letecke dopravy. — Ct. Votrubec: Vyvoj českosloven-skych mest v letecli 1950—1956. — V. Matoušek: K otazce zemedelske ne-dosidlenosti. — Roč. 64 (1959), 1—3: Ct. Votrubec: Zanikani nouzovych kolonii na üzemi Prahy. — C. Votrubec -J. Mareš: Zmeny v prümyslu strednich a severnich Cech za poslednich tricet let. — M. S t r i d a : Me-reni a znazornovani velikosti a struktury prümyslu v hospodärskem zemepisu. L. Skokan: O zemepisu vnejšich hospodarskyeh svazkü Československa. Geographical Journal, London, 1958 (CXXIV), 1—4: D. C. Martin: The International Geophysical Year. — H. J. Savory: Settlement in the Gla-močko polje. — G. Melvyn Howe: Geography in the Soviet Universities. — M. M. Sweeting: The Karstlands of Jamaica. — I. P. Gerasimov: The Geographical Study of Agricultural Land. — W. G. V. B a 1 c h i n : A Water Use Survey. — Geoffrey North: Poland’s Population and Changing Economy. — 1959 (CXXV), 1—2: D. ]. Crips: The Influence of Climatic Changes on Animals and Plants. — K. B. Cumberland: New Zealand after twenty Years. — W. B. Morgan: The Influence of European Contacts on the Landscape of Southern Nigeria. — A. Leslie Barbo : The Study of the Geography of Disease. — G. B. Barbour, Kitimat. Geographical Rewiew, New York, 1958 (XLVIII), 2—4: J. Q. Stewart and W. Wamtz : Macrogeography and Social Science. — O. G. Weigend: Some Elements in the Study of Port Geography. — Ch. T. Stewart: The Size and Spacing of Cities. — J. Gottmann: Regional Planning in France. — M. Kamen-Kaye: Petroleum Development in Algeria. — A. J. Rose: The Geographical Pattern of European Immigration in Australia. — J. H. Johnson: Studies of Irish Rural Settlement. — G. Kish: Soviet Air Transport. — 1959 (XLIY), 1—4: J. H. Tliopson and M. Miyazaki: A Map of Japan’s Manufacturing. — Th. S h ab a d : The population of China's Cities. — L. A. Orleans: The Recent Growth of China’s Urban Population. — D. Neft: Some Aspects of Rail Commuting: New York, London and Paris. — T. Herman: Group Values Toward the National Space: The Case of China. — M. K. Roof and Fr. A. Leedy : Population Redistribution in the Soviet Union. — J. D. Eyre : Sources of Tokyo’s Fresh Food Supply — Chino min Hoi eh. The Status of Geography in Communist China — A. van Burkalo w: The Geography of New York City’s Water Supply. Annals of the Association of American Geographers. Lawrence, Kansas, Vol. 47 (1957), 4: A. H. Robinson and R. A. Bryson: A Method for describing quantitatively the Correspondence of Geographical Distributions. — Vol. 48 (1958), 1—4: J. W. Alexander: Location of Manufacturing: Methods of Measurement. — B. J. L. Berry and W. L. Garrison: Alternate Explanations of Urban Rank-Size Relationships. — R. Harts home: The Concept of Geography as a Science of Space, from Kant and Humboldt to Hettner. — N. J. G. Pounds : The Spread of Mining in the Coal Basin of Upper Silesia and Northern Moravia. — J. Velikonja: Postwar Population Movements in Europe. — Vol. 49 (1959). 1—2: G. E.Pearcy : Geographical Aspects of the Law of the Sea. — J. W. Webb: Basic Concepts in the (functional) Analysis of Small Urban Centers of Minnesota. — D. J.Hoos on: Some Recent Developments in the Content and Theory of Soviet Geography. — W. A. Doglas -Johnson: The Russian non-chernozem Wheat Base. — P. E. Lydolph: Fedorow’s Complex Method in Climatology. — B. J. L. Berry: Ribbon Developmants in the Urban Business Pathern. — W. L. Garrison: Spacial Structure of the Economy I (poročilo o novejši literaturi). Annales de Geographie, Paris, 1959 (LXVIII), 365—366: J. Ritter: L’amenagement hydroelectrique du bassin de 1’ Isere. — J. Corbel: Erosion on terrain calcaire (vitesse d’erosion et morphologie). — Y. Lacoste: Aspects geographiques generaux des industries de la construction. Bulletin de la Societe Beige d’Etudes Geographiques, Louvain, XXVI, (1957), 2: Ph. Pinchemel: Geographie et determinisme. — XXVII (1958), t: P. G o u r o u : De la geographie regionale et de ses relations avec la planification regionale. — F. Dussart - Ch. Christians: Le paysage rural et ses transformaitionis dams la commune de Halma. Geographica Helvetica, Bern, XII (1957), 1—4: O. Bäx: Gesteinsklüfte und Rundhöcker. — P. Schaufelberger: Zur Systematik des Tropenklimas. — Fr. Nussbaum: Über rezente Erdrutsche und Felsstürze in der Schweiz. — XIII (1958), 1—4: O. Wernli: Die neuere Entwicklung des Landschaftbegriffes. — A. Leemann: Revision der Würmterrassen im Rheintal zwischen Diessenhofen und Koblenz. — L. Bridel — E. Winkler: L’expansion des villes et sa neutralisation. — E. Markus: Wellen und Zyklen der Kultur. Peterinanns Geographische Mitteilungen, Gotha, 103 (1959), 1—3: G. S e n d 1 e r : Verkehrsgeographische Übersicht der Erde. — D. Travniček: Alexander v. Humboldt und die tschechische Geographie. — G. Stratil Sauer: Zur Stadtgeographie von Peking. — J. Staszewski: Verteilung der Bevölkerung nach dem Abstand von Meer. — K. Wittbauer: Vorläufige Ergebnisse der Volkszählung in der Sowjetunion. Erdkunde, Bonn, Bd. XII (1958), 1—4: W. Ahnert: Washington, D. C., Entwicklung und Gegenwartsbild der amerikanischen Hauptstadt. — E. Schmidt — Kraepelin: Methodische Fortschritte der wissenschaftlichen Luftbild-Interpretation. — W. Hartke: Die Sorge um die Stellung der Geographie im Unterricht der höheren Schule. — M. Klövekorn: Die finnlandschwedische Bevölkerung und die Sprachenverhältnisse in Finnland. — G. Trewartha: Climate as related to the Jet Stream in the Orient. — K. Ru p pert: Zur Definition des Begriffes »Sozialbrache«. — P. Schöll er: Das Ende einer politischen Geographie ohne sozialgeographische Bindung (ostra kritika nove izdaje Maullove »Politische Geographie«). — Bd. XIII (1959), 1—2: H. Uh lig: Die ländliche Kulturlandschaft der Hebriden und der westschottischen Hochlande. — P. Schöller: Die Geopolitik im Weltbild des Historischen Materialismus. — H. Uhlig: Typen kleinbäuerlichen Siedlungen auf den Hebriden. Die Erde, Zeitschrift der Gesellschaft für Erdkunde zu Berlin, 89 (1958), 1—4: J. Hövermann: Bauerntum und bäuerliche Siedlung in Äthiopien. — M. Par de: Die aussergewöhnlichen Hochwässer im Jahre 1955 in den Vereinigten Staaten von Nordamerika. — H. B. Hawkes: Die gedanklichen Grundlagen des Landschaftsschutzes (Conservation) in den Vereinigten Staaten von Nordamerika. — H. Louis : Albrecht Penck und sein Einfluss auf Geographie und Eiszeitforschung. — B. Hofmeister: Einige Bestrebungen in der zeitgenössischen amerikanischen Geographie und ihre Beweggründe. — 90 (1959), 1—2: J. H. Schultze: Der geographische Wert des Luftbildes. — J. Weck : Regenwälder, eine vergleichende Studie forstlichen Produktionspotentials. — H. Schuh: Zur Frage der agraren Tragfähigkeit. Berichte zur Deutschen Landeskunde, Remagen. Bd. 19 (1957), 1—2: G. Wiegelmann: Die Frage des Brachlandes in Westdeutschland. — H. Ried: Saarbrücken. Grossstadt an der Grenze. — Bd. 20 (1958), 1—2: H. Jäger: Internationales Kolloquium über Agrargeographie und Agrargeschichte in Nancy vom 2.-8. Sept. 1957. — (članki v zvezi s študijem agrarne pokrajine se omenjajo posebej v naši rubriki »Razgledi« na str. 165). Geographische Rundschau, Frankfurt a. M. — Braunschweig. Hg. 10 (1958), 1—12:. — II. F e li n : Münchens Weg von Klosterdorf zur Millionenstadt. — K. Hanz Neubig : Münchens Beziehungen zu seiner Umgebung — O. Schlier: Das Gewicht des Menschenlebens auf der Erde. — A. Fellner: Die Entwicklung New Yorks zur grössten Handelsstadt der Welt. — H. Schamp: Der Wandel der Kulturlandschaft als geographisches Problem. — H. Wilhelmy: Probleme der Grossstadtentwicklung in Südamerika. — K. H. Olsen, Zur Systematik der Agrarlandschaft. — M. O. Walter: London — Haupstadt und Hafen. — H. U h 1 i g : Die Eisen- und Stahlindustrie Grossbritanniens. — E. M. R a w s t r o n : Grundzüge der Geographie der Brenn- und Energiestoffe in Grossbritannien. — H. Schiffers: Die Sahara gestern und morgen. — A. Reisser: Die wirtschaftliche Entwicklung des Irak nach dem Zweiten Weltkrieg. — Jhg. 11 (1959), 1—7: H. Petersilge: Die Energieversorgung, das wichtigste europäische Wirtschaftsproblem. — R. Dehmel: Die territorialen Veränderungen im politisch-geographischen Gesicht der Erde seit 1945 — H. Schamp: Der Weltluftverkehr. — E. Otremba : Neuere Strukturwandlungen und Verlagerungen auf den Hauptwegen des seewärtigen Güterverkehrs. — H. Jäger: Die Entwicklung der deutschen Agrarlandschaften. — G. Voppel, Wesen und Entwicklung der deutschen Industrielandschaften im 19. nnd 20. Jahrhundert. — G. Holz-mann : Socialgeographischer Strukturwandel im Vorderen Orient. — H. Fr. Gorki: Die Untersuchung funktionaler Raumgefüge. Mitteilungen der Geographischen Gesellschaft, Wien. Bd. 99 (1957), 1—5: M. Parde: Katastrophale Abflüsse als Funktion der Einzugsgebiete. — B. Z. Milojevič: Die geographischen Gebiete Serbiens. — H. Bobek: Gedanken über das logische System der Geographie. — A. Winkler v. Hermaden: Jungtertiäre Formengemeinschaften im Rahmen des tekto-nisch-morliologischen Entwicklungsganges der östlichen Alpen. — Bd. 100 (1958), 1—3: W. Czajka: Schwemmfächerbildung und Schwemmfächerformen. — J. Matznetter: Das alpine Elementarereignis-Wesen und Begriff. — J. Zötl: Beitrag zu den Problemen der Karsthydrographie mit besonderer Berücksichtigung der Frage des Erosionsnivaarus. — Br. Banne r t, Studien zur Wirtschaftstruktur österreichischen Dörfer. — E. Heno- I e r : Beispiel einer Flurbereinigung in einer Tiroler Bergbauernsiedlung. Mitteilungen der österreichischen Geographischen Gesellschaft (preimenovano ob stoletnici), Wien, Bd. 101 (1959), I-II: H. Bobek: Der Eisriick-gang im östlichen Klagenfurter Becken. — E. Lichtenberger: Der Rückzug des Würmgletscliers im mittleren Klagenfurter Becken und Krapp-feld. — W. Leitner: Die Verteilung der Bevölkerung nach natürlichen Landschaften in der Steiermark. — H. Lechleitner, Stadtentwicklung und Stadtplanung in Leoben. Geographischer Jahresbericht aus Österreich, XXVII. Bd. (1957-1958), Geogr. Inst, der Uniw, Wien 1959: S. Nieuwolt: Die funktionelle Gliederung von Wien. — E. Lichtenberger: Der Strukturwardel der sozialwirtschaftlichen Siedlungstypen in Mittelkärnten. — E. Lendl: Zum Problem der altösterreichischen Kulturlandschaft. Carinthia I., Celovec, Jhg. 14 (1958), 1—4: Beiträge zur Geschichte der Stadt Villach: W. Gör lieh: Bilachinium- Santicum-Villach. — H. Do-lenz: Altstrassen und Altsiedlungen im Stadtgebiete von Villach. — W. Fresacher: Das Werden des mittelalterlichen Villach. — W. Knapp: Zur Burgenkunde Kärntens. — K. Kafka : Kärntner Wehrkirchen (Stein Im Jauntal, St. Kanzian im Jauntal). — Bolletino della Societä Geografica Italiana. Rim. Vol. X. (1957), 1—12: M. So r r e : Recenti indirizzi della geografia in Francia. — C. della V a 11 e : 1 laghi lombardi e la geografia del turismo. — G. Valussi: L’influenza delle variazioni di confine sull turismo nella Venezia Giulia. — C. della Valle: Un colloquio Internazionale di Geografia e Storia agrarie (Nancy 1957). — M. Kielczewska-Zaleska: Problemi di geografia urbana della Polonia contemporanea. — Vol. XI (1958), 1—12: R. Riccardi: Le regioni artiche e i recenti progressi nella loro conoscenza. — G. Fo s s i : Sulla pianificazione regionale in Sicilia. — Vol. XII (1959), 1—5: B. 2. Milo-j e v i č : La geografia in Jugoslavia. Milojevičev prispevek ima sicer samo značaj kratkega informativnega članka o stanju geografije v Jugoslaviji orez širokih pretenzij. Vendar mu moramo zameriti, da razen omembe dela v zvezi z erozijo zemljišča in z vodno preskrbo na krasu niti z besedo ne omenja prizadevanj jugoslovanskih geografov, da bi okrepili svoje sodelovanje s prakso, še posebej z regionalnim planiranjem. In ravno to bi bolj zaslužilo omembe kot pa vprašanje vodne preskrbe na krasu, glede katerega so jugoslovanski geografi zadnji čas na žalost bore malo napravili. Rivista Geografica Italiana, Firenze, LXV (1958), 1—4: M. Ortolani: La geografia industriale. — G. M o r a n d i n i : Sul recente abbassamento del Delta padano. — LXVI (1959), 1—2: H. Desplanques: II paessagio rurale dela coltura promiseua in Italia. — E. Bevilacqua: Le cittä di recente formazione intorno a Londra. KRONIKA Geografsko društvo Slovenije v letu 1959 Delo društva se je v letu 1959 odvijalo v več smereh: na področju znanstvenega udejstvovanja je prišlo do izdelave večletnega programa in do organizirane akcije, ki naj bi pomenila poizkus sistematičnega, kolektivnega znanstvenega dela, kakršnega od nas vse bolj terja današnja stvarnost. Na srednješolskem torišču je bilo mnopo storjenega predvsem v zvezi z reformo šolstva, kateri se je moral prilagoditi tudi pouk geografije. Kot doslej pa se je društvena dejavnost izražala tudi v prirejanju ekskurzij in predavanj ter ožjih članskih in strokovnih sestankov. V zgoraj označenem smislu je Odsek za znanstveno delo na zahtevo Sveta za znanost LRS izdelal program za naslednjih 5—7 let. Pri tem je podprl utemeljenost tistih raziskovalnih del v okviru institutov, ki so po mnenju društva najnujnejša, še posebej z ozirom na bodoči VI. kongres geografov FLRJ, ki se bo 1. 1961. vršil v Sloveniji. Med te panoge spada preučitev kraških polj Slovenije (program Instituta za geografijo SAZU), preučevanje problemov geografske rajonizacije in funkcijske klasifikacije naselij (program Geoprafskepa instituta na Univerzi) in problematika geografi je turizma (program Geografskega instituta Univerze s sodelovanjem zunanjih sodelavcev). Geografsko društvo Slovenije pa je dalo tudi svoje pripombe k delovnemu programu obeh institutov. Delo Odseka za znanstveno delo je tudi v tem letu slonelo v glavnem na individualnem delu posameznikov, vendar pa so člani društva pri Institutu zn geografijo SAZU skupaj z Geoigrafskim institutom na Univerzi in zunanjimi člani pristopili tudi k široko zasnovani, kolektivni akciji. S finančno pomočjo Sklada Borisa Kidriča so začeli raziskovati genezo ilovic in opekarn'štvo v Sloveniji in sicer najprej v tistih področjih, ki so za prakso trenutno najbolj aktualna. Akcija bo sistematično zaključena predvidoma v 5 letih. Številni naši člani aktivno delajo tudi po številnih drugih institucijah (Projektivni atelje, Sekretariat za urbanizem. Zemljepisni muzej. Hidrometeorološki zavod LRS), kot tudi pri nekaterih obdobnih akcijah (pripravljalna raziskovanja za gradnjo zimskoturističnega centra na Velem polju, problem vodovoda v Trbovljah. Zavod za šolski in poučni film). V okviru Geografskega društva Slovenije je bila tudi ustanovljena posebna terminološka komisija, ki naj pripravi slovensko geografsko terminologijo. Odsek za geografski pouk je sestavil načrt svojega dela tako, da bi lahko v največji meri prispeval k reformi šolstva. Tako so člani tetra odseka sodelovali pri izdelavi učnih načrtov za 6., 7. in 8. razred osnovne šole. Prav tako so sodelovali tudi pri sestavl janju načrta za družbeno in ekonomsko vzgojo na vajenskih šolah za odrasle. Člani so v okviru tega odseka na prošnjo Zavoda za napredek šolstva LR Slovenije, strokovnega aktiva geografov in zgodovinarjev in Tajništva za šolstvo OLO Novo mesto pojasnjevali učiteljem geografije koncept novega učnega načrta za osnovno šolo. Tudi v letošnjem letu je Odsek za geografski pouk stremel za tem, da prispeva k strokovnemu in pedagoškemu napredku učiteljev geografije, zato je s sodelovanjem Pedagoškega centra v Ljubljani, ki je dal na razpolago finančna sredstva, organiziral 4-dnevni seminar za učitelje zemljepisa v 6„ 7. in 8. razredu. Seminar, ki je obsegal najvažnejše probleme geografskega pouka v osnovni šoli, je zelo dobro uspel in bo brez dvoma olajšal delo učiteljem geografije pri realizaciji učnega načrta. V okviru tega Odseka je delala tudi posebna komisija, ki je za Zavod za napredek šolstva LRS pripravljala seznam geografske literature, ki je potrebna učiteljem za pouk zemljepisa v osnovni šoli. Seznam je tik pred redakcijo. V zvezi z zasedanjem plenuma Sveta geografskih društev je Odsek pripravil elaborate o stanju geografskega pouka na posameznih vrstah šol v LR Sloveniji. »Geografski Obzornik« redno izhaja, vendar je ob njem zbrano še vedno premalo sodelavcev. Zamudo minulih let smo v letu 1959 uspeli nadoknaditi z dvema zvezkoma Geografskega vestnika: 1957—1958 in 1959. Po vseh dosedanjih izgledih bo Geografski vestnik v bodoče zopet redno in pravočasno izhajal. Geografsko društvo Slovenije je na željo svojih članov nabavilo zanje topografske karte v merilu 1:100.000 in 1:50.000 pri Geografskem institutu JAN po znižani ceni. Kot je bilo sklenjeno na III. kongresu slovenskih geografov leta 1957 v Portorožu, bo prihodnji sestanek slovenskih geografov leta 1960 v Novem mestu, in sicer v obliki seminarja. Pripravljalni odbor za organizacijo tega seminarja je že določil glavne točke dnevnega reda. V teku so tudi druge priprave s tem v zvezi. Geografsko društvo Slovenije je v letu 1959 priredilo 8 javnih predavanj: dr. Ivan Gams, Črna gora — vtisi z ekskurzije ob V. kongresu FLRJ; dr. Ivan Crkvenčič. Agrarna pokrajina na Irskem; dr. Cene Malovrh. Tirolska; dr. Vladimir Kokole, Geografski vtisi s potovanja po južni Italiji; dr. Danilo Furlan, Sonce in dež v Sloveniji: prof. Louis Kostanick (Los Angeles), Z letalom iz Los Angelesa v New York: prof. Vladimir Leban, Vtisi s poti po Romuniji. Za svoje člane je društvo izvedlo tudi 5 ekskurzije: prva (7. junija) je vodila v škofjeloško hribovje, na Trnovski gozd in Čepovan. druga (21. do 24. avgusta) na Koroško, tretja ekskurzija (29. in 30. avgusta) pa je bila preko zahodne Dolenjske usmerjena v dolino Kolpe čez Notranjsko nazaj. Redni letni občni zbor ,se je bil 11. I. 1959 in je za poslovno leto 1959 do 1960 izvolil iz svoje srede naslednje odbornike: predsednik prof. dr. Svetozar Ilešič; I. podpredsednik dr. Vladimir Kokole; II. podpredsednik in načelnik odseka za geografski pouk prof. Dušan Kompare; I. tajnik Milan Šifrer; II. tajnik Marjan Žagar; blagajnik Igor Vrišer; upravnik dr. Vladimir Klemenčič; knjižničar Tatjana Šifrer: tajnik odseka za znanstveno delo dr. Ivan Gams; tajnik odseka za geografski pouk prof. Cita Marjetič; zastopnik študentov geografije Peter Habič; zastopnik uredništva Geografskega vestnika dr. Svetozar Ilešič. Odbornika brez stalno odrejene funkcije sta Drago Mezo in Boris Lipužič. kot kooptirani odborniki pa naj stalno sodelujejo tudi prof. VI. Leban, dr. C. Malovrh in urednik Geografskega obzornika D. Radinja. V nadzorni odbor so bili izvoljeni prof. Silvo Kranjec, dr. Valter Bohinec in France Planina. Na tem zboru je bilo tudi sklenjeno, da se ukinejo poverjeništva v Kočevju, Trbovljah in Kamniku, ki se bodo pridružila ljubljanski podružnici. Sprejeto je bilo tudi, da se sedanje poverjeništvo v Novem mestu povzdigne v podružnico GDS, ki bi zajela geografe iz vsega okraja; s tem odpadeta dosedanji poverjeništvi v Metliki in Brežicah. Po teh spremembah obsega naše društvo podružnice v Ljubljani, ki se šele snuje, v Mariboru (načelnik prof. Zvone Hočevar). Celju (prof. Anton Sore), Kranju (prof. Slava Rakovec) in Novem mestu (prof. Bogo Kovač) ter poverjeništva v Kopru, Novi Gorici (prof. Stojan Trošt), Murski Soboti (prof. Božo Kert) in Ptuju (prof. Matija Maučec). Delo našega društva, ki je razvidno iz tega poročila, pa bi bilo lahko še veliko uspešnejše, če bi se člani aktivneje udejstvovali pri društvenem delu. Prav iz teh razlogov smatra odbor, da je ena njegovih osrednjih nalog poživitev stikov poverjeništev in podružnic z osrednjim odborom. VSEBINA — TABLE DES MATI ERES Polde Oblak (Ljubljana): Jelovica, poglavja iz prirodne geografije (z i skico med tekstom) ................................................. 3 Le plateau de Jelovica (Haute Carniole) ................................ 18 Majda Oblak-Polajnar: Logaška kotlina kot geografska individualnost (s 3 kartami in 5 fotografijami med tekstom) ............. 19 Le bassin de Logatec, une individuality geographique dans le Karst Slovene ............................................................ 44 Igor Vrišer: Nastanek in irazvoj Nove Gorice (z 2 skicama in 2 fotografijama v tekstu in 1 karto v prilogi) ............................... 45 La Nouvelle Gorica (Nova Gorica), geographic d'une nouvelle ville-frontiere .......................................................... 76 Ivan Gams: Problematika regionalizacije Dolenjske in Bele Krajine (s 3 skicami med tekstom) .............................................. 79 Le probleme de la delimitation regionale de la Baisse-Carniole et de la Carniole-Blanche ................................................ 96 Anton Ramovš: Paleozojske in mezozojiske kamenine v donački dislokacijski coni (z 1 skico med tekstom) ......................... 97 Paleozoic and Mezozoic Rocks in the Donačka Gora Dislocation Zone 119 Danilo Furlan: O uveljavljanju srednjeevropskih singularitet na področju Jugoslavije (z 1 diagramom med teksiom) ................... 121 Über das Vorkommen deir mitteleuropäischen Singularitäten im Gebiete Jugoslawiens ................................................ 130 Vital Manohin: O nastanku in ohranitvi snežišč in ledenikov v gorah — Ivan Gams: še o nastanku in ohranitvi snežišč in ledenikov v gorah ................................................... 13) On the Origin and Preservation of Glaciers in the Mountains 140 Franc Bernot: Temperatura morja pri Kopru (s 5 diagrami med tekstom) ............................................................. 141 The Sea-Waiter Temperatures at Koper ................................. 146 Razgledi — Notes et Comptes Rendus Svetozar Ilešič: Beležke o načelni problematiki geografije ...... 149 Remarques sur les principes de la geographie.......................... 157 Svetozar Ilešič: Novi prispevki k proučevanju geografije in zgodovine agrarne pokrajine .............................................. 158 Nouvelles contributions ä l’etude du paysage rural.................... 166 trance Bernot: Peti mednarodni kongres alpskih meteorologov v Garmisch-Partenkirchenu .............................................. 166 V« Congržs International de meteorologie alpine ä Garmisch-Partenkirchen ........................................................... 168 Književnost — Bibliographie Iz književnosti o Jugoslaviji kot celoti: Anton Melik, Jugoslavija (Vladimir Kokole) ................................ 169 Jugoslavija — turistička enciklopedija (V 1 a d i m i r Kokole) ........... 170 Iz jugoslovanske lokalno-geografske književnosti: Novejši krajevni zborniki (Ivan Gams) ..................................... 171 Ivan Mohorič, Zgodovina obrti in industrije v Tržiču (Slava Rakovec) ................................................................. 174 Janko Orožen, Zgodovina Trbovelj, Hrastnika in Dola 1. (I g o r Vrišer) 177 Kotar Krapina, Regionalni prostorni plan (Igor Vrišer) .................... 178 Branislav Bukurov, Poreklo stanovništva Vojvodine (J. F. T r i f u n o s k i) 179 Mark Krasniči, Orakovae (J. F. Trifunoski) ................................ 180 Iz splošne geografske književnosti: Hans Weber, Die Oberfläclienformen des festen Landes (Milan Šifrer ................................................................ .*... 180 Iz književnosti o krasu: Naše jame (Svetozar Ilešič) ............................................... 182 Ivan Gams, O razvoji' jugoslavske speleologie v poslednich letech (S. Ilešič) ............................................................... 183 Dr. ang. Franc Jenko, Hidrogeologija in vodno gospodarstvo krasa (Ivan Gams) .......................................................... 183 Savezno savetovauje o kršu, Split 1957 (Ivan Gams) ........................ 183 Krš Jugoslavije I. (Ivan Gams) ............................................ 188 Kras v publikacijah mednarodnih kongresov (Ivan Gams) ..................... 189 J. Zötl, Beitrag zu den Problemen der Karsthydrographie (Ivan Gams) 192 A. Blanc, Repertoire bibliographique critique des etudes du relief karsti- que en \ougoslavie depuis Jovan Cvijič (Ivan Gams) .................... 195 Mieczyslaw Klimaszewski, Nowe poglqdy na rozwöj rzezby krasowej (Svetozar Ilešič) ..................................................... 194 Jean Corbel, Les Karst du Nord-Ouest de l’Europe et de quelques regions de comparaison (Svetozar Ilešič) ............................... 195 Iz klimatološke književnosti: »Letno poročilo« Hidrometeorološkega zavoda LRS v Ljubljani (Danilo Furlan) ............................................................... 196 Meteorološki zbornik (Svetozar Ilešič) .................................... 197 Kurt Bürger, Zur Klimatologie der Grosswetterlagen (DaniloFurlan) 198 Hermann Flöhn, Witterung und Klima in Mitteleuropa (Danilo Furlan) ...................................................................... 198 S. I. Kostin — T. K. Pokrovskaja, Klimatologija (Danilo Furlan) 199 Iz književnosti o obči ekonomski geografiji: J. G. Sauškin, Vvedenie v ekonomičeskuju geografiju (Svetozar Ilešič) ................................................................. 199 Emanuel Hr. Gučkov, Elementite sto go odreduvaat predmetot i naučno- ispitatelniot metod na stopanskata geografija (Svetozar Ilešič) 200 Iz književnosti o agrarni pokrajini: Svetozar Ilešič, Die Flurformen Sloweniens im Lichte der europäischen Flurforschung (Vladimir Kokole) ....................................... 201 Erich Otremba, Die deutsche Agrarlandschaft (S. Ilešič) ................... 203 Andre Meynier, Les paysages agraires (S. Ilešič) .......................... 203 Geologija v Geografskem vestniku XXVII-XVIII, 1955—1956 (Anton Ramovš) ............................................................. 204 Pregled revij ............................................................ 207 Kronika — Chronique Geografsko društvo Slovenije v letu 1959 ................................ 215 GEOGRAFSKI VESTNIK XXXI — 1959 Izdalo Geografsko društvo Slovenije v Ljubljani. — Založila Državna založba Slovenije v Ljubljani. — Izšel januarja 1960. — Naklada 1000 izvodov. — Tisk CP >Celjski tiske v Celju. .v-