Slovenec — književnik gradiščanskih Hrvatov
V času, ko je pozornost naše širše javnosti bolj kot kdaj prej usmerjena na življenje in boj naših manjšin v zamejstvu, bo zanimiv tudi podatek, da smo Slovenci »posodili« književnika tistemu delu hrvatskega naroda, ki živi v avstrijski zvezni pokrajini Gradiščansko-Burgenland, katere glavno mesto in kulturno središče je 2e-lezno-Eisenstadt.
Ta mož se je imenoval Jožef Ficko in se je rodil kot Slovenec 1. 1772 v Boreči pri
Gornjih Petrovcih v Prekmurju. Gradiščanski Hrvati pravijo o njem: »Priznavamo, Ficko bo za vselej ostal naš veliki književnik.« Hrvatskega jezika se je naučil med ljudstvom in iz knjig. Pisal je v razumljivem ljudskem jeziku, ki pa ni bil brez napak. Tudi njemu je povzročala težave takratna revščina besednega zaklada. Jezik je bil še nerazvit. Zato si je pomagal s tujkami, predvsem z izposojenkami iz domače slovenščine, prekmurščine. S tem je obogatil jezik gradiščanskih Hrvatov s številnimi besedami, ki jih je prinesel s sabo iz svoje matične domovine. Glavni cilj mu je bil, da ga ljudje razu-
120
mejo, in v tem je imel veliko uspeha, tako, da njegove knjige še vedno krožijo med preprostim ljudstvom.
V domači prekmurski Boreči je prav tako še vedno živ spomin na velikega sina, ki tudi vse življenje ni pozabil domačega kraja in porekla. Tako je dal domačijo na novo zgraditi. Ker stoji domačija visoko nad drugimi, jo imenuje ljudski glas »graščina«. Živ je tudi spomin na neki fond, ki ga je ustanovil Ficko. Sobotiški (Szomba-thely) škofiji je zapustil 2400 dukatov z namenom, da bo s pomočjo fonda šolala otroke nepremožnih družin iz Boreče. Iz fonda pa je tudi izhajala pomoč revnim boreškim vaščanom.
Največje zasluge za književnost gradiščanskih Hrvatov si je pridobil s svojimi »Prisičkimi knjigami« iz 1. 1802. Cez dve desetletji je izdal v Sopronu (Sopron na Madžarskem) drugi del te knjige. Izdal je tudi dva molitvenika in kar 629 strani obsegajoče »Razlaganje velikega katekizmu-sa«. Ljudje so poimenovali to knjigo kar »Debeli katekizem«. Kljub temu, da so Fic-kove knjige le verske vsebine, si je z njimi postavil v času, ko gradiščanski Hrvati še niso imeli svojega časopisja, neminljiv spomenik. Kljub številnim jezikovnim pomanjkljivostim je med Hrvati ohranjal materinščino, ki je pogoj za narodni obstoj. Čeprav so drugi hrvatskogradiščanski književniki uporabljali mnogo lepši jezik, s d ljudje Fickove knjige najbolj vzljubili.
Fickova aktivnost med gradiščanskim! Hrvati, tako literarna kot tudi narodno bu-diteljska, je bila pri nas neznana, saj se v slovenskem tisku nikjer ne omenja.
Branko J e r a n k o Celje