Janko Lozar MrevLJe / Heidegger in HisaMatsu. na poti k vzaJeMni drugosti 151 Janko Lozar Mrevlje Univerza v Ljubljani Heidegger in Hisamatsu. Na poti k vzajemni drugosti1 Martin Heidegger in Hisamatsu Shin’ichi. Totalno presenetljivo sorodna misleca. Oba rojena leta 1889, časovno samo tri mesece, prostorsko pa tako rekoč pol sveta nara- zen. Heidegger v Nemčiji, Hisamatsu na Japonskem. Pričujoči članek bo spregovoril o neki nenavadni duhovni sorodnosti dveh mislecev, za katera je meontično breztalje predstavljalo glavni vir za vnovično osmislitev življenja in rešitev za v nihilizem za- padli zahodni in vzhodni svet.2 Seveda obe poti, polni ovinkov in tudi stranpoti, nista identični. Kot bomo videli, vsaka pelje po svojem pobočju duhovnosti, da bi – nam, ki prihajamo po raziskovalnih poteh za njima – na nenavaden način plodno osvetljevala pot drugega misleca. A pojdimo počasi. Začnimo z njuno razgibano življenjsko in akademsko potjo. 1 O dveh življenjskih in akademskih poteh Heidegger se je rodil v konservativnem katoliškem podeželskem mestecu v Nemčiji. Njegov oče je bil cerkovnik v cerkvi, ki je stala 50 metrov stran od hiše. Od samega začetka mu je bil namenjen poklic duhovnika. Kot mladi mož svoja prva akademska besedila objavlja v katoliškem časopisu Akademiker in v recenzijah knjig opozarja na nevarnosti modernizma ter zagovarja večno modrost katoliške tradicije. Zaradi zdravstvenih razlogov študij za katoliškega duhovnika opusti in se loti študija mate- matike in naravoslovnih znanosti ter pozneje filozofije. Prvo učiteljsko službo nastopi na katedri za katoliško filozofijo na Univerzi v Freiburgu, kjer doživi prvo veliko razočaranje, saj si ne uspe zagotoviti stalne službe. Pri tridesetih, v času krsta prvega otroka, se Heidegger odreče katoliški veri, da bi se osredotočil na krščanstvo in metafiziko kot tako. S tem se filozofsko odvrne od čiste husserlovske fenomenologije k nečemu, kar sam poimenuje hermenevtika fakticitete, in od dogmatične teologije k teologiji Nove zaveze. Loti se obširnih raziskav faktičnega življenjskega izkustva novozavezne skupnosti (njihovega izkustva časa), da bi vnovič obudil avtentično krščansko izkustvo, če omenimo njegovo študijo Fenomenologija 1 Članek je nastal v okviru raziskovalnega programa »Filozofske raziskave« (P6-0252), ki ga financira ARRS, Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. 2 Na Slovenskem je o Hisamatsuju in Heideggru pisal Tine Hribar, ki je v slovenščino prevedel in s spremno besedo pospremil dve besedili Hisamatsuja Satori in Polnost niča (1995). DOI:10.4312/ars.16.2.151-163 AH_2022_2_FINAL.indd 151 6. 03. 2023 13:15:20 Janko Lozar MrevLJe / Heidegger in HisaMatsu. na poti k vzaJeMni drugosti 152 religioznega življenja. Sočasno z odkrivanjem faktičnega krščanskega življenja Heide- gger raziskuje Aristotela z ambicijo, da se prebije skozi aristotelovske pojme, ki dolo- čajo poznejšo filozofijo, in odkrije njihov izvor v antičnem grškem faktičnem življenju. Bit in čas, véliki prvenec nemškega fenomenologa, je tako delo, ki predstavlja vnovično privzetje Aristotela na eni in novozaveznega Pavla na drugi strani. Tu zaen- krat ni namigov, da je grška eksistenca bolj prvobitna od krščanske eksistence. Obe sta namreč eksistencielna ideala. Če je začel kot katolik in če po letu 1917 vodi živa- hen dialog z liberalnimi protestantskimi teologi, pa po letu 1928 v Freiburgu začne z odločnim nasprotovanjem krščanstvu nasploh, še posebej katolištvu. Osebno naj bi se oklical za ateista, njegovo filozofsko delo izgubi nevtralnost. V tridesetih in štiride- setih letih misli, da je krščanstvo dekadentni odpad od prvobitnega grškega izkustva. Grško zdaj pomeni zgodnje grško, Platon in Aristotel predstavljata začetek metafizič- ne pozabe biti. Heidegger zdaj odločno zagovarja stališče, da obstaja eksistencialna razlika, in ne več razlika med eksistencialnim in eksistencielnim, med pristnim filo- zofskim vpraševanjem in religiozno vero. Vernik nima strasti – ali dovolj poštenosti –, da bi se podal v brezno vprašljivosti biti. Naslednji odskok od svoje lastne poti je mogoče detektirati v Heideggrovem privzetju pesništva, predvsem prek filozofskega spoprijema s Hölderlinom, s katerim skuša razviti alternativo metafiziki, v katero sta ujeti tako filozofija kot teologija (Caputo, 1993). Hisamatsu je odraščal v konservativni budistični družini v prefekturi Gifu v osre- dnjem predelu Japonske. V avtobiografskem zapisu se je opisal kot stanovitnega mla- dega vernika, ki se je v prihodnosti videl v vlogi religiozne osebe in ne znanstvenika (Masao, 1981). Ko se je v srednji šoli srečal z resnejšo znanostjo, se je v njem prebudil racionalni, kritični duh, zaradi česar se je po štirih letih rastočih dvomov in vedno bolj neizprosnih preizpraševanj njegova poprej diamantna vera dokončno sesula v prah (Hisamatsu, 1985).3 Toliko bolj ga je začela privlačiti filozofija, saj se je lahko od klasičnega verskega izogibanja vsaki dvomljivosti preusmeril k racionalnemu spra- ševanju in dvomljenju. Zato je v akademsko življenje vstopil odločno osredotočen na filozofijo, ki jo je študiral na Univerzi v Kjotu.4 V osmih letih univerzitetnega študija se je polagoma, tudi prek intenzivnega učenja nemščine, podrobno seznanil z zahodno filozofijo. Veliko raje je prebiral filozofske avtorje (tudi Windelbandovo Zgodovino filozofije) kot obvezna čtiva s predavanj. Kot je mogoče razbrati iz njego- vih avtobiografskih zapisov, je na njem daleč najgloblji pečat pustil Nishida Kitarō, takrat izredni profesor, pri katerem je poslušal predavanja iz etike in pozneje iz filozo- fije religije. Nishidova predavanja mladega humanista niso prepričala zgolj o globini 3 Članek je z manjšimi dodatnimi popravki objavljen na spletni strani zenbudističnega združenja FAS, http://www.fas.x0.com/writings/hisamatsu/memoriesofmysutsudent.html. 4 Hisamatsu je plodno sodeloval tudi v filozofskem gibanju, znanem pod imenom kjotska šola (jap. Kyōto-gakuha), ki sta ga leta 1912 v okviru Univerze v Kjotu ustanovila Nishida Kitarō in njegov naslednik Tanabe Hajime. AH_2022_2_FINAL.indd 152 6. 03. 2023 13:15:20 Janko Lozar MrevLJe / Heidegger in HisaMatsu. na poti k vzaJeMni drugosti 153 njegovih filozofskih uvidov, ampak so pričala tudi o njegovem hkratnem globokem religioznem izkustvu. S tem so se Hisamatsuju s še večjo silnostjo vrnile zagate in težave glede odnosa spoznanja in vere, hkrati pa so mu Nishidovi pogledi odprli oči za drugačen filozofski pristop k fenomenu religioznosti. V osmih letih študija filozofije »se je navadil gibanja misli od partikularnega k univerzalnemu, od nebistvenega k bistvenemu« (ibid., 28). Toda problemi, ki jih je postavil na stran pred študijem, so se zdaj, tik pred zaključkom, vrnili v akutni obliki. Eksistencialna kriza je dosegla vrhunec. To lahko razberemo iz tega, da mu za odziv ali zagovor sicer oddane univerzitetne diplome ni bilo niti najmanj mar (Ives, 2010, 219). Kot je zapisal pozneje: »Naj bo filozofsko spoznanje še tako globoumno, če je zgolj objektivno, si z njim ne morem v ničemer pomagati pri reševanju subjektivnih težav« (ibid., 32). Zato se je, tudi po nasvetih Nishide, ki je bil sicer v skrbeh zaradi njegovega zaključevanja študija, odločil stopiti na pot budizma zen. Svojo očitno pre- lomno točko v življenju je Hisamatsu opisal takole (o sebi piše v tretji osebi): Ko je zapuščal tako imenovano teistično religijo in obupaval nad filozofijo objektivne vednosti, je izbral pot, ki ni samo pot »religije« ali »filozofije«. To, kar je izbral, je moralo biti aktivno subjektivna vednost, subjektivno ak- tivna vednost. Zato je izbral zen. (Ibid., 34) Leta 1915 se je tako pridružil zenovskemu mojstru Ikegamiju Shōsanu v svetišču Myōshin-ji v Kjotu. Prebujenje oz. razsvetljenje naj bi dosegel v slabem mesecu dni. S tem naj bi, kot piše sam, presegel teocentrično heteronomnost vere iz rane mladosti na eni in antropocentrični, avtonomni razum akademskega časa na drugi strani, ter enkrat za vselej prestopil v praznino brezobličnega sebstva. Preostanek življenja je Hisamatsu posvetil filozofskemu in nefilozofskemu osvetljevanju satorija, samopre- bujenja. Nastopil je dolgo in uspešno akademsko kariero na področju proučevanja filozofije in religijskih študij na Univerzi v Kjotu. Med letoma 1957 in 1958 je odpo- toval v Evropo in Združene države Amerike, kjer je predaval na Univerzi v Harvardu, in se v tem času sestal z mnogimi vidnejšimi evropskimi misleci, med drugim s Pau- lom Tillichom, Rudolfom Bultmannom, Carlom Jungom in Martinom Heideggrom. Napisal je številne knjige, med katerimi sta dve, Polnost niča (o bistvu zena) in Satori – o postmoderni podobi človeka, prevedeni v slovenščino. 2 Na poti k njuni vzajemnosti Že hitra primerjava njunega (akademskega) življenja pokaže, da sta oba kazala izra- zito nagnjenje k samostojni, če ne že kar svojeglavi poti v razumevanju bistva filozo- firanja in religioznosti, ter ves čas izstopala iz prevladujočih paradigem, vztrajajoč v AH_2022_2_FINAL.indd 153 6. 03. 2023 13:15:20 Janko Lozar MrevLJe / Heidegger in HisaMatsu. na poti k vzaJeMni drugosti 154 nečem, česar ni mogoče ujeti v obstoječe družbene ali miselne vzorce. Če kaj, nista znala slediti ali posnemati, pa čeprav sta vztrajno zajemala iz tradicije. Oba sta se distancirala od prevladujoče resnice religije, iščoč izvornejšo religioznost, oba sta brskala po sijajnem jedru uveljavljeno racionalistično filozofskega, iščoč izvornejšo misel od moderno metafizičnega, humanističnega samorazumevanja. Heidegger se je v svojem burnem in vsebinsko izjemno raznolikem filozofiranju med drugim intenzivno ukvarjal tudi z azijsko mislijo. Tako kot se je na drugi strani z zahodno miselno zapuščino intenzivno ukvarjal tudi Hisamatsu. Razlog za to »daljno- sežno« akademsko radovednost pri Heideggru pa je poleg siceršnje želje po splošnejši razgledanosti mogoče zamejiti v precej specifičen okvir. Nobena uganka ni, da je lastno filozofsko izročilo vztrajno izpostavljal kritiki in premnogim vidnim filozofom evrop- ske preteklosti očital zapadanje v samoumevnost ali nemišljenje biti, zaklenjenost v metafiziko oz. zaprtost ontologije prek teologije v ontoteologijo. Prav tako ni nobena uganka, da je alternativo zgodovini evropske metafizike kot filozofije identitete neu- morno iskal pri starogrških, predplatonskih mislecih, ki naj bi po Heideggru še premogli izvorno odprtost do odprtosti biti, preden se je ta sklenila v primat bivajočega kot sprege zgolj še bivajočega nasploh in najvišjega bivajočega.5 Pri iskanju alternativne misli, ki bi znala misliti drugače kot moderna evropska misel, ki je vedno bolj zapadala v prevla- do biti kot postavja oz. prevlado tehnike, pa je Heidegger prisluhnil tudi vzhodni misli. Maja 1958 je tako imel Heidegger – kako pripravno za pričujoči članek – skupen semi- nar s Hisamatsujem, ki je tega leta potoval po Ameriki in Evropi ter v tistem trenutku gostoval v Freiburgu. Kratek zapis protokola seminarja, ki je preveden v slovenščino, je v tem oziru dovolj zgovoren. Pogovor se osredotoča na bistvene razsežnosti umetnosti in prvo vprašanje, ki ga Heidegger zastavi sogovorniku, s trmasto odločnostjo nekoga, ki ve, za kaj mu gre, sprašuje po bistveno japonskem imenu za umetnost, ki je starejše od iz moderne zahodne estetike prevzetega izraza: Seminar bi začeli z vprašanjem, kako to, čemur pravimo vzhodnoazijska umetnost, razume samo sebe. Čisto konkretno bi vprašali, predpostavljajoč različnosti vzhodnoazijskega sveta, ali v njem sploh lahko govorimo – v našem pomenu – o umetnosti in umetninah. Obstaja na Japonskem ime za »umetnost«? (Heidegger, Hisamatsu, 2002, 5) Držo odločnega in specifično fokusiranega spraševalca je Heidegger zavzel ob raz- ličnih priložnostih. Ob srečanju s Tezuko Tomiom (sogovornikom iz »Pogovora iz govorice«, ki je v tekstu imenovan s splošnim izrazom Japonec) leta 1953 je zastavil 5 O ključnosti prav te filozofske ambicije priča številnost knjig, v katerih se Heidegger trmasto vrača k nemetafizičnosti predplatonskega ali predsokratskega, in zato nemodernega oz. postmodernega. Glej med drugim Heidegger, M., 1971, 1979, 1988, 1995a, 1995b, 2003. AH_2022_2_FINAL.indd 154 6. 03. 2023 13:15:21 Janko Lozar MrevLJe / Heidegger in HisaMatsu. na poti k vzaJeMni drugosti 155 vprašanje, ki je po namenu isto, le da se osredotoča na drugo pomensko polje. Vztraj- no in s skrbno pozornostjo pri sogovornikih išče besede, ki bi, podobno kot zanj sta- rogrške, predplatonske filozofske besede, nemara doprinesle k preobratu metafizične filozofske resnice, tudi govorice: »Kaj razume japonski svet z govorico? Če vprašam še previdneje: imate v svojem jeziku besedo za to, kar mi imenujemo govorica? Če ne, kako izkušate to, kar se pri nas imenuje govorica?« (Heidegger, 1995a, 117)6 V igri je bilo historicistično niveliziranje in relativiziranje pojmov, ki je po Hei- deggru značilno za zahodno novoveško, moderno, racionalistično filozofijo. Ta je an- tične filozofske pojme razlagala brez zgodovinskega čuta, s tem pa je filozofijo starih brez preostanka »subsumirala« pod svojo resnico subjektivnega idealizma. Očitku zmotnega, filozofske senzibiliziranosti nevrednega poobčenja lastnega partikularnega filozofskega sistema, poveznjenega čez celotno zgodovino evropske duhovne zgodo- vine, se ni izognil niti véliki Hegel (Heidegger, 1990). O senzibiliziranosti Heideggra za ta problem v kontekstu razgovora z Japoncem priča tudi naslednje Heideggrovo vprašanje: »Zdaj pa se dotikate spornega vprašanja, ki sem ga z grofom Kukijem7 pogosto pretresal, namreč vprašanja, ali se je vzhodnim Azijcem res potrebno in upra- vičeno gnati za evropskimi pojmovnimi sistemi« (1995a, 88). Heidegger je stopil še korak dlje: moderna Evropa ni le izgubila čuta za zgodovin- sko drugačnost lastnih začetkov v evropski antiki, vélikih pojmovnih začetkov, ki jih je vztrajno preoblačila v svojo pojmovnost, pač pa je isto počela tudi z duhovnimi tra- dicijami Daljnega vzhoda, in sicer s svojimi prevodi daoističnih in budističnih spisov. Heidegger je namreč bral prevode Richarda Wilhelma, protestantskega misionarja na Kitajskem, ki je prevedel Laozijev Dao de jing in Zhuangzijevo delo Klasik Dežele južne rože (Lin, 2008, 322). Pri tem pomenljivo, in ostro, pravi: Evropsko mišljenje grozi, da postane planetarno, tako da nam sodobni Indij- ci, Kitajci in Japonci po navadi posredujejo svoja izkustva le z našim evrop- skim načinom mišljenja. Tako se tu in tam vse pomeša v strašno godljo, da ne moreš več vedeti, ali imaš opraviti z antičnimi Indijci ali angleški empiristi, z Lao Zijem ali kantovcem. (Heidegger, 2005, 145) Če je Heidegger (tudi) na Vzhodu iskal alternativo evropski moderni prevladi posle- dnje epohe metafizike kot vsesplošne razpoložljivosti biti in resnice v absolutizaciji 6 Čeprav v knjigi objavljeni razgovor med Heideggrom in Japoncem, kot prepričljivo ugotavljajo raz- lični raziskovalci, v veliki meri odstopa od dejanskega pogovora (Heidegger ga je v veliki meri pri- lagodil svojim ambicijam), pa pričujoči razgovor še vedno mirno stoji visoko na piedestalu enega najveličastnejših zgledov artikulacije kočljivega stika med daljnima si, pa vendar očitno tudi bližn- jima duhovnima tradicijama Zahoda in Vzhoda. To priznanje tudi precej zmanjša moč očitku, da je Heidegger svoje filozofsko besedišče črpal tudi iz nemških prevodov daoističnih besedil in besedil budizma zen (May, 1989). 7 Kuki Shūzō, profesor filozofije na Univerzi v Kjotu, znan po delu Struktura ikija (jap. Iki no kozo). AH_2022_2_FINAL.indd 155 6. 03. 2023 13:15:21 Janko Lozar MrevLJe / Heidegger in HisaMatsu. na poti k vzaJeMni drugosti 156 subjektivnosti, je Hisamatsu na »daljnem zahodu« iskal najprej alternativo verski re- snici domačega okolja in jo pripravno našel v evropski racionalistični misli, s katero se je spoznaval tekom študija.8 Kot že rečeno, moderna evropska filozofija raciona- lističnega kova ga je pustila globoko nezadoščenega, obenem pa ga je s svojo va- sezagledanostjo oz. vztrajnim izpostavljanjem čiste racionalne avtonomije, iztrgane iz vseh zgodovinskih, nacionalnih ali civilizacijskih kontekstov, grobo odvezala od domačega izročila. Zato lahko bolje razumemo, zakaj je Hisamatsuju moral Heide- gger, ki so ga v Kjotu začeli budno spremljati že zelo zgodaj (Hribar, 1995, 68), zveneti tako zelo prepričljivo. Heideggrovo pisanje, njegovo neumorno vračanje v predmoderno, predsrednjeveško filozofiranje kot véliki začetek filozofije, ki nazaduje v srednji in novi vek, je bilo Hisamatsuju pisano na kožo. Heidegger v vzhodni misli išče alternativo za prevlado tehnike, alternativo skraj- nemu subjektivizmu na Zahodu (in očitno tudi Vzhodu). Od tod vsebinska hvaležnost praznine in niča, ki kličeta v pozorno odprtost mimo racionalno razumljenega uma in volje in ki ju ravno z reprezentiranjem ali izzivanjem na razpolago najbolj zgrešimo. Na drugi strani pa Japonci, ki so že precej časa evropeizirani – in ta evropeizacija prinese prevlado metafizične paradigme racionalizma –, ne znajo več misliti svoje praznine in niča. To jim preprečuje prav prevzeta evropska znanstvena paradigma. In zato potrebujejo Heideggra, da se lahko povrnejo k sebi (Svigaris, 2014). Precej živo si v tem oziru lahko predstavljamo, kako je moral na Hisamatsuja učinkovati Heide- ggrov tekst »Kaj je metafizika«, v katerem govori o potrebi po mišljenju niča, ki ga evropska znanost in filozofija ne znata več misliti (Heidegger, 1967, 96). Oba, Heidegger in Hisamatsu, se drug z drugim vračata k izvornejšemu sebi. Ta »drug z drugim« je seveda prostor, ki ga ni mogoče enostavno imenovati za skupnega. Skupno neminljivo so bile neizsanjane filozofske sanje evropskih spekulativnih idea- listov. Obenem lahko tudi razumemo, zakaj Hisamatsu v Satoriju išče samoprebudi- tveno podobo človeka, ki naj preseže klasično zahodno in po prihodu na Vzhod tudi vzhodno humanistično, nihilistično in teistično podobo človeka. Kot se mu silovito zapiše v zaključku: Prišel je čas, ko moramo zavreči srednjeveško teonomijo in heteronomijo, se prebuditi v avtonomijo, obenem pa ne glede na to, da iz njega izvirajo čudovite naprave modernega sveta, zavrniti tudi slepi optimizem modernega humanističnega načina biti. Prišel je čas, da odpravimo kompleks globokega pesimizma nihilističnega načina biti, se rešimo iz tega kompleksa nastalega 8 Japonska je univerzitetni prostor za evropsko filozofijo odprla leta 1868. Sprva so na fakultetah pre- davali evropski profesorji iz Nemčije in Združenih držav Amerike. Najboljši študenti so po končani diplomi iz filozofije, potem ko so obvladali tudi nemški in angleški jezik, odšli nadalje študirat na Zahod, da bi jih po končanem študiju doma čakala profesura (van der Braak, 2019, 636). AH_2022_2_FINAL.indd 156 6. 03. 2023 13:15:21 Janko Lozar MrevLJe / Heidegger in HisaMatsu. na poti k vzaJeMni drugosti 157 teistično odvisnostnega načina biti v pred-moderni heteronomnosti in se pre- budimo v absolutno avtonomnost samoprebuditvenega načina biti. Šele tedaj bodo izginile človekove velike aporije, večno življenje se bo znova rodilo, usodna blokiranost modernega humanizma se bo sama od sebe obrnila in našli bomo izhod, ki nas bo vodil v čas po moderni, v postmoderno dobo. (Hisamatsu, 1995, 58) Kako zelo domače, kako zelo evropsko se berejo te vrstice. Prepričljivo postane tudi naslednje: Heideggrova filozofska zgodba o predprostoru bivajočega, o ne- navadno izmuzljivi resnici biti, ki je glede na bivajoče nič, zgodba, ki je resno obračunala z moderno racionalistično tradicijo in njeno nedopustno pozabo biti in se po resnico biti vračala k starim, k najstarejšemu izročilu Evrope, k predpla- tonskim Grkom, je Hisamatsuja nedvomno krepko spodbudila, da se je še toliko bolj suvereno vrnil k lastnemu izročilu. In Hisamatsu je skozi svoje celotno zrelo ustvarjanje skrbno, vztrajno, neumorno prisluškoval in se interpretativno zaganjal nazaj – podobno kot Heidegger k predsokratikom – k izročilu budizma, natančneje budizma zen. Hribar je v slovenski prostor že hvaležno prestavil bolj strogo filozofskega, se pravi fenomenološkega Hisamatsuja, zato velja na tem mestu na kratko osvetliti dru- gega, zenbudističnega Hisamatsuja. V akademskem prostoru že precej časa glasno odzvanjajo Hisamatsujeve interpretacije zapisov kitajskega mojstra budizma chan Yixuana Linjija (jap. Rinzai Gigen) iz 9. stoletja, ki jih je mogoče brati v angleškem prevodu (Hisamatsu, 2002; Kirchner, 2009). Za Hisamatsuja so bili Linjijevi zapisi (Linji lu) po pričevanju enega od njegovih učencev najboljše besedilo budizma chan oz. poznejše japonske različice zen (Hisamatsu, 2002, xvii). Knjiga Hisamatsujevih govorov, interpretacij budističnega besedila je nastala po zapiskih slušateljev, ki so poslušali njegova predavanja o Linjiju in samoprebujenju v zenovskem samostanu na osmih srečanjih, posvečenih Linjiju, med letoma 1962 in 1964, ko je bil Hisamatsu že v sedemdesetih letih. V njih lahko beremo o Linjijevi poti samoprebujenja, ki je pospremljena s Hisamatsujevo skrbno razlago, ki pa – v skladu z naukom budizma zen – noče ostati na ravni izgotovljene objektivne razlage, saj se mora vsak, ki mu je do prebujenja, osvoboditi vsake razlage, nauka, priučene poti, in seveda tudi Hisamatsuja in Linjija, in »če v nas ostane samo en njegov element, nismo samotno osvobojeni ali neodvisni, niti nismo resnično sebstvo v svobodi, ki presega vse stvari« (ibid., 6). Sa- moprebujeni postane oseba brez statusa, to se pravi resnična oseba, »ki ni ne zgoraj ne spodaj, ne levo ne desno; ni ne pretekla ne sedanja ne prihodnja« (ibid., 30). Ne slediti ne Linjiju ne Hisamatsuju, in konec koncev tudi Buddhi ne, pa navsezadnje pomeni, da budizem zen s tem vabi v nenadnost skoka v sam vir svobode, v brezobličnost sebstva, in zato govori o vertikalni transcendenci (ibid., 139). AH_2022_2_FINAL.indd 157 6. 03. 2023 13:15:21 Janko Lozar MrevLJe / Heidegger in HisaMatsu. na poti k vzaJeMni drugosti 158 Če od Hisamatsujeve razlage, ki noče biti razlaga, preidemo k Linjijevim be- sedam, se še polneje naselimo v bližino nauka budizma zen in tudi v bližino razu- mevanja, od kod vzajemno navdušenje in silna akademska radovednost Heideggra in Hisamatsuja. Linjijevi zapisi so polni zgodb in prilik, skozi pripovedovanje pa v ospredje ves čas prihajajo namigi o prebujenju na, rečeno zavestno pretenciozno, po- ljano neskritosti biti, ki kliče po naravnanosti na »nekaj«, kar predhodi bivajočemu kot takemu. V 18. poglavju zapisov najdemo enega najsilovitejših govorov o potrebi po opustitvi vsake identitete in identifikacije, po odvrnitvi od uveljavljenih resnic, od stvari oz. bivajočega nasploh: Če iščete uvid v dharmo, naj vas ne zavedejo pogledi drugih. Karkoli srečate, od zunaj ali od znotraj, takoj posekajte. Če srečate buddho, posekajte buddh o, če srečate patriarha, posekajte patriarha ... Če srečate starše, posekajte starše in boste osvobojeni ... Če se ne oklepate stvari, greste svobodno po poti. [...] Povem vam, da ni buddhe, ni dharme, nič za vaditi, nič, kar naj bi razsvetlilo. Kaj pa sploh iščete na visokih poteh in stranpoteh? Slepci! Glavo si posta- vljate na glavo, ki jo že imate. Kaj pa vam sploh manjka? (Kirchner, 2009, 22) 3 Zaključek Japonska »predmetafizična« misel Heideggru spregovarja enako zavezujoče kot mi- sel Heraklita. Osvobodi se odvisnosti od stvari in ljudi, odvrni se od bivajočega in se zaobrni, prebudi se v biti, tako da se lahko vrneš k bivajočemu – v biti. Česa se lahko, pretenciozno in anahronistično rečeno, Heidegger še nauči pri Hisamatsuju? Hisamatsu v tretjem govoru o Linjiju, ki ga pomenljivo naslovi »V Budovem nauku ni nič posebnega«, spregovori o sami naravi prebujenja in pravi, da »ko se prebudi- mo, ugotovimo, da prebujeno stanje ni nič posebnega ali nenavadnega« (Hisamatsu, 2002, 17). Še več, »ko se prebudimo, ugotovimo, da v tem ni nič skrivnostnega. Naša budnost je nekaj najbolj običajnega in dejstvenega. In ta običajnost je resnično sebstvo« (ibid.). Tu bi se lahko Heidegger otresel kierkegaardovske ekskluzivistič- ne drže genija/posamičnika, ki izstopa iz povprečja neovedenih množic. Prebujeno sebstvo je namreč brez ranga, statusa, položaja. Zato pri Hisamatsuju in njegovem samoprebujenju ni prostora za avtentično ali neavtentično eksistenco, kakor tudi za zapadanje ne. In česa se lahko Hisamatsu še nauči pri Heideggru? Čeprav Hisamatsu v po- slušnosti Linjiju govori o resničnem sebstvu, ki presega vse dihotomije, se mu na več mestih v misel in izreko prikrade prilastek absolutnosti. Resnično sebstvo je ab- solutno sebstvo, samoprebujeni subjekt je absolutni subjekt itn. (Hisamatsu, 1995, AH_2022_2_FINAL.indd 158 6. 03. 2023 13:15:21 Janko Lozar MrevLJe / Heidegger in HisaMatsu. na poti k vzaJeMni drugosti 159 56–57). Heidegger se je, v nasprotju s fenomenologom/učiteljem Husserlom, dokonč- no distanciral od vsake absolutnosti. Tudi absolutno je še vedno nasprotje relativne- ga. Če brezoblično sebstvo brez statusa ali položaja v brezkrajnem kraju praznine samoprebujeno stoji v breztalju, mar ne drži, da tu odpadeta tudi vsaka relativnost in absolutnost? In na koncu, neizogibno: česa se lahko od obeh še naučim jaz sam? Če prisluh- nem Hisamatsuju, ali Linjiju, v prebujenosti ni prostora ne za Linjija, ne za Hisamat- suja, ne za Heideggra. Pot ni nikoli pot nekoga drugega. In če prisluhnem Heideggru, vsi pojmi, vse ključne filozofske besede nikoli niso v škatlico zapakirani vsebinski sklopi dovršenih pomenov, povezani v nasebni smisel, ki naj jih tuhtajoči preprosto prevzame. Pojmi in najvišje filozofske besede so prej namigi, indici, strokovno rečeno formalne naznačitve, ki kličejo po vsebinski izpolnitvi vsakega posameznega filozo- firajočega, vsakokratne tubiti. Česa se torej lahko naučim od obeh? Morda tega, da je pot od bivajočega k biti samo naličje veličastnejše poti od biti k bivajočemu? Če je ugotovitev, da praznine, polnosti niča in srca ni mogoče zajeti v besede ali pojme, tenkočutna, pa je treba še vedno nameniti nič manj tenkočutno pozornost temu, kako izrekati to neizrekljivost. Legitimno vprašanje je namreč, ali bi do tega uvida sploh lahko prišli, če ne bi vselej že bili bitja govorice. Ne bi pa prezirljivo izničeval pomena drugosti, ki se drži našega rekanja in ki se ga ne da v celoti použiti v rekanje. Nič Hisamatsuja in bit Heideggra sta eni, in to kako veličastni, od poti mišlje- nja. Druga, enako častitljiva, je pot časa. Kjer se prav tako ne moreš oklepati zgolj bivajočega časa. Ko ne gre ne za sekundo, ne minuto, ne uro, ne dan in ne leto, ne za prej, ne za pozneje, ne za zdaj, ne za trenutek, ne za večnost, ne za včeraj in ne za jutri, ne za preteklost in ne za prihodnost. Pač pa za časenje, odtekanje, pomujanje in pritekanje, ki mu trenutek, včeraj, danes, jutri in večnost pripadajo. Obstaja tudi tretja, enako častitljiva pot: pot prostora. Kaj pa morda četrta pot? Pot mimo vseh treh zgolj naznačenih poti? Morda pot vzgibanosti? Vznikanje in ponikanje, nastajanje in preminevanje sta neke vrste gibanje kot preobražanje. Pot biti je tako pot gibanja. Pritekanje in odtekanje časa sta tudi neke vrste gibanje. Pot časa je tako pot gibanja. Približevanje kot odstiranje bližine in oddaljevanje kot odstiranje daljave sta neke vr- ste gibanje. Pot prostora je tako pot gibanja. Kaj pa je ta pot gibanja, ko ne mislim več biti, časa in prostora in še toliko manj bivajočega? In tudi gibanja ne? Zgane se bit, zgane se čas in zgane se prostor. Zganjenost biti, časa in prostora, mimo bivajočega. Kaj pa če gre zares mimo bivajočega, tudi mimo mene samega v moji samostojnosti in svobodnosti od česarkoli že --- zganjenost? Samo če v zganjenosti slišim globino in plitvino vzgibanosti, gibanja, lahko slišim, kaj mi govori. Kot bi dejal Heidegger: bistvo govorice ni dvojec oblike in vsebine, ni označevalec, označenec ali referent, pač pa --- govorjenje. AH_2022_2_FINAL.indd 159 6. 03. 2023 13:15:21 Janko Lozar MrevLJe / Heidegger in HisaMatsu. na poti k vzaJeMni drugosti 160 Ne eno mnogega. Ne ena govorica za mnoštvo govoric, ki morajo vse, zahodne in vzhodne, govoriti eno, pač pa ubranost mnogega. Ubranost govoric Heideggra in Hisamatsuja v to skupno. To skupno je najizmuzljivejše. Najspodrsljivejše. Da bi se govorica v tem skupnem obdržala pokonci, mora obstati, obmolkniti. Kdaj pa kdaj pa se tudi po skrajno zdrsljivem drzno zagnati naprej. In včasih ji celo uspe, da se poma- kne naprej brez padca: morda pa bi se to skupno le rado imenovalo ubrana zganjenost. Bibliografija Braak, A. van der, Hisamatsu Shin’ichi: Oriental Nothingness, v: The Dao Companion to Japanese Buddhist Philosophy (ur. Kopf, G.), Dordrecht 2019, str. 635–647. Caputo, J. D., Heidegger and Theology, v: The Cambridge Companion to Heidegger (ur. Guignon, C. B.), Cambridge 1993, str. 270 –288. Heidegger, M., Kaj je metafizika, v: Izbrani spisi, Ljubljana 1967, str. 93–147. Heidegger, M., Evropski nihilizem, Ljubljana 1971. Heidegger, M., Heraklit, Frankfurt ob Majni, 1979. Heidegger, M., Vom Wesen der Wahrheit: zu Platons Höhlengleichnis und Theätet, Frankfurt ob Majni, 1988. Heidegger, M., Identiteta in diferenca, Maribor 1990. Heidegger, M., Na poti do govorice, Ljubljana 1995a. Heidegger, M., Uvod v metafiziko, Ljubljana 1995b. Heidegger, M., Predavanja in sestavki, Ljubljana 2003. Heidegger, M., Bremer und Freiburger Vorträge, Frankfurt ob Majni, 2005. Hisamatsu, S., Memories of my Student Life: An Autobiographical Essay, The FAS Society Journal, 1985, str. 14–24. [Z manjšimi dodatnimi popravki objavljeno na internetni strani zenbudističnega združenja FAS, http://www.fas.x0.com/writin- gs/hisamatsu/memoriesofmysutsudent.html] (dostop: 12. 9. 2022). Hisamatsu, S., Polnost niča. Satori, Maribor 1995. Hisamatsu, S., Critical Sermons of the Zen Tradition: Hisamatsu’s Talks on Linji, Honolulu 2002. Hisamatsu, S., M. Heidegger, Umetnost in mišljenje, Phainomena 39/40, 2002, str. 5–9. Hribar, T., Budistični nič in/ali budistična praznina, v: Hisamatsu, S., Polnost niča. Satori, Maribor 1995, str. 67–114. Ives, C., True Person, Formless Self: Lay Zen Master Hisamatsu Shin’ichi, v: Zen Masters (ur. Heine, S.), Oxford 2010, str. 217–238. Kirchner, T. Y. (ur.), The Record of Linji, Honolulu 2009. Lin, M., Heidegger’s (Dis)Engagement with Asian Languages, Journal of Chinese Philosophy, 2008, str. 319–337. AH_2022_2_FINAL.indd 160 6. 03. 2023 13:15:21 Janko Lozar MrevLJe / Heidegger in HisaMatsu. na poti k vzaJeMni drugosti 161 Lozar Mrevlje, J., Vedrenje vedrine, Ljubljana 2011. Masao, A., Hisamatsu’s Philosophy of Awakening, The Eastern Buddhist 14 (1), 1981, str. 26–42. May, R., Heidegger’s Hidden Sources, London 1989. Svigaris, Ž., Search for Fundamentals of Intercultural Dialogue: Hisamatsu and Hei- degger, v: Japan and Europe in Global Communication (ur. Mickunas, A.), Vilna 2014, str. 57–76. Heidegger in Hisamatsu. Na poti k vzajemni drugosti Ključne besede: Heidegger, Hisamatsu, bit, nič, drugost Članek prinaša vnovičen razmislek o nenavadni vzajemnosti evropske in japonske misli, ki se je zgodila Heideggrovi fenomenologiji in japonski, kjotski budistični misli Shin’ichija Hisamatsuja. Odgovor na vprašanje, zakaj je Heidegger vzbudil takšno zanimanje pri japonskem mislecu, je tudi odgovor na vprašanje, kaj je tisto, s čimer je Heidegger tako nenavadno izstopil iz evropske filozofske tradicije. Če drži, da je ja- ponski misli odpiranje za evropsko filozofijo pomagalo, da doseže svoje lastno bistvo, vsekakor drži tudi obratno: tisto izmuzljivo nenavadno budistične misli (vsaj) evrop- skim fenomenologom pomaga jasneje razbrati Heideggrovo resnico biti. Fenomeno- logija resnice biti zgolj v okviru evropske filozofije se lahko izgublja v repetitivno ne- gativnih opredelitvah, ko mora vedno znova dokazovati in kazati, da osredotočenost na zgolj bivajoče ne zadošča in da bit ni nikoli isto kot bivajoče. S to negativno potjo pa ostaja v primežu primata bivajočega. Zato bi lahko dejali, da Hisamatsu s svojo mislijo o niču Heideggrovo resnico biti sprošča v njenem bistvu kot njenem zjasnje- nju mimo odpravljanja, ukinjanja, zanikanja bivajočega. Heideggru je bilo jasno, da evropska in japonska misel nikoli ne bosta stopili druga drugi za hrbet v čisto očitnost resnice drugega. Še več – da je taka ambicija v osnovi zgrešena. Drugi je tisti, ki naj ostane drugi ravno zato, da me razkriva v moji lastni enkratnosti. Enigmatičnost dru- gega je tista, ki pomaga k večji, boljši razjasnitvi mene samega. Zahod in Vzhod v tem oziru – to je tudi osnovna ambicija pričujočega članka – ne prinašata vzajemnosti kot istosti, pač pa vzajemno drugost, ki vzpodbuja rast lastnega. Če torej evropska pot pelje od bivajočega k biti, je – po trkih z japonskim polnim ničem – evropska pot pravzaprav še toliko bolj pot od biti k bivajočemu. AH_2022_2_FINAL.indd 161 6. 03. 2023 13:15:21 Janko Lozar MrevLJe / Heidegger in HisaMatsu. na poti k vzaJeMni drugosti 162 Heidegger and Hisamatsu. On the Way to Mutual Alterity Keywords: Heidegger, Hisamatsu, being, nothingness, alterity The article is a renewed discussion on the unusual mutuality of European and Japa- nese thought to be found in the phenomenology of Martin Heidegger and the Kyōto Buddh ist thought of Shin’ichi Hisamatsu. The answer to the question as to why Hei- degger aroused such intense curiosity in the Japanese thinker provides a further an- swer to the question of what in Heidegger’s thought made him stand out from the European philosophical tradition. If it is true that – by opening up to European philos- ophy – Japanese thought has managed to reach its own essence, then the same could be said of the European tradition: the elusive and particularly unusual elements within the Buddhist thought have helped (at least, but not only) European phenomenologists to a clearer reading of Heidegger’s truth of being. The phenomenology of the truth, understood within the framework of European philosophy, can keep losing its grip through repetitive negative determinations by having to demonstrate, again and again, that relating solely to entities proves insufficient, and that being can never be identical with an entity. This negative path remains firmly in the grip of entities. We could thus say that Hisamatsu, with his thinking of nothingness, sets Heidegger’s truth of being free in its essence as its unconcealment, without having to resort to the abolition, exclusion and denial of essence. Heidegger saw clearly that European and Japanese thought could not have stepped behind each other’s backs into the pure obviousness of the truth of the other. Furthermore, he found such an ambition wrong in its very essence. The Other is the one who is to remain the Other exactly in order to reveal myself in my uniqueness. Actually, it is the enigma of the Other that helps encourage one to reach a fuller clarification of oneself. In this respect, and this is the basic ambi- tion of this article, the West and East do not and should not bring about the space of mutuality as identity, but rather that of mutual alterity, and alterity which encourages the growth of one‘s ownness. If it is true that the European path leads from entities to being, then – after touching upon the Japanese fullness of nothingness – then it should be even more true that the European path actually leads from being to entities. O avtorju Dr. Janko Lozar Mrevlje je redni profesor na Oddelku za filozofijo Filozofske fa- kultete Univerze v Ljubljani. Njegovo raziskovalno delo se umešča v fenomenološko polje in izhaja iz razmislekov o nihilizmu, krizi evropske umnosti in zgodovini biti. E-naslov: janko.lozarmrevlje@ff.uni-lj.si AH_2022_2_FINAL.indd 162 6. 03. 2023 13:15:21 Janko Lozar MrevLJe / Heidegger in HisaMatsu. na poti k vzaJeMni drugosti 163 About the author Janko Lozar Mrevlje, Ph.D., is Professor of Philosophy at the Department of Phi- losophy, Faculty of Arts, University of Ljubljana, Slovenia. His main research inter- est is phenomenology, with particular emphasis on nihilism, the crisis of European rationality and history of being. Email: janko.lozarmrevlje@ff.uni-lj.si AH_2022_2_FINAL.indd 163 6. 03. 2023 13:15:21