Politiški oddelek.
Iredentizem v Trstu.
Tržaški Italijani nikakor ne prikrivajo svojega političnega mišljenja. Pri vsaki priliki pokažejo, da teže po zjedinjenju z Italijo. Tržaški italijanski listi o vseh dogodkih v blaženi Italiji na dolgo in široko poročajo, dočim le na kratko omenjajo, kar se godi na Dunaju ali pa v drugih kronovinah naše države. Ves svet že vidi, kam meri vsa politika tržaških Italijanov, samo avstrijska vlada je še vedno za vse slepa in gluha, Zanjo velja le to, kar jej poroča vitez Rinaldini, ta gospod pa vedno prikriva delovanje Italijanov in tržaško mesto slika za najzvestejše v državi.
Tržaški deželni zbor se je te dni zaključil. Zasedanje ni bilo tako burno, kakor je v isterskem deželnem zboru, ker se Slovenci zborovanja ne udeležujejo. Italijani so bili lepo mej seboj, le vladni zastopnik je včasih malo kvaril njih veselje, če tudi je rad marsikaj preslišal in prizanesel. Mnogim italijanskim poslancem se naravnost vidi, da bi mnogo rajše videli, da je v deželnem zboru zastopnik italijanske vlade, kakor avstrijske.
Mej zasedanjem so iredentovci bili še precej mirni. Očitno se je videlo, da se boje, da ne bi jih razgnala vlada. Le Spadoni je stavil neki predlog, ki je pokazal, da v njegovih prsih ne bije avstrijsko srce.
Odločneje so pa barvo pokazali v poslednji seji. Pri tej seji je bilo opaziti, da je na galeriji več ljudij, kot je navada. Le kadar hočejo iredentovci prirediti kako demonstracijo, poprej to po mestu raztrobijo, in zbere se tropa iredentovcev na galeriji.
Poslanec Spadoni je v tej seji vprašal najprej deželnega glavarja, zakaj da ni postavil na dnevni red njegovega predloga, da se izreka simpatije hrabri italijanski vojski, ki se v Afriki bori za civilizacijo. Galerija se je odzvala govorniku z glasnim odobravanjem in rokoplo-skanjem. Prizor je bil bolj podoben kaki komediji v gle-
dališču, kakor zborovanju parlamenta. Pa tudi skoro vsa zbornica je govorniku pritrjevala.
Deželni glavar je Spadoniju odgovoril, da tudi on občuduje italijanske junake, kakor jih občuduje ves svet. Na galeriji se je zopet zaslišalo glasno odobravanje in rokoploskanje. Nadaljujoč je deželni glavar obžaloval, da stvari ne more postaviti na dnevni red, ker po poslovnem redu ne spada v področje deželnega zbora. Na galeriji se je sedaj zaslišalo neko mrmranje. Poslanec Spadoni je pa vstal in izjavil, da je z glavarjevim pojasnilom zadovoljen. Obžaluje pa, da ima poslovni red določbe, ki za-branjujejo razpravljanje o tacih stvareh.
V tej seji se je prečital Cambonijev predlog, da se potegne deželni odbor v mejah svojega delokroga za varstvo osebne svobode, da se ne bode kratila kot se je na predvečer 20. septembra lanskega leta.
Kakor je znano, so dne 20. septembra lanskega leta proslavljali v Italiji petindvajsetletnih, od kar se je Rim pridružil Italiji. Ta veliki dan so hoteli tudi Tržačanje dostojno praznovati. V mestnem zboru se je hotel staviti predlog, da izrazi svoje veselje tem povodom centralnemu odboru v Rimu oziroma italijanski vladi. Vlada je pa izjavila, da se takoj mestni zbor razpusti, ako bi se posvetoval o taki stvari. To je mestne očete malo popadlo. Mnogi vedo, da bi se marsikaj premenilo v Trstu, ako bi vlada z odločno roko vmes posegla.
Italijani so bili silno razdraženi, da ne morejo v mestnem zastopu svojih simpatij izraziti za Zjedinjeno Italijo. Priredili so velike poulične demonstracije v dan pred 20. septembrom. Pri teh demonstracijah se je proslavljala Italija in zasramovala Avstrija. Seveda policija ni mogla stvari mirno gledati. Nekaj razsajačev je zaprla in bili so obsojeni na denarno globo ali pa v zapor. To je dalo povod, da je Camboni stavil omenjeni predlog. Italijani bi menda radi, da bi policija take dogodbe mirno gledala. Seveda potem bi ložje kazali svoje srčne simpatije za Italijo in pa svoje nasprotstvo Avstriji.
O tem predlogu se je vnela živahna debata. Posebno poslanca Rascovich in Venezian sta hudo napadala
52
vlado. Galerija in poslanci so pa jim pritrjevali. Vladni zastopnik je večkrat posegel v debato, da je branil postopanje vlade. Predlog se je izročil deželnemu odboru, da ga dobro prouči in po tem o njem poroča v drugem zasedanju. Posledic ta predlog ne bode sicer nobenih imel, le pokazal je mišljenje Italijanov.
Pomenljiv je pa za tržaške razmere še jeden dogodek. Ko je bil končan dnevni red, izginila je večina poslancev, posebno glavni politični voditelji Venezian, Spadoni, Camboni in Rascovich so bežali kot bi jim bilo gorelo za petami.
Zakaj pač tak beg? V Trstu je, kakor drugod navada, da se deželni zbor zaključi z evviva (živio) klicem na cesarja. Tega pa večina italijanskih deželnih poslancev ne more slišati, ker jih jezi, da tako dolgo ne pride čas, da bi deželni glavar lahko zaklical v začetku in sklepu zborovanja „evviva italijanskemu kralju u Ti dogodki v deželnem zboru, torej od zrelih mož, so pač dovolj jasno pokazali, kakšen je avstrijski patrijotizem Italijanov. Če vlada še sedaj ne spozna slabega sadu Rinaldinijeve politike, jej ni pomagati.