—    130   —
Potovanje
po nekterih jugo-slavenskih krajih.
Spisal M.  Verne.
2. pismo.
Dragi prijatel!
Napredovaje od Razdertiga proti Postojni sim imel veči del lepe Hrenovske fare pred seboj. Z veseljem sim gledal prostorne zelene senožeti; ali milo se mi je storilo, ko sim premislil, de prebivavci te fare premalo žita pridelujejo, desiravno imajo veliko lepiga polja. Pa <§aj ne more drugač biti, ker premalo gnoje'. Velikokrat sim mislil in marsikomu rekel, de bi bolje opravili, ko bi le polovico polja obdelovali, pa to dobro gnojili, ko de brez dostojniga gnoja celo obdelujejo in se zastonj trudijo. Ali tudi to bi ne pomagalo, ker nimajo se za polovico polja zadosti gnoja. — Veliko veliko jih je, ki so, tako reci, noč in dan s konji in z voli na cesti, in vozarijo iz Tersta v Senožeče in Planino , in iz Planine v Terst. Živina trosi in popušča svoje blato na cesti, in ko je treba orati in njive obdelati, manjka potrebniga gnoja. Od druzih napak ta-čiga vozarskiga življenja nočem nič reči, — pomagala pa bo, hvala Bogu, v kratkim železnica, ki bo Hre-novčane prisilila, cesto zapustiti in se poljodela skerb-neje poprijeti — v svoj lastni dobiček.
Debelo uro od Razdertiga sim zagledal na desni, pol ure od velike ceste, svojo rojstno vas, Orehe k, in ko bi trenul, so me razni veseli in britki spomini otročjih in poznejih let obšli. Koliko radosti, koliko veselja sim vžival spomladi in poleti z mnogimi tovarši na paši, in tudi pozimi na — ledu! Zdaj je vse dru-gači. Marsikteri tistih tovaršev počiva že v Gospodu z mojimi starši in skoraj   z  vsimi  drugimi   prebivavci,
—   131    —
ki so bili takrat nekoliko let stareji ko mi. Krasen cerkven stolp, lep terden grad , nekdaj barona Rosseti-ta, ki je v leta 1817 poglavar austrianskiga primorja v Terstu umeri, in zala loža — vse je spremenjeno In pokvarjeno!
Ravno nasproti na levi, skoraj ravno toliko od velke ceste, se mi je kazala na lepim prijetnim griču farna cerkev sv. Martina, starodavna mati Hrenovske fare, kjer so me nekdaj vedno veseliga mladiga učenca duhovni vselej radovoljno in dobrotljivo sprejeli. Pa tudi tistih verlih duhovnov ni nobeniga več; Gospod jih je že vse k sebi poklical. Moj posebno velik dobrotnik, Hrenovski, in pozneje Slavinski fajmošter, Jakob Božič, počiva že čez 20 let v Slavini. Lahka mu žemljica bila!
Eno uro od Hrenove v kotu, kjer se Nanos močno zniža in z drugimi gorami sklene, je znamenit čudež narave, Jamski grad. V tem kotu stoji grozovita, berž ko ne kakih sto sežnjev visoka, in gotovo čez dve sto sežnjev široka skala. Sred skale je obširna votlina in v nji grad. Visoko nad streho grada je v jami, po kteri se je nekdaj dalječ v gojzdu na svitlo hodilo, štirna, ki dobro vodo daja. Dandanašnji pa je jama zasuta ali zaraščena, de se po nji več v gojzd ne more. Pod gradam ste še dve drugi jami. V spodnjo teče majhen potok, če se prav spomnim, z imenam Lokev, ki v Ipavi, štiri ali pet ur dalječ od žrela jame, spet na svitlo pride. Ta potok je edina voda, ki iz Postojnske doline v Jadransko morje teče; vse druge se v Savo stekajo in ž njo v černo morje izlivajo. — Malo sežnjev više je še neka druga, pol ure dolga jama z vratmi, ki so me večkrat na ^peklenske vrata" spomnile, o kterih Dante poje:
»Per me si va nella citta dolente, Per me si va nelP eterno dolore, Per me si va tra la perduta gente« —
Kdo bi verjel, de sim tu, kjer bi človek menil, de je peklu Mizo, ali saj , de je tu konec sveta, — v ti luknji, iz ktere ni skoraj nikamor viditi, — v votljini te grozovite skale pred nekterimi leti pri rajncim gospodu Dovganu toliko veselih dni preživel!
V tem divjim kraju je nekdaj Erazm Jamski (Erasmus Lueger) gospodoval in hudo razsajal. Bil je pogumen , hraber vojak ; pa ker je pri svoji hudi termi vedno v prepirih živel, in v letu 1483 na cesarskim dvoru maršala Pappenheim-a umoril, je moral pobegniti, in se je v Jamski grad podal, od kodar je nekaj časa na vse kraje hudo silo delal. Ko se je bil pa nazadnje še clo z Ogri, cesarjevimi sovražniki, zvezal, je cesar Gašperju Rauber-ju, ki je takrat poglavar v Terstu bil, povelje dal, Erazma živiga ali mertviga v oblast dobiti. Rauber se dvigne ter ga išče po mnogih krajih, pa dolgo zastonj. Poslednjič se mu prederzni Erazm pri malim gradu v Planini sam približa, in mu skozi gojzd po sledu konjevih stopinj pot do pred-jame pokaže. Tu ga Rauber s svojimi vojaki obleže, in ker ni bilo s silo nič opraviti, se nadja, de ga bo z gladam prisilil, se mu vdati. Erazm pa ga kmalo prepriča , de njegovo upanje je prazno, ker mu mesa in clo žive živine, in pozneje češinj in druziga sadja in žlahnih rib, ki jih je po jami iz Ipave dobival, iz grada v dar pošilja. Ko Rauber vidi, de ne more ne s silo, ne z gladam nič opraviti, podkupi Erazmoviga strežeta, ki mu je pogo-stama darov iz grada nosil, in ta mu pove, de Erazma ni nikakor živiga dobiti* pa de se lahko ubije, kadar gre za svojo potrebo na straniše. Hudobnež, ki je nek zaljubljen bil, in po ljubici silno hrepenil, obljubi Rau-berju, de mu bo ponoči, ko bo gospodar omenjeno pot šel, z lučjo znamnje dal. To se zgodi — Rauberjevi vojaki vstrele' s topam,  in kos skale,  ki   ga je krogla
odbila, ubije Erazma, ki je poslednji svoje ro lovine bil. Po njegovi smerti je grajščina cesarju zapadla. V letu 1566 jo je Janez Kobencel pridobil, in grofi Kobencelni so jo do naših časov, mende do leta 1811 posedli. Pred tremi ali štirimi leti pa jo je knez W i n-dišgrec kupil.
Ob času Erazma Jamskiga je bilo tod vse zaraščeno ; malo po malim pa so ljudje gojzd proti Pivki strebili, in lepe senožeti, njive in vasi napravili. Malo več ko pol ure od grada je pod Nanosam velika vas Šent-Mihel; nekoliko dalje proti farni cerkvi ste vasi Lan dol in Brinje, in še dalje proti izhodu v nekim žlebu je Bel s k o. Nad dolino Jamskiga grada na gori ste vasi Bukovje in Gorenje, in dalje proti Planini Studeno in S ter m i ca, nekdaj del Hrenovske fare, zdaj pa Studenska samostojna fara. Ravno nad Studenim je verh gore v nekim majhnim sedlu cerkev sv. Lorenca, od ktere sim pred nekterimi leti ne le celo Pivko in vse Berkinsko, temuč tudi Ljubljano in velik del svoje ljube domovine z velicim veseljem ogledoval. Studenčani pa so jo močno zanemarili, kjer je že tako černa, de sim jo ob letošnjim potovanji iz ceste proti Postojni komaj spoznal.