Publij Ovidij 
NAZO 
ZDRAVILA ZA LJUBEZEN 
(odlomki) 
Prevod Barbara ŠEGA ČEH 
Videl sem rano, ki sprva bila je povsem ozdravljiva, 
če pa oklevalje kdo, bil kaznovanje zato. 
Ker pa si zmeraj s slastjo ubiramo Venerin sadež, 
vztrajno trdimo: »Saj spet jutri tako bo kot prej.« 
Toda medtem pripolzijo potihem plameni v drobovje 105 
in korenine di\jak globlje požene v zemljo. 
Če torej mimo je čas, ko bi dalo se kaj še rešfti, 
stara ljubezen pa že v srcu ujetem tiči, 
čaka me teiji podvig: a zato, ker prepozno k bolniku 
bil sem pozvan, še ne smem reči, naj znajde se sam. 110 
Moral bi bil Filoktet,junaški Pojantov potomec, 
sam z zanesljivo roko gnil si odsekati ud; 
vendar se ve, daje mož ozdravel, in po mnogihje letih 
ročno poslednji še strel vojnim spopadom zadal. 
Jaz, ki s hlastjo sem zatiral od nekdaj bolezni že v kali, 115 
zdaj ti, z zamudo sicer, nudim počasno pomoč. 
Bodisi skušaj takoj, če le zmoreš, gasiti požare 
ali počni to takrat, kadar jim moč že zamre: 
ko pa te strast že odplavlja, predaj se srditim valovom; 
stežka se človek upre, če je naval silovit. 120 
Trap je, kdor reko lahko bi preplaval drseč z njenim tokom, 
on pa po vodi navzgor rine in z njo se bori. 
Duh neugnan, ki doslej ga veščina še ni uklonila, 
pljune na vsak opomin, vsako svarilo mrzf. 
Bolje, da pridem takrat, ko začuti, da rane skelijo, 125 
saj bo dovzeten tedaj, pravih besed bo željan. 
Kdo razen norca bi materi jok na pogrebu otroka 
kar prepovedal? Poduk tamji povsem je odveč. 
Ko bo zjokala solze, utopila v njih dušo bolestno, 
treba besed bo šele, daji to bol ublaže. 130 
Vešče izbrati si čas je že skoraj zdravilno: saj včasih 
vino nalito je strup, drugič pa spet blagodat. 
Kvečjemu netil, podžigal celo bi s prepovedmi zmote, 
116 Keria VI - 1 o 2004 
če bi se lotil stvari, ne da bi zanje bil čas. 
Ko se mi torej zazdi, da z veščino lahko te ozdravim, 
glej, da brezdelju predvsem ogneš se, kot te svarim. 
Ono vzbudi ti ljubezen in čuva, kar že je vzbudilo, 
ono rodi in goji zlo, ki tako radosti. 
Če se odrečeš brezdelju, pa Amorjev lok kar omahne, 
bakle ljubezni zamro, vnemar na tleh obleže. 
Kakor se topol raduje vode, platana pa vina, 
kakor močvirni se trst blatne prsti veseli, 
Venera ljubi brezdelje. Želiš se znebiti ljubezni? 
Poslom se Venera vda; bodi marljiv, pa boš čil. 
Klavrnost, spanje, ki vleče se, ne da bi kdo te odrešil, 
kockanje, senca, ki v njih buta ti vinski bokal, 
vse izčrpava ti prožnost duha brez vidne poškodbe: 
Amor zahrbtni tako v srca brezskrbna privre. 
Dečka privablja lenoba, živahnih ljudi pa ne mara: 
um, ki ti zeva tjavdan, torej zaposli z nečim. 
Saj so sodišča, zakoni, prijatelji - bdi le nad njimi, 
v strankarski blišč se podaj služb velemestnih in noš; 
ali prevzemi mladostno dolžnost krvoločnega Marsa: 
mik radoživih slasti brž ti iz glave spuhti. 
Ko torej žar te mladostni navda in telesna pohota, 
ko se približal bo čas te obetavne noči, 
da ne postaneš ob ljubici suženj naslad, če jo jemlješ 
s polno telesno močjo, s kakšno spečaj se pred tem! 
Kakšno poišči si kje, da si prej potešiš poželenje: 
slast, ki sledila bo tej, bolj bo lenobna zato. 
Saj zapoznelje užitek najslajši; v zmrzali nam sonce 
prija, v vročini spet hlad; voda pa žejo teši. 
Ljubici hkrati imejte po dve, tudi to priporočam: 
večji junak pa je, kdor zmore imetijih več. 
Kadar razcepljena strast do obeh se razkolje na dvoje, 
ena ljubezen spodje drugi ljubezni moči. 
Reke velike, ki v več se razlijejo strug, oplitvijo, 
plamen razvnet pa zamre, brž ko polena razdreš. 
Samcato sidro dovolj ne priveže povoščenih ladij 
niti dovolj ni en sam trnek v tekočih vodah: 
kdor sije davno že prej oskrbel kar dvojno tolažbo, 
ta je že davno požel zmago in v vrh se povzpel. 
135 
140 
150 
400 
405 
445 
450 
Publij Ovidij Nazo: Zdravila za ljubezen 
Ti pa, ki napak ravnal si in eni se ljubici vdinjal, 
novo ljubezen si zdaj moraš omisliti vsaj. 
Brž ko Atrid je ugledal (le česa pa on ne bi videl, 
saj je nad Grčijo vso segla njegova oblast?) 
sužnjo Hrizeido, Marsov je plen zmagovalec že ljubil; 
aje njen oče, že star, tožiljokaje povsod. 
Solze? Čemu le, ti starec odvratni? Saj njima ustreza! 
S tem, ko opravljaš dolžnost, hčeri škoduješ, bedak! 
Ko jo Kalhant, varovanec Ahilov, velel je vrniti 
in so odvedli domov v hišo očetno jo spet, 
pravi Atrid: »Lepotica še enaji tuje podobna, 
z istim imenom celo, drug le začetni je zlog: 
njo naj Ahil, če je pameten, sam mi kar zlepa odstopi, 
sicer naj čuti, da jaz tu imam moč in oblast. 
Če pa me kdo izmed vas krivi zavolj tega, Ahajci, 
nekaj velja, če z roko zgrabim za žezlo čvrsto! 
Torej, če jaz sem vladar in če v postelji spim brez dekleta, 
moje kraljestvo lahko mirno prevzame Terzit.« 
Tole rekoč si Brizeido vzel je v veliko uteho, 
strast je pokopal, pregnal prejšnjo je z novo strastjo. 
Kot Agamemnon zato si osvoji še eno ljubimko, 
da si ljubezensko slo v dvoje smeri razpršiš. 
~e naj spoznam jo, sprašuješ? Ja, mojo Umetnost preberi, 
tvoja bo barka takoj polna še rosnih deklet! 
117 
470 
475 
480 
485