251
Letina
Lili  N o v y
Pšenico kmet pod cepce spravlja, iz grozdja kri v čebre mečka. Zakaj se človek zoperstavlja, ko zanj prihaja dan gorja? Saj srp je lep, kot mesec mladi, le padi, zlato žito, padi! Stiskalnica je že umita, naj grozdja kri bo spet prelita, naj služinčad obred opravlja, slovesno* stara se ponavlja!
Kar je zrelo, bo vse pobrano, zavrženo, kar je gnilo. Pokrajina drhti udano, ko hrami se odpirajo. Močan in topel veter veje, med njive gre in trte šteje, izluščeno pokuša zrno in belo jagodo in črno. Vse bo požeto, vse odbrano, prevzeto ali pomandrano.
O Gospodar! Zares prihajaš! Nagubani tvoj plašč šumi. S pradavnim strahom spet navdajaš stvari pod svojimi očmi. Lepo bilo je, v rosi rasti, hudo bo, v žarkem soncu pasti, ne klas, ne grozd izbran več biti, a v tvoj pridelek se zgubiti. Strašan si, ko svoj svet obhajaš in si sadove vse osvajaš!
Zdaj tone spet veliko leto, na kupe sadežev leži in še hitijo hlapci vneto med brazdami in rozgami. Prepolna žita ti je kašča, bogastvo v kleti ti narašča. Ti, Gospodar, ga tiho gledaš, njegove cene se zavedaš. Daj, naj bo, kar bo zemlji vzeto, Življenja kruh in vino sveto!
252