POEZIJA
Ciril Bergles
Vrnitev
Vrnitev
Da je to bolj preprosto, si mislil.
Vrneš se in nadomestiš
svojo odsotnost
s kratkim sprehodom po ulici.
Potem hodiš okrog in teh,
ki bi jih rad srečal,
sploh ne moreš srečati,
ker jih ne prepoznaš
in tudi oni tebe ne.
Zgroziš se, ko opaziš,
da si se tako zelo spremenil,
da se ti zdijo vsi
čisto spremenjeni.
In da si jih za zmeraj izgubil.
Čeprav si ves čas upal,
da ti bodo ostali zvesti.
Prezrl si, da smo si podobni
samo tedaj, ko smo skupaj
in odvisni drug od drugega.
Greš v samotno ulico
in se počasi privajaš
na tujino.
Nespečnost
Noč dolga kot večnost. Z odprtimi očmi strmiš v praznino tišine. Poslušaš udarce ure, to mučenje časa. Toneš nekam nazaj, kot orel z onemoglimi krili.
Pred vsakim obzidjem obstaneš. Vsaka malenkost ti preraste v ogromnost.
Besede dobijo drugačen pomen,
so lahko iz groženj.
Misel odkrije
zadnjo uro.
Strah pred Ničem
išče Boga.
Vse do jutra.
Ko te spet obsije
milost luči.
Ptičje gnezdo
Tega se gotovo spomniš:
splezal si na drevo
in tam te je presenetilo
ptičje gnezdo.
Varno spleteno v krošnji.
Iz same radovednosti
si segel vanj.
Hotel si se prepričati,
koliko zanesljivosti
je v njem
in topline.
Kasneje si videl
ptico krožiti
nad drevesom.
Veliko zmedenosti
je bilo v njej.
Kot da ni več prepoznala
drevesa, ne gnezda.
Toliko tujosti
si pustil tam.
Tvoj dom
Nobenega znamenja ni treba na vratih.
Ker tvoji prijatelji vedo, da si se rodil v tej hiši in si zato tu doma.
Tu si najlepše sanjal
in trpel od hudega nemira.
Včasih si stal ob oknu
in gledal drevesa,
kako so se upirala
vetrovom.
Živali so prihajale
v tvojo bližino.
Čakal si prijatelje
in svet se ti je zdel
popoln.
Ko si odhajal, še nisi vedel, da vrnitev ne bo mogoča. Iz te hiše si potem napravil svetišče svojih spominov in najčistejše lepote.
Tisti trenutek
Tisti trenutek, ko sem se rodil,
so zvezde spremenile
svoje meridiane.
Sonce je izžarelo silne plamene,
Zemlja se je odločila za znamenje Raka,
v morju je neka riba
odpirala svoja požrešna usta,
v Afriki se je gorila spustila
z drevesa na drevo,
v Južni Ameriki je anakonda
jemala nekomu poslednji dih,
na daljnem otoku je kanibal
jedel drugega kanibala.
In politiki so v zaprtih sobah
govorili o spopadih,
ki bodo spremenili svet.
Prav tisti trenutek
se je rodilo še dosti otrok
in usoda nas vseh
je bila v skladu
s tistim trenutkom.
Samomorilec
Kadar sem lepo zleknjen v banji
in mi sega topla voda do vratu,
kot bi me objemala ženska
s svojimi nežnimi rokami,
mislim, da bi bilo najlepše
umreti v vodi.
Samo usta bi odprl
in smrt bi sama
zlezla vame.
Kot po nekem
neznanem naročilu
bi dosegla
moj dih
in mojo misel
in bi ju ugasnila
brez večje muke.
Ko bi se voda shladila,
bi bil že riba.
Zamahnil bi s plavutmi
in splaval na oni svet.
Vrvohodec
Samo tišina se mora razrasti do kraja sveta. Kakšen otroški vzdih je lahko celo spodbuden. Potem ni nič nenavadnega priti na drugo stran.
Otresti se moraš	f
paranoje,
da te opazujejo
in zasledujejo.
Tudi to je dobro,
da se ti lepijo lasje
na čelo.
Pomeni, da si na preži
in ves čas
na konici bucike.
Kajti ni je poti,
ki bi bila varna.
Samo prilagoditi se moraš.
To je vse.
Vrtalec
Spočetka se mi je zdelo zelo
nevarno, počasi pa sem se navadil
na pogrezanje v neznano.
Čim globlje sem vrtal, tem bolj
sta me popadala
neka mrzlica in strašno
zadovoljstvo.
Sveder postaja vroč, kamni tudi,
roka se ti trese, srce ti razbija,
misel stiska mozeg.
Lahko bi odnehal, pa ne moreš.
Vsak dan je huje.
Prevrtaš prve kamne,
potem hočeš do sredice gore.
Ima te, da bi zavrtal
v srce sveta,
v vesolje.
Postaneš pravi norec in niti tega ne veš, da vse to počenjaš po volji nekoga drugega.
Preobraženi listi
Dosti časa je bilo treba, da smo razumeli: trni so
preobraženi listi.
V nekem času
smo se venčali
z opojno lahkomiselnostjo
in z navideznimi zmagami.
Potem smo opazili,
da nosimo
trnje ve krone.
Spočetka je bolelo
in smo se pritoževali.
A smo se navadili
na bolečine.
Kajti preobrazbe
so neizogibne
in jih je treba sprejeti
s kraljevskim dostojanstvom.
Ob reki
Nekaj sem zaslutil že
v deških letih —
njeno spremenljivost.
Toda očarala me je
s svetlečimi valovi,
z igrivimi vrtinci.
Kako ponoči razmnožuje zvezde,
podnevi zoperstavi soncu
tisoč sonc.
Kasneje sem razkril
prave namene
njenega srebrnega
ogledala.
Da z njim prikriva oddaljenost videza od resnice. Svoje dno,
kjer ležijo mrtve ribe in samomorilci. Da je v njej prikrit temen smeh, ki teče proti toku.
f