PRVA KNJIGA SKOKOVEGA ETIMOLOŠKEGA SLOVARJA*
Prvi del srbohrvaškega etimološkega slovarja obsega 778 strani oz, gesla do črke J (zadnja obravnavana beseda je juzbaša). V njem najdemo poleg popisa uporabljene literature in kratic ter kazala tudi predgovor s splošnimi podatki o piscu in knjigi sami. Iz njega izvemo, da je Skok slovar pripravljal dalj časa, javno pa je to razglasil že 1. 1948, torej potem, ko je imel za seboj že bogato znanstveno delovanje. Naslednjega leta je to delo podprla JAZU in ga uvrstila med svoje delovne načrte. Tedaj je piscu dodelila tudi pomočnika, V.
Putanca, člana inštituta za jezik pri JAZU, in zbiranje gradiva po domači in strokovni literaturi se je nadaljevalo z okrepljenimi močmi. Vendar pa slovar ni imel sreče. Trdovratna bolezen dela ni mogla pretrgati, a ustavila oz. zavrla ga je piščeva smrt leta 1956. Nadaljevali so ga šele po letu 1961, ko je V. Putanec iz dotlej zbranega gradiva začel oblikovati dokončno besedilo za tisk. Medtem se je večkrat zamenjalo
" Petar Skok, Elimologljskt rječnik hrvatskoga III srpskoga jezika I. Priredil ValenUn Putanec, izd JAZU. Zagreb 1971.
316
uredništvo in tudi to je verjetno slabo vplivalo na slovar. Zadnja urednika sta akademika M. Deanović in Lj. Jenke.
Ta težko pričakovani slovar vsaj deloma zapolnjuje vrzel v srbohrvaški zgodovinski in narečni leksikografiji, saj doslej takega temeljnega dela ni imela, a si je brez njega težko misliti druge študije. Doslej si je bilo treba pri študiju srbohrvaškega besedja pomagati bodisi s splošno slovanskimi etimološkimi slovarji, npr. Miklošičevim ali Ber-nekerjevim, in s slovarji posameznih slovanskih jezikov, bodisi z že zastarelim Da-ničičem, etimološkimi pripombami v akademskem slovarju in pa z raznimi drobci, raztresenimi po literaturi.
V tem poročilu se ne morem spuščati v na-drobnosti pa tudi v etimološka razglabljanja ne, zato se bom omejila predvsem na nekatere posebnosti. Slovar je široko zasnovano delo in iz njega se zrcali vsa širina piščevega znanstvenega zanimanja. Pritegoval ga je kulturni prostor, s katerim so se srečali Slovani, ki danes govore srbohrvaško, pa tudi kulturni prostor, v katerem so živeli kasneje. Skok je velik del svojih moči namenil vprašanjem predslo-vanskega in predromanskega substrata na Balkanu, veliko pa se je ukvarjal tudi z ad-stratom, zlasti z romanskim in turškim. Zato ni nič čudnega, če so te besede obdelane bolje in nadrobneje, kot je obdelana slovanska leksika. Pisec je pritegnil bogato gradivo, številne dialektizme, zapise iz spomenikov in starih slovarjev pa tudi toponime, hidronime, antroponime in podobno. Pri zbiranju besed se je opiral predvsem na akademski slovar in gradivo zanj, posegal pa je tudi po drugi literaturi. Velika odlika tega dela je prav obsežnost srbohrvaškega gradiva, saj je v pretres pritegnilo marsikaj novega.
2e bežen pogled v knjigo nam pokaže svojevrstno zasnovo. Za etimološki slovar je nenavadno, da ima kot posebna gesla tudi besedotvorne prvine, predpone in pripone. Gesla so sestavljena tako, da so naštete najprej srbohrvaške oblike, nato pa oblike drugih slovanskih jezikov. Včasih je le omenjeno, da je beseda že praslovanska ali pa splošno slovanska. Temu sledijo etimološke razlage, prav na koncu pa je navedena literatura, iz katere so vzete besede, in tista strokovna, ki se ukvarja z obravnavano besedo ali vso besedno družino. Vendar ta zgradba ni dosledna. Najdemo tudi gesla (največkrat povzeta po akademskem slovarju, npr. gulja, dosalja, lule, im-brina itd.) brez vsakršne razlage. Ker pri-
reditelji v predgovoru poudarjajo, da so v slovarju pustili samo nekatere izmed tistih besed iz gradiva, ki so bile še brez etimologije, ni jasno, po kakšnih merilih so jih izbrali. Redkejša so gesla z lokacijo, a brez vira, iz katerega so vzeta, ki jih zato ni mogoče preverjati, npr. dnjaman. Nekatera teh gesel ima le Rečnik srpskohrv. knjiž. i narodnog jezika, Bgd. 1957 in d., npr. hela, beleča, celo v razširjenem pomenu, a Skok tega ne omenja. Presenečajo nas tudi slovenska gesla, ki jih tu in tam srečamo, npr. binec, hretiti se, ali pa toponimi, ki so zunaj hrvaškega ali srbskega etničnega prostora, npr. Gumin. Nekoliko moti tudi to, da še ni registra, po katerem bi se dalo hitro ugotoviti, kje je kaj. V besedilu je ob besedi večkrat kratica v. (= vidi), vendar pa beseda ni vedno samostojno geslo. Kadar ni, jo je mogoče najti le po naključju.
Pomembno je, da je Skok zelo skrbno zapisoval areale teh besed, manj pa je bil pozoren na zakonitosti, ki bi se pri tem lahko pokazale. Škoda, da je premalo upošteval areale zunaj srbohrvaškega jezikovnega ozemlja. Razumeti pa je treba, da je bilo pred dvajsetimi leti to dosti teže kakor danes, ko imamo na voljo več etimoloških in narečnih slovarjev posameznih slovanskih jezikov. Koristna so tudi opozorila na podobne pomenske razvoje tudi v drugih jezikih. Včasih premalo upošteva homoni-me. Tako npr. haber m. poleg habar, gen. habra, pomeni »glas« (izpeljanke s turškimi in slovanskimi priponami pa »glasnik, glasonoša; sinonim za pušku, top«). Po Skoku je beseda znana še v romunskem, arbana-skem, bolgarskem in novogrškem jeziku ter jo zato šteje za balkanski turcizem arabskega izvora. Pri tem pa ne upošteva, da pozna slovenščina dialektalno celo besedno družino: habriti se »ustiti se, bahati se«, haber »ošaben«, habra f. »ženska, ki se mnogo usti« itd. Ker je v slovenskih besedah pomen širši, bi bilo treba zanje iskati drugo razlago, morda pa vsaj deloma tudi za srbohrvaške.
Literatura ob koncu gesel je našteta tako, da iz nje ni mogoče razbrati, kako se posamezni pisci ujemajo z razlagami v geslu; večkrat je tudi brez prave povezanosti z njimi ali pa nepopolna, saj pogosto niso našteti niti vsi avtorji, omenjeni v besedilu nad njo. 2e v predgovoru je zapisano, da literature po letu 1955 niso sistematično zbirali. Najbolj nazoren primer tega je navajanje dvojezičnih slovarjev, niti omenjen pa ni Rečnik srpskohrvatskog književnog i narodnog jezika, ki ga izdaja SAN in izhaja že od 1957. leta.
117
Tiskanje tako zahtevnega besedila je vsekakor težavna naloga, tudi popravljanje odtisov ni lahko delo. Zato se ne bom nadrobneje ustavljala pri tiskovnih napakah naslednje vrste: ke nam. je — geslo dobar, str. 421; Verwundschaft nam. Verwand-schait — geslo četa, str. 315; či- > ide. 'qui nam. nasprotno — geslo čil/-čiol, str. 324; "ItQo^ nam. "IoxqoS — geslo Dunav, str. 457; j889 nam. 1899 oz. letnica začetka Sko-kovega objavljanja v srbohrvaškem in francoskem predgovoru; takim se ni mogoče popolnoma izogniti. Vendar pa bi rada opozorila, da je zelo nerodno, kadar je napak preveč, zlasti še, če pomensko spreminjajo besedilo: jedan nam. jadan ¦— geslo bogal, str. 179; -lc+-ü nam. -bc-f-ii-geslo -čin, str. 325; čil nam. čil — geslo čilj-čioj, str. 323 itd. Ni opravičljivo, če je pomen sploh izpuščen, npr. bašfa,' duma 4", ali pa, če je geslo nedokončano in nejasno, npr. endiop. Želeti bi bilo, da bi bilo tega v naslednjih delih slovarja manj.
Omenila bi tudi splošno razmerje prirediteljev slovarja do gradiva. Po njihovih besedah so iz spoštovanja do pisca le uredili gradivo, ki ga je bil zapustil, dodali so samo nekaj novejše literature in popravili najhujše pomote. To je sicer lepa poteza, za sam slovar pa ne pomeni najboljše rešitve. Etimološki slovarji navadno ne izhajajo zelo pogosto, zato je toliko bolj pomembno, da so vsaj v času izida čim bolj na tekočem glede podatkov, ki so dosegljivi po strokovni literaturi. Temeljitejša dopolnila, na primeren način zaznamovana, ne bi zmanjšala našega spoštovanja do pisca. Upamo, da bo slovar kljub vsemu dobro uporaben in da se bodo prvi knjigi kmalu pridružile nadaljnje.'
A \ e nk a  S i v i c- D u I a r Filozofska fakulteta v Ljubljani
• Pred kratkim te Izšel drugi del slovarja z gesli od K do P (zadnje geslo je poni^ »bar, barem, dajbudi, dakle«).