POČITNIŠKI POGOVOR Z MILOKAČIČ
IGRA IN VERZI
'/. Milo Kačič — drumsko igralko, ki je najbrže ni potrebno posebno predstavljati — smo se pogovarjali v Piranu, kjer preživlja poletje.
Koiiko časa ste že upokojeni?
Mislim, da je preteklo že dvanajst let. Takrat so se mi nabrala leta za »penzijon«, v ospredju pa je bil tudi problem prevelikega števila žensk v igralskem ansamblu. Problem je, kot mi je znano, še vedno v ospredju in če računate, da je letno v teatru šest premier, igralk pa dvajset ali čez, dela torej ni vedno za vse.
Vcčkrat vas vidimo, oziroma po-slušamo po televiziji in radiu, pa vseeno se mi zdi, da bi vas radi še večkral?
Pri filmu, telefiziji in radiu sodelu-jetn pač tolikokrat, koiikokrat sem povabljena. Zakaj ne sodelujem več, tega ne sprašujte mene, vprašajte na primer tiste na TV!
Koliko vlog sle odigrali v gledališ-ču? Ali ste si jih kdaj ludi lahko izbi-rali in ali je ostala katera od tistih, ki ste jih želeli igrati, neodigrana.
Vlog nisem nikoii štela. Ko sem leta 1976 praznovala 30 let odrskega dela, so izračunati, da sem do takrat nastopila v 4.000 predstavah. To 'hajbrž ni malo. Nobene vloge si nisem nikoli izbirala, pač nisem imela nobene možnosti. O lem, katera vloga je bila moja neuresničena želja, pa ne bi želela govoriti, saj je od tedaj že precej dolgo.
Kako pa sprejemate svoje vloge pri filmu in televiziji?
Tudi teh nastopov je bilo precej. Predvsem rada se spominjam neka-terih filmskih, še posebno pa vloge v
filmu To so gadje, za katero sem pre-jela tudi zlato areno za najboljšo stransko vlogo. No, sicer pa naj še povem, da sebe na televiziji oziroma filmu nikoli ne gledam. Zakaj? Je pač tako.
Še obiskujete gledališče, kako gle-dale na sedan)e uprizoritve?
O, imam pripombe. Strašansko me
moti, da sedaj v gledališčih tak'o »rjovejo« — mislim na tisto vpitje skoz celotno predstavo, ne tisto, kar vloga sicer zahteva. Potem pa tisto . nenehno slačenje, kar po moje tudi ni vedno na mestu.
Zaradi odigranih vlog, ki jih odli-kujejo humorne, a življenjske resni-ce, vas Ijudje radi gledajo. Kako pa v vsakdanjem življenju?
Vesela sem srečanj z Ijudmi, ne-malokrat me ustavijo, kaj vprašajo — predvsem starejši, tisti iz moje ge-neracije; no, pa tudi otroci me pokli-čejo. Ti so tako prisrčni.
Vi pišete ludi pesmi in z uspehom ste jih nekaj tudi izdaii.
Res je. Pisati sem začela nekako s šestnajslimi leti, intenzivneje po vojni. Slovenskemu knjižnemu za-vodu sem prve pesmi poslala v ob-javo leta 1947, objavljeno p5 so bile leta 1951. Bile so to Ijubezenske me-ditativne pesmi. No, čez deset let je izšla pri Cankarjevi založbi zbirka Neodposlanih pesmi, ki so bile 1974 ponatisnjene. Tretja zbirka pesmi (izbor najboljših pesmi iz dosedanjih zbirk in nekaj novih zraven) pa sedaj čaka na izdajo.     *
JANJA DOMITROVIČ