Mladina govori (Ob 2. številki »Našega roda«.) Lica so zažarela deci v razredu, ko je dpšel sel in napovedal: »Pridite v pisarno po 2. števflko »Našega roda«. Ko je iprejel vsak učenec svoj izvod, so se pogreznili v tiho ogledovanje, prelistavanje in prebiranje. Samo za toliko, da je bilo ugodeno njihovi radovednosti. Otroci so namreč prav taki kakor odrasli, ali pa narobe: odrasli so prav taki kakor otroci. Zadnjič sem bil v neki zelo spodobni družini, kjer so prejeli v trenptku, ko sem se mudil tamkaj, knjige neke književne družbe. Da ste jih videli, kako so planili po njih in bi v tej, nadvse sppdobni družini, prišlo kmalu do prepira, kdo si bo naprej ogledal ppsamezne knjige. »Naš rod si boste ogledali podrobneje doma, potem pa se bomo jutri o njem ppmenili,« smo končali razgovor prvega dne. Prihodnje jutro so vsi buljili v list, še preden se je pouk začel. Takoj po molitvi smo otvorili »plenarno debato«. Kako in kaj je sodila mladina o listu po vtisih sama od sebe, pa naj prikažejo naslednje njihove besede: Naslovna stran: Slika ie taka kakor v prejšnjem mesecu, le številka v desnerji zgornjem kotu je zamenjana, — Na večji. sliki sede ptroci še na prostem ii> bpro k;njige, v krogu ipa je narisan sneg. — Miklavž bi moral biti narisan, ali pa kaj Miklavževih daril. — Namestu otrok pod drevesom, bi moralp biti narisano kaj od zime. Ali je ta številka za november ali december?; se je zanimal eden izmed malih naročnikov. In .povsem upravičeno! Naša šola je prejela 2. številko šele 1. decembra, pa ne po krivdi uprave Mladinske matice. Naslovna stran lista ne beleži nikakega datuma, — Jaz bi želel, da se naslovna stran vedno menja. — Podobe pa naj, bodo bolj v živih barvah, k«r ji}i preripKm. Deci pojasnim. zakaj ne menjava »Naš rod« svoje zunanje obleke- padec števila naročnikov, stroški za klišeje, honorar slikarju, za> vsako sliko itd. Pa jih povprašam, če so zadpvoljni z mpjim pojasnilom: »Ja, če ni drugače!...« Pri križanki »Spomenik« se pritožijp, da morajo uganiti tudi latinske besede, pa se tega ne uče v osnovni šoli. (Sploh so včasih še celo odrasli v zadregi, ko rešujejo kri- žanke, kaj šele mladiči, ki jim je list na^ menjen.) Ribičičeva uvodna povest jih je zadovoljila. Francelj ima tako naročeno od doma, naj ne ponuja malice okrog in mora ubogati. Vsi pa so sočuvstvovali s siromakom Kočarjem. Povedati tudi moram, da smo Kočarjevega iz povestice popisali. Lačnega dečka so prav dobro pogodili in tudi sočuvstvovali ž njim. Marljivo so iskali spisu naslove. Nekaj jih navedem: Požeruh. Požrešnež. Lakomnež. Pojedina v drvamici. Skrita malica. Ubožen fant. Jed v miru. Slastna klobasa. Neusmiljeni fant. Skopi deček. Siti Francelj in lačni Kočarjev. Bratovščina Sinjega galeba, Z veseljem so ugotovili mladi kritiki: Zdaj pa niso veČ slike tako počečkane. Zaželeli pa so, naj bi bile risbe prazne in ne črtaste. — »Dorna bi jih radi barvali.« In res, lansko leto so imeli Šimnovega Lipeta prav lepo in lastnoročno ppbarvanega. Pri »Šoli«, in drugih neilustriranih prispevkih so obžalovali, ker ni v povesti slik. Otroška duša hpče svoji fantaziji konkretne opore, pisana beseda ji je zato preslabotna, rišbe pa točno usmerijo njegovo razglabljanje. »Med sponami« našega stanovskega tovariša Josipa Lapajneta bo v. tei številki še najbolj porabna snpv za skupno razredno razpravo. Saj je posneta iz našega domačega področja. Mladina pa, se je izrekla o spisu tako-le: Naslov je zelo čuden. Mi bpmo dali povesti drugačen nasjpv, so se vsj odjpčili. Motili pa so jib tudi vmesni naslpvi (pr^velik tisk!) in sp dejali: Sem mislil, da se tam: »Pot k svobodi« že prične druga povest. Zelo jih je pritegnila tudi poslednja ilustracija: Pogled na roj&trji kraj Davorina Jenka. Škoda, ker ni naveden risar in ppd sliko ppdrobnejši opis, kaj prikazuje. Zlasti imena zasneženih gpra. Pa jih bpmo poiskali ob priliki na zemljevidu, ko se bomo z Lapajnejevim prispevkom ppdrobneje pobavili. Verrj pa, da bo tega prispevka vesel vsak, ki mu služi »Naš rod« za razrednp^štivp. Naj nam jih nudijp v vsaki številki. Kužki — fotografija Franceta Ferjana — so tako srčkana slika, da spravijp v dobro voljo vsakogar. Od najmkjšega do največje- ga._ Posebno še otroke, ki sp tako navezani naživalce.tn fcaj vse vidv mlado oko! Tisti kuža s črno liso preko očcsa jim je bil najbolj všeč. — Škoda, ker je samo slika in ni od njih ničesar napisanega. Eden pa se celo zanima, kje imajo te psičke. Je namreč pripravljen na kupčijo ali pa ria zamenjavo, in bi dal za psička svojega zajca. — V dokaz, kako poživi taka slika, naj povem še to o mali Alenčici, ki ji je še jezik neroden, saj ne šteje še niti poldrugo leto. Ko je ugledala kužke v »Našem rodu«, jih je brž pričela božati s svojimi drobnimi prstki in zraven lajala hov, hov... Potcm ;pa se ie spustila na vsc štiri, lazila po sobi in gledala prav hudo ter oponašala psička: hov-hov, hov-hov!... Gotovo veliko razodetje otročička, ki še ne ve za pisano besedo, slika pa mu že ustvarja predstave v mladi bučici. Abesinija. Mladina, o ta naša mladina, je bojevita. Pravi, da je bilo popisovanja od Abesinije že dovolj v 1. številki. Hoče poročil 6 bojih. Pač prainštitiki^l^vekaflh t'u'di slike iz Abesinije naj bi prineslc trenptke iz spopadov. »Kakšne na primer?« sem vprašal. — »Kako se streljajo, bojujcjo.' Tank V jami. Italijani v strelskih jarkih... O, ideja ;rifj.i;ii, kje si!  Drobiž ima namen služiti za oporo pri razrednem pouku. Tega je gotovo premalp. Tisto od drevesnega lista pa bi bolj spadalpj v pomladansko štcvilko. V vsej številki je v rimani besedi le en prispevek o pilotih. Kaj je med našimi pesniki kriza? Prelistavanje 2. števjlke ^kaže, da se odmikamo bolj preko mej n.ašfe o^je domačije. Zdi se mi, da.Je dolpčcnega pr^več prostora za viprašanja, kise jili^rie dotikamp toliko v naši narodni šoli. Tako se doz^eva meni. Sicer pa, kolikor glav toliko njisli. —nč-