M eteIko T slovenskem slovstvu, 46. Tiho je živel Metelko v pokoju, spoštovan kar človek in kar duhoven. Po mnogoletnem učiteljstvu in po knjigab, vzlasti po slovnici svoji je zaslovel, da ga je obiskal marsikteri književnik slovanski. Kadostno nam je pravil še v šoli, kako sta goričevala Metelko pa Kus Viktor Grigorovič, profesor Kazanski, kadar je 1. 1844 potovaje skozi Ljubljano pripovedoval mu marsikaj zaninrivega iz Soluna, od Atoškega gorovja itd. Poprej že 1. 1841 sta ga obiskala ruska učenjaka Izmail Sreznevskij in Peter Preis, profesorja v Petrogradu. Berž ko ne naprošena sta v Cirilici zapisala mu nektere besedice v spominek. — Sreznevskij na pr. 17. aprilja: »Sčastlivii (srečen), kto znalii soediniti ljubovi ku narodnosti s u 1 j ubo viju ku narodu, kto znalii i svoj narodii Ijubitl, i uvažati (čislati) drugihii svobodu." — Preis pa 28. aprilja: nVrem§ i blagodeteli i vragii narodovu. Blagodeteli — kogda oni moguče vyražavajutti pongtie (po moči izrazujejo misel) o sebe vu sozdanijahu nauki i iskustva (v delih vede in umetnije); i vragu — kogda narodii terjaetii doverie (zgubi zaupanje) kii samomu sebe, kiisvoei slave i sile (raoči). Duhii novoj žizni, pronikajuščij (prešinjajoč) plemena Slavjanskija — čemii dalee, temu glubže — kosnulsg (dotaknil se, prešinil je) i Horutanti: vperedu, čada (naprej, deca) Kirilla i Methodija!" — L. 1860 mu je izverstni pisatelj Ivan Aksakov, nekdaj vrednik slovanskega Parusa v Moskvi, 5. junja na listek cirilski začerkal besede: nTolIko (le) soznanie načalu narodnosti možetfi spasti (ohraniti) narodnosti." — S takimi možmi je rad govoril Metelko o Cirilici, ker potem je beseda sama po sebi nanesla na Pocirilico ali Metelčico. — Menda po- sebno zato, ker sem 1. 1849/50 poslušal njegov nauk o staroslovenščini, me je Nečaseku nasvetoval tudi za svojega naslednika. Kadar sem toraj, 1. 1857 s kmetov poklican na ljubljansko gimnazijo za učitelja včrstva in slovenstva, doma ali na sprehodu popraševal ga o slovstvenih rečeh, mi jih je vselej rad pojasnoval, in jako vesel je bil slišati, da hočem opraviti deržavno skušnjo za učiteljstvo slovensko. Tega vendar ni dočakal. Mož resnične pobožnosti in previdne določnosti spiše 1. majnika 1858 svojo slovečo oporoko, kakor sam pravi v začetku še ,,bei guter Gesundheit und vollkouimenem Gebrauche meiaes Verstandes", ter jo sklene nim hochgepriesenen Namen der allerbeiligsten Dreieinigkeit". — Jame pa pešati in boleha skor dve leti; zvesto opravlja vendar svojo duhovsko službo, spoveduje, mašuje navadno zgodaj, kar ga sveti dan 1. 1860 obidejo težave tako bude, da zjutraj ob štirih komaj zveršf eno sv. mašo. Domii prišel se vleže ter — sam bomeopat — pošlje po dr. Maderja homeopata. Radoveden popraša nekoga, kaj da mu je zapisal; nato pa se koj da previditi še tisti večer, ter reče svoji sestri: Zdaj pa le trugo! In res že 27. decembra mirno zaspi v Gospodu. Po lastni določbi v oporoki: 1. ,,Will ich, dass mein Kijrper nach hingeschiedener Seele, die ich der unendlichen Barmherzigkeit Gottes mit kindlicher Zuversicht anempfehle, nach cbristkatholischem Gebrauche jedoch einfach beerdiget werde" — je bil 29. decembra pogreb njegov vendar slovesen (unter allgemeiner Theilnahme), ker so razun učencev iz vseh šol ljubljanskih spremljali truplo njegovo premnogi meščani in ranjcega čestitelji na pokopališče k sv. Krištofu. Naznanovaje smert Metelkovo so slovenski časniki naznanovali vzlasti njegovo oporoko, opisovali pa tudi ob kratkem življenje in sfc>vstveno delovanje njegovo. Novice na pr. v št. 1. 1. 1861 kažejo ,,ono žalostinko, da smo pokopali slavnoznanega, dosluženega u6ite 1 ja slovenskegajezika . . . Zapustil nam ui slovstvenega dela nobenega imenitnega kakor slovnico svojo, pa s to si je postavil lep spominek na veke itd." — ,,Zg. Danica" tudi v 1. št. 1. 1861: ,,Šentjanžev dan ob 3/il ponoči je ugasnila velika zvezda na obnebji slovenskiga slovstva; duhoven resnične pobožnosti, učen mož, oče ubožnih in potrebnih... Bili so ranjki gospod priprosti, z malim sami za se zadovoljni; kjer koli pa je bila kaka nes*eča, pogoriše, lakota, ali sicer revšina ali potreba, so bili ranjki gotovi pomočnik . . . Večkrat smo le od strani zvedili, od ktere plati je prišlo, ko smo kak posebin dar v Danici zaznamnjali. . . . Bog je ranjcimu pri vsib milošinah njih imetek obilno oblagodaril, de bodo še pozne leta po njih smerti uboge zapušene sirote uteho imele . . . Njih zasluge za slovensko slovstvo so sploh znane . . . mož brez strasti, verus Izraelita aine dolo itd.« — Slovenski Glasnik v 2. št.: »Oznani po širokem svetu, posebno Slovanom, britko zgubo, ki je nas Slovence te dni zadela . . Umerl nam je visoko učeui in slavnoznani gospod profesor . . . Njegova slovnica slovenska ga bo slavila še pozno za nami . . . Njegove zadnje naredbe razodevajo v resnici blago serce in pravega rodoljuba itd." . . — Učiteljski Tovarš v 1. 1.: ,,Njegovo ime se bo vedno lesketalo v slovenski literaturi." In v 2. 1. je brati: »Čertica iz življenja slavnega gospoda Fr. Metelko-ta in dve prijaznebesedi — ktere ste sedaj čez toliko let in po mnozih žalostnih skušnjah še bolj potrebne — slovenskim učiteljem;" toraj o tej reči in njegovi oporoki nekoliko pozneje. nDa se njegov spomin vredno preslavlja in ohrani, bi se mu spodobil tudi spominek nagomili, desiravno si je nar boljšiga med sirotami sam postavil" — piše Danica v 1. 1. in v 23. 1. 1861: ,,Za spomin vsib vernih duš je dobil dobro zasluženo vezilo tudi naš ranjki Metelko, oče sedanjih slovniško izobražeuib Slovencov, namreč: čeden spominek na svoj grob. Na čveterih straneh se bero naslednji napisi: Franc. Ser. Metelko Ad Eccl. Cathed. Lab. Catecheta, Philolog. Sloven. Prof. p. o. Nat. XIV. Jul. 1789. Deffc. XXVII. Dec. 1860. Bil v življenji je prijatel ubožnih, Mašnik, svete vere je učil resnice, Ead natibama delil dobrote,Mili jezik naš oteval iz tamnice, Ves priprost v okoljšiuah premožnih, Mati Slava bode dobro ga pomnila, Dede svoje storil je sirote.Dokler nje beseda bo se govorila. Aurea Cruce Cum Corona Pro Meritis Insignitus.