List 5.
Ktera pot je najpripravniša, da se med kmeti gospodarske vednosti razširijo?
Pervo in najpotrebniše, da se med kmeti kmetijske vednosti razširijo, je, da se otroci v začetnih ali ljudskih šolah dobro izučijo in omikajo. Mi pa tukaj ne mislimo, da bi se ravno v teh šolah jele že čisto kmetijske vednosti razlagati, ampak poduki se morajo že tukaj tako osnovati, da se po njih podlaga postavi za vse prihodnje učenje in da bodo kmečki fantje zamogli se lahko drugih reči na tej podlagi brez težave učiti. Brez dobrih začetnih (ljudskih) šol ni na nobeno plat mogoče, da bi se človek s pridom drugih vednost poprijel.
Zato je pa tudi največja potreba, skerbeti, da se ljudske šole zboljšajo kar se da, ker na pervem poduku v šolah je največ ležeče.
Skerb za ljudske šole je najbolj deželskim gosposkam prepušena, ktere imajo skerbeti, da so šole prav osnovane in da se v njih otroci tudi prav podučujejo v potrebnih vednostih. Al veliko veliko imajo tudi srenjski župani, gospodje duhovni in učitelji v rokah. Ce tudi dežeiska gosposka zvesto za šole skerbi, bode vendar malo opravila, ako ji srenja na roko ne gre; kaj bo gosposka s šolo opravila, pravimo, če nima šola učitelja, da bi bil kaj vreden, ali če svojo službo le po tlačansko opravlja, ali se namesti s šolo z drugimi rečmi ukvarja, kamor ga dobičkarija vabi. Ako hoče šola svojo dolžnost spolniti: učenca omikati, da bo pameten človek v svojih opravilih, pobožen kristjan, umen in zveden za človeško družbo, se mora pazljivo na to gledati, da otroci pridno v šolo hodijo, in da učitelj natanko iu zvesto svojo službo opravlja. Kjer otroci pridno v šolo ne hodijo, ni nikoli pravega vspeha pričakovati. Srenja mora skerbeti, da se pri nobenem poduku potrebni učilni pripomočki ne pogre-šujejo, in da učitelj toliko plačo dobiva, da ga pomanjkanje ne tare in ni prisiljen, po drugih potih si zaslužka iskati. Le takrat, kadar srenja in gosposka šolo in učitelja z vsem potrebnim preskerbite, si znate tudi sveste biti, da bo šola taka kakor mora biti.
v
Ce pa tudi tega tajiti ne moremo, da so se ljudske šole, posebno v posledjnih časih, zlo zboljšale, vendar še niso take, da bi spolniie to, kar se od njih po pravici terjati more za omiko ljudstva po kmetih.
Ce hočemo prave kmetijske vednosti med prostim ljudstvom razširiti, moramo najpred za pravo podučenje mladine v ljudskih šolah na deželi skerbeti.
Podučenje v začetnih šolah mora biti tako, da je prava podlaga daljnega izobraževanja kmečke mladine. V začetnih šolah se mora um razbistriti za celo življenje, in človek tako omikati, da je v stanu, na tej podlagi .naprej zidati.
Da pa učenci, po tem ko so šolo zapustili zopet vsega, česar so se naučili, ne pozabijo, ampak vedno na potu v šoli očertanem ostanejo in v vednostih napredujejo, za to bi nedeljske šole imele v vsaki srenji skerbeti. Ni pa duvelj, da ima srenja svojo nedeljsko šolo,  ampak obisko-
vati jo morajo tudi vsi iz ljudske šole ostali učenci do dopolnjenega 18. leta. Vsakemu naj se dolžnost naloži v to sobo hoditi. Da bo pa ta šola tudi svoj cilj in konec dosegla, se morajo v nji fantje tacih vednost učiti, ktere se različnim potrebam najbolj prilikujejo, ker vsak izobražen človek mora veliko več vediti kakor le to, kar se je v ljudski šoli naučil. Nauki v nedeljskih šolah naj so naslednji r
1.   vaje v različnih pismih, ki jih človek v vsakdanjem življenji potrebuje, kakor so pobotni listi (kvitenge) itd.
2.  računstvo, in vse v to znanost spadajoče pre-rajtbe vsakdanjega življenja;
3.   početni nauk z e m I j o m e rs t va, kolikor ga je vsakemu človeku potreba vediti, da more premeriti in prerajtati razne širjave, ravnine in druge enake reči, ki so pri kmetijstvu velike koristi;
4.   natoroznanstvo, s posebnim ozirom na kmetijstvo;
5.   kratek poduk v deželskih postavah, ktere dostikrat tistemu, ki jih ne ve, razne nevarnosti, stroške in škodo prizadenejo.
S tem so nauki za nedeljske šole ob kratkem omenjeni.
Za te poduke ni treba druge sobe iskati; dobra bo za to učenje tudi  tista začetnih šol.
Učitelj začetnih šol naj prevzame učenje tudi v tej šoli. On je učencom že v začetni šoli podlago položil, in ve koliko fantini znajo itd.
Dobro osnovane nedeljske šole so za naše kmetijsko ljudstvo ravno tako potrebne kakor vsakdanji kruh. Zato je škoda velika, da tacih nedeljskih šol, kakoršnih mi želimo po potrebah sedanjega časa, nimamo še nobenih. In skoraj bi djal, da je pri nas največ tacih, ki pravijo, da jih ni treba, in ne vejo, čemu bi se napravile. v Zato se pa tudi niso do zdaj pognali za njih napravo. Če bi se pa bolj za poduk in omiko ljudstva na kmetih skerbelo, bi moglo kmetu samemu za to najbolj mar biti, pa ne vsega le gosposki prepušati.
Le tačas, kadar bodo začetne in nedeljske šole v dobrem redu, in če se bo mladost v njih učila, česar ji je za življenje potreba vediti, se bo kmet iz bukev in časnikov sam veliko koristnega učiti znal. Dandanašnji je še veliko veliko premožniših kmetov, ki niso v stanu, bukev prav po domače pisanih razumeti, tem manj njih zapo-padka^ umeti.
Če bi se bil naš kmet v mladosti v šoli toliko izučil,, da bi bil saj veselje do branja dobil in bi mogel tudi znanstveno pisane bukve razumeti in svoje misli drugim pismeno razodeti, gotovo bi se za osnovo in napravo nedeljske šole poganjal. Prizadeval bi si za napravo domačih bravnic, ktere bi veliko pripomogle k podučenju kmetijskih ljudi.
Kmetijske družtva, ki so že veliko veliko koristnega ustanovile in marsikter nauk v kmetijskih rečeh po svetu razširile, bi potem mogle še več storiti. Do zdaj so se le nekteri kmetovavci udeleževali teh družtev; če se bo pa za boljo omiko in podučenje v šolah poskerbelo, bodo gotovo tudi kmetje z večjim veseljem k njim pristopali.
Čeravno imamo   v sedanjih   časih   bukev   na   kupe od kmetovanja in gospodarstva spisanih, vendar le moremo reči.
34
da se prav poredkoma kmetovavci dobe, da bi od njih kaj povedati vedili. tem manj pa, da bi jih bili brali. Da bi pa Ibolj omikani kmetovavec zvedil, kaj je v kmetijstvu za-nj koristnpga in branja vrednega na svitlo prišlo, bi bilo prav, da bi kmetijski časniki vsako leto dobre bukve kmetijskega zapopadka naznanjali, ktere bi znali kmetovavci s pridom prebirati. Z enakim kazalom bi bilo gotovo tudi marsikte-remu predstojniku kmetijske bravnice močno vstreženo. —
Tako beremo v kmetijskem časniku za deželo liano-v e r a n s k o.
Kar je tu rečeno, pa je kakor nalaš pisano tudi za nas; tudi pri nas nahajamo te napake, ki jih ?5L. Z. fur Hanover" resnično pretresa. V naših ljudskih šolah po kmetih je pa še napak več. Kazim keršanskega nauka je cilj in konec naših ljudskih šol, da se šolska mladost brati, pisati in enmalo rajtati nauči. Višjega namena za potrebe življenja nimajo. Namesto da bi se potem, fantje ko so se naučili v domačem jeziku brati in pisati, malo po malo začeli taki nauki, ki jih pripravljajo za zapopadek tistih za življenje potrebnih vednost, ki so v tem sostavku gori omenjeni, se pa začnejo obdelovati z nemškim jezikoslovjem, kterega se v teh šolah nikoli ne naučijo in zavoljo kte-rega se zanemarja to, kar je kmetu in rokodelcu za njegovo življenje najbolj potreba in kar iz sirovega divjaka naredi umnega in za njegov stan dosti omikanega človeka. Vsaka reč je dobra le na pravem mestu; učenje drugih jezikov ne gre v ljudske in nedeljske šole po kmetih. To nam je tudi „L. Z. f. Ha-nover" jasno dokazal.