Književna poročila. 91 Književna poročila. o zemljiški knjigi, konverzijah, testamentih, kolkovinah in pristojbinah. Sestavila in uredila A. Spende in A. Prepeluh, ckr. sodna uradnika v Ribnici. Tako je naslov pred kratkim izišli tnjigi, katero je založila Zadružna zveza v Ljubljani. Knjiga, ki obsega 174 strani osmerke, je prav praktično sestavljena in poljudno pisana. Kratki in pravilni razlagi o pomenu in vsebini zemljiške knjige in o pogojih vknjižcb je pridejanih mnogo vzorcev raznih zemljiškoknjižnih prošenj in predlogov in bolj navadnih listin. Temu sledi pouk in zakon o konverziji z zadevnimi min. naredbami, seznam nekaterih kolkovin in pristojbin, in končno važnejše določbe o oporokah. Oporoke sicer nimajo stika z zemljiško knjigo, vendar se je pisateljema zdelo umestno pri tej priliki opozarjati posebno ljudstvo na deželi na predpisano obliko testamentov in kodicilov. Priročna knjiga bode dobro došla zadrugam po deželi, katerim je v prvi vrsti namenjena, daje pa tudi drugim praktična navodila in pojasnila. Entwurj des russischen Zivilgesetzbuches. Dargestellt und besprochen von Wilhelm von Seeler, Professor an der Universität Berlin. O tej knjigi, katero si je nabavilo za svojo knjižnico tudi društvo „Pravnik" v Ljubljani, razpravlja svetnik dr. German v drugi številki češkega „Pravnika" letošnjega leta, nekako tako le: Berolinsko vseučilišče opozarja letos že po drugem članu svoje pravniške fakultete na osnutek ruskega državljanskega zakona. Prvi je opozoril na to Nemce profesor F K. Neubecker v ruskem pravniškem časopisu Juridičeskija zapiski" 1911, zv. 1., str. 191, kjer priporoča ta autor koncem svojega članka („Obzor germanskago zakonodatélstva") kot zgled za reformo novega nemškega državljanskega zakona Rusijo, namreč način, kako bodi sestavljen osnutek civilnega -kodeksa z ozirom na sistematično proučevanje pravniškega materijala v drugih kulturnih državah. Drugi pa, ki s še večjo vnemo vzpodbuja državno-nemške pravniške kroge, da se seznanijo z ruskim osnutkom, je profesor Viljelm pl. Seeler, ki razpravlja o tem vprašanju v naslovni knjigi. O nagibih, kateri so ga privedli do tega, da je spisal to knjigo, razpravlja omenjeni profesor v uvodu svoje knjige. Vsled zanimivosti tvarine podajamo vodilne misli tega uvoda. Dasiravno se na nemških vseučiliščih skoraj vsak tečaj predava o mednarodnem zasebnem pravu, priuči se pravnik le, katerega teritorijalnega prava naj se v danih okoliščinah posluži, dočim ne zve o obsegu teh zakonov prav ničesar. V praksi je vsled tega nemški sodnik docela v dvombi, če se izkaže potreba vporabiti tuje pravo. Mogoče se te razmere v 20. do 30. letih spremene tako, da bode pri vsakem višjem sodišču in pri deželnih sodiščih (Landgerichte) največjih trgovskih mest za vsako inozemsko najvažnejše državljansko pravo vsaj eden sodnik strokovnjak. V dosego tega namena je treba, da bi se na vsakem nemškem vseučilišču vsaj eno najvažnejše tuje državljansko pravo sistematično predavalo, ozir. naj bi se ustanovila posebna akademija za inozemsko civilno pravo. K obisku te akademije naj bi se referendarjem in asesorjem dovolil enoletni v službovanje všteti dopust, slušatelji inozemskega prava naj bi se na 92 Književna poročila. državne stroške pošiljali vsaj za dve leti v dotično tujo državo v nadaljno teoretično in praktično izobrazbo. S tem bi se doseglo osveženje in preporod vpliva na zakonodajo, pravno vedo in prakso, katera bi se potem ne držala tako strogo neplodnega negovanja paragrafov ter bi ne vliajala v fantastična in naivna reformna prizadevanja. Kar je izrekel Goethe glede učenja tujih jezikov, (wer fremde Sprachen nicht kennt, weiss nichts von seiner eigenen) velja še bolj glede prava : kdor ne zna poleg prava svoje širše.domovine še prava vsaj ene tuje moderne države, preneha po malem obvladati tvarino in slednjič sam zabrede in utone v oni tvarini tako, da izgubi popolnoma svobodo duha in samostojnost presoje. Avstrijsko in švicarsko pravo je taktično nemško pravo z nemškim besedilom, vsled česar ga nemški pravnik brez posebnega pripravljanja pojmiti utegne. Sicer bi prišlo v poštev predvsem poznanje angleškega in francoskega prava, takoj za tema pa iz praktičnih ozirov poznanje ruskega prava, dasi se slednje z ozirom na notranjo vrednost nikakor ne da primerjati s prvima dvema ; ostala moderna državljanska prava pa nimajo pomena za nemškega pravnika. Danes imajo celo visoko izobraženi in sicer izborno informirani nemški krogi napačne pojme o Rusiji, ali celo Rusije sploh ne poznajo in so navezani popolnoma na francosko literaturo (Leroy-Beaulieu) in angleško (Mackenzie Wallace), dasi je imela Nemčija v 16., 17. in 18. veku svojo lastno, bogato literaturo o Rusiji, oprto na skrbno proučevanje virov, dolgoletno samostojno nazi-ranje in izkušenost vestnih učenjakov in potopiscev. Današnji francoski in angleški spisi ne informujcjo nemškega bralca z nemškega stališča in domači viri jih preje motijo, nego poučujejo. Po tem splošnem uvodu preide avtor k jedru stvari, navajajoč, da je danes veljavno rusko državljansko pravo (,svod" CnOA^ s.nKOHom.) ponajveč razkosano in nepopolno in dasi odločbe senata (111. instanca), katere naj izpopolnjujejo vrzeli pozitivnega prava, dostikrat nasprotujejo. Ni tudi sistematične knjige, ki bi rusko civilno pravo na podlagi veljavnega zakona in senatne prakse pregledno in popolno razpravljala. Na strani 6—9 popisuje avtor postanek in napredovanje kodifikacije Svoda, ki velja od 1. 1835 in se od tega časa sproti spopolnjuje s tem, da zbira vse nadaljne zakone državljansko-pravnega značaja. Še le 1. 1882 se je ustanovila redakcijska komisija z nalogo, da poda vsesplošen, sistematičen civilni zakon. Ta komisija je izdala v letih 1899 do 1903 pet delnih osnutkov z motivi (ti sami obsegajo 8000 strani), dokler ni po vnovičnem pregledu delnih osnutkov komisija izdala osnutek iz leta 1905 v enem zvezku brez motivov; le pod črto so natisnjena različna mnenja posamičnih članov komisije. Ta osnova iz leta 1905 je izhodišče za v naslovu navedeno delo avtorja, kateri pa v oddelku .Liegenschaftsrecht" premotriva tudi osnove (4) novega knjižnega zakona, katere so bile posebej objavljene leta 1893. O ureditvi osnove izraža se avtor naslednje: 1. Paragrafov je 2640, ki so uvrščeni v naslednjem vzporedu: splošni del, rodbinsko, stvarno, dedno in obligatorno pravo. Uvodni zakon obsega predpise o tem, v katerih delih države bo zakon veljal, o zasebnem mednarodnem pravu, o razlagi zakonov in o prehodnih naredbah. Književna poročila. 93 2. Kodifii