108 Glasnik SED 65|2 2025 * Katarina Šrimpf Vendramin, dr. etnologije, znanstvena sodelavka, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje, katarina.srimpf@zrc-sazu.si. Jezik, kultura in vrednote Katarina Šrimpf Vendramin* Uvod V članku obravnavam, kako slovenski pregovori in frazemi iz zbirke Pregovori 1.1 odražajo nekdanje pomene tekstil- ne kulture in katere njene sestavine so našle mesto v jeziku in pridobile prenesen pomen. Osredotočam se predvsem na odraz vsakdanjih izkušenj nekdanjih generacij, njihovih tehnoloških praks in kolektivnih predstav o delu in družbi. Pokažem, kako so poimenovanja tekstilnih postopkov, oro- dij in materialov pridobila simbolne pomene, ki presegajo njihov prvotni dobesedni, označevalski pomen. Razkrivam plasti v jeziku ohranjene tekstilne kulture – od materialnih in poklicnih do simbolnih – ter kaj nam te povedo o načinu življenja, delu in vrednotah skupnosti, v katerih so nastale. Ker pa je večina pregovorov danes manj znanih, je vpogled zgodovinski in ne odraža sodobnih simbolnih pomenov. V članku uporabljam v tujini uveljavljeno terminologijo textile culture oz. ‚tekstilna kultura‘, ki izhaja iz širšega razumevanja tekstilnih praks in pomenov ter vključuje ma- terialne, družbene in simbolne razsežnosti proizvodnje in rabe tekstila (prim. Jefferies, Clark in Wood Conroy 2015; Harris 2020). Tekstilna kultura tako obsega znanja, mate- riale, orodja in tehnike, pa tudi pomene, vrednote in druž- bene odnose, ki se z njimi izražajo. Pregled razkriva, da so nit, preja, lan, volna in rokodelski poklici v jezik vtkani kot prenašalci vrednot in izkušenj ter kot odraz razumeva- nja dela, skupnosti in družbenega. V tekstilu se namreč ne odražajo zgolj kulturne, gospodar- ske in tehnološke razmere določenega časa (prim. Gordon 2013; Miller 2016: 29), temveč tudi posameznikovi okus, osebnost, družbeni status, verska pripadnost, poklic, sta- rost in spol. Ti pomeni pa se prenašajo tudi v jezik, kjer poimenovanja materialov, postopkov in orodij pogosto pridobivajo metaforične in simbolne razsežnosti, ki razkri- vajo vrednote, odnose in predstave skupnosti. Tako lahko v frazemih, pregovorih in kratkih folklornih obrazcih pa tudi v drugih daljših folklornih ter navsezadnje tudi literar- nih žanrih opazujemo odseve materialnega sveta in tekstil- ne proizvodnje; pa tudi, kako omenjena odražata družbene norme, kolektivne modrosti, odnose med spoloma in pred- stave o delu, času, usodi itn. (Mieder 2004: 4). Ti simbolni pomeni temeljijo na družbeno oblikovanih stereotipih, na podlagi katerih se oblikuje svetovni nazor, kakor je zapisal etnolingvist Jerzy Bartminski (2009: 23). Frazemi, kot so presekati nit življenja, držati niti v rokah, zamešati štrene, ali pregovori, kot sta vsaka preja pride v statve ali obleka naredi človeka so odsevi izkušenj in stališč (predvsem) preteklega časa, ki so se oblikovali v stalne besedne zveze s figurativnim pomenom. V njih se zrcalijo družbene vred- note, medtem ko posamezni semantični elementi nosijo tudi simbolne pomene (Mieder 2004: 4), povezane tako z izdelavo tekstila in oblačil kakor tudi drugih vidikov teks- tilne kulture. Članek temelji na zbirki slovenskih pregovorov Pregovori 1.1 (Babič idr. 2023). 1 Do sedaj je bilo v zbirki najdenih približno 800 enot, ki se na različne načine navezujejo na tekstilno in oblačilno kulturo. Da bi ugotoviti, koliko pregovorov sploh odraža tekstilno kulturo ter na kakšne načine – od proizvodnje in uporabe materialov do izdelave oblačil in njihove simbolike (Šrimpf Vendramin 2024a) – je bila zbirka prvič pregledana v okviru projekta Tra- dicionalne paremiološke enote v dialogu s sodobno rabo. Pregled se je začel z iskanjem po posameznih ključnih besedah, povezanih z oblačili, kot so obleka, čevelj, sraj- ca itn., ki se pojavljajo v najbolj znanih slovenskih pre- govorih (prim. Meterc 2017). Druga faza pregleda se je osredotočala na iskanje pojmov, povezanih s proizvodnimi postopki in orodji (šivanje, preja, kolovrat, preslica itn.); poklici (npr. krojač, šivilja, tkalec); surovinami in mate- riali (lan, volna, svila, žamet itn.); oblačili in deli oblačil (plašč, krilo, rokavice, nogavice, žep itn.). V pričujočem članku predstavljam pregled, tematsko osredotočen na iz- bor paremioloških enot in pregovorov. Med tematskim pregledom se je pokazalo, da so pregovori s specifično terminologijo – npr. poimenovanja določenih oblačil, blaga ali materialov – redki, čeprav vemo iz dru- gih virov, da tako poimenovanja kot posamezne paramije s takšno terminologijo obstajajo. Takšen primer je omem- ba ženskega naglavnega pokrivala, imenovanega avba, in frazema iti pod avbo, kar pomeni poročiti se (Žagar 2004: 19). Tako v zbirki npr. ni pregovorov z besedami, ki jih danes najdemo v literaturi o nekdanji oblačilni kulturi ali 1 Zbirka je začela z delom Milka Matičetovega nastajati že ob ustano- vitvi Inštituta za slovensko narodopisje (ISN) leta 1951. Sistematič- no urejanje in digitalizacija pa sta se leta 1997 začela s projekti Ma- rije Stanonik. Zbirka pregovorov in paremioloških enot je nastajala s prepisovanjem pregovorov iz tiskanih virov, kot so knjige, revije, koledarji, z zbirateljskimi akcijami v različnih revijah, terenskim zbiranjem, osebnimi zapiski itd. ter pregledom starejšega gradiva v arhivu ISN. Tako je tudi datacija, še zlasti za starejše gradivo, neza- nesljiva, a lahko zapišem, da gre za enote, ki so bile zapisane ali v rabi med letoma 1578 in 2010. TEKSTILNA KULTURA V OGLEDALU FRAZEMOV, PREGOVOROV IN KRATKIH FOLKLORNIH OBRAZCEV Strokovni članek I 1.04 Datum prejema: 2. 10. 2025 Glasnik SED 65|2 2025 109 Jezik, kultura in vrednote Katarina Šrimpf Vendramin pa so še vedno del tekstilne terminologije, kot so bombaž, loden, irh, ali oblačilni kosi, kot so bluza, ruta ali kom- bineža, ki jih v zbirki prav tako ni. Sklepamo lahko, da ti izrazi – čeprav so danes splošno znani – ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja, od koder izvira večina pregovorov v zbirki, verjetno niso bili v širši rabi ali pa so se zanje uporabljala drugačna poimenovanja. Čeprav so številni pregovori zapisani v knjižni obliki, lahko v paremiološkem gradivu zasledimo tudi narečne izraze, zlasti v starejših zapisih ter v regijsko obarvanih variantah. Ti narečni elementi – bodisi v leksiki bodisi v skladenjskih posebnostih – pričajo o krajevnem izvoru, ži- vem ustnem izročilu in vpetosti pregovorov v konkretno govorno okolje. Takšni primero so: Mojškra (šivilja) Klara ponoči šiva, podnevi para. Če se lepe ženske ne drži za firtuh (predpasnik) mož, pri- mejo pa drugi zanj. Bohlonej ne trga varžetov (žepov), štelaže pa lom. Žida (svila) in žamet pogasita ogenj na ognišu. Pregovori in frazemi kot odsev tekstilne kulture Pregovori ne izražajo le splošnih življenjskih resnic in mo- ralnih naukov, kot je v definiciji pregovora zapisal paremio- log Wolfgang Mieder (2004: 4), temveč so tudi dragocen jezikovni arhiv znanja o vsakdanjem delu, rokodelskih in obrtnih praksah ter gospodarski logiki nekdanjih skupnosti (Jakop in Babič 2025). To še zlasti velja za tekstilstvo, ki je bilo stoletja eno temeljnih področij (preživetvene) eko- nomije ter eno ključnih področij rokodelske, obrtne in po- zneje tudi industrijske dejavnosti. Pomembnost pregovorov, ki odsevajo tekstilno kulturo, se pokaže predvsem v združevanju omembe konkretnih postopkov, veščin, materialov, orodij in poklicev, s čimer ne razkrivajo le materialnega sveta, vezanega na različne vidike tekstilne proizvodnje, temveč tudi nematerialnega, kot so npr. spolna delitev dela pri proizvodnji, sezonskost opravil, spomin na rokodelske in obrtne procese ter zna- nja. V pregovorih pa lahko obenem odkrivamo tudi me- tafore in simbolne pomene, ki so jih sčasoma pridobili nekateri izrazi, s tem pa tudi figurativni pomen (npr. oble- ka – človek, nit – življenje) (Šrimpf Vendramin 2024a). Tekstilna proizvodnja je povezovala tako delo, znanje in preživetje kot tudi ritualnost in identiteto, hkrati pa je bila povezana tudi z natančno razdeljenimi spolnimi vlogami. 2 2 Spolna zaznamovanost nekaterih postopkov tekstilne proizvodnje in opravil se ohranja vse do danes; npr. prejo so tradicionalno izdelova- le ženske, za potrebe prodaje so v slovenskem prostoru tkali moški, v 20. stoletju so ženske večinoma delale v proizvodnji, moški so bili njihove vodje, še danes skrb za oblačila v gospodinjstvu ostaja v ve- liki meri v rokah žensk (Clark 1919: 93–149; Hunter in Macnaugh- tan 2010; V odopivec 2015). O tekstilnih obrtnikih Krojači, šivilje, tkalci in barvarji ter drugi tekstilni obrtniki so s svojimi izdelki oblikovali vsakdanje življenje skupno- sti; zagotavljali so namreč temeljne potrebščine – tkanine in oblačila. Kako pomemben gospodarski pomen je imelo izdelovanje tekstila in oblačil v preteklosti, nam da sluti- ti dejstvo, da je bil krojaški ceh eno najstarejši poklicnih združenj. V Piranu se kot poklicna skupina omenjajo že leta 1281, med najstarejše cehe, ki so delovali na današnjem slo- venskem ozemlju, pa spadata ljubljanski in škofjeloški kro- jaški ceh, ustanovljena v letih 1399 in 1457 (Bogataj 2004: 258). Ne preseneča, da omembo s tekstilom povezanih go- spodarskih dejavnosti zasledimo tudi v kratkih folklornih žanrih, to nam celo kaže, kako globoko je bilo to delo v pre- teklosti prepredeno z vsakdanjikom skupnosti. Pregovori, ki omenjajo tekstilne obrtnike – krojače, šivi- lje in tkalce – nam razkrivajo, kako so ljudje njihovo delo vrednotili oz. dojemali ter kakšen pomen je imelo v gospo- darskem in družbenem kontekstu svojega časa. Nekdanjo vlogo krojačev razkrivajo tudi uganke, kot je Kdo gospoda naredi? – Krojač (Babič 2021: 73), ter nekateri pregovori, zapisani v drugi polovici 19. stoletja, npr.: Krojač naredi gospoda. Krojač naredi človeka. Krojači so naredili že precej velikih gospodov. Ti pregovori ne pričajo samo o pomembnosti te rokodel- ske panoge, temveč tudi o pomenu zunanjega videza, ki ga kroji obleka, in vlogi krojača kot tistega, ki materia- lizira družbeni status. Zato so ponekod po Evropi imeli krojači, še zlasti v času cehov, pomemben družbeni status (Crowston 2008). V zbirki so tudi zapisi o šiviljah, in sicer Pri šivilji ni svile kupovati ali Od mojškre židanje draga. Zgodovinske štu- dije in analize dela šivilj in krojačic v drugih evropskih deželah razkrivajo, da so bile te manj cenjene od svojih moških kolegov. Tudi njihova obrt je bila v primerjavi z moškimi kolegi veliko bolj regulirana (Crowston 2008). 3 Čeprav so bile sprva manj cenjene in strožje nadzorovane, pa so se s profesionalizacijo obrtništva v 20. stoletju neka- tere med njimi povzpele med priznane mojstrice (Tomažič 1983: 25–29). Prej omenjena pregovora pa lahko beremo kot rahlo ironičen odsev tedanjih predstav o vrednotenju šiviljskega dela. Še v obdobju med obema svetovnima vojnama je v tekstil- stvu delovalo kar od 14 do 18 odstotkov vseh obrtnikov na tedanjem slovenskem prostoru, kar potrjuje gospodarski pomen tekstilnih poklicev pri nas (Cerar 2003; Makarovič 3 V 19. stoletju so v avstro-ogrski monarhiji ženske sicer smele šivati, a svojih lastnih delavnic niso smele imeti. Dovoljena jim je bila le samostojna modistovska obrt, t. j. izdelava damskih pokrival in na- glavnega okrasja (Baš 1987: 76). Glasnik SED 65|2 2025 110 Jezik, kultura in vrednote Katarina Šrimpf Vendramin 2007, 2009, 2011). A podatki iz drugih raziskav, posredno pa tudi nekateri pregovori, pričajo, da njihov družbeni sta- tus ni nujno odražal njihove gospodarske pomembnosti. Zlasti v 19. stoletju, ko so nekateri delovali zunaj kmeč- kega gospodarstva, torej kot obrtniki, so jih vaščani pogo- sto dojemali kot obrobne figure, celo kot družbeno manj- vredne (Globočnik 2005). Čeprav pregovor Krojač nosi strgano obleko lahko razumemo podobno kot Kovačeva kobila je zmeraj bosa, pa ga lahko morda beremo tudi do- besedno. Kljub nujnosti njihovih storitev je njihova lastna podoba ostajala skromna, pogosto celo tarča posmeha, kot pričajo podatki iz analiz drugih virov. 4 Pregovori poleg družbenih odnosov razkrivajo tudi sezon- sko naravo tekstilnega dela. Pregovor Ko kukavica zapoje, je tkavec ob delo svoje opozarja na prekinitev delovnega rit- ma, ki je bil v preteklosti tesno povezan z naravnimi cikli. Tekstilna in oblačilna proizvodnja je sledila razpoložljivosti surovin (npr. volna, lan, konoplja), vremenskim razmeram in ritmu kmetijskih opravil – pozimi so ljudje predli in tka- li, spomladi sejali, poleti pa zbirali in pripravljali surovine. Podoben sezonski ritem je zaznati tudi v krojaškem delu, kar ponazarja pregovor Ko na gradu ustreli, žnidar s stola pade! (Tomažič 1983: 19). Pregovor izraža, da se je kroja- ško leto vsaj v 19. stoletju in vse do druge svetovne vojne odvijalo v intervalih, ki so sledili letnim časom in povpra- ševanju. V zimskih mesecih je bilo dela malo, zato ga je opravil mojster sam ali s pomočnikom; naročila so se po- večala marca in aprila, zlasti pred veliko nočjo, nato pa so se do binkošti postopoma zmanjševala. Poletna naročila za izdelavo težjih oblačil so bila redka, spet pa so se poveče- vala konec avgusta in septembra, ko so krojači pripravljali zimsko garderobo (Tomažič 1983: 19–20). Tudi podeželski krojači in šivilje so imeli podoben cikel dela, a so delali predvsem v jesenskih in zimskih mesecih; takrat so delali na svojem domu ali pa so hodili na t. i. »štero« na domove kmetov, kjer so več dni ali tednov popravljali ali izdelovali nova oblačila, v tem času pa stanovali in jedli pri družini ter bili za svoje delo plačani. Poleti, ko so bila v ospredju druga kmečka opravila, so ostajali brez dela (Baš 1987: 75–78; Makarovič 2007: 43–44). Poleg sezonskosti dela so pregovori ohranili tudi sledove gospodarskih mehanizmov, ki so urejali razmerja med na- ročniki in izvajalci. Pregovora Čigar prejo prela, tega kruh jela in Katere prejo prela, te kruh jela ubesedujeta povezavo med delom in preživetjem ter razkrivata, da je bilo tekstilno delo tesno vpeto v širši sistem izmenjave in ekonomskih od - nosov. Pregovora lahko beremo na dva načina, ali kot odsev medsosedske oz. vaške pomoči, ko so si ženske med seboj pomagale in kot plačilo dobile hrano in pijačo, ali pa kot od - 4 Takšni pogledi so se širili predvsem s pripovedmi, podlistki in kari- katurami, v katerih so krojači karikirani kot visoki, suhljati možje z dolgimi udi – skoraj kot poosebljene škarje ali pajki z upognjenimi nogami (Globočnik 2005: 351–352). sev založniškega sistema, ki se je na slovenskem podeželju ohranil vse do prve polovice 19. stoletja. Pri založniškem sistemu je založnik oz. trgovec priskrbel surovino – prejo ali nit – obrtnik pa jo je doma spredel v nit ali stkal, za svoje delo pa prejel plačilo ali del pridelka (Šorn 1978). O surovinah – lan, volna in svila Med najpogostejšimi motivi v pregovorih, ki se nanašajo na tekstilno proizvodnjo, so surovine, iz katerih nastaja- jo niti in tkanine. Najpogosteje sta omenjena volna in lan – ključni surovini slovenskega tekstilstva, kar potrjujejo tako arheološke kot etnografske raziskave (prim. Maka- rovič 2007; Gleba in Mannering 2012; Grömer 2016). Pregovori, ki vključujejo volno in lan, ne odražajo le po- mena osnovnega materiala, temveč tudi sezonskost in zna- nja, potrebna za njuno pridobivanje in predelavo. Iz njih je razvidno razumevanje, da je končni izdelek dober le, če je kakovostna že osnovna nit. Takšni izrazi izhajajo iz vsakdanjih izkušenj rokodelcev, obenem pa, kot poudarja- jo paremiologi, izražajo splošno življenjsko modrost, da je uspeh odvisen od trdnih in kakovostnih temeljev. Kakršna preja, tako bo platno. Kakovo runo, takova ovca. Omenjeni pregovori odražajo izkušnjo ljudi, ki so nepo- sredno občutili povezanost med naravo in proizvodnjo. Zdrava žival je pomenila dobro volno, dober pridelek pa varnost in preživetje. Zato ti in podobni pregovori ne iz- ražajo le tehničnega spoznanja, temveč tudi družbeno za- vest, da je kakovost celote odvisna od skrbi za izvor – tako v materialnem kot tudi v simbolnem smislu. O dolgi prisotnosti lanu kot kulturne rastline na današnjem slovenskem ozemlju pričajo arheološki ostanki iz prazgo- dovinskega koliščarskega naselja na Ljubljanskem barju, datirani nekje 3400 let pr. n. št. (Tolar in Velušček 2009), kakor tudi številni pregovori, ki odsevajo tako gospodar- sko vrednost kot tudi sezonsko in kompleksno naravo nje- gove obdelave. V tem kontekstu je zgovoren pregovor Lan je lan, z njim je posla leto in dan. Ta pregovor izraža celo- letni proces opravil, ki so bila potrebna za predelavo lanu – od setve spomladi do končnega izdelka čez eno leto. 5 Metaforično pa bi pregovor lahko interpretirali s potrpe- žljivostjo, vztrajnostjo in spoštovanjem do dolgotrajnega procesa – sporočilo, da za dober rezultat potrebujemo čas, trud in zavzetost skozi vse leto. Pregovor Najlepši zakladi so za gospodinjo, če ima s plat- nom napolnjeno skrinjo jasno izraža status lanenega platna 5 Gojenje lanu je bilo povsem podrejeno letnim časom – sejanje, pu- ljenje, sušenje in godenje, ki je vsaj tritedensko izpostavljanje po- puljenih lanenih stebel soncu in dežju, da so se razrahljale vezi med posameznimi vlakni, so morali slediti naravnemu zaporedju, ki ga je narekovalo vreme. Prav zato je bilo za kakovost končnega prediva odločilno poznavanje letnega cikla. Glasnik SED 65|2 2025 111 Jezik, kultura in vrednote Katarina Šrimpf Vendramin kot oblike premoženja, kar dodatno potrjuje posebno mesto lanu v vsakdanjem in simbolnem življenju kmečkega pre- bivalstva. Polna skrinja platna je imela pomembno vlogo v različnih življenjskih prehodih: bila je nevestina dota, po- krivalo za pokojnika in del dediščine: platno je bilo pogosto zabeleženo med zapuščinskih inventarjem (npr. Destovnik 1996; Smrdel 1998: 93; Makarovič 2007: 391). Pomen časa rasti lanu na polju in vremenskih razmer, ki so vplivale na kakovost vlaken, potrjuje tudi skupina vremen- skih in koledarskih pregovorov ter kmetijskih napotil kot praktičnega opomnika in vodila, ki so ga skupnosti uporab- ljale za pravočasno razporeditev del za najboljšo letino (Babič 2016). Koledarski pregovori npr. svetujejo, kdaj začeti posamezna opravila in kako jih izpeljati: O sv. Jerneju lan sejat, o sv. Jakobu ajda, o sv. Ani repa, po- tem mora biti nedelja ali Če boš zgodaj lan sejal, boš mnogo dobrega lanu nabral (Smrdel 1998: 91). Vremenski prego- vori, kot sta Jasen in solnčen svečnice dan ženam obeta do- bro za lan in Suho vreme, lan še pri tleh, če ga ne pleveš, ti bo le v zasmeh, pa napovedujeta letino glede na vremenske razmere. Pomembno je bilo tudi pravočasno spravilo lanu s polja. Pregovor opozarja na pomembnost pravočasnega pu- ljenja lanu: Lan raste še devet dni, ko odcvete ali pa drugih faz obdelave: Bolje je, da terica reži, kakor da lan preleži. Tovrstni pregovori, kot ugotavlja Saša Babič (2015: 63– 70, 2016), nimajo metaforičnega pomena, so nekakšni na- črtovalci časa, koledar nekdanjih skupnosti, v preteklosti so napovedovali tudi vreme in letine. Ljudje so jim pripi- sovali vlogo usmerjevalcev vsakdanjega življenja, saj so z njihovo pomočjo skušali napovedati tako vreme kot le- tino – oboje je neposredno vplivalo na blaginjo skupnosti. Z opazovanjem ponavljajočih se vremenskih ali naravnih pojavov so prepoznavali vzorce, po katerih so sklepali, kaj prinaša prihodnost – sušo ali dež, vročino ali mraz, dobro ali slabo letino. Takšno spremljanje naravnih ciklov raz- kriva razumevanje časa kot krožnega in ponavljajočega se procesa, v katerem se vsako leto znova pojavljajo zname- nja, ki napovedujejo, kaj bo sledilo. Iz pregovorov, ki omenjajo lan, lahko izpeljemo, da je ta rastlina lahko tudi simbol vztrajnosti, reda in cikličnega razumevanja časa, pa tudi blaginje, saj povezuje naravne ritme z delom, ta pa ustvarja materialno in simbolno boga- stvo skupnosti. Čeprav sta bila lan in njegovo gojenje v evropskem p rostoru prisotna že zelo zgodaj, je tudi ovčereja in s tem volna v gospodarstvu alpskega prostora igrala pomembno vlogo (Šrimpf Vendramin 2024b: 33–35). Prisotnost številnih pregovorov o volni v zbirki kaže, kako močno je bila tudi ta tekstilna surovina povezana z vsakdanjikom kmečkega prebivalstva. V preteklosti je bila volna namreč tudi za slo- vensko podeželje eden najpomembnejših stranskih produk- tov živinoreje. Ta nekdanji gospodarski in kulturni pomen ovčereje se kaže v pregovorih, ki volno postavljajo na prvo mesto oz. pred druge dobrine in koristi ovce. Bolje dati volno, nego živo ovco. Kdor dobi ovco, naj dobi tudi volno z njo. Jajca so kurja volna. Dobra ovca da malo mleka, pa veliko volne. V olna v pregovorih torej ni zgolj surovina – pogosto je metafora za rezultat truda, pa tudi opozorilo pred nepre- mišljenostjo ali razočaranjem. Pregovori, kot so: Veliko krika, pa malo volne; Kockar pride, da bi dobil volno, a odhaja ostrižen; Kdor za tujo volno hodi, sam ostrižen domov pride izražajo nesorazmerje med pričakovanji in rezultati ter poudarjajo tveganje, ki ga prinašajo nepremi- šljene odločitve. Čeprav je volna mehka, se ji v pregovorih pripisuje tudi druge lastnosti, še posebej tam kjer je v ospredju poudarja- nje vrednot, kot so delavnost, odgovornost in spoštovanje reda, tako kot v teh pregovorih: Od lenuha kakor od bika – ne volne ne mleka. Kazén ima res noge iz mehke volne, pa tudi roke iz jekla in železa. Noge bogov, ki se maščujejo, so obute v volno. Znani so humorni, absurdni ali ironični pregovori, ki vol- no uporabljajo za duhovito primerjavo, pogosto z name- nom izreči kritiko, opozorilo ali zbadljiv komentar na ne- umnost, nerealna pričakovanja ali neproduktivna dejanja, kot je Ne išči volne pri oslu. V tem kontekstu ima posebno mesto frazem: Poslati koga po žabjo volno (ali po žabje dlake). Ta izraz temelji na očitnem nesmislu: žaba nima ne volne ne dlak. Takšno pošiljanje pomeni zavajanje, norče- vanje ali izigravanje in je metafora za nekaj nemogočega ali brez vrednosti. Frazeološka družina izraza vključuje tu- di oblike, kot so presti žabjo volno, prodajati žabjo volno ali delati za žabjo volno – vse s pomenom zaman, brez učinka, brez realne koristi (Keber 2015). Tekstilni postopki in orodja Zgolj pridelava lanu ali striženje ovac še ni dalo konč - nega produkta – bistvenega pomena je bila dolgotrajna in večstopenjska predelava surovine. Od lanenega stebla ali ovčjega runa do blaga je vodila celotna veriga opravil, ki so zahtevala znanje, čas in specializirano opremo. Da je bilo delo naporno in včasih mukotrpno, nakazuje tudi uganka: Mali lepo narejeni, pa se žena pri njem muči. – Kolovrat (Babič 2021: 69). V tej uganki je skrit ko- mentar ženskega dela: kolovrat je sicer estetsko dovršen predmet, a za žensko pomeni dolgotrajno, naporno delo in telesno utrujenost. Takšne uganke nas opozarjajo na pogosto spregledano, a ključno vlogo žensk v domačem gospodinjstvu in pri proizvodnji tekstila. Orodja, kot je kolovrat, tako pridobijo simbolne pomene in kažejo tu- di na delitve dela v skupnosti, ki jih sicer poznamo tudi Glasnik SED 65|2 2025 112 Jezik, kultura in vrednote Katarina Šrimpf Vendramin iz drugih virov (Auslander 2014; Gordon 2013; Parker 1984; Novak 1964). Na spolno zaznamovanost tekstilnega dela opozarja tudi pregovor Kakor mati prede, tako hči tke, ki simbolno po- vezuje tekstilno obrt z medgeneracijskim prenosom znanja, družinskih vrednot in družbene vloge žensk. Tekstilno delo je bilo za ženske namreč tudi oblika socializacije in učenja vstopa v odraslost – s prejo, tkanjem in vezenjem so se uči- le ženskih vlog, s pripravo bale pa so aktivno sodelovale pri oblikovanju svoje prihodnje življenjske poti (Auslander 2014; Gordon 2013; Parker 1984; Novak 1964). Sezonskost tekstilne proizvodnje odražajo tudi pregovori, ki omenjajo prejo – npr. Kadar se začne post, vrzi preslico v gozd ali Ko se dan podaljšuje, se kodelja po malem zmanj- šuje. Preja je bilo tesno povezana z zimskim mirovanjem drugih kmečkih opravil, ko je bilo več časa za pripravo in obdelavo tekstilnih vlaken. Takrat so se predice v številnih krajih zvečer zbrale ob skupni preji, ki je imela tudi po- membno družabno funkcijo (prim. Novak 1964; Gordon 2013: 123). Hkrati pa je bila preja tudi dejavnost z izrazi- to simbolno težo: v nekaterih obdobjih koledarskega in ži- vljenjskega cikla je bila strogo prepovedana, saj je v števil- nih evropskih tradicijah veljala za most med svetom živih in onostranstvom (Mencej 2013: 63–90). V takšnih obdobjih – zlasti med božično-novoletnimi prazniki in v pustnem ob- dobju, ko naj bi bil svet odprt za stike z onstranstvom – so to opravilo opuščali. 6 Čeprav teh prepovedi v pregovorih ni zaznati, pa ti kljub temu razkrivajo sezonsko naravo preje in njeno vpetost v širši ritem kmečkega leta. Nit je temeljni element tekstilne proizvodnje in hkrati ena najstarejših metafor, povezanih z delom in življenjem. Njena simbolika je močno zasidrana ne le v pregovorih, temveč tudi v drugih folklornih žanrih, kjer pogosto pre- vzema vlogo nosilke pomena, reda in povezovanja, kakor tudi človekovega življenja. 7 V slovenski folklori se nit ta- ko pogosto pojavlja kot simbol prehodnosti, še zlasti kot povezava med rojstvom in smrtjo, med svetom živih in mrtvih. 8 Tega metaforičnega pomena sicer v zbirki prego- 6 Nad spoštovanjem teh prepovedi so v slovenskem prostoru bdela žen- ska nadnaravna bitja, kot so Pehtra baba, Zlata baba, Torka ali Kva- trnica, ki so imela varovalno in hkrati kaznovalno funkcijo. Kršitev prepovedi naj bi imela resne posledice, kot so deformacije ljudi in živali, bolezni, nesreče v gospodarstvu, neugodne vremenske razmere ali celo nezaželen stik z mrtvimi (Kropej 2008; Mencej 2013: 63–90). 7 V antični Grčiji so Moire predle niti življenja – Klotho je predla, Lakhesis merila, Atropos pa jo je pretrgala. Podobno funkcijo v slo- venski mitološki tradiciji opravljajo sojenice, ki ob rojstvu določajo posameznikovo usodo (Mencej 2010; Kropej 2008). 8 Ta motiv je znan že v grški mitologiji in zgodbi o Ariadni (ATU 874), različice se pojavljajo tudi v slovstveni folklori, zlasti v po- vedkah in čudežnih pravljicah, v katerih se pojavi motiv čudežnega klobčiča volne, ki junaka vodi skozi neznane pokrajine – pogosto tudi čez mejo med svetovi. Takšen klobčič ni vedno neposredno po- vezan s smrtjo, a ima vlogo mejnega predmeta: protagonista vodi v onstranstvo ali ga iz nevarnosti vrača v domači svet (npr. Orožen 1936: 206). vorov ISN ni mogoče najti, so pa v njej pregovori, ki nit povezujejo z zdravjem, kot npr. Bolezen gre v človeka z vozom, iz človeka po niti; Bolezen po vrvi, zdravje po niti; Zdravje curkom doli, po niti gori. Ti pregovori povezujejo bolezen z vrvjo (močjo, silo) in ozdravitev z nitjo (počas- nostjo, ranljivostjo). Tukaj je nit metafora počasnega, a dragocenega vračanja v ravnovesje, kar kaže na krhkost telesa in pomen vztrajnosti. Pregovori, ki omenjajo nit, govorijo tudi o gospodarjenju in ekonomiji vsakdanjega življenja in povzemajo logiko življenjske izkušnje, da je pridobivanje premoženja poča- sno in zahtevno, medtem ko je izguba lahko nenadna: Pre- moženje gre curkom dol, po niti pa gor; Imetje se po niti nabira, po vrvi zapravi; Dolg pride po vrvi, odhaja po niti. Uganka Jaz vem za tako stvar, ki je sto konjev ne odvleče na breg, jaz sam pa jo odnesem – klobka (Babič 2021: 69) razkriva navidezno protislovje niti in klobke – drobnih, lahkih predmetov, ki moč in učinkovitost simbolizirajo nesorazmerno z njihovo fizično naravo. Danes nit ohranja svojo simbolno vrednost predvsem v jeziku, kjer je postala del frazeološkega izraza. Med naj- pogosteje rabljenimi frazemi sta imeti (vse) niti v svojih rokah in (kot) rdeča nit. Prvi frazem pomeni obvladovati situacijo in imeti nadzor, pogosto iz ozadja, medtem ko drugi označuje osrednjo vsebinsko ali idejno povezavo, ki se ponavlja ali poteka skozi celoto, na primer skozi bese- dilo ali argumentacijo (Keber 2015). Če se nit pojavlja kot nit življenja, ki simbolizira posa- meznikov življenjski tok, je tkanje dejanje, ki iz teh niti ustvarja celoto – življenjsko zgodbo ali celo kozmični red. Pregovor Križ so statve, na katerih se tke človek razkriva, da tkanje ni razumljeno le kot ročno delo, temveč tudi kot simbolni proces, prek katerega se oblikuje človek sam. Zaključek Raznovrstnost slovenskih pregovorov, ki omenjajo obla- čila, surovine, obrtna orodja in tekstilno delo, nedvoumno potrjuje močno vpetost tekstilne kulture v vsakdanjik nek- danjih skupnosti. Pregovori ne vključujejo le poimeno- vanj tehničnih postopkov (preja, tkanje, šivanje) in orodij (statve, kolovrat in preslica), temveč odražajo tudi sezon- skost opravil (npr. puljenje lanu, zimska preja in tkanje, spomladansko sejanje lanu), specializacijo dela (krojač, šivilja, tkalec), pomen znanja in vedenja (npr. kdaj sejati in puliti lan ali pregovor Kakor mati prede, tako hči tke, ki ponazarja medgeneracijski prenos znanja in veščin) ter spoštovanje kakovostne surovine (lan, volna) in vrednote- nje posameznih materialov (npr. svila in žamet). Slovensko paremiološko gradivo razkriva kulturno vlogo tekstila kot metafore, ki se kaže v jezikovnih vzorcih in podobah, povezanih z delom, časom in družbenimi od- nosi. Članek prikazuje, kako so poimenovanja tekstilnih postopkov, orodij in materialov z jezikovno rabo pridobila simbolne pomene, ki presegajo njihov prvotni, dobesedni Glasnik SED 65|2 2025 113 Jezik, kultura in vrednote Katarina Šrimpf Vendramin pomen, ter razkrivajo vrednote in načine razmišljanja nek- danjih skupnosti. Vendar pa sodobna raba kaže, da so številni pregovori, obravnavani v zbirki Pregovori 1.1., danes večinoma po- zabljeni. V najnovejšem Slovarju pregovorov in sorodnih paremioloških izrazov sta namreč ohranjena le pregovora Obleka naredi človeka in Obleka ne naredi človeka (Me- terc 2024), kar kaže na zastarelost drugih enot in deloma tudi na izgubo poznavanja izrazov, povezanih s tradicio- nalnim tekstilnim delom (npr. preslica ipd.). To razkriva, da družba ohranja le tiste stalne besedne zveze, ki ostajajo pomensko aktualne v sodobnem jeziku, medtem ko se me- taforičnost in figurativna funkcija drugih izrazov postopo- ma izgubljata. Zahvala Članek je nastal v okviru projekta Jezik, kultura in vredno- te: Gospodarska podoba vsakdanjika v folklornih obrazcih (J6-50197) in raziskovalnega programa Etnološke, antro- pološke in folkloristične raziskave vsakdanjika (P6-0088). Literatura in viri AUSLANDER, Leora: Deploying Material Culture to Write the History of Gender and Sexuality: The Example of Clothing and Textiles. Clio 40, 2014; https://doi.org/10.4000/cliowgh.716, 16. 5. 2025. BABIČ, Saša: Beseda ni konj. Estetska struktura slovenskih folk- lornih obrazcev. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2015. BABIČ, Saša: Prostor in čas v slovenskih kmetijskih napotilih. V: Erika Kržišnik, Nataša Jakop in Mateja Jemec Tomazin (ur.), Prostor in čas v frazeologiji. Ljubljana: Znanstvena založba Fi- lozofske fakultete, 2016, 345–355. BABIČ, Saša: Waste and Dirt in Short Folklore Forms. Traditio- nes 49/1, 2020, 125–139. BABIČ, Saša: Uganke na Slovenskem. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2021. BABIČ, Saša, Miha Peče, Tomaž Erjavec, Barbara Ivančič Ku- tin, Katarina Šrimpf Vendramin, Monika Kropej Telban, Nataša Jakop in Marija Stanonik: Collection of Slovenian paremiolo- gical units Pregovori 1.1. CLARIN.SI data & tools. Ljubljana: ZRC SAZU; Jožef Stefan Institute, 2023; https://www.clarin.si/ repository/xmlui/handle/11356/1853. BARTMIŃSKI, Jerzy: Aspects of Cognitive Ethnolinguistics. Sheffield in Oakville, CT: Equinox, 2009. BAŠ, Angelos: Oblačilna kultura na Slovenskem v Prešernovem času: 1. polovica 19. stoletja. Ljubljana: Državna založba Slo- venije, 1987. BOGATAJ, Janez: Krojaštvo. V: Angelos Baš (ur.), Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2004, 258. CERAR, Estera: Tekstilna obrt na Slovenskem med obema voj- nama. Magistrsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filo- zofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, 2003; http://hdl.handle. net/11686/30171. CLARK, Alice: Working Life of Women in the Seventeenth Cen- tury. London: George Routledge & Sons, 1919. CROWSTON, Clare: Women, Gender, and Guilds in Early Mo- dern Europe: An Overview of Recent Research. International Review of Social History 53, 2008, 19–44. DESTOVNIK, Irena: Ko bo cvetel lan: Etnološka razstava o la- nu in ovci. Celovec: Slovenska prosvetna zveza, 1996. GLEBA, Margarita in Ulla Mannering (ur.): Textiles and Textile Production in Europe from Prehistory to AD 400. Oxford: Ox- bow Books, 2012. GLOBOČNIK, Damir: Satirični motivi na panjskih končnicah. Etnolog 15/66, 2005, 345–365. GORDON, Beverly: Textiles: The Whole Story: Uses, Meanings, Significance. London: Thames & Hudson, 2013. GRÖMER, Karina: The Art of Prehistoric Textile Making: The Development of Craft Traditions and Clothing in Central Eu- rope. Dunaj: Naturhistorisches Museum, 2016; https://library. oapen.org/handle/20.500.12657/32825. HARRIS, Jennifer (ur.): A Companion to Textile Culture. Hobo- ken: John Wiley & Sons, 2020. HUNTER, Janet in Helen Macnaughtan: Gender and the Global Textile Industry. V: L. H. van V oss, E. Hiemstra-Kuperus in E. van Nederveen Meerkerk (ur.). The Ashgate Companion to the History of Textile Workers, 1650–2000. Farnham: Ashgate Pu- blishing Ltd, 2010, 703–724. JAKOP, Nataša in Saša Babič: Gospodarske podobe vsakdanjika v luči folklornih obrazcev. Slavistična revija 73/2, 2025, 295– 308; https://srl.si/ojs/srl/article/view/4240. JEFFERIES, Janis, Hazel Clark in Diana Wood Conroy (ur.): The Handbook of Textile Culture. London, Oxford, New York, New Delhy in Sydney: Bloomsbury Publishing, 2015. KEBER, Janez: Slovar slovenskih frazemov. Ljubljana: Založba ZRC, 2015; www.fran.si, 4. 5. 2025. KROPEJ, Monika: Slovene Midwinter Deities and Personificati- ons of Days. V: Mirjam Mencej (ur.), Space and Time in Europe. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, 2008, 181–197. MAKAROVIČ, Marija: Obleka predela človeka. Maribor: Li- tera, 2007. MAKAROVIČ, Marija: Po sledeh bele noše v Beli krajini. Lju- bljana: JSKD, 2009. MAKAROVIČ, Marija: Oblačilna kultura v Zgornji Savinjski dolini. Ljubljana: JSKD, 2011. MENCEJ, Mirjam: Simbolika niti in predenja v evropski folklo- ri. Studia mythologica Slavica 13, 2010, 151–70. MENCEJ, Mirjam: Sem vso noč lutal v krogu: Simbolika krožne- ga gibanja. Ljubljana: Založba ZRC, 2013. METERC, Matej: Paremiološki optimum: Najbolj poznani in pogosti pregovori ter sorodne paremije v slovenščini. Ljubljana: Založba ZRC, 2017. METERC, Matej: Slovar pregovorov in sorodnih paremioloških izrazov. Rastoči slovarji. Ljubljana: Založba ZRC, 2024. Glasnik SED 65|2 2025 114 Jezik, kultura in vrednote Katarina Šrimpf Vendramin MIEDER, Wolfgang: Proverbs: A Handbook. Westport, CT: Greenwood Press, 2004. MILLER, Daniel: Materialna kultura. Ljubljana: Studia huma- nitatis, 2016. NOV AK, Anka: Domače tkalstvo v Gornjesavski dolini. Sloven- ski etnograf 16/17, 1964, 245–256. OROŽEN, Janko: Gradovi in graščine v narodnem izročilu. Ce- lje: Zvezna tiskarna, 1936. PARKER, Rozsika: The Subversive Stitch. London: Women’s Press, 1984. SMRDEL, Inja: Dediščina lanu in platnarstva na Slovenskem. V: Paolo Moro (ur.). Linen on Net. Videm: Arti Grafiche Friulane, 1998, 73–96. ŠORN, Jože: Kmečka in obrtniška proizvodnja ter založništvo v drugi polovici 18. stoletja. Zgodovinski časopis 32/1–2, 1978, 61–99. ŠRIMPF VENDRAMIN, Katarina: Clothing in Proverbs: Be- tween Symbol and Meaning = Oblačila v pregovorih. V: Saša Babič, Nataša Jakop in Rok Mrvič (ur.), Paremiologija med tra- dicijo in sodobnostjo = Paremiology Between Tradition and In- novation. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2024a, 137–50. ŠRIMPF VENDRAMIN, Katarina (ur.): Alpine Textile Heritage: An Overview. Ljubljana: Založba ZRC, 2024b. TOLAR, Tjaša in Anton Velušček: Discovery of Flax (Linum usitatissimum) at Ljubljansko Barje, Slovenia. Histria Antiqua 18, 2009, 187–194. TOMAŽIČ, Tanja: Ljubljana po predzadnji modi: O krojačih, šiviljah, modistkah in njihovem delu. Ljubljana: Slovenski etno- grafski muzej, 1983; https://www.etno-muzej.si/files/ljubljana_ po_predzadnji_modi_1983.pdf, 26. 5. 2025. VODOPIVEC, Nina: Labirinti postsocializma: Socialni spomini tekstilnih delavk in delavcev. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgo- dovino, 2015; http://www2.sistory.si/publikacije/monografije/ V odopivec_Labirinti/, 26. 5. 2025. ŽAGAR, Janja: Pokrivala: Zbirka Slovenskega etnografskega muzeja. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej, 2004.