O IZVORU PREKMURSKEGA »STARIŠINSTVA I ZVACINSTVA«
Začasno poročilo
Vilko Novak
S kratkim poročilom »Neznan prekmurski tisk«, CZN XXXV, 1936,
133—134, je avtor pričujočega spisa uvedel v slovensko bibliografijo
dotlej neznani prvi natis knjižice »Sztarisinsztvo, lil Zvacsinsztvo, /
szem szpodobnimi prilikami / za volo, / szvadbeni mladénczov. / S. L. D. /
V-Soproni / Szpiszkmi : Sziesz Antona / 1807.« Str. 62. Knjižici, ki je v
moji lasti, je na spodnjem oglu naslovni list odtrgan, tako da pred letnico
manjka »vu leti«, kar dopolnjujem po edinem še znanem primerku te
izdaje v Študijski knjižnici v Mariboru. En primerek te knjižice je bil
uničen med okupacijo.
Knjižica je bila natisnjena v isti tiskarni, kjer so natisnili še n. pr.
knjige Mikloša Kuzmiča. Sredi naslovne strani je vinjeta, prav tako nad
začetkom besedila na str. 3 in majhna vinjeta je nad sredino vsake strani.
Ohranjena izvoda knjižice nista popolna, ker se po naključju oba kon-
čujeta na str. 62 sredi pesmi »Jaj, zgübo sam 'seno!...« Sodeč po na-
slednji znani izdaji iz leta 1852, manjka še 12 pesmi — gotovo pa to ni.
V omenjenem prvem svojem poročilu sem omenil le, da je pesem »Od
pet pijani bab« v knjižici na str. 61—62 Modrinjakova, sicer pa se nisem
spuščal v vprašanje, ali je delo izvirno ali ne. Tudi doslej se ni dalo
dognati, kdo naj bi se skrival pod kraticami S. L. D. — Ivan Zelko je
v poročilu o mojem Izboru prekmurske književnosti trdil: »Tako pro-
testantska skupina kot katoličani so imeli vsak svoje ,Starišinstvo'. Brez
dvoma je v (Novakovem) Izboru navajano ,Starišinstvo ...' protestantsko
(prim. Caplovič, Croaten und Wenden in Ungern, Pressburg 1829, str.
84). Da so imeli katoličani že pred 1. 1853. svoje lastno ,Starišinstvo...',
izpričuje opomba körmendinskega tiskarja Ferenca Udvaryja v molitve-
niku iz 1853, da se pri njem prodaja tudi knjiga ,Sztarasinszka i Zva-
csinsztvo'.« Zelko pravi še: »Domneva se, da je to izdajo priredil
J. Košič.«^
Stanko Kotnik piše v zvezi z Modrin jakom v daljšem ekskurzu o
naši knjižici, omenjajoč navedeno Zelkovo domnevo, »da ne gre za
posebno, morebiti Košičevo priredbo...«, marveč le za »ponatis prve
izdaje z 12 novimi pesmimi« itd.^ V tej trditvi so nasprotja: če je 12 pesmi
1 CZN XXXI, 1936, 92-93.
2 Slovenski etnograf IX, 1956, 204, op. 3.
169
Vilko Novak
res novih — česar pa nihče ne more vedeti, ker jih v ohranjeni knjigi
iz 1807 ni! — potem to ni samo »ponatis« (ampak vsaj izpopolnjen!);
dalje: od kod ve S. K., da je »meja (med starimi in novimi pesmimi, op.
V. N.) grafično dobro vidna«, ko pa prve izdaje ni videl? Ne vem tudi,
zakaj naj bi bilo po Kotnikovi trditvi »vsakršno Kardoševo sodelovanje
izključeno« pri naslednjih ponatisih ali izdajah? Saj si sam nasprotuje
v istem stavku, češ: »ker so ponatise oskrbovali pač le založniki (kdo je
skrbel za dodane pesmi, ostane nepojasnjeno vprašanje)« — verjetno ne
»le založniki«? Šlebinger (SBL I, 428) je povzel podatek, da je iz Kar-
doševe zapuščine bilo med drugimi spisi izdano tudi Starišinstvo i zva-
činstvo, po Janošu Flisarju, ki pravi o Kardošu: »Pisao je ešče:
Starišinske knige« (Prekmurja znameniti evang. mo'zje, str. 31) in morda
še od kakega informatorja.
Primerjava druge izdaje s prvo dokazuje, da gre za isto delo in zato
ni govora o dvojnem Starišinstvu, enem katoliškem in enem evangeli-
čanskem. Da je delo priredil protestant, o tem ne priča le Košič v spisu
o prekmurskih Slovencih, ki ga je objavil Caplovič (»imajo... svatbene
knjige«, Tudomânyos Gyiijtemény 1828, V, 26«), marveč tudi termino-
logija, slog in jezik besedila in končno verjetno Kardoševo sodelovanje
pri ponatisih. Vse to končno tudi ni zelo pomembno. Važno je, da je
besedilo knjižice bodisi v tisku ali vsaj delnih prepisih glavnih delov
bilo in je še v mnogih krajih v. Prekmurju stalno v rabi, tako da je postalo
last slehernega človeka in bistvena sestavina ženitovanjskih šeg. In za-
radi tega je potrebno, da skušamo dognati izvor in nastanek tega spisa.
Prireditelj in prevajalec dela, ki je bil jezikovno in verzifikatorsko
dokaj spreten, je moral biti kak prekmurski bukovnik, učitelj ali Orga-
nist, eden tistih, ki so sestavljali rokopisne pesmarice cerkvenih in tudi
posvetnih pesmi, kakršnih poznamo doma in v tujini (n. pr. dve v slo-
vanskem seminarju graške univerze) več. Morebitno primerjanje Stari-
šinstva s temi pesmaricami prepuščamo prihodnosti, toda verjetno ne bo
prineslo odgovora na vprašanje, kdo je njegov slovenski prireditelj. Knji-
žica je namreč — prevod in prireditev iz madžarščine. Ker pa množica
madžarskih tiskov te vrste v budimpeštanskih knjižnicah ni urejena in
dostopna, moremo uporabiti danes za primerjavo le tiste, ki so nam na'
voljo, ter ne moremo dognati, ali je prekmurska knjižica prevedena ali
prirejena po enem samem madžarskem tisku. Dovolj pa je že to, kar
moremo sedaj povedati, da smo si na jasnem tako o njeni izvirnosti
kakor tudi o vezeh s podobnimi tiski ali šegami še drugod.
Nihče se ni doslej ukvarjal z nastankom in morebitnimi mednarod-
nimi vezmi madžarskih tekstov te vrste, kakor tudi ne s temi prvinami
ženitovanjskih šeg pri sosednih narodih.
Preden pričnemo s primerjanjem besedil, je potrebno opozoriti na
sestav knjižice in na nedoslednost glede na naslov. Naslov »Sztarisin-
sztoo« ima le prvi del na str. 3—12, ki zadeva le snubitev in je razdeljen
na odstavke: 1. »Z-kaksimi recsmi je potrejbno tim Sztarisinom sznehe
k mo'si prosziti, vu vrejmeni obszlü'savanya zapitka, govorecsi«; 2. dolgi
170
o izvoru prekmurskega »Starišinstva i zvačinstva«
versko-mavni pouk »Gda Sztarissina sznehou szproszi, âldomâs etak naj
gori nakloni« (5—12), v katerem ima ^večji del še poseben naslov »Hi'sni-
kov du'snoszt«. — Sledi oddelek »Zoacsmsztoo« od str. 13 do konca (v
prvi izdaji), v katerem pa zvačin nastopi le enkrat z vabilom na svatbo:
»Vu vrejmeni szvadbe, kakda more Zvacsin pozavati szvate na gosztii-
vanye« (str. 13—16). Ves ostali del tega oddelka pa zavzemajo do str. 43
razgovori starešin med svatbo.
Oddelek zase, čeprav ni grafično poudarjen, pa so »Zgovarjanya pri
vecsérji, po irej deacski Oszobaj« (str. 43—54), nakar slede pesmi, tudi
brez vsake grafično označene meje.
Oglejmo si po vrsti posamezne oddelke in jih primerjajmo z besedili,
ki so doma drugod! Vabilo pozvačina (zvačina ali zvača), SZ (tako odslej
za Starišinstvo ... 1807) 13—16, je podobno v madžarski brošuri, n. pr.
Vofények kotelességei, 1886, toda krajše. Več podobnosti je v medžimur-
skih šegah. Tako prekmurski zvačin našteva hrano, ki jo pripravljajo za
»gostiivanje« (ženitovanje), in pri tem pove tudi: »Mamo zgrableno edno
sinico, stero devet bâb že tri dni skubé, šterim pérjom okouli hrama na-
stelemo, kaj či bi steri spadno, tak na mejhko spadne« (SZ 14). Medži-
murski pozovič pa govori: »Ustrelili smo senico, s katere glave 14 dni
14 starih bab skube perje, s katerim bomo obdali naš grad (svatbeno
hišo) in da ga veter ne bo odpihnil, smo ga potlačili z zajčjo pogačo in
tu bodo svati lahko spali« (prevod iz madžarščine).^
V drugi medžimurski varianti, pesmi pozvačina, ta na široko opisuje,
kako so trije jagri našli »veliku fticu ... kak senica — Vezda ju skubeju
tri dni tri sukačice / I tri pomagačice. / Komaj su ju poskuble do po-
lovice / Pak su vre tri grede s perjom nastrle. / Ako bi koga glava
zabulela, / Naj si vu vini capu namoči, / Na glavu preveže, / Na ovo
perje leže, / Taki bu mu leže; / To se fajn preleže«.*
V nadaljnjem našteva prekmurski pozvačin vrste mesa, ki ga imajo
»čuda«; »ednoga bika smo krmili na ednom erženom betvi privezanoga,
onoga smo bujli. Sama jajca majo tri cente«. Ustrelili so brava, ki je imel
tolika sala, da niso vedeli kam z njim. Prišlo je dekletce, pograbilo ga
v predpasnik, odneslo na podstrešje in spravilo v lešnikovo lupino.
Mravlja ga je snedla. »Slanino smo pa obesili za slemen, ino je gouževka
nej mogla držati, ftrgnovši se, doli je spadnola, ino je mosnice [= strop]
podrla, na ednoj pavočini je obisnola. ona jo je komaj obdržala« (SZ 14
in 15).
Medmurci so ubili vola, ki je velik kot žužek v siru; kožo so sušili
na sukancih, ki so jih obesili na zvonike v Ormožu ali Ptuju, Čakovcu
in Varaždinu.'^ Ali drugače: »Mi smo klali jednoga vola / Kakti jednoga
mola«; slanino prasca so »za tri lance prikapčili«, potegnili »čez tri ru-
ženice« in je obvisela na pajčevini, ko so se verige strgale."
' Ferencz Gönczi, Muraköz es népe, Budapest 1895, 81.
* Vinko Z g ance, Starešinstvo ili Kapitanjstvo. Čakovec 1921, 47—48.
5 Gönczi, n. d., 78—79.
« Zganec, n. d., 46.
171:
Vilko Novak
O ribah pripoveduje prekmurski pozvačin: »...poslali smo edno
Ciganjsko nago dejte na suhi broud, ribe lovit, te vlovlene v nâdra
meče... Raba je pogorejla, koula za kouli pečene ribe pelajo z rabe; ar
po petki ino sobotti bomo si hrano preminjavali« (SZ 15). — Medžimurski
pravi: »More biti bi oni veleli, / Kaj mi posne hrane nemo meli? ... /
Naši ribiči su šteli, ka bi ribe lovili, / Pak su se Mure jako prestrašili. /
Unda su se stali pak su Muru vužgali; / Yoda je celo do dna zgorela.«'^
Madžari v sosedni pokrajini Göcsej poznajo podobno varianto:
»... dobra bo riba v petek in soboto, toda tja je tekel ciganski nag otrok
in jih je vse naložil v naročje.«*
Podobno besedilo je ohranjeno v rokopisu s Polenšaka, ki ga objavlja
v le-tem letniku SE A. Smodič in v Skuhalovem zapisu.°
V oddelku, kjer se starešini pogovarjata, ko pridejo po nevesto
(sneho), pravi »Vünejsnyi Sztarissina« tudi: »Ar kakokoli te tri moudre
Krâle je pelala edna svetla zvejzda pred njimi idouča k-Betlehemi, gde
se Gospon Kristus naroudo... Etak ravno i mi smo prišli po toj svetloj
zvejzdi, štera je pred nami šla, ino je ober ete hiže postanola ... (SZ 18).
— Podobno govori pozovič v Medžimurju: »Mi smo potniki / Kak su bili
sveti tri Kralji. / I oni jesu putuvali, / Da bi dete Jezusa daruvali. / I nje
je čudna zvezda sprevadjala / I ober štale je postala ... / Tak i mi denek
denešnji / Jesmo vidli njih ovdi postati, / .. .«^''
Največ enakih in podobnih mest z madžarskim izvirnikom pa vse-
buje oddelek yZgooârjanya pri vecserji«. (str. 32 si.). Notranji starešina
govori dve kitici, »gda se vino na sto prinese« : »Na veselje serca Boug je
vino stvouro...« itd. (SZ 33), kar je dobeseden prevod iz madžarskega:
»Szivvidamitasra Isten a bort adta ...«, objavljeno v najstarejši madžar-
ski nedatirani knjižici te vrste: A Magyar fö-felynek hârmas daljai« iz
konca 18. ali začetka 19. stoletja^^ in ki jo je gotovo naš prekmurski pri-
reditelj poznal.
»Gda sze druga hrana gori prinesze«, pove »notrejšnji starišina«
kitico: »Poštena obsida! lačni naj ne bodte...«, ki je prevod 6. kitice
madžarske pesmi o Adamu in Evi: »Hogy a mi vendégink éhen ne
legyenek.. .«^^^^
Pri tretji hrani pove notranji starešina kitico: »Veli naš Gospodar:
tou je trétya hrana...« (SZ 33), kar je nekoliko svobodno po madžar-
skem: »Itt van, Nâsznagy Uram, a harmadik étel.. .«,^^ ker je pri Ma-
džarih govoril te besede drug (tovariš, družban itd.), ki je prinesel jed
pred starešino in ga nagovoril: »Tu je, moj gospod starešina, tretja jed.«
' Ž g a n e C, n. d., 49—50.
^ Gönczi, Göcsej... Kaposvar 1914, 333.
° P. Skuhala, Povesti, črtice in nekatere pesmi. Maribor 1910, 95.
'O Žganec, n. d., 14.
" Cit. po B. Bartok-Z. Kodâly, A Magyar Népzene Tara III/A (ur. Kiss
Lajos), Budapest 1955, 531—532.
"a Bartok-Kodâly, n.d., 16.
E d vi niés Pai, A Magyar Parasztok Lakodalmi szokâsaik. Tudomâ-
nyos Gyujtemény 1827, XII. k., 16.
172
o izvoru prekmurskega >StarisIQstva i zvačinstva«
Za tem sledi »Vünejsnyi Sztarissina hvali 'senitev«: »Prijatelje!
povejm, vam edno praviczo ...« v šestih kiticah, ki na osnovi sv. pisma
»rastolmači vam to sveto hištvo« (SZ 34), kar je skoraj dobesedno pre-
vedeno iz madžarske predloge, v isti pesmi. Štiri kitice so enake; slo-
venske kitice »Za blaženoga, jas bom onoga pravo ...« v tej predlogi ni,
pač pa je naslednja: »Blažen je on...« (Boldog, kinek vagyon hiv 's jo
felesége .. .)^^ Enako je verno prevedeno nadaljevanje »Notrejsnyi Szta-
rissina pronti 'senitvi gucsi« (SZ 34—35): »Allj félre, barâtom, majd én
is beszélek .. .«^* Zunanji starešina mu odgovarja z eno samo kitico, ki jo
navedem vso, ker utegne biti povrh še slabo tiskani izraz »Ne'sem
urszko« prihodnjim raziskovalcem neumljiv — pomeni »nežamursko —
medžimursko«, s čimer je prevajalec nadomestil budimsko vino v iz-
virniku, ki ga je verno posnel, le zadnja vrstica je svobodna:,
»Vidim, kaj szi rocsko jako gori nagno
Ne'sam urszko vino 's nyé szi vö potégno
Pronti histvi zato, teliko szi gucsao
De bole bi bilou, kaj bi ti zdaj mucsao« (SZ 33)
Izvirnik: »Latom a garatra most jól fel-öntöttel.. .«^^
Za štiri kitice pesmi o zelju še nisem našel predloge.
Notranji starešina govori kitico, »gda se pečenja gori prinese«, ki je
tudi skoraj dobesedni prevod: »Jo a suit pecsenye a vajas kasaval.«^'
Dve kitici govori »Od goszlarov« notranji starešina in prosi svate,
naj obdarujejo goslarja, ki so se mu gosli strle (SZ 37). Tudi to je povzeto
po madžarskem: »A muzsikasunknak nagy baja érkezett.. .«^'
Tudi pri nas je mnogo pesmi v raznih krajih, s katerimi se nevesta
poslavlja od domačih. V Starišinstvu... je osem kitic s tako vsebino.
Uvodna kitica »Goszlarje posztante ...« (madž.: »Vajda, hegediiknek...),
prva od treh očetu v slovo: »Oprvim sze k-tebi obrnem ...« (madž.: »El-
sobb es tehojzâd nyujtom én szavamat.. .«) in prvi kitici o materi:
»Draga moja mati...« (SZ 38—39; madž.: »Kedves édesanyâm .. .«)^' so
prevodi iz že omenjenega najstarejšega madžarskega tiska, ostale kitice
pa so verjetno dodane od drugod. Podobno je besedilo pri G. Petöju, 10.
V naslednjem oddelku »Na drugi den za snehov pridouči svatovje,
etak se je potrejbno pokloniti:« (40—43) je pripoved zunanjega starešine
o ženitvi mladega Tobije tudi mednarodni motiv v ženitovanjskih šegah
in ga najdemo n. pr. pri Medžimurcih.^^
Mogoče najzanimivejši del knjižice so »Zgovarjanya pri vecserji po
trej deacski Oszobaj« (SZ 43—54), ki so prav gotovo tudi prevod madžar-
" Peto Gergelv, Alf oidi vöfeny-könyv. Budapest, b. L, 36.
I* N. d., 36—37. '
15 Bartók-Kodalv, n. d., št. 468, str. 532.
Edvi niés Pai, n.d., 16.
" Bartók-Kodaly, A Magyar Népzene Tara UVA, 656.
" Bartók-Kodaly, n.d. III/A, št. 255, str. 282.
" Zganec, n. d., 21.
173
Vilko Novak
skega besedila, katerega pa doslej ni uspelo najti. Dostopna knjižica
G. Peto, Alföldi vöfeny-könyv ima sicer podobne razgovore pod naslovom
»Vacsora elotti sziinidô alatti peroraczio« (Peroracija v odmoru pred
večerjo), ki se pa snovno razlikuje od naše. Dokazuje pa, da so vsaj
nekatere knjižice te vrste vsebovale take dijaške razgovore in da je morda
iz že omenjene najstarejše prevedeno tudi to besedilo naše knjižice.
Ko bodo dostopni te vrste madžarski spisi, bo moč rešiti celotno
vprašanje prireditve in prevoda slovenskega Starišinstva in Zvačinstva.
— Prav tako pa čaka še obravnave izvirnost pesemskega dodatka, ker
nam je doslej znan le izvor pesmi »Od pet pijani bab (gl. spredaj).
Résumé
SUR L'ORIGINE DU LIVRET «STARISINSTVO I ZVAČINSTVO^
(LES FONCTIONS DU DOYEN DES NOCES ET DE L'INVITATEUR AUX
NOCES) DE L'OUTRE-MURE
Le livret, intitulé iSztarisinsztvo i Zvacsinsztvo ...» (Sopron en Hongrie
1807), écrit en dialecte d'Outre-Mure et imprimé en écriture hongroise, a été
introduit, par l'auteur du présent article, dans la bibliographie slovene par une
note au «Casopis za zgodovino in narodopisjem 35 (Maribor 1936), 133—134. On
ne connaît, aujourd'hui, que deux exemplaires incomplets de l'ouvrage qui a
eu encore cinq réimpressions au moins. L'arrangeur du texte n'est pas connu;
il s'est vraisemblablement caché derriere les lettres S. L. D. du titre. L'auteur
du présent article a démontré que l'ouvrage avait été traduit et arrangé d'apres
plusieurs écrits semblables. On emploie des éditions ultérieures ou des copies
manuscrites aujourd'hui encore, dans l'Outre-Mure, par les «invitateurs» (zva-
čini) et les «doyensi> (starišine), lors de l'invitation aux noces et durant les
noces. La premiere partie comprend les allocutions lors de la demande en ma-
riage, la deuxieme l'invitation aux noces et les dialogues des deux «doyens-»
pendant le festin de noces, le troisieme est composé des «conversations des trois
écoliers pendant le soupers; l'annexe comprend, dans la premiere édition, 5 chan-
sons, dans les suivantes, il y en a 17.
L'auteur cite des passages analogues des textes parlés par les invitateurs
aux noces qu'on trouve dans les descriptions des coutumes nuptiales du Medji-
murje (Gönczi, Muraköz es népe; Žganec, Starešinstvo ili Kapitanjstvo), de la
province hongroise de Göcsej (Gönczi, Göcsej) et de la Styrie Slovene (A. Smo-
dič, P. Skuhala). — On trouve enfin des modeles correspondant a la lettre, ou
presque analogues aux dialogues des «doyens-» de noces, dans des livrets hon-
grois de noces, dans des descriptions ou dans des chansons publiées: A Magyar
fo-félynek hârmas daljai, de la fin du 18e ou du début du 19« siecle, G. Peto,
Alföldi vöfeny-könyv (Budapest s.a.), P.l.Edvi, Tudomânyos Gyiijtemény 1827,
XII; Bartôk-Kodâly-Kiss, A Magyar Népzene Tara IUI A. L'arrangeur dans
l'Outre-Mure a remplacé, p. ex., le vin de Budim par celui du Medjimurje, et
rapproché, ça et la, le texte a son propre milieu.
Puisque de nombreux livrets hongrois de ce genre, meme en Hongrie, ne
sont pas accessibles dans les bibliotheques, il n'a pas encore été possible de
constater, d'une maniere définitive, si le livret slovene en question était la tra-
duction d'un seul modele hongrois, ou une compilation de plusieurs ouvrages.
Le texte hongrois des «conversations des trois écoliersyy n'a pas encore été
trouvé, bien qu'elles figurent au livrets de ce genre, tant que l'auteur en con-
naisse; toutefois, le texte y differe.
174