Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. post. - II Gruppo
Uredništvo in uprava:	Cena: Posamezna štev.	L	25
Gorica, Riva Piazzutta štev. 18	Naročnina : Mesečna	L 110	
Poštno ček. račun: štev. 24/12410	Za inozemstvo : Mesečno	L	190
		
	E i	
m
Leto V. - Štev. 16
Gorica - 16. aprila 1953 - Trst
Izhaja vsak četrtek
Naši frontaši in narodno delo
Velecenjeni gospod urednik!
V	15. številki Vašega cenjenega lista sem čital sledeče besede: »Goriški frontaši so namreč tako narodno zavedni, da rajši obiskujejo italijansko službo božjo, ali pa nobene. Tudi njihovi dijaki se zdi, da se bolje počutijo, kjer se moli in poje po italijansko kakor pa slovensko.k
Ta vaša opomba me ni prav nič razočarala, pač pa me je napotila, da Vam hočem razodeti, kar sem te zadnje tedne pri svojih sončnih sprehodih opazil in mi je težko leglo na srce. Da frontaši in njihovi sopotniki ne hodijo več v cerkev, je znano dejstvo. Tam, kjer so oni v premoči, se cerkve praznijo. Najbolj tragično je to v narodno ogro-■ zeni Podgori. Po zaslugi frontašev, ki so nekateri celo pravoslavne vere, ker so bili svoj čas velesrbsko usmerjeni, se tamkaj slovenska služba božja vedno manj obiskuje. Kam to pelje, sami dobro veste.
Ta stran udejstvovanja pa ima bolj ideološko obeležje: kdor vere nima, pač tudi v cerkev ne hodi. Da so naši frontaši Sovodhje ob nedeljah popolnoma poitalijančili, tega morda še ne veste. Dva nedeljska popoldneva sem porabil, da sem to novost odkril. Frontaši imajo v So-vodnjak svoje nogometno igrišče in v Štandrežu svoje nogometno društvo »Juventina«. Do tu bi bilo vse v redu, toda v ozadju stoji dejstvo, da kljub vsemu poizvedovanju nisem mogel v tem društvu iztakniti nobenega Štandrežca, če je pa sploh kdo Slovenec, mi niso znali povedati. No, in ta »Juventina« nastopa nedeljo za nedeljo na sovodenjskem igrišču in se meri z nogometaši iz vse Furlanije tja gori do Karnije. Če greš' nedeljski popoldan skozi Sovodnje, boš videl tam na tisoče furlanskega ljudstva, ki prisostvuje tekmam s krikom in vikom. Ob nedeljah popoldne Sovodnje niso več slovenska ves. Te je neizpodbitna narodna zasluga naših frontašev!
Pa pojdimo dalje! »Soča« priob-
Izmenjava invalidov na Koreji
Pogajanja za izmenjavo bolnih in ranjenih ujetnikov so se srečno zaključila. Obe stranki sta podpisali sporazum o podrobnostih te izmenjave kakor tudi o številu ujetnikov, ki se bodo izmenjali. Na podlagi tega sporazuma bodo komunisti osvobodili 605 zavezniških ujetnikov in sicer 450 južnih Korejcev. 120 Amerikancev, 20 Britancev in 15 ostalih narodnosti. Zavezniki pa bodo vrnili 5800 ujetnikov, to je 5100 severnih Korejcev in 700 Ki-tajcev. Izmenjava se bo pričela, kakor poročajo, prihodnji ponedeljek. Vsak dan bodo izmenjali 600 vojakov in sicer .>00 komunističnih in 100 zavezniških vojakov.
Razlika v številu izmenjanih vojakov izvira iz celotnega števila u-jetnikov, ki jih ima vsaka stranka v svojih rokah. Tako imajo zavezniki v svojih rokah 132.000 komunističnih vojakov, medtem ko pravijo komunisti, da imajo samo 13.589 zavezniških ujetnikov.
Sporazum za repatriacijo bolnih in ranjenih ujetnikov sta podpisala admiral Daniel (za zaveznike) in general Lee-Sang-Co (za komuniste). Zadnji je takoj po podpisu izrazil željo, da bi se čim prej obnovila pogajanja za premirje, da bi prišlo do rešitve celotnega vprašanja vojnih ujetnikov.
čuje tedensko program za kino v Štandrežu. To daje slutiti o medsebojni povezanosti. In kino v Štandrežu res vrši veliko narodno in kulturno delo. Kulturno vrši svoje delo, ko podaja filme kot so »II brigante Musolino«, ali pa take, ki so zaradi svoje nemoralnosti prepovedani; svojo veliko narodno zvanje pa vrši tedaj, ko tako glasno kriči, da celo na cesti slišiš lepo slovenščino iz dvorane. »Soča« vestno beleži to delo!
Pa pustimo to trgovsko podjetje in pojdimo malo na sprehod po najbližjih goriških vaseh in poglejmo nekoliko, kako je z napisi nad javnimi lokali in trgovinami.
Zanimali so me prav posebno oni lokali, katerih gospodarji nosijo zvonec med domačimi frontaši in prodajajo celo »Prim. dnevnik«. Slovenskega napisa nima nobeden.
V	Štandrežu sem videl napis v slov. jeziku samo na občinski šoli. Morda sem katerega prezrl in bom pomoto prav rad popravil.
»Soča«, tu nabrusi meč!
Velecenjeni gospod urednik, najbolj žalostno dejstvo pa je, da v našem podeželju prirejajo samo še frontaška društva javne plese. N iti fantje, ki so nekoč imeli skoraj monopol na javne plese, tega ne delajo več, morda zato, ker jim m več potreba. V nedeljo so menda plesali v Števerjanu, najbrž v zahvalo za blagodejni dežek, ki je osvežil ozračje...
Kakšne so pa pustne zabave po frontaških društvih, je bolje da ne govorimo.
Tako vidite, gospod urednik, je kulturno in narodno delo frontašev v naših podeželskih vaseh. Ena ali dve dramatični predstavi ne rešita vprašanja.
Slika torej ni vesela.
Popotnik
Delo Združenih narodov
Glavna skupščina ZN je potrdila pretekli teden imenovanje Daga Hammarskjoelda za glavnega tajnika ZN. Ta je medtem že prihitel v New York ter položil uradno prisego.
Politična komisija ZN je nadaljevala z razpravo o ameriški pritpžbi glede sovjetskih očitanj, da se Združene države poslužujejo v bojih na Koreji bakterij (glivic in klic), s katerimi razširjajo živalske in človeške kužne bolezni. Združene države so zahtevale že ponovno od sovjetskih oblasti mednarodno preiskavo, da se dokaže popolna neo-snovanost teh obtožb, toda sovjetske, kitajske in severnokorejske oblasti so to upravičeno zahtevo vedno zavračale, sklicujoč se na u-gotovitve komisije, ki so jo same izbrale, ter na izjave, naj te svoje obtožbe napram silam ZN na Koreji umaknejo, ali pa naj dovolijo nepristransko mednarodno preiskavo. Isto sta storila tudi kanadski in belgijski delegat.
Na vse to je sovjetski delegat Borin izjavil, da ni za sedaj nobene potrebe, da bi komisija razpravljala o potrebnostih te obtožbe; obenem je povabil Združene države naj podpišejo določila genfske konvencije zoper bakteriološko vojno. Na ta način se je hotel sovjetski delegat izogniti pritožbi Združenih držav ter napraviti križ čez vso zadevo, ne da hi bilo treba preklicati sovjetske laži. Toda politična komisija se s tem ni zadovoljila, ampak je sprejela predlog, da se imenuje posebna komisija petih držav, ki naj izvrši na licu mesta strogo in nepristransko preiskavo o sovjetskih obtožbah glede bakteriološke vojne s strani sil Združenih narodov. Za predlog je glasovalo 52 držav, proti pa pet držav sovjetskega bloka, to je Sovjetska zveza, Belorusija, U-krajina, Poljska in Češkoslovaška.
Glavna skupščina je razpravljala o splošni razorožitvi, podaljšala ra-zorožitveni komisiji njen mandat ter ji naročila, naj nadaljuje s svojim delom ter poskuša najti rešitev za svetovno razorožitev in za uspešno nadzorstvo atomske energije. Pri tem sprejeti predlog izraža pohvalo komisiji za njeno dosedanje delo ter poudarja misli, ki so vodile skupščino pri imenovanju te komisije. Sovjetski delegat Višinski se je u-piral tej resoluciji ter glasoval proti njej z ostalimi 4 člani sovjetskega bloka.
Glavna skupščina je razpravljala nato o poljskem predlogu o rešitvi
korejskega vprašanja, o razorožitvi in o sklenitvi mirovne pogodbe med velesilami.
Poljski predlog, ki ga je pred politično komisijo razlagal poljski delegat Skrzeszevski, je v resnici le ponovitev starih sovjetskih pogojev za sklenitev miru na Koreji in za
razorožitev, kot jo hočejo imeti Sovjeti, to je zmanjšanje za eno tretjino vseh vojaških sil petih velesil v teku enega leta ter prepoved atomskega in množično učinkujočega orožja pod mednarodno kontrolo, kot jo seveda Sovjeti razumejo in ne kot jo predvideva razorožitveni načrt ZN.
Poljski predlog zahteva obenem, naj se glavna skupščina izjavi, da je udeležba pri atlantskem paktu nezdružljiva s članstvom pri ZN.
V	prilog poljskega predloga je povzel besedo Višinski, ki se je divje zagnal zoper atlantski pakt ter med drugim poudaril, da je atlantska obrambna pogodba zrasla na nezdraven terenu sumničenja in strahu in vsled socialnih in političnih sprememb, pred katerimi so člani atlantskega pakta v strahu. Te dežele hočejo uničiti neke zgodovinske procese in zaradi tega so ustvarili atlantsko zvezo.
Višinski je omenil, da veljajo njegove besede tudi evropski o-brambni skupnosti. Strah, ki je narekoval zapadnim evropskim državam sedanjo politiko, je neutemeljen. Edina stvarna nevarnost preti po njegovem samo od oborožene Nemčije.
Z zadnjimi besedami je tov. Višinski preveč razkril sovjetske »miroljubne« namene, ki gredo, kakor se vidi, za tem, da bi razdvojili za-padne zaveznike ter onemogočili ustvaritev evropske obrambne skupnosti.
Adenauer v Vfashingtonu
Ko so se francoski državniki z Mayerjem in Bidaultom na čelu vračali s svojega obiska v Združenih državah in Kanadi domov, se je nemški kancler Adenauer že vozil na transatlantiku »United States« na obisk v Washington. Na potovanje se je podal z lahkim srcem, na vsak način z veliko lažjim kot njegovi francoski tovariši, ki so odšli na obisk z velikimi zahtevami, ne da bi mogli predložiti obenem svojim ameriškim prijateljem stvarne dokaze o podpiranju ameriške politike glede evropske varnosti. Adenauer pa je odšel na obisk brez hudih posebnih zahtev, v žepu pa je nosil potrdilo, da je nemška zvezna zbornica potrdila bonnsko in pariško pogodbo. To dejstvo je nedvomno veliko pripomoglo k uspehom, ki jih je Adenauer v Washingtonu dosegel.
K tem uspehom je veliko pripomoglo že Adenauerjevo osebno zadržanje napram Združenim državam. Že takoj pri svojem prihodu v New York je prebral izjavo, v kateri je poudaril, da prihaja v Združene države kot Nemec in Evropejec in z odprtim srcem za vse ideje, ki jih Amerika lahko nudi. Izrazil je obenem hvaležnost nemškega naroda ameriškemu narodu ter poudaril, da ni v zgodovini noben zmagovalec pokazal do premagancev toliko velikodušnosti kot ravno Amerika, ki je dvignila nemškemu ljudstvu duha ter mu vrnila zaupanje.
Že na večer svojega prihoda v New York je Adenauer prejel od ameriških bankirjev Barueha in Warburga zagotovilo, da sme Nemčija računati na izdatna posojila za reorganizacijo svoje ključne industrije, posebno pa rudnikov in jeklarn.
Drugi dan, to je na velikonočni torek, je Adenauer v spremstvu svoje hčerke, podtajnika zunanjega ministrstva in svojih sodelavcev odletel na osebnem Eisenhovverjevem štirimotornem bombniku »Columbi-ne« v Washington.
V	Washingtonu je imel tridnevne razgovore s predsednikom Eisenho-vverjem, zunanjim ministrom Foster Dullesom, obrambnim ministrom Wilsonom, predsednikom urada za vzajemno varnost Stassenom in raznimi drugimi osebnostmi.
Pri teh razgovorih sta ameriška in nemška delegacija razpravljali o vseh vprašanjih, ki se nanašajo na medsebojne odnose Amerike in Nemčije, kakor tudi o vprašanjih, ki se tičejo evropske obrambe in ostalega sveta.
O vseh teh razgovorih je bilo izdano neuradno poročilo. To poročilo pravi, da sta Eisenhower in A-denauer pregledala stanje, ki je nastalo vsled najnovejših dogodkov v Sovjetski zvezi. Oba sta se strinjala v tem, da se ne sme zanemariti nobena priložnost, ki nudi kako u-panje na zmanjšanje splošne napetosti, obenem pa da svobodni narodi ne smejo zmanjšati svoje čuječ-
nosti in naporov za povečanje edinosti in skupne moči.
Pri razgovorih se je ugotovilo, da bi sovjetski prvaki, če želijo v resnici miru in sodelovanja med vsemi narodi, ne mogli dati večjega dokaza svoje dobre volje kot s tem, da dovolijo svobodne volitve v coni Nemčije, ki je zasedena od Sovjetov, ter da izpustijo stotisoče civilnih deportirancev in vojnih ujetnikov, ki jih imajo v svoji oblasti. Razgovorniki so poudarili pri tem svoje skupno prepričanje, da ne more priti do rešitve nemškega vprašanja, dokler ne pride do zedinjenja Nemčije na temeljih svobode in demokracije.
Potrebno je, da vsi, ki se jih tiče, delajo na to, da se potrdi evropska obrambna pogodba, da pride do združenja Evrope in s tem do neodvisnosti Nemčije. Kancler Adenauer je izjavil, da je nemška zvezna republika voljna sodelovati na podlagi popolne enakopravnosti z vsemi svobodnimi narodi za učvrstitev svobodnega sveta. Nemškemu kanclerju pa je bilo zagotovljeno, da bodo Združene države dobavile skupni evropski vojski opremo in vojaški material, ki bo služil nemški vojski za oborožitev njenih vojaških edi-nic.
Skupno poročilo govori tudi o razgovorih o posarskem vprašanju, ter ugotavlja, da zahteva skupna korist, da pride v tem oziru čim prej do sporazuma med Nemčijo in Francijo.
Uradno poročilo govori nadalje o težkem položaju, v katerega je zašla Nemčija zaradi milijonov beguncev iz vzhodnih dežel (Poljske in Češkoslovaške) in vsled novega dotoka beguncev iz sovjetske cone Nemčije. Vodja vzajemne varnosti Stassen se je izrazil, da bodo to vprašanje pregledali z največjo pazljivostjo pri določanju načrta za novo finančno leto 1953-54.
Skupno poročilo govori nadalje o morebitni pomilostitvi nemških vojnih zločincev, o trgovinskih odnoša-jih ter o sklepu Združenih držav, da vrnejo Zapadni Nemčiji okoli 350 manjših ladij, ki so jih bili po zadnji vojni zaplenili na račun vojne odškodnine.
Posebno važne in zanimive pa so besede uradnega poročila, v katerem se poudarja, da sta predsednik Eisenhotver in kancler Adenauer prepričana, da so sedanji razgovori prispevali konkretno k uresničitvi skupnih ciljev obeh držav, za utrditev prijateljskih in sedaj srečno obnovljenih vezi in za utrditev namenov in sil svobodnega sveta.
Odkrita vohunska mreža v Zapadni Nemčiji
Policija Zapadne Nemčije je odkrila široko razpredeno sovjetsko vohunsko mrežo, katere niti so vodile v Vzhodno Nemčijo. Vohuni so delovali pod firmo »Zavo‘da za znanstveno gospodarsko raziskovanje«. Ta zavod so ustanovili v vzhodnem Berlinu komunisti, med njimi zunanji minister Vzhodne Nemčije Ackermann in minister za
javno varnost Beisser. Vohunska organizacija je zbirala v Zapadni Nemčiji politične vojaške in gospodarske informacije ter jih pošiljala v vzhodni Berlin. Policija je zaprla do sedaj 35 od 43 vohunov, zoper katere je izdala zaporno povelje.
To je tretja vohunska družba, ki jo je zapadnonemška policija odkrila v teku enega leta.
Thorez v Parizu Zahvalno pesem
V	petek 10. aprila se je vrnil iz Moskve glavni tajnik francoske komunistične stranke Maurice Thorez, ki se je bil pred dvemi leti in pol podal zdravit v Sovjetsko zvezo, a kakor poročajo, brez vsakega u-speha.
Za časa njegove odsotnosti je francoska komunistična stranka na vseh poljih zelo nazadovala.
je ukazal češki Gotttvald peti po katoliških cerkvah v februarju 1948. leta, ko je prišel na vlado še predno je začel vero preganjati. Letos v marcu, to je čez pet let, so mu mogli peti komunisti pri pogrebu: Strašen dan bo dan plačila, po latinsko Dies irae, dies illa. Palček, ki se zoper Boga napihuje, kvečjemu poči — nato pa konec in sodba.
Druga nedelja po Veliki noči
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 10, 11-16)
Tisti čas je rekel Jezus farizejem: »Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za svoje ovce. Najemnik pa in kdor ni pastir in ovce niso njegove, vidi volka priti in ovce popusti ter zbeži in volk ovce pograbi in razkropi. Najemnik pa zbeži, ker je najemnik in ga za ovce ni skrb. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta; in svoje življenje dam za ovce. Še druge ovce imam, ki niso iz tega hleva; tudi tiste moram pripeljati:	in poslušale bodo
moj glas in bo en hlev in en pastir.«
* V
PODOBA PASTIRJA
Luka in Janez popisujeta dobrega pastirja v lepih podobah. Prilike o dobrem pastirju je Gospod govoril na svoji poti iz Galileje v Judejo, kjer je videl po pašnikih velike črede ovac. Ob podobi mirno se pasočih ovac je Jezus pokazal na globoko in pretresljivo podobo samega sebe kot dobrega pastirja.
Luka podaja nekaj lepih prilik usmiljenosti dobrega pastirja. Omenim samo priliko o izgubljenem sinu. A apostol Janez, ki je morda vse bolj doumel lepo prispodobo Jezusa kot pastirja, nain podaja še vse globljo podobo pastirjevo v skrbi za ovce. Janez popisuje v svojem evangeliju Kristusa kot božjega Sina, ki je istega bistva z Očetom, Bog od Boga, luč od luči. Toda »beseda je meso postala«: v učlovečenju Kristusovem in v njegovi človečnosti vidimo dobroto in usmiljenost božjo. Zato ni čudno, če v svoji visoki podobi Kristusovi naslika Janez tudi milo podobo dobrega pastirja. Saj Janez brez dvoma vse bolj otipljivo podaja podobo Jezusa, z osebo božjo v osebi zedinjenega, krotkega in iz srca ponižnega, človeka velikega usmiljenja neskončnega veličastva, pa spet tepenega radi naših grehov, pravo luč in pravega dobrega pastirja.
Nekaj poglavij pred današnjim poglavjem v evangeliju popisuje Janez čudovito dejanje dobrega pastirja. Poznate dogodek o prešuštnici, katero so pripeljali h Gospodu, češ, našli smo jo v grehu in jo k tebi pripeljemo, da jo obsodiš na smrt, kakor ukazuje postava. Bilo je to ob prazniku šotorov. Gospod se je sklonil, pisal po tleh in čakal. Nasprotniki so silili vanj, naj jo obsodi. A Gospod se pokaže dobrega, skrbnega pastirja:	»Kdor	je	brez
greha izmed vas, naj prvi vrže kamen vanjo.« To je beseda brainbe, beseda ljubezni, ki je to grešnico osvobodila in ne obsodila. Drug za drugim so začeli odhajati od tempeljskega stebrnika.
Ostala sta samo Kristus in žena. Te ni nihče obsodil? — »Nihče, Gospod.« — »Tudi jaz te ne bom obsodil. Pojdi in več ne greši!«
Zgled dobrega pastirja je to, ki nam da veliko misliti. Zapisal sem ga, čeprav ga ni v današnjem evangeliju, in to zato, da bi mi podobno ravnali. Obsojamo radi, težko prezremo kako krivico, greh našega bližnjega, a radi obsodimo, preradi.
Dobri pastir pri Luki pusti 99 ovac v puščavi in gre za izgubljeno. Janez gre še dalje ter pokaže, kako dobri pastir tudi na devetindevetdesete ne pozabi. Po imenu jih pozna. Izpelje jih iz staje, gre pred njimi in ovce mu sledijo’. Pokaže jim dobro pašo. A prilike o dobrem pastirju niso vsi razumeli. Tudi danes je ne. Zplo pa Gospod ponovi to, kar beremo v evangeliju na nedeljo dobrega pastirja:	»Jaz	sem dobri
pastir...« In še več: '»Dam svoje življenje za svoje ovce.«
Božja stran božjega pastirovanja je v teh besedah povedana: Kdo je
namreč ta skrivnostni pastir, ki more dati svojim ovcam dobre paše in življenja, ko zanje umrje. Njegova smrt ima še večjo moč: v svojo stajo privabi se ovce, ki doslej niso bile v številu njegovih ovac.
*
Ni dolgo tega, ko smo tega Dobrega Pastirja občudovali, njegovo
smrt objokovali. Toda smo se vrnili v njegovo stajo, v njegov hlev, da bi bili v številu njegovih ovac ter v vsem deležni njegovega odrešilnega dela? Bog ve, morda prav ti, ki bereš te vrste nisi prišel v stajo Kristusovo za letošnjo Veliko noč. Še je čas, pohiti, da morda življenje in smrt Kristusova po tvoji lastni krivdi ne prinašata tebi ne paše ne življenja. Potem si še danes v temi in gorje ti, če boš v temi odšel s tega sveta. Objela te bo večna tema, vse prizadevanje dobrega Pastirja Kristusa, da reši tvojo dušo, pa bi bilo odveč.
To uro se odloči: si in boš zvesta ovca Kristusova?
Da, Gospod!
ZA KATOLIŠKI DOM
DaroW za Katoliški dom
Frandolič Rado - Dol -Kojnc Franc • Komarji -S. J. - Jamlje -Radetič Jožef - Sabliči -Vižintin Jožef - Dol, 17 -Ferletič - Peric Vera - Dol
Lir	1.000.—
»	600.—
»	2.000.
»	500.—
»	200.—
»	500. -
Frandolič Mara - Dol -Soban Emilija - Jamlje Pahor Emilija - Dol, 7 -Č. g. Vošnjak Jože - Jamlje -B. D., Gorica mesečni prisp. L. B. B. - Gorica ... S. F. s. - Gorica ... Gruntar Rajmund - USA 10 dolarjev	.	=
500.—
2.000.—
350.—
5.000,—
1.000,— 5.000,—
10.000,—
lir 6.180,-
„Stojim pred svojo vestjo, kakor da stojim pred policijo“
Tri dni pred smrtjo je Boris Kidrič rekel Milovanu Djilasu: »Ti veš, da revolucionarju ne bi bilo treba prenašati tako počasnega in mučnega umiranja, toda jaz moram trpeti do konca. Revolucionar bi moral prekiniti življenje, toda jaz moram trpeti do konca, ker stojim pred svojo vestjo, kakor da stojim pred policijo. Jaz moram vzdržati do konca!«
Strašna izpoved umirajočega revolucionarja! Stojim pred svojo vestjo kot pred policijo! Mož, katerega ime se je pred komunistično revolucijo med Slovenci izgovarjalo z grozo in trepetom, je priklenjen na smrtno posteljo leden od strahu pred lastno vestjo, ki ga je mučila z okrutno neizprosnostjo, ki je lastna samo komunistični policiji. V komunističnem svetu je policija utelešenje najstrašnejšega gorja, ki lahko koga zadene, orodje nepopisnih muk in smrtne agonije. Stati pred policijo znači, biti postavljen pred nečloveškega inkvizitorja, ki ti iztrže najtežja priznanja, ki ti dokaže najtemnejše zločine, ki te stre v trpljenju. In tak rabelj je bila umirajočemu Kidriču lastna vest!
Človeška vest je glas božji, ki govori po pravici in resnici ter nepodkupljivo sodi vse ravnanje. Glasnica je nespremenljivih božjih zakonov. Kdor krši te zakone in ruši nravni red, ne ubeži sodbi in obsodbi lastne vesti. Ni ji ubežal Kajn, pa naj je taval, bežeč, preko vsega sveta; ni ji ubežal Judež, pa naj je tudi vrnil velikim duhovnikom izdajalske srebrnike. Pekoča vest je zakoreninjena v najgloblji notranjosti in sega do dna duše. Zato pa pretresa njen glas zadnje vlakno srca in njen odmev sega v večnost.
^ nespečnih nočeh so se najbrže pomikale skozi bolniško sobo okrvavljene sence neštetih žrtev rdeče revolucije, ki so bile likvidirane na ukaz KPS in Izvršnega odbora OF, pri katerih je bil Kidrič politični sekretar, ter glavnega štaba NOB in PO, kjer je bil spet politični komisar. V grozljivih blodnih prividih machbethskih prikazni je bolnik najbrže zazrl očitajoči pogled zdaj Fortunata Majdiča, zdaj Franca Emerja, zdaj Prapotnika, zdaj Peršuha. In morda se mu je včasi zdelo, da stoji ob postelji svečeniška oseba prof. dr. Lamberta Ehrlicha, ki ga je bil rešil avstrijske ječe ter jetnišnice v šempeterski vojašnici in ki je bil za plačilo ubit v Streliški ulici v Ljubljani... In kot ni Orest našel miru pred maščevalnimi Eri-nijami, tako se ni mogel vročični bolnik 'ubranili pred varljivimi sencami žrtev turjaške žaloigre, kočevskega procesa, Grčaric, krimske jame, in zlasti še vneboirjiijočega pokol ja vrnjenih domobrancev ter povojnih krvavih procesov, ki so se izvršili po nalogu prve Narodne vlade Slovenije, katere predsednik je bil Kidrič sam... In morda se mu je zdelo, da mu bela okostja in režeče se lobanje očitajo:	»Kriv si
naše krvi, kriv si neštetih solza! Ti si julija 1912 na konferenci KPS zahteval naše »fizično uničenje z revolucionarno ostrino«! Ti si poleti 1942 v Vinici izrekel strašno obsodbo: »Vseeno je, če od Slovencev ostanemo živi samo trije, pa tisti pravi — komunisti!«...
f B. Kidrič
Z dnevno svetlobo so sence izginile, pa saj niso bile sence niti ne prikazni, bila je le pekoča vest, ki je grizla, očitala, obsojala. In stal si pred svojo vestjo kot pred policijo!
Kot predsednik Gospodarskega sveta Zvezne vlade in še prej kot minister za industrijo in rudarstvo je bil Boris Kidrič največji jugoslovanski teoretik socialistične ekonomije in uresničitelj socialistične izgradnje v Jugoslaviji. Ti čudni izrazi zastirajo strašno tragedijo slovenskega človeka: v imenu socialistične izgradnje in zadružnega življenja so bili uničeni srednji sloji, izropan slovenski kmet, razbite družine, sproletariziran slovenski narod: zaplenjena je bila privatna imovina in lastniki obsojeni na osnovi neresničnih obtožb; družinski sinovi in hčere so bili pognani na prisilno delo in v rudnike; nešteto ljudi je bilo vrženo v obup, v samomor... Umirajoči teoretik socialistične iz-
gradnje je moral zagrenjen gledati, kako je razpadalo na kose njegovo delo, kako se Jugoslavija po zadnjih preokretih odmika od njegovih zamisli. A utopija je stala toliko solza, bede, gorja!.. Zvijal se je bolnik v zavesti krivde, legaliziranega ropa, razbitja družin. In spet je stal pred lastno vestjo kot pred neizprosnim sodnikom, kot pred okrutno policijo.
Vest je božji glas. In če je mirna vest notranje doživetje božjega priznanja in pohvale, je nemirna vest pravdorek božje obsodbe. Je li Kidrič slutil za svojo vestjo večnega Zakonodajalca? Je bil li sklep, da hoče vzdržati do konca in izpiti kupo trpljenja do zadnje kaplje nekako zadoščenje? Mu je prof. Ehrlich, ki ga je ščitil v življenju, povrnil za mučeniški venec s tem, da mu je stal ob strani tudi ob smrtni uri?
Posmrtno slavje, pogrebni triumf, poveličujoči govori so često le šum-na zunanjost, ki hoče skriti notranjo revščino, slično kot pobeljeni grob, ki zakriva razpadajočo gnilobo.
»Sic transit gloria mundi«. Tako mine svetna slava. A istočasno se začne večnost, nepreklicno neizpre-menljiva večnost. In če je ta nesrečna, kaj ti pomagajo venci na grobu in besede govornikove, ki zamirajo v ozračju in ki so najtežja parodija strašne stvarnosti!
Mirna vest v nemirnem svetu je najlepše božje priznanje in predo-kus večne sreče.
Iz življenja Cerkve
Nov »verski" predmet
so uvedli komunisti na Ogrskem. Minister Davas je ukazal, da se morajo bogoslovci na katoliški akademiji in štirih še živgčih bogoslovjih učiti in položiti izpit iz Ekonomije in Ustave. Vse skup ni drugega kot komunistični nauk prepleten z izpadi proti sveti stolici. Kdor bi vsaj iz enega od obeh predmetov ne napravil izpita, izgubi leto, čeprav zna dobro bogoslovne vede. Komunisti menijo, da bodo s tem prekvasili prepričanje in versko zavednost bogoslovcev. Ker v učbeniku slavijo tudi Stalina (bil je pisan pred njegovo smrtjo), ne vemo, kako bo prišel minister iz zagate, zakaj Stalinova zvezda je začudo hitro prišla v pozabo. Vidimo, da je vera za komuniste trd oreh, ker je ne morejo s srpom in kladivom preganjanja, jo hočejo umoriti z »znanstvenimi« injekcijaani. Že rimski cesarji — diktatorji so jo hoteli spraviti z zemlje, pa je vstala v še večji slavi. Človek je namreč palček, Bog pa velikan orjak.
Kulturno delo komunizma v Ukrajini
popisuje knjiga, ki so jo izdali ukrajinski katoličani. Od leta 1939 so komunisti »likvidirali« pet katoliških škofij in dve apostolski administraturi. Škofe so pometali v ječe, kjer so umrli ali so bili umorjeni. Polastili so se, to se pravi uropali so, deset tisoč katoliških šol in osem tisoč katoliških cerkva iti zavodov. Pregnali so tisoč sto redovnikov. Polastili so se vseh katoliških tiskarn, zatrli so vse katoliške organizacije in ves katoliški tisk. Je pač moč teme, ko zločinci vladajo, kjer je komunizem na vladi.
Nazaret in okolica
sta še vedno v vojnem pasu. Nihče ne more iz njega in vanj brez posebnega dovoljenja, na katerega je treba, kot povsod, posebno, kjer vlada svoboda, čakati tedne in tedne. Prebivalci so v veliki revščini in brezposelni.
Judje zavračajo mohamedanske in krščanske delavce. Komunisti imajo žetev. Nezadovoljni se namreč dajo aajeti na vabljive limanice zapeljivih obljub. Pri volitvah je v tem pasu bilo za komuniste 40% glasov. Seveda če bi se komunisti
polastili vlade, bi prišli njih volivci ne iz dežja pod kap, ampak pod ploho.
Na Angleškem nedeljo
spoštujejo. Postava iz leta 1625 prepoveduje vsako gledališko igro; na temelju te postave tudi ni dovoljen ob nedeljah šport itd. Te dni je neki poslanec zahteval v parlamentu, naj se ta postava ukine. Toda parlament ga je zavrnil. Ta strogi nedeljski počitek ima veliko koristnega za versko in družinsko življenje. Nekaj te strogosti bi bilo prav tudi pri nas uvesti. Liberalni duh je zmaličil pri nas nedeljo, da marsikomu ni	za	drugega	kot za	ve-
seljačenje, pohajkovanje, pijančevanje... Pa dan jim ne zadostuje. Kolovratijo in rogovilijo celo ponoči ,	ne samo	moški, tudi
ženske, kar seveda	ni	v korist	ne žepu	ne
narodu ne zdravju ne duši.
Otroci pod petimi leti
ne bodo smeli posečati kina v Franciji; tak je zakonski osnutek. Kako malo se zavedajo nekateri starši nevarnega vpliva kina na nežne otroške duše. Ko bodo pa otroci skvarjeni in zato neubogljivi in staršem nasprotni,	bo	jok	zastonj.	—
Pa kino škoduje tudi odraslim. Zato so na cerkvenih vratih seznami dovoljenih in prepovedanih filmov. Toda nekateri se za to ne zmenijo. Biti hočejo svobodni. Pa so podobni otrokom, ki plezajo na električne drogove, kjer je napisan: Pozor, in naslikana smrt, — in popadajo na tla od električnega toka zadeti. Koliko duš pa uniči slab kino, vidita hudič in Bog.
»Tajna Cerkev" v Rusiji
Po trditvah predstavnika »Zveze nernško-ruskcga prijateljstva v svobodi«, ki ima svoj sedež v zapadni coni Berlina, obstaja v Rusiji lajna pravoslavna cerkev z deset-tisoči popi in številnimi škofi, ki kljub silnim težavam, uspešno vrše svoje poslanstvo; število vernikov te tajne cerkve celo prekaša ono uradne, pri kateri se je število župnij od 50.000 znižalo na 4000 župnij.
Prevzgoja čeških redovnikov
Kakor poroča agencija ARI so na Češkem ustanovili koncentracijske samostane, ki so v resnici zapori. Tja vodijo sedaj
pripadnike verskih redov za daljši ali krajši čas, kakršna je pač obtožba in domnevna njihova krivda. Tako internirani redovniki so prisiljeni k telesnemu delu. Razen tega morajo prisostvovati dnevno tri ure političnemu pouku. Med tako zva-nimi zločini, ki redovnika privedejo v ta taborišča, je nagovarjanje laikov, naj se ne priključijo komunističnim organizacijam, najsi imajo še tako katoliško ime. Vsem priprtim je obljubljeno, da se bodo mogli tisti, ki se bodo izkazali kot politično zanesljivi, sčasoma vrniti k svojemu poklicnemu delu.
Nova Gvineja
Po vesteh agencije Fides vsi prebivalci severne obale Nove Gvineje prehajajo v katolicizem. Malo misijonov je bilo tako uničenih v zadnji svetovni vojni kot ti v Novi Gvineji; toda malo je tudi takih, ki bi v tako. kratkem času doživeli tako čudovito vstajenje. Nova Gvineja je skoro največji otok na svetu. Je življenjske važnosti za obrambo Avstralije. Tam je bilo sedem misijonov, ki sedaj znova nadvse uspešno delujejo: dva na holandskem o-zemlju, dva v avstrijski koloniji in trije v avstralskem mandatu. Misijoni so bili zaupani Družbi božje Besede. Ko so se leta 1942 na otoku izkrcali Japonci, so onemogočili misijonarjem vsako delavnost. Razen tega se je 6. februarja 1944 zgodila tam velika tragedija: Zavezniška letala so s strojnicami napadla japonsko ladjo, kjer je bila večja skupina misijonarjev. Ker so Japonci nasilno privedli vse misijonarje na krov, je bilo ubitih 7 misijonarjev duhovnikov, 12 bratov in 27 sester - redovnic. Ostalih osem je umrlo zaradi dobljenih ran kasneje; med njimi sam apostolski vikar msgr. WoIf. V vojni je bito porušenih 95% veeh cerkva, šol in bolnic; misijoni so bili praktično uničeni. Po vojni pa so misijonarji pričeli znova. V kratkem času se jim je posrečilo popraviti, kar je bilo uničenega, zlasti pa privesti v katoliško Cerkev veliko število prebivalcev na tem otoku.
Več duhovnikov
Nedavno je izšla knjiga p. Hermana Fiskerja, misijonarja božje Besede, z naslovom: »Več duhovnikov za rešitev sveta«.
V knjigi je med drugim tudi zanimiva statistika o razdelitvi katoliške duhovščine po svetu. V Franciji je trenutno 48.151 duhovnikov na 35 milijonov prebivalcev, torej na dva tisoč prebivalcev en duhovnik; v Belgiji je en duhovnik na 727 prebivalcev; v Španiji je en duhovnik na 945 prebivalcev; v Italiji na 804, na Portugalskem na 569, na Holandskem na 694 prebivalcev; Avstrija ima enega duhovnika na 1057 prebivalcev; Irska na 607 prebivalcev; V Centralni Ameriki je en duhovnik za 8978 katoličanov. V Argentini na 4174; v Združenih državah Severne Amerike pa je en duhovnik za 622 katoličanov in 2792 nekatoličanov.
Dokumentarni film o Kardinalu Stepincu
V Zagrebu so izdali dokumentarni film »Kardinal — zločinec«. V tem filmu, poroča »Primorski dnevnik«, je dokumentirano »zločinsko« delovaiaje bivšega zagrebškega nadškofa Stepinca in razkrinkana vsa lažna propaganda \ atikana, ki skuša prikazati svetovni javnosti Stepinca kot mučenika in žrtev režima.
Da je kardinal Stepinac res mučenik in žrtev režima, to bo jasno dokazal prav ta film, kajti lažnikom in ubijalcem nc bo nihče več verjel.
ŠMARNICE
Družba sv. Mohorja v Celovcu je izdala šmarnice: NAŠA LJUBA GOSPA NAJSV. ZAKRAMENTA. Spisal msgr. Srečko Gregorec. Knjiga je priročne, žepne oblike. Priporočatno jih toplo vernikom. V njih bodo našli lahko atmljivo razlago o sv. maši, navodilo za pogosto sv. obhajilo itd. Pisane so nazorno, praktično, z mičnimi zgledi. — Stanejo brez poštnine 400.— lir. Obsegajo 160 strani. Naročajo se pri Uredništvu »Katoliškega glasa«.
Štirideset dni med Slovenci na Holandskem
(Razgovor z misijonarjem g. Vidmarjem)
Že v velikonočni številki šnio prinesli kratko vest o delu č. g. Jožeta Vidmarja med slovenskimi izseljenci na Holandskem. Zato smo na uredništvu radovedno čakali, da se vrne in nam pove kaj več. V nedeljo se je naš zastopnik oglasil pri njem. Iz tega razgovora prinašamo naslednje.
PO POTI DOMOV
»Kdaj si se, dragi prijatelj, vrnil z dolgega potovanja ?«
»Včeraj popoldne (to je v soboto 12. a-■ prila), potem ko sem dva dni preživel na potu, skoro ves čas na vlaku.«
»Seveda, tako dolgo potovanje je utrudljivo. Toda si morda imel pri tem še kako arugo sitnost,« sem radoveden spraševal naprej.
»Prav nobene. Danes se v zapadni Evropi potuje že čisto normalno brez kakih posebnih sitnosti ne na mejah ne drugod. Potni list pokažeš na meji, včasih ti pogledajo tudi v kovčeg, ali to ne vedno. Najbolj zanimiva so na potovanjih kaka nenadna srečanja. Tako se je tudi- meni pripetilo na postaji v Monakovem, da sem se srečal s »Crveno zvezdo« iz Beograda. Fantje so se vračali s turneje po zapadni Evropi in bili precej razigrane volje. Saj so dosegli več dobrih uspehov. Po poti smo se prav dobro- razumeli in so mi ob priliki ponudili celo svojo porcijo gnjati.«
KAKO SEM PRIŠEL NA HOLANDSKO
»Oprosti, g. misijonar, toda naše bralce bi zanimalo predvsem, kako je bilo s tvojim delom na Holandskem. Nekaj malega smo ze poročali, danes bi jim radi kaj več povedali. Koliko časa si se zamudil na Holandskem in kako si tja prišel?«
»Skoro točno 40 dni sem preživel na Holandskem, večji del posta in še velikonočni teden do srede, ko sem moral odpotovati zaradi duhovnih vaj, ki me čakajo v Trstu že danes popoldne. Tja pa sem šel na povabilo izseljenskega duhovnika č. g. Nandeta Babnika. Z njim sem se seznanil in se domenil za ta obisk že lani jeseni, ko sem bil pri slovenskih rudarjih v severni Franciji in v Belgiji. Tedaj me je povabil, naj pridem tudi k njegovim »Holandcem« letos v postu. Obljubil sem in' zato sem šel.«
SLOVENCI NA HOLANDSKEM
»Toda je kaj dosti Slovencev na Holandskem?«
»Seveda so. Kje pa danes ne najdeš »Kranjca«! Po vsem svetu so naši ljudje raztepeni. Na Holandskem jih bo morda še kakih 1500. Skoro vsi so izseljenci izpred druge svetovne vojne. Tja so prišli iz nekdanje Jugoslavije, večinoma iz Dolenjske, le nekaj malega je Primorcev iz gorenje Soške doline in Istranov. Na Ho-landsko so šli s trebuhom za kruhom delat v ondotne rudnike. Skoro vsi živijo v holandskem Limburgu ali tam okrog. Prej jih je bilo več, počasi se pa izgubljajo in utapljajo v tujem morju.«
»Kako pa živijo ti nasi ljudje?« sem nadalje izpraševal.
»Nekateri so se kar dobro usidrali. Naj-vec jih dela v premogovnikih. Tu je delo težko in za zdravja kvarno. Drugi so obrtniki ali trgovci; tudi kmete najdeš med Slovenci. Marsikateri pa si je poiskal zaslužka v raznih tovarnah, ki uspevajo v Limburgu, ker ne mara več pod zemljo, čeprav se tam več zasluži. Živijo pa v večjem številu skupaj le v nekaterih rudarskih naseljih in mestih, ki so med sabo
WILHELM HONERMANN:	14
©če ‘-Damijan.
O Bog! Domovina! Flamska! Sreča!..
Čez dva dni je bilo v Tremelovu prošče-nje.
Spel so z vseh oken vihrale zastave in se vrteli vrtiljaki. Spet g0 razkričevali mazači in čarodeji in lectarji svoje blago in svoje umetnosti. Spet je bil velik šotor »Pri srebrni gosi« poln plesa in vročine »n Vriska. In spet je stal Jcžef z Marijo pred stojnico s sladkarijami in jD Spra. seval•
»No, Marija, ali si zdaj že dovolj stara za medeno srce?«
Deklica pa je odločno stresla z glavo in rekla:
»Ti, Jožef, pojdiva nekoliko ven iz tega trusea. Ti moram nekaj povedati.«
”1 rav rad’ deklič,« se je zasmejal Jožef.
I	očasi sta stopala iz vasi. Fant si je žvižgal pesem, dekle pa je bilo nenavadno tiho.
»No, kaj bi rada ?« je končno spregovoril Jožef. »Kaj mi hočeš povedati? Da
precej oddaljena. Zato je zveza med njimi brez avtomobila precej težka zadeva.«
KAKO SO SE VRŠILI SV. MISIJONI
»Ti si šel tja, da bi imel za slovenske ljudi misijone. Povej, kako so se vršili in s kakšnim uspehom.«
»Priznati moram, da sem prišel domov truden in ubog, kot sem šel, a zadovoljen. Božja milost je na Holandskem naredila veliko dobrega v tem minulem postu. Misijone pa smo imeli na štirih glavnih krajih, kjer živijo Slovenci v večjem številu. Na vsakem kraju je trajal misijon po cel teden, od nedelje do nedelje. Poleg običajnih misijonskih govorov smo imeli tudi posebne stanovske konference. U-deležba je bila povsod lepa, čeprav so nekateri znani agenti skušali povsod uspeh ovirati. Morda najznačilneje je bilo v Ho-ensbroeku. G. Nande me je že prej opozoril, da bo tam trd oreh. Pa smo kljub temu začeli v imenu božjem. Prvi večer je prišlo h govoru šest oseb. Zjutraj jih je bilo dvanajst. Zvečer smo prišli že na 49 oseb. S tega misijona sem odnesel tudi spomin: tamkajšnje žene so mi v dar kupile nove čevlje, ki sem jih nato obul na Veliko noč.«
»Kako pa gleda holandska duhovščina na slovenske ljudi?« sem ga dalje spraševal. »Veš, da se tudi katoliški duhovniki večkrat pustijo vplivati od raznih nacionalizmov, ki niso v korist ne njih narodu še manj pa Cerkvi.«
»V tem oziru moram holandsko duhovščino močno pohvaliti. Najprijetneje je v Eideshovenu. Tamkaj je župnik velik prijatelj Slovencev in nam je za misijon dal na razpolago posebno cerkev, ves čas dobro zakurjeno. Na kakem kraju je morda ta ali oni župnik kaj nezaupljiv, ali ko je videl gorečnost naših ljudi sedaj za misijon, ga je gotovo vsako nezaupanje minilo. Sicer pa bo med holandsko duhovščino vedno ostal nepozaben lik p. Teoti-ma.
PRAZNOVANJE VELIKE NOCI
»Dovoli še eno vprašanje. Kako si pa letos praznoval Veliko noč? Bil si tako daleč od doma. Gotovo se Ti je tožilo po domačih krajih.«
G. Vidmar se vprašanju ni začudil, temveč je mirno odgovril:
»Tožilo se mi je po mami, ki me je čakala v Gorici ter me že več let ni videla, v ostalem pa smo praznovali velikonočno vstajenje prav kot pri nas na Otlici, prav za prav še bolj slovesno. Da bi jih videl naše rojake v Heerlerheide na velikonočno jutro, kako so ponosno korakali v procesiji za vstalim Zveličarjem. Natekli so se od blizu in daleč. Nekateri so napravili celo 25 km, da so lahko prišli k vstajenju. Zastopana so bila vsa društva z zastavami in pevskimi zbori. Bilo je nekaj sijajnega.«
»Ni ti bilo torej dolgčas niti Te ni grabilo domotožje.«
»Saj ni bilo časa ne za eno ne za drugo. Poleg misijonskih pridig in spovedovanja so mi veliko časa vzeli obiski po družinah. Obiskal sem vsako slovensko družino, naj je bila prijateljsko razpoložena do duhovnika ali ne. In nikjer mi niso zaprli vrat. Celo pri nekem Dolenjcu,' ki je prestopil k sekti »jehovcev«, sem bil prijazno sprejet. Seveda mnogim je bilo po obisku žal, da so verovali sovražni propagandi in se niso že prej udeleževali misijonskih govorov. Toda po toči zvoniti tudi na Holandskem nič ne pomaga.«
sem ti všeč in da bi se rada poročila z menoj ?«
»Ti se nikoli ne boš poročil,« je resno odvrnila deklica.
»Pa zakaj ne? Kmet brez kmetice, to vendar ne gre!«
»Jožef,« je rekla Marija, »zakaj sam sebe varaš? Ti nikoli ne boš kmet. Ljubi Bog te je že davno poklical na drugo njivo. Tl pa v svojem srcu božji glas ubijaš.«
Fant je pogledal deklico z velikimi in prestrašenimi očmi, nato pa pobledel prav do ustnic.
»Ampak Marija,« je jecljal. »Kaj ti pride na misel?«
»Ah, mislim, da te bolje poznam kot se ti sam. Ze od takrat, ko sva se skupaj igrala v gozdu puščavnika, vem, da te kliče ljubi Bog za nekaj posebnega.«
»To je bila otročarija, Marija!« se je smejal Jožef.
»Morebiti! Jaz sem pa tudi še pozneje vedno čutila, da te je ljubi Bog poklical. Pa taji, če moreš!« I
Mladenič je dolgo molčal. Nato je počasi spregovoril:
»Je tako, kakor praviš, Marija. Vendar sem jaz vedno mislil, da je to le samo-
NARODNA ZAVEST MED SLOVENSKIMI IZSELJENCI
»Dovoli še zadnje vprašanje. Kakšna je narodna zavest pri naših rojakih na Holandskem? Veš, koliko je danes Slovencev raztresenih po svetu. Zato me zanima, kako se med njimi ohranja narodna zavest.«
»Omenil sem'že, da je bilo pred Ieli po številu več Slovencev na Holandskem nego danes. Nekateri so se torej narodno izgubili. Mnogi pa še vedno vztrajajo in teh je večina. Pri tem so jim najbolj v pomoč slovenski duhovniki in pa društva. Slovenski duhovnik jih obiskuje po družinah, z njimi govori in občuje v domačem jeziku, je, laliko rečemo, edina izobražena oseba, ki z njimi občuje v materinem jeziku. Duhovnik zbira mlado in staro vsako nedeljo v cerkvi, tam jim govori o večnih resnicah, a jim istočasno polaga na srce, naj ljubijo tudi svoj narod, ki je narod njih očetov in mater. Uči jih slovenskih pesmi, z njimi po slovensko moli, z njimi tudi po slovensko bere in jih uči krščanski nauk. Z eno besedo slovenski duhovnik je za izseljenca v tujini vedno živa vez ne samo s Cerkvijo in z Bogom nego prav tako tudi z narodom. Zato so vsi duhovniki, ki živijo in delajo med izseljenci, največji rodoljubi, ki bi jim domovina morala postaviti spomenik že za življenja. Še bolj spoznaš njihovo požrtvovalnost, če pomisliš, da slovenski izseljenski duhovniki ne prejemajo od nikoder nobene plače ali podpore. Živeti morajo res kot apostoli od oznanjevanja besede božje. Kar jim dobri ljudje dajo, to imajo. Na Holandskem n. pr. biva g. Babnik pri neki privatni družini in tudi jaz sem bil na stanovanju pri neki tamkajšnji slovenski družini.«
»Dobri ljudje, ki duhovnika podpirajo, se torej še vedno najdejo,« sem zaključil misel g. misijonarja.
»Seveda se in na Holandskem jih tudi ne manjka, čeprav so tudi tam nekateri, ki verujejo lažnjivi titovski propagandi, ki tudi v tujini neti sovraštvo zoper duhovnike in Cerkev. Komunizem ima razpredene svoje lovke prav povsod in prav povsod najde ljudi, ki mu verjamejo. Je pa takih, hvala Bogu, vedno manj.«
SLOVENSKA DRUŠTVA
»Prej si omenil, da so tudi društva, ki močno pomagajo pri ohranjevanju narodne zavesti med holandskimi slovenskimi izseljenci. Ali bi tudi o tem lahko kaj več povedal ?«
»Prav lahko, saj sem bil celo gost na enem izmed njihovih društvenih sestankov prav na praznik sv. Jožefa, ko sem dobil v dar tole, poglej!« Iz omare je privlekel na dan lično malo in pozlačeno rudarsko svetilko, visečo na podstavku z rudarskimi simboli, kladivom in krampom. »Dali so mi jo za spomin vrli naši rudarji. Društev imajo Slovenci v Holandiji več. Predvsem so to razna društva sv. Barbare. Imenujejo se tako, ker je sv. Barbara posebna za-scitnica rudarjev in jo ti tudi zelo častijo. Tako imamo Slovensko katol. društvo sv. Barbare v Heerlerheide, dalje v Eygelsho-venu, v Lindenheuvelu, Hoensbroeku in morda še kje drugje, da jaz ne vem. Vsa ta društva so povezana v posebni »Zvezi slov. kat. društev v Limburgu«. Letos praznuje »Zveza« 25-letnico obstoja, zato bodo prihodnje poletje*ta jubilej slovesno proslavili in se nanj že sedaj pripravljajo. Poleg društev sv. Barbare imajo holandski Slovenci še pevsko društvo »Škrjanček« v Eygelshovenu in »Zvon« v Heerlerheide. Ravno društva so ona, ki pomagajo, da se Slovenci uveljavljajo tudi v javnosti. Vedno bolj pogosti so primeri, da nastopajo
prevara. In vedno znova me je privlačevalo polje in me ni več izpustilo. Vedno znova sem čutil, da sem kmet in da spadam na njive. Seveda glas, ki me je klical na drugo polje, ni nikoli povsem u-molknil. Moj Bog, kolikokrat sem prosija-čil za luč, za jasnost in gotovost. Pa glas je vedno molčal in vsa luč je tonila. In zdaj, ko sem spet doma in sem z drugimi vred delal pod vročim poletnim soncem, kjer sem začutil utrip domovine kot nikdar prej, zdaj, ko sem se bil prepričal, da sem našel pravo kmetico, ki mi bo pomagala kovali srečo v domovini, zdaj prideš ti in praviš: Bog te kliče na drugo polje...«
»In ti ubijaš božji glas,« je rekla deklica resno. »Jožef, vedno si mi bil kot brat, kot ljubi dobri brat! In zato sem te ljubila bolj kot druge. A nikdar mi ni skalila srca drugačna misel, ker sem vedela, da te je Bog izvolil zase. Zdaj pa te Bog obvaruj!« Po teh besedah je deklica odhitela proti vasi.
Jožef de Veuster je obstal kakor vkovan. Deklica je v njem odprla rano, ki ga je že dolga leta skelela v duši, ki ga je tudi v Braine le Comtu vedno znova mučila, večno krvaveče, bolestno vprašanje: »Ali
na radiu in tudi ob drugih prilikah. Če te zanima, tukaj imaš velikonočno številko Glasnika Marije Pomagaj, ki je na ciklostil razmnoževano glasilo holandskih Slovencev. V njem boš dobil obširno poročilo, kako §o slovenski izseljenci dne 3. marca nastopili, n& televizijski postaji v Bussumu pri Hilversumu s slovensko pesmijo in v narodnih nošah. Tudi sedaj za Veliko noč je bilo lepo petje slovenskih velikonočnih pesmi na radijski postaji Maastricht nd
Visok pridelek zavisi od rodovitnosti zemlje!
O	tem vprašanju ne bi bilo potrebno mnogo razpravljati, ker je to za vsakega kmetovalca jasno. Vendar naj sledi par pripomb:
Predvsem se moramo zavedati, da z vsakim pridelkom odvzamemo zemlji mnogo snovi, ne pa z vsakim istih. Zato bi bilo potrebno, da bi obdelovalec zemlje vedel, kaj in kolika je odvzel z različnimi pridelki.
Kar zemlji odvzamemo, to ji tudi moramo vrniti v obliki gnojenja. Zemlja namreč nima neizčrpne zaloge redilnih snovi in vsaka rodovitnost se izčrpa tekom let.
Zavedati se moramo nadalje, da razpoložljivi hlevski gnoj ne zadostuje za povračilo zemlji odvzetih snovi, ker vsebuje premalo fosforove kisline in tudi kalija. V 100 kg dobrega hlevskega gnoja je navadno 1/2 kg dušika, nekaj nad 1/2 kg kalija in komaj polovica, toliko ■fosforove kisline. Posebno slednje pa odvzamemo s pridelki velike količine in zato je vedno na mestu, da gnojenje s hlevskim gnojem dopolnimo še z raztrošenjem primerne količine superfosfata.
Rodovitnost zemlje pa ne zavisi samo od tega, ali je v zemlji dovolj redilnih snovi ali ne, temveč tudi od tega ali je zemlja rahla ali ne. Le v rahle zemlje pronicata vlaga in zrak, ki omogočata delovanje bakterij v zemlji. Te bakterije pripravljajo namreč hrano za rastlinske korenine na ta način, da gnojila in sestavino zemlje predelajo v bolj enostavne snovi, katere korenine lahko vsrkajo.
Zemljo pa dela rahlo predvsem hlevski gnoj, ki je in ostane kralj gnojil. Vrtnarstva si brez hlevskega gnoja skoraj ne moremo misliti.
Končno se moramo zavedati, da ima vreme velikanski vpliv na rodovitnost zemlje in na učinek gnojil. Gnojila se morajo raztopiti v vlagi (potom bakterij), ker le raztopljena lahko prestopijo v rastlinski sok. Zato pa moramo gnojiti dovolj zgodaj, da ne pridejo neraztopljena gnojila v vroče poletne mesece.
*
Za koruzo in krompir in sploh za pomladanske posevke bi morali zemljo preorati in pognojiti že v zimskem času.
Mrčes muči živali in ...
Perutnina ima kurjance. Najboljše sredstvo proti njim je DDT v prahu pod imenom »neocidol«. Celo žival nekoliko popraši, posebno pa pod perutmi.
Živina, to je goved in prašiči imajo uši. Popraši cele živali, posebno pa po vratu z DDT v obliki »neocidola«. Tudi celi hlev popraši in predvsem ne pozabi na-stilja.
V	kuhinji, pa tudi še kje drugje, so ščurki. Vse špranje in če le mogoče vse ogle, kjer se stika stena s podom, popraši z
me je Bog poklical?« A ravno zdaj se mu je zdelo, da je prišel mir. Ravno, v počitniških tednih, v trdi borbi za žetev, se je Jožef počutil bolj kot kdaj kmet in ukoreninjen v domovino. Ta gotovost ga je osrečavala. In zdaj? Spet se je vse zamajalo in je vse negotovo. Vsi dvomi so bili spet tu in stara rana je zaskelela. Besed, ki jih je izgovorila deklica, se ni mogel več otresti: Ti ubijaš božji glas!
Z naglimi koraki je Jožef šel prek požetih polj. Vedno tišja sta postajala hrup in godba, prihajajoča od sejmišča. Toda v fantovi duši je divjal vihar kakor še nikdar poprej, vihar, ki je gnal vročo kri v srce, da bi od silne muke najlaže zakričal. Bog, kako preskušaš tistega, čigar srce kuješ!
Pred njim pa se je razprostirala ajda, ajda v prvem blesku cvetja, ki ga ji je bilo podarilo poletje. Stokrat ga je že osrečilo to prvo svetlikanje jeseni in mu vrnilo mir. Danes pa je Jožef čutil samo veliko, bolečo rano, ki je krvavela v svitu žarečega sonca.
Pred seboj je znova zagledal srebrno pot, po kateri je nekoč kot otrok šel iskat Boga. Kako varno je tedaj hodil po nje-
veliko soboto zvečer. Oddaja je trajala tri četrt ure. Ne samo naši izseljenci tudi Holandci so navdušeni za naše lepe pesmi, narodne kot cerkvene. Tudi veliki holandski dnevniki večkrat pišejo o naših ljudeh in njih življenju. Posebno se je to zgodilo sedaj o Veliki noči in v postu, ko smo obhajali sv. misijone. Tako vidiš širijo katol. Slovenci s svojimi duhovniki slovensko ime v svetu.«
(ar)
DDT v obliki »neocid«. Par dni ni potrebno pomesti teh oglov.
Tudi v sobah in celo v posteljah se najde mrčes. Kdor ga krmi z lastno krvjo, je pa res nemaren. DDT v obliki »neocid« ali »killing« bo kmalu zatrl ves sitni mrčes.
Molji uničujejo dragoceno obleko, posebno volneno. So že začeli izletavati. Shranjeno obleko, posebno pa zimsko volneno, potrosi z naftalinom ali pa obesi vmes poseben preparat proti moljem »killing«, katerega zelo praktično obesiš na kakšen gumb pri obleki.
ImaS že doma potrebno žveplo
za trte? Že ta mesee ga bo potrebno rabiti! Kakšno žveplo boš rabil? Ali ono v prahu kot naši dedje, ali škropilno katerega propagira moderni čas?
Vino je zdrava hrana in protihrana (strup)
V	francoskem strokovnem listu »Journal vinieole« piše Richet, član pariške akademije:
Vino in alkohol sta lahko zdrava hrana ali pa tudi protihrana oziroma strup. Alkohol v našem organizmu zgori in iz vsa-kega grama alkohola dobimo 7 kalorij. Torej je alkohol izvor toplinske energije. Kdor spije pri vsakem obedu po 10 gramov alkohola v obliki vina, pridobi 70 kalorij, ki jih telo popolnoma izrabi.
Je pa alkohol tudi strup, ker se protivi zgorenju sladkorja v mišicah. Zato pa ne sme noben športnik popiti velike količine alkohola, če ima njegova preizkušnja trajati več časa.
Če je popita količina vina majhna-izrabi kot hranilo, pretirana količina škoduje. Torej zavisi vse od količine, kakor pač tudi pri drugih živilih.
»Ja«,« pravi Richet, »sem pil vodo do 40 leta, sedaj pa vidim , da mi zmerna količina vina pri obedih znatno kuristi. Danes vlada med francoskimi zdravniki soglasnost, da duševni delavec lahko popije dnevno po 1/2 litra vina, navadni ročni delavec 1 liter, liter in pol pa kdor težko dela, a piti le pri obedih.«
Anglija zvišala uvoz sadja in povrtnine iz Italije
Anglija je izšla iz druge svetovne vojne zelo ošibljena in je prisiljena varčno gospodariti in se odpovedati marsičemu, predvsem uvoženim predmetom.
Varčno gospodarstvo je rodilo uspehe in izgleda, da bodo kmalu izginile vse omejitve glede prehrane. V tem oziru je važno za Italijo, da je Anglija dovolila prost uvoz breskev, mandarinov in paradižnične konzerve, ter da je dovolila uvoz skoraj dvakrat tako visokih količin drugih pred-metov, glede katerih še veljajo uvozne o-mejitve; sem spadajo jabolka, hruške, grozdje, posušeno sadje in lupljeni paradižniki; slednjih bo laliko Italija uvozila v Anglijo za nad 6 milijard lir.
govi sledi in kako je bilo zdaj vse negotovo! Zakaj mu Bog jasneje ne pokaže poti, po kateri ga hoče voditi? Zakaj noče On, kateremu je pokoren grom, ki se pod njim stresata nebo in zemlja, ubogo človeško srce jasneje klicati, tako jasno in glasno, da ne bi ostalo nobenega, dvoma več. Ali ni morda vse le velika zmota, grozna igra domišlije? In če bi bilo to tako, če človek v nejasnosti stopi na pot, ki zahteva največje žrtve, na pot, po kateri se ne more vrniti, niti ozreti se ne, ali se ne bo zrušil, ali ne bo breme strlo nepoklicanega? Kdo si drzne na pot brez milosti izvolitve?
Nehote je Jožef zavil na stezo proti znamenju, ki je stalo med njivami. Tu je prestovala Mati božja, ki so ji otroci nekoč prinašali mnogo cvetja. Tu sem sta oče in mati često poromala z otroki, če je kaka nadloga stiskala srce, če je bila bolna živina ali celo kateri izmed otrok, če se je zdelo, da ne bo uspela žetev, če je suša žrla setev ali je dež uničil klasje. Tu je Jožef videl moliti mater tisti dan, ko je prišlo iz samostana iz Udena sporočilo, da je Marija Evgenija umrla za tifusom. Nobene besede ni rekla mati. Tiho je od-
GIOISIPIO D ARIST VIO
Boris Kidrič umrl
Dne 11. aprila 1953 je po dolgi in mučni .bolezni umrl v bolnici »Dragiša Mišovič« v Beogradu Boris Kidrič, član Zveznega izvršnega sveta in član tajništva izvršnega odbora CK ZKJ. Truplo je bilo dva dni izpostavljeno v dvorani Zveznega izvršnega sveta. Dne 13. t. m. je bilo s posebnim vlakom prepeljano v Ljubjano, kjer so ga dne 15. t. m. pokopali v grobnici narodnih herojev.
Boris Kidrič se je rodil na Dunaju 10. aprila 1912. Gimnazijo je študiral v Ljubljani. Nato se je posvetil kemiji, a ni končal študijev, ker ga je zajela politična borba. Zabredel je v komunistične vode. Postal je jedek propagandist: 17-letnega so v šoli aretirali, ker so mu našli dva samokresa, in ga izključili iz šole. Kot akademik je bil spet aretiran. Ko so ga izpustili iz ječe, je s pomočjo judovskih poljskih komunistov zbežal v inozemstvo: naselil se je na Dunaju, kjer je prevzel vodstvo SKOJ-a in od koder je vodil podtalno akcijo jugoslovanskih komunistov. Avstrijska policija ga je zaprla in bil bi najbrže obsojen na smrt, da ga ni rešil ljubljanski univerzitetni profesor dr. Lambert Ehrlich. Kidrič je bil dr. Ehrlichu sveto obljubil, da bo opustil vsako komunistično delovanje. Z Dunaja je odšel v Pariz, kjer je delal skupno z Baeblerjem in drugimi francoskimi komunisti. Leta 1939 se je vrnil v Ljubljano. Tu so ga spet zaprli. Prof. Ehrlich mu je izposloval, da se je mogel v sami jetniš-nici šempetrske vojašnice poročiti z Zdenko Armičevo. Nato so ga izpustili. V drugi polovici 1. 1940 je stopil kot poklicni revolucionar v
ilegalo. Leta 1941 je skupno s Kardeljem organiziral OF. Med NOB je bil politični sekretar 10 OF in je kot tak odgovarjal za vse podtalno delovanje in tudi za likvidacije, katere je zagrešila OF. Postal je tudi prvi politični komisar glavnega štaba NOB in PO Slovenije in torej vzgojitelj vseh ostalih političnih komisarjev ter preko njih partijskega kadra v partizanskih oddelkih.
Po končani vojni je Kidrič sestavil prvo vlado LRS dne 5. maja 1945 v Ajdovščini. Leta 1946 je postal minister za industrijo in rudarstvo v zvezni vladi in pozneje predsednik Gospodarskega sveta zvezne vlade. S tem je postal odgovoren za »socialistično izgradnjo Jugoslavije«, to je za podržavljen je vse industrije, trgovine, veleposestev; za uničenje vseh malih obrtnikov, samostojnih kmetov, sploh prostih poklicev; za plansko ali načrtno gospodarstvo, za razne petletke, sploh za predajo vseh in vsega — državi.
Novembra 1952 je zbolel na slabokrvnosti in je moral v bolnico v Beograd. Z bolniške postelje je moral gledati, kako se je njegovo delo rušilo, ker ga je prežalostna izkušnja zadnjih let zavračala kot neuresničljivo utopijo.
Boris Kidrič je uspel kot revolucionar, a propadel kot teoretik in praktični izpeljatelj socialističnega gospodarstva. Njegovo ime ostane povezano z nečloveškimi metodami rdeče revolucije, ki je prelila potoke krvi, ter z nič manj človeškim izropanjem slovenskega človeka, ki ga je ponižalo v nemaniča — proletarca.
Z GORIŠKEGA
Uvedba carine na potroinjo
Na zadnji seji občinskega sveta dne 1. aprila, so po dolgem razpravljanju odobrili splošni seznam predmetov, ki so podvrženi carini, povišek carine na nekatere predmete, kot n. pr. na vino, ter uvedbo sistema plačevanja carine na drobno za trgovce. Naša svetovalca gg. dr. Birsa in Bratuž sta prikazala občinskemu svetu vso neumestnost uvedbe nove carine, saj je mesto že tako v težkem gospodarskem položaju. Dr. Birsa je prikazal ugodnosti, ki jih uživa Sardinija, kjer je v veljavi posebna avtonomija, ki bi se lahko uvedla tudi v naši provinci in s tem nudila možnost za boljše in ugodnejše gospodarske stike s Slovenijo. Saj se vsi še spominjamo, tistih zlatih časov, je rekel, ko so bile ceste iz Banjšic, iz Vipavske, Soške doline in Brd polne vozov, ki so Gorici donašali življenje in blaginjo. Te resnične besede dr. Birse pa so močno razgrele podžupana dr. Po-terzia, ki je seji predsedoval. Popolnoma je pozabil, da je tudi on potomec nekdanjih Podvršičev iz Soške doline, in dejal, da je treba, enkrat za vselej končati z basnijo, da je Gorica živela od zaledja, saj je šele Italija dvignila zaledje iz stoletne zanemarjenosti in ga gospodarsko oživila.
Potemtakem bi morala biti Gorica danes,
ko tega zanemarjenega zaledja ne podpira več, na višku blagostanja in moči, vsi pa vemo, da je ravno obratno. Dr. Poterzio je v svojem zaletu nadaljeval, da mesto ni v tako težkem gospodarskem položaju, kakor ga slikajo. Dr. Birsa mu je odgovoril, da naj gre med reveže v razne »be-tole«, med strgane in bose, da sliši njihove pritožbe.
Tako bo gospodarska kriza, na Goriškem nadaljevala svojo pot navzdol, ker njeni demokrščanski voditelji sicer jasno razumejo, da so v posebni avtonomiji dani vsi pogoji za odpravo glavnih gospodarskih težkoč, a vidijo tudi, da bi tega ne mogli izvesti brez zaščite Slovencev v Italiji. To pa jim ne gre po godu.
Doberdob
Suša nas skrbi; zaradi sena in pridelkov, ki ne rastejo, še bolj pa zaradi lačne živine, ki po večini nima ne suhe ne zelene krme, ker prve ni več, druge pa še ni. Sicer pa je tu pri nas lepa pomlad.
Letos smo izredno slovesno praznovali velikonočne praznike v cerkvi in zunaj cerkve. Vsa cerkev je popravljena in prenovljena ter preurejena, da jo je res kar lepo videti; za praznike so verniki nakupili cvetlic, da je bila okrašena kakor nevesta za poroko; pa tudi udeležba pri ve-
likonočnih spovedih in pri slovesnostih je bila razveseljiva; procesije vstajenja se je udeležila tudi naša godba in lahko rečemo vsi možje in fantje iz vasi.
Zunaj cerkve je bil letos velik direndaj, ki. pa vendar ni motil bogoslužja in je bil v veselje mladim in starim. Velikonočni ponedeljek je po stari navadi privabil v Doberdob tisoče tujcev, da je vas izgle-dala prav kakor »majhen Pariz«.
Medtem se pa približuje čas, ko bodo naši mladi pokazali, kaj so se čez zimo naučili pri svojih kulturnih sestankih. V nedeljo 26. aprila popoldan bo prvi nastopil naš živahni »Dekliški krožek« s tro-
dejanko »Izgubljeni raj« in z nekaj pesmimi. Že sedaj toplo vabilo na udeležbo!
Štandrež
Kakor smo že svoj čas poročali, je pri nas ubit veliki zvon. Te dni so ga jemali iz zvonika, da ga prepeljejo v zvonarno. Čez tri tedne pa upamo, da bo vnovič mogočno zapel iz visokih lin. Radodarni verniki so prispevali lepo svoto za popravo zvona. Ljudje še vedno dvomijo, da dobimo vodovod, ker kljub lepim pomladanskim dnem ni videti nikogar, ki bi se lotil tega dela, čeravno cesto na Rojcah celo zimo popravljajo.
S TRŽAŠKEGA
Dolinski	zvonik
Pri farni cerkvi v Dolini se že dviga novi zvonik. Vsak teden zraste za par metrov. Sedaj je dozidan že do višine zvonov. Delo lepo napreduje in številni opazovalci kakor sami delavci so zelo zadovoljni. Od zvonov naprej bo zidanje radi novih oblik bolj počasno in šele tam v juliju ali v avgustu bodo z novega zvonika zapeli novi zvonovi. To bo praznik, ki bo privabil v Dolino vse naše bližnje in daljne prijatelje.
Slika, ki jo danes objavljamo, je samo celotni načrt. Po sliki lahko sklepamo, kako lep bo dolinski zvonik. Visok bo 35 metrov. Kakor hitro bo dograjen, boste videli v našem skupnem listu sliko najstarejše slovenske vasi v tržaškem Bregu, Doline, ki bo po tolikih letih zopet dobila svoj pravi obraz.
Zgodovina nam pove, da je bil prvi zvonik zgrajen v letih 1782-1792. V župnijski kroniki je zapisano, da so začeli delati prejšnji zvonik leta 1782. Znano je to, da so eno leto delali samo fundamente.
Kakor vsi vemo, se je ta zvonik zrušil leta 1918. Tedanji dolinski župnik, gospod kanonik Zupan, je zapisal v farno kroniko dobesedno tako:
Velika nesreča je zadela dolinsko župnijo dne 26. marca 1918 ob štirih zjutraj. Dne 25. marca je bila velika soparica In drugi dan zjutraj je strela udarila v zvonik župne cerkve, odtrgala je vrh zvonika in razpokala ves zvonik. Edini zvon je padel v zvonik za vrata in prav tako tudi cerkvena ura. Bil je strašen pok, da so se hiše tresle in so mislili, da je sodni dan. Tri hiše okrog zvonika so bile pokvarjene. Mlada gospodinja hiše štev. 59 je bila zasuta, vendar rešena in je ostala pri življenju. Njena hčerka Vida, štiriletna, je bila zasuta in je umrla.
.
,a=q;
NAČRT ZVONIKA V DOLIN11953
Trebče
Preteklo Veliko noč smo pri nas tudi letos slovesno praznovali. Pri procesiji vstajenja je sodelovala vaška godba in tako povečala slovesnost. Predvsem pa nas je razveselila lepa udeležba mož in fantov in njih resno zadržanje. Naj vam ob tej priliki opišemo dogodek, ki bi sicer ne bil
Pri radijski oddaji »Vera in naš čas« bo govoril v nedeljo 19. aprila ob 9.30 prečastiti gospod dekan Natal Silvani o temi: Zgodovinski podatki o Kristusu.
omembe vreden, ki pa vendar dokazuje, da se naši možje z resnobo udeležujejo verskih slovesnosti.. Ko se je namreč razvila procesija po glavni cesti, je nenadoma pridrvel neki lahkomiselni motorist, se vrinil med ljudi in hotel nadaljevati svojo pot kar sredi med procesijo. Ker tega odgovorni za javni red niso pravočasno opazili, so naši možje kar sami stvar uredili; razgrajača so izločili iz procesije ter ga poslali nazaj odkoder je prišel. Vsi prisotni smo občudovali odločni nastop teh mož.
V	cerkvi nam je pevski zbor z izvajanjem Tomčeve velikonočne maše »Surrexit
Dominus« ustvaril pravo velikonočno razpoloženje.
Ko že govorimo o procesiji, vas že sedaj obveščamo, da bomo imeli pri nas 10. maja zopet procesijo s kipom M. B. Ta kip smo kupili že pred meseci, a smo čakali na slovesno blagoslovitev in procesijo prav majnika - meseca posvečenega Mariji na čast. Pri tem smo pa tudi mislili na daljše dneve in lepše vreme, da se boste tudi vi lažje udeležili te slovesnosti v skupno počeščenje majniške Kraljice.
SLOVENSKI ODER
DOLINI
gostuje v nedeljo 19. aprila v
s dramo v treh dejanjih
ŽUPNIH IZ CVETOČEGA VINOGRADA
Prva predstava bo ob petih popoldne, druga zvečer ob 8h.	-	Poskrbite si
vstopnice v predprodaji! - Ne zamudite prelepe igre. - Kar je bil »Cvrček za pečjo« za; božični čas, to je »Župnik iz cvetočega vinograda« za pomlad!
Repentabor
Za preč. g. Avgustom Želetom, ki je že dospel v Združene države, je nam za tiho in cvetno nedeljo maševal preč. g. openski dekan Natal Silvani, velikonočne obrede pa je izvršil preč. g. prof. dr. L. Škerlj. V soboto pred Belo nedeljo pa smo že dobili novega župnega upravitelja v osebi g. prof. dr. Metoda Turnška. Ob sprejemu so mu izrazili dobrodošlico z najboljšimi željami repentaborski župan in nekateri občinski svetovalci. Novemu dušnemu pastirju želimo verniki iz repentaborske župnije prijetno bivanje med nami in obilo uspeha v njegovem delovanju.
Slovenski frančiškani v Kopru
V	četrtek 9. aprila so prišli na obisk iz Ljubljane v Koper patri Roman in Angelik Tominc ter še neki tretji, da si ogledajo tamkajšnji frančiškanski samostan in uredijo vse potrebno glede prihoda slov. frančiškanov v Koper. V Kopru so iskali stik s kanonikom Musizzo kot predstavnikom tamkajšnje cerkvene oblasti. Civil-' na oblast v coni B je že izdala za to potrebno dovoljenje. Pa tudi Vatikan je to odobril. Tamkajšnji frančiškanski samostan je od leta 1945 dalje spremenjen v zapor in bo v kratkem izpraznjen. Naj omenimo še, da je bil koprski frančiškanski samostan za časa Avstrije last slovenskih patrov.
Božjo pot v Stumjanu opravlja neki italijanski frančiškan.
Radio Trst II.
Nedelja, 19. aprila: 8.45 Kmetijska oddaja.
— 9.30 Vera in naš čas. — 11.30 Oddaja za najmlajše. — 12.15 Od melodije do melodije. — 13.00 Glasba po željah. —
15.00 Koncert ruskih balalajk. — 16.00 Malo za šalo - malo zares. — 17.00 Koncert mešanega zbora »Tanče« iz Nabrežine. — 18.00 Novice iz delavskega sveta.
— 18.10 Koncert pianista Gabrijela Devetaka. — 19.00 Iz filmskega sveta. —
20.00 Slovenski motivi. — 21.30 Izbrana lirika. — 22.00 Mascagni - PRIJATELJ FRITZ, 1. in 2. dejanje.
Ponedeljek 20. 4.: 13.30 Kulturni obzornik. -— 19.00 Mamica pripoveduje. — 21.00 Književnost in umetnost. — 22.00 Mascagni: PRIJATELJ FRITZ, 3. dejanje. Torek, 21. 4.: 13.00 Glasba p'o željah. —
18.15 Delius: Koncert za violino in orkester. 19.00 Tehnika in gospodarstvo.
20.30 Aktualnosti. — 21.00 Čitamo za vas- — 22.00 Beethoven: Simfonija št. 5. Sreda, 22. 4.: 13.30 Kulturni obzornik. —
19.00 Zdravniški vedež. — 20.30 Šola in vzgoja. — 21.30 Vokalni kvartet. — 22.00 Čajkovski: Simfonija št. 4.
Četrtek, 23. 4.: 13.00 Ženski duet in harmonika. — 19.00 Slovenščina za Slovence.
— 20.00 Koncert moškega zbora »Ivan Cankar«. — 21.00 Radijski oder - Detela: UČENJAK. — 23.00 Koncert Ljubljanskega godalnega kvarteta.
Petek, 24. 4.: 13.00 Glasba po željah. —
18.15 Čajkovski: Koncert št. 1. — 19.00 Kraji in ljudje. — 20.30 Tržaški kulturni razgledi. — 21-00 Klavirski koncert prof. Mirce Sancinove. 22.00 Iz koncertnih dvoran Velike Britanije.
Sobota, 25. 4.: 13.00 Šramel kvintet in pevski duet. 13.30 Kulturni obzornik. —
18.15 Koncert violinista Ljudevita Dobro-nyja. — 19.00 Pogovor z ženo. — 20.00 Slovenski motivi. — 21.00 Malo za ialo -malo zares. — 22.00 Dvorak: Serenada za godalni orkester.
Odgovorni urednik: Stanko Stanič Tiska tiskarna Budin v Gorici
vezala predpasnik, segla po starem, debelem rožnem vencu, ki je visel na steni, in šla k Materi božji v pustinjo. In Jožef se je tedaj splazil za njo in je videl, kako je molila. Ko se je mati nato vrnila domov, se je mogla razjokati. Pred Marijo se je poslovila od Pavline, ki je pet let pozneje stopila v isti samostan. Tu je klečala, ko je Avgust šel k očetom v Loeven. In zdaj je Jožef de Veuster stal pred istim malim Marijinim kipom in padel v veliki srčni bolečini pred Njo na kolena.
Rdeča večerna zarja je božala visoko Marijino čelo. Tu je bil mir. Pred Marijo se je umirilo in upokojilo srce. Mati je morala znati svetovati.
»Sveta Mati,« je klical Jožef pred milostno sliko, »Mati, svetuj mi zdaj! S svojo čisto lučjo razsvetli moje srce, da bom videl pot, po kateri me hoče peljati Bog! Vse hočem razdati, vsega se znebiti, vse žrtvovati, ubog hočem slediti tvojemu Sinu, če me kliče! Mati, daj mi luči!«
Pozno sonce je obsvetilo Marijino obličje in njeno milostno žezlo je zažarelo. Mlademu molivcu pa je bilo, kakor da je od nekod zazvenela beseda, ob kateri ga je. zaskelelo v dno duše:
»Čakaj, tvoja ura pride!«
Prav ta čas je klečala pred sliko vedne Pomočnice Marija Deselaers in darovala svoje srce za poklicanega. In tudi za to stiskano dušo je Mati imela tolažbo in mir.
KLIC BOŽJI . . .
Na cerkvenem trgu v Braine le Comtu je razsajal vihar.
Trgal je listje z dreves, da so prastare bukve in hrasti nejevoljno stresali vrhove in pretili s svojimi golimi vejami kakor s šibami. Toda vihar se jim je rogal in klical:
»Huiiiuui! Jaz sem jesen! Strgal vam bom krone z glav! Drobne pisane igrače zame! Poglejte! Huiii!« V divjem vrtincu je podil pred seboj listje, ga vrtinčil v zrak in ga zalučal polno prgišče v obraz staremu župniku, ki je ravno hotel v cerkev.
»Sic transit gloria mundi,« je pokimal župnik. »Pomlad je obesila vence, jesen jih spet trga dol!« Pri tem je z roko nehote potegnil prek glave, ki jo je vihar življenja že tudi skoraj popolnoma osmukal.
»Le napihni lica, brat vihar!« se je
smehljal župnik. »Pri meni ne boš ničesar več dobil. Toda le počakaj, takoj bomo skupaj zagodli.«
Nato je stopil pod zvonik in zaklical možem, ki so stali pri vrveh:
»Zdaj pa le pljunite v roke, možje! In če se tudi vrvi potrgajo.«
In kmalu so težki, trdi zvoki priplavali iz cerkvenega zvonika. Vihar je vriskaje spremljal pesem zvonov in je imel zdaj tisoč novih pojočih žog.
»Bog nas kliče,« so govorili ljudje v mestu. In res, to ni bilo zvonjenje, to so bili bronasti božji bobni, ki so budili srca.
Resno, kakor stolp kake trdnjave, je gledal mogočni, kljubovalni zvonik v Braine le Comtu na strehe in ceste pod seboj.
Zdelo se je, da kliče: »Pridite! Pri meni ste varni v vsaki stiski!« Ta cerkev je bila podobna božji trdnjavi, zlasti zdaj, ko so udarci zvona viharno valovali iz stolpa, kot bi hoteli biti plat zvona.
Prek požetih polj je vihar zanesel klic zvona v marsikatero kmetsko hišo.
»Bog nam je blagoslovil žetev,« so govorili kmetje. »Zdaj pa hoče žeti on sam. Bog je poslal svoje žanjee, da požanjejo plevel v naših srcih. Treba bi že bilo po
dnevu proščenja!«
Nato so pomakali prste v kropilnike, ki so viseli pri hišnih vratih in se odpravili na pot z debelim molitvenikom v roki, kajti bil je misijon.
Misijon, čas božje žetve! A najprej je treba najti njivo. Treba je z ostrim plugom zarezati v srca brazde, potem se vseje. Nato je treba pustiti, da milost božja raste v vročini in viharju in dežju. In v soboto nato pride žetev in naslednjo nedeljo veselo praznovanje.
To je misijon.
»Ne pustite, možje!« je opominjal župnik. »Tekmovati moramo z viharjem. Misijon je.«
Iz zvonika so bučali glasovi zvonov kakor klic trobente. Kameniti vrag pod krstnim kamnom je od besnosti sključil hrbet, kakor na veliko soboto, ko se velikonočna sveča potopi v krstno vodo.
Misijon! Tega hudobec ne more v treh semnjih nadomestiti. To pot so prišli celo redemptoristi! Učenci velikega svetega Alfonza! Ljudski misijonarji — mogočni v besedi!
Tudi v malo študijsko sobo je segel klic zvona. Jožef de Veuster je sedel tu pri
Izšel je PASTIRČEK za april::
knjigah. Pa si je s prsti mašil ušesa in se ni dal motiti.
»Kaj mi koristi zven od zunaj, ako pa ne odmeva v duši?«
Ves dan so ga spet mučili dvomi, nejasnost in negotovost njegovega poklica. Zaman je tedne in tedne molil, da bi mu Bog razodel svojo voljo. Vse je ostalo, kakor je bilo.
Prenekatero noč, ko je jesenski vihar butal ob oknice, je poslušal v temino, če ne bo od kod zazvenel glas božji. In vendar je vedel, da Bog kliče le v globini duše. Ni še prišla odločilna ura. Še je divjal bolj med kmečko naravo, ki ga je vlekla k domači grudi, in pa med klicem izvolitve.
Boj je napravil Jožefa trdega in nedostopnega in zelo razdražljivega, šolski tovariši so mu postali docela tuji. V prostih urah je sam blodil po polju. Ni mogel prenesti, da bi ga kdo spremljal.
(Nadaljevanje)