O novih knjigah pišejo Goran Potočnik, Meta Kušar, Vesna Jurca Tadel in Lucija Stepančič
Estetsko, matematično, magično
Igor Škamperle: Magična renesansa, ŠOU, Študentska založba, Knjižna zbirka Claritas, Ljubljana 1999
Swannov svet je svet brez želja, je tudi svet brez obupa. Zgodba Igorja Skam-perleta se dogaja na popolnoma drugem planetu. Bilje alpinist. Se pred tem se je rodil v Trstu. Prevelika bližina smrti drugega gaje odvrnila od gora. A skalne gmote, ruševine nekoč pod zemljo ječečih katedral, so mu približale Boga. V Ljubljani je študiral na Državnem inštitutu za fizkulturo, kakor se je takrat imenovala Fakulteta za šport. Po dveletnem študiju seje vpisal na primerjalno književnost in sociologijo kulture in diplomiral. Bilje lacanovec. Samo nekaj časa. Nagona smrti še ni premagal. Njegova velika želja je bil šolo vzpon, brez dodatnega kisika, na najvišjo skalo sveta. Eros je bil zaenkrat še močnejši. Igor Škamperle je napisal roman o gorah. Napisal je roman o okultizmu, ki se dogaja v Pragi, in z njim prišel v finalni izbor za nagrado kresnik. Na FF predava sociologijo vednosti in znanosti ter izbirni predmet o renesančni kulturi. Svoje študente vodi na strokovne ekskurzije po renesančni Italiji. Doktoriral je iz Giordana Bruna. Sodeluje z revijo Poligrafi, je član uredništva zbirke Claritas, dvakrat se je študijsko izpopolnjeval v Italiji, prevedel je Le Goffa in uredil izdajo Eugenia
Sodobnost 2000 I 293
Garina. Na dolomitskih smučiščih seje hudo poškodoval in med dvomesečno komo je eros spet premagal smrt. Igor Škamperle je napisal svoje prvo strokovno delo Magična renesansa.
Magična renesansa je, po besedah avtorja, sklop sedmih esejev in biografskega orisa nekaterih izmed glavnih junakov renesančnega dogajanja. Zaradi nevarnosti napačnega razumevanja koncepta knjige bi bilo bolje ne govoriti o knjigi esejev, temveč o knjigi eseju. Je že tako, da so dandanes knjige esejev, vsaj v slovenskem prostoru, prej rezultat potrebe po lastni knjigi kot kakega globljega metodološkega vzgiba. Tako ne moremo govoriti o kaki večji notranji koherentni povezanosti, prej o nekakšnem kvaziteoretskem postmo-dernističnem gemištu. Kar seveda ne pomeni, da so to kokteli slabih zapisov (ali da ne obstajajo izjeme). Tečnarim le o konceptu knjige. Škamperletov izdelek ne sodi v ta mlahavi okvir.
Za Magično renesanso ni bistveno, da je to prvo delo, ki se ukvarja s tovrstno problematiko pri nas; v tem kontekstu je velik in pomemben dogodek, ni pa bistven. Prav tako nima kar-dinalnega pomena na vizualni ravni zaznana trdna historično vodena zgradba zapisa, ki ga, če se vrnem nekoliko nazaj, moramo označiti za esej, in to iz preprostega razloga nemožno-sti drugačnega (in tudi boljšega) zapisovanja nujno parcialnega križanja lastnih miselnih tokov. (Takšen način zapisovanja je dobrodošel pripomoček bralcu, pa tudi ugodnost, ki bi se ji le
Sprehodi   po   knjižnem   trgu
redko kateri zapisovalec odrekel.) O tem je v Eseju kot obliki podrobneje razpravljal Theodor Adorno. Jedro Magične renesanse je, kot pri vsaki dobri knjigi, v podpalubju, na vsebinski ravni, tako rekoč v opombah oziroma nekje med zapisom in opombami. Škamperle skozi govor o renesansi izpostavi vse njene glavne miselne in predvsem estetske teoreme, ki so po logiki nadgrajevanja in nujnega zanikanja - glavne drže vsakega postob-dobja - kot koordinate kreirale nastanek novoveškega človeka in njegove znanosti (o subjektu).
Renesansa je od humanizma prevzela konceptualno branje tekstov, kar pomeni, da je do tekstov pristopala skozi historično analizo, to pa spet pomeni, daje srednjeveško dojemanje časa kot alegoričnega, kot večno prisotne preteklosti svetopisemske zgodbe, kot vztrajnega pričakovanja ponovnega prihoda Odrešenika, zamenjala za drsenje življenja kot sedanjega trenutka skozi nenehne premene in spremembe. Tekste je brala v okvirih njihovega historičnega nastanka. Na mesto okostenelega teološkega dokazo-valnega aparata stopijo filologija, retorika, gramatika. Zamenjata se tako subjekt preučevanja kot subjekt inter-pretativnega izjavljanja.
Predvsem pa ni več brala samo teološko zakodiranega in latiniziranega Aristotela, temveč Platona, Plotina, neoplatoniste (filozofijo stapljanja duše in mišljenja). In to v originalu, saj seje od prebeglih Bizantincev (Turki so spet razmigali evropske glave) naučila grščine. Prav tako je spoznavala vseprežemajočo harmonijo iz Cor-pusa Hermesa Trismegista in po Pi-
tagori povzemala matematično-estet-ske kriterije reda, lepote kot geometrične forme ter harmonije kot odseva logičnih pravil.
Škamperle ugotavlja, daje renesansa iz naštetih virov izoblikovala samosvojo znanstveno paradigmo, kije postala obvezujoča tako za slikarstvo, arhitekturo, filozofijo, okultne vede kot tudi za astrofiziko. Paradigmo, ki se je odzvala na ime evklidsko pravilne perspektive. Njen osnovni kriterij je bil estetski: lepi so tisti (geometrični) proporci, ki so v aritmetičnem soskla-dju. Takšna perspektiva je idealni prijem vedenja in spoznavanja zakonov celotne renesančne kulture. Zato lahko Škamperle zapiše, da Kopernikova kozmologija ni kvalitativno boljša od ptolomejsko-aristotelovske, saj še vedno ne razreši protislovnih krožnic planetov, je pa kvalitativno skladnejša in bob' smiselna.
Ce zaključim z avtorjem samim: »Perspektiva pomeni določeno redukcijo psiholoških in fizioloških percep-cij realnosti na matematično ogrodje, ki se vzpostavlja kot spoznavni oz. znanstveni ideal, vendar ne zato, ker bi redukcija pomenila cilj spoznavnega procesa, ampak nastopa kot spoznavni model, kot paradigma oziroma pot, ki se govorici realnosti lahko naj-koherentneje približa.« (str. 113)
Začetki moderne dobe so še kako estetsko, beri matematično, kodirani. Enako se da trditi tudi za tehnokultu-ro, kulturo mešanja in premeščanja različnih simbolnih sistemov ter predvsem prevladovanja enega izmed njih: estetskega. S to bistveno razliko, da je uveljavljanje estetskega merila v renesansi prinašalo napredek, svežino
Sodobnost 2000 I 294
in odmik od zatohlosti pariške sho-lastičnosti, medtem ko je sedanje uveljavljanje estetskega lahko le uveljavljanje demonsko estetskega. Spomnimo se samo na analize našega Strehovca. Renesančno estetsko je vzhičeno nad svobodo in radostjo do življenja in užitka, je nevedno, saj se ne zaveda svojih konsekvenc, je skratka magično. Je pa tudi edino, kar je renesančniku preostalo.
Magično renesanso lahko zato brez problema umestim v vrsto del, ki so
Sodobnost 2000 I 295
jih spisala peresa največjih razkrinko-valcev maske moderne, v vrsto od Fou-caulta do Baudrillarda. Pravzaprav na mesto, ki je korak pred naštetimi, saj je napisana tudi z vednostjo o njih in predvsem z drugačnega zornega kota. Končujem z vednostjo, da se s tako klasifikacijo in prikazano interpretacijo Igor Škamperle najbrž ne bi v celoti strinjal. Kakor koli, strel v črno.
Goran C. Potočnik
Sprehodi   po   knjižnem   trgu