Posluh za potrebe trga
Poleg Partfzana iz Subotice In sarajevskega Unisa /e Ifub/fan-skl Rog tretja tovarna dvokoles v državi, po proizvodnfi pa prednjači, saj bo letos njen delež na tržišču okoli 60 odstotkov. Ustanovijen je bil leta 1949 In naf bi proizvajal v končni fazi 50.000 koles letno. Zdaj jih dela dnevno po 1700.
Po planu bi lahko naredili po 2000 koles na dan, žal pa so ovire pri doba-viteljih repromateriala. Primanjkuje hladno valjnih trakov za izdelavo cev-nih okvirov, ni dovolj pnevmatik, ža-rometov in še marsičesa. Sporazumi s kooperanti so marsikdaj težko ure-sničljivi, čeprav jih v Rogu strogo spo-štujejo. Vprašanje je, kako bodo še na-dalje sodelovali s Tomosom, ki se že nekaj let srečuje z velikimi poslovnimi problemi. Od kranjske Save ne dobe gum, čeprav so do njih izpolnili po sporazumu vse obveznosti, tudi deviz-ne, in je bil pravzaprav Rog tisti, ki je Savi odprl pot na tuje tržišče.
Dogaja se, da dobavitelji marsikdaj vsiljujejo svoje sporazume in na vse možne legalne in ilegalne načine priti-skajo na končne proizvajalce. K tem težavam naj dodamo še nadzorovane cene, ki jih je bilo zelo težko spremeni-ti, čeprav so na več primerih dokazo-vali zveznemu zavodu za cene upravi-čenost njihovih sprememb.
Rog bi zelo rad proizvajal po 2500 koles na dan, kojikor jih je naše tržišče pripravljeno kupiti v sedanji konjunk-turi in ki naj bi po predvidevanju Ro-govih gospodarsfvenikov trajale še ne-kaj let. Vendar ni vse čmo. Pri Rogu so optimisti.
»Se nikoli ni bilo tržišče ugodnejše za nas,« pravi generalni direktor Vladi-mir Smrekar. Žal so jih lani pri ostan-ku dohodka, ki so ga načrtovali v viši-ni 45 milijonov, močno prikrajšale vmesne podražitve reprodukcijskega materiala. Ob zaključnem računu jim je ostalo samo 5 milijonov, kar jim kot pridnim in dobrim gospodarjem mal-ce nagaja, zlasti pri kriterijih za naje-manje posojil. Kredite potrebujejo za
dokončanje nove tovarne v Mostah. Ko bo zgrajena, bo imela zmogljivost 800.000 koles letno. Poleg nje imajo pripravljeno še eno zemljišče za more-bitno razširitev! Naročila namreč zdaj kar dežujejo, predvsem iz tujine, ne morejo pa jim ustreči. Za kolesa se močno zanimajo v angleško govorečih pa tudi v nekaterih neuvrščenih afri-ških deželah.
Sicer pa tovarni v začetku ni bilo postlano z ročicami. Težišče razvoja je bilo namenjeno avtomobilski industri-ji, na kolesarstvo pa smo gledali kot na nekaj, kar izumira. Naftna kriza na eni strani, na drugi pa potreba delovnih ljudi po rekreaciji, predvsem pa spre-memba miselnosti, ki jo je to dvoje prineslo, je dalo kolesarstvu nov polet.
V treh tozdih: v Tržiču, v Mostah in na Trubarjevi  je skupaj zaposlenih 1170 ljudi, od katerih so mnogi živeli, kot je živela njihova delovna organiza-cija. Živeli so z njenimi problemi in pripravljeni so se bili odrekati, ko je bilo potrebno. Tak je tudi njihov di-rektor, ki je v tovarni vse od ustanovi-tve.
Delal je vse od vajenca naprej. »Člo-vek mora živeti s tovarno, da spozna njene probleme, tako tehnološke kot človeške, in ljudi, ki so tam zaposleni,« pravi Vladimir Smrekar.
V Rogu pridno izvažajo. Na zahodu nastopajo preko predstavnika Interve-lo iz Svice. Z njo imajo utečeno koope-racijo že šestnajst let. Kooperant jim dobavlja predvsem okvirje za kolesa in nekatere druge polizdelke. Lani pa se je začelo tudi dolgoročno sodelova-nje, povezano s tehnično in tehnolo-ško menjavo s češkoslovaškim part-nerjem, od katere si veliko obetajo.
Tovarna ima težave pri nabavi novih strojev. Ti so navadno ozko specializi-rani in jih veliko izd^lajo kar v domači orodjarni. Kljub temu pa dosegajo na svetovnem trgu ugodne cene.
Pridni kolektiv je pripravljen več in še bolje delati, če bo le dovolj surovin. Upajo, da bodo dokončali novo tovar-no ter si končno nehali odtrgovati od ust akumulacijo, saj imajo kar za 19 odstotkov nižje osebne dohodke od ljubljanskega povprečja. Upajmo, da bo širša javnost končno povsem dou-
mela pomen kolesa za prenapolnjena mestna središča, za zmanjšanje one-snaževanje s plini in hrupom, ter za varčevanje z dragocenim gorivom. Qo-rivo pri kolesu ne stane nič pa še zdra-vo se je malce razgibati. Potrebno je le še prepričati gradbenike in komunal-ce, da so kolesarji tudi ljudje in da bi jim bilo treba zagotoviti varne kolesar-ske steze, saj se marsikdo ne upa na kolo, ker se boji, da ga bodo v gneči mimogrede povozili.
Vitko Komac