119
V raziskavi je sodelovalo 246 srednješolskih učiteljev iz 
različnih šol po Sloveniji. V analizi sem uporabila lasten 
merski pripomoček, prirejen po vprašalniku 5. evropske 
študije delovnih razmer (Eurofound, 2010), raziskavi Slivarja 
(2009) ter Depolli Steinerjeve (Lestvico izgorelosti MBI-ES 
2010). Usmerila sem se na primerjavo lastnih podatkov z že 
obstoječimi podatki 5. evropske študije delovnih pogojev za 
Evropo in Slovenijo (Eurofound, 2010) ter osmislila dobljene 
podatke z vidika že opravljenih slovenskih študij o stresu in 
izgorevanju v učiteljskem poklicu pred recesijo. Rezultati 
potrjujejo predvidevanja, da so se delovni pogoji v šolstvu 
v zadnjih letih poslabšali. Evidentna je intenzifikacija dela. 
Glavni viri nezadovoljstva so nezmožnost napredovanja, 
nižanja plač, negotovost glede vladnih ukrepov pa tudi 
pritiski nadrejenih, nemotiviranost učencev in šolski sistem. 
Prisotna je kvalitativna negotovost zaposlitve. Učitelji 
doživljajo stres in tudi izgorevanja med učitelji je več kot v 
primerljivih slovenskih raziskavah pred recesijo. Neugodni 
delovni pogoji in psihosocialna tveganja pa se povezujejo 
s psihičnimi in zdravstvenimi tveganji pri učiteljih. 
Učitelji, ki so v stresu, imajo slabše telesno in duševno 
zdravje, manj so tudi zadovoljni z vsemi vidiki delovnih 
pogojev, več je med njimi absentizma in prezentizma. Na 
osnovi ugotovitev sem ponudila predloge in usmeritve za 
preprečevanje in zmanjševanje stresa ter izgorevanja učiteljev.
Razlogi za dijakovo učno zavlačevanje
Branka Ribič Hederih
Gimnazija in srednja kemijska šola Ruše, 
e-mail: branka.ribic.hederih@gmail.com
Učno zavlačevanje je oblika pomanjkanja samouravnavanja 
in samodiscipline v odnosu do nepotrebnega in iracionalnega 
odlašanja z nalogami, ki ga spremljajo neugodne psihosocialne 
posledice in negativna čustva. Gre za disfunkcionalno vedenje. 
V naši raziskavi smo na vzorcu 770 slovenskih srednješolcev 
tretjega letnika gimnazije ugotavljali, koliko dijakov po lastni 
oceni zavlačuje in kateri so razlogi za učno zavlačevanje. 
Zanimalo nas je, ali obstajajo razlike v faktorjih odlašanja, 
faktorju splošnega zavlačevanja in faktorju zavlačevanja z 
odločitvami glede na vrste razlogov zavlačevanja. 72,9 % 
vseh reševalcev vprašalnikov je navedlo različne razloge za 
zavlačevanje v šolski situaciji. 27,1 % vprašanih ni odgovorilo 
ali pa so napisali, da ne zavlačujejo. Odgovore na vprašanje 
odprtega tipa smo uvrstili v štiri kategorije. Najvišji delež 
vprašanih je razloge pripisalo kognitivnim dejavnikom (43,1 
%). Temu razlogu sledita še pomanjkanje motivacije (37, 4 %) 
in določene osebnostne lastnosti (13,4 %). Najmanj dijakov 
navaja kot razlog zavlačevanja čustva (6,1 %). V dveh faktorjih 
odlašanja, ki smo ju poimenovali doživljanje nezadovoljstva 
in pritiskov (p = 0,001) in načrtni odlog (P = 0,037), rezultati 
kažejo statistično značilne razlike glede na kategorije razlogov 
za zavlačevanje v šolski situaciji. Prav tako je statistično 
značilna razlika v faktorju splošnega zavlačevanja (p = 0,001) 
in faktorju zavlačevanja z odločitvami (p = 0,015) glede na 
razloge zavlačevanja. Analiza razlogov za učno zavlačevanje 
dijakov nakazuje možnosti konstruktivnega spoprijemanja s 
problemom zavlačevanja v praksi.
Oči kože in misleča roka – utelešena kognicija v 
nevroznanosti in edukaciji
Simona Tancig
Članica skupine za Nevroznanost in edukacija pri Evropski zvezi 
za raziskovanje učenja in poučevanja (EARLI), 
e-mail: simona.tancig@guest.arnes.si
Sodobne teorije in raziskave v kognitivni znanosti poudarjajo, 
da je kognicija utelešena. To pomeni da percepcija, telesna 
aktivnost in emocije pomembno prispevajo k višjim 
kognitivnim procesom. Z utelešeno kognicijo se v okviru 
postkognitivistične paradigme ukvarjajo številne konstitutivne 
vede kognitivne znanosti, kot so filozofija, psihologija, 
kognitivna nevroznanost, nevroedukacija, robotika, 
lingvistika idr. Najnovejše razumevanje utelešene kognicije 
se uveljavlja na različnih področjih, kot so poleg branja in 
pisanja tudi spomin, številčnost, aritmetika, konkretni 
in abstraktni pojmi. Raziskave utelešene kognicije imajo 
pomembne implikacije v edukaciji kot tudi širše v današnji 
digitalni dobi, ki pomembno spreminja vlogo senzomotorike, 
percepcije in telesne aktivnosti v učenju in poučevanju ter 
reševanju problemov, ki jih prinaša sodobna družbena realnost. 
Današnji digitalni svet zaznamuje zanimiv paradoks: na eni 
strani ga označuje vedno večja avtomatizacija, ki jo omogoča 
sodobna tehnologija in ki ji očarani prepuščamo vedno več 
naših dejavnosti; na drugi strani pa je vedno več filozofskih 
razprav, nevroznanstvenih, psiholoških in drugih raziskav 
(Varela, Damasio, Ramachadran, Dehaene, Gibson, Wilson, 
Goswami, Gibbs idr.), ki rušijo kartezijanski pogled na človeka 
in dokazujejo velik pomen utelešene kognicije, t.j. tesne 
povezanosti med človekovimi senzoričnimi in motoričnimi 
sistemi ter kognicijo. Ali rečeno drugače, naša senzorična in 
gibalna aktivnost sta pomembni za razvoj naših možganov in 
številnih sposobnosti. Finski arhitekt in izjemni mislec Junani 
Pallasmaa je povezanost uma in telesa metaforično nazorno 
ubesedil v naslovih svojih dveh knjig Oči kože in Misleča roka. 
Postavlja se vprašanje, ali se zaradi odmikanja od našega telesa, 
pogojenega z digitalizacijo in avtomatizacijo, odmikamo 
tudi od našega človeškega bistva in naše ustvarjalnosti.
Experience sampling method study: Is poor 
social functioning of patients with psychosis 
a result of inability to transfer social reward 
value to future situations?
Urša Malešič
Faculty of Psychology and Neuroscience, Maastricht University, 
e-mail: ursa.malesic@gmail.com
Poor social functioning is one of the main features of 
psychosis. It usually escalates over the course of the disorder 
and it is very resistant to treatment. A possible reason for 
poor social functioning in patients with psychosis is impaired 
reward sensitivity. The aim of this study was to investigate the 
extent to which positive affect experienced in social company 
leads to social engagement in the immediate future, and 
whether this pattern of consummatory experience informing 
social behavior differs between patients and controls. Patients 
with diagnosed psychotic disorder and healthy individuals 
Ustne predstavitve / Oral presentations