t*^ Ot^t^i. C. uči Zo t, ^ ^-Jr ^ /7/- ^ < ^ . ^ г- у s— r t Z-♦ } /zJS)^^ K m ЈЈ(£ШШ ^гшидп izbuditelj in prvi predsednik „Matici slovenski. Rojen v Ka.mnji£onci 10 avgusta. 1827 I Umrl v ftodauči-u 1b avgusta 1870 l MATICE SLOVENSKE za Uredil clr. E. H. Gosta, predsednik Matice Slovenske. Z 2 podobama. Založila in na svetlo dala MATICA SLOVENSKA. 1870. Natisnil Jožef Blaznik v Ljubljani. C/Č&1 5 фОЛГ1 Poročilo in imenik Matice Slovenske v LjLiblj za leto Sestavil Anton L6sar, tajnik Matice Slovenske. o delovanji slovenske Matice v Ljubljani od 1. oktobra 1869. 1. do 1. septembra 1870. 1. Po zapisnikih sestavil Anton Lesar, odbornik in tajnik. XVI. skupščina Matičinega odbora 23. decembra 1869. 1. Vrsta razgovorov: 1. Prebere in potrdi se zapisnik V. občnega zbora. 2. Prebere in potrdi se zapisnik XV. odborove skupščine. 3. Prebere se rešilo društvenega računa za preteklo leto, 4. Tajnik bode poročal o važnejših stvareh. 5. Dr. Jernej Zupanec kot blagajnik predlaga: „Naj se obligacije, ki Matici kmalu dojdejo iz Mat. Debeljakove zapuščine, prodado. a) Ker Matica potrebuje gotovine, da plača knjige za 1869. 1. izdane, in b) ker laške obligacije niso kaj zanesljive-" G. Dr. Jožef Vošnjak predlaga: „Odbor slov. Matice naj sklene, 3000 zemljovidov slovenskih dežel gosp. Kozlerja podariti slov. politič. društvu v Mariboru". 7. Odsek za izdavanje knjig bode nasvetoval, ktere knjige naj Matica izda za 1870. 1. 8. Posameznih odbornikov nasvetje. Zborovali so v tej skupščini prvosednik g. dr. E. Gosta in naslednji gospodjo odborniki: dr. Bleiweis, Lčsar, Marn, dr. Papež, Sovan, Šolar, Vavru, Iv. Vilhar, dr. Vončina in dr. Zupanec. Potrdila in podpisala sta se najprej zapisnika 15. odborove seje in 5. občnega zbora. Odbor, kteremu je bil v poslednjem občnem zboru v pretres izročen računski sklep Matičinih dohodkov in stroškov leta 1868/9., je račun popolnoma odobril z do-stavkom, naj se vrlemu blagajniku g. dr. J. Zupancu za veliko Sporočilo. 1 marljivost, s ktero ta sitni posel iz same blage domoljubnosti tako izvrstno opravlja, izreče dostojna zahvala, kar odbor Matičin stori v posebnem pismu, v kterem gospoda blagajnika prosi krepke podpore njegove tudi v prihodnje. Na to poroča tajnik Lčsar o važnejših stvareh, na priliko, o udih, da je po občnem zboru novih pristopilo 41, tako, da je redna številka sedaj 1674, — bere njihova imena, in ker so med temi nekteri bogoslovci štajarski, nekteri dijaci iz gimnazije celjske, realke ljubljanske, se je čudom opazilo, kako da marljiveje ne pristopajo bogoslovci in mladi duhovniki ljubljanski? Gosp. dr. Toman je prosil, naj daruje Matica svojih knjig domačemu polku, sedaj v Tridentu, slavni deželni odbor za kranjsko delavnišnico, duhovni oskrbnik g. Heidrich za kaznilnico na ljubljanskem gradu, katoliška družba za svojo besednico; odbor privoli, da se daruje vsaktere knjige po en iztis na vsaki kraj. Gosp. dr. Krek naznanja v posebnem pismu, da obljubljenega spisa ni mogel dovršiti za letos, ter ga obeta za prihodnji letopis Matičin. — Sv. Jeronima društvo v Zagrebu je poslalo Matici prvi dve knjigi svoji s prošnjo, da stopi z njo v književno vzajemnost, ktera se radovoljno sprejame. — Gosp. Jovan-Vesel-Koseski izrekuje v pismu 20. sept. svojo žarno zahvalo za to, da ga je občni zbor volil si častnega uda Slovenske Matice. „Živo Čutim — pravi slavni pesnik — de ima to le v dobroti Vaši korenine, nikakor pa v mojih zaslugah. Bog daj, de bi prihodna doba jasno pričala, de nisim bil clo do zadne trohice nevreden tega vverstenja. Ravno tistiga časa, ko ste Vi, prečatisti gospodje, se moje malenkosti spomnuti blagovolili, sim jez — molil za Vas in za nas, ne brez truda in znoja na Čelu. Kaj in kako sim molil, to Vam skaŽe listu temu priloženo delce, Visoka pesem je imenovano .... Ta moja visoka pesem nima nikake zveze z drugimi tako imenovanimi pesmami. Podlaga ji je Gospodova molitev „Oče naš" . . . . Ni tako lepa, ni tako gladka, ni tako krasna, kakor sim jo namerjal in Želel. Pa tega predmet ni kriv, ampak le slaba moja glava in perhla roka pevca Šibkiga. Kar je zernja v njej, to je božji dar; prah, pleva in druge minlive pevske pritikline so pa moj dodatek. Želim, de bi čitateljem toliko vgo-dila kolikor je pevcu truda prizadjala, potem bo vse prav in dobro" itd. Tako tudi slavni g. dr. Fr. Rački, predsednik akademije jugoelov. v Zagrebu, v pismu 17. listopada do prvosednika slov. Matice, ktero se glasi: „Veleučeni gospodine! Izvolite slavnoj Matici slovenskoj, koja me je v svojoj velikoj skupŠtini od 2. rujna, kao Sto mi prijavite pismom od 5. r. m. izobrala za svoga Častnoga Člana, očitovati u moje ime najiskreniju zahvalnost. Toga izbora ne mogu ja toliko smatrati za odlikovanje svojih slabih zasluga u hrvatskoj književnosti, koliko ga smatram za novi dokaz one na umnom po-prištu uzajemnosti, koju slovenski naprama hrvatskomu narodu sveu-dilj izkazuje. U toj uzajemnosti leži najSvrŠči zalog slavnije boduč nosti cieloga slovjenskoga juga. Bog okriepi sile i radnju slovenske Matice na korist ne samo slovenskoga naroda, nego i na slavu cieloga slovjenskoga juga ! S odličnim kovanjem.. itd. Potem spregovori tajnik o knjigah, ktere dobijo letos družniki, ki se te dni razpošiljajo, namreč: Letopis, Vodnikove pesni, Schoedlerjevo fiziko, ter pokaže na ogled poslane zemljovide: Obli dve zemeljni, Evropo in pa Avstrijo, ki se pošljejo udom, brž ko bodo čeloma dodelane, kar se svesto v kratkem zgodi. — Pri tej priliki razjasni tudi, kako to, da so Vodnikove pesmi brez komentara in brez prozaičnih pisem, gotovo brez krivde odborove, v teli oblikah tudi zoper voljo presojevalcev, da je prejel g. Levstik za vredovanje 145 gold. ter da ima še rokopis Vodnikov, ki naj ga zahteva Matica, ako ne drugače, po pravdniški poti nazaj; — dalje pov6, ker se je preselila Matica v svojo lastno hišo, da je bilo treba napraviti nekaj pohištva, in da so vzlasti knjige z zemljevidi naklonile jej veliko stroškov, vendar upa z odborom vred, da bodo družniki popolnoma zadovoljni s tem, kar dobijo letos. Blagajnik g. dr. Zupanec odboru naznani denarstveni stan, ter predlaga, naj Matica obligacije, ki jej dojdejo skoraj iz M. Debeljakove zapustnine, prodd, kar vsi pričujoči odborniki z nekterimi vnanjimi potrdijo. O prošnjem predlogu g. dr. Vošnjaka: „Odbor si. Matice sklene: 3000 zemljovidov slovenskih dežel g. Kozlerja podariti slov. polit, društvu v Mariboru" — so pismeno razodeli svoja mnenja gg. Cigale, Grabiijan in Svetec, vprični odborniki ga vsestransko prevdarili ter soglasno sklenili, da se Matica v to spuščati ne more deloma z ozirom na denarstveni stan svoj, deloma na pravila §. 1. in §. 2. itd. V imenu odaeka za izdavanje Matičinih knjig, kteri je tisti dan dopoldne imel v ta namen posebno sejo, tajnik nasvetuje, da Matica izda prihodnje leto: 1) Letopis, in voli se soglasno za vrednika g. dr. E. Gosta; 2) Pesmi J. Vesela-Koseskega, o kterih se sklene, da se tiskajo v 20CO delih; 3) Schoedler-jeve knjige 2 oddelek, to je, astronomija, ktero spisuje g. V. Ogrinec, in kemija, ktero ima v delu g. prof. Fr. Erjavec; 4) Zemljovidov dve ali tri mape, ako pripusti denarne zadeve, in sicer: Azijo, Ameriko severno, in ako dobro kane, tudi Ameriko južno. Vendar morajo k temu pripomoči še prihodnji družniki. — Zarad razpošiljanja Matičinih knjig in map se tajniku naroči, da to stvar uredi, kakor se njemu najboljše zdi. Prof. Marn naznani, da je založnik Majarjeve ruske slovnice, g. Gr. Blaž, podaril več zvezkov Matičini knjižnici, iz ktere si jih družniki lahko izposojujejo, in daritelju se s tem izreče spodobna hvala. — Prof. Vavrii nasvetuje, da se knjige, največ starinskega pravoslovnega obsežka, ki so še v prejšnjem stanovanji Matičinem, prepustijo udom društva dramatičnega v porabo, kar se soglasno odobri, in prof. Šolar pove, koliko n&rodnega blaga je došlo dalje Matici. Prvosednik dr. Gosta spregovori sedaj o nagradi, ktera naj se voli tajniku Matičinemu, ktera je 200 gold. pri obilo naraslih in zvesto izvrševanih poslih majhna, čemur odbor pritrdi. Nazadnje se dostojno spominja ta čas umrlega odbornika, po čegar nasvetu letos že gr6 Schoedlerjeva knjiga med družnike in slavnega pisatelja g. A. Janežiča, m odbor s predsednikom vred vstavši česti spomin res blagega rodoljuba, kteremu Matica kliče: Večnaja mu pamet! XVII. skupščina Matičinega odbora 1. avgusta 1870. 1. Vrsta razgovorov: 1. Prebere in potrdi se zapisnik XVI. odborove skupščine. 2. Tajnik bode poročal o važnejših stvareh. 3. Gospodarski odsek bode poročal o računu, ki ga je o Debeljakov zapuščini položil pooblaščenec A. Ldsar. 4. Gospodarski odsek polaga račun o gospodarstvu z Matičino hišo. 5. Blagajnik prebere račun za preteklo društveno leto od 1. julija 1869.1. do 1. julija 1870. 1., ki ga odbor predloži VI. občnemu zboru. 6. O „Vodnikovem rokopisu", ki ga g. Levstik, mnogokrat prošen, še ni izročil odboru. 7. Gosp. Pajek v imenu mariborskih dijakov prosi za poljubno število „Schodlerjeve fizike" in zemljevida „Evrope" ali tudi drugih Ma-tiČinih knjig. 8. Kteri dan bodi VI. občni zbor ? 9. Posameznih odbornikov nasvetje. Razun predsednika gosp. dr. Goste so bili vpričo gg. odborniki: dr. Janez Bleiweis, baron Anton Cojz, dr. Krek, Lčsar, Marn, dr. Papež, Praprotnik, dr. J. Razlag, Sovan, Svetec, Šolar, Vavru in Iv. Vilhar. 1. Najprej se potrdi in podpiše XVI. odborove seje zapisnik. 2. Tajnik poroča o važnejših stvareh tako-le: „Slavni odbor! Od 16. odborove seje, ki je bila 23. dec. 1869. I. oglasilo s;; je 112 gospodov, ki žele sprejeti biti v slavno društvo, med temi je 7 ustanovnikov in 106 letnikov (zadnja šte- vilka glavni knjigi je 1786). Ti so : (prebere imena). Kot odbornik stavim predlog: Naj slavni odbor blagovoli vse sprejeti med prave ude Matice slovenske. (Odbor pritrdi predlogu.) Kakor pa nobeno veselje ni stanovitno pod solncem, tako tudi moja naznanila ozir pristopa k Matici niso zgol vesela, ampak omeniti moram in ne smem zamolčati žalostne dogodbe, da je nekoliko udov odstopilo od Matice; med odpovedbami omenjam le onih, ki se mi zde pomenljive. Odstopili so 4 gospodje tomajske de-kanije (bere imena); g. A. Ukmar se je tudi odpovedal poverjeni-štva, za ktero je nasvetoval g. Jerneja Brenceta, duhovnika v Dutovljah. Naj si. odbor pritrdi temu nasvetu. (Pritrdi.) Dalje se je osem udov dobrleveške dekanije na Koroškem in to kaj čudno odpovedalo Matici: gosp. poverjenik ni sprejel lanskih Mati-činih knjig, ampak napisal je na napis besede: „Wurde nicht be-stellt, daher retour"; en drug ud iz Koroškega pa besede: „Wird nicht angenommen," — in knjige so nam nazaj priromale v Ljubljano ter smo za-nje morali plačati dvojno poštnino; tudi iz slo-vensko-bistriške dekanije se je odpovedalo nekoliko udov. Dvakratna razpošiljatev knjig in zemljovidov, ki jo je si. odbor v 16. seji prepustil tajniku, bila je precej težavna; naj omenim le dveh ovir. Prva je bila ta, da gospodje Matičarji v redu ne naznanjajo prememb svojih bivališč;— z mnogimi dopisi se je vendar vse poravnalo. Drugi je bilo vzrok ta, da od novembra 1869.1. nimamo strežaja. Bilo je toraj treba delati po drugem načinu. In zgodilo se je tako, da sem za zavijanje, vezanje, pečatenje in znašanje knjig na pošto po navadni plači najel postreščekov. Ker sem že omenil okoliščine, da Matica nima strežaja, naj si. odboru še naznanim, da sem za pospravljanje sob, male pošiljatve, na pošto in kurjenje peči najel žensko, kteri plačujem po en goldinar na mesec. — Zadnjih dveh okoliščin omenil sem le zato, da se v računu razjasni tisti oddelek, ki govori o malih pisarničnih stroških, kteri bodo morda viši od lanskih; oni o strežaji manjši; oba skupaj pa manjša od lanskih. Odsek za izdavanje knjig se je bil v tem času sešel trikrat, in to 11. februarija, 16. marcija in 6. julija. 11. februarija je a) pretresal in potrdil račune za lanske knjige, in b) obravnaval vprašanje, kdo naj tiska knjige za 1870. leto. Bilo je sklenjeno, naj se vprašajo tiskarji, po čem hočejo tiskati prihodnje knjige, in g. Koke, po čem hoče izdelati zem-ljovide? 16. marcija bili so na posvetovanji naslednji predmeti : a) komu naj se g. Ogrinčev prevod Schoedlerjeve astronomije izroči v presojevanje? Sklep je bil, naprositi g. Iv. Tu-šeka za taposel. Grosp. Tušek je blagovoljno prevzel to delo. Ker je imel s popravljanjem mnogo truda, zato je dovršivši popravo zahteval 40 gold. nagrade; nagrada se mu je obljubila s pristav-kom, da se mu določi in izplača potem, ko se astronomija natisne. Naj slavni odbor pritrdi temu ravnanju in odsek za izdavanje knjig pooblasti, da g. Tušeku po dovršenem tisku določi nagrado. (Odbor pritrdi). — Ker pa g. Tušek na nekterih mestih prevoda ni na tanko določil, naj se ali njegovi ali Ogrinčevi izrazi stavijo, zato je gosp. prvosednik naprosil gosp. Iv. Šolarja, naj blagovoli prebrati in za tiskanje konečno vrediti rokopis. Gosp. prof. Šolar se je prijazno podvrgel temu delu in ga toliko dovršil, da je stavljena prva pola. Natisnjena pa še ni, ker je od gosp. Ogrinca še le danes dospela korektura. b) Pogodba s tiskarjem J. Blaznikom in K o k e -jem vršila se je tako le: Egeri čina tiskarnica je odgovorila, da jej letoa zarad preobilega druzega dela ni mogoče udeležiti se konkurencije za Matičino tiskovino; gosp. Milic je odpisal, da ne more prevzeti dela, ktero mu ponuja odbor, in sicer zato ne, ker je čas do 31. julija prekratek, da bi s svojimi močni tako naglo mogel izvršiti obširno delo; — gosp. Blaznik pa je odgovoril, da ga je volja prevzeti delo in sicer: 1. Knjigo prirode II. snopič v 2500 izt. polo po . . . 45 gold. 2. Koseskijeve poezije v 2000 iztisih polo po .... 39 „ 3. Letopis v 1800 iztisih polo po........37 ,, 4. Slov. Stajer, III. snopič v 2024 izt. polo po.... 32 „ toda z dostavkom, da se zarad letošnjih tiskarskih okoliščin ne more zavezati, da bi vse natisnil do stavljenega obroka, to je, do 31. julija t. 1. — Odsek je z gosp. Blaznikom sklenil pogodbo po imenovanih pogojih. Gosp. Koke je zemljovidom stavil naslednjo ceno: 1. Risanju in kamnorezu „Severne Amerike". . . . 165 gold. 2. „Južne Amerike"............165 „ 3. „Azije"................ 220 „ 4. Za natiskovanje vseh treh zemljovidov v 2000 izti- sih in v 4 barvah........... 480 „ 5. Za papir vseh treh............140 „ 6. Za kamene vseh treh...........30 „ Skupaj . 1200 gold. Vrh tega je svoji ponudbi dodal opombo, ktero navajam od besede: „Zugleich erlaube ich mir zu bemerken, dass, wenn es im Interesse des Vereines ware und die Herausgabe der Karten dadurch erleichtert wiirde, ich mich gerne bereit erklare, die Zah-lung der betreffenden Summe in Raten anzunehmen, und dass ich mit jeder beliebigen Abschlagszahlung zufrieden bin." To Koke-jevo ponudbo je odsek sprejel s pristavkom, da omenjena olajšava morda nagne Matičin odbor, prihodnje leto več nego tri zemljovide dati na svetlo. Ob enem je bil tudi g. M. Cigale naprošen imenovanim trem zemljovidom preskrbeti slovensko imenje. Vsled Koke-jeve obljube menda kmalu dobimo dovršene tri zemljovide, c) Gosp. dr. G r š a k o v rokopis „Narodno gospodarstvo slov. Štajerja". — Da slov. Stajarju ostane osnova, kakoršna mu je bila načrtana in konec I. snopiča natisnjena, sklenil je odsek, da se gosp. dr. Gršakovo delo, ki samo en snopič 7 pol, natisne pred 2. snopičem, za kteri nam še niso došli vsi rokopisi; da se pa to more doseči, razdeli se knjiga na dva zvezka, vsaki z 2 snopičema. —• Tretji snopič je v tiskarnici že dovršen. Gosp. dr. Gršak zahteva nagrade po 20 goldinarjev od pole. „Naj si. odbor dovoli to nagrado." (Odbor dovoli.) Kmalu se dovrši tudi „Letopis" za 1870. leto. Iz tega sporočila je toraj razvidno, da Matica za 1870. leto izd&: a) Letopis s sporočilom vred; b) Schoedlerjeve knjige II. snopič; c) Slovenski Stajar, III. snopič; d) Koseskijeve poezije; e) tri z e m 1 j o v i d e. d) Gosp. dr. A. Jarec, c. kr. šolski svetovalec, je popra-šal, po čem mu Matica hoče dati zemljevide, kterih želi mnogo nakupiti za krajnske ljudske šole? — Odsekov sklep je bil, dati mu jih po ceni, po kteri se oddajajo knjižnim trgovcem. Tukaj si. odboru dalje objavljam, da je upravništvo 1 iztis „Nauka o telovadbi" — II. del slavni C. k. deželni vladi krajnski predložilo s prošnjo, da blagovoli to knjigo naznaniti in priporočiti šolskim predstojništvom na Krajnskem. Vspeh te vloge je bil, da je si. c. kr. deželna vlada z dopisom od 12. sušca 1870. učiteljstvu priporočila to knjigo ter ob enem pri Matici naročila: 1. Nauka o telovadbi I. del 50 iztisov 2. „ o „ II. „ 50 „ 3. Zemljovidov vsakega po 180 ,, Za te knjige in zemljovide smo prejeli 180 gold. Znižano ceno telovadne knjige smo dovolili tudi „Sokolu", ljubljanskemu telovadskemu društvu. Slavni odbor je prošen: „naj blagovoli potrditi to ravnanje." (Odbor pritrdi). 6. julija bilo je na dnevnem redu vprašanje: ali in komu naj se da gosp. Erjavčev prevod Schoedler-jeve kemije v preso-jevanje? Sklep je bil: „ker je g. Erjavec popolnoma zanesljiv pisatelj, zato naj se koj oddd tiskarnici." In zgodilo se je tako, ter je že stavljena in v korekturi prva pola. Z natiskovanjem pa bode treba čakati dovršenja „astronomije", da se izv6, s ktero številko ima začeti se prva stran in pola kemije. Astronomija in kemija se toraj stavite ob enem. Dalje je bilo sklenjeno, naj se gg. Matičarji, ki so z doneski se na doigu, opominjajo, da plačajo zaostale doneske. Do sedaj se je 33 uatanovnikom poslal pismen opomin, letnike naj bi pa to sporočilo probudilo. Pri tej priliki sem iz knjige spisal ustanovnino, ktera ima Matici še doiti, ako vsi ustanovniki plačajo zagotovljeno podporo, in te je 2854 gold. Naposled so bili pomenki o tem, kako bi se razglašali novi udje in doneski Matičarski, ker „Novicam" skoro vselej zmanjkuje prostora. Tajniku je bilo naloženo izvedeti koliko bi založnik zahteval, ako bi te razglase sprejemal v „Novičin Oglasnik"? — Nastavil je po 13 goldinarjev od četrt pole. — Naj si. odbor določi, kaj je storiti v tej zadevi? (Odbor sklene, naj se naprosi gosp. vrednik „Novic", da bi skušal priobčevati te razglase s sporočilom o odborovi seji vred, dokler se drugače ne vredi ta stvar.) O rokopisih za prihodnje naznanjam to le: a) Gosp. Iv. Tušek je že dovršil in nam poslal prevod Schoed-lerjeve botanike. Jaz sem tega mnenja, da g. Tušekovi prevodi ne potrebujejo presojevanja. Kaj misli slavni odbor? (Odbor pritrdi.) b) Gosp. Zajec nam je že januarija meseca objavil, da je skoro že dovršil prestavo „Schoedlerjeve mineralogije in geogno-zije"; predno pošlje rokopis, želi prebrati kemijo. c) „Popularno dogmatiko ima v presojevanji in dopolnovanji g. dr. TJlaga, ki jo priredi za 1871. leto. d) Gosp. J. Zalokar Matici brez nagrade ponuja obširen rokopis pod naslovom: „imenik živali, zeli in rudov". — Odsek za izdavanje knjig je 6. julija pretresal to ponudbo ter sklenil g. pisatelja naprositi, naj bi ta imenik dal vvrstiti v „Wolfov slovenski slovnik." — Gosp. prof. J. Šolar nam morda že danes naznani, kakošen vspeh je imel njegov pogovor z gosp. pisateljem o tej stvari. — Gosp. Šolar pov6, da g. Zalokar želi, naj bi se njegov rokopis pregledal in o njem izrekla sodba. Ako ga ne prevzame Matica ali družba sv. Mohorja, hoče ga dati c. kr. licealni knjižnici. Na to odbor sklene, da se za presojevanje tega rokopisa izvoli odsek, ki naj v kteri prihodnji seji poroča o njem. — V ta odsek so bili izvoljeni gg. dr. Bleiweis, Svetec in Tiišek. SI. odboru je gotovo v spominu občnega zbora sklep: „naj odbor za matičarje preskrbi dostojno: diplomo". Iz nekterih osebnih pisem, ki so došli meni, vem, da nekteri gospodje željno pričakujejo diplome ; slišalo se je tudi že neko očitanje zoper odbor, da ne izvrši sklepa občnega zbora. Naj si. odboru danes naznanim veselo vest, da sem nedavno iz prijateljskega pisma prejel sporočilo, da kmalu dobimo lepo dovršen kam-norez, in to v dar iz rok prvega našega prvosednika g. dr. Lovro Tomana. Iz tega naznanila naj si. odbor razvidi, da ta stvar ni spala; ampak obravnavala se je na vse strani, toda brez vsega hrupa, in tako na tihem pridemo do dostojne diplome. Stroški, ki bodo zadeli Matičino blagajnico in se jej povrnejo, bodo majhni, in sicer plačali bomo le natiskovanje in papir. Koliki bodo, to bode povedala pogodba, ktero gosp. dr. Toman sklene s Koke-jem, ki jo dela. Še enega blagodusnega daru ne smem zamolčati si. odboru. — IG. junija t. 1. je odboru od glavnega zastopa vzajemno - zavarovalne pražke banke „Slavije" v Ljubljani došlo veselo naznanilo, ki se od besede do besede glasi tako-le: „Slavna slovenska Matica! Štejemo si v čast, da moremo slavnemu društvu naznaniti, ka se je g. Ivan Zuža, veliki posestnik in bivši deželni poslanec v Grižah pri Žalcu, zavaroval pri vseslovanskej „Slaviji" tako, da od 1500 gold. zavarovanja na smrt po njegovej smrti pripade 500 gold. Matici slovenskej. Ker je to redek in poseben čin, šteli smo si v dolžnost naznaniti ga slavnemu društvu." Сегпу 1. r. Naj si. odbor velikodušnemu gosp. dobrotniku izreče prisrčno zalivalo , imenovani dopis pa izroči blagajniku, da ga položi v blagajnico. (Odbor pritrdi.) Upravništvo je dvema društvoma, in sicer: a) občestvu sv. Vasilija Velikega v Ungvaru, in b) prvemu društvu Gabelsbergerjevih stenografov v Pragi, ki ima v presojevanji Hafnerjevo slovensko steuogratijo, zagotovilo zvezo književne vzajemnosti ter jima poslalo Matičine knjige. Tukaj se mi potrebno zdi, da si. odboru naznanim dosedanjo zgodovino g. Hafnerjevega rokopisa o slov. stenografiji. Ta le je : Rokopis, ki smo ga prejeli 2. nov. 1867. leta, se je bil najprej izročil g. Stempiharju v presojevanje; ta je pa kmalu potem zbolel in umrl, predno se je lotil pregledovanja. — Odbor je na to v XI. seji sklenil naprositi g. J. Kapreca, dež. naše sod-nije svetovalca, da bi blagovolil prevzeti ta posel. — 7. sept. 1869. 1. smo dobili prijazni odgovor, v kterem g. Kaprec obžaluje, da ne more prevzeti dela, in nasvetuje, naj bi se prvo Gabelaberger-jevo stenograf. društvo v Pragi, in poleg tega tudi še domača izvedenca gospoda Ivan Tanšek in Ivan Kuralt za njuno mnenje poprašala. Odsek za izdavanje knjig je prav po tem nasvetu ravnal in rokopis poslal prvemu pražkemu društvu Gabelsbergerjevih stenografov. Došel nam je odgovor 16. listopada 1869. leta, ki se glasi tako-le: „Oznanovaje Vam, da smo prejeli Vaš častiti dopis s priloženim rokopisom „o slovenski stenografiji1', Vam ob enem zde-limo, da je naše društvo po želji „slovenske Matice" že začelo reševati zaupno mu nalogo. Delo je bilo namreč tekoj po mesičnem zboru, ki je bil 4. listopada t. 1., oddano odseku iz 5 členov obstoječemu , v kterem so 3. gg. iilologi, pomnožen od dveh udov društva, ki sta prostovoljno pristopila. Podpisano vodstvo Vam je v stani podati prijetno vest, da je odsek jako pridno v svojem delu napredoval, da pa naglost ne bo škodila temeljitosti, s' ktero se reč preiskava. Po dozdanjem posvetovanji dotičnega odseka se je sklenilo; 1. da bo podan slavni Matici v posebnem dopisu razso-dek poslanega spisa; 2. da se si. Matica naprosi, ka bi posredila izročiti g. avtorju onega rokopisa obširno kritiko njegovega dela, ki bo obsegala, mimo odkritega naštevanja napak, ki se v rokopisu nahajajo, tudi nektere opomine, po ka-cem načinu bi g. spisovatelj svoj tesnopis ne le za prakso sposobnejšo napravil, ampak z ožim soglasjem s tesnopisom češkim k zbližanji slovenskih narodov vsaj na tem polji nekoliko pripomogel. Nikakor se ne domišljujemo, da je nase delo („Tesnopis česky'') popolnoma ter bi ga hoteli vsiliti vsem slovanskim narodom , da bi se brezizjemno in nezmenjeno prevzelo; — toliko pa moremo reči, da se je že v prvih začetkih delovanja v tem odboru (še pred sestavljanjem prve izdaje „Tesnopisu českeho" 1. 1863.) gledalo na posebnosti slovanskih jezikov naproti nemškemu sploh, in da se je le na zakladu pravil, ki veljajo za slovanske jezike v obče, nekoliko potrebnega spremenilo na Gabelsbergerjevi sistemi. In da ta temelja našega društva, ki so bila že takrat spoznana v resnici pa v „Tesnopisu češkem" niso bila porabljena, niso sami teoretični načrti, dokazali so izvrstni prevodi naše sestave v jezik slovaški (g. prof. Сегпу), polski (Polinski) ter tudi v jezik ruski (od enega uda našega društva), ki so bile vseskozi le s porabo teh zakladov mogoče storiti jih posebne za praktična načela. Ni nam mogoče naštevati posameane temelje, ker si pri-držimo storiti to v posebnem dopisu gosp. pisatelju — morda naše vzroke uzna ter dovoli k nekterim zmenom v svoji sestavi." 20. novembra 1869. leta smo to pismo poslali g. Hafnerju s prošnjo, naj blagovoli naznaniti nam, ali se vjema z načeli prvega pražkega spolka. Gosp. Hafner nam je 18. decembra 1869. leta odgovoril tole: „Z veseljem se zopet poprimem tega dela in ga bom po prijetem rokopisu mislim dokončal v treh mesecih. Pregledal bom ta čas tudi stenografije drugih slovanskih jezikov in popravil in v soglasje spravil, kolikor bo mogoče, toda ne na škodo poeebnosti slovenskega jezika. Glede na način dopovedovanja mislim, da se bo moglo delo dati tudi kteremu izurjenemu Slovencu, da se predela in popravi, ker sem v tej zadevi premalo vajen pisati brez pogreskov in napak. Kar vaje zadeva, ktere bi se mogle knjigi dodati, nabral bom iz znanih dobrih slovenskih pisateljev, kar je posebno pristojnega za ta namen". Na to smo slavn. spolku 24. decembra 1869. leta srčno zahvalo izrekli, da je blagovolil tako resno poprijeti se slovenske stenografije, ter mu naznanili g. Hafnerjev odgovor, da hoče po svoji moči skušati ustreči razsodku si. spolka. „S o dr aš k o bralno društvo je prosilo Matičinih knjig; in tile so mu podarjene. Po vsem tem se stavi predlog: ,,Naj slavni odbor blagovoli odobriti, da smo v zvezo književne vzajemnosti stopili z „občestvom sv. Vasilija Včlikega v Ungvaru" in s prvim praškim spol-korn Gabelsbergerjevih stenografov in da smo sodraškemu bralnemu društvu podarili knjige". (Odbor odobri to ravnanje.) Za knjige, ki so bile po odborovem sklepu podarjene, izre-kujejo Matici zahvalo: a) državna pravdnija v Ljubljani; b) katoliška družba v Ljubljani; c) g. Neuber, polkovnik Kuhn-ovega (krajnskega) polka št. 17., in d) bralno društvo v Sodražici. Gosp. Šimen Janežič je poročajočega tajnika prosil, si, odboru staviti predlog: naj bi blagovolil privoliti, da bi Evgen Janežič, sin ranjcega profesorja in Matic, odbornika Antona Jaue-žiča, ki je ustanovnino popolnoma doplačal, v spomin zaslug svojega slavnega očeta in v lastno spodbudo dobival Matičine knjige, ali namesto očeta stopil v vrsto ustanovnikov". Naj si. odbor sklene o tej prošnji. (Odbor soglasno pritrdi tej prošnji.) Konečno imam še sporočati o rokopisu „Vodnikovih pesmi", ki je na dnevnem redu pod št. 6. Da slavni odbor izvč, o čem se suče ta stvar, treba se mi zdi razgrniti mu zgodovino tega rokopisa. Bivši ljubljanski knjigotržec O. Wagner je bil Matici za prodane knjige dolžan 74 gld. 68 kr. Ko je iz Ljubljane zginil, zarubila je Matica 9. maja leta 1867. njegovih knjig za oni znesek. Med temi knjigami bil je tudi omenjeni rokopis, kterega je bil Wagner kupil od M. Kastelca, ker je imel namen, Vodnikove pesmi na svetlo dati. Vsled sodnijske razsodbe je Matica dobila pravico do te za-stavščine; c. kr. sodnija je javno dražbo in prodajo te zastavščine nastavila in razglasila na 3. dan marcija meseca 1868. leta; pri tej dražbi je Matica skoro vso zastavščino kupila sama in za Vodnikov rokopis dala 20 gold. Dan pred javno dražbo je ranjki M. Kastelec Matičinemu odboru poslal dopis, v kterem trdi, da je Wagner od njega kupil le pravico do založbe, in se zavezal dragoceni rokopis njemu zopet izročiti, ter da to more pismeno dokazati. Da si tudi je M. Kastelec pravico do lasti rokopisa, ako si jo je bil res tudi pridržal, zgubil s tem, da je Matica rokopis kupila na javni izvršilni dražbi, vendar je odsek za izdavanje knjig v X. odborovi skupščini nasvetoval odboru, naj se ta rokopis po dovršenem natisku izroči M. Kastelcu, ako s pismi, kterih omenja v svojem dopisu, dokaže resnico svoje trditve, in da obljubi, rokopis izročiti c. kr. licealni knjižnici, v kteri naj se hrani. — Odbor pa je sklenil drugače, in sicer tako le: „Naj se odsek z;q, izda vanje knjig naj pred prepriča o g. Kastelčevi pravici do rokopisa." Toda g. Kasteleo omenjenih dokazov ni izročil niti odseku niti odboru. Odsek za izdavanje knjig, pooblaščen v IX. odborovi seji, v prvi polovici marcija meseca 1868. leta izroči g. Fr. Levstiku, da ga uredi za natis, kakor se je bil odsek dogovoril ž njim. Grosp. Levstik je prevzel rokopis. Odsek mu je določil 100 gold. nagrade, s ktero je bil g. Fr. Levstik zadovoljen. 21. junija 1869. leta je g. Levstik svoj rokopis izročil odboru, ki se isti dan nese v tiskarnico. Izvirni rokopis si pa pridrži, češ, da ga potrebuje pri popravljanji. Sredi meseca septembra 186У. 1. tisk dospe do 7. pole; pri 8. poli pa se popolnoma ustavi in počiva do srede meseca novembra, ker g. Levstik korekture 8. pole cel mesec ne pošlje v tiskarnico. Da se tiskanje vendar-le dovrši, odsek za izdavanje knjig sklene, naj se tiskarnici naroči, da dalje stavi pesmi in popravo pošilja tajniku, g. Levstiku pa to naznani. Za popravljanje bilo je pa treba izvirnega rokopisa. Tajnik piše g. Levstiku ter ga prosi, naj mu pošlje rokopis. Došel je ustmen odgovor, da tega ne more; tajnik mu 13. novembra piše drugo pismo, ki se glasi tako-le: „Častiti g. Fr. Levstik! Za nekoliko časa neobhodnje potrebujem izvirnega rokopisa Vodnikovih pesem ; prosim Vas toraj, izročite ga strežaju, ki Vam prinese ta listek." Toda strežaj tajniku prinese to pismo nazaj z g. Levstikovim pisanim pristavkom: „Tega ne morem. Moj rokopis pojde v tiskarnico." — V XVI. odborovi skupščini 23. dec. 1869. 1. bilo je sklenjeno od g. Levstika Vodnikov rokopis nazaj zahtevati, ako ne drugače, po pravdniški poti. Predno se je pričela ta stvar obravnavati, prejeli smo od g. Levstika dopis, od 28. dec. 1869. 1. takole glaseč se: Slavni odbor! „Zvedel sem, da me slovenske Matice odbor misli tožiti zaradi lastnine Vodnikove zapuščine. Jaz nisem nikakor trdil, da je lastnina te zapuščina moja, niti zdaj ne trdim. Tukaj izrekam, da nisem nikoli mislil, niti zdaj ne mislim, si. odboru slov. Matice delati kakoršne koli zapreke, ako bi si zakonito lastnino te zapuščine hotela kako pridobiti in da bi jej v tem poprej pomagal, kolikor bi bilo v mojej moči, nego zaviral." Dva dni pozneje pa nam je došel od gosp. Levstika sledeči dopis: „Tukaj vračujem slavnemu odboru slov. Matice 45 gold., kolikor mi je namreč do zdaj več izplačala, nego mi je bila iz početka dovolila za vredovanje samih pesnij brez komentara, brez životopisa in brez prozaičnih Vodnikovih spisov. Daljši dopis o tem jutri ali pojutranjem pošljem si. odboru". Tega obetanega dopisa do danee nismo prejeli; g. Levstiku pa smo 2. januarija 1870.1. potrdili, da smo prejeli navedena dva dopisa in 45 gold., ter mu naznanili, da ju Matičinemu odboru predložimo v prihodnji skupščini, to je, današnji. To so spisi, ki jih o tej stvari hrani Matičina registratura. Naj slavni odbor toraj danes izreče, kaj je storiti da Matica dobi svoj rokopis Vodnikove zapuščine? — Odbor po nasvetu g. dr. Kreka sklene, da se dragoceni biser prvega našega pesnika vrne Matici, nastopiti sodnijsko pot s pristavkom, da se čudi, кнко g. Levstik po časniku more razglašati stvari iz Vodnikove ostaline, do ktere nima nobene pravice. Ko je bilo to sporočilo dovršeno, prejel sem naslednje pismo: Slavno društvo, visokočastiti gospodje! „Dragocenemu listu Vašemu od 26. aprila 1870. 1. št. 123 odgovorim žalibog nekoliko prepozno, sledeče kratke opombe: S praznima rokama stopiti pred slavno, po zaslugi visoko čislano družtvo nisim hotel; evo ti vzrok, da se je odgovor zakasnil. Nadjam se, de mi to, gledč na priložene dela, ne bode za zlo vzeto. Dela omenjene pak so: Uvodivna (pesem) je prva. Ta govori poveršno o tem, kar ima slediti v knjigi. Potem nastopi 6 spevov Ilijade Homerove, ki so: pervi, tretji, peti, dvanajsti, stir-najsti in devetnajsti spev. Zadni je bil v „Novicah" 1852. leta že natisnen. Nekoliko popravljen — mislim, de ne na škodo — se tu na novo prikaže. — Tretje delo je (pesem) doveršivna. S to slov6 dam in vzamem, ker dvomim, de bi še kaj prišlo. Glava moja je prestara in čez mero navadno trudna. — Ceterto delo zadnič je: zbirka 22 glos razniga zaderžaja in raznih razmer, šalive igračice, kar so glose skoro sploh. V njih sim tu in tam ktero izustil, na koje bistvo in resnico ne prisežem. Kdor jih hoče brati ali čitati, temu jih Bog blagoslovi. Prazne niso, upam, de bodo misli prebujale, in ravno to je bila moja namera. Glavni uzrok mojimu trudu pa je bil Janežičev „cvet ni k" 1868. leta. — S tim delcem sem hotel djansko dokazati, de ni ravno vselej gotova resnica, kar kodkada mimogrede kak učen in zaslužen mož izreče, ker mu znd tudi spoderknuti, kakor nam drugim Evinim sinovam. To je vse, kar imam za zdaj omeniti; ako mi pozneje ktera skoči v puhlo glavo, popadem jo za rep in Vaši presodbi postavim v izgled. Vaš sluga ponižni Jovan Vesel-Ko seski." 3. O računu, ki ga je o M. Debeljakovi zapuščini položil pooblaščenec g. A. Lesar, je v imenu gospodarskega odseka poročal g. Iv. Vilhar, da je popolnoma v redu. Iz tega naj povemo, da je Matici po blagodusnem dobrotniku došlo 8243 gold. 90 kr., in morda jej dojde se nekoliko obresti, ako italijanski državni zbor sklene, da se še plačajo zapadle obresti tudi od obligacij v Milanu prodanih, ki so bile po 31. decembru 1869. 1. oglašene za unifi-kacijo. Pooblaščencu odbor za zdaj izreče zahvalo, da je vravnal zapuščino, s pristavkom , da se na njegov trud ozir vzame pri določbi nagrade za 1870. leto. 4. Račun o gaspodarstvu z Matičino hišo je v odsekovem imenu dal gosp. Sovan ter blagajniku izročil čisti njen dohodek, ki znaša 377 gold. 90 '/2 kr. 5. Namesti blagajnika prebere tajnik račun za preteklo društveno leto od 1. julija 1869. do 1. julija 1870. L, ki ga odbor predloži VI. občnemu zboru. 6. Zgodovina o „Vodnikovem rokopisu" je bila vpletena v tajnikovo sporočilo. 7. Prošnja g. prof. Pajka se je rešila tako, da se razun zemljovidov, kterih zdaj Matica še ne more lahko darovati, podeli mariborskim dijakom dosle na svitlo danih Matičinih knjig po 10 iztiskov, ki naj jih gosp. profesor o ugodni priliki po svoji pre vidnosti razdeli marljivim gimnazijskim učencem. Na prošnjo za zemljevide se ozir vzame pri 2. natisu. 8. Kteri dan bodi VI. občni zbor, o tem se izreče želja, da v 2. polovici meseca septembra; pravica dan določiti grč pred-eedništvu. 9. Tajnik naznani, kteri odborniki po pravilih odstopijo konec društvenega leta, in ti so 1866. leta izvoljeni, namreč: gg. dr. Jan. Bleiweis, Anton baron Cojs, Luka Svetec, Iv. Vavrfi., Jož. grof. Barbo, Jož. Gorup, t Anton Janežič, dr. Jož. Ulaga, Andr. Winkler in g. Mat. Majar (izvoljen 186«. L), ki je ostopil iz Matice (in pa gosp. dr. Lovro Tonaan — 1869. 1. izvoljen — ki je umrl 15. avgusta t. 1.) Prof. Marn odboru naznani, da hrvaško-srbske slovnice prof. S. Žep ič pošlje v dveh mesecih I. del do skladnje ter poprosi, naj se posebno z ozirom na slovenske učence sprejame ta knjiga za prihodnje leto. Gosp. dr. Krek javi, da mitologija, ki jo spisuje za Ma-tičin letopis, utegne obsegati kacih 12 pol in da utegne za-nj biti toraj preobširna, naj se odloči morebiti v posebni knjigi za 1872. 1. Sklene se, da, kedar se rokopis zgotovi, določijo to presojevalci. Po tem spregovori o narodnem blagu in posebej o Stanko Vrazovi zapuščini, ktero naj Matica skoro spravi na svetlo, in odbor naprosi g. dr. Kreka, da jo prevzame, na tanko pregleda, morebiti za natis vredi in v prihodnji odborovi seji ali ust-meno ali pismeno o tem predlaga (dr. Krek privoli tej želji ter sprejme Stanko Vrazovo zapuščino). Pri tej priliki se naznanja, da se je obrok za narodno slovstveno blago podaljšal do meseca maja 1871. leta. Naj se toraj podviza, kdor nabira ndrodno blagč. Gosp. dr. Razlag svetujo, naj a) z ozirom na to, da je Slovencem veliki „Naučni slovnik" zložiti sedaj še silo težko, da pa bi v mali obliki vzlaeti bolj priprostim pri branji časnikov itd. bil prav koristen in potreben, odbor predlaga občnemu zboru, da se pred unim ta spravi na svetlo, in b) da z ozirom na želje in svete mnogih vnanjih družnikov in posebej odbornikov naj Matica sklene dajati na svetlo znanstven časopis, ki naj bi izhajal v zvezkih na vsake tri mesece, ter pošiljal ustanov-nikom zastonj, sicer pa prodajal naročnikom. Poslednji nasvet Vžlasti krepko podpira dr. Krek. Po mnogem razgovarjanji in prevdarjanji se sklene, da g. dr. Razlag o obeh nasvetih spise bolj določno osnovo, jo predloži odseku za izdavanje knjig Mati-činih, kteri naj ji po odboru po tem predlaga občnemu zboru. 16 Sklep vsih dohodkov in stroškov slovenske Matice Dohodki V gotovini posamezno gld. |kr skupaj gld. kr, v obligacijah gld. kr Opombe. Imetek konec junija 1869 ..... Plačila družbenikov a) od ustanovnikov . b) od letnih plačnikov Darila: a) od g. Debeljaka b) od g. Kosa. . 4 5 6 7 8 9 10 11 12 Obresti .... Za prodane knjige Razni dohodki, . Znesek dohodkov. Če se odbijejo stroški Ostaja imetka . . Konečni dohodek Ma tičine hiee . . (glej posebni račun) Skupni imetek konec junija 1870 . . . Potrošiti se sme Tek. št. 2 b) 1663.— 4 1216. 7 n ii ii v K II ii n 6 10 45.-377.89'/. skupaj . 3650.34'/, 906 1663 8243 100 84 90 202 2569 8343 1216 348 45 18 84 90 7 38 12725 6940 5785 377 6163 20 V, 37 6 25790 K štev. 2 b) Za leto 1865. 8 gld. „ 1866. 16 „ „ 1867. 38 „ „ 1868. 104 „ „ 1869. 614 „ „ 1870. 863 „ „ 1871. 18 „ „ 1872. 2 „ 6200 31990 6290 31 25700 89% skupaj . 1663 gld. K štev. 3 Darila g. Grmeka še ni prejela Matica. K štev. 6 Za obligacije (strošk. št. 8) stare vrednosti se je sprejelo v novih obligacijah 6200 gld. K štev. 11 PremoženjeMatice Sloven ske znaša: a) v gotovini v hranilnici naloženi št. 11 6163.20 % b) v obligacijah nom. vrednosti (štev. 9) . . 25700.— c) vrednosti hiše 10631.82 d) v inventarni vrednosti . . 300.— skopaj . 42795.2'/, 17 računa od 1. julija 1869. 1. do konec junija 1870. 1. > v gotovini v obli- gacijah >® Л Ф Stroški posamezne skupaj Opombe. H gld. kr gld. j kr gld. kr 1 Za izdavo knjig: d) "Vodnikove pesni . . e) Nauk v telovadbi . . f) Botanika na račnn za rokopis...... g) Kemija na račun za rokopis...... h) Astronomija na račun za rokopis..... 1519 126J 1032 594 462 150 60 50 63 30 32 70 50 5132 1141 45 38 Lanski račun kaže imetka za izdavanje knjig . . . 4740.29 K temu se prišteva iz letošnjega računa (tek št. 12) . 3650.34'/, skupaj . 8390.63% Če se odbijejo letošnji stroški razun št. 2 a) . . . 6008.24 2 Stroški za Matičino hišo: a) naprave vštete med vrednost hiše..... b) druge vsakoletne poprave 931 209 82 56 ostaja v premoženji za izdavanje knjig . 2382.39 K štev. 2 a) Stroški za Matičino hišo s.....931.82 3 Nagrada tajnika od 1. okt. 1868 do 1. okt. 1869 . — — 200 4 Plačilo strežaju za 5 me- _ _ 25 _ prišteli so se kupilu z . . 9700.— 5 Vezanje knjig .... — — 178 92 toraj hiša stane . 10631.82 6 — - 17 — 7 Razni izdatki, pisarne potrebščine itd..... __ _ 145 31 8 Izdane obligacije (št. 6 doh.) — — — — 6290 — 9 Znesek stroškov .... — — 6840 6 6290 — 10 K temu se prišteva vsled hišn. računa kot najem- ščina za pisarno, to je, za Matičini sobi . > . _ _ 100 _ _ — Skupaj . . — — 6940 6 6290 — V Ljubljani 30. junija 1870. Dr. Jernej Zupanec, blagajnik Slov. Matice. Sporočilo, Proračun Slovenske Matice za sedmo leto, to je od 1. julija 1870 do 1. julija 1871. Dohodki. 1. Obresti od obligacij po odbitih davkih in sicer: a) od 20370 gld.' v obligacijah zemljiščine odveze.....916 gld. 65 kr. b) od 6350 gld. v državnih obligacijah . . . • 2S6 „ 70 „ ^ ^ ^ ^ 2. 1000 letnikov po 2 gld. na leto .... 2000 „ — „ 3. čisti dohodek Matičine hiše............450 „ — „ 4. Za knjige, ktere se bodo morebiti prodale 200 „ — „ 5. Ostanek iz prejšnjih let za izdavanje knjig 2382 „ 39 „ Skupaj ... 6215 gld. 74 kr. Stroški. 6. Tajnik..... 7. Služabnik .... 8. Drva...... 9. Razni izdatki . . . 10. Vezanje knjig. . . 11. Vredniku naučnega slo varja..... 12. Najemščina za matičini sobi......100 360 gld. — kr. 60 30 150 200 240 » » » >> » /i » » 1140 „ - Po odbitih stroških ostaja za izdavanje knjig . 5075 gld. 74 kr. V Ljubljani 30. junija 1870. Dr. Jernej Zupanec, blagajnik Slov. Matice. Peto poročilo o Matici ni knjižnici. Vredil Ivan V&vrii, knjižničar. I. Slovenske knjige. Novice, tečaj 28. 1870. Učiteljski tovari, tečaj 9. 1869. Triglav, mythologično raziskavanje. Trstenjak. 1870. Letopis Matice slovenske za 1869. Uredil dr. E. H. Costa. Vodnikove pesni. Uredil Levstik. 1869. Knjiga prirode. Schoedler. I. snopič. Fizika, poslov. Tušek. 1869. Nauk o telovadbi. Izdal „Južni Sokol". I. del. 1867. „ „ Idala Matica slovenska. II. del. 1869. Življenje svetnikov in svetnic Božjih 5 snopič. Torkar. 1870. Domače in tuje živali v podobah. Erjavec. III. del I. snopič. 1870. Koledarček družbe sv. Mohora za 1. 1871. Žalost in veselje, povest za prosto ljudstvo. Andrej čekov Jože. 1870. Poljedelstvo s posebnim ozirom na domače pridelke. Tomšič. 1870. Janežičeve večernice. XXIII. zvezek. 1870. II. Hrvaško - srbske. Rad jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti. Knjiga IX. X. XI. 1869—1870. Narodni koledar novi i stari za godinu 1870. Hrvatski perovodja. Ljubic. 1869. Naše pravice od god. 1202-1868. Dr. Šulek. 1868. Posielo iz Pozora 1863. Dvorjansko gnjezdo, j Prva ljubav, ( pripoviedke od Asja, Ivana Turgenjeva. Rudjin, ) Notarov Nos, od Abonta. „ „ 1864. Reštauracija, slovaška pripoviedka. „ Mala kneginja od Feuilleta. Kronika izvrstnijih tamburašah i drugih narodnih glasbenikah, pjevačah i plesačah obojeg spola. Novak. 1869. Ulomci svetoga pisma obojega uvjeta staroslovenskim jezikom. II. IV. dio. Berčič. 1864. Vienac zabavi i poduči. Perkovac. God. II. 1870, Гласник српског уодног друштва. Книга VIII. IX. 1869. Српске народне шесме i3 Восне i Херцеговше. Петрановић. 1867. Богомили Црвква босанвска и крвстнин. Петрановић. 1867. Описаше древностш србски светои (атонсеоА) гори. Абраамовић. 1847. Света ropa са стране вере, художества и повестниде. Аваамовић. 1848. Мисли o важности, иравцу и средствима унапрешванва енви- жевности србско-хрватске. Острожницки. 1869. Абердар, други iee у корист српским 1унакинвама, што Hcnpaftaiy CBOie миле на бошште за народну свободу. Ку1унцић. 1870. МатиЂа, лист за кнвижевност и забаву. Год. V. 1870. III. Češko-slovanske. Časopis Matice Moravski. Royt. sešit IV. 1869. sešit I. II. 1870. Nov6 MsnS Františka Sušila, dil I. zpžvy a hnčvy. 1869. Cizi slova ve slovanskych tečech. Matzenhauer. 1870. Prfiprava k v6d6 hospodarskč. Mathon. 1870. Letopis matice slovenskej, ročnik VII. svazok 1. 1870. IV. Ruske. Грамотии народнвЛ журналг, Кушнерев-в. Годг VI. 1866. Кнжга I—VI. Грамотак пародпвпа журналг. Кушнеревг. Годг VII. 1867. Книга I-V. Записки императорскои академш наукг, Томг XVI. Енижка 1.1869. [сторм преображанскаго полка. АзашгевскШ 1859. Отчетг обх однннадцатомг присужденш наградв граФа Уварова. 1869. Паматники старшш вг западнвгхв гуверниахв имнерш. Батгош- ковг 1868. Ввшускв III. IV. Журналг министерства народнаго просвфцетл. 1869. Очерки pocciii, Пассега,. Енига 1 —V. 1838—1840. Iloccia и cep6ia. Исхоричесии очеркв русскаго поЕровителвства сербш св 1806 по 1856 годг. Частв I. II. Н. Поповх. 1869. MocEOBCEia утгвереитетскЈД изв®ст1н. 1868-1869. Полное собран1е сочиненШ руссеихб авторовв. ХмвдвнискШ. 1849. Смута (1608 —1612 Г.) народнаа бвмв вг 5-тн д®Аств1лхг. Вицшгв. 1867. Отчета императорскаго рус. геограФ. обцества за 1868. годђ. Остенг-СаЕеномг. 1869. СборниЕЂ сгатеи дла народнаго чтеша. Ввшускг I. II. 1868, ЗапнсЕИ 6eccapa6cEaro статистическаго Еомитета. Томг III. Егу-вовђ 1868. Отариннвш сборниЕЂ сербсЕихг пословицгв. ГилвФердингг. 1868. Дсторичесме аФориз>ш м. Погодина. 1836. Кназв АндреА мрвевичв боголгобскШ соч. м. погодина. 1850. Русскан ста,рша вгв иаматникахг церковнаго и гражданскаго зодчества. А. Мартвшоввшв. 1852. РазЈша сочинета с. Аксакова. 1858. Подное собраше сочинешД к. с. Аксакова. Тојгб I. 1861. РостовшА уиздг и городв ростовг аросдавскоЗ губернш. Хра-ниловв 1859. Тушиискш воргћ. Есиповши. 1863. Сошђ родственпои за шдтм у древнихг германдевг и славлнг. ПГпилевскш. 1866. Б$че и кндзг. русс. госуд. Устроиство и улравлете во времена кназеА ргориковичеи. Сергиевичв. 1867. MaTepiajiii дла исторш русскои литературв1. Ефремовг. 1867. МадвнрскШ историга Владиславг салаЗ и истор1а венгрш. н. по-повг. 1868. ПодвскоА вопросг. Собраше разсуждешЗ записко†и зам$чанШ. Погодинг. 1868. Семешша власти у древнихг славлих и германцевг. ШпилевскШ. 1869. Годичное засвдате импер. обтества лмбителеЗ естествознаша, антропологш и етнограФш. 1868. Справочнаа книга длн зашшаЈОНџгаса удилвнвшв першдош, русс. исторш. 1015—1238. Сонцовђ. 1869. НачалвнвЈа правила русскои грамматики. 1843. УчевникЂ русскаго лзвка. А. Смирноввшв, Годв I. II. 1851. 0 русскихг глаголагв. Аксаковг. 1855. 0пtiiri, историческои грамматики русекаго азвка. Буслаевг. 1859. Краткаа славлнекал грамматива. Виноградовг. 1861. Сдовари о0ластш>Јхг1, наричш, Грота. 1858. Руководство прамолинеинои тритонометрш дла гимназШ. ма.ш-ниш>, 1864. Собраше Физическихг задачг дла гимназШ. Малдшшх. 1866. „ арнеметическихЂ „ „ „ „ 1868. Руководство арнеметики „ „ „ „ Нравоучителвнв1а iiob-бсти дла двтеи. 1862. Жипа ростовскихг угодниковг божшхт,, 1865. Очерки изх исторш pocciflcKOH церковнои iepapxia. Карновг, 1865. Дареджана имеретипскан. Драма вг 5 дМзтвгахг подонскаго 1852. Стихотвореша к. ПавловоЗ. 1863. HcTopia вг лицахЂ o цари борис$ веодоровжчи годуновв. Пого-дшгв. 1868. Rusinske. Правда. Рочник IV. 1870. НауксшБИ сборникг. Ввспуск III. IV. 1868. I. II. 1869. Миснцословг на годв 1870. обш,ествомгв св. Васшин велкаго вг улгвар®, Ариеметика вђ двухг частахг обшествомг св. Васи.ш велкаго вт> унгвар®, Всетрнаа исторја. частв И. ередши вгкг обшествомг св. Васши ве.шаго вг унгварл. * * * Leta 1870. je sprejela matičina knjižnica od slavnih društev in rodoljubnih gospodov 148 zvezkov. Slavno društvo sv. Mohorja v Celovcu . je darovalo učeno društvo v Belgradu . . „ obščestvosv. Vasilija Vel. v Ungvaru „ Smithsonian Institut, v Washingtonu „ učiteljško društvo za Kranjsko Slavna Matica dalmatinska v Zadru . ilirska v Zagrebu , . srbska v Novem Sadu slovenska v B. Bistrici gališko-ruska v Lvovu „ moravska v Brnu . . akademija jugoslav. znanosti i umjetnosti v Zagrebu . . . „ „ 3 Gospod Rajevskij, škof pri ruskem poslanstvu na Dunaji 68 Batjuškov, tajni odvetnik v Vilni.....1 j) » » ч » » >> >> d » >> d » » d » Je >i i> » >> >> >> >> » d d 6 zvezkov 8 3 1 1 2 1 1 1 3 5 >t » » >> » » n » Dr. H. Oosta, direktor c. k. colstva v Ljubi Blaž, trgovec v Reki . . . . . Trstenjak Davorin, župnik v St. Jurji Rožič, zasebnik v Ljubljani . . . Novak v Zagrebu....... Lčsar, profesor v Ljubljani .... Blaznik, tiskar v Ljubljani .... ani 1 28 1 10 1 2 1 148 zvezkov. Opravniki Matice slovenske za 1870|71. leto. Prvosednik: Dl'. E. H, €0Sta, odvetnik, deželni odbornik, državni poslanec, c. k. kmetijske družbe podpredsednik itd. Prvosednikova namestnika: Dl'. LeOll Voilčina, bogosl. profesor in'predsednik društva rokodelskih pomočnikov. Dr, Kadoslav Razlag, odvetnik in deželni poslanec. Blagajnik: Dr. Jernej Zupanec, e. k. biiježnik. Tajnik: Anton Lesar, c. k. više realke katehet in profesor. Zapisnikar: Jožef Mari), c. k. niže gimnazije katehet in c. k. vise gimnazije profesor. Knjižničar: Ivan Vavrfi, C. k. više gimnazije profesor. Pregledovalec društ. računov: Janez Šolar, c. k. više gimnazije profesor. Ključarja: Jožef Marn, C. k. više gimnazije profesor. Ivan Vilhar, trgovec. 9. Dr. Pogačar Jan. Zlat. 1868. 19. Dr. Zupanec Jernej 1869. 10. Praprotnik Andrej 1867. * kaže odbornike 1866. leta voljene, ki po pravilih stopijo iz odbora. Odborniki v abecednem redu a) Ljubljanski. 1. * Dr. Bleiweis Janez 1866. 2. Dr. Costa E. H. 1867. 3. * Cois Anton baron 1866. 4. Jeran Luka 1867. 5. Kozler Peter 1869. 6. Lčsar Anton 1867. 7. Marn Jožef 1867. 8. Dr. Papež France 1868. 11. Dr. Razlag Radoslav 1868. 12. Sovan France 1868. 13. * Svetec Luka 1866. 14. Šolar Janez 1867. 15. * Dr. Toman Lovro 1869. t 16. * V&vrfi Ivan 1866. 17. Vilhar Ivan 1869. 18. Dr. Vončina Leon 1868. b) i 1. * Barbo Jožef grof 1866. 2. Cegnar France 1867. 3. Cigale Matej 1867. 4. Črne Anton 1868. 5. Einspieler Andrej 1867. 6. Erjavec France 1869. 7. Gariboldi Anton pl. 1869. 8. * Gorup Jožef 1866. 9. Grabrijan Jurij 1867. 10. * Janežič Anton 1866. t 11. Dr. Kočevar Štefan 1867. Letna številka kaže, ktero rnanji. 12. Košar France 1868. 13. Dr. Krek Gregorij 1869. 14. * Majar Matija 1868 (odstopil). 15. Raič Božidar 1869. 16. Dr. Srnec Janko 1869. 17. Trstenjak Davorin 1869. 18. * Dr. Ulaga Jožef 1866. 19. Dr. Vojska Andrej 1868. 20. Dr. Vošnjak Jožef 1868. 21. * Winkler Andrej 1866. leto je bil odbornik izvoljen. Odseki izvoljeni v XV. seji 2. sept. 1869. 1. I. Odsek za gospodarstvo. 1. Sovan France. 2. Vilhar Ivan. 3. Dr. Zupanec Jernej. III. Odsek za narodno slovstveno blago. 1. Marn Jožef. 2. Svetec Luka. 3. Šolar Janez. 4. Dr. Krek Gregorij. 5. Trstenjak Davorin. H. Odsek za izdavanje knjig. 1. Dr. Bleivveis Janez. 2. Dr. Costa E. H. 3. Lesar Anton. 4. Marn Jožef. 5. Šolar Janez. 6. Vavru Ivan. 7. Dr. Krek Gregorij. 8. Dr. Razlag Radoslav. IV. Odsek za „nančni slovnik". Vseh 19 ljubljanskih odbornikov. Vseh 21 vnanjih odbornikov in 26 matičarjev neodbornikov v Ljubljani stanujočih, ktere izvoli odbor. Imenik Matičinih udov. Častni udje: Palacki Franjo v Pragi. Rajevski Mihael, biškup pri ruskem poročništvu v Beču. Rieger Franc Ladislav, dr., v Pragi. Rački Franjo, dr., kanonik in predsednik jugoslov. akademije. Vesel (Koseski) Joan v Trstu. Opazka. * kaže ustanovuike; ti kakor tudi letniki vsake dekanovine so po abecednem redu. — Družbenik, ki svojega imena ne najde v tem imeniku, pa je do 1. sept. 1.1. bil naznanjen odboru, in kdor zapazi kakovo napako, naj nam jo blagovoli naznaniti, da se popravi. Za zmote pa, ki se nahajajo ozir stano-vališč, nismo odgovorni, ker se nam niso naznanile vse premembe. Kdor ni tiskan v dekanovini, v kteri zdaj biva, ta naj išče knjig pri poverjeniku, pri kterem jih je lani prejel. 1. Dekauija Ljubljana. — Poverjenik: Anton Lesar. a) Mesto Ljubljana. Ustanovniki: Widmer Jernej , dr., knezoškof. Arce Rajko, c. k. poštni uradnik v Polji. Auer Jurij, posestnik. Blaznik Jožef, tiskar in posestnik. Bleiweis Janez, dr., dež. odbornik itd. Bleiweis Drag., dr., zdrav, v delavn. Bolž Davorin, zasebnik. Bučar Viktor, trgovec. Biirger Ljudevit, trgovec. Codelli bai\ A. Fahnenfeld, grajščak. Costa Etbin Henrik, dr., odvetnik in deželni odbornik. Cvajar Ivan, dr., posestnik. Cebašek Andrej, dr., prof. bogosl. Cepon Anton, krojaški mojster. Češko Valentin, posestnik. Čitalnica, društvo. Debevec Jožef, trgovec, posestnik in kupčijske zbornice odbornik. Dreo Aleksander, trgovec. Eger Rozalija, lastnica tiskalnice in kamnotisne naprave. Fabijai} Janez, trgovee, Frančiškanska knjižnica. Frelih Anton, hišni posestnik. Gariboldi pl. Anton, grajščak. Graseli Peter, posestnik. Heidrich D., kurat v kaznilnici. Holcer Drag., trgovec. Hranilnica Kranjska. Jamšek Ivan, trgovec. Jarec Anton, dr., c. k. šolski svetov. Jerajeva Ivana, poseetnica. Jeran Luka, duh. pom. in „Zg. Danice" vrednik. Kadilnik France, trg. pomočnik. Kleinmajr pl. Ignacij, knjigar, tiskar in posestnik. Iilemenčič Jožef, kat. c. k. norm. Kosti Gustav, mestni fajmošter. Kozler Ivan, grajščak. Kozler Jožef, dr., posestnik. Kozler Peter, posestnik. Kreč M., dež. odbora koncipist. Krisper Valentin, trgovec in posest. Kušar Jožef, trg. in hišni posest. L<5sar Anton, prof. na c. k. viši realki, Lukmau Jakob, c. k. rac. urad. Marn Jožef, prof. na c. k. viši gimu. Mileč Rudolf, tiskar. Močnik Matej, učitelj mestne gl. šole. Moos Avgust, poštni uradnik. Murnik Janez, tajnik kupč. zbornice, deželni in državni poslanec. Nabrnik Ivan, c. k. avskultant. Novak Ivan Krs., korar. Pavšler Jožef, korar. Peternel Mihael, prof. više realke. Pfeifer France, c. k. rač. uradnik. Pogačar Ivan Zl., dr., stolni prošt. Pogačar Martin, knezošk. kancelar. Poklukar Jožef, dr., bilježnik. konc. in deželni poslanec. Pongrac Oskar, dr., pravdosrednik. Pregelj Rajmund, blag. v hranilnici. Ravnikar France, dež. blagajnik. Razlag Radoslav, dr., odvetnik. Rozman Ivan, mestni kaplan. Samasa Anton, zvonar. Skale Pavel, učitelj živinozdravn. Skodlar Henrik, trgovec. Smukavec Ivan, uradnik v bolnici. „Sokol", telovadno društvo. Sovan Ferko, trgovec. Sovan France Ks. starejši, trgovec. Sovan France mlajši, trgovec. Strbenec Jurij, dr. prava, kaplan. Svetec Luka, dež. in drž. poslanec. Šolar Janez, c. k. gimn. prof. Tavčar Janez, hišn. posestnika sin. Toman Luiza, gospa. Trpinec Fidel, grajščak. Valenta Alojzij , dr., prof. in primar v bolnici. Vavru Ivan, prof. na c. k. viši gimn. Vilhar Ivan, trgovec. Vitenec Andrej, klavirar. Vončina Leon, dr., prof. bogosl. Zois baron Anton, grajščak. Zupančič France, dr., pravdosred. Zupanec Jernej , dr., bilježnik. Zupan Jožef, dr., pravdosrednik. Zupan V. C., predsednik kupč. zborn. Štev. 85. Letniki. Ahačič Karol, dr., odvetnik. Ahčin Albin, ključarski mojster. Ahčin Anton, c. k. polic, svetovalec. Ahčin Drag., ključar. Alešovec Jakob, pisatelj. Ambrožič Fr., dr., sekundar v bolnici. Auer Pavel, posestnik in pivovar. Belar Leop., učitelj mest. glavne šole. Cvajar Dragotin, trgovec. Chiades Vekoslav, trgovec, čelešnik Dragotin, c. k. uradnik, čuren Karol, uradnik v kranilnici. Dimec Avgust, c. k. finančni komis. Dolinar Anton, bogoslovec. Drašler France, čevljarski mojster. Drašler Pavel, trg. pomočnik. Društvo izobraževalno za tiskarje. Družba rokodelskih pomočnikov. Endlihar Rudolf, c. k. kancelist. Eržen Ignacij, duhoven v pokoji. Fabijan o. Placid, francišk, duh, Flis Janez, nunski katehet. Fortuna France, trgovec in posestnik. Fuks France, dr., primar v bolnici. Garbas France, poštni oficijal. Gerber Matija, posest, in bukvovez. Giontini Janez, knjigotržec. Globočnik France, prof. više realke. Gnjezda Ivan, prefekt v Alojz. Gock Ferdinand, gostilničar. Gregorič Matija, trgovec. Guttman Emilij, doktorand. Heidrich Anton, konserv. v Pragi. Hoffern pl. Leopold, c. k. deželne vlade svetovalec. Hohn Edvard, posest, in bukvovez. Hohn Hugon, c. k. poštni uradnik. Hohn Rubert, uradnik pri železnici. Horak Ivan N., posestnik in rokovičar. Horak Slavoljub, trg. pomočnik. Hren Jakob, drž. pravd, namestnik. Hrovat Blaž, c. k. ravnatelj. Hudec Aleks., dr., sodn. avskult. Ivanetič Martin, načelnik dež. rač. Jakopič France. Jeglič Anton, bogoslovec. Jenčič Alojzij, avskultant. Jentl Anton, trgovec. Jentl Bernard, trgovec. Kafol Ivan, posestnik. Kajzelj Alojzij, trg. pomočnik. Kajzelj Peregrin, trg. pomočnik. Kalan Matija, kupč. zborn. pisar. Kandrnal France, c. k. gimn. prof. Kaprec Ivan, c. k. dež. sodn. svetnik. Kastelec Munde, računski uradnik. Katoliška družba (2 iztisa). Kham Jan, gostilničar. Klemenčič Anton, magist. uradnik. Klemens France, trgovec. Klein Anton, vodja Egerjeve tiskar. Kljun Drag., stolne cerkve vikarij. Klofutar Leonard, dr., prof. bogosl. Knjižnica bogoslovska. Knjižnica ljubljanske gimnazije. Knjižnica ljubljanske realke. Kokalj France, učitelj mestne šole. Konšek Val., prof. c. k. viši gimn. Kolman France, trgovec. Kosti Jož. Val., poštni uradnik. Kovač Janez, hišnik. Kozina Jurij , c. k. prof. više realke. Kramar France, kanonik. Kremžar Andrej, uradnik, dež. rač. Križnar Mir., vikarij pri stolni cerkvi. Kubelka Vaclav, stavitelj. mojster. Kurnik Vojteh, stolar. Kušar Matija, trgovec. Lahajnar Drag., zasobni uradnik. Lapajn Ernestina, gospa. Lavrič Ivan, realec. Leben Matija, dr., častni korar. Lercher Jurij , bukvar. Liučinger Oton, trgovec. Lozar Jožef, trg. pomočnik. Macak Ivan, zemljemerec. Mahr Ferd., lastnik kupčij ske učilnice. Marinko Jožef, bogoslovec. Maršalek Avgust, krojaški mojster. Melcer Prag., c. k. gimn, profesor. Mencinger Jan., dr,, odvetn. kandidat. Mulej Andrej, c. k. uradnik. Ničman Henrik, pos. in bukvovez. Noli Jožef, doktorand. Novak Janez, mizar in posestnik. Oblak Jožef, zasobni uradnik. Oblak Jurij, pravnik. Orel Jožef, dr., notar in posestnik. Pakič Mihael, trgovec. Pakiž Jakob, bogoslovec. Papež France, dr., odvetn. kandidat. Pavker pl. Glanfeld, Henrik, dr., špi-ritual. Pavlič Ignacij, dr. zdravilstva. Peharec Alojzij, duhovnik v pokoji. Pengal Anton, posestnik. Perles France, posestnik. Perme Anton, posestnik. Perona Ljudevit, magist. svetovalec. Peterca o. Damijan, francišk. duh. Petrič Ivan, c. k. sodstva svetovalec. Polec Jožef, c. k. adjunkt na Brdu. Potočnik Franjo, nadinženir. Potočnik Mihael, nunski spovednik. Pour Edvard, trgovec. Praprotnik Andrej, učitelj mestne glavne šole. Pribil Janko, inženir. Puhar Dragotin, posestnik. Raktelj France, učitelj mestne gl. šole. Ravnikar Rajko, zdravnik. Ravnikar Val., Ravbarj. beneficijat. Rebič Julij , dr., notar. Regali Jožef, hišnik in mizar. Regoršek France, trgovec. Ribič Jožef, trgovec. Ricoli Alojzij, trgovec. RožiČ Tine, grajščinski oskrbnik. Skul France, trgovec. Smolej Jakob, c. k. gimn. vodja. Smrekar Jožef, doktorand. Spinder Nikolaj, hišni posestnik. Spoljarič Jakob, ključar. Stare Ferd., avskultant. Suhadobnik Lovr., kolezijski mlinar. Strzelba Jožef, svečar. Setina Ivan, c. k. sodn. adjunkt. Šolmajar-jeva Kornelija, gosp&, Sehrei Tomaž, c. k. vise realke vodja. Šupevčeva Antonija, gospica. Šventner Jožef, posestnik. Tisen Ivan, trg. pomočnik. Tomec Jakob, magist. uradnik. Tomec Martin, kaplan pri sv. Petru. Tomšič Ivan, učitelj c. k. normalke. Travnar Jožef, realec. Turk Jožef, duh. pastir v deželni bolnici. Učiteljsko društvo. Ulman Neža, gospa. Urh Peter, kanonik. Valenta Vojteh, magist. uradnik. Več Ivan, trgovec. Vičič Janez Ev., trgovec. Videč France, trgovec. Videč Tine, trgovec. Vrhovec Blaž, posestnik. Vrtnik Avgust, inšpektor avetrijsk. Gresham-a in banke „Apis-a". Wašer Rajko, uradnik v hranilnici. Zamejec Jožef, vojaški kurat. Zitterer Andrej, čevlj. mojster. Zupan Jožef, korar in stolni fajm. Žagar Dragotin, kontrol, pri dežel. blagajnici. Železnikar Ivan , urad. pri „Slaviji". Štev. 161. b) Ljubljanska okolica. *Krčon Anton, župnik v Rudniku. *Stare Alojzij, kaplan v Šent-Vidu. *Šranec Stanko, kapi. na Brezovici. Ažman Janez, kaplan v Polji, čitalnica v Šent-Vidu. Dolenec Andrej, posest, v Dravljah. Finec Andrej, župnik v Sostrem. Govekar France, učitelj na Igu. Jarec Jožef, posestnik v Medvodah. Kajdiž Toma, kaplan na D6brovi. Klemenec France, posestnik v Zalogu. Knez Janez, posestnik v Šiški. Kosec Jernej, kaplan na Igu. Kršič Janez, župnik pri sv. Katarini. Malenšek Franja, pos. hči v Tacenu. Malnaršič Jožef, kaplan v Šmartnem. Mencinger Lovro, duh. oskrbnik na Golem. Namre Anton, župnik v Smartnem. Potočnik Blaž, župnik v Šent-Vidu. Potočnik Janez, župnik na Brezovici. Rozman Jernej, posestnik Podgoro (Šent-Vid). Skul Martin, posestnik na Vikerčah. Svetina Valentin, rudarski nadzornik v Knapovžah. Stritar Andrej, duh. na Kureščku. Štrukelj France, kaplan v Sostrem. Vidmar Janez, župnik na Dobrovi. Stev. 26. 2. Dekanija škofja Loka. — Poverjenik: Matej Kožuh. *Debeljakova rojstna hiša na Visokem št. 2 v Poljanski fari. *Dolenec Janez, inženir hiš. št. 8 na Poljanah. *Dolinar France, fajmošt. v Leskovci. *Globočnik Janez, žup. na Poljanah. *Globočnik Leopold, posestnik v Železnikih. *Kožuh Matej, dekan v Stari Loki. *Remec Primož, mestni fajm. v Loki. ""Rožič. Alojzij, kaplan v Železnikih. Babnik Jernej, kaplan v Železnikih. Bernard Valentin, kaplan v Selcih. Boncelj Jožef, župnik v Sorici. Bukvarnica učiteljska v Loki. Čadež Ivan, posestnik v Poljanah. Globočnik A., posestnik v Železnikih. Hafner Jožef, župnik v pok. v Loki. Hrovat Mihael, kaplan v Loki. Jereb Matej, župnik v Javorjih. Kadilčeva Radevojka, gosp. v Loki, Kumar Matija, kmet v Knapih, Kuralt Janez, posestnik v Žabnici. Levičnik Jožef, posest, in učitelj v Železnikih. Lušin Anton, kaplan v Selcih. Majer Vincencij, župnik v Selcih. Mandelc Anton, kaplan v Loki. Naglic Rudolf, trgovec v Loki. Pavlic Kozma, kaplan v Škofji Loki. Pekovec Jožef, kaplan v Selcih. Peterlin Primož, prov. pri sv. Lenartu. Plaveč Maks, fužinar v Železnikih, Eožman Lovro, kaplan v Stari Loki. Sparavec Henrik, kaplan v Poljanah. Steinmec Fr., fužinar v Železnikih. Smid Matija, kmetovavec v Selcih. Štamcar Andrej, učitelj v Selcih. Triler Janez, c. k. notar v Loki. Ulčar Blaž, župnik v Novi oselci. Wolkensperg Avguštin, baron, posest. Oblakovega fidejkomisa v Loki. Zupan Ulrih, administr. v Leskovcu. Štev. 38. 3. Dckailija Kranj. — Poverjenik: Šavnik Dragotin. *Florijanova Nikica, gosp. v Kranji. *Jugovec Leopold, trgovec in deželni poslanec v Kranji. *Kržič Gregorij, c. k. sodn. adjunkt v Kranji. * Mali Ognjeslav, dr., okrajni zdravnik v Kranji. *Mežnarec Anton, kaplan v Kranji. *Omersa France, trgovec v Kranji. *Parapat Janez, kaplan v Podbrezji. *Pirec Matej , trgovec v Kranji. *Pleiweis-ova Ivana, trgovčeva vdova v Kranji. *Pleiweis Valentin, trgovec v Beču. (Knjige naj prejema kranjske gimnazije učenec, ki je v slovenščini najizvrstnejši.) *Prevec Tine, dr., advokat v Kranji. *Reš Janez, dekan v Kranji. *Ros Matej , trgovec v Kranji. *Šavnik Dragotin, lekar v Kranji. *Šavnik Sebastian, lekar in posest, v Kranji. *Vidmar Jožef, kaplan v Smledniku. *Zarnik Anton, župnik v Naklem. *Zupan Toma, gimnazij, katehet v Kranji. Ahčin France, dacar v Cerkljah. Bohinec France, župnik v Kovorju. Cebin Peter, gl. šole učitelj v Kranji. Debeljak Janez, župnik v Predvoru. Dolenec France, trgovec v Kranji. Frank Rihard, župnik v Tržiču. Gnjezda Štefan, kaplan v Senčurji. Golobič Anton, kaplan v Cerkljah. Goslar Mavricij, kaplan pri sv. Križu. Habfe Janez, župnik v Ovsišu. Jan Primož, kaplan v Naklem. Kanduč Ignacij, pos. v Štiski vasi. Kavt Antonija, sopruga železn. inženirja v Galiciji. Klinar France, učitelj v Podbrezji. Kordeš France v Šenčurji. Krčon Jožef, župnik v Predosljah. Kršič Jožef, posestnik v Trbojah. Košmerl Jurij, župnik v Senčurji. Kuster Mihael, učitelj v Kranji. Lah Valentin, kaplan v Šmartnu. Lazar Mihael, glavne šole ravnatelj v Kranji. Narobe Martin, župnik v Zapogah. Pavlin Aleš, posestnik v Podbrezji. Pec Dragotin, c. k. uradnik v Kranji. Preželj Matej, župnik v Mavčičah. Robič Simon, benefieijat v Olševku. Rome France, kaplan v Cerkljah. Saje Janez, učitelj v Predosljah. Skul Valentin, kaplan v Senčurji. Strmole France, župnik v Kokri. Šoklič Blaž, kaplan v Tržiču. Šlibar Toma, župnik v Dupljah. Tavčar France, kaplan v Kranji. Urbančič Janko, grajščak v Turnu. Vari Jurij, župnik v Velesovem. Vavken Andrej, kmet., učitelj itd, v Cerkljah. Vodušek Matevž, gimn. profesor v Zupančič Vilibald, gimnaz. supl. v Kranji. Kranji. Vomberger Blaž, župnik v pokoji na Zupanec Aleš, posestnik^ v Vogljah. Primskovem. Štev. 58. 4. Dekanija Radolica. — Poverjenik: Peharec Simon. *Bernik Lovro, žup. v Kamnigorici. *Jerala Janez, kaplan v bohinjski Bistrici. *Munda Fr., dr., advokat v Radolici. *Sajevec Janez, župnik v Mošnjah. Bizjak Jernej, župnik na Jesenicah. Bononi Jožef, župnik v Radolici. Eder Janez, župnik v bohinjski Beli. Hauptmann J., strojar v Kranjski gori. Jereb France, župnik v Zaspem. Koželj Anton, duhoven v pokoji na Dobravi. Kristofič Lovro, kaplan v Breznici. Legan France, kaplan v Kranjski gori. Mali Ignacij, duhoven v Ribnu. Mesar J., župnik v bohinjski Bistrici. Mihelač R. S. v Radolici. Peharec Simon, dekan v Gradu. Pintar Lovro, župnik v Breznici. Praprotnik France, učitelj v Lescah. Robič Jakob, posest, v Kranjski gori. Zabrezovnik Jurij ( benef. v Kropi. Žan Janez, kaplan v Srednji vasi. Žumer Jakob, posestnik v Podhomu (Gorje). Štev. 22. 5. Dekanija Kamnit. — Poverjenik: Podrekar J. N. *Stranjska fara po Mih. Dobovšekovi ustanovi. (Gosp. župnik je prošen, da knjige razdeli med tri posest, iz Dobovšekove žlahte, po njihovi smrti pa faranom po svoji previd.) Alhreht Leopold, župnik v Dobu. Brodnik Anton, kaplan v Komendi. Budnar Janez, župnik v Rovu. Čitalnica v Kamniku. črne Anton, župnik na Gozdu. Debevec Janez, posest, v Kamniku. Hiti Janez, župnik na Homcu. Hoffern pl. Johana, grajščakinja na Brdu. Hoffern pl. Viljelmina, grajščinska go-spica na Brdu. Iglic Janez, trg. pom. v Mengišu. Jaklič Štefan, kaplan v Mengišu. Kmetic Mihael, kaplan v Mengišu. Kotnik Mihael, kaplan v Dobu. Kraševec Jernej, župnik v Mekinjah. 0. Dekanija Moravče. — *Jarec Jernej, župnik v Dolu. *Mazek Lovro, kaplan v Zagorji. Krsnik Jožef, c. k. okrajni sodnik na Brdu. Lomberger Jožef, župnik v Tujnicah. Marešič Jožef, duhoven v pokoji na Šmarni gori. Mrvec Blaž, župnik v Nevljah. Pfeifer Jožef, c. k. okrajni tajnik v Kamniku. Pfeifer France, učitelj na Goričici. Podrekar J. Nep., trg. v Kamniku. Prijatelj Peter, kaplan na Brdu. Razboršek Jožef, kaplan v Vodicah. Svetlin France, kurat na Goričici. Švajger J., grajski oskrbnik na Brdu. Tavčar Matej, župnik v Komendi. Teran Janez, župnik v Zlatem polji. Treven Valentin, trgov, pomočnik v Kamniku. Učilnica župna v Nevljah. Zoreč Janez , župnik v Mengišu. Štev. 31. Poverjenik: Janez Toman. *Oblak Janez, župnik pri sv. Heleni. *Urbaneek Janez, župnik v Krašinji. Barlič M., duh. v pokoji na Vačah. Kapuz Janez, župnik v Pečah. Koprivnikar Janez, župnik v Savi. Kosmač Šimon, župnik na sv. Gori. Tavčar Mihael, župnik na Vačah. Toman Janez, dekan v Moravčah. Ume k Ant., župnik pri sv. Lambertu. Urbas Anton, župnik v Zagorji. Vodi Jožef, trgovec na Dolskem. Završnik Fr., žup. pri sv. Gothardu. Zoreč Jurij, kaplan v Moravčah. Zorman Anton, župnik v Kolovratu. Zupančič Janez, župnik v Blagovici. Štev. 17. 7. Dckanija Šmarje. — Poverjenik: Matija Brolih. *Brolih Matija, dekan v Šmaiji. *Lampe Jožef, c. k. uradnik v Zatičini. *Stritar Janez, benefic. v Šent-Vidu. Ankrst Tomaž, provizor v Javorju. Bele France, grajščinski oskrbnik v Zatičini. črne Avgust, pek v Šent-Vidu. Dolinar Janez, fajmošter v Kopanji. Jakelj Gregorij, kaplan v Zatičini. Kalan Rajmund, kaplan v Šmaiji. Knifec Srečko, kaplan v Šent-Vidu. Kuhel Matija, kaplan v Šmarji. Kulavec Matija, župnik v Šent-Vidu. Mazek Anton, učitelj v Šmarji. Osana Anton, kaplan v Višnji gori. Razpotnik Jakob, žup. v Višnji gori. Režek Peter, kaplan na Krki. Rumpler Maks, župnik v Lipoglavu. Šivee Janez, župnik v Polici. Turek Hugon, posestnik in trgovec v Šent-Vidu. Windischer Mihael, župnik v Žalini. Zupančič France, lovec na Šici. Štev. 21. 8. K c kani j a Litija. — Poverjenik: France Adamič. *Kobler Alojzij, posest, v Šmartnem. *Štrobelj France, posestnik v Litiji. Absec Matija, kaplan v Svibnem. Adamič France, učitelj v Šmartnem. Berčič Ivan, kaplan v Polšniku. Brgant France, župnik v Polšniku. Celar Janež, župnik v Svibnem. Dovič Janez, župnik v Doleh. Gestrin Leop., župnik pri sv. Juriju. Gorišek France, podžupn. v Javorju. Jerič Jožef, župnik v Dobovcu. Klofutar Joan, kaplan v Št. Jurji. Masterl Anton, kaplan v Doleh. Oblak Jurij, zdravnik v Šmartnem. Skrabar Viktor, dr., okrajni zdravnik v Šmartnem. Strah Januarij, žup. na Primskovem. Štupiea Lovro, župnik v pokoji v Šmartnem. Zelenec Jožef, župnik v Doleh. Zupančič Anton, kaplan v Šmartnem. Štev. 19. 9. Dekanija Trebilo. — Poverjenik: Jožef Rozman, *Barbo-Waxenstein, grof, J. grajščak v Rakovniku. *Greselj Josipina, grajš. vTrebnem. *Martinak Ježef, c. k. sodn. adjunkt v Žužemberku. *Preša Jožef, kaplan v Trebnem. *Rozman Jožef, dekan v Trebnem. *Vesel Ivan, kaplan pri sv. Trojici. Bercar J., pos. v Kamnji (sv. Rupert). Blagne Anton, oskrbnik v Rakovniku. Gorenec Leop., kaplan v Št. Lovrencu. Grčar Jožef, kaplan v Št. Rupertu. Hočevar Anton, kaplan v Dobmičah. Jakič Anton, župnik v Mokronogu. Jaklič Jožef, kaplan v Trebnem. Košir Alojzij, župnik pri sv. Rupertu, Marolt Jakob, župnik pri sv. Križu. Omahen Fr., c. k. sodeč v Trebnem. Petrič Blaž, administrator v Selu. Poč Martin, kaplan v Št. Janžu. Rožnik Anton, c. k. sodn. adjunkt v Trebnem. S kri Jakob, župnik v Ambrusu. Šular Janez, župnik v Trebelnem. Urbanija Lovro, kaplan v Št. Rupertu. Štev. 22. 10. Dekanija: Leskovec. — l. *Babnik Janez, kaplan pri sv. Jerneji. *Grivec France, kaplan v Leskovcu. *Hočevar M., posestnik in trgovec v Krškem. *Irkič Ivan, c. k. bilježnik v Krškem. *Kapler Janez, posest, pri sv. Duhu. *Mahkot J., c. k. uradnik v Krškem. *Poljak Edvard, dekan v Leskovcu. *Rudež Dragotin, grajščak v Gracar- skem turnu. Gašperlin Gašpar, župnik v Bučki. Kapler Josip, dr., c. k. okrajni zdravnik v Krškem. Klobus Valentin, kaplan v Dolini. Knavs Janez, vikarij v Krškem. Lavtar Anton, župnik pri sv. Križu. Poverjenik: Edvard Poljak. Mohar Peter, kaplan v Št. Jerneji. Petek Andrej , kaplan v Škocijanu. Pogačnik Janez, kaplan v Čatežu. Pogorelec And., kaplan na Studencu. Rebič Ferd., župnik na Čatežu. Rogač Jožef, dr., kaplan pri sv. Križu. Svoboda Janez, gozdnar v Čatežu. Šos Mihael, župnik na Studencu. Voglar Jožef, kaplan v Škocijanu. Volk Janez, župnik pri sv. Jerneji. Zagorjan Martin, župnik pri sv. Duhu. Zajec Andrej , župnik v Dolini. Žark Simon, trgovec v Krškem. Štev. 26. 2. Poverjenik: Janez Lesjak. *Lesjak Janez, župnik v Kostanjevici. Bric Janez, c. k. sodnij. pristav v Kostanjevici. Dimec Ljudevit, gozd. v Kostanjevici. Gač Vekoslav, trg. v Kostanjevici. Kepec France, kaplan v Kostanjevici. Kodrič Mihael, trg. v Krški vasi. Melhar Ant., včliki logar v Jesenicah. Pečar Janez, učitelj v Kostanjevici. Pihler Jožef, c. k. uradnik v Kostanjevici. Podboj Jožef, c. k. okrajni sodnik v Kostanjevici. Šebavec Franjo, preglednik potroš nine v Kostanjevici. Šetinec Fr., trgovec v Kostanjevici. Štev. 12. 11. Dekanija: Novo mesto (Rudolfovo). - Poverjenik: S. Vilfan. *Langer Fr., pl. Podgora, grajščak v Poganicah. *Skubee Mihael, župnik v Poljanici. *Volčič Janez, župnik v Podgradu. *Volk p. Engelbert, redovnik sv. Frančiška v Novem mestu. *Vojska Andrej , dr., c. k. okrajne godnije svetnik v Novem mestu. Bačnik Janez, župnik v Prečini. Bučar Ž., dr., okrajni zdravnik v Novem mestu. Cirar France, vikarij kapit. Čitalnica v Novem mestu. Frančiškanski samostan v Nov. mestu. Grdežič Jožef, c. k. sodn. adjunkt v Novem mestu. Gruden Jakob, župnik pri Beli cerkvi. Hlebec o. Bogomir, gimn. učitelj v Novem mestu. Justin Blaž, kaplan v Mirni peči. Klemenčič o. Rafael, gvardijan v Novem mestu. Mejač Anton, župnik v Št. Mihaelu. Mohar M., uradnik v Novem mestu. 12. Dekanija: Metlika. *Macun Fr., c. k. sodnij. pristav v Črnomlji. *Skofec Janez, župnik v Suhorju. Aleš Anton, župnik v Semiču. Dolžan Jernej , župnik v Radovici. Kapele Ivan, oskrbnik komende v Metliki. KastelecDrag., c. k. aktvar v Crnomlji. Kenda France, učitelj v Semiču. Koželj Mihael, kaplan v Metliki. Krašovec Anton, župnik v Adlešicu. 13. Dekanija: Kočevje. — *Košir Janez, c. k. okrajni sodeč v Kočevji. *Lovšin Simon, žup. pri fari v Kostelu. *Novak Josip, dekan v Kočevji. Abram Lavoslav, učitelj pri Fari. Gašperlin Viljem, kaplan v Mozlu. Grošelj Jakob, kaplan pri Stari cerkvi. Jakšič Anton, župnik v Osilnici. Judnič Janez, duhoven oskrbnik v Polomu. 14. Dekanija: Ribnica. — 1 * Jereb Jožef, župnik v Dragi. *Lesjak Jožef, župnik v Sodražici. *Rudež Jožef, grajščak v Ribnici. *Skubec Martin, dekan v Ribnici. Arko Anton, posestnik v Ribnici. Arko Jakob, posestnik v Ribnici. Arko Janez, c. k. notar v Ribnici. Bobek Janez, zdravnik v Ribnici. Bralno društvo v Sodražici. Sporočilo. Rozina Jožef, dr., advokat v Novem mestu. Saje Janez, posestnik v Prečini. Stavdahar o. Ignacij, gimn. katehet v Novem mestu. Vilfan Simon, prošt v Novem mestu. Zajec Janez, gimn. professor. Štev. 22. Poverjenik: Anton Aleš. Logarjeva Ljudevita, gosp. v Semiču. Majtinger Janez, vodja zemlj. knjig v črnomlji. Mrzel Jožef, župnik v Starem trgu. Pustotnik Janez, dr., okrajni zdravnik v črnomlji. Stanovnik Nik., učitelj v Starem trgu. Šutaj Matija, župnik v Vinici. Zadnik Simon, župnik v Vrhu. Štev. 16. Poverjenik: Josip Novak. Olipič Janez, fajm oš ter v Koprivniku. Prijatelj Matija, kaplan v Kočevji. Sajž Mihael, kaplan v Reki. Stupar Ivan, kaplan pri Fari. Suhadobnik Ferko, kontrol, v Kočevji. Vojvoda Simon, žup. v Nemški Loki. Zamik Ivan, učitelj v Polomu. Štev. 15. poverjenik: Martin Skiibec. Janež Jurij, kurat pri Novi Štifti. Klemenec Primož, kurat na Gori. Kljun Janez, trgovec v Ribnici. Kunšič Anton, učitelj v Dolenji vasi. Pakiž Simon, župan v Jurjevici. Pečnik Valentin, kaplan v Sodražici. Perčič Matej, župnik pri sv. Gregoriji. Podboj Janez, posestnik v Ribnici. Pogorelec Anton, pos. v Dolenji vasi, Potokar Jožef, c. k. davkar v Ribnici. Eus Janez, mlinar v Brezah. Skvarča Jožef, kaplan v Dragi. Sušje, vaška knjižnica (za ktero plačuje A. Lesar v Ljubljani). Šarabon Valentin, kaplan v Ribnici. Šega Janez, logar in posest. Travni gori v Loškem potoku. Žle Andrej, umet. vrtnar v Ribnici. Štev. 25. 2. poverjenik: Vojteh Candolini. *Štrucelj Juraj, c. k. pristav v Laščah. Candolini Vojteh, c. k. sodeč v Laščah; Candolini Hinko, njegov sin, v Laščah. Grjol Lovro, kaplan v Laščah. Hočevar Matija, poštar v Laščah. Lenček Blaž, župnik v Robu. Murgelj Julij, c. k. pristav v Laščah. Smolej Matija, kaplan v Dobrepoljali. Štev. 8. 15. Dekanija: Vrhnika. — Poverjenik: Jožef Bonner. *Bartol Baltazar, župnik pri sv. Jošti. *Bonner Jožef, župnik na Vrhniki. *Klemenčič Jožef, posest, na Vrhniki. *Kotnik France, posestnik na Vrhniki. *Markič Matej , župnik v Logatcu. Jugovec Anton, župnik v Borovnici. Kavčič Gašpar, posestnik v Rovtah. Kogej Jožef, kaplan na Vrhniki. Lavrič Jožef, župnik v Zaplani. Lenasi Tone, kaplan v Logatcu. Okoren Ignacij, župnik v Podlipi. Podobnik Ignacij, župnik v Preserji. Povše Fr., župnik v Črnem vrhu. Povše Martin, župnik v Rakitni. Ratek Lovro, c. k. aktvar na Vrhniki. Rihar France, župnik v Hotederšici. Vidmar Matej, župnik v Rovtah. Štev. 17. 16. Dekanija: Idrija. — Poverjenik: Janez Kovašič. *Kovačič Janez, dekan v Idriji. *Majnik Janez, župnik v Žireh. *Občina mestna v Idriji. *Rome Janez, župnik v Ledinah. *Svetličič Fr., župnik v Godoviču, *ŠIibar Martin, žup. v spodnji Idriji. Aleš Luka, župnik v Črnem vrhu. Frelih Tomaž, cerkovnik v Žireh. Golob Janez, kaplan v črnem vrhu. GrbecLjudovit, dr., rudarski zdravnik v Idriji. Gregorič Ig., mestni kaplan v Idriji. Grm Janez, duh. oskrbnik pri sv. Magdaleni. Inglič Jakob, gl. šole učitelj v Idriji. Juvan Janez, benefic. in glavne šole vodja v Idriji. Kavčič Matija, km. sin v Zagracu. Leskovec Boštijan, posest, in župan v spodnji Idriji. Lipold Marka Vincencij, c. k. rudn. predstojnik in viši svdtnik v Idriji. Mikuš France, rokodelski umetnik iz Zadloga v Črnem vrhu. Mogolič Mih., mest. kaplan v Idriji. Pivek Janez, župnik v Zavracu. Ramoveš Jernej, kaplan v spodnji Idriji. Stegnar Feliks, glavne šole učitelj v Idriji. Stranecky Jožef, trgovec v Idriji. Učiteljstvo c. k. glavne šole v Idriji. Urbas Leopold, rudarski pristav v Idriji. Zagorjan Henrik, kaplan v Žirčh. Štev. 26. 17. Dekanija: Ccrknica. — *Dolenec Henrik, dr., c. k. sodnijski adjunkt v Ložu. *Hren France, posestnik in župan v Begunjah. *Kaplenk Janez, župnik na Oblokah. *Obreza Adolf, posest, v Cerknici. Ahčin Anton, ekspozit v Begunjah. Domicelj Anton, kaplan v Cerknici. Hojkar Dragotin, poštar v Ložu. Janežič Jakob, bukvovez v Cerknici. Kovač France, kupec v Ložu. Kranjec Leopold Martin, c. k. ka-piten in vojaški sodeč v Beli cerkvi v Banatu. Knjige naj begunjski 2. poverjenik: Blažon Jakob, posestnik v Planini. Deu Edvard, c. k. uradnik v Planini. Dolenec Jožef, posestnik v Planini. Florijančič Nace, kupec v Planini. Jeršan Anton, posestnik na Uncu. Končnik Davorin, kaplan v Planini. Koren Matija, posestnik v Planini. Kovšca France, posestnik v Planini. Dr. Kravs Vojteh, c. k. sodn. adj. v Planini. 18. Dekanija: Postojna. — *Dolenec Ljudevit, grajščak v Orehku. *Gestrin Drag., c. k. sodn. pristav v Senožečah *Globočnik Anton, c. k. predstojnik. *Lavrenčič Andrej, posest, in župan. *Občina v Razdrtem. *Premrov Drag., posest, v Postojni. *Razpet Martin, dr., okrajni zdravnik v Postojni. *Robič Luka, c. k. davk. nadzornik v Postojni. Belar Jožef, kaplan v Postojni. Bezeljak Pavel, c. k. notar v Postojni. Blaznik Jakob, župnijski oskrbnik v Hrenovici. 1. poverjenik: Jakob Janežič. duh. gosp. z dotičnim županom po svojem spoznanji razdeli med mladost vasi: Kožljek nad Cerknico. Kunšič Ant., srenj, tajnik v Cerknici. Meden Matija, posestnik v Begunjah. Meden Matija, mlinar v Begunjah. Meden Toma, posestnik v Begunjah. Pleško France, kaplan v Ložu. Praprotnik Avg., učitelj v Cerknici. Švajger Martin, zdravnik v Ložu. Učilnica ljudska v Begunjah. Vidmar Andrej, posest, v Begunjah. Žerovnik Toma, župnik v Grahovem. Štev. 20. Anton Potočnik. Lavrič Anton, posestnik v Planini. Lavrič Jurij, posestnik na Rakeku. Levičnik Valentin, c. k. davkarski uradnik v Planini. Modrijan France, c. k. urad. v Planini. Perenič Alojzij , posestnik in župan v Planini. Pleško Drag., c. k. adj. v Planini. Potočnik Anton, župnik v Planini. Štev. 16. Poverjenik: Janez Hofsteter. Čadež Janez, kaplan v Matenji vasi. Drčar Martin, kaplan v Hrenovici. Erjavec Janez, kaplan v Slavini. Klemenec France, eksposit v Št. Petru. Lunder Janez, eksposit v Trnji. Pašič Janez, farman v Senožečah. Pokoren Anton, farman v Slavini. Rudolf Lovro, farman v Vremah. Silvester Radoslav, pekovski pod- mojster v Postojni. Stengl Vatr., trg. družnik v Postojni. Zagorjan Ivan, kaplan v Senožečah. Zelen Jožef, posestnik in župan v Senožečah. Štev. 23. 19. Dekanija: Trnovo. — Poverjenik: Anton Grašič. *Brgant Jožef, župnik v Ivošani. *Brinšek Ivan, trgovec v Trnovem. *Grašič Anton , dekan v Trnovem. *„Leseverein" v Bistrici. *Ličan Skender, trgovec v Trnovem. *Mlakar Anton, eksposit v Zagorji. *Vilhar Miroslav, grajščak na Kalcu. Dekleva Ivan, posestnik v Zareeju. Drobnič Andrej, župnik v Knežaku. Prelih Matej, župnik v Premu. Jalen Simon, kaplan v Košani. Kranjec Matija v Trnovem. Lukanee Jožef, eksp. v Suhorji. Sežun Žiga, odgojitelj na Kalcu. Škufca Anton, kaplan v Premu. Virant Janez, kaplan v Trnovem, Zupan Matija v Bistrici. Štev. 17. 20. Dckanija: Vipava. — Poverjenik: Jurij Grabrijan. *Erjavec Matija, kurat v Podkraju. *Gariboldi France, c. k. okr. sodnik v Vipavi. *Grabrijan Jurij, kanonik in dekan v Vipavi. *Hiti Luka, benef. in glavne šole ravnatelj v Vipavi. *Kavčič France, posest, v Šent-Vidu. *Koder Matej, kurat v Slapu. *Kopitar Mihael, kurat v Rzelju. *Lampe Anton, kurat v Gočah. *Ložar Gr., dr., bilježnik v Vipavi. *Nakus Jožef, kurat na Planini. Ambrožič Blaž, učitelj v Vipavi. Barle Jožef, učitelj v Vipavi. Berčič Anton, učitelj na Colu. Bilec Janez, benef. v Lozicah. Bratož Gregorij, kupec v Šent-Vidu. čitalnica kmetijska v Podragi. Čitalnica narodna v Vipavi. Ditrili Andrej, kupčevalec v Vipavi. Francelj Štefan, učitelj v Šent-Vidu. Furlani Ivan, posestnik v Vipavi. Gantar Janko, učitelj na Planini. Goršič Ivan, učitelj v Vipavi. Janža Ivan, kurat v Podvelbu. Kete Jožef, strojar v Vipavi. Klinar Drag., eksposit v Šturjah. Košir Jakob, vikarij v Šent-Vidu. Lekan Janez, posestnik v Vipavi. Pečar Janez, kurat v Vrhpolji. Petrič Blaž, kurat v Šturjah. Sežun Žiga, dijak v Vipavi. Spazzapan Štefan, dr., advokat v Vipavi. Stupar Janez, kurat v Budanjah. Šraj Valentin, kurat v Podragi. Tomažič Janez, kaplan v Vipavi, Uršič Anton iz Podrage. Vidrih Anton, posestnik v Vipavi. Vrtovec Filip, posestnik v Šent-Vidu. Žgur Anton, posestnik v Podragi. Štev. 38. Štev. ljublj. škofije: ustanovnikov . . . 198 letnikov . . . . 587 Skupaj ! ! 785" Dostavek. Jeločnik Anton, trgovski pomočnik v Ljubljani. Pipan Andrej, bogoslovec v Ljubljani. OlifčiS Josip, usnjarski mojster v Zapužah pri RadolicS. Šumi France, sladorne tovarne pomočnik v Pešti. II. Lavantinska škofija. 1. Dekanija: Maribor. — Poverjenik: Božidar Sinko. a) Mesto. *Bohinec Jakob, spiritval. ^Čitalnica narodna. *Dominkuš Ferko, dr., odvetnik. *Jedlička Otokar. ^Knjižnica semeniška. *Kovačič Martin, prof. bogoslovja. *Lipold Janez, dr. *Majciger Janez, gimn. prof. *Modrinjak Matija, korar. *Prelog Matija, dr., zdravnik. *Radej France, dr., c. k. bilježnik. *Rapoč France, pravdosr. koncip. *Rupnik Ivan, trgovec. *Srnec Janko , dr., odvetnik. *Simončič France. *Šinko Božidar, prof. bogosl. *Škrbec Davorin, bogoslovec. *Šuman Josip, gimn. prof. *Ulaga Josip, dr., bogosl. prof. *Zmazek France, bogoslovec. *Zorčič France, stolni prost. Brdajs Davorin, trgovec. Duhač Ferd., dr., odvetnik. Flek Jožef, kaplan. Hirti Franjo, bogoslovec. Jurkovič France, učit. pripravnik. Klinec Franjo, bogoslovec. Lendišek Mihael, bogoslovec. Lilek A., sedmošolec gimn. Marko Mihael, biljež. koncip. Miklošič Ivan, učitelj. Morič Maks, trg. pomočnik. Napast Davorin, bogoslovec. Orozelj Janez, dr., pravdosr. koncip. Pajek Janko, gimn. prof. Peharec France, c. k. sodn. pristav. Potočiu J., trg. pomočnik. Rausch Fr., dr. Stramič France. Schreiner Enrik, dijak. Šuta Ropert, bogoslovec. Zarnik Valentin, dr., odv. kandidat. Zemljič Jožef, učitelj. Žičkar Jožef, bogoslovec. Žuža Janez, knezoškof. kaplan. b) Okolica. *Murko Anton, dekan v Hočah. *Trstenjak Jakob, kaplan v Jarenini. *Vrlič France, župnik v Stranicah. Burcar Božidar, kapi. pri sv. Marjeti. Cuček Jožef, dekan v Jarenini. Drobnič Jožef, kaplan v Kamnici. Fras Jožef, prov. pri sv. Križu. Hrg Lovro, župnik v Lembahu. Jurko Janez, podučitelj v Hočah. Kosi Božidar, župnik pri sv. Marjeti. Pavliska Miroslav, trgovec pri sv. Lovrenciju v Puščavi. Prnavsl Štefan, župnik v Kamnici. Puksič France, župnik pri sv. Juriji. Slekovec Jožef, podučitelj.v Jarenini. Sparovec Andrej, župnik pri sv. Lovrencu na Dravskem polji. Stoklas Božidar, kaplan v Hočah. Štev. 61. v 2. Dekanija: Braslovče. — Poverjenik: Lavoslav Sventner. *Balon Anton, župnik v Polzeli. Cocej Jernej, kaplan v St. Pavlu. *Šentak France, pos. na Vranskem. Gradišnik L., zdravnik na Vranskem. *Šventoer Lavosl., trg. na Vranskem, GršakjVineenc, kaplan na Vranskem. Guzaj Arni, kaplan pri sv. Martinu na Paki. Koren Matija, kaplan v Braslovčah. Križnik Gašpar, čevljar v Motniku. Piskar Andrej , mlinar v Motniku. Pustoslemšek A., učit. v Gomiljskem. Kamor Janez, kaplan v Braslovčah. Šorn Gašper, župan v Grajski vasi. Vovšek Pranjo v Braslovčah. Zupančič Davorin, podučiteij v Gomiljskem. Štev. 15. 3. Dekailija: Bistrica slovenska. — Poverjenik: Jernej Voh. *Hajšek Anton, župnik v Makolah. *Ratej France, bilježnik v Slovenski Bistrici. *Trafenik France, župnik v zgornji Poljskavi. Ceneč Gašpar, župnik pri sv. Martinu. Hernah Josef, kaplan v Laporji. Kandut Krištof, župnik v spodnji Poljskavi. Kmetic Jožef, trgovec v Slovenski Bistrici. Krušic Jakob, kaplan v Poličanah. Limavšek P., gostiln, v slov. Bistrici. Nowotny, c. k. pristav v slov. Bistrici. Pajmon Anton, kapi. pri sv. Martinu. Slatiušek A., kaplan v slov. Bistrici. Stepišnik Lovro, mlinar pri sv. Ven-ceslavu. Šmon Anton, župnik v Poličanah. Voh Jernej, kaplan v slov. Bistrici. Zajdel France, kaplan v Makolah. Štev. 16. 4. Dekailija: Celje. — Poverjenik: dr. Štefan KoSevar. *Bezenšek Jurij, kaplan v Celji. ^čitalnica narodna v Celji. *Janežič Jakob, rudninski uradnik v Grižah. *Jeraj Jožef, župnik v Žalcu. *Kapus France, trgovec v Celji. *Kočevar Št., dr., okrajni zdravnik v Celji. *Krušič Ivan, gimn. prof. v Celji. *Občina selska v Teharjili. *Ogradi France, vikarij v Celji. ^Podružnica kmetijska v Celji. *Sovič Jožef, kaplan v Grižah. *Suc Jožef, kateh. na glavnici v Celji. *Topljak Jožef, učitelj v Celji. *Vodušek Jožef, opat v Celji. *Žuža Ivan, rudninski posestnik v Grižah. Abiturienti slovenski celjske gimn. Bitenec Janez, kapuc, mežnar v Celji. Bobisud Jakob, učitelj v Celji. Čitalnica v Žavcu. Jeretin Edvard. Jesenko Gregor, ranocelnik v Celji. Jug France, rudn. služ. v Grižah. Kastelec Janez, tajnik okrožne sodn. v Celji. Kočevar France, c. k. drž. pravd. namestnik v Celji. Koderman Filip, učit. v Frankovljah. Lukažič Janez, ranocelnik v Štorah. ,,Maksimilijanum" v Celji. Matoh Jožef, župnik v Galiciji. Pečnik Peter, kaplan na Teharjih. Kipšl Mavrieij , trgovec v Celji. Kojnik Blaže, šestošolec v Celji. Eoze France, ranocelnik v Vojniku. Škrta Jožef, župnik pri sv. Miklavžu. Žnidar Martin, kmetovalec v Celji. Štev. 34. 5. Dekailija: Cerkovec. — Poverjenik: Albert Nagi/. Breznik Anton, podžupnik v Frav-bajmu. Bukvarnica farna v Cerkovcu. Divjak France, kmet v Fravlmjrnu. Drozeg Anton, kaplan v Cerkovcu. Kranjec Toma, župan v Fravhajmu. Nagy Albert, dekan v Cerkovcu. t). Dekanija: Gornji grad. — *Lipold Jožef, posestnik v Mozerji. *Šribar Janez, župnik v Ljubnem. Blaž Božidar, trgovec v Mozirji. Florijančič Jožef, dekan v Gornjem gradu. Jerše Fr., uradnik v Gornjem gradu. Rath France, župnik v Fravhajmu. Vindiš Vido, učitelj pri sv. Lovrencu. Štev. 8. Poverjenik: Jožef Florijančič. Kavčič A., kaplan v Gornjem gradu. Krener Janez, prov. pri sv. Frančišku. Solčavski Franjo, dijak. Skoflek Jakob, učitelj v Mozirji. Tratnik Janez, kmet pri Novem štiftu. Štev. 10. 7. Dekanija: Sv. Jurij. — 1. poverjenik: Lovro Kramberger. Andrašič J., učitelj pri sv. Juriju. Bukvarnica farna pri sv. Križu. Čurin Jurij, kaplan pri sv. Križu. Kralj Janez, kmet v Ilijaševici. Kramberger Lovro, župnik pri sv. Križu. Siinonič Jau. Al., kaplan v Kapeli. Stranjščak Anton, kurat v Vržejah. Šabot Jurij , kaplan pri sv. Križu. Zorman Božidar, učitelj pri sv. Juriji. Štev. 9. 2. poverjenik: dr. Anton Klemenčič v Ljutomeru. Antolič Ivan, kaplan. Božič Anton, posestnik. Čitalnica narodna. Farkaš Janez, zdravnik. Globočnik Anton, okr. predstojnik. Gomilšek Jožef, solicitator. Huber J. D., knjigar. Klemenčič Anton, dr., župnik. Kocrnut France, c. k. uradnik. Kukovec Ivan, odvet. koncip. Mohorič Ognjeslav, mlinar. Mravljak Anton, dr. Ploi, dr., odvetnik. Rajh Janez, kmet. Vojsk Jožef, kaplan. Zemljič M., trgovec. Štev. 16. 8. Dekanija: Konjice. — Poverjenik: Jožef Rozman. *Knjižnica župna. *Kovač Jožef, kovač v Žrečah. *Modec Janez, kaplan v Prihovi. Arlič Janez , župnik v Žrečah. Arnuš France , kaplan v Tinjah. Erjavec Peter, kaplan v Konjicah. Hajšek Jožef, kap. v Šent Jungertu. Jaklič Dragotin v Spitaliču. Jaric Val., prov. pri sv. Florijanu. Kinčič Janez, župnik v Tinjem. Kolar Vincencij, kaplan v Tinjem. Korošec Mihael, kaplan v Konjicah. Kunej Janez, župnik v Čadrami. Pevec Janez, župnik v Prihovi. Pintar France, provizor v Št. Jerneji. Pintar Matej , kaplan v Čadrami. Šepec Ivan, trg. oprav, v Konjicah. Virk Jožef, župnik v Ločah. Zabukovšek Gašper, župnik v Žičah. Štev. 19. 9. Dekailija: Kozje. — Poverjenik: France Košar. *Kosar France, dekan v Kozjem. *Lapuh Martin, kaplan v Podsredi. *Slomšek Janez, kaplan v Ulimjah. Čeh Franjo, učitelj na Dobji. Dvoršek Anton, župnik v Št. Vidu. Koren Matija, župnik v Bučah. Kožar Jožef, posestnik na Velikem kamenu. Kragl Martin, župnik v Polji. Kureš Jakob, c. k. sodn. pristav v Kozjem. Marinko Jurij , župnik v Dobji. Novak J., začasni ekspoz. na Planini. Sredenšek Jan., župnik v Podčetrtku. Trjašek Drag., župnik v Zagorji. Zevnik Martin, župnik pri sv. Petru pod gorami. Štev. 14. 10. Dekanija: Laško. — Poverjenik: Anton Žuza. *Arzenšek Matija, žup. v Št. Rupertu. *Gostenčnik Peter, kap. v Trbovljah. *Gregelj Janez, kap. v Laškem trgu. *Pirnat Andrej, rudninski uradnik v Golcih. *Pust France, župan v Trbovljah. *Ripšl Dragotin, župnik v Loki. *Vrečko Matej, žup. v Jurijkloštru. *Žuža Anton, dekan v Laškem trgu. Cajhen Janez, kmet v Trbovljah. Elsbacher Andrej, trgovec v Laškem trgu. Ermenec France, kaplan na Laškem. Kolednik Radoslav, kap. v Trbovljah. Pečar Jožef, kaplan v Dolu. Prekoršek Gregor, župnik pri sv. Jederti. Rakoše Mihael, kaplan v Laškem trgu. Sever Jožef, kaplan v Trbovljah. Žnidaršič Urban, zdravnik v Laškem trgu. Štev. 17. II. Dekanija: Marnberg.— Poverjenik: Valentin Paar (Marnberg). Groskopf Matija, župnik na Breznem. Simonič Ivan, župnik pri sv. Ožbaltu. Kapus Anton, c. k. adj. v Marnbergu. Trampuš Janez , župnik v Soboti. Štev. 4. 12. Dekanija: Nova cerkev. — *Vraz Janez , kaplan v Dobrni. Gajšek Dragotin, kaplan v Dobrni. Juvančič Franjo, dekan pri Novi cerkvi. Poverjenik: Franjo JuvanČiČ. Klavžar France, kaplan v Št. Joštu. Krtna Matija, kaplan v Vitanji. Črnoša Šime, župnik v Črešnjicah. Štev. 6. 13. Dekanija: Ptuj. — Poverjenik: dr. Janez Vošnjak. *Meško Jakob, župnik pri sv. Lov-renciju. *Simonie Janez Al., kaplan pri sv. Marku. *Sorglehner Jožef, kaplan pri sv. Urbanu. Alekšič Fidel, kaplan in gospodar v Ptuju. Bezjak Jožef, župnik pri sv. Marku. Caf Jurij , beneficijat v Ptuju. Čitalnica v Ptuju. Oučko Dragotin, kaplan v Ptuju. Frk Matija, beneficijat v Ptuju. Grabar Mihael, župnik pri sv. Urbanu. Gršak Ivan, dr., v Ptuju. Hochtel Drag., c. k. notar v Ptuju. Holc Jakob, župnik v Vurmbergu. Kocuvan Anton, kaplan pri sv. Lov-renciju. Kolenko Anton, kaplan pri sv. Marku. Kranjec France, župn. pri sv. Marjeti. Kronar Andrej, vikarij v Ptuju. Švajgelj Dragotin, učitelj v Ptuju. Vošnjak Janez, dr., prošt v Ptuju. Vuk Andrej, vikarij v Ptuju. Štev. 20. 14. Dekailija: Rogatec. — Poverjenik: Anton Centrih. *Stanjko Anton, kaplan v Rogatcu. *Wolf Anton, župnik pri sv. Petru na Medved, selu. Burghard J., dr., dež. zdravnik v Slatini. Frelih Anton, župnik pri sv. Križu na Kisli vodi. Kolarič Jožef, kaplan v Kostrivnici. Plešnik Mihael, kaplan. Polec France, kaplan pri sv. Mihaelu v Žitalah. Stuhec Jožef, duhovnik pri sv. Emi. Žurman Janez, pos. pri sv. Trojici. Štev. 9. 15. Dekailija: skale. — Poverjenik: France Vošnjak. Bevec Miha, kmet v Držmirji. Jan France, kaplan v Skalah (p. Wollan). Križan Henrik, župnik v Št. Janžu v Goricah. Slomšek Jakob v Držmirji. Vošnjak France, poštar in posestnik v Šoštanju. Štev. 5. 10. Dekanija: Hoče. — Poverjenik: Lovro Potočnik (p. sv. Lovrenec pri koroški železnici) *Potočnik Lovro, duh. oskrbnik pri D. Mariji v Puščavi. Bralno društvo v Rušah. Čarman France, c. k. vojni kaplan pri D. Mariji. Korman Jakob, posestnik v Rušah. Košir Janez, kaplan v Rušah. Simonič Janez Ev., kaplan pri sv. Lovrenciju v Puščavi. Štev. 6. 17. Dekanija: Šmarje. — Poverjenik: Martin Ivanec. *Hašnik Jožef, župnik pri sv. Jurji. *Ipavec Gustav, dr., zdravnik pri sv. Jurji. *Kunej Ivan, kaplan pri sv. Jurji. *Trstenjak Dav., župnik v Ponkvi. *Ulaga Jožef, župnik v Št. Vidu. * Vošnjak Jožef, dr., zdrav, v Šmaiji, Dobršek M., obč. tajnik v Št. Juriji. Erjavec Peter, kaplan v Ponkvi. Ivanec Martin, dekan v Šmarji. Jan Ferdinand, kaplan v Šmarji. Tanšek Miha, posestnik v Slivnici. Zdoljšek France, posest, v Ponkvi. Štev. 12. 18. Dekanija v slovenskih Goricah in njena bližina, — Poverjenik: Dominik Čolnik. *Colnik Dominik, posest, na Drvanji. *Divjak Jožef, župnik pri sv. Ani. *Gregorec Lavoslav, dr. bogoslovja, kaplan pri sv. Rupertu. *Jančar France, kaplan pri Negovi. *Knez Slavoljub, c. k. bilježnik pri sv. Lenartu. *Kukovec Josip, kaplan pri sv. Petru. *Lorenčič Andrej, kaplan pri sv. Ani. Borovnjak Jožef, župnik v Cankovi na Ogerskem. Cvetko Pr., župnik pri sv. Barbari. Čitalnica kmetijska pri sv. Benediktu. Cucek Janez, kmet pri sv. Antonu. Čuček Jožef, odvetnik pri sv. Lenartu. Dolinšek Jožef, bivši župnik pri sv. Juriji. Dominkuš Rajmund , učitelj pri sv. Antonu. Ferk France, kaplan pri sv. Jakobu. Ferk Jožef, učitelj pri sv. Benediktu. Flojs Rihard, knjigovez v Radgoni. Golinar Jožef, župnik pri sv. Mariji snežnici. Gomiljšak Jakob, kaplan v Radgoni. Hanžič Jakob, kaplan pri sv. Križu na Travniku v sekovski škofiji. Hržič Jožef, kaplan pri sv. Petru. Irgolič Peter, učitelj pri sv. Lenartu. Kamnikar France, trgovec v Radgoni. Klobasa France, žup. pri sv. Antonu. Kolbl Janez, posestnik pri sv. treh Kraljih. Korošec Jakob, kmet pri Kapeli. Košar Matej, kaplan pri sv. Benediktu. Kranjec Martin, učitelj pri sv. Trojici. Kranjec Val., kaplan pri sv. Antonu. Kukovec Miroslav, posest, na Velki. Kurnik Janez, župnik pri sv. Petru. Lorber Henrik, dr. v Cmureku. Lorenčič Andrej, kaplan v Središču. Milošič Miha, župnijski oskrbnik pri sv. Benediktu. Nerad Miha, učitelj pri sv. Trojici. Niedorfer Marko, kaplan pri sv. Petru na Otersbahu. Ornik France, učitelj pri sv. Rupertu. Pavalec Jurij, kaplan v Cmureku v sekovski škofiji. Poljanec Jožef, učitelj v Cmureku v sek. škofiji. Polič o. Bonaventura, kapucin v Dalmaciji. Polič Drag., učitelj pri sv. Ani. Rajšp Alojzij, podučit, v Negovi. Rajšp Matej, učitelj pri sv. Juriji. Rantuša Jurij, kaplan pri sv. Petru pri Radgoni. Repa France, župnik pri sv. Jakobu. Rojko p. Gelazij, žup. franc. pri sv. Trojici. Senekovič Jurij , kmet na Savnici. Srnec Alojzij, učitelj pri sv. Andrašu. Strah Janez, župnik pri sv. Rupertu. Strah Oroslav, kmet pri sv. Andrašu. Šiftar Jožef, župnik v gornji Lendavi. Sijanec Janez, učitelj pri sv. Barbari blizo Kačjega grada. Slander Emeran, adjunkt v Radgoni. Šribar Matija, kmet v Zetincih pri Radgoni. Šuen France, učitelj v Negovi. Švarec France, kaplan pri sv. Juriji. Trunk Blaž, kaplan pri sv. Lenartu. Veberič Jožef, kmet v Boračevi pri Kapeli. Velel Anton, vinogradnik. Vengar Jožef, posestnik na Vukor-skem vrhu. Vidovič Ant., učit. pri sv. Benediktu. Vraz Jožef, kaplan pri sv. Barbari blizo Kačjega grada. Zorko Drag., učitelj pri sv. Antonu. Štev. 63. 19. Dekanija: Velika liedelja. — Poverjenik: GaŠpar MajlieniČ. *Majhenič Gašpar, župnik v Ormužu. *Petovar Ivan, odvetnik v Ormužu. Fric Matijaš, župnik pri sv. Nikolaju. Gajšek Ivan, podžup. pri sv. Nikolaju. Goričan Ferko, usnjar pri Včliki nedelji. Gruskovnjak Blaž, biljež. koncip. v Ormužu. Horvat Božidar, krojač v Ormužu. Magdič Anton, dr. v Ormužu. Mavčič Jožef, župnik pri sv. Tomažu. Kepic Martin, učitelj pri sv. Nikolaji. Rošker France, podžupnik pri sv. Nikolaji. Simonič Jožef, župnik v Središču. Sova Blaž, mestni posest, v Ormužu. Stuhec Jurij v Poljenščaku. Šket Davorin, kaplan v Središču. Topljak Fr., župnik pri sv. Lenartu. Vihar Filip, podžupnik pri vseh Svetnikih. Vrbnjak Jožef, kaplan pri Veliki nedelji. Žinko Jožef, podučit, pri sv. Nikolaji. Štev. 19. 20. Dekailija: Stari trg (slov. Gradec). — Poverjenik: Anton Jazbec. *Kos Vekoslav, kaplan v Starem trgu pri slov. Gradcu. Jazbec Anton, kaplan v Starem trgu. Kajtna Rajko, kaplan pri sv. Janžu. Pustinek Anton, mlinar v Št. Vidu. Rutnik Rajko, mlinarski pomočnik v Št. Vidu. Vivod Jožef, mlinar v Št. Vidu. Walter Franjo, kaplan v Št. Ilu. Štev. 7. 21. Dekanija: Videni. — Poverjenik: Franjo MikuŠ. *Holinger Neža , gospa posestnica v Brežicah. *Lenček Alojzij , posest, na Blanici. *Masten Jožef, kaplan v Koprivnici. *Mikuš Franjo, župnik v Brežicah. *Srebre Gvidon, dr., odv. v Brežicah. *Zevnik Martin, pos. v Malem vrhu. Glavna šola za šolska darila v Brežicah (plačano do 1870. 1.). Janežič Janez, posestnik v Brežicah. Jozek Ljudevit, c. k. okraj, glavar v Brežicah. Planinšek Jakob, kaplan v Artiču. Rajec Anton, dekan v Vidmu. Ramor Ferdinand, župnik v Pišecah. Tanšek Ivan, odv. pisar v Brežicah. Turin Jožef, kaplan v Brežicah. Vrabelj Janez. kap. v Reichenbergu. Štev. 15. 22. Dekanija: Vlizeniea. — Poverjenik: Anton Galuf. *Držečnik L., Vinsčakov v Ribnici. *Mraz Tomaž, župnik pri sv. Lov- renciji v Vuherjih. *Repič Andrej, proviz. pri sv. Antonu na Pohorji, Galuf Anton, dekan v Vuzenici, Ozvald Janez, posestnik v Ribnici. Pignar France, kaplan v Vuzenici Štev, 6. 23. Dekanija: Za vrče. — Poverjenik: Božidar Raič. *Arnoš France, kaplan v Leskovcu. *Hirtiš Ben., kaplan pri sv. Trojici. *Kancler Pavel, žup. pri sv. Trojici. *Mlinarič Jožef, župnik v Leskovcu. *Petanjek Lav., kap. pri sv. Trojici. *Raic Božidar, kap. pri sv. Barbari. *Rejsinger France, posestnik in trg. v Dobravi. *Sovič Aleks., kaplan v Št. Vidu. *Stranjšak Dav., župnik v Zavrčah. Število lavantinske škofij *Trampuš Ivan, kaplan v Zavrčah. *Vučnik France, učit. pri sv. Barbari. Hržič Ivan, duhoven v pokoji pri sv. Barbari. Knjižnica učiteljska pri sv. Barbari. Senjur Dragotin, dr. v Gradcu. Stuhec Marko, kaplan v Leskovcu. Vidovič Anton pri sv. Barbari. Zadravec Jožef, kapi. pri sv. Barbari. Štev. 17. e 104 + 304 = 408. III. Krška škofija. 1. Dekanija: Celovec. — ^čitalnica narodna. *Einspieler Andrej, realke prof. *Janežie Evgen, sin t g. Antona Janežiea, profesorja. *Šervicelj Matej, knezoškof. kaplan, čare Peter, župnik v Porečah. Dirnwirt Dragotin, spiritval. Einspieler Lambert, knezošk. tajnik. Fric G. Janežič Šimen, poročnik v Celovcu. Janežič Valentin, dr., reg. zdravnik v Brašovcu. Krainc Ivan, uradnik v Celovcu. Lesjak Valentin, župnik v Dvoru. Poverjenik: S imen Janežič. Marinič Janez Ev., župnik v Lipi. Nemec Jurij, kmet in srenjski svetovalec v Kotmari vasi. Pesjak France, trg. opravnik. Pintar Peter Zelanov na Strmiču. Poljak Gvidon, trg. knjigovodja. Robida p. Drag., prednik benedikt. samostana. Somer Gregor, normalke učitelj. Stoki Šimen, fajm. pri sv. Lenartu. Šašelj Martin, nunski spovednik. Šuster Janez, kaplan v Grabstajnu. Wieser Andrej, mestni kaplan. Zupan Janez, trg. pomočnik. Štev. 24. 2. Dekanija: Dobrlaves. — Škrjanec Anton, duh. pri sv. Kancijanu. v 3. Jezero (p. Kapel). — Poverjenik: Štefan Vrankar. Božič Ivan, zasebnik v Kortah p. Muri Peter, posest, pri sv. Ožbaltu. Kapel. Roblek Ožbalt, posestnik na Jezeru, čitalnica v Kapli. Vrankar Štefan, župnik na Jezeru. Kenda Štefan, župnik v Železni Kapli. Štev. 6. 4. Dekanija: Pliberk (Bleiburg). Bergman Val., župnik pri Fari. Kikel Toma, kaplan v Pliberci. Kolenik Valentin, kmet v Pliberci. Lakuar Janez, župnik v Koprivnici, — Poverjenik: Lovro Serajnik. Leskovar Jožef, župnik v Svabeku. Serajnik Lovro, dekan v Pliberci. Žrjav Matej, kaplan pri fari. Štev, 7. 5. Sv. Pavel. — Poverjenik: Pirec o. Franjo Sat. *Pirec o. Franjo Sal., benedikt. Venedig p. Herman, gimn. prof. Koderman p. Rihard, gimn. prof. Vertot Janez Nep., fajmošter pri sv. Mlakar p. Maksim, sam. dohodničar. Juriji. Puhar Viktor, farm. v Libeličah. Štev. 6. 0. Dekanija: Tinje (Tainach, pošt. Velikovec). — Poverjenik: Jakob Westermayer. Čibašek J., farni oskrb. v Medgorjah. Westermayer Jakob, inf. prošt in Drobilnik Jurij, orglar v Medgorjah. dekan v Tinjah. Rupp France, kaplan v Tinjah. Štev. 4. 7. Dekanija: Velikovec. — Poverjenik: Andrej AlijančiS. *Pavlič Valentin, dr., advokat. Miljar Pavel, kanonik. Alijančič Andrej, dekan. Torkar Matija, kanonik.^ Krofič Mihael, fajmošter. Štev. 5. 8. Dekanija: Žila (spodnja). — Poverjenik: dr. Jernej Levičnik. Levičnik Jernej, dr., dekan. Ožgan France, župnik pri sv. Štefanu. 9. Belak. — Ambrož Matija, kaplan. — Moro-va Antonija, gospa. 10. Borovlje (p. Unterbergen). — Soršak Matej. 11. Domačale (Damtschach, p. Belak). — Zablatnik Ivan, provizor. 12. Glinje (p. Unterbergen). — Sablačan Lovro, mizar. 13. Prekorče. — Božič Valentin, župnik. 14. Sovodnje (Giniind). — *Hraševec France, okr. načelnik. 15. Žabnica. — Ferčnik Lambert, fajmošter. Število krške škofije 7 + 56 = 63. IV. Goriška nadškofija. 1. Gorica in njena okolica. — *Golmair Andrej, dr., knez in nadškof. *Bensa Štefan, nadškof, kancelar. *Budal Bernard. *GIobočnik Janez, nadškof, tajnik. *Hrast Janez, dr., vodja v semenišču. *Kavčič Josip, c. k. pristav v Gorici. *Klodič Anton, c. k. deželni šolski svetovalec in nadzornik. *C. k. knjižnica. Poverjenik: Andrej MaruŠiČ. *Kocijančič Štefan, bogosl. prof. *Knjižnica bogoslovskega semenišča. *Marušič Andrej, gimn. prof. *Tonkli Jožef, dr., advokat. Čeh br. Viktorin, bogoslovec na Kostanjevici. Čitalnica v Solkanu. Furlani Jožef, kaplan cesarjeviča Napoleona v Villa Vicentino. Goljevšček France, šestošolec. Jereb br. Eomuald, klerik na Kostanjevici. Kafol Štefan, cerkveni računar. Korael Andrej, c. k. nadporočnik za čitalnico v Solkanu. Mašera Jožef, vikarij v Št. Mavru. Pavletič And., vodja pri gluhonemih. Pavlin Jožef, kmet v Vrtojbi. Pirec Matej, stolne cerkve vikarij. Povše France, učitelj kmet. šole v Gorici. Eutar Lovro, vikarij v Cepovanu. Skočir Jožef, kaplan v Podmevcu. Šusteršič br. Bogdan, klerik na Kostanjevici. Vales Marko, kaplan v Prevačini. Velikonja Janez, spoved, na sv. Gori. Ste v. 29. Dekailija: Bovec. — Poverjenik-. Andrej Leban. Flander Anton, vikarij v Srpenici. Hvalica Anton, vikarij v Logu. Kobal Peter, vikarij na Sedlu. Leban Andrej, previdnik v Soči. Likar Janez, kaplan v Bovcu. 3. Dekailija: Cirkno. — Čitalnica narodna v Cirknem. Jeram Jožef, dekan. Jereb Joahim, vikarij v Oreheku. Kacin Andrej, župnik v Šerebljah. Kristan Lovro, vikarij v Otaležu. Makarovič Andrej, vikarij v Trnovi. Peternel Jurij, kaplan v Bovcu. Pipan Anton, kaplan v Srpenici. Štev. 8. Poverjenik: Jožef Jeram. Seljak Anton, vikarij v Novakih. Štrukelj Miha, kaplan v Cirknem. Trepal Anton, kaplan v Cirknem. Wester Janez, kaplan. Stev. 9. 4. Dekanija: Črnice (p.Ajdovščina). '"Čitalnica narodna v Ajdovščini. Gabrščik Šimen, kap. pri sv. Križu. --------, —r- ---—.. Juh Andrej, kaplan v Crnicah. Logar Jakob, župnik pri sv. Križu. Rejec Janez, vikarij v Šent Tomažu. Poverjenik: Juh Andrej. Ejavec Blaž, župnik v Batujah. Samostan kapucinski pri sv. Križu. Sfiligoj Anton, vikarij v Lokavcu. Vodopivec Janez, trg. v Kamnji. Štev. 9. 5. Gradiška: — Bizjak Jakob, duh. oskrbnik v kaznilnici. 0. Dekanija: Kanal. *Wolf Andrej, dekan. *Wolf Ivan, poddružnik. Čitalnica narodna. Graf Tomaž, c. k. sodnik. Ivančič Jožef, notar. Juh Janez, vikarij v Lokovicu. Kragelj Jožef, kaplan. — Poverjenik: Andrej Wolf. Lukežič Janez, duh. pom. v Eočini. Namar France, žandarem v Dalmaciji. Nanutti Antonin, koperator v Kanali. Širca Janez, podučitelj. Ukmar Anton, vikarij Marija-Celjski. Vuga Andrej, vikarij v Kali. Štev. 13. 7. Dekanija: Komen. — Poverjenik: France Sitar. Crv Janez, duh. pom. v Eihenbergu. Mozetič Štefan, kaplan v Komenu. Fagavel Štefan, duh. pom. v Šmarjah. Makuc Anton, vikarij v Kobiljiglavi. Orel Lipe, posestnik v Šmarjah. Pipan Jožef, vikarij v Vojšcici. Rudež Jožef, posest, v Kobiljiglavi. Sitar France, duh. pom. v Štanjelu. Vuga Peter, kaplan v Štjaku. Štev. 9. 7. Dekailija: Toilliu. — Poverjenik: Doliak Jakob. ^Čitalnica narodna v Tominu. *Winkler Andrej, c. k. okrajni glavar v Tominu. Bevek Janez, vikarij v Grahovu. Brežan Jožef, adm. v Št. Vidski gori. Burger Martin, cerkov. v Nemški Ruti. Doliak Jakob, dekan v Tominu. Gaberšček Janez, trgovec v Tominu. Golja Jožef, kaplan v Volčah. Gregorič Anton, vikarij v Libušini. Kramar Filip, župnik v Nemški Ruti. Krkoč Štefan, kaplan v Podmevcu. Kustrin Janez v spodnji Tribuši. Lazar Anton, vikarij v Obloki. Leban Ivan, kaplan v Idriji pri Bači, Močnik Luka, odv. v Stržišču. Pencin Drag., kaplan v Tominu. Pervanje Martin, kaplan v Tominu. Rutar Anton, župnik v Volčah. Rutar Tomaž, župnik pri sv. Luciji. Smrekar France, kaplan v Libušini. Uršič Anton, trgovec v Koboridu. Stev. 21. Število v Goriški škofiji 17 + 82 = 99. V. Tržaš 1. Trst in njegova okolica. - * Legat Jernej, dr., škof. * Bučar France, trgovec. * Cegnar Franjo, viši telegrafist. * Čižman Anton, naut. akad. prof. * Čitalnica narodna. * Fegec Franjo, tajnik. * Gorup Jožef, veliki trgovec. * Kastelec France, trgovec. * Komar Vekoslav, urad. dež. glavne blagajnice. * Krsnik Ferko, trgovec. * Lavtmann Janez, trgovec. * Pertot Janez, posestnik v Barkoli. * Pleteršnik Maks, gimn. profesor. * Podobnik Janez, poštni uradnik. * Sorč Edvard, trgovec. * Schweiger Jurij, polic, komisar. * Valentinčič L., poštni uradnik. 2. Dekanija: Dolina. — * Jan Jurij, dekan v Dolini. * Notar Tone, duh. pom. v Brezovici. * Vovk Ivan, župnik na Divači. ka škofija. v - Poverjenik: Slav. Čitalnica. * Zorman Jož., župnik v Katinari. * Zvanut Matija, trgov, pomočnik. Bartl Jožef, kaplan pri sv. Ivanu. Bostijančič Ant., žup. pri sv. Ivanu, čitalnica v Rojani. Gnjezda Franjo, katehet. Godina Jožef, finančni komisar. Jančar Jožef, učitelj v Katinari. Kalac Anton, dijak na nemški gimn. Legat Jan. Nep., katehet dekl. šole in škofov tajnik. Remec Fr., koop. pri nov. sv. Antonu. Sila Matija, kaplan pri sv. Jakobi. Stavdahar Ferd., gimn. katehet. Šust Jan., dr., bogosl. profesor in škofov kancelar. Vesel Jožef, tehtovec v c. k. dogani. Št. 32. Poverjenik: Jurij Jan. Fink Jožef, kaplan v Podgorji. Košic Mart., učitelj v Brezovici. Metlika Anton, trgovec na Klancu, Pavli Lojze, kaplan v Borštu. Šnbec Prim., kaplan v Rodiku. Rekar Janez, kaplan v Barki. Svet Ivan, kaplan v Dolini. Rupnik Jožef, duhoven na Klancu. Vode Jožef, kaplan v Boljuncu. Sanciu Jožef, kaplan v Boljzetu. Št. 13. 3. Dekanija; Jelšane. — Poverjenik: Valentin PuŠavec. * Šinkovec Jožef, farman v Munah. Pleše Jožef, trgovec v Jelšanah. Africh Gregorij v Jelšanah. Pirec Srečan, učitelj v Jelšanah. Brenceljnik Jan., farman v Hrušici. Poklukar Martin, župnik v Vodicah. Čitalnica v Jelšanah. Princ Jožef, farman v Člani. Dobravee Mih., kaplan v Hrušici. Pušavec Valentin, dekan v Jelšanah. Gnjezda Janez, učitelj v Podgrajah. Sovinč Anton, vikarij v Podgrajah. Klemenec France, kaplan v Hrušici. Teran France, kaplan v Staradi. Mazek Karol, kaplan v Jelšanah. Vesel Ivan, kaplan v Jelšanah. Nedeljska šola v Munah. Št. 17. 4. Dekailija: Tomaj. — Poverjenik: Jernej Brence. * Brtoncelj Gašpar, kurat v Avberu. Kocijan Jak., duh. v Storjah. * Črne Anton, posestnik v Tomaju. Skopo, čitalnica, (plačuje g. dr. Orel Brence Jernej, duh. v Dutovljah. v Ljubljani.) Orne Jan., kaplan v Sežani. Treven Jan., farman v Repentabru. Dutovlje vaška knjižnica (plačuje Ukmar Ant., dekan v Tomaju. g. Tavčar v Ljubljani.) Štev. 9. 5. Dekanija: Prosek. — Poverjenik: Ivan Nabrgoj. Gorjub Ivan, pek in posestnik. Nabrgoj Ivan, župnik in posestnik. Milic Gregor, posestnik. f>. Dekanija: Kastav. - Poverjenik: Jakob Volčič. * Volčič Jakob, kaplan. Kosec Franjo, Sav. kaplan v Beršecu. Čitalnica narodna. 7. Koper. — Poverjenik: France Ravnik. Beniger Ant., opravnik vžitniue. Matjan Valentin. Ravnik Fr., učitelj jugoslov. jezikov. 8. Pazin (Pizino): Pfeifer o. Milko. gimn. profesor. 9. Opatija (p. Voloska): Logar Franjo, kaplan. 10. Borilt (p. Bogliuno, Istra): Sajevec Jakob, kurat. 11. Lindar (p. Pazin, Istra): Fabris Anton v Lindaru. 12. Nabrezina (Dovin): Cvek Lavoslav, učitelj. 13. Pmlloka (Ospo): Rogač Tone, kaplan. Število tržaške škofije 26 + 60 — 86. VI. Sekovska škofija. 1. AdlllOlll. — Poverjenik: Pivec o. Maksimilijan. * Lajli o. Korbiniaij * Matevžič o. Eginard. * Pivec o. Maksimilijan. * Vagaja o. Rudolf. Rešek o. Enrik, bogosl. profesor. Slemenik Valentin. Šlander o. Emeran. Svarc o. Alkuin, kaplan. Trček o. Egidij. Štev. 9. 2. Gradec. — Poverjenik: dr. Jožef Muršec. *Ipavec Benj., dr., zdravnik. * Krek Greg., dr., prof. slav. slov. na vseučilišču. * Kuralt Ivan, absol. pravoslovec. * Melč Jan., dr., više sod. svetnik. * Muršeč Jožef, dr., realk, profes. * Švajger Gabriel, gvardijan minorit. samostana. * Valenčak Martin, c. k. gimnaz. profesor. Del Negro Mavrici, više sod. svetnik. Dreisiebner Jož., dekan Vildonski. Herrman M., c. k. sodnik in dež. odb. Kocijančič Alojzij, kamnosek. Kopač J., dr., prof. v pokoju. Kovačič J., župnik v Feldbaeh-u. Lupšina, ravnatelj v zastavnici. Misia Jak., dr., knezošk. tajnik. Paltauf Jak., župnik v pokoji. Petelin J., magistr. blagajnik. Pintarič France, kaplan v Vildonu. Polak P. Alojzij, minorit. prokurator. Polič Drag., župnik v gradj. bolnici. Poznik France, tehnik. Rebec France, gimn. pripravnik. Regula France, odvet. koncip. Robič Mat., dr., bogosl. profesor. Sarnec Franc., mestjan. „Slovenija", društvo. Stanonik Jož. dr., bogosl. profesor na vseučilišču. Šlik Jož., župnik pri sv. Margeti na Rabi. Šubic Simon, dr,, profesor trgovske akademije. Vrbnjak Jož., kurat v dež. bolnici. Wallner Peter, niž. realke katehet. Zamuda Franc, knjigovodja v hranilnici. Štev. 32. 3. Voran: Kramberger Feliks, kanonik. 4. Graden (p. Koflach): Kolenko Jožef, župnik. 5. Grafendorf (p. Hartberg): Molj Leopold, kaplan. 0. Hitzeildorf (p. Gradec): Žunko Josip, kaplan. 7. Leoben : Ravnikar Ljudevit, c. k. drž. pravdnije namestnik. 8. Mudlillg: Robič Valentin, zasobni uradnik. 9. Mlirail I Šepec Dragotin, c. k. davk. preglednik. Število sekovske škofije 11 + 37 = 48. Sporočilo. 4 VII. Udje raznih škofij. (Kraji v abecednem redu.) 1. Aleksandrija: *Bušič Jožef, poštni vodja. 2. Bela cerkev ("VVeisskirchen, Banat): Krajnc Ciril. 3. Bisag (p. Breznica pri Varaždinu): Vojska Lavoslav, župnik. 4. Belolinci (Prekmurje): Kocuvan Bertolan, učitelj v Iža- Murkovič Janko, učitelj. kovcih. Zcmljič Štefan, kaplan. Kovačič Marko, župn. v Crenševcih. Žižek Marko, župnik. Г). Bolcano (Botzen): Krištof Ferd., oskrbnik križanskega reda. 6. Czegled: žimnec Dragotin, inženir pri železnici (Theissbahn). 7. Dijakovar: *Strossmayr J. Juraj, biškup. 8. Dunaj. * Cigale Matej, c. k. minist. tajnik. Kulavec Jan., dr., dvorni kapelan * Dolenec Matija, dr., advokat. in vodja viših bogoslovskili ved * Klun Vinc. Ferer., svčtnik dvorni. v Avguštineji. * Lipold France, pravdnik. Gruntnar Nace, pravoslovec. * Melzer Bajmund, dr., vodja boln. Jamnik Matija, modroslovec. * Miklošič pl. France, profesor na Levstik France, pisatelj. vseučilišču. Novak Matija, modroslovec. * Napret Teodor, dvorni svetnik pri Ogrinec Jožef, modroslovec. najviši sodniji. Rothel Matija, pravoslovec. * Srnec Jožef, pravdnik. Tosi Jožef, dr., profes. bogoslovja. * Steiner Janez, dr., advokat. Wiest Viktor, financ, konc. v minist. * Turner Pavel, slušatelj na vse- oddelku. učilišču. Zaplotnik Radovoj modroslovec. Jevnikar Jakob, oficijal pri polic. Zelenik Jurij, absolv. modroslovec. ministerstvu. Štev. 22. 9. Galicija: Preiss Malica roj. Gregoračeva. 10. GllleilSleiu (p. Wiener-Neustadt): Avšič br. Manuet M. v servit- skem samostanu na „Mariahilfberg". 11. Hallstadl: Krišnička Dragotin, računo-vodja pri c. kr. rudn. upravi. 12. LeVOV: :i:CliochiDlovšek Emanvel, zemljemerec. 13. Neunkireheil (p. na južni železnici): *Pinežič Viktor, kaplan. 14. Osek: *Stare Josip, gimn. profesor. Kodric Andrej, gimn. profesor. Hržič Anton, gimn. profesor. Stražimir Franjo, lekarski pomočnik, Jeras Josip, kr. inženir. 13. Permaili: Pezdie Miha, poštni opravnik. 16. SI. Petcrburg: Lamansky Vladimir grof Zvonovic. 17. Poreč: *Dobrila Jurij, dr., biškup. 18. Plllje: *Sušnik Gašpar, stotnik avditor. 1!). Proilioiltlira (p. Pola): *Mrgolie Ivan Živko, duhovnik. 20. Reka. — Poverjenih: Blag France. * Blaž France, trgovce. Komel Mihael, gl. šole učitelj. * Jenko Skender, trg. opravnik. Markovič Ivan, realk, vodja. * Mazek Anton, gimn. profesor. Matevžič Mih., gl. šole učitelj. * Mazuranič Ant., gimn. ravnatelj. Slamnik Ljudovik, gimn. profesor. Barčič Erazem, dr. Valon Jožef, sudb. pristav. Cičigoj Jakob. gimn. profesor. Vodopivee France, realko profesor. Derencin Marian, dr. Žakelj Miroslav, gimn. profesor. Fiamin Ivan, dr., kanonik i župnik. Galicija Andrej, nadzornik finančne Št. 16. straže. 21. Samobor: Vuga br. Aleš, samostanski krojač. 22. Sisek: Pavlica Stevo, trgovec. 23. Stridava (p. Stridau): Luci Anton, kaplan. 24. Terezina (Teresienstadt): Tomše Janez, vojni kurat. 25. Trideilt: *Pribošič Janez, vojaški duhovnik. 2li. Trsat: Merk o. Sofronij. — Ziherl o. Lenart, vikarij. — Knjižnica o. o. frančiškanov. 27. Varazdin: *Bradaška Franjo, gimn. vodja. Žepič Sebast., gimn, profesor. Valjavec Matija, gimn. profesor. Gostiša Andrej, kr. sodn. predsednik. 28. Zadcr: Tisen Jožef, c. k. major. 29. Zagreb: — Poverjenik: Franjo Erjavec. *Concilija Ivan, trgovec. *Vošnjak Mihael, železu, predstojnik. '"•"'Jelovšek Mart., realk, profesor. *Weber Adolf, gimn. ravnatelj. ''•'Kopač Jož., dr., odv. koncip. *Zoričič Peter, realk, profesor. *Коз Anton, pravdnik. Begna Franjo, pristožnik kr. sud-*Košiček Ubaldo, mestni kaplan. benega stola. *Vaučas Aleks, dr., zdravnik. Bvezlauer Josip, račun, oficijal. 4 * Brusina Spiro, muzejski pristav. Bučar Josip, računarski oficijal. Erjavec France, realke profesor. Gnjezda Anton, trgovec. Ilrgešič Iv., pristav, kod. sudb. stola. Jenko Edm., c. k. satnik 53. polkovn. Klauser M., črkostavec. Kočevar Ferdo, račun, uradnik. Lipež Viktor, realke profesor. Macun Ivan, gimn. profesor. Mešič Matija, profesor. Mrazovič Ladislav, pravnik. Novak Josip, vrhovni blagajnik. Pagon Anton, račun, uradnik. Oblak France, račun, uradnik. Stožir Ivan, prof. kr. vdlike realke. Šuler Franjo, učitelj. Tušek Ivan, realke profesor. Vakanovič Jaroslav, sudb. pristav. Velikanje Anton, pravosred. koncip. Vidrič Lovro, dr. prava. Vranjicani Anton, iztražni sudac pri kr. sudb. stolu. Weis Franjo, kavarnar. Št. 34. Število vseh 31 + 83 = 114. Dostavek: Hacin Štefan v Cerkljah (dek. Kranj). Veber Gašpar, kmet v Lokarjah, (staj. Šmarje). Novak Bogoslav, dijak v Celji. Sinkovič Davorin, „ „ Gregorič Šimen, kaplan v Koborida. Hvalica Anton, vikarij v Dražnici. Jereb Matej, provizor v Dražgošali. 1826 Schopf Jožef, župnik v Eodiku. V djanjski zvezi književne vzajemnosti je Matica: 1. Z Matico dalmatinsko v Zadru od 1864. 1. 2. >f slovaško v Turčijanskem sv. Martinu od 1864. 1. 3. „ srbsko v Novem sadu od 1864. 1. 4. ,, gališko-rusko v Levovu od 1865. 1. 5. ,, ilirsko v Zagrebu od 1866 1. 6. „ češko v Pragi od 1866. 1. 7. Z Besedo umetniško v Pragi od 1866. 1. 8. Z Društvom (spolekom) pravniškim v Pragi od 1866. 1. 9. Z Družbo sv. Mohora v Celovcu od 1866. 1. 10. Z Društvom anthropologiškim v Moskvi od 1866. 1. 11. Z Akademijo carsko v St. Peterburgu od 1866. 1. 12. S Smithsonovo ustanovo (Smithsonian Institution) v Washingtonu. 13. Z Akademijo jugoslovansko v Zagrebu od 1867. 1.*) 14. S srbskim učenim društvom v Belem gradu od 1868. 1. *) Njenemu predstojnistvu pošiljajo se po trije iztisi vsake knjige: eden akademijski knjižnici, dva pa, da ju slavno predstojništvo po dr. J. Muršečevi želji razdeljuje najizvrstnejšima slovenskima akademikoma, dokler ni vseučilišču v Zagrebu, 15. Z moravsko Matico v Brnu od 1869. 1. 16. Z občestvom za izdavanje narodnih spominkov v Vilni od 1869 1. 17. Z gosp. Louis Legerjem, profesorjem slovanske literature v Parizu 1869. 1. 18. Z Rumj^ncovsko muzejo v Moskvi od 1869. 1. 19. S knjižnico slavjanskega komiteta v Moskvi od 1869. 1. 20. Z imperatorskim ruskim geografičkim občestvom v Sank Peterburgu od 1869. 1. 21. Z Društvom sv. Jeronima v Zagrebu od 1869. I. 22. Z občestvom sv. Vasilija Velikega v Ungvaru od 1870. 1. 23. S prvim društvom Gabelsberger-jevih stenogvafov v Pragi od 1870.1. Matica svoje knjige daruje: 1. Slavni c. k. pravdniji v Ljubljani za kaznilnice (po 3 iztise). 2. Slavni c. k. nadpravdniji v Trstu za knjižnice primorskih kaznilnic (po 2 iztisa). 3. Slavni c. k. okrožni sodniji v Gorici za knjižnico ondašnje kaznilnice. (po 1 iztis). 4. Slavni čitalnici v S. Francesko v Kaliforniji od 1869.1. (po 1 iztis). 5. C. kr. baron Kuhnovemu polku št. 17 od 1869. 1. (po 1 iztis). 6. Slav. deželnemu odboru v Ljubljani za posilno delalnico od 1869. 1- 7. SI. katoliški družbi v Ljubljani za knjižnico od 1869.1. (po 1 iztis). I. Konecni pregled Matičinili družbenikov. ustanov-nikov letnikov skupaj I. Ljubljanska škofija....... II. Lavantinska „ ....... III. Krška „ ....... IV. Goriška nadškofija....... V. Tržaška škofija ........ VI. Sekovska „......... VII. drugi kraji.......... 198 104 7 17 26 11 31 587 304 56 82 60 37 83 785 408 63 99 86 48 114 394 1209 1603 Statistični pregled od Matičinega začetka, Matica od začetka imela je smela je potrošiti potrošila pa je to je 4. feb. 1864. leta do usta-novni-kov letnikov skupaj premoženja gld. kr. gld. kr. gld. kr. l.jan. 1865 334 378 712 XX. ni. 1865. 7679 22 823 06 1065 44 1. julija 1866 370 371 971 23039 60 3152 57 1191 68 1. julija 1867 385 815 1200 27765 63 '/j 2960 76 2747 46 V, 1. julija 1868 388 998 1386 $27765 j 3475 53'A 3358 90 1495 73 •/, 31240 1. julija 1869 392 1078 1470 41132 18 3769 50 2824 18 1. julija 1870 394 1209 1603 42795 02% 3650 34 6008 34 Skupaj . 17715 13 15332 74 Po odbitih stroških • 15332 74 torej se iz sedanjega imetka sme izdavanje knjig (glej opombo potrošiti za v računu) . 2382 39 Matični udje v abecednem redu. A- Ustanovniki. (Tukaj * рошепјн, da ustanovnik še ni doplačal ustanovnine; številka pa kaže stran, na kteri je tiskana dekanija, v kteri dobi letošnje knjige.) Arce Rajmund.......25 * Arnoš France.......44 Arzenšek Matija...... . 40 Auer Jurij.........25 * Babnik Janez.......32 Balon Anton........37 Barbo grof, Jožef.......31 Bartol Baltazar.......34 Bensa Štefan........45 Bezensek Jurij .......38 Blaznik Jožef........25 Blaž France........51 Bleiweis Dragotin, dr......25 Bleiwei9 Jan., dr.......25 Bohinee Jakob.......37 Bole Davorin........25 Boner Jožef........34 Bradaška Franjo.......51 Brgant Jožef ................36 * Brinšek Ivan.......36 Brnik Lovro........30 Brolih Matija........31 * Brtoncelj Gaspar......48 * Bučar Franjo.......47 Bučar Viktor........25 Budal Bernard.......45 Bušič Jožef........50 Biirger Ljudevit.......25 * Cegnar France.......47 * Chocholovšek Einanuel .... 50 Cigale Matej........50 Codelli bar. Anton......25 Concilia Ivan........51 Costa E. H., dr.......25 Cvajar Ivan, dr........25 Cebašek Andrej.......25 Čepon Anton........25 Češko Valentin.......25 Čitalnica v Ajdovščini.....46 „ v Celju......38 „ v Celovcu .....44 „ v Ljubljani.....25 „ v Mariboru.....37 * Čitalnica v Tominu.....47 * v „ v Trstu......47 * Cižman Anton.......47 Colnik Dominik.......42 Črne Anton........ 48 Debeljakova rojst. hiša . . . . 28 Debevec Jožef.......25 * Divjak Jožef.......42 Dobrila Jurij........51 * Dolenec Henrik, dr. . . . . .35 Dolenec Janez.......28 Dolensc Matija.......50 * Dolenec Ljudovit......35 * Dolinar France......28 Dominkuš Ferdinand.....37 Dreo Aleksander.......25 Držečnik Luka.......43 Eger Rozalija........25 Einspieler Andrej......44 Erjavec Matija.......36 * Fabijan Janez.......25 * Fegee France.......47 Florijanova Nikolaja.....29 Frančiškanska knjižnica ljublj. . . 25 Frelih Anton.......,.25 CSariboldi Anton pl. . . , , . .25 Gariboldi France pl......36 * Gestrin Dragotin......35 Globočnik Anton.......35 Globočnik Ivan.......28 * Globočnik Janez......45 * Globočnik Leopold.....28 Gollmair Andrej.......45 Gorup Jožef........ 47 * Gostenčnik Peter......40 Grabrijan Jurij.......36 * Graseli Peter.......25 Grašič Anton........36 * Gregelj Janez ....... 40 * Gregorec Radoslav.....42 * Greselj Josepina......31 Grivec France .......32 Hajšek Anton .......38 Hašnik Jožef ........ 41 Heidrih Dragotin......25 Hirtis Benedikt.......44 Hiti Luka.........36 Hočevar Martin.......32 Holcer Dragotin.......25 Holinger Neža.......43 Hranilnica Krajnska.....25 Hrast Ivan, dr........45 Hraževec France ....... 45 * Hren France.......35 Ipavec Benjamin, dr......49 Ipavec Gustav, dr.......41 Irkič Ivan......... 32 Jamšek Ivan........25 Jančar France.......42 Janežič Evgen........44 Janežič Jakob........38 Jan Jurij.........48 Jarec Anton, dr........25 * Jarec Jernej.......30 Jedlička Otokar.......37 Jelovšek Martin.......51 Jenko Skender.......51 Jerajeva Ivana.......25 Jeraj Jožef.........38 Jerala Iven.........30 Jeran Luka.........25 Jereb Jožef........33 Jugovec Leopold.......29 Kadilnik France.......25 Kancler Pavel........44 * Kaplenk Ivan.......35 * Kapler Janez.......32 Kapus France........38 Kastelec France.......47 Kavčič France.......36 Kavčič Josip........45 Keržič Gregorij.......29 Kleinmayer Ignac pl. . ... .25 Klemenčič Jožef.......25 Klemenčič Jožef.......34 * Klodič Anton.......45 Klun Vincencij.......50 Knez Slavoljub.......42 Knjižnica c. k. v Gorici .... 45 Knjižnica semeniška v Mariboru . 37 Knjižnica župna v Konjicah ... 39 Knjižnica bogoslovska v Gorici . . 46 Kobler Alojzij........31 Kocijančič Štefan......45 Kočevar Štefan.......38 Koder Matej........36 Komar Vekoslav.......47 Kopač Jožef........51 Kopitar Miha........36 Košar France........40 * Kos Anton........51 * Kos Vekoslav.......43 * Koair Janez ........ 33 * Kosti Gustav.......25 Kosiček Dbaldo.......51 * Kotnik France ....... 34 Kovač Jožef........39 Kovačič Ivan........34 Kovačič Martin.......37 Kozler Ivan........25 Kozler Jožef........25 Kozler Peter........25 * Kožuh Matej.......28 Krčon Anton........28 Kreč M...........25 Krek Gregorij, dr.......49 Krisper Valentin.......25 Krsnik Ferko........47 Krušič Ivan ........ 38 * Kukovec Jožef.......42 * Kunej Ivan........41 * Kuralt Ivan........49 Kušar Jožef........25 Lajh Jožef.........49 * Lampe Anton.......36 Lampe Jožef . .......31 * Langer pl. France.....32 * Lapuh Martin.......40 * Lavtman Janez.......47 Lavrenčič Andrej......35 Legat Jernej........47 Lenček Alojzij...... . 43 Lesar Anton ........ 25 * Leseverein bistriški.....36 Lesjak Ivan ........ 32 Lesjak vJožef........33 Ličan Skender.......36 * Lipold France.......50 Lipold Ivan........37 Lipold Jožef........39 * Lorenčič Andrej......42 Lovšin Simon........ 33 Ložar Gregorij, dr.......36 Lukman Jakob.......26 * Macun France.......33 Mahkot Ivan........32 Majciger Ivan........37 Majhenič Gašper.......43 Majnik Ivan ........34 Mali Ognjeslav.......29 Markič Matej ........ 34 Marn Jože......... 26 * Martinak Jožef ...... 31 Maruši« Andrej ....... 46 Masten Jožef........43 Matevžič o. Eginard.....49 * Mazek Anton ....... 51 Mazek Lovro........30 Mazuranic Anton.......51 Meleer Eajmund.......50 Mele Ivan, dr........49 Meško Jakob........40 Mežnarec Anton...... . 29 Miklošič pl. Fr........50 Miku« Franjo........43 Mileč Rudolf........26 * Mlakar Anton.......36 Mlinarič Jožef.......44 Močnik Matej........26 * Modec Janez.......39 Modrinjak Matija.......37 * Mos Avgust........26 Mraz Toma........43 * Mrgolič Ivan.......51 Munda France.......30 Murko Anton........37 * Murnik Janez.......26 Muršeč Jožef, dr.......49 Nabrnik Ivan........26 Nakus Jožef........36 Napret Teodor.......50 * Notar Anton.......48 * Novak Janez Krst......26 Novak Josip........33 Občina mestna v Idriji .... 34 Občina selska v Eazdrtem ... 35 * Oblak Ivan........30 * Obreza Adolf.......35 Ogradi France.......38 * Omerza France......29 Parapat Ivan........29 Pavlič Valentin, dr.......45 Pavšler Jožef........26 Pertot Jernej........47 Petanjek Lavoslav ...... 44 Peternel Mihael.......26 * Petovar Ivan.......43 Pfeifer France.......26 Pinežič o. Viktorin......50 Pirec o. Franjo.......45 Pirec Matej........29 Pirnat Andrej........40 Pivec o. Maks .......49 Pleiweis Ivana.......29 Pleiweis Valentin......29 Pleteranik Maks.......47 Podružnica kmetijska v Celji . . 38 * Podobnik Ivan.......47 Pogačar Ivan Zlat.......26 Pogacar Martin.......26 Poklukar Jožef, dr.......26 Polak Edvard........32 Ponkrac Oskar.......26 Potočnik Lovro.......41 Pregel Raimund ....... 26 Prelog Matija........37 Premru Dragotin.......35 Preša Jožef........31 * Preveč Tine........29 PribošiS Janez.......51 * Pust France........40 Radej France........37 Raič Božidar........44 Rapoc France........37 Ratej France........38 Ravnikar France.......26 Razlag Radoslav, dr......26 * Razpet Martin, dr......35 Reisinger France ......44 Remec Primož.......28 Repič Andrej........43 Res Ivan.........29 Ripšl Dragotin.......40 Robič Luka........35 Rome Janez........34 Ros Matej.........29 Rozman Ivan........26 Rozman Jožef........31 * Rožič Aloizij.......28 Rudež Dragotin.......32 Rudež Jožef......• . 33 * Rupnik Ivan.......37 Sajevec Ivan........30 Samasa Anton . ......26 * Simonič France......37 Simonič Ivan A........40 Skale Pavel........26 Skodler Henrik.......26 Skubec Martin.......33 * Skubec Mihael.......32 Slomšek Ivan........40 Smukavec Ivan.......26 * „Sokol".........26 Sorč Edvard........47 Sorglehner Jožef.......40 Sovan Ferko........26 Sovan France ml.......26 Sovan France st........26 Sovič Aleksander......44 Sovič Jožef........38 Srebre Gvidon .......43 Srnec Janko ........37 * Srnec Josip........ 50 Stanjko Anton......»41 Stare Alojzij........28 * Stare Josip........50 Steiner Ivan........50 Strajne, fara pri Kamniku ... 30 Stranjščak Davorin......44 Strbenec Jurij........26 Stritar Ivan........31 * Strobelj France?......31 Strossmayer Jurij Josip .... 50 Svetec Luka........26 Svetličič France.......34 Sušnik Gašpar.......51 Šavnik Dragotin.......29 Šavnik Sebastijan......29 * Šentak France.......37 Šinko Božidar........37 Šinkovec Jožef.......48 Skofec Ivan........33 Škrbec Davorin.......37 Šlibar Martin........34 Šolar Ivan.........26 Šranee Stanko.......28 * Šrbicelj Matej.......44 * Šribar Janez .......39 * Štrucelj Juraj......34 * Šuc Jožef........38 * Šuman Josip.......37 Švajgar Gabriel ....... 49 Švajgar Jurij........47 Šventner Lavoslav......37 * Tavčar Janez.......26 Teharje, občina.......38 * Tonkli Jožef, dr.......46 Toman Loujiza.......26 Topljak Jožef........38 Trafenik France.......38 Trampuš Ivan.......44 Trpinec Fidel........26 Trstenjak Dovorin ...... 41 * Trstenjak Jakob......37 * Turner Pavel.......50 Ulaga Jožef dr........37 * Ulaga Jožef........41 TJrbanček.........30 * Vagaja France . Valenta Alojzij * Valentinčič Luka Valenčak Martin Vančas Aleksander * VAvru Ivan . . w Vesel Ivan . . * Vidmar Jožef Vilhar Ivan . . * Vilhar Miroslav Vitenec Andrej Vodusek Matija Vojska Andrej Volčič Ivan . . Volčič Jakob . . Volk o. Engelbert Vončina Leon . . Vošnjak Jožef Vošnjak Mihael Vovk Ivan . . Vraz Janez Vrečko Matej . Vrlič France . Vučnik France Weber Adolf . Widmer Jernej "VVinkler Andrej Wolf Andrej Wolf Anton . Wolf Ivan . . * Zamik Anton * Zevnik Martin Zmazek France . Zois bar. Anton Zorčič France . * Zoričič Peter Zorman Jožef . . -Zupančič France, dr Zupanec Jernej, dr. Zupan Jožef, dr * Zupan Tomaž Zupan V. C. . . . Žvanut Matija Žuža Anton . . , Žuža Ivan ... B. Letniki. (Številka kaže stran, na kteri je tiskana dekanija, kjer dobi letnik letošnje knjige.) Abiturienti celjske gimnazije . . . 38 . . 38 . . 39 . . 35 . . 33 Ahčin Anton...... Ahčin Dragotin..... . . 26 Ahčin France...... Albreht Leopold..... . . 42 Alekšič Fidel...... . . 40 . . 47 . . 39 Alež Anton....... . . 45 Alijančič Andrej..... . . 36 Bralno društvo v Sodražci . . 33 Ambrožič Blaž..... . . 36 Ambrožič France, dr. . . . . . 37 . . 48 Antolič Ivan...... Brgant France ..... . . 31 Arko Anton...... Arko Jakob ...... . . 47 . . 30 Avšič br. Manet..... . . 52 Babnik Jernej . .... Bukvarnica v Cerkovcu . . . . 38 Baenik Janez...... Bukvarnica pri sv. Križu . . . . 39 Barle Josip....... Bukvarnica učit. v Loki . . . . 28 Barlič Martin...... . • 47 Bartl Jožef....... Barčič Erazem, dr. . . , Begna Franjo...... . . 37 Belar Jožef...... . . 40 Belar Leopold...... . . 40 Bele France . . , . , , . 34 Beniger Anton..... Candolini Vojteh..... Bercar Janez..... Cebin Peter...... Berčič Anton..... Bergman Valentin . . Bernard Valentin .... Chiades Vekoslav .... Bevec Miha...... Cirar France ...... Bevek Janez .... . . 47 Bezeljak Pavel ... Cvajar Dragotin ..... Bezjak Jožef...... Cvek Lavoslav . . . . , . . 48 Bilec Ivan....... Čadež Ivan........28 Čadež Janez 35 Carman France.......41 Čare Peter.........44 Čeh Franjo........40 Čeh br. Viktorin.......46 Čelešnik Dragotin......26 Čibašek Janez.......45 Oičigoj Jakob........51 Čitalnica pri sv. Benediktu ... 42 „ v Cerknem.....46 „ v Jelšanali ..... 48 ,, v Kamniku.....30 „ v Kanalu......46 „ v Kapli......44 „ v Kastvu......48 ,, v Ljutomeru ..... 39 „ v Novem mestu. ... 32 „ v Podragi.....36 „ v Ptuju......40 „ v Rojani......47 „ v Solkanu.....46 „ v Vipavi......36 „ v št. Vidu.....28 „ v Žalcu......38 črne Anton........30 Črne Avgust........31 Črne Janez.........48 Črnoša Šime........40 Črv Janez.........47 Čuček Janez........42 Čuček Jožef........37 Čuček Jožef........42 Čučko Dragotin.......40 Curen Dragotin.......26 Čurin Jurij ........39 Debeljak Janez.......29 Debevec Janez.......30 Dekleva Ivan........36 Derenčin Marian, dr......51 Deu Edvard........35 Dimec Avgust........26 Dimec Ljudevit.......32 Dirmvirt Dragotin ...... 44 Ditrih Andrej........36 Divjak France.......38 Dobravec Miha.......48 Dobršek Matija.......41 Dolenec Andrej . ......28 Dolenec France.......29 Dolenec Jožef........35 Dolinar Anton........ 26 Dolinar Jožef ........31 Dolinšek Jožef.......42 Doljak Jakob........47 Dolžan Jernej........33 Domicelj Anton.......35 Dominkuš Eajmund ...... 42 Dovič Ivan.........31 Drašlar France.......26 Drašlar Pavel........26 Drčar Martin........35 Dreisiebner Jožef......49 Drobilnik Jurij.......45 Drobnič Andrej.......36 Drobnič Jožef........37 Društvo bralno v Rušah . . . .41 Društvo tiskarjev v Ljubljani . . 26 Družba rokodeljska v Ljubljani . 26 Drozeg Anton........39 Duhač Ferdinand......37 Dutovlje soseska.......48 Dvoršek Anton.......40 Eder Janez ........ 30 Einspieler Lambert......44 Elsbacher Andrej.......40 Endlihar Rudolf.......26 Erjavec France.......52 Erjavec Ivan........35 Erjavec Peter...... 39 41 Ermenec France.......40 Eržen Ignacij...........26 Fabijan o. Placid......26 Fabris Anton........48 Faganel Štefan.......47 Farkaš Janez........39 Ferčnik Lambert.......45 Fiamin Ivan, dr. ....... 51 Fink Jožef.........48 Finec Anton........28 Flander Anton.......46 Fiek Jožef.........37 Flis Janez.........26 Flojs Rihard........42 Florijančič Jožef.......39 Florijančič Nace.......35 Fortuna France.......26 Francelj Štefan .......36 Frančiškani v Novem mestu ... 32 Frank Rihard........29 Fras Jožef.........37 Frelih Anton........41 Frelih Matevž........36 Frelih Tomaž........34 Fric G...........44 Fric Matijaš........43 Frk France........42 Frk Jožef.........42 Frk Matija.........40 Furlani Ivan........46 Furlani Jožef........36 Fux France........26 Gaberšek Janez.......47 Gaberšek Sim. . ......46 Gač Vekoslav........32 Gajšek Janez ........ 43 Gajšek Dragotin . ......40 Galacija Andrej.......51 Galuf Anton........43 Gantar Janko ........36 Garbas France.......26 Gašperlin Gašpar......32 Gašperlin Viljem.......33 Gerber Matija........26 Gršak Ivan, dr........40 Gestrin Leopold . ......31 Giontini Janez.......26 Globočnik Anton.......28 Globočnik Anton . ......39 Globočnik France......26 Gnjezda Anton.......52 Gnjezda Franjo.......47 Gnjezda Janez.......26 Gnjezda Janez.......48 Gnjezda Štefan.......29 Godina Jožef........47 Golja Jožef.........47 Goljevšček France , . . . . , 46 Golob Janez ........34 Golobič Anton.......29 Golinar Jožef........42 Gomiljšak Jakob.......42 Gomilšek Jožef.......39 Gorenec Leopold . ......31 Goričan Ferdinand......43 Gorišek France.......31 Gorjup Ivan........48 Goršič Ivan........36 Gostiša Andrej.......51 Goslar Mavricij.......29 Govekar France ....... 28 Gock Ferdinand.......26 Grabar Mihael.......40 Gradišnik Luka .......37 Graf Tomaž........4« Grbec Ludovik.......34 Grčar Jožef........31 Grdežič Jožef........32 Gregorič Anton.......47 Gregorič Ignacij.......34 Gregorič Matija.......26 Gregorič Šimen.......52 Grjol Lovro........34 Grm Janez.........34 Grosskopf.........40 Grošelj Jakob........33 Gršak Vincencij ....... 37 Gruden Jakob ........ 33 Gruntar Nace........60 Gruškovnjak Blaž......43 Gutman Emili........26 Guzaj Ami.........38 Ilabe Janez........29 Hacin Jožef........52 Hafner Jožef........28 Hajžek Jožef ........ 39 Hanžič Jakob........42 Hauptmann Ivan.......30 Heidrich Anton.......26 Hergešič Ivan........52 Herrman Mihael.......49 Hernah Jožef........38 Hirti Ivan.........37 Hiti Ivan . . ,......30 Hlebec o. Bogomir......33 Hočevar Anton.......31 Hočevar Matija.......34 Hohn Edvard........26 Hohn Hugon . . .... . . 26 Hohn Robert........26 Hojkar Dragotin ......35 Holc Jakob.........40 Horak Ivan Nep.......26 Horak Slavoljub.......26 Horvat Božidar ..'.... 43 Hochti Dragotin.......40 Hoffern pl. Johana......30 Hoffern pl. Leopold .'.... 26 Hoffern pl. Viljelmina ..... 30 Hren Jakob........26 Hrg Lovro.........37 Hrovat Blaž........26 Hrovat Mihael.......28 Hržič Anton........50 Hržič Ivan.........44 Hržič Jožef........42 Huber J. D.........39 Hudec Aleksander......27 Hvalica Anton ....... 46 Hvalica Anton.......52 Iglič Janez.........30 Inglič Jakob........34 Irgolič Peter........42 Ivančič Jožef........46 Ivanec Martin........41 Ivanetič Martin...... . 27 • Jakelj Gregorij.......31 Jakič Anton ........ 31 Jaklič Dragotin ....... 39 Jaklič Josp........31 Jaklič Štefan........30 Jakšič Anton ........ 33 Jakopič France.......27 Jalen Simon........36 Jamnik..........50 Jančar Jožef ........ 47 Janež Jurij.........33 Janežič Jakob........35 Janežič Janez........43 Janežič Šimon.......44 Janežič Valentin.......44 Janša Janez........36 Jan France.........41 Jan Ferdinand.......41 Jan Primož........,29 Jarec Jožef.........28 Jaric Valentin........39 Jazbec Anton........43 Jeglič Anton........27 Jenčiž Alojzij........27 Jenko Edmnnd.......52 Jeločnik Anton.......36 Jentl Anton........27 Jentl Bernard........27 Jerara Jožef........46 Јегаз Josip.........50 Jereb France........30 Jereb Joahim........46 Jereb Matej........28 Jereb Matej . .......52 Jereb br. Romvald......46 Jeretin Edvard.......38 Jerič Jožef .........31 Jeršan Anton........35 Jerše France........39 Jesenko Gregorij.......38 Jevnikar Jakob.......50 Jozek Ljudevit ....... 43 Judnio Janez........33 Jug France........38 Jugovec Anton.......34 Juh Andrej.........46 Juh Janez .........46 Jurko Ivan.........37 Jnrkovič Franjo.......37 Justin Blaž .........33 Juvan Janez........34 Juvančič France.......40 Kacin Andrej........46 Kadilčeva Radovojka.....28 Kafol Ivan.........27 * Kafol Štefan........46 Kajdiž Tomaž........28 Kajtna Andrej........43 Kajzelj Peregrin.......27 Kajzelj Vekoslav.......27 Kalac Anton........47 Kalan Matija........27 Kalan Rajmund .......31 Kanduč Ignacij.......29 Kandut Krištof.......38 Kamnikar France......42 Kandrnal France.......27 Kapele Ivan........33 Kapler Josip........32 Kaprec Ivan........27 Kapus Anton........40 Kapus Janez...........31 Kastelec Dragotin......33 Kastelec Janez.......38 Kastelec Munde.......27 Katoliška družba.......27 Kavt Antonija........29 Kavčič A..........39 Kavčič Gašpar.......34 Kavčič Matija ........ 34 Kenda France........33 Kenda Štefan........44 Kepec France........32 Kham Jan.........27 Kete Jože.........36 Kikelj Toma........44 Kinčič Janez........39 Klauser M..........52 Klavžar France.......40 Klein Anton........27 Klemenčič Anton.......27 Klemenčič Anton, dr......39 Klemenčič o. Rafael......33 Klemenec France......28 Klemenec France......35 Klemenec France ......48 Klemenec Primož.......33 Klemens France.......27 Klinar Dragotin.......29 Klinec Franjo........37 Klinar France........27 Kljun Dragotin.......36 Kljun Janez........33 Klobasa France.......42 Klobus Janez ........ 32 Klofutar Ivan........31 Klofutar Leonhard......27 Kmetic Jožef........38 Kmetič Miha........30 Knavs Ivan........32 Knez Janez...........28 Knifec Feliks........31 Knjižnica boglosl. v Ljublj. ... 27 Knjižnica ljublj. realke.....27 Knjižnica ljubljanske gimnazije . . 27 Knjižnica učiteljska pri sv. Barbari 44 Knjižnica oo. frančiškanov na Trsatu 51 Kobal Peter........46 Kocijan Jakob.......48 Kocijančič Alojzij......49 Kocmut France . ......39 Kocuvan Anton.......40 Kocuvan Bertolan......SO Kočevar Ferko.......52 Kočevar France.......38 Koderman o. Riliard.....45 Koderman Filip.......38 Kodrič Andrej........ 32 Kogrič Mihael........50 Kogej Jožef........34 Kokalj France.......27 Kolar Vincencij.......39 Kol ari 2 Jožef........41 Kolednik Kadoslav......40 Kolenik Valentin.......44 Kolenko Anton.......40 Kolenko Jožef........49 Koljbelj Janez........42 Kolman France ....... 27 Komel Andrej ........ 46 Komel Mihael........51 Konšek Valentin.......27 Končnik Davorin.......35 Kopač Janez........49 Koprivnikar Janez ...... 31 Kordež Jožef........29 Korman Jakob ....... 41 Koren Matija........35 Koren Matija........38 Koren Matija........39 Korošec Jakob.......42 Korošec Miha ........39 Kosec Jernej........28 Kosec Saverijan.......48 Kosi Božidar........37 Kosič Martin........48 Kosmač Simon.......31 Košar Matej........42 Košir Alozij........31 Košir Jakob........36 Košir Janez........41 Košmrl Jurij........29 Kotnik Mihael........ 30 Kovač France ........35 Kovač Janez ........27 Kovačič J..........49 Kovačič Marko.......50 Kovšca France ....... 35 Kozina Jurij........27 Kožar Jožef........40 Koželj Anton........33 Koželj Mihael........30 Kosti J. V.........27 Kragelj Jožef........46 Kragulj Martin.......40 Kralj Janez........39 Kramar Filip........47 Kramar France.......27 Kramberger Fel. ....... 49 Kramberger Lovre......39 Kranar Andrej.......41 Krainc Ivan........44 Krajnc Leopold.......35 Krajnc Ciril........50 Kranjec France.......41 Kranjec Martin.......42 Kranjec Matija.......36 Krajnec Toma........39 Kranjec Valentin.......42 Kraševec Anton.......33 Kraševec Jernej.......30 Kravs Vojteh, dr.......35 Kreon Jožef........29 Kremžar Andrej.......27 Krener Janez ........ 39 Kristan Lovro........46 Krištof Ferko........50 Kristofič Lovro.......30 Krišnicka Dragotin......50 Križnik Gašpar.......38 Križan Henrik........41 Križnar Miroslav.......27 Krkoč Štefan........47 Krofiž Mihael........45 Krsnik Jožef........30 Kršič Ivan.........28 Kršič Jožef.........29 Krušič Jakob........38 Krtna Matija........40 Kubelka Vaclav.......27 Kuhel Matija........31 Kukovec Ivan........39 Kukovec Miroslav......42 Kulavec Janez, dr.......50 Kulavec Matija.......31 Kumar Matija ........28 Kunej Janez........39 Kunšič Anton ....'... 33 Kunšič Anton . .......35 Kuralt Ivan........29 Kureš Jakob........40 Kurnik Janez........42 Kurnik Vojteh.......27 Kuster Mihael........29 Kustrin Janez........47 Kušar Matija........27 liah Valentin........29 Lahajnar Dragotin......27 Laknar Ivan........44 Lamanski Vladimir ...... 51 Lapajne Ernestina......27 Lavrič Anton........35 Lavrič Ivan........27 Lavrič Jožef........ 34 Lavrič Jurij........35 Lavtar Anton ........32 Lazar Anton........47 Lazar Mihael........29 Leban Andrej........46 Leban Ivan........47 Leben Matija dr.......27 Legan France ........ 30 Legat Ivan ........47 Lekan Janez........36 Lenasi Anton........84 Lenček Blaž........34 Lendišek Mihael ....... 37 Lercher Jurij........27 Lesjak Valentin.......44 Leskovar Jožef.......44 Leskovec Boštjan......34 Levičnik Jernej.......45 Levičnik Jožef.......29 Levičnik Valentin......35 Levstik France.......50 Likar Janez........46 Lilek A...........37 Limavšek Peter.......38 Linčinger Oton ....... 27 Lipež Viktor........52 Lipold Marko........34 Logar France........48 Logar Jakob........46 Logarjeva Ludovika.....33 Lorabergar Jožef.......30 Lorber Henrik, dr.......42 Lorenčic Andrej ....'.. 42 Lozar Jožef . .......27 Luci Anton.........51 Lnkanec Jožef.......36 Lukažic Janez.......38 Lukežič Janez.......46 Lunder Ivan ........ 35 Lupšina ......... . 49 Lušin Anton........29 Macik Ivan........27 Macun Ivan........52 Magdič Anton, dr.......43 Mahr Ferdinand.......27 Majer Vincencij.......29 Majtinger Ivan.......33 Makarovič Andrej......46 Maksimilijanum v Celji .... 38 Makuc Anton........47 Malenšek Franja.......28 Mali Ignacij........30 Malnaraič Jožef.......28 Mandelc Anton ....... 29 Marešič Jožef........30 Marinič Iv. Ev........44 Marinko Jožef........27 Marinko Jurij........40 Marko Mihael........37 Markovič Ivan.......51 Marolt Jakob........31 Maršalek Avgust.......27 Masterl Anton .......31 Mašera Jožef........46 Matevžič Miha.......51 Matjan Valentin.......48 Matoh Jožef........38 Mavčič Jožef........43 Mazek Anton........31 Mazek Karol........48 Meden Matija........35 Meden Matija . .......35 Meden Toma........35 Mejač Anton........33 Melcer Dragotin ........ 27 Melhar Anton........32 Mencinger Ivan, dr......27 Mencinger Lovro ....... 28 Merk o. Sofronij.......51 Mesar Ivan........30 Mesič Matija........52 Metlika Anton . ......48 Mihelač K. S.........30 Miklošič Ivan........37 Mikuš France........34 Milar Pavel........45 Milič Gregorij ........48 Milošič Miha........42 Misija Jakob........49 Mlakar Maksimilijan.....45 Močnik Luka........47 Modrijan France.......35 Mogolič Miha........34 Mohar Martin........33 Mohar Peter........32 Mohorič Ognjeslav......39 Molj Leopold........49 Moro-va Antonija......45 Morič Maksimiljan......37 Mozetič Štefan.......46 Mravijak Anton.......39 Mrazovic Ladislav......52 Mrvec Blaž........30 Mrzel Jožef........33 Mulej Andrej ........37 Murgelj Julij........34 Muri Peter.........44 Murkovič Jakob.......50 Ifabrgoj Ivan........48 Naglič Rudolf........29 Nagy Albert........39 Namar France ...... .46 Namre Anton........28 Nanutti Antonin.......46 Napast Davorin.......37 Narobe Martin.......29 del' Negro Mavr........49 Nemec Jurij........44 Nerad Miha........42 Ničman Henrik.......27 Niedorfer Mar........42 Noli Josip.........27 Novak Bogoslav.......52 Novak 1..........40 Novak Janez........27 Novak Josip........52 Novak Matija........50 Nowotni Emanuel......38 Oblak France........52 Oblak Jožef........27 Oblak Jurij........27 Oblak Jurij........31 Ogrinec Jožef........50 Okoren Ignacij.......34 Olifčič Josip........36 Olipič Ivan ........33 Omahen France.......32 Orel Jožef, dr........27 Orel Lipe.........47 Ornik France........42 Orozelj Janez........37 Oaana Anton........31 Osvald Janez........43 Ožgan France .......45 Pagon Anton........52 Pajek Janko . .......37 Pajmon Anton .......38 Pakič Mihael........27 Pakiž Jakob........27 Pakiž Simon........33 Paltauf Jakob........49 Papež France, dr.......27 Pašič Janez........35 Pa valeč Jurij........42 Pavhar Henrik.......27 Pavleti ž Andrej.......46 Pavli Lojze........48 Pavlica Štefan.......51 Pavlič Ignacij, dr.......27 Pavlič Kozmas.......29 Pavlin Aleš........29 Pavlin Jožef........46 Pavliska Miroslav......37 Pee Dragotin........29 Pečar Ivan ........36 Pečar Janez........32 Sporočilo. Pečar Jožef....... . 40 Pečnik Peter........38 Pečnik Valentin.......33 Peharec Alojzij.......27 Peharec Franjo.......37 Peharec Simon.......30 Pekovec Jožef ....... 29 Pencin Dragotin.......47 Pengal Anton........27 Perčič Matej........33 Perenič Alojzij.......35 Perles France........27 Perme Anton........27 Perona Ljudevit.......27 Pervanje Martin.......47 Pesjak France.......44 Petek Andrej........32 Petelin J..........49 Peterca o. Damijan......27 Peterlin Primož.......29 Peternel Jurij...........46 Petrič Blaž .......32 36 Petrič Ivan ........27 Pevec Janez........39 Pezdič Mihael .......51 Pfeifer France.......30 Pfeifer Jožef........30 Pfeifer o. Milko.......48 Pignar France.......43 Pihler Jožef........37 Pintar France........39 Pintar Lovro........30 Pintar Matej........39 Pintar Peter........44 Pintarič France.......49 Pipan Andrej........36 Pipan Anton........46 Pipan Jožef........47 Pirec Matej........46 Pirec Srečan........48 Piskar Andrej........38 Pivek Ivan.........34 PlaninSek Jakob.......43 Plaveč Maks........29 Pleše Jožef ........48 Pleško Dragotin.......35 Pleako France.......35 Plešnik Mihael.......41 Ploj, dr..........39 Poč Martin.........32 Podboj Ivan........33 Podboj Jožef........32 Podobnik Ignacij ......34 Podrekar Janez......,30 Pogačnik Janez.......32 Pogorelec Andrej ......32 Pogorelec Anton.......33 5 Poklukar Martin.......48 Pokoren Anton.......35 Polak Alojzij........49 Polak Gvidon........44 Poljanec Jožef.......42 Polec France........41 Polec Jožef........27 Polič o. Bon.........42 Polič Dragotin.......42 Polič Earol........49 Potočin J..........37 Potočnik Anton.......35 Potočnik Blaž........28 Potočnik Franjo.......27 Potočnik Ivan........28 Potočnik Mihael.......27 Potokar Jožef........34 Pour Edvard........27 Povše France........46 Povše France........34 Povše Martin........34 Poznik France.......49 Praprotnik Andrej......27 Praprotnik Avgust......35 Praprotnik France......30 Prekoršek Gregorij......40 Preželj Matej........29 Pribil Jan..........27 Prijateli Matija.......33 Prijatelj Peter........30 Princ Jožef........48 Prnavsl Štefan.......37 Puhar Dragotin.......27 Puhar Viktor........45 Pukšič France.......37 Pupis v tomajski dekaniji .... 48 Pustinjek Anton.......43 Pustolemšek Anton......38 Pustotnik Janez, dr......33 Pušavec Valentin......48 Rajh Janez........39 Rajšp Alojzij........42 Rajšp Matej........42 Rakoše Mihael.......40 Raktelj France.......27 Ramor Janez........38 Ramor Ferdinand......43 Ramoveš Jernej . . ... . . .34 Rantuša Jurij........42 Ratek Lovro........34 Rath France . . . ......39 Rauseh France.......37 Ravnik France.......48 Ravnikar Ludovik......49 Ravnikar Rajko....., . 27 Ravnikar Valentin......27 Razboršek Jožef.......30 Razpotnik Jakob.......31 Rebec France........49 Rebič Ferdinand.......32 Rebič Julij, dr........27 Regali Jožef........27 Regoršek France.......27 Regula Franjo.......49 Rejec Anton........43 Rejec Janez........46 Rekar Janez........48 Remec France .......47 Repa France ........42 Repič Andrej........43 Rešek P. Henrik.......49 Režek Peter........31 Ribič Jožef........27 Ricoli Alojzij........27 Rihar France........34 Ripšl Mavricij .......38 Rjaveč Blaž........46 Robič Jakob........30 Robič Matej........49 Robič Simon........29 Robič Valentin.......49 Robida o. Karol.......44 Roblek Ožbolt........44 Rogač Anton........48 Rogač Jožef, dr......."32 Rojko o. Gelazij.......42 Rojnik Blaže........38 Rome France........29 Roškar France.......43 Rothal Matija........50 Roze France . .......38 Rožič Tine.........27 Rozina Jožef, dr.......33 Rozman Jernej.......28 Rozman Lovro.......29 Rožnik Anton........32 Rudež Jožef........47 Rudolf Lovro........35 Rumpler Maksimilijan.....31 Rupnik Jožef........48 Rupp France........45 Rus Janez.........34 Rutar Anton........47 Rutar Lovrenc.......46 Rutar Tomaž........47 Rutnik Rajko........43 Sablačan Lovro.......45 Sajavec Jakob .......48 Saje Ivan .........33 SajS Janez.........29 Sajči Miha .........33 Samostan kapucinski.....46 Sanein Jožef........48 Sarnec France . ......49 Seljak Anton........46 Senekovič Julij.......42 Senjnr Kar., d........44 Serajnik Lovro.......44 Sever Jožef........40 Sežuu Žiga.......36 36 Sfiligoj Anton........46 Sila Matija.........47 Silvester Eadoslav......35 Simonič Janez.......41 Simonič J. N..........39 Simonič Jožef........43 Simonič Ivan........40 Sitar France........47 Sinkovič Davorin......52 Skočir Jožef........46 Skopo, čitalnica.......48 Skrabar Viktor, dr.......31 Skrl Jakob ......... 32 Skul France........27 Skvarča Janez.......44 Slamnik Ljudevit......51 Slatinšek A.........38 Slekovec Jožef.......37 Slemenik Valentin......49 Slomšek Jakob ....... 41 Slovenija, društvo v Gradcu ... 49 Smolej Jakob........27 Smolej Matija........34 Smrekar France.......47 Smrekar Jožef.......27 Solčavski Franjo.......39 Somer Gregorij.......44 Soršak Matej........45 Sova Blaž.........43 Sovinč Anton........48 Sparavec Andrej.......37 Sparavec Henrik.......29 Spazzapan St., dr.......36 Spoljarič Jakob.......27 Spinder Nikolaj.......27 Sredenšek Janez ....... 40 Srnec Alojzij........42 Stanonik Jožef, dr.......49 Stanovnik Nikolaj......33 Stare Ferdinand.......27 Stavdabar o. Ignacij.....33 Stavdaher Ferdinand.....47 Stegnar Feliks.......34 Steiometz France......29 SteDgelj Vatroslav......35 Stepišnik Lovro.......38 Stoklas Božidar.......37 Stoki Šimen........44 Stozir Ivan ........52 Strah Janez........42 Strah Januarij.......31 Strah Oroslav........42 Stramič France.......37 Stranecky Jožef.......34 Stranj ščak Anton......39 Stražimir Franjo ....... 50 Stritar Andrej........28 Strmole France.......29 Stflba Jožef........27 Štrukelj Miha........46 Stuhec Anton v Ptuj. dekaniji . . Stuhec Jožef........41 Stuhec Jurij (Jožef) .....43 Stuhec Marko........44 Stupar Ivan........33 Suhadobnik Ferko......33 Suhadobmk Lovrenec ..... 27 Sušje, vas .........34 Svetina Valentin.......28 Svetlin France.......30 Svoboda Janez ....... 32 Šabot Jurij........39 Šarabon Valentin ......34 Šašelj Martin........44 Šebavec Franjo.......32 Šega Ivan.........34 Šepec Dragotin.......49 Šepec Ivan.........39 Šetina Ivan........27 Setinec France.......32 Sijanec Janez........42 Sirca Janez........46 Sivec Ivan.........31 Šket Davorin........42 Škoflek Jakob........39 Skrjanec Anton........ 44 Škrta Jožef........38 Škufca Anton........36 Škul Martin........28 Škul Valentin........29 Šlander Emerau.......42 Šlander P. Emeran......49 Šlibar Toma........29 Šlik Jožef.........49 Schmit Matija........29 Šmon Anton........38 Šoklič Blaž . .......29 Šola glavna v Brežicah .... 43 Šola nedeljska v Munah .... 48 Šolmajer Kornelija ......27 Šorn Gašper . .......38 Šos Mihael.........32 Schopf Jožef........52 Schrei Toma........28 I Šraj Valentin........36 Schreiner Enrik.......37 Šribar Matija........42 Štamcar Andrej.......29 Štiftar Jožef........42 Štrukelj France.......28 Štupar Janez........36 Štupica Lovro........31 Šubic Primož........48 Šubic Simon........49 Šnen France........42 Šular Fraujo........52 Šular Ivan.........32 Šumi France........36 Šupevec Antonija......28 Šust Janez, dr........47 Šuster Janez ........44 Šusteršič br. Bogdan.....46 Šutaj Matija........33 Šuta Robert........37 Švajgel Karol........41 Švajger Jožef ........30 Švajgar Martin.......35 Švarc o. Alkuin.......49 Švarc France........42 Šventner Jožef.......28 Švet Ivan.........48 Tanšek Ivan........43 Tanšek Miha........41 Tavčar France.......29 Tavčar Matej........30 Tavčar Miha........31 Teran France........30 Teran Ivan ........43 Terjašek Dragotin......40 Tisen Ivan.........28 Tisen Jožef........51 Toman Ivan........31 Tomažič Ivan........36 Tomec Jakob........28 Tomec Martin .......28 Tomše Janez........51 Tomšič Ivan........28 Topljak France.......42 Torkar Matija........45 Tosi Jožef.........50 Trampuš Ivan........40 Tratnik Janez .......39 Travnar Jožef.......28 Trček Slavoljub.......49 Trepal Anton........46 Treven Janez ........ 48 Treven Valentin.......30 Triler Janez........29 Trunk Blaže........42 Turk Hugon........31 Turk Jožef...... ... 28 Učiteljsko društvo ljubljansko . . 28 , 34 Ulčar Blaž........ Urh Peter........ . 29 . 42 . 52 . 45 . 42 Vičič Jan. Ev....... . 42 . 52 . 36 Virk Jožef........ . 43 . 31 . 51 Voglar Jožef ........32 Voh Jernej.........38 Vojsk Jožef ........ 39 Vojska Lavoslav.......60 Vojvoda Simon.......33 Vombergar Blaž.......30 Vošnjak France.......41 Vošnjnk Janez.......41 Vovk Ivan.........32 Vovšek France.......38 Vrabelj Janez........43 Vrankar Štefan.......44 Vranjicaui Anton......62 Vraz Jožef.........42 Vrbnjak Jožef........43 Vrbnjak Jožef........49 Vrhovec Blaž........28 Vrtnik Avgust .......28 Vrtot Janez Nep...... . 45 Vrtovec Filip........36 Vuga br. Aleš .......51 Vuga Andrej........46 Vuga Peter........47 Vuk Andrej........41 Wallner Peter.......49 Walter France.......43 Wašer Rajko........28 Weiss France........62 \Vester Janez........46 Westermayer Jakob......45 Wieser Andrej.......44 Wiest Viktor........50 Wilf«n Simon........38 Windisch Vido.......39 Windischer Miha......31 "VVolkensperg b. A.......29 Zablatnik Ivan.......45 Zab'ezovnik Jurij ...... 30 Zabukovaek Gašpar......39 Zadnik Simon . .......33 Zadravec Jožef.......44 Zagorjan Henrik ....... 34 Zagorjan Ivan.......36 Zagorjan Martin.......32 Zejec Andrej........32 Zajec Janez........33 Zamejec Jožef.......28 Zamuda France.......49 Zaplotnik Radovoj......50 Zamik Ivan Zamik Valentin, ■ Završnik France ZdoljSek France Zelen Jožef Zelenec Jožef Zelenik Josip Zemljič Jožef Zemljič M. . Zemljič Štefan Zevnik Martin Ziherlj o. Lenart Zitterer Andrej Zoreč Ivan . . , Zoreč Jurij . . Zorko Karol Zorman Anton Zorman Božidar Zupančič Anton Zupančič Davorin Zupančič France Zupančič Ivan Zupančič Vilibald Zupanec Aleš Zupan Janez Zupan Jožef Zupan Matija Zupan Udalrik Žagar Dragotin Žajdel France Žakelj Miroslav Žan Ivan . . Žark Simon Železnikar Ivan Žepič Sebastijan Žerovnik Toma Žgur Anton Žičkar Jožef Žimnec Dragotin Zinko Jožef Žižek Marko Žle Andrej . Žnidar Martin Žnidaršič Urban Žrjav Matej Žumer Jakob Žunko Jožef Žurman Ivan Žuža Janez . . Dostavek. Lotrič Leon, semeniški duhoven. Senior, dr., zdravnik v Gradcu. 1829 *Šabec France, trgovec v Podgradu LETOPIS za leto 1870. Uredil Dr. E. H. Gosta, osednik Matice Slovens Podučili in zabavni del. —x=>«s— Vredil dr. E. H. Costa, predsednik slov. Matice. o/ * R a s i z 1* a v a n j a na polji staroslovanske mythologie. Spisal Davorin Trstenjak.*) II. Jeli obličaji na petujskem in svetomartinskem spomeniku res spadajo v Apollonov ali Orfejev kultus? (S 5 slikami.) Motto: Die Walirheit ruht in Gott, mis bleibt das Forschen. Johannes von Muller. te samo starodavni 111 d i in Grki, nego tudi Slovani so imeli mythus o rojstvu solnca ob dobi zimske ekvinokcije. Novorojeno s o ln če v o dete se je velelo pri Bolgarih: Solnčevič, pri Srbih in Slovencih: Božič. Čas solnčnega rojstva velel pa se je: Koleda. Ime Kole d a, rusk. K olj a d a, se vjema se staro-indijskim: K&lindi, in ta priimek je nosila Jamuna, sestra podzemeljskega boga Jama-ta. Ker se Kalindi imenuje hči Surjova (Surja, gen. mase. poznameno vanje za s o in ce), in jo po indijskem mythu s plužnim železom solnčni bog: Bala-Rama („der durch seine Kraft Erfreuende") prereže, in zato dobi ime Kalindikaršana-Koledokršun, ki Koledo prekrši, toda Kalindi ni druga, nego ločivna doba med zimo in mladim-jarim letom, in to tudi jeno imepomenja: vedski k % 1 a, čas , in i n d, ponere, invenire.') V slovenščini še se je ohranil staroindijskemu najbližnji pomen, naimer: cala, določna doba. Tudi v srbskem jeziku in *) Prvi sestavek „o symbolienem pomenu ribe" je natisnjen v „letopisu matice slov." za 1. 1869 str. 1—24. ') Primeri Weber, indisehe Studien I, 265. sicer v črnogorščini še se rabi: kol j,*) mase. in tudi tem. k olj a, v pomenu: tempus vacuum. (Glej Vuk, Rječ. str. '286.) Zraven tega še se veli božični praznik: kole dni praznik, in božični pevci: Koledniki. Koleda je toraj osebljena nova solnčna doba, hči solnčeva, kar potrjuje tudi ruska narodna pesem, ki se začne: Urodilas' koljada **) Na kanunie Roždestva. ') Po Saharo vem RusiKolado na sankah vozijo in sicer oblečejo devico in jo s platnom odenejo. Ona je toraj se narodila ob oni dobi, kedar solnčevo dete: Božič, zato se Kalindi imenuje v indijskih mythih ljubica soinčnega boga Kršna-ta, kteri se vjema s slovenskim: Kresom-Kresnikom, Kresimirom. Kršna jo je spoznal pri podzemeljski reki: Jamuna v znamenje, da Kršna je le modifikacija soinčnega boga, kteri je po zimi v podzemeljskem svetu sodnik in stražnik kraj podzemeljske reke, črez katero morajo duše umrlih. Ker novorojeno solnce prinese srečniši, milejši in vedrejši čas, zato se pri Malorusih božični praznik veli: S^edrik-vedrik, tudi Kračun po solnčnem bogu Kraku. Čas svoje mladosti po mythičnih legendah arjan-skih s o ln č ni mladeneč preživi med pastirji, ker mladoletno solnce odpira pašo, in je d obrotljivo čredam. Tako so A poli o nu pašniki mili (тгХсмед dyQ0v6[i0i),2) on je izredil kobile Eumelove, in je celo leto služil pri Laomedonu paseč njegovo čredo. 3) Tudi indijski Kršna veli se: Gopala, goved varuh, — G o vin da, „Kuhfinder" po Riickertovi prestavi; ravno tako je ' zrastel med pastirji Herakles, ki je po svojem bistvu in po svoji prvotni naturi tudi ni drugo, nego solnčno božanstvo.4) Solnčni bog je postal po takem bog črede in pastirjev, je dobil piščalko-žveglo za attribut, kar najdemo pri A pol Ionu in pa pri Kršna-tu. V največi in najlepši moči je pa solnce o letnem solnce vratu — o kresu. V tej dobi vlada skladnoglasje — harmonija sveta. To harmonijo so pa Grki in Indi izraževali s harmoniškim glasom piščalke in 1 y r e. 5) ') Obširniše glej: Potebnja, o mythičeskom značenij. str. 15 itd. 2) Sophokles, Oed. T. 1103. 3) Ilias, 2. 766. 4) Preller, griecli. Myth. II, 123. 5) Obširiše: Creuzer, Symbolik. II, 686. *) „Ob c al i jesti, ob cali moliti," v frahajmski fari znano. Glej moj članek „o Koledi" v Novicah 1856. str. 3 itd. **) Učeni slovenski jezikoslovci, med temi tudi Miklošič, mislijo, daje Koleda neslovenska beseda, nego iz latinščine izposojena: Calendae. To že zarad tega ni mogoče, ker besedo rabijo tudi Slovani iztočne cerkve, kteri niso nikdar bili v dotiki z latinsko-rimsko liturgijo. Po srbskih narodnih pesmah se božič veli tudi: mali bog, kar tudi novorojeno solnčno dete v istim jo, tudi ga imenujejo „mladega" boga. Staremu Harmoniški glas lyre in piščalke je tudi symbolizoval harmoniški ples planetov okoli solne a, iu solnčni bog ni samo postal pastir živalske, nego tudi astralske črede. Grške mythologične legende pripovedujejo, da je Apollon, ko je Laomedonovo čredo pasel, tako lepo igral, da so divje zveri iz brlogov gori prilazile ga poslušat, košuta pisano špreglasta pa je pred njim plesala.1) Košuta je po Preller-u podoba zvezdnatega neba.2) Primeri, kar piše o godcu Apollonu Miiller, Dorer 1,342. Tudi indijski Kršna — Vanamali, to je: cvetjem okinčani, je bil pastir; živel je med pastirji in pastiricami, in tako lepo godel v piščalko, da so ga zveri prišle poslušat, pastirje in pastirice pa so od veselja poskakovale. 3) Kakor živali, kterim je Apollon godil, niso druga, nQgo planeti, tako tudi gopije —pastirice, ktere okoli Kršna-ta plešejo, so planeti okoli solnca skladno se vrteči, zato ga Creuzer4) imenuje prav: pastirja in vodjo nebeške črede — zvezdnate trume, in prav dobro primerja z grškim Apollonom, ki ima priimek: voiiiog; in bistroumni Niklas Miiller 5) piše umno o njem rekši, da je:Schaffer undHerr der astralisehen Heerde, der nicht nur die Erde durch zeugendes Sonnenlicht ge-barend macht, sondern auch die Sternennymphen befruchtet; *) zarad ktere lastnosti je v indijskih pagodah tudi obražen s symbolom obrodovitenja: s trivoglom, kteri trivogel bogu je badnjak posvečen, toda al starcu črn ob ogu — zimskemu solncu, ktero se veli „Djed" pri Rusih, ali pa Perkunu, kteri tudi ima priimek: starec, ded itd. Na slovensko - rimskih kamenih najdeš žensko ime: Kalandina (Gruter 825. Nr. 11.), gotovo ni iz lat. Čalendae. Po srbskih narodnih pesmih se „mali bog" koplje, toda kakor indijski — v mleku nebeških krav. Krave so v arjanskih mythih symboli nebeških oblakov. (Glej Vuk, rječnik sv. Srbsk. pjesm. I, 115.) V Božiču je tudi Potebnja spoznal solnčno božanstvo, in o njem piše obširnije v svojem delu: o mythičesk. značenj. str. 16, 17 itd. Znamenita je srbska narodna pesem, ktera se začne: „B o ž i č b a j e po svem svetu, Po svem svetu po ovome (Vuk. 1. c.). Tukaj se beseda: baje še rablja v pomenu: sija, sveti, primeri sansk.: bha, gršk: epatreo, sijam, svetim; toraj božanstvo adrijanskih Venetov: „Bajas!" pomenja: sijatelj, svetlitelj. Gilferding je mislil na sorodno: bajati, incan-tare, ali že Schlegel (Schlegel, Indische Biblioth. II, 284—288) je dokazal iz mnozih primer, da se vjemajo pomeni: sijati in govoriti. ') Primeri: Euripid. Alc. 455. seq. 570. seq. 2) Preller, Griech. Mythol. 168. 3) Nork. pop. Myth. III, 49. *) Symbolik, II, 686. 5) Glau-ben dei Hindu, str. 472. *) Marsikteremu čitalcu bi se vtegnilo čudno zdeti, da mi primerjamo mythe indijske z grškimi, slovanskimi itd. Tem naj služi ta opazka. V srednji Aziji je živel v predhistorični d6bi arjanski materinski narod, kteri je imel obči jezik pa tudi obče verozakonske ideje. Kuhn, Roth, Haug, Mannhardt in več druzih nemških, franeovskih itd. učenjakov, so Ind imenuje: Džoni,=gršk: yvvtj, slov.: žena, generans; džoni se v staro-indijskem jeziku tudi rablja za pomen: vulva. Namesti symbola rodenja je na našima slikama obražena žena, s ktero se mož združuje. Že indijski komentatori so trdili, da se te legende imajo astralski razumevati in tolmačiti, in so pastirska nebesa Kršnova imenovana: „Goloka vartul&kara" nad Vajkuntho postavljali. ') Ravno tako je slavni slovanski rojak Paullin2) Kršnovo predstavo, po kteri piska v piščalko pred kačo, risom in turom, imenoval: astralsko allegorio; Niklas Miiller 3) pa: Weltharmonienbild. *) (Glej priloženih slik Fig. Nr. 1.) Indi so to skladnoglasje različno predstavljali. Tako v indijskih pagodah najdemo obraze solnčnega boga Kršna-ta v družbi svoje soproge Rh&de v človečji podobi. (Glej Fig. Nr. 2.) Oba sedita na perji cveta lotos, symbolu vode — mokrote, in vsak piska v svojo žveglo. Okoli nju pa plešejo mladenči in dekleta.4) Drugi obrazi predstavljajo Kršnata sedečega na tako imenovanem mythičnem slonu, kteri je sostavljen iz gopij, to je: nebeških pastiric — zvezdnih nimf — zvezd.5) Tudi pod podobo mythičnega velbloda (glej Fig. Nr. 3) je bilo predstavljeno to skladnoglasje sveta — astralska čreda. Kakor je mythični slon sostavljen iz samih devic — gopij, symbolov zvezd, tako mythični velblodizmladenčev, deklet in različnih živali čveteronožnih in pa ptičev. Na tem vel-blodu sedi Kršna s kriloma na hrbtu godeč v lyro. Krila niso druga nego symboli bistrosti solnčnih žarov, pa tudi zračnega aethra, kar je že Paterson 6) opazil, rekši: da „Kršna ples planetov skoz devet sfer jihovih potov vreduje;" zato je mythični slon, nakterem sedi, iz devet gopij —astralskih pastiric sestavljen. Maurice 7) je videl v indijskih pagodah sliko, po kateri Kršna ples gopij s piščalko sprevaja, okoli njega ležijo živali, za njegovimi stopinjami pa sleduje — rodovitnost. začenjali dokazovati, da dosti mythov je že bilo pri pranarodu, ktere mi v poznejših časih pri različnih indoevropskih (arjanskih, indogerman skih) plemenih zopet najdemo. Posebno, ker so Slovani najdalje z Indi v dotiki in zavezi ostali, in se med vsemi arjanskimi narodi najpozneje v Evropo preselili bili, v indoslovanskem mytliu nahajamo glede božanstev nebes in nebeških prikazen veliko sorodnost. J) Bohlen, das alte Indien, I, 231. 2) System. Brahm. str. 152. 3) Glauben der Hindu, 427. 599. 4) Slike poglej pri Vollmeru: Mytb. Lexicon, Pollier I, 499. 5) Sliko najdeš pri Vollmeru: Myth. Lezicon. 6) Asiatic. Research. VIII. 64. 7) Maurice, Vol. I planch. 3. *) Staroperzijske pesme omenjajo lepe piskačice (Lautenspielerin) po ktere zvokih zvezdice svoje kolo plešejo. "VVelcker (Griech. Gotterlehre I, 533.) opazuje o Apollonu: „Der Rythmus der kosmischen Bewegung ist vom Apollon als Ordner der Zeiten abhšingig, daher der im Umlauf der Himmelskorper wahrnehmbare Takt die Ver-gleichung mit Tanz und Musik eingab. Vtamythuso rajanji planetov, nebeških teles okoli soln ca spadata tudi obraza, o kterima smo namenili obširniše govoriti. Na petujskem trgu pred stolpom velike cerkve stoji veli-kansk pet sežnjev visok spomenik. Na oglavji spomenika se vidi med dvema levoma, ktera imata odprte labote in tace na ovno-vima glavama položene,— bradata starčeva glava pokrita z kidaro. V kotoma srednjega polja sta obražena krilata genia, in pod njima se vidi sedeča možka podoba s hrbtom proti gledavcu obrnjena do ram s halo pokrita. Ženska podoba je obražena ležeča, z levo roko za glavo se prijemavša. Cela predstava opominja na misel, da je umetnik hotel obraziti: zavezo dveh oseb različnega spola v posedovanje njunih spolnih lastnosti, da je hotel obraziti: „coitum". Po tem obrazu pride vrsta ptičev, med kterimi se petelin, labod, štrk, jastreb in kavka lehko razločujejo. Dva druga ptiča sta podobna golobu in golobici. V stranskima kotoma so zopet ptiči in sicer v levem kotu eden, v desnem dva. Ptiči so podobni labodom in jastrebom. V sredini spomenika sedi na kamnatem četverovoglatem čoku golobrad mladenič lyro prebirajoč. Glava je pokrita s tako imenovano frygijsko kapo. Oblečen je v halo do kolen sega-jočo. Najbliže njega stoji košuta, in sicer tik lyre, za košuto stoji jelen, pred jelenom slon, pri nogah košute — lev, kraj kamenenega čoka pes s kurtastim repom podoben psu komusu (Bullenbeisser), za hrbtom godca velblod, pred velblodom druga čveteronožna žival, in za toto meresec. Zopet pod nogami god-čevimi se vidi bik, na levem kraji volk, potem pa četeri druge četveronožne živali. Za temi predstavami pride rimski napis v zlomkih. Leta 1818 je že dr. Miillibach, ') kteri je ta spominek prvi oznanil po časopisih, ni mogel več brati nego te besede: ----DEO---OCI--SEV . . VS . . . DEC . . . Druge črke je zob časa izglodal. *) Celo doli vidiš zopet dve ') Glej : Hormayer's Archiv 9. Jahrg. str. 50—83. Posnemko tega spomineka je tudi prinesel Muchar v svoji: Gesch. der Steierm. I. B. Abbild. Tafel. IX.; vendar njegova slika ni zvesta originalu, kakor tudi ni snemka svetomartinskega spomineka. *) Leta 1848, ko sem bil kaplan v Petuji, sem dal ta spominek dobro oprati, in po vsem trudu sem dobil le-ta napis: M.....DEO . C . F . DEC . I . D. T . . . . RO . . . E . . . VERVS Tudi Muchar je te zlomke pozneje vkup spravil, kakor se vidi na njegovi posnemki. Pis. človečji podobi. Obe sedite, in v posebnih predelkih stojite zopet dve človečji podobi. Znamenite so podobščine na krajnikih tega velikanskega stebra na obeh straneh ednake. Od zgoraj ples a j oči dekleti, roke imate na glavo položene, pod njima stojita dva risa. Pod risoma sta dva mlaaenča iz bokalov vodo polivajoča. Za njima zopet dva risa obrnjena proti godcu, potem pa dve ples a j oči dekleti, čijih hali, kakor pri onih v prvi vrsti frfolite (flattern), in slednjič zopet dva mladenča v plesa j oči postavi. (Glej priloženih slik Fig. Nr. 4.) Spodoben temu spomineku je svetomartinski naPohorji, 2 uri od slovenske Bistrice. Spominek je vzidan v južno stran cerkve, visok 85 pednjev, širok 27'/a pednjev. Tudi na tem spomineku se vidite ne dobro razločljive podobe (ktera je možkega, ktera ženskega spola), držeči v rokah hlodce (kurze Štabe), kakorsne imajo indijska božanstva. Pod tema podobščinama se zopet vidite dve podobi, ena ženska ležeča „ad petendum coitum", in možka na pol ležeča desnico kvišku držeča. To polje ima podobo trivogla, v posebnem kotu trivoglatem sloni prežajoč krilatec. Dve črti razdelujete posebno polje. Iz levega trivogla vidijo se trije ptiči, čijih vlastovitost se ne da določiti. V srednjem polji sedi mla-deneč golobrad s frigijsko čepko pokrit, ktera pa je še tudi pri naših fantih navadna. On prebira lyro in v roki drži: „plectrum". Zadej za njim stoji: vel bi o d, pod velblodom veper in pes. Pod lyro košuta, pod košuti konj, pod konjem lev, nad levom slon, pod slonom žival podobna psu komusu. Slednje polje nam predstavlja zajca in pa lovskega psa. {Glejpriloženih slik Fig. Nr. o.) Napis na tem spomineku se po Mucharovem ') berilu glasi: „Divis Manibus Aurelio LANDINONI ornato civi Asturus Libertus volens merito cnravit." Knabl bere namesti: Civi ornato — Cohors prima Asturum. Kdor ima prav, se ne da presoditi, ker razun še dobro ohranjenega imena: Landinoni — so vse druge črke že zelo poškodovane. Ime Landino (zarad oblike primeri imena slovanska: Vanino, Stano, Stehno, Berno, Bigno itd.) je čisto slovensko iz themata: lan d, dividere, partire, distribuere, lan da kruha, buccella panis praecisa, landan, pol an dan, divisus, lan dan je, divisio partilio, distributio carnk vel panis,2) sansk.: vand, dividere, tudi litovščina pozna: hindinti, dividere.*) Ime Lando je bilo navadno pri starih Cehih.3) Ako sedaj po edine obraze v njihovih pomenih vse presodimo, bodemo se prepričali, da na teh spominekih imamo predstavljene razne momente solnčnega častja. Že zgorej sem rekel, da predstavi na petujskem in svetomartinskem spomineku izrazu- ') Geschichte der Steierm. I. 400. 2) Belostenec str. 151. 3) Regest. Bohem. 1231, 361. *) V srbščini najdemo: lan d a ti, obambulare, garire, landanje, obambulatio. Toda bi ime Landino vtegnilo v nekakšni zavezi z bogom godcem, okoli kterega je ljudstvo plesalo, skakalo in vrisalo, stati. jete mythus o rajanji planetov okoli solnca, skladnoglasje ali harmonijo svetA. K harmoniji sveta pa je tudi treba skladanja in združenja možkega in ženskega spola. V mythičnih legendah arjanskih narodov nahajamo spolovanje (Begattung) nebeških božanstev z božicami zemlje, in Welcker ') prav dobro opazuje: Wenn der Himmel im Friihlingsregen sich mit der Erde gattet, so entsteht Wachsthum zunachst aus dem Boden; in Niklas Miiller (Glauben der Hindu 302) lepo reče: Der Himmel wird im Emblemengeiste der Urzeit allenthalben als feurig spendende mannlicb generierendeLebenskraftals mannlicher Zeugungs-trieb und Generationsakt ausgebildet. Die Erde ist das dunkel feuchte, gebarende weibliche Princip. Der Himmel alsMann umfangt die Erde alsWeib, wird umfangen, umarmt in erzeu-gender Verkniipfung mit ausquellender Liebesgluth. Den Himmel repriisentirt derIieerftihrer derhimmlischen Schaar, die allbefruchtende Sonne itd. Nebeški bogovi si jemljejo zemeljske boginje za soproge, tako Uranos-Gajo, pri Grkih se solnčni bog Helios zaročuje z boginjo luno-Seleno, tako tudi pri Litovcih sta poročena solnce in mesec; in Rimljan je imel ednake nazore, in je solnčevo ženitvo imenoval: coitus, conjunctio solis cum luna®) Ravno tako povero nahajamo v germanskih mythih. V mythih staroindijskih je Agni bog ognja, oženjen z boginjo zemlje — Bhumi, in božiča solnca Surjš, kot hči Savitra — Zevsu ali Perkunu, je omožena s Soma-tom božanstvom meseca.3) Ti nazori so vladali tudi pri Slovanih, kar je že učeni ruski basno-slovec Potebnja4) spoznal, in kar tudi še pričujejo razni ženit-ninski slovanski običaji. V mythu solnčnega boga K r s n a -1 a pa še nahajamo natančneje povestice o ženitvi njegovi z različnimi svojimi ljubicami. On je obremenil 16.000 žen, te je: 1 + 6+1 + 8 po števenji kaballistov. Na čelu njegovih :') ljubic stoji Rhada. B) Ž njo je živel v prvi dobi svojega življenja, druga se je velela: Rukmini—- Lučmina, od korenike: ruk = luč, svetiti, po temLtn-M^ še je znana: Svara, od korenike: svar, svetiti, sijati. Že Niklas Miiller7) je to spolovanje imel za: Symbol des grossen Grund-principes der Welterhaltung, durch Vereinigung der weiblichen Urfeuchte mit dem mannlich thatigem Lebensfeuer — und als den Geist dieser Vereinigung die Anziehungskraft und der Einklang symbolisirt als das Saitenspiel. *) ') Griech. Gotterl. I, 369. -) Obširniše pri Schwartzu: Sonne, Mond und Sterne str. 159. 3) Weber, Indische Studien, 201, 205, 227 dalje: VVeber, Vedische Hochzeitsspriiche 184—185, Haas, die Hochzeitsgebrauche der alten Inder 273. 4) Potebnja, o mythič. značenj. 231. 5) Weber, Indisch. Studien 432. 6) Glauben der Hindu 428. *) Na drugem mestu piše Niklas Miiller (Glauben der Hindu, str. 426 nota) „iiberhaupt sind alle diese Vermiihlungen also auch Zeu-gungen nur allegorische Anspielungen auf Planetensystem und V najbolj čislani ženi Kršnatovi v Rhadi spoznava učeni "VVeber osebljeno zemljo, in res se v indiški epični pesmi imenovani: Ramayana, zemlja imenuje: Kršnova ljubljena žena. Rhada pomenja: rodna, in res ni rodniše žene, nego je zemlja obrodovitena po solncu. Solnčni bog Kršna je obhajal z Rh&do skrivnosti ljubezni šest mesecev, in Nork ima prav, ako to mythično legendo tako-le razlaga: „Die Winterhalfte des Jahres ist die Zeit, in vvelcher der Sonnengott die Erdgottin bezwingt, dieFrucht ihrer Einigung kommt erst im folgenden Sommer zum Vorschein". Enak pomen ima grška basen o solnčnem bogu Heraklu, ki je okosatil 50 hčeri Thespijevih, in rodil 52 sinov, to je 52 tednov v letu. Zeml ja pa je le po letu rodivna, po zimi je nerodovitna, in po mythih arjanskih narodov ali ujeta, ali pa soproga podzemeljskega boga; zato Proserpina s Plutonom ne dobiva otrok, nasproti s Zeusom, nebeškim kraljem, pa rodi otroke. Ednako indijska Sita, kar pomenja brazdo, ima s solnčnim bogom Rama-tom otroke, aliz zimskim orjakom: Ravanom (odrava, črni, lat. ravus, toda = črnbog) jih nima. V slovanski mythologiji je gotovo bila Lada žena in družica solnčnega boga. Mi bi tako zastopili, kakošni pomen imajo podobe na petujskem in svetomartinskem spomineku, ktere se „ad coitum" spravljajo. Kakor je „coitus" harmonija spolov, tako godba harmonia glasov, in sedaj tudi zastopimo mithyčne legende o oslu godcu — ,,aus der sexuellen Bedeutung des Esels ist seine musikalische hervorgegangen" — pravi učeni Friedreich. 2) Podajmo se sedaj k razlagi plesajočih človečjih podob. Ze Uschold 3) je o plesih, ktere nahodimo v častji Apollono-vem in Artemidinem prav dobro opazil: „Die Reigentanze, welche mit dem Kultus des A poli on und der Ar tem i s in so inniger Verbindung stehen, "vvird wohl ein mit den Verhaltnissen der Urzeit vertrauter Forscher nicht aus der Tanzliebe der Grie-chen erklaren, sondern er wird zu der Ueberzeugung gekommen sein, dass dieselben urspriinglich den Umlauf der Sonne und des Mondes feierten. Enako tudi bistroumni poznatelj religioznega življenja Grkov — Welcker. 4) Weltharmonie. Na rimsko - slovenskih spominekih večkrat nahajamo podobščine, kako ali boginja zemlje solnčnega boga prosi za združenje, ali pa jo krilatec pelja v: „torus genialis". „Lectus ostro paratus" v Rado-gostovem tempeljnu, o kterem govori Helmold (I. Cap. 2.), gotovo ni bil druga, nego „torus genialis" — Brautbett, v kterem je solnčni bog obhajal z boginjo zemlje: conjunctionem, coitum. ') Mythol. III, 50. 2) Symbolik der Natur 468. 3) Vorhalle, I, 28. 4) Trilogie, 129, Takošna rajanja in plese nahajamo tudi v solnčnem častji Slovanov. Tako piše Stredowsky ^ o navadi plesanja na gori Radhost, kjer je nekdaj stal tempelj solnčnemu bogu Rado-gostu posvečen: Mons est supra Beczvae fluvii inferioris fontem Radhost dictus. In hoc monte Moravi simulacrum Radogasti elocarunt, lucum hic et delubrum eidem sacraverunt, ipsum mon-tem ab idolo Radhost vocitarunt. Hodie namque, quo# olim pagani inchoabant Radogasti festa (primis post aestivum solstitium diebus, to je o kresu) eodem nune videlicet a fes t o s. Joannis Baptistae in montem memoratum plebs Toparchia-rum, Hochwaldensis, Roznoviensis, Fridecensis etc. tempore pacis etiam adjacentes Hungaro — Slavi, ingenti confluunt multitudine, et hic quadam ab antiquis gentibus traeta consuetudine absque omni tamen superstitionis nota inter cantharos siliunt et festas choreas ducunt.*) Enakih plesov se tudi omenja v čast solnčnega boga pri Slovanih braniborskih, „in quolibet eolle simulacrum quoddam idoli expositum erat collendum, quod Slavi diebus festis venere-bantur, et etiam saltando collebant, rustici in omnibus fere pagis marchionatus Brandiburgensis, rotam antiquam in eolle accendunt, et in circuitu ejus in formam, ругае ardentis sollennea sal-tationes instituunt". 2) Ravno tako so okoli boga solnca Sve-tovita plesali polabski Slovani, in tadajni letopisci pišejo: „toto mense praecedente Johannem sunt timidi, et choreas du-centes timore liberantur".3) Ta ples je velikokrat segal do besnosti, in zato sedaj znana bolezen ima po Svetovitovem plesu ime, ktero poznamenovanje je tudi nemški jezik sprejel ali krivo prestavil v: „S t. Veitfs Tanz", namesto: Svetovi t's Tanz. **) Znamenita, ker prav slovanska je ta okolščina, da dve ple-sajoči možki podobi iz bokalov vodo izlivate. Bokal je, kakor sem že na drugem mestu razložil, symbol solnčen, zato ga nahodimo na Koroškem spomineku Belinu posvečenem, on izra-zuje blagoslov in življenje. Ker pa rodovitnost, življenje v prirodi solnce le s pomočjo mokrote stvarjati more, zato v slovan- !) Moravia Sacra I, 6. Cap. 2) Monumenta Iutrob. pag. 59. 3) Script. rerum. germ. Frankf. 1718. pag. 508. *) Strikowsky pripoveda od Polakov, da so za njega hodili 25. maja in 25. junija možki in ženske, staro in mlado na raj. To zbirališče so imenovali: stado. Stado = čredaje toraj ples v čast solnčnega boga pastirja astralske črede. Sedaj bodemo tudi zapopadli, kaj rnožke podobe v piščalko piskajoče v plesajoči stavi na slovensko-rimskih kamenih pomenjajo ("podobe glej pri Mucharu, Gesch. der Steierm. I. Abbildungen: Tafel XVII. Tafel XIII. Fig. 16.) in zakaj toliko možkih podob je obraženih v plesajoči stavi lik indijskim solnčnim božanstem. **) Primeri: Linde, Slownik VI. str. 250. skem mythu s o 1 ncno častje zmirom nahajamo združeno z vodnim. Se dandanašnji čisla slovansko ljudstvo velikonočno vodo, s ktero se umiva pred solnčnim izhodom in jej pripisuje mladilno in zdravilno moč, in pri večih slovanskih betvah se še je ohranila „oblevačka" polivanje z vodo na velikonočni pondeljek, kterega zarad tega Slovaci imenujejo: „Kupaci pondelok". J) Pri Po-lacih se veli oblevačka: dyngus = litovsk: dangus, vlaga nebeška. Sem spada tudi mrskanje (sansk: mrš, conspergere), to je, poškropivanje na Pametivo, — toraj o zimskem solnee-vratu — o dobi rojstva solnčnega deteta, in o veliki noči — o dobi j ar eg a solncevrata, dalje o Duhovih in o Kresu. Rusi so imenovali kresni praznik tudi K upalo, so na ta praznik užgali ogenj, in okoli njega plesali, in Schwenk 2) opazuje prav dobro: Die Menschen, welche um das Feuer der Sonnenwende tapzen und singen, tanzen um das Sinnbild der Sonne, und feiern es mit Lobgesang, und das gilt der Sonne selbst. Tudi po nekterih krajih slovenskih še se je navada ohranila pri kurjenji kresa ob Jurijevem inlvanjem se z vodo polivati, in to polivanje imenujejo: mijava, od mijem, in politega fanta imenujejo: M i j a k a.3) Zdaj zapopademo, kaj pomenja napis na retranskem Radogostu: Ovi Radegast miak. 4) Brez dvombe se je ta Radogostova podobščina na žrtvenik postavljala o prazniku mi-j a v e *) -— kupala, mrskanja. Zgorej smo culi, da so tudi Moravciimeli bokale „inter cantharos siliunt et festas choreas ducunt", toda imamo dovolj dokazov za splošnost te navade, in zapopadamo, zakaj na petujskem spomineku mladenča iz bokalov vodo polivata; to znamenje ni samo očiščenja,**) nego ozke zaveze solnčnega častja z vodnim, in tako se razjasnuje, zakaj na noriških slovensko-rimskih spominekih solnčne symbole zmirom nahajamo združene s symbolom vode — ribo plis-kavico. ***) Kdor se hoče o tem globeje podučiti, napotujemo ga na Hanuš-ove spise, in na naš spis: „o symboličnem pomenu J) Primeri: Hanuš, Bajesl. Kalend. 124. 126. a) Mvthol. der Slaw. 191. 3) Obširniše o tem beri: Slovenski Glasnik, 4. zvezek. 1859 str. 48. 59. 4) Krolmus, Poslednji božiste Črnoboha, str. 18. Razpravo o kropljenji in polivanji z vodo ob raznih solnčnih praznikih najdeš pri Hanušu, Baje-slov. kalend. 58. 130. 180. dalje v njegovi: Wissensehaft des slav. Mvth. 200. 201. *) Na Slovaškem še kraj imenovan Mijava in nedaleč proč kraj: Radhost. **) Nemški kronisti popisujoči te običaje Slovanov: polivanje z vodo, skakanje in plesanje okoli ognja opazijo: „est enim speci es r e 1 i g i o ni s per ignes flammasque s a 11 a r e" dalje „videbatur" (conspersio) quaedam expiatio et purgatio. (Mouum. Iutrob. pag. 59.) ***) Indijski solnčni bog Kršna je tudi pogosto obrazen v rokah držeč ali I u s t ur o, polža ali pa z ribo pod nogami. Retranski Rado-gost s turjo glavo in ribo pliskavico , na njegovi d^rivni skledi pa ribe" v Letop. Mat. slov. za 1870. Da na naših spominekih je predstavljen solnčni bog kot pastir astralske črede, kot stvaritelj harmonije sveta, nam pričuje oglavje petuj-skega spomineka symboli troedinega solnca— boga Triglava. Ker sem o bistvu tega božanstva že napisal posebno razpravo, zato nočem tukaj o njem obširniše govoriti, nego napo-tujem svoje častitljive bralce na omenji pretres, dodaje, da ravno tej symboli, ki služijo tudi za oglavje spomineku, so tako izključijo znaki slovanskega basnoslovja, da ni mogoče ta spominek imeti ni za spominek grško-rimskega Apollona; — manje pa še za kakošnega keltskega božanstva. Al velika truma visoko učenih starino-zgodovino-basnoslovcev, članov učenih akademij, bode mi nasproti kričalo: to je spominek: Orfejev. Ali pogledajmo do jedra, je li res, kar so dosl6 trdili površni in plitvi popisovalci teh spominekov. Orfej je bil najstarši grški pevec, sin Muze Kalliope in vodnega boga Oegra. Njegova žena je bila Euridilce, ktera mu je bila zgodaj umrla. Kačji pik je bil kriv njene smrti. Euridike je bila lepa nympha doline Peneos, ktero je tudi Ari s ta o s, mil daimon, ljubil. Ko je Euridike pred njim bežala, jo je kača v travi skrita piknola. Njeno smrt so oplakovale vse nymfe doline, in tudi Orfej je za njo tako tožno in milo pel, da je bila ganjena vsa priroda, ptiči v zraku, ribe v vodi, drevesa, pečine in divje zveri v svojih brlozih. ') Orfejev mythus učeni Gerhard tako razumeva: Orpheus, seines Namens nach der Dunkle aus thrakischem Konigsstamm heimisch am dortigen Pan-gaeongebirg bei Libethra und im kikonischen Nachbarland bald aber bis in die weite Ferne bertihmt, ist der personliche Ausdruck eines in Wort und Rythmus enthaltenen durch heil und weis-sagungs kraftige Zauberformeln und Weihen fast mehr, als durch Hymnen bethatigten zur Einfiihrung milder Sitte und frommen Lebens erfolgreichen Gotterglaubens, dessen Werkzeug die vom Hermes erfundene Lyra ist, ein Gerath, welches auch bei _ge-steigerter Verbreitung und Ausbildung des orphischen Mysterien-wesens des unwiderstehlichen Sangers vorherrschendes Abzeichen blieb. Niemals, so viel wir wissen bis zur gottlichen Geltung gesteigert, blieb Orpheus um so entschiedener der siegreiche priesterliche Verkunder des von ihm gelehrten urspriinglich apollonischen, dann mehr cerealischbachisch gefassten vidiš polža z napisom: A p anali Japan. sansk.: Apen, genitor slov.: japa. Polža na oblačilih solnčnih božanstev tudi najdeš na noriških spominekih. Ker v slovanskih narečjih je navadno prejotovanje, primeri slov.: j apno za apno, hrvatsk: j ogenj, jočko za: ogenj, oeko, vtegne Japan stati za: apan in pomenjati, kar ime indijskega Kršnata: Nara-j a n a, der ober dem Gewasser schwebende , in toda je polž naraven symbol — vode. P'8, ') Obširniše Preller, griech. Mythol. II, 340. Gotterglaubens, und der ihm entsprechenden Weihe, dem unge-liiuterten dionysischen Orgiasmus war er entgegen, wie er den diesen Widerstand, von bachischen Frauenhanden zerrissen, mit seinem Leben zu biissen hatte. Orfej je po tem takem nikdar ni vžival praedikata: Deus, bog; toda predstava na naših spominekih ne more biti Orfej eva, ker na petujskem še se iz napisa pozna, da je bil nekakošnemu bogu (Deo) posvečen. To je že Muchar spoznal, ko je svoj „altromisches Norikum" pisal. V tej svoji knjigi opazuje 2): „Wie bezaubert war der Kiinstler, der dieses Steindenkmal einem fiir uns jetzt unbekannten Gotte (DEO — ist das einzig in diesem Monumente noch lesbare Wort) geweihet bat?" Pozneje, ko smo slovenski pisatelji začenjali že dokazovati sloven-skost Noričanov, je celo pozabii na svoje prvo trdenje, in ga brez vseh razlogov razglasil za Orfej a. Za njim so blebetali vsi drugi pisatelji, in nobeden ni si prizadeval tega spomineka pri-spodabljati z Orfejevo legendo, in načinom predstavljenja Orfejeve podobe. Orfej eva basen je nastala ~ "------' 1 1 ' ' doma na tem polotoku. Dasiravno geologi trdijo, da so v praveku tudi lev in ris, volblod in slon v Evropi se vzderževali, vendar gotovo ne več takrat, ko je Orfejeva basen nastala. Tudi ga v družbi teh žival ni nikdar nobeden star umetnik predstavljal. Philostrat3) pripoveduje, da so Orfeja radi s perzijsko tiaro predstavljali. Pausanias 4) ga je videl na sliki Polygnota v grški obleki. Na basreliefu ville ramfili v Rimu sedi Orfej na pečini igrajoč lyro, 5) pred njim pa stoji, kakor Winckelmann razlaga: Kerberus. Prednjim stojite tudi dve ženi, ena mu podaja vedro, druga čašico. Na neki gemmi je izobražen z lyro in K e r b e r o m.6) Tudi pri Montfauconu7) je v družbi Kerberovi. Welcker navaja dva sarkofaga, na kterem je eden Orfejev relief. Na tem reliefu vidiš volka, jelena, ovce, kavko, konja, lovoriko in dva — mlada satyra.8) Winckelmann še enega Orfeja navaja v družbi Eu-ridikeinHermesa.9) Predstava Orfejazživali misli Zoega l0) ni thraškogrškega, nego egiptskega početka, tako se nahaja na egiptskih denarih. Sicer tudi nahajamo predstave, po kterih je Orfej k drevesu naslonjen držeč gosli v rokah v družbi leva, risa in divje svinje, pa po učenih starinoslovcih takošne predstave Gerhard, griech. Myth. II, 32. 33. 2) Muchar altrom. Norikum I. 367. 3) Philostrat, Icon, 6. 11. 4) Pansanias X. 9. 5) Winckelmann, monum. ined. 50. 6) Maffei, Gemm. Plan. II. Tab. 49. 7) Montfaucon, Antiquit. Tom. I. ad pag. 405. Planch. 223. 8) Welcker, Philostr. Imag. pag. 611. 9) Monum. ined. 83. ,0) Zoega, Nummi aegypt. imper. pag. 181. Predstave paganskega Orfeja glej pri Mionetu: Descript. des Me-daill. Suppl. Tom. IX. pag. 24. fig. 3. njegovo godbo so toraj poslušale spadajo v krščansko symboliko. ') Naša spomineka predstavljata, kakor se iz različnih podobščin vidi, veselje, radost, h o t n o s t, to potrdujejo omamljeni ptiči, to skakajoči bik, to združevanje spolov, to plesaj oče možke in ženske podobe. Ali vtegnil bi kdo ugovarjati in trditi, da vse to spada in opominja na nečisti dionyski divji orgiazem, kteremu se je Orfej proti vil. Verjeti bi se dalo, ko ne bi našli živali v družbi Orfejevi, kterih za Orfeja ni bilo na gori Pangaeon, pri Librethi in kikonski sosesčini, kjer orfejska povest ima svoje rodno mesto. Vrjel bi, ko ne bi našel na zglavji spomineka symbolov troedinega solnčnega božanstva, in mladenčev polivajočih vodo iz bokalov, kar vse spada v solnčni kult, nikdar pa ne v Orfej ev mythus. Naša obraza kažeta na azijansko domovino, in le v indijskem bogočastji nahajamo, kakor smo se zgorej prepričali, slične mythologične nazore. Glavnega attributa Orfejevega, ki se skoro na vsaki njegovi sliki najde, — psa triglavnega Cer-bera ni, in vendar je že učeni Eckermann spoznal, da se vse povesti in predstave Orfej eve odnašajo na chtonišni —podzemeljski svet, na našima spominekoma pa ni ednega poteza, kteri bi na podzemeljski svet opominjal, temuč vse kaže na skladnoglasno veselo življenje, nič ni pa na življenje po smrti. Tudi ženske podobe bi mogle, ako bi predstavljale Bachantinje, biti divjega značaja, kterega pa ne spoznaš na teh podobah. Tudi paralelle pričujejo za naše trdenje. Solnčnega boga lyro prebirajočega s solnčnim symbolom — levsko glavo najdeš med sekovskimi spomineki, dalje z lyro — solnčnega boga končajočega se v konjske noge objemajoč ljubico svojo — Rhado — Lado — osebljeno zemljo. Da je konj bil tudi symbol solnčnega božanstva v slovanski mythologiji, ne pričuje samo Adam bremski, ki govori o „equus in rheda", konju na kolah stoječem v Svetovitovem tempelj mi, nego tudi Kollar je med retranskimi starotinami, in sicer na čašicah, ki imajo napis: „Radegast", našel konja obraženega. Ali kam hočemo takošne predstave vtakniti, ako ne v solnčni kult? menda med Kentaure? dosl6 ni še nam nihče odkril, da bi Kentauri bili v lyro godili in ženke objemali. — Knabl po znani svoji površnosti ima to podobščino za Chirona, učečega godbo junaka Achillesa. Ali za božjo voljo, podoba, ktero naš godec objema, je ženska, ni pa možka, ali je morebiti Chiron tudi bil nesramen „лшбоупод", kakor grški modrijani, in je med ukom godbe nadlegoval s svojim ') Primeri: Piper, Mythol. und Symbol. der christl. Kunst. I, 121. 122. 123. Krščanskega značaja je tudi Orfej na steninih obrazih v eoemiteriji Kallistovem (glej: Aringhi, Tom. I. pag. 547.) v družbi pava, konja, kače, želve, velbloda, psa, goveda, golobov itd. ljubičkanjem svojega učenca Achillesa?*) Podoba z levovo kožo lyro prebiraje je g. Knablnu Herkuies učeč se svoje godbinske naloge, ktero mu je narekel učitelj njegov Linos. Dajmo mu veljati, saj se nam ostane dovolj druzih dokazov za naša trdenja. **) Po mojem mnenji je tudi mesto Petuj, v ktere okolici je ta spominek bil najden, dobilo po častji nebeškega pevca in godca svoje ime. Pri Tacitu najdemo ime tega mesta v accusativu: „Petovionem", pri Ammianu: „Petobionem". Napisi rimskih kamenov so nam ohranili oblike: „POET. POETOVIONE, in PETAVIONE". Polomejevi „codices" imajo: IJataoviov - Patavium, nezaoviov in Ihivmov - Petovium. Na Peutingerjevi tabli stoji: PETAVIONE. ') Razlog te različne pisave nam razjasnuje učeni Benfey rekši: Die Eigennamen bei Bergen und Stiidten sind urspriinglich dialectische Wortformen, welche dann ohne sich den dialectischen oder sprachverwandtliclien Lautreflexen zu untenverfen, in ver-wandte Sprachen und zwar zunachst gewohnlich bei den Alten durchweg durch das Vehikel des Gehors aufgenommen werden. Wir lernen deshalb iiberaus selten Eigennamen insbesondere geo-graphische in ihrer urspriinglichen Gestalt kennen itd.'-) Sem še spadajo resnične opazke ostroumnega Potta: Man muss bei solchen Wortern und Namen, welche eine fremde Sprache aufnimmt, oder die in ihr aufbewahrt sind, sowohl darauf Rucksicht nehmen, inwiefern sie den auslandischen Klang wieder zugeben vermochten, als auch ob sie denselben nach einhei-mischen Wortern und Formen umgemodelt habe. 3) *) Ako pogledamo, kako so rimski slikarji Chirona obraževali, zopet se razkadi vse Knablnovo kvašenje. Slike poglej pri L. Barre, Herculanum in Pompeji, Vollstiindige Sammlung der Malerein u. s. w. Hamburg 1841. **) Naj tukaj mimogrede omenim, da akvilejski: Belin, kterega so Rimljani enačili Apollonu, je bil tudi obrazen kot mladeneč v lyro godeč. Že na drugem mestu sem dokazal, daje Belin bil slovansk bel bog — solnčno božanstvo, čemur tudi učeni Grilferding priglasuje. Po Ausoniu so se Belinovi skrovni služebniki ali kakor on piše: „Mystici", veleli: Paterae. Gotovo je „paterae" latinska prestava in pomenja duhovne , kteri so iz „pateris" (darivnih skled, Opferschallen) prorokovali. Saj že Helmold omenja v Svetovitovem častji tacih čašic „pateram cir-cumferunt, in quam non dicam conseerationis, sed execrationis verba sub nomine Deorum boni scilicet et mali". Zato vidimo na spomineku najdenem na Cigelnji blizo Celovca, ki ima napis: Belino augusto sacrum, na slednji strani obražen pehar. Ker v slovanskem mythu je eastje solnca in vode ozko združeno, zato so tudi studenci in zviri bili B e 1 i n u posvečeni, kakor napisi: „Fonti Belino" pričujejo. ') Primeri: "VVesseling I. A. 129. Katančič, Comment. in Plin. 54. 2) Benfey, v Zeitschrift fur die Wissenschaft der Sprache II. 114. 3) Pott Elymolog. Forscb. I. str. XXXIV. Ker mi najdemo accusativ: Petovionem, in casus localia: Poetovione in Petavione, bi se mesto v nominativu glasilo: Petovio to je: Petovjo. Petovjo, scilicet: mesto, bi toda bil adjectiv, ker še danes slovenski prebivalci petujske okolice govore: kravjo mleko, govejo meso, bab j o leto, ali pa oblika kollek-tivna, kakošno še najdeš pri lužičkih Srbih. Vtegnil se je tudi v praslovenščini še rabiti suffix: i j o, kteri se je poznej skrčil v: i. Tako je: proroči, proročji, iz prvotnega: prorokjo, božji, iz bogi j ti — bogijo. Latinske in nemške listine srednjega veka imajo oblike: Pettovve, Bettowe, Horvati mesto imenujejo: Petova, Petava, štirski Slovenci: Petuj, po izpahnjenjikore-ničnega vokala: Ptuj — Sčavničarje: Ptii, na primer grem: vuj Ptu. Bil sem v uj Ptuj i. Že Šembera1) je kazal na morav-ska in češka ednaka krajna imena: Pteni, Ptenin = Peteni, Petenin, in visokučeni Gilferding2) je pri razlagi venetskega mesta Patavium, ktero je, kakor Servij trdi, po ptiču dobilo ime, naravnost rekel, da panonsko mesto Petovio, Patavio, Petavio pomenja ravno isto, kar Patavium — patavo — petovo mesto. Kakor pri vsih starodavnih narodih je tudi pri Slovanih bilo augurstvo v navadi. Spuščali so ptiče sokole na po-izvedanje, kje bi se naselili, ali pa so njihovi auguri odločevali iz letanja in prikazovanja ptičev kraj , v kterem so postavili naselbino. Stari Cehi so imenovali svoje augure: ptakopravce. Ako je ime mesta nastalo po kobnem ptiču, ter je korenika imena: Petovjo, Petavjo —: in>T, volare, leteti, staroslov.: ПЂта, fem. gen. oovig, avis. Iz peta, pata bi dobili adjektiv: petavi, patavi — nedoločno petav, patav — tudi petov, patov scilicet: grad, kraj.*) In dozdeva se mi, da so panonski Sloveni mesto imenovali Petov, ali Petav, ker še mu danes pravijo Petuj — Ptuj; in slednje izgovarjanje sopet izpričuje slovanska slovnica, po kateri se av — o v spremenja v uj, tako najdeš v staroslovenščini: volujski za volovski, v moravskem narečji hanaškem: tatuj, genitiv. plur. namesti: tatov, primeri še: nadelovam, nadelavam, in pa: nadelujem. Za kore-niko ЕЉТ, volare, bi govorila tudi oblika pisave mesta: POETOVIO, ker glasnik ђ stoji sredi med o in e. **) Ščavničarji o v spreminjajo ') Zapadny Slow. str. 240. 2) Gilferding, Drevnejši Period istorij. Slavjan v časop. Vjest. Evrop. T. V. 1868. str. 222. *) Primeri adjektivne oblike: šega v, iz šega, brezov iz breza, krastav iz krasta itd. **) Miklošič stavlja veljavo glasnika i — slabemu u, Šafarik — o /e, Hattala = y. Šafarik bi, ako POETOVIO izpeljujemo iz Ш>та, avis, toraj najbolje zadel veljavo tega glasnika. Kakor o v se spremenja v u j , tako a v v a j, primeri: zajec in zavec, osebno ime: Dobrajec za Dobravec itd. Pis. Na sekavskih kamenih se bere zraven možkega imena: DEVSO, žensko: PETTVNA, toda velika peta, magna avis. Podučni in zabavni del. 9 v: ii, govoreči: gostu, dvii sinu, namesto: gostov, dvu sinov,^zato tudi izgovarjajo: Ptii = Pito v. Glasnik ц na po-četku Ščavničarji spreminjajo v: vuj, govoreči: vujžgati, vujdriti,namesto: užgati, udariti, zato slišiš: gremvujPtu. Ipak bi se tudi, dasiravno ni tako strogo gramatično, vendar mythologično dalo spričevati ime mesta: Petov — Petuj — Ptuj iz korenike: pi-, odtod peti, 1ГВТИ, aSsm, canere, cpcoveiv. Besedo: „peti" so stari Slovani rablj ali v pomenili: canere, cpmvsiv, sonare, ipakteiv, xsladeir, in fiovaovQjsir, igrati, gosti. Iz tega themata so: ШТВБЦБ, petvec, ipfdrr/o, џпХџшбод, cantor, 1ЕВТЕ.ТЂ, petel, petuh, gallus, Hahn, kranjsk: petak, Auerhahn, turji petelin. Petov —Petuj bi toda vtegnil biti grad, v kterem se je častil nebeški godec z glasnim petjem, igranjem in gode njem, ali je znalo dobiti ime po petelinu, sjmbolu solnčnega božanstva, kterega še sedaj Rusi pri kurjenji kresa zakoljejo in v ogenj vržejo. Med ptiči, ki so v slovanski mythologiji bili posebno posvečeni solnčnim božanstvom, so bili: raca, goska, labod, orel, sokol in kragulj. Posebno slednja dva ptiča skoro povsod nahajamo v družbi solnčnih božanstev, in tudi na petuj s ki h spominekih ju najdeš večkrat. Tudi druge symbole iz solnčnega častja hranijo petuj s ki rimsko - slovenski spomineki, postavim: leve symbole gorečega solnca — podobščine psov*) s ptičjimi perotmi in s ptičjimi kluni, — toda združenje symbolov Be 1 o- in Črnoboga, dalje: pozoja, kterega premaga solnčni bog, in znamenito je, da ravno v ta kraja, v kterih so našli spominek solnčnega boga kot nebeškega godca in pastirja astralske črede, so pozneje postavili cerkvi svetnikoma v čast — (v Petuji sv. Jurija — naPohorji sv. Martina), ktera ni samo po svojih attributih, nego tudi po času, v kterem se praznujeta, sta lehko si naložila paganske odnašanja, in služila krščanskim oznanoval- *) Med retranskimi podobščinami je Črn ob o g zmirom predstavljen kot pes komus (Bullenbeisser). En pes ima napis: „Črnobogpas", na Eadegostovi darivni skledi pa runski napis daje besedo: Tsibač, to je Cibač, ali Čibač, ker polabski Slovani so tudi č kakor Senjani in Rečani izgovarjali koti: C. Čibač, Cibač, zavoljo suffixa primeri: glavač, govnjač, postopač, pomenja po svojem stroji velikega odurnega psa, in gotovo ni druga nego dialektična oblika. V ruščini najdemo: čuba, psica, primeri še aramejsk: caba, volk, hyena. Cibač vtegne tudi pomenjati: Schafsliund, Ziegenhund, ruski: cyba, koza, polsk. cab, caban, vlaška ovca, ovčak in ovčji pastir, srbsk: čoban; pri slovenskih ostancih v vališkem kantonu v Helvetiji: čieva, koza po Malte - Brunnovih zapiskih; primeri kranjskoslov. osebna imena: Čibašek. Po gostem na noriških kamenih so obraženi psi s sokolovim kljunom in perotima. Se vč da g. Knablnu so te podobice: egiptski Sfinksi, ali pa ptiči Gribi (Greife), dasi ravno stari slikarji niti sfinksov niti gribov nikdar niso stavljali iz delov pesjega trupla. Pis. cem sv. vere za most, črez kterega je bilo vpeljevanje krščanstva mogoče. Učeni dr. F. Stiefelhagen v svojem delu: „Theologie des Heidenthums, in sicer v članku z napisom: „Die Uebergange aus dem Heidenthume ins Cbristenthum §. 37." obširniše in prav teme ljito popisuje stvari, ktere so iz poganstva v krščanstvo prešle, in kterim je cerkva podložila krščanske ideje, in pa stvari, ktere so se v krščanskem svetu ohranile, dasiravno jih ni cerkva seboj nesla. Pri svojem vsestranskem prevdarjanji sem prišel do prepričanja, ka so po Slovenskem povsod tam, kjer se je v poganskem času častil solnčni bog kot ubijavec in premagavec pozoja, bile, ko se je pogansko slovensko ljudstvo pokristjanilo bilo, postavljene cerkve v čast sv. Jurija, tam pa, kjer seje častil solnčni bog Svetovit, — so nastale cerkve v čast sv. Vida: kjer pa so stali templji v čast solnčnega boga Krsnika — Kresni k a, Kresa, so radi postavljali cerkve v čast sv. Joanezu Krstniku. Sv. Mihael je ni toliko po času svojega praznika, kolikor po svoji vojaški kreposti postal, ljubimcem naših poganskih prednikov. Zavoljo svojihattributov: konja, meča, pozoja je nadomestoval v poganskem nazoru starih Slovencev predstavo Perunovo, ali Radogostovo, ktera sta tudi z mečem ali kijem premagala pozoja, symbola gromonosnih temnih oblakov. Ravno tako sv. Martin, čijega praznik pade v početek zime, pri Srbih sv. II i a, kterega še narodne pesmi imenujejo gromov-nika. Pogosto najdemo tudi tam, kjer so stali templji letnega solnčnega boga, čijega attribut je bil rjoveči lev, — cerkve sv. Daniela ali Marka, ktera tudi v krščanskih predstavah se znajdeta v družbi levov. Ravno tako sta sv. Peter in Jakob pogosto zapletena v narodne povesti in pesmi, v kterih še so ostanki poganskih legend. Sv. Marjeto reši iz oblasti pozoja sv. Jurij, *) kar zopet opominja na povero poganskih Slovenov, po kteri je bila boginja j are in letne zemlje po zimi privezana, in imela za čuvaja svoje ječe — pozoja. To stran slovanskega basnoslovja *) Obče je znana slovenska prislovica: „Jurij s pušo". Slovensko ljudstvo pripoveda, da Jurij s pušo Krsnika v peto strela, ker ga na nobenem drugem delu trupla ne more raniti, Jeli ni še se v tej povesti ohranila mythična legenda, ktero tudi so starodavni Indi imeli, da je naimer lovec Džura Kršnata ležečega v peto vstrelil? (Glej Ehode, die religiose Bildung der Hindus, Leipzig 1827 II, 175). Po glasniških postavah se d Ž v novoslovenščini spremeni v glasnik: j, od te strani toraj ni pomisleka. Ta povest se vjema z grško o ranitvi na peti Achillevi po Parisu, o ranjenji Cheirona, Philokteta itd. Zmisel te mythične legende je poskušal razlagati Sehwarz v svoji knjigi: Heidniseher Volksglaube, pag. 26. in v knjigi: Ursprung der Mythologie pag. 141. Znana je tudi otročja pesmica: „Jurij spod brega, s puško vprega, rad bi vstrelil, ako mu držal bi kdor peto"— po drugi varianti: vgleženj. Tudi sem čul: „Jurij s pušo jetra reže, plete mreže— v blato vrže. Pis. so še mythologi premalo preiskali, tudi slovenska narodna pesem in povest ste še ohranili marsiktero lepo zrno. Kjer je bila veža troednega soinčnega božanstva Triglava, so radi stavili cerkve presvete Trojice, in slovensko ljudstvo takošne cerkve še zdaj imenuje: Velika nedelja ali pa: mala nedelja, pri Rusih sv. nedelja, v znamenje, da čestenje Triglavovo je bilo veleslovesno. Tudi sv. tri kralji so nadomestovali našim poganskim prednikom Triglava, in v tinjski fari na Pohorji Še se dandanašnji visok hrib, pod kterim cerkev sv. treh kraljev stoji, veli: Božje. Po tem takem bodemo razumeli, zakaj v Petuji najdemo cerkev sv. Jurija in v najbližnji okolici cerkve sv. Martina, sv. Marka in sv. Vida. Pri vseh teh cerkvah so še sedaj hranjeni rimsko-slovenski spomineki, na kterih vidiš solnčne symbole, postavim: leve, sokole, ribo pliskavico, solnčno glavo, konjiča, solnčne bokale itd. Z narodnimi pesmami potrjene primere, kako so v krščanske praznike prilazili mythični življi, prinaša tudi učeni ruski basno-sloveč Potebnja v že večkrat omenjenem delu, str. 36. 37. 38. Kako so vtegnili starodavni Sloveni imenovati soinčnega boga pevca in godca, vodjo in pastirja astralske črede? Jaz mislim: гждинђ, Gandin, Gondin,rusk: Gudov, Gudij, horv.: Gudimir, ker ta pri starodavnih Slovanih navadna osebna imena so gotovo po častji božanstva godbe nastala. Staroslovensko: Г<>;дл;, znamenuje: M&Kot£eiv, cithara canere, srbsk: g u d i m, fidibus cano, hrvatsk po Belostencu, cithara cano, citharam pulso, gusle, iz gudstle, fides, Geige, slov. godem, auf einem Saiteninstrumente spielen, gondernjam, gondram, murren, einen dumpfen Schall geben, godek, prase, ker godrnja, srbsk: gudin, prase, na Pohorji: ganda, Schweinfutter, primeri: godla, tiirkische Musik, česk: huslar, polski g^slarz, incantator, Zauberer, huslo, Zauberei, znamenje, da so starodavni Slovani gos le rabljali pri bajanji in čaranji. Da se je vtegnilo božanstvo godeče na naših spominekili veleti: Gandin, pričevalo bi ime mesta, katero je tik današnjega Petuja stalo. Stari Petov je stal večidel tam, kjer zdaj Drava teče, ker iz Drave so leta 1834, ko je velika suša vladala, in rečišče bilo zelo plitvo, več rimskih kamenov potegnili. Mesto se je raztezalo do cerkvice sv. Roka, in še le med sv. Rokom in sv. Martinom na Hajdini je tekla Drava; zato še se fara sv. Martina v starih listinah veli: ,,St. Martin a m F u lir t", sv. Martin na brodu, in farmešter hočki, pod kterega je cerkva spadala, je dobival za dohodke brodnino pri sv. Martinu. Mesto Gandin, Gandinev nekterih listinah po nemških pisavcih krivo pisano: „Candine", še se imenuje v 12. stoletji. Leta 1170 je štirski vojvoda Otokar menihom Zajckloštra med drugimi posestvi postavim: Rogatz (Rogatec), Zuchedol (Suhidol), Pulcka (Pnltska — Pultskava, kjer je stala rimsko-slov. postaja: Pultavia), C ho se (Hoče), S lun z (Slivnica blizo Maribora), Štrene witz (Strenovice), tudi podelil posestvo: Can-din prope Petove. J) Leta 1202. je bil grajščine: „Candin apud Petove" lastnik Rudolph de Rase2) — to je: Ruš pod Pohorjem na desnem bregu Drave. V izvirniši obliki nahajamo ime tega mesta pri "VVolframu Eschenbachskemu. 3) On je potoval iz Vogleja (star. Aquileja) skoz Celje, Rogatec v Gandine. Do-tične vrstice se glasijo: und d6 ich fiir den Rohas durch aventiure gestrichen was, di kom ein werdin w i n d i s c h diet uz durch tjoste gegenbiet. ich four von S i b i 1 j e , *) daz mer alumb gein Zilje durch Friul uz fiir Aglei. Na drugem mestu pa piše: Uz Zilje ich fiir den R6has reit, dri maentage ich da vil gestreit, mich duhte, ich het da wol gestriten: dar n&ch ich schierste kom geriten In die witen Gandine, da nach der ane dine G a n d i n wart genennet, da wart Ither bekennet. din selbe st&t lit alda., da diu Greian in die T r a, mit golde ein ivazzer rinnet. 4) Grajena izvira pod gradom vurmberžskim (Wurmberg), ali kakor listine 11. stoletja ime so ohranile: Wurben. Wurben v stari nemščini znamenje pozoja (lintverna), in sedaj še narod slovenski postavlja dosti povesti v ta grad in njegovo okolico o pozoji „sasu ali sesu", kterega je Kr s ni k, Kresnik ubil. Zmija je prilazila prek Drave, pravi ljudstvo, in je bila tako grozovito velika, da je tok Drave zadrževala, ko je črez reko plazila. Drava je prestopila breg svoj, in poplavila vso petujsko polje. Vlekla se je skoz gorice, kjer se še sedaj vijugast graben vidi, proti silnemu gradu, oklenila silen grad s svojim truplom rep v gobec poteknivša. **) V gradu je živela zaprta lepa princesinja ]) Diplomat Styr. II. 57. 94. 2) Muchar, Gesch. der Steirm. II. 172. 3) Parzival, von Wolfram von Eschenbach. 2. Ausg. von Kari Lachmann, Berlin 1854. str. 238. v. 15. 4) Parzival, v. 498. 20—25. *) Menda Simbilje na Kranjskem. **) Varianta te povesti pa pravi: da je pozoj „Ses" bil po Krsniku iz oblakov vržen , in da se je kotal doli po bregu in zbrazdil vijugast graben pod bregom, kteri še se dan današnji vidi; bil bi po takem S e s bliščji pozoj — ,,Blitzes-Gewitterdrache", kteri napravi veliko povodenj, zato še sedaj ljudstvo pravi, ako huda burja rjuje in silna ploha lije—: z imenom: Vesina. *) Šest mesecev je bila Vesina v gradu po pozoji oklenjenem zaprta, ter pride na Jurijevo lep grof Krsnik s svitlim mečem, in se postavi nad kačo. Kača pa je imela peroti in je v zrak zletela. Tudi Krsnik je vedel bajati, zrastlasomu krila, in v zraku se ses in Krsnik hudo vojskujeta. Krsnik premaga kačo, jo vrže v globoki grajski studenec, in jo tam priklene s silnim lancem na pečino, kjer še dandanašnji leži. Ko je Krsnik sesa premagal, padala je sama zlata pšeničika na zemljo, Krsnik si je Vesino vzel za ženo, in je z njo srečno živel. — Kdo ne spozna iz te povesti, ktero so rajni g. vurmberžki župnik A. Donau popisali, in rajnemu profesorju dr. Puffu izročili, borbe solnčnega božanstva z zimskim ali pa viharnim pozojem. kteri ima boginjo zemlje v svoji oblasti? Krsnik, Kresnik se vjema z indijskim Kršnatom, kteri je premagal kačo Qeša, tudi Adžiceša(Ziegenschlange) imenovano, ker je imela kakor grška Chimaira kozjo glavo. **) Šest mesecev traja zima in zimsko meglovje, zemlja je ta čas vjeta in nerodovitna. Iz zimske ječe reši jo mladoletno solnce in obroduje jo s svojimi vročimi žari. Boginja zemlje se je pri severnih Slovanih velela Vesna, slovenska povest jo imenuje: Vesina. Po ruskih narodnih pesmah reši Vesno iz „ne v olje"— to je ječe, ptič „Kulik", kteri ni druga nego solnčen symbol. Izpod grada „Wurben" izvira Grajena, zato je dobila ime po gradu, in teče skoz grajensko ves pod petujskim Gradom, kterega ljudstvo naravnost imenuje: „lin t ver n, p oz o j je iz d up le z le tel". S e s sansk.: feša,glanz, fulgor , splendor, že po svojem imenu opominja na bliščjo kačo, veli se tudi: V a s u k i od: vas, urere, splendere. Da so Slovani poznali koreniko: ves v pomenu: splendere, pričujejo besede: Vesna, mlado-letje — s v e 11 i čas, ruski: Usena, boginja zarje. Slovansko ime: Usetin so Nemci prestavili v: Osterburg (Landau, Territorien str. 276. Tudi grad: „Velika nedelja" na Štirskem se je velel še v 10. stoletji: Usetin, U sen te in. Ker je pri starih Slovanih velika nedelja bil slovesen praznik v čast solnčnemu bogu, in korenika: vas, us, po-menja: svetiti, toda: Usetin — tyn Usne, Usene, boginje zarje, svitlobe. Iz te korenike jc tudi nemški: Ostara — Ostem. Pis. *) Pod gradom se imenuje okolica: Vešica Вмптнца, ker kakor Potebnja piše (loc. cit. str. 287), so si Slovani, vešico, veščico predstavljali v podobi zmije, so Nemci toraj ta kraj prav prestavili v: Wurmbach, kakor še imajo stareje listine, sedaj se že tudi piše po vokalizovanem glasniku r —: Wumbach. Skoz Vešico teče potok z enakim imenom , in se v starejih listinah veli ponemčen: W u r m b a c h. Že na mnogih mestih svojih spisov sem dokazal, da so si starodavni arjanski narodi symbolizovali de reče potoke s sani, pozoji, kteri so po takem dobivali imena symbolov, postavim: Sin, na Gališkem itd. **) Po Paullinu (Systema Brahm. Rom. 1791.) Zmija „Sessen" hoče solnce požreti. Pis. Grajsko; iu se izliva pri vesi Bud in a, pol ure pod Ptujem kraj ceste, ktera črez Ormuž na Ogersko drži, v Dravo. Ime B u -din a je sopet mythologičnega početka. Pri vseh starih poganskih narodih najdemo prikazen, da so v središču kraja, okoli kterega so se nastanovili, postavili ognjišče, na kterem je gorel sv. ogenj za daritev. Ta ogenj je čuval in hranil iz prvega batja, župan, glavar župe (srbsk: župa v pomenu: rodbina, familia), pozneje duhoven božanstva, ktero je budelo nad domačinstvom; tako postavim pri Rimljanih boginja Vesta (sansk. vas, urere), zato: vestibulum ,,der in der Mitte der Hausfliigel liegende freie Platz (area) des Hauses unmittelbar vor der Hausthiir, kjer je bil: atrium, sansk. at, urere lat. ater, ogorel. Budina je toraj bilo torišče, kjer so budeli nad darivnim ognjem. Budina je tudi vtegnilo nastati po božanstvu Buda pri poznejših Indih inkarnacija Višnuta, kteri še po vedskih molitvah in pesmih ima značaj solnčnega božanstva. Po Slovanskem še je več krajev z imeni: Buda, Budina, Budec,, in v slednjem so poganski Cehovje imeli svoje skrivnostne šole gotovo pod varhstvom boga Budina, vsaj se solnce veli pri Indih, Grkih in Slovanih: Vseved, der Allweise, Allwissende itd. Med Muro in Dravo stojijo trije griči, kterim se pravi na Budini, in ljudstvo pripo-veda, da so tam nekdaj stari očaki ogenj Bogu v čast kurili. Wolfram Eschenbachski pripoveda, da je Drava zlatonosna, in res so še pred kakošnimi 30. leti Horvati se po Dravi vozili, in zlato prali. Wolfram Eschenbachski je svojega Parzivala spisal po romanskih iztočnikih (Quellen), zato ga je enakost imen zmotila, da piše: da wart Ither geminnet. dine basen er da vant: diu was frouwe iiberz lant: Gandin von Anschomve. hiez si da wesen frouwe. si heizet Lammire: so istz lant genennet: S tire. Ker je Wolframa Eschenbachskega zmotila ednakost imen, zato je mislil, da je tukaj našel rodbino bretanskega „Gandina von Anschouwe" in rodbino rdečega viteza Ither a,*) zato vladarico tega kraja Lamiro imenuje ujno Itherovo. Lamira je *) Vtegnil se je tudi vitez tega kraja imenovati: „Gandin von Anschomve", in A n s c h o u w e — A u ž o w o je vtegnilo biti še takrat znano domače poznamenovanje za grad: Wurben starosl.: ЛЖБ, anguis, sanski ahi za: anghi — aghi, zend: azi, latv.: odze, novoslov. z apherist. v: v o ž, primeri: S1 ep o v o ž, Blindschlange. V vedah se daimon burnih oblakov, kterega Indra premaga, veli: Ahis~ anž — o ž. Celo ime Lamira opominja na Zmijo. Bolgarščina pozna lamijt, pozoj, tudi starosl. lami a, serpens, lat. lamia, novogršk: lauia, zakaj ne bi, ako znamenito ime, ker Gruter jo je bral tudi na rimskih kamenih, ne morem za gotovo reci, jeli_ se s tem imenom vjema ime boginje litovske: Laime, iz: lemiu fatum, sortem destino. Tudi slovenske povesti pripovedajo od Babe Lame, cel6 ponemčeni Slovenci sulbske (Sulmthal) doline še imajo povesti o nekakšni: čarovnici „Lambaberl", kakor mi je rajni prof. doktor R. G. Puff pripovedal. Zmešano Eschenbachovo povest prepuščam Germanistom za razjasnilo, nam je dovolj, da dva iztočnika govorita o mestu Gandine = Gandinje. Stalo je toraj doli od vesi: Brstje, pri vesčh: Rogoznica in Budina, in res tam še so izkopali, ko so železno cesto delali, dosti starinskih reči, in današnji prebivalci še pravijo, da tam je stalo: staro mesto. Da so stari Slovenci glasnik /Ћ izgovarjali kot an, pričujejo osebna in krajna imena, postavim: „Lankowiz pagus, in monte — Lantsch," ad fluvium Wandritsch (današnji: Wand-ritschbach v gornjem Stirskem) itd.; toda tudi Gandine = novoslov. Godinje. Kakor je Petov — Petuj — Ptuj dobilo ime po: „peti" — ptici, ali pa po petvecu, tako je vtegnilo Gandinje dobiti po Gandinu — Godinu — solnčnemu božanstvu godcu svoje poznamenovanje, in bog godec na naših spominekih se je vtegnil veleti: Gandin — Godin, in če je bil polatinčen, so ga vtegnili prestaviti v: Musicae Deus, ker se še v prvi vrsti napisa pred besedo: . . . DEO prva črke M dobro pozna. To se sicer ne d& z diplomatično resničnostjo in gotovostjo dokazati, ali vendar je verjetno. Schmutz ') je imel to božanstvo za Apollona, ali da v lyro godeče božanstvo ne more biti grški Apollon, pričujejo drugi attributi, posebno pa symboli Triglavovi, kteri ležijo na oglavji spomineka in ga spričujejo za slovanskega. Zraven imena mesta Gandine še opominjajo na častje boga godca vesi :Godemarci,Godeninci, kakošne tri ure od Petuja. Naj še tukaj omenim, da vrtenje, plesanje okoli cerkve še se je danes ohranilo pri slovenskih romarjih. Njih vodja ureduje to skakanje ali okoli cerkve ali pa pred cerkvo na trati. Med različnimi skoki romarji pojejo in temu bogočastju pravijo: „vrtec igrati", den Kreistanz spielen. Schwenck še pri-poveda , da so slovanski pokrščeni pogani v mestu D e v i n u (Magdeburg) še dolgo ohranili to navado okoli cerkve plesati, in še smo ohranili besede: anž — ož, ses, tudi besede: lamij? Vtegne tako obče blago arjanskih jezikov biti, kakor dosti druzih. Res čudovita prikazen je v okolici grada „Wurben" najti imena: Vešica, ses, Krsnik, Anžovo, Lamira, ktera vse na borbo solnčnega boga s kačjo pošastjo opominjajo. Lami a, zmija, je po Schwarzu symbol: „eines ungestummen Waldstrommes". Blizo Wurmberga je tudi mužnata hosta imenovana „piičenča", v ktero je po pravljicah ljudstva Krsnik tudi sesa pahnil. Primeri srbsk: puč, m. g. jama, kjer se voda drži. Pis. ') Schmutz, Steierm. Les. sub voee Pettau. da so si besen ples po opravljeni spovedi sami naložili za pokoro. Ko je luteranizem tudi med Slovence se razširil, se je na Soboti in Kopeli, dalje pri sv. Lenartu v slovenskih goricah posebna krivoverska stranka ustanovila, ktera je vpeljala staro navado pri božji službi okoli oltarja in cerkve skakati in plesatiKnemški pisatelji one dobe so jih imenovali: Springer, skakavci. Že imeni Sobot in Kopel opominjate na severno - slovanske praznike: Sobotki in K upal o. Sobot pomenja: svitlobo, luč, sansk. sabha, in znamenito je, da blizo starega Petova — Gandine — Budine sopet najdemo ves: Sobovci, ktera nas sopet na solnčno častje opominja. O sobotkah je pisal obširno Polak Kochanowski, in stari kronist Hanka piše: da so in „m o n t e S o b o t h o" častili pogani: Jova; Dietmar pa naravnost božanstvo imenuje: „Sobothus". ') Venetski Slovani v Župi „S. Pietro dei Schiavoni" takošno petje imenujejo: helenje, to je: gelenje, ker se že po Krasu in Goriškem glasnik g kot h izgovarja. Heliti, geliti pomenja to kar staroslov. galiti, amgrav, exsilire, skakati, plesati, skakaje in plesaje peti. Takošna mesta, kjer so stali templji v čast solnčnemu bogu, godcu in pevcu, so stari Sloveni imenovali: galicije, in ker so ti plesi bili navadni v gorkem poletnem času, je o prelazu poganstva v krščanstvo novospreobrnjencem nadomestoval poganskega solnčnega boga sv. apostelj Jakob, zato še zdaj dve cerkvi najdemo edno v savinski dolini, drugo na Koroškem, ki se velite: „sv. Jakob v Galiciji". Zvezdo Orion pa Slovenec imenuje sv. Jakopa palico. V štirski Galiciji sta v britofski zid uzidana dva kamena, ktera imata obražena symbola solnčnega boga: vrano in sokola. Tam je tudi več posestnikov, ki imajo ime: Narek'š = Narekuš. Pri Srbih je narekač ali narekača on možak ali ženska „kojim se plati, da za mrtvacih n ar i če"; praeficus, praefica. Tudi slovenski romarji imenujejo svojega vodjo: Narekuša, ker nareka, kako se ima za njim moliti ali peti. Mi toraj imamo še dandanašnji ostanke, kteri opominjajo na skakanje, plesanje in popevanje*) okoli stebrov, na kterih so stali solnčni bogovi. Po vseh teh razpravah se toraj predstava na petujskem spomeniku ne more drugači tolmačiti, nego da tukaj imamo slovensko solnčno božanstvo nalik indijskemu Kršnatu — pastirju astralske črede, ali slovansko podobo- s klad no g las j a sveta. ') Glej: Rakoviecki Pravd, rusk I, 48 Krok II. str. 500. Gole-biowski, Gry i Zabavy str. 294 — 303. Wieszniewski, L. P. I, 210. *) Sam ples kolo se vsteguje na češčenje solnca pod obrazom kola, dozdeva se mi da tudi tako imenovani ples: „Steierischer", kteri je v pradomovini Nemcev celo nepoznan, je ostanek in podoba plesa planetov okoli solnca. Kraljevina Poljska pa kralji iz volitve. (Poleg Luciana Šemenskija poslovenil Fr. Jaroslav.) Henrik de Valois. o smrti Zigmunta Avgusta, poslednjega Jagelonca, ostal je narod poljski brez kralja, in ni vedel od kodi novega vzeti. Piastovci so po pravu dedovnem zavsedali prestol poljski, tudi Jagelonci so obdržali na prestolu svoje naslednike, ki jih je pa narod sproti volil, ali prav za prav sproti potrjeval. Plemstvo namreč je čedalje bolj raztezalo svoje pravice, moč kraljevo pa mejilo, vzlasti od tedaj , ko so za Kazimira Jagelončeka nastali zbori, na ktere so dohajali po okrajih izvoljeni poslanci. Plemstvo je trdilo kralju, da vrhovna moč biva v zboru, ter da kralj brezi pritrditve zborove ne sme nič važnega pričeti. Nič čudnega tedaj, da je plemstvo že komaj čakalo prilike, pri kterej pokaže svojo visokost nad kraljem s tem, da bode samo si ga volilo, kakor-šnega se jej bode poljubilo. Kedar je umrl Zigmunt Avgust, tedaj je nadbiškup Gnezdenski, prva oseba po kralji, sklical zbor pod Varšavo. Ta pot se je zgodilo, da so vprašali na zboru, ali ima vsak plemič pravico voliti kralja, ali samo okrajni poslanci, to je polnomočno plemstvo. Na to se je oglasil Janez Zamojski, hoteč si pridobiti naklonjenost plemiško, ki je bila mu potrebna, da je mogel spodbiti nadvojvodo avstrijskega, kterega je nekaj veljavnih plemičev podpiralo, oglasil se je pravim Janez Zamojski in trdil, da vsak plemič ima pravico voliti kralja, zato ker mora tudi vsak braniti domovino, in marsikaj žrtovati za-njo. To pak je zel6 napihnilo ohole plemiče, kajti od sedaj je vsak smel voliti, in tudi vsak izvoljen biti. Določili so dan volitvi. Razen starašin in poslancev je vse plemstvo cele velike Poljske se valilo po cestah in potih pod Varšavo. Tu se je peljal plemič livonski vodeč seb6 služabnike z ročnicami; tam so Ukrajnci od Dnestra klusali na konjih; Gdančan je priplul po Visli, poljski in litevski gospodje pa so dohajali z mnočnim dvorstvom in tisočinami plačanih vojakov; pa tudi tako imenovano jaro plemstvo je precej šumelo in ponosito stopalo, češ, tudi mi bomo volili kralja. Od takove zmesi pa ni bilo nič prida pričakovati, kajti niti se je razumela niti se je mogla ze-diniti, toraj so modrejši in prekanjeni vodili plemiče po svojej volji le na to, le na ono stran. Na tem polji pod Varšavo tedaj se je sešlo nekaj tisoč ljudi. Sredi ravani je bila postavljena obširna šatra z deskami krita, kamor so senatorji se shajali in posvetovali, poslanci zemeljski ali dežeiski pa so koj spredaj imeli tudi poseben prostor, kamor so se shajali na posvetovanji. Ostali plemiči so se nastanili po širem polji, eni pod šotori, eni pa kar pod milim nebom, da je bilo videti, kakor kak vojašk tabor. Nič ni slo po volji jim. Ti so hoteli tega kralja imeti, uni unega, in so bili zato tako needini, ker so bili došli na Poljsko poslanci tujih knezov in kraljevičev, prikupovaje se plemičem in obsipaje jih z raznimi darovi, češ, da bodo volili njihovega gospoda. V sled tega tedaj so eni kričali, naj bi izvolili nadvojvodo avstrijskega, eni so zahtevali kraljeviča francoskega, eni pa celo Ivana okrutnega, češ, da bi bil že konec vojski moskalskej. Ivan okrutni pa je bil tudi res kaj čuden človek. Kedar je obiskal ga kak Angličan, Nemec ali Poljak, tedaj je tako govoril in se vedel, kakor da se ljudem pod njim prav dobro godi, tako da nič boljšega ne, in res je potem malokdo kaj verjel temu, kar se je govorilo o Ivanu. Preden so pričeli voliti novega kralja, zedinilo se je plem stvo, da mu bo vsak kralj pred kronanjem prisegel na te-le točke: Da se ne bode oženil brez dovoljenja starašin in ple-mičev; da ne bo pričel vojske brez njihovega dovoljenja; da jim ne bo nakladal davkov; da sam od sebe ne bo pošiljal poslancev k tujim kraljem, in da ne bo branil inoverskim oznanovalcem učiti na Poljskem. In k vsemu temu so pritisnili dodatek: če kralj ne bi spolnoval teh zahtev, smejo ga odstaviti. Ta pogodba se imenuje „pacta conventa". Kedar tedaj so različni poslanci priporočali in hvalili svoje gospode, tu Avstrijec svojega, tu Francoz svojega, tam drugi sopet svojega, in je nekaj plemstva bilo za tega, nekaj za unega, pokazalo se je, da je največ onih, ki zahtevajo Henrika, kraljeviča francoskega. Velikaši Zborovski, Hodkieviči, Radzivilovi in Zamojski, ki so imeli pri sebi mnogo oroženega ljudstva, bili so za Henrika in so ga razglasili za kralja, drugi pa, če bi tudi radi bili se protivili temu sklepu, niso se mogli, če ne bi bil lcoj nastal krvav boj. Izvoljen je bil tedaj Henrik de Valois, in primas ali prvo-stolnik je proglasil ga za kralja poljskega. Poslanec kralja francoskega je podpisal vse, kar so Poljaki zahtevali; — zahtevali pa so mnogo. Po dokončanej volitvi so izvolili poslancev poljskih, ki pojdejo na Francosko prosit novega kralja, naj pride k njim. Poslanci so šli skozi Nemško, kjer je cesar hotel zadržati jih, pa so mu vendar se zmuzali in srečno dospeli v Pariz. Parižani so se kaj čudili postavnim gospodom poljskim, njihovim odvažnim obrazom, dolgim in belkastim bradam, soboljim čapkam, žoltim in rdečim škornjam z velikimi podkvami, ogolje-nim glavam, tulom in lokom; vrhu tega tudi bojnim konjem s pozlačenimi sedli, šabrakam, to je, konjskim ogrinjalom in množ-nim služabnikom, še bolje pak so Francozi se začudili, kedar so čuli Poljake lepo in pravilno govoriti latinski, italijanski in francoski. Mnogi so bili te misli, da Poljaki so surov in divji polnočni narod, a tu se je pokazala njihova vlastna nevednost, kajti Francozi so umeli samo domači jezik, in nekteri cel6 niso znali se podpisati. Kedar je kralj Henrik doael na Poljsko, bil je ravno pogreb kralja Avgusta, in še le po tej svečanosti je slovesno prijezdil v Krakovo. Ni bilo prešteti gospodov s spremljevalci, ki so bili prišli naproti novemu kralju. Vsak gospod le imel seb6 po 2 ali 3 stotine konjikov v svetlej, zlatej in srebernej opravi, bili so vmes tudi taki, ki so pripeljali po 1000 pešcev; tudi je prišlo mnogo krasno opravljenih meščanov, pa druzega izvedavega ljudstva. Kralj na belcu z zlatovezenim sedlom je prijahal skozi Flo-rijanska vrata, kjer je orel poljski, umetalno napravljen vrhu vrat, začel frfotati s kreljuti in klanjati z glavo, češ, da pozdravlja došlega vladarja. Nad vrati mestnimi je bil sopet drug orel, podoben prvemu. Kralj došed v mesto stopi v cerkev, kjer so zapeli zahvalno pesem, zunaj pak so streljali tako, da se je cerkev tresla. Kmalo potem se je vršilo svečano kronanje, in tretji dan po kronanji so bili tedaj običajni turnaji, in kdor je zmogel, bil je obdarovan. Prigodilo se je pa, da je Samuel Zborovski, mlad pa zelo prhljiv plemič, nastavil kopje, češ, kdo se skusi z meno. In koj se je oglasil nek služabnik Janeza Tučinskega, da se skusi ž njim. Prevzetni Zborovski se je zeli hudil, češ, da je razžaljen, ker naj se bije s prostim mladenčem, in pa ker je menil, da je sam Tučinski našuntal služabnika. Zborovski gred6 iz grada je po naključji srečal Tučinskega; koj sta se zbesedila, in udarila drug na drugega, če tudi je Vapovski kastelan miril ju, da bode ostro kaznovan, kdor se bode bil na domu kraljevem. Ali Zborovski misleč, da je tudi Vapovski proti njemu, mahne ga čez glavo, in rani na smrt. Nastal je strašen vrišč. Vapovskega so na pol mrtvega nesli k kralju, žena ranjenčeva je priletela jo-kaje, in ker je Vapovsko kmalu izdihnil svojo dušo, tedaj je vse vprek kričalo, naj bi bil nemirnež kaznovan. Kralj, ki je imel precej se zahvaliti Zborovskim, da je zavsedel prestol, moral je vendar le soditi, da ima Zborovski iti iz Poljske, in je res nemudoma pobegnil iz dežele. Sodba ta Zborovskemu ni vzela dostojnosti, kralj je pustil mu vse, a vendar je nekterim njegovim prijateljem zdela se presurova, a drugim nasprotnim pa premehka. In vsled tega je nastala velika nezadovoljnost s kraljem. Poljaki sploh niso nič marali za Henrika, pa tudi on ne za Poljake, ker mu ni bila po volji velika svoboda na Poljskem. Menil je , da bode on ravno tako delal na Poljskem, kakor kraljevski brat na Francoskem, ki je skozi okno streljal na ljudi. Čakal je tedaj prilike, da se iznebi krone poljske; k njegovej in poljske] sreči je umrl mu brat, kralj francoski. Henrik boje se, da Francozi ne bi kterega druzega posadili na prestol, nikomur ne črhne besede, kaj da nakanja, in neko noč 1574. 1. je jo s 7 dvorniki natihoma pobegnil iz grada. In narod se je razgnjevil zaradi takovega pobega, a prav za prav ni bilo treba žalovati po ubežnem kralji, ki je bil rnalo-vreden, in doma na Francoskem ni umrl navadne smrti, nego je bil ubit. Primas je tedaj sklical zbor ter proglasil, če se kralj ne vrne do odločenega mu dneva, bode pa odstavljen, in ker se ni vrnil, začeli so se pripravljati na volitev novega kralja. Henrik je vladal le nekaj mesecev. Štefan Batori. Po ubegu Henrika francoskega je na novo nastalo brezkra-Ijije, in z nova je od todi ta, od ondodi oni vladar pošiljal poslancev na Poljsko, obečaje zlate gradove, da bi mogel svojega sina ali sorodnika posaditi na izpraznjeni sedež. Nekaj plemstva je bilo za tega, nekaj za unega kandidata. Med tem so pa še Tatari padli na Rusko in 20.000 ljudi odgnali s sebo. Velik krik in jok je nastal po deželi. Kdo naj bode kralj, ki bode varoval bedni narod? Mnogi bi bili radi, a največ glasov je imel sin cesarja avstrijskega, pa Štefan Batori, vojvod sedmograški. Rodbina Zborovskih jako močna v vojski, in imajoča dokaj prijateljev med plemiči, zahtevala je Štefana Batorija, in sicer s hvaležnosti za onega Samuela, ki je bil zaradi Vapovskega izgnan iz domovine, pa je bil pri Batoriji gostoljubno sprejet. Da bi pa vsem bilo po volji, vzlasti Litevcem, šli so in za kraljico proglasili Ano Jagelonovo, sestro Zigmunta Avgusta, sicer priletno, pa krepostno, usmiljeno in pobožno gospo, ter namenili jo za ženo Batoriju. Kakor je bilo običajno v tacih slučajih, tako so tudi ta pot poslanci sedmograški v imenu svojega gospoda prisegli na ,,pacta conventa" ter obljubili, da Štefan kmalu pride na Poljsko. Batori je res kmalu prišel, in ž njim znani Samuel Zborovski, ki je imel pri sebi nekaj stotin konjikov. Novi kralj je po starej navadi bil kronan v Krakovu, kjer se je poročil z Ano Jagelonko, sicer imenitno gospo, ki je pa vendar ni ljubil, ker je bila že 52 let stara, on pak še le 42 let, ali ker je narod tako zahteval, moral je Batori rad ali nerad vzeti jo, kar se večkrat prigodi pri velikej gospodi. Kralj Štefan kot tujec ni poznal kraja in običajev poljskih, zato je pa izvolil in priljubil si Janeza Zamojskega, jako učenega moža in spretnega vojaka, kterega je popraševal za svet, in dobro je pogodil s tem. 1 Že samo to kaže, da je Štefan imel bister razum, ker je koj si izbral pravega svetovalca, a ne kakovega slinarja, izbral sije, dejal bi, biser naroda poljskega. Štefan pa je ravnal z Zamojskim prav tako, kot prijatelj s prijateljem, ne pak kot vladar s podložnikom. Vsa Poljska je pripoznala za kralja Štefana Batorija razen mesta Gdanska, ki je po robu se postavilo novemu gospodarju. Poslali so tedaj tjekaj nekaj vojske, ki je mesto tako dobro počila za uho, da je prosilo za milost. Dobri kralj je odpustil mu, samo stroške vojskine je moralo plačati, pa sezidati samostan Olivaški blizu Gdanska, ki so ga bili razsuli. In od takrat je prislovica, kedar slabeji se po robu postavi močnejemu, da velž: Razsrdil se je, kakor gospod gdanski starosta na kralja poljskega. Ta vojska bi bila delj časa se vlekla, in Grdanci bi bili morebiti ostreje kaznovani, da ni car moskalski, znani Ivan okrutni, pal v Livonsko, kjer ni bilo skoraj nič vojske. Vrlo leliko je tedaj osvojil različna mesta, in kjer je koga dobil, dal ga je pobiti , kakor je bila njegova navada. Ali kedar je došel do Kiša, zaprli so mu meščani vrata. Magnus, kraljevič danski in sorod-binec čarov, šel je in prosil ga, naj prizanese nesrečnim ljudem, ali car je udaril ga s pestjo po obrazu, in meščanje so se vsled tega še huje tresli. Žene so se zbirale v trope, in boj6 se, da bi kralj ne dal jih Moskalom za slast, začele so med sebo se klati z nožmi, druge pa so nasule smodnika pod domove, kamor so se sešle, in zasmodile ga, da so zletele kvišku, kajti ljubša je bila njim smrt, nego sramota. Marsikaj še je naredil Moska-lec misleč, da mu poj de ravno tako, kakor mu je šlo za Zig-munta Avgusta. Ali Batori se je postavil mu nasproti, brzo sklical zbor v Varšavo, in Nikolaja Radkivita poslal z vojsko na Litevsko proti caru. Na tem zboru 1578. 1. so ustanovili vojskin davek, ki ga je plačeval seljak pa meščan, plemič pa ne. A to je bilo krivično, vso težo zavaliti na one, ki so v potu svojega obraza delali za plemstvo, in sami bili ubogi. Na tem zboru je Batori ukrepal tudi to, kako bi mogel dobro se zavarovati proti napadom turškim in tatarskim, vzlasti proti poslednjim. Ustanovil in vredil si je kozake, o kterih naj nekoliko omenim. Ob obeh obalah reke Dnepra se širijo neizmerne stepe ali kraji brezi drevja, ob-raščeni pač z visoko travo. Malokedaj so ljudje stanovali todi, kajti po teh stepali so se vedno drvili Tatari, sedaj na Rusko, sedaj na Poljsko, in vselej in povsodi vse pobijali in uničevali. Na Dnepru se pa nahajajo tudi ostrovi ali nasipi; na teh ostrovih, obraščenih z lesovjem in trstjem, so od nekdaj stanovali ljudje, živeči od razbojništva, ker drugače niso mogli shajati. Bili so večidel ubežniki iz različnih krajev, postavim: Rusini, Litevci, Poljaki, Volohi, Turki, Ogri in drugi, ki so doma kaj zakrivivši, in boje se kazni, utekli in le-sem pribežali. Sprva so lovili ribe v Dnepru, ki so jih v lesu na solncu sušili, in pozimi jedli, pozneje pak, kedar se je nabralo več ljudi, začeli so napadati in nadlegovati Turke, Volohe, Tatare, vdarjali so tudi v Podolje, in odganjali krave, vole, drobnico in sploh vse, kar so dosegli. Kedar se jih je nabralo mnogo, podali so se na daljša pota, mahnili so jo celo v Carigrad k sultanu turškemu, ter oplenili premožno mesto. Podali so se tje doli na ozkih, podolgovatih čolnih, ki so iim rekali šajke, in en pot se je pripetilo, da so vzeli velike turške ladije. Da pa bi jim neprijatelj domd na ostrovih ne ško- doval, naredili so si male trdnjave nasekavši drevja, s kterim so se ogradili, in to se je imenovalo zaseka, ali po kozaški siča = seča. _Po takovih zasekali ali sičah so se dobro branili neprija-telju, invnihče ni mogel do njih. Tam so hranili plen, orožje in drugo. Zen niso imeli, toraj so bili podobni vojaškemu redu kri-žaškemu, razen da so srce, duha in jezik imeli poljski, zaradi kterih svetinj so pozneje se uprli poljskej gospodi, ki je začela zatirati jih. Nazivali so se tudi zaporoški kozaki, in sicer zato, ker je vsak, hoteč nastaniti se pri njih, moral prebivati na porogih ali vodopadih Dneprovih. Ti porogi ali vodopadi so nagomiljene skale, po kterih reka pada. Ali razen teh so bili še drugi kozaki, stanujoči na Ukrajni ob desnej in levej obali Dnepra. Delili so se na kurenje ali polke, vrhovno veliteljstvo je imel „Ataman" ali „Hetman", ki so ga kozaki sami si volili, kralj poljski pak potrdil. Kedar so pa ti kozaki brez privoljenja kralja poljskega začeli napadati Tatare in Turke, zato so le ti večkrat napovedali vojsko Poljskej. Štefan Batori tedaj, da obdrži kozake na uzdi poslušnosti in edinosti, vpelje jim red vojaški; nehal je zapisovati jih v zapisnik, dal jim je vojvodo, kteremu je sezidal grad Trehtimir, in naložil mu dolžnost, da je moral na vsak poziv pripeljati 6000 kozakov. Od tega časa so imeli Poljaki jako krepko lehko konjico kozaško, ki je dobro se obnašala v vojnah s Tatari in Turki. Ti kozaki so zatega del se imenovali lehka konjiča, ker niso imeli tolike oprave, kot drugi konjiki. Navadno je vsakter imel kožuh, ovčinasto čapko, iskrenega konja, kopje, malo sabljo, pa samokrese, s kterimi so kozaki izvrstno streljali. Kedar je treba bilo sovražnika dohiteti, ali nenadoma napasti, to so najboljše izvedeli kozaki. Poljska konjiča, imenovana husarji, in sloveča po vsem svetu zaradi svojega junaštva, bila je pretežka za takov nalog, kajti vsak husar je imel težek železen oklep na prsih, težko železno čeljado s prjanico, velikega težkega konja, potem osem laktov dolgo sulico z zastavo, kterih so se zelo plašili konji sovražnikov, neizmerno težek meč, in na vse vrh še orlove kreljuti na ramenih, vse to skupaj pak je delalo neznansk šum in hrušč, in kar zemlja se je tresla, kedar so hu-zarji dirjali na sovražnika. Kedar je tedaj Štefan Batori upokojil Kozake, pa tudi kaznoval jih (kajti načelnika njihovega Podkova, ki je na svojo roko četoval po Volohiji, pogubil je), šel je z vojsko nad Moskale. Car Ivan ni prišel na vojsko, kajti okrutnik navadno ni pogumen, Štefan pak, dober in usmiljen kralj, je šel sam na vojno, in svoje prsi nastavil za narod poljski. Zbravši tedaj močno vojsko, blizu 130.000 mož, prišel je pod Tobok, ki so ga bili vzeli Moskali še za časa Zigmunta Avgusta. Poljaki oblegajo mesto in si ga osvoji, če tudi so Moskali hrabro se branili, vedevši, da jih čaka gotova smrt od cara, če se podajo, ali pa naj poginejo od roke poljske. Od tod je šel kralj še drugod, da je osvojil še druga mesta mo- skalska, drugi načelniki poljski s svojimi polki pa so jo vlili v notranje pokrajine moskalske, ter ondot razdjali 2000 vasi in mest. Glavni načelnik kronin je bil Melnicki, že postaren mož, toraj je kralj za novega načelnika izvolil Janeza Zamojskega. In kmalu se je pokazalo, da Zamojski, — dober gospodar in sveto-valec, — je tudi pogumen vojak, kajti brzo je osvojil mnogo vrlo utrjenih krajev. Pod velikimi Lukami so Poljaki razkopavaje nekov nasip prišli do okna, skozi ktero so Moskali kaj dobro podirali nasprotnike, tako da je vsak padel ranjen ali mrtev, kdor se je približal. Da bi tedaj od ondodi pregnali Moskale, nanosijo Poljaki slame, dračja in lesa, ali nihče ni hotel iti zažgat. Naposled se je oglasil Vjelob, mazurski kmet, vzel ogenj, šel in zapalil, ne zmenivši se za krogle, Id so mu žvižgale okrog glave. Kralj je za takov čin povišal moža za plemiča, imenovaje ga: Velikolucki. Po tolikih bojih z Moskali je kralj previdel, da zmanjkuje novcev in ljudi za nadaljno vojskovanje, toraj je prenehal in šel na zbor v Varšavo. Ali na tem zboru je kralj moral požreti mnogo grenkih očitkov, oponašali so mu, da je že vse preveč novcev potrošil za studene pokrajine, ki niso na nobeno korist kraljevini, ter da vse dela le zarad časti in slave, nikakor pa ne za korist in hasen kraljevine, in na vse vrh so nekteri trdili, da je Ivan vrlo dober sosed, čemu tedaj škodovati ga. Plemstvo je zavidalo slavo kralju tem bolj, ker se mu ni dal slepo voditi, ker je krotil razbrdanost njegovo; zato se je pa vnela njegova jeza, in je res tako zel6 črtilo kralja in Zamojskega, da je začelo z robstvenih dobičkarij se potezati za neprijatelja državnega. Tako-le rob-stvenost in glupost zaslepite ljudi, da zabijo najvažniše dolžnosti za domovino. Nalog narodu poljskemu je bil povsodi širiti svobodo in sv. vero krščansko, in sedaj, ko je Batori potrl okrutnika in nasprotnika tem svetinjam, šel je v zbor in se potezal za-nj, kakor za prijatelja. Ali kedar je stopil v zbor kralj bled od vojskinega truda in bolezni, z osivelo glavo in zarjeveiim licem, tedaj so pa vsi omolknili. In kralj je potem vendar toliko dosegel, da so dovolili davek za novo oroženje proti Moskalom. Štefan Batori je šel iz zbora naravnost na vojno, in je obstal pod Pškovom, ki ga je Zamojski oblegal, in od tam ni bilo več kot 30 milj do Moskve, stolice cara Ivana, ki je imel veliko več vojske, nego Poljaki, pa je vendar začel ponižno prositi Batorija, naj mu dade mir. Ob tej vojni je car dopisoval Batoriju, in kakoršen je sam bil, takošna so bila tudi pisma, ki jih je pisal. Hlinil se je, da bode pobožen kristjanski vladar; drug pot je pisal, da zato ni hotel z vso močjo priti na Poljsko, ker se mu smilijo kristijani, kajti če bi le hotel, lehko bi jih pobijal kot muhe, pa neče itd. Na takovo jalovo ošabnost je Batori odpisal tako-le: Pokaži se nam vendar, ti bog moskalski, kakor te morajo imenovati tvoji nesrečni podložniki. Do sedaj še nihče z lastnimi očmi ni videl niti tebe, niti tvoje ogromne vojske, s ktero nas strašiš. Videti je, da si strahovit le Moskalom, ne pak nam. Če ti je žal za kri kristijansko, tedaj moj junak, le pridi, pa se sama midva skusiva v dvoboji. Izvoli si čas in kraj, da se pomeriva. Ali car ni sprejel dvoboja z Batorijem. Obleganje Pškova je bilo zel6 težavno, in tudi se ni izplačal trud, kajti Moskali so se obupno branili, pritisnil je silen mraz, in tudi bolezen se je vnela v taboru poljskem. Vrhu tega so imeli Poljaki izdajavca Oščika, ki je dopisoval in sporočal caru, kaj Poljaki delajo. Vjeti Oščik, prepričan izdajalstva, dal je glavo pod meč. Ker je tedaj bil Batori v takovih kleščah, in tudi car Ivan ni znal ven iz te zadrege, pisal je papežu, naj ga zmiri s kraljem poljskim, pa bode katolik, ter rad spoznaval papeža za vladarja cerkve Kristove. To je bilo po godu papežu, ki je mahoma poslal Posevina jezuita, da pomore mir delati. Ivan je z golim hlinjenjem, dobrikanjem in obljubami tako premotil in preslepil jezuita, da se je Posevin kar čudil, da so ljudje taki, da obrekujejo Ivana, ki se njemu ne zdi niti okruten niti divji, nego gostoljuben in odkritosrčen vladar. Na predlaganje Posevino so za 10 let sklenili mir med Poljsko pa Moskvo. Car je moral odstopiti Livonsko, pa še precej drugih mest in gradov; tudi Plock je ostal Poljakom. — Kedar je Ivan umrl, begal je ljud moskovski po ulicah in plakal. Ali nič čudnega to, kajti narod v robstvu odgojen, je že od rojstva privajen na zatiranje, in takov narod celo miluje njega, kterega se najhuje boji. Kedar je Batori iz bitve se povrnil na Poljsko, pozdravljal ga je narod kot rešitelja svojega, v Varšavi pa so ga obsule cele trume meščanov, in po vseh cerkvah so zvonili. Vsled takih očitnih znamenj naklonjenosti in vdanosti narodove, molčali so vsi oni kričuni, ki so mu na zboru delali preglavico, in kralj je mogel sedaj brez vsega zadržka izvrševati vse važne namene in sklepe za blagor domovine. Do sedaj je bilo sramotno, da bi plemič služil pri pehoti, ker pa ni mogoče zgolj s konjico vojevati, toraj so Poljaki najemali si Nemce in ogerska ljudstva. Da bi se tudi to zlo odpravilo, ustanovil je kralj pehoto s seljakov, in vsak, ki je trikrat bil na vojni, bil je oproščen neomejene podložnosti, on in njegova deca, in nekter je bil celo povišan za plemiča. Kralj je nadalje ustanovil najvišo sodnijo, v Petrkovem za Veliko poljsko, v Lublinu za Malo poljsko, in v Grodnu za Litvo. Kralj je učinil še tudi marsikaj drugega domovini, ker mu je na roko šel Janez Zamojski, ki je zarad svojih zaslug in truda dosegel najvišo službo državno. Kralj je ljubil Zamojskega kot prijatelja in dobrega Poljaka, in hoteč imeti ga še bliže sebi, dal mu je za ženo Grizeldo Batorijevo, svojo sinovkinjo. Podučni in zabavni del. 3 Naj načrtam svatbo Janeza Zamojskega, da si po njej predstavimo običaje staropoljske. Svatovali so v Krakovu 1543. 1. Povabljeno je bilo mnogo gostov , tujih in domačih , in tudi senatorji so prišli skoraj vsi. Veselili so'se cel teden, in napravili razne igre. Sam kralj in kraljica sta gledala skozi okno. Sedem parov — 14 vitezov — je gonilo na ostre, t. j. napadali so se s kopjem, a ranjen ni bil nihče. Za njimi so prihajali našemljenci. Najpreje so črnci pripeljali slona, ki je nesel na hrbtu hišico, iz ktere so spuščali umetalen ogenj; za temi je priropotal voz, kterega je vleklo dvanajst dečkov, ki so predstavljali dvanajstere ure; vsak deček je imel na glavi uro, na vozu je sedel človek z brado in v roki s koso, in je predstavljal čas, za vozom pa so šle osebe, ki so predstavljale solnce in mesec. Potem se je prizibal jasnomodri voz v oblakih, ki so bili kaj umetalno napravljeni iz preje; voz je vleklo troje osličev, na vozu je sedel nekakov bog, ki je bliske metal; en takov umetalno izpeljan blisk je zasmodil oblake prejnate, in začelo je goreti, pa so vendar k sreči pogasili. Drugej so stala prelepa vrata, skozi ktera so korakali z železjem obloženi vitezi, in pred njimi trom-petarji puhaje v trompete, za njimi pa je drčal voz z zajetimi Moskali in s plenom, ki so ga bili dobili; zajeti s svojim voditeljem so bili pripeti z verigami k vozu. Sel je ž njimi tudi norec, zasmehovaje cara Ivana, ki je pred vojno toliko se grozil Poljakom, po vojni pa ušesa poobesil. Za temi so prijezdile osebe s hrti (psi), s sokoli in z zanjkami, ki so predstavljali lovce. Prikazala se je tudi krasna ženska, ki so jo peljali kiti, kterim je iz trob in oči pršilo vonjevito olje. Kedar je ves ta sprevod došel v mesto, vsuli so nekaj srebrnjakov med ljudstvo. Kralj je po tej svatbi jako iskreno delal za blagor domovine poljske, hotel je da postane strahovita in nepremagljiva neprijateljem, od znotraj pa pokojna in vredjena. Ali razbrzdano plemstvo videvši, da kralj nakanja odbiti mu roge, da bi nehalo biti prevzetivo, da bi tudi plačevalo vojskino priklado, in da bi nič več ne moglo brez kazni treti uboge podložne, začelo se je z nova buriti tako, da je ubogi kralj moral ga klicati pred sodbo, in šiloma držati za uzdo, mesto da je šel krotit Turka ali pa Moskale. Samuel Zborovski, ki je enkrat že bil izgnan, a potem pomogel Batoriju pri volitvi, sicer pogumen vojak, pa burovit in nemiren človek, vlačil se je po Poljskem, ter le šel k Kozakom in jih obdeloval za-se, ali pa je netil vojsko proti Moskalom. Bili so mu morebiti odpustili vse, kar je bil zakrivil popreje, toda on je bil kot nepokojnež, in pod-pihovan od bratov, še hujih nepokojnežev, začel se mešati v grde spletke, le s čarom moskalskim, le s cesarjem nemškim, ali pa je skušal zapeljati Kozake k ustaji. Njegova pisanja, iz kterih so poočitene njegove spletke, vzlasti ona pisma, ki jih je pisal svojim bratom, izdal je kralju bandurista Vojtašek, kozak Zbo-rovskija. Ta čin Zborovskijev je bil sramoten, kajti hotel je izdati svojega vladarja. Kralj tedaj imajoč črno na belem, da Samuel nekov zleg kuje, mu je poročil, naj gre proč, ali Zborovski ne zmenivši se za to, zbral je tropo dvornikov, in prav pod nosom Zamojskemu se sprehajal. Zamojski ni mogel strpeti tolikega zasmehovanja, toraj polije vojake, ki so Samuela vjeli v Pekarkah, v selu pod Krakovom. Pripeljali so ga na grad in zaprli. Zamojski je pisal kralju, ki je bil v Litvi, kaj naj naredi z Zhn—- 1 j— Kralj je odpisal, da vstekli pes, če м плкб — Г?ne P°P??a-Zamojski je dovoli r fe različnih uradnikov, s kte- liiui je sei v ječo izpraševat krivca. A Zamojski, ki je spoznal Zborovskijevo ošabnost in zdrzovitost, orožil se je, kar pa ni bilo treba, vzlasti ne takovemu načelniku, in tem manje, ker jetnik ni imel nikakega orožja pri sebi. Kedar je Zamojski iz raznih vprašanj in odgovorov se prepričal, da je Zborovski pletel spletke proti domovini, in da je gazil pravo, povedal je jetniku na kratko in odločno, da bo šla glava znad ramen, naj se le pripravi. Cuvši to Samuel začne strahovito se zvijati in trditi, da je nedolžen, ter se joče tako zelo, da je bilo vse mokro po tleh. Kedar se je zdanilo, prišli so po njega oroženi ljudje. Samuel se je koj napravil v atlasov župan in rdeč plašč s cveticami opisan. Gredč na rno-rišče, dal si je moliti spokorne psalme, in zavivši okrog cerkve, sreča Zamojskega, ki je dejal mu: „Odpusti mi, Zborovski, ker dajem pogubiti te!" Aon je odgovoril: „Ne odpuščam!" Zamojski prosi v drugo: „Odpusti mi!" — „Ne odpuščam, ker me po nedolžnem pogubljaš!" Zamojski zavpije v tretje: „Za Boga, prosim te, odpusti mi!" In Zborovski je odgovoril: „Zdaj pa že, ker si me prosil v imenu Božjem, zdaj ti odpuščam, ali kličem te pred sodbo Gospodovo!" Kedar Zborovski stopi na morišče, pregleda zbrano ljudstvo in zakliče: „Kje so moji bratje, kje so moji prijatelji in služabniki, kterih sem imel mnogo, a sedaj poginem osamljen?" Rekši to je pokleknil na rdeče sukno, in kedar je v tretje zdihnil: „Jezus!" zamahnil je rabelj in odbil mu glavo. — Ta Samuel Zborovski je sicer imel dobro srce, ali napuh in čestilakomnost ste ga zapeljali na krivo pot. Hotel je prvi biti za kraljem, in zato je zavidal Zamojskemu, zato se je dogovarjal z neprijatelji domovine svoje. Ker se mož ni znal krotiti, ubil je bil tudi Va-povskega, ter napravil še marsikaj drugega nerodnega. Sicer je bilo zelo nevarno in težavno pogubiti takovega plemiča, ki je imel mnogo služabnikov in vojakov, pa nekaj bratov, jako mogočnih gospodov, najbolj pa še za tega delj, ker je ž njim bilo vse plemstvo, ki ni rado gledalo kralja in Zamojskega, ki sta hotela vvesti red in pravico v državo. In res je koj po obglavljenji plemstvo začelo vreti skupaj na pogreb Zborovskega; strašen hrup je gnalo in grozilo. Videti je bilo, da sklicani zbor v Varšavi 1585. 1. bode viharen. Kralj pričakovaje kaj takega, došel je z močno vojsko v Varšavo. Prišla je pred zbor pravda bratov pokojnega Samuela. Krištof Zborovski, najveljavniši med brati, je bil prepričan, da je namerjal ubiti kralja, in da je snoval spletke s čarom moskovskim, pa še marsikaj druzega iz maščevanja, in vsled teh krivd je starašinstvo obsodilo ga, da pride ob dostojnost. Ali Krištof ni čakal sodnij-skega izreka, ampak je ubežal k cesarju nemškemu. Te svaje z Zborovskovimi so zadržale kralja, da ni šel nad . L i • umrl Ivan okrutni, novi car pa ni hotel spol-n o vati pogodeb iS ^ , , ., isaI'8prednik njegov. Batori je tudi namerjal udariti na lurke, vzlasti k€i o- -i-_+„i; nnmoč papež in drugi krščanski vladarji. V takovih namerah ali nakanah je prišel do Grodna, in bil bi tudi dosegel vse, ker je plemstvo iz previdelo, da kralj dela za blagor ljudstva in domovine, ne pak za zasebne namene, in je toraj radovoljno začelo nabirati novce za vojno v Moskali, toda prišla je nesreča na narod poljski, kralj je obolel in umrl v Grodnu, vladaje deset let. Sme se reči, da Poljaki niso imeli modrejšega in delavnejšega kralja, kakor je bil Batori, ki je bil rahel in krščansk, kakor Jagelonci, ali vrhu tega pa krepkejšega duha, nego uni. Kar je hotel izvesti, skoraj gotovo je izvel. Videli smo, kako je uganjal Moskale, in da je dalje živel, bil bi ugnal tudi Turke, s tem pa f)otrl največega neprijatelja vere Kristove, pa svobode. Vrlo je jubil tudi vedo, in zato je dal privilegij jezuitom v Valdu, da ondotno šolo povišajo na akademijo, da bi se mogla mladina dobro izrejati in odgojevati. Pa tudi pravičen je bil proti gospodi in kmetu. Nek pot se je pripetilo v Lvovu, kjer je sodil pravico, da je nekov žid tožil Herburta, starosto Lvovsko, starosta pak, ošaben gospod, ni hotel priti k sodbi trdeč, da žid ne smč tožiti plemiča. Kralj je izvedel o tem in dejal, da oba imata priti pred sodbo, žid in plemič. Drug pot so ravno tukaj tožili Armenci, da njim meščanje Lvovski nočejo dovoliti,, da bi mogli kupovati domove v mestu, in točiti vino, in kralj Štefan je koj jih uslišal ter določil, da Armenci, ki se nastane v Poljskej, imajo ravno tiste pravice, kakoršne meščanje. Ti Armenci so došli iz Azije, in se naselili po Ruskem. Oni so katoliki, ter s srcem in z dušo Poljaki. Po zunanjem se loče-vajo od domačinov po kostanjevo-črnikastej polti, po črnih laseh in dolgih nosovih. Zigmunt III., Vaza. Da je Batori živel še nekaj let, bil bi poskrbel naslednika po sebi, kajti on je dobro vedel, kolika nesreča je protila Poljskej zaradi osodne in burovite volitve kraljeve. In prav zato tudi je nastojal, da kakor je bilo popreje, tako naj tudi od sedaj spet volijo kralja starešine pa deželni poslanci, ne pak vse plemstvo od kraja. Splošna volitev je najbolj ugajala neprijateljem, ker je jim nudila priliko, da so podkupovali niže plemstvo za svoje kandidate, ter hujskali stranko proti stranki, s tem pak je ginila samosvest in spoštovanje poljskega naroda. Velikaši so vabili niže plemstvo k pojedinam, kjer so ga napajali in obdelavali za svojo stran, da je za-nje glasovalo na zborih, in če je treba bilo, da je tudi kresnilo se za-nje. Niže plemstvo ni znalo, kaj je domovini koristno, kaj škodljivo, ter je brezpremišljeno podpiralo nakane veljakov, kterim je služilo; a veljak, čim več je imel plačanih, tim draže je prodajal svoj upliv onim knezom, ki so sezali po kroni, ali pak so razgrajali, kedar kralj ni ugajal njim. In tako je ta zleg stopil na vrh ob času brezkralja, po smrti Štefana Batorija. Rodbina Zborovskih, dehteča po osveti na Zamojskega, ker je dal jej pogubiti brata, pridrla je na polje pod Varšavo z 10.000 možmi in mnogimi prijatelji, pa tudi Zamojski je pripeljal veliko silo na polje, in se obkopal z obkopi in obsul z nasipi, boj6 se napada Zborovskih. Zborovski in vsi, ki so bili ž njimi, zahtevali so Maksimilijana, nadvojvoda avstrijskega, Zamojski s svojimi pa je delal za Zig-munta, kraljeviča švedskega. Kraljica Ana, udova Batorijeva, je tudi želela Zigmunta, in sicer zato, ker je bil sestrenec; njegova mati Katarina namreč je bila sestra Anina, tedaj Jagelonka. In Poljaki, ki so bili jako naklonjeni rodovini Jagelonskej, pritegnili so Zamojskemu, tudi mnogi taki, ki so bili s početka na strani Zborovskim. Primas videvsi, da je večina za Zigmunta, oglasil ga je za kralja poljskega z imenom: Zigmunt III. iz rodbine Vazov. Pa s tem ni še bil konec. Zborovski, tako se je govorilo, so prijeli nekega biškupa in prisilili, da je oglasil za kralja Maksimilijana, nadvojvodo Avstrijskega. A Zamojski je brzo hitel v Krakovo, da ne bi Maksimilijan, ki je blizu ondi čakal, skrivaj prišel v Krakovo, in se kronal. Zamojski se ni motil, kajti koj za njim je dosel Maksimilijan z Nemci, pa z vojsko Zborovskih, s kterimi je hotel se polastiti mesta. Ali Zamojski gaje odbil, in odprl pot v mesto Zigmuntu, ki je bil med tem došel iz Švedske, in sedaj nemudoma se kronal za kralja poljskega. Ker je pa Maksimilijan z Nemci in z Zborovskimi še vedno stal na Poljskem, tedaj je Zamojski koj po kronanju vzel kraljevo vojsko, pognal nemirneže in zapodil čez mejo. Maksimilijan je menil, da Zamojski ne pojde za njim na Avstrijsko, pa se je zmotil, kajti komaj da je utekel v mesto Bičin, koj je Zamojski bil za njim, in 25. januarja na nedeljo zarana razvil svojo vojsko pod Bičinom. Predno se je vojska dobro razvila, že je bilo poldne, in nekteri so svetovali Zamojskemu, naj čaka do zjutraj, ali Zamojski je dejal, da ima še dovolj časa, da malo podrglja srbečo kožo Nemcem. Vrhu tega je Zamojski imel nedeljo za srečen dan, ker na nedeljo je vselej premagal. Najprvo je ukazal Kozakom planiti črez nasprotnika, ki je še le tedaj se razvijal in vredoval, ko je že vsa armada poljska mahnila po njem, in ga zato tudi razkropila. Palo je več nego 3000 mož, veliko pa so jih zajeli. Nadvojvoda z Zborovskimi in drugimi se je vmeknil v Bičin, ali kedar so začeli Poljaki vrata razbijati, koj je poročil, da se udii. Zamojski je obdržal nadvojvoda, druge gospode poljske pa je izpustil. Poljaki so tukaj našli mnogo bogastva, ali pobrali so samo konje, orožje in smodnik; srebro in dragocenosti je Zamojski pustil nadvojvodu, kterega je poslal v zapor na svoj grad Krasnostav. Maksimilijan pak, če tudi je podlegel, je bil vendar ponosit tako, da ni hotel jesti z Zamojskim pri enej mizi, a Zamojski je ukazal posodo pa sedež prikleniti z zlatim verižjem, da bi nadvojvoda se spominjal, da biva v zaporu. Pozneje, kedar je Maksimilijan obljubil Zamoj-skemu, da ne bode več se potezal za krono, izpustil ga je: „Z Bogom!" Naj tu navedem prekrasen izgled domovinske ljubezni. Kedar je Maksimilijan bival v Krakovskem, poskušal je osvojiti grad Olštinski, kamor se je bil zaprl Gašper Karlinski, ki je bil v različnih bojih izgubil že sedem sinov, in mu je ostal le še najmlajši, edina njegova tolažba na stara leta. Kedar je tedaj Karlinski proti Nemcem se branil raz obzidja, takrat so le-ti, ne vedevši že, kako bi se polastili gradu, izvedeli, da v bližnjem selu prebiva Karlinskov sin z dojnico. Vzeli so tedaj dete z dojnico, gnali ju pred seb6 in tako naskočili obzidje, češ, da Karlinski, ugledavši svoje edino dete, ne bode strelil; ali on kot pravi Poljak, je sam zapalil top. Nemci so pobegnili, dete pa je poginilo. Zigmunt pa ni lehko shajal, kajti čim bolje so ga Poljaki spoznavali, tim manje so ga ljubili, in sedaj še le je marsikdo začel bridko jadikovati po kralji Štefanu Batoriji. Zigmunt je bil trudomisel in čmeren, nerad je odgovarjal. Najraje je občeval z jezuiti in s svojimi ljubljenci, in najhuje je bilo to, ker je ljubil le ono, kar je bilo Nemško. Govoril je po nemški, nosil se takisto, kot Nemci, nje je imel okrog sebe, nemške govore v cerkvi je najraje poslušal, in pozneje, kedar je dobil sinov, pretepal jih je zato, ker so se raje nosili po poljski, nego po nemški. Zato so ga pa Poljaki pisano gledali, pa tudi njemu samemu se je Poljsko pristudilo tako, da, ko je šel obiskat svojega očeta, je le malo manjkalo, da ni ostal domd. Morebiti bi bilo boljše za Poljsko, da se ni več povrnil, kajti Avgust Vaza, poslušaje svete jezuiške, je začel preganjati luterane in šizmatike, to je Rusine pravoslavne, kar je krvave vojske in sploh veliko bede navalilo na Poljsko. Jagelonci in Batori so tudi bili dobri kristjanje, pa so vendar pustili vsakemu njegovo vero, tudi oni so spreobračevali na vero Kristovo, ali ne z nasiljem, nego z ljubeznijo in uljudnimi besedami. Pravica vselej zmore, in ni treba z mlatom je vbijati v glavo. Ker pa kralj ni ravnal po tem, imel je toliko nasprotovanja, da tudi dobrih namer ni mogel izpeljati, ker je manjkalo mu ljubezni in zaupanja narodskega. Vrnimo se k Avstrijskej. Maksimilijan je bil nasprotnik Zig-muntu, ta pak je vkljub temu vse za trdno verjel Avstrijcem. Sel je in se oženil z neko princezinjo avstrijsko, in kedar je ta umrla, oženil se je z drugo, če tudi, kakor vemo, ni bilo dovoljeno kralju ženiti se brez privoljenja narodovega. Nato seje prigodilo, da so Kozaki udarili na Turka, pa tudi proti Poljskej se vzdignili, in kedar so bili podjani in kaznjeni, prišlo je na dan, da so bili zapeljani od Avstrije. Plemstvo pa izvedši vse to, začelo je na zboru vršati proti Zigmuntu očitaje, da hoče odstopiti Poljsko Avstrijcem, on sam pak se vrniti na Švedsko. Kralj videvši, kako ga podajajo, spoznal je, da je kriv, in pismeno zatrdil jim, da nič več ne učini kaj takega. Kmalo na to je počil glas iz Švedske, da je umrl oče Zig-muntov. Kralj je vzel nekaj tisoč Poljakov in se odpeljal domu na Švedsko. Švedi so bili večidel luterani. Zigmunt, dober katolik, je hotel navrniti jih k katolištvu, ali to mu je naredilo mnogo nasprotnikov na Švedskem, s čimur si je opomogel stric Zigmuntov. Karol, knez Šudrmanski, kije bil z luterani, vzel je krono Zigmuntu, in sebe proglasil za kralja. Zigmunt je tožil Poljakom, češ, da mu pomorejo, pa mu niso, kajti kogar narod ne ljubi, njemu tudi ne pomaga. Zigmunt videvši, da je zapuščen, hoče Poljake z zvijačo prisiliti za vojno s Švedi, in sicer s tem, da je ukazal vojvodu Ven-denskemu, ki je stražil mejo Livonsko, naj udari na Švedsko. Ume se, da Karol nasproti pa je udaril na Livonsko, in todi si osvojil mnogo gradov. K sreči se ni mogla koj poslati vojska proti njemu, če tudi je tisti čas Zamojski skoraj na lastne in še nekovih prijateljev stroške nabral številno vojsko, in šel ž njo nad Volohe, ki so hoteli razruti Poljsko. Pobivši jih, za kar mu je bil hvaležen ves narod, šel je na Švedsko, če tudi že siv in ves zdelan. Švedi so se pozaprli po gradovih, ktere pa jim je Zamojski po vrsti odjemal. Kmalu pa začne vojska godrnjati, da ne prejema plače, prejemala je pa zato ni, ker tudi voditelji niso dobivali niti pomoči niti novcev od Zigmunta. Da tedaj ne nastane kak upor, gre in razdeli Zamojski vse srebro in dragocenosti vojakom, sam pak, čuteč da se napoveduje bolezen, in izročivši načelništvo Hodkieviču, je vrnil se domu. Hodkievič je pridobil še nekaj mest, ter potolkel v nekoliko bitvah Švede. Ali tisti čas je prihajal sam kralj z ogromno vojsko iz Švedske, Poljaki pa so imeli komaj 3400 mož. Pod Kirchholmom ste se vojski vstopili druga proti drugej, pet Švedov na enega Poljaka. Kakov drug načelnik bi bil glavo zgubil zarad zadrege, a Hodkievič je zaupal na Boga in umno razvijanje čet. Postavi tedaj, kakor more svojo vojsko, objezdi jo sam na svojem konji, in srči jo: Naj se vsak bije, kar se da, kajti Švedov je vrlo mnogo! Na to so poklicali mal oddelek, da bi šel in malo podražil neprijatelja, potem pa se spustil v tek. Oholi kralj pa se je dal preslepiti, in počel kričati: „Aha, ali nisem pravil, da Poljaki bodo tekli!" Hodkievič pa je prav tega čakal, in kedar so zgosteni Švedi se vrgli na Poljake, udarili so le-ti po kotlih in zatrobili, in husarji so se vsuli kot toča na švedsko pehoto, ter jo sekali in bodli. K sreči Poljakom jc pripihal od morja veter, ki je dim in prah vel v oči neprijateljem. 'Kedar so se ene čete poljske utrudile v stalnem boji, nastopile so druge čvrste, in Švedi tako premagani so se jeli umikati iz bojnega polja. Poljaki so jih sekali še pozno po noči. In tudi samega Karola, pod kterim sta pala dva konja, so imeli že prijeti, ali brž mu je dal svojega konja nek Šved, ki je raje sam poginil, da je rešil kralja. Paio je 9000 sovražnikov, razen onih, ki so se vtopili v Dvini, tedaj so prišli po trije mrtveci na enega Poljaka. Poljaki so nemudoma poslali veselo novico kralju. Oni, ki so dospeli s sporočilom, našli so kralja v cerkvi, kjer je poslušal govor pobožnega duhovnika Petra Skargija, ki je ravno ta hip napovedoval veliko nesrečo poljskej kraljevini, trdeč: „Služili bodete neprijateljem našim v gladu in mrazu, v goloti in v vsem pomanjkanji. Položil bode težek jarm na vaš vrat zato, ker niste služili gospodu svojemu!" Vse je jadikovalo in plakalo zbog teh grozovitih besed, in gledi, mahoma poči glas, da je vojska slavno zmogla pod Kirchholmom. Ljudstvo se je utolažilo in klečč zapelo: „Tebe Bog hvalimo!" Pobožni duhovnik pa je potem govoril še na dalje, opominovaje svoje rojake, naj se ljubijo, naj radi poslušajo besedo Božjo, in naj bodo stanovitni v veri svojih dedov. Dokler je živel Zamojski, do tedaj je plemstvo bilo pokojno, kedar je pa umrl, in se je kralj po njegovej smrti na novo brez privoljenja oženil z drugo Avstrijanko, tedaj so se vsi vzdignili proti njemu. Plemstvo je kričalo: ker nihče več ne skrbi za njen blagor, bode pa samo skrbelo. In začelo se je zbirati po zborih ter groziti kralju, da ga vrže raz prestolje. Takovi zarotniki proti kralju so imeli vlastito ime: Rokošani. Na čelu tem Rokošanom je stal Zebridovski, vojvod krakovski. Da je to učinil iz ljubezni do domovine, moglo bi se mu spregledati, ali njega je gnal k temu napuh pa izgubljena kraljevska milost. Kralj namreč je bil odslovil ga z dvora, kar je zelo mrzelo plemiču, vzlasti pa še to, ker je kmalu potem kralj ukazal mu pobrati se iz starostnega doma v Krakovu. Plemič ves razsrden je dejal: „ Že pojdem z doma, če pojde kralj iz kraljestva". Tudi več drugih plemičev je pristopilo k upornikom, pa ne za blagor domovine, ampak iz robstvenih namenov. Zigmunt videvši kaj se godi, pošlje k upornikom Skargija, pa tudi on, ki je govoril, da je teklo kakor olje, ni mogel upokojiti nemirneže. Prišli so tedaj nad nje Žolkievski z vojsko, ki je stala na Ruskem, in Hodkievič z vojsko iz Livonske, ki je vsied tega ostala brez brambe, in je na novo pala v roke Švedom. Ali kolikorkrat je vojska kraljevska zadela na nemirneže, nikoli se niso udarili. „To ne gr6", dejali so, „da bi brat vojeval proti bratu, in oče proti sinu". Konečno videvši kralj, da se mu umikajo, doide jih pod Guzovom, in mahne po njih. Ustajniki so udarili z vso silo, predrli eno krilo kraljevske) vojski, in ustajnik Holovna se je presekal prav do kralja in vihtil s palašem kričeč: „Kje je Šved?" Ta hip je začela pehota kraljevska streliti, Hodkievič pritegne s čvrsto spočito konjico, in to je naredilo takov strah med ustajniki, da so bežali, kamor je kdo mogel. Tekla je kri poljska pod Guzovom 1607. 1. tako, da je od te strašne bitve ostal pregovor, ki pravi: „Pod Guzovom je svinec plaval v krvi". Premagani ustajniki so razbegnili po domeh, osnovatelji pak, vzlasti Zebridovski, so prosili kralja za odpuščanje, in jim je tudi odpustil. Od sedaj naprej plemstvo ni skrbelo za ljubi nič, niti da popravljajo postave, niti da se vpelje red; ubožnejši del je začel služiti velikašem, ter ž njimi četoval po Volohiji, po Morav-skem, in tudi po Nemškem, drugi pa so se držali doma, in se ukvarjali s poljem. Zbog tega so državne zadeve čedalje huje pešale, in naposled popolnoma se zanemarile. Ta čas se je zgodilo, da je služil v kuhinji kneza Višnov-skega sluga, ki se je pisal Hricko Otrepjev. Dvorniki so sodili po njegovej gibčnosti in uljudnem obnašanji, da tega človeka niso v neškah prinesli k krstu, kakor se veli, nego da je gosposke krvi. Posebnega sicer nihče ni domišljeval, in še le tedaj, kedar je Hricki zelo obolel, in so poslali po duhovnika, ki naj ga pre-vidi, še le tedaj je sam povedal, da je Dimiter Ivanovič, mlajši sin znanega okrutnega Ivana, cara moskovskega. Da bi dokazal, da govori golo resnico, kazal je diamanten križ, ki ga mu je bila mati po krstu obvesila na vrat. Hricko je ozdravel, ali ta reč je prišla do kneza Višnovskega, ki s prva ni hotel vrjeti zato, ker je bil dal Boris Godunov, tadanji car moskovski, ubiti omenjenega Dimitra še kot dečka. Ali ker je Hricko zagotavljal, da prav on je tisti Dimiter, da takrat, kedar je Boris Godunov poslal svoje ljudi, da bi ga ubili v Ugliču, da je tedaj mati drugo dete dala pod meč rabljev, njega pak prikrila, tedaj še le so začeli počasi nekaj vrjeti. Gospoda poljska zavidaje Moskvi, je jako začela ceniti tega Demitra. Jurij Mniček, vojvod Sandomirski, rodbinec Višnovskemu, je vzel k sebi Dimitra, in pokazal ga kralju. Zigmunt III. je imel mržnjo na Boris Godunova, cara moskalskega, ker je bil pomagal »Švedom na Livonskem, toraj si je mislil sedaj, da se dobro zmaščuje, če pripelje Moskalom pravega cara mesto vsi-ljenca Borisa. Obetal je Mnišeku pomoč, če gre in Dimitra posadi na prestol. Mnišek je prevzel to iz vlasti tega dobička, ter začel zastran tega se pogovarjati z Dimitrom, ki je obetal zlate gradove Poljakom, če bode car. Najbolj si je pridobil kralja in jezuite, kterim je obetal, da z vsemi Moskali prestopi v katoliško cerkev. Za časa svojega bivanja pri Mnišku se je zaljubil v njegovo hčer Marino, ktero je obljubil vzeti koj, kedar bode car. Iu tako so nekteri nabrali po 6 praporov vojske, kar je okoli 7000 ljudi, in s to peščico ljudi so Mnišek, Višnovski in Ostrogski šli z Dimitrom v notranje pokrajine moskovske. Spotoma se je spojilo ž njimi mnogo Kozakov, pa tudi Moskalov, ki so Dimitra kot pravega naslednika posadili na prestol moskovski. Dimiter je koj na to poslal po Marino, ki je rada sla k njemu v Moskvo, kjer je postala njegova sopruga, pa carica. In sedaj je Dimiter začel nastojati, da se Moskali vsi od kraja pokatoliee, čemur so se pa ustavili, ter začeli kričati in trditi, da on ni pravi Dimiter, da ie vsiljenec. Veliko so k uporu pripomogli tudi Poljaki, ki so bivali pri Dimitru v Moskvi, pa se zel6 slabo obnašali. Konec vsemu temu je bil, da so Moskali Dimitra ubili, Poljake pognali, Marino pa v ječo posadili. Sujski, ki je vodil ustajo moskalsko, dal je truplo ubitega Dimitra postaviti na ogled, da bi vsak se prepričal, da ne živi več. In gledi, spet se je pojavil nov Dimiter trdeč, da je bil ušel smrti, in da ni njegovo truplo bilo izpostavljeno. Bil je pa res v nekem podoben ubitemu Dimitru, in to je bilo dovolj Poljakom, ki so hoteli osvetiti se Moskalom, pa dovolj je bilo tudi Moskalom, ki niso mogli trpeti Šujskega, in so radi imeli novinca za pravega cara. S Poljskega so mu koj poslali 7000 mož, in Kozaki so jih pripeljali 8000. Novi ta Dimiter je premogel »Šujskega, oblegel Moskvo, in tako jo stiskal, da je Sujski izpustil Marino, ki pa, dobro vede, da sedanji car ni njen prejšnji Dimiter, je vendar pripoznala ga za moža, ker je hlepela po carovanji. Kedar se je godilo vse to, svetovali so Poljaki kralju, naj si opomore v tej zmešnjavi, ter napove vojsko Moskalom, opiraje se na razžaljenje, ki je bilo učinjeno narodskim poslancem s tem, da je nasprotnik pometal jih v ječe. Vemo pa, da ni kralj izdr-ževal vojske, ampak gospodje poljski na svoje stroške in s svojimi ljudmi. Svet ta je bil po godu kralju tem bolj, ker se je nadejal, da spravi Moskale v cerkev katoliško. Nabrali so 20.000 mož vojske poljske, kterej je Žolkievski načeloval, pa tudi kralj je šel ž njo. A da so imeli kaj razuma, bili bi šli naravnost proti Moskvi, in vojna bila bi opravljena, ali kralj je hotel prej dobiti prelepi Smolensk, ki se je pa krepko upiral, toraj se je vojna vlekla dalj časa. Poljaki, ki so oblegali Moskvo, so prišli pomagat kralju, pa tudi z vso to silo niso dobili Smolenska. Sujski pak, ki se je bil osopel, je zopet nabral močno vojsko, in jo peljal nad Poljake, ki so čas tratili z oblego. Sreča za Poljake, ki so imeli spretnega načelnika Žolkievskega, ki je čuvši da se bližajo Moskali, mahoma odbral 8000 mož, šel naproti do Klušina, in se tu nastavil za boj 1610.1. Moskali so zalegli obširno polje, poljske čete so se skoraj zgubile v dimu in prahu; kri jih je oblivala, tako so sekali na desno in levo, načelnik pa je stal na griču, roki stezal proti nebu, in neprenehoma molil, ali pa je unemal k od-važnosti, in pošiljal pomoč, kjer je je treba bilo. Naposled pošlje nasprotnik še nekaj čet nemške konjiče, ktero so Poljaki s pala-šem v roki pognali, in drvili v tabor moskovski, pa še od todi celo miljo naprej. Preden se je ta poljska konjiča povrnila na bojišče, je že konec bilo bitvi, in Moskali, popravljaje svoj razdrti tabor, so se še v njem togotno branili; pa tudi Švedi, zavarovani z močnim plotom, so dobro podirali Poljake. K sreči je dospelo nekaj poljske pehote z dvema topoma, in voditelj je hitro prestrelil plot na več krajih. Prepadeni Švedi so se umeknili pod gozd, ter začeli k Poljakom uhajati. Pridirjal je njihov voditelj Pontus opo-minjevaje jih, naj bodo mož beseda in drže z Moskali, ali oni so mu zagrozili s strelom, ter prestopili k Poljakom. Kedar je Žol-kievski popolnoma premagal nasprotnika, mahnil je koj proti Moskvi. Moskali so odpirali vrata, izdali mu čara in Šujskega, in da bi že konec bilo krvavej vojski, prosili so, naj pride Zig-muntov sin, kraljevič Vladislav, in jim caruje, se ve da, ako prestopi k pravoslavnim. Zigmunt pak, kije' hotel, da se Moskali pokatoličč, ne pak, da cel6 sin njegov prestopi k pravoslavnim, ni bil zadovoljen s takovo ponudijo. Ni tedaj poslal jim sina, nego še na dalje oblegal Smolensk, in premogel ga po dveletnem obleganji. Pogumen plemič Novodvorski je največ pripomogel, da so mesto osvojili. Šel je namreč in smodnika nasul pod vrata. Zigmunt, ki je zmago sebi pripisoval, in se ponašal, kakor da je izvršil Bog si ga vedi kaj, bil je zadovoljen s samim mestom, če tudi bi bil potenj lehko osvojil ves moskalski okraj, pa ni hotel iz zavidnosti do Zolkievskega, pa do lastnega sina. Žolkievski je čakal in čakal kraljeviča Vladislava, kterega je bil obljubil Mo-skalom, in ne vede kaj naj bi počel, obsadil je Moskovo s poljsko vojsko, potem pa se vrnil v Varšavo. In kaj se je godilo v Moskvi? Drugega Dimitra vsiljenca je nekdo ubil, Marina pa je po moški oblečena se spojila s Kozaki, da bi ž njihovo pomočjo carovala. Tudi Poljaki, ki so bili ostali v Moskvi, stopili so iz ojnic, in strelili cel6 v cerkve, s tem pa nadražili Moskale tako zelo, da so morali se vrniti domu na Poljsko. Bil je pa Moskale navdušil nek mesar, po imenu Minm Kužma, ki je, videvši ponižanje svojega naroda, razvil zastavo ustaje. In tako je svojeglavnost Zigmuntova pokazila Poljakom vse upanje. Res da kralj kot dober katolik ni mogel dati sina pravoslavnej cerkvi, pač pa bi bil moral pomagati Žolkievskemu, in Moskva bi bila takrat dobljena. Zigmunt je hotel potem popraviti svoje napake, in je še dvakrat s sinom, kraljevičem Vladislavom, šel v Moskvo; ali vojska poljska se je na tujem razkropila grede po plenu, pa tudi pokorna ni bila voditeljem zato, ker se ni redno plačevala, in naposled se je popolnoma uprla kralju. Moskali pak, siti vsiljencev, so si izvolili novega cara, naredili prav izdaten mir s Poljaki, ki so odstopili več pokrajin, Marino pa je novi car dal prijeti in vtopiti, njenega sina pak umoriti. Vemo že, da je poljska gospoda brez privoljenja kraljevega in zborovega šla s svojimi ljudmi bojevat z Moskvo za Dimitra, in da je s tem vojsko si nakopala na glavo; ali to njim še ni bilo dovolj, kajti drugovi Štefan Potočki, kneza Korecki in Viš-novski so si vtepli v glavo, da se polaste Volohije, in so res tudi vdarili v deželo. Ali čete so bile potolčene, osnovatelje pak so vklenjene odpeljali v Carigrad, v stolico sultana turškega. Pa to še ni bilo nič; Turek namreč vjezen, ker so napali ga, pošlje 30.000 mož na mejo poljsko, kjer je stalv Žolkievski, hoteč se meriti s Turkom, ali kralj je poslal ukaz Žolkievskemu, naj odstopi Turku vse pravice, ki jih ima kralj poljski do Volohije. Takovo poniževanje pa ni moglo dolgo obstati, in res je Žolkievski po volji hospodarja Volohijskega, prijatelja Poljske, šel z 8000 možmi v Volohijo. Tabor poljski je stal na stepi cecorskej, in je bil zaprt od vojske turške in tatarske sto tisoč močne. Žolkievski je poprosil za večera k sebi druge vodnike in velitelje, ter njim pravil, da koj drugi dan se udari s sovražnikom, in če se mu ne obnese, da se pomekne nazaj na mejo poljsko. Ti pak čuvši sklep, in nič kaj ne naklonjeni Žolkievskemu, šli so in pregovorili večino vojske, da je drugi dan koj zarana meni nič tebi nič šla svoj pot; ali Turki so jo dohiteli in potolkli. Žolkievski videvši, da ima le še malo četico okrog sebe, začel je stopati iz tabora. — Memogrede par besed o taboru. Tabor je bil čveterovogal, sestavljen z vozov, na kterih se je vozila vojaška priprava. Ti vozovi so stali sredi konjiče, ter so med njimi se nahajoče bolehne in načelnike branili tako, kakor kakov zid, ob straneh pa je stopala pehota z nabitimi ročnicami. V takovem redu je šel tabor več kot osem dni po suhem polji, ki je mrgolelo od kobilic, pa v zagatnem dimu od zapaljene trave in zapaljenih vasi; to so bili naredili turki in tatari, ki so tudi sploh neprenehoma nadlegovali Poljake. Sreča za Poljake, da so slušali načelnika, če ne bi bili vsi poginili, tako pa so vendar se s silo odtegovali nasprotniku. Se le konec sedmega dne, kedar je tabor prišel blizu Dnestra, še le tedaj so Turki sami odjenjali, in več ne napadli tabora. A na to so služabniki se uprli svojim gospodom, potem pak v brzem diru pobrisali jo proti Dnestru. Žastonj je načelnik grozil, zastonj so jih velikaši zadrževali, nobena beseda ni izdala nič. Bil je prav sodnji dan, kedar je ta sodrga razrila tabor, pre-tepaje se za srebro in novce, prevračaje vozove in topove, in strelaje na svoje. Lehko so Turki, blizu ondi stoječi, zapazili, kaj se godi pri Poljakih, in zato so tudi koj pritegnili ter z naskokom planili na tabor, naredivši grozovito klanje. Sin in sinovec Žol-kievskega sta stala pri sivem očetu, in branila ga s svojimi prsi, pa tudi sam se je branil tako dolgo, dokler mu niso glave odbili 1610. 1 Glavo so Turki z velikim veseljem poslali v Carigrad sultanu, ali pozneje jo je rodbina Žolkievska drago kupila od njih. Tako žalostno je končal oni vodja, ki je bil toliko bitev dobil, ki je Moskvo osvojil, ali naravnost je treba povedati, da ni Turek pobil moža, ampak nesloga poljska. Vest o pobitji cecorskem, pa o smrti vodjevej se je raznesla po vseh krajih; matere so oplakovale sinove, sestre pak pobite brate. Vse je dolžilo kralja, da prav on je v pogubo treščil Žol-kievskega, ker je s premajheno vojsko poslal ga na sovražnika. Prigodilo se je potem na sv. Janeza dan, ko je kralj šel v cerkev, da je plemič Pekarski se bil skril za zid, in kedar je kralj prišel memo, planil je izza zida na-nj, mahnil ga enekrati po glavi, da se je koj kri vlila. Pričujoči gospodje so od groze obstali kot ostekleli; edini Vladislav, Zigmuntov sin, je izdrl meč, da bi branil očeta. Brzo so potem zločinca pograbili in mučili. Pekarski je od bolečin bledel ter zaklinjal, da ni ubil kralja. In od takrat je v navadi, če kdo zmešano govori, da velč: „Blede, kot Pekarski na mučenji". Kralj jo imel dobro srce, in je hotel odpustiti mu, ali sodnija je prisodila strahovito kazen, da so ga s kleščami trgali, roki mu odsekali, s štirimi konji ga na štiri kosove raztrgali, potem sežgali, pepel pa vsuli v top, in v zrak izstrelili. Takrat je zboroval zbor v Varšavi, in prevzel ga je silen strah, ko je čul, da je turški sultan Osman zbral vojsko, kakoršne svet ne pomni, 300.000 mož, ter da se vali ž njo na Poljsko. Zbor zahteva črne vojske, naprej pa pošlje Hodkieviča, ravno onega, ki je bil zmogel Švede pod Kirchholmom, pošlje ga s 35.000 možmi poljske vojske, s ktero se je spojilo še 30.000 Kozakov Zaporožkih s svojim atamanom Konaševičem. Vojska ta je šla prek Dnestra, in se vstavila pod mostom Hotimom, kjer je dal Hodkievič tabor obkopati z rovi in obsuti z nasipi. Nekteri na« čelniki, plemenitejši od Hodkieviča, niso hoteli poslušati njegovih ukazov. Da toraj ne bi nastal kak zleg, šel je kraljevič Vladislav, ki je bil na vojski, ter prvi se udal poveljem Hodkievičevim; za kraljevičem so se morali udati vsi od kraja. In privalilo se je toliko vojske turške, da je oko ni moglo pregledati. Na bližnjem pogorji je stal stan sultanov, bliščeč od zlata in srebra; pred stanjem so bili videti štirje sloni z zvoniki na hrbtiščih; z zvonovi so dajali znamenja vojski turškej. In kakor krasen je bil stan sultanov, tako krasni so bili stani paš turških, le nekaj manjši so bili memo sultanovega. In koliko je bilo vel-bljodov, obloženih z bogastvom in novci bisurmanskimi! Videti je bilo, kakor da bo vojska s celim svetom. Sultan turški, ohol človek, se je smejal tako, da se je za trebuh držal, kedar je ugledal peščico Poljakov v taboru, in za-našaje se, da jih razkropi, ukazal je nemudoma udariti na-nje. Ali Hodkievič se je dobro pripravil, in tako trdo pobožal Turka koj prvi hip, da je dva dni čutil. Tretji dan je Osman sopet naskočil tabor poljski, ta pot pa so Kozaki pali v tabor turški, ter si nabrali novcev in druzih dragocenosti na voljo. Večkrat so se ponavljali taki napadi, in vsak pot je pogan dobil jo po koži. Sam Hodkievič, že starikav in bolehen mož, je zasedel konja in zaklical: „Za vero in domovino!" in se vrgel na Turka. S takim izgledom navdušeni so Poljaki planili čez Turke, ter jih mnogo razsekali, ali postrelili. Poljaki so v enej takej bitvi ubili velikega načelnika turškega Karakašo, najbojevilejšega med Turki, ki so po tem izgubitku začeli omahovati. Hodkievič je bil skoraj noč in dan na konji, v dežji in v vročini; ker je bil pa starikav, zato je kmalu zel6 oslabel, pa je prikrival, dokler je mogel, ali bolezen je premogla in vrgla ga na postelj, kamor je na smrtno uro sklical vse vojskine načelnike; kajti nikdar do sedaj še ni tolikošna nevarnost grozila Poljskej, kakor ravno sedaj, in gotovo, da je zmogel Turek, bi morebiti še sedaj svetil na cerkvah turški polumesec mesto žarečega križa. S slabim glasom je Hodkievič opominjal, naj ne varujejo krvi za svojo domovino, in vsi sn snlze mu prisegli, da raje poginejo, nego se udajo Turku. In še enkrat so umirajočemu se zaiskrile oči od radosti, da Poljska ne pogine. Na to jih je blagoslovil, načelništvo izročil Lubomirskemu, dušo pak Bogu. Turki so še poskušali, da bi razrili tabor poljski, ali vselej so se morali umekniti z veliko zgubo, naposled pa so bili prisiljeni, da so prosili miru 1. 1621. Poljaki so radi privolili, in pogani, boje se snega in mraza, so jo urno pobrali nazaj, pustivši volkovom in krokarjem za gostije 60.000 trupeL Dokler so Poljaki vojevali s Turki, pali so Švedi na Livonsko. Tedaj je njim vladal Gustav Adolf, bojevit kralj, ki bi bil koj s prva rad se pomiril^ z Zigmunton, ponujaje mu Livonsko, če se odreče pravici do Švedske. A Avstrija, bojž se, da bi Gustav potem ž njo ne začel vojne, je pregovarjala in tudi pregovorila Zigmunta, naj se ne meni za nobene pogodbe. In tako je^ nespametni upor kraljev navalil na Poljsko devetletno vojsko s Švedi. In kako se je godilo na Poljskem? Neplačana vojska se je zbrala, in kakor v sovražnej zemlji ropala po dvorih kroninih, po mestih pa si napestila^veliko novcev, če tudi je vedela, da Turek grozi z robstvom, Šved pa mesari poljske matere, — a sodrga vojaška se ni menila za drugo, nego za novce. Prišel je pa še veči zleg. Sveta naša vera, ki nam veleva bližnjega ljubiti kot samega sebe, bila je povod, da so laže zatirale Ruse; kajti na prigovarjanje jezuitov so začeli preganjati pravoslavne, ki niso hoteli stopiti v cerkev katoliško, zatirali so jih tako, da po nekterih mestih nekatolik ni mogel biti uradnik. Pravoslavni biškupi, ki se niso spojili z latinsko cerkvijo, bili so preganjani, zato pak je narod ustal, in ob tej ustaji je bil znani Jozafat Kuncevič ubit v Vitepsku na belej Rusiji 1623.1. Najhuje je pa bilo to, da Kozaki, trdovratno se držč pravoslavne cerkve, od Poljakov pa siljeni k unii ali spojenju s cerkvijo katoliško, so čedalje bolj se odmikali od Poljske, nekaj že zato, ker so že davnaj izprevideli, da jih plemstvo neče priznati za svoboden n&rod, nego hoče s časoma upogniti jih pod jarem podložnih kmetov, največ pa zato, ker so začeli Poljaki dajati njihove cerkve v najem Židom, kterim so pravoslavni morali veliko plačevati za krste in pogrebe, in pa ker niso hoteli Poljaki pravoslavnih arhi-mandritov sprejeti v starašinstvo. Kralj je malo pred smrtjo dosegel, da za njim nastopi njegov sin Vladislav. Zapustil je še drugih sinov, med kterimi je spomina vreden Janez Kazimir, ki je tudi še vladal, drugi pak so biškupi bili. Zigmunt je sedel na prestolu 45 let; oni ni ljubil Poljakov, ti pa njega ne. Sin Vladislav je postavil očetu velik spominek, ki stoji pred kraljevskim gradom v Varšavi. Postavila ga je tedaj ljubezen in hvaležnost sinovska, a ne n&rod, kajti ta kralj nič ni učinil za ndrod poljski, če tudi je Poljska takrat imela več znamenitih mož, postavim: Zamojskega, Hodkieviča, Zolkievskega, Sapieho, ktere je pa presegal z modrostjo in pobož-nostjo Peter Skarga, sloveč cerkven govornik. Bil je jezuit, piše nek Poljak, ali Bog nam daj mnogo takih jezuitov, ki bi imeli srce za Poljsko, kot Peter Skarga. Zigmunt kot kralj je imel napak. Ljubil je one, ki so se mu hlinili, rad se je iznebil dobrih voditeljev in takovih, ki so znali svetovati. Manjkalo mu je tudi duševnega ognja, trdne volje, brez ktere s poljskim samoglavnim plemstvom ni mogel priti v soglasje. Pač pa je Batori imel to lastnost, in kar ie sklenil, skoraj gotovo je izvršil, kajti on je vedel, kaj dela, in' ni se dal meni nič tebi nič ugnati. Na hvalo Zigmuntovo pa moramo povedati, da dvor njegov je bil pobožen, in če je dvor pobožen, skoraj gotovo je pobožen tudi n&rod, in običaji se ne pačijo. Ohranila se je noša staropoljska in običaji do smrti Ane Jagelonke, udove Batorijeve, in še le po njenej smrti je začel se posnemati nemški kroj. Kralj, po rodu Šved, tedaj nemške krvi, imel je Nemke za žene, ter ni ljubil nič drugega, nego samo ono, kar je bilo nemško, in vsled tega se je marsikaj zasukalo po nemško. Ali vkljub temu so se nahajali pošteni Poljaki, kakor postavim Ostrogski, ki je, pošiljaje svojega sina na tuje, priporočal mu: „Nikdar ne zabi, da si Poljak. Spoznavaj tuje običaje, a narodnih se drži. Bog ne prizanesi, da bi kroj poljski zmenil s tujim!" Največa gizdavost se je kazala v tem, da je veljavnejša gosp6da in premožnejše plemstvo se skušalo, kdo se bo lepše in draže oblačil ter skazoval. In res so nosili zlatovezeno žametasto obleko, in sedla konjska so bila posuta z dragocenim kamenjem. Tudi v hrani so postajali izbirčni, poželeli so dobrega vina, zamorskih jedil, in drugih sladčic. Nekteri so tem potom zadolžili svoja imetja, in kedar je bilo treba kaj položiti na žrtvenik domovini, tedaj ni bilo nič cvenka v škrinjah. Čudno pa je bilo to, da oni, ki so sami živeli gizdavo, tega niso dovolili meščanom, kterim so kar naravnost prepovedali nositi sobolje obleko itd. Po dvoreh velike gospode je služilo ubožno plemstvo. Kedar je velikaš kam šel, spremljevali so ga taki plemiči, in čim ime-nitnejši je velikaš bil, tim več je imel takovih dvormkov. Gospodje so na lastne stroške izdrževali vojsko, ta je imel Kozake, uni ogerske ljudi, nekteri tudi TatareJ in takove vojske plemiške je bilo več tisoč mož. Vse to spričuje, da dežela ni bila ubožna, in da so plemiči imeli junaška srca, da so radi žrtovali življenje in imetek za blagor domovine in n&roda, ali le to ni bilo dobro, da takov veljak ni prašal niti kralja niti zbora, kaj in koliko sme ali ne sm6. Prišlo je do tje, da so taki veljaki se bolje imeli, nego kralj sam, kajti kralja je vezal zbor, da se celo ženiti ni smel, a veljakom ni smel nihče nič reči. Da še natanjše si ogledamo veliko ljubezen do domovine, m kreposti teh ljudi, naj navedem nektere prekrasne, občanske njihove čine. Biškup Rozraževski je daroval veliko novcev in mnogo orožja, vzlasti roenic pa topov, da bi mesto Kamenec se moglo braniti Turku. — Knez Korecki je poslal osem krasno opravljenih in oroženih čet pod Hotim Hodkieviču, ker sam ni mogel od doma zaradi bolehnosti. — Veselovski je daroval selo na Poljskem onim vojakom, ki so hromovi se vrnili domu. — Targovski je daroval novo selo na Poznanskem, da so odkupili zajete Poljake od Turkov. — Lipski, biškup krakovski, je dal 1000 zlatov, da so odkupili zajete; in še mnogi drugi so donašali novce na žrtvenik mile domovine, eni, da seje pomagalo ubogim udovam, eni pa za učilišča siromašnej deci. Naj zapišem še en prekrasen izgled ljubezni sinovske. Kristoi Sremski je imel mater, ktero so Tatari mu vzeli in v Krim odpeljali. Ubogi sin je nabral novcev, kolikor jih je mogel dobiti, in potem hitel k Tatarom. Kedar je dospel tje, je mati že umirala. Od veselja, da ga je vsaj blagoslovila na smrtno uro, odštel je za ranjco ravno toliko, kolikor bi bil dal za živo, truplo položil v trugo, in peljal na Poljsko. In kedar je prestopil mejo tatarsko, šlo je vse mu naproti, ter glasno hvalilo prekrasno sinovsko ljubezen. Predolgo bi trajalo, ko bi še na dalje našteval primere kre posti staropoljske. Bog zna, kaj še bi bil učinil junaški n&rod poljski, da je imel kaj „več takovih kraljev, kakoršni so bili Boleslav hrabri, ali pak Štefan Batori. Vladislav IV. Sreča velika, da je Zigmunt zapustil sinov, da tedaj ni nastopilo osodepolno brezkralje. Vladislav, nazvan četrti, je bil priljubljen narodu, in sicer zato, ker je bil na vojni v Moskvi, pa tudi pod Hotimom. Volitev se je vršila po davnem običaji, in med tujimi gospodi, ki so želeli biti izvoljeni, bil je tudi Gustav Adolf, kralj švedski, ali narod ni maral za luterana, kar je oči-vidno pokazal s tem, da je Gustavove liste, ki jih je pisal sta-rašinam poljskim, rabelj očitno sežgal na trgu v Varšavi. Kedar je že vse bilo za Vladislava, oglasil se je nekov plemič, ter v eno mer kričal: ,,Ne pozvalam," ali: ne dovoljujem, da bi bil izvoljen. In Vladislav, če tudi že izvoljen, ni še mogei biti kralj, dokler ta plemič ni dovolil. Ko ga je kralj pozneje vprašal, zakaj ni privolil, odgovoril je, da zato ne, ker je hotel se prepričati, ali bo volitvena pravica se spoštovala ali ne. — Vladislav je prisegel na „pacta conventa", obetal mnogo, izpolnil pa malo, kakor sploh kralji poljski. Ali vselej niso bili oni krivi, temveč nesložnost naroda, ki ni hotel poslušati kraljev, če tudi so hoteli kaj dobrega učiniti. To nezaupanje Poljakov nasproti svojim kraljem je pa prihajalo od todi, ker so se bali samodrštva, ka koršno so videli v Moskvi. Ali takov strah je bil nepotreben, kajti poljski kralji so z malim izjemkom vsi ljubili svoj narod, hoteli so le, da bi bilo vse v redu, in da bi se bile spolnovale postave, brez kterih se noben narod ne more ohraniti; ali plemstvu se je dopadala nebrzdana svojevolja, in to je pogubilo narod poljski. Vladislav IV. se je kronal v Krakovu, in ob tej priložnosti sprejel priseženo udanost od voljenca braniborskega, kot kneza pruskega.^ Ob kronanji je dospela vest iz Litve, da Šehin, vojvod moskaiski, je oblegel z močno vojsko Smolensk, ki ga je bil Zig-munt III. osvojil z velikim trudom. Mesto je bilovvelikej nevarnosti, osem mesecev ga je oblegalo 100.000 Moskalov. Poljaki v mestu so se obupno branili, a to tem bolj, ker niso dobili niti pomoči niti streliva. Kralj je tedaj jadrno dirjal na pomoč mestu. Ni imel više nego 20.000 vojakov, in Šehin se mu je vendar umeknil od obzidja, ter .s svojo ogromno vojsko se vtaboril na polji. Kralj je dal tabor Šehinov objeti, ter ga z gladom prisilil, da se je udal. Odložili so orožje,^pustili zastave, topove in vse, kar je bilo v taboru. Sam vodja Šehin in častniki moskovski so prišli in pokleknili pred kralja, ter ga prosili odpuščenja, ker so prestopili mejo poljsko. Poljaki so vse Moskale pustili domu. Vladislav je od todi šel naravnost proti Moskvi, osvojil si mnogo krajev, vkljub gladu, dežju in mrazu. Skoraj vsako noč je sam objezdil tabor, ter s tem pokazal, da je delaven vodja. Zato so ga pa vojaki ljubili, in niso godrnjali, če se jim je tudi časih slabo godilo. Car moskaiski, Mihael Fedorovič, je moral prositi miru, odstopil je Poljskej mnogo mest in gradov, in plačal voj-skine stroške. Ne dolgo potem sta umrla Vladislavu dva brata, ostal mu je še eden, in kralj bojč se, da rodbina njegova ne bi izmrla, sklenil je, oženiti se, da bi zapustil potomcev, in da Poljakom ne bi bilo treba iskati kraljev po Nemškem ali Francozkem. Čuvši o krepostnej Ceciliji Renati, hčeri nemškega cesarja Ferdinanda H., šel je in oženil se ž njo. Bila je res dobra gospd, pa je kmalu umrla^, in vsi trije otroci. Švedi so pleli novo vojno, in kralj je že tudi šel nad nje, da bi jih pognal, ker so mu bili oteli nekaj mest na Pomorji in na Pruskem, kar so došli poslanci angležki, francozki in holan-deški, ter naredili primirje, vsled kterega so Švedi odstopili Livonijo do reke Dvine, in vsa dosle oteta mesta. To primirje je bilo sklenjeno za 36 let. Ko se je Vladislav tako srečno odkrižal svojih neprijateljev, šel je in hotel red vpeljati v deželi. Ali ravno sedaj je prihrula Podučni in zabavni del. 4 besna burija nad Poljsko, pa zato, ker so gospodje poljski, imajoči mnogo vasi in mestec na Ukrajni, kjer je prebival svobodoljubni kozaški n&rod, začeli zatirati ga priganjaje k roboti in velikim davkom, ter po vsej sili hoteli vstrojiti ž njega podložne kmete. Končec, poljski vojvod, ki je sam imel 700 vasi in 70 mest, je zel6 tri Kozake. On je dal postaviti jako vtrjeni grad Kudak. Kedar so delali grad, prašal je nekega Kozaka: „Nu, ali pa bodo sedaj Kozaki molčali?" Na to je Kozak odgovoril: „Le Bog je vsegamogočen; kar pa so ljudske roke naredile, morejo tudi zdreti". In Kozakove besede so se izpolnile; kajti Kozaki so vsi obupni udarili na Kudak, in spodili vojake iz njega. Res je, da so Poljaki več potov potolkli Kozake upornike, in Pavluka, njihovega voditelja, pogubili, ali popolnoma niso mogli zadušiti upor. Kozaki so pred večkrat tožili pred starašinstvom, da se jim krivica godi. Dejali so: „Tudi mi smo od matere Poljske, zakaj nas zatirate?" Na to so odgovorili senatorji: „Res je, tudi vi ste ud naše matere, ali takov ud, kakoršni so nohtovi ali pa laeje, ki je treba postriči jih, kedar so predolgi." To je bil prerazžaljiv odgovor, tako brat ne odgovarja, nego sam vrag. Kozaki so šli k Vladislavu, ki pa ni mogel nič učiniti za-nje, dejal je samo: „Saj imate sablje in jako mišico; ne dajte se!" In Kozaki so poslušali svet kraljev, ter dobro podrgljali srbečo kožo poljskim plemičem. Kozaki so se odcepili od Poljske, s tem odcepljenjem p»k oslabili sebe in Poljsko; oni so izgubili svojo svobodo, ter se stopili z Rusi, in Poljska, s tem odcepljenjem oslabljena, ni se mogla več braniti Moskalom. Plemstvo, ki je brezobzirno zatiralo Kozake na Ukrajni, je pak za-se nasproti zahtevalo vedno večo svobodo, in zavoljo nje se vedno poganjalo s kraljem. Naposled je kralju zabranilo, da še lastne vojske, kot kakov plemič, ne sme imeti, ker se je balo, da ga ne bi podjarmil. Popolnoma je tedaj potrlo vlado kraljevsko, ki ga ni mogla več držati na uzdi. Ali svoboda more cvesti le ondi, kjer vsi poslušajo zakon, ne pa, kakor je bilo na Poljskem, kjer je en stan delal, kar je hotel, vzdrževal vojsko na svoje stroške in ž njo svojevoljno napadal sosednje pokrajine, doma pak zatiral večino prebivalcev, ter ravnal ž njimi prav tako, kot s sužnjimi. Gospoda se je kratkočasila po dvorih, vzdrževala niže plemstvo, ki jej je potrebno bilo za sebične namene, bedni seljak pa je delal in trpel kot črna živina, pogreznjen v črno temo zanemarjenosti in krivice, kajti njemu se ni nikjer sodila pravica. Vladislav, ki je neprenehoma skrbel za naslednika po sebi, oženil se je v drugo in vzel Marijo Ludoviko, rodom Francozinjo, ki mu je prinesla dote 700.000 tolarjev. Vladislav, ljubeč svojo domovino, odločil je novce za vojsko s Turki. Že si je bil najel nemške, švicarske in ogerske pehote 14.000 mož, ali poslanci zborovi so se protivili temu. In tako je bila uničena kraljeva nakana, da popolnoma potre vraga sv. vere. Dobri in razumni kralj bi bil še marsikaj koristnega urini!, ali plemstvo nui je preveč kljubovalo. On je prvi v deželi vstanovil pošto za pisma, kajti poprej je morala vsaka vas dajati poslov in vprege za kraljeva pisma. On je delal na to , da ne bi plemstvo smelo sprejemati tuje naslove, postavim: grof, baron itd. In pametno je bilo to; čemu bi se človek poviševal nad druge z naslovom: grof, baron in z drugimi takimi tujimi imeni, kajti vsak, tako so mislili Poljaki, kdor si prisluži tuj naslov, mora kaj zaslužnega učiniti na tujem, a kdor tujcem služi, zanemarja in škoduje lastni nirod. Včasih namreč na Poljskem ni bilo niti grofov niti baronov, vse to je prišlo iz tujega. Edina napaka Vladislava IV. je bila zapravljivost in slabo gospodarstvo domd. Zanašaje se na služabnike nikdar nikoli ni vedel, ima li kaj novcev ali nič. Nihče ni tirjal računov od njih, tako pa se utegne pokaziti najboljši služabnik. Ko so drugi bogateli s kraljeve milosti, bil je on "časih v takej zadregi, da je moral na posodo jemati za vzdržavanje svojega dvora. Sploh je bil jako dober mož, prijetne postave, le nekoliko predebel. Nazadnje je trpel velike bolečine na nogi, skoraj je bil hromast. Umrl je ravno takrat, kedar so Kozaki ustali proti Poljskej, tedaj ni videl teči bratovske krvi. Umrl je pa v Marenči na cesti z Vilne v Varšavo; vladal je 16 let. Od druge žene ni zapustil nobene dece, in tako je iz rodbine Vazov bil samo še brat njegov — Janez Kazimir. Janez Kazimir. Že tedaj, ko je živel Vladislav, kipelo je na Ukrajni, in je tudi izkipelo na nesrečo, na pogubo poljskej kraljevini. Kakor navadno pri zatiranih narodih se snujejo ponočni shodi, se čujejo ostre besede, uporni govori, se grozi okrutnikom. Kavno talco se je godilo na Ukrajni. Povsodi je tlelo, krmili so konje, ostrili orožje in pazno poslušali, kedaj jih kdo povabi na ustajo, in za-kliče: „Hura, na konje! Nad Lehe, t. j. Poljake!" In prav nič ni bilo težavno najti takovega moža pri Kozakih, ki so imeli toliko podvzetnih junakov, in tudi nikomur ni bilo žal udariti na mater Poljsko, ker je plemstvo jo bilo spremenilo njim v mačeho. Naposled je prevzetnost plemiška sploh privedla Bogdana Hmelnickega k takej obupnosti, da je zburil Kozake, in ustal ž njimi proti gospodi poljskej. Ta Hmelnicki je bil jako ^zaslužen mož, in kralj Vladislav mu je zato dal selo pod Čehrinom. Caplinski podstarosta, ki je upravoval starostijo Čehrinsko, je najpreje vzel Hmelnickiju ženo, potem selo, in naposled ubil mu cel6 sina. Vsled teh treh krivic se je razljutilo srce Kozakovo, in prisegel je, da se osveti vsemu, karkoli je Poljskega ali katoliškega. Naj-prvo je skrivaj šel na Krimsko k hanu tatarskemu, ter ga kleče prosil na pomoč proti svojim trinogom. Tatar, hlepeč po krvi kristijanskej, je radostno obljubil, da gotovo pride. Hmelnicki se je vrnil na Zaporožje, ter svojo skrivnost zaupal tristo Kozakom zaporožkim, ki so ga odobrili in šli burit nArod na Ukrajni predstavljaje mu velikanske krivice, učinjene od plemičev in Židov, ki kot pijavke pijo njihovo kri. In narod ukranjski, ki je že dolgo jadikoval zaradi zatiranja, sedlal je konje, brusil meče in nože, ter nabijal ročnice. Hmelnicki videvši, da se čete Kozaške čedalje bolj naraščajo, izdd ukaz, da se potrebijo Poljaki, latinski duhovni pa židje. Proti tem ustajniškim četam razsrjenih Kozakov pošlje vodja Potočki svojega sina Štefana z malim oddelkom dragoncev in Kozakov ^kraljevskih. Hmelnicki, spojen s Tatari, se utabori pri jezeru „Žlute vode". — Mladi Potočki, hotevši pokazati svojo srčnost, udari na Kozake, pa je bil izdan, kajti Kozaki pa dra-gonci kraljevski, rodom Rusini, so prestopili na stran Hmelnickovo. Štefan je poginil, drugi Poljaki pa so bili odpeljani v robstvo tatarsko; med njimi je bil tudi Carnecki, ki je pozneje obvaroval Poljsko od končne pogube. — Kedar se je godilo vse to, udaril je Hmelnicki na drug oddelek vojske poljske, kteremu je veleval vodja Potočki, oče ubitega Štefana; pa tudi tu so bili Poljaki potolčeni, vodja pa vjet. Kedar je glas o tej nesreči počil po Poljskem, bil je Vladislav že mrtev. Plemstvo je na zboru delovalo na to, da bi se nova vojska poslala nad Kozake. Ker pa so voditelji bili vjeti, izvolili so tri nove, kakor se je dalo. Prvi je bil knez Ostrogski, starček, drugi je bil Koncec poljski, mlad mož, tretji pak Ostrovoh, učen človek in pravnik. Oni, ki so kaj umeli o vojski, dejali so koj, da Kozaki gotovo pobijejo Poljake, in so tudi uganili. Poljaki v taboru so raje se posvetvali in ban-ketovali, mesto da so koj udarili na Kozake. Pa tudi šli ali jezdili niso na vojsko, nego se peljali v kočijah in na vozeh, vzeli so seboj kuhinje, pisarnice in različno gosp6sko nepotrebno igračo. Tabor njihov je stal vrlo dolgo pod Pilavcami, tako dolgo, da se je Hmelnicki približal, in tudi nekaj Tatarov se pridrvilo. Kedar je plemstvo ugledalo nasprotnike, vzdignilo se je in pobegnilo domu 1648. 1. Tatari niso šli za njimi, raje so nabirali novce, dragocenosti in druge reči, ki so jih Poljaki popustili. Hmelnicki je kmalu došel pod Lvov, ki pa se mu je odkupil, od Lvova je šel pod Zamost, ki se je tudi odkupil, in če ravno ni imel več kot 30 milj do Varšave, ni šel dalje, obstal je pod Zamostom ne ganivši se niti naprej niti nazaj toliko časa, da se je končala volitev kraljevska v Varšavi. Izvoljen pa je bil Janez Kazimir. Hmelnicki je koj naznanil kralju, da ga rad prizna za gospodarja, nikdar ne pak plemičev — kot kraljičev, in obljubivši mu, da hoče biti poslušen, vrnil se je s Kozaštvom na Ukrajno. Ali poslušnost Hmelnickova ni dolgo trajala, kajti poželel je takovih reči, s kakoršnimi kralj ni mogel ustreči. Kralj pa stara-šinstvo tedaj sklenejo novo vojsko poslati proti upornežu. Nabrali so pa le 9000 mož; vojska se je vstavila pod Zbaražem naPodolji. Hmelnicki je imel stiridesetkrat toliko vojske, imel je 200.000 Kozakov in 1(30.000 Ta t aro v. Cez dva meseca je oblegal Poljake, ki so se junaško branili in hudo lakoto trpeli, nazadnje so morali jesti konje, mačke, miši in drugo. Tu je nekega dne, ko so bili Poljaki v velikem obupanji, nekdo iz tabora kozaškega izpustil strelico, pri kterej je bil privezan listek in na njem zapisano, da gre kralj Janez Kazimir na pomoč. In to je podprlo obupne, in vlilo jim srčnosti. Naposled je kralj res tudi prišel in napravil, da je lian tatarski odstopil od Hmelnickega, in se spojil s Poljaki. Kedar je videl Hmelnicki, kaj se je zgodilo, koj se je spremenil, sel in pokleknil pred kralja, in prosil odpuščenja, obečaje da se poboljša. Misliti je bilo, da posedaj bo mir in složnost med Poljaki in Kozaki, pa ni bilo ne. Gospoda poljska je napek ravnala, ker ni izpolnovala onega, kar je bila obljubila Kozakom, Hmelnicki pa je bil ohol zato, ker je bil toliko potov potolkel in pokoril Poljake, in je želel postati kralj na Ukrajni. Zastran njegove izdaje pričajo listi, ktere je pisal nasprotnikom poljskim, t. j. Moskalom, Turkom, Švedom. Videvši to kralj, in hotevši za vselej ukrotiti upornika, napovedal je črno vojsko, in res se je postavilo 100.000 Poljakov proti trikrat večemu številu Kozakov in Tatarov. Bitev se je bila pod Berestečkom na Voliniji, enajsti dan so vendar Poljaki zmagali 1651. 1. Dobili so tabor sovražnikov, 18 topov in mnogo drugih ropotij. Ali sopet je nesložnost in neposlušnost plemičev uničila vse, kajti ta je mislil na dom, ta na ženo, ta na gospodarstvo, nobeden ni hotel iti dalje, da bi bili uničili sovražnika. Plemstvo se je razšlo, a kralj se je moral vrniti v Varšavo. Ker je tedaj Poljakom manjkalo vztrajnosti, prišel je tedaj zviti Hmelnicki in se udal poljskej nadmoči, obečaje da miruje , če mu ne bodo opovirali v Volohiji, ki jo hoče pridobiti svojemu sinu, in oženiti ga s hčerjo hospodarja volohijskega. Oddelek vojske poljske, stoječ pod Batovom na Ukrajni pod načelništvom Kalinovskega, je verjel zvitim besedam Hmel-nickovim, ki pak je tisti čas, kedar si uni niso nič domišljevali, udaril na-nje in pobil 12.000 cveteče mladine poljske. Strašen strah je nastal po vsej kraljevini, gospodje v Varšavi so zel6 žalovali, ali mesto da skličejo vojsko, mesto da primejo za orožje, tovorili so na vozove zlato, srebro in drugo robo, in bežali, kamor je kdo mogel, bežali so črez mejo na tuje pustivši ubogo domovino kot plen ustajniku. Ali ni bil še konec nadlogam in nesrečam, bil je še le pravi začetek. Moskal, kakor da se poteza za Hmelnickega (ki je udal se mu), osvajal si je mesta, ktera je bila pribojevala kri poljska. Snide se zbor, narod zahteva činov, — pa je najbolje, da se molči o tem zboru; eden je zakričal: „ne pozvalam", in zbor seje moral raziti, mesto da je kaj hasnovitega učinil za blagor domovine. Pogubljiva je bila ta pravica plemičev, da vsak poedini je lehko razdrl vse, in opovrl najvažniše sklepe, če je le djal: ne pozvalam, ali „veto". Do sedaj je vendar še vsak iruel toliko ljubezni za blagor domovine, da, če tudi njemu ni bilo vse po godu, je vendar naposled pritrdil volji drugih. Sicinski je prvi se predrznil zborovanje razdreti, in po njegovem izgledu so delali tudi drugi; zbor se je razšel za zborom brez določilnih sklepov, in država je čedalje bolj hirala. Kedar je zbor hotel zbrati vojsko, ali kedar je nastojal, da se država reši pogube, bilo je neprijatelju kaj lehko dobiti in podkupiti enega plemiča poslanca, ki je na korist nepri-jateljevo pretrgal zbor in uničil vse s pogubilno privilegijo: veto, ne pozvalam. Tem potom je bila kraljevina brez brambe, brez vojakov, kterih brez dovoljenja zborovegani bilo mogoče nabrati. Razdiranje zborov je bila ena glavnih napak, vsled kterih je pro-pala Poljska. Največo nesrečo so navalili na Poljsko oni, kteri so jo vladali: kralj in stanovi. Kdo je unel maščevanje Hmelnickovo? Plemič Čaplinski. Sedaj pak je sam kralj navalil veliko nesrečo na Poljsko in sicer tako-le: Hieronim Radzejovski je s svojo ženo živel v svaji. Kralj se je prav nepotrebno vplel v zakon pregovorivši gosp6, naj se razporoči z možem. Ona pa je šla še naprej, nabrala ljudi, napala palačo moževo v Varšavi, in ga izpodila, pa tudi mož je šel in nabral ljudi in pregnal ženo. Lila je kri nepotrebno, in storilo se je mnogo nasilja. In kaj naredi kralj? Ukaže soditi Radzejovskega, in sodba je po volji kraljevej obsodila moža na smrt. Razsrjen zaradi take sodbe Radzejovski zbeži iz Poljske, klati se sem ter tam, naposled pa gre na Švedsko, kjer je vladal mladi kralj Karol Gustav. Radzejovski od srda zabi uboge domovine, od Moskalov in Kozakov raztrgane, pregovarja Karola Gustava, da bi napal Poljsko, in pahnil s prestole Janeza Kazimira. Radzejovski je napravil grozno zločinstvo, zato ker je sovražnika poklical v svojo domovino, ki nam mora biti najdraža v življenji, in če njo škodujemo, škodujemo le sebi pa svojim bratom, prijateljem, rodbincem, in vsem najljubšim osebam grob kopljemo. Nesreča pada na vse osebe, ki prebivajo v tistej deželi, in ne samo na zoprnika. Kralj švedski je rad uslišal izdajalca Poljske, ter poslal 170.000 mož vojske skozi Pomorje na Veliko poljsko, ktero je spremljeval ničemni Radzejovski. Na njegovo prigovarjanje je prestopilo plemstvo Poznansko na stran Gustavo. Ravno ta čas so prišli tudi Moskali na Litevsko, Kozaki pa pod Lvov. Janez Kazimir je bežal skozi Kralcovo proti Šlezkej. Kralj Gustav ene potegnivši na svojo stran ene pak pobivši je že menil, da je kralj Poljskej, kajti dejal je: „Ni treba, da bi' me Poljaki volili, jaz se sam izvolim za kralja s pomočjo te-le volitve" — in je mahnil po sablji. Šved je rojil po Poljskej, vojvodstva so se mu podajala, dobi), je tudi Krakovo, kjer počivajo trupla kraljev poljskih v dragocenih rakvah. Kralj švedski ogledovaje trupla, obstal je pri nekej rakvi in praaal, kdo v njej leži. Kanonik Starovolski, ki je spremljal kralja odgovori, da Vladislav Lokitek, ki je bil trikrat izgnan, pa se je trikrat vrnil. Na to meni Gustav: „Ali vaš Kazimir se nikdar več ne povrne!" „Kdo ve", odvrne Starovolski. In dobro je povedal, kajti Gustav je pozneje bežal tako, da se je vse kadilo za njim, kakor bomo videli. Poljska pa je res tudi bila slaba tačas; od znotraj so jo trgali Kozaki, od zunaj Švedi, Moskva, voljenec Braniborski, pa Rakoci, knez sedmograški, ki je brez vsega vzroka pal s 50.000 možmi v Poljsko, in spojen s Švedom jo uničeval. Poljska je bila zapuščena kakor umirajoč bolnik, kterega zapuste lekarji, prijatelji in znanci, edini njegovi domači kleče ob postelji, jadikujejo in molijo za njegovo dušo. Tudi Poljska je bila ravno tako zapuščena,^ kralj jo je zapustil, plemstvo jo je zapustilo, in vojska se je s Švedom spojila. Videti je bilo, da duh naroda je ugasnil v telesu Poljske, da jej bodo skoraj zapeli mrtvaško pesem. Ali duh poljski se je ohranil v nekem samostanu pri pobožnih menihih; ta samostan se je imenoval „jasna gora", ki je pri Ca-stohovu, in menihi so se imenovali Pavlinci. Samostan je bil obzidan z visokim zidom in, utrjen s stolpi zato, ker so ga preje pogosto napadali Tatari, Cehi in Nemci. Patri Pavlinci so vzdrževali nekaj oroženih ljudi, imeli so topov, smodnika in krogel, da bi se mogli braniti napadov. Kedar so bila že vsa mesta in kraji in cel6 Krakovo, stolica poljska, v oblasti švedskej, ostalo je to edino mesto še zvesto kralju in domovini. Ali Švedi niso pozabili Castohova. Zvedevši da so ondi veliki zakladi v cerkvenej posodi, v ornatih in v gotovem denarji, poslali so 1655. 1. tjekaj generala Millerja s 17.000 možmi in z 20 topovi. Na švedskej strani je bilo mnogo Poljakov, ki so začeli prigovarjati patrom Pavlincem, naj bi se udali kralju švedskemu, vzlasti ker je že cela Poljska v njegovej oblasti. Patri, njim na čelu predstojnik Avguštin Kordecki, so odgovorili, da se ne boje Švedov, ter da radi umrji za vero in domovino. Moč njihova je bila res majhena, ali vera je bila velika. Imeli so za brambo le 160 vojakov, 60 menihov, pa 50 plemičev, ki so z ženami in z deco pribežali pred neprijateljem. Švedi, do-bivši takov odgovor, so začeli metati ognjene krogle, s kterimi so zapalili kašče samostanske. Pa tudi iz samostana so strelili, na Švede tako, da je nasprotnik v treh urah moral prejenjati. Crez nekaj dni so Švedi pripeljali še veče in močneje topove, in na dan darovanja Marijnega tako naskakovali, da je bilo groza. V samostanu, ki ga je branil pater Kordecki, _pa so se začeli oglašati nekteri, da bi bilo boljše, če bi se udali Švedom. Pater Kordecki pa, zaupovaje v Boga, je odgovarjal, da se nadeja ohraniti. Tudi mlajši patri so začeli nekako omahovati, ali Kordecki jih je srčil, pazil na vse, mislil za vse, on sam je delal in stal tako rekoč za vse. In zakaj se je takisto gnal? Zato ker se je nadejal, da z „jasne gore" se razlije zdravje in junaštvo po vsem narodu, da pod varstvom milosrdne kraljice poljske in litevske se ohrani Poljska. In res se je zgodilo tako. Švedi so bili vedno od zadaj, kedar so se sprijeli s samostanovci, in so zgubili nekaj voditeljev. Sam Miller, ki je nek pot obedovaje z zobmi škripal ter grozil, da samostan kar prevrne, dobil je dober nauk, kajti ravno tiati hip, ko je tako grozil in škripal z zobmi, je priletela bomba, prevrnila mizo in vdarilaMillerja v rameno tako, daje le počasi se zavedel. Oblegali so samostan 40 dni, še enkrat in poslednjikrat so z vso silo udarili na-nj, pa niso opravili nič, in sramotno so se vrnili pustivši mnogo mrtvih pa svojo slavo, češ, da so nepremagljivi. In ko je počil glas, da peščica vojakov pa menihov se je uprla Švedom, tedaj si je vsak mislil: saj menda vrag vendar ni takov, kakor se govori. Do sedaj se je menilo, da ni mogoče premagati Švede, sedaj pak se je pogum sopet vrnil v narod, gospodje so pozabljali zavidnosti in svaje, in mahoma osnovali „konfederacijo" v„Tišovicah, ktera konfederacija je imela nalog, povsodi pobijati Švede in druge vrage, ter kraija Kazimira posaditi nazaj na prestol. In kralj čuvši kaj se godi, koj se je povrnil v svoje kraljestvo, in je v Lvovu sebe in celo kraljestvo priporočil brambi najsvetejše gospoje, Marii Devici. Kedar je Poljska oživela, predrugačilo se je marsikaj, do sedaj so drugi bili Poljake, od sedaj so začeli Poljaki biti druge. Kar je bil pater Kordecki pričel na jasnej gori, ono je dovršil slavni bojevalec Cernicki. Imel je malo vojske,„pa je bila čvrsta vsa, kar je je bilo; ker pa ni mogel se meriti s Švedom desetkrat močnejim, zato ga je dražil noč in dan, le mu je odbil pomoč, le podrl most, ali vstavljal ga na potu; celo samega kralja Karola Gustava bi bil kmalu vjel, in če je videl, da bi utegnil bitev zaigrati, raje je pobegnil, a drugi dan „se sopet pokazal vznepokovaje „tabor. Ali Cernicki ni imel posla samo s Švedom, tudi Rakoci iz Sedmograškega je prišel na Poljsko, toraj je hitel še na tega, in ga tako našeškal, da je drago plačal vae'Poljskej učinjene krivice, in moral prositi kralja za odpuščenje. Hmelnicki pak, ki se je bil spojil z Moskali, in spoznavši, kakova je vlada v Moskvi, ter daje boljše bilo pri Poljskej, pustil je Moskale in z nova se pomiril s kraljem poljskim. Ali brzo na to je umrl, in za njim je ataman kozaški bil Vihnovski, rodom Poljak, in Poljakom prijazen. Tudi Moskali so naredili mir, pa za kratko. Cernicki zbravši peščico vojske poljske je šel preko morja na Dansko, ki se je klanjala Švedom, ter ondi po starej navadi premetaval Švede. K sreči je umrl še kralj Gustav, ki je bil brez vzroka navalil toliko bede na ndrod poljski. Kedar so se Poljaki nekoliko otrebili, šel je Janez Kazimir in mir naredil v Olivi, ter se odrekel naslovu: kralj švedski, ki je bil prava nadloga za kraljevino poljsko.„ Naposled je Kazimir odpustil vsem izdajalcem, ki so bivali'pri Švedu. Komaj se je Poljska pogodila s Švedi, začelo je zopet kipeti med Kozaki na Ukrajni, in sicer zato, ker jih plemstvo ni nehalo zatirati, in pa ker je en oddelek ostal pri Moskalih, eden pak nazaj stopil k Poljakom. Vihovski, vodja poljskih Kozakov, je potolkel Moskale, ki so čezdalje huje napadali Litvo in Ukrajno, sv tem pa se je pričela nova vojna z Moskvo. Hitro so poslali tje Crnickega, ki je stal na Danskem. Junak je došel, da se z maj-heno vojsko pomeri z vodjem moskovskim pod Polono. Cel dan je bil boj, naposled so vendar Poljaki zmagali in vzeli 40 topov in 146 praporov; obležalo je 15.000 neprijateljev, in Moskva, potolčena še v nekovih bitvah, prosila je miru. Pa le se ni bilo pravega miru; zdaj se je uprla vojska sama zato, ker ni bila plačana. Kedar je to izvedel car moskaiski, koj je ponovil vojno, in tudi Kozake hujskal na ustajo; še črez dve leti je trajal ta upor vojske na veliko škodo državi, dokler jej niso dali novega plačila in tudi zastalega poravnali. Takrat pa je bila trda za novce, kraljevina je bila čisto izmolzena po napadih Švedov ^pa drugih neprijateljev. Ta pot je sam kralj šel nad Moskale, Cernicki pa je krenil na Ukrajno pogovarjat Kozake. Ker je pa Cernicki imel sila malo vojakov, nikomur nič ne pove ter natihoma s 13 možmi hiti na Krim k hanu tatarskemu po pomoč. Han tatarski, ki je bil vedno s Kozaki, dokler se niso udali Moskalom, je koj in rad obljubil pomoč Černiclcemu, ki je potem šel krotit upornike. Mesto Stavišče, kjer so bivali najpo-gumniši in najhrabrejši vojaki, hotel je Cernicki po vsakej ceni dobiti, a najpreje jim je svetoval, naj se dobrovoljno podajo, ker so se pa Kozaki smejali temu vabilu, zaklical je ves razsrjen, da ne dene niti grižljeja preje v usta, preden ne razvali gnjezda tem razbojnikom. Ukazal je^naskakati mesto; Kozaki so se krepko branili, in cel6 smešili Cernickega imenovaje ga psa. V enem takovem naskoku je Poljak Zglobicki poskočil na nasip in zasadil prapor poljski, a nek Kozak mu je odsekal eno roko, Zglobicki je brzo z drugo roko zagrabil prapor, in ko mu je bila tudi ta odsekana, vlegel se je na prapor, kjer so ga na kosce razsekali. Stavišče se je sicer krepko branilo, pa se je vendar moralo podati nepremagljivemu Černickemu 1664. 1. Ali še je Cernicki imel mnogo posla s Kozaki, in naposled po tolikih trudili, bitvah in ranah je obolel tako zel6, da so mu svetovali, naj se vrne na Poljsko, da si ohrani zdravje, kar je tudi naredil. Kedar je bil že na potu, prejme list od kralja Janeza Kazimira, ki mu pošilja dostojnost veliteijsko ali načelniško, kajti do sedaj še ni bil. In ko so na postelji ležečemu podali list, djal je: „Saj sem pravil, da tedaj še le me imenujejo za vodjo, kedar ne bom mogel več držati sablje, da tedaj mi dado kruha, kedar bom brezizob". Drugi, ki so se narodili od premožnih roditeljev, in če tudi niso imeli tolikih zaslug kot Cernicki, postali so vodje še vsi mladi, njemu siromašnemu plemiču pa je bila težava se popeti do vodje, če tudi je čez 50 let, začenši od prostega vojaka, služil svojej domovini. Dobili so se tudi taki, ki so mu očitali, da je s prostega plemiča se popel na višino, ali on jih je zavračal tako-le: „Jaz se nisim zredil niti od soli niti od polja, nego le od tega, ki me boli". In resnico je govoril, kajti nekteri gospodje so obogateli od kraljevskih šolnin, nekteri od starostij, on pak se je popel po ranah in po krvi svojej. Bolni vodja ni več mogel jahati, toraj so ga nosili v nosilnici, in videvši, da se smrt bliža, dal se je nesti v selsko kočovSoko-lovec v Voliniji. Izpovedal se je, prejel sv. popotnico, in prosil, naj mu pripeljejo konja, na kterem je toliko bojev dobil. Cernicki i'e pogladil zvesto žival in naročil služabnikom: „Skrbite za-nj!" 'otem je počasi umrl 1665.1. Kip tega junaka, ki je rešil domovino, stoji v mestu Tikočinu, ktero mu je narod daroval za zasluge. Komaj so se Poljaki otrebili ene nevarnosti, že se je prikazala nova. Kralj Janez Kazimir je s početka svojega vladanja se oženil z Marijo Ludoviko, udovo po bratu svojem Vladislavu. Francozinja ta je bila prebrisana ženska; kedar so Švedi napali kraljevino, pomagala je Cernickemu s svetom in z novci, in malo je manjkalo, da sama ni šla na vojno nad Švede. Ali kakor vsak bolj njeguje svoj narod — razen renegatov, — tako je tudi ona vrlo ljubila Francoze, kar so jej Poljaki za zelo vzeli. Ne priča-kovaje dece, hotela je naposled, da bi že v življenji Janeza Kazimira Poljaki volili naslednika kralju, za kterega je ona priporočala Kondeus-a, slavnega kneza francoskega in izurjenega vojaka. Napečno ni bilo to, kajti tem potom bi se bili Poljaki izognili vsemu mešetarenju ob brezkralji in pri volitvah. Ali stanovi varovaje pravo svoje pri volitvi kralja, so se hudo jezili, vzlasti Jurij Ljubomirski, ki je trdil na zboru, da to ne gre nikakor ne. Marija Ludovika, hotevša se osvetiti Lubomirskemu, razglasila je, da on sam hoče biti kralj, in je res tako preslepila kralja in svoje prijatelje, da so sodili, da Lubomirski pride ob imetje, dostojnost in življenje. Lubomirski, bojevit mož, je bil priljubljen v narodu, imel je mnogo prijateljev, ki so se potezali za-nj z orožjem v roki. Lubomirski, ki je tolikokrat s svojimi prsi zaslanjal domovino proti neprijateljem, je sedaj vzdignil vojsko proti kralju in vlastnim rojakom. Z nova je krvavela mati Poljska, z nova se je prelivala nedolžna kri. Vojska kraljeva je bila nekolikokrat premagana, v poslednjej bitvi podMontvami pak je bil kralj do celega potolčen; obležalo je 4000 mož kraljevske vojske. Dosti je bilo klanja, Lubomirski, če tudi zmagovalec, je po prigovarjanji pametnih mož šel in prosil kralja za odpuščenje, ki mu je rad odpustil. Ne dolgo na to je umrla od jeze Marija Ludovika, ker ni mogla Francoza spraviti na prestol; in tudi Lubomirski je umrl, toda na tujem, ker ni upal kralju. Kralj Janez Kazimir, ki je najbolj srečno vladal med vsemi do sedaj izvoljenimi kralji, nosil je dvajset let trnjevo, ne kraljevsko krono, in videvši naposled, da že ne more več dobrega učiniti za domovino, sklical je zbor 1667. 1. in mu naznanil, da odloži krono. Prosil je senat in poslanci, vsi solzni so prosili, naj jih ne zapušča, ali ni več čutil v sebi sile, jokal se je z drugimi vred, zjokal se je nad domovino, ktere mrklo osodo je previdel in tudi napovedal, blagoslovil je vse, poslovil se in odšel na Francosko, kjer je živel še štiri leta. Trdi se, da je umrl od same žalosti 1672. 1. ko je bil izvedel, da so Turki vzeli Kamenec v Podolji. Kralj ta je zares ljubil svojo domovino, ali ljubil jo je z ženskim srcem; domovino pak je ijubiti z možatim srcem, to je braniti jo do poslednje kaplje krvi, do zadnjega izdihljeja; solze nič ne pomagajo. Preletimo v duhu vladanje teh treh kraljev iz rodbine Vazov, t. j. Zigmunta, Vladislava pa Kazimira, da vidimo, kaj in kako se je godilo pod njimi na Poljskem. Narod je očividno hiral in lezel v propad. Res so Poljaki izvedli velikih bojev z Moskvo, s Turki, s Švedi, s Kozaki, in potolkli jih, ali kaj če to, ker na vse zadnje so vendar le Poljaki največ izgubili. Do sedaj je Poljska le rasla, od sedaj pak vedno hujšala; izgubila je del Livonske, izgubila kneževstvo prusko, ki je pripalo voljencu braniborskemu, z odcepljenjem Kozakov^ je zgubila pokrajine zadneprske, Moskvi je odstopila Smolensk, Crnigov, Sievir in Kijev, in na vse zadnje so tudi Volohi odrekli prisego udanosti ter se podali Turkom. Tako-le so raztrgali Poljsko. Ves zleg pa je prihajal od tod, ker plemstvo ni zvesto služilo domovini, ni mislilo o ničemur drugem, kakor v uradih in starostijah, da bi obogatelo, in če je kralj komu drugemu dal to ali uno službo, začeli so nezadovoljenci snovati spletke in kopati jamo kralju, s tem so se prikupili ne-prijateljem, napeljevaje vodo na njegov mlin. Poljska je bila od sedaj sosedom motna voda, v kterej so lehko lovili. Imeli so v njej sebi naklonjene domove, kteri so jim tako rekoč pomagali mešati se v zadeve poljske. In kar preje ni bilo slišati, to se je godilo od sedaj: večkrat je izbruhnila domača vojska. Res so se še nahajali krepostni možje, ali več je bilo zlih, ki so pokazili vse; in česar pod Jagelonci tudi ni bilo, pričelo se je sedaj: — preganjanje pravoslavnih. Jezuiti so prevladali kralja in stanove, ter jih hujskali na Kozake in luterance. Vsled tega pak so Kozaki še bolj se držali pravoslavne cerkve, in napravili tako ustajo, da so se kopali v krvi, luteranci in odpadenci pa so začeli bežati iz Poljske, v kterej ni bilo več nekdanje svobode. Ta zemlja poljska, tako krasna, tako blagovita, tako obdelana in obrtna za časa Jageloncev, je sedaj popolnoma prišla v nič. Mnoga veča mesteca so se zanemarila, ker so se stanovalci izselili, vasi so stale puste in polje neobdelano, preraščeno s trnjem, grmičjem in mladim lesom, kajti ljudje so konec jemali od bede in kuge. Piše se, da za Janeza Kazimira se je pobilo tri milijone ljudi na Poljskem. Seljak, ki časih ni imel koščeka kruha, pil je žganje v krčmi na up ali brado, misleč da s tem bedo zalije, in je rad popeval; „Na bedo, dober dušek!" Plemstvo, potrebovaje mnogo za fran-cozko gizdost, je vedno huje seljake trlo z roboto, plačo in brezplačnim delom, ono ni hotelo spoznati seljaka za svojega brata, ki je trpel in delal za-nj. Mihael Višnovecki. Dve vojski ste viseli na vratu Poljakom: s Kozaki pa s Turki, in v tej zadregi je bilo tudi še treba misliti na volitev novega kralja. Pražmovski, nadbiškup Gnezdenski in primar ob brezkralji, pa Janez Sobieski sta hotela voliti za kralja znanega francoza Kondeus-a, ponujali so se pa tudi' še drugi tujci, ki so želeli krone poljske. Vstanovili so volitveni zbor. Plemstvo, ki se je že preje branilo znanega Kondeus a, kterega je hotela posiliti kraljica Ludovika, zbralo se je prav obilno pod Varšavo. Nekteri velikaši so pripeljali seb6 po 8000 mož vojske. Nekteri senatorji so priporočali Kondeus-a, češ, da je dober, a plemstvo, čuvši kako da reč teče, začne streliti; senatorji begajo in se skrivajo pod vozove, in nastal je silen hrup in vrišč. Čez nekaj dni, kedar so se senatorji sopet zavedli, začelo se je novo posvetovanje. Lužičani so jeli kričati: „Naj živi Piast!" Tudi drugi so jeli ponavljati taisto. Druge j so se čuli klici: „Naj živi kralj Mihael Višnovecki!" Mihael Višnovecki je sedel mirno in tiho, začel dopadati, in izvoljen je bil. Mihael je bil sin kneza Višnoveckega, junaškega branitelja Poljske proti Kozakom in Tatarom, na kar je bil zastavil vse svoje imetje in posvetil celo svoje življenje. Sedaj so poštene duše poljske izvolile sina za kralja, da bi s tem vrnile očetova požrtvovanja. In koj drugi dan za rana so Mihaelu, novemu kralju nanesli toliko darov, da je mahoma bil jako premožen. Srca Poljska so mu bila naklonjena, kar je kdo imel posebnega, pa mu je prinesel v dar. Kedar je kralj zadostil običajnim obredom, šel je natihoma k svojej materi v Varšavo. Mati mu je prišla na proti, sin je pokleknil in jo prosil blagoslova. Mati ga je z veseljem sprejela, in zahvalila Boga, ki jej je sina tako nepričakovano povišal. Ali ubožica ni vedela, koliko grenkih ur čaka Mihaela na povišanem sedežu. Najprvo so se veljaki ustavljali, da je bil izvoljen takov nezaslužen mladeneč, kajti vsak veljak si je mislil, saj bi tudi jaz mogel in hotel vladati. Kralj Mihael je delal po volji vsem, kar je mogel, da bi molčali. Največ preglavice sta mu delala Pražmovski primar, pa Janez Sotiieski vodja, in sicer zato, ker se je kralj oženil z Eleonoro, nadvojvodinjo avstrijsko, ta dva gospoda pa nista mogla trpeti Avstrije, pač pa Francozko. Naposled je zavist prišla do tje, da so že hoteli kralja vreči raz prestolje. Ta čas se je spet vzdignila nova burija pri Kozakih. Doro-ženko, vodja Kozaški, se je odtrgal od podložnosti moskalske, in hotel povrniti k Poljskej, ali ti so mu rekli, da mora prestopiti v cerkev katoliško. To pa je vjezilo Kozaka, in ker sedaj ni vedel, s kom bi se spojil, šel je in se podal Turkom. Turčin pa, dobro vedoč, da je poljska blagajnica suha, porabil je to priliko in sklenil napasti Poljsko. Nabere tedaj mnogobrojno vojsko in preide Dnester reko. Ker pa ni ugledal žive duše, ki bi mu branila preko reke, menil je s prva, da mu je past nastavljena, ali Poljaki so se ta čas še doma prepirali, in niso porajtali Turka preje, preden ni začel jim pobirati mest prav v srcu zemlje Poljske. Še nikdar ni prišel Turek tako daleč v deželo, kot ta pot; osvojil si je tudi trdnjavo Kamenec, preobladal celo Podolje in oblegel Lvov. Mesto da so Poljaki zbrali vojsko in šli nad nasprotnika, raje so prosili miru, ki so ga naredili v mestecu Bučaču na Podolji, pa zelo sramotnega. Odstopili so Turkom Kamenec podoljski s celim Podoljem, na vse to pa še plačali 22.000 zlatov. Turki so koj pognali duhovnike, in mesto križa zasadili polumesec. In kedar je Poljska zašla v takovo zadrego, zbralo se je 150.000 plemičev, pa ne da bi šli nad Turka, ampak da bi se bili z onimi veljaki, ki niso marali za kralja. Že je tekla bratov-ska kri, kakor ob uporu Lubomirskovem. Ali zbor v Varšavi je predelal te vrtoglavce da so se nehali klati ter začeli gledati Turka, kako bi ga pognali. Janez Sobieski, vodja kronin, je prizadel si na zboru vse, da so vzdignili vojsko. Sam kralj je hotel iti z vojsko, ali nakrat je obolel na potu in umrl v Lvovu 1673. 1. Mihael je bil pošten in učen človek, ali za kralja ni bil prav iz-boren, vzlasti ne v takovem viharnem času. Poljskej je tedaj bilo treba kralja z železno voljo in veliko dušo, ki bi bil brez siie znal potegniti za sebo narod na delovanje za blagor domovine. Ali takovi kralji, takovi ljudje se redko kedaj rode. A če tudi je kralj umrl, vojska je šla dalje, da pobije vraga, ki je stal vtaborjen pod Hotimom blizu Kameneca. In koj drugi dan po smrti kralja Mihaela je Janez Sobieski napal Turke in jih potolkel; mnogi so vtonili v Dnestru, nekaj pa se jih je umeknilo v Kamenec. Ali vojska, mesto da je na dalje tepla Turka, se je vrnila domu, in tudi vodja je popustil vse, ter hitel na zbor v Varšavo. To je bilo zelo nespametno, kajti Turek se je koj sopet razlil po deželi. Na zboru Varšavskem so sklenili, da bode volitev meseca maja. In sopet so se jeli oglašati taki, kteri so milo gledali krono poljsko. Različni knezi španski in nešpanski, italijanski in neitalijanski, nemški in nenemški so pošiljali svojih poslancev, vsak je obetal zlate gradove, ter s tem privabil mnoge. Ali kedar se je pričela prava volitev, zaklical je Stanislav Jablonovski: „Janez Sobieski, ki je potolkel Turke, naj nam kraljuje!" In koj so zaklicali še drugi: „Naj živi Sobieski, on nam "bodi kralj !" In dobro so Poljaki pogodili, kajti Sobieski je pokazal pod Hotimom, kdo da je in kaj da premore. Janez Sobieski. Sobieski tedaj je zavsedel izpraznjeni sedež kraljev poljskih in se je imenoval: Janez III. Koj s početka ga je čakalo veliko dela, kajti treba je bilo preje se sprijeti s Turki nego se kronati. Sobieski odloži kronanje in gre z vojsko nad Turke. Kar so bili pribojevali Poljaki pod Hotimom, vse so zgubili med zborovanjem in volitevjo, kajti Turek je med tem časom došel še z večo silo in se razprostrl po Podoiji in Ukrajni, odvzel je mnogo mest in gradov, če tudi so Poljaki se bili in branili čudovito hrabro. Vredno je, da omenim obrambe trembovliškega grada na Podoiji, v kterem je veleval Samuel Hranovski peščici Poljakov. Paša turški je dal sporočiti Hranovskemu, naj bi se podal, kakor so se podali drugi. Hranovski je odgovoril, da se hoče braniti. Turkov je bilo toliko, da je bilo skoraj predrzno vse upanje, a vendar so Poljaki vrgli jih od zida. Nekteri plemiči so vse eno začeli trditi, da bi bilo bolje, če se podajo, kajti Turka je le preveč, da preje ali sleje gotovo zmore in si osvoji grad, in tedaj bode gotovo pokončal vse. Tudi Hranovskemu je začel ugašati pogum, kedar je videl, kako Turek drobi zidovje s topovi, že je vsak obupno zdihoval in lomil roke, češ, kaj bo, — kar priteče gospa Hranovska, žena Samuelova, in se vstopi z nožem pred moža grozč, da njega in sebe zabode, če se ne bo branil do zadnjega izdihljeja. Sram je bilo vseh videvši, kako pogumna je slabotna žena, šli so in se z nova vrgli na nasprotnika. Med tem je dospel Janez Sobieski, in rešil Trembovlje. Kralj Janez zagnavši Turke za Dnester, vrne se vKrakovo, kjer se krona s svojo ženo Marijo Kazimiro. Komaj je minulo kronanje, sopet je bilo treba iti nad Turka. Ali ta pot Poljaki niso nabrali več kot 10.000 mož, in zato je bil Janez Sobieski v kleščah pod Zuravnom, tudi mu je manjkalo hrane in streliva. V tej zadregi v gradu Zuravskem so šli in nabili top in izpustili ognjeno kroglo na Turka, ki je mahoma odjenjal misleč, da je nova pomoč došla Poljakom, vendar pa je obdržal Kamenec, Podolje pa del Ukrajne. Sobieski je bil vrlo razumen in junašk kralj , in Poljaki bi bili nosili ga na rokah, da ni imel žene Francozinje, ki ga je imela pod oblastjo tako, da je moral plesati, kakor mu je ona godla. Dobro je žene poslušati kedar pametno svetujejo, ali Marija Kazimira je umela kralja obdelovati za-se, ne pak za blagor domovine. Ona ni bila kraljevske krvi, bila je navadna francoska plemenitašica. A sedaj je začela žena zahtevati, da bi kralj francoski poknežil njenega očeta in vse rodbince, česar pa kralj francoski ni hotel učiniti, in to je ženo tako vjezilo, da več ni marala za Francoze, in je premotila tudi svojega moža, kralja Janeza, da je popustil Francoze in se sprijatlil z Avstrijo, in res je kralj Janez se sprijatlil s cesarjem Leopoldom Avstrijcem. Takrat so Turki pali s strašansko silo, — s 300.000 možmi in 300 topovi, v pokrajine avstrijske, in oblegli Beč, stolico avstrijske države. Cesar je pobegnil in pustil komaj 16.000 vojakov v Beču, češ, da se branijo. Ogromna vojska turška je črez dva meseca streljala v zidovje tako, da je čuda, da ni vsega razrušila. Strah je bil po vseh krajih, vse je bežalo. Cesar je dobro vedel, da noben kristijanski kralj mu ne pride na pomoč. Kam tedaj naj bi se obrnil? Le do Poljakov je imel še zaupanja, ki so vsak pot bili pripravljeni, da branijo njega, ki trpi krivico od nepri-jatelja kristijanstva. Kedar je tedaj šel nekega dne kralj poljski v cerkev k maši, zastopita mu pot na mostovžu v gradu Krakovskem dva poslanca, cesarjev pa papežev, poklekneta in prosita: „Kralj, reši Beč!" in papežev je še dodal: „Pa kristijanstvo!" Kralj ju je uslišal, in nabral 30.000 mož vojakov, s kterimi je hitel proti Beču. Od Kra-kova do Beča je dobrih 60 milj, toraj se je vojska brzo pomikala, da ne bi zamudila. Kedar je dospela pod Beč, tedaj so Turki se stekleno zaletavali na mesto. Nemci čuvši, da je dospela pomoč, da je došel kralj Sobieski, so tem odvažniše se branili. O treh zjutraj, se je dal kralj Janez izbuditi; mahoma so z bobnov sestavili oltar pod dobom, in vojašk duhovnik je maševal; kralj se je dal obhajati. Po službi Božjej se je pripravljala vojska za boj; pripeljejo kralju vranca, zavsede ga in objezdi vrste. Potem pokliče nekega poročnika (lajtenanta) težke konjiče ali oklepnikov, in veli mu kazaje s palcem: „Blagorodni gospod, ali vidite uno tropo Turkov?" — „Vidim, milostivi kralj", odgovori poročnik. „Tam vam stoji vezir", govori kralj, „ko bi vaša blagorodnost hoteli skočiti tje s svojo četo in se zaleteti s kopjem v uni stan". Poročnik hiti na ta ukaz k svojemu praporu in ukaže vojakom nastaviti kopje, ter se kot trden zid spustiti proti Turkom. Sovražnik se vrže na peščico Poljakov kot roj bučel, vzdigne se oblak prahu, iz lcterega je časi se zasvetil prapor poljski z belim orlom. Kralj gledaje ruvanje je vzel križ in blagoslavljal svojo četico, govoreč: „Bog Abrahamov, Bog Izakov, Bog Jakopov, usmili se svojega ljudstva!" Cez pol ure se je povrnil oni poročnik, ko je bil napravil grozovito sečo med Turki, tudi Poljakov je obležalo precej, vso vojsko pa je prešinil pogum za boj. Po tem prvem poskusu se je pričela vrstovna bitev. Poljaki so posekali veliko množico poganov, in nekaj jih je vtonilo v Donavi reki; pa tudi obleženi so vdarili ven, ter se maščevali zbog hudega trpljenja, ki so ga bili prestali. Tabor turški, ki se je širil na nekoliko milj, ostal je Poljakom. Dobili so zlata, konjev, velbljodev in ovčjih čred. Pogan beže ni mogel vsega pobrati seb6, cel6 kotli so ostali pri ognji, v kterih se je kuhala jed. Takrat je bil Turek že nagizden, kajti šotori so bili takisto olepšani, kakor dvori doma, imel je vrlo drage in mehke postelje, kopališča z vonjevitim mjilom in oljem, v sladkoru shranjeno sadje in druge sladkarije. Nič čudnega tedaj, da taki pomehku-ženci niso imeli srčnosti se vstavljati vtrjenim Poljakom. Ta zmaga je rešila Nemce skrajne pogube, kajti da je otel Turek Beč, moral bi Nemec se klanjati turškemu proroku. Kralj Janez je šel potem v slovesnem sprevodu v mesto; rešeni ljud je poklekoval na ulicah in stezal roke proti kralju, klicaje mu na vse grlo: „Zdravo, naš osvoboditelj l" Nemkinje se niso mogle prenačuditi krasnej bradi kralja Janeza. Zmaga ta je na čest Poljakom mahoma zaslovela po vsem svetu. In kaj je učinil cesar Leopold? Morebiti je pritekel in objel z obema rokama svojega osvoboditelja? O kaj še? Se le tretji dan je začel nekaj misliti, ali bi šel pogledat kralja poljskega ali ne,„in ali bi pozdravil ga ali kali! Cujmo! kedar je cesar z generali, Sobieski pa s svojimi načelniki se sešel na polji, ni hotel niti ta niti uni prvi sneti čapke pred drugim, in tako so nekaj hipov gledali drug drugega; kar je Sobieski vzdvignil roko in zavihal brado; to je opazil cesar, in misleč, da kralj poljski hoče sneti čapko pred njim, brzo se je priklonil Sobieskemu, ki je še le potem počasi in važno se doteknil čapke. Na takov mrzel odzdrav je malo zamerzelo cesarju, pa je nekaj govoril, da je jako hvaležen, na kar je Sobieski odgovoril prav na glas: „Bratec moj, veseli me, da sem ti majheno postregel!" Cesar opazivši, da je razžalil kralja, prosil ga je pozneje za odpuščenje, in ni bil več tako oboi, ker še je potreboval pomoči poljske; Turki namreč še niso bili ugnani. Sobieski je tedaj šel na Ogersko, odvzel poganom mnogo mest in izvel še nekaj bitev ž njimi, alividevši, da pomoči zmanjkuje vojski poljskej, ter da se večidel brez koristi pokajo s Turki, pustil je nehvaležnega soseda in se vernil domu. S tem činom je rešila Poljska kristijanstvo od poplavice turške, ali sebi ni naklonila nobenega dobička, kajti Turčin je še vedno čepel v Kamencu in na Podolji kot popreje. Kralj Janez hoteč se zavarovati proti Moskalom, ki so vedno prežali na Poljsko in ščuvali kozake, poslal je Srimultovskega, vojvoda poznanskega v Moskvo, da bi napravil mir s čarom. Ali drag je bil ta mir za Poljake, kajti morali so odstopiti Crnigov, Sieverov in Kijev, pa Janez je odstopil za to toliko zemlje, da bi mogel potem z vso silo se obrniti na Volohijo, ktero je imel v krempljih Turek ; hotel je pribojevati to pokrajino svojemu sinu. Ali kolikorkrat je šel v Volohijo, vselej so ga poznali Turki in Volohi. Prav za prav je Marija Kazimirova najbolj naganjala kralja na ta podvzetja, kajti je bila precej podobna kraljici Boni, hotela je namreč nabrati mnogo premoženja, da bi šla ž njim tje nekam za morje, in da bi živela od tega, kar si je nadrgnila na Poljskem. Poljaki tedaj niso bili nič zadovoljni s kraljem Janezom, res so ga čestili kot odličnega bojevalca, aH očitali so mu, da je slab gospodar in krivičen gospod. Vsega tega je pa bila kriva kraljica, ki je kot satan hu j skala kralja k zlemu. Ona je prodajala urade, ona se je dajala podkupovati Avstrijcem, ona je naposled na škodo lastnej deci zaklinjala Poljake, naj bi ne volili njenega sina Jakoba za nastopmka po očetu; ona je po smrti kralja se prepirala s kraljevičem Jakobom zastran zapuščnine kraljeve, umazano svojo lakomnost je pritirala tje, daje potegnila kralju na mrtvaškem odru krono ^raz glavo. Ce tudi je popustil kralj na stare dni vse in le denar nabiral za svojo deco, vendar mu je poljski narod hvaležen za marsikaj; ta kralj namreč je postavil v mnogih mestih krasne stavbe, zasadil sadnega drevja z vlastno roko, in kjer koli človek ugleda drevorede kostanjeve ali drugačne, večidel se mu pove, da jih je dal zasaditi Janez III. Pod Varšavo je postavil vrlo lepo palačo Kilanov; tam stoje stare lipe in topoli, pod kterimi se je rad sprehajal iskaje pokoja, ker doma ga ni imel; mati se je vedno prepirala, z deco, kar je kralju zelo težko delo. Sami Poljaki bi bili radi vzeli mu krono, in tudi on bi bil rad odložil jo, ali kraljica ni dovolila. — V takovem trapenji je umrl v Vilanovu vladaje 22 let. Janez je bil visok in jako rejen mož, obraza milega in priljudnega; nosil se je vedno po poljski; bil je junašk in tudi vrlo učen, ali pod oblastjo^ nemile žene. Naposled že z nobenim več ni občeval, niti z Židi, ki so imeli v najemu njegova posestva. Kolika sramota za kralja kristijanskega! Takov ni bil Štefan Batori, ki je, postavši kralj, koj povedal, da od sedaj nima niti žene niti brata niti svaka, nego edino Poljsko, ktera mu je bila nad vse. Avgust II. Po smrti Janeza III. bi bili volili Poljaki njegovega sina Jakoba, toda sama mati je odsvetovala volilcem, naj nikar ne volijo ga. In zakaj ne? Zato ker kraljevič, — lakomen kot mati, — ni hotel njej dati vsega denarja, ki ga je bil zapustil oča, pokojni kralj. Kaj takega se ne pripeti kmalu. In tako se je zavlekla volitev, in zopet so se oglašali kandidati z vseh vetrov. Eni Poljaki so volili nekega Francoza, eni pa Avgusta, voljenca saskega; prvi je bil katolik, drugi luteran, pa se je koj pokatoličil. Francoz je šel na morje in priplul do Gdanska, kjer so ga čakali prijatelji, ali pot ta je bil dolg, in zato je Avgust saski veliko preje došel na Poljsko, nego_Francoz. Avgust je pripeljal sebo tudi nekaj tisoč Sasov, in vsi so stopili na njegovo stran. Avgust II. je elul po svetu zbog svojega junaštva in dobrega gospodarstva v Saših. Poljaki so bili vsi veseli in potolaženi, ker jim je obljubil, da vzeme Kamenec in Podolje Turkom. In res je neutegoma nabral vojsko na Poljskem in Saškem, ter šel proti Kamencu, ali ta vojska ni stala niti enega strelu, kajti najpreje so se jeli prepirati med seb6 v taboru Poljaki in LiteVci, potem vojska poljska in saska; Avgust ni mogel miru narediti ker je Podučni in zabavni del. 5 bil Nemec, ni ga nihče razumel, in tako je Kamenec še ostal turški. Leta 1699. se je Kamenec s Podoljem vendar le vernil k Poljskej in Turek je obljubil, da hoče živeti v miru s Poljsko. Radost je bila velika povsodi, kedar je odšel Turek iz onih krajev, povsodi so potrgali polumesec in mesto njega zasadili križ odrešenikov. Turkom pa je bilo silno žal za Kamenec, in so se hoteli zmaščevati, če tudi sami poginejo. Kedar je tedaj paša turški predajaje Kamenec spremljal generala Kuckega, ki je prejemal trdnjavo v imenu kralja poljskega in prišel ž njim do shrambe, v kterej so shranili smodnik, bombe in granate, tlel je požvepljen stenj nad bečkom smodnika, in bi bil gotovo vse vrgel vkvišku, ter pokončal na tisoče ljudi, da ni o pravem času zraven prišel general Kucki, zgrabil tleči stenj in držal ga na dlani tako dolgo, da je zgorel. Turek se je zasramoval, pa zel6 se čudil videvši, kako teli stenj na dlani, a general še ne trepne ne, če tudi je zelo peklo ga. Na tla pa ni mogel vreči stenja in ga pohoditi z nogo, zato ker je bilo precej smodnika potresenega. Ta čas je začel kralj Avgust II. vpeljevati red v državi, in res so bili zbori veliko pokojniši in sploh vsa uprava. Ali na škodo Poljskej je bil kralj Avgust II. po naključji se sešel s Petrom, čarom moskalslcim; spoznala in sprijaznila sta se. Car Peter je šiloma nemčil Moskale, kajti ukazoval je jim brade si briti, frak nositi itd.; kdor ni slušal, šlo mu je za glavo. Cesar je časih z lastno roko odbijal glave ljudem. Naposled, kedar je umrl patrijarh v Moskvi, in so prišli duhovniki prosit ga, da bi jim izvolii novega, tedaj je car se udaril po čelu in dejal: „Tu, gledite, je vaš patrijarh, vaš papež." Takov vladar pak, ki sebe ima za papeža, more narediti z vsakim, kar se mu poljubi, in nihče ne more klicati ga pred sodbo. In s tem Petrom se je sprijaznil kralj Avgust, kar se je čudno videlo vsakemu, kajti doslč so bili kralji poljski neprija-telji caru. Peter tedaj, ki bi bil rad plul po morji baltiškem, pa ni imel obal tega morja, pregovoril je kralja Avgusta, naj bi napovedal vojno Švedom, kterih so bile obale baltiškega morja. Avgust je poslal vojsko v Livonijo švedsko, pa tudi car je poslal veliko silo, in tako sta začela trgati Šveda 1700. 1. Ali razdra-žila sta spečega leva, ki je bil Karol XII., mladi kralj švedski. Zbral je nekaj nad 20.000 mož in potolkel cara Petra pod Narvo, ki je imel 80.000 Moskalov, potem je udaril na Poljsko, da bi se osvetil Avgustu II. zaradi spojitve s čarom, in tudi njega je premagal pod Kličevom blizu Krakova. Mnogi Poljaki, ki niso bili naklonjeni Sašu, spojili so se s Švedom, in vsled tega je primas Radžejevski oglasil, da Avgust neha biti kralj poljski. Mesto njega si izvolijo Stanislava Leš-činskega, vojvoda poznanskega, poštenega in učenega moža, in ga kronajo v Krakovu. Tačas so pali Švedi v Saško in strašno pustošili jo, to je primoralo Avgusta, da je naredil mir s Švedom in se odrekel kroni poljskej; a pismeno ni potrdil Leščinskemu, da se odreka. Karol je potem šel na Poljsko in skozi njo naprej v pokrajine moskalske, kjer je otel mnogo mest in gradov, in prišel bi bil lahko prav do stolice moskalske, pa je hotel poprej se spojiti z Mazepo, kozaškim vodjem, ki je bil ustal proti caru; zato je šel Karol na Ukrajno, kjer je čakal pomoči švedske, ki so jo pa Moskali odrezali mu. Nastala je ostra zima; vojska švedska skapljana od tolikih bitev je gladovala v taboru pod Pultavo. Car pak, če tudi potolčen več potov, bil se je naposled priučil vojevati, in je imel 70.000 dobre vojske, s ktero je oblegel Pultavo. Karol se je^bil kot lev, ali bil je popolnoma pokleščen, in je komaj z 800 Švedi utekel na Turško 1709. 1. S pobitjem Karola pa se je končalo vladanje Leščinskovo, ki je bil razumen mož, pa ni imel za sebo vsega naroda, nego le eno stranko in peščico Švedov. Avgust tedaj, čuvsi o zmagi cara nad Švedi, se je nemudoma vračal na Poljsko, od kodar je moral jo urno pobrati Leščinski. Ta čas se oglasi volenec braniborski za kralja pruskega, ki pa kot knez pruski je bil fevdnik poljski. Na Poljskem pa je bil čedalje veči nered in takova svoje-glavnost, da tudi sedaj, ko je bilo videti, da bo že vendar mir, je nova burja se vzdignila, češ, da se udarijo s Saši pa s Turki, prav za prav pa le, da ukrote plemstvo in vpeljejo drugačno vladanje. Plemstvo je koj čutilo, kaj kralj namerja, da mu hoče odbiti noge, in jelo je kričati, šlo in osnovalo zvezo ali konfederacijo v Tarnogradu, ki je prijela orožje in na mnogih krajih potolkla vojake saske. Nepokoj je trajal čez dve leti, in sedaj se je vmešal car Peter prvi pot v zadeve poljske ter vravnal tako, da so Saši se morali umakniti iz Poljske. In odsl6, od 1717 1. je začela Moskva se čedalje bolj vtikati v vse zadeve poljske, kakor da je nadvr-hovnica. Ona je dognala, da so na zboru sklenili, da vse vojske poljske naj ne bode več kot 26.000 mož; plemstvo se je tolažilo s tem, da ne bode veliko plačevalo za vzdrževanje vojske, kralj pak, imajoč tako majheno silo, da ne bode mogel niti misliti, da mu prikrati svobodo, ali kmalu je to zaslepljenje plačalo zvlastno pogubo. Tedaj je padla Poljska v omedlevico, oslabljena od bojev kozaških, švedskih, turških, moskalskih in od domačih svaj. Avgust je sicer želel, da bi Poljska se vzdignila in na novo pomladila, ali nič ni mogel storiti, kajti blagajnica poljska je bila prazna. Zato tedaj se ni zgodilo nič važnega poslednja vladarska leta Avgustova, pač pa so začeli brez premisleka, meni nič tebi nič ovirati zborove sklepe s pogubilnim izrekom: „veto", ne pozva-lam, kraljevina je bila brez brambe, brez denarja, prepuščena svojevoljnosti bodi si tega ali unega. Avgust, ki je najraje bival v Saših, šel je ravno k seji v Varšavo, ko je zbolel na potu in umrl v Varšavi 1733. 1. Bil je mlad in jako bojevit vladar, ki je mnogo hodil po tujih krajih. Za čuda je bil močen; krivil je z rokama železne palice in podkve, in na mahljej je presekal vola čez tilnik. Pa kaj če takova sila, če je pa bilo treba nenavadnega talenta, ki bi bil obranil narod poljski v poslednjej nevarnosti. Avgust si ni znal pomagati z razuzdanim plemstvom, ktero je popreko gledalo Saše, in čedalje huje rohnelo. Avgust III. Poljska je imela že dve kraljici iz Francoskega, Marijo Lu-doviko pa Marijo Kazimiro, in vsled tega so Poljaki se radi ženili pri Francozih, od tod pa je nastala navada, da so časih popo-tovali tjekaj malo pogledat na dom svojih žen& in v Pariz, od koder so zanašali francoske običaje in francosko govorico. .Od Ludovika XIV. je začela Francija tako rekoč velevati vsej omi-kanej Evropi. Toraj nekteri Poljaki vsi zatelebani v francozov-stvo, niso druzega mislili nego to, da bi kakov Francoz bil njihov kralj. Po Avgustovej smrti so zopet začeli ozirati se proti Fran-coskej, pa tudi Francoska je delala na to, da bi mogla Stanislava Leščinskega posaditi na kraljevski sedež poljski, kajti koj, ko je bil potolčen Karol XII., šel je Leščinski na Francosko, kjer je bil prav dobro sprejet, celo tako, da je kralj Ludovik XV. se oženil ž njegovo hčerjo Marijo. In sedaj je Ludovik pisal raz ličnim veljakom poljskim, naj bi Leščinskega volili za kralja, ter je obetal jim, da ga ne pošlje s praznima rokama, ampak z močno vojsko. Stanislav Leščinski ni mogel skozi Nemško naravnost, toraj je preoblečen kot trgovec skrivaj prišel v Varšavo. Začela se je volitev , in ena stranka je izvolila Leščinskega, ena pak, udana domu saskemu, je izvolila Avgusta III., sina umrlega kralja. In da bi le-ti prevagali, kaj narede? Mahoma pišejo Ani, carici moskalskej, in jo prosijo, naj jim pošlje na pomoč Moskalov Carica, ki je že dehte prežala, kje bi odtrgala kakov kos od Poljske, je nemudoma poslala svojega generala z Moskali. Stanislav se umakne Moskalom do Gdanska, kjer so ga čakale ladije francoske. Kedar se je to godilo, došel je Avgust III. iz Saškega, in se kronal v Krakovu. Ali vojska moskalska hotevša popolnoma uničiti Leščinskega in njegove privržence, pomeknila se je za njim in oblegla ga. Meščanje so se zbrali, da čuvajo in branijo mesto, ali Moskali in Saši so bili presilni, toraj so Gdanci, videvši, da ne opravijo nič, se podali kralju Avgustu III., a Leščinski bojč se, da ne bi prišel v pest Moskalom, spustil se je po vrvi z bastije v rov v čolnič, in preoblečen kot kmet se zmuzal z veliko zvijačo skozi sovražnike, in dospel v Kralovec. Nepri-jatelj pa, da se osveti Gdancem, ker ni našel Leščinskega, ukazal je, da plačajo poldrugi milijon tolarjev. Leščinski videvši, da mu Francoska ne da pomoči, odrekel se je kroni poljskej 1735. 1. in odšel na Francosko, kjer so mu dali Lotrinško. In prašaj Francoza o kralji Stanislavu, pa boš videl, kako ti ga bo hvalil še dandanes. Škoda, da Poljaki niso spoznali kreposti tega moža, ter da bo raje izvolili Saša, ktereniu so pomogli na prestol Moskali z bajonetom. Avgust III., znebivši se svojega nasprotnika, je šumno in slavno prišel v Varšavo na zbor, ki je vendar še nekaj izdal, a drugi pozneje so bili vsi zavrti. Od tedaj je šlo vprek vse. Sodniki so bili podkupljivi, vojaki so zničevaii, igrali so in pili, in tudi plemiči niso delali dru-zega, nego se zabavali, pili, lepo se oblačili, in sploh opustili staropoljske običaje. Povsodi je bilo v neredu vse, in je šlo nazaj. Res je, da sedaj niso imeli Poljaki vojne z nikomur, ali vendar so hodile tuje vojske skozi Poljsko, nadlegovaje meščane, paleče vasi in mesta, in z ljudmi ravnaje, kar se jim je poljubilo, kakor da so v sovražnem kraji, in nihče se jim ni uprl. Takih vojskinih prehodov je bilo več: najprvi so šli Moskali skozi Ukrajno in Podolje nad Turka, deset let pozneje so se valili skozi vso Poljsko proti Francozom, naposled pa tudi Prusi ob sedem-letnej vojni. Vse prijaznosti Sasov z Moskali je bil kriv Avgust II., ki se je bil sprijaznil s čarom Petrom. Tudi Avgust III. je bil ves udan Moskalom, kajti celo lastnemu sinu je ukazal odstopiti Ku-ronsko zato, da bi naredil za kralja kuronskega nekega Birona, ljubljenca carice moskalske. Na takov način je kralj na škodo svojej lastnej rodbini spolnoval ukaze moskalske. Kdor je hotel, drl je Poljake, a plemstvo ni storilo nič, če tudi je bila dolžnost njegova, na zborih se upreti takemu nasilju; raje se je razcepila na več čepov, ter gledala le na to, da je vselej podrla na zboru blage namene nekterih odličnih rodoljubov. Na Poljskem je šlo pod zlo vse, gospoda se je udala pijanstvu, češ, da se s tem tolaži in pozabi vse bolečine; najraje je rajala in halabukala po zborih. Mislimo si prostega seljaka, slabega gospodarja, ki ne skrbi za dom, če tudi tujec gospodari in v njem po svojej volji ravna in odjemlje, kar se mu ljubi, gospodar pa meni nič tebi nič gre v krčmo, tam na brado pije žganje, pleše in pije kot da je brez glave. Dejali bi o takovem, da je srečen, in vendar beda gleda iž njega. Tako je bilo na Poljskem takrat, pravi pust je bil po vsej kraljevini. Dokler je seljak videl, da se plemstvo kaj poteza za-nj, da časih stopi pod njegovo streho in pregovori ka-kovo besedico ž njim, ali pa popraša po tem ali onem, do tedaj je seljak rad delal, rad sedlal konja za plemiča gospoda, in ostril sabljo za brambo domovine, ali kedar je previdel, da veljaki in plemiči ne nehajo grdo ravnati ž njim, kakor da ni božja stvar, da imajo raje Nemce in Francoze, kot pa svoje brate, od tistega časa seljak ni bil več takisto naklonjen svojim gospodom, nič več jih ni ljubil, nič več častil, prekrižal je roki in začel srkati žganje, da se utolaži. Kralj Avgust je bival večidel v Draždanah na Saškem, in samo takrat, ko je bila vojna s Prusi, ki so napadli Saško, premeknil se je v Varšavo. Pa vse to ni izdalo nič, zakaj on še mislil ni, da bi kaj poravnal na Poljskem, hodil je na lov, streljal tarčo, vabil v gostje in poslušal italijanske pevce in pevke. Za njega je vladal njegov ljubljenec Bril, velik zapravljivec, ki je prodajal službe. Avgust videvši, da je vojna s Prusi končana, šel je nazaj v Draždane, kjer je umrl 1763. 1. Mnogi gospodje poljski, ki so potovali po tujem, vzlasti po Francoskem, videli so tam, da kralj francoski dela samovladno, da on veleva in drugi poslušajo, in zato so imeli red, če tudi nc vse svobode; na Poljskem pa je bil ravno narobe: vladal je, kdor je hotel, vsak je ukazoval, a nihče ne, da bi bil poslušal. Tedaj so želeli ti gospodje vpeljati doma na Poljskem takovo vladanje, kakor so ga videli na Francoskem, da vendar že denejo v red ubogo domovino; ker pa to ni. šlo tako lahko, poklicali so na pomoč Moskale. Dva kneza Cartoriška sta stala na čelu njim, ki so zahtevali za Poljsko, takovo napravo, in na njihovo željo je prišlo nekaj tisoč Moskalov v Varšavo. To se je snovalo ravno tedaj, kedar je počil glas, da je umrl kralj Avgust. Cartoriška mahoma pošljeta k carici Katarini v Petrograd Stanislava Ponja-tovskega, da bi poskrbel krono za tega ali onega iz rodbine Cartoriških. Stanislav Ponjatovski pa je bil lep junašk mož, kterega je carica že davnaj ljubila, toraj mu je svetovala: „Čemu bi skrbel za krono Cartoriškim, ki si ti lehko kralj poljski, če hočeš! Saj veš, da mi delamo na Poljskem, kar hočemo, jaz ukažem Poljakom, pa te kronajo". Ponjatovski skoraj da ni znorel od veselja, čuvši obljubo caričino, in ni pomislil nič, ali je sposoben da zavsede prestol Zigmuntov in Batorijev, ali ima glavo in srce, da bi mogel ohraniti hirajočo domovino? To mu še v glavo ni palo. Cartoriškim je s prva mrzelo, da niso prejeli krone, pa so bili vendar mirni, in ker so bili v rodu Ponjatovskemu, nadejali so se, da bodo delali pod takovim kraljem, kar se jim bode poljubilo. Moskali sejejo seme nesloge med Poljake. Soltik, Zaluski in Revuski se upirajo, pa jih primejo in odpeljejo na Sibir. In kralj molči! Stanislav Avgust. Po naglej smrti kralja Avgusta je nastopilo brezkralje. Primas Lubinski skliče zbor v Varšavo; snidejo se poslanci in starašine, in kot neprošeni gostje so došli tudi Moskali, jki zajemo kraj, kjer se je vršila volitev. To je bilo strahovito; Cartoriški so pripeljali močnih, oroženih čet, in drugi veljaki ravno takisto; pisano je gledala stranka stranko; malo je manjkalo, da se niso kresnili, Moskali pa so vsi radostni gledali nesložnost poljsko. Maršalek zborov Malahovski, kreposten starček, ni hotel oddati dostojnosti maršalske nastopnemu maršaleku, ki bi zbor pričel, tolika časa ne, dokler Moskali ne odstopijo in puste Poljake, da se morejo svobodno gibati. To je pretrgalo zbor, ali Cartoriški meni nič tebi nič gredo in na svojo roko oglase za maršaleka Adama Cartoriškega, in tako se je vršil zbor nepostavno pod zavetjem moskalskih bajonetov iu topov. Na tem zboru so marsikaj sklenili, med drugim so priznali Moskalom naslov: carstvo Rusko, Prusom pak naslov kraljevski. Potem so vstanovili volitev; vojska moskalska so je umeknila tri ure od Varšave proč. Plemiči so se obilno stekali k volitvi. Po službi božjej v cerkvi sv. Janeza v Varšavi je šel primas na volilno polje ter predlagal, naj volijo Stanislava Avgusta Ponja-tovskega, ker se je že vedelo, da ga podpira carica, in res ga izvolijo skoraj soglasno. Takova volitev je bila nasledek ničem-nosti plemiške in prevage (Jartoriških, ki so se s pomočjo Ruske vzdignili nad druge. Cez dva tedna po izvolitvi je prisegel Stanislav Ponjatovski na „pacta conventa", po dogovoru z volilci, v cerkvi sv. Janeza, pri kterej priliki je zaklical na ves glas: „Bog, ti poznaš moje srce in veš, da liočem spolnovati prisego". Ali bila je njegova navada, da se je navdušil ob kakej svečanosti, večidel pa srce še čutilo ni tistega, kar so usta govorila. slovesnostjo 1764.1., iu nihče prišel — po nemškem in francozkem stroji, mesto po poljskem. Videti je bilo, da mladi, komaj 32 let stari kralj, prične krepko vladati, da upokoji razprte veljake, in se otrese nadzorstva moskalskega, ali drugače se je zgodilo, kajti Repnin, poslanec moskalski v Varšavi, je vedno trobil kralju, da to ali ono ni po volji carici, in č^ ne sluša, grozil mu je, da pride ob krono. Kralj, boje se za žezlo, je učinil vse, kar se mu je ukazalo, in dovolil v slehernje zlo, zato pa narod več ni maral za-nj. Ali Moskali so hitro opazili, da se hoče narod res otresti njihovega jarma, toraj sklenejo napraviti še večo zmešnjavo v Poljskej; začeli so se po-tezati za šismatike in luterane, ki naj bi imeli ravno take pravice, kakor katoliki, da bi volili poslance v zbor in imeli sedež v senatu. Poljaki boje se, da ne bi prevagala Moskva s takovimi poslanci in senatorji, začeli so se upirati takovemu postopanju. Luterani pohujskani od Moskalov so osnovali konfederacijo v mestu Torunu in poklicali na pomoč Moskale 1767. 1. Kedar se je to godilo, delali so na vso moč na zboru v Varšavi Soltik, Zaliiski pa Vaclav Revuski, da bi odbili silno pritiskanje Moskalov, in branijo na vse kriplje vstop v senat luteranom in šismatikom. Repnin, poslanec moskalski, pa jih da po noči prijeti in na kibitkah, lehkih vozičih ruskih, odpeljati na Sibir. In začela je kipeti kri v žilah potrtega naroda, ki je izpre-videl, da si ne opomore, preden se ne otrese nadzorstva moskalskega. oblečen tako, kakor je res Iii pričel se je strahovit boj naroda poljskega z Moskvo. Vsak list zgodovine od sedaj naprej je pisan s krvijo bratovsko; tužna poljska jc prelila potoke solz in krvi, pokorila se je za neslogo svojo in svojih dedov. Adam Krasinski, biškup Kamenecki, ki bi bil z drugimi vred odpeljan na Sibir, da ni o pravem času se umeknil iz Varšave, šel je k cesarju avstrijskemu pa k kralju francozkemu prosit, naj bi pomagala nesrečnim Poljakom. Obljubila sta pomoč, a ne poslala; Krasinski videvši, da je ukanjen, začne delati na svojo roko. Mnogo dobrih Poljakov je bilo te misli, da je treba uplašiti Moskale. Zbere se tedaj nekaj tisoč plemičev v mestu Bar na Podolji, in osnujejo konfederacijo, ki naj brani vero katoliško pa svobodo Poljskej. In mahoma so razposlali vabilo vsem Poljakom pozivaje jih, naj se vzdvignejo za vero in domovino. Na ta poziv so nastale male poddružne konfederacije po vseh mestih poljskih, ki so vse imele skupno ime: „konfederacija barska". Kedar izve o tej zvezi kralj Stanislav v Varšavi, se je zelo prestrašil, ker je izprevidel, da se je zaradi njega osnovala ta konfederacija, in sam ni vedel, kaj naj bi učinil, ali bi držal s konfederati, kteri so hoteli braniti domovino, ali naj bi držal z Moskali, ki so ga na prestol posadili. Manjkalo mu je poguma, srčnosti, bal se je spojiti s konfederati, toraj je gledal, kako bi se prikupil Moskalom in davil lastne rojake. Ta čas so se pripravili konfederati za odpor. Imeli so mnogo znamenitih in junaških mož, postavim: Pu-lavskega, Joahima Potockega, Krasinskega, ki so sebe in svoja imetja žrtvovali na brambo domovine. Ali prvi med njimi je bil pobožni karmelit Marek v Brdičevem. Razgnjevan zaradi robstva svojega d aro da in gledajoč nasilje Moskalov, ki so odpeljali biškupa in starašine na Sibir, začel je iskreno govoriti ljudem, ki so se zbirali okrog njega obečaje preliti poslednjo kapljico krvi za vero. Marek je vzel križ v roke, šel iz samostana, in vodil procesije po vseh mestih trdeč: da je skrajna doba, da se vzdignejo in rešijo, če ne, — bodo robovali. Pobožni ta duhovnik je napovedal še več nezgod, ki bodo zadele narod, če se ne spokori. Mnogi so se vzdvignili vsled navdušenih njegovih besed, in bili gotovi, da idejo ž njim, kamor jih popelje; med njimi so bili tudi taki prostaki, ki navadno imajo več goreče vere, nego svetne modrosti. Večina, vzlasti veljaki in plemiči, pa so imeli Marka za prenapeteža, in so se sramovali njegovega pobožnostnega fanatizma. Kedar se je_Marek spojil s konfederati barskimi, ter z najsvetejšim v roki in med zvonjenjem se vstopil njim na čelo, da bi udarili na Moskale, tedaj 'bi bili gotovo potolkli Moskale, da so vsi od kraja bili takisto srčni in navdušeni kot Marek. Ali ■ zgodilo se je drugače, Moskali so zmogli. Marek se je boril z malimi zvestimi, kajti vojska se je bila razkropila, in branil zidovje grada barskega toliko časa, da je neprijatelj preobiadal in vjel karmelita. General moskaiski je ukazal vojakom ubiti moža, ali ti čuvši, daje mož svet in čudodelen človek, pokleknejo pred-enj in prosijo, naj jih blagoslovi. General razsrjen, da vojaki ne slušajo, ukaže zapreti Mareka, ali to je razvnelo vojake tako, da generalu ni kazalo drugo, nego izpustiti moža. Mesto Bar, kjer je bilo 4000 pa še več konfederatov, naskočijo in otmejo Moskali, kterim je veleval izrodnik Poljak Branicki. Mnogo njih so vjeli, večina pa je pobegnila za Dnester in naprej na Turško. Mladi Kazimir Pulavski se je zaprl v samostan brdičevski, kjer se je dolgo upiral Moskalom, naposled pa se je moral tudi on podati, pa s pogojem, da svobodno pojdejo konfederati, kamor njim ljubo in drago. Ali Moskali niso bili mož beseda, kajti Kazimira so zaprli ter mu dejali: „Spustimo te, če greš in pregovoriš očeta pa konfederate, da odlože orožje in se vrnejo domu". Kazimir izkusivši, kako so ravnali ž njim, odgovori da gre in pregovori svoje ljudi, in Moskali so ga izpustili; on pak kot pravi Poljak prišedši k svojim ni nagovarjal, da bi se udali in deželo izdali, nego še bolj jih je vnemal, naj se branijo in bijejo za svobodo poljske kraljevine. Nič tedaj ni izdala konfederacija barska, zato ne, ker ni bilo edinosti in občnega navdušenja za mater Poljsko, drugič zato ne, ker je neprijatelj imel dobro vstrojeno in poslušno vojsko, in pa tudi zato ne, ker je nasprotnik porabil vse posredke, da pogubi Poljsko. Tak nevaren posredek je bila ustaja Kozakov zaporožkih in seljakov ukrajnskih proti plemstvu poljskemu. Kozaki so bili šismatiki, ali vendar so od nekdaj zvesto služili Poljskej. Kedar so Poljaki osnovali konfederacijo barsko, poslala je carica Katarina pismo popom šismatičnim, ter jih spodbadala, naj ustanejo proti zoprnim latincem ali Poljakom. Popi sltličejo seijake in Kozake v cerkve, razdele jim posvečene nože in vele klati Lehe ali Poljake, duhovnike in židove. Koj na to se je pojavil tudi načelnik kozaški Zeleznijak, in pričel krvavo sečo ali klanje na Ukrajni. Drhali vpijanjenega in razkačenega ljudstva selskega so se valile po pokrajinah od mesta do mesta, ter pobijale in klale starčke in žene, plenile in palile cerkve in dvore ; godile so se grozovite okrutnosti; nektere so zasuli v zemljo do vratu, in potem glave pokosili s kosami, kakor travo, raz druge so drli pasove, ženske so razparovali, ob vseh potih so stale vislice, na kterih so viseli plemiči, duhovniki, židovi, in kakov pes s podpisom: Poljak, Židov in pes, — vse je ene vere. Kralj pa je sedel v Varšavi; gledal je, da uniči konfederacijo, ki je branila svobodo Poljske, mesto da je šel in ustavil klanje na Ukrajni. Naposled, kedar je že poginilo sto tisoč nedolžnih ljudi, pošljejo vojsko kronino na Ukrajno, s ktero seje spojila vojska moskalska, pa le zato, da bi slepila Poljake, da ne bi mislili, da so oni uneli ustajo. Preden je ta vojska dospela na Ukrajno, vzlasti do mesta Human, ktero je imelo rove in palisade, kakor kakova trdnjava, pribežalo je le-sem krog 20000 pleiničev z ženami in deco, kjer so se varne nadejali, vzlasti ker so imeli nekaj vojske in dvorskih Kozakov Potockovih, kteri so bili zevsti svojemu gospodu. Tem Kozakom je veleval Gonta, znan zbog svojega junaštva. Ali kedar je Železnijak z drhalijo Hajdamakov došel pod Human, tedaj je Gonta izdal svoje in spustil nasprotnika v mesto. In začelo se je strahovito klanje, Hajdamaki niso prizanesli nikomur, vse so spalili in kri je lila po ulicah. V cerkvi bazilijanskej je tičalo par tisoč ljudi pri službi božjej, pa tudi le-sem so prilomastili vragi, ubili duhovnika pri oltarji, in potem pobili vse od kraja med grozovitim krikom in kletvijo. Te nesreče je bila kriva poljska oholost, ki se ni hotela pobratiti s Kozaki in z ukrajnskim ljudstvom, toraj je ono v svojej slepoti menilo, da Poljaki so njegovi vragovi, dalo se je pregovoriti od Moskalov, in je brodilo po krvi bratovskej. Pa se jim je slabo vračalo! Moskalsld general je_ poslal Hajdamakom pisanje, češ, da se hoče ž njimi spojiti, da bi popolnoma potolkli Lehe. Gonta in Železnijak pritrdita in spojita svoja krdela v en sami tabor pod Humanom, ter napravita radovanko ustajnikom. Ali na to so došli Moskali, in kakor da jih ne poznajo, obstopijo tabor ter udarijo na pijano drhal! Najbolj so pazili na načelnike, in res so kmalu dobili v pest Gonto in Železnijaka pa še druge; ene so pobili, ene pa deli v klade, ki so jih pripeljali seb6. Vojska kronina je pa po drugih krajih Ukrajne uganjala Hajdamake, in povsodi, kamor je došla, razpršila jih. In tako ie ta ustaja, trajajoča četrtinko leta, bila zadušena v nekolikih dneh. In sedaj se je pričela prava sodba; Gonta in drugi načelniki so bili strahovito kaznovani; raz živeli so drli pasove, ob vseh potih so stale vislice, na ktere so obvešali nesrečne ustajnike, in vse ječe so bile natlačene ž njimi. Moskali so menili, da s pomočjo upora seljakov potarejo konfederate, ali tu se je pokazalo, da bi bili moskalski seljaki radi pokončali svoje lastne gospodarje, kajti tam je bilo še huje robstvo nego na Poljskem. In Kozaki zaporožki, ki se uneli ta punt, nahudili so največ sami sebi, kajti carica Katarina jih je spremenila v svoje podložnike. Tako je ugasnila slava kozaška; slavni so bili, dokler so živeli pri materi Poljskej. — Brali smo, da so s početka konfederati slabo napredovali, kajti koj prvi pot so eni pobegnili za Dnester, da se skrijejo na Turško, eni načelniki konfederaški pa so vhiteli na Slezko in tam začeli z nova iskati posredkov, s kterimi bi ponovili ustajo proti Moskalom. Francija je vsled stare prijaznosti pomagala dejanski s tem, da je nagovorila Turka, naj napove vojno Moskalom, in pozneje je poslala na pomoč nekaj izurjenih častnikov in vojakov. Ali Poljaki niso kaj marali za konfederacijo, kajti večina je stala za kraljem, ki je, boje se za prestol, z dušo in s telesom bil udan Moskalom. Napečno pa je bilo tudi to, ker konfederati, ki so ostali po različnih krajih razsežne in odprte Poljske, se niso koj spojili pod enega edinega spretnega voditelja. Le poedinice so se bile z vragovi, ta tu, oni tam; kjer pak je mnogo generalov, tam je slaba. Eden takovih voditeljev konfederaških je bil Kazimir Pulavski, ki je le z večo le z manjšo močjo se bil več kot dve leti z Moskali po Ruskem, po Litvi in okoli Krakova. Na Litvi se je bil z vrstovno vojsko, on je bil izvrsten voditelj, ali vendar ni dosegel mnogo, kajti neprijatelja je bilo sila odveč. Po Krakovskem mu je šlo bolje, ter je nekoliko potov dobro oklestil Moskale, ki jih je napadal noč in dan, veči del, kedar se ga niso nadejali čisto nič ne. Pulavski je bil jako trezen mož, za pitje ni maral, a v bitvi se je vsak pot ril v naj večo nevarnost, in tako je v nekej praski, kedar so Moskali zajeli Poljake, ki so vpili Pulavskemu naj beži, raje se vrgel še naprej, in je bil vjet. Sloveči ta junak se je največ bil z Drevičem, polkovnikom moskalskim, ki je zelo okrutno ravnal s Poljaki, ki jih je bil vjel; odsekaval jim je roke, noge, rezal ušesa in nosove, ter plenil cerkve in domove. Kralj Stanislav čuvši, kako okrutno ravna Drevič s konfederati, hotel mu je zato dati red sv. Stanislava; ali prišlo je k kralju mnogo plemičev poljskih, ki so bili redovani s tem redom, odpeli ga raz prsi in položili pred kralja rekoč: „Ce bo takov okrutnik in zločin nosil red, tedaj se pa mi zahvaljujemo za nj". Kralj se je spametoval in ga mu ni poslal, ali vendar je bilo in ostane zel6 osramotilno za-nj, ker je hotel odlikovati njega, ki je prelival kri poljsko. Vrnimo se za malo časa k Pulavskemu, ki je bil glava konfederaciji; izvevši mnogo, čestokrat srečnih bitev z Moskali, umeknil se je naposled v Castohov, ki je, kakor znamo, za Janeza Kazimira pod vodstvom Kordeekija patra se upiral Švedom. Moskali čuvši, da tam so konfederati, in vrhu tega lakomni na eamostanske dragocenosti, vzdvignili so se tjekaj z vlastite koristi. Polkovnik Drevič, velitelj Moskalom, dejal je, da v treh urah razdere gnjezdo, pa se je ze!6 zmotil, kajti če tudi je patre podkupil in privabil na svojo stran, ni mu nič pomoglo, konfederati so se junaško branili. Nek pot je Pulavski se vedel, kakor da se boji Moskalov; šel je ven in ukazal vojakom orožje odložiti. Drevič vidi, kaj se godi, in koj zavpije nad svojimi: „Stopajte, stopajte, Pulavski se udaja!" Moskali skočijo, a Pulavski ukaže pehoti hitro pobrati orožje in osmoditi dohajalce, potem se je stisnil nazaj do vtrjenih vrat, kjer je stalo osem s kartečami nabitih topov, ki so začeli nasipati tako gost ogenj, da je mahoma obležalo kakih 200 mož neprijateljskih. Na takov pozdrav se je lepo poklonil Pulavski Dreviču, in se vrnil v trdnjavo. Drevič ves razsrjen potem cela dva tedna noč in dan naskakuje samostan, pa so ga vedno odbijali. Pulavski je neko noč udaril iz samostana, napal speče Moskale, in jih dokaj sesekal; Drevič pak, kedar so mu očitali stareji generali, kako da ne zmore trdnjavice, jezil se je ter dejal: „Kako neki bi jo dobil, ker se vojaki boje, da ne bi vstrelili matere božje, ki je varuhinja samostanu; saj jih vidite, da se raje klanjajo in križajo, mesto da se bijejo". Ravno tak junak kot Pulavski je bil Sava, sin velitelja dvornih Kozakov, kterega so ubili Hajdamaki v Nemirovem na Po-berezju. Kedar so ubili očeta, skrila je pestunja malega Savko v metrgi. Kedar je Savko nekoliko odrastel, šel je k konfederatom in začel najprej se odlikovati v Velikopoljskej. Zbravši nekoliko ljudi je začel nemilo dražiti Moskale. Prikral se je večkrat v tabor moskalski, sedaj tako, sedaj drugače, in kedar je zapazil, da niso na straži, da sp6 ali so pijani, mahoma jih je napal, in pobral jim blagajnico pa hrano. Nek moskalski polkovnik je umrl od žalosti, ker nikdar ni mogel. preobladati Save. Dolgo se je srečno ruval z Moskali, ali pod Škrenskom ga je pa obsula pre-silna množica, pa tudi od todi bi jo bil vpihal, da mu ni topova krogla ranila noge. Konfederati so se razkropili odnašaje svojega vodjo, in videvši, da jih Moskali ne gonijo več, odložili so ranjenca v nekej koči v gozdu. Poslali so po ranocelnika poljskega, da leči ranjenca, ali Moskali so zasačili ranocelnika v lesu in izvedeli, da ga potrebuje nekov konfederat; šli so tedaj ž njim, vzeli Savo, peljali k svojemu polkovniku Salamonu, ki si je mnogo obetal iz tega ugodnega naključja. Ali polkovnik, ki je bil oženjen s Poljakinjo, je začel na njeno prošnjo prav lepo ravnati z vjetim, preskrbel mu je najboljšo postrežbo in poslal mu po najizvedenejše lekarje. Ali Sava ni maral za postrežbo moskalsko niti za milost vragovo, in kedar so mu hoteli ogledati rano, brcal je z nogo, odganjal jih z rokama, in tudi ni hotel niti jesti niti piti. Crez nekoliko dni je prišla smrt in pobrala silnega junaka, ki se je bil s prostega vojaka popel za najznamenitejšega voditelja plemičem in veljakom, ki se niso sramovali slušati njegovih ukazov. V Velikopoljskej, vzlasti okoli Poznanja in Gnezdna, pa se je preslavil Anton Moravski, mesar Gnezdenski. Zgodilo se je nek pot, da ga je hotel tamošnji starosta s trstjem našeškati po hrbtu, a za to mu je vjezeni Moravski dal zaušnico, od takrat pa ni mogel več biti doma, toraj je šel k konfederatom, nabral nekaj predrznežev, s kterimi je začel napadati Moskale. Bil se je ž njimi celo leto. Moskali sami niso vedeli, kdo jih tako nemilo draži. Kedar so načelniki konfederaški izvedeli, kaj dela Moravski, mahoma mu pošljejo patent, da je ritmajster, in sicer zato, ker so drugi oddelki konfederatov, imajoči boječe načelnike, potrebovali takovega odvažnega junaka, kakoršen je bil Moravski. Na njihov poziv se je tedaj spojil z ostalimi konfederati, a po nekej bitvi, po kterej so bili prepiašeni vsi, je Moravski se ločil od njih in začel bojevati na svojo roko kot popreje, če tudi ni imel več kot 90 mož. Največkrat je bil vtaborjen v Gnezdnu; to izvejo Moskali, ki so stali v Poznanji, ter zdirjajo, da bi ga zajeli, pa niso nič opravili, kajti Moravski nikdar ni zgubil glave; vsak pot je zbral svoje zveste, ter se preklestil skozi vrste neprijateljske. Vojaki moskalski so se ga tako zelo bali, da so se mu umikali s pota, in skrivali se po domžli. Nek pot so ga napali, ko je obedoval pri nekem duhovniku v Gnezdnu. Tedaj ni imel konja, pač pa sabljo ob bedru in par samokresov. Kedar začuje strel, skoči na ulico, in gledi, tu ti dirja nad-nj Kozak, češ, da ga prebode z bajonetom. Moravski vstreli, ubije Kozaka, se zažene na njegovega konja, smukne skozi Moskale in se spoji s svojimi. Drug pot je pri takovej praski se sam vrnil po noči v Gnezdno, ter nenadoma prišel pred stražo moskalsko, ki je stražila pri topovih; mahoma razkolje glavo stražniku, potem pa odide, kakor je bil došel. Takovi predrzni dogodki so zelo jezili Moskale, in prav zato so obljubili darilo njemu, ki jim prime Moravskega. In drzo-vita smelost samega Moravskega je dala priliko, da jim je prišel v kremplje, in sicer na ta-le način: Došed v neko selo, miljo od Poznanja, prišel je do starega očanca, kteremu se je dal spoznati. Čez nekaj časa de Moravski očancu: „Pojdi v Poznanj povedat, da jih čakam v krčmi!" Očanec je odšel, on pak je utrujen zaspal. Moskali dojdejo s tri sto konjiki, zajem6 krčmo, pobijejo nekoliko konfederatov, a Moravski leži in spi kot klada. Kedar ga je izbudila krčmarica, tedaj skoči na dvorišče in kliče svojim, naj mu pripeljejo konja. Na ta krik ga obstopijo Kozaki v temnej noči, zvežejo ga in peljejo v Poznanj, kjer so ga zaprli v hudo ječo in tepli z železnimi Šibicami, da je meso letelo od njega. Najžalostnejše pa je to, ker so bili poljski gospodje krivi, da se je takisto ravnalo z Moravskim, dejali so namreč, da ta človek je preprost mesar, da se tedaj sme delati ž njim, kakor se komu poljubi. Ali prišlo je nekaj poštenih gospej poljskih, ki so cenile Moravskega zasluge za domovino, in prosile generala moskovskega, naj bi mehkeje ravnal z nesrečnim. General se je dal preprositi in ukazal, da se dene Moravski v spodobno ječo, ter da dobiva dovolj in boljše hrane. V novej ječi se je Moravskemu posrečilo, da je s pomočjo zvestega služabnika ušel po vodotoču v reko. Moskali so preteknili ves Poznanj, da bi dobili beguna, ali ta jo je bil popihal k svojim, ter nabral novo krdelo. Pa kmalu je zapustila sreča Moravskega, ker si je le preveč dovoljeval: neizmerno je pil in razuzdano živel. Prišel je v roke Dreviču, ki ga je dal vkovati v železje in deti na voz k drugim konfederatom. Kedar so ga peljali naprej, pregovoril je vjete tovariše, da so na njegovo znamenje izvili orožje iz rok Moskalom, ki so jih stražili. Pa tudi ta poskus mu ni obveljal, kajti kmalu se je vsul roj Kozakov za njim, in moral se jim je podati. Sedaj so Moravskega nemudoma poslali na Sibir. Tako je poginil bojni ta junak, in kdo ve, da je do konca ostal trezen in kreposten, da bi bila konfederacija šla tako hitro k koncu, kakor je šla, on pa bi bil ostal predmet poslavljevanja narodskega. Bilo je pa še mnogo drugih junaških konfederatov, postav. Zaremba, Sic, Kosakovski, Dzeranovski, ki so čuda delali v bojih. Naj še omenim Ščigla, črevljarja iz Pizdra, ki je časih nabral nekoliko konjikov, ter napadal ž njimi četice moskalske. Ta Sči-gel se je koj preslavil kod bojevit in kreposten junak, tako da so mu ukazali visi, naj bi polovil klateže in roparje konfederaške, ter jih odpeljal k glavnemu velitelju. In res je pograbil plemiča Bentkovskega, takega tička, in hotel odpeljati ga, ki pa je za-vratno ubil krepostnega Ščigla. Bentkovslci je bil obsojen na smrt; ali prijatelji so izprosili za-nj. Konfederacija sama na sebi je bila prekrasna misel, in da so vsi konfederati bili takovi, kakor poedini, bilo bi se godilo drugače. Ali nesreča je bila, da so bili Poljaki razcepljeni, stranka kralja Stanislava se ni menila za konfederacijo, francoz, na kte-rega so se zanašali, je odrekel pomoč, in konfederati preslabi se niso mogli dovoljno upirati, toraj so kar za vrstjo izgubili Land-skoron, Tinec, Krakovo in Bobrek. Načelniki konfederatov, ki so bivali na Šlezkem, razglasili so manifest, podpisan od mnogih konfederatov, s kterim razkra-Ijujejo kralja Stanislava ter pozivajo, naj bi tudi sam se odpovedal zaradi svojih zlih napak. Našli so se pogumni ljudje, ki se niso bali iti v Varšovo, da oddajo pismo kralju. Kedar je Pulavski bival v Častohovu, prišel je k njemu kon-federat Stravnicki svetovaje, naj bi šli in pognali kralja iz Varšave, kajti kedar ne bode kralja, odidejo Moskali. Pulavski misleč, da s tem pomore domovini, privolil je ali opomnil, da se ne smč očitati njemu, če ne bode kaj prav. Smeli Stravnicki tedaj vzame seb6 Lukavskega, Kužmo pa še trideset drugih konfederatov, ki se preoblečejo, dojdejo v Varšavo, in ostanejo v samostanu do-minikanov. Bila je dolga in temna noč, kakor,je po navadi meseca novembra; kralj je šel za večera k knezu Cartoriškemu, kon-federalci zvedevši o tem, razstavijo se po ulicah. Po končanej zabavi se je vračal kralj v kočiji, nakrat ga obsujejo konfederati, potegnejo z voza, in hit6 ž njim iz mesta. Že so se bližali lesu, kjer je imelo biti še nekaj konfederatov. Kralj je prosil zarotnike, in Kužma porabivši zmešnjavo de prosečemu kralju: „Kralj, če mi odpustiš, pa te rešim." Kralj je ves radosten obljubil, da ne samo to, nego da ga tudi nadari kraljevski, če mu pomore. Kužma skoči s kraljem v nek mlin, kralj pošlje list v mesto, in kmalo pridirja kočija, pa vojska na pomoč. Kužma je izdal svoje tovariše, tudi Lukavskega in Cibulskega, poslali so ljudi za njimi, da jih polov6; nekaj so jih vjeli, bili so obsojeni in kaznovani z okrutno smrtjo. Kužma je bil pomiloščen, pa izgnan, in je sel na Italijansko. Konfederati niso mislili nič zalega storiti kralju Stanislavu, če tudi bi ga bili obdržali v svojej oblasti, a vendar je ta drzoviti čin neizmerno škodoval konfederaciji. Vsi vladarji in njihovi prijatelji so začeli kričati na vse grlo, da takovo zločinstvo vpije na maščevanje. In mahoma so ti vladarji, avstrijski, pruski, pa carica začeli se dogovarjati, da bi delili Poljsko. Konfederati slišijo, kaj se namerja in izprevidijo, da domd ni nobenega posla več za-nje. Sloveči junak Pulavski videvši, da sam ne ubrani Castohova naznani 400 konfederatom, da bi ušli čez mejo. Bojeval je potem še s Turki proti Moskalom, a naposled šel in se prepeljal v Ameriko, kjer so imeli Amerikanci boj z Angličani zaradi samostojnosti. Junaški se je bil v vrstah svobodnjakov in končal v Saurnih. Drugi konfederati so še dolgo stikali po tujih krajih premišljevaje, kako bi osvobodili domovino, večino njih pa so odpeljali na Sibir; zastonj so stezali roke proti svojim rojakom za oproščenje, kajti bojezljivi kralj ni imel toliko poguma, da bi bil vsaj črhnil za nje. Tako je uplašena konfederacija čuvša, da hočejo trije sosedje Prus, Avstrija pa Rus razdeliti Poljsko, morala odložiti orožje. In res so vladarji razglasili pismo, da razdeli Poljsko, in njihove vojske so nemudoma stopile čez mejo Poljske 1772. 1. Avstrija je vzela ta pot starostijo Spiesko, prekrasne pokrajino pod Karpati, kterim se veli rdeča Rusija, pa del Podolja; Prusi so vzeli vojvodstvo Malborsko, Helminsko, Pomorsko in del Velikopoljske okoli Noteče; Rusija je pa vzela belo Rusijo, in vojvodstvo Livonsko. In Poljska je bila manjša za četrtino. Kedar se je to godilo, začel je prestrašeni kralj na pomoč klicati druge vladarje trdeč, da se godi silna krivica Polskej. Zbere se senat, po okrajinah se zbirajo zbori, na kterih kriči plemstvo, da se godi krivica, ali na zbor v Varšavo nete iti. Ven dar se je vkljub tej nesložnosti sešel zbor v Varšavi, največ so se shajali podkupljeni poslanci. In kakov je bil zbor? Da se Bog usmili! Po dvorani so stali moskovski vojaki, in po ulicah nabiti topovi. Vzdignil se je poslanec, izdajica Adam Poninski, ki predlaga, naj bi se ne upirali lupežnikom, ki trgajo Poljsko, nego, naj bi raje se zahvalili sosednim vladarjem ter priznali, da so dobro pogodili. Ali vzdignil se je razvneti Tadej Rejtan poslanec Novograjski, in nazoče zaklinjal na rane Kristove, naj bi nihče ne odobril takega postopanja, take sramote in škode, ki se je naredila Poljskej. Ali zastonj je zaklinjal jih! Podkupljeni poslanci so začeli lajati nad njim, vrgli so ga na tla in teptali. Kedar to ni pomoglo, zavpije, da zbor pretrgava, a izdajice gred6 na to k Poninskemu, kjer podpišejo sramoto narodsko, — razdelitev Poljske. Poninski črna duša je menil, da z novci pridobi Rejtana, toraj je šel in mu ponujal znatno svoto, da bi ga upokojil, ali Rejtan je odgovoril: „Pripeljal sem seb6 tisoč rumenih zlatov, in dam ti jih, da ne bodeš izroden sin svoje domovine!" Naposled so prevagali podkupljenci, Rejtana z drugimi poštenjaki pa so peljali iz Varšave, da bi jih ne motili v sramotnem delovanji. Rejtan je nesrečo Poljske tako si gnal k sercu, da se je pamet mu zmešala, in nek dan, ko je ugledal nekega generala na svojem domu, končal se je sam. Po takih grozovitih prizorih se je marsikdo izdramil in začel premišljevati, kaj pa zdaj, in tudi sam kralj je začel drugače ravnati, popravljali so zakone, vpeljali nove reči, vojsko orožali in šole ustanavljali. Mnogo veljakov spoznavši, da se kmetje preveč zatirajo, začeli so delati na to, da bi tudi tem siromakom se sodila pravica. Mnoga mesta so se izdvignila s trštvom, in Varšava se je olepšala s prelepimi palačami. Bili so tudi taki, ki so pripeljali rokodelcev iz Francoskega, Angleškega in Nemškega, da bi učili Poljake, kako se dela sukno, orožje i. t. d. Po takih fabrikah so se Poljaki hitro izurili; tudi so začeli pisati knjige, malarji so malali čine nekdanjih junakov, in rezbarji so rezali kipe. Kralj Ponjatovski je imel dobro srce, ljubil je pravico, ali kedar je treba bilo upreti se, vojno napovedati in z lastnimi prsi braniti Poljsko, tedaj pa je šel na stran neprijateljsko, in izdajal svojo lastne brate volkovom, da bi si ohranil krono. Petnajst let je prešlo, odkar je podlegla konfederacija, in mnogo dobrega se je vstanovilo v tem času, vzlasti se je jelo skrbeti, da bi se strinile vse moči in rešila propadajača država. Drugi narodi, kakor Angleži in Prusi so popreko gledali rastočo Moskvo, toraj so začeli podžigati Poljake, naj se otres6 svojih ne-prošenih nadzornikov. Začel se je zbor, ki se imenuje „veliki, in ki je trajal štiri leta. Marsikdo se je oglasil za staro samostal-nost države, sam kralj je delal mnogo, tako da se je sploh reklo, da sedaj pa že pojde, ker kralj drži z narodom, in narod s kraljem. Radi bi bili ustanovili vojsko 100.000 mož močno, ali skrivni izdajalci so začeli nagajati z „veto," in tako so pali nazaj na 60000. Prišle so na dnevni red tudi stare krivice, za ktere do sedaj do-tični niso še bili kaznovani, prišel je na vrsto Poninski izdajica, kterega so sedaj preklicali za plemiča in pognali iz dežele. Naposled, in to je poglavitno, so tudi spoznali, da je treba nove ustave, kajti dosedaj je bil plemič edini gospodar, meščan in se-Ijak pa nista imela nikakove svoboščine. Na tem zboru so tedaj začeli strojiti konštitucijo, ki naj odpravi zlo, ki je veljalo do sedaj, ki naj zagotovi pravico vsakemu, naj je plemič ali prost vaščan. Ustanovili so, naj bi tudi meščanje pošiljali svojih poslancev na zbor, česar dosedaj niso smeli. Vse te novotarije pa so vznepokojevale prikrito stranko moskalsko pa tudi veljake, ki niso mogli strpeti, da bi meščan pa vaščan njim bila enaka, jezili so se nad to konštitucijo in čakali ugodnega dne, da jo zatero. Napočil je slavni dan 3. maja 1791. 1. Množica ljudi se je valila proti gradu. Vsedli so se senatorji in poslanci, preeitali konštitucijo, podali kralju evangelij, na kteri je prisegel, da hoče varovati novo ustavo in jo braniti do poslednje kaplje kervi; potem so šli v farno cerkev, kjer je vsak prisegel. Nova ta ustava je povsodi po deželi bila sprejeta z veliko radostjo, dajale so se zabave in mesta so bila razsvetljena. Mnogo omikanih in mislečih veljakov, hotevšiu pokazati plemičem, da se ne sramujejo meščanstva, vpisovalo se je med meščane, kakor postavim: Malahovski, knez Jablanovski in drugi, in na takov način se je dolgo zametano meščanstvo pobratilo z narodom, ali za bedne seljake je bilo še malo storjeno, pa je bilo upati, da sčasom tudi njim napoči zora krasnejše bodočnosti. Kedar se je to zgodilo, tedaj so Angleži in Prusi, obljubivši Poljakom pomoči proti Moskvi, hitro sopet zavili svoje zastave in pustili Poljake, da je delala carica Katarina s Poljsko, kar se jej je ljubilo. A ker ni imela prilike vtakniti se v zadeve poljske, poprijela se je zvijače. Med veljaki poljskimi namreč je bilo nekaj takih, ki niso bili prijazni ustavi od 3. maja; glavni ti nasprotniki so bili ti-le: Scensny Potočki, Severen Revuski, čegar oča je bil na Sibirskem, pa Hlaver Branicki, ti tedaj so hiteli k carici Katarini in začeli praviti jej, kakovo nesrečo prinese ustava, kako da utegne nevarna postati Moskvi, na to so pokleknili pred njo ter prosili, naj jim pošlje pomoči, da vvedejo nov red. Carica je mahoma obljubila vojsko na pomoč. In možje, češ, da se poganjajo za svobodo plemiško, osnujejo konfederacijo targoviško 17У2. 1., in carica nabere na brambo tej konfederaciji 100.000 mož, ki se polote Ukrajne pa Litve. In kaj je delal kralj ? Najpreje je pisal kralju pruskemu naj mu pošlje obljubljeno pomoč, ali ta mu odpiše, da mu ne more dati nikakoršne pomoči. Treba je tedaj bilo se zanesti na vlastno moč. Ali vojska poljska ni imela še 50.000 mož ne, in je vendar se morala meriti z nasprotnikom. Kralj je za načelnika vojski imenoval kneza Jožefa Ponjatovskega, svojega sinovca. Tudi je sam hotel iti v tabor, da koliko toliko pomore s svojo nazoč-nostjo. Ali komaj je stopil v Prago, predmestje Varšavsko, pa so ga obsule gospč in začele prositi, naj bi se vrnil, ker mu utegne kaj škodovati, in kralj je raje poslušal svčt babji nego glas celega naroda; kralj je imel zajčje srce, le na videz se je delal, da gre proti Moskalom, v srcu pa je bil ves za Moskale. Ker se vojska poljska ni mogla upreti ogromnej sili moskov-pkej, pomikala se je na ukaz kraljev z Ukrajne in Volinje k Bogu. Ondi je mesto Dubenka, kjer je general Kosciusko, z ameriškega bojišča se povrnivši, uprl se Moskalom in jih dobro namahal. Ali ta zmaga vendar ni mogla zadržati napredujočega neprijatelja. Konfederati targoviški so pod varstvom ruskih bajonetov morali plemiče, da so se vpisovali v sramotilno zvezo, a one, ki niso hoteli, pošiljali so na Sibir. Sam kralj, obupovajoč nad vsem, je napisal vrlo ponižen list carici, na kar mu je ona odpisala, da, dokler ga ona za kralja ne Podučni in zabavni del. 6 priznA, se še ne meni ne ž njim, in to do tedaj ne, da se spoji s konfederacijo targoviško, to je dokler ne prestopi na stran izdajalic lastnega naroda. Kralj prebravši pismo skliče veljavne Poljake na posvet ter jim pove, da on se spoji s_ Targoviškimi. Ti gospodje, odlični Poljaki, so kleče prosili kralja, naj ne zapušča naroda, ali njemu je več bila carica nego domovina, ostal je pri svojem sklepu, prestopil k izdajalcem in ukazal vojski, naj se nehA biti z Moskali. In sedaj so začeli Targovičani še bolj triumfovati, pošteni Poljaki pak so z obupnim srcem zapuščali domovino in šli čez mejo na tuje, da bi mogli vsemu svetu po tožiti svojo nesrečo. Ta čas so se godile na Francozkem velike premembe, porodila, se je revolucija. Meščanje in seljaki so bili tam že davnaj zatirani od gospode in kralja samodržeca. A kedpr je bila mera prepolna, ustal je stiskani narod proti plemstvu in kralju, in kaznoval s smertjo kralja in kraljico. Kedar so na Poljskem, kjer so vpeljali konštitucijo, čuli, kaj se godi na Francozkem, tedaj so nasprotniki ustave kričali, da tudi pri njih na Poljskem pride do revolucije , kakor na Francoskem. S to krinko tedaj, da ne bi se porodila nejevolja na Poljskem, dojde kralj pruski v Vžlikopoljsko in se polasti Gdanska, Mo skva pa, češ, da kaznuje Poljake, ker so se bili pokonštitucili, zajme polovico Malepoljske, del Volinje in Podolja. To je bilo drugo razdeljenje Poljske. Napovedani zbor se snide v Grodnem, na kteri je došlo mnogo podkupljenih poslancev, pa tudi mnogo odličnih rodoljubov, ki so morani od Moskalov, naj podpišejo drugo razdeljenje, odgovorili, da raje idejo na Sibir, nego podpišejo ponižanje svojega naroda. Naposled se je tudi kralj vmešal vmes, ter prosil poslance, naj se nikari ne upirajo carici moskalskej, vse bo izšlo dobro. To je bil drugi grob Poljske. Po drugej razdelitvi poljske kraljevine je narod začel se obupno ozirati, od kodi bi dobil pomoči, da se osvobodi. A kje bi jo dobil? Morebiti pri kralji? Gotovo ne! Kralj je gledal samo na to, da si zagotovi milost caričino, da se zabava s krasnimi gospemi, da hodi na zabave; njega nič ni pekla sramota in krivica, ki se je godila narodu. Poljaki tedaj niso vedeli nikamor, samo k Bogu so se zatekali v svojej težavi. Začeli so se skrivaj dogovarjati, moči nabirati in duha vnemati. Tisti čas je veleval v Varšavi Igelstrom, general moskalski, — pravi paša. Pri vsakej ustaji gleda narod, da ima načelnika. Tudi sedaj začn6 ugibati, kdo bode načelnik, in vsi se zedinijo za Tadeja Kosciuska, ki je bil že pred dvema letoma potolkel Moskale. Tedaj ga ni bilo doma, toraj so nemudoma poslali po-nj in prosili, naj dojde in prevzame načelništvo ustaji. Kedar je že vse vrelo, tedaj je Madalinski, ki je veleval dvema polkoma poljskih ulanov in stal pri Ostrolenki, prvi dal geslo na ustajo navalivši na husarje pruske. In žel je dalje in napadal povsodi, in kar ni pobil, ono je zajel. Prišel je do Krakovskega. Ta čas pa ustane v Krakovu Tadej Kosciusko, vse ga pozdravlja kot svojega rešitelja; ljudstvo ga nosi na rokah, a on v halini z rdečo čapko na glavi zavsede konja in maha s palašem kričeč: „Hej za meno, Krakovci! Za meno s kosami in pikami, pojmo, da prelijemo poslednjo kapljo krvi za mater Poljsko. Kedar vidijo seljaki, da takov gospod, slaven general govori njim po bratovsko, ter da mu resnica seva iz oči, — tedaj drug pred drugim popadejo kose, sekire, konje in spojivši se z vrstovno vojsko poljsko veselo prepevaje dero proti Moskalom tje pod Raclaviee. Moskali trebijo s kartečami trope seljaške, ali Kosciusko jim je klical: „Ne udajte se junaki, pokažite, kaj znate!" in ustajniki so z novo srčnostjo udarjali na Moskale, ter jih premogli. Po tej bitvi so se ustajniki pomaknili proti Varšavi, kjer je bilo vse na nogah proti Moskalom; tu je stalo 8000 Moskalov pod poveljstvom Igelstroma. General je razvidel, kaj namerja Varšava, toraj je hotel prehiteti napad. Poročil je tedaj, naj se obhaja vskrs ob osmih zvečer, da bi tem pctom mogel po cerkvah zbrano ljudstvo pokončati. Ali Poljaki niso šli na led generalu, tudi niso čakali sobote, nego že na veliki četrtek napali nasprotnika. Najhuje je delal črevljar Janez Kilinski, ki je bil jako priljubljen pri rokodelcih Varšavskih, in res, koj ko je počel klicati na orožje, koj so prihiteli vsi cehovi. Redovna vojska poljska stoječa v Varšavi, se je spojila z ljudstvom, ki je drlo v arsenale po orožje. In začeli so stekleno klati neprijatelje, kajti z ljudstvom se ni norčevati. Polivalo je Moskale raz strehe, skozi okna, raz obzidja: videti je bilo, kakor da gre ognjen in kamenen dež; povsodi so ležala mrtva trupla Moskalov. Igelstrom se je nekako utaboril v svojej palači in jo obstavil s topovi, pa si vendar ni mogel kaj, tako da je obupal, da zmore, toraj je skrivaj pobegni^ s pešico ljudi v tabor ohucki. Poljaki so zajeli mnogo Moskalov, ostali pa so razbegnili, kamor je kdo mogel. Palo je dva tisoč neprijateljev, dva pa so jih gotovo vjeli. Kralj gledaje skozi okno, kaj se godi, tresel se je kot šiba na vodi ter začel klicati; „Deca, tudi jaz sem z vami, bijte in pobijte svoje neprijatelje!" In poslal je vse svoje ljudi, da bi pomagali. Ali nihče se ni zmenil za kralja. Pa tudi pod Škekočinami je prišlo do bitve; palo je mnogo Poljakov, pa tudi Moskalov. Ravno ta čas je ustala Litva. Najprvo je na Žmudi stoječa vojska poljska se vrgla na Moskale, potem je polkovnik Jasinski v Vilni skrivaj napravil ustajo, in če tudi ni imel več nego 300 vojakov na pomoč, vendar je vjel generala moskalskega in 2500 Moskalov. Nakrat se je ustaja razlila po vsem kraji. Pograbili so iz-dajice domovine in tirali pred sodbo, med njimi tudi Kosakov-skega Targovičana, načelnika, kterega so obvesili. Jasinski se je ruval z Moskali še mnogo potov. Povsodi je bruhal na dan plamen ustaje, ali ni se mogel zjediniti v eno edino celoto. Nekteri Poljaki, odlični rodoljubi, so darovali vse, nekteri pa so bili takovi, da niti trohice niso hoteli žrtvovati, vrhu tega se je vgnjezdila še pogubna zavidnost med generale. Ljudstvo ne vedč, kako bi odstranilo veljake, da ne bi izdali Poljske, zahtevalo je v Varšavi, da se resno postopa z onimi, ki so se dali podkupiti. In res se je sešla sodnija, da sodi izdajalce. Biškup Kosa-kovski, načelnik Ožarovski, Ankviča in drugi izdajalci, Potočki, Branicki in Revuski so bili obvešeni „in effigie". Toda kakor hitro je bil punt se vnel, tako hitro je začel ugašati. Prigodilo se je, da so Moskali več potov pognali Poljake. Prišli so tudi Prusi s 50.000, spojili se z 10.000 Moskali in oblegli Varšavo. Vilna se je branila, kakor je mogla, pa se ni ubranila. In tako je jela nesreča od vseh strani se valiti na Poljake. Moskali izvolijo za generala bojevitega a nečloveškega Suvarova, ki se je zagrozil, da potrebi vse Poljake. Kosciusko se je sprijel ž njim pod Mašejevicami nad Vislo. Poljaki so se obupno bili, poginil je ves polk Džalinskih prav na mestu, kjer je stal. Kosciusko osrčuje tu in tam, nemirno zre v daljavo, ali dohaja pomoč. Ni je zazrl. Poninski je imel priti, pa ni prišel. Kosciusko je zajet od Kozakov, konj pade pod njim, on se hoče rešiti, dobi rano, na glavo, in Kozaki ga pograbijo. Vojska brezi načelnika se začne umikati, Poljakov je palo 8000 mož, Moskalov gotovo dvakrat toliko. Kedar ljudstvo v Varšavi izve, da je vjet ljubljeni vodja, edina nada domovine, zbere se do 2O.O0O glav, da pojde in ga reši. — Pa se je spremislilo. Po nesrečnej bitvi mačejeviskej, kjer je bil Kosciusko vjet in z mnogimi drugimi Poljaki odpeljan vPetrovgrad, začeli so vsi od kraja pešati na duhu. Vojska, če tudi je je bilo še 30.000, prišla je ob ves pogum, odkar je bila izgubila svojega načelnika, vsak je zdaj mislil le to, kako bi prišel čez mejo. Na Varšavo je pala sedaj vsa okrutnost, kajti že se je bil približal divji Su-varov s 50.000 možmi pod Prago, predmestje, ki ga je delila Visla od Varšave. Predmestje je bilo dobro utrjeno, pa kaj, ker je pošel pogum vsem. General poljski je bil naredil napek, kar je dal Moskalom priti blizu obkopov, ker so vsled tega lehko naskakovali obzidje, in več ni bilo mogoče streljati nd-nje s topovi. Videvši tako izdajo ali nepaznost generalovo, šli so Jasinski, Graborski in Kor-sak ter obupno branili pristop Moskalom; junaki so pali na ob-kopih. Tudi židovje so se možato bili tisti dan. Ali vse to ni izdalo čisto nič, kajti nadsila moskalska se je kar vsipala v mesto, palila, in pobijala vojake, ženske, starce in deco, delala je, kar jej je ukazal Suvarov, brodila je po poljskej krvi, ki se je cedila v Vislo. V tej strašnej seči je palo 21.000 ljudi. Gospodje v Varšavi, kteri so vladali, niso vedeli drugega, nego se podati Suva-rovu. — In sedaj je nastopilo grozovito preganjanje onih, ki so prvi bili prijeli za orožje, vse so pobrali in odpeljali na Sibir. In zakaj? Zato ker so hoteli, da bi Poljska bila svobodna in srečna. Trije sosedje so se zopet delili z ostanki Poljske. Rusija je vzela Litvo, Avstrija Krakovo in Lubelsko, Prusija pa Varšavo. Tako žalostno je propala slavna in razsežna država Poljska, ni jej ostalo več niti kosa zemlje, ki bi se mogel imenovati poljska lastina. Sedaj še le je spoznal kralj Stanislav, kako nerazumno je ravnal, ker je bil izdal svoj narod in se zanašal na milost nepri-jateljevo. Dobil je ukaz, da ima nemudoma iti iz Varšave' v Pe-trovgrad, kjer so mu dali palačo za stanovanje, jesti in piti, in tudi se je še smel imenovati kralj, — a bil je kralj brez kraljestva. In trpel je sramoto in ponižanje, kakor narod njegov; gri-zel se je v duši zbog svojih napak, in čez tri leta 1798. 1. je umrl ubožec od tuge. Vrnimo se v tisti čas, kedar je vojska odložila orožje. Takrat je mnogo plemičev, vojakov in drugih ljudi, boječih se preganjanja in ječe, pobegnilo na Francozko, Italijansko in druge kraje. General Dombrovski, sloveč bojevalec za časa ustaje Kosciu-skove, šel je najprvo v Pariz in tam se začel dogovarjati z vlado francosko, da bi se potegnila za pravico Poljakov, in iz ubežnikov vstrojila vojsko, ki bi se imenovala legija. Ker so Francozi potrebovali vojske za se, poslali so Dom-brovskega na Italijansko, naj tudi ondi vstroji takih legij. — Marsikak Poljak je utekel iz domovine, z nevarnostjo preskočil mejo za mejo, pridružil se legijam nadejaje se, da pri ugodnej priliki se zmagoslavno vrne v svojo domovino. Takove legije so se hitro vstrojale in kmalu je štela vsaka nekaj tisoč mož, in bilo je upati, da se gotovo vrnejo domu. Dombrovski je delal načrte, kako se bode vračal na Poljsko, vojaki pa so radostni prepevali mazurko: „Marš, marš Dombrovski" i. t. d. Ali Poljaki so obračali, Francozi pa obrnili, kajti naredivši mir z Avstrijo se še spomnili niso Poljakov. Ta mir pa ni obstal, z nova so Francozi prijeli za orožje proti Moskalom, ki so sosedom prišli na pomoč pod znanim Su-varom. Poljakom se je godilo zel6 slabo, skoraj so obupali, da si še kedaj opomorejo. Francija je bila potolčena na Italijanskem zato, ker ni imela dobrih vodjev, in še le, kedar se je vrnil Napoleon Bonaparte iz Egipta, se je obrnilo. Legije bo zaupale vd-nj, na novo se zbrale, in zopet sta upala Dombrovski pa Knezevič, da z zmagoslavnim orlom francozkim poleti tudi beli orel poljski domu v svoje gnjezdo, in vojaki so zopet radostno prepevali: „Marš marš Dombrovski" i. t. d. Ali zopet je nastopilo premirje, in Poljakom se nobeden še zahvalil ni za vse ono, kar so bili žrtvovali. A to še ni bilo vse. Francozi niso radi videli, da morajo oblačiti in hraniti poljske legije, in kaj narede? Pošljejo meni nič tebi nič 5000 Poljakov na ostrov St. Do-mingo, kjer so bili ustali Mourenini. Kako je pokalo sreč nesrečnim Poljakom, kedar so pomislili, da brž ko ne več ne vidijo svojih ljudi, niti da jih še kedaj opihljA mila sapica poljskih pokrajin. Vsem se je dozdevalo, da vsi poginejo na ostrovu, da jih silijo v očividno pogubo, ali Francija je nabila topove, in ubogi Poljaki so morali radi ali neradi sesti na ladije in odpluti proti Ameriki. Izpolnilo se je njihovo dozdevanje, kajti kogar niso dosegli divji črnci, pogubila ga je rumena mrzlica, tako da je komaj deseti del se vrnil v Evropo. Kedar je vsa nada odšla z legijami, počeli so vladati v raztrganj kraljevini novi vladarji. Jezik poljski se je umeknil, mesto po poljski se je učilo po nemški ali po ruski. Ljudstvo so šiloma vtikali med vojake, ki so se morali biti in umirati za tujo korist. V provincijah od Moskalov pograbljenih je bilo zel6 slabo, dokler je živela carica Katarina, ki je odjemala imetja, ljudi pošiljala na Sibir in silila k razkolništvu. Se le kedar je nastopil Pavel, njen sin, obrnilo se je na bolje. Pavel je čutil, da se godi krivica narodu poljskemu, in je koj izpustil Kosciuska in Eilinskega, pa še druge vjete Poljake. Piše se, da je nakanjal Poljsko ponoviti, pa je umrl nanagloma. Za njim je nastopil Aleksander 1802 1., ki je bil milostiv, in je hotel si nakloniti Poljake. Zaukazal je, da se ima mladež po poljski učiti. A vendar je žuleče robstvo trlo ljudi, kajti pravo moskalsko je dovoljevalo, da gospod sme delati s seljakom, kar se mu ljubi. Ta čas je slul Napoleon, vse se je treslo pred njim. Nade-polni Poljaki so se ozirali na-nj, češ, da jim poplača žrtve, ktere so bile žrtvovale legije Francii, upali so, da jim osvobodi Poljsko. Cesar Napoleon je napovedal vojno vsem vladarjem, pobil jih pod Jeno, in se pomikal proti zemlji poljskej. Dombrovski je stopal koj za njim proti Velikopoljskej. O kolika radost je bila v Poznanji in v Varšavi 1807. L, kedar so se povrnili Poljaki. Ljudstvo je poklekovalo in poljubovalo roke svojim rešiteljem, in vsak, kdor je čutil moc v sebi, prijel je za orožje, vvrstil se vojski nadejaj e se, da je udarila ura osvobojenja domovine Poljske. Ne-prijatelj je bil potolčen pod Pultuskom, pod Fridlandom, pod Ejlavo. Ali potem se je sešel Napoleon s čarom Aleksandrom, in vse se je končalo tako, da so odvzeli Prusom Včlikopoljsko, in del Prusije, ktero zemljo so krstili z imenom kneževstvo Varšavsko. V tem novem kneževstvu se je delalo vse po francoskem stroji, kakor da je od Francozov pridobljena dežela. Vojska, ktere je bilo blizu 90.000 mož, morala je služiti Napoleonu, iti na Špansko in bojevati ž njimi, ki niso bili nič žalega učinili Polj-skej. Za kneza temu kneževstvu je bil izvoljen kralj saski, ki je prejemal ukaze od Napoleona. Malo je bilo to, a Poljaki so se vendar nadejali, da sčasoma posije solnce svobode, da se Poljska sopet dvigne iz groba. Po tej vojni je pričel Napoleon sopet vojno z Avstrijo 18091. Poljske vojske je malo bilo doma, potikala se je po tujih krajih, prelivala kri za tujo korist. Koj ko se je unela vojna, mahnil je nadvojvod Ferdinand s 40.000 možmi proti Varšavi. Peščica — 8000 Poljakov, — se vstopi nasproti štirikrat močnejemu nepri-jatelju pod Rašinom; možato se je bila, ali pobiti ni mogla nadvojvodo, toraj je naredila mir in spustila Avstrijca v mesto. Načelni vodja tisti čas je bil Jožef Ponjatovski, sinovec kralja Stanislava. Dombrovski, sicer spretnejši vojak, služil je pod njim. Knez Jožef, ljubljen od vojakov zaradi bojevitosti in dobrote, nabral je ljudi, kar je največ mogel, potolkel Avstrijce tu pa tam, odvzel jim Lublin, Zamošč in Sandomir. Kedar je začelo iti po sreči Poljakom, stopilo jejiekaj tisoč moč v Halič, kteri kraj je bil v rokah avstrijskih. Čudovite reči so se godile tedaj. Nekaj Poljakov je palo v Lvov, in neprijatelj je pobegnil tisti hip. Če so le ugledali ulanca z zastavo rdeče-belo, pa jih je že obhajala groza. Narod pa je poklekoval pred-nje, cvetje sipal todi, koder so jahali, vse se je veselilo in klicalo: „Živeli ulanci!" Kamor so došli, padali so tuji orli, in mesto njih so se zasvetili beli orli poljski. Marsikter Poljak je opasal sabljo, zavsedel konja in dirjal nad neprijatelja. Tudi premožni gospodje so začeli obilo darovati, ter so ustanavljali nove polke ulanske. V nekoliko tednih je stalo nekaj tisoč, junakov, ki so bili gotovi, da se bijejo s tla-čitelji domovine. Čudovita junaštva so kazali strmečemu svetu; Jaščold, podoficir poljski, je nek pot prosil svojega kapitana, da, bi mu dovolil dva moža, da ide na plemenit lov. Kapitan dovoli, Jaščold gre po noči tihotapski v tabor neprijateljev, splazi se v stan generalov, popade ga za rob in odpelje. Takih predrznežev je bilo mnogo. Nek pot je en sam ulanec podil tropo peščev, in časih je peščica junakov dobila kakovo mesto. Ali Napoleon je vpotrebljeval Poljake za sebične namene, in tudi ta pot, sklenivši mir z Avstrijo, oddelil je Lubelsko, Moskalom pa odtrgal del Po-dolja hališkega. Nesrečno kneževstvo Varšavsko si je tedaj pomagalo kakor je moglo, ali trda je bila za ljudi, ki so morali vzdrževati mnogo vojakov, pa so se vendar silili nadejaje se, da vzdigne Napoleon vso Poljsko iz groba. Tudi ruski Poljaki so začeli se meniti, kako bi se približali svojim, in so se zanašali, da prijaznost med Napoleonom in čarom gotovo ne bo dolgo trajala. In res se je porodila misel v glavi Napoleonovej, da mora tudi^Moskovo premoči. Vojska poljska, ktera se je nekaj let bila na Španskem, vrnila se je v kneževstvo Varšavsko, koj zanjo je pritisnila armada francozka, ki se je skozi Nemško in Prusko valila proti Nemnu. Bilo je je pol milijona, pa ne samih Francozov, nego tudi Italijanov, Portugalov, Nemcev in različnih betev Slovanov. Imeli so seb6 brez števila topov, krogel, smodnika, voz, kovačnic, železnih mostov, valili so se po različnih potih proti Ru-skej. Poljaki in Litevci verovaje kakor na Boga, da kedar Napoleon zmore Moskvo, Poljska gotovo vstane iz groba, orožili so se in vvrstili vojski. Napoleon je prestopil Nemen, sukal se sem ter tam po Litevskem, in povsodi zapodil Moskale. Poljaki so se povsodi odlikovali. Naposled je Napoleon dospel v Moskvo, drugo stolico carstva ruskega. Že je menil iti v Petrovgrad, da prisili Moskale, da prosijo miru, ali Rusi zapalijo Moskvo, in s tem odženo Francoza. Kedar je Napoleon se vračal, pritiskal je čedalje huji mraz, nastal je glad, in ona ogromna armada brez hrane in gorkote je propala vsa. En sam kozak je časih podil četo granatnikov francoskih, ki so se tresli od mraza. Vse vprek so bežali na Litev-sko in Poljsko, in kot muhe so cepali po potu. Pri Poljakih niso našli takove pomoči, kakorsne so se nadejali. Da je Napoleon oglasil Poljsko kot samostalno državo, česar so želeli Poljaki, tedaj bi bilo vse od kraja prijelo za orožje in branilo ga, a Napoleon ni učinil tega, česar se je zeli kesal sedaj. Napoleon vi-devši, da je izgubljeno vse, hitel je v Pariz, vojska njegova pa je ginila od dni do dni. Moskali so sopet došli v Litvo in kne-žestvo Varšavsko. Nekaj vojske poljske je šlo s Francozi, nekaj je bilo razpostavljene po trdnjavah, ostalo je tedaj le nekaj tiso-čin, da se postavijo nasproti Rusom. Naposled je tudi ostanek odšel s knezom Ponjatovskim na Nemško, kjer je zbiral Napoleon svoje razkropljene čete. Pod Lipsko so se spojili z novo armado, kjer je bila silna bitev 1813 1. Proti Francozom in Poljakom je režalo par tisoč topov in stalo 400.000 mož zedinjencev. Tri dni je trajal krvavi boj; in ker ni bilo pomoči od nikoder, moral je Napoleon se umekniti; kedar se je pripravljal, da ide preko Elstre reke, tedaj je knez Ponjatovski se zaprašil s konjem va-njo, da preplava na uno stran; ali zadela ga je krogla, in voda ga je požrla. Ostanek vojske poljske je šel z Napoleonom na Francosko, pa tudi ondi mu ni šlo po sreči, toraj je na vse zadnje odložil krono cesarsko, in sel iz dežele. A kmalu je sopet došel na Francosko, in izgnal Bourbona Ludovika XVIII., pa ne za dolgo; kajti pritisnili so Angleži, ki so Napoleona prijeli in odpeljali na skaloviti otok šent Helena, kjer so ga varovali toliko časa, da je umrl. In ko je bil Napoleon umrl, vrnila se je vojska poljska v kneževstvo Varšavsko, in tu ostala pod vlado kneza Konštatina, carovega brata Aleksandra, kajti kneževstvo je pripalo Moskalom. In vladarji, ki so ponižali Napoleona, sešli so se v Beču na kongres 1816. L, da vpeljejo stari red, ki ga je bil Napoleon razdrl. Tam so ustanovili, da se sopet ponovi kraljestvo poljsko, a ne tolikošno, kolikorsno je bilo preje, nego manje, komaj peti el nekdanje velikosti, imelo je obsegati 8 vojvodin, in pripasti Ruskej. — Car Aleksander je bil kronan za kralja poljskega, a brat njegov Konstantin je veleval vojski in vladal zemljo. Čar Aleksander je vladal deset let. Za časa njegove vlade je umrl Tadej Kosciusko, ki je od tedaj, od kedar je bil izpuščen iz vjetništva, prebival na Švicarskem, in če tudi je hotel Napoleon imeti ga za vodjo, vendar ni sprejel ponudbe, nego je odgovoril in poročil mu: „Ti si despota, a jez hočem služiti svo-bodnej domovini." Kedar je umrl ta vzorni mož, pripeljali so truplo njegovo na Poljsko, in narod mu je z rokami nasul gomilo pod Krakovom na večni spomin. Po Aleksandru je nastopil brat njegov Nikolaj, ki je imel vojsko s Turki 1828. 1. Poljakom se je godilo zeli slabo, toraj je nastal upor v Varšavi 1830. L, in iz upora se porodila vojska z Rusi, ki je trajala preko devet mesecev. Naposled se je Varšava udala, in vojska poljska se je razšla na vse štiri vetrove. In sedaj menda ni kota na zemlji, kjer ne bi našel kakega Poljaka, dobe se na Francoskem, Angleškem, Španskem, Italijanskem, v Švici, Afriki, Ameriki, in povsodi milo vzdihajo ter pla-kajo po nesrečnej domovini, in če le blisne kakova goljufiva zvezda upanja in rešitve, koj ti navdušeno zapoj6 mazurko Dom-brovskega. Bog daj, da po tolikih krvavih skušnjah vendar spoznajo, da vsa njihova prihodnja moč in slava se shranuje v federalizmu z vsem ogromnim Slovanstvom. Pregled kronologični. Kralji iz volitve: Začel vladati: Vladal let: 1574. Henrik (le Valois, kraljevič francozki, vladal pet mesecev. Po smrti svojega brata Karola IX. je skrivaj se vrnil na Francozko. 1575. Štefan Batori, vojvoda Sedmograški,.......11 umrl 1586. 1.; živel je 54 let. Žena: Ana Jagelonova, brez dece. Znamenite dogodbe: pridobitev Polocka in velikih Luk 1581. 1., sodba zborova o Zborovskih 1585. 1. Znameniti ljudje: Janez Zamojski, kancelar in vojskovodja, ki je imel za ženo Grizeldo Batorijevo. 1586. Zigmunt III.....................25 Ženi: Ana avstrijska, iž nje je bil sin Vladislav, rojen 1595. 1. — Konštancija, sestra poprejšnej, iz nje so bili: Kazimir, r. 1609. 1., Janez Albert, biškup Krakovski, Karol Ferdinand, biškup Vratislavski, pa hči Katarina. Začel vladati: Vladal let: Znamenite dogodbe: Janez Zamojski vjeme pod Bičinom Maksimilijana, nadvojvodo avstrijskega 1588. 1.; Karol Hodkievič zmore Karola Sudermanskega pod Kirchbol-mom 1605. 1.; Žolkievski premore pod Klušinom 16101.; pobitje pod Cecorovom, kjer je podlegel Stanislav Žolkievski 1620. 1.; Karol Hodkievič pobije Turke, in umrje v taboru 1621. 1. Znameniti ljudje: Primas Stanislav Karukovski, Albreht Radzivil; vodje: Stanislav Žolkievski, Karol Hodkievič, Stanislav Koniecpoljski. 1632. Vladislav IV., sin Zigmuntov..........16 Ženi: Cecilija, hči cesarja Ferdinanda II., iz ktere sta bila dva sina, ki pa sta koj umrla; Ludovika Marija, kneginja Mantuanska, brezi dece. 1648. Janez Kazimir, brat Vladislavov.........20 Znamenite dogodbe: pobitje pod „žlutimi vodami" 1648.1.; Janez Kazimir pobije Bogdana Hmelnickega pod Bere-stečkom 1651. 1.; Černecki zmaga Švede 1656. 1.; mir olivaski s Švedi 1660 1. 1660. Mihael Višnoveeki...............5 Umrl je 1673. 1., star 35 let. Žena: Eleonora, hči Ferdinanda cesarja; po smrti mo-ževej se je udala Karolu V., knezu Lotrinškemu. Znamenita dogodba: Turki vzemo Kamenec Podoljeki 1672. 1. 1673. Janez II. Sobieski...............23 Narodil se je 1624. 1., umrl pa 1696. 1. Žena: Maria Kazimira, Markizanka d'Asquien de Bethone, vdova po Zamojskem; sinovi: Jakob, Aleksander in Konstantin, pa hči Terezija, udana voljeneu Bavarskemu. Znamenita dogodba: Slavna zmaga pod Bečem 1683. 1. Znameniti ljudje: Jablonski pa Kucki. 1696. Avgust II., voljenec Saški...........36 Nar. 1671. L, umrl 1733. 1. Žena: Kristina Eberhard, kneginja Bajrajtška, iz nje je bil sin Avgust III, nar. 1696. 1. Znamenite dogodbe: Vsled miru Karlovškega pripade Poljakom Kamenec 1699. 1.; bitva pod Kličevom proti Švedom 1702. 1.; Karol XII., kralj švedski, imenuje Stanislava Leščinskega, vojvodo Poznanskega, za kralja Poljakom 1705. 1., čegar žena je bila Opalinska, in hči njegova Marija udana Ludoviku XV., kralju francoskemu. Avgust se vrne na Poljsko in zmaga Švede pod Pultavo 1709. 1. 1733. Avgust III., sin poprejšnjega..........30 Žena: Marija Jožefa, hči cesarja Jožefa, iz nje je bil Karol in nekaj druge dece. 1764. Stanislav Avgust Poujalovski......... 32 Bil je sin kastelana Krakovskega in kneginje Čartoriike, nar. 1732. L, odložil je krono v Grodnem po razdeljenji Poljske, in umrl 1798. L Znamenite dogodbe: Konfederacija Barska in odpeljanje kralja iz Varšave 1768.1.; prva delitev Poljske 1793. I.; zbor četrtoletni, na kterem so vstrojili ustajo 3. maja 1791. 1.; ustaja Kociuskova 1794. L; poslednja delitev Poljske 1795.1.; po bitvi pod Jen o in Auerstadtom do j de Napoleon v Poznanj, in ustroji kneževstvo Varšavsko; pobitje Napoleona na Ruskem 1812. 1.; bitev pod Lipeko 1814. 1., kjer je poginil Jožef Ponjatovski v reki Elster; kongres bečki 1815. 1., kjer ustroji iz kneževstva Varšavskega nekovo kraljestvo poljsko, pa včliko knežtvo poznansko in svobodno republiko krakovsko. Letopis mesta Kranjskega (788—1870. I.). Sestavil Janez Parapat. V vod. tarodavni rimski Santicum, sedež mejnih grofov kranjskih, sedanji zarad kupčije in obrtnije cveteči Kranj tam, kjer se Kokra razliva v mater Savo, pač je vreden svojega zgodopisca, da mu sestavi zgodovino znamenite preteklosti njegove. A to je hitreje in lože izrečeno, kakor storjeno: pogrešamo namreč zel6 zelo domačih virov in pisem in kar jih je še morebiti, raztreseni so Bog v6 po kterih krajih in kotih, kjer se jih nihče ne usmili kakor plesnoba. Mnogo Save bode toraj še poteklo, preden bode imelo Kranjsko mesto dogodbe svoje spisane v posebni knjigi. Da se bode to kedaj moglo zgoditi, ponujam prihodnjemu zgodo-piscu mesta Kranjskega in sploh vsem prijatlom naše zgodovine sledeče zgodovinske drobtinice, ki sem jih ne z majhenim trudom nabral. Škoda, ko bi se pogubile! Morebiti, bode kdo ugovarjal, češ, da so le suhoparne malenkosti. — Res da so malenkosti, na sebi malo važne, toda v vrsti in zvezi med seboj in z drugimi dogodbami pojasnujejo marsiktero stvar, ki bi ostala brez njih temna in nejasna. Rad pritegnem, da je pusto, da je težavno kamen lomiti, apno gasiti, smreke, hraste sekati, pesek kopati itd.: vendar morajo biti vse te reči že pripravljene, ako hočeš, da ti zidarski mojster postavi pravilno in mogočno poslopje. Monografij posamesnih mest, trgov, samostanov, razprav o posamesnih važnejših zgodbah, raznih dobah moramo imeti, da pride potem mož in na tej podlagi sezida poslopje zgodovine slovenskega naroda. Pa slovenski pišimo slovensko zgodovino, saj je treba, da sami sebe poprej poznavamo, potem še le da se prikažemo inostrancem. To naj bi pomislili oni slovenski rodoljubi, ki nemški zgodovinarijo. Kar zadeva vire, iz kterih sem zajemal doneske za letopis Kranjskega mesta, opominjam, da so deloma že tiskani, deloma pa še ne ali vsaj tako natanko ne natisnjeni kakor tukaj, zanesljivi so vsi. Kjer sem našel kak pomislek, nisem ga zamolčal. Pisaje o Kranji omenja vrli Valvazor, da mu niso hoteli pokazati Kranjskih arhivov. To velja sedaj le deloma, ker slavno župa-nijstvo mi je prijazno izročilo vse, kar se nahaja v mestnem arhivu. Te listine na koži pisane toraj obširniše opisujem, ker utegnejo zavoljo lastnih imen družin, krajev itd., ki jih hranijo, tudi drugim vstreči. Gled6 na nek drugi arhiv v Kranji, ima pa blagi Valvazor še danes — prav. V Podbrezji nad Kranjem dne 20. aprila 1870. 788. — Karol V61iki dobi Kranjsko deželo, in razdeli jo v marke. Ena je Kranjska marka. Tu je bilo glavno mesto — Kranj. — Dr. Klun: Arch. I. str. 1. 854. — Nemški kralj Ludovik izroči sinu svojemu Karlmanu vlado Koroško in Kranjsko. Po smrti očetovi je Karlman dalje časa vladaril v Kranji — in Cragno, — vendar je ta še pred smrtjo prepustil vladarstvo svojemu sinu Arnolfu. — Dom. della Bona: Štrena Cronologica del Friuli e di Gorizia str. 31. 972. — Cesar Oton I. izroči Kunonu kranjsko marko. Kunon je bival v Goričanih (?) in imenoval se mejnega grofa Kranjskega. — Klun: Arch. I. str. 2. 974. — Popon — mejni grof kranjski, ker v darilnem pismu kralja Otona II. frižinskemu škofu beremo: „in regione vulgari vocabulo Chreine, in Marchia et Comitatu Poponis in ducatu Henrici ducis (Carentanorum) — quasdam proprietates in Ducatu Henrici ducis et in Comitatu Poponis, quod Carniola vocatur et vulgo Chrainmarcha". — Sploh nahajamo v tem času imena: Chraina, Marchia, Chrainmarcha za našo sedanjo gorensko stran. Hormayr's Arch. 1812 str. 176—177. 989. — 1. okt. v Frankobrodu. — Cesar Oton III. pomnoži darove frižinskemu škofu „in comitatu Waltilonis Comitis". Ta VValtilon je bil mejni grof leta 989, najdemo ga še 1. 1004, ko je cesar Henrik 10. aprila iz Tridentna škofu Albuinu prepustil „praedium, quod dicitur Veldes, situm in pago Creina nominato in Comitatu vValtilonis". — Mitth, des hist. Ver. fiir Kram. 1847. str. 22—23. 1011. — Udalrik I. mejni grof Kranjski. — Cesar Henrik II. podeli 22. maj. 1011 v Ratisboni frižinskemu škofu Vojtehu zem- ljišče na Sori „in comitatu Oudalrici". — Mitth. d. h. V. f. Krain. 1847. str. 26. 1040. — Eberhard, mejni grof Kranjski, v listinah: „in Comitatu Eberhardi Marchionis". — Mitth. d. h. V. f. K. 1847. str. 26.; Klun: Arch. П. str. 14—15. 1058. — Udalrik II. mejni grof Kranjski, v listini tega leta „in comitatu Odelrici, marchionis". Leta 1067. ga še nahajamo. Brž ko ne je bil mejni grof do 1070. 1. — Myth. d. h. У. f. K. 1854. str. 21. in 1847. str. 26. 1077. — 11. rožn. v Norimbergu. Kralj Henrik IV. daruje oglejskemu očaku Sighardu in naslednikom njegovim istrsko in kranjsko mejo. Al Sighard ju ni dolgo posedal, ker kralju z vojsko na pomoč hite je v Ratisbonu še tisto leto nagle smrti umrl. Brez ozira na darilno pismo je kralj Istrijo izročil Henriku, bratu koroškega vojvoda Luitolda (Leopolda), ne pa novemu očaku oglejskemu, ker ta je potegnil s papežem. Brž ko ne je prejel Henrik tudi kranjsko marko.— Dr. Tangi: „Die Grafen, Markgrafen u. Herzoge v. Eppenstein u. Arcliiv fur Kunde ost. Geschichtsquellen IX, str. 238 itd. 1093. — 12. maj. Henrik IV. podeli kranjsko marko oglejski cerkvi, kteri jo je že dal 1. 1077., pa na svet slabih svetovalcev odtegnil. — Klun: Arch. II. str. 16. 1173. — Bertold II., iz tirolske rodovine Andeksov, mejni grof kranjski v Kranji. — Talničar: Epitome itd. str. 38. stavlja v leto 1143, kar je pomota. 1226. — Pogodba opata vetrinjskega Tomaža z župnikom Kranjskim Petrom, zaradi desetine in drugih dohodkov cerkve Preddvorske. — Mitth. d. h. V. f. K. 1854. str. 89. 1230. — 25. jan. Oglejski očaki dobijo Istrijo in Kranjsko zopet v last, ker ste se 1. 1209. podelili bavarskemu vojvodu Ludoviku. Očak Bertold se imenuje v pismih: „Istriae atque Carnioliae Marchio", vendar vojvodske pravice so še ostale koroškim vojvodom. — Klun: Arch. II. str. 24. 1251. — Ulrik, sin koroškega vojvode Bernarda, se imenuje: dominus Karniolae. — Klun: Arch. II. str. 27. 1253. — 7. marca. Vojvoda Ulrik je bil v Kranji, kjer je friž. škofa Konrada II. spravil z njegovim poprejšnjim oskrbnikom Loškim Henrikom pl. Helke in poroštvo prevzel, da se škofu nekaj denarja povrne. — Meseca avgusta ni ga več v Kranji, 26. avg. namreč piše iz Št. Vida. — Zalm v. Arch. f. K. ost. Gesch. XXVII. str. 269-270. 1256. — 18. junija v Velikovcu. — Ulrik, vojvoda Koroški odloči Henriku in Frideriku, grofoma ortenburškima mesto v Kranji, kjer smeta trdnjavo zidati proti temu, da se mestjanom nobena škoda ne zgodi, ki bi jo morala na vsak način poravnati v 6 tednih. — Fontes rerum aust. I. str. 41—43. 1262. — Henrik, grof Ortenburški, sezida s privoljenjem Ulrika, vojvode Koroškega in gospoda Kranjskega trdnjavo v Kranji in prejme nektere fevde od očaka oglejskega. — Valvazor IX. str. 111. 1263 — 25. aprila in Carniola. Pogodba bratov Henrika in Friderika zastran delitve očetove dedšine, vsled ktere je dobil Henrik posestva na Gorenskem do Sore, tedaj tudi 1. 1256. darovani prostor v Kranji. ') — Fontes rerum aust. I. 54—55. 1266. — Ulrik, vojvoda koroški, je v Kranji, kjer 22. avgusta frižinski cerkvi izroči nektere zemljake. — Pismo v zgoil. društvu Kranjskem. 1304. — 23. marca. Ditmar in Ulrik, brata pl. Greifenfels, ministeriala oglejskega očaka Otobona spoznata, da sta grofu Frideriku Ortenburškemu prodala 8 zemljišč v Suhi v Kranjski fari za 60 mark oglejskih vinarjev. — Mitth. d. h. V. f. K. 1865. str. 61. 1306. — Chunrat von Lok in Nijklau des Chraines prodala nekaj zemljišč „zu Oberbairischdorf" škofu Enihu friž. — Mitth. d. h.' V. f. K. 1859. str. 41. 1307. — Ker Čehi po smrti Rudolfa kralja, 3. julija 1. 1307., niso izvolili njegovega brata Friderika Habsburškega, ampak Henrika, vojvodo Koroškega, maščeval se je cesar Albert ter poslal vojskovode na Koroško, Kranjsko in Slovensko stran, da napadejo posestva vojvode Koroškega. Na Kranjsko sta prigrmela grof Henrik Goriški in Majnard I. Ortenburški. Vzela sta deželo in za plačilo pridržala si Višnjogoro, Kamnik (?) in Kranj v zastavo. Henrik pa je moral že 1. 1310. umakniti se nemškemu kralju Henriku VII. V pogodbi 20. julija 1311. je dobil sicer Koroško nazaj, kranjska posestva, tedaj tudi Kranj, pa je moral odkupiti sčasoma od Friderikovih vojskovodov. — Arch. f. K. ost. Gesch. XXXVI. str. 95., 103. 1309. — Dnč ss. Filipa in Jakopa v Kamniku. — Pernavsel, deželski sodnik in meščan Kamniški, proda s privoljenjem žene svoje Marjete in sester svojih, zemljišče v „Tateniz" — Tatenicu2) z vsemi vred za 8 mark oglej, vinarjev cerkvi Kranjski, „kjer dobri sv. Kancijan počiva", ter ga izroči Henriku „des Lemitasch Marchwart", Miklavu „des Polans Schwester Sohne", Frizelnu, ključarju Kranjskemu, Hermanu, „vnuerricht", ki je bil v tistem času sodnik Kranjski. Priče: „Frizel der Dienger" Wernher in njegov sin „Jakel", Elbel, njegov brat, „Gregorij, Chunzel", meščani Kamniški in drugi pošteni ljudje. — Izv. pismo v arhivu mesta Kranjskega. ') Iz te pogodbe posnamemo, da sta bila brata v prepiru zaradi delitve obširnih posestev. In res vojvoda Ulrik je pomagal Frideriku, ki je z bratom skupno gospodaril do omenjene delitve. Valvazor se toraj menda moti pisaje, da je Henrik 1. 1262. sezidal grajščino, to se je blezo pozneje zgodilo. 2) Tatinec, vasica v Prodosljiski fari. 1311. — V torek po sv. Juriju v Kranj i. — Miklavž iz Kamnika prodd cerkvi v Kranj i, „kjer sv. gospod polkovnik Kancijan počiva", zemljišče v spodnjih Dupljah za 12'/„ mark ogl. vin. Župnik Kranjski je bil Nicoia della Po rt a. — Richter v Hormayr's Arch. 1827., po izvirniku v mestnem arhivu Kranjskem, ki ga pa sedaj ni več. 1311. — 18. svečana v Kranj i. — Oton pl. Hertenberg, prodd z dovoljenjem svojih sinov in hčer, vas „Vellach" pod Smlednikom grofu Majnardu Ortenburškemu, za 45 mark ogl. vin. — Mitth. f. K. 1865. str. 61. 1311. — Bil je v Kranji turnir, v kterem je vitez Diepold iz Kamnika, Boltežarja, poslednjega gospoda iz Landpreisa — sedaj še grajščina v Mirniški župniji na Dolenskem — ubil. — Valv. XI. str. 13. 1315. — 13. junija v Konštancu. — Cesar Friderik privoli Majnardu Ortenburškemu, da smč grajščini Kranj sko in Goričane, ki ste mu bili zastavljeni, prodati Henriku, vojvodi koroškemu, bivšemu kralju češkemu. — Arch. f. K. ost. Gesch. XXXVI. str. 107. 1319. — Henrik iz Kranja dobi na prošnjo grofinje Beatrice Goriške Smartensko faro pred Kranjem. — Jos. Bianchi: Doc. per la Storia del Friuli. Mitth. f. K. 1856. str. 11. 1320. — Tremontanus, imenovani župnik Kranjski — von Craymburch — ki je bil še le subdijakon, dobi privoljenje tudi ostale blagoslove prejeti. Leta 1328. je še župnik.— Bianchi: Doc. itd. Mitth. f. K. 1856. str. 11. 1355. — Oglejski očak Nikolaj je dal vojvodi Albrehtu II. patronat župnije Kranjske, Ljubljanske, Celjske itd. — Klun: Arch. II. str. 204. 1357. — Predzadnjega oktobra. — Senjski škof Protiva je podelil oltarju Matere Božje v farni cerkvi Kranjski odpustke. — Richter v. Hormayr's Arch. 1827. str. 581. Izvirno pismo ni v arhivu mestnem. 1364. — V torek po sv. Vidu. — Enderli von Salog — menda Zalog v Cerkljanski fari — spozna za-se in potomce svoje, da je 12 priseženim možem in vsej srenji Kranjski za 11 mark beneškega denarja prodal zemljišče v Šentjurski fari ležeče, na korist mostu, ki je pri Kranji čez Savo. Pečatila sta: štovani mož Gotfrid pl. Graednik in Fricel, sodnik Kranjski. — Izv. pismo v mestnem arhivu K. 1365. — V pondeljek po sv. Gregoriji. — Jako p, kaplan Kranjski, voli prihodke nekega zemljišča za maše po svoji smrti. — Izv. pismo v zgod. društvu kranjskem. Mitth f. K. 1848. str. 21. 1368.— 24.junija. — Herman Krim, mestjan Kranjski, je dal dve njivi pri Savi za večno luč na pokopališču. — Hormayr's Arch. 1827. str. 581. 1369. _ 6. sveč. — Marka Jakel iz Ljubljane je prodal bratovščini sv. Janeza v Kranji zemljišče na Beli. — Izv. pis. v zgod. društvu kranjskem. Mitth. f. K. 1848. str. 22. 1369. — 22. majnika. — Protiva, škof Senjski in vesoljni vikarij oglejskega očaka Markarda, je v Kranji podelil vsem, ki stopijo v bratovščino Matere Božje v mestu, ali ki kaj pomorejo k nji in molijo pri oltarji njenem, odpustke. — Izv. pis. v arhivu mestnem. 1369. — V soboto pred Vnebohodom. — Nikolaj Suneker in žena njegova Jera sta prodala farni cerkvi tri zemljišča za 39 mark beneških. — Hormayr's Arch. 1827. Sedaj ni več pisma v arhivu mestnem. 1372. — 17. svečana v Kranji. — Frater Protiva, ^vesoljni vikarij oglejski je vernim, ki bodo o praznikih Gospodovih, Šmarnih, aposteljnov, mučencev, Mohorja in Fortunata pri oltarji sv. Janeza pri sv. maši, dodelil odpustke. — V arhivu mestnem. 1372. — 17- svečana. Podeli isti odpustek onim, ki tisto storž pri oltarji sv. Duha v farni cerkvi Kranjski. — V mestnem arhivu Kranjskem. 1372. — Petek pred sv. Gregorijem. — Fricel iz Kranja in gospodinja njegova Klara sta cerkvi Kranjski „kjer dobri sv. Kan-cijan polkovnik počiva", za 17 mark in 20 vinarjev beneške veljave prodala zemljišče z mlinom vred na spodnji Beli. Plačalo se jima je iz zaklada, kterega je ranjca Dyemot Stojanova, mesarja gospodinja, volila za večno luč k Rešnjemu Telesu. Pečatila sta: Nikelein der chranschrot in Fricel sam. — Izv. pis. v mestnem arhivu Kranjskem. 1372. — V nedeljo po sv. Ambroziju. — Ista izročita zemljišče na spodnji Beli za 17 mark beneških bratovščini sv. Janeza tako, da iz dohodkov njegovih razsvitljujejo oltar sv. Janeza. Ako prestane ta bratovščina, izroče naj priseženci zemljišče ključarju sv. Kancijana, da on preskrbi osvečavo pri sv. Janezu. — Izv. pis. v mestnem arhivu Kranjskem. 1374. — 2. sveč. — Kupno pismo Jurija Duplaher-a in Boviča, meščanov Kranjskih, zastran zemljišča v Selcah. — Izvir v zgod. društvu kranjskem. 1375. — 10. avgusta. — „Chunrad der Zaeppel" in njegova žena Jera prodasta za 17 mark 40 šilingov beneškega denarja braterni Matere Božje v Kranji k večni luči zemljišče v spodnjih Tenetišah, kjer je bil poprej Bokavec. Pečatila sta: Hugon pl. Posenik, tačasni sodnik Kranjski, in P a n -gracij, mestjan. — Izv. pismo v mestnem arhivu Kranjskem. 1378. — Ljubljančanom, Kamničanom, Ločanom in Radolj-čanom seje pridružilo 75 Kranjcev, da so vpadli na Furlansko, ondi nekaj trdnjav pokončali, vasi požgali in 150 govedi domu odgnali. — Klun: Arch. II. str. 207. 1386. — 24. rožnika. — TomažKralec — morebiti Kruleč glej 1. 1421. — v Kranji potrjuje, da je od grofa Friderika Orten-burškega v fevd prejel posestvo v „Wenigemnakel" — v malem Naklu. — Arch. f. Karaten 1862. st. 93. 1398. — v sredo po sv. Mihelji. — Peter „vom Rain" je župniku Kranjskemu Leopoldu Apfalterer-u in naslednikom njegovim k rani maši prodal dve zemljišči v Predosljah. Pečatarja njegov ljubi prijatelj „Hansel von Mullnig" in njegov svak „Piers sen" iz Doba. — Izvirno pismo v mestnem arhivu Kranjskem. 1399. — 12. marca v Kranji. — Kranjski župnik Leopold reverzira sprejem 10 zemljišč za zorno mašo. Pečatili so župnik sam, Jakop, župnik Radoljški in Oton Stuppel, župnik Kamniški. Priče: Perchtold Stainer ,,in Nakel", Reinprecht Sussenhei-mer v Smartnem, oba župnika; potem Viljem Lamberger, Janez pl. Mulling, viteza, Friz Naynhofer judex — sodnik Kranjski — in Kranjca Ni k s on deWatz inNikolaj Chrai-ner. — Izvirna listina v mest. arhivu Kranjskem. 1399. — 6. aprila v Vidmu. — Očak Antonij pritrdi k sprejemu 10 zemljišč za zorno mašo „ante seu circa ortum solis" pred oltarjem Matere Božje v Kranji. Tri teh zemljišč so bila, „in Villa et Malotinpitz1)" dve v „Sigeldorff" — Žiganji vasi v Kriški fari pri Tržiču; — eno vKokrici; tri v „Praerassel" — Predasljih; — eno v „Wobovitz". — Globoko v Nakeljski fari. — Izv. pism. v mestnem arh. Kranjskem. 13^9. — 5. junija v Vidmu. — Frater Gibertus Episcopus Civitatis novae, vesoljni vikarij oglejskega očaka je podelil odpustek vsem, ki sv. zakramente prejmejo in so pri prvi maši pred oltarjem Matere Božje, kterega so iz novega napravili. — Izv. list v mestnem arhivu Kranjskem. 13—. — v Kranji. — Miklav iz Mošenj in Neža, gospodinja njegova prodasta bratovščini Matere Božje v Kranji k večni luči zemljišče v „Schenach" kjer je bil poprej „Blatnich", za 9'/a mark. Pavi (?) der Chapplan, Michel der Mewz (?), Matej der Plodel (?) sodnik Kranjski in drugi.— Izv. vmest. arhivu K. slabo ohranjen. 1400. — i!9. junija v Celji. — Herman, grof Celjski, je potrdil zorno mašo v Kranji, ki so jo ustanovili Kranjci. — Izv. pis. v zgodov. društvu Kranjskem. 1401. — V sredo po Vel. Šmarnu. — Priseženi možje — 12 jih je bilo — in vsa srenja Kranjska izročijo župniku Leopoldu Apfaltereru 10 zemljišč, da se ž njih dohodki živi duhovnik, ki naj vsaki dan zgodaj mašuje pri Šmarnem oltarji v farni cerkvi. Zemljišča so bila kakor smo že omenili v „malotzipitz" — neznano barbarsko! — v Ziganji vasi, Predosljah in v „wobock" — Globoko — Priči: Janez pl. Miilling2), graški grof v Smledniku in *) Morebiti v mali Loci, kjer so še sedaj njive farovške. 2) Nekega Egelolfa Miillingen beremo v listini 30. marca 1. 1356., vsled ktere je bratom Senkom Ostrviškim, Hermanu, Nikolaju in Juriju obljubil* kupno pravico trdnjave Mengiške za 490 mark. Menda je bila to stara kranjska rodovina, ki je svoje slov. ime — morebiti Mulnik, Melnik — popačila po tačasni vse ponemčevalni šegi, Podučni in zabavni del. 7 Miklavž s Kamna, graški grof v Waldenburg blizo Radolice. — Izv. pis. v mestnem arh. Kranjskem. 1404. — na pustni dan. — Friderik pl. Naimhoff iz Kranja in njegova gospodinja Marjeta, prodasta braterni Matere Božje v Kranji zemljišče v „Sebenach" — Seebach slov. Zapoge ali Bitnah v šmartenski fari?— za 60 mark dobrih beneških vin. Pečatarji: Friderik pl. Naimhoff, Janez pl. Miillnig, Smled-niški graški grof in Janez Pevsser. — Izv. pismo v mest. arh. Kranj. 1404. — 22. junija. — Spravno pismo, v kterem so priče: France, Gregorij, Martin Swalek, Ulrik Gulina, Kazitza Marko, Marko Lusnik in drugi mestjani Kranjski in pečatarja: pošteni mož J ako p von Sittendorff, sodnik Kranjski in Henrik Tribesnik. — Izv. pismo v mest. arhivu Kranjskem. 1404. — v pondelek po sv. Petru. — Jera Marko daruje bolnici sv. Antona v Kranji neko posestvo. — Izvirno pismo v zgod. društvu Kranjskem. 1412. —na svečnico v Kranji. — Kolman, kanonik Stras-burški in župnik Kranjski, je v pričo Jakopa iz Perave, sodnika Kranjskega, in vsega svetovalstva za Šmarni oltar farni cerkvi v dar poklonil: Moralia Gregorii super Job — se še hranuje — velike masne bukve in sv. pismo. — Izv. pismo v mest. arh. Kranjskem. 1412. — v četrtek po 2. nedelji v postu. -- Jakop Stermoler in „Tindl", njegova žena, prodasta župniku Kranjskemu Kol m anu mlin pri Cerkljah za 2872 mark. — Eichter v. Hormayr's Arch. 1827 st. 581. sed. v zgod. društvu. 1414. — v četrtek pred 3. nedeljo v postu. — Ernest Železni je potrdil v Ljubljani mestu Kranjskemu poprejšne pravice, vzlasti da jim ni treba odrajtovati mitnice , ki jo je napravil vojvoda Rudolf od Št. Vida na Koroškem proti Ljubljani. — Izv. pismo v zgod. društvu Kranjskem. 1415. — 29. junija. — Ulrik Golina, sodnik Kranjski, je razsodil o nekem prepiru. — Izvirno pismo v mestnem arhivu Kranjskem. 1415. — 28. avg. — Ker je bila po svobodnem odstopu gosp. Andreja kaplanija bolnišnice sv. Lenarta v Kranji prazna, nasvetoval in priporočal je patron imenovane kaplanije Viljem Naimhoffer iz Radolice župniku Kranjskemu Kolomanu za prazno službo častivrednega Jurija Marchburgerja. — Mitth, d. hist. V. f. K. 1862. st. 51. 1421. — dan sv. Rešnj. Telesa. — Herman grof Celjski podeli mestj anu Kranjskemu JanezuKrulcu zemljišče v malem Naklu. — Mitth. d. h. V. f. K. 1848. st. 21. 1422. — v soboto po sv. Filipu in Jakopu. — Nadvojvoda Ernest ukaže stricu svojemu, Kranjskemu deželnemu glavarju Henriku grofu Goriškemu, naj pazi, da bodo Kranjci — prebivalci mesta Kranjskega — kam en ene hiše zidali. —Mitth. f. Krain 1847. st. 115. 1423. — v pondelek pred pepelcično sredo v Ljubljani. — Nadvojvoda Ernest dodeli Kranjskim mestjanom pravico, da si smejo sami voliti mestnege sodnika. Izv. pismo v zgodov. društvu Kranjskem. 1423. — nedeljo pred ss. Fabijanom in Boštjanom. - Miklavž Gutenberger proda Matere Božjo bratovščini za 82 mark šilingov Furlanskega denarja svojo posestvo v Kokrici „in der Kokriz". Priči: pl. Viljem Naimhofer in modri Klemen Kawrein, sodnik Kranjski. — Izv. pis. v mest. arh. Kranjskem. 1423. — na sv. Andreja dan, 30 nov. v Ljubljani. — Nektere pritožbe in razprtije med meščani Kranjskimi' in'njih župnikom Kol m an o m se poravnajo. — Izv. pis. v zgod. društvu Kranjskem. 1424. — v pondelek pred sv. Urbanom.—Kaneijan Pečenko — morebiti Jesenko? — sodnik Kranjskega mesta, in mestjani prepuste župniku Kolmanu „Hofmarcii", prostor, kjer je farovž sezidal. — Richter v Hormay's Arch. 1827 st. 581. po izvirniku, ki je hranjen v farnem arhivu. 1425. — 13. aprila v Kranji. — Ludovik , očak oglejski, je bil v Kranji in dodelil bratovščini Matere Božje odpusteke, kakor jih je bil že podelil poprej Gregorij, pičanski vladika. — Izv. pis. mest. arhivu Kranjskem. 1426. — 17. julija. — Vojvoda Friderik starejši dovoli mestjanom Kranjskim, ki so že poprej s privoljenjem vojvode Ernesta pol mlina pod bolnišnico mestno pri Kokri zamenjali še drugo polovico, tudi državni fevd kupiti mestu in zlasti mostu čez Savo v prid. — Jos. Chmel: Gesch. Kaiser Fridrichs IV. I. st. 198. 1426. —13. decembra. — Mikule, Kranjski mestjan, spozn^, da je njegov oče Herman Zalokar, tudi Kranjski mestjan, svojo njivo pred mestom proti Rupi ležečo blizo njive bratovšščine sv. Miklavža v Kranji, kjer je bil poprej Martin Lotrič, in zraven njive Jakopa Strukel-na, oltarju sv. Jakopa v farni cerkvi volil in sicer tako, da morajo njegovi dedje vsako leto na dan sv. Jakopa dajati po 1 libro vozka cehmojstru tega oltarja župniku pa po 3 oglejske šilinge za maso, ktero naj opravlja tisti dan pri oltarji sv. Jakopa. Kedar zamerjo dedje, postane njiva lastnina omenjenega oltarja. Pismo sta zapečatila častitljivi in modri Kaneijan Pet s en ko, poprejšnji sodnik Kranjski, in Jeronim Paumburger, eden iz med 12 priseženih mož K. Priče: Peter Fukan, župnik Čen-čurski, Jurij Moglič iz Nakla, Gregorij Z a 1 o k a r, mestjan Kranjski, Jurij Zupan, Miha Petronel in Gregorji Schuster iz Cenčurja. — Chmel: Gesch. K. Fridrichs IV. I. st. 198—199. 1427. — 5. julija. — Friderik starejši podeli Kranjskemu mestjanu Michse Messrer-u mlin na Kokri pod Klancem pri Kranji nad mostom, ki ga je bil kot državni fevd kupil od Jurija 8 Kamna. — Chmel: Gesch. K. Fridrichs IV. I. st. 198. 1427. — Vojvoda Friderik dovoli mestjanom Kranjskim prodati pred enim letom kupljeni mlin na Kokri Kranjskemu mestjanu Matevžu Pibenicu. — Ibidem. 1428. — v soboto pred cvetno nedeljo. — Miklavž s Klanca in Katra njegova sestra sta Marijni bratovščini v Kranji za 50 mark ben. in furl. denarja prepustila zemljišče v Goričanih „in dem Sablaeh" — Žablj e v Trstenieki duhovniji. Pečatarji: pl. Ahacij Grimsitzer, graški grot v Waldenburgu (Lipnici) „Hanns der Wetter" in Lenart „der Posschn." — Izv. v mest. arh. K. 1428. —konec junija. — 300 oboroženih Ljubljančanjev, kte-rim so se pridružili strelci iz Kranja in Kamnika, napadlo je Celjsko grofijo, požigalo 3 milje na okoli in odgnalo na Kranjsko 237 govedi. — Mitth. d. h. V. f. K. 1851 st. 37. 1431. — 16. julija v Inspruku. — Vojvoda Friderik je prepustil Hermanu grofu Celjskemu nektere vasi in županije Postonj-ske graščine in stolp v Kranji. — Chmel: Materialien zur oster. Geschiehte Linz 1832. I. st. 18. 1434. — Povelje zoper Matija Keuer, ki se je vrinil za župnika cerkve sv. Kancijana v Kranji. — V dvorni knjižnici meniški (monaški). Več o tem blizo zanimivem povelji mi ni znano. 1435. — V celjski vojski je celjski vojskovod Jan Vitovec Kranj naskočil po noči in preobladil. Ko je pa cesar pomoči poslal, vjeli so celjsko posadko. — Valv. XV. st. 340. 1437. — 3. junija je bil Martin, pičanski škof in vesoljni vikarij Oglejski, v Kranj i in je ondi odpusteke podelil oltarju sv. Duha v prid. — Richter v Hormayr's Arch 1827: V mestnem arhivu pisma ni več. 1437. — 2. avgusta — je iz Wiener - Neustadt-a pisal cesar Friderik IV. grofu Ulriku Celjskemu, da resno tirja, naj on in njegovi ljudje ces. podložne pri miru pustč, sosebno naj ne nadlegujejo Kranjskih mestjanov v gozdnih pravicah do lesa v Besni c i. Njegov graški grof Kacijaner mora za hudobno vtikanje v sodnijo zadostiti vladarski pravici ali pobotati se, kakor prav in pravično. Ako Celjski meni, da ima kaj tirjati od mestjanov, išče naj si pravice pri vicedomu Kranjskem. — Notizenblatt der k. Aka-demie in Wien 1851. st. 48. 1445. — 2. junija, sv. Erazma^dan. — Janez Gall, župnik v Dobu, Sigmund Lamberg, žup. v Šmartnem in drugi so k bratovščini sv. Rešnj. Telesa ustanovili „večnega kaplana". — Izv. pis. v zgod. društvu Kranjskem. 1445. — soboto pred sv. Matevžem na Dunaji. — Ces. Friderik IV. oprosti vseh davkov hišo v Kranji, ker je bila lastnina bratovščine so Rešnj. Telesa. — Izv. v zgod. društvu K. 1445 — 21. sept.— Lavrencij, oglejski očak, je v Ljubljani potrdil ustanovljeno kaplanijo bratovščine sv. Rešnjega telesa v Kranji in postavil MihaVišnjegorskega za prvega kaplana. <— Izv. v zgod. društvu K. 1446. — Ko se je Katarina, sestra Friderika VI. omožila s Karolom, mejnim grofom padvanskim, dala je Kranjska dežela jej za balo 9008 gold. (Valvazor ima 11568) in sicer so zložili: samostan Zatiški 500 gld., Kostanjevški 80 gld., Velesovski 100 gl., Bistriški 60 gld., nemški red v Ljubljani 100 gld., vitezi sv. Janeza pri sv. Petru 32 gold., Mekinski ženski samostan 32 gold,; mesta: Ljubljana 1600 gld., Kran j 200 gld., Kostanjeviea 60 gl., Novomesto 300 gold., Kamnik 500 gold.; med uradnijami je darovala Kranjska 50 gold., župniki na Kranjskem, Krasu in Istri vkup 1500 gold. — Chmel: Material I. 69. 1448. — 30. avg. v Rimu. — Papež Nikolaj je prepustil cesarju Frideriku faro Mengiško, Kamniško, Trebensko, Kranjsko in Šmartensko, da jih oddaja, komur hoče. — Dr. Golh v Mitth. f. Krain 1862 st. 52. 1452. — v sredo pred križevim dnevom. — Matija Keuer, župnik Kranjski, je privolil bratovščini sv. Jurija v mestni cerkvi k oltarju sv. Jurija „večnega kaplana" ustanoviti obetaje za se in naslednike, da bode kaplanu, ki naj biva kjer hoče zunaj farovža, prepuščal mile darove ali darovanje, ki se bode polagalo na oltar, ker je za odškodovanje prejel zemljišče na Kokrici. Pečatil je pičanski vladika, ker župnik v hipu pečata ni imel. Priče: pl. Vitez Jurij Črnomaljski, oskrbnik dež. glavarstva Kranjskega in Jurij Weichselberger (Višnjegorski) vicedom Kranjski. - Izv. v arh. Kranjskega mesta. 1454. — 1. marca v Rimu. — Ludovik, očak oglejski, poziva vso duhovščino svojo, naj z besedo in djanjem verne vnemajo, da pripomorejo k popravljanju in ohranjenju lesenega mosta čez Savo pri Kranji proti Šmartnemu, ki ga morajo mestjani na svoje stroške izdržavati „absque alicujus pasagii sive thelonii solutione, salva dumtaxat ad id pia Christifidelium illarum partium largitione." Ti stroški prihajajo previsoki, ker je reka zel6 de-reča, njeno dno mehko in peščeno in ker so večkrat povodnji. Kedar tedaj pridejo iz mesta nabirat, naj kristjanje darujejo, saj je most za vse, in nevarno je že čez-nj hoditi. Vsak dobrotnik dobi odpustek za 100 dni, kar veljd 20 let, toliko časa ima namreč .pismo moč. — Izv. pis. v arhivu mesta Kranjskega. 1454. — meseca junija v Rimu. — Isti očak vesoljnemu vi-kariju svojemu: Od nekdaj je imela do kapele sv. Antona in Lenarta bolnišnice v Kranji rodovinaNanhofer — nobiles vulgariter nun-cupati Nanhofer — ki je bivala v tem mestu, patronat in dokler je živela ta rodovina, izhajal je kaplan dostojno. Ko pa je iz-mrla, so se dohodki tako skrčili, da ne presegajo sedem gold. — ultra septem florenos non ascendunt. — Ker hočejo meščani izboljšati prihodke, ako se jim prepusti patronat, naj škof vestno izv6, kako in kaj mislijo Kranj ci, in jim dovoli patronat v njegovem imenu, vse drugo pridrže stolici oglejski. — Izvir, v arhivu mesta Kranjskega. 1457. — 11—13. junija je bil cesar Friderik IV. prišedši iz Ljubljane v Kranji, kjer je nekaj pisem potrdil, 14. je v liado-lici. — Archiv. f. K. ost. Gesch. П. st. 459. 1458. — 29. sept. — Velesovski samostan je zemljišče na Klancu s kanonikom tridentinskim iu žup. Kranjskim Gašperjem Spauer-jem zamenil za drugo v Cerkljah ležeče. — Izv. v zgod. društvu Kranjskem. 1460. — Erazem Stajner proda bolnici sv. Lenarta v Kranji neko posestvo. — Izv. pis. v zgod. društvu Kranjskem. 1461. — v nedeljo po sv. Krizostomu v Kranji. — Krise Truden, mestni sodnik Kranjski, 12 prisežencev in vsa srenja prepuste za letne 3 goldinarje Juriju Pa der-ju kopelnico na Kokri pod mostom. S kopelnico naj gospodari po svoji volji, le v dobrem stanu jo mora ohraniti, vsake kvatre sme tirjati po 2 šilinga od sleherne hiše, kjer ljudje prebivajo; po nasvetu občinskega svetovalstva ga sme kaznovati mostni mojster, ako se pregreši zoper sosede svoje. — Izv. pis. v arh. K. 1466. — 4. nedeljo po veliki noči. — Kupno pismo Uršule Kolovič eve v Kranji in Jurija Beseker ja, korarja Ljubljan skega zastran nekega posestva. — Izv. pis. v zgod. društvu K. 146^. — v sredo pred 2. nedeljo v postu. Peter Štefan in žena njegova Neža sta prodala mlin v Kovoru bratovščini sv. Rešnj. Telesa. — Hormayr's Archiv. 1827. st. 581. 1472. — Nikolaj Operta — „decretorum doctor", župnik Kranjski postane prošt Ljubljanski. Umeri je 1. 1482. — Kapitelski arh. ljublj. Fasc. 249. štev. 1. 1474. — 16. julija. — Woltgang Wulbanger prejme grajščino Kranjsko, ki mu jo je ces. Friderik IV. v skrb in na račun prepustil z vsem dobičkom, dohodki, obrestimi, gradnino in pašo in obljubi ž njim pogajati se za letno najemščino, kedar pride. — Dr. Tomaschek v Mitth. f. Krain 1863. st. 89. štev. 36. 1476. — v sredo po sv. 3 Kraljih. — Jurij Kitzbiihl, vikarij pri sv. Petru v Selcah, je daroval zemljišče v Nakelski in njivo v Kranjski fari bratovščini sv. Rešnj. Telesa za napravo sv. maše. — Izv. pis. v zgod. društvu Kranjskem. 1478. — 1. nedeljo po veliki noči.— Janez Šetina, mestni sodnik Kranjski, voli v bolezni z dovoljenjem žene svoje Jere in hčere Ane cerkvi sv. Fabijana in Boštijana v Pungartu dve zemljišči v „Gomilah" med Gregor Grčerja in bolnico sv. Lenarta njivami in pri vislicah med njivami Janko Samuyna in sv. Mihelja. Da izvršijo obokanje Boštjanove cerkve, testira 10 gold. za maše, hčeri pa hišo v mestu. Pečatila sta pl. Ahacij Peisser in pošteni in modri Miha Ptiček, meščan K., pričali Janez Sluga, Pavel Sporer, Klement Pavlu in Kancijan Klarman, vsi mestjani Kranjski. — Izv. pis. v arh. mesta Kranjskega. 1478. — sv. Kancijatia dan, 31. maj. — Sigmund, škof ljublj. in prošt bratovščine sv. Rešnjega telesa v Kranji, ki jo je bil papež Martin V. 15. шаја 1. 1444. potrdil, Miha Chumheiv župnik Nakelski, Henrik Eker, Janez Samuyen, Ambrož Hueter, Kr. mestjani in vsi štirje ključarji imenovane braterne reverzirajo letno mašo, ki jo je ustanovil Selški župnik J. Kitzbiihl pri tej bratovščini. — Izv. pis. v arh. mest. Kranjskega. 1478. — rožn. meseca. — Cesar Friderik IV. je ukazal gospodu Matevžu Operta, kaplanu Kranj skemu , naj nemudoma Juriju Palcu v Naklem vrne krivično mu vzeta zemljišča v Suhi, ki jih je uni kupil od Matija K efer j a, župnika Kranjskega, kar je potem potrdil Prosper Kamulio, žup. Kranjski. — Mon. Habs. I. 2. st. 902. 907., 914. 1483. — v petek pred križevim dnevom — Matija Operta, župnik cerkve sv. Kancijana v K., reverzira kaplanijo, ki so jo ustanovili Jurij Тгауег, ključar Marijne družbe, Krise Truden, cerkovnjak bratovščine sv. Kancijana oltarja in Lenart V ran i č, ključar braterne ss. Ane in Uršule oltarja pri poslednjem. Pečatil: Kaspar von Stain. — Izv. pismo v arh. mesta Kranjskega. 1483. — v soboto pred križevim dnevom. — Isti župnik reverzira kaplanijo, ki so jo z dovoljenjem njegovim ustanovili Janez Sluga sodnik in vsa srenja Kranjska pri kapeli ss. Lenarta in Antona v bolnišnici; za odškodovanje za darovanje je prejel za-se in naslednike njivo na Kranjskem polji med njivami Setinkove in Marina Resmana. — Izv. pismo ravno tam. 1483. — v torek po križevem dnevu. — Sodnik, svetovalci in vsa srenja Kranjska so v bolnišnici ustanovili benelicij za kaplana. — Izv. pis. v zgod. društv. Kranjskem. 1484. — Meseca decembra je bil v Kranji Paskazij iz Galinjane, vladika pičanski in vesoljni vikarij oglejskega očaka « Marka. Tu je na kvaterno soboto meseca grudna v farni cerkvi nekemu Tomažu, sinu Benedikta kolarja — carpentarii — podelil tonzuro in štiri niže blagoslove. — Izv. pis. v arh. m. Kr. 1485. — 28. marca v Ogleji. — Butius de Palmulis, ,,doctor et ecclesiae aquil. Canonicus" in vesoljni namestnik očaka Marka potrjuje „spectabilibus et sapientibus viris" sodniku in srenji Kranjski kaplanijo, ki so jo ključarji Treier, Vrenič in Truden ustanovili pri oltarji sv. Ane in Uršule, pridržeč oglejskim očakom patronat. Pravico potrjenja je prepustil sodniku in srenji. — Izv. pis. v arh. mest. K. tudi Valv. VIII. st. 736. 1485. — 15. avg. v Kranji. — Peter Ribinker proda bolnici sv. Lenarta v K. zemljišče v Goričanih. — Izv. pis. v zgod. društ. Kr. 1486. — Miha Ptišek je bil oskrbnik bratovščine ali družbe sv. Rešnjega Telesa v Kranji. — Izv. pismo v zgod. društ. Kranjskem. 1487. — V petek po sv. Pavla spreobrnjenji je cesar Friderik IV. iz Speier-ja mestjanom Kranjskim dovolil mitnico napraviti na mostu čez Savo in določil mostnino za razno blago in sicer od tovora suknja4 vin., ravno toliko od platna; od tovora vina, železa po 2 vin., pšenice, soli po 1 vin., od vsakega vola, prešiča po 1 vin., od drv, desek po 2 vin., od konja, ki ga pri- peljejo na prodaj po 2 vin., od voza sena po 2 vin., od polnega voza vina, suknja, kramarskega blaga, kož z dvema ali tremi konji po 8 vin., od vsakega druzega tovora po 2 vin. — Izv. pis. v zgod. društ. kranjskem. 1488. — V soboto po sv. Alešu je ces. Friderik IV. iz šotora pri Bucholt-u v Flandriji, Kranjski srenji potrdil sodnijo, kakor so jo Gašper Melz, namestnik dež. glavarja, Jurij Rainer, vicedom Kranjski, in drugi po „vodah" izmerili, in sicer tako, da je k tej sodniji prištel Naklo, Okroglo — sedaj v Nakelski fari — Suho — menda Suho, vas v Predosliški fari — in svet to stran Bistrice med Savo in Kokro. — Izv. v arh. mesta K. 1491. — Se p t meseca. — Andrej Sleyko, Helena, vdova Spauer-ova, in Marjeta Mautnič-eva, prodajo zemljišče v spodnjem Naklu žlahtniku svojemu Martinu Sleyko tu. — Izv. v zgod. društ. kranjskem. 1491. — Sezidali so sedanjo gotiško farno cerkev v Kranji. — Novice 1856. str. 26. 1493. — V soboto pred 2. nedeljo povelikonočno je cesar Friederik IV. iz Linca potrdil Kranjskemu mestu pravico dveh sem nje v. — Izv. v zgod. društ. v Ljubljani. 1494. — V soboto pred sv. Jurijem. — Janez Sluga, mestjan Kranjski, je oporočil k oltarju sv. Miklavža zemljišče pri sv. Heleni v Cerkljanski fari, potem 300 gold., dve njivi, kovačnico, na kteri je bil Martin Šinkovec, sprednji del svoje hiše na velikem trgu in 5 srebernih kupic, iz kterih naj se naredi nov kelih. Svoji ljubi gospodinji Maruši — Maruš - prepustil je pol hiše pri zgornjih vratih, njivo pod vislicami, dve sreberni kupici in druge reči; drugo polovico hiše siromakom v bolnišnici Kranjski; rejenki svoji Lenki 5 gold., in postelj. Za luč na po kopališču po noči je dal ženi skedenj, kovačnico pa, ki jo je imel Jošt kovač, cerkvi sv. Fabijana za svečavo, potem31gld. bratovščini sv. Rešnjega Telesa, 3 gld. farni cerkvi in toliko Ma rijni družbi. Priče: gosp. Peter Šipek, Jurij Herschl, njegov kaplan cerkve sv.BoštjanovPungartu, „in paivmgartten", Lenart Puchel-sperger, oba poslednja izvršnika te poslednje volje; Kancijan Klarman, Matevž Sparovec, Marka Fleischker, meščani in priseženci Kranjski. — Izv. pismo v arh. mesta K. 1494. — Petek po ss. Filipu in Jakopu. — Janez Sluga, z ravnokar omenjeno oporoko ustanovi k oltarju sv. Miklavža v farni cerkvi kaplana. Prvega je sam izvolil Jurija Herschl na, naslednje voliti je dal pravico srenji Kranjski, župniku Kranjskemu pa potrjevati jih. Kaplan je bil dolžan vsako sredo peto mašo opravljati, en goldinar plačevati šolniku za petje, poleg tega še tri tihe maše. Pečatila sta: visokoučeni gospod MatijaOperta, učitelj duh. pravic, in župnik Kranjski, in Lenart Puchelsperger, mestni sodnik Kranjski. — Izv. v arh. mesta K. 1494. — Sv. Antona dan je cesar Maks 1. na Dunaji potrdil Kranjskemu mestu pravice, sosebno mitnico čez Savo, ki jo je dal cesar Friderik IV. 1. 1488. — Izv. v zgod. društvu v Ljubljani. 1495. — Sv. Jurija dan. — Jurij in Sigmund, brata Lamber-ger-ja, sta Juriju H e r s c h e 1 - nu in Lenartu P u c h e 1 s p e r g e r - ju, sodniku Kranjskega mesta, k oltarju sv. Miklavža in sv. Uršule za 500 ogerskih zlatov prodala sledeča zemljišča: v Vodiški fari v „puech" tri, na prvem sedi „Felicijan", na drugem „Jarne Suppan", na tretjem Valentin; v spodnjem Smledniku eno, kjer je bil Linhart; pod Šmarno goro eno, kjer sedi „Niklav"; v „khest-i" Tuhinjski faji dve, na prvem sedi „Wlas" — Blaž — na drugem „Lavre"; v Cirčičah eno, kjer je Gregorij Kussan; v „Srakawlach" ') eno; v „Lawigkh" (?) eno, kjer sedi „mathia"; eno in der „Lakghn" 2) kjer sedi Tomaž; in v „Strachevn" — Strahinju v Nakelski fari — eno, kjer sedi Jurij „Wesyagk'h" — Bizijak. Pečatarja: plemeniti in pošteni UIrik Paradeiser, namestnik glavarjev — Verweser — in Erazem Lazar. — Izv. pismo v arh. mesta Kranj. 1495. — V soboto po sv. Juriju. — Martin Sleyko, kaplan v bolnici Kranjski, in njegov brat Andrej Sleyko, mestni sodnik Kranjski, sta kupila od bratov Lenarta in Jurija Kaci-janer desetino „unter des Hertzogen Vorsst zu Teteynita"3) za 148 ogerskih gold. Ako desetine v 6 letih ne odkupita, ostane lastnina Sleykovih. Pečatila sta oba Sleyko in Lenart Pitchelsperger, pri-seženec in svetovalec Kranjski. — Izv. pismo v arh. mestnem. 1495. — 6. avgusta v Wormsu. — Na prošnjo Blanke Marije, sopruge Maksa I, dobi Andrej Eker, klerik oglejske nadškofije, benelicij pri bratovščini sv. Rešnjega Telesa. — Izv. pismo v zgod. društvu kranjskem. 1495. — Ljubljančanje in Kranjci so v Ahenu za slovenske romarje ustanovili beneficij pri oltarji ss. Cirila in Methoda v farni cerkvi, Materi Božji posvečeni. Za to službo je bil sposoben duhovnik, ki je bil zmožen slovenskega jezika. „Jus nominandi et praesentandi" imele ste srenji Ljubljanska in Kranjska. Do leta 1675. našteva Valvazor 11 beneficijatov z imenom, kaj se je potem zgodilo s to ustanovo, ne vemo. Kranjci so iz vnemarnosti zapravili svojo pravico, piše Valv. XI. str. 112. — Valv. XI. str. 712., 714., prepis ustanovnega pisma v mestnem arhivu Ljubljanskem fasc. 264. 1496. — Kranj je plačeval vicedomu v Ljubljani 66 gold. letnega davka. — Mitth. d. h. V. f. K. 1868. str. 54. ') Srakovlje v Predosliški fari. '-) Lakhn == Mlaka, tudi tam. 3) Ta gozd se razprostira za Dupljami od sv. Križa pri Tržiču blizo do Kranja. 1498. — V sredo pred ss. Primažem in Felicijanom. — Jernej, Kranjski mlinar na Savi, in žena njegova Neža, sta bratovščini Matere Božje in oskrbniku njenemu, Krištofu C hladni kh-ц, prodala njivo pred Kranjem. — Izv. pis. v zgod. društvu. 1498. — V osmini sv. Rešnjega Telesa. — Matija Oper ta, doktor cerk. prava, župnik Kranjski in prošt bratovščine sv. R. T., in oskrbnik te družbe, Bernard, sta prodala mlin pri Kovoru na Bistrici Tržiškemu župniku Raubsak-u. — IIormayr's Arch. 1827, po izvirnem pismu hranjenem v farnem arhivu Kranjskem. 1499. — Pondeljek po sv. Mihelju. — Jaka „Ariaui_tz<< in „Crisse Wesol, Stattkhamrer" Kranjska prodasta s privoljenjem sodnika in svetovalatva za-se in vse druge ključarje Juriju S ch mi d-u in ženi njegovi Urši neko zemljišče v spodnjih Dupljah. — Izv. v arh. mesta K. 1499. — 29. majnika v Kranji. — Sebastianus Nasimbenus, Episc. Coronensis in vesoljni namestnik oglejskega očaka, je privolil župniku Kranjskemu, Matiju Oper ti, iz cerkvenega premoženja vodnjak kopati, proti temu da s časom povrne. — Hor-mayr's Arch. po listini v mestnem arhivu, ki ga pa sedaj ni najti. 1500. - 16. okt. sv. Gola dan. — Jernej Sadeneker— Zadnikar? — bolnišnični oskrbniki in družniki sv. Lenarta bolnice, so mesarju Petru, bolnišnici lastno mesnico prodali za 8 ogl. gold. in letnega 11/e L vinarjev. Mesnico sme prodati le z dovoljenjem družbe sv. Lenarta. Pečatila sta Jernej Sadeneker in Kancijan Kreuzer. — Izv. v arh. mesta Kranjskega. 1502. — Sv. Aleša dan — 17. julija. — Lenart Puchel-sperger, mestjan Kranjski, je zastavil Klementu, žup. pri sv. Petru v Naklem desetino 8ya zemljišč v „Oberndorf'' Žirske fare za posojenih 200 gld. — Izv. pis. ravno tam. 1502. — 28. sept. v Kranji. — Hieronymus de Franetis (?) doktor sv. pisma episc. Coronensis in namestnik očaka Grimani, je privolil doktorju Matiju Operti, žup. Kranjskemu, da sme s cerkvenim denarjem kupiti ces. posestvo unstran Kokre, na kterem je bil Šimen Strukel. — Izv. pismo v arh. mesta K. 1504. — Na križev dan. — Ljubljanski korar Miklavž Spa-rovec je kupil od Jurija pl. Ek-a, vicedoma kranjskega, za 115 f. vin. in 36 šilingov neko zemljišče v Mengiški fari in ga plačal deloma s svojim denarjem, deloma kar je za obletnico oporočil gosp. Tomaža oče Benedikt, tesar v Kranji. To zemljišče je izročil družbi sv. Janeza oltarji v farni cerkvi Kranjski, da vsako kvaterno sredo opravljajo peto obletnico in štiri tihe maše za mojstra tesarskega Benedikta in njegovo ženo ,,Urso" in za Andreja Sparovica in soprugo Katarino. Ako bi bili ključarji zanikrni, sme ga prevzeti sv. Rešnjega Telesa družba, ako bi pa kedaj oltar sv. Janeza svojega kaplana dobil, naj ustanova prepade njemu proti temu, da opravlja obletnico. Pečatili so: p), gospod Viljem Awersperg, dedni maršal kranjski in slov. strani, in sodnik in svetovalci Kranjski. — Izv. pismo v mest. arh. K. 1507. — 17. avgusta v Lindavi. — Cesar Maks I. je dodelil ljublj. škofu Krištofu pl. Ravberju patronat fare Kranjske. — Izv. v škof. arhivu ljublj. fasc. XIII. Valv. X. str. 308. 1508. — V petek po sv. Juriju v Kranji. — Jurij pl. Egk, vicedom kranjski, je zemljišče v Duplah Nakelske fare, zamenjal za drugo v Kranjski fari. — Ivz. v zgod. društvu v Ljubljani. 1508. — 3. junija. — Dr. Matija Operta, žup. Kranjski, in nadduhoven na Kranjskem, je oporočil hišo, dvor in vse pri sv. Matevža cerkvi v Kamniški sodniji bratovščini sv. Reš. Telesa za obletnico s 15 duhovniki. Priče: Janez Aversperg pl. Schonberg, ded. maršalek kranj., Jurij Egk, vicedom, potem sodnik Kranjski. — V zg. društ. v Ljublj. 1508. — V pondeljek pred sv. R. Tel. — Jurij Operta, svetni duhovnik, je izročil imetje svoje v Šentjurski župniji bra tovščini sv. R. T. v farni cerkvi Kranjski. — V zgod. društvu. 1508. — 15. junija.—• Lenart Vranič in žena njegova pro-dasta Juriju Oper ti, vicekaplanu v Belaku, hišo in dvor v Kamniški sodniji za 84 f. vin. 1508. — 29. nov. — Jurij Egk, vicedom kranjski, je napravil mašno napravo v farni cerkvi Kranjski. — V zgod. društvu. 1508. — 11. dec. — Isti Egk je podaril mestni bolnici K. neko desetino. — V zg. društ. 1509. — 31. jan. v Inšpruku. — Ces. Maks I. je Kranjskim mestjanom prepovedal polje in zemljišča v obmestju Kranjskem cerkvam, kmetom ali drugim osebam prodajati in ob enem ukazal, prodane odkupiti ali rešiti. — Klun: Arch. I. str. 35. 1510. — Kranjski župnik Matija Operta je bil arhidijakon ali nadduhoven za gorensko stran. — Klun: Arch. II. str. 102. 1502. — 13. jan. — Jera, rajn. Kancijana Klarman-a udova, je prodala sv. Lenartu in siromakom v bolnišnici Kranjski njivo na K. polji za 48 f. vin. Pečatarja: Kancijan Kr e wtz in Miha S ch er ti, prisežencaK. Priče: Lenart „Fiirbas", Krise Schkerll, Gregor Fibius (?), Ulrik Haffner, trije poslednji priseženi svetovalci. — V mestnem arh. Kranjskem. 1512. — 3. majnika v Kranji. — Jurij Тгеуег, kljuear in vsa družba Šmarnega oltarja, Lenart Vrenič, ključar in vsa bratovščina sv. Ane in Uršule oltarja in Kristijan Truden, ključar in družniki sv. Kaucijana oltarja v farni cerkvi so ustanovili z dovoljenjem žup. Matija Operta, kaplana k oltarju sv. Ane in Uršule ter mu dovolili dohodke zemljišča na „weijlkim logu",') kjer je bil Tomaž „Wollar"; njive v Predosljih; njive, ležeče med njivami Jankota Zamujen in Jakoba Erijavca; njive, med ') Na velikem logu. njivami Lenarta Vreniča in Janeza Glantz; njive med posestvom Šimna Strukel-na in .Jankota Spendal-a, ki jo je imel Janko iz „ТгЉоуап"; potem njive med njivami gosp. Jurija Kitz-buchel-na in sv. Lenarta bolnišnice, ki jo je posedel Janez Ko-larič; njive med Gregorijem Truden in sv. Marije Magdalene na Rupi in drugih. Temu sta dodala Urban, župnik pri sv. Štefanu pod Finkenstein-om in Lenart, brata Vrani č, še druge njive na „gomiIly"') „am Kolbeg", na Ritpi, pri vislicah itd. Kristijan Truden je dal njivo pri vdliki cesti zraven njive Kriv-čeve, kjer je Peter Wen tiger in druge. Janez Sluga, krčmar Kranjski, je volil zemljišče proti Gallenbergu. Prvega kaplana so izvolili ustanovitelji, druge naj voli srenja K. mesta in sicer domačine—-„der den ain stat-khindt ist zu Krainburgkh" in župnik potrdi v enem meseca. Kaplan je dolžan vsaki pondeljek mašo peti za dobrotnike pri oltarji sv. Ane in Uršule. Priči: Sigmund, škof Ljublj., in gosp. Kasper pl. Črnomaljski baron, v petek pred križevim dnevom 1. 1483. To ustanovno pismo so pregledali in potrdili 3. maja 1512 France Chylez iz Drage, duh. tržaške škofije in ces. notar, Ahacij Isenhausen, župnik v Šentjurji pri Kranji, častitljivi Janez Krafft iz Gornjega grada, Peter Berlic iz Kamnika, Hieronim Kraj ni k iz Kranja, duh. Ljubljanske in Oglejske škofije, v hiši Kancijana Krewzer-ja, priseženega moža K. — Izv. pis. v arh. mesta K. 1513. — 10. marca. — Jurij pl. Egk, ces. svetnik, vicedom k. in stotnik Goriški, je zamenjal svoje v „Stob" ležeče zemljišče za drugo v „Periach", med vasmi^ „Bobarnig" in „Kokriz" ležeče, ki je bilo lastnina bratovščine Šmarnega oltarja v Kranji. — Izv. pis. v arh. mesta K. 1514. — 12. sveč. — Jurij pl. Egk, ces. svetovalec in glavar Goriški, je dobil od ces. Maksa L, med drugimi dohodke mosta, mesta, mitnice in sodnije v Kranji v zastavo. — Mittb. d. h. V. f. K. 1865. str. 17. 1517. — 18. sveč. —Plemenita AnaHeleker-ova voli lOOgld. bratovščini sv. R. T. Priče: Jurij Egk, glavar Goriški, David Galler in Jože Lamberg, svaka Hel, France Kilec, notar. — V zg. društvu Ljublj. 1517. — V torek po 3. postni nedelji v Kranji. — Matevž Kočerog, meščan K. in Kristina, njegova žena, zamenjata svojo hišo „in der Hell pey dem klayn Turleyn", kjer se gre k Savi, Matiju Ko dela, Urši njegovi ženi in dedom za drugo poslopje v ulicah proti Savi na oglji med hišama ranj. Tomaža udove in Lavrečkovino. To hišo je Uršini oče Jurko, kije delal strelni prah, oporočil njenim otrokom. Kedar izmrjo, postane lastnina cerkve sv. Kancijana in Roženkranske cerkve. Pečatila: Peter Korenšak, mestni sodnik K., in Kaneijan Krewtzer, svetovalec in meščan K. — Izv. v mest. arh. K. ') Morebiti Gomile v predosljiški fari ? 1518. — 28. junija v Vidmu. — Janez Angelus de s. Seve-rino, dec. doctor Canonicus Vicentinus, protonotarius apost. in vesoljni namestnik ogl. očaka Dom. Grimani podeli patronat k novo ustanovljeni kapianiji k oltarju sv. Katarine v Kranji ta-mošnjemu župniku Hieronimu Kreymelt-u. Po smrti njegovi naj izvršujeta patronat Andrej P aru le in njegov sin, mestjana Kranjska; za njima Klement, vikarij „ad s. Petrum de Natissa'', ki so ustanovnimi tej kapianiji, in kterim prepusti to pravico, slednjič sodnik in odbor Kranjskega mesta. Priče: magister Jakop Tursius, Miklavž de Coloreto iz reda pridigarskega in pl. Krištof de Susanis, mestjan Videmski. — Izv. v mest. arh. Kranjskem. 1518. — 11. nov. v Kranji. — Srenja Kranjska imenuje in poroča ljublj. škofu Krištofu, administratorju Sekavskemu in pravemu pastirju farne cerkve K., duhovnika Matevža, dušnega pastirja v Zaspem — in pago Asp — kot prvega kaplana Ro-ženkranske cerkve, ktero so ravnokar iz novega sezidali mestjani, in v ktero ustanovitev je podaril tudi imenovani gosp. Matevž „summulam pecuniarum". — Izv. v arh. mest. Kranjskem. 1519. — 4. rožnika v Kranji. — Jakob Krejmek, meščan Kranjski, in žena njegova Marjeta, zastavita za 100 ogerskik goldinarjev po 80 kraje. Roženkranski cerkvi in sicer ključarjema njenima Kancijanu Krevcer-ju in Jerneju Kovaču desetino 10 zemljišč na Srednji in Spodnji Beli. Priče: Anton Štrukelj, mestni sodnik Kranjski, in Miha Schertl, svetovalec in meščan Kranjski. — Izv. pis. v mest. arh. Kranjskem. 1521. — V soboto pred sv. Jurijem. — Anton Štrukelj, mestni sodnik Kranjski, je kot patron sv. Miklavža ustanove Primožu Lasic-u na Beli prepustil pustinjo in mlin pri sv. Rotiji v Tuhinjski fari, lastnino imenovane ustanove, za letne 4 gold. Pečatila: Anton Štrukelj in Peter Korenšak. — Izv. pis. v mest. arh. Kranjskem. 1522. — 1. avgusta. — Rotija, Andreja Parule vdova, Peter, njen sin, in Marjeta, njena hči, ustanove po volji svojega moža oziroma očeta, k Šmarni bratovščini na dan sv. Mihela obletnico in 4 tihe maše pri oltarji sv. Katarine in darujejo v ta namen njivo nad vislicami. Pečatila: Peter Korenšak, mestni sodnik Kranjski, in Miha Schertl, odbornik in mestjan Kranjski. — Izv. v mestnem arhivu Kranjskem, 1524. — 11. aprila. — Nadvojvoda Ferdinand I. je Kranjskemu mestu potrdil njegove pravice, sodnijo in mitnico. — V zgodovinskem društvu Kranjskem. 1525. — V torek pred sv. Andrejem. — Ahacij Schneider, mestjan Kranjski, in žena njegova Barbara, prepustita hišo in dvor v ulicah' nad Kokro v Kranji Lenartu Braunbart-u, da-carju Kranjskemu, za 70 gold. in 1 šil. Pečatila: Kristijan SchertI, Anton Štrukelj, mestjana. Pristavek: To hišo je Lenart Braunbart cesarju Ferdinandu za uradnijo prodal za 173 gold. 30 kr., kakor je bila cenjena.— Dr. Goth v „Mitth. d. h. V. f. Kram 1865" str. 18. 1525. — Ko se je na Stirskem kmečki punt vnel, sklical je deželni glavar kranjski Jožef pl. Lamberg kranjske plemenitnike — 400 mož - v Kranj. To je kmete prestrašilo, da niso tudi na Kranjskem jeli rogoviliti. — Valv. IX. str. 53; XV. str. 422,—423. 1526; — V torek pred sv. Elizabeto. — Sodnik in svetoval-stvo Kranjsko, kot zavetniki cerkve sv. Boštjana v Pungerlu prepusti zemljišče, lastnino imenovane cerkve, Štefanu, sinu ranjcega Lenarta Knafl-a, tako kakor ga je posedal oče s pogojo, da na tanko odrajtuje kaplanu obresti in' druge davke po stari navadi. Pečatarja: Jakop K raj ni k, mestni sodnik Kranjski, in Krise Schkerl, meščan in priseženec Kranjski. — Izv. pismo v mestnem arhivu Kranjskem. 1528. — V sredo pred sv. Marjeto. — Ferian iz gorenjih Dupljan je daroval bolnici sv. Lenarta v Kranji 2 zemljišči za dve maši. Isti dan je mestjanstvo prevzelo nadzorništvo te ustanove. — Izv. pismo v zgod. društvu. 1529. — 10. januarija je Ferdinand I. v Inspruku Kranjskemu mestu potrdil podeljene mu pravice in svoboščine. — Izv. pisma v zgod. društvu. 1530. — 24. maja v mestni hiši Kranjski. — Sodnik in svetovalci mestni so po smrti Andreja Cibauic-a, župana v „Triyual", — Trifail, Trebovlje — kot zavetniki oltarja sv. Jurija v^ farni cerkvi k imenovanemu oltarju izvolili Filipa Štukrat-a iz Kranja za kaplana ter mu izročili vse dohodke, pravice, časti sklenjene s to službo proti temu, da hočejo sami izdržavati namestnika iz prihodkov, drugo pa porabiti za mestne potrebe, obrambo ali zidanje cerkvd, ako bi izvoljeni iz kterega koli razloga ne sprejel volitve. Priče: Gosp. Jurij, župnik Žirski „zu Seyritz", Šimen, duh. pomočnik v Sentjurji, Blaž Khursner, Lenart Vidrič in Gregor Rauber. Notar: Fr. Kilec iz Drage, duh. tržaške škofije, cesarski pooblasteni notar. Izv. pismo v arh. mesta Kranjskega. 1530. — Še tisti dan so izvoljenega kaplana priporočili v potrditev ljublj. škofu Krištofu Ravberu, oskrbniku Sekovske cerkve in komendatorju samostana Admonškega. — V mestnem arhivu Kranjskem. 1530. — 24. maja. — Po odstopu Tomaža Stukrat a iz Kranja izvolila je srenja na njegovo mesto voditelja ali rektorja cerkve sv. Boštjana v Pungertu „in pomerio", ktero službo je srenja Kranj ustanovila, Valentina Slosser-ja iz Radolice, župnika v Mošnjah „in Moschne" — in ob enem predložila škofu Krištofu to volitev V potrjenje. — Obe pismi v mestnem arhivu Kranjskem. 1534. — 24. julija v Gornjem gradu. — Krištof, škof ljubljanski, je mestu K. zemljiščin davek od štirih hiš odpustil proti temu, da bodete dve hiši, ki ju je v mestu kupil, proste vseh srenj-skili davkov. — Izv. v zgod. društvu Kranjskem. 1536. — 19. maja. — Meščani Ljublj. in Kranjski „nationis Slavonicae et provinciae Carniolae" priporočajo Leodicejskemu škofu Erhardu po smrti častitljivega Kristijana Scherberg-a na njegovo mesto kot kaplana k oltarju farne cerkve Matere Božje v Ahenu Lamberta Reutlinger-a iz njegove škofije in prosijo, da volitev njegovo potrdi. Novoizvoljeni naj varčno gospodari s premoženjem ustanovnim in izkaže se vrlega vojščaka Kristusovega s spovedovanjem slovenskega naroda — in audienda confessione nationis Slavonicae per seipsum vel alium dumtaxat loco suo constitutum, que linguam illam probe habeat. Podpisal Benedikt Kuripešic ') iz Gornjega grada, doktor prava in pooblasteni ces. notar. — Izv. pis. v mest. arh. K. 1537. — 20. okt. v Kranji. — Zakonska Scholderman spoznavata, da sta bratovščini sv. R. Tel. dolžna 100 ogerskih zlatov. — Izv. listina v zgod. društ. v Ljublj. 1540. — Jernej pl. Sieger je bil župnik Kranjski. — Hormayr's Arch. 1827. 1544. — 30. marca. — Jurij Smole, mestjan K., naznanja pismeno, daje prejel vžitek neke njive na vse žive dni. — Izv. pis. v zgod. društ. v Ljublj. 1548. — 26. avg.— Jakop Košorok, mesar in mestj. K., prodii Matevžu Krobat u, zlatarju in mešč. K., hišo, dvorišče in vrt v mestu K. — Izv. v zgod. društvu Kranjskem. 1548. — 14. sept. — Magnua pl. Egk, ces. svetnik, je Luki Bisancio, vesoljnemu namestniku oglej, očaka Janeza Grimani, čast. očeta J. Hieronima Kraj ni k-a iz Kranja priporočil za kaplana k Šmarnemu oltarji v mestu K. — Izv. pis. v arh. mesta K. 1553. — 2. dec. v Kranji. — Tomaž Wanko, mestjan K. in žena njegova Kancijanila, prodasta Petru K o bil k u, meščanu in krznarju K., neki skedenj. — Kup. pis. v zg. društ. 1554. — Kuga je po mestu mnogo ljudi pomorila. — Valv. XI. str. 113. 1555. — 8. maj. — Skof ljublj. Urban Textor, je neko njivo podelil sorodnici svojega vikarja K. Konrada Glušica. 2) — Hormayr's Arch. 1827. l) Ta Kuripešec ali kakor se je sam pisal: Curipeschitz, je bil latinski tolmač pri drugem poslanstvu, ki ga je Ferdinand I. napotil v Carigrad, leta 1530. To brezvspešno potovanje je popisal v sedaj jako redki knjižici, z naslovom: Wegraiss keyserlichen Majestat Legationitd. a) Poznej škof ljublj. 1569 — 1578. Cat. cleri Lab. ima 1571 — 1578, ker je pa Peter Seebach umrl že 1568. 1. (glej Mitth. f. K. 1865. str. 69.), ne vemo pravega razloga, zakaj bi bil njegov naslednik Konrad še le 2 leti pozneje posedel škofijski prestol. 1556. — Ljublj. vladika Urban je na dan žegnanja v Kranji pridigal zoper luterance po deželi. — Valv. XI. str. 112. 1557. — Kuga je razsajala po Kranji. — Valv. XI. str. 113. 1559. — Lublj. škof. Peter je vladarju sporočal o krivili naukih, ki jih je Gašper Rakovec trosil po Kranji. — V knezo-škof. arh. ljublj. fasc. 16. štev. 3. 1561. — 31. sušca. — Kranjski vikarij piše škofu Petru, da je v Kranji veliko krivovercev, ki so v drugič poklicali Gašperja Kakovca v inesto, kamor je že prišel. — V knezoškof. arh. ljublj. fasc. 16. štev. 8. 1565. — 29. avg. v Ljubljani. — Ker so imeli v Ljubljani in Kranji na isti dan somenj sv. Egidija, tožili so Ljubljančanje pri Ferdinandu. Pogodili so se tedaj v Ljubljani tako, da so imeli Kranjci tisto leto somenj v nedeljo po sv. Egidiju, v prihodnjič pa kvaterno nedeljo po sv. Matevžu. Podpisali so pogodbo: Lenart Kren, župan, Viljem Triben, sodnik ljubljanski; za Kranj Kaspar Neff, Matej Krobat. — Hor-mayr's Arch. 1827. po izv. listini v mest. arh. K., ki je pa nisem našel_ 1566. — 13. januarija. — Matej Stern, krznar in meščan K., in Lena njegova žena, sta prodala Andreju Ahačiču neko njivo. — V zgod. društvu v Ljublj. 1566. — 14. marca v Ljubljani. — Janez Khisl od Kalten-bruna — Fužine blizo Ljubljane — nadvojvode Karola vojni izplačevalec na hrvaški granici, oskrbnik deželnega glavarstva in vicedom Jurij Hoffer iz Preddvora in Hasperga sta v tožbi Šniar-tenskega župnika Mateja Pisanica zoper srenjo K. zastran nekega loga pred farovžem K. razsodila Kranjcem v prid. — Izv. pis. v mest. arh. K. 1570. — 29. maj. v Kranji. — Anton „Khiieller", župnik v Šentjurji „im Veelld" pred Kranjem, je pismeno sprejel faro Šentjursko, ktero so mu podelili sodnik in svetovalci K. mesta, ker je bila beneficij mestne cerkve sv. Kancijana. Priče: Krištof Šwab, župnik cerkljanski, in Jurij vom Rain „zum Stermoll". — Izv. pismo v arhivu mesta Kranjskega. 1575. — 10. maja v Kranji.— Miha Winter, vikarij v Preddvoru, reverzira beneticij o cerkvi sv. Boštijana v Pungertu, ki so mu ga izročili sodnik in svetovalci mesta K., kot ustanovni ki in zavetniki njegovi. Priče: Janez Krevcer v Kranji, in Štefan Wolldan, oskrbnik na Turnu nad Preddvorom. — Izv. pismo na papirji v mestnem arh. Kranjskem. 1575. — 29. avg. v Gradcu. — Nadvojvoda Karol je oddal s privoljenjem bratov ces. Maksa II. in nadvojvode Ferdinanda Tirolskega, uradnijo Kranjsko, z desetinami nekterih vasi svetovalcu Janezu Kizeljnu iz Kaltenbruna. - Hormayr's Arch. 1827. str. 583. 1576. — 3. postno nedeljo v K. — Maks Domin je s privoljenjem srenje K., kot zemljiščne gospiske, zemljišče na zgornji Beli delavnemu Lukežu Kupec-u prodal za 310 ranjžkov po 60 kr. Pri prodaji z dovoljenjem gosposke mora prodajalec deseti, kupec pa dvajseti vinar odrajtati gosposki. — Izv. kupno pis. v mest. arh. K. 1577. — Mesto K. je dobilo strelišče. Kakor Ljubljana, Kamnik in Novomesto je tudi Kranj prejemal na povelje nadvojvode Karola od vicedoma po 15 ranjžev strelsčine na leto. Vsako tretje leto je bilo treba prositi za njo. Strelščina je bila K. potrjena 5. maja 1580, 8. dec. 1582, 13. marca 1586, 3. marca 1589. Leta 1594. so prosili meščani, da se jim strelščina poviša od 15 na 20 ranjžev na leto. Vicedom, naprošen za mnenje svoje, je 16. jan. 1595 živo podpiral to prošnjo, pisaje: „ker se prosilci v tej zavoljo vojskinega hrupa potrebni igri (vaji) kaj marljivo skazujejo mimo druzih". Prvega decembra še le je prišel odlok, da se prošnja ne izpolni. Okoli 1. 1640. je prestala ta vladna podpora. — Mitth. d. h. V. f. K. 1863. str. 51. 1578. — 24. aprila v Gradcu. — Nadvoj. Karol je dovolil Janezu Kizeljnu, da sme imenovati stanovanje svoje v Kranji: Kizelstein. Ob enem ga je oprostil vseh davkov, ki so jih morale plačevati druge hiše v Kranji. — Hormayr's Arch. 1827. str. 583. 1579. — 2. maja. — Nadvojvoda Karol piše Kranjcem: Že 20. sveč. se jim je zaukazalo, da ne smejo iztiranega luterskega pridigarja — Jerneja Knafelna — puščati v mesto, tudi da ne smejo k njemu letati v grajščino Brdo, — kjer ga je baron Ek sprejel in skrival po navadi tadajšnjih plemenitašev, ki so bili skoraj vsi vdani novi krivoveri — naj njegovo hišo prodajo in njegove ljudi odpravijo. Toda vsem tem poveljem so po naznanilu vikarijevem ravno nasproti ravnali: pridigar je v mesto prišel, nekega otroka krstil, mnogo ljudi obhajal, Jernej Banko, Janez Junaver, Štefan Piber, Boštjan Schlaeger, Feliks Stock-zahndt, Jurij Zam blek, Primaž Res man, Andrej Manhardt in Miha Krobat letajo na Brdo k pridigarju in sprejemajo od njega dozdevne zakramente. Ako se Kranjci nočejo zameriti vladarju in izgubiti svojih mestnih pravic, naj ne puščajo krivoverskega pridigarja v mesto, temveč naj ga svarijo, in če vendar le pride, naj ga primejo in zapro, dokler ne doide voj. povelje; imenovanim osebam naj se ustavi letanje na Brdo in kdor je nepokoren, naj ga brez odloga pošljejo v Gradec na odgovor. — Mitth. f. K. 1867. str. 57. št. 32. iz vicedom-arh. v Ljublj. priobčil A. Dimic. 1579. — 1. avg.— Janezu Junaver-ju, mest. sodniku K., Štefanu Pibru, Boštijanu Schlaegerju inFeliksu Stokzandu se očita, da je luterski pridigar z ženo in deco neki 20. julija zopet prišel v mesto, kjer hoče hišo svojo dozidati in ko je došlo vojvodovo povelje v Kranj, da so govorili posmehljivo Kranjci ter eden rekel, da je bolan, drugi, da je kruljev, ta se je izgovarjal, da nima obutala, uni spet, da čaka, dokler bode nadvojvoda popotnico poslal. — Eavno tam štev. 33. Podučni in zabavni del. 8 1579. — Pritožba katoliških mestjanov K. 1) Da-si se je Kranjcem večkrat vladno zapovedalo, naj odpravijo lut. pridigarja in katoliške duhovnike postavijo v kaplanske službe, vendar se to ni zgodilo, ampak kedar koli je došel kak vladni ukaz v Kranj, utajili in zamolčali so ga sodniki in starašine mestni, ki so vsi luterski, katoliškim mestjanom, kterih je nad 80 samih hišnih posestnikov. 2) Same luterske rokodelce volijo v mestni odbor in jim delijo mestne službe, luterance postavljajo za voditelje bolnišnic, za ključarje, zato pa tudi v farni cerkvi že 12 let pred Najsvetejšim ne gori večna luč. 3) Ustanov ne oskrbujejo po volji katoliških ustanovnikov, njih ključarji plačujejo kaplanu, kakor se jim poljubi, krivoverskim pridigarjem in učenikom pa dajejo na leto od tistega denarja lepe izneske. 4) Leta 1578. so mestne beneficije zastavili Cerkljanskemu župniku, pred tremi leti pa Antonu Grišonu v Kamniku tri podložne beneficija sv. Katarine. 5) Sploh je po mestu velika in huda razprtija med katoliškimi in luteranskimi mestjani, kteri naj bi se že enkrat konec storil, kakor nedavno v Kamniku. — V navedenem sest. Mittli. f. K. 1867. str. 57 — 58, št. 34. 1579. — Zagovor lut. mestjanov K. 1) Vladarsko povelje od 2. maja so neutegoma izvršili, ker v malo dneh je moral iz mesta pridigar, ki pa ni krive vere in ki ga je dež. zbor zakladal; tudi njemu niso izročili nobene kaplanije, ampak trem katolškim duhovnikom. 2) Vladne ukaze so v mestnem svetu odpirali in brali vpričo katoliških svetovalcev, ako so bili v mestu, sicer pa niso dolžni proti navadi še druge razun mestnih očetov klicati k takim opravilom v zbor. 3) Volitve se izvršujejo v redu in mestjani evangeljske vere se ne volijo sami za sodnike in svetovalce. 4) Kar zadeva osvečavo sv. Zakramenta, srenja tega ni dolžna, poprej so to storili mili darovi. 5) Dohodke nekterih ustanov so vzeli v mestno blagajnico, ker duhovniki mnogokrat niso davkov plačevali in ker se je ubogim podložnim krivica godila; da pa s tem denarjem krivoverske šole in predikante podpirajo, ni res, sicer pa imajo nasprotniki prav, da jih ne imenujejo luterancev ali krivovercev, ampak evangeljske. 6) Ko ne bi bili zastavili nekterih beneficij — kar se je zgodilo s privoljenjem mestnega odbora — ne bi bilo mesto moglo v pretekli vojski oborožiti in oskrbovati dveh konjikov s tremi vozmi vred in štirih konj, prav tako je z Grišonu zastavljenim, ker sicer bi ne bili mogli vojaške pomoči poslati v Siget. 7) Slednjič upajo sodnik in svetovalci, da katoliški nič ne bodo opravili s svojimi lažmi in zvijačami, ker nadvojvoda je previden in milostljiv vladar, ki nikakor ne bode pripuščal, da se vpeljejo take nove reči in zmešnjave v prvem mestu za Ljubljano; katoliški naj jih pri miru pust6, ako jih pa kdo razžali, naj se oglasijo pri gosposki— V naved. spisu št. 36. 1579. — 15. nov. — Komisarji dež. zbora so bili v Kranji, zakaj ? ne vemo gotovo. Morebiti so bežali pred kugo, ki se je po spričevanji Valv. XI. str. 113 v poglavitnem mestu k. tako hudo prikazala, da so se uradi in sodnije preselili v Kranj. Tuje bil, kakor se kaže, vsaj enkrat deželni zbor meseca novembra. Ibidem štev. 37. 1579. — Ti-le katoliški mestjani K. so privolili v tožbo in pooblaščence izvolili: Janez Rainfall, Matej Omrsa, Lenart Smar-kovec, Štepan Waget, Ulrik Sparer, Martin Haffner, Gregorij Jelenec, Klement Reše, Štefan Nastran, Mohor Mišič, Peter Stai-bicher (?), Matej Papel(?), Martin Zaletel, II Maric, Gabriel Fell-man, Jurij Parenta, Matija Schaertl, Pavel Ploznikar, Lenart Mtillner, Benedikt Janežič, Matija Aven, Jurij Kozijak, Matevž Wirek, Maks Gschmeidler, Jurij Krč. Tem se je brala tožba v slovenskem jeziku z vprašanjem, je li to mnenje vseh ali le nekterih? Janez Rainfall je povedal, da so ga iz mesta izgnali, ker je nekaj sporočil vicedomu. Isto se je zgodilo Omrzi, Wagetu, Pegel nu inZaletelu. Katoliški mestjani so tirjali, naj bode sodnik in pol odbora katoliške vere. — Kavno tam, štev. 38. 1579. — Matija Marcina, vikarij ali žup. K., se je nadvojvodi pritožil, 1) da je sodnik branje vlad. ukaza od 15. preložil na 26. maja, ko je bila volitev sodnikova; 2) da tudi potem še niso odpravili predikanta, ki je še 5 dni ostal v mestu; 3) da je pridigar lut. 16. maja mrliča zakopal brez kat. obredov; 4) ko je imel 28. maja z Reš. Telesom po polji obhod, da so se pri tej priložnosti Jurij Korenšak, Boštjan Schlaeger in Jurij Cam-blek nespodobno obnašali, da niso pokleknili ne odkrili se, ampak s smehom mu noge podstavili, da bi bil s sv. Zak. skoraj padel; 5) da ste 31. maja Janez Junaver-jeva žena in Janez Krevcer-ova gospodinja botri bili otroku Teuffenbacher-ovemu, ki ste ga nesli na Brdo, da ga je predikant krstil; 6) da se je Jernej Banko o duhovem pri pogrebu grdo obnašal proti njemu, ker je cerkovnika silil, dati lopate in motike in briča poslal, da je izkopal jamo; 7) zahteval je katoliški mestni odbor in da se odvzame pridigarju plača in služba in da se mu hiša proda. — Ravno tam, štev. 39., st. 59. 1579. — Pritožbam žup. M. Marcine so odgovorili lut. meščani K., da naj se vikanju prepove, nedokazane reči sporočati. Ker je bil delapust in zbor ne zbran, odložilo se je branje vlad. pisma na torek; da je pridigar 5 dni v mestu ostal, zgodilo se je s privoljenjem župnikovim; ni resnično, na dalje da je predikant mrliča pokopal, prav tako tudi, kar je tožil o dogodbah pri procesiji; kar se tiče krsta, naj se zagovarjajo, ktere zadeva, vikarij ni prav pisal o zgodbah pri pokopu, sicer je pa tudi on cerkovnika pretepel, zato ga bodo posebej tožili. — Mitth. f. K. str. 59. 1579. •—■ 2. nov. — Prošt ljublj., dekan in vicedom so prišli v Kranj preiskavat tožbe in zaslišat Bankota. 1579.—3. nov. — Po nekterem obotavljanji ste stopili stranki v farovž k zaslišanju, obe ste dobili prepise. 1579. — 4. nov. — K. mestjani niso pritrdili pritožbam vikari-jevim, ktere so se — kakor je sam spoznal — naslanjale na na- znanila druzih ljudi, ampak naravnost so jih tajili, kakor so se opravičili v ^Gradec poklicani meščani Janez Junaver, tedajni sodnik K., Štefan Piber, Boštjan Schlaeger in Feliks Stokzandt. Tirjali so, naj župnik imenuje ovaduhe. Ker so se sklicevali na dve pritožbi, ki soji poslali ranj. Škofoma Konradu in Wahhauserju,') in na opravičenje omenjenih šterih mestjanov in zahtevali, da vzamejo tudi te v pravdo, razdrle so se 6. nov. vse obravnave in komisarji so se obrnili brez vspeha domu. — Več o tem Mitth. 1868. str. 59—60. 1580. — 9. julija sta vicedom prost Freidenschuss in dekan Tekstor sporočila nadvojvodi: Na povelje od 7. sept. 1. 1579 in 31. januarija 1580. leta preiskovat, ali so resnične pritožbe razložene v dveh pritožbah katol. meščanov K., odrinila je komisija v Kranj. Ustmeno in pismeno se je obravnavalo. Luteranski so tajili, da so si pridržali predikanta v mestu; dalje so zatrdili, da so vladna povelja vselej brali vpričo katoliških odbornikov, kteri so tudi ključarji, ubožni očetje itd. Ako ne gori večna luč že kakih 10 let, niso krivi oni, ker to ne zadeva mesta, ampak ljudje so olje iz proste volje dajali, ko je bilo cenejše; za druge svetil-nice pa so vedno dajali voska in olja; vendar obljubijo na leto 30 funtov olja. Kranjci volijo v mestni svet in mestne službe, kakor Ljubljančanje, večina glasov odločuje; prav tako tudi, kedar mestni zbor sklepa o davkih. Janez Rainfall je kriv vseh teh ho-matij. Zoperstavljal se je sodniji, stvari razglaševal, ki niso za očitnost, to so mu prepovedali, eicer mu vzamejo meščanske pravice, ravno tako tudi Uiriku Sparer ju. Ker se je ves prepir vnel zgolj zavoljo služeb, ker je nadalje od v tožbi imenovanih 92 oseb prišlo samo 20, ker je naposled vse Janez Rainfall zapeljal, priporočila je komisija, naj se stranki spravite, kar se je zgodilo — pa blezo le na videz. — V nav. sp. št. 60—61. 1580. — Istega dne so imenovani komisarji sporočili nadv. vspeh in izid obravnav v tožbi župnikovi. 6. aprila so došli v Kranj. Luteranci so se zagovarjali blezo kakor so se poprej pismeno. Predikantu so koj ukazali mesto zapustiti, vikarij pa mu je dal 8 do 10 dni odloga, toda le 3 dni je ostal in potem se ni vrnil nič več v mesto, kakor enkrat z dovoljenjem dež. glavarja; da sta žena njegova in otrok v mestu ostala, zgodilo se je zaradi bolezni in slabega vremena. Ni res, da je pridigar mrliča pokopal, kar spozna tudi župnik. Zastran procesije sv. Rešnjega Telesa dan, umrl je ta čas zatoženi Korenšak (Korenček). Zemblek ni bil zraven, ampak Boltezar Nachtigall, ki pa ni videl nobene nespodobnosti o oni priliki, on sam je stal na trgu in gledal, kako so Lahi balinali, vikarij ni šel mimo njega, tretji toženec Boštjan Schlaeger je vse utajil. J. Junaver, mestni ') Konrad Glusič, škof ljublj., 1569—1578, Boltežar Radlic, naslednik poprejšnjega, je bil škof eno leto. sodnik, je glede na krst Tauffenbacher-jevega otroka odgovoril, da nikogar ne more siliti, kje naj daje otroke krstiti ali kam nai bodi k pridigi, in če je šla njegova gospodinja na Brdo, botra ni bila. — Kar zadeva pokop o dnhovem, Banko spoznA, da je župnik cerkovniku s silo iz roke vzel orodje za kopanje, Banko pa se je z nekterimi posvetoval o tej zadevi in ker so spoznali, da cerkovnika^ mesto plačuje, tedaj da je njemu podložen, ukazali so mu orodje njim izročiti, kar je tudi storil. Da je brič pri pokopu molitve opravil in Banko cerkovniku prepovedal v farovž hoditi in župnika slušati, Banko noče priznati. Štefan Piber je tajil, da je zasmehljivo rekel, da zato ne more v Gradec, ker je kraljev, tačas je bil res na nogi ranjen. Zoper pritožbe mestjanov zagovarjal se je župnik: da duhovščina ni kriva, da ni služba božja v redu, ampak mestjani sami, ker so beneficije pobrali, za-se rabijo in kaplanov ne plačujejo; ako so duhovniki njegovi nerodni, vikarij ne more zato, ker on duhovnikov ne posvečuje; odstaviti njega, lut. meščani nimajo pravice. Po dolgi obravnavi je komisija strankama priporočala pogodbo in spravo, da ne bode nepotrebnih stroškov. Stranki ste bili s tem zadovoljni, vendar so mestjani prosili, naj se sila ne dela njihovi vesti, zlasti kar zadeva pridige, krste, poroke in pokope. Temu se je ustavil župnik rekoč, da ne uroejo pogodbe v Bruku storjene, na ktero se izklicujejo in s tem je bil konec brezvspešnim obravnavam. — Ravno tam, str. 61—62 štev. 43. 1581. — 21. jan. — Notranje-avstrijska vlada v Gradcu je ukazala škofu in vicedomu, naj gresta v Kranj, mestni zbor skli-četa, mestianom očitata njih nepokorščino in tirjata, da se enkrat izvrši vladino povelje: Knafel mora iz mesta in nihče ne sme na Brdo. Ako se to ne z°rodf, zgubi mestne pravice in dotični bodo izgnani iz dežele. Mestnega sodnika je vlada pozvala v Gradec, ne samo odstavljen bode, ampak tudi drugače kaznovan. V tem pa naj škof in vicedom druzega pripravnega moža postavita na njegovo mesto. Svetovalstvo mestno mora predikantovo hišo prodati in kamen odstraniti, na kterem je zapisano: „HieBartlKhnafflPraedicantMeinStergkh sthet in Gottes Handt". — Jernej Knafelj predikant tukaj, moja moč je v roki božji. — Iznesek prodane hiše naj mu odštejejo. Mesto mora skrbeti za osvečavo Rešnj. Telesa, zastavljena kapla-nijska posestva rešiti ter jih in druge beneficije izročiti sposobnim katoliškim duhovnikom; ako bi jih ne bilo, naj se obrnejo do škofa. — Ravno tam, str. 63. št. 47. 1581. — 26. aprila. — Vladino povelje Kranjcem, sodnika krivo verskega, Jurija Harrer-ja, odstaviti. 1581. — 26. rožnika. — Vicedom je vladi v Gradec sporočil, da Kranjski mestjani ukaza 21. januarija še niso izpolnili. 1581. — 24. julija. — Vlada ukaže škofu ljublj. Janezu Tavčarju in vicedomu Nikolaju Bonhomo, naj delata na to, da K. mesto odstavi Jurija Haererja sodnika, škof pa naj za ta bar t sam beneficije podeli, kterim hoče. Enako povelje je došlo Kranjskemu mestu. — Ravno tam, štev. 48 in 49. 1590. — 3. julija naKrumperku. — Adam Ravber, gospod na Krumperku in Kravjeku, slavni zmagovalec Turkov pri Siseku, predstavil je Janezu, škofu ljublj., nadvojvode Karola tajnemu svetovalcu in dolenje-avstrijskemu dež. namestniku po smrti ljublj. Jakopa Eridija k oltarju ss. Marjete in Barbare v stolni cerkvi za beneficijata Franceta Sobant-a, korarja ljublj. škofije. — Izv. pis. z lastnoročnim podpisom „močnega" Ravberja v arh. mest. Kranj. 1591. — 8. novembra v Gradcu. — Cesarsko povelje do vicedoma Kamila Svarde. Ker je Jernej Banko, mestjan K., pozabil v Gradcu z besedo in roko obljubljene pokorščine, ter je na dan sv. Jerneja na svojo pristavo zunaj mesta nekaj krivoverskih mestjanov Kranjskih pozval, predi kanta Knafeljna iz Brda poklical, in se z drugimi vred dal obhajati zoper povelje svojega dež. vladarja, naj vicedom neutegoma Ban kota pred-se pokliče, v mestno ječo zaprč in mu tri tedne nič druzega ne da jesti, kakor kruha in vode. Izpustiti ga ne smč poprej, dokler ne plača 100 kron globe. Slednjič naj skrbno poizvčda, kteri mestjani so se dali z Bankotom vred obhajati. Jurij Banko, sin Jernejev, sporoči 8. decemb., da je prejel pismo o nenazočnosti očetovi, da se mu ne more očitati nepokorščina. Kako je izšla ta stvar, ne vemo, brž ko ne, se je B. udal. — Mitth f. K. 1867. str. 80—81, štev. 103. 1592. — 24. aprila. — Janez Kizel je zastavil bratoma Krištofu in Francetu Mazgonu v Ortneku grajščino Kizelstein, mostnino pod Kranjem, ki jo je v zastavo prejel od mesta K., in mlin pri mestu za 14.000 ranjžev na tri leta. — Hormayr's Arh. 1827. str. 583. 1593. — 22. nov. v Ljubljani. — Janez, škof ljublj., ces. in nadvojvodin svetnik in vlad. namestnik spodnje Avstrije, potrdil je dijaka Erazma H ar er- a, ki ga je K. senat izvolil za kaplana v bolnici sv. Lenarta, s pogodbo, da bode v 4 letih posvečen. France Lapicida, vikarij K., naj mu izroči vse dohodke tega benelicija. Ako pa Harer ne bode zadostil dolžnostim svojim, dolžan je vse povrniti. — Izv. pis. v arh. mesta Kranjskega. 1594. — 27. sušca v Kranji. — Jernej Banko, mestni s vetovalecK., Krištof H a r e r, dacarski pisar v K., Primaž Banko in Jurij Zamblek, oba mestj. K., zastopniki dedičev ranj. Matija Košoroka, prodajo neko njivo, lastnino dedičev, Primažu Laze-tu, mestj. in kupcu v K., za 210 ranjžev po 60 kraje. — Izv. pismo v mestnem arhivu K. 1595. — Ljublj. škof Janez, oskrbnik cerkve in reda sv. Jurija v Millstadtu, je Janeza Rozmana potrdil za kaplana pri sv. Miklavža oltarji v K. — Izv. pismo, poprej v mest. arh. K., sedaj ga ni. 1595. — Sporočilo o življenji v Kranji. Prešerno in nesramno obnašanje se razširja, ljudje preklinjajo in zabavljajo od zore do mraka, zasramujejo in posmehujejo se v hišah, skozi okna in po ulicah brez nikakoršne kazni. Po dnevi pijančevajo in po noči neprenehoma do jutranjega svita ne le mestni prebivalci, ampak tudi priprosti kmetje. V nedeljah in praznikih vri iz bližnjih krajev staro in mlado v mesto. Pred cerkvenim opravilom tekajo že v žganjarije. Kar očitno po ulicah ga srkajo, v prodajal-nicah, pa tudi po hišah in ne samo po krčmah, tudi pri sedanjem mestnem sodniku. Včasih se dobro pretepi in potem se gugajo pijani kakor nespametna živina v cerkev. Ne mine še opravilo, tekij hiti k novemu vincu in posedajo ves božji dan pri polni majolki. Drugi začenjajo na vse zgodaj kegljati na kegljišču, najrajši blizo mosta in zamujajo službo Božjo. Zopet drugi stavijo ali kockajo v neki koči ves ljubi dan do trde noči in še dalje. Toda ne le v praznikih se godijo take reči, tudi v pondeljkih, v tržnih dnih ni boljše, da se sploh pohujšujejo tuji ljudje. Po 10, 20 celi 50 gold. izgubivajo. Pred nekaj leti so se stepli in dva ubili. Poleg tega se roti in preklinjajo tako strašno, da bi se kar zemlja odprla in požrla igravce in njihove brloge. Kedar vse zapravijo, izrastejo nekterim dolgi prsti, da jamejo krasti, drugi pridejo na beraško palico z ženami in otroci vred. V poprejšnjih časih so ob nedeljah in svetkih zjutraj pred cerkvenim opravilom in pozno zvečer ljubljanskim voznikom in tovornikom z verigami branili, da niso mogli ne v mesto ne čez most. A sedaj, mili Bog! nekteri nimajo nobenega praznika. Ob zapovedanih postnih dneh jedo mesi, da se vprek leti, nektere celi silijo. Nekteri luteranci, ki znajo brati, zbirajo druge okoli sebe in jim oznanujejo svoj dozdevni evangelij. Na Brdo in k Sigesdorferju letajo sedaj bolj ko kedaj. Brez dovoljenja prodajajo posestva mestna, cerkvena, boloišničina, n. p. njive, vrtove itd. Kupci smejo prodajati pred službo božjo in brez ozira na betežne in bolnike skakajo, plešejo in godejo nekteri, kakor jim srce poželi. Pri pobiranji davkov več potrošajo kakor nabirajo, pri kupčijah pa za likof zapravljajo po 10, 20 in 30 gold. Sploh se godi krivice, neki beneficijatov podložni je moral pri prepisovanji zemljišča plačati 150 gold. Davke nakladajo samovoljno, temu več, drugemu manj, kakor jim pride na misel. Za hoste in gozde nihče ne skrbi, kdor more, kaj ugrabi. Bisnica je pripuščena tujim, mostnine že za blizo 1000 gold. niso všteli v račun, duhovnikom in cerkvam pa posestva jemlji in sebi prilastujejo. Tako opisuje neimenovani življenje v Kranji ob času verske razdraženosti in verskih prepirov. Res dokaj živo, prešerno in razuzdano brez gosposke in strahii so se gibali Kranjski prebivalci in njih okoličani, da-si moramo priznati, da je naš poročevalec nekaj pristransko in preživo pisal ! Glede na te in druge napake, ki so Kranj iznemirjale, ukaže nadvojvoda Ferdinand 29. aprila 1595. 1., da se Kranjcem ostro zapovl, nedelje in praznike spodobno obhajati in krščansko živeti, kdor pa bode nasproti ravnal, naj ga policija brez odloga zaprč v tamnico ali naj ga postavi na sramotni oder ali drugače kaznuje. — Mitth. f. K. 1867. str. 92 — 93. 1597. — 2. sušca v Gradcu. — Nadvojvoda Ferdinand je Kranji potrdil mestne pravice. — Izv. pismo v zgod. društ. v Ljublj. 1597. — 3. maja v Kranji. — Sodnik in svetovaletvo K. kot fevdna gosposka sv. Lenarta beneficija, ki je po prostovoljnem odstopu Erazma Harera izpraznjen, prodd zemljišče, lastnino kaplansko, ležeče med Martina Kunstelja, svetovalca mest. zemljiščem, in na potu proti dvoru „Praevola" ') ki ga je posedel čast. Boštjan Zamujen, bivši stolni dekan ljublj., poštenemu gosp. Juriju Novaku, mestnemu pisarju Kamniškemu, Marjeti, njegovi gospodinji in dedičem proti navadnim pogojem pri kupovanji. Kup. pismo v mest. arh. K. 1597. — 17. nov. v Kranji. — France Latomus, oglejskega nadduhovništva kranjskega komisar, in Rešnj. Telesa braterne v Kranji prošt in Simen Otava, žup. v Vodicah, iste bratovščine oskrbnik, sta v „Nussdorfu"ležeče in bratovščini lastno zemljišče prodala delavnemu Gašperju Viriku proti temu, da razun navadnih davščin oddaja braterni letnih 36 kr. namesto tlake. — Kup, pis. v arh. mesta K. 1598. — Krištof Treiber, župnik Kranjski. 1600. — 22. aprila v Kranji. — Boštjan Križaj v Loki je prodal Matiju Kestnerju v Kranji, dve senožeti v Tenetišah.— Izv. v zg. društvu v Ljublj. 1601. — 10. junuarija. — Župnik Kranjski je naznanil škofu Tomažu Krenu, da je v mestu K. nekaj krivovere sumljivih oseb. — V knezošk. arh. ljublj. fasc. 13. št. 14. 1601. — 11. svečana je prišla reformatorna komisija, pri kteri sta bila škof Kren in Filip Kobencel, vicedom, v Kranj. Poslali so v Križ po Krištofa Mikuš-a, s priimkom „luter", ker so njegovi sinovi pobožnega katol. meščana Lovretiča po noči grozno umorili. 1601. •—• 12. sveč. zjutraj je škof Kren v Miha Harerjevi hiši na dolgo naznanil meščanom, naj opuste krivo vero. Razun enega ali dveh prisegli so vsi zvestobo Bogu in nadvojvodi. 1601. — 13. sveč. Komisija je poslala Krištofa Harera s 6 konjiki in 150 kmeti v Tržič, kjer so se koj udali, potem v Križ poizvedat, kako se je vršil umor. Nekaj so jih vjeli, hišo Mikušovo pa do tal razdjali. ') Prevale, grajšinica '/a ure oddaljena od Kranja. s) Vas Orehole v Predo»liški fari, ime „Nussdorf" neznano. 1601. — 14. sveč. — Škof Kren je slovesno vpeljal Janeza Friderika Elementa kot vikarija^ali žup ni k a Kranjskega mesta in v beneficij baronov Ek-ov k Šmarnemu oltarju v mestni cerkvi. 1601. — 16. sveč. — Skof Tomaž Kren je postavil Andreja Felmana za beneficijata sv. Katarine oltarja v farni cerkvi, (ki pa ni dolgo ondi ostal). 1601. — 17. sveč. — Komisija je na trgu blizo sramotnega odra — Pranger — sežgala luterske bukve, potem je odrinila v Loko. 1601. — 20. sušca je prišla komisija zopet v Kranj in tirjala od svetovalstva sporočilo, kako je izvršilo povelja komisijna. Prejel je škof tudi pismeno zavezo od senata K., da se ne bode proti določbi škofa ljublj. mešal v „investituro" župnikovo. 1601. — 21. sušca. — Morale so luteranske ženske v Kranji pred komisijo in vse so prisegle udanost v kat. vero. 1601. — 22. sušca je bil škof že v Gornjem gradu, in zapisal, da mu je iz dežele pregnani Janez Heinrich v Kranji, po Krištofu Harerju izročil 150 gld. Knafeljnova hiša je dala 200 zlatov. — Zapisci škofa Krena v Mitth. d. hist. Ver. f. Kr. 1862. str. 17—19. 1607. — Magister Jan. Friderik Klement, nadduhoven gorenski ob enem Župnik K. — Hormayr's Arch. v farnem arh. K. 1608. — 28. aprila v Kranji. — Tomaž Kren, škof ljublj., je podelil Adamu Radel-nu, svetovalcu mestnemu, nektere njive Kranjske fare. — Hormayr's Arch. v far. arh. K. 1609. — 10. sveč. — Notranje-avst. vlada je ukazala vice-domu Jožefu Panicolu, krivoverskega šolmajstra in cerkovnika Janeza Daks-a, ki ga je že poprej verska komisija izgnala iz Kranja, ki pa je vendar še skrivaj po noči tihotapil v Kranj, vjeti in zapreti. — Mitth. d. h. V. f. K. 1867. str. 116. št. 246. 1609. — 5. sept. v Gradcu. — Nadvojvoda Ferdinand II. dovoli Kranjskim mestjanom mitnico in tirjati od vsacega voza po en „Petagg" in od slehernega tovora po 2 črna vinarja in sicer zato, da si po mnogih vojskah poškodovano ozidje in trdnjavo popravijo. — Izv. v zg. društ. v Ljublj. 1611. — 20. aprila v Kranji. — Mestni odbor se pogodi s Krištofom Harer-jem iz „Adelsbiichel", zarad naprave večne luči v farni cerkvi K. — Izv. v zg. društ. v Ljublj. 1611. — 19. junija. — Predstojništvo bratovščine sv. Rešnj. Telesa je zemljišče v Oreholah in lastnino brat. prodalo Janezu Roltar-ju za neki iznesek in vrh tega 36 kr. letnih za tlako. Podpisali: Michael Textorius, Blaž Rustner (?) in Novak. — Izv. pis. v mest. arh. Kranjskem. 1611. — 9. nov. v Gornjem gradu. — Škof Tomaž je potrdil duh. Blaža Kušmana za beneficijata h kapeli sv. Boštj. v Pungrtu. — Izv. pis. v zgod. društ. K. 1613. — 10. juri. v Ljubljani. — Tomaž Kren, Škof. ljublj., priporoča bratovščini sv. Reš. Tel. mašnika in pridigarja Adama Sontner-ja. — Izv. pismo v zgod. društvu. 1616. — 18. aprila. — Steri hčere Mazgonove prodajo Kizel-stein gosp. Francu Bardarini. — Horm. Arch. 1616. — 25. avg. — Ljublj. škof Tomaž je sporočil papežu Pavlu V. o razmerah in stanu svoje škofije. O Kranji piše: „Vika-rijat sv. muč. Kancija, Kancijana in Kancijanile v mestecu Kranjskem z vikarijem, tremi duhovniki in 3500 dušami ima tudi starašinstvu podložno siromaščnico, ki pa nima mnogo prihodkov, ker za časa krivevere v Kranji so se pogubili. Poddružnice K. vikarijata so te-le: Sv. Peter v Preddvoru z 200, sv. Jakop v Podbrezju z 150 in sv. Križ pri Tržiču z ravno toliko dušami. Patron mestni cerkvi je škof ljubljanski." — Mitth. d. h. V. f. K. 1854. str. 64. 1619. — 24. julija. — Kranjski mestjan Lenart Rijavec, je Lenartu Sigerstorfu prodal desetino nekterih zemljišč. — Izv. pis. v zgod. društv. 1620. — 28. okt. — Sikst Carcanus ep. Germanicensis prišel je kot vizitator v Kranj. Slovesno in s procesijo so ga sprejeli. V roketu in infuli je stopil pod baldahinom v cerkev, kjer ga je čakal škof Kren. Potem je pel veliko mašo pri velikem oltarji, škof Kren pri srednjem in konečno je birmoval. 1620. — 1. nov. — Vizitator je odšel v Naklo in dalje na Gorenjsko, Kren pa je vpeljal Blaža K uš man a slovesno za vika-rija Kranjskega. 1620. — 2. nov. — Je istega vpeljal v kaplanijo M. Božje, ustanovo baronov Ek, potem je imel slovesne bilje in naslednji dan je odrinil v Kamnik. Osem dni se je mudil v Kranji in večidel prebival v Smartnem. — Zapisci škofa Krena. Mitth. d. h. V. f. K. 1862. str. 101. 1620. — 12. dec. v Kranji. — Ecehiel Aumič, mestjan K., je prodal mestjanu Jakopu Pauer-ju hišo na gornjem trgu v Kranji. — Izv. v zgod. društvu. 1621. — 31. marca. — Katarina Proy, rojena Harer-ova, je oddala svaku svojemu Maksu Pečaherju vrt pred mestnimi durmi Kranjskimi. — Izv. v zgod. društ. 1630. — 22. sveč. v Kranji. — Bratovščina sv. R. Tel. prodA Janezu Bertoncel-nu nekaj njiv. — У zgod. društvu. 1630. — 12. rožnika v K. — Dr. And. Krellius ') je daroval nekaj bolnici K. proti temu, da daje vsako leto za dve maši. — V zgod. društvu, ') Ta Krellius — polatinščena slov. beseda za Kralj — je bil menda učenik nadvojv. Emesta Maksa. Leta 1603. je postal prošt ljublj. stolne cerkve. Na prošnjo nadv, Ferdinanda je dobil od papeža Pavla V. i? 1632. — 8. julija v K. — Dr. And. Krellius je bolnici K. daroval 1200 gold., da si more s tem kupiti neko desetino. — Izv. pis. v zgod. društ. 1637. — 23. novemb. na Dunaji. — Cesar Ferdinand III. je potrdil Kranju podeljene pravice. — Izv. pis. v zg. društ. 1638. — 10. marca v K. — Jernej Olbea, svetovalec in mest. ključar Kranjski, je ustanovil maše pri farni cerkvi. — V zgod. društvu. 1639. — Henrik Paradeiser, lastnik gradu Kizeletein, do 1. 1646. 1640. — Sezidali su kapucinski samostan v Kranji. — Valv. XI. str. 111. 1642. — 4. marca v K. — Mesto je prevzelo nadzorništvo vseh pobožnih ustanov, ki jih je napravila Elizabeta Kizelsteinska. — V zgod. društvu. 1643. — 21. sept. v K. — Gašper Zupanič, mestj. K., je prodal Matiju Brenceljnu, Cerklj. župniku, desetino v Hujah. — V zgod. društvu. 1645. — 15. junija. — Tkalci, rešetarji, traka rji, sploh rokodelci, so se porazumeli med sebč in sklenili: 1) da naj ostane pri deželnih patentih; 2) cerkveno zastavo, denarnico — Lado — pečat in mrtvaški prt naj imajo povsod in cerkvene obrede obhajajo; 3) na sv. Rešnj. Tel. dan naj se snidejo udje pri starašini in na dve leti volijo starašino in štiri ključarje, denarnica pa naj ostane pri mojstru ali starašini. — 4) kvaterni denar naj ostane; 5) vsi stroški so poravnani, mir in prijateljstvo naj bode med njimi in drug naj ne sega drugemu v rokodelstvo. — Hormayr's Arch. po listini hranjeni v farn. arh. K. 1648. — 31. maja.—Blaž Kušman, župnik K., beneficijat oltarjev Matere B., sv. Boštijana in sv. Nikolaja, voditelj Rožen-kranske bratovščine, prošt nadbraterne sv. Rešnj. Tel. in papežev in ces. očitni notar, je daroval Roženkranski cerkvi štiri pozlačene angelje, ki jih je že postavil, dober srebern zunaj in znotraj pozlačen kelih, z majolčicama vred, mašne bukve, 2 mašna plašča z vsem potrebnim in 1000 ranj. po 60 kr. Zato naj se opravlja, dokler živi, vsaki petek sv. maša za sorodnike, po smrti njegovi pa za-nj. Poleg tega je ustanovil na sv. Lukeža dan vsacega leta bilje za-se in žlahto z 8 duhovniki. Priče: Oton F. grof Buchheim, škof ljublj. in sodnik in svetovalci K., kterim poslednjim se je naložilo, da izvršijo to voljo. — V mestnem arhivu Kranjskem. 1650. — 21. junija na Dunaji. — Ferdinand III. je podelil Kranjskim mestjanom pravico, vsako leto pred kapucinskim samo- Eima 29. maja 1. 1610. za-se in naslednike pravico škof. kapo in palico rabiti, 25. marca 1. 1611. je bil slovesno posvečen, 1. 1621. se je pa odpovedal. — Kapitelski arh. v Ljublj. fasc. 249. št. 1, Btanom obhajati živinski s o men j. — Hormayr's Arch. po izv. pismu, ki je bilo nekdaj v mestnem arhivu, sedaj ga ni. 1657. — 17. sveč. v Ljubljani. — Jan Lorenc Paradeiser, gospod Neuhausa, Gradaca, Mehovega in Loža, je daroval Kranjski bolnici ali siromašnici desetino 12 zemljišč v „Lauzah" (?). — Hormayr's Arch. po listini hranjeni v farnem arh. K. 1660. — 6. sept. — Cesar Leopold I. potovaje iz Celovca v Ljubljano k poklanjanju, je prišel v Kranj, kjer so ga prav slovesno sprejeli. Prenočil je v mestu in po besedah Valv. XI. str. 113, razsvitljal noč s svojo pričujočnostjo. — Bolj obširno Valv. X. str. 371 — 388 in sestavek v Koledarji matice slov. za 1869: Cesar Leopold I. v Ljubljani, str. 36. 1661. — 12. sušca v Beču. — Cesar Leopold I. je potrdil Kranju njegove pravice. — Izv. pis. v zgod. društvu. 1668. — 10. avg. — Pol mesta Kranjskega je pogorelo. — Valv. XI. str. 113. 1670. — 12. julija v Kranji. — Marija Adelman-ova je kupila od Janeza Kocha vrt blizo kapucinskega samostana. — Kupno pismo v zgod. društvu. 1687. — 20. dec. v Ljubljani. — Škof ljublj. Sigmund grof Herberstein spričuje, da je ,,nobilis et clarissimus dominus Fran-ciecus Jos. Garzaroll a Garzarollshofen s. Theol. Doctor, Vice-Cancellarius Passaviensis et inclytae facultatis theol. Viennae decanus", ko je bil še vikarij Kranjski, ustanovil4bilje prvi dan po kvaternih nedeljah za župnika Kranjskega. Za to je opo-ročil 4 desetine na Klancu in eno na Rupi. Vestno naj župnik opravlja ustov. maše ter naj bodo na plošči zapisane v sakristiji. Za škofa: Janez M. Rossetti, lib. baro, Decanus et Vicarius generalis. Napravili so tri enaka pisma za škofijski arhiv, za sin-dika farne cerkve in rodovino Garzaroll-ovo. — Izv. pismo v mest. arhivu Kranjskem. 1690. — Jakob Škrpin', župnik K. — Hormayr's Arch. 1698. — Lovro Pogačnik, rojen v Kranji. Postal je jezuit in pridigar v stolni cerkvi ljubljanski. Umrl je kot pisatelj v Zagrebu 1. 1769. — Scriptores Prov, Avst. Societatis Jesu I. tom. na Dunaji 1855. 1706. — 24. sveč. na Dunaji. — Cesar Jožef I. je potrdil Kranju stare pravice. — V zg. društvu. 1708. — Janez Jak. Schilling, dokt. sv. pisma, protonotarij apost., ud akademije ljublj. „operosorum" s priimkom: „sedatus", je bil župnik Kranjski. Postal je potem korar in vesoljni namestnik v Ljubljani, kjer je v visoki starosti umrl 1. 1764. — Mittheilung d. hist. Verein fiir Krain. 1848. str. 86 in 1853. str. 94 in Hormayr's Arch. 1712. — 24. aprila. — Mestni sodnik K. Jernej Struppi, je daroval bratovščini sv. Rešnj. Telesa 300 gold. — Izv. pismo v zgod. društvu. 1715. — Vuk Eberh. Barbo grof Waksenstein je bil gospod Kizelsteina v K. od leta 1709. — Hormayr's Arch. 1827. str. 583. 1717. — 2. sveč. je v Kranji umrl Gregorij V oglar. Rojen je bil od priprostih staršev v Naklem 12. sušca 1. 16ol. Pozneje je postal doktor modroslovja in zdravništva, ces. kraljevi svetovalec in povzdignjen v plemenit stan. Pisal se je „Carbonarius de Wiesenegg". Ruski car Peter Včliki ga je k sebi poklical in Gregorij Voglar je postal njegov domači zdravnik. Da je vžival veliko zaupanje pri ruskem cesarji, spričuje med drugimi tudi to, da ga je že na stara leta v cerkvenih zadevah poslal v Rim. Vrnivši se nazaj se je oglasil še enkrat in sicer slednjikrat v rojstnem kraji Naklem, toda nevarno je zbolel in v Kranji umrl; zastonj ga je zdravil Kranjski zdravnik Heine. Vodnjak v Naklem je njegova ustanova. — Mitth. d. h. V. f. K. 1851. str. 71. _ 1719. — 23. sept. — Oes. Karol VI. je potrdil Kranju stare pravice in svoboščine. — Izvir, v zg. društvu. 1728. — 25. avg. — Cesar Karol VI. je prišel v Kranj. Ondašnji mestni sodnik Nikolaj Adelman ga je pozdravil z nagovorom. Prenočil je cesar v baron Ek-ovi hiši. — Dr. Klun: Arch. I. str. 71. 1730. — 6. aprila. — Igrali so v Kranji žalostno igro „Das Leiden unseres Herrn und Heilandes Jesu Ch." očitno na trgu tako, da so se vsi (?) jokali. — Tako zatrjuje rokopis te igre. Mitth. fur Kram. 1849. str. 15. 1731. — 3. avg. — Papež Klement XII. je dodelil bratovščini ss. Fabijana in Boštijana popolni odpustek. — V farn. arh. K. glej Horm. Arch. 1759. — Janez Kraško vič, apostoljski notarij, je župnik Kranjski. — Kavno tam. 1784. — 12. rožnika. — Ces. Jožef II. je potrdil mestu K. poprejšnje pravice z dostavkom, da jih tudi lahko pomnoži, zmanjša ali cei6 odpravi, ako bi to čas ali kake potrebe tako nanesle ali tirjale. — Izv. pismo v zg. društvu. 1785. — Blizo tega leta se je rodil v Kranji Florijan Sentimer. Ko je v Ljubljani šole dovršil, šel se je 1. 1804. na Dunaj zdravilstva učit. Potem se je napotil v Heidelberg in Pariz. Leta 1812. je spremil veliko vojsko francozko na Rusko. Po znanem nesrečnem izidu te vojne je ostal v Moskvi, kjer mu je slovenski jezik, kakor nekdaj slavnemu Sigm. Herbersteinu, mnogo mnogo koristil. Za časa kolere 1. 1830. se je posebno izkazal, spisal je o tej bolezni posebno knjigo, ki jo hranuje tudi kranjsko zgod. društvo. Bil je Sentimer tudi v Petrovgradu in 1. 1836. je prišel na Nemško, na Kranjsko ni več utegnil. 1799. — Avguštin Sluga, rojen 17. avg. 1753 v Ljublj. in 13. rož. 1. 1778. posvečen v cistercijenzerja v Kostanjevici, potem župnik ondašnji in na Raki, bil je župnik v Kranji. Leta 1820 je postal kanonik ljubljanski in dekan Kranjski. L. 1828. 29. jun. je pel zlato mašo, in enajst let pozneje s knezoškofijskem dovoljenjem tretjo novo mašo. Ustanovil je Sluga tudi več štipendij. 1802. — 11. avg. — Sedanji knezoškof ljublj. dr. Jernej Vidmar, so bili rojeni v Kranji. 1804. — Prišla je v Kranji na svitlo knjiga tiskana v Ljubljani z naslovom: Štiri pari kratkočasnih pesmi Od Pavla Knobelna skovane Inu Kranjcam v spomin dane. Te pesmi so večidel malopridne, umazane in nepčsniške. — Illirisches Blatt 1840. str. 14. 1808. — 19. novemb. se je rodil v Kranji slavnoznani dr. Janez Bleiweis, budnik slovensk. slovstva novejšega, vrednik „Novic" in ndrodni voditelj. 1810. — 10. novembra. — V Kranji je bil rojen Šimen Klančnik. Izšolal se je v rojstnem mestu in v Ljubljani. V mašnika 1834. 1. posvečen je bil duh. pomočnik pri sv. Jakopu v Ljubljani, v Kranji in Sostru. Leta 1836. se je napotil na Dunaj, kjer je v enem letu postal doktor sv. pisma. Potem je učil iztočne jezike in sv. pismo, toda smrt ga je prerano poklicala k Stvarniku njegovemu 3. jan. 1844. Klančnik je bil učen mož in spisal več slovenskih knjig in manjših sestavkov v slovenskem in nemškem jeziku. — Drobtinice, 1852. str. 115—121. 1811. — Razsajal je po Kranji hud požar, zlasti mestna hiša je trpela in mnogo mnogo starih listin in pisem je zgorelo v veliko škodo zgodovini mesta Kranjskega. 1813. — 29. avg. — Avstrijanci so po hudem boji Francozom vzeli Kranj, kteri je bil poseben kanton ali okraj. 1813. — 3. sept. — Avstrijanci so prostovoljno popustili Kranj in francozki kraljevi namestnik se je preselil iz Belaka v mesto, kjer je ostal do 10. sept. Potem je odrinil v Ljubljano. 1813. — 16. sept. — Bilo je 4—5000 Francozov v Kranji, ki so imeli z Avstrijanci več manših prask, 18. sept. so pripeljali iz Kranja 17 voz ranjenih v Ljubljano. 1813. — 22. sept. — Avstrijski vojaki so zapodili Francoze iz Kranja. — Tagebuch seit dem Anf. des ost.-franzosischen Krieges im Jahre 1813. Laybach 1813. — Knjižica 16 strani, ki pa menda ni skozi in skozi zanesljiva. 1849. — 8. sveč. — Je umrl v Kranji prvi slovenski pesnik France Prešeren, ki je bil ondi od leta 1847. pravdarski doktor. Pogreb njegov, 10. sveč., je bil slovesen, 8 duhovnikov, narodna mestna straža in velika množica prijatlov iz Ljubljane, Radolice, Tržiča itd. ga je spremila na pokopališče, kjer sedaj počiva. Ena le se mu je želja spolnila V zemlji domači da truplo leži! Slovenci so mu napravili lep spominek na pokopališču Kranjskem, njegove slavske pesmi pa se bodo glasile, dokler ne izdihne poslednji Slovenec. 1849. — Prve dni sušca meseca.— V Kranji je bila volitev za Frankobrod. Zbralo se je50 volilcev, ki pa niso nobenega volili, ampak vsi enoglasno protestirali zoper vsako tako volitev v Frankobrod, kjer Avstrijanci kar nič nimajo opraviti. S tem so se pokazali Gorenci kot pravi, trdni, značajni Slovenci. — „Novice" leta 1849. str. 41. 1850. — 23. aprila. — Umrl v Kranji Jožef Dagarin, poprej učenik bogoslovja v Ljubljani in od leta 1842. dekan Kranj ski. 1850. — 2. avg. — V Kranji je bila volitev 18 mestnih odbornikov in 9 namestnikov. Poslednji so izvolili za župana Konrada L oker j a, za svetovalce pa Franceta Majerja, Jakopa Jalena in dr. Viktorja Hradeckega. Ker je bil deželni poglavar grof Gustav Chorinsky sam pričujoč, bila je slovesnost res imenitna. — „Novice" 1. 1850. str. 144. 1850. — meseca septemb. — Anton Kos je postal dekan Kranjski in prišel ta mesec v mesto, kjer je ostal do 1. 1858., ko je postal vesoljni vikarij in prošt pri ljubljanski stolici. Umrl je ta blagi in Kranjskim prebivalcem nepozabljivi gospod v Ljubljani 10. dec. 1868. 1853. — 19. julija zvečer je strašna toča na Kranjskem polji vse potolkla in mnogo škode napravila. — „Novice" 1. 1853. str. 236. 1853. — meseca sept. — Anton Heine iz Kranja doma je umrl kot profesor na Dunaj i in 4000 gold. oporočil za napravo novega vodnjaka v mestu. — „Novice" 1. 1853. str. 327. 1856. — 9. nov. pred pol nočjo je bil hud potres, kterega so čutili tudi v Ljubljani, Trstu, na Notranjskem in drugod. To leto so tudi popravili farno gotiško cerkev. — „Novice" 1.1856. str. 365. 1861. — 14. sveč. — Volitev mestnih odbornikov. Izvoljeni so bili: Konrad Lokar za župana, J. Jalen in dr. J. Polak, advokat, za svetovalca, Konrad Pleiweis, J. Marenčič, Al. Felner, P. Majar, M.Majar, T. Lapajn, K. Florian, Fr. Krisper, trgovec in Janez Reš, dekan.— „Novice" 1. 1861. stran 65. _ 1861. — 26. marca. — Kranjski mestjani so v deželni zbor kranjski izvolili župana svojega Kon. Lok ar j a. 1862. — 13. julija. — Vodnjak v mestu K. je bil dodelan. Ta vodnjak ima mašino, ki v štiri cevi v eni uri zajema po 480 vrčev vode iz Save. Osnovil jo je Matija Gojner, mašinist v Ruardovih fužinah na Savi, in za blizo 1700 gold. vlila grof Kri-stalnikova livnica pri sv. Janezu na Koroškem. Napravila se je zavoljo tega primerna svečanost. 1862. — 1. oktobra. — Odprla se je slovesno spodnja gimnazija v Kranji. Poslopje je sezidala mestna srenja s pri-pomočjo nekterih dobrotnikov. 1863. — 29. jan. — Kon. Pleiweis, Mat. Pire, Kon. Lokar, Jan. Holcer, Drag. Savnik, Fr. Dolenc in Jan. OHobočnik so ustanovili narodno čitalnico. 1865. — 7. sveč.— Srenjska volitev v Kranji. Lekar Boštjan Savni k, izvoljen za župana, Jan. Marenčič in Mat. Pirec za mestna svetovalca, Tomaž Pavšler in Fr. Šifrer za ključarja. — „Novice" 1. 1865. str. 56. 1865. — To leto so napravili v mestu poddružnico „južnega Sokola", ki pa ni dolgo sokoloval. Letal87U.se je zopet oživil. 1867. — 29. jan. — V Kranj so dobili telegrafišče. 1867. — 30. jan. — Kranj in Loka sta za deželnega poslanca izvolila predstojnika Leopolda viteza Hoffern-a. 1867. — 27. marca. — Kranj in Loka sta v drugič volila v deželni zbor kranjski, ki je bil po сез. sklepu 1. marca raz-puščen, izvolila sta narodnega kandidata posestnika L. Jugovica. 1869. — 18. okt. — V Kranji je umrl pesnik „Naprej zastava Slave" Šimen Jenko, še le 35 let star. Tudi njegov pogreb je bil ginljiv, kakor pred 20 leti Prešernov. Mnogo K. mestjanov in prijatlov iz raznih krajev ga je spremilo na poslednje počivališče, s črno zagrnjenima zastavama so bili nazoči pevci ljublj. in kranjski ter so pesniku še enkrat milo pesmico zapeli. Rahela. Izvirna novelica. Spisala Lufza Pesjak-ova. Vvod. Pol rože, pol angelja. olina S . . ., kjer stoji vas tistega imena, ograjena je z bogatimi goricami, izza kterih se vzdiguje rajda mogočnih gor. Proti izhodu, četrt urice od vasi, na čvetečem holmcu gospoduje lep grad s svojimi stolpi in tini in od ondod je malo selo, podobno tičjemu gnjezdu, ktero je skoro popolnoma skrito v vejah tisočletnih lip in obdano s srebrno vezj6 bistre Save. Vsaka hišica ima nježen vrtec ograjen z živim plotom in založena je od vrha do tal s skladalnicami, izmed kterih se bliskajo steklene plošče malih oknic. Pred durmi stoji lesčna klop, kjer stanovalci — večidel vinogradniki — po odzvonjenji angeljskega češčenja vživajo večerni zrak, počivaje od dela vročega dneva. Jezična soseda tam ljubi botri pripoveduje svoje križe in težave, toži zoper bude letine, lene dekle in zdihovaje hvali pretekle čase. Veseli otročici z belkastimi lasci se igrajo krog nju, in v debelih svojih srajčekah in z bosimi nožicami so ravno tako ali še bolj zadovoljni in srečni, ko mestni otroci, kteri se zdaj v dražili oblačilih po drevoredih sprehajajo. Deležnik njihove igre je vselej domači pes, uboga žival mora biti zdaj jezdni konj, zdaj mora vleči lesen voziček, na kterem spi dojenček; neusmiljeno ga naganja najstarejši brat in vriska in poka z bičem, kar moro. Petelin se sprehaja po dvorišču in poje svoj kikiriki, da človeka ušesi bolite, kura sem tertje zrnje pobira in vabi piščke pod razpete svoje peruti. Mačka mirno dremlje na vežnem pragu in se prebudi le tedaj, kedar blizo nje zalaja kosmati sovražnik. Na koncu vasi stoji farna cerkev sredi pokopališča, minljivost se druži večnosti, pred vratmi smrt, žalost, solze, in v hiši: življenje, nada, tolažba. Krog in krog vasi, na bregovih Save se razprostirajo njive, polno klasje se ziblje na njih in se lesketa v čistih valovih. Velik gozd se vzdiga na zahodnem koncu plodo vite doline in od nekdaj je bil ponos imenitnih lastnikov ondašnje grajščine; kajti zares, prelepo je tam po leti, ko dušica in praprot dihljate svojo krepčavno vonjavo in ko se drevesa tako gosto bokajo, da jih komaj solnčni žarki prešmjajo. Takrat je tam vse živo, in skrivnostno šepetanje in čvrčauje jc povsod slišati. Mogočni dob stoji neupogljivo, ali včasi se vendar težko oddahne in njegovo listje se pretresa; mecesen nenehoma šepeta, smreka, jelka in hojka zdihujejo v črnih svojih oblekah, vrba se globoko nagiblje v potok in mu izroča marsiktero visečih svojih vej, da jo seboj nese ko oznanilo njene žalosti; jesen maja glavo in pokriva nizko grmovje z lepimi svojimi peresi, bukev šepeta lipi, da je ona hostna kraljica, in bršlin se je prijema in jo obdaja z vedno zeleno lepoto. Ptičice stoglasno pojo, črviči in gosence gradijo listje, bučele in hrošči brenčijo, mušice in komarji plešejo na solnčnem prahu, muren in čriček čvrčita in mravlje potujejo po gozdu in opravljajo čudovitna svoja dela. Lahkonožna srna preteka goščavo in urni jelen se prikazuje in zginja v daljavi; zajček skaklja po mehkem mahu in leverica se suče od veje do veje in straši škarjevca, kteri je na brezi počival in zdaj zvižgaje odleti. — Pri vhodu v prelep ta gozd stoji zidana hišica, stanovanje grajščinskega logarja; vinika obrašča zidove in se vije do skril-nate strehe. V hišico hočemo zdaj stopiti in vse ondi pregledati; ali v mislih moramo prestopiti v 1848. leto, ko je tam prebivala družina, ki je že davno stanovanje v prijazni hiši na zelenem logu za vselej zapustila. Veža, ki je ob enem kuhinja, pelje na levo v navadno sobo, ktera je velika, pobeljena, in ima lesen strop. Z mrežami zagrajena oknica, na kterih tičniki med sivko, rožma-PoduČni in zabavni del. 9 rinom in meto stoj6, dajejo izgled proti izhodu, na ravnost se kaže ponosni grad in v daljavi zvonik farne cerkve in prijazna vas S . . . Na zidovih visi vsa orožnica malih in velikih pušek, dvo cevk, lovskih mečev in prahovnic. Usnjene torbice so obešene zraven peči med jelenjimi rogovi in medvedjimi šapami, in mogočen šestnajsterek gospoduje nad vratmi. Med oknoma stoji iz trstja spletena klop in pred njo trdna hrastova miza. Njej nasproti zid lepotiči stara omara s steklenimi vratcami in hrani zaklad porcelanastih ploščekov, kozarcev in pisanih škudelic za kavo, kajti logarica si ob praznikih privošči Mokansko pijačo. Ko najžlahtnejši kinč je videti v omari srebrn rog, kterega je oče logar nekdaj pri streljanju v tarčo za prvo darilo dobil, in vrh omare leži natlačena lisica, strah in veselje selske mladine, ktera včasi gozdnarjevo družino obišče. Pri oknu stojita kolovrata in sedala. Mala soba na drugi strani veže je spavnica in tudi tukaj je vse čedno, priprosto, prijazno. Cvetnati odeji pokrivate postelji in napeti perni podložki na njima ležijo. Hrastov poklekač pod svetim razpelom vabi k molitvi. Blizo peči stojita stara oblazinjena stola z mizico, na kteri se vidi sveto pismo, rožni venec in svetilnica s senčnikom. Na čedno izrezani diljici zraven razpela je hišna knjižnica, sestavljena iz življenja svetnikov, nekaj legend in starih pratik. Na eni strani vrat visi kotliček z blagoslovljeno vodo in na drugi lesena ura s kukovico in z budilom. Iz veže peljejo zasukane stopnice do hišnega slemena in v njem zagledamo preljubo, nježno izbico, v kteri je vse belo, cvetoče, solnčnato. Zagrinjala plavajo ko tanki oblaki krog edinega okenca in snegobeli prti odevajo posteljo. Kinč zidu je izvrstna podoba malana z oljnatimi barvami — dedščina logaričina po ljubi prijateljici — ona predstavlja sv. Rahelo pri studencu. Nad javorovim predalnikom pod njo stoje lonci z bršlinom, kteri goste svoje vejice krog pozlačenega okvira opleta. Na okencu cvete roža, lepa je, da je ni enake na zemlji, njeno cvetje je krasno, kakor mlada zora. Tako misli saj dekle, ki zdaj pred rožo sloni, se jej čudi, jo poljubuje in jej dobro jutro želi. In roža jo pozdravlja s svojo vonjavo in se nagiba k sestrici, kajti tudi mila deklica jo roža, tudi ona je krasna ko mlada zora. Zares, rožnata oblika je vredna angelja, kteri biva v njej. Zlati lasje opletajo visoko čelo in v dolzili kitah padajo čez rame. Cudovitne oči, v kterih se lesketi najlepše modro nebi, so resnične spominčice, ker nikdar jih ne bo pozabil on, kteri jih je bil enkrat ugledal. Krotkost in neizrekljiva milina se družite v njuni tolikanj nebeški čistosti, da sladki pogledi zraven visoke ljubezni še više spoštovanje budi. Okrogli lici ste obliti s cvetočo rdečico mladosti in zdravja; usta, vrat, rokd, vse je lepo, rožnato, lično in postava je žlahtna in gibčna ko steblo pomorske perunike. Sinjkasta obleka dosega tanke gležne in daje videti najmanjši nožici v čedni obutvi; bel prednik je privezan okoli pasa in svitla ruta obdaja šibki život. Zdaj poklekne dekle k odprtemu okencu pod dišečo rožo, sklene ročice in v molitvi se vzdiguje deviško sreč do nebes. Zjutranji zvonovi se glase, solnce jej blišči na čisto čelo, škrjančelc žvrgoli zraven nje, gozd šumi, trate cveto, ali ona popolnoma odmaknjena zemlji, se vglobi v neznane planjave in ne vidi, ne čuti in ne ouje druzega kot večno ljubezen, kteri se tam hvale uklanja. Logarska hlapca — prebivalca lesene čumnate sredi hoste — gresta mimo hiše in sebi vkljub se odkrijeta pred utelešeno molitvijo. Mlajši, čvrst mladeneč, se ne more odtrgati od prelepe podobe in drugi, star mož, šaljivo reče: „Meni se zdi, prijatelj, da za to Rahelo bi tudi ti z veseljem sedem let služil." — „Srečen bi bil, oče Tomaž, ako bi jej mogel služiti vse živ-ljenje, ali predrzna je ta misel, in druzega ne zahtevam, ko včaei saj od daleč gledati jo." — Tomaž se nasmehlja rekoč: „Staro srce se še skoraj vnema pri njenem pogledu, kaj še le iskrena mladost; sprelepa je zares in podobna roži, ktera se na-njo nagiba." — „Še bolj podobna je nebeškemu angelju, kterega ne moremo doseči," zdihovaje odgovori mladenič. „Prav imaš, ljubi Lovro, ali tudi moja prilika ni preslaba in zato trdim, da logarska Rahžla je pol rože, pol angelja." — Roža. Oče logar, kteri je v svoji mladosti kot uren lovec poprejšnjega grajščinskega posestnika na potovanji po ptujih deželah spremljeval, bil se je neko poletje, ko sta na Poljskem prebivala, z lepo mlado deklico seznanil in sladki njen spomin ga ni zapustil, če so ravno leta pretekla in velika daljava ga od kraja njegove sreče ločila. Za pravo ljubezen je ni ločitve; delavni duh vedno^ in nenehoma prebiva tam, kjer je njegovo veselje, in hrepenenje in spomin sta tovarša, ki zvesto skrbita, da ljubezen raste in raste in še le s srcem vred obledi. Stari grof, ki je videl, da je zvesti služabnik omolknil in skoro kakor senca poprejšnjega urnega mladenča mu stregel, hotel je ob enem poplačati zvesto službo in mu pripomagati do sreče. Imenoval ga je za grajščinskega logarja in mu s to službo dal stanovanje v prijazni hišici v gozdu in vso hrano. Kdo je bil zdaj bolj vesel kakor mladij logar, precej je hitel k nepozabljivi ljubici. Veselo deklico je našel premenjeno v jokajočo se siroto, ali zvesto in milo kakor pred, se je Valovnino strto sreč še bolj poprijelo sočutnega prijatelja. Zaročena mu je bila kmalu brhka Poljakinja in srečnejši kakor prvi človek je pripeljal mlado soprugo v zeleni svoj raj. Sladko dete, zvesta podoba lepe matere, je ob leti poveltse-valo njuno srečo in očitno je počivala Božja roka na mali rodbini. Такб^ je pretekel čas, Rahdla je bila radost svojih ^staršev in veselje vseh, kteri so ljubeznjivega otroka videli'. Čvrsto, ko gozdna cvetica, na ktero le čisti zrak narave pihljd, se je raz- cvetala vsaki dan lepše. Ino njena govorica, kako je bila sladka ; lepim krepkim glasovom slovenskega jezika je družila mehko, melodično izrekovanje poljsko; vsaka njenih besed jo bila slišati ko najslajše petje. Očeta je ljubila, kakor se pravičnost in moč ljubi, blizo njega se jej je zdelo, da se jej ne more bližati nevarnost; srečna je bila, če se- jej je modro očetovo oko nasmehljalo, če je njegova trda roka ljubke' zlate njene lasce gladila in če se jej je njegova beseda hvalovito glasila. Ali stresla se je tudi, in groza jo je prevzela, če se je to oko temno zabliskalo, roka ka kor železni obroč na ramo divjega lovca se vlegla in če se je ljubi glas spremenil in hudodelnika gromeče grajal. Ko ostrašeni golob je bežala k materi in na njenim naročji strah in solzč skrila. Ino ta'mati! Ljubila, ali ne, ne, ljubila je ni, molila je k njej kakor k rajski prikazni, mati je za-njo bila lepša ko zemlja in nebo, ljubša, ko punčica njenih oči, mati je bila vtelešena podoba ljubezni in dobrote. In za res, Valovna je bila vredna otročjega češčenja, ker njeno bitje je bilo sama krotkost in milina, le v sreči drugih je našla lastno zadovoljnost, in življenje njeno sto bila soprug in hčerka. Detinstva in mladosti je še enkrat doži vela v hčerki, na čistem zrcalu deviške duše se jej je prikazal lepi raj nedolžnosti in zlate sanje, ktere rodi le mladenška doba. Minul je za-njo že davno sladki čas, resničnost jo je prekmalu izbudila iz njega. Boj za najvišo ceno življenja, za najsvetejšo dobrino, za svobodo, jej je bil vzel očeta, skeleča žalost je tudi zgrudila zvesto sreč blage matere ter jej skopala prezgodnji grob, in edini brat je rodoljubje plačal z življenjem — v pregnanstvu. Le s solzami in z bolečino se je spominjala drage domovine, kteri podjarmljeni, razdeljeni in lirvavi se je še zmiraj po pravici in svobodi tožilo. — Bilo je lepo popoldne poletja, eden izmed istih dni, v kterih vsa narava plava v lepoti in radosti; ko modri nebeški obok mlado zemljo goreče poljubuje in ko mu ona hrepenljivo ali tiho ko mlada nevesta z najlepšim cvetjem vrača pozdrav. Rahčla je vedela v gozdu za ljub, samoten kraj, kjer je bilo hladno in prijazno, ko je drugod vse vročine medlelo; in prav spodobil se je ta prostorček za-njo; lepo in čisto je tam bilo vse in malokdaj je tje zašla človeška stopinja. Od poglavitne poti gozdiča — male pol urice od logarjeve hiše — vije se stezica v les, zmiraj gostejše se bokajo drevesa in hipoma se prikaže sredi gozda premajhena dolinica, ktero od treh plati popolnoma gradijo skale. Gosta senca tam vlada, le smreke, ki se zibljejo vrh pečin, obseva solnce; čist studenec izvira precej visoko iz skal in na belem pesku nekoliko sežnjev dolg bajer napravljaje se zgublja v hitrem teku v gozdu. Smreke ondi uljudno migajo, mah k počitku vabi ponu-jaje cel vert modrih spominčic in voda tak6 sladko mrmrd, da je Rahžli srce vselej zaigralo, kedar se je tej samoti približala. Vesela ko mlado dete je pozdravljala tudi danes cvetice, drevesa in izvirek in pojč je sedla na zeleno pobrežje. Sultan, zvesti varh pri izhodih v boršt, je zadovoljno v senco legel in pazljivo svoje окб k počitku zatisnil. Petje Rahelino je kmalu omolknilo in premišljaje je počivala na preljubljenem kraji iu poglede v igro vodice globila. Ali naposled ni mogla odreči kristalni loki, ki je jo presladko vabila; sezula si je snegobele nožice in stopila va-njo; pri vrelcu si je čelo in zatilnik hladila in čez goli roki je dala vodi teči in kapljice so se ondi svetile ko biseri; včasi je mata odjenjala in se k pobrežju nagnila nabiraje spominčic ter z njimi venčala zlate svoje kite. Lepa je bila v tem trenutku ko renska vila, ktera si tudi zlate lase lišpa in ribiča v globočino vleče; toda razloček med njima je bil ta, da je naša Lorelej ne vede očarovala in omamljenega povzdigovala. Nenadoma Sultan zalaja in kviško vzdigne glavo; Rabila sledi njegovim pogledom, zapazi mladeniča v lepi toda preprosti lovski obleki pod črnimi smrekami vrh pečin in vjame njegove oči, ki so z občudovanjem na njej počivale. Lajanje psa je izbudilo neznanega človeka in po nevarni poti doli hite se je Rahčli približal in z melodičnim glasom vprašal jo: „Povej, kdo si, o govori in pokaži, da živiš, da nisi mamljiva podoba." — Začudena deklica je hitela iz vode, v mehkem mahu nožici skrila in z rdečico obli ta šepetala: „Rahela me kličejo ljudje in starši moji prebivajo v logarski hiši." — „Ne boj se me," rekel je mladenič, „neznan sem ti, ali srce moje bije za vse, kar je milo in vzvisano, toraj ве bode kmalu vdomačilo ondi, kjer je nepričakovano našlo vzor ljubeznjivosti in lepote. O Rahčla — dovoli, da te tudi jaz kličem s presladkim imenom, ki se mi glasi kakor jek preteklih blagih let mojega detinstva; — če te ravno danes prvič vidim, verjemi mi, da si mi vendar že dolgo pred očmi stala in da sem hrepenel po tebi, kakor slepec po luči, ko jetnik po svobodi. Nikar ne beži, o pripusti, da blagoslavljam nebo, ktero je dovolilo, da sem te našel." Rahela ni vedela, какб se jej godi, enačili besed še ni čula nikoli; bežati jc hotela daleč, daleč, in vendar spet tukaj ostati in vedno poslušati sladko govorico. Pregovoriti ni mogla besedice in srce jej je bilo polno neznanih čutil. „Daj mi spominčic," prosil je tujec, „živega dokaza je treba, da mi bo moč, daleč od tebe, sprelepo resnico verjeti. Na srcu hočem nositi cvetje, na srcu, ktero si vnela ti, angeljska cvetica." Z pobešenimi pogledi mu je dala Rahela nekaj spominčic in tiho rekla: „Bog vas ob-vari!" — „Da' se zopet vidiva," zavpije mladenič in skoro upogne kolena pred devico, „da se zopet vidiva, Rahela, če hočeš, da mi je moč zapustiti te!" Nema in tiha, ali vesela in blaga kakor nikoli popred je prišla Rahčla domu, upala se ni govoriti od svoje sreče, bala se je, da jej ne bi izginil sladki spomin, ako bi ga komu naznanila. Pri večerji je logar rekel: „Veliko novico vama moram povedati, mladi grof Miloš je prišel in misli nekaj dni tukaj ostati." Mati se je razveselila in rekla: „Dobro se spominjam mladega gospoda, da si ga ravno že videla nisem več ko dvanajst let. Ti Rahela si bila komaj 4 leta stara, in večkrat jc prišel ranjki grof in z njim brhki fantič k nam, radovala sta se tvojih iger in Miloš nas je vselej nerad zapustil." Rahela ni slišala teh besed, odmaknjena jc bila času in skoro svetu, čula ni druzega kakor sladko govorico pri studencu, in ni videla kakor lepi obraz neznanega in globoke črne oči, ki so jej do srca segle. Mati jo je preskrbno gledala in ko so oče šli iz sobe, približala se je hčerki ter jo milo vprašala, kaj da premišljuje? In Rahela se predrami, vrže se jej okoli vratu, joče se in smeje in reče: „O mati, kako lepo je življenje, kako dober je Bog!" — Prelep je solnčni vzhod in svet najlepši o tem času. Mesec, zvezde, mrak in zora se umaknejo velikanski lepoti; gore raz-jasnujc že svitli žar, dolini se sanja še le od nje, ali vendar se začne tudi tam vse gibati in naposled vse stvarstvo vriska, hvali jo in čestita in jej leži v znožji. Ali lepši, tisočkrat lepši še je izhod ljubezni v mladem srcu. Vsako drugo čutilo se zgubi pred njim, dušo prešine neizrekljiva radost in zveličano srci se z bla-ženstvom udA nepremagljivi in večni tej moči. Ta izhod, po kterem se stvarnik revni stvari približa, praznoval se je v duši mlade Rahele. Srci njeno je moglo komaj obseči neizmerni zaklad nebeškega veselja, ktero je občutilo. Zdelo se jej je, da vesoljnost napravlja veselico na vilikem oltarji, kteri je bil obložen z rožnatim cvetjem. Govoriti ni mogla, saj je morala poslušati večne himne, ktere so se pri rožnatem oltarji glasile, videti je morala, kako se je tam svetilo, kako je šumelo, clihljalo in cvelo. Se le zdaj je spoznala, kako lepa je roža, kako se lesketečejo zvezde. Bilo jej je, kakor da bi bila umrla včeraj in v istem trenutku k novemu življenju vstala. Spoznala je še le zdaj neskončno dobroto, ktera vlada vso, kajti ljubezen sc po ljubezni spozna, in pozdravila je svet kakor nikoli popred, saj ves je bil njen, kajti ljubezen jej je bila svet! — Mati se ni mogla dosti čuditi premembi, ktera se jc s hčerko zgodila in preskrbno je z glavo majala, ko jo je morala dva- trikrat poklicati, predno sc je deklica iz svojih misli prebudila. Prvokrat v življenji se je zgodilo, da cvetice pred okencem niso bile polite in da so kanarčeki v tičniku zastonj po pijači žvrgo-leli. Ali tem več je božala sultanu kosmato glavo, on je bil priča njene sreče in prvi, ki je zapazil prelepega mladenča. Včasi jc globok izdihljej povzdignil deviške prsi, ali vendar je odsvit take neizrekljive sreče obseval premili obraz in oči so se tako živo lesketale, da ni bilo moč vzroka vsega tega v bolezni iskati. „Ako ne bi vedela, da je nemogoče" — mislila si je mati sama pri sebi — „trdila bi, da se v mladem srcu začne gibati; ali kako, saj ni videla nikogar, bila ni nikjer; — pač, včeraj pri studencu, ali kaj še, to bi bil moral biti sam povodni mož, ki se jej je bil prikazal v ondašnji samoti." Bilo je proti večeru, mati je v veži neko opravilo dokončala in Rahčla je na rušnjati klopi pred hišo sanjaje malo delce v rokah imela, ko je prihajal — o blaženstvo nebeško! — na iskrenem arabcu neznanec in zapazivši mlado deklico, s konja skočil, povodec logarskemu hlapcu podal, in veselje in radost na obličji se jej približal in jo za roko prijel. Pripustila mu jc ročico, pregovorila nista besede, nema ali vendar zgovorna sta se gledala in vse krog sebe pozabila. Mati stopivša na prag ostrini pred nepričakovanim pogledom, Rahela, očarana, zemlji skoro odmaknjena in pred njo tujec, kteremu se ni godilo drugače; zdaj jej je bilo vse jasno, in vedela ni, ali bi se veselila ali žalovala. Približala se je lepi dvojici in hčerko vprašala, kdo da je neznani gospod? Rahela jo je zavzeto pogledala in „ne vem mati" odgovorila; kaj jej je bilo mar, kdo da je, to je bil on, on kterega je ljubila kakor nikogar popred na zemlji. „Miloš sem" poreče mladenič, „Miloš, mati logarica, kteri vas je večkrat obiskal z predrazim ranjcim očetom. Koj sem vae spoznal, da je ravno že veliko let prešlo, kar sem bil tukaj in se radoval angeljčka z belkastimi lasci, kteri zdaj ko najlepša devica stoji pred menoj." „Dobro došli, gospod grof, sin ranjcega dobrotnika — kteremu bodi žemljica lahka! — Brez njega bi zdihovala sama v nesrečni domačiji, kjer bi me obdajali le grobi, med tem ko sem po njegovi dobroti novo očetnjavo na lepi slovenski zemlji našla in ž njo srečo in življenje," odgovorila je mati, veselo in ljubez-njivo ogledovaje drago hčerko. „Da, da," pritrdi Miloš, „tisočkratna hvala nepozabljivemu očetu, da vam je tukaj dom preskrbel in hvala Bogu, da presrečno stanovanje hrani'najžlahnejše blago, za ktero bi vam kraljica na prestolu mogla biti zavidna". Zadnje besede so mater spet opominjale na razodetje, ktero je bilo zapazilo skrbno njeno sreč in ktero je bila za trenutek pozabila. Žalostno je z glavo majala, rekoč: „Rahela je le ubogo, prosto dekle, kteremu se ne spodobi poslušati tako v govor, nikdar ne bo pozabila nizkega svojega stanu, kakor tudi vi, gospod grof, se bodete vedno spominjali, kaj ste sebi in kaj podložnim dolžni." „O mati logarica" — iskreno odvrne mladenič — „ne kalite sreče, ktero čutim po ostrem, vašem izreku; prepričali se bodete, da dobro včm, kaj sem sebi dolžan, povzdigovaje se k angeljski stvari, ktero imenujete svojo hčer, in ti Rahčla! nasmehljaj se, bodi spet vesela, saj mati kmalu sprevidijo, da te nisem nevreden!_" Prestrašena deklica, ktera krotke matere tako osorne še nikoli ni videla, se je nasmehljala med solzami in milo in proseče je oči povzdignila k njej, ktera utolažena pravi: „Ce ravno pomen tehtnih vaših besedi po vsi njihovi važnosti ne urnem, vendar z veseljem verjamem, kar mi je presladko misliti, to je, da ste pošteni in viteški, kakor se vašemu stanu spodobi, da ste vrli sin ranjcega očeta, in zdaj pustimo to in le presrčno ponavljam „dobro došli" v posestvi blagih preddednikov. — Rahela, hiti, hiti in postrezi gospodu, kar premore revna naša hiša." Urno je letela hči v hišo in kmalu je bila miza v obrasli lopi z belim prtom pogrnjena, in mleka, sirovega masla, medu in jagod je bilo tam na malih ploščekih. Miloš je pokusil od vsega in boljše se mu je zdelo ko slastna jedila na kneževski gostbi. Govorica se je zdaj sukala krog navadnih reči, Miloš je bil radoveden zastran vsega, kar tiče grajščino in okoliščino njeno, ker vse je bilo v zvezi z življenjem Rahelinim in posebno je ves zamaknjen poslušal vsako besedo deklice, ki je njegovim uprašanjem razborne in modre odgovore dajala. Ure so tekle kakor minute, prišel je tudi oče logar in z globokim spoštovanjem pozdravljaje mladega grofa, ni se mogel dovelj zavzeti velike časti, ktera je došla revni njegovi hiši. Presrčno je bilo slovo in presrčno sprejeta je bila skoro ponižno stavljena prošnja mladega grofa, da bi smel jutri zopet priti in današnje veselje ponoviti. Mati je mislila, da se jej le sanja, Rahela, njeno dete, morda — al ne, ne predrzna bi bila ta misel — in še bolj trdno ko po navadi je sklenila ta večer roki pred svetim razpelom in molila, naj obrne milostljivi Bog vse po svoji volji, ali kakor si bodi, naj njena hči dobra, ponižna in srečna ostane. In Rahdla je bežala hitro kar je mogla v svojo izbico in dolgo bedeča je v sladkih mislih svojo srečo podaljševala. — Prišel je Miloš zdaj vsak dan in po osebni ljubeznjivosti in po dušnih svojih sprednostih se je kmalu prikupil tudi' staršem, kteri pri vsi svoji ubornosti niso mogli dvomiti nad resnobo nje govih namenov. Veselili so se vsi ur, v kterih so se bili sešli v zeleni lopi aH če je deževalo, v veliki sobi. Miloš jim je popisoval svoja potovanja in podučivno in zanimivo jim je vedel čas kratiti. Rahčla, prosto dete narave, se je svojim čutilom vdala, poslušala je željno vsako besedo in obračala se po neznani sili k njemu, kakor se cvetica obrača proti solncu. Neki dan jo je Miloš prosil, naj bi mu za povračilo tudi nekaj dogodeb svojega življenja povedala. Rahela se je zasmejala in rekla: „Zgodi se po vaši volji, ali to, kar vem povedati, tako je revno in za vas gotovo tako dolgočasno, da se bodete svoje radovednosti prekmalu kesali. Toraj mi morate obljubiti, besedo ustaviti mi, ko vam bode preveč, in nehala bom rada in brez zamere". „Bilo je nekdaj majheno deklice, imenovano Rahela; njej je ljubi Bog dal najboljše starše, ktere je še kedaj vstvaril. Od prvih svojih let ne vč druzega, kakor da je bil vsak dan praznik in da se je veselila vsega, od najmanjšega belega kremenčeka do svit-lcg» solnčnega žarka, kteri je okence prišinjal in v kterem je tisoč in tisoč atomov plesalo. Komaj je bila malo dorasla, že je v učilnico hodila in presrečna je bila, če so jej stari učenik tresočo roko na glavo položili in rekli: „Le zmiraj 'bodi tako pridna in modra, kakor si zdaj". Prihitela je v teh priložnostih vsa zasopena domu in povedala, da je modra in pridna, kajti učenik sami so to rekli, in zagotovila je materi, da bo zmiraj, zmiraj taka. Rado-vala se je posebno ob četrtkih, ko je spet smela celi dan doma ostati iu v borštu obiskovati vse, kar jej je bilo ljubo. Najprej se ve da cvetice. Kako so bile nje&ne ma-jetice z rumenimi srčeki v sredi, ktere je obdajala cela rajda podolgastih belih biserov, in vijolice, ki so taki mično dihljale, posebno zjutraj, ko so se oči s svitlo roso spirale, in ljube potočnice modre kot samo nebo, ino šmarnice, ktere je še rajše gledala bingljati kakor zvončeke, kajti te uboge revčice je vendar včasi spet snežni mož z mrzlo odejo pokril, če tudi so sprelepo spomlad naznanjale; skrbno je pazila na gozdno ljubljenko, na praprot, po kteri boršt najbolj krep-čavnc svoje vonjave dihlja, kajti treba je bilo o pravem času krsnice napravljati. Ko so bile cvetice pozdravljene, nabirala je borovnice, robide in jagode in tiho je zdaj še gledala na grmove_, ali mladi tičeki še prebivajo v gnjezdu pod perutnicami materinimi. Vedela jc, da se pokončati nič ne smi v naravi, da se to spodobi le njemu, kteri tudi more vstvariti, toraj se ni upala gnjezd dotakniti, po naklučbi bi se vtegnila nesreča zgoditi, in kdo bi bil potlej Večnemu slavo pel, ali morda cvetice? — Ali občudovati z zadržano sapo je smela tičice; kako so bile ljubke, kako_ so perutnice poskušale, ž njimi trepetale in se s kljunčeki čistile in ko so bile nališpane in čedne, kako so se veselile in zadovoljne zvrgoleče v zrak vzdigovale. Nedeljo je mala Rahela najbolj izmed vseh dni ljubila, kajti bližati se je smela Večnemu pri sveti maši; mati so jej vse popoldne povesti pravili, tudi oče so bili doma; ali prav za prav, — pa vedeti tega ni smel nihče, — četrtek jej je šc skoro ljubši bil, kajti po svoji volji je smela okoli skakljati med tem, ko je o praznikih morala na lepo oblačilo paziti in ko dorasli človek mirno na klopci sedeti. Enkrat so oče imeli za nekaj dni iti od doma, in sklenila je, da hoče pri odhodu pričujoča biti. Zat6 je angelja varha lepo prosila, naj bi jo prav zgodaj za ramo zmajal in če se jej bi vendar primirilo, da bi pretrdo spala, je še petelina tihoma nagovarjala, naj jutri prav ob zoru zapoje. Inčujte! že ob treh jo je angeljček zbudil, skočila je s posteljice in zasmehovala lenega petelina, da mu je ona mogla dobro jutro zapeti. Tisti dan je prvi krat v življenji videla, kako je solnce izza tinov gradu vzhajalo, prelep je bil ta pogled in" — „Morda", pristavlja je šaljivo mati, „morda zato imenovana Rahela še zmirej tako rada proti vzhodu gleda". „Ni lepo mati, da me motite", rekla jo zarudela deklica „in podaljšati moram povest, da mi gospod grof pove, da je je dovelj. Torej z Bogom naprej! Kakor po leti, tako je Rahela tudi pozimi veliko veselja imela, neizreklivo prijazno je bilo v gorki sobi, posebno ko so kolovrati ropotali, ko se je matere tiščala in zlate besede iz njenih ust poslušala. Hudo je bilo v tem času zgodaj vstati, kajti ledene cvetlice so rastle na okenoilj. Oj ledene te rastline! Smejati se mora še zdaj, ko jih vidi, kajti bivši majheno dete, rada bi jih bila trgala in ker to ni bilo mogoče, zato jih je prav od blizo občudovala in celo poljubovala drugo za drugo. Ali gorje! nehvaležne rastline, ki so se tako lepo lesketale, so jej hudo bolečino napravile, nos se jej je pri njih primrznil in dalje se ni upala bližati se jim. Veliko rajše je zdaj še imela spomladanske cvetice, ktere so jo le oveseljevale in njene poljubke s sladko vonjavo vračale. Kedar je po zimi ves dan prav pridna bila, tedaj jej je mati zvečer sveto pismo kazala in slike razlagala. Velike črne knjige so bile, s srebrom okovane, iz Poljskega jih je bila mati prinesla. Cvetice, grmovje in palme so vsako podobo obdajale in med njimi so bile videti kamele, puščave in pastirji, kakor se je ravno z vsako predstavo vjemalo. Vse je vedela mala Rahela, od prvega človeka in od Eve, kako sta srečna živela v sprelepem vrtu v angeljski nedolžnosti in kako jima je ž njo tudi sreča prešla. In strašen potop je vničil vse stvarstvo in ljubi, beli golobček je v kljunčeku oljkovo vejico prinesel in pravični so na novo človeški rod na zemlji razplodili. Tresla se je, ko je pokoren Abraham na grmadi pridnega sinčeka hotel Bogu darovati in zopet je jela dihati, ko je angelj mu v roko segel in ko je Abraham smel svojega sina še dalje radovati se. Potem je občudovala Rahelo pri studencu, ki je bila tak6 lepa" — „Vendar ne tako kakor ti, sladka roža" jej seže Miloš v besedo. „Kaj še, gospod grof, vidi se, da niste svetega pisma pregle dali". — „Prav rada je imela tudi Jožefa, kterega so zavidljivi bratje sovražili, in kterega je vendar ljubi Bog visoko nad vse postavil. Zmiraj na novo je občudovala nježni jerbašček, ki je bil skrit med trstjem in v kterem se je mali Mojzes smehljal; bogata hči Faraonova je daleč na pobrežji stala ali zibelke ni iz oči pustila. Črni oblaki so pokrivali obnebje in bliski so jih prišinjali in ravno tisti mali Mojzes je kot velik prerok na Sinaji stal in svetu prinesel Božje zapovedi. Prikazal se je zdaj ognjeni steber in čudežev brez števila se je v goli puščavi godilo. Rada je videla mala Rahela, kako je marljiva Ruta klasje nabirala in Noemi domu nosila in rada bi bila bogatega Boca nagovorila, naj jej del svojega premoženja prepusti. Ustrašila seje vselej, ko je videla tri brhke mladeniče stati v plameneči peči, pa mati so jo kmalu utolažili, češ, da jim ogenj nikakoršne škode nc stori. Zdaj je prišel čas kraljev. Savel jc prvi vladal, ali britek in žalosten je bil in lep deček mu je moral igrati na harfo in utolažila sc je njegova tužnost; in vendar je nehvaležnež kopje na-nj vrgel in vselej je pokrila Davidovo glavo z rokami, da je kopje zadelo v zid. Po tem se je ta deček z velikanom boril in revni pastirček je celo kralj postal in iz njegovega rodu je vsem narodom in tudi njej mali Raheli došlo zve- ličanje. Sledil je najbolj hrabremu kralju on, kteri jo bil najbolj moder izmed vseh in čul je svet Salomonovo visoko pesem. Prelep je bil sin Elkanin pobožni Samuel, kteri je pri skrinji zaveze molil, in žal jej je bilo, da Bog src Helijevih sinov ni spreobrnil. Zginili so počasi mališki oltarji in Elija in drugi preroki so prihodnji dohod Mesija prerokovali. Zmiraj hitrejše je zdaj pole velike knjige obračala, slepega Tobija potolažila da bode na novo vse čudeže vzhodne dežele videl, Ezdra, Makabejca v naglici pozdravila, vselej preskočila krvoločnika Heroda in zdaj, zdaj se ni mogla nasititi najlepše vseh podob in pred svitlim nebeškim detetom je večerno molitvico opravila in v tem spominu je sladko zaspala." „Največa praznika v letu sta Rahčli globoko v srce vtisnjena bila. Presrečna je bila o Božiču, ko je bilo v cerkvi vse temno, ko je cerkovnik ponižane lestence prižigal, ko so se hipoma vzdi-gali in je luči brez števila od ondod bliščalo. Ino ko se je skoz vso to svitlobo najsvitlejša zvezda približala in mir in pokoj na zemljo prinesla, Kako je ljubila presveto Dete, ktero je hotelo živeti in umreti za-njo. Vrnivši se domu jej je malo srčice premočno tolklo, ali bode lučeke tudi skoz okenca velike sobe zagledala, ali je tudi letos bila vredna, da jej sveto Dete smreko prižge. Da! da! spet se je bliščalo že od daleč in vriskala je po poti skoz temno noč in vriskaje je v razsvetljeno izbo stopila in pod smreko na koleni padla in slavila in hvalila milega Jezusčeka, kteri jej je tolikanj sreče napravil. Pozlačeni orehi, jabelka in rožiče, kako so bili lepi in tisočkrat boljši ko navadno sadje, kajti poslani so bili iz svetlih nebes. Tudi v velikih jaslicah je gorelo v kotu sobe in komaj nagledati se je mogla vse krasote. Pastirji so hiteli od gore in jagnječki so za njimi skakljali in vrh Betlehemskega mesta so iz oblakov celo angeljci vsi zamaknjeni v revni hlev gledali; in tam je ležalo, lepše ko solnce, luna in zvezde, sveto Dete in mila devica, sveti Jožef, pastirji, živinica in vse stvarstvo seje pred njim v prah nagibalo. Zadnjič je prišumela še velika zvezda peljaje tri kralje in upognila se je globoko tudi modrost pred ljubeznijo." „Nepopisljivo lepo ali na vso moč otožno je bilo v včlikem tednu, ko je Rahela pri svetem grobu molila in cvetje, ktero je tam rastlo, s solzami polivala. Ali pri vzvišani svečanosti, ki je sledila britkim dnevom, skoro jo je prevzela sveta groza in radost, ko so orgle mogočno zadonele, gomile se odpirale, večno življenje smrt premagalo, rešnik sveta sloveč in veličasten iz groba vstal in ko je enoglasna „Aleluja" iz Božje hiše do oblakov se vzdignila. O veliki noči je bila očetova hiša po poljski navadi gostoljubno vsem odprta. Velika soba je bila olišpana z venci, kteri so bili z jclovimi mladikami spleteni, miza je bila lepo pogrnjena in njej na sredi je bilo belo jagnjiče umetno narejeno iz sirovega masla, s črnimi steklenimi očmi je živo gledalo in držalo rdeče bandero, od kterega so viseli modri in beli trakovi. Krog in okrog so stali lonci z dišečim cvetjem in kolači, suhega mesa in pirhov je bilo toliko naloženih, da ga ni bilo praznega prostorčeka na mizi. Duhovnik so blagoslovili jedila in pijače in vsak, kteri je prišel, bil je že na pragu od matere in očeta sprejet in ponujala sta mu najpred črnega kruha, soli, jajec in požirek žganja, potem je še le jedel in pil, kar se mu je ljubilo. Prišlo jih je veliko, gospodov, kmetov, revežev in beračev in vsi so bili pozdravljeni z veseljem in vsem se je gostoljubno postreglo." „Ali še ni zadosti gospod? — Vidim, da bom mogla sama nehati, kajti za-гез ne vem, kaj bi se povedala. Le to morem še pristaviti, da je Rahela bila srečna kakor nobeno dete, da je srečna tudi vzrastla in da" — „Da enkrat pri nekem studencu" — je pomagala mati, „Ne, ne, zadosti je, prosim!" „Al dalje od tistega dneva v prihodnje, kaj ne?" proeil je Miloš. „In konec?" vpraša oče, „Nikoli, nikoli!" iskreno odgovori Miloš in poprime nježno ročico ljubeznjive pripovedovalke. Naj sledi tukaj nekaj zapiskov iz dnevnika Miloševega: „Prečuden naklon osode! V samoto sem moral zbežati, da se mi je odprl svet, in kakošen svet! — Njegov čar me prevzame, in radost, ktero ponuja, skoro je prevelika za to življenje. V tihi samoti tukaj raste najslajša nebeška roža; nihče je ne občuduje, nikdo nima zapopadka o njeni lepoti in tiha in boječa se razcveta, kakor prva pesem v srcu izvoljenega pesnika. Blagor meni, da sem jo našel! Srce moje se je prvikrat v pravi sreči okrepčalo in kakor solnčni žarek se za vselej v morji blaženstva utopilo. Vedno poljubujem spominčice, ktere pred menoj leže, da se prepričam, da bedim, da sem pravo srečo zadobil. * * * Ne mislim drugega kakor nd-njo in ž njo čutim vse, kar je blazega na zemlji in v nebesih. Ravno pridem od nje, kakošen razloček med čistim veseljem, kterega sem doživel, in med neči-mernim kratkočasom, kterega le gospoda pozna. Nedolžnost in mir, kaj neki le od daleč doseže neprecenljivo vajino ceno, in Božja ta darova vladata krog in krog sladke deklice. * * * Premično mi je pripovedovala od svojega detinstva, pri svitlih teh povestih se počiva moje srce, kakor v vroči puščavi oči na zeleni „oazi" počivajo. Nasititi se ne morem nikoli njene govorice in poslušati bi jo kotel do konca dni. Meni se zdi, da spomlad sama pred menoj sedi in govori; beseda rožnatih ust se vrsti za besedo, kakor se cvetica razcvita za cvctico. * * * Kako sem srečen, osvoboden sem in vendar suženj do zad-njega dihljeja, zveličan in vničen, kajti spremenil sem se popolnoma v drugo bitje. * * * Meni je, kakor da bi le ena stvar vso naravo polnila, in da bi iz nje izviralo življenje in prihodnost. * * Ljubezen me ziblje na mehkem naročji, toraj se mi sladko sanja od prihodnosti, ktere bodeva skupaj doživela. Ko se matere spominjam, stopi mi pred oči boj, kterega bom moral bojevati, predno dosežem največo srečo; naj bode! — ne bojim se'predsodkov , kterim nespametnež včasi izroči lastno srečo. Po moji misli je človek, kteri se smešnosti podvrže, še tisočkrat bolj smešen, kakor vsi predsodki. Ali bodo moji sinovi morda manj srečni, če jih čistost na zvestem srcu ziblje, kakor če se napetim šegam udajo in če namesto lepote pisane ščite okrog sebe gledajo V Žlahtnega sem rodti, ali dar naključbe se mora podvreči dušni plemenitosti, s ktero Bog kinči le ljubljence svoje. * * * (Jem več jo ljubim, tem manj sem zgovoren. Od prvega dneva, ko sem jo zagledal pri studencu, kjer me je neznana moč silila jej srce odkriti, še nisem izgovoril presvetih besedi. Al njih odmev prešinja окб, ktero odmakniti od nje ne morem, srce, ktero jej naproti bije, in roko, ktero jej vselej k slovesu podam. Da bi pesnik bil! Svetu bi hotel oznanjati tolikanjo lepoto, tolikanjo ljubeznjivost v primerni obleki; pa, saj sem pesnik, saj je ljubezen visoka pesem, ktero je stvarnik sam zložil in ktera z večno svojo lepoto tudi najbolj prozaično srce navduši in premaga. * * * Vsako popoldne preživim pri njej, nepremagljiva sila me vleče tje, vsaki dan je lepši od poprejšnjega, vsakega prihodnjega komaj pričakujem. Včasi, ko jo vidim tako lepo in nedolžno, zaigra mi srce in vendar čutim neizrekljivo žalost. Žal mi je sfcoro, da jo je Bog poslal na zemljo, kjer laž in zavidljivost najčistejšo glorijo temnite, na zemljo, kjer se hinavstvo ljudi pase le od obsojevanja bližnjega. Ob pamet bi znal priti, če premišljujem vse, kar bi utegnilo kaliti sveti mir, kteri krog čiste moje rože kraljuje; ko bi se pokoj umeknil nemiru, ko bi se jej bližal bol, kteri brez nade in neskončno izdihuje?! — — O Bog, ohrani jej srečo, bolj goreče prošnje je nimam na zemlji! * * * Meni se zdi, da je Heine eno svojih najbolj mičnih pesem posebno za njo zložil, poskusil sem jo posloveniti: Prelepa, čista, mila Kakor cvetica si, Pogledam te in tužnost Se v srcu mi zbudi. In roke položiti Ti morem na glavo, Moleč: Bog te ohrani Tak' milo, čisto in lepo. Sladko praznovanje, počivati v naročji narave, zdaj vzdigniti pogled vrh zelenih gor, kjer trta obilno raste in preslastni njen sad že skoro zori, zdaj oči obračati iz doline, kjer se življenje giblje v samoto molčečega gozda in naposled jih vglobiti vendar le v' njene čiste oči. Sladko praznovanje, poslušati slavčevo petje, sestavljeno iz rajskih harmonij, poslušati o njem melodične izdih-ljeje, po kterih narava večerno molitev opravlja; poslušati po tem Šumenje bistre Save, ktere valovi obrežje poljubujejo in poročilo domače lepote v tuje kraje prenašajo in zadnjič poslušati cvetočo govorico moje rože. Sladko praznovanje, čutiti lahke sapice, ktere mi senci hladijo, vršiče smrekove zibljejo in tisoč vonjav mi prinašajo, in vendar ne čutiti druzega, kakor njeno bližnjost. Prelepa je zemlja, svitla so nebesa in z občutljivim srcem umem vse čudeže stvarstva, ali tisočkrat več občudujem njo, kajti to, kar me v njej pozdravlja, najslajše je čudo božje, je — ljubezen! jI! Vse je tiho okrog mene, vse počiva; sreberna luna s svojo mehko in bledo svetlobo razsvetljuje predrago hišico, kjer se moja roža zdaj ziblje v svitlih sanjah. Pri oknu sem dolgo slonel in čudil se mirijadam zvezd in lesketočih svetov, ktere окб še prešteti ne more. Velikanska je lepota, ktera je v svetlobi, vse _ od najmanjšega atoma hrepeni le kvišku, tišči le k njej. Ubogi Indijan se po naravnem nagibu upogne pred ozvezdjem, iz kterega svetloba, gorkota in blagor izvira; in prebivalec Egipta, zdihujoč pod žarečim nebom, prosi si v ponočni tišini olajšanja od svitlih zvezd. In kaj je luč, kaj je svetloba? — To si ti, Neizmerni, kteri zemljo v roki ziblješ, dno morja maješ, blisku in nevihti ukazuješ, kteri vničiti moreš vesoljnost in kteri si mene, ubogo stvar prahu, tako neizrekljivo srečno storil! Tako je v idealnem življenji ljubezni pretekel teden za tednom, mesec za mesecem. Miloš je vedno odlašal odhod, ali zdaj ni bilo več mogoče maternim pismom in opravilom v Beču dalje ustavljati se in treba je bilo, na sloves resnobno pripravljati se. Le trdni sklep premagati vse, kar bi se moglo njegovi sreči ustavljati, mu je mogoče storil misel o ločitvi. Bilo je ravno ob času bratve, in zemlja se je bila že pokrila z jesenskim oblačilom , molčala je narava, zginile so malo po malo cvetice in potok je žalostne ostanke poprejšnje krasote odnašal. Le gozd je hotel še enkrat cvesti, pokrivaje se z rdečimi in zlatorumenimi barvami, toda kine je bil goljufen in podoben rdečici, ktera bolnika pred smrtjo oblije. Solnčni žarki so obledeli in se za oblake skrivali. Nogradi, ki so bili spomladi prave slike nade in veselja, so se polagoma znebili zelenega lišpa in na golih steblih se je svetilo grozdje, kakor utrjene solzč, ktere narava za solncem in cvetjem preliva. K sreči, spomlad in jesen uravnate vse in druga drugi besedo drži; pod zvenelimi podobami upanja se pripravlja krepčavni sok, kteri dela srčnost, in veseli „živili-klici" dobrotljivo jesen in prihodnjo nado — zeleno spomlad slave. — Nekaj dni pred odhodom mladega grofa so trgali v velikem grajščinskem nogradu in Miloš je hotel pri tej priložnosti vsi okolici veselico napraviti. Zjutranje megle so še zakrivale nebo in že so možnarji pokali in veseli dan naznanjali. Vriskanje se je slišalo iz doline, trgalci in trgalke so prišli prijetno delo opravljat in petje in šale so ga spremljevale. Vreme je bilo prijazno in toplo, kakor že dolgo ne, solnce je z vso svojo bliščobo zlatilo gore in zapuščeno dolino. Vse je živelo in mrgolelo v nogradu, eni so grozdje rezali od trt, drugi so ga nabirali v brente in ga vsipali v kad, kjer so mu iztiskali sol?, ki se je po majhen! cevki ko sladki mošt istekal v posodo. Pričujoče je bilo vse, kar je bilo povabljeno, od debelega grajščinskega oskrbnika — ki je ob enem tudi prav dobro vedel sam zd-se skrbeti — do najzadnjega pisarčka, kteri je z odrgnjenim frakom, s snegobelo ovratnico, enacima rokovicama in preponosnim cilindrom mislil, da nobena selskih lepotic se ne bode mogla upreti njegovi ljubeznjivosti. Prišel je tudi mali sivi kupec z velikima očnicama, in z globokim spoštovanjem je pod pazduho pripeljal ono, ktera mu je bila gospa v pravem pomenu besede. Tri hčere so sledile, lepe niso bile, tega ni mogel nihče trditi, mlade menda tudi ne, ali ponosna mati jih je sama svoje tri „gracije" imenovala in začudila se je, da se jej tako dolgo ne približa nobeden, kterega bi osrečila ena teh mičnin ročic. Avrora, Flora in Lenora so se imenovale, in bile so vredne svojih imen. Avrora, prvi žarek na zakonskem nebu, bliščala je že od daleč po rdečih kodrih, kteri so zavidljivo s pegami obsejano čelo temnili. Na Florinem obličji so vedno cvetele rože, divjemu maku podobne, ali „cvetica je cvetica in Flora vseh kraljica". Lenora, imenovana še zmiraj „mala", da si je ravno bila dve glavi viša od sester, bila je visoka, tenka in bleda kakor mati, ktera je pred njenim porodom ravno Biirgerjevo „Lenoro" brala in od neke Lenore slišala, ktero je pred tristo leti velik italijansk pesnik slavil. Gotovo se je materi zdelo, da bode najmlajše njeno dete, neumrjoče; vprašanje je bilo le to, ali po pesniku, kteri jej bode nevenljivi venec krog senc opletal, ali po Viljelmu, kteri se bode v strastni ljubezni zd-njo vnel in naključbo vsemu uporu, o groza! na vrancu „udri, udri, klop, klop, klop, seboj vzel jo kalop". Prišla je vsa davkarjeva rodbina, davkar, njegova ženica, osmero otročičev in cel6 — babica. Nadepolni fantiči in deklice so se vedno za mamo in staro materjo skrivali, če jili je kdo nagovoril, črhniti niso hoteli besede, tem bolj so pa nema ustica čez in čez s sladkim grozdjem polnili. Prišumela je tudi v rumeni svilnati obleki „signora Barborina", nekaj čez 40 let stara rejena Furlanka, vdova ranjcega ranocelnika. Mično se je nasmehljala mlademu zdravniku,'kterega so ravno „gracije" obdajale, y aii s strupnimi pogledi je prebodla Avroro, Floro in Lenoro. Čudno, novi zdravnik je prevzel vse bolnike, ktere je bil ranjki še na zemlji popustilj ali najlepše njegove zapuščine se ni hotel polastiti. Upal se ni, to je bilo gotovo, in treba je bilo delati mu srčnost, toraj ga je usmiljena signora Barborina, ki je bila čutniška na vso moč, vedno dala klicati in najhujši „migreni" vkljub je bila zgovorna in priljudna proti njemu tako, da je ni bilo enake. Tudi danes so jej hude bolečine komaj pripustile k veselici iti, ali užaliti ni hotela ljubeznjivega grofa,'in mladi zdravnik jej je moral obljubiti vedno ustati blizo nje, ako bi jo slabosti obhajale, ali ko bi cel6 od velikega hrupa in vpitja omedlela; pri slabih njenih čutnicah je bilo vse mogoče. Razborno in ponižno se je približal tudi najbolj nadlegovani človek vse okolice: učitelj, in groza ga je spreletela, ko je zagledal osem debelih davkarčekov, spominjajese vsakdanjega truda in vsakdanje lakote lastnih otročičev. Gospod protipaznik ali kontrolor z mednastim nosom je tudi počasi in pazljivo prikoračil in na zadnje je prišel stari duhovnik in Rahela s svojimi starši. Grof Miloš, kteri je vse prijazno sprejel, podd, logarju roko kakor ljubemu prijatelju/in še zmiraj brhko Poljakinjo in »prelepo njeno hčerko s spoštovanjem pozdravlja. Vesel in srečen je bil kakor vsaki, kteri res ljubi in srečen bi storil rad ves svet; ali, da je ravno za vsacega imel primerno besedo, s ktero ga je razveselil, vendar je pazno окб lehko spoznalo, da je z vsemi mislimi, z vso dušo bil le pri Rahžli. Pri kosilu je bilo vse židane volje, Miloš je sedel sredi mize na strani častivrednega duhovnika, kteri je bil Rahelo krstil in kteri ga bode ž njo — ako Bog — v kratkem pred oltarjem zvezal za vselej. Rahčla, krasna ko nikoli, bila mu je nasproti, praznično belo oblačilo se jej je premično podajalo in bogati kiti ste kakor zlat šapelj jej glavo venčali. To, kar jo je lišpalo še bolj kakor vse, bila "je neizrekljiva radost in ljubezen, ktera se čutiti, ali popisati nikoli ne d<4. Le včasi je solnčni svit, ki je počival nad sprelepim obrazom, za trenutek otemnel, in to je bilo, ko se je vsi sreči vkljub spomnila nastajočega odhoda — letajoče žalosti. Majka „gracij" je pomenljivo majala z glavo in Boga hvalila, da grof ni ktere njenih ljubljenk izbral, kajti vzel tako ne bo druge, kakor ktero izmed svojega rodu, in poletna idila bode v Beču prekmalo pozabljena; prav, prav jej bode potlej ošabni drkali, ktera se jej ni hotela nikoli dobrikati, ktera se je vedno za kaj posebnega štela in je le v dolgočasni gozdni samoti živela. — Gospa Barborina se je popolnoma polastila mladega zdravnika in zavest, da jej je pomoč blizo, jo je ozdravila; vrniti so se le hotele bolečine, ko je mladenič umolknil in ko je vso svojo zgovornost kakor bob v steno metala. Pisarček s snegobelo ovratnico in enacima rokovicama je delil svojo ljubeznjivost med Avroro in Floro in „mala" je plavala v visocih mislih in se zemlji približala le tedaj, ko so jej strežaji jedil ponujali. Učitelj je skrbno babici stregel in se komaj upal na-se misliti. Davkar in njegova ženica sta z osmerimi otroci dosti opraviti imela, kajti vedno s polnimi ustmi so zmiraj „še, še" in „meni tudi" klicali. Oskrbnik je z dobrim tekom politične reči pretresal in protipaznik je kimaje vsemu pritrjeval, časa ni imel govoriti, po sveti svoji dolžnosti je moral na vse, toraj tudi na steklenice paziti. Zunaj pred vrtno hišo, kjer so bile gosti napravljene, igrali so godci, trgalci peli in pili in zale trgalke v plesu sukali. Ko se je začela noč delati, jeli so se v zrak vzdigovati rakete in švigače in zelene, rdeče in modre oble, ki so švigale iz njih, iz budile so veseli, stoterni „ah"! Zdaj se je vse domu napravljalo in ni se mogla prehvaliti gostoljubnost mladega grofa. Ponosna mati „gracij" je posebno izbrano sestavila govor, s kterim se je zahvalila, in mali, sivi kupec z velikima očnicama je ko zvesti jek zadnjo besedo vsacega izreka svoje gospe ponavljal. Avrora in Flora ste se globoko priklanjali in celi Lenora je malo z očmi mignila. Pisarček jih je spremljal in Avrorini in Florini ročici stiskal in poljuboval, Avrora in Flora ste mu pa stisk pomenljivo vračali. „Uboga sestra" zdihovala je Flora, „mlajša sem od tebe, več kakor leto, in pred tabo se bom morala podvreči zakonskemu jarmu". „Kako se mi smiliš, cvetoča Flora," rekla je Avrora sama pri sebi, „vsa vneta si za ličnega mladeniča in on vendar ljubi le mene!" Signora Barborina je izpustila zdravnika le za trenutek, v kterem je hitela posloviti se, poprijela se je hitro na novo po-močne roke in pod njenim zavetjem se je podala kljub bolnim čutnicam in škodljivi večerni rosi junaško na pot. Osem davkar-čekov, kteri so, ko so se prenasitili, po očetovem izgledu še vsako jed posebnemu davku podvrgli, so iztirjani dohodek v klobukih, žepih in rutah domu nesli in potrpežljivi učitelj, podpiraje staro babico, jim je pomagal nabrano davščino nesti. Oskrbnik in kontrolor sta se tudi počasi na odhod pripravila in kviško glede, sta hotela vreme prerokovati; al kamenja je bilo ta večer toliko po cesti, da ni bilo moč lotiti se astronomijske znanosti. Tanki oblaki so goram pokrivali vrhove, al tam, kjer je svitlo megleno vezilo zemljo vezalo z nebom, izhajala je luna in celo naravo v spanji zibala z mehkim, mirnim svitom. Sapice so Podučili in zabavni del. 10 se tilio glasile in malo po malo so tudi one zaspale. Tiho je bilo vse, in tiho sta hodila proti domu Miloš in Rahčla. Po hrumečem veselji dneva jima je zdaj v vesoljni tišini nastajoči bol še bolj živo pred oči stopal, obema je bilo neizrekljivo otožno pri srcu, predčutje, skrivnostna moč, ktera razodeva prihodnje bolečine in kteri se najmočnejši duh ne more ubraniti, obiskalo ju je in zdelo se jima je, da bode slovo, ločitev od sreče in od veselja za vekomaj. Molčč sta si v roke segla in drugi je drugega hotel razveseliti rekši mu smehljaje se „lehko noč" f ali prisiljen nasmehljaj jima je še bolj srci tri, kakor najbritkejše solze. Drugi dan je Miloš staršem slovesno naznanil trdni svoj sklep, spomladi vrniti se in z maternim dovoljenjem, ktero bode dosegel, bodi si kakor hoče, skleniti se za vselej s svojo srečo, svojo rožo, predrago Rahelo. Starši, kterim skoro ni bilo moč to verjeti, so ginjenega srca blagoslovili sprelepo dvojico in Boga prosili, da bi'se po sreči izišlo preveliko in nezaslu-ženo to veselje. Sedeli so po navadi tudi ta večer krog mize v veliki sobi, mati na spleteni klopi, logar jej na levi in Miloš in Rahčla, blaga ko angelja nebeška, na desni strani. Sultan je krog njih hodil, zdaj pri tem, zdaj pri tem sedel ogledovaje ga z zvestimi očmi. Materni pogledi so z veseljem na zaročencih počivali in med solzami nasmehljaje se je rekla: „Kdo bi bil mislil, da mi bode mesec oktober, kteri je s krvavimi črkami zapisan v moje sreč, enkrat še tolikanj sreče prinesel". Miloš, kteri bi bil že kedaj rad kaj od življenja ljubeznjive gospodinje slišal, pa se nikoli ni upal morda zaceljene rane po britkem spominu ponoviti, približal se je danes s prošnjo, naj bi ga osrečila s polnim zaupanjem, ktero mu bode najlepši dokaz, da ga vrednega spozna, biti jej zet. „Prerada" je odgovorila mati, „hočem spolniti, kar zahtevate in če so tudi zaceljene rane, ako se jih kdo dotakne, boleče, vendar je sladko, stiskano sreč olajšati si proti občutljivemu prijatelju. In tem več proti vam, kteremu brez skrbi izročam blagor in goqč edine svoje hčere, in kteri menda vendar ste vredni tudi polnega zaupanja mojega in prežalostnih oznanil, ktera mi teže dušo. Povedati vam hočem tedaj od preteklih časov, toda kaj žalostnega bodete čuli". „Rodila sem se 1813. leta, dve leti pred peto ustajo v predragi domovini; moje detinstvo je mirno teklo, da-si je ravno že vrelo po vsi deželi in se je neustavljiva revolucija po skrivnih zvezah povsod pripravljala. Moj oče so bili meščan v Varšavi, in živeli smo v lastni hiši v včlikem predmestju „Czyste". Edini moj brat je bil usnjar kakor oče in jaz sem se v nunskem samostanu poljskega in latinskega učila, in šivati in vesti, in ko sem bila dorasla, pomagala sem materi pri gospodinjstvu. Srce nam je težila le misel, da so nam bile odvzete svete naše pravice, nam, kteri smo bolj kakor vsak drugi narod vneti bili visoke ljubezni do domovine, do svobode in nepodložnosti. Kaj vam bom dolgo popisovala naše gorje, saj vam je znana neizmerna nesreča blagega našega naroda, kterega je sama hrabrost, stanovitost in uda-nost brez primere. Da, gospod grof, vrl je Poljak kakor nekdanji grški junak, milosrčen kakor malo dete, in osebno njegovo Iju-beznjivost menda dovelj poznate Evropa in Amerika, kjer pregnani rodoljubi, pozabivši lastno nesrečo zdaj po domovini žalujejo. Ne zamerite, če skoro prenapeto hvalim svoj narod, ali o mrtvih se vedno boljše govori, in mrtvo je za-me vse, kar sem drazega na zemlji imela, in mrtva je za-me cel6 domovina!" — „Napočilo je 1831. leto; vulkan, kteri se je napravljal več ko 15 let, vžgal se je in s svojo lavo je hotel oskrunjeno zemljo predrage očetnjave osvoboditi tujega jarma. Nikoli ne' bom pozabila dneva 6. in 7. septembra. Grobna tihota je vladala po Varšavi in čutil je že vsak železno rusovsko roko, ktera nam je žugala. Noč in dan sve z materjo na kolenih ležali in Bogi pomoči prosili za domovino ino za očeta in brata, ktera sta se na mestnem zidovji borila za-njo. Vedno so rusovske granate šumele in poslednjič so vžgale naše predmestje, ktero je popolnoma pogorelo. Človeška beseda ne bode nikoli premogla popisati žalostni pogled na „Ozyste"; zmešnjava je bila povsod, tarnanje in src6 trgajoči jok sta polnila zrak, blodili so nesrečni ljudje in oteli so plamenom s smrtno nevarnostjo slabejše reči, pozabivši važnejše, in več kakor eno človeško življenje je konec vzelo v požaru. Tudi naše premoženje je bilo rop netečnega elementa in goli in revni sve z materjo bežali v notranje mesto k nekemu krščenemu j udu, očetu prihodnje moje svakinje. Med tem je tudi naše topništvo delalo neutrudljivo, vodil ga je grof Roman Soltyk, eden izmed junakov, kteri so se velikodušno žrtovali poljskemu oproščenju. Navdušil je vojščake z vitežkim svojim izgledom in ko so pešči — večidel novinci — od konca sami sebi nakljubo glave upogibali, ko so rusovske granate šumele, predramil jih je iz malosrčnosti, šaljivo rekoč: „Kaj, ali Rusa tako spoštujete, da cel6 njegovim kroglam kimate?" in te besede so jih povzdignile in vsa armada je bila sama hrabrost in udanost. In med vsemi, vrla ko leva, sta stala preljubi mi oče in moj brat in blizo njega Rahela, zaročena mu nevesta, ktera vneta kakor oni od domoljubja, ni marala za krogle in havbice, ampak neustrašeno jim je izpostavljala prelepo svoje tel6. Vsak bataljon, vsak eškadron je imel eno ali več tacih junakinj, od krasne grofinje Platerjeve, ktera se je do stopinje polkovnika povzdignila, do kmečkega dekleta, ktero je ko prostak kri prelivala za sveti dom. Ali zastonj je bilo vse, premnožici so se mogli umekniti, opoldne se je sovražnik polastil predmestja „Prage" in kmalu se je po nesrečni pogodbi udala Varšava. Mogoče nam je sicer bilo dalje vojskovati se, al vojščaki so bili vso srčnost zgubili. Na tisoč jih je zapustilo bandero in z velikim trudom so vojskovodje drugi pridržali. Vse evropejske vlade so bile mrzle, otrpnjene priče naše smrti, vsako sočutje za sveto naše pravo je zginilo, celo Francija, kteri smo trdno zaupali, nas je zapustila in „general konzul" njen, hinavski Durand, je svoje veselje javno skazal, ko so Kusi šli v Varšavo. Morda je bil ravno on kriv, da se je tako vedla Francija, pustivši jo popolnoma v zmoti o našem pravem stališču. Ko so Rusi našo slabost na tanko spoznali, zahtevali so podvrženje brez vsega pogoja, al nihče se ni hotel tega poprijeti, da-si je ravno bila rusovska armada več ko dvakrat močnejša od naše in da-siravno nismo skoro nič več streljiva imeli. Pod vodstvom Dembinsky-jevim so se naši vojščaki spet'združili, vse jim je bilo ljubše, nego podvreči se križema rok in vsaki je prisegel, da od pravičnega boja ne odjenja, preden ne bo pokopan pod podrtinami domovine." „Nakljubo gorečim najinim prošnjam, nakljubo brezštevilnim solzam so oče, brat in nevesta naji na novo zapustili — in naproti šli gotovi smrti!" — „S hrabrostjo obupanja so naši vojščaki sovražnika napadli, ali še močnejše rusovske kolone so se približale in jih nazaj proti Prusiji pognale. 5. oktobra so nesrečni Poljaki prestopili meje prusovske in prositi so morali ondi pribežališča. Ko je morala junaška naša armada orožje iz rok deti na tuji zemlji, še enkrat jo je Dembinsky nazaj peljal, še enkrat se je hotel boriti z Mo-skovitom. Na novo se je boj vnel, na novo so Poljaki svojo veljavo pokazali, predno so padli pod jarem. „Patron" jim je kmalu zmanjkalo, in moj oče, predragi, nepozabljivi oče je popadel koso nekega kosonosca in s klicem „to je orožje Koscijuskovo" vrgel se je na sovražnika. Ali gorje! tri krogle so ga na enkrat zadele in" — Britki jok je logarico posilil in jej za nekaj časa zaprl besedo. Poslušalci so ginjeni bili in nobeden se ni upal lajšati njeno bolečino. Kmalu je Valovna spet besedo poprijela in nadaljevala: „Vladimir, ljubljeni moj brat, videvši očeta zgruditi se, hitel mu je na pomoč, pozabivši lastne varnosti, v hipu so ga Rusi obdali, veliki moči se je moral vdati in s tisoč drugimi so ga živega v Sibiriji pokopali. — Zadnja patrona je bila izstreljena, Prusom velika škoda prizadeta in boj je nehal. Uničeno je bilo zdaj vse, globoko brezno odprto, ali prepričan kakor popred je bil vsak Poljak od pravičnosti in svetosti svojega prava in z veseljem mu je življenje posvetil." „O Visla, koliko solz, koliko žlahtne krvi si popila! Al le molčeči tvoji valovi, le molčeče tvoje obrežje je slišalo tožbe, kajti molče ponosni Poljak trpi vse, kar je očetnjavi na korist." „Kaj vam hočem dalje pripovedovati? — Od treh predrazih sve na zemlji le Rahelo še videli, ki je bila le senca poprejšnje junaške device, velik bol po domovini in še veči po ženinu sta jej skoro pamet zmešala in deliti sem morala svojo postrežbo med materjo, kteri se je očividno bližala smrt, in med preljubo prijateljico, ki se je s prežalostno, dušno nočjo borila. Rešil ji je kmalu milostljivi Bog brezupnih bolezen in sklenil ji tam, kjer je ni ločitve, kjer ga ni jarma, kjer svobodnemu duhu nihče svobode ne more odvzeti, ž njima, ki sta ju hrepenljivo čakala." „Cez leto in dan zopet je prišel on" — pri teh besedah je pripovednica nasmehljaje se logarju roko podala — „kteri me je snubil in ponovila sem mu pred oltarjem obljubo ljubezni in zvestobe, ktero sem mu že dve leti popred, molče v srcu prisegla. Odpeljal me je po zakonu sem, v novo ljubo domovino, kjer so se moje solze usušile, kjer sem novo srečo našla in kjer mi je Bog dal največi zaklad — hčerko, ktero sem nepozabljivi prijatljici v spomin krstila za Rahžlo." „Leto mine za letom, ali dneva ga ni, da se domovine ne bi spominjala in da ne bi molila, naj bi bilo konec neusmiljene osode. „Pred dvema letoma sušca meseca so se mi vnovič zbudile sanje, ktere so že kakor sem mislila, bile pokopane za vselej. Novica o novem oproščenji Krakove in o ustaji poljski se je kakor leteč strel po svetu raznesla in vriskaje sem pela po zelenem, našem gozdu: „Še Poljska ni zginila!" al pesnik je slab prerok bil, — Poljsko je bilo in je ostalo zgubljeno. Nepričakovano veselje sem tudi občutila, ko sta pred deset leti, dva v Ljubljani živeča, avstrijski vladi podložena Poljaka, Bogoslav Horodinsky in Milosz Korytko k nam prišla. Sočutni prijatelj, soprug neke mile jima rojakinje, kteri ji je gostoljubno sprejel v svojo hišo, ji je tudi v našo dolino pripeljal. Se zdaj, kakor živa pred menoj stojita. Horodinsky, nekdanji topničarski polkovnik, bil je slika junaka. Velike postave je bil in žlahnega obraza. Visoko čelo je bilo spodoben sedež gorečih in blazih misel in окб, ktero se je še zmiraj bojaželjno bliskalo, bilo je zrcalo velikodušnosti in miline. Posvetil se je bil z dušo in telesom domovini in zdaj po njeni zgubi se je še večega skazalpo hrabrosti, da je vedel potrpežljivo odpovedati se jej." „Milosz Korytko, visokošolec v Levovi in za svobodo vnet, kakor ves naš narod, bil je tudi za orožje prijel in se je za-njo boril. Ličen je bil in po obličji in belkastih laseh pravi Poljak, in živega in bistroumnega duha, kakor malokdaj mladenič. Po živosti svoje nravi je bil včasi vesel kakor srečno dete in včasi hlavern in pobit, da ga ni bilo moč utolažiti. Ljubil je vse sinove majke Slave in mini si ni dal tudi v tujini ne, bratovskemu narodu koristiti. Zapisoval je že dolgo pozabljene pesmi in pravljice, ni ga bilo starčeka, kterega je srečal, da ga ni vprašal po poprejšnjih in današnjih šegah in navadah, za ktere se domači še menili niso. S prijateljem je obiskoval semnje, kmetijške svatovščine in vso kranjsko deželo. Nošnje vseh krajev je skrbno slikal in po njih pravi narodni zaklad nabiral. Neutrudljivo se je prizadeval z dušnim delom srčno bolečino in domaželjnost omračiti. Al preveč mu je vendar bila ločitev od vsega, kar mu je bilo ljubo, zbolel je na čutniški bolezni in tri tedne omahoval med živ- ljenjem in smrtjo. Mila z vsemi ženskimi prednostmi obdarjena rojakinja ga je materno stregla in naposled komaj 25 let staremu mladeniču oči zatisnila. Dolgo, dolgo se je na grobu s svojimi otroci po občno ljubljenem britko jokala, Prešerin je prijatelju nagrobni napis zložil in na zemlji je bila preblazih duš spet ena manj! — Vidite gospod grof, tukaj v bukvicah imam se zmiraj Preščrinove vrstice, ktere grobni kamen kinčajo, nemške so, toda ranjki učitelj mi je njihov pomen podomačil. Tako se glasijo: Izgine sicer človek, Človeštvo obstoji; Kar človek je ustvaril V človeštvu dalj' živi. Ali kam sem zabredla? kukovica v spavnici je ravno že 11 krat zapela. Saj bo jutri še en dan, toraj lehko noč"! In napočil je res še en dan, v kterem zaročenca nista vedela, ali jima bode treba od veselja ali od žalosti umreti, in prišlo je za njim še nekaj enacih dni, naposled pa je solnce sreče otemnelo popolnoma, smrtna tišina je vladala povsod — Rahela je bila sama. Angelj. Bilo je v Beču konca decembra. Dvorane kneginje E. so se danes odpirale vsem, kar se jih je odlikovalo po plemenitosti rojstva in prednosti duha. Vse poslopje je bilo podobno velikemu rastlinjaku, že na kamenenih s turškimi progami obloženih stopnicah, ktere so od dveh strani vodile v sobane, bila je razstavljena cela oranžerija, med ktero so bile videti zrezane podobe, ki so kinčale mramornaste držaje. Na umetnih hribcih so izvirali vodometi in penasti njih biseri so se igrali ko spomladansko šum-ljanje skoz visoka drevesa polnih kamelij in bengaljskih rož, pokrivaje jih časno ko tanka zagrinjala. Plameneča plinova svečava je bila otemnjena po steklenih kroglicah bele in rožnate barve; dobro je dela očesu mehka svitloba, ko je iz temne zimske noči stopilo v velin ta dvor in po njej se je pripravljalo na bli-ščobo dvoran, ktera bi ga bila sicer skoro oslepila. Dnevu enako je bilo tam vse razsvetljeno; na pozlačenih lastencih je gorelo na tisoč in tisoč sveč in pomnoževala se je luč v beneških zrcalih in v svitlih deskah vloženih tal. Z zlatom pretkane tapete so zaljšale visoke zidove, ob kterih so stale napete žametove „otomane". Med njimi so tropične rastline razprostirale Široka svoja peresa in iz čudovitnih čašic je izhajala opanljiva vonjava. Izbrani glasovir Erardove tvornice je stal v voglu in belokoščeno prebiralo je čakalo umetne roke, da bi zadonelo v melodičnih glasovih. Prostori so se zmiraj bolj polnili, redov vsake vrste je bilo videti na črni obleki diplomata, kakor na svitli vojščakovi opravi in cel6 na marsikterih ženskih prsih se je lesketal red zvezdnega križa. Sloveča krasotioa, mlada princesinja Ilona, hči prežlahtne gospodinje, bila je obdajana od cele množice plemenitnikov in vsaki se je prizadeval, vjeti pogled iz čarovavnih črnih oči prelepe kneginje, toda mrzlo jih je poslušala in nepričujoča bila z vsemi mislimi. Neprenehoma je oči proti vhodnim vratom obračala in vselej, kedar je z zlatom opremam strežaj novega gosta naznanil, odpovedala jej je sapa. Cas je rninul in črni zvezdi ste zmiraj bolj temneli in zastonj so vsi njeni častitelji skušali zmotiti jo, zahman so jo prosili, tudi danes osrečiti jih z opanljivim svojim petjem. Cel6 kneginja se je približala in izrekla željo, naj bi pela; ali peti, peti zdaj, ko je vse vrelo v njej, ko so jej razvnetja skoro pokala prsa! Sedel je imenitni Thalberg k glasoviru in navduševal poslušalce s prelepimi svojimi muzikalnimi fantazijami. Izbral si je Meierbeer-ovo opero „Robert"; oživelo se je pod njegovimi prsti in na tanko se je čulo, kako se dobri in hudi „princip" borita, kako se na eni strani odpira peklo in „demoni" zapeljivo pojo, med tem ko pod svitlim znamenjem nebeška moč hoče po zvišanih glasovih zapeljanega spreobrniti; zdaj so se akordi v milem As-dur ko harfno brnjenje glasili in v srce segajoče petje je klicalo „milost, milost". In „milost, milost, osida," je sama pri sebi tudi Ilona izdihnila, in ko v tem trenutku strežaj naznani grofa Miloša in njegovo mater, morala je vso moč napeti, da ni od veselja glasno zavpila. Strastno окб ogerskega velikaša, ktero se ni odmeknilo od princesinje, zapazilo je njeno ginjenje in sumljivo je miril s pogledi mladeniča, kteri je lep ko Apolon, ali neobčutljiv za vse, kar ga je obdajalo, svojo mater k kneginji peljal in nem in ponosen se družici uklanjal. Komaj je Thalberg nehal, ko je stopila Ilona k njemu, proseča ga, naj spremlja njeno petje. Segla je po Schubert-ovih pesmih in izbrala si je Favstovo „Marjetico". Pela je, da so vsi strmeli, nihče jo tako peti še slišal ni; ona, ktera je do zdaj umetno, al mrzlo najlepše skladbe izvrševala, bilo je vsa čutje in bol se je razodeval v njenem glasu, ko je tože začela: Moj pokoj je preč, Težko sreč, Ne najdem ga nikdar In nikdar ne. Tam, kjer njega ni Je grob razpet, Ožolčen mi Široki svet. In zmešana Mi glava je, Čutilo mi Zdrobljeno vse. Moj pokoj je pree, Težko srce, Ne najdem ga nikdar In nikdar ne. Po njem le gledam Pri oknecu jaz, Za njim le hodim Od doma včas'. In strastno in zmiraj strastnejše se je vzdigoval krepki, mogočni sopran, in iskreno so plamenele črne oči, ko je petje iz tožečega „piano" malo po malo do „fortissimo" prirastlo in hre-penljivo popisovalo: Lep hod njegov In prežlahtni obraz, Nasmehljanje ust, Moč očesa in kras, In govorice Čar njegov, In stisk roke In ah! celov! — Dolzega oddiha, kterega je neumrjoči skladatelj po teh besedah vstavil, bilo je treba zares, za ginjeno pevko, kakor za poslušalce, ktere je nehote prešinilo to, kar se jim je predstavljalo z največo močjo čutil. In mirnejše al nepopisljivo ginljivo je nadaljevala: Le k njemu njedra Mi hrepene, Prijet' da bi smela Njega držd, Ga celovati Ko bi hotla, Bi nad celovi Izginila vsa! Zadnjo noto izpevša, se je navdušena pevka, zopet v ponosno princesinjo epremenila in le po majhnem gibanji glave je hvalo za občno iskreno pohvalo izrekla. Očarano je bilo vse, le on, kteremu je veljalo prekrasno petje, bil je daleč v svojih mislih. Videl je tudi Marjetico pri kolovratu, toda Marjetico, čisto ko limbar, ktera je kesanje in krivico komaj po besedi poznala. Kako je hrepenel iz bliščečih okoliščin v mirno, prijazno sobo, kjer ga je nedolžnost in ljubezen obdajala, kjer je mogel ljubo, krotko mater in vrlega očeta bolj spoštovati kakor vso to gospodo, ktera ošabna in na videz nepodložna se je vendar pred malikom, kteri je najbolj stregel sebičnim njenim namenom, globoko v prah uklanjala, Koj pri svojem dohodu je Miloš materi svojo ljubezen naznanil, kakor tudi nepreklicljivi namen, v zakon stopiti z izvoljeno nevesto. Mati, ktera je trdne njegove sklepe poznala in se sinovi samovlastnosti morala uklanjati, dovolila je, nadjaje se, da bode gotovo minljivo, otročjo trmo kmalu pozabil, in za povračilo svojega dovoljenja gaje prosila letos ko zadnjikrat, predno se bode živ pokopal v grajščino pradedov, povsod spremljati jo. Miloš ni mogel odreči materi, če se mu je ravno gnjusilo vse, kar je veselje imenovala, in še bolj samotnega, še bolj žalostnega se je čutil, ko ga je velika družba obdajala. Edino veselje mu je bilo poslušati klasične godbe, ktere se ravno v Beču tako izvrstno izvršujejo. Muzika je pravi dar Božji, ona je jezik, kteri različnosti narodov ne pozna, kajti njeno govorico razume vsak in blagor mu, kteri se po njej more prav živo s človeškim rodom pogovarjati. Posebno so Miloša zanimivale Beethoven-ove večne simfonije, ona dela, ktera so iz narave vzeta in ktera posnemajo to, kar zemlja ponuja visocega in strahovitega. Podoba se razvije in v hitrem „allegro" se razodeva celo morje blagoglasja, vzdi-gajoče kristalne valove polnivši zrak s srečo in radostjo, zdaj jih hrumeče spet v globino vtapljaje, razodevši brezno neizmerne bolečine. Mera se spremeni in sladko „andante" se glasi milo in radostno, kakor pesmi, po kterih mlada mati v spanje ziblje svojega prvenca. Sanje se oživljajo in marnje postajajo resnica v lehkonožnem „scherzo", ktero čudovitne vrte odpira, veše in vile se vzdigujejo iz cvetic in se sučejo v plesu; zdaj zginejo in zdaj se prikažejo še lepše, še bolj zapeljive ko popred. Hipoma se odmaknejo prikupljivi glasovi ostri resnobi in v iskrenem „presto" se vnema boj in prepir življenja in hrup in nevihta ga spremljate, ali v razponi glasov se bliža kakor zora mogočni duh, kteri pun-tarstvo čudapolno utolaži in uravna. Delo je končano in vse je premagano z visoko močjo, z neumrjočo lepoto, ktero je nedoseženi velikan skladoglasja v njem svetu zapustil. Rad je poslušal Miloš tudi vilike maše v dvorski kapeli, če je umetna roka visoki potok glasov na orglah dala šumeti in više in više naraščati se, in če je po preludiji človeški glas se vzdignil in pri zvišanem spremljevanji mir in tolažbo zapel v srca poslušalcev. Sveta pobožnost je polnila cerkev in na perutih mogočne muzike se vzdigovala do nebes. Po takih glasovih se zemlja spri-jatelji z nebesi, po takih glasovih se razodeva Božja čast celo usmiljenja vrednemu neverniku. — Zopet je kneginja vabila razpošiljala in ples, prvi v pred-pustu je zedinil ogerske in avstrijske plemenitaše. Se bolj bliščeče, še krasnejše je bilo vse; veselje in samočutje je stalo na obličji skoro vseh pričujočih in ako bi priprosti sin narave hipoma v dvorano stopil, gotovo bi omamljen bil in mislil, da je v rajskih planjavah med vrstami plesajočih angeljev, toda le vnanjo stran teh izvoljenih bi smel videti, ako ne bi moral hrepeneti po samoti svojega gozda. Ilona, slavljena kraljica veselice, prekrasna je bila v snego-beli atlasovi obleki, ktera je v težkih gubah vlekla se po tleh; druzega kinča ni imela, kakor neprecenljiv dijamanten obroč, kteri se je lesketal v njenih lasčh, povekšajoč ebenovo njih črnoto. Velik šop najlepših rož je v roki držala, presne in čvrste so bile, kakor da bi jih bila ravno kar porosila spomladanska rosa. Miloš je bil po navadi nem gledalec in se ni vdeleževal plesa, da-siravno si je mati prizadevala prigovarjati mu, saj z mlado princesinjo plesati, kakor se mu spodobi. Smehljaje se je odrekel in mater prosil ne nadlegovati ga dalje, kajti obljubo, povsod spremljati jo, je spolnil, ali kaj druzega ni obsegala njuna pogodba. Plesal se je zdaj kotiljon, in hipoma se bliža princesinja Milošu, in namesti reda ali traka, kteri se pripne na prsi izbranega plesalca, iz srede cvetočega zvezka potegne najlepšo rožo in izročivši mu jo, vpraša: „Grof, ali ljubite rože?" — „Da, da, princesinja," odgovori Miloš, „rožo ljubim bolj ko svoje življenje". In v sladkem spominu je čudovito cvetje ustnicam približal. Ponižno je čakala slavljena kneginja pred njim in prerada bi mu bila ves rožni šopek poklonila in z njim tudi goreče svoje srce. Ko se Miloš iz svojih misli ni predramil, šaljivo je rekla: „Ker ste moj red sprejeli, morate tudi plesati z menoj, grof, potem se roži čudite, kolikor se vam ljubi". „Ne zamerite kneginja", prosi Miloš, položivši roko krog vitkega života in v hitrem plesu sta se vrtela po bliščeči dvorani. Mati mladega grofa je plavala v veselji in predstavljala si je najlepše nasledke tega večera, mislila je sama pri sebi, da lepše dvojice ni najti na zemlji, da sta prav vstvarjena drugi za druzega. Zavidovali so Miloša vsi plesalci, ki so zapazili preveliko poslavitev, ktero mu je princesinja skazala in velikas grof Koloman je menil, da gine od jeze in ljubosumnosti. Bližal se je Milošu, kteri se je bil po plesu umaknil v bližnjo, skoro prazno dvorano, in to z namenom, razžaliti ga na vsak način. „Ne zamerite, da vas motim, grof — kako lepo rožo imate — al jako me zanimiva, kar sem slišal od poletenske vaše norčije z neko prosto deklico, ali je res?" Miloš je vso moč napel, miren ostati in ponosen je rekel: „Odgovor o poletenskem svojem djanji sem dolžan le svoji časti, človeku nobenemu". „Navadne šale, ki se ne šteje v življenji plemenitnika, menda ne boste sodili za djanje, ktero skruni čast". — „Zadosti gospod, reči vam le moram, da ravno to, kar imenujete šalo, mi je najsvetejše na zemlji". In obrnivši se, hotel je mirno oditi. Ali srditi protivnik mu je pot zastopil in zasramljivo nadaljeval: „Menda niste razžaljeni zavolj deklice, ktero morda ravno zdaj, gospod grof, objema logarski hlapec". Obledel je Miloš kakor smrt, al še je vso svojo potrpežljivost ohranil in pokojno zahteval: „Gospod, čistosti, kteri se bližati niste vredni, ne boste oskru-njevali iu toraj tirjam, da v tem hipu prekličete svoje besede". — „Nikdar! — nikoli še nisem preklical, kar sem izgovoril, zakaj ne zahtevate drugačnega zadostila, ali ste morda pri kolovratu tudi srčnost popustili?" „Preveč je," reče Miloš, kteremu ni bilo moč dalje zdržati se, „naj moja svedoka jutri dalje z vami govorita." Ilona, ktera je videla Miloša odhajati in čez malo časa zopet vračati se v dvorano, zapazila je z ostrim očesom ljubezni, kako je obledelo njegovo obličje, kako se nagrbančilo visoko čelo; in ko se hitro za Milošem tudi grof Koloman približa in neizrekljiv porog in zadovoljnost na obrazu kaže, silile so se jej strašne misli. Še nekaj časa je moral Miloš poslušati prazne govorice, še nekaj časa priča biti vnemarnega početja, predno se je mogel posloviti tako, da ni prevelikega razgledovanja obudil. „Kaj pomeni hitri odhod?" vpraša princesinja, ktera se zdržati ni mogla, nadjaje se kaj zvedeti od Kolomana, ki je po navadi skoro ni zapustil. „Ne vem, kneginja, ne vem druzega, kakor da vas ljubim, bolj kakor je kedaj ljubilo človeško srce!" Zaničljivo se je odmeknila Ilona in kazala, kakor da ne bi bila slišala besedice. Ko se je Miloš z materjo domu peljal, stiskala mu je roko in srečo želela, da ga je princesinja tako odlikovala. „Presrečni ti", je rekla, „gotovo se ne motim, če trdim, da ti je nagnjena; — kaj ne, da je lepa?" - „Roža?" — „Kdo govori od rože, princesinja je največa krasota, ktero mora občudovati vsaki, kteri ni slep". „Mogoče, ljuba mati, ali za-me je lepa le moja roža— uboga moja roža!" Z nova se je vse vzdignilo v srcu Miloševem, ko je bil sam in premišljeval zadnje prigodke. On, kteri z nesramno ošabnostjo ne bi mogel razžaliti nikogar, tega početja tudi pri drugem ni mogel razumeti. Hudobni naklep protivnikov je bil očiten, kakor je tudi gotovo bilo, da prepira nebo hotel poravnati s preklicem. V čistosti svojih misli mu ni bilo moč, vzrok tega početja najti, ali zadnje besede materne so ga opominjale, da je morda v srcu princesinje nehote čutila obudil in da'se divja sumljivost hoče maščevati nad njim. Prvikrat v življenji je previdel nezmerno zlo, ktero izvira iz nesrečne navade, ki seje svet, če tudi skrivno, drži in ktera je po predsodkih edini pomoček razžaljeno čast popraviti. Zavolj ničesa, zavolj praznih domišljij strastnega človeka v nevarnost postaviti življenje, ali ne bi bilo boljše za omenjeno navado ne marati in zadovoljen biti z zavestjo svoje pravice! Toda mogoče ni bilo, svetu se je moral podvreči, če ni hotel veljati za plašlivca, in prisiljen je bil za oskrunjeno čast svoje neveste in za napadeno lastno hrabrost potegniti se. Cista njegova vest ga, je tolažila in kakor vsaki pravični si ni mogel misliti, da pravica ne bi obveljala in da ne bode ta dvoboj, kterega se je branil, dokler je le moč bilo, skazal sodbe Božje. Ako bi pa vendar-le laž pravico, in hudobija premagala čast? Kaj potem ž njo? — O, ta misel je bila prestrašna, popustiti jo zdaj, ko je vedel, kaj je sreča, dragi svoji roži toliko gorj6 pripraviti, o to je bilo preveč! Drugi dan Miloš pošlje svojega bratranca in nekega prijatelja k velikašu, da bi poravnala nesrečno to pravdo. Pregovoriti sta hotela Kolomana, naj prekliče nesramni izrek, ali on je bil neupogljiv in po strastnih svojih očeh, ki so se v divjem veselji pretemno bliskale, bil je skoro podoben zverini, ktera po ropu koprni. Druzega ni bilo storiti, kakor določiti orožje, čas in kraj dvoboja. Koloman si je izbral samokres in cesarske mline za dvo-bojišče. Miloš vso noč ni legel k počitku, pisal je in ravno tisto predčutje, ktero ga je obhajalo na večer veselice v nogradu, se je se z večo močj6 polastilo njegove duše; popoldne je Ivanu, zvestemu strežaju, pozvonil, njemu, kteri je bil edini priča njegove sreče na slovenski zemlji in rekel mu: Ako se mi jutro kaj človeškega zgodi, edina moja želja je, da me pokopljete tam, kjer bode tudi truplo moje neveste počivalo, in ti, ki si mi stregel vse življenje, moraš me spremljati na počivališče. Spisal sem zadnjo svojo voljo, izroči jo materi. „To pisemce" — in glas Milošev je trepetal in debele solzč so mu oči kalile — „poneseš ubogi moji Rahlli; reci jej, da je bila edina moja misel v življenji, poslednja v smrti in da se bom ž njo prebudil pred prestolom ljubečega očeta, kteri bode sedanje gorje v večno veselje spremenil. Priseči mi moraš tudi, da ne bode zvedela, da se je njeno ime pri nesrečnem prepiru izgovorilo, reci jej, da sem bil razžaljen do smrti, in da ga ni bilo sredstva poravnati pravdo. In slušaj, Ivan, če bode obupna in če se je bi polastila prevelika žalost, reci jej, zapazi dobro, da bode čez leto pri meni in da bodeva sklenjena za vekomaj! — Hvala tudi tebi, zvesta duša, za udanost, ktero si mi vedno ska-zoval in nadjam se, da ti ne izginem iz spomina." „O gospod, da sem mogel kaj tacega doživeti, odjenjajte, poravnajte nesrečni prepir, za Božjo voljo vas prosim, zavoljo preljube gospice Rahele premislite, kaj bode ž njo, in gospod grof tudi zavolj mene, kaj mi bo storiti brez vas na zemlji, na zamerite, da se predrznem reči, da ste za-me vse, da vas ljubim kakor sina po skrbi, ktero za vas imam noč in dan, in kakor očeta po pokorščini, ktero sem vam dolžan; in kaj ranjki gospod grof рогекб, če jih srečam v večnosti, oni, kteri so mi ukazali nad vami čuti in vas nikoli ne zapustiti. Kako hočem pred-nje stopiti, o dajte se preprositi v spominu nepozabljivega svojega očeta!" „Odjenjaj, zvesto srce, ne zahtevaj, kar ni v moji moči, zastonj je vsaka beseda." — „Obrniti se hočem tedaj k njemu, kteri vedno čuje in ne pripusti, da bi blag gospod, kakoršen ste vi, tako žalosten konec vzel." Miren je zdaj bil Miloš, ko je bil vravnal vse, in globok al tih bol mu je bil brati na bledem obličji. Začelo se je mračiti in trpelo ga ni več v sobi, vleklo ga je s silno močjo milemu Bogu zadnji pozdrav na svojo rožo naročit. Hitel je iz hrupa notranjega mesta skoz Leopoldovo predmestje v „Prater". Žalostno so se pred njim razprostirali dolgi drevoredi v dvomljivi svitlobi in škri-pavna sapa, ktera je skoz gole veje vlekla, se je glasila ko žalostna pesem zapuščene narave. Prišel je do Donave, tudi valovi veličastne reke so tekli počasi, kakor da s svojim šumenjem ne bi hoteli motiti tihoto mrtvaške sobe nekdanje cvetoče narave. Sam ni vedel, kako dolgo je tako šel brez konca in kraja v velikem zimskem mrazu in če so mu včasi tudi po ledenem severji udje skoro otrpnili, ni ga še čutil, zmenil se ni za nič, kakor za neizmerno gorjč, ktero bode po sili pripraviti moral sladki nevesti. Naposled se je vrnil in ko domu pride, strese ga mrzlica in glava je žarela in ga bolela, da je moral na posteljo leči. Ivanu je naročil ob 5. pripravljenemu biti in ukazal mu, samega pustiti. Nerad ga je ubogal skrbni strežaj, kteremu se je gospod ves spremenjen zdel. Vso noč je bedel in ko drugi dan o omenjeni uri stopi v sobo, kako se začudi, da gospod še leži. Bližal se mu je tihoma, ali oči so bile odprte in nepremekljivo so ga gledale, in čuj, zdaj se je v sladki govorici z Rahelo menil in prosil, naj se hitro k poroki pripravi, zdaj se je spet v divjih domišljijah boril s protivnikom, kteri mu je hotel vso srečo uropati. Ustrašeni Ivan je hitel po grofinjo in hišnega zdravnika in odmeknil se po tem več ni od bolniške postelje. Neomejena je bila žalost grofinje, premočni glas narave je premagal njeno srce in brezskrbna, ne-čimerna gospd se je odmeknila ljubeči, obupni materi. Nene-homa je popraševala zdravnika, al on jej je le ogibno odgovarjal in zahteval k posvetovanji še druzih svojih tovaršev. In prišli so, al le skrbno so z glavo zmajali in nadepolnega odgovora ni mogel dati nobeden. V neizrekljivi britkosti je minul dan, pretekla je dolga zimska noč, prišlo je jutro, al bolniku ni bilo boljše. Vedno so ga mučile domišljije, vžival je v njih vso radost srečne ljubezni in vse gorjč silne ločitve. Zdaj se je umiril in nepremekljiv je ležal za trenutek, zdaj spet mu je krč telo stresal in srkal živno moč. Hipoma se je Miloš prebudil, spoznal mater in jej roko stisnil in rekel, da ima zadnjo prošnjo do nje. ,,To, česar te prosim v smrti, je, da bi mislila na-me, ako bi kedaj Rahelo videla in da bi bila prav dobra, prav prijazna ž njo". „Da, da, moj Miloš, kar hočeš, le ozdravi se in tukaj ti obljubim pred Bogom, da bodem Rahčlo z veseljem za hčer sprejela in jo blagoslovila do zadnjega dihljeja". „Večna hvala — mati" in na novo ga je^krč prijel in smrt se je bližala krepkemu, mlademu življenju. Se enkrat je mater in Ivana pogledal, al kmalu je oko otemnelo, z roko je svetinjo, hranilko spominčic, ktere si je bil od Rahele sprosil, ko jo je prvič videl, nesel k bledim usticam, ki so se odprle k nasmehljaju in v dolgem, globokem in zadnjem izdihljeji šeptale eno ime. Dva boleča kriča sta zdravnikom v tikama sobi naznanila, da se je spolnil njihov izrek, hiteli so k bolniški postelji in našli grofiojo v omedlevici, s ktere se je ko slaba sivora prebudila, in Ivana, jokajočega ko malo dete, polju-bujočega roke in noge mrliča. In Rahela!! — Pero se mi upira popisovati njen bol. Odvzemi svitlemu nebu hipoma vse zvezde, oropaj spomlad veselega cvetja in petja, zaženi ladijo iz varnega brodišča brez krmila, brez sidra v viharno morje — in imel boš slabo podobo strašnega udarca, kteri je nepričakovano, kakor blisk iz jasnega neba treščil v ljubeče srce in po grozovitem gorjč ga skoro okamenil. Dolgo ni mogla umeti vso velikost svoje zgube, zdelo se jej je nemogoče in oslatovala se je, ali je res ona, kteri se je to primerilo, ali se ne bo skoro iz težkih sanj prebudila. Toda pismo je ležalo pred njo in zvonovi--oh, oče nebeški, kako si mogel to pripustiti ti, kteri si ljubezen in usmiljenje?! —Oči so jej usahnile in strmele so pred sabo, kakor v neizmerno brezno, v ktero bi se prerada pogreznila tudi ona. Bledi ustnici ste trepetali, jezik se jej je pri-sušil k nebu, govoriti ni mogla, in kaj bi bila tudi govorila, ker ni besedi, ki bi mogle izreči, kar je čutila; na prsih jej je ležal težak kamen, mrliča je v sebi nosila in ga vedno kropila z nevidnimi solzami, al pekle so te solzč kakor živ ogenj, da, da, gorelo je v njej in plamen se je bližal možganom — zavest jo je zapustila. Uboga mati jo je poživljala, senci in čelo jej hladila in na njenem naročji se je spet k novemu trpljenju prebudila. „O mati, mati, da bi saj plakati mogla; al umejte, kaj je to, nikdar, mati, nikdar več ne videti oči, ki so se pri mojem pogledu od sreče bliskale, nikdar več ne slišati milega glasu, kteri se mi je ljubko in podučivno prikupoval, nikoli, mati, nikoli več ne srečati spre-lepe postave, ktera se je meni, vam, očetu tako ponižno uklanjala, da-si je ravno visoko, visoko nad nami stala. O berite, mati, zadnje besede in povejte, ali je še ktera bolj nesrečna stvar na zemlji od mene!" In brezupna mati je brala: Rahela! Sladko ime, zadnjikrat te kličem iz globine srca; Rahčla, zadnjikrat te blagoslavljam za neizmerno radost, ktero si mi delala, zadnjikrat te blagoslavljam za vsak pogled, za vsako besedo, za vsako misel, s kterimi si me osrečevala. O mlada moja roža, Bog sam mi te je dal, njega čudapolnega sem srečeval v iskrah tvojih čistih oči, v tvojem smehljanji sem umel govor, v kterem on z angeljem govori— in vendar te moram zapustiti! — Angelj moj, ne zameri, da tebi toliko gorjč naklonim, tebi, kteri sem hotel darovati vso srečo, ktero more zemlja ponuditi. Osoda je sklenila drugače in duše ti nočem težiti z neizmerno britkostjo, ki me napolnuje. Naj bode, kratko je življenje in najina je večnost! Bog te obvari, tebe, moje vse, ki si mi bila nada in življenje, najdeva se tam, kjer te iz roke večne ljubezni sprejmem za večnost. Miloš. Zvonovi so k pogrebu vabili in vse je vrelo priljubljenemu gospodu zadnjo čast skazat. Zahteval je posebno v posiednji volji, ne pokopati ga v grajščinsko rako, ampak na občno pokopališče, da naj pod isto gomilo počiva tudi truplo njegove neveste. Rakžla si ni dala ubraniti ženina na zadnji poti spremljati in med očetom in materjo je k grobu omahovala obupna, tiha, strta. Nesolzno gorjč, srce predirajoči pogled uboge sirote je vsem pričujočem v oči privabilo solze in prehvaliti niso mogli ranjcega, kako je bil prijazen, kako dobrotljiv, al neusmiljene so se s tem kazali, kajti vsaka beseda je trgala strto srce. In ko je prst padala na trugo, ko je grozepolno ropotanje odmevalo v Rahčlini duši, ko je bol najvišo stopinjo dosegel, bilo jej je, kakor da bi vse nehalo krog nje, bolečine so se vlegle, rane več niso krvavele, zmrznilo je v njej in bilo je ne le, kakor da ne bi bila nič zgubila, ampak da tudi nikdar ni nič imela. Prišla je do tje, kjer človek v neobčutljivosti vse in sam sebe pozabi. Ivan, kteremu se je od začetka upiralo, sporočilo ranjcega grofa popolnoma spolniti, boječ se, da ne bi ravno on smrtne rane vsekal v preobčutljivo srce, ni se mogel več zdržati, sililo ga je bližati se revi, ktera je naposled skoro sama pri grobu klečala. Tiho je šepetal: „Še nekaj vam moram povedati, Rahela, še nekaj mi je grof naročil, ako bi prežalostni, ako bi obupni bili, in to je: da bodete ob letu pri njem in da se potem nikdar več ne ločita". Popadla je trdo Ivanovo roko „hvala, hvala" zavpila in sprostile so se jej prsi, dolgo zadrževane solze so jele v potokih teči iz oči in žar nebeške nade je obseval obličje, na kterem je do zdaj bil brati le obup. Tekel je čas, Rahela je bila mirna na videz, le v samoti brezkončnih noči se je njeno hlepenje še z močnejšo oblastjo vzdigovalo in spanje, sladki dar Božji, vedno je bežalo pred njo. . S tihim, ali ostrim zobom je bol neutrudljivo grudil njeno srce, preveč nepričakovana jo je dohitela zguba, prehitro je bilo pregnanstvo iz njenih nebes — neizvračljiva bolezen se je polastila mladega, cvetočega njenega življenja. Sprelepa je še zmiraj bila, da-si ravno se je bila vsa spremenila, okrogli lici ste upadli in začele so sem ter tje grobne rože na njima žareti, oči ste jej vedno veči postajali, nadzemska luč je že v njima brlela in temen obroč jih je obdajal; le veselje Miloševo, čudapolni lasjč so jej še vedno ko tekoče zlato padali čez rami. Ko je prvikrat spomladi v gozdič šla, bilo jej je kakor da bi jo vse začudeno vprašalo: „zakaj prideš sama, kaj delaš še tukaj?" In slavec se je jokal ž njo, travice so bile solzne in skoz ves gozd se je glasilo žalo- valno šumenje. Kako jej je dobro delo, da je vsa narava tožila po njem in umela njeno nesrečo! Obiskovala je zdaj vsaki dan grob, vrniti je dragemu morala obiskovanje in premišljevala je vsaki večer, ali jej bode moč dolžnosti spolniti. Pogovarjala se je tam z nepozabljivim prijateljem , vsako misel mu razodela in prepričana je bila ondi bolj kakor kje drugod, da se v drugem življenji najde, kar se je tukaj ljubilo, umela je na pokopališču prav za prav vstajenja pesem, ktero je spomlad pela krog nje. Sedela je po navadi neki dan na gomili, ko se približa žlahtna gospa v temni, svilni obleki in zagledavša grobni napis, zgrudi se zraven nje na koleni, s svojimi solzami rose gomilo, križ in deklico, čez nekoliko časa vzdigne neznana sprelepe črne oči k Rahčli in vpraša: „Ti si tedaj bila njegova roža?" — „Tako me je imenoval; — k sreči rože zvenejo, ko jim solnce zaide. Ali kdo ste vi?" — „Dekle, ktero ga obžaluje kakor ti, toda dekle tisočkrat bolj nesrečno; tebe je ljubil, ti si bila edina njegova misel, v najbolj bliščečih okoliščinah je videl le tebe in se še zavedel ni, da mu je na proti hitelo srce, kteremu je vse v znožji ležalo. O Rahela, uboga, al vendar preblaga deklica, pusti, da nad tvojim naročjem le enkrat v življenji neizmerno svoje gorji iz-jokam, potem hočem dalje hoditi brez luči, samotno svojo pot!" Čas kresnic je nastopil in čedalje bolj je sahnela Rahila; več ni mogla vsaki dan obiskati gomilo, al želela je še enkrat iti tje k studencu, kjer je Miloša prvič videla. Mati jo je spremljevala in skrbno podpirala, dolgo ste potovali in večkrat ste morali odpočiti si, predno ste dospeli v dolinico. Uljudno in prijazno je bilo tam kakor danes leto, solnce je zlatilo vrhe smrekove, ali hrepenljivo окб pod njimi ni videlo krasnega mladeniča, gledalo je le temna debla dreves. Veselo je izvirala vodica in vabila je deklico ko nekdaj, ali danes je revo zeblo in le njeni roki ste bili vroči in to ko živa žrjavica, božala je ž njima lepe spominčice, ktere so rastle na obrežji ko takrat; zdaj se ni ž njimi lišpala ali preglasno so jo spominjale pretekle sreče in sedanjega gorje. Sultan je ležal zraven Rahile in z glavo jej grel nožici; ona pa utrujena, slaba in nevečna, kakor je bila, se je materi na prsi naslonila in pri žuborenji vodice sladko zaspala kakor že dolgo ne. Pela jej je mati s tresočim glasom eno milih poljskih pesem in zibala jo na naročji, kakor o sladkem času, ko se jej je v cvetočem detetu nebo odpiralo. Čula je na vsaki njen dihljej, umolknila s petjem in si komaj sopsti upala, in glej, glej! obličje seje zvedrilo, zarja nekdanje lepote, nekdanjega zdravja ga je obsijala, usta so se nasmehljala in stegnili ste se ročici, zdaj je nekaj zašepetala in tanko uh6 materno je umelo, ko je rekla: „Rahela me kličejo ljudje," ali v tem trenutku jej je skeleči bol presunil prsi, planila je kviško in izdihnila: „o mati, kako sem bila srečna!" Jesen je bila in ogenj je že gorel v peči velike sobe. Eden oblazinjenih stolov je biizo nje stal in na njem je počivala Rahela. Rada je imela, če so mati predli, ropotanje kolovrata jo je spominjalo potokovega žuborenja in mati je storila vse, ko bi jej zraven tudi srce pokalo; al ko je nit med tresočimi prsti drsela, ni je bilo treba močiti, premokra je bila tudi brez vode. Oče, kteri se je v nekterih mesecih za več ko deset let postaral, je le malokdaj od doma šel, da-si je ravno bil najboljši lovski čas, potrt in nem je slonel pri mizi in pazil le na hčer; kar je mislil, da bi jej bilo po volji, storil je vse in srečen je bil, ko se je le malo nasmehljala. Kako skrbno jej je blazine popravljal, kako gladil sprelepe lase, ki so razpleteni ko zlat plašč segali do tal; kako je tekel, ko je po pijači hrepenela, in ko je za male trenutke zadremala, hitel je v gozd nabirat cvetic, da bi njegovo ljubljenko razveselile. Tudi sultan se od hiše ni odmeknil, ko živa podnožnica je ležal nepremekljiv pred Rahčlo in ko je zunaj kaj slišal, ni se ganil z mesta; vsa njegova pazljivost je bila, čuvati predrago lastnico. Bil je lep popoldan sredi meseca oktobra, solnčni žarki so silili skoz oknice, poljubovati so hoteli zadnjikrat nekdanjo rožo in se ko glorija razprostirati krog čela bledega angelja. „O starši moji, kmalu vas bom morala zapustiti, al ločitev ne bo dolga, kmalu se bodemo radovali vsi skupaj, in to vekomaj". Oče ni mogel spregovoriti besedice, toda окб, ktero morda od mlade dobe ni pretočilo solze, skalilo se je in trdna postava je trepetala, da je komaj stal na nogah. Mati je v neizrekljivem bolu pred hčerjo z vzdignjenima rokama na kolena padla in sultan, zvesta žival, javkala je in ljubkala rob Rahiline obleke. „O nikar ne odidi" prosila je mati, o ostani pri nama, Rahela, ko bi vedela, kako neizmerno te ljubim, gotovo ne bi mogla zapustiti zemljo. O an-geljsko moje dete, no morem te zgubiti; vse, vse bo še dobro, ti si mlada in čas ozdravi tudi najglobokejšo rano. Pogledi me in premisli, kaj sem prestala v tvoji starosti in koliko blaženstvo sem vendar še na svetu vživala. Kako sem bila vesela, ko mi je Bog dal tebe; ko sem prvi tvoj glas slišala, zdelo se mi je, da čujem rajsko petje, in ko si se mi nasmehljala, ročici mi nasproti stegnila in sladko besedo „mati" izgovorila — o moje dete, kakor so čudapolna nebesa in nesluteno njihove veselje, veče radosti vendar ni od one, ki sem jo jaz v tebi doživela. Prve tvoje sto-pinjice sem varovala, pri tvojih igrah sem bila otrok kakor ti, s teboj je tudi moja sreča rastla in ločiti se od mene ti ne pustim, s smrtnimi bolečinami sem te kupila in s smrtjo se hočem boriti zdaj, materna ljubezen jo mora premagati, če me ti zapustiš, zapusti me prihodnost, ker le v tebi živim; več si mi ko hči, sestro, prijateljico, lastno bitje, vse najdem v tebi; tebi lehko odkrijem vsa svoja čutila, krotka in dobra kakor si, umeš bolečino svoje matere, vsa britkost me mine, ko se tvoji pogledi vglobijo v dno mojega srca. In tvoj oče, o poglej ga, ali se ti Podučili in zabavni del. 11 ne smili, krepak je bil ko gozdni dob, ali žalost ga je spremenila kakor drevo, kteremu se je vrezalo do jedra žlahtnega stržena. O Rahela, koliko sva se nadjala od življenja, to je, od tebe, daj se toraj preprositi, edina najina sreča, ostani pri nama, ne pusti naju samih!" „Ljuba, ljuba mati, ali ne veste, da se je vse moje čutje le v njem razstapljalo in da sem mu tudi bitje darovala, ko sem mu ljubezen poklonila? Ali ne veste, da je osoda le polovico svojega neusmiljenja spolnila, pustivša me na zemlji in da sem bila na smrt obsojena, ko je 011 umrl?— Saj se bomo zopet videli, smrt ne more uničiti nobeno bitje in kar v zemlji počiva, bode se na novo, in to lepše, čistejše razcvetelo. O moji starši, glejte, srečna, blaga sem spet; ko sem v brezno svoje nesreče gledala, ko mi je bilo, kakor da bi mogla ob pamet priti, s solzami se je moj bol olajšal po nekih besedah starega Ivana, ki so mi poplaknile vse obupanje; kmalu potem mi je bilo spet mogoče moliti in z odprtima rokama me je sprejel on, kteri je za me trpel in za me umrl. Ž njim je prišla tolažba in potrpežljivo sem odslč vse upanje stavila na-nj. Kar sem zgubila, to je on našel, kar sem ljubila, skrbno je pri njem shranjeno in nihče mi ne odvzame, kar mi bo dala njegova roka. Vse svoje čute sem tiho in ponižno raz-odela čisti luči, ktera nam od zgoraj sije in kakor rosa, ktera cvetice oživlja, mi je na goreče rane padla in jih bolj ohladila, kakor vse človeške tolažbe. Po mojem trpljenji se mi je Rešnik še bolj približal in vse, kar on stori, je dobro. — Kako lehko sem zdaj govorila, že davno mi ni bilo tako mirno srce; ali mraz je, se ve da v mesecu oktobru smo, menda sem ravno danes leto nevesta postala; — — ljuba mati prosim, berite mi kaj iz prelepih psalmov, hrepenim po rajskih besedah!" Segla je Valovna po svetem pismu in z nadčloveško premago je zadrževala solze in glasno je materna ljubezen hvalo brala večni ljubezni, ktere očitna podoba je ona na zemlji: „Vsak dan te bom hvalil in častil tvoje ime ven in ven, vekomaj in vekomaj". „Velik je Gospod in prav častitljiv, in njegovo veličastvo je neizmerno". „Rod in rod bo hvalil tvoja dela in oznanovali bodo tvojo mogočnost". „Milostljivin usmiljen je Gospod, potrpežljiv in prav milostljiv". „Dober je Gospod vsem, in njega usmiljenje je do vseh njegovih del". „Gospod vzdigne vse, kteri padejo, in pomaga kviško vsem potrtim". „Oči vseh upajo v tebe, Gospod! in ti jim daješ jed ob pravem času". „Blizo je Gospod vsem, ki ga kličejo, vsem, ki ga kličejo v resnici". _ „Spolnuje voljo njim, ki se ga boje, ter njih prošnjo usliši in jih reši". Nehati je hotela Valovna, ali hči je z milim glasom prosila: „Se nekoliko vrstic, presladko je poslušati,' ljuba, sladka mamica, kako te ljubim in tebe, predragi oče!--moj Miloš" — „Gospod, naš Gospod! kako čudovitno je tvoje'ime po vsi zemlji". „Iz ust otrok in dojencev si si napravil hvalo". „Ko gledam tvoje nebo, delo tvojih prstov, luno in zvezde, ki si jih vstvaril". »Kaj je človek, da sega spominjaš; ali sin človekov, da ga obiskuješ? Le malo si ga znižal pod angelje; s slavo in častjo si ga ovenčal". „Ter si ga postavil nad dela svojih rok" — Mignil je zdaj oče soprugi, naj neha, kajti mirno je bila zaspala Rahela; — toda več se ni prebudila na zemlji in zadnje besede Davidove, ktere je mati govorila, slišal je angelj že v nebesih. — Severni cveti. Poslovenil Ivan Vesel, Obrekovalcem Ruske. Jl5akaj govorniki hrumite in protite? Kaj sveti ruski zemlji zdaj tako grozite? Kaj je zmotilo vas? al poljski vpori mar? Pustite: to medsobna je slovanska svaja, Domača svaja, ki od starih let ostaja; Te razprtije ne razrešite nikdar. Vže davno sta se sovražila Rodova huje vsaki dan; Pod grozo često je sklonila Njihova se kot naša stran; Kdo zmaga v vednem tem razpori? Al zvesti Rus? ošabni Leh? Slovanske reke če 'zlijo se v Ruskem morji? Mar bo vsahnilo v zdanjih dneh? Pustite nas; vi niste brali, Kar divji boji so pisali; Razumu vašemu odprt Ni ta mejsobni, strašni črt! Vam nema Kremelj sta in Praga, Brezumno zapeljuje vas Brezupne borbe kri predraga — In v srcu bije črt do nas. . . . Zakaj? odgovorite mi: Ker ga na razvalini Moskve plameneči Priznali nismo tak hiteči, Pod kterim ste se tresli vi? Zato, ker v brezdno smo zvalili Silno težečo nad državami pošast? In z našo krvjo pridobili Prostost Evropi, mir in čast? Vi grozni na besedi — skusite se v djanji! Al stari moj junak, ki spava v mirnem spanji, Mar več ne suče Izmajelski bajonet? Al carja ruskega brezmočna je beseda? Al boj z Evropo vže preseda Al več ne zmaga ruski svet? Al nas je malo? al od Perma do Ta vri de, Od Finskih hladnih skal do spaljene Kolhide, Od tam, kjer vrh se sveti Kremi ja, Tje do zidovja mirne Kine, Meč svetli vsega ne prešine, Al vsa ne vstane ruska zemlja? Kaj vam pomaga blebetanje? Pošljite svojih nam sinov: Na polji ruskem mesta za-nje Je še sred znanih jim grobov. A. Puškin. Prerok V puščavi blodil sem omračni, In šestokrili serafim Prišel v svitlobi je nadzračni, Da dušne žeje ne zgorim; In s prsti lahkimi kot sanja Dotaknil se mi je oči: Pogledal sem z očmi spoznanja, Kot orel mlad, ko se splaši. Dotaknil se mi je ušes, Napolnil jih je čuden hrum: Neba sem slišal grozen šum, In gledal angelje nebes, Kak v morji se vale laznine, Iz zemlje kak ženo rastline. In usta tudi je odprl In grešni jezik mi izdrl, Ki je govoril tak lokavo, In modre kače želo hladno V premrla moja usta sladno Z desnico vložil je krvavo. In prsi z mečem je razklal, Srce jim vzel, ki v njih trepeče, In oglje živo, plameneče, V odprte prsi je zagnal. Kot mrlič ležal sem v puščavi, In božji glas zdaj meni pravi: „Vstan', prerok, vnemaj, žgi in vodi, In voljo mojo izpolnuj, Morjč in zemljo mi obhodi, Z besedo srca pri vabi ju j!" A. Puškin. Morju. Svob6dno morje, bodi zdravo! Poslednjič pred menoj vališ Valovje grozno, temnoplavo, V ponosu krasnem mi bleščiš. Kot glas prijatla žalostilni, Ko loči se nerad od nas, Tvoj žalni šum, tvoj šum vabilni, Poslušal sem poslednji čas. Oh moje duše vedna želja! Kak hodil sem na breg shlajen, Napolnjen tihega veselja, V zavetne misli ves vtopljen. Kak ljubil tvoje sem odmeve, Te votle zvoke, brezdna glas, Prešerne vetriča odpeve, Tihotni mir v večerni čas! Colniček ribič od bregov Po plani tvoji očarljivi Pelja predrzno sred valov: A ti vzdivjaš, nepremagljivi — In vže topi se čoln njegov. Na veke spred oči odpravim Naj zdaj tvoj nepremični breg, V zamaknjenji te le pozdravim, Na hrbtu tvojem da napravim Mogočni pevski svoj pobeg. In čakal si . . . bil sem okovan; Moj duh je še drugod se gnal: Z mogočno strastjo očarovan Na bregu milem sem ostal. O čem žalujem? Kam v tem boji Bi pot obrnil še vesel? Le en predmet v puščavi tvoji Bi dušo vneto še prevzel: Le ena skala, grob je slavi . . . Zagrebli tam so v hladni hram Spomin ponosni in gizdavi: Napoleon prestal je tam. Tam je počival sred trpljenij, Za njim pa Šumno kot vihar Ubežal drug od nas je genij, Drug naših misel je vladar. Izgini, svoboda ni varna, In pusti svetu venec svoj, Divjaj in šumi, moč viharna: Bil je, o morje, pevec tvoj. Tvoj bil obraz je v njem označen, Bil z duhom tvojim napojen: Kot ti globok, mogočen, mračen, Kot ti z niččm neukročen. O morje! Težko gledal bodem Se kdaj tvoj veličastni kras, A dolgo, dolgo slišal bodem Tvoj mil šepot v večerni čas. V lesove, puste in molčljive, Prenesem, tebe poln, z bregov Te skale tvoje in zalive, In blesk in šum tvojih valov. Guadalkvivir. Lehak zefir Pihlja nemir. Sumi, Beži Guadalkvivir. Glej, izšla je luna zlata, Tiho . . . čuj . . . gitare glas . . . Na balkon Spanjolka mlada Je oprla se ta čas. Lehak zefir Pihlja nemir. Sumi, Beži Guadalkvivir. Spusti plašč, moj angelj sladki, In kot jasen dan sijdj! Vidim naj ta hipec kratki Ti nožico skoz drždj! Lehak zefir Pihlja, nemir. Sumi, Beži Guadalkvivir. A. Puškin. Gruzinska pesen. Ne poj mi, ljuba, oj ne poj Gruzinske pesmi tožnožalne: Spominja mil napev me tvoj Na prešli čas in brege daljne. Oj spomnim se na sladko moč, Ko čujem vroče tvoje speve, Na lunin svit, na stepno noč, Na črte daljne, uboge deve! ... Prikazen čudomilo koj, Ko tebe vidim, že pozabljam; Ko pa zapoješ, — pred seboj Na novo si jo upodabljam. Ne poj mi, ljuba, oj ne poj Gruzinske pesni tožnožalne: Spominja mil napev me tvoj Na prešli čas in brege daljne. A. Puškin. Elegija. Brezumnih let veselja me ljubezen Težila kot nemirna je bolezen. Podobno vinu, žal minulih dni Cem starše, tem močneje v duši skli. Težak je pot. Obeta mi gorje In trud prihodnosti grozno morje. Pa nočem še, prijatli, zdaj umreti! Da mislim in trpim, hočem živeti; In vem, da bodem še užil sladkosti, Ce tudi gone me skrbi britkosti. Oj pride čas, ko slastno se opijem, Da navdušenja solze še prelijem, In morda, ko življenje se končd, Ljubezni mili: z Bogom mi smehlja. A. Puškin. Terekovi darovi. Terek tuli, hud in zloben, Med gromade strmih skal, Vihri jok mu je podoben, Solze brizga s temnih tal. Ko po stepi bega truden Pa lokavo vse vidoč, Vže dobrika se ves vljuden Morju tiho šumljajoč: „Starec morje! v lono tvoje Naj mi bode mil sprejem! Gonil sem valove svoje — Cas je, da se odahnem. Tam Kavkaz rodil je mene, Večni pa oblak gojil, Tuje sile ni nobene, Večno bi se ž njo boril. Sinom tvojim sem v zabavo Rodni Darjal pokončal, In kremena jim na slavo Čedo celo sem prignal." Kaspij se na breg nasloni In utihne brez srca, Terek z nova se pokloni, Starcu na uh6 šeptd: „Eno še imam darilo, Nenavaden pa je dar! Kabardinca ti nemilo Bojni je končal vihar. „Kabardinec v dragocenem Je naprsniku zajet, In na škitu mu jeklenem Z zlatom rek je pisan svet. Cmerno skrčil je obrvi, Brke mu udar globok Rdečil je v potni krvi, Močil blagi jih potok; Z nemega obraza sije Starega sovraštva sled, Po zatilku rahlo vije Črni las se mladih let." Kaspij se na breg nasloni, Mirno dremlje in molči, Terek z nova se pokloni, Starcu drzno govori: v„No poslušaj, starec sivi! Se en dar moj nosi val, Dar povsod neprecenljivi, Pa tajil sem dosehmal. Plava po valovih spečih Mlad Kozak ti umorjen, Vije se po bledih plečih, Zlati las mu razpuščen. Temno se окб ne gane, Obraz tiho, sladko spi, Po prsih iz male rane Mu rdeča kri beži. Po devici v sladki nadi Ne vzdihuje nad vodo Samo ta Kozak le mladi, Ki počiva tak mehko. „Osedlal je vranca zlobno Na gorč, na nočni boj, Meč sovražni je hudobno Večni mu postlal pokoj". Potok omolči srditi, Bela pa nad njim kot sneg Glava v moči ponositi Je zibala se na breg. Starec v svitli je oblasti Strašen kakor groza stal, V sinjih mu oččh iz strasti Moker žar je zasijal. Poln veselja tujce nove Je v naročje vse objel, K sebi ljubljene valove S hrupom radostnim sprejčl. M. Lermontov. Mrličeva ljubezen. Naj hladna zemlja prah pokriva Trohljivi moj, O draga! duša moja biva Povsod s teboj. Ljubezni čudnega hlepenja Kot up vesel Tu v kraj miru in pozabljenja Seboj sem vzel. Brez straha pahnil sem v trpljenji Proč vse stvari, Utčhe čakal o ločenji — Ločitve ni, Lepot sem videl breztelesnih In vzdihoval, Ker tebe v črtah sem nebesnih Pričakoval. Prinesel semkaj zemske strasti Sem vse s seboj: Nekdanjim mislim poljubujem Strastan obraz, Želim in plačem in vzdihujem Kot prejšnji čas. Dotakne tuje pa dihanje Se tvojih lic, Pretrese dušo kot vihranje Ta nemi klic; O druzem jezik če šepeče, Ki ti je mar, Po meni vsplameni goreče Kot ognja žar. O druzega ne boš ljubila, Ne, o j ne smeš, Mrliču si se zaročila, To dobro veš. O joj! tvoj strah in te molitve Cemu so ti? Miru, pokoja in rešitve Ne dajo mi! M. Lermontov. Želja. Odklenite mi temnico, Dajte dneva žar smejoč, Crnooko še devico, Konja črnega kot noč! Enkrat naj po sinjem polji Na tem konji zaigram; Vidim naj po lastni volji, Da je druzih stan še bolji, Naj na sebi to spoznam. Dajte z deščico trohljivo Se čolniček mi lehak, Jadro resato in sivo, Naj na njem je groze znak: Brez skrbi potem potujem, Sam na morje se spustim, Po tej pušči se radujem, In na kraji divjetujem Z grozno s!6 se veselim. Dajte grad visok in krasen, Krog mu bodi vrt zelen, V njega senci bi pa jasen Gledal vinograd rumen; Vodomet nikdar molčeči Bi v dvorani mi rosil, V rajskih sanjah mi doneči, S hladnim prahom me poječi Sladko vspaval in budil. M. Lermontov, Tesnoba. Ne vem, koga in česa si želim, Ne urnem, kaj mi p61ni misli urno; Pa kar si je, za kar tako trpim, Želja, snovi in solz valovi burno Teko, kipe po bolnih prsih tžh, Pa konca še ne vidim v zdanjih dnčh. Kedar zazrcm, какб oblake tam Nevidna goni moč ostr6 pihaje — Vže srce mi tesni, in trepetam In mislim: proč od zemlje v nove kraje! Zakaj ne smem se speti na oblak, Da ž njim letim kot ptičica lehak? In veter če šumlja? na dušno uho Nejasne mi reči lehko šepeče O čudnem kraji, kamor me nekdo Iz gošče vabi k čaru tajne sreče; Kot v sanjah si odmeve teh besed S seboj ponavlja duša zapored. Ko godbe glasni don plešoči svet Napaja ves z veselostjo brezumno, Bežim — z nevidno roko sem objet — Iz te sopare, pred radostjo šumno, Na druzega se bitja prostor s|inem In te zemlje se še ne dotaknem. O blesku zvezd v skrivnostni tisti čas, Ko nočni sen ves vidni svet objemlje, In to le, kar ni naše, čuje v nas — Življenje dušno — zemeljsko pa dremlje, Ta čas edini trdim: da živim In sanje same vidim in želim. Uganjka mi življenje je in svet, Ki mu obljubljenega ni rešenja. Vse zdi se mi: vže dan je meni štet, Resnico takrat videl bom življenja; Naj pride ta obečovani dan, In pred menoj ta žarek bo senčan. Knez Vjazemski. Valensko jezero. Fantazmagorija. Dan pomladni rdeče vstaja, Megla z jezera uhaja, Senca brežnih gor beži; In nad meglo se temnečo, In nad mislijo težečo Žar nebesni zablišči. Dalja siri se pred nami: Nad zelenimi gorami Sveti daljnih vrhov sneg; V veličastni, nenagledni Se lepoti kraj sosedni Steza na prečudni breg! Stresel je snežnik se mračni, Del pa zarje venec zračni Je na belo si glav6; Vod ravnina se sprostira, Nad njo pa nebo ozira Sinje v sinjo se vodo. Kaplje sipljejo bogate, Iskre biserne in zlate, Iz lazurne se vode: Al rusalke radovaje Bisere na vrh metaje Tu v vodah se veseli? . . Kcirolina Pavlova. Orel. Postavil gnjezdo si visoko, Slavjanski orel polunočni, Peruti razprostrl široko, V neb6 je šel tvoj let mogočni! O leti, pa v goržnjem sveti, Kamor svobode sik te vabi, Kjer silni prsi so razvneti, O, mlajših bratov ne pozabi! Glej, tam so južni kraji lepi, Glej , daljnega zapada sine: Kjer Donava beži po stepi, Oblaki kjer krijo planine, V Karpatah skalnatih, ogromnih, V Balkanskih logili in lesovih, V mrežah Tevtonov verolomnih, V železnih Tatarskih okovih! . . . In бакајо te v grozni sili, Da tvoje slišijo pozdrave, Da močni, velikanski krili Prostreš nad njih slabotne glave, . . . O spomni se jih bratov južnih In pozdrav pošlji jim doneči, Da jih tolaži v tminah sužnih Svobode tvoje svit žareči! Daj dušnih jim moči lepoto, Pa z upom boljših dni jih hrani, In enokrvnih src mrzloto Z ljubezni vročim ognjem brani! O pride čas, takrat se bodo Peruti, kremplji okrepčali, In mladi orli si osodo Z železnim kljunom razkljuvali. A. S. Homjakov. Demon. Vzhodna povest; v ruščini zložil M. Lermontov, Poslovenil Ivan Vesel. Posvečenje. JtU^avkaz mogočni, zemlji car surovi, Spet posvečujem pesem ti hvaležno: Kot zvesto, vdano hčer jo blagoslovi, Osenči jo z vršino belosnežno. Vže z mladih let ti v misli vedno novi Sem prikovan z osodo neizbežno; Na severji, na kraji tebi tujem, Sem s srcem tvoj, po tebi le zdihujem. * * * Na skale spenjal sem se ponosite — Pa bil sem mali otrok, ves boječi — Z oblačnimi so čalmami ovite, Kot verniki proroku se kloneči. Tam orel leta pod pečine skrite, Tam tuli veter prosti in grozeči; Tje v gosti letal mislim sem poslušen, In s srcem zvestim bil tovariš vzdušen. * S teh mal prešlo težavnih let je mnogo, In vnovič vidiš me na skalah svojih, Tvoj ljubi glas kot nekdaj dete ubogo Sprejemam še vesel po dolzih bojih, Saj ž njim pozabljam prejšnjo vso nadlogo Saj bratovsko doni po prsih mojih, In zdaj se tukaj v polunočnem kraji Pojem in mislim le o tvojem raji. Prvi del. 1. Izgnani demon, duh nesrečni, Je grešno zemljo preletaval; Pa boljših dni spomin je všečni Pred njim se v enomer vsilaval, Teh dni, ko v svitu bivajoč Bleščal kot čist je kerubim, Ko sladko je komet begoč Dobrikal ljubko se smejoč In rad tako se menil ž njim. Ko skozi večnotemne zmede Spoznanja žejen je sledil Po nebu kočujoče čede V prostranstvu zabljenih svetil, Ko ljubil je in veroval, Ko dvomb in zlobe ni poznal, Ljubezni prve stvar premila: Tud njega umu ni grozila Brezplodnih vekov vrsta cela . . . O mnogo, mnogo ni pomnila Njegova duša nevesela. II. Zavržen davno vže je blodil V sveta puščavi brez namena. Za vekom vek je liitro hodil, Kakor trenutek, brez pomena, Po vrsti vedno nemenljivi. Vladar je zemlji bil minljivi, Brez vsake slč je zlo sejal; Nikjer umetnosti nasproti Sovražnik mu iskren ni stal — Nasitil se je zlobne poti. III. In nad Kavkaškimi vrhovi Izgnanec rajski se je zibal. Pod njim je Kazbek v zarji novi, V snegovih večnih se prelival, In doli Darjal se črnil, Kot poč, gadov in kač stanica, In po skalah vijugast vil; Tam Terek skakal, kot levica S kosmato grivo in odurno, Rjoveč, da gorska zver in ptica, Krožeča v visokost lazurno, Pogovor vod ste poslušali, In zlati nebesa oblaki Iz južnih krajev kot rojaki Ta šum na sever so spremljali; In v tesnih trumah sive skale V skrivnostnem spanji mirno speče Nad njim si glave so stikale, In gledale vali dereče. Tud stolpi grajski na skalah Skoz megle grozno so pazili: — Pri vratih, Kazbežkih gorkh, Ti velikani so stražili! Ves pust in tuj je božji svet Demonu, zlobe ki navzet Z očmi pahnil zaničevalno Boga je svojega stvaritve, Na čelu mu zasramovalno Ni nič odsevalo molitve. IV. Tam pne pred njim se druga slika: Razcvela živa je milina, Bohotne Gruzije dolina, In kot preproga daljna mika. Presrečni, krasni zemski raj! Tu razvalin je davnih kraj, Potoci, sladki šepetalci, Po raznobarvnem dnu beže, V grmičih rožnih skriti slavci Gruzinkam mladim žvrgole, In glas ljubezni jim slade; Vijo ob platanah v mični senci Se gostega bršljina venci, Dan vroči v špilji se hladeči Jeleni skrivajo boječi; Tam blesk, življenje, šum peres, Stoglasni govori dreves In tisočno rastlin gibanje, Poldnevni sladostrastni znoj , In rose vonjavo dihanje, Ki vlaži teh noči pokoj, Na svitlem nebu zvezde jasne, Kot so oči Gruzinke krasne. Zavid le hladni v duši skli, Ne zbuja blesk lepot prirodnih V izgnančevih prsih brezplodnih Ne novih čutov, ne moči — In vse, vse, kar pred saboj vidi, Al zaničuje, al zavidi. V. Visoki dom, široki dvor Gudal je sivec si skončal . . . Pokornim sužnjem je veljal Premnogo solzo, mnog napor. In zjutraj breg sosednih gor Njegove senči stene vedno; Od stolpa skrajnega so čedno V skaline vsekane stopnice; Po teh k Aragvi stopa z grada Z zavojem belim nežno lice Krijoča si Tamara mlada, Zajemat v zlati vrč vodice. VI. Samotna sicer je dolina, S strmine gleda mračni grad; A danes tu je mnogi svat, Popiva se, lij6 se vina: Saj hčer omožil je Gudal, Ves rod je v gosti si pozval. Na strehi, na preprogah krasnih Sedi nevesta sred družic; In v igrah nežnih, pesmih jasnih Sladijo čas si govoric. Podučni in zabavni del. 12 Minul je dan s poslednjim žarkom. In z malim v dlani nežne vdarkom Poj 6, nevesta vsa vesela Je mali bobnič zavihtela — In glejte, kako z eno roko Nad glavo ga vrti visoko, Kako ga k sebi spet pritisne; Kar vstavi tek nožic begljivih, In mokro jej oko zablisne Izpod trepalnic zavidljivih: Kar gibne krasna se postava, Obrvi razjasni devica, In po preprogi spolzne, splava Nebeška njena spet nožica, Presladko milo se nasmeje, Otroška radost z lica veje. Zaziblje lune mladi žar In ljubka z valom se igrivim; Pa meri s tem se smehom mar, Kakor mladost, življenje živim!? VIL Prisegam pri svetilu nočnem, Pri zoru vzhodnem in zatočnem, Da Perzije noben vladar In še noben na zemlji car Poljuboval ni tacih oči; Nikdar še ni ob uri vroči Fontana haremska brizgala, In z roso biserno kropeča Postavo tako omivala; Da zemska roka koprneča Po milem čelu kdaj gladeča Ni tacih krasnih las razplela. Odkar po raji zemlja plaka, Prisegam, da lepota taka Pod južnim solncem ni še cvela. vin. Poslednjikrat je zdaj plesala, In jutri, joj! pričakovala Je njo, naslednico Gudala, Otroka svobode iskrene, Osoda tožna sužnje žene, Do zdaj še tuja domovina, Neznana čisto še družina. In dostikrat so dvombe tajne Temnile jasni njen obraz; A vendar vse je nje gibanje In duhapolno vse ravnanje Nadvladal čudomili kras; Ko demon mimo bi leteč Jo videl: naglo bi utihnil, Bi prejšnjih sreč spomin skeleč Prebodel ga, bi milo vzdihnil. . . . IX. In demon videl je ... V trenutek Začutil mračni duh strahote Nerazumljivi je genutek; In nemi duši je praznote Napolnil blagodejni glas, Dosegel je svetišče spet, Kjer ljubav vlada večni kras. In dolgo ljube slike vnet Je veselil se — zapored O prejšnji sreči domišljije, Kakor za zvezdo zvezda sije, Pred njim so takrat se vrstile ; Z močjo nevidno prikovan Postal je novi togi vdan, In čustva so besede mile Začele v rojstnem kdaj jeziku. Pa morda mu se um je vstavljal? Besed kovarnih v tem zamiku Ni v svojem umu si ponavljal. Naj zabi! Bog ni dal pozabe, Pa tudi ne bi vzel pozabe. X. Vže čilega je konja strudil; Da dneva ne bi vsaj zamudil, Hiti nestrpno ženin mladi. Vže do Aragve v zlati nadi Prišel zelenih je bregov. Pod težkim tovorom darov Za njim so komaj prestopali V predolgi vrsti se velbludi, — Težavni so jim dolgi trudi, — Na vratu zvončki so zvonkljali. . . On sam vladar iz Sinodala Tej karavani je vodnik. Opasan krasno je vlastnik: Okovi sablje in bodala Na zlatem solncu blesketajo; Zad puška mu štrli visoka; Z lasmi se vetriči igrajo, V rokava se vijo široka; Od suknje mu vise bogato Pretežke rese na okrog, Se sedlo veže drag podprog In konja vodi z uzdo zlato. Ves v peni konj pod njim razgeče, Sopiha, spenja se in meče. 'Zrejenec čili Karabaha Uho nastavlja polen straha, Ko vidi brezdna grozno noč, Kjer divje skače val penoč. Nevarno je na potu brežnem: Na levi skale so strme, Na pravi brezdna tme plaše. Rumeni zor na vrhu snežnem Bledi in megla se vzdiguje . . . Velblud korake pospešuje. XI. Pri cesti cerkvica je v logu . . . Kak velik knez, sedaj je v raji, Tu z davnih let počiva v Bogu Ubit iz mesti na tem kraji. S teh mal, na praznik al na bitvo, Popotnik mimo bi se trudil, S pobožno vselej je molitvo V kapeli nekaj se pomudil, In ta molitev varovala Je muselmanskega bodala. A mladi ženin je prezrl, Kar stari običaj veli; — Kovarne misli pred oči Lokavi duh mu je sprostrl: V temnici nočni misel sladi, Da ljubi usta ženi mladi . . . Kar mnogi šine spred in zad . . . Kar poči strel... „Kaj je?" . . . Napad! V stremena vstopi, gleda v noč, In skrči temno si obrvi; Predrzni knez zaupa v moč, Za puško naglo prime prvi, Udari z bičem — in kot strela Sta z vrancem iskrim poletela, In pušek strel in konjev skok In divji krik in molkli stok V globocem dolu je razlegal. Bil kratek boj je krepkih rok: Boj plahe je Gruzince zbegal! XII. Vse tiho je. Velbludi v gnječi So plašno gledali, strmeli Na trupla jezdecev boječi; Njih zvončki le so še zveneli. Vse je končala roka močna, Nad trupli kristijanov snuje Široke kroge ptica nočna. Grob miren jih ne pričakuje Pod kamni samostanskih tleh, Kjer zakopan je prah očetni; Ogrnjene v zavoj umetni, Da molijo na njih grobeh, Ne bodo prišle njih sestre In matere, da tam kleče Plačoče iz daljnih dolin. Zato pobožna, mila roka, Kjer skala spenja se visoka, Postavila je križ v spomin; Bršljin, pomladi se zgostivši Ovil ga je, se mu ljubkaje, S smaragdno mrežo objemaje; S težavne ceste pa krenivši Vže pešec skoro ves omahne, Pa v sveti senci se odahne. . . . XIIL In iskri konj leti zdivjan, Sopiha, trga, se zaganja, Kar vstavi se, kakor na bran; Boji se sapice pihljanja, Široko nosnice odpira; Zdaj spet ves besen v zemljo vdira S kopiti krepko zazveneč, Razmršeno otresa grivo, Naprej hiti v daljavo sivo. Na njem sedi jahač molčeč, Ki časi sem ter tje zaleta, Na grivo težka glava pada, Nič več vže z vajeti ne vlada V stremena nogi si zapleta — V potocih kri je začrnela Na hali njemu še curela. Skakun poredni, gospodarja Iz boja певе! si kot strela, A krogla zlega je glavarja Ga vendar v mraku dohitela! XIV. Gudalova družina joče, Na dvoru pa se narod gnjeti: Cegav je konj strahote vneti Pri vratih dvorskih pal in stoče? Kdo je ta jezdec zasopeni? Iz boja je ohranil strah Na motnem čelu zadolbeni. Orožje krije krv in prah; Poslednja žetva ga je strla, Na grivi roka mu zamrla. Le malo čakal tvoj obraz Je mladega moža, nevesta! Beseda knežka res je zvesta, Prišel je k svatbi pravi čas . . . Zasedel konja ne bo več, Vse, kar je bilo, vse je preč! . . . XV. Spustila na brezskrbni dom Je kazen božja se kot grom! Na posteljo se je zagnala, Tamara revca je ihtila; Za solzo solzo je točila, Visoko, težko je dihala . . . Kar čuje, zdi se ji, ta čas Nad saDoj mil, čaroven glas: „Ne plakaj, dete moje krasno! Sicer stemni oko ti jasno, Saj solza na tel6 brezglasno Kot živa rosa ti ne pade, Deviška lica ti oveni! On daleč je, on ne poznade, Tesnobe tvoje on ne ceni, Zdaj ljubka se mu svet nebeški, Pogled oči je nadčloveški, Zdaj sliši rajske le napeve . . . Kaj vzdihi, solze revne deve, Kaj sanje majhnega življenja So gostu tam v deželi blagi? Osoda smrtnega stvarjenja, Verjemi, angelj moj predragi, Ni vredna enega trenutja, Ni vredna tvojega sočutja." „Tam na oceanu zračnem Brez krmila, brez vetril, Plavajo po svetu mračnem Kori nčbesnih svetil. Sred poljan nepregledljivih Blodijo pa brez sledu Volnatili, nedosegljivih Megel čede v modrem dnu. Čas ločitve, čas veselja — Srca ne ganč nikdar, Shod jim ni nobena želja, In odhoda ni jim mar. Na nesrečna dn£ trenutja Ne spominjaj se nič več, Bodi, kot te, brez sočutja In brezskrbna, pa bo preč!" „Da le s pokrovom temnim noč Kavkazu vrhe omrači, Da le besede večne moč Očara svet in zamolči; Le sapica naj nagajiva Z zvenelo travo zasepta, In ptičica, ki v nji se skriva, Po hladnem mraku sfrfota; Da v vinskih gorah pod lozico, Srkaje v se nebes rosico, Cvetica nočna se odpre; Da le na vzhodu luna bleda Tud izza gore se ozre, In na te kradoma pogleda — Priletal bom kot željno spanje, Tvoj gost bom do danice budne, In na trepalnice bom trudne Pihljal ti lahno zlate sanje . . XVI. Beseda molkne očarljiva; Za glasom je umiral glas. Al kar poskoči v nočni čas . . . Osupnjenost neizrekljiva, In žalost, strah ji v prsih bije, Veselja ogenj v srce vlije; Vsa čustva koj so v nji skipela, Iz spetnic duša je hitela. Po žilah ogenj je šumel, In ta prečudni novi glas, Ji še po glavi je donel, In spanje še le v jutra čas Zaprlo je oko pretrudno; S preroško domišljijo čudno Vihralo je v srca polnoti: Ta nemi prišlec je megleno V nezemski bleščal se krasoti, Nad vzglavje sklonil se je njeno, Z ljubeznijo opazoval, Tak žalostno pogledoval, Kot bi tako jo miloval. Ta ni bil angelj — nebeščan, Njen varuh od Boga poslan: Iz mavričnih ni žarkov venec Ukraševal njegovih senec; Ta ni peklenski duh bil zlobni, O j ni bil mučenik hudobni! Bil je kot jasen večer vsak: Ne dan, ne noč, ne svit, ne mrak!.. . Drugi del. I. Oh oče! oče! oj nikar Tamare svoje zdaj ne kolni. Al svitlih solz ne vidiš mar? Kako britkost mi dušo polni? To srce moža ne spoznava — Oj bodi ti moj ženin sam: Soprug moj v širi zemlji spava, In druzemu srca ne dam. Odkar telo neoživljivo Shranili so pod goro sivo, Lokavi duh pregrozno straši Me z mislijo nerazpodljivo; V tihoti pa polnočni plaši Otožnih, čudnih sanj me četa; — Beseda misli ne oznani — Hud ogenj žile mi preleta . . . Vsa sahnem, venem v novi rani. Oh oče! kak trpi ta duša . . . Kako hudobni duh jo skuša! Daj mej device posvečene Nepremišljivo svojo hčer: Tam varuje Odrešnik mene. Pred njim odprem se brez over. Na svetu ni veselja meni . . . Osenči sveti mir naj devo, In mračna celica odeni Kot zgodnji grob ubogo revo. II. Peljala v samostan samoten Rodbina jo je v zlati nadi, Ponižno v raševnik slaboten Oblekli so ti prsi mladi. V odeji samostanski čedni, Kot v carskem zlatem plašču kdaj, Ji srce bilo je še zdaj V pregrešni domišljiji vedni. O blesku sveč in o daritvi, Ko pesem pela je svečano, In često v sveti še molitvi Je slišala besedo znano. Pod teme mračnega je hrama Podoba znana se spolznila, Brezglasno govorila sama; V oblacih lahkega kadila Kot zvezda tiho je sijal, Ji migal nekamo in zval. . . . III. Med holmi bil je gozd hladan, V njem skrival se je samostan. Topoli v vrsti in platane Krog stale so, ko da ga brane. — Ko legne tiha noč v doline, Pri okencu vže sred peres Luč svitla mlade nune šine. Krog v senci mandelnih dreves, Kjer križev vrste žalnomile Samotne stražijo gomile, So drobni ptiči sladko peli; Po kamnih skakali, šumeli Studenčni valčki srebrobeli, Pod skalo v špiljo so prijazno Zbirali ljubko se in razno, Zlivali v grmovem zavetji, Zaviti v belem, sladkem cvetji. IV. Na sever gledale so gore. O zgodnjem svitu mlade zore, Ko temnoplavi dim z gorice Vali v globoki se dolini: Na jutro obračaje lice K molitvi vabe muezini. Trepeče in budi device Ta mirni in slovesni čas Pa tudi čisti zvončka glas. Ko s strme gore pa na vodo Mladenka se po stezi brezni S podolgasto poda posodo — Vže vrhi so v verigi snežni Na čistem nebu se dvigali, Ko daljne stene svetloplave; Na večer pa so odevali Z rdečim prtom sive glave. Vseh vise Kazbek je preril, Nad megle glavo je molil: Kavkaza silni car je znati V obleki carski, v čalmi zlati. V. Src6 vtopljeno v grešnih mislih Tamari polni le suhota, In čisti vzlet ni več ji v čislih. Ves svet odeva ji temota, In vse ji v njem je — vzrok trpljenja In jutra zor in čas mračenja. Le časih v noči mirno speči, Ko zemljo ljubka sen hladeči, Pred sveto sliko božjo pade, Brezumna vsa, brez vsake nade, In plaka: nočno mirovanje Razglaša njeno jadovanje In straši potnika, ko čuje, In misli si: „Nebeški duh V tej špilji prikovan zdihuje!" Na tanko svoj napenja sluh, In konja goni vedno huje. . . . VI. Trepeta polna in strahu Sedi Tamara brez glasu; Vsa dvomna često skloni glavo, Pri oknu gleda tje v daljavo In ves dan vzdihovaje plaka . . . Nekdo ji zašepta: „vže čaka!" Zastonj se ni ji sen sladkal, Zastonj se ni prikazoval Z očrni, ki v njih je žalni sled, In s čudno nežnostjo besed. Ne ve, po čem zdaj hrepeni, In to trpi vže mnogo dni; Nebes ko prosi odpuščanja, Pa srce le na njega veže; Ko strudi borba jo vsakdanja, Spočit na posteljo se vleže — Blazina žge, srce tesnčva, Vsa trepeta in omedleva; Gorijo prsi ji in pleči, Ok6 temni in težko diha, Vsa gine po objetja sreči, Poljube noč pihlja ji tiha . . . VIL Večerne megle krilo zračno Gruzinske je odelo griče. Navade slast demona miče, R družini moč neznana kliče. A die ni smelo bitje mračno Svetišča mirnega skruniti. — Trenutek bil mu je postavljen, Ko po pravlici bil pripravljen Namen predrzni je pustiti. Ob steni plazi se visoki, Zamišljen stopa v trni globoki, In list brez vetra vže trepeče. Oko povzdigne: vse žareče Je okno, luč je razsvetljuje, Saj davno vže ga pričakuje. Pa čuj — povsod okrog molčanje Zasliši citer se brenkanje, In sladki glasi zadone; In ti glasovi tiho lili So drug za drugim kot solze. Tak nežni bili so, tak mili, Kot pesem bi nebo zložilo In revni zemlji namenilo. Al ni mar angelj tulažilni Tovarša spomnil se iz raja, Skrivaj prišel do tega kraja, In pel o prešlosti blažilni, Da usladi njega mučenje? . . . Ljubezni moč in navdušenje Zdaj prvič čuti srce vroče . . . Prestrašen vže oditi hoče — Pa krilo njemu se ne gane! In čudo! iz oči bliskoče In solza težka doli kane . . . Zdaj viden v celici je zali Prežgani skoz in skozi kamen Se solzo vročo, kakor plamen, Kakoršne nima človek mali! . . VIII. V ljubezni vhaja ves vtopljen In meni, duša bo oživela, Saj za vse dobro se je vnela, Da prišel čas je zaželen. Pa bil mu tu je slab pomen: Mot&n trepet, čakanja sad, Pa negotovi nemi strah Spoznal sedaj vže prvikrat Ponosni demon je ves plah. In vstopi, gleda, in pred njim Poslanec rajski — Kerubim, Da brani grešnico prekrasno, Stal mirno s čelom je bliščečim, In vragu jo smehljaje jasno Osenčil s krilom je leskečim . . In žar z nebeškega je raja Nečisto otemnil окб, Ni demon bil sprejet sladk6, Donela ostra le je graja: IX. „Duh brezpokojni, duh hudobni, „Kdo klical te je v noči zlobni? „Tu niso več častivci tvoji, „Tu zloba ne bo več dihala! „V svetišče to, k ljubezni moji, „Ne bo ti noga več stopala! „Kdo te je zval?" Odgovoreči Duh se kovarno nasmeji; Pogled sumljivo zarudeči, In z nova v duši se vzbudi Mu starega sovraštva strup. „Ona je moja", reče grozno, „Popusti moj edini up! „Oglasil varh si se prepozno, „Sodnik nisi ne njen, ne moj. „Na srce ponosu odprto „Pritisnil vže sem pečat svoj; „V svetišče to ti je ovrto, „Tu vlada zdaj sovražnik tvoj \" — In božji sel omilovaje Še revno žrtvo pogledava, Peruti spne obotavljaje, In v čistem zraku nebnem splava .. . X. Tamara. O kdo ai, ve naj duša jasno! Te je poslal pekel al raj? In kaj mi hočeš? Demon. Dete krasno! Tamara. Povej, kdo si, odgovor daj! Demon. Jaz tisti sem, ki poslušala Si o polnočnem ga molčanji, Y dragostnem duši šepetanji, Cegavor žalost si spoznala, In zrla v snu njegov obraz, Cegar oko vže upe zruši, Ko scveta komaj nade čas; Življenju sem in vsaki duši In vsemu bitju stvar prekleta. Nič niso mi prostori, leta; Bič sužnjem zemskim sem in strah, In car spoznanju in svobodi, Sovražnik nebu, zlo prirodi, In vidiš — klanjam se ti v prah. Usmiljen sem ti daroval Ljubezni tiho to molitev, Te zemlje prvo sem trpitev In prve solze zdaj spoznal. Poslušaj, saj imaš sočutje! Dobroti bi in nebu spet Vrnila koj me to trenutje. Z ljubezni plaščem bi odet Predstavil tam se v raji jasnem, Kot angelj nov ves v blesku krasnem. O prosim te, poslušaj me, Tvoj suženj sem, in ljubim te! Ko prvič tvoj obraz sem videl, Skrivaj tekoj sem nenavidel Brezsmrtnost svojo in oblast. Prisiljen črtil sem to strast, To nepopolno zemsko slast! Živet1 brez tebe je strašno — S teboj živeti je sladk6. V brezkrvnem srcu novi žari So spet živeje se razvneli, In boli v rani so prestari Kot kača gibati se jeli. Kaj je brez tebe mi ta večnost? Kaj vlade moje brezkonečnost? Puščava prazna, glas zveneč, Ogromen liram brez Boga stoječ! Tam ara. Zapusti me, o duh prezviti! Oj molči, vragu ne verjamem! Oj stvarnik moj! ... ni moč' moliti: Moj duh gubi se v strupu samem, Um slabi je objel obup. Poslušaj, mene boš pogubil; Tvoj govor ogenj je in strup . . . Povej, zakaj bi mene ljubil? Demon. Zakaj, prelepa moja? Jo j! Ne vem; poln novega življenja S pregrešne glave bi tekoj Ponosno venec vzel trpljenja, In prešlost vso bi pahnil v prah; V tvojih očeh je raj in strah! Ne ljubim s tukajšnjo te strastjo, Tako ne moreš ti ljubiti: Z vsem živim ognjem, z vso oblastjo Brezsmrtne misli se pojiti. V sveta začetku obraz tvoj Vže vtisnjen duši moji srečni Se zibal vedno pred menoj V nadzračja je puščavi večni. Im6: Tamara je donelo Sladko v nemirnih prsih teh; Da v svetem raji, v blazih dneh, Le tebe srce bi imelo! O ko bi mogla razumeti, Kak britko, grenko je trpljenje Brez konca vekov, vse življenje, Se veseliti in trpeti, Za zlo ne čakati hvalitve, Za dobro pa ne povračitve; Da sebi težek le živim, In da sem o teh borbah večnih Brez sprave in brez bitev srečnih! Da tožim zmer, pa ne želim, Vse znam, vse čutim, ogledujem, In vse na svetu zaničujem, In vse sovražim s čustvi vsemi! . Spolnila božja se je kletev, In vže je vzrastla strašna setev: Prirode vroči so objemi Zdaj mrzli mi na večni čas . . . Pred manoj so prostori nemi, Pa videl svatovski sem kras Zvezdic vže davno znanih meni . Hodile v vencih so iz zlata; A kaj še? — prejšnjega sobrata V spominu ni bilo nobeni! Izgnancev sebi sem podobnih Obupen grozno skliceval, Besed, oseb, obrazov zlobnih Joj! vže več nisem sam spoznal. Prestrašen s krili sem pognal In bežal . . . Ali kam? začem? — Ne včm. Tovarši prejšnjih let So me zavrgli; meni svet Kakor nebo je gluh in nem. Kot ladjo žene sla meglena, Ko morska jo je moč prebila, Brez vseh vetril in brez krmila, In plava, ne vede namena; Kot v rano jutro, v čas hladan, Odlomek megle se teman Črni v lazuru jasnem sam, Ni mu počitka, ne miru, In leta urno brez sledu, Bog v6, od kod leti in kam! Ljudem die nisem bil vladar, Ne dolgo greha je učil, Obrekoval vsak blagi žar, In vso krasoto jim grdil, Ne dolgo . . . Plamen čiste vere Lehko ugasil bi moj trud . . . A gubil dela in zamud Bi za te bebce, licemere? V peči sem skril se skalnih gor In taval kakor meteor V polnočnem mraku sem brez poti. Popotnik blodil sem samotno , Pa bližnji ogenj me premoti, In padši s konjem v dno temotno Zastonj sem klical — sled krvav Za njim po strmcu se je vil . . . Pa zlobe mračnih se zabav Ni dolgo duh moj veselil. Na vrhu samec sem ledenem Sedel med nebom in zemljo, Pod krogom mavrice ognjenim Strmel sem često tje mračn6, Kjer so viharji snežnobeli Kot levi pod menoj rjoveli. In v borbi z vojvodom mogočnim Kako sem često prah zvihral, Zavit ves v blisku polunočnem V oblacih sem se šumno gnal, Da živelji raztogoteni Vihar bi zaglušili v meni, Da neizbežnemu zbežim, Se nepozabnega znebim! Kaj ljudskih trudov je pogin, Kaj so vse reve in nadloge Sedanjih, prešlih rodovin? Al so le hipec, al spomin Nepripoznane moje toge? Kaj je življenje, trud ljudi? Ali so prešli, ali bodo! Dosegli bodo vsaj osodo, Ki odpusti, al pogubi! A moja žal se ne prevrača, Kot jaz, in ta ne bo končala In v grobu še ne bo zaspala! Ona zdaj ljubka se kot kača, Zdaj žge ino blišči kot plamen, Zdaj davi misel mi kot kamen — Zgubljenih upov, ljubih prej, Nerazrušljivi mavzolej! Tamara. Zakaj naj tvojo togo znam, Zakaj se odpoveš ves sebi? Ti si grešil . . . Demon. Mar proti tebi? Taniarn. Ce sliši kdo . . . Demon. S teboj sem sam. Tarnara. A Bog? Demon. Na naju on ne gleda: Peča se z nebom, ne z aemlj6! Ta mara. Al kazen pekla ne preseda? Demon. Такб? ti bodeš tam z тепб! Tamara, Kdor koli si, moj drug slučajni, Na vek je mirna vest zbežala, Vtopljena sem v utehi tajni, Mučenec, tebe poslušala. Al če beseda je lokava, Ce prevare me usta tvoja . . . 0 prizanašaj! . . . Kaka slava! Kaj hoče tebi duša moja? Kaj mnogo dražo me imeš Od druzih, ktere vže poznaš? 1 saj so krasne in visoke; Deviške postelje dozdaj Jim niso strle smrtne roke! . . . Ne grozno se zakolni prej . . . Saj vidiš, tresem se, povej, Saj vidiš ženske misli vir! Brezvoljno strah mi v duši vnemaš . Tresoče srce vse prevzemaš, Konečno pa daj duši mir! Zakolni se . . . vsak grešni up Odpahni koj, obljubi mi! Al če priseg in pa obljub Nerazrušljivih nič več ni? Demon. Zaklinjam se ti pri stvarjenji Svetd in njega razrušenji, In pri prekletvi svoji davni In pri pravici večnoslavni; Podučni in zabavni del. Zaklinjam se pri vsi trpitvi, Pri krotke domišljije zmagi, Ko videl sem oči mi dragi, In pri grozeči spet ločitvi; Zaklinjam se pri zlih duhovih, Osodnih bratih podoblastnih, Pri mečih angeljcv brezstrastnih, Pri nikdar spečih teh vragovih; In pri peklu in nebu svetem, In pri svetišči razodetem, In pri pogledu tvojem vnetem, Pri prvi svetli solzi tvoji, In tvojem milih ust dihanji, Pri ljubkem svilnih las vihranji, Pri radosti in žalovanji, Zaklinjam pri ljubezni svoji — Odpahnem proč osvete up, Odrečem se ponosnih misli, Odzdaj kovarne lesti strup Nikdar mi več ne pride v čisli; Pomiril z nebom bom se zdaj, In ljubil, molil bom odslej, Dobroti veroval bom sami. Odmil pa s kesa bom solzami Na čelu, tebi v vsem dostojnem, Nebeškega si ognja sled; V neznanji pa odslej pokojnem Naj docveti brez mene svet! Potem častil bom samo tebe, Zaničeval, sovražil sebe. Svetišče tebe sem izbral, Položil pred noge oblast: Daj mi ljubezni svoje slast, In večnost krasno ti bom dal. Tamara, v zlobi in ljubezni Enak kot v dnevih čiste slave Bom tebe prosti sin višave Sprejel v presrečni kraj nadzvezdni, Vesoljnosti boš ti kraljica, Na svetu prva mi družica; Sočutju srce bo odmrlo, Oko na zemljo to bo zrlo, Kjer ne doboš resnice srečne, Kjer ni lepote vekovečne, Kjer le pregrehe so in kazni, Kjer malim strastim le žive, Kjer ti ne ljube brez bojazni, Pa in sovražtva se bojč. Ne veš li, kaj je hipec prvi Človeška taka preljubezen? — Valovi hitri mlade krvi! — A kri omrzne, um je trezen. Kdo vstavi zgodnji se ločitvi, Kdo vstavi novemu se krasu, Kdo vstavi lastni se zmišljitvi In naveličju, dolgočasu? Ne, tebi ni, družici moji, Namen končati v malem boji, Molče zveniti v tesnem roji Sumljivih sužnjev in surovih, In malodušnih in sovražnih, Vsred vragov in prijatlov lažnih, V brezplodnih upih in strahovih, V težavnih trudih, silah novih! Za steno žalostno brez slasti Ne boš ugasnila brez strasti, V molitvah tihih vedno vneta, Ljudem in Bogu večno vzeta. O ne! prekrasna ljuba stvar, Namenjen ti je drugi dar; Trpljenje drugo tebe čaka, In čaka drugo te veselje! Popusti vendar prejšnje želje, Naj revni svet solze pretaka; Spoznanja slavnega počino Odgrnem, zjasnim svetno tmino. Duhov krdelo mi podložnih Pripeljem k nogam tvojim vdan; Služabnic čarovnih in nežnih Služilo bode noč in dan; In za-te z zlatih zvezd iztočnih Odtrgam krono lesketečo, Posipljem z roso jo bliščečo, Ki s cvetov jo dobim polnočnih; Rumeni vzamem žar oblakom, O vijem dom ti ž njim, kot s trakom, Z lepodišečim, čistim zrakom Vso bližnjo sapo napojim ; Se čudno igro ustrojim, Tvoj sluh ž njo nežno zveselim; Bohoten grad ti še postavim, Lepo ga s turkusom napravim; Na morsko dno se dol spustim, Tje za oblake poletim, In dam ti vse, vso zemsko slavo — Le ljubi me! . . . XI. Lahno, lokavo Nagnil z obrazom je pekočim Se k njenim ustom trepečočim; Spotike polna je beseda Odgovor bila prošnjam vročim. V oči mogočno trdno gleda. In vname je.— Mrak je nastal, Res v noči se je blesketal Neodvraeljivo kot bodalec. In zmagal je prilizovalec! Njegovih ijubkanj smrtni strup V trenutek ji je v prsi segnil . . . Krik, britek, strašen kot obup, Tihoto noči je odtegnil . . . V njem bilo je: ljubav s trpljenjem, Očitek, zadnja tud molitev, Brezupna, žalostna ločitev, Slov6 s premladim še življenjem. . . XII. Čuvaj ta čas je polunočni Krog zida strmega zvrščval Samoten tihi pot določni, In s ploščo nočni čas skliceval; Pod sobo deve je visoko Ustavil se nekam prestrašen, Nad ploščo je boječo roko Zadržal v duši ves uplašen. Povsod je bilo krog molčanje, Pa sliši, meni, govor tih, Dveh ust soglasno ljubovanje In nagel krik in molkel vzdih. Hudobnih misel je genutek Presunil starčeku srce . . . Minulo tisti je trenutek — Vse tiho je, vse stvari spč, In komaj vetra je dihanje Prinašalo peres šumljanje, In v temnem bregu nevesel Gnal potok je valove plitve. Plašan samotnika molitve Moliti naglo je začel, Da hudega duha nakane, Da grešna misel se ne bliža; S tresočimi se prsti križa Na prsi z domišljijo vžgane, In hitro pa molči od tod Navadni nadaljuje pot. XIII. Ležala je kot vila speča V prezgodnjem grobu rajskomila: Čistejša od zavoja bila Na čelu cvetka je trpeča. Na vek zaprte so zrenice . . . A kdo bi, o nebo, ne djal, Da je pogled pod njimi spal, In, čudno, le se nadjal Ali poljuba, al danice? Zastonj je solnčna luč sijala, Zastonj so žarni vsi objemi, Zastonj je v žalosti so nemi Sorodna usta ljubovala, — Ne, smrtni pečat pa mej vsemi Odtrgal človek ni minljiv! Kjer moč življenja je plamtila In glasno čustvom govorila, — Tam zdaj je prah, pepel trohljiv. Le čuden smehljaj je zastal, Ko je na ustih zableščal; Teman, kot grob je zapuščen, Smehljaja žalostni pomen. — Al mar osodo zasmehuje, Al dvom nepremagljiv odpira, Al v njem življenje se prezira, Al mar nebo se zaničuje? Kdo ve? za vselej izgubljen Je za ta svet njegov pomen! Ta smeh oko ne vabi mar Tako, kot ga spominek star, Kjer v čudni črki, kot v skrivnosti, Povest se sivih skriva let — Simbol meglene premodrosti, Globocih misel zabljen sled . . . A dolgo ni se nje trohnenja Dotaknil angelj razrušenja; Na vse so bile njene črte Krasote čudne razprostrte, Kakor na marmelj, brez življenja, Brez uma, čustev, pa kreposten, In kakor sama smrt skrivnosten, V veselja lepih dneh ni bila Tako bogata in premila, Odev nevestna na Tarnari: Gredic domačih cveti zali (Tako je po navadi stari) Dišavo so nad njo zlivali Pa, ker jih stiska roka mrtva, So kakor smrti zgodnja žrtva. XIV. Sorodniki, ljudje sosedni So zbrali se na pot poslednji, Gudal si ruje koder sivi, Obupno se na prsi bije, Ker zadnjič razgeta in vije Pod njim zdaj konj se belogrivi. — Odpotovali so. — Tri dni In tri noči so potovali. Mej dedov starimi kostmi Pokojen grob so ji skopali. Gudalov ded vze stari sivec, Vasem in tujcem liud plenivec, Ko mu bolezen v starih dneh Rodila solze je v očeh, Da spokori minuli grčh, Dal zidati je cerkev malo Na trdno in visoko skalo, Kjer sliši se le viher petje, Kamor le kanja se zalefje. Skoro sred Kazbeških snegov Samoten kmalu stal je hram, Kosti pradeda trudne nov So mir in pokoj našle tam. Ta skala jim je zdaj grobišče, Oblabom v rodu vekovečnim: Kot bi nebesom bliže srečnim Topleje bilo bivališče, Da daljši dom bi od ljudi Poslednjega ne motil spanja . . . Zastonj i umrlim se ne sanja Ne žal, ne radost prešlih dni. XV. Z nadzračja sinjega višav Priletel je krilatec svet, In na perutah zlatih vnet V naročji milem je z nižav Prenašal dušo se tresočo. Z besedo upanje dajočo Razganjal ji je dvomb trpkosti, In sled pregrehe in britkosti Je brisal z njenimi solzami. — Doneli glasi so pojoči, Ki slišati jih ni med nami — Ko hudi duh iz brezdna skoči, In prosto jima pot preseka. — Strašan je bil kot vihra šumna, In bliskal kot ognjena reka, Ošabno, kot smelost brezumna: „Ta duša je moja!" mu reče. Na prsi varhu se zateče Tamarina pregrešna duša, Ker strah molitvo ji zagluša. Osoda nji je zdaj gotova: Pred njo sovražnik je bleščal. A moj Bog — kdo bi ga poznal? Kak strašna jeza je njegova, Kak poln je smrtnega bil strupa, Sovraštva, ki je večna zloba, In pihal hlad je kot iz groba Z obraza brezi vsega upa. „Izgini dvombe duh prekleti!" Odvrnil je poslanec sveti: „Dovolj do zdaj si zmagoval, Pa čas pravice je nastal, Zdaj božja milost sije devi! Trpljenju so vže prešli dnevi; Z minljive zemeljske odevi Okovi zli so zdaj odpali. Oj davno vže smo nje čakali! Mej tistimi nje duša sije, Kterim tu kratek hipec bije Nepretrpljivega trpljenja, Nedosegljivega hlepenja; Iz boljšega je stvarnik zraka Setkal njih živih strun gibanje, Za svet pa vstvarjena ni taka, In svet pa vstvarjen ni bil za-nje! Za težko ceno odkupila Je dvombe vse ob uri trezni . . . Trpela je in pa ljubila — ln raj odprl se je ljubezni!" In angelj ostro je ozrl Se na skušnjavca, na hudobo, Radosten krili je sprostrl, Potonil v nebesa svetlobo. Preklel premagani je duh Brezumnih domišljij napuh, V njem rjuli so viharji jezni, Ostal je sam na svetu gluh Brez upanja in brez ljubezni! . . . Na bregu skalnate gori, Pod ktero mične so doline, Do dne današnjega stoje Gradu starinske razvaline. Pravlic pregroznih za otroke Še ve se od gore visoke . . . Kot strah spominek onemeli, Svedok čarovnih, davnih dni, Med gostim drevjem se črni. Aul je niže osameli, Priroda zeleni, cveti, In hrum glasove neubrane Podi v daljavo, karavane Hite zvonkljaje v druge strane. Skoz megle se zaganja, steka, Blešči in peni divja reka. Z življenjem lepim, polnim hlada, Pomladno solnce daje cvete , Priroda veseli se mlada, Kot malo še brezskrbno dete. Odslužil leta grad otožen, Vse je preživel, pa vže davno, Preživel starček kot nezmožen Vrstnike in družino slavno. Ko luna pride, tu počiva, Kar skrito, mirno v njem prebiva Tedaj le svobodno od tod Brenče in begajo povsod. Tu stari pajlc, žival samotna, Osnovo svojim mrežam prede; Družina kušarjev tihotna, Na streho igrajoča sede; Pazljiva kača pripolzi Iz temne skalnate samije In po stopnicah zadrči: Zdaj hitro v kolobar se zvije, Zdaj vleže se kot drog lesen, In bliska se kot meč jeklen, Junaku padlemu izvabljen, Na krvnem polji pa pozabljen. Nikjer minulost ni več vidna: Stoletij mnozih roka pridna Je skrbno, čisto pospravljala, Da ni spomina, ni primere Imena slavnega Gudala In njega mile, lepe hčere! A cerkev strmi na višini, Kjer nju kosti je prst sprejeta, Saj varuje tam moč jo sveta, Še zdaj se vidi po dolini; Pri njenih vratih pa stoje Na straži črnkasti graniti, Ki s plašči snežnimi so kriti, Ledovi večni jim žare Na prsih, kot oklep jekleni. Podrtja, speče razvaline, S krmul, podobno vodni steni, Ki nagloma jo mraz prešine, Vise temotna vsa in čmerna. Tam gleda straže vihra verna In prah se sivih sten popiše, Brezupno dolgo pesem poje, Ko stražnike obuja svoje. Ko v dalji novo vest zasliše Oblači sivi, v mnoge roje Hite se pokloniti zbrani Prečudni cerkvi na tej strani; Pa nad družino grobnih sten Vže davno duša ni plakala. Le čmernega Kavkaza skala Ta ljubosumno straži plen, Še glas človeškega mrmranja Jim mirnega ne moti spanja. Prva pot v Ljubljanske šole in prvi dan v njih. (Spisal A. J.) Tonej bo moral biti gospod!" rečejo mati ljubeznjivo se smehljaje, ko jo po dokončanej solskej skušnji kviškoma pri-skakam domu visoko drže rdeče vezano knjižico podarjeno mi radi pridnosti. „Kaj ne, mati, zclaj me bote pa poslali v Ljubljano? saj se bom doli ravno tako pridno učil, kakor v Begunjah!" rečem s prosečim glasom oklepaje se njenih rok. Ce le ne bos tako naredil, kakor tisti Jurček, ki je preletel vse šole, pa je bil vendar še pred doma, kakor njegov oče! — oglase se oče zbiraje volno pri mizi. — Kaj meniš, da je v Ljubljani tako, kakor tukaj ? Bos, umazan in razcepedran dirjaš v šolo, tam se dregate in trgate, da je joj; po šoli delate zopet tak hrup in vriš, kakor bi bili divji Turki pridrli v vas. V Ljubljani boš pa moral biti bolj čeden vsak dan, kakor si tukaj o praznikih, v šoli boš moral sedeti, kakor pribit, ako se boš le kolikaj nazaj obrnil, brž ti bo priletela leskovka čez pleča; niti besedice ne boš smel zašepetati, ali pa ti bodo gospod za kazen klobčič v usta vtaknili in domu grede boš moral biti lepo miren, ker drugače bi te koj kak berič peljal tje, kjer se ričet zastonj dobi!" „Mati , ali res?" ozrem se preplašen na mater, ki mi pa odkimajo; tako osrčen nadaljujem: „Pa če prav tako, ušel že ne bom! Miren bom že, obleko, prav lepo, bote pa vi morali narediti!" „Ha, ha — smejajo se oče — obleko ti bom že napravil, če mi boš kaj zaslužil; krave boš še pasel, repo in korenje boš pomagal puliti in potem ti morebiti naredim suknjo in škornje". Pri besedah suknja in škornje se mi oči veselja zaiskre, a veselje se premeni v žalost, če sem pomislil, da bom moral še krave pasti in na polji delati; v tej sili se obrnem na svojega vsemogočnega odvetnika, na mater. „Kaj ne mati — pravim in jih proseče pogledam — da ne bo tega treba, kaj ne, da oče le nalašč pravijo?" „Dražijo te, dražijo! Le pojdi na dvorišče, poskoči še med svojimi tovarši in jim povej, da danes 4 tedne boš že „študent"!" Na te materne tolažilne besede denem klobuk na glavo, kosu ajdovega kruha pokažem ostre zobe in hajdi skakat, naj oče in mati sama določujeta o prihodnosti sina svojega. Brž imam krog sebe celo iropo bosonogih, golorokih, zaru-javelih sošolcev in hajd veverce lovit in tičnice delat. Povem jim, da se pojdem za „gospoda učit" in da o sv. Mihelji me ne bo več doma. „Varuj se, da semenčika ne prineseš!" oglasi se neki porednež. „Veš kaj, zabavljal mu pa ne boš in tudi norčeval se ne boš ž njim! — zagovarja me moj bratranec, s kojim sva bila neizrečeno prijatelja — le počakaj, še odkrival se mu boš rad, pa vikati ga boš moral!" „E, če prav, k spovedi pa vendar nikdar ne pojdem k njemu!" — oglasi se zopet prvi. „Vsaj ko bi ti prišel, to bi te zlasal, celo pest las bi ti populil!" odrežem se jaz. „No, kako pa že govori, kakor bi bil že kakošen škof. Misli če gre v Ljubljano, je pa že Bog vedi kaj." Tako sem se prepiral s tovariši svojimi, nekteri so mi nagajali, drugi so me zagovarjali; pa smo vendar zrnirom prijateljsko po gozdih skakali in hlače trgali, da so se matere zvečer doma na nas hudovale. Necega dne me pokliče botra mimogredočega in mi naroči, naj grem po mater in naj oba prideva k njej. Hitro jo vbogam in jej pripeljem mater. „Veš, Mina — prične botra govoriti — veš Mina, jaz sem bila v Ljubljani te dni in sem dobila stanovanje za vašega Toneja." ,,Ali res?" zavpijem jaz in radosti poskočim od tal na mizo in od mize na tla, kjer se še na glavo postavim. ,,Ne bodi nor, fant! — posvare me mati— zahvali se botri, zahvali, da so tako skrbni za tebe." Toda jezik se ni hotel premakniti, da bi spolnil materno željo, marveč sem se skril za njo in po strani pogledaval botro pripo-vedovajočo, koliko bodo morali mati poslati v Ljubljano sočivja, ajdove moke, pšenične moke, koruzne moke, ržene moke itd. itd. „Danes 14 dni bo moral biti že doli, da se vpiše!" konča botra svoje pripovedovanje. „Ali tako hitro? Zdaj grem pa koj očetu pravit!" poskočim jaz na noge in kakor veter dirjam proti domu. „Hali, halo, danes 14 dni bom že v Ljubljani; oče zdaj pa že ne bom krav pasel, morali boste druzega najeti!" „Kdo pa ti je rekel, da pojdeš v Ljubljano? Kdo mi bo pomagal pri delu? Kdo bo za te plačeval? vsako leto par volov, to niso mačje solze!" govore oče na videz prav resno težko pri-krivaje smeh, ker sem se jaz tako prestrašil, noge so mi zaostale in debele kaplje so se mi vdrle po licu. „Pa bom šel, saj so mati djali in botra so mi že stanovanje dobili. Sel pa bom, če me ne bote hoteli peljati vi, jo pa kar sam skrivaj potegnem!" „Vsaj ne boš znal!" „Dobro, kar naravnost proti Otoku jo mahnem, ali pa bom poprašal. Mati, oče pa pravijo da ne pojdem študirat!" — obrnem se na prihajočo mater. „E nič ne verjemi očetu, vsaj ti le nalašč nagajajo!" odgovarjajo in začnejo očetu pripovedovati, kar so zvedeli. Veselje se zopet vleže po obrazu mojem poslušaje, kako se pomenkujeta, da bo treba koj po nedelji dobiti krojače, mojškre, čevljarje, da bo treba narediti v mlin in vse potrebno pripraviti. Ponedeljek pride — in naide se rokodelcev polno hišo. Mojškre mi pomerijo srajce, neizrečeno jim zatrjujem, da je morajo ravno tako narediti, kakor gospodu učitelju. Ženske, ki sploh rade vstre-žejo, mi vse obljubijo, za kar je prosim. Zdaj pride krojač na vrsto. „Oče, ali mu kratke irhaste hlače pomerim, takošen fant ne sme več dolzih nositi?" nagaja on. „Kratkih pa nočem, kar na drobne kosce je razsekam, če mi take narediš!" hudujem se jaz. „Vsaj vidiš, da nima nič irhovine, da ima le sukno!" potolažijo me oče. „Naj pa bo — odgovori krojač — pa drugače ti jih ne naredim, jazun če mi obljubiš, da me boš povabil na novo mašo!" „Če mi boš tudi suknjo vrezal, veš tako, ki ima na hrbtu prav velike gumbe!" odgovorim in kmalu se vravnava. Čevljarjem sem posebno zabičeval, da naj narede škornje na „biks" in pa visoke pete, ker take sem videl pri grajščinskem gospodu. Ta dan nisem šel nikamor skakat, gledal sem le rokodelce, hodil okrog njih in jim naročal, kako naj napravijo obetovaje jim prav lepih podobic, ko bora gospod. „Tonej, ti niai za Ljubljano — jamejo mi nagajati — veš, gospoda ima neizrečeno majhen želodček, zjutraj sne samo košček kruha, o poldne še le krožnik juhe in malo mesa, potem pa zopet do večerje nič. Tebe pa čaka že na vse zgodaj , ko komaj s postelje prilezeš, skleda politih žgancev na mizi; prišedši iz šole že kričiš nad materjo, da imaš pajčevine v trebuhu; o poldne imaš vsega do grla zadosti in tudi popoldne zobje nič ne mirujejo — vidiš, ne vem kaj bo, ko prideš v Ljubljano „Ti si bil pa že doli, da vse tako dobro veš" — odrežem se jaz nagajivcu — „e pa saj bodo mati vsak teden velik hleb kruha doli poslali, da ga bom lahko precej dobro rezal". „No, pa ko bi te tudi to tako ne mučilo" — oglasi se drugi _ — „kaj pa to, ker boš moral vstajati s petelinom vred in zvečer učiti se do kake desetih, ali pa še dalje; tu doma pa greš spat s kurami vred, ne vstaneš pa tudi ne popred, dokler mati ne začni žgancev mešati. Vidiš, Tonej, ta bo čudna, ta!" „Kaj mar misliš, da se ne bom mogel navaditi? Kolikokrat že sem bil po konci do enajstih, če so mati volno predli in „storije" pripovedovali; a to me je že malo skrb!" Med tacimi šalami je dan dirjal, da je bilo kaj. „Veš kaj, Tonej, malo nam beri, da nam ne bo dolg čas, slišali smo, da znaš kaj lepo brati!" naganjajo me zopet tako dolgo, da se jim vdam. Oče privlečejo s police debelo, zaprašeno knjigo, ki je menda pri hiši, kar stoji in zdaj vem, da so Basarjeve pridige od leta 1734. Pričnem brati, pa kmalu jim ni všeč. „Ker pridigo bereš, moraš tudi z rokama mahati in vpiti, pa včasih ob mizo vdariti, kakor gospod na prižnici!" prigovarjajo posebno mojškre tako dolgo, da se jim vdam — maham, upijem, bijem, da v svojej gorečnosti ne zapazim, kako se po hiši vse tihoma smeja in čeblja. Kakor vsega, tako je bilo tudi tega kmalu konec, pa tudi nisem bil malo ponosen, ko so nazadnje vsi enoglasno pritrdili, da mi gre pridiga že zdaj skoro bolje, kakor gosp. fajmoštru. Zadnji dnevi so kaj hitro tekli. Meni je jelo tesno okrog grča prihajati, nič se mi ni ljubilo skakati med druščino; najraje sem bil sam, ali pa sem za pečjo ležal pregledovaje nemško pisane knjige, velikokrat sem tudi poslušal dobro mater, delečo mi prav tehtne nauke, kako naj se vedem v Ljubljani, da bom domačim napravil veselje, kako naj rad molim, posebno na čast sv. Duhu itd. Pride zadnje jutro. Mati so cvrli, kar so sicer storili le o največih praznikih; jaz sem se napravljal v škornje „pobiksane", dolgo suknjo debelogumbasto. „Zdaj sem že malo gospodu podoben!" sem djal ogledovaje se v zrkalu, pa se mi je tudi dozdevalo, da sem s suknjo nekakosno druzega, bolj „gosposkega" duha oblekel; oče so nakladali na voz, bratje in sestre pa so me obsuli občudovaje, kako se mi suknja prileže in popraševaje, ali se kaj bojim. Zdaj jo primaha še botra, naloži mi za popotnico celo kopo dobrih naukov in srebrno dvajsetico, naj si kupim grozdja, ali kako žemljo. Za nauke se nisem veliko zmenil, a dvajsetica me je tako osrečila, da ne bi bil šel menjat z nobeno živo dušo, in tudi, kdaj pa sem mogel dvajsetico' imenovati svojo lastino — spravil sem jo v najglobokeji žep, kar jih je imela suknja, da je vsaj ne bi zgubil. _ Zgance sem včasih tako mlatil, da se je vse kadilo in tudi cvrtja nisem ravno po strani pogledaval — a danes sem zajel komaj tri žlice! „Fant jej, pot je dolga!" so vsi prigovarjali, toda fant ni mogel. — Po zajutrku gredo oče napregat, mati pa mi dajo polno culico klobas in potic, češ, da ne bo treba na potu denarja po nepotrebnem izdajati. Marsikaj mi zatrjujejo, bratje in sestre pa mi dajo lepe nove mašne bukvice polne podobic — a mlademu študentu, gospodu „in spe" prihajalo je tako čudno, jezik se ni hotel majati in sem ter tje je kaka debela kapljica padla na lice in od tod na lepo, iz najlepšega domačega sukna narejeno suknjo, bogme, vsa prejšnja srčnost ga je zapustila! „Zdaj sem že napregel!" zavpijejo oče, in jaz jo pobrišem prav tiho na dvorišče in na voz, pa noge so bile kaj težke! „No, roko mi boš vendar podal, pa bratom in sestram," rečejo mati. Storim. — „Hi konjiček" rečejo oče. „Bog in svet križ božji" rečejo mati. „Tonej, o Velikej noči nam pa le veliko podobic prinesi!" zavpijejo tanki glasovi za menoj in jaz oddrdram na vozu proti belej Ljubljani. Po poti prisedejo še kaki štirje dijaki, ti so me zmir kaj popraševali, a jaz sem le molčal in se skrivaj oziral nazaj, če se Begunje še kaj vidijo. Pot se mi je dozdevala neizrečeno dolga. Ni me zanimala bistra Sava tekoča ob poti, niti njive in travniki, niti različne vasi, popraševal sem le: „Bomo kmalu doli?" „Vidiš, uni-le je Ljubljanski grad" pravijo dijaki, ko smo imeli Šentvid že za hrbtom. „Kaj? una črna in nizka hiša vrh hriba? Ljubljančani so pa rea nemarni, da svojoga gradu še ne pobelijo! Ko bi bili naša mati tukaj posestnica, pač bi take nesnage ne trpeli! Vsaj je naša hiša bolj bela, pa tudi majhno manj visoka!" čudim se jaz v pri-prostosti svojej. Prišedši v Ljubljano držal sem se zmir očeta, da se ne bi zgubil med tako gnječo ljudi. Gospoda mi ni dopadla zarad svoje čudne obleke, toliko bolj sem pa zijal na trgu nad tako množico vsakovrstnega blaga. Jaz bi bil ogledaval zmir naprej , toda očetu se je mudilo; radi bi me bili koj vpisali, da bi šli potem brž na dom in bi ne zamudili preveč delalnikov. „Boš že še ogledal te ropotije, meni se mudi!" govore oče in brž greva na stanovanje. Kakih šest dijakov je bilo že tu in enega mi zbere gospodinja za „štruftarja"; oče so kaj zadovoljni in ga poprosijo, naj mi on nakupi potrebnih bukev. Zdaj se greva zapisat. Pred vratmi že stisnem klobuk pod pazduho, oče se odkašljajo in potrkajo. Ali so se mi noge tresle stopivšemu pred tako imenitnega gospoda, trdo sem se poprijel očetove kamižole. Gospod ogleduje spričevalo od Begunjske šole in me vpraša, ali znam kaj nemški? A namesto odgovora se skrijem za očetov hrbet; oče pripovedujejo, da nekaj znam in da naj me gospod le kaj pobara, lies gospod popraša: Kaj se pravi, grem v šolo? Oče me primejo za roke in me potisnejo pred se, pa migajo, naj srčno odgovorim. Jaz prestavim: „Gehen in Schule" in si pokrijem s klobukom obraz. Tako je gorelo z mene, kakor bi bil na žerjavici stal. „Malo trda bo, fant bo moral kaj priden biti, če bo hotel, da ne zaostane" reče gospod pri odhodu. Akoravno sem se pred šol kaj malo bal — te besede so me vendar vsega poparile, Ljubljana ni me več zanimivala, nič se mi ni ljubilo ogledavati, besede gospodove so mi vedno zvenele po glavi. Druzega dne oče odidejo priporočivši me gospodinji in „štruftarju". Spremiti si jih nisem upal, da se bi ne zgubil v ve-likej Ljubljani, a s solznim okom sem gledal raz okna za njimi. Moj pomočnik mi da kupljene knjige, pogledam in o strah in groza — vse nemške! Zvečer sem se že moral krščanski nauk učiti, da bom v šoli pri razlaganji že znal kakor je rekel „štruf-tar", kojega sem moral vikati, akoravno še ni bil oženjen, kar me je kaj togotilo. Kerščanski nauk toraj sem se drgnil dve celi uri, pa nisem znal na pamet povedati 3, reci treh stavkov. Strašno se mi je spnkutila nemščina, ker sem^ se tako težko učil — kako hitro so me pa navadili mati doma. Že sem se kesal, da sem v Ljubljano prišel, vsaj bi bilo vendar bolje krave pasti, zraven pa ukati in repo peči! Zvečer nisem mogel dolgo zaspati, tiho sem jokal bojč se, da bi me drugi ne slišali in se ne norčevali z menoj. Tretji dan grem v šolo. Škornje osnažim , lase zmočim in sčešem, pa v suknjo zlezem, češ, danes bom pa že paradiral. S svetim strahom stopim v šolo, pa kako se začudim, ker so vsi ravno tako skakali in vpili, kakor domd — a ko mene zagledajo v dolgej debelogumbastej suknji, zaženejo tak vriš, da mi je šlo vse skozi ušesa, brž me obsujejo, trgajo za suknjo, kriče, smejajo se in me pehajo od klopi do klopi. Sam ne vem, kaj bi bilo z manoj_ in mojimi škrici, ko se ne bi bil prav močan glas med vratmi oglasil — kaj je zapovedal, ne vem, to pa vem, da so vsi mali pagloviki drli v v svoje klopi; kar se eden spotakne, pade, drugi se zavale na-nj in brž naraste živa kopica, pa počasi se venrfer vse vredi. Jaz sedem prav v zadnjo klop in debelo gledam bradatega učitelja sedečega pri mizi. Dolgo je nekaj iz prav velicega papirja bral, kaj, jaz nisem umel, le sem ter tje sem kako besedo vjel: Schule, Gasse, Kirche — kar premaknil se nisem, poslušal z ušesi in ustmi, pa nič razumel — milo se mi je storilo in jokal bi bil, ko bi ne bilo v šoli. Zdaj vstane učitelj in pripoveduje malo po domače, malo po ptuje, da bo vlanske „Vorzuge" (za me španske vasi) postavil^ za „musteršilarje", in ti imajo nalogo vsacega nerednega zatožiti. „Tega pa v Begunjah ni bilo — mislil sem sam pri sebi — ^musteršilarji so torej taki, ktere smo doma imenovali bričke in smo jih s kamenjem obdarovali za njihovo bričkanje in tukaj bo mene imel tak pod komando" pa to sera le mislil, povedati se ve, da si nisem predrznih „Popoldne prinesite „šprahlere pa rehnen!" s tem nas spusti g. učitelj domu. Tu pa je zopet trpela suknja, čo sem se bolj hu-doval, bolj so mi nagajali. „Suknjo pri miru, če se mi bo „strgova" jo botevi „pvačali"! ' Pri teh besedah nastane nov smeh: „strgova, pvačali" ha, ha, ha, kričalo je vse okrog mene; mene je bilo sram, pa tudi jezen sem že bil: „Tačele" žabovce, kar „čele" ob tla vas pomečem!" zavpijem, a zadoni mi okrog ušes zopet nov smeh. Ker vidim, da ni drugače, začnem teči, divji trop za menoj, kakor kopa psov za zajcem. Po dolgem tiru se vendar vsi pogubč, jaz se malo oddahnem, pogledam krog sebe, pa o strah in groza, nič si ne morem spomniti, kje da sem. „Na zdaj sem pa zašel!" in spustim se v jok tako mil, da bi se moral kamen Ljubljanskega tlaka vsmiliti. Počasi grem nazaj po poti, kjer sem dirjal, ogledujem in ogledujem, pa kaj , ker so vse hiše enake in se druga druge drže! Po dolgem pridem vendar pred šolo, tu sem se že malo spoznal, kajti iz stanovanja pred šolo sem prišel že večkrat, pred so me pa uni nagajivci zmotili, da nisem pazil, kam grem. „Ali si bil mar že zaprt" dražijo me tako pozno domu priš-lega z manoj stanujoči dijaki, a ko jim povem, kakošno se mi je zgodila, se mi pa še ti smejajo na vsa usta, kar me prisili zopet k novemu joku. Popoldan grem zopet v šolo s trdnim sklepom molčati na vse nagajivosti. Res v šoli sedem v klop in se ne zmenim za n obene zabavljice. Učenik pride in zopet razlaga pa večidel le nemški — meni je prihajalo dolgčas in potreben sem bil iti vun. Kar meni nič, tebi nič vstanem in jo maham proti vratom. Učenik me je gledal, součenci bo me zijali — a jaz nisem vedel zakaj ? „Osli ste vsi" sem si mislil sam pri sebi. Učenik začne nekaj vpiti, samo Beseda „zuruk" mi je bila znana; nikakor mi ni hotelo v glavo, zakaj da učenik tako vpije v šoli, kakor so k večemu oče doma nad volom vpili, kedar je preveč daleč zavozil, no, pa jaz sem bil že pri vratih in smuk vun. Počasi pridem nazaj ne vede, kaka vihra me čaka. Komaj stopim v sobo, že zavpije učenik. ,,Alo pojdi sem! Ali me nisi zjutraj poslušal, ko sem rekel, da mora vsak prositi, kdor hoče vun? Ti, kmečki zarobljenec ti! Zakaj nisi šel pred nazaj, ko sem ti veleval? Ali meniš da tukaj krave pasemo, kmečki butec? V kazen boš do konca ure klečal in za jutri mi boš „das zweite Schulgesetz", veš, kaj se to pravi, drugo šolsko postavo „zehnmal", to je desetkrat spisano prinesel! Zastopiš, zehnmal das 2. Gesetz!" Pri teh besedah prime mene, ki sem se tresel, kakor kaplja na veji, za uho in me pelje na klečalo. Učenikove grozne besede pa čehljanje po šoli me je vsega zmotilo, komaj sem vedel, kaj se z menoj godi. „Kmečki butec" mi je donelo po ušesih — oh, ko bi oče vedeli! Cela večnost se mi je dozdevala, predno je konec uri pozvonilo. Učenik me še malo ozmerja in ves osramoten grem med norčevajočo se drhalijo domu. Ne bom več popisoval, koliko sem moral pretrpeti zarad te prve kazni, zmir pa mi bo v spominu pričetek mojega študentovskega življenja. Le čudim se, da nisem bil tudi jaz žrtva tej ponemčevaluej metodi v šolah, ki ni dru-zega kakor morjenje duha in telesa, ki toliko sicer bistrih glavic odvrne od učenja in toraj od omike. Lahko in s prepričanjem smem reči, da je ta nenaravna sistema slovenskemu narodu duševno umorila veliko njegovih udov, ki bi mu bili kinč in pravi studenci blagostanja in olike. Pa kaj se hoče, Boga hvalimo, da vendar ljudje spoznavajo škodljivost tacega nenaravnega učenja in da se od dne do dne zmir bolj odpravlja iz domačih naših šol. Slavija. (Igra v dveh djanjih.) Spisal A. J. Osebe: Slavija, Tevton, Pogum, j Germanija, Veran , \ njeni sinovi. Zvitež, Prostin, i Hlimbež. Device. Množica vojakov in jetnikov. Prvo djanje. Bojišče; polno mrtvili; temni oblaki prepregajo nebo. I. Nastop. Slavijo, (sama, sedi na kamenu, motnim okom se ozira po bojišču, na obrazu se jej bere silna bolest). Sinovi dragi! Kje ste, kje ste? Vas je li vse posekal sovražni теб? . . . Ste li vsi dokrvaveli? . . . Kako srno mirno živeli v svojej hiši, pravi raj je bila naša dežela! Prevzetni sosed pa nas napade v svojej lakomnosti, vzeti nam hoče domač kruh in nas pitati s ptujimi skorjami, jaz pa bi morala biti sužnja njegovej preširnej soprugi! ... Vi ste vstali kot en mož branit svojo prostost, svoje in moje poštenje! . . . Veselila sem se vas vseh ... pa vedela nisem, da sem vzdojila na prsih svojih tudi strupenih kač! ... Ti, ne glede na mojo korist, prodali so mene in druge zveste sovragu! Izdajieam odpre naj se peklensko žrelo, naj je grize in peče notranji črv, naj ne občutijo blage sreče v prsih svojih! ... (Vstane in hodi po bojišču.) In zdaj sem sama, zapuščena, zvesti moji, vi ležite v svojej krvi, vi, naslomba moja padli ste verni prisegi danej v mojo roko. Ha, da bi vas mogla obuditi s svojo srčno krvijo ... še v smrti ste moj ponos! ... o vašej hrabrosti hočem pesmice peti mlajšemu zarodu, da bo vedel, kaj je zvestoba, zvestoba do matere, da bo on mater ljubil kakor vi, ljubil do smrti! . . . (Onemogla se nasloni na drevo. Zasliši zdihovanje, trije junaki se vzdigujejo kviško.) Kaj čujem? Kaj vidim? Ali še živite, sinovi moji? (Skoči k njim.) Vstanite, vstanite, sem na moje materno srce, na njem se okrepite ... o prihodnost, še nisi tako črna, kakor se mi dozdevaš. II. Nastop. Slavija. Pogum. Prostin. Veran. Veran. Mati! smo mar premagani? . . . o da ne bi bil več zagledal bele luči! . . . (omahne na tla). Prostin. Vidim le obraze mrtvih svojih bratov . . . čujem tebe plakati ... o Slavija, kje je tvoja slava? Slavija. Vstanite! Srčnost velja! Vsaj je za nami še mladi zarod — pomagajte mi, da mu navdihnemo ljubav do doma . . . potem naj se trese zviti sovražnik, — pride dan plačila! (Pripogne se k sinovom, vzdigovaje je poljubuje v maternej ljubavi.) Pogum (brisaje si kri od čela). Da! ne vdajmo se! Brata, vstanimo, na noge, mati naša še živi, pomagajmo jej navduševati mladi zarod! Maščevati se hočemo radi današnje sramote! Fst trije bratje (podajaje si roke). Ne sme zaiti našej materi solnce prostosti zlate, ne, ne sme biti sužnja, vkovana v verige! Po hudej uri solnce zopet lepše sije! (Zasliši se veselo vriskanje, hlučna godba.) Podučni in zabavni del. 14 Slavija. Sovragi se zopet približujejo bojišču. Bežimo, da nas ne dobe, da nas ne zasramujejo! Naj se vesele gledaje okrvavljene naše brate, naj jim srce veselja igra! Naj vriskajo, misle, da nas že imajo . . . pride povračilni dan! . . . Alo, hitimo krepit slabo, tecimo v sveti misijon! (Odidejo.) III. Nastop. Tevton. Zvitež. Hlimbež. Množina vojakov. Tevton. (Divje se smeja oprt na krvavi meč) Hvala vam, hrabri vojaki! Dobro ste jih oklestili sinove one prevzetnice! Meni se je že hotela primerjavati, kaj jej je v ura prišlo? Ha, ha, zdaj jo je pa skupila! Ponosni njeni sinovi so ubiti, mrtvi so branitelji ljudstva, njega si bomo lahko podjarmili! Ha, ha! Rad bi vedel, kdo se meni ne bi uklanjal, ves svet se mora stresti, ako jaz le mignem! HlimieŽ. (Globoko se ukloni.) Milostni gospod kralj! Čestitam vam iz celega srca! Danes je videlo solnce vašo glorijo, ponese jo od vzhoda proti zahodu, oznani jo vsem ljudstvom, vse mora na kolena pasti, kedar se izgovori vaše ime! Da, otroci v zibelki ga bodo izgovarjali, prvo jecljanje njihovo bo: Slava Tevtonu! Vse lazeče, hodeče in leteče bo strmelo nad veličastvom vašega imena! Tevton. (Sladko se smejaje.) Hvala, hvala! Dajte mi svojo roko, da vam jo stisnem, kot svojemu najboljemu prijatelju! Zvitež. (Trikrat se globoko prikloni.) Gospod, obrnite še na me krasno solnce svojega obličja! Tu stojite na slavnem bojišču, premagali ste Slavijo, pomorili jej mnogo sinov, le ona sama je ušla! Ne zamerite, če se ponižen hlapec predrznem nekaj nasvetovati. Jaz poznam to prevzetnico, ona bo zdaj na tihem netila vpor zoper vaše veličanstvo, in ko se boste najmanj nadjali, vas bo že zopet podila iz svoje dežele! In jaz bi djal, poplavimo vso deželo s svojimi četami, obsujmo jo s svojimi ostanki, id est, namažimo papirja po sto pol na dan in kar pokrijmo ž njim to deželo, češ, da jim hočemo razsvitliti njihove buče, zraven pa primorajmo vjete njene sinove, da nam kažejo in delajo pot. Tevton (premišljuje). Dobro! Samo vprašam, ali meniš, da nam bodo zvesti oni, ki so izdali svojo mater? Jaz sem je menil vse uničiti! Zvitež. Prosim, milostni kralj, slušajte svojega najzvestejšega hlapca! Zagrozite jim — kar stresli se bodo pred vami, vsaj bo to sami strahopeteži! Kar je bilo srčnih so vsi padli! Toraj zagrozite jim! Porabite je zdaj, ko vam bodo odveč, lahko je še uničite! Tevton (po dolgem premišljevanji). Dobro pripeljite pred me te kreature! (Hlimbež in Zvitež odideta) A, da se predrzne Slavija z menoj konkurirati v slavi! Meni, izvoljenemu kralju vseh Tevto-nov, meni, ki sem vstanovil in vpeljal pod svoje podnebje „liberalnost, pildungo, kulturo!" da svetijo in razširjajo mojo slavo po svetu! Zdaj se pa ta prokleta Slavija predrzne in hoče to imeti, kar imam jaz! Tega bi se še manjkalo! Jaz sem liberalen, da, da, jaz delam, kar hočem, in jaz hočem Slavijo zatreti, ker pa hočem, jo tudi bom! Kaj bi ona čenčala o svobodi! Ta je samo za-me, kar jaz hočem, to mora biti, gospoda nad seboj ali pa zraven sebe ne poznam! Da se pa še Slavija kaj tacega predrzne — to je vendar smešno! In „pildunga", ali kakor govori Slavija v svojem barbarskem jeziku, omika, tudi te ne vržem psetom pod mizo! Ko bi znal vsak lepo govoriti, ko bi si vsakdo znal pridobiti potrebnih pripomočkov v dosego svojih namenov, naj bodo že pravični, ali ne — vsaj to je omika — kaj bi pa bilo! In Slavija jo hoče imeti, kaj bo pa meni ostalo!' Mojo omiko mora ona občudovati, in popolnoma se podati v mojo oblast, no, potem jo bom pa še rad imel, a drugače — ! Liberalnost, pil-dunga, kultura, do teh imam samo jaz privilegirano pravico! Ha, ha, ha! . . . (Ozira se po bojišču.) Danes sem si jo pribojeval, danes sem podrl na tla stebre, na koje je zidala Slavija svojo prevzetnost! IV. Nastop. Tevton. Zvitež. Hlimbež. Množica jetnikov rožljaje z verigami. Hlimbež (jetnikom). Le naprej! Poklonite se slavnemu Tevtonu (kralju)! Ponižni sluga vam pripeljem vporne črve, da je poteptate s svojo železno nogo, ali da storite ž njimi, kar vam je drago! Zvitež. Mogočni kralj, ne prezirajte svetu preponižnega sluge! Tevton (meri jetnike z očmi). Tresite se pred mojo jezo! Lahko vas pomendrani od prvega do zadnjega — le ena sama reč vas more rešiti! Jetniki (popadajo na kolena). Milost, milost! Tevton. Toraj volite! Smrt, ali pa obrnite meč proti lastnej materi, lastnim bratom! Volite! Hitro! Jetniki (zrnir še na kolenih). Pusti nam življenje, storimo, kar želiš! Tvoje volja je naša volja — mi smo slepo tvoje orožje! Tevton. Toraj vstanite! Vzemite verige in okove in pripeljite mi Slavijo vklenjeno! Ves nje zarod naj se odpovč njenim bogatim mizam, pride naj k meni pobirat drobtin, vsaj mu še te le iz milosti dam! Alo na delo, moji vojaki naj vas spremljajo! Jetniki (poskočijo na noge). Vivat svobodomiseljni vladar, vivat Tevton in njegova prevzvišena Grmanija! Ti si nam dal novo življenje, za-te ga porabimo v pogubo tvojim in toraj tudi našim sovragom! (Odidejo.) V. Nastop. Tevton. Hlimbež. Zvitež. Tevton. Vidva prijatelja ostanita pri meni, da svečano praznujemo današnjo zmago! Oba. Kolikor kapljic sovragove krvi se je danes prelilo, toliko let naj živiš slavno-milostni vladar! Tevton. Tudi sopruga moja pride danes sem, da deli veselje moje, da ogleda slavno bojišče, da si napoji srce in napase oči v krvi sinov pobite Slavije! Oba. Živela, krasna Grmanija na vekov veke! VI. Nastop. Prejšnji. Grmanija, nagizdana da se vse blišči. Tevton. Dobro došla, draga moja! Danes je slave tvoje dani Naša moč raste in ko mi zmanjka zemlje, grem in podjarmim solnce in vse zvezdišče! Grmanija (nekako zamolklo). Kje pa imaš Slavijo silmo, ali je niste zajeli? Menila sem, da ponižam sovražnico svojo, da mi bo v podnožje moje! Tevton. Nikar se ne jezi! Že sem razposlal vso svojo silo, davstreže željam tvojim! Grmanija (ponosno). Dobro! Potem bom popolnoma srečna! Vselej me v srce zbode, kedar koga vidim sravnujočega se z menoj! Zdaj pa odidiva, da počijem v šotorišču po naglem potovanji. Tevton (odhajaje). Vidva pridita za menoj, da si napravimo dobro gostarijo! VII. Nastop. Hlimbež. Zvitež. Hlimbež. Hrabri moj kolega, minim, da nama zašije nova doba časti in slave! Zvitež. Vsaj ti zaslužiš vso kraljevo milost. (Za-se) Da bi te mogel s poti spraviti! (Glasno) Jaz ti že naprej čestitam za vse zvezde, ki ti bodo krasile možate prsi. Hlimbež. Jaz pa tebi! Veš, kar popolnoma se zveživa, da bova kar največ dobička vlekla iz vseh homatij! Zvitež. „Entre noua" ti povem, da naju kralj iskreno ljubi. (Za-se) Zlodja, da moram s teboj deliti njegovo miloet! (Glasno) Hvaliva ga, kar se da, v zvezde ga kujva! Hlimbež. Vsaj to največ izda, dobro! (Začuje se godba.) Cuj pojedina se je že pričela, hitiva, da jene zamudiva! (Odideta. Zvitež gre za Hlimbežem in mu osle kaže.) VIII. Nastop. Slavija, Pogum, Prostin, Veran pridejo od pozadja. Slavija. Cula sem vse! O grdih duš! Videla sem nezveste sinove svoje. O Bog, o Bog, ali nimajo nič srca za svojo mater! . . . Čujte godbo! Kako se vesele misleči, da sem jaz propala! O moje ljudstvo, kaj te čaka? Kaj te čaka? (Omahne; vjamejo jo sinovi v naročje.) Vsi trije. Nič ne plakaj, mati! Mi še živimo! Veruj v naš pogum, v našo ljubezen do tebe, vse hočemo storiti! Vsaj je ljudstva še mnogo, krepiti, oborožiti ga hočemo in stari dnevi zlate svobode se nam zopet vrnejo! Slavija (zave se zopet), vi ste edino upanje moje! Toraj na delo, požurimo se, da nas sovrag ne prehiti! (Zastor pade.) Drugo djanje. Pust in temoten kraj. I. nastop. Spredaj Slavija, Pogum, Veran, Prostin, zadej množica ljudstva, kakor senca lazijo sem ter tje. Slavija. O nebeške ve moči! Kaj seje vendar pregrešil moj rod, da ga kaznujete tako grozno? Moramo li mi živeti v robstvu, v temini? . . . Nismo mar tudi mi ljudje, da bi smeli vživati pravice, koje podeli narava vsacemu človeku, vsacemu rodu? (Podpre glavo z rokami.) Pogum (stopi pred njo). Mati, rešitve dan se nam bliža! Vklenila nas je sirova moč, mi pa si pokličimo na svojo stran moči nebeške! Bojujmo se ž njimi, sirove moči, moči nasilstva se morajo razrušiti! Veran. Pogumove nasvete podpiram tudi jaz. Podjarmila nas je zvijača, laž, lisičja prekanjenost in izdajstvo! Pokleknimo pred vilo bratovske ljubezni in vernosti, da nas zveze vse v eno veliko celoto, da nam navda eno in isto misel! Gotovo zmagamo! Prostin. Pokličimo na pomoč tudi Vilo prostosti. Sužnost jej je stud, gotovo nas reši. Njej bodimo zvesti, njej čast in slavo pevajmo po vesoljnem svetu, razširimo jo med vse rodove! Slavija (oči se jej iskre v nadi). Dobro, sini, dobro! Toraj Vede in Umetnosti, Bratovsko ljubav in Prostost častimo, te nadzemeljske moči si sprosimo! (Poklekne.) K vam, vzvišene moči, se obrnem! Vselite se med moj zatirani rod, da hitro napreduje na poti, kamor ga boste ve vodile! Vselite se med moj rod, okrepite ga, in slava se vam bo prepevala po vsem svetu, odmevala bodo vaša imena od vseh štirih vetrov! II. nastop. Pustina se razsvetli, krasne device priplujejo z neba, vse belo oblečene, s trobojnimi venci na glavi, obstopijo Slavijo in njene sinove. Prva devica. Tužni vaši klici so odmevali v zlatih nebesih, segali so nam do srca — uslišale smo vaše prošnje! Jaz ti položim svoj venček na glavo. Glej, iz koliko sprelepo dišečih cvetlic je spleten, in ta-le zlata nitka daje jim zmir novo življenje, da ne vsahnejo, marveč vsak dan lepše cvet6! Nosi ta venec na glavi, naj ti bo znam, da sem jaz vedno pri tebi in pri tvojem ljudstvu , jaz, Vila ved in umetnosti, ktere vpodablja venec raznobarvni. Goji toraj vede in umetnosti med svojim ljudstvom, toda pazi zmir na to zlato nitko, podobo vere razodete iz nebeških visočin! Le vera daje vsem izdelkom uma pravo živahnost, pravo vrednost, le vera jim je trdna podlaga in jim pokaže edino resnični namen! Ce me slušaš, tvoje ljudstvo bo mogočno, a drugače zakrije ga večna tema. (Devica zgine.) Druga devica. Jaz ti dam v darilo ta zlati prstan, posebno moč ima v sebi! Dokler ga boš nosila na desnej roci, vezala bo vez bratovske ljubezni med tvojim ljudstvom, vsi bodo za enega in eden za vse, nobena zunanja sila vas ne bo mogla premagati! Vpognili vam bodo svoje glave vsi rodovi! Toda, če zgubiš prstan, gorje tebi in ljudstvu tvojemu — vaše ime se zgubi na veke! (Zgine.) 1'retja devica. Jaz ti pa podelim to le svitlo zvezdo, lesketa naj se na prsih tvojih! Glej, s plamečimi črkami je vpisana beseda: „prostost"! Jaz oprostim tvoj rod, da oznani njo tudi drugim! Svoboden bodi ves svet, t. j. vsak naj dene telo v sužnost svojemu duhu, in ravnaje se po postavah božjih naj prosto vsakdo razvija svoje blagostanje, prosto vsakdo vživa svoje pravice, vsacemu naj bo prosta pot do nebeškega kruha, ki je omika v najsvetejšem pomenu. Zato naj bo tvoja naloga, da pokončaš vse, kar nasprotuje prostosti, posebno sebično prekanjenost in vse vladajočo čestilakomnost! Izvršuj to slavno nalogo, nevidno bom zmir na tvojej strani. (Zgine. Cuje se z višine premilo petje. Ljudstvu v ozadji odpadajo verige, jaraejo se gibati, veselo si stiskajo roke. Vsa okolica se spremeni v cveteč vrt, Slavija sedi na rdečem, s škrlatom prepreženem tronu. III. nastop. Slavija in njeno ljudstvo; Zvitež. Slavija. Nalogo podeljeno mi od nebeških devic prav rada svršujem, vsaj sem enake misli že davno gojila v srcu svojem. Toraj, ljudstvo moje, nesimo pravo omiko in svobodo med svet! Zvitež (nastopi). Kaj vidim? Kako si kaj tacega predrznete? To je zarotba zoper mojega kralja! Misli, da ste že vsi njegovi in zdaj . . .! Vpor, izdajstvo, strašna kazen vas čakal (Odide.) IV. nastop. Vsi, brez prejšnjega. Prostin (na desnici Slavije). Toraj pripravimo se na boj! Zmaga bo naša, vsaj nas podpirajo nebeške moči! Zmaga bo naša, porabiti pa jo hočemo v blagor premaganim! Ne bomo je devali v okove sužnosti, marveč jim je bomo zdrobili in jim dali pravo prostost. Slavija. Da, da! Zaslepljene hočemo razsvetliti; prevzetnosti od-bijemo rogove, častilakomnosti potrgamo korenine, laž in obrekovanje, zasramovanje in psovanje pa vržemo v večae temine! Vsaj so te nečednosti prve ovire zlatej prostosti. Veran. Srce jim oblažimo! odpodimo jim pa vso hinavščino, vse prazno besedovanje, ki je le na koncu jezika! Iz srca bomo govorili srcu! Pogum. Toraj, mati pelji nas v boj! Bratje na noge! Ljudstvo. Slava! Naprej zastava Slavije, naprej! (Vsi sledč Slaviji voditeljici.) V. nastop. Nebeške device se zopet prikažejo. Prva. Danes izide vernej, priprostej Slaviji dan v njeno večno čast! Druga. Danes se bode krepko razvile rdeče cvetice vzajemne ljubavi! Tretja. Danes napoči vsemu svetu nova doba, prisije novo solnce. Vse tri. Slaviji zmaga! Slaviji zmaga! Prva. Jaz privodim Slavijo na vrhunec moči in omike, kamor še ni dospel noben narod! Druga. Jaz jej dodelim moči, da vrhunec hitro doseže in nikdar ne omaga. Tretja. In zvezda moja osrečevala jo bode na veke. (Zasliši se navdušeno petje; device zginejo.) VI. nastop. Slavijo spremlja na tron njeno ljudstvo. Slavija. Kri smo danes prelivali, neradi, toda primorani! — Hud je bil boj, toda srečno dokončan! Hvala zato najpred vam, vzvišenim močem, ki ste krepile naše ude v času nevarnosti! Ljudstvo. Hvala, hvala! Pogum. Ukaži, ljuba mati, da pripeljemo pred te jetnike! li pokaži, kako se znaš maščevati! Veran. Tresejo se strahu, misle, da jim vrneš z isto mero,_ s kojo so merili tebi. Pridobi njih srca sebi in našim nebeškim pomagalkam! Prostin. Oznani jim prostost! Vzemi jih za svoje brate - naj bodo bratje vsi narodi! Slavija. Naj pridejo! (Nekteri izmed ljudstva gredo po jetnike.) VII. nastop. Prejšnji. Premaganci. Slavija (vstane). Kdor drugim jamo* koplje, sam va njo pade. Vi ste me mislili uničiti, vi ste mi hoteli natveziti železen jarem, pa vam je spodletelo — zdaj ste v mojih rokah! Čujte toraj maščevanje moje! Tevton in Grmanija (noge se jima strahu šibe). Oh, le nama življenje pusti, tu imaš najino ljudstvo, pokončaj ga, kakor ti je drago — le nama dovoli, da še vživava solnčno luč! Slavija (resno). Toraj tako vidva mislita? Odkupila bi se rada s krvijo svojega ljudstva? Ne, ne! ... nočem vama povrniti hudega s hudim. Cujte, kako se Slavija maščuje! Odpuščam vam vse, kar ste se pregrešili nad menoj, odpušča vam tudi rod moj! Nočem si srca pasti nad vašimi mukami, nočem si nako-pavati nad glavo prokletstva vašega — prostost vam dam! Oljkina vejica je prvi biser v mojej kroni! To vam ponudim in ž njo še veliko več!: srečo, zdravo pamet in bistrost dušnih oči, da spoznate, kaj je prava svoboda in omika. Ne vojske, niti podpihovanje in sovrastvo, niti zatiranje, ne, to vas ne more osrečiti! In vendar to je bilo do sedaj vaše orožje! Odvrzitega vendar in oblecite novo obleko! obleko resnice in pravice! Moj in vas rod naj živita v miru drug zraven druzega pod-kurjevaje se na poti do prosvete! Kajti prosveta je splošen blagor, ne pa le posameznim! — Tu sem vam razodela misli svoje, ali se bodete ravnali po njih? Tevton. Da, prisegam pri vsem, kar je najsvetejšega, da bom stopal po tvojih stopinjah, da se bom ravnal po tvojej volji — uči me modrosti! Ljudstvo. Slava, našej blagej materi, slava! VIII. nastop. Prejšnji. Nastopijo nekdanji izdajici. Izdajice. (Popadajo na obraze.) Milost, mati, milost! Slavija (v svetej jezi). Kako se predrznete zvati me mater svojo? vi, ki ste hoteli namakati proklete svoje meče v maternem srcu! Kako se smem zanesti, da me zopet ne prodaste, vi izvržek mojih sinov! Vi ste me zatajili, zdaj jaz vas ne poznam! Poberite se mi izpred mojega obraza in delajte pokoro v najbolj oddaljenih, pustih krajih! (Odidejo.) Vse se lahko odpusti, le izdajstvo ne! Dragi moji, ne ravnajte sebično, bojujte se zmir za pravično reč, zmiraj za vse, kar je lepo, blago, pravo! Potem bomo imeli raj že tu na zemlji! (Zagrinjalo pade; čujejo se slava-klici.) Voldemar. Dogodek z italijanske vojske 1. 1805. (Po T. Korner-ju poslovenil A. Podgorjanski.) Voldemar svojemu prijatelju Gustavu. <5- M .... a 17. julija 1805. Hfie zmiraj stojimo, dragi Gustav, sovražniku mirno nasproti; ne morem umeti vzroka vednega oprezovanja. Vsa vojska hrepeni po boji, in vse zametuje z menoj neprilično tišino, ker ta ohladi srca tako zel6. Kakor se kaže, bomo še dolgo tako ostali, in naša nada, sprijeti se s Francozi, se noče še spolniti. — Jutri se premestim s svojimi strelci dve uri dalje naprej proti Villarosi. Zavida. se mi ta spremenitev, ker je tam neki sila prijazen kraj. Last je grofu P...., ki ima tudi na Tirolskem velika posestva, kjer si gotovo že slišal o njem; živi neki tu le zarad slasti prekrasne narave in svoje družine, ktera se, kakor on, sploh zelo hvali. Ne da se tajiti: še le v divjih vojskinih okoliščinah se človek uči prav ceniti srečo, priti med omikane ljudi; toda take prikazni so le mimoidoče, in želel bi si raji jutri iti v boj, kot da bi še dalje živel v takej neprenašljivej tihoti! — Da sem moral takč stopiti na zemljo, ki je bila namen mojih živih sanj, da pomagam preganjati sam z divjo, krvavečo roko sprelepi mir s svetih tal, me zelo presunja; nadjal sem se v drugačnih slučajih priti v ta kraj! Pa saj sem zdaj vojak, vojak z lastnega nagiba, s čiste ljubezni in bojaželjnosti, toda taki občutki se ne prilegajo temu podnebju, se ne prikladajo tej naravi, kjer se vse giblje v tako bujnej obilnosti, vkljub burnemu času. — O, Ti bi moral videti krasno zemljo italijansko, kako se diči in cvete! Kdor bi semkaj prišel na čelu zmagovavnej vojni! Villarosa 21. julija. Pišem Ti z Villarose, s tega naturnega raja. Dragi, zavidaj mi, zavidaj mi za vsako uro, ki jo smem tu preživeti! Kak krog blagih ljudi! Videti bi moral Magdaleno, visoko, blago postavo z velikimi, črnimi očmi in z bogatimi zlato-žoltimi kodri. Slišati bi moral harmonični njen glas, te odmeve višega živenja, ah, in Ti bi pozabil, kot jaz, vojsko in vojskin hrum! Tiha otožnost, nježna znamenja globoke bolesti, ki se milenej poznajo na rahlem obličji kot obsij in izraz najvišje ljubezni, z njenih oči odsevajoč, kažejo nekaj neskončno, neizrekljivo vabljivega. Ah, da se tadivnost ne da opisati! da Ti ne morem imenovati vseh občutkov, ki mi v sladkej milini vzdigajo srce! — Pa zdaj še le sem zapazil, da Ti še prav za prav nič posebnega nisem pisal. Vedi toraj, Magdalena je hči grofova, posestnika Villaroskega. Sprejeli so me tu tako, kakor bi najstarejši prijatelj ne mogel zahtevati boljše, s toliko vljudnostjo in vdanostjo, da ne zapopa-dem svoje lastne sreče; brate, in zdaj živim ž njo pod isto streho, zmirom skoraj sem v njenem obližji; prilagam jej s gitaro, če poje svoje domače kancone — te — sladke pesme ijubezni in mi-lobe; spremlja me po krasnej okolici te vile ter je z menoj vred srčno zamaknjena v ta rajski svet. — Ah, ona je angelj, bitje visoke, neskončne nježnosti; kako spremenjeno čutim vse gibanje svojega duha, čutim se boljšega, kajti njena bližina me blaži, čutim se srečnega, saj jo smem gledati! — Oh, srečnega človeka! Villarosa 23. julija. Hvala Bogu! nič se ne sliši o odhodu! Brž ko ne ostanete si vojni še nekoliko tednov prav mirno nasproti, in jaz ne smem zapustiti svojega raja. Nikoli ne bi bil mislil, da me bo ljubezen tako spremenila! Sicer me je gnalo neko večno plamteče hrepe-njenje v megleno daljavo ven, vse moje želje so visel* v bodočnosti in življenje je šlo memo mene z otožnimi zvuki brez slike. Ali zdaj! — Vse hrepenjenje se mi je razjasnilo, v njenem bla gem obližji se spremeni divja dušna borba v sladko milobo. Sedanjost me navdaja z vso svojo radostjo iti v ljubezni dihljejih mi done globoko v srcu strune nekega višega življenja. Kako dobrosrčno se obnašajo proti meni! Nobeden ne kaže, kako neprijazen, kako nadležen pač moram biti v takih okoliščinah. Kako blagi ljudje so pač! — Oče z mirnim obličjem v tem burnem času, z visoko, resno, spoštovanje vabečo postavo, in mati, živeča samo v krogu svojih dragih, in za vse skrbeča s srčno blago ljubeznijo! Oh, in Magdalena, Magdalena! Nikdar ni čutil nič, kaj je v življenji svetega in redivnega, ki ni v njenih angeljskih očeh videl plamena neke više popolnosti, — ki ne bi bil pred to čisto s srčno blaženostjo pripognil kolena. Villarosa 25. julija. Ima brata, kterega srčno ljubi; odšel je zarad nekega dvoboja, in ne vedo za gotovo njegovega bivanja sedanjega. To je vzrok njene otožnosti; kajti ona ljubi brata z neko rahločutnostjo, ki je njenemu srcu posebno v lasti. Kako mi je vse to z občutkom notranje, globoke bolesti pripovedovala, kako so se jej prikradle solze v bistre oči, — ah, ne morem Ti povedati, kako me je ganila njena povest! Gotovo ni boljšega primerljeja v človeškem življenji, kjer se očitnejše pokaže dušna nježnost in velikost, kot v bolesti, in skoro ni bolj plamtečega in ganečega kot bistre solze v bistrih očeh take deve! Povedal sem jej to, in čutila je, da se jej nisem hotel samo prikupiti. Lahno mi seže v roko, ktero navdušeno objamem, vzdigne se hitro ter reče se podvizajoča: „Vem, Voldemar, Vi ste dober človek!" — Ah, Ti si ne moreš misliti divnega glasu teh besedi! Dolgo stojim ter gledam srpo za-njo. Neka moč me vleče k tlom, poljubim travo, ktere se je bila dotaknila v lahnem pregibu. — Zoves me otroka, Gustav. Da, res sem, a srečen. V večer tako dolgo slonim na oknu, dokler vidim pri njej luč, ker ona stanuje na desnej strani, jaz pa na levej prostrane vile, lahko toraj vidim v njeno sobo. Tako stojim včasi cele ure, in gledam molklo plapolanje njene luči, dokler ne ugasne. Potem primem za gitaro, in lahno brenkanje, polno hrepenjenja se raz-gubi v lunejasnej noči, ki obdaja zemljo divno, tiho v italijanskem podnebji kot večni duh. Ali moreš razumeti blaženost, ki me takrat obdaja v polnih zvukih? Imas-li ideal v svojih prsih za take miline? Gustav, Gustav, nikdar se jih nisva nadjala! — Villarosa 29. julija. O, da ne morem zleteti Tebi v naročje, da se ne morem jokati na Tvojem bratovskem srcu od velike, neskončne slasti, o, da moram sam prenašati polno mero plamteče radosti! Ah, moje revno srce ne more obseči moči živega čutstva, počiti mora. — Gustav! moja je! — Iz tresočih se ust sem čul ljubezni priznanje. — Sedela sva molče in vtopljena v sladke sanje na planoti. Ravno je solnce zahajalo v hribe, in v daljavi je šla Četa naših vojakov, in zadnji žarki ozlatevali so še lesketajoče se orožje konjiško. Zdajci čujem v sebi kot proroški glas: Ne povrneš se več! in globoka otožnost se me polasti. Magdalena koj zapazi moj občutljej ter me vpraša, kaj dami je? Povem jej svoje slutenje. Ali bi točili solzo po meni, pristavim ter jo primem za roko? Zelo se trese in plašno me pogleda s solzo v očeh. Ne morem se več zdržati, padem jej k nogam. Magdalena! viknem, jaz ne morem molčati: Ljubim Vas! — Zelo presunjena se mi spusti v naročje in ustnice potrde blago zvezo. In ko se zopet zaveva plamteče radosti svojih src, — kakega se čutim zdaj! Že se razprostre mrak po zemlji in zaziblje svet v sladko spanje, a meni sije v persih večen dan; prisijala je mojej sreči jutranja zarija. Ah, in kako drugačna je bila moja Magdalena! Poveličana stoji pred menoj, duh vikšega živenja plava okoli nje, izraz blažene ljubezni se jej kaže na obličji kot veličestvo kake osrečene. Naj-pred zdela se mi je kot popolna deva, zdaj stoji pred menoj kot seraf boljšega sveta, bojazljivo, dekliško se je spremenilo v lju-bavnej svest v blagi zaup lastnej dušnej moči. Z roditelji pa še nisem govoril, upam, da ne bodo hoteli kaliti najine sreče. Ljubijo jo s tako nježnostjo, da gotovo ne bodo mračili njenega raja; Gustav, če še nisi nikoli občutil tistih blagih trenutkov, ko si ljubezen igra z dvema srcema v plamteči blagotnosti, in ju omaka v največe veselje zemeljsko, če Ti še ni nikoli viknila divna beseda: Ljubim Te! iz ljubečih ustnic, tedaj ne moreš obseči neskončnosti čutila, tega divnega čuvstva osrečene ljubavi. Villarosa 1. avgusta. Raduj se z menoj, dragi Gustav! Moja je, moja z odmevom svojega lastnega srca, moja z besedo lastnih roditeljev. Nič nimajo zoper mene, vzamejo me, ptujca, v lepi krog svojih dragih, ti blagi, ti izvrstni! Ali se ne strinja vse spolniti mi najlepše želje, še preden sem jih drznil —? Ali se ne strinja vse v tem burnem času, mir mi v prsih večno vtrditi? — Razodel sem jim vse svoje okoliščine, kako da sem se podal v to vojsko le z vroče bojaželj-nosti, kako se menim odsloviti ob koncu, svoja posestva na Češkem prodati in se vstanoviti v srečnej Italiji, in potem vse svoje življenje izročiti Magdaleni in blagim dolžnostim detinske ljubezni; vse sem jim povedal in čutili so, da Magdalene saj nesrečne storil ne bom. Moral sem pa tiščati na hitro odločbo. Ko sem vsak trenutek pričakoval povelja k odhodu, podelila sta nama vendar svoj blagoslov in največa radost je razvnemala štiri srečne ljudi — Gustav, ko mi oče Magdaleno pripelje rekoč: ,,Vzemi jo, veselje mojega življenja, in osreči jo"! ko mi ona pade v naročje, ko se lica zažari v poljubljejih najine zveze v svetem obližji blagih roditeljev, tu se skoro raztopim v visokej, neskončnej slasti; vsi angeli nebeški stopijo doli v moje prsi ter vmestijo v meni čaroben raj. Plamteče se zibljem v množini svojih idealov, ki se zdaj razcvetajo v lepej bitnosti v krogu mojega življenja. Gustav, tej milini nisem kos! Villarosa 2. avgusta. Prijatelj, kake rajske dneve preživim še v krogu svojih dragih! Oče in mati si vse prizadevajo, skazati srčno ljubav svojemu novemu sinu, in Magdalena živi samo za-me. Ves dan sva skupaj, in vidim, kako razgrinja moja sladka deva zmiraj bolj in bolj ljubeznjivosti svoje lepe blage duše. O njenej muziki sem Ti že pravil; srčno se veseli, da potem pričnemo, ko njen brat Kamilo zopet pride, svoje poskušnje polnoglasno. Kamilo poje neki lepo, glasno tenor, in potem lahko marsikteri tercet zapojemo. Prav želim videti svojega šerjaka. Tako srčno ga vsi ljubijo, da mora ganiti vsacega, če se spomnijo na njegovo oddaljenost; in tega se prav težko izognejo; ker povsod so kake dotike z njim, povsod ga jim manjka; vsi tako radi pripovedujejo o Kamilu, in prav priden je neki; mislim si ga kot čvrstega mladenča, polnega duha, volje in moči, jakega na duši in telu, mladovitega ponosnega borca (atleta). Razun petja s spremljevanjem Magdalena tudi krasno risa. Neskončno jo veseli, povrh načrtati zgodovinske podobe, in v tem mehaničnem je že jako izurjena. Nedavno je narisala prizor, ko Horacija zagleda brata kot zmagovalca in morivca svojega ljubimca. Izraz devinega obličja se je izvrstno osrečil, kjer se kaže tako natanko borba notranjih čutil. Mene je zel6 ganila podoba in pri-proste oblike so stvarile globok vtis v meni. Slišati bi jo bil Ti moral, kako lepo je govox'ila o prizoru, in kako jasno kazala Horacijin položaj. Ne tarna nad morivcem svojega zaljubljenega, tarna nad trdo osodo; kajti moral je zmagati njen brat — kot Rimec, in ne Horacij; ne, Rim je porinil meč v zaljubljene prsi. — Zdaj risa Magdalena s spomina podobo svojega brata za me. Stariši pravijo, da bo neskončno enaka, tako živo ga ima v spominu — v srcu; jaz je ne vidim poprej, dokler ne bo končana. — Gustav, kaka večna zveza lepih, nebeških, veselih in ljubeznjivih dni bo moja prihodnost! Kako bo krasila sladka, nježna deva z lepimi naturnimi darovi naš veseli krog; dni bom živel, ki bi jih ne zamenil z nobenimi dragocenostmi vsega sveta! — Pač blago čutilo, če jadra z burnega morja ladija v zavetno luko, če se nasproti ozre z nado največje blagosti lepej jutranjej zarji presrčne ljubezni. Gustav, moj dan je prišel! Villarosa 4. avgusta. Cesar sem se že dolgo bal, to se je zgodilo! Moram se ločiti, moram zapustiti svojo sladko Magdaleno! Danes zjutraj sem dobil povelje, jutri se moram s prvim svitom vmakniti dve uri daleč nazaj; sovražnik se neki bliže pomika, brž ko ne ga hočejo pričakovati v pripravnišej legi na holmcih mesta C . . . Ah, vsa vojska, za ktero sem bil ves navdušen, mi je skoro neprenašljiva. Misel, da bi znal zgubiti Magdaleno, straši me spreletovaje v globočini mojega srca, in neko temno dozdevanje se mi spleta v sanjah. Ko bi šli vsaj naprej; ali nazaj! ker potem vem Villaroso in vse, kar mi je sveto na zemlji, v sovražnikovej oblasti, kar zbesnil bi! — Nisem močnega duha, ki lahko vse prenaša; vsega se tvegam, ali da bi dosegel svoj namen s potrpljenjem, tu nimam moči! Kako pust mi bo vsak trenutek, ko ne bom mogel videti sladke, nježne deve— ne pritisniti je na burno srce ! — Ah, jaz nisem več stari Voldemar! Komaj še čutim moč v sebi prenašati muke odhodove. Temu bolestnemu občutku se vklanja ponosna svest možke moči. Riccardino 7. avgusta. Naj molčim, Gustav, o uri ločitve, naj molčim o gorkih solzah Magdaleninih, o svojej britkosti, o njenih zadnjih po-ljubljejih! Ubogal sem povelju in sem že tri dni v Riccardinu. Sladka tolažba je za-me, da lahko vidim z enega okna svojega novega stanovanja ljubljeno Villaroso, kjer prebivajo moji dragi! Na tem oknu slonim neprestalo in gledam tje, in neskončnega hrepenenja mi hoče skoro počiti srce! Kako je vse medlo, vse prazno okoli mene! cel6 glasni vojskin hrum — kajti živo postaja tu in je že več polkov skupaj — je za-me brez pomena. Zdaj me obdaja samo en čut, toda plamteč, silen, ki bi znal prestopiti vse meje! Magdalena, kako neskončna je moja ljubezen! ne razumem kako morem živeti brez Tebe! Dve uri pozneje. Gustav, strašno kljuje v meni; moje temno dozdevanje se spolnuje! — General nas je poklical ter prostovoljce pozval k naskoku na Villaroso. Sovražniki so jo zapustili ter se mislijo vtaboriti na višini. Da sem bil prvi med izstopivšimi, lahko zapopadeš. Da moram Magdaleno oprostiti iz vragove oblasti: kak divna misel za-me! ali jaz naj morim na tistih ljubljenih livadah, ter naj pomagam pustotiti oni lepi kraj, kterega ona tako srčno ljubi: morem to? smem to? — O boj dolžnosti! — Toda moram se podati v nevarnost; tako najlože pomagam. Krvav boj bo. Sovražnik ni neki neznatno močan, in moje krdelo je majheno; kajti povsod se potrebujejo hrabri bojniki, in general jih more vtrpeti le malo, ker se vsak trenutek nadja velikih dogodkov. — Bog je moj ščit! Dolžnost i ljubezen me kličete; krvavo si naj zaslužim svojo srečo! Tako daleč Voldemar-jeva pisma. V strašnem položaji kmalo odrine s hrabrimi strelci proti Villarosi. Že od daleč zapazijo sovražne straže, in preden še more Voldemar, kakor je mislil, priti po dobroznanih potih čez cipresni log neopažen v gradovo bližino, že se srčno pomika proti njemu sovražni oddelek, ki ga je že opazoval, ali mu je bilo izdano njegovo mnenje. Boj se prične in kmalo se spopadejo; kajti Voldemar-jevi strelci strašno silijo v sovražnika, kot da bi vedeli, da se bojujejo za nevesto svojega stotnika. — Najbesnejše se bori nek francozki častnik, mladeneč lepe, visoke postave; večkrat se sreča v boji z Voldemar-jem, ali zmiraj ju ločijo. Toda sovražnik se več ne more braniti strašnemu nasilju hrabrih strelcev, prederejo do grada, a oni častnik brani vhod z močjo obupajočega, kot da gre za največi blagor njegovega življenja. Zdaj se zapraši na-nj Voldemar z vso silo, mora se umakniti, strelci iij6 v grad in Voldemar preganja trdovratnega nasprotnika iz sobe v sobo, kjer se v vsakej začne nov bor. Voldemar vpije, naj se vda, toda zastonj; mesto odgovora se bojuje oni še besnejše. Že krvavita iz več ran, tu se zdi Voldemar-ju, da sliši Magdalenin glas v bližini, zdaj zbere še zadnje svoje moči in nasprotnik pade z njegovim mečem predrt na tla. V tem trenutku prihiti Magdalena z očetom glasno kričč in z vikom: „brate, nesrečni brate!" se zgrudi kot mrtva zraven padlega. Tu pretrese Voldemarja najstrašnejši obup, stoji kot potrt, razkrušen po krvavem očitanji bratomorstva. — Vendar se zave Magdalena s pomočjo prihitevših strežajev; prvi pogled je na Voldemarja, na krvavi meč, in zopet se v nezavesti zgrudi na bratovo truplo. Zdaj jo odneso proč in oče odide molče, ki je doslč stal v smrti enakej odrevenelosti. Voldemar stoji sam v najstrašnejših mislih, da je vničil srečo najblažih ljudi, ktere je poznal. Ne sliši, ko se mu naznani, da so ostali vragi bodi-si padli, bodi-si vjeti; nima nič, kot sam razkruševajoči čut ter se prepusti svojej tugi, svojemu obupu. — Naposled se prikaže grof — premagal se je — in tiho poda morivcu svojega sina roko. Tu se mu zgrudi Volde-mar, zmagan po čutji, k nogam ter mu rosi s solzami roko. Ali blagi starček ga pritisne na prsi in oba glasno plačeta, in njuni junaški srci pokate v velikej, neskončnej bolesti. Potem pripoveduje grof zopet se premagavši Voldemarju, kako je bil stopil njegov sin Kamilo v francozko vojno, po tem, ko je moral prejšnjo zapustiti zarad dvoboja, ter da jih je pred nekaj dnevi navadno razveselil. Omeni tudi, kako je Magdalena pripovedovala ljubezujivemu bratu o svojem Voldemarju, in kako se je on veselil spoznati in ljubiti prijatelja svoje sestre. Kako to trga Voldemar ju srce! Strašno divja in grof mu mora iz roke izviti meč, s kterim si hoče končati tugo. Zdaj še le zapazita plahen šunder in po pravici se jima dozdeva nova nesreča. Ali, Magdalena, kterej je nježne čutnice ta strašanski prizor zelč pretresel, leži v zadnjih zdihljejih. Tu doseže Voldemarjev obup svoj vrhunec; srčno prosi grofa, da mora še enkrat videti Magdaleno, če noče preklinjati osode iz celega serca; pade mu k nogam in globoko ganjen gre potrti oče proč, ne hoteč odreči nesrečnežu zadnje milosti. Magdalena v srcu se boreča z ljubeznijo in studom se težko d& pogovoriti še enkrat videti morivca svojega brata; ali njena lepa duša, poveličanja tako blizo, premaga neskončno bolest, zmaga neskončna ljubezen. O tistem trenutku našel se je še odlomek Voldemar-jevega pisma na Gustava. Tu je: „Gustav, uničen sem! umoril sem srečo treh angeljev; umor težko leži na meni in obup razsaja mi v žilah. Gustav, preklinjaj me! Strašno burkajo po meni slike preteklosti, še blazen bom postal. Se enkrat sem jo videl to blaženo, kterej sem razdjal raj, še enkrat me pogleda z vsem izrazom stare ljubezni ter lahno reče: „Voldemar, odpustim Ti!" To me je globoko razkrušilo. K nogam jej padem, vzdigne se z zadnjo močjo, da bi me pritisnila na zvesto srce in — omahne mrtva v moje naročje! — — Gustav, Gustav! Za njo me vleče, za njo me sili obup. Odpustila mi je, nježno nebeško bitje, ali jaz — si ne odpustim, moram se žrtvovati; — in le s krvjo — z lastno krvjo moram odvaliti krivdo od svojega srca. Zdravstvuj! Ne morem se ustavljati osodi, sam sem si umoril veselje. Zdravstvuj, zvesta bratska duša! Bog je usmiljen, pustil me bo umreti!" — Zadnja želja se mu je spolnila. Oni mali boj je bil predigra odločivne bitve in bodoče solnce gleda vojni v strašanskem bojnem hrumu. Voldemar se bojuje kot obupajoč, zapraši se daleč v vražne čete, išče smrti ter jo najde. Z neštevilnimi vbadci razčesan pade v bojnem hrupu, in zadnja beseda mu je bila Magdalena! Vsi njegovi znanci so v njem objokovali zvestega prijatla, hrabrega soborivca in blazega, plemenitega človeka. V družinsko rakev v Villarosi so ga pokopali zraven Magdalene. — Bodi mu žemljica lahka! Kamnik. Zgodovinsko-raestopisen obraz. (Spisal J. Ogrinec.) v e se iz središča zemlje slovenske, iz bele Ljubljane ozremo okoli sebe, je pač oni velikan proti severu, Grintovec, na katerem morda najdalje in strme počivajo naše oči. To silno nakopičeno, zlikano in obrisano skalovje, ki tam daleč gori v tenki zavišneli meglini tako mogočno in veličestno kipi v nebo, poteži nam z neko vzvišeno grozo na dušo. Vendar utegne kdo na tihoma si želeti, češ ko bi pač mogel temu orjaku hipoma postaviti se na tisto sivkasto čelo, poživljati se s čistimi zraki, ki pač dišejo ondi gori, in pa ponosno gledati del na vse te druge stvari sebi pod nogami: to bi bila res prava kraljeva zavest! Pa-kolikam pač tako poleteva misel človeška, kamor pa noga ne more za njo; kolikaj poželeva si srce, kar roka ne closeza! Tudi mi ne namer-jamo od tod popeljati bralca spolzlo in prekucavo pot tje gori na sinje višave, da bi strahoma strmel nazaj doli; pač pa hitimo po gladki cesti dalje in dalje štiri ure hodd med ravnim poljem, mimo zarasenih goric, zelenih holmcev in skozi nekatero ljubo vasico tjekaj Grintovcu blizu do znožja. Tu si potlej otrujena noga rada počije, ker tudi srce nahaja krotkega miru tukaj v tem mičnem, prijaznem zatišji, kjer stoji preljubeznivo mestice Kamnik. Zares, kaj ljubo in ra lepem selišču stoji Kamnik. Pred njim proti jugu široko ravno polje, z vshodne in zapadne strani zeleno poreberje, gosto poraseno z drevjem, kmalu proti severu visoke planine in zakotni Grintovec, s katerega peneča Bistrica po sne-žnobelem apniku mimo šumeva, in njemu venkaj iz srede pa skalnat holmček, ki se mu na verhi iz košatih lip bela cerkvica prijazno smehlja na vedro mestice doli: — ali to ni pač, kakor le mična slika v zalem okvirji? Na tem lepem mestu, kjer dandanes stoji Kamnik, in vse gori po dotični Nevljanski ravnini pa do Mekinskih bregov, stalo je nekedaj jezero, kakor trdi pravljica. Moč&n, kamenit jez namreč od sredomestnega holmčka, denašnjega malega grad&, tje do Brgantove gore, med katerima je zdaj Bistričina struga, zaviral bi bil ondaj reko. Strašdn lijak z utrganega oblaka bil bi potlej prodrl tisti naravni oklep ter tako ločil tudi nekedanji grad Karnek, denašnji „stari grad" vrhi Brgantove gore, od gradu na holmčku v mestu, — zdaj oba že razsuta! Koliko vere je vredna le ta pravljica, o tem se nočemo prič-kati. Ce se pa ž njo primerja ves tisti kotlasti svet zgoraj nad Kamnikom in peščeni nasad spodaj pod njim po polji do Menguša, reči se mora, da mogoče je vendar-le, da je jezero nekedaj stalo ondi gori in se razlilo tod doli. Sicer tudi Valvazor v svojem časi sporoča, da pred malo leti še so se ob malograškem ozidji videli železni kavlji, za katere bi bili veslarji pripenjali čolne. In med tamošnjim narodom gre še danes ta dan zraven drugih tudi ta pravljica, češ, da zato vsaki popoludan ob treh zvoni v Nevljah, ker ravno otore bi bilo jezero izteklo. Kdo je tu potlej postavil prvo ognjišče, tega ne pove nobeno sporočilo. Nekdo pa, kateremu je bilo to posebno na srci, trdil je meni, da tudi že Jazon, ko je bil namreč priveslaje po Savi na Kranjsko najprvo zavil po Bistrici gori in ondukaj še popred spekel in snedel pehar krompirja, predno je šel na drugo imenitno delo — vtemeljevat Emono, današnjo Ljubljano. Naj bo temu, kakor že hoče in more, gotovo je to, da tam že precej zdavnej stoji pr&v čedno mestice, kateremu so že koj s početka pač zidane hišice sestavljene z večma iz skalnatih okruškov z malograškega holmca postavile stanoviten, kamenit temelj: zato Kamni k! Že v prvi polovici 15. stoletja se cesar Friderik ni sramoval nekaj časa bivati na Malem gradu v Kamniku; in za prvih časov turških vojska je Kamnik posebno cvetel pa bogatel, ko je namreč stra-hopeta plemenita gospoda v tem zakotenem mestiču pogostoma iskala zavetja pred krvoločniki. Pozneje je Kamnik jel zopet pešati, vendar je za Valvazorjevih časov imel še čvetero vrat. Razumljivo je tedaj, da so bili Kamničanje že od nekedaj ponosni na-se in polni možate zavesti: da se tudi visokim gospodom niso dali kar mirno briti pod nosom pa tako brž ugnati v kozji rog, zlasti, kedar jim je šlo za blagor občinski in domorodne pravice. Ker bi bilo tudi denašnjim Kamničanom časi malo treba tacega nevstrašenega možtva, sebi na čast in korist, navedem naj tu nekaj tacih slučajev v primerno posnemanje! Že leta 1370 se je hud razpor vnel med kamniškimi meščani in takrat slovito viteško rodbino Gallenberg. Nikolaj G. pridrevši v Kamnik s tropo zaježenih privržencev, med katerimi sta bila tudi viteza Gall in Apfalter, da mestnega sodnika zvezati in potlej pri sebi zapreti v stolpu na gradu. Meščana Habakuka, ki se je pri tisti Eriložnosti junaško zoperstavljal krivičnikom, tega celo ubije !*) eta 1511 odvzemo Kamničanje Valentinu Lamberg-u, tačas tudi oskrbniku na Karneku (Oberstein), mestno sodniško opravništvo, ker je bil namreč požar iz njegovega mlina popalil še nekoliko druzih mestnih poslopij. Lambergovci so jih zaradi tega hudo sovražili še blizo sto let potem. Jurij Lamberg, ki je sezidal Zaprice (Stein-biichel), hoče nekedaj izpeljavati drva skozi mesto, pa Kamničanje mu ne puste. Tedaj gre, vzame dve sto svojih ljudi, da peš in na konjih *) Iste Dominus Nikolaus de Gallenberg, comitatu equitum, inter quos Gall et Apfalter fuere, irruit in civitatem Stein, jussit in vincula judicem conjici et in turri castri Gallenberg detinuit circa 1370; et Habacuc, civem ibidem interfecit. — Schonleben. Podučili in zabavni del, 15 naskočijo mesto, češ, da bi posilili. Ali meščanje jih sprejmo oboroženi in še potlej toliko časa branijo izpeljavo, dokler deželska gosposka ne razsodi tega prepira. In ko 1600. leta nek prevzeten Lambergovec mestnemu sodniku celo pod& zaušnico, razkači to tolikanj Kamničane, da plemenitega gospoda utaknejo v luknjo na rotovž hladit svojo jezico. Poleg tacih dejanj si lehko mislimo, da so morali Kamničanje otori imeti svoje občinsko opravništvo še dobro uravnano. Val-vazor omenja: „Dvanajst mož in mestni sodnik njim na čelu, to je notranji svčt kamniški. Sedeva vsaki petek zjutraj in razsojeva vse teže pritožbe. Sodnik poravnava samo neznatneja navskrižja. Zunanje zadeve reševa vanjski sv&t, deset meščanov, in pa mestno srenjstvo, štiri in dvajset odbornikov, in sicer v eni vsakoletošni seji o binkoštih. Ta zbor pošilja mestnega merjalca poogledovat preko občinskih tal, ko bi bil kdo na svojo roko premeknil kje kak mejnik: da se potlej postavi na svoje staro mesto nazaj." Po vsakem somenji je mestni blagajnik sč sodnikom gredi od veže do veže pa tudi kar na ulici sprejemal davek in druge prineske; potem pak so veseli in židane volje — utiledulci! — obhajali gosti. Poogledovaje znatneje znamenitosti kamniške, obiščemo pred vsem in najpriličneje že omenjeni sredomestni holmček, imenovan sploh „Mali grad", s katerega se lepo pregleda mesto na vse kraje. Samo ena pot s klanca pelje po sto stopnicah njemu na vrh, majhen plan v senci pod lipami. Prva reč, ki nam prijazno potegne oči nd-se, je zares zanimiva, mična cerkvica, stoječa na kraji navpične pečine iz zevajočega prepada. To je res cerkvica na cerkvici pa še ena povrhi! Samo v sredni kapelici se bere sv. maša in na sv. Roka, na shoda dan tudi oznanuje božja beseda ljudem pod milim nebom. Zlasti v spodnji pak je jako dolgočasno zapuščeno, in le veter je, ki s&m ter tje pocvili skozi ozko lino v seženj debeli zid pa črvojednim svetnikom popiha prah se starikavih ram. Res, neka tesna čut obhaja človeka tu notri v tem zatišnem svetišči. Stareji so trdili, da tu je bil nekedaj hram, v katerem je ' stal velik malik, ki je mnogo prorokoval ljudem prihajajočim od daleč mu darovat. — Drugi kraj holmca je starinska, črno-zago-rela hišica, sestavljena iz nekedanjega tamošnjega ostenja grajskega. Posihmal cerkovnik prebiva v njej; v poprejšnjih časih pa, ko se je bilo vsaki čas bati kacega hudega strahu od kod, je ponočen čuvaj tudi vpil ure pospanim meščanom. Med to cerkovnikovo hišico in med cerkvico je po skalnatem robu holmca siva, rušeča se stena, nekedanjega že v davnem v mračno meglino nam zakritem časi razsutega gradu poslednja sled, na katero razvalina, nekedaj temu pobratenega, ravno že dve sto let zapuščenega gradu, Karneka po imenu, strmi z viška Brgantove gore oznanovaje resno „memento mori!" Na Malem gradu leži, kakor pravijo še dandenašnji, zakopan velik zaklad, tri kadi čistega zlata! Neki stari Martin, pri-šedsi okoli 1665. 1. iz švabske dežele in tudi ta čas že čuvši o njem, loti se po dovoljenji kamniških gospodov kopati za njim sem ter tje po malograškem holmci; pa pri tem delu ga sk&lina škrbina vseka na obraz, da oslepi in kmalu potem reven umrje. Tej, tako ponesrečeni Martinovi poskušnji je bila kriva pač starodavna pravljica o tisti, na Malem gradu zakleti s;ospodičini poganski, Veronika po imenu. Pred časom še se je ta na vodi pod Malim gradom zlasti zjutraj in na večera prikazevala nekaterim ljudem v jako brhki, dekliški podobi, češ, da je potomka stare poganske rodbine, ki je nekedaj tu gori bivala na Malem gradu, pa, da mora tukaj zakleta trpeti noter do sodnjega dne, če je s tremi zaporednimi poljubljeji ne odreši kak čist mladenič, kateremu potlej rada daruje vse svoje bogastvo in Parno sebe v zakon. Po dolzem iskanj še le najde se tak. Njegova mati, kateri je bila zakleta večkrat pokazala svoje dragocenosti, slika svojemu deviškemu sinu v živih in vabljivih podobah ves tisti se zakopanim zakladom združeni blagor, pa prigovarja mu, dokler se on vendar ne odloči prevzeti na svoja neomadeževana usta ne ravno pre-neljubeznjivi posel. Ali, ko 'drugi pot poljubi zalo gospodičino, postane mu neutegoma strašno nagnjusna pa divjava, in ob enem se ji spodnji del života pozdaljša in spremeni v kačji rep, tako, da prestrašeni mladenič begoma zbeži. Na to začne ona žalo rjoveti in tožiti, češ, da posihmal pak bi bila vsaka rešna poskušnja zastonj, da bo sodnji dan. Potem zgine in od tistihmal pa noter do denašnjega dne je niso videli več! Naj bo temu, kakor že hoče: grb kamniškega mesta nam le kaže žensko podobo s kačjim repom notri med vratmi. - Razgled z Malega grada je na vse strani enako različen in mičen. Njemu tikoma od vznožja se mesto v dveh poglavitnih črtah razteza po dolzem proti jugu in severu. Na spodnjem delu mesta na Šutni je velika farna cerkev, ki se v nje podzemskih rakah nahaja mnogo epitafij zlasti Lamberške rodovine. Zraven nje, na samem, stoji 28 sežnjev visok zvonik, ki nosi 41 centov tež&k zvon. Koj pred Sutno, na mičnem, skalnatem vzvišku je zala grajščina, Zaprice (Steinbiichel), imenovana tako, ker pod njo so bila v poprejšnjih časih „šutenska vrata". Na zgornjem delu, v katerega se hodi čez klanec, je še le pravo mestno središče. Tu je dosti prostoren trg. Tukaj je časi stal tisti sloviti ,,rotovž", o katerem nagajivi in zbadljivi šaljivci tudi še dandenašnji vedo veliko v vezani in ne vezani besedi zabavljati Kamničanom. Zadej za trgom, zdaj nekako tam „pred mesnicami", so v poprejšnjih časih tako znane, bričevske-duri branile kakim nepo-vabljivim gostom hojo v mestno osrčje. S trga, kjer so zname-niteja poslopja, glavna fantiška in dekliška šola, uradništva in blizu tam frančiškanski klošter s cerkvijo, drži proti izhodu ena „velika ulica" do mosta čez Bistrico, kjer so nekedaj stala „mostna vrata", ena pa proti severu na Graben. Graben je kamniški Eldorado. Kdor hoče vesel biti in židane volje, le gori! Tu je okusen grižljaj in bliščeča se kapljica dobrodejnega vinca, ki ogreva in povzdiguje človeško srce. Tu je zlasti v nedeljah in praznikih popoldne poskočna druščina; tu poj6 citre, klarinet, goslji in bas, in eden jim „gonitnal'" t. j. delana harmonike. Ru-deče-lice Gorenke in Gorjanke se smejajo in domače prepevajo, našopičeni fantje se dobro imajo, ukajo, vriskajo, časi pa tudi malo porogovilijo — sit venia verbo! > Na strani Grabna je porcelanska pečnica, na konci njega pa so nekedaj bila četrta vrata, „babja zatvornica". Brž venkaj iz Grabna je znamenita cesarska tovarna za smodnik, največa na Avstrijskem. Znotraj ograde v lepem gaji stoji zares lepa vojašnica v švicarskem zlogu, katera se z brežiča dol ozira v umetnem tomunu pod njo. Za njo po dišečem hojevji drobne tiče prepevajo, v hladni senci šumljajo brzi vodotoči, in pred njo po vstrič-nih gredicah rast6 in cvet6 dišeče rože, bele, rudeče in zalo pisane, da je veselje! In vpričo tega pa par noč in dan goni kolo, izpod katerega se jemlje črni prah, žejen človeške krvi! Na izhodni strani mesta hiti Bistrica, družeč se tu z Nevljico dalje po ozki strugi med malograškem holmcem in Brgantovo goro, v katere vznožji je predkraj novi trg. Proti zapadu na brdovem višku, na Žaljah, stoji 1675. 1. sv. Jožefu posvečena cerkev in okrog nje pokopališče. Nekaj više od tod se navkreber hodi mimo pasijonskih znamenj hribu na vrh, kjer se že iz zelenega lesov j a blišči in vabi manjša cerkvica — Kalvarija. Blizo okrog Kamnika so prijazni kraji, Vrhpolje, Nevlje, sila stara fara, ki je na nje mestu nekedaj stalo tisto pravljiščino jezero, Mekine, s poprej jako znamenitim, zdaj praznim, nunskim samostanom, Stranje, gori v strani pod planinami, zračne Tunjce po prostranem pogričji, s koder je prekrasen razgled proti Ljubljani in Gorenskemu, in pa lepa vas Podgorje v senci sadnega drevja, pod hribcem zelenim! Romantična je pot ob Bistričinem žlebu do izvira, in poviševalna na sinje planine ali cel<3 Grintovcu na sedlo. Kakor v zračnem Kamniku, tako tudi v njegovi mični okolici veje tista čista in zdrava sapa, ki posebno dobro d6 in v prsi blaži tuje goste, ko iz večemestnih soparjev in prašnega dima po ulicah čedalje bolj pogostoma prihajajo na vedrenje v vabljivi Kamnik, ki se vnanjim vedno bolj in bolj priljubuje od leta do leta. Predno se poslovimo od Kamnika, gotovo velja, da še nekaj spregovorimo o njegovih "prebivalcih, katerih šteje dve tisoč. Kamničanje so krepki in zdravi po naturi in duhu, kakor naravina, kamenita podlaga pod njimi. Njih poglavitni živelj jim je neutrujena roka. Delajo radi in pridno od zgodnjega jutra do poznega večera. Večina meščanov sama s svojimi rokami in z dobrim vspehom tovori kako obrtnijo ali rokodelstvo, katero sin prevzeme po očetu. Tako je v Kamniku veliko posebno izvrstnih strojarjev, (žebljarjem, ki so še pred kacimi dvanajstimi leti imeli tudi veliko fužin na Grabnu, ne nese posihmal, kar so maaine nd-se potegnile to delo). Veliko se jih peča s trgovino in kupčijo, in marsikateri pa tudi se zunaj mesta ponosno hiteva za plugom in sevnico za brazdo. Pri tem dospe ta in ta Kamničan do prkv znatnega premoženja, da so nekateri tam, ki računijo tudi na sto-tisoče! To je toliko častneje za-nje, ker si ne pomagajo kot megleni vrtoglavci po prekanjenih špekulacijah na tako hvalevredno blagostanje, ampak zmerom le bolj se svojo umno, kakor učeno glavo, — navadno tudi še v domačih, kranjskih, irhastih hlačah! — Naj bi tedaj oni, ki v eno mir trobijo, da edino le nemška kultura leže kapital, pogledali nd nje; in naj bi pač tega tudi ne pozabili njihovi sinovi, ki bi se dandenasnji sramovali nositi kranjske go-lenice (štibale), katere je nategoval njih pošteni slovenski oče, ter v njih pridobil in privarčeval si toliko, da se potomci njegovi zdaj lehko obuvajo in oblačijo po modernem kopitu in kroji! Z veseljem se more priznati, da tega zadnjega se ravno ni bati. Tudi v Kamniku je namreč zdaj že do dobrega prodrla prava zavest, da posihmal velja računiti s tirjatvami in pridobitvami novega časa, kateremu je geslo: napredek v vsem! Le redko kdo hoče še ostati kamniški „purgar" po starem kopitu; vsi drugi željno stopajo naprej, radi družeč se okoli narodnega zavoda, kakoršnji danes ta dan že do malega po vseh mestih, trgih, in tudi veliko vaseh slovenskih obetajo in zares prinašajo obilo blazega sadu povsod, kjerkoli se spoznava njih j ako važni pomen pa spol-nuje njih lepi in koristni namen. Čitalnica namreč kamniška vspešno napreduje svojim udom v lepem številu velikrat na vedro razveseljevanje, vedno pa na blago korist. Ona zlasti je tisti narodov glas, ki tudi tam v mirnem zatišji dan na dan razodeva, kaj treba, da tudi mi dosežemo svoje pravice, ona, ki neprenehoma opominja, da „kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti!" Vendar, kar naši rojaki „opasovaje uma svitle meč" kličejo nadušni boj: da Slovani nič več nočemo biti tujih narodov sluge! od tistihmal švepa tujčeva peta kakor povsod po slovanskih tleh, tako tudi v Kamniku. Ce se tam še nahaja kak nemškutarček, je tako majhen, da tudi pri belem dnevi nobene sence ne dela. V ne davnih še časih, ko je bil tudi pri nas le nemški jezik tisti vatel, s kterim se je merila veljava človeka, tačas, to se vi, da so se pa tudi Kamničanje — kdo bi jim zameril to ? — potegovali še za svojo ugovarjano nemščino, pa si slabim vspehom. To se je pokazalo o neki priložnosti, ko jim je bilo namreč prišlo povelje, da imajo toliko in toliko vojakov „drei Mann hoch" poslati v Ljubljano. Kakor-Ie vgibajo na dolgo in široko in z vsemi prirojenimi pa primodrovanimi zvijačami: kakovega šmenta bi prav za prav hotel ta ukaz, ne pridejo do nobenega spoznanja. Na zadnje, ko so jim mnenja le prerazlična, gredo pa gledat v „Wor-terbuch" (Murkotov menda). Drei — tri, Mann — mož, hoch — visoko: to je vendar vsem dovolj jasno! Moža na moža pa še enega povrhi, kakor malograška cerkev v sredi mesta! Pa, kakor si tudi prizadevajo sitnemu povelju vstreči: „zwei Mami hoch", moža na moža še pripravijo če tudi z velikim trudom; vsaki tretji pa se jim sproti steklja na tla. Vendar tudi proti Ljubljani korakajoča „zweiMann hoch" kompanija se spunta že pri Savi, da vsaki spodnji naveličan otrese svoj tovor z bolečih ram. In od tistega pa noter do današnjega dne še zmerom velja: da „kamniška nemščina pod Črnuškim mostom ostane." — Kdor ne bi poznal Kam-ničanov, utegnil bi si jim po tem natihoma smejati; ali jaz pa menim, da so dobro vedeli, kaj delajo ter da so prav po izgledu svojih prednikov hoteli le s tistimi višimi gospodi malo ponorče-vati se ti šegavi, vsegdar dobrovoljni meščanje. Da, kako radi veseli so Kamničanje, to pokazujejo, kjer — in kedarkoli se jirn sproži kaka primerna priložnost. Naj bo cerkven ali posveten god, vse skozi leto radostno obhajajo zvone, in velikrat tudi streljaje na Malem gradu, da je veselje! Zlasti pa to velja, kedar Grabenčanje praznujejo svojo „semanjo" (žeg-nanje). Tedaj pozvanjajo in pritrkujejo po cerkvah, pokajo z mož-narji in majnik se veličastno zapored zaletuje po vsem tamošnjem zakotji, da potresa gore in srce, da na daleč po vsi okolici vedo in jasnega lica z Grabenčani vred pravijo: „Jutri pa naša in cesarska!" In to, ta priprosta deželska naravnost, ta je posebno, ki ta-mošnjemu življenju se vedno podaja tisto prijazno poezijo, v kateri se domačin nevedoma tako dobro in po volji čuti, in ki začasnega gosta tamkej tako ljubo objemlje pa še in še vabi v svoje dobrodejno naročje, Zato, pa naj kdo reče, kar hoče, velja le zmerom še: Beži Ljubljana, Gradec se skrij Dunaj še Kamniku gliha nič nij ! V vtorek i petek. (Poljski spisal Jožef Korzeniowski, poslovenil Podgoričan.) osemnajstih letih moje nenavzočnosti — lansko jesen sem bil v Varšavi, kar ste ljubi bralci lehko izvedeli po časopisi, kega mi je dotični vljudni vrednik poslal list, ki je na rožnem popirji prinesel vest — meni jako prijazno. Zahvalim se znamenitemu veteranu literaturi i gledališke umetnosti za ta ljubi dar i odidem na saški vrt. Krasen je bil dan, jaz pak sem bil nekamo nepokojen, torej potreben čistega zraka. V lopi nekdaj saške palače se snidem se svojim davnim tovarišem dijaškega živenja, s poštenim znancem i prijateljem, ki je bil tudi prišel na izprehod. Ideva tedaj skupaj dalje, začneva raz-govarjati se o nekdanjih časih, o različnih dogodkih najine mla- dosti; da, zameknila sva se v važnejši pomenek o lastnih i ne-vlastnih pripetljejih, napčsled pak zaideva v razgovor o ženskah i otrocih. Ko se tako razgovarjava, premerila sva nekolikrat srednjo drevesnico, a prišedši k vratom zavijeva na levo. Tu sem se hotel ogniti na stran na lepo cestico, po kterej sem se toliko juter sprehajal; na ktero sem gledal nekoliko lčt neprenehoma skozi okna v palači Zamojskim; na kterej sem prvič bral Gražino;*) i na kterej sem spoznal tovarišico, ki je spomin nd-njo še dan denes ljub mi. Uže sva vštric mojega nekdanjega okna, kar zagledava nekega moškega, da se nama bliža; glavo je imel poobčšeno i globoko je bil zamišljen. Ko začuje najin glas, vzdigne glavo, pogleda mojega prijatelja, obrne se i vrne. „Stopiva na stran," — reče mi tovariš, „to je samotarec, kemu bi snitek z nama bil zel6 nevšeč." Kreneva torej na desno plat. Mene je presunila vnenjost tega obraza, ki je nekdaj bil krasen, zdaj pa ga poliva bledost i mori prebritka žalost. Povprašam tovariša, ali poznd tega človeka. „Poznam ga prav dobro," — odgovori mi, „saj sva nekdaj oba bila v tistej pisalnici i o nekih prilikah sem mu bil na roke nekoliko. Sedemnajst let je vžč tega, kar je ta ubogi človek nehal uradovati i do cela osamel živi. Kteri dan je denes?" „Petek," — odgovorim jaz. „A, to je njegov dan!" — omčni moj tovariš. „Slehrni vto-rek i petek se od enajstih dopoldne do trdne noči mudi na tej cesti, to je vse njegovo veselje." „Zakaj pa samo ta dneva?" — povprašam ga. „To izvira iz nekega žalostnega dogodjaja, ki je do celapre-menil njegovo živčnije." „Ali ti je znan?" — zopet vprašam. „Jako dobro," — odgovori tovariš, „i vse najmanjše okol-nosti. Bog vedi, kolikrat sem to čul iz ust tega reveža; tudi bral sem ta dogodek, ki je sam bil popisal ga, ko se je zagovarjal v krvavej sodniji." „Aj!" — vskriknem razradoščen, „sčdiva pod U-le kostanj i povedi mi ta dogodek." „Ko bi vam pisateljem bilo varno razodevati take pripetljeje. Kar le zavohate, to precej čem popreje, tčm raji shranite na popir, potlej pa še z mokrim rokopisom hitite v tiskalnico. Ali kar je najgorše: priprosto resnico gizdite sč svojimi pristavki i ..." „I potlej je skaženo vse, hotel si oponesti!" „Ugenil si," — odgovori. „Redko kteri vas zn£ popisati kaj tako, da bi se ne poznali vaši vlastni dodatki, s kemi pačite čisto tvarino, ki izvira iz prirode. Vam se zdi, da je treba nadnavadnih prizorov, nadobičajnih dogodjajev." *) Gražina je slavnega poljskega pesnika Adama Mickiewicza izborna pesem. „Nekoliko je res tega, ali veči delj je vse prenapeto," •— odvrnem mu. „Treba je, da osnova malo segače izvedavost. Vsled tega se praktično kažo lepe moralne zmožnosti i čutje dotičnih osob. Jaz sam nijmam rad tistih dozdevnih skrivnosti — čudno zveriženih i nadnavadnih, za tega delj ne, ker me bolj mamijo, nego je vrčdno, da bi me vznemirjale; vendar le pa imam zmčrom rad tako tvarino, ki mi ponuja priliko, da morem odkriti kako zanimljivost človeškega sred ali razuma. Život tega človeka, mč-nim, gotovo je tudi nekako zanimljiv, zat6 ker si ga vzel v misel, če ne, znam, da ne bi bil omenil ga." „To je res, da ne," — pritrdi moj tovariš. „Tedaj mi ga razodeni, prosim te." „Ali ne bodeš ničesar pisal o njem?" — povpraša me i gleda v oči mi. „Tega ne morem obljubiti," — odgovorim mu. „Pač pa ti obetam, da ničesar ne dodddem, da vse popišem tako, kakor mi ti razodeneš." Tej obljubi se vdade moj tovariš. Sedeva na stran na prostor, od koder sva videla tisto cesto i človeka, ki se je sprehajal o njej; človeka, čegar kos živenija sem kmalu izvedel. Evo, ralec, to ti je mojega tovariša vest, verno spisana — brezi kakega primečka! „Ta človek se piše za Stanislava Studnickega. Ima v Lesni velik dom, ki mu daje obile dohodke, da zadeluje z njimi vse svoje stroške. Kmalu po prihodu iz Kremenca sem se sprijaznil z njim, ko sva oba bila prišla v tisto pisalnico. Iz početka nijsva bila posebna prijatelja, a vendar dosti dobra, morebiti, zaradi najinih različnih značajev ne. Jaz — hladen številkar, saj znaš, zamaknjen sem bil le v številke; deviških usten smehljaji, krasnih očij pogledje, priljudne gospode pokloni, svojih prvostojnikov hladni kimijaji, svojih tovarišev objemanje — vse to sem deval na številke, ki sem jih ali sešteval ali pa odšteval. Stanislav pak je bil do cela drug: vsako misel je najpopreje prekuhal, zato da je srce izgovorilo jo poprej, predno je oblekel jo v besedo. Pa nikdar ne meni, da je bil to kak bojezljiv raz-vajenec. Kader koli je bilo treba, delal je s tako strpnostjo i resnostjo, kakoršna je vlastita le globokim in melanholičnim značajem. A prav ta vlastitost, ta boj njegovih čutov i sklepov ga je pehnil v njegovo zdanje živčnije, kajti kedar mu je kaj šinilo v glavo, v srce, obtičalo mu je v njem na ves čas. Če je sklenil kaj dovršiti ali naučiti se, trudil se je tako dolgo časa, dokler nij dospel do nenavadne zrelosti. N. pr.: ko je še dijakoval, hodil je o počitnicah k strijcu. Strijc je znal tako strelati, da je slehrni pot prestrelil ,,as" na karti. Stanislav se je tako dolgo vadil, smodnik i svinec je tratil tako dolgo, dokler svoje roke i očesa nij navadil, da je nekolikrat zadel v isto mesto. Nekega dne je hodil po obali ob reci; videl je nekoliko vojščakov, kako urno plujo po Visli. To ga je razvnelo: ide k plavarju — najinemu nekda- njemu tovarišu, jame učiti se, a ob leti je znal plavati gorše i urnejše, nego so pluli vsi drugi. Tako se je naučil tudi angleščino. Samo povedal sem mu, kako se izgovarjajo nektere besede: ob leti je znal angleški govoriti lepše, nego sem golčil jaz. To okol-no3t sem ti omenil le za tega delj, da ti razjasni njegovega živč-nija dogodke. Kterega leta si zapustil Varšavo?" „1823. leta," — odgovorim mu. „Tačas te uže nij bilo več tu, sicer bi bil te historije začetek videl skozi svoje okno, kajti prav na tej-le cesti se je začelo vse. 1823. leta, če se ne motim — avgusta meseca se je Stanislav sprehajal po tej cesti; rad je bil zmerom le sam. Zagleda pa na klopi pod kostanjem krasno gospodičino — ali bledo i žalostno; brunetka je bila, stara blezu dvajset let. Oči je imela črne, nadnavadno lepe; izpod črnega klobučka so jej gledala i svetili se črni kodri; obleko je imela tudi črno, s kratka: vse na njej je bilo črno, le obličje —to je bilo bledo i vrat je imela bel tako, kakor je rani sneg čist. Ta obrazek, ta lepa i vitka postava, ta ljubka rokica v ro-kovičici z zalo vrtnico, ta nčžnost sama, majhna, lepa nogica — varšavski obuta: vse to se je ob enem vkoreninilo v duhu i srci melanholičnemu Stanislavu. Jaz bi bil to bledo obličje, to mrtvaško obleko i lepo nogico del na številke, posmijal se, odšel dalje i z&bilvse; Stanislav pak je odšel, vrnil se, novič odšel, a zopet vrnil se; toje počenjal tako dolgo časa, dokler je gospodičina sedela na klopi. Ko pa je vstala i odšla, mahne jo za njo, strmi v nje postavo, čudi se nje lehkej noži, njenej vilinskej hoji. „Ali je bila sama?" — povprašam ga. „Oho, zdaj pa užč znam, da hočeš popisati to prigodbo!" — oponese mi. „Ne, nij bila šamane, temuč bil je pri njej čestit-ljiv starček v bojnej hali se žoltim ovratnikom brezi obroba. Na prvi pogled je bilo kazno, da je to čestnik na odpočinku; nekoliko je bil uže zgrbljen, sivobrad, a tudi žalosten. Stanislav je šel za njima, zapazil je, da je bleda deva nazaj ozrla se nekolikrat; pogled njenih črnih očij ga je polil tako, kakor s kropom. Sel bi bil dalje za njo i z daleč spremil jo prav do stanišča, ali žali-bože! srečal ga 'je najine pisalnice prvostojnik, priklonil se mu i začel razgovarjati z njim; to pa, saj se v6, nij, da bi bil pustil svojega gospoda, ki bi se bil rad malo pogovoril. Razgovarjal se je tedaj z njim Stanislav nekako pretrgano, a v tem je zginila bojna suknja, zibnila mladenka v mrtvaškej obleci. Ko_ je bil zopet sam, pohiti za njima, ozira se i ozira, išče, ali nij ju nikoli nikder. Drugega dn6 je Stanislav samoten gori i doli hodil po tej cesti, ali kader se je približal klopi, jel je vzdihati i živo spominjati se črne obleke i bledega lica. Toda ta pot je zastonj hodil le-todi okrog i vzdihal; vstal je mrak, začelo se je temniti, ali nikogar nij bilo. Žalostnejši nego sicer 86 vrne domii, zjutraj pa v pisalnici nikogar ni ogovoril nij. Tako je minolo nekoliko dni: slehrni večer se je sprehajal po vrti, pa vselej je žalostnejši prišel domu. Naposled pride nedelja. Od ranega jutra je Stanislav hodil po cerkvah: menil je, da gotovo v kterej najde nje velekrasno postavo, ki mu je živo zibala se pred dušo i na ves čas se svojo mičnostjo i krasoto ostala v srci, v kega je bila prodrla. — Skoro v vseh cerkvah je bil uži; tu je izmolil „Oče naš", tu zAbil po-križati se, nikder pak nij našel obraza, kega je iskal i hotel po-čestiti. Ko se naposled čmeren vrne iz misijonarske cerkve, zagleda še svetišče menihov Karmelitov. Krasna i mogočna stavba tega svetišča ga je nekako prevzela. Dolgo časa uže nij bil v tej bogomolji; nekov glas ga je opominjal, naj bi stopil vanjo. Zdaj ni več iskal pozemskega obraza, do cela mu je vpalo upanje, da bi ga našel kde, Stopi v cerkvo s pošteno voljo i sč sklepom, da malo pomoli; hotel je Bogu žrtvovati svojega srca željo i svojo osodo izročiti njegovemu varstvu. Nij mu bilo na mari, kaj se godi okrog njega; pokleknil je k enemu stranskih oltarjev i jel vroče moliti. Ko odmoli, povzdigne oči i zapazi, da pri sosednjem oltarji kleči neka osoba — črno oblečena, v črnem klobuci i da še gorkejše moli, nego je molil sam. Obličja te ženske nij videl, ali postava je bila prav taka, prav tako drobne roke je imela — bogočestno sklenjene, i tudi tako majhne noge so jej gledale izpod krila, kakor ... To trenotje se po cerkvi jame razlegati sv. pesem pred blagoslovom: sveti Bog, sveti — mogočni, sveti — večni . . . ! Stanislavu solze priigrajo v oči, i ko zagleda, da krasna osoba trpko joče, povzdihne i jekne: „Usmili se mene i nje!" Vstane pa i vstopi se tako, da ne bi mogla uiti njegovemu očesu, da bi videl za njo, kamo poj de. Nekolikrat se ozre okrog sebe, ali nij tu njegovega prvostojnika, a ker gospod le redko kedaj pride v cerkev,„pomiri se i strpno čaka dalje. Prošnja pesem je dokončana. Črna postava kleči; Stanislav stoji i čaka. Naposled duhoven poblagoslovi bogoboječe ljudstvo, potiej pa vsi odidi vsak na svoj dom. Tudi ta postava ostane. Bila je prav ona, ali še bledejša, še krasnejša nego na vrti. Solze so jo vpo-kojile, molitva je ojačila jo. Slučajno pogleda na to stran, kder je stal Stanislav, nje črne oči so izpoznale njegov melanholičen obraz i gotovo ugenile, kaj se mu godi v srci, kajti rudečica je spreletela jej obličje i zginila tako hitro z njega, kakor vdehnjena sapa se svitlega jekla. Urno izgine meju gnječo i ozre se nekolikrat, ali ne ide za njo Stanislav. Ta pak je bil precej za hrbtom jej; tlačil se je tako, kakor se radovedni otroci rinejo k velikemu oltarju, kader vladika služi sveto mašo. Ni poznal svojih znancev, morda bi tudi svojega prvostojnika ne bil poznal, ko bi večkrat bil prišel v cerkev. Vendar-le kljubu vsej tej nje-govej prizadevi se mu je daleč umeknila, dalje, nego bi bil veroval, da je bila uže vnej pred cerkvijo, ko je Stanislav bil še le .meju verejami. Na prostornejšem kraji bi se bil pririnil k njej, pa nij hotel; zapazil je, da se je ozrla, i čem bliže ga je videla, tem urnejše so se njč noge dotikale tal. Uže sta v krakovskem predmestji vštric frančiškanov; deva se naglo ozrč še enkrat, a ker vidi, da Stanislav z izbuljenim okom sopiše za svojim plenom, kakor srna, tako preskoči nekoliko stopnic i zgine v Rezlerov dom. Grotovo še pomniš, da je to pro-lioden dom i da drži na senatorske ulice, s teh pa na medove. Stanislav pohiti na mostovž, z mostovža na prohod, s prehoda na dvorišče, z dvorišča skozi vrata; ozrč se na desno i na levo po senatorskih ulicah: povsodi je polno ljudi, ali njemu je vse prazno, kajti nij srne nikder. Vrne se torej, še enkrat preišče dvorišče i mostovž, — zastonj. Povpraša vratarja, ali je videl koga, ali ne. Dal se je peljati k hišniku; povpraša ga, ali ne biva v tem domi nekov star čestnik na odpočinku, i da ima hčer — črno oblečeno, črnih očij i bledega obličja. Debeli, tobakasti hišnik skomizgne z ramama i nasmehne se, ker je videl, kako je ržzvnet ,,pan" Stanislav; pove mu, da v tem domi nij takega najemnika. Odide torej Stanislav domu utrujen i žalosten. Začel je resno premišljati, kako bi si iz glave izbil to nepotrebno osobo. Ali ta pot njegov sklep nij bil dosti krepak; nij vresničil se: ko se je približal večer, novič mu je pred očmi začela migati črna obleka i majhne nogice je živo čutil v svojem srci. Vzeme klobuk i zopet odide na vrt. Tekoj na ovinki pri železnih vratih je zagledal črno krilo i bojni kaput. Srečen stopa pozorno, zat6 da bi ju ne oplašil. Varno se je ognil vsakega znanega človeka, ker se je bal, da bi kteri utegnil zadržati ga na poti. Zopet oba sedeta na klop, Stanislav pa ide mimo nju enkrat, dvakrat. Skrivaj je obakrat pogledal na to bledo, zmerom krasno obličje, na črne oči, ki se mu nijso skrivale, temuč — kakor se mu je zdčlo — merile so nd-nj; Ko se četrti pot približa klopi, zapazi, da je k starčku stopil neki vojščak dostojnik, tudi prileten uže, le da je še služil. Stanislav je vlekel na uho i slišal to-le: „Kako se imaš, major?" — povpraša ga dostojnik. „Slabo se imam, tako, kakor navadno," — odgovori starček i povzdihne. „Prav po nepotrebnem sužuješ, major! Idi, moram ti nekaj povedati!" Major vstane, obrne se k hčeri i reče: „Počaki me tu, Marija, precej pridem nazaj. Veterana si sežeta pod pazuho i odideta po cesti, Marinka pa sama ostane. Stanislava se polasti junaška misel; približa se i sede na drugi konec klopi. Sila je tolklo srce v njem, da je sapa zaostala mu. Marija je sedela poobešenih očij, delala se je, kakor bi ga ne bila videla, z vetrnico pa je nekaj pisala v pesek. Ko je Stanislav videl, da je major uže dosti daleč odšel i da se bode mogoče z njo pogovoriti, ali vsaj, da izv£, kak ima glas, prekriža se v duhu, kakor bi hotel skočiti v Vislo i prepluti jo, sede malo bliže i izpregovori: „Odpustite mi, gospodičina, ker sem vam ne- znan, pa se upam ogovoriti vas; le bojim se, da me zapusti ta fantazija, ki je toliko jej do moje družbe z vami. Na kratko se pogovorim z vami i povem, kaj mi je na srci. Ali me račite poslušati?" — „Kaj želi vaše srci? povidite, gospod!" — izpregovori Marinka, i pogleda vd-nj se svojimi črnimi očmi. Nje zvučni glas, — bili, čisti zobki, ki je pokazala jih, ko je bila izpregovorila, nad vse pa so te oči i njih pogled Stanislava omamili tako, da nekoliko časa nij mogel ni besedice ziniti. Le gledal jo je — poln ljubezni, i dolgo časa bi jo bil še gledal, da se nij oglasila: „Poslušam vas, gospod!" Zaduši v sebi vzdihljaj, pogleda, kako daleč je major i brž odgovori: „Pišem se za Stanislava Studnickega, po stani sem uradnik; v Lesni imam domačijo, ki mi zagotavlja bodočest. Ne znam, gospodičina, kdo pa vi račite biti; le to vidim, da ste mladi, krasriS; da ste starega dostojnika hči. Videl sem vas na tem-le vrti, nekoliko dni je uži tega; potlej sem vas slehrni dan iskal, ali še le denes sem prvi pot bil tako srečen, da sem vas videl v cerkvi. Vroče ste molili i jokali se. Ali ste, gospodičina, nesrečna, ali ste svobodna? Ne zamerite, rad vas bi bolje poznal. Nemara mi je Bog milostiv taki, da v mojem srci najdete utjeho, če je potrebujete. Jaz bi bil vsled tega jako srečen, če mi ne razde-rete ni manjše nade." — Stanislav umolkne: tudi gospodičina je molčala. Napislid z drhtečim glasom pristavi: „Gospodičina, ne mara sem vas razžalil?" „Vaše besede, gospod," — odgovorila je nekako v zadrezi: polila jo je nižna rudečica, „vaše besede znam, da so resnične i očite, jeziti se ne morem zaradi njih, le čudno se mi zdi, ker ste tako dobrotljivi, ker je vaša ponudba tako darežljiva, a neznanej ženski. A da se je tudi poslužim?" „Tem srečnejši človek bi bil potlej, saj uži nekoliko noči ne morem ni spati ni mirovati." „A ko bi se razodela," — zopet vgovori, „da nisem vridna vaše ponudbe?" — „O, to ne more biti," — odgovori Stanislav. „Porok mi je vaše obličje, gospodičina, vašega očeta obleka i vroča molitva, ki ste poslali v nebesa —" „Hvala vam, gospod, ker me tako čestite," — dejala je tako ginjena, da je ginljivost čudovito okrasila jo; stegnila je roko proti njemu tako, da je Stanislav lehko stisnil jej drobne prste. Potlej je poobesila oči i omenila: „Ne zaničujem znanja s poštenim človekom, kakoršni se mi vi, gospod, zdite. Ali sprejmete neko pogodbo?" „Vsakojako, če je treba, tudi najtežo," — obljubi Stanislav. „Denes," — razodene z nasmihom, „morala sem bižati pred vami. Prosim, ne zamotajte me več v tako zadrego. Nikar, da bi izpoznali, kdi i kako je moje bivališče; tudi mojega imena, nikar — da bi izvedeli, AH vam je dosti jasno zdaj ? — " „Pošteno zveet bodem vašemu ukazu, gospodičina, če prav ne tajim, da mi bode težko to. Aiikedaj i kde bodem videl vas? Če vam nij po nevšeči znanje z menoj, osvobodite, ali vas smem tudi ljubiti? Nijsim več mladenič, nijsem denes tak, jutri tak — izpremenljiv. Prerčsno se oziram po sveti, mrzi se mi vsaka lehko-važnost. Kanljive i hladne obljube, s kemi svet pase ženstvo iz pregrešnih namenov, te nijso še oskrunile mojih ust. Vi, gospo-dičina, vi ste prva ovladala mi srce, i moji čutje so globoki i silni, precej o prvej prilici sem se drznil razodeti jih, samo dajte se preprositi." Včs ta čas mu je Marija gledala v oči — resno i razvneto. Čez malo časa izpregovori: „O, kako ste mi razbolestili srce, gospod!" „Ali s6 svojim nedolžnim razodetjem?" — povpraša Stanislav. „O ne!" — brž odgovori, „se svojo prošnjo." Umolkne pa, ali ko zapazi, daje Stanislav obledel, tiho pristavi: „V vtorek i petek ob enajstih bodem vselej tule. Zdaj pa idite, gospod; sttj, da me le boljše izpoznate, gotovo ne boste hoteli spoznati se z mojim očetom, ki se tam-le bliža." „Gospodičina, oživili i vpokojili ste mi dušo," — omeni, vstane i še enkrat ozr£ se v obličje, ki se nij mogel nagledati ga, potlej pa odide. Ko pride domu, srečen je bil i žalosten — oboje kmalu. Nekova dvomljivost je začela vzhajati mu v srci tako, kakor vstajajo lehke megle, ki temnč zrak, na enkrat pak se iz njih prikaže nje lepo obličje, kakor solnce — i do cela prežene megle. Mnogo je premišljal ta dogodjaj i svoj razgovor z njo; sad tega premišljevanja je bil Marinki ugoden. Zadovoljen je bil, zat6 ker je njegovej odločnosti i odkritosti odgovorila odločno i istinito, ker se ni delala nedolžne, temuč ker se je razumno vela: poznala je namreč po njegovih besedah i po obličji, da resnico govori i da je odločen na to. Le kader se je spomnil, kako ga je poparil njen odgovor, kako je za tega delj razbolestil se, jasen mu je bil v njenej dovolitvi dokaz, kako usmiljenega je srca. Samo ena pečina je bila, ob-njo je Stanislavova barka — polna krasnih nad, zmerom bolj i bolj zadčvala. Ta pečina je bila, ker nij pustila, da bi izpoznal očeta, niti — da bi jo obiskal na domi. Vendar pa je po dolgem premišljevanji ugenil tudi to zagonetko. Gotovo je zelo revna, menil je, pa je sram je za tega delj. Vsled te uganjke potješen, kakor Arhimed — pomiri se; nemirnega srca čaka vtorka. V vtorek o polu ene je šel nazaj z vrta; smelo i krepko je stopal; klobuk je nesel v roci — i da solnce pali tako, kakor ogenj, za to se še zmčnil nij. Petek mu je porodil še večo radost. Stanislavu je sreča raštla od vtorka do petka, od petka do vtorka, da je naposled dorastla poseben višek. A vendar vse to nij bilo nič kaj posebnega. Skupaj sta se sprehajala po tej cesti, ali posedala na klopi, toda vselej narazno, i nekako čestila sta drug drugega. Stanislav se ni drznil nij, da bi bil bliže sel k njej, tudi za roko je nij prijel, še menj pa, da bi jo bil stisnil k prsim; ljubil pa jo je nad vse na sveti. Videl je v njej znamenje prijazni, dopadala mu je njena skromnost, njč omikanost, njena pametnost. Dosti mu je bilo, da je le časi po časi videl jo i slišal, da je gojil daleko nado, ktero je ona pametno odlagati znala. Ko nekega vtorka Stanislav jame izkušati Marijo, zato ker bi bil rad izvedel, kako je ime njenemu očetu, odgovori mu mlada deva: „V petek me več ne bode le-sem.4' Po teh besedah se je taka ljubeznjivost prikazala jej na obličje i tako sladko ga je pogledala, da ga je strah spreietel zaradi petka. Stanislav je molčal, nij mogel več ohrabriti se, le čakal je, kaj bode dalje. Minolo je nekoliko nedelj. Prišel je mesec oktober. Vtorki i petki so bili še prijetni; ali mu je pa osoda odsodila, da mora svojo srečo izročiti jesenskemu vremenu v naročje, ali ne, ta misel ga je časi zapeljala v obupnost. Nekega petka se ob enajstih snideta. Marija mu s posmehom omeni: „Gospod, kako ste verni obiskavosti! ni trenotje nij minolo, kar vas čakam." „Gospodičina, zakaj se čudite temu?" — povpraša. „Ali mi še zdaj ne verujete, da vas imam rad nad vse na sveti? Vsako jutro v vtorek i petek ima mnogo upljiva na moje zdravje. Ko hitro se jame daniti, vselej tekoj vstanem, hodim potlej sem ter tija, nestrpno gledam na uro i ne morem pričakati enajste ure." „A kader pride enajsta ura?" povpraša ga ljubovoljno Marija i ozre se va-nj. „O, kader pride, ko vas zagledam, kader se smejate, da le besedico izpregovorite i va-me ozrete se, precej zabim vse, kar sem pretrpel. Potlej sem zopet srečen, ali . . ." „Ali?" — povpraša Marija. „Ali pa bode to še dolgo časa moglo tako trajati?" — pristavi Stanislav. Jesen je uže, zima kmalu prikima. Ali boste tudi potlej hodili le-sem tako, kakor ste hodili do zdaj? Jaz bi se sam odrekel vtej blagosti, ko bi jo utegnil uživati vašemu zdravju na kvar. Ce je vaša roka še svobodna, če vam sem vsaj nekoliko po všeči, nikarte: ne izročite me takim mukam. Kaj vam brani to, tega ne morem izumiti. Zakaj še zdaj ne poznam vašega očeta, zakaj ne vem, kako se pišete, zakaj ne poznam vaših okol-nosti? Tujim ljudem smete razodevati se, ali meni, čegar imenije, roka, ime i život, s kratka: vse je vam posvečeno od tistega tre-notka, ko sem vas prvič videl, to vse tajiti je nepotrebno. Ker pa ste si izgovorili to, za tega delj čestim i bodem čestil vašo tajnost; vendar pa za trdno znam, da vaša skrivnost nij taka, da bi je vas moralo biti sram; temu je porok sveto čutje, ki vam ga berem na obličji. Če je vse le to, da ste ne mara revni i da vas je sram te revščine, s tem bolestno krivico snujete mojemu srcu." Ko je bil dogovoril, umolkne. Tudi Marija je molčala; na obličji se je poznala jej velika dušna vojska. Zdaj je pogledala na-nj z okom — polnim goreče ljubezni, zdaj se je sklonila k zemlji. Na-pčsled vstane: prime ga zaroko, stisne mu jo i omeni: „V vtorek me užč ne bode več." Stanislav — kakor biv bil omračen, takov je. Ko povzdigne glavo, uže^ je bila daleč. Čudni čutje se izbude v njem; sam nij znal, zakaj je ne more pregovoriti. Šine mu na misel, da je morebiti vdana. Morebiti je strah je moških. Ali pa — morebiti je to kaka sramotna kujalka, ki bi ga utegnila zapeljati tako, da bi se pogreznil v obupnost. Toda ■— ko se zopet spomni njenega angeljskega, čistega obličja, na kem se nij spoznala ni najmanjša „koketerija"; ko mu pride na misel tista nedelja i taka molitev, v kakoršnejej je bil našel jo, mrknili so v njem vsi dozdelki i ljubezen je silnejše, negopopreje ovladala mu srce; sklenil je... - Kaj pa je odločil? Ko bi ti pisal ta dogodek, kaj meniš, kaj je učinil Stanislav?'' „Kaj drugega — pisal bi, da je šel zanjo; da je iskal je; da bi bil rad poizvčdel, kdč biva, da bi bil rad izvedel od njenih sosedov ali še raji od sosed, ki vse dobro znajo, kde je, i če je bila vredna tega, daje tek6j stopil pred-njo i pokleknil jej pred noge ..." „To bi bilo po francoskej navadi," — tovariš prestriže besedo mi. „Ne očitajo ti zastonj, da si se polastil francoskih pisateljev polja i da njih krasotice presajaš v svoje drame, da so nove — to pa, predno je kteri njih sam kaj spisal o njih. Tega nijsi pogodil, ljubček moj! zat6 ne, ker Stanislav nij Francoz, pa za tega delj tudi ne, ker je obljubil jej, da je ne bode iskal, i tudi res je nij. Ko je bila izginila mu izpred oči, žalosten se je vrnil domu; sklenil je, da počaka vtorka. Ali minol je v vtorek, minol petek, Marije pa le nij na vrt. V nedeljo je vroče molil v kar-meliškej cerkvi — prav pred tistim oltarjem; na drugega oltarja stopnicah, kder je takrat klečala tista krasna postava, od koder je toliko skesanih misli vspuhtelo v nebo, tamkaje pa nij bilo nikogar. Žalosten odide iz svetišča. Tisti dan potlej i v ponedeljek je hodil s ceste na cesto, z vrta na vrt: rad bi jo bil kde našel. V teh dveh dnevih je prehodil nekoliko milj pota, a vendar ne zastonj." „Ali je našel jo?" — povprašam ga. „Ne," — odgovori mi tovariš, „temuč vspehal se je bil zelo, i ko je v pondeljek večer legel, spal je tako, kakor ubit." Jaz sem skomizgal z ramama. Tovariš se mi je nasmčhnil i govoril je dalje: „A vendar ga to spanje nij okrepilo. Drugega dnč, ko se izbudi, zelo ga je bolčla glava i po vsem životi mu je vrčla kri; ker pa je bilo v vtorek, šel je še pred enajstemi na vrt. Sel je na klop i sedel sam — s komolcem podprt na koleno; skril je v dlan svoj žalostni i bledi obraz i zamislil se; v tem začuti, da je neka nežna roka doteknila se njogove roke. Pogleda k višku: to je bila Marija. Ali nje obličje je bilo bledejše ta pot nego kader ei bode popreje; poznala seje na njem jej globoka resnost i žalost. Stanislav jo prime za roko, pritisne k ustnom — srcu, rekoč: „Vendar ste se usmilili me," — i dve solzi se vde-reti mu po obrazi. Marija — posebno ginjena, stisne roko mu i povpraša ga: „Tedaj me ne morete zibiti? Katera druga ženska bi se ponašala s tako prijdznijo redkega človeka, meni pak zadaja neizrečeno bolčst." „To mi priča, da me ne ljubite. Ali tudi vsaj nekoliko usmiljenja nijmate z menoj, vsaj nekoliko ljubezen do mene? „Zakaj bi sicer bila priša le-sem", — rahlo odgovori i zarudi. „O, ljuba gospodičina!" razvnet vsklikne Stanislav, zakaj me mučite ? „Idite, gospod, z menoj," — reče otožna. Stanislav vstane Marija pa se mu opre na ramo, ter odideta i dosti hitro koračita nazaj. Stanislav ne znd, ali ga čaka sreča ali kaka nenadna bolest; kmalu pa mu grozen strah prevzame srce; ali ko zopet pogleda nii-njo poleg sebe, začuti nje magnetično bližnjest: srečen je torej zopet i poln blagodejne nade. Uže sta na ulici Treti, konci ulice pa zgineta v nekov neznamenit dom. Na stopnicah začne srce utripati v prsih Stanislavu, žile se mu парпб: moral se je vstaviti, zat6 da se je oddehnil. Naposled prideta v bivališče v drugem nadstropji. Sobice so bile majhne, a snažne, vkusno vred-jene. Povsodi je bila očita ženska roka, ki ljubi snago i red; v vsakem kotu se je poznala tista skrbnost. Stanislav se ozre po vhodnici, ali ni žive duše nij nikder, le tišina vlada po njej. „Kde pa je vaš oča?" — povpraša i pogleda napalaš v kotu. „Mojega očeta nij doma," — odgovori. „Sedite semkaj-le i počijte malo, tekoj pridem nazaj," -- i odide v tretjo sobo, zaprč duri za seboj, Stanislav pa kmalu začuje bridek vsklik. Sam nij znal, kaj to pomenja i česa se sme nadejati; čutil je, da srce polje v njem. Vstane, hoče stopiti za-nj o i poklekniti pred-njo, ali kako čudo ga vstavi na mesti. Ta trenotek se odpr6 duri: Marija objokana strašno bledega obličja stopi pred-enj i migne mu, naj stopi za njo. Stanislav odide za njo: ves se je tresel, pred očmi se mu je stemnilo, toliko da so ga še držale noge. Prišel je v njeno spalnico. Poleg nje postelje je stala posteljica — posteljica — pokrita z lepo belo odejo. Marija — poluomedlčla stopi k posteljici, odgrnejo i Stanislav zagleda dveletno dete vtopljeno v spanije. Jasno-zdrava rudečica je migljala po okrogloličnem obrazku otročiču; beli lasci so se razlivali mu ob zalem obličji; čista, bela košeljica je krila životek mu; vse je kazalo, to krasno dete — da je edino veselje materinega živčnija. Ta prizor je čudovito prevzel melanholičnega Stanislava, „et vox faucibus haesit." Ali se spominjaš, kako nam je duhoven Osinski razjasnil te besede?" — „I, daj mi pokoj," — rečem mu nestrpljiv, „govori dalje". Nasmehne se po svojej navadi i dalje govori tako-le: Stanislav je stal na mesti onemel, Marija se je oprla na posteljico i molče ozrla vd,-nj; obličje — to je imela' nekako čudovito-rčsno i mirno. Naposled omeni: „To je moje dete, pa nijman moža. Ali boste posle še marali za-me, gospod?" _ Mrzel pot se mu prikaže na obraz. Zdelo se mu je, da strop čepi na njegovej glavi i da ga tlači k tlem. Nij mogel vjeti besede, da bi bil odgovoril. Vse nade, vse sanje, s kemi si je snoval bodočest, zbežale so urno mimo njega. Ostal je osamel, ostal z britko resnico vred, ki mu je kazala suho obličje brezi rudečice, brezi nasmeha, obličje — podobno petemu načelu v pr-vej knjigi Enklidove geometrije. Marija je zapazila Stanislavovo zavzetje; vzgrne pogrinjalo, zopet zagrne svoj zaklad i odide v sosednjo sobo. Stanislav nekako razboleščen stopi za njo, ali Marija se obrne, vstopi meju verejami i omeni: „Hoteli ste vedeti, gospod, zdaj znate! Čestim vaš značaj, globoko čestim vašo ljubezen do me, pa tudi znajte: moje oči bi se posušile v vašem naročji, srce bi mi oživelo i odprlo se pozemskej blagosti. Morala sem razodeti svoj greh, nijsem hotela okaniti vas. Dobro tedaj pomislite, ali bi mogli biti soprug uboge i zapeljane deve? ali bi mogli biti oča i varuh temu otro-čiču, ki bi vas slehrni dan spominjalo moje pregrehe, i kega jaz ljubim nad svoje živenije? Po jutrajšnjem ob enajstih vas bodem čakala." Po tej razodetvi zapre duri i dvakrat zasukne ključ tako, da je grozno hrsknilo. Stanislavu se je zdelo, da leži v rakvi —spuščenej v grob; da nad seboj sliši ropot zemskih grud, ki jih na pokrov mečejo: duhoven, sorodci, znanci i drugi. „Zanimljivo bi bilo vedeti," — čez malo časa pristavi moj tovariš, „kaj je Napoleon mislil tista trenotja, ko je šel z borišča pri Waterlu, ko je bil stopil v kočijo i po bliskovo hitro peljal se čez Francozko, ki je bila izpod nog izmeknila se mu i nij bila več njegova imovina." „Ali si užč končal?" — povprašam ga. „To nij tako, kakor se tebi zdi," — odgovoril je; „vrniva se zopet k Stanislavu. Ta prizor ga je bil omamil: sede torej i zakrije si obraz z obema rokama i jame nekaj premišljati; ali kaj? menda to, kar je Napoleon premišljeval na poti od'Waterla — to je vse i ničesar. Povedal mi je, da mu je na misel prišlo uradništvo, da je mene videl pri pisalnej mizi, da sem se smijal v popir. Kako dolgo časa je tako sedel, tega ne pomnim. Na enkrat začuje v sosednjej sobi otrokovi jok. Ta plač ga je prestrašil tako, kakor bi se bila vsa hiša na glavo podirala mu. Plane po konci, vzame klobuk i pobegne. Oplašen je begal po različnih ulicah, a povsodi je bil za njim nedolžnega otroka jok. Videl je mnogo ljudi, pak nij mogel spoznati nobenega obraza. Čutil je, da mu po glavi vrč, da nobena misel neče ponuditi se mu na tistem mesti, temuč stepljejo se mu po možganih vse ob enem, Podučni in zabavni del. 16 krožijo i čudovito strmoglavč. Naposled, po dolgem beganji — na enkrat je bil vLazenkah, a sam nij znal, kako je zašel le-sem. Utrujen, medel, z razpaljeno glavo se zgrudi na hladno zemljo i ležal je tako prav do večera. Na srečo je mimo prišel nekov vojščak. Približa se mu i spozna, da je bolesten človek to. Pomore mu vstati, posadi ga na bližnjo klop i brž odide po drožko.*) Čez uro pride nazaj usmiljeni vojščak, Stanislavu pomore na voziček, zahvali se za dvozlat, ki ga je bil dobil za svoj trud, i kmalu po tem je Stanislav bil doma v postelji. Telo mu je tresel mraz, glavo pa je imel vročo, kakor bi bila gorela. Oplašen sluga nij znal, kaj bi začel, torej je prisopel k meni; jaz precej vstanem i odidem, a našel sem ga v vročici. Muke, ki je teden dni trpel jih, misel, da Marije ne bode videl, nesrečni prizor tega dne, beganje i prehlajenje — vse to je bilo krivo njegove bolezni. Sel sem tek6j po zdravnika M., njegovo ime je tačas bilo najbolj na glasu; sreča, da sem ga našel domi; peljem ga seboj. Vsled ugodnih, zdatnih zdravil i posled počitka je kmalu ozdravel Stanislav. Tretjega dnč ga je užž pustila vročica, toda s postelje pa nij mogel vstati še, torej je imel dosti časa, da je premišljeval okolnosti; premišljeval je pridno i njegov sklep je bil neomajljiv. Da-si nij znal, kaj je bilo krivo, da se je deva pregrešila, vendar je za gotovo znal, da le mladost, le neizkušenost je zapeljala jo, nikakor pa izprijenost nij mogla biti vzrok njene pregrehe. Vrhi tega je čutil, da ne bi lehko živel brezi nje, da bi se v takovem živeniji ni enkrat ne posmijala mu sreča, ni enkrat ne pozdravil ga cvet. Ta krasni angeljček, čegar jok ga je bil tako preplašil, zdžlo se mu je, da steza rokici k njemu; pritiskal ga je k srcu v fantaziji; skrbne matere oči pa so gledale vd-nj neizrekljivo hvaležno i ljubeznjivo. Ta fantazija ga je razvnela: obleče se i odide na ulico Freto. Ko pride na stopnice, v drugem nadstropji začuje nekak nenavaden truš: zlosten glas ženske, ki rada ukazuje, krič ljudi, ki odnašajo pohišje, i razbijanje s kladivi — vse to mu je vdarjalo na uho. Ker mu nij moglo v glavo, kaj vse to utegne pomenjati tam, kder je malo dni popreje tako tiho bilo vse, pohiti navzgoro. Neka tolsta ženska se šopom ključev v roci ukazuje po sobah; vse duri so odprte, stoli i mize — to pa stoji vse sredi po prostorih, kakor na preselitev pripravljeno. „Kaj znamenuje to?" — povpraša Stanislav prestrašen. „Grospod, ali nijmate sami očij, da bi videli, da bi znali, kaj pomenja to!" — odgovori zavaljena ženska. „Znašamo pohišje, ki sem morala vzeti jim ga za to, kar so mi bili dolžni; jako draga je ta brklarija, gospod, tudi sama ne znam, kaj bi začela s tem zdaj. Ali kaj bi, to so bili revni ljudjč, gospod Bog mi ne mara poplača pa kde drugde. — A zakaj pa tako strmite v me, dragi gospod? ali prav ne govorim, ali ka li?" *) Drožka je ruski voziček. „Ali tedaj ne bodo več bivali tukaje? Ali so se preselili nekam drugam?" — povpraša Stanislav, i ko začuti, da se kolena šibe pod njim, sede na stol. „Oh, kam so se premeknili? Gotovo so se prav iz Varšave preselili," — odgovori ženska. Ko pa zapazi, da je grozno obledel Stanislav, vsklikne: Kar je, to je, gospod!" „Kam pa so odšli?" — Stanislav s tihim glasom povpraša. „I, kaj znam jaz, čestiti gospod!" — odgovori i krči svoji roci. Stanislav je sedel, premišljal, domačici plačal pet sto zlatov*), ki je bil major dolžen ostal jih jej; rekel je, naj pohisje zneso vse v eno sobo i najel jo je na dva meseca. Ko je bila družina odšla, domačico pokliče v sobo, zopet sede i jame premišljati, kaj bi jej povedal. Strašno bled je imel obraz, ustna so se mu tresla, roci pa sti zm6rom gibali se. Slehrno trenotje si je popravil lase, kmalu pa je obrnil jih na čelo, ki je neusmiljeno mel ga, i tako je sedel i molčal. Gospodinja je dolgo časa gledala ga, naposled pa se je nasmijala; minila je, da je ugenila, zakaj gospodu tako zajeda; dejala je: „Uži znam, da so, čestiti gospod, tudi vam dolžni. To je vsa-kako težko, ali pomozi si človek, če moreš. Ali vas grize ali ne, gospod, vaših novcev vendar le ne bode nazaj, kajti živa duša ne zn&, kam so odšli. Tri dni je uže tega, kar je, milostivi gospod, židovsk voziček stal pred mojo hišo. Zložila sta major i njegova hči na-nj vso imenovino, meni pak sta za dolg pustila drugo ropotijo. Stari major je plakal, uboga deva pa je zavila svoje dete, blida tako, kakor zid, odšla i sedla na voziček. O, milostivi gospod! Kakoršen je angelj, taka je ta nesrečna gospodičina, kterej je nek nesramnež, Bog ga bode sodil, ukral srečo i zdravje. Kako je negovala svoje dete, tako — kakor kakega otroka visokega rodu, vrhi tega pa sta oča i hči imela samo krščenico; ali znajte, gospod: po sobah je bilo snažno vse i vredjeno." „Kako je ime staremu majorju?" — napisled povpraša Stanislav. — „Kaj, gospod, ali ne veste, kako je ime majorju?! — pa ste mu dali novce! — i zdaj zopet ste namesti njega račili dati petsto zlatov!" To nij moglo v glavo gospodinji. Po različnih vprašanjih še le je izvidel Stanislav, da je majorju ime Jakob Grojinski. Kdo pa je tisti hudobnež, ki je prevaril zaupnost mlade deve, i izpod-kopal jej srečo, tega nij znala domačica. Tudi oča sam nij vedel ga, da-si je dolgo časa mučil i pritepal ubožco, naj mu pove prevarico. Stanislav globoko vzdihne, zakrije obraz si i sede. Domačica dolgo časa gleda vk-nj, odmajuje z glavo i misli na tihoma: Ta človek je dober gospodar, kako žaluje po izgubljenih novcih. *) Poljski zlat je 15 kr. srebra. Naposled vstane Stanislav; gospodinja se poslovi od njega. Ko je sam, zaklene se, jame hoditi sem ter tija i iskati, da ne mara najde kako zapuščino, kako pismo; ali prazno je bilo vse — povsodi. čez dv6 uri se vrne domti. Na pragu mu sluga po-d&de list, ki je bil prinesel ga star star posel iz mokotovskega predmestija. Odpečati ga i najde v njem te-le besede: „Vedela sem to, da vas ne bode. Ker verujem v milost vašega srca i v vašo prijaznost do me, ne morem vam zameriti, ker ste me pustili mojej osodi. Skj sama čutim, da nisem vridna žrtve, ki bi me bili pooblagostili z njo i z vlastnim imenom pokrili mojo pregreho i sramoto. To bi bil nezaslužen dar za hibo, ki je vrždna hude kazni. Pobegniti moram od ti, kder me vse okrog spominja te kazni, cel6 težke pozabe trenotja, moje pregrehe bolestni čas i ure sladke utjehe, ki sem jo srkala iz razgovorov z vami, dragi moj prijatelj! — preverjena, da vendar na sveti živi še človek, ki bi srce i svojo dušo rad žrtoval mi; a vendar-le me ne boste videli več. V neznanem zakotji svoje domovine preživim svojega živenija malo dni, ki mi je stvarnik odločil jih. Z Bogom, ljubi moj ! Iz vse duše Vam hvaležna Marija." Sluga začuje, nekov ropot, stopi torej v sobo i gospoda najde na tlčh v nesvesti. Vzdigne ga i jame buditi; vzbudil ga je i položil na posteljo, s ktere je ubogi gospod vsled največe skrbi dr. M. pred pičlim mesecem bil vstal. Ta dogodjaj je imel velik upljiv na njegovo melanholično dušo. Ko je bil zopet precčj zdrav, ni senca nij bila njegova ve-drost več v primerji poprejšnjej veselosti. Mene se nij ogibal, točno mi je razodel ta pripetljej, samo poprosil me je popreje, da bi se ne smijal njegovemu razodetju. Meni se je smilil zaradi trpenija: nijsem se mu posmehoval, pa tudi nijsem vedel, zakaj bi se mu bil smijal. Po tej priliki sem se mu priljubil tako, da je le z menoj verno govoril o njej; po desetkrat mi je gotovo časi povedal vse okolnosti svojega kratkega znanja z Marijo, a jaz sem ga slehrni pot potrpežljivo poslušal." „Ali je nij iskal?" — povprašam ga. „To mi je priča, da pišeš drame," — oponese tovariš i nasmehne se, „le naprej dehtiš zmerom tako, kakor bi pred seboj imel nekoliko sto radovednih poslušalcev, ki nete čakati, da bi jim razvil i razjasnil besedo, temuč ustan6 i odid6. če kdo kaj pripoveda, to je vse kaj drugega. Povesti navadno ber6 le zvečer ali pa po obedu, ko je želodec uži poln, i ko nij več na izbor gradiva, da bi se glava zanimljala z njim; o takovih prilikah ne hiti bralec, kajti naglost jim je mrzka, če se vse po bliskovo hitro ozira na konec. „Imaš prav," — potrdim mu, „ali vrni se, prosim te, Stanislav!" — „Nu, da se vrnem k Stanislavu: tako melanholičen i otožen je bil vso zimo, da nikoli tega. Ko je bila pricvela pomlad, ozdravel je do cčla, toda s telesno močjo se je vselila vA-nj ljubezen z vso svojo silo i željo, da bi zopet videl Marijo, če nij drugače, le enkrat še v živeniji. Ker sem bil uradnik komisiji notranjih zadev, imela sva več prilike, nego kdo drug, da sva poizvedavala. Pisala sva torej v vsa mesta i mestica: nekterim sva ukazovala, nekterim pa pošiljala prošnje. Dolgo časa nijsva dobila nikakovega odgovora, ali pa so prihajali netješilni listi. Nap<5sled vendar nekega dne, zdi se mi — prve dni julija meseca, dobil je Stanislav pismo od staroste mestu Hrubeševu, pismo, v kem mu je oznanil, da nekoliko časa užč v nekej hiši v predmestji biva major Grojinski z neko mlado udovo, ki je pa bolna i nij še nikoli videl je. Ali je to njegova hči, ali vediga bog kdo, tega da za gotovo ne zna, pa tudi da nij nikakorsnega vzroka tako ržsno povprašati tega zaslužnega dostojnika, od kod je i kdo, zato ne, ker zmčrom živi le osamelo, saj nikogar ne pozna i nikomur še vode ne vskali. Lehko veruješ: drugega dne po sprejetji tega lista je bil Stanislav uže na poti. Pride v predmestije i zagleda množico zbranega ljudstva. Pred nekim čistim domom so vihrali praprori, z daleč po ulici pak so se bližali duhovni s križem spredaj. Stanislav skoči z voza, odide i stopi meju zbrani ljud, približa se i domu pred vrati zagleda na klopi sedečega starega sivolasega dostojnika se zakritim obrazom. Na levej strani pred okni je bil vrtec — odeskan i poln raznih cvetic; okna so bila odprta i le skozi akacijeve veje, skozi modre šopke docvetajočega bezga i skozi bogato razvite cvetice, Bezajoče do oken — skozi vse to so se videle goreče sveče, stoječe okrog postavljenega mrtvaškega odra. Stanislav urno stopi mimo sedečega dostojnika i nap6sled prerije meju gnječo k tej visokej postelji, ki nam jo vsakemu postelji le enkrat. Ležala je na njej mlada, krasna ženska: bčla obleka je visela jej ob katafalku; majhne nogice v lepih nogovi-cah so bile preobvezane z belim trakom; v črne lase je imela vpleten venec bčlih cvetic; na bledem obličji so jej črnele obrvi, na obrveh pa je igrala njenega ovenčlega obličja rahla senca. V roci je držala lesen križček, vajšnica pa je bila polna samih cvetic. To je bila Marija — krasna tako, kakor je bila še živa, ali na njenem čeli nij več cvčla poprejšnja živost, v očeh jej nij več gorel glas, ki je bil tako razvnel Stanislava. Na lehko se približa: dolgo časa je strmel v tako dobro znano mu obličje, ali ni s po-vzdihom ni z jokom, niti se solzo niti s kakim genotjem nij pokazal, da mu obupnost vre v srci, ker mu život i zaklad kmalu v rakvo zabij6 ljudjč, stoječi poleg njega. Molčanje —to je najjasnejše znamenje ne le velike sreče, temuč tudi neskončne bolesti. V smrti se nam najočitejse razodevlje Bog i njegova ne- izmerna moč. Le abotni ljudje pred mrtvaškim odrom ne poznajo ponižnosti — ter hote s kričem i se solzami obuditi glavo, ki se je bil stvarnikov prst doteknil je i položil na mrtvaško posteljo." Ko je moj prijatelj govoril to, v tem je pred nama Stanislav čez cesto prišel, vstavil se pred klopjo, dolgo časa strmel prednjo, potlej pak je šel zopet dalje. Nijsem mogel strpeti: rado ali ne rado — prevzelo me je genotje, prikazala se mi je solza v oko. Tovariš je zapazil to, nasmijal se mi i govoril dalje tako le: „Ko je Stanislav bil Marijo spremil na pokopališče i pest pesti vrgel na rakvo, toliko da je mogel strpeti svojega srca globoko žalost, ki je bila neskončna tako, kakor je nesreča bila neizmerna. V Hrubeševu nij imel več nikakoršnega opravka, torej nekoliko besed napiše majorju, sede na voz i odpelje se nazaj. Pismo je bilo to-le: „Major! Ljubil sem vašo hčer nad svoje živenije. Nijsem jej mogel osladiti nesreče i delj časa vzdržati je na sveti. Ko bi vi, utegnili česa potrebovati, nate napis meni. Vse, s čemer vam morem postreči!" Tri leta pozneje Stanislav pride iz Hrubeševa, kamor je gotovo šel vsako leto, i ostane na obedi v „Krasnem Stavu". Stopi v gostilnico, zato da bi se okrepčal s čem; mirno sede k stran-skej mizi. Sredi sobe je stala okrogla miza, okrog mize pak je sed61o sedmero dostojnikov ulanov. Kazno jo bilo, da so uže odobedovali, kajti steklenice so urno vrstile se okrog i okrog, razgovor pa je bil hrumnejši i hrumnejši. Mladi čestniki so se hvalili se svojimi hudobijami, ki so jih uganjali na polji vsak svoje ljubezni; vsak izmed njih, ko je bil začel pripovedovati svoje nerodnosti, rad bi bil prekosil predsebojca. Nijso tajili imen gospem i gospodičinam, ki so se bile vdale njih pokaženim srcem. Stanislav je še mislil na pokopališče i grob, na kem je bil ves prejšnji dan presedel v premišljevanji. Iz krasnega mramorja spominek, kega je bil sam dal postaviti Mariji, priprosti napis: „Molite za nje dušo," — oboje to je še zmerom bilo mu pred očmi. Nij mogel brezi mržnje poslušati teh razgovorov, da, še do-obedoval nij, uže je hotel oditi, ali nekega dostojnika začeta pri-povest ga je zadržala na mesti. „Vse vaše komtese i rudoličice," — dejal je ta dostojnik, „nijso nič drugega, nego pabrki v primerji mojej Mariji, ki je — zdaj je už£ nekoliko let tega — odprla mi svoje sedemnajstletne zaklade." „Gotovo je to tista zajokana žoltolaska z rudim obočjem, kaj ne, da je?" — povpraša drug cestnik. „Motiš se, če prav si konjikom stotnik!" — odgovori prvi. „To ti je bila najkrasnejša brunetka, da nijsem take videl ni po-preje ni pozneje." „Kd6 pa je to bilo tedaj?" — vpraša stotnik. „Menda se le hvališ z njo." „1822. lčta," — odgovori vprašani, „v Varšavi na Podvalu v družinskej sobi moje tete!" ... Po tem je povedal nekoliko vojaških otročarij, ki pa ti jih ne razodenem. Stanislav je škripal, ko je pripovedoval mi jih. „Slava ti," — oponese stotnik, „gotovo je bila kaka hisina tvoje tete." „Ali si oblaznel, ali ka-li!" — začudi se prvi, „kdo bi pomnil i omenjal radovoljnosti tistih krščenic! To je bila omikana deva, krasna, imela je goreče srce, a le eno hibo, — ljubila me je i hotela napčsled, da bi se oženil z njo." „Saj, mčnim, tega ne bi hotel ti učiniti," — omeni eden dostojnikov i gladi sivkaste brke si. „Saj nijsem šleva!" — opazi prvi. „Ženska — to jo pretežko breme." „Kde pa je zdaj ?" — povpraša stotnik. „Ej, ali jaz znam to? kaj je meni do nje! Šest let je uže tega, le pametni bodite!" „Ali ti je nij žal?" „I, žal pa žal, ker sem le en večer razkošno preživel z njo. Izpoznal sem jo pri svojej teti, kder je bila nekoliko časa. To je bila krasna stvar i polna životnega ognja. Tri mesece sem se kazal, da jo ljubim, pa je sama tudi res zaljubila se vd-me. Nekega večera je moja teta šla v gledališče, Marija pa je ostala doma, ker je glava bolela jo. Jaz sem v gledališči stal pri vrat-cih v stol, od koder sem zapazil, da je teta sama v loži; stopim nazaj, zato da ne bi videla me i kakor blisk, tako urno izginem nazaj na Podval. Našel sem Marijo v družinskej sobi. Bila sva prav sama, glava je bila jej v ognji ... a ... ali dajte mi pokoj, še denes me je sram, da je bilo to le ta večer." „Kdo pa je kriv tega?" — povpraša eden navzočnih dostojnikov. „Menda jaz sam, ali pa tudi ne?" — odgovori prvi. „Drugega dnč se je Marija vrnila k očetu. Moje tete vse prošnje nijso vzdržale je, da bi bila še ostala. A jaz sem kmalu dobil — ugenite, kaj! pa skj tega ne uganete! Nu, dobil sem listek s temi- le besedami: „Karol, uničena sem! Oča ne branijo, pridi i ne pusti me v nesreči." — Skoro bi bil poknil od samega smeha; odjezdil sem v Novi svet. Po trijeh mesecih sem dobil drugo pismo: „Karol! jaz sem mati, oča vedi vse, mučijo me i rotč, naj jim razodenem vso svojo nesrečo, jaz pa molčim i bodem molčala. Odpusti mi, Karol! — O pridi, saj ti odpuste tako, kakor ti odpuščam jaz!" — Za trdno sem menil, da laže, da je to le meni nastavljena past, drugega nič ne; prav v tem pa me je na saškem vrtu čakala gospa R., torej nij eem utegnil dolgo časa premišljati." „A kaj se je zgodilo potlej ?" — povpraša stotnik. „Ali potlej ?" — povzeme mladi človek, jame vstajati i opira se na naslanjač, gospa R. je bila krasna, omikanejša nego sem se nadejal, nje soprog pa je bil šlevež veliko veČi, nego sem veroval; umeje se torej samo ob sebi, da sem pozabil na brunetko." „Kdo je bil nje oča? Meni se prav tako zdi, da je bila ta i ta." „Saj sem ti povedal, stotnik, da ne. Nje oča je bil major na odpočinku, piše se ..." — Po teh besedah Stanislav plane po konci se svojega mesta i gromovito vskrikne: „Gospod, ne zinite tega imena, preblatna so užč vaša usta!" „Kaj je to?" — zaupije dostojnik, „ali morete, gospod, to vbraniti mi? To je bil major Grojinski!" Toliko da je kriknil te besede, uže Stanislav stegne roko i čestnika z vso roko vdari po obrazu. Dostojnik zvehra daleč na stran, drugi izdero sablje, ali ker vidijo, da Stanislav nepremek-ljivo stoji, vzdrže se. Ta trenotja zapeljivec stopi k njemu i po-praša ga: „Kdo ste, gospod?" — Stanislav mu pove svoje ime i svoj stan. „Dobro," — opazi i vea drhti od same jeze. „Hočem zadoščenje, umeje se samo ob sebi, poskusiva se vsak se svojim samokresom!" „Samokres! samokres!" — kroknejo vsi. „Tudi dobro!" — potrdi Stanislav, „ali sedite, gospodje." Nekako poveljnišk je bil njegov glas. Resni, bledi obraz, iskra blagodušnost na njem, dokaz srčnosti i moči, ki je prav kar bil pokazal jo, vse to je dostojnike naklonilo, da so ga slušali, ter šli. Zdaj jim Stanislav jame pripovedovati povest — Marijino i svojo. Govoril je v svesti si, z bolestjo — polno resnice i zgovornosti; trdil je, da je Marija žrtva tega samopainika, da je bila nedolžna; popisoval jo je, da je bila žrtvoljuba hči, usmiljena mati. Razodel jim je poslednje pismo, ki je bil dobil ga od nje, naposledek pak jim je odgrnil še obraz vsega, kar je bil videl v Hrubeševu, kder je menil, da jo nadari z utjeho i najde sam svojo blagost. Ko je nehal, vsi so bili ginjeni; zapeljivec je sedel zadaj v kotu i zakrival si obraz. Stanislav se ozre po njih i pristavi: „Izvedeli ste, gospodije, da-si je vaše nravje pokaženo; vendar verujem, da nijste zapravili še vsega poštenja. Povedite mi, kteri izmed vas bode sekundant (priča) temu zapeljivcu?" Cestniki se ozro drug v drugega, jamejo skomizgati z ramami, ali nobeden se ne oglasi. „Kako to?" — vikne Karol, ko je vstajal, „ali tedaj meju vami nijmam nobenega tovariša? nobenega prijatelja?" Vsi molče: kmalu ta, kmalu ta — po vrsti jemlj6 v roke čapke i pripravljajo se na odhod. „Dobro tedaj, nečete, da bi bil dvoboj!" — vskrikne v ob-upnosti od vseh zapuščen, „tedaj bode to prosta moritev, bezi kake priče; ta razžalitev se ne more poravnati le z besedami, torej, gospod, skrbite sami za-se." „Ne daleč od tu je Hrubešesko grobišče; ondukaje bi umrl raji, nego kde drugde," — hladno odvrne Stanislav. „Ali, gospod, na dokaz, da se mi smilite, zato ker se tako postavljate, prejemljem dvoboj, a prosim vas, gospodije, da bi bili nama priče, toda brez vseh dolžnosti, ki vežo sekundante. Pol milje od tu na Ljublinskej cesti vas bodem čakal, gospodije. Tijakaje lehko poj-dete, kakor bi šli na sprehod." Ko je to povedal, odide, ukaže zapreči i pol milje daleč se je vstavil i čakal. Cezi pol ure se po polji jame razlegati topot dirjajočih konj, precej potlej pa se je prikazala vsa druščina dostoj-nikov. Ognili so se na levo plat, kamor je bil Stanislavov voz zavil. Naš junak sedi na vozu; prvič po nekoliko letih se je na-smijal v obraz smrti, ki ga ne mara kmalu zedini z Marijo. Ko pridejo na mesto, stojita dva sovražnika z orožjem v roci drug drugemu nasproti nekoliko korakov narazno. Res da: nikoli nihče na dvoboji menda nij še tako hladno stal, kakor Stanislav ta pot. Cestniki nijso razsedli konj; stopili so v vrsto ob strani. Stanislav izpregovori: „Nikoli z nikomer se nijsem še boril, streljam pa vendar boljše, nego streljate vi, gospod. Ko bi jaz prvi ustrelil, kar bi tudi moralo biti, ne bi bilo dvoboja, zato ne, ker bi gotovo mrtvi bili vi. Torej ustrelite vi prvi! „Ali naj ustrelim?" — povpraša dostojnik svojih tovarišev. „Ustrelite, gospod!" — vskrikne Stanislav, „če ne, še enkrat vas ubrišem po obrazi!" Po teh besedah se stresne dostojnik, pomeri i ustreli. Stanislavu je klobuk zletel z glave. Cestnici sede na konjih i molče tako, kakor lipovi bogovi. „Bog ti grehe odpusti, jaz pak ti jih ne morem," — zaupije Stanislav, pomeri, ogenj se zabliska, strel se razlegne — dostojnik se je zvrnil na zemljo. Tovarši plan6 vsak se svojega konja, stopijo okrog njega, ali nij več živel, nij več ni jeknil, niti vzdih-nil: krogla mu je bila predrla srce. Stanislav se pokloni svojim pričam, sede na voz i odpelje se. Tukaj se začenja njegove povesti prozajični del. Za Ljubli-nom je pridirjal za njim dotični žandarmerijski čestnik z dvema vojščakoma vred. V Ljublinu so ga zaprli; po dvčh mesecih so ga odpeljali v Varšavo; izročili so ga krvavej sodniji. Ko sem bil izvedel Stanislavovo osodo, šel sem ga obiskat v ječo. Nikoli ga nijsem videl mirnejšega. Ko je bil prišel na vrsto, nij zagovarjal se, temuč spisal je bil svojo i Marijino povest. Sodniki so jo izvčdavo brali; žal jim je bilo Stanislava; a ker so znali: „sum-mum jus, summa injuria," obrnili so ga na korist ta originalni zagovor i odločili za daljšo sodbo lekarski zbor. Jaz tekoj hitim k doktorju M. i poprosim ga zA-nj, M. pak je poprosil dveh svojih tovarišev, i vsi so spričali: Stanislav — da ima kalno pamet. Dali so ga „milosrčnim bratom"; pri njih je bil dve leti: 1829. leta je prišel iz blaznice, ali o nobenej priliki posl6 nijsem videl druga-čega, nego je bil takrat. Zmerom je zamišljen, zmerom tih, mene pak se ne ogiblje. Vsako leto enkrat jezdi v Hrubešev, vsak vtorek i petek hodi, kakor zdaj-le, po tej cesti i pride sedet na to-le klop. Pridi, kader hočeš, iz radovednosti, pa se prepričaš, da je ta dneva zvesto tu Stanislav. Ali idiva, dosti je tega pri-povidanja." Sla sva počasi dalje; pred nama je korakal pa Stanislav. A kmalu se mu približa neka mlada ženska — krasna i lipo oblečena — ob boci mladega, slušnega moškega. Uži prav blizu — pusti svojega tovariša roko, šine k Stanislavu i jame roko poljubljati mu. Stanislav jo poljubi na čelo i vsi trije skupaj idi dalje. „Kdo je ta dama?" povprašam. „Ali ne moreš ugeniti ? !" — začudi se tovariš i nasmeje. „Nikakor ne," — odgovorim. „Malo dovtipnosti imaš ris, treba je torej, da pišeš drame. To je Marijina hči," — pristavi, „po majorjevej smrti je vzel jo Stanislav k sebi, kolikor najboljše moč — dobro odgojil jo, dal jej veliko doto i omožil jo." „Ubogi Stanislav," — ominim jaz. Idiva urnejše, rad bi ga poznal po lici." Povspešiva korake, da sva ga došla. Pogledal naju je, potlej pa obrnil se na stran. Ostal mi je v spominu pošteni obraz tega človeka, čegar živenije — polno globokih i bolestnih ginljajev, bilo je veliko vrednejše, nego je čas tistih samo-pašnih ljudi, ki jim po godi teče vse, i ki slehrni dan trdi: Kako smo srečni, a vendar-le, kako — abotni! Slovenska literatura. der jamejo vsevati vede in umetnije, tam mora tudi poganjati literatura; čem hitreje one rasti, tem krasneje ta v cvetje gre. Literatura je sad onih, ob enem pa tudi njih varhinja in voditeljica; v njej se strinjajo kakor v šopku, v vrhuncu. Literatura je jezik jezika, beseda besede. Beseda izgovorjena zgine kakor dah vetra; jezik omolkne, zgine kakor sneg, kedar pekoče solnce pritisne in gorak jug dahne. Je^ pa beseda shranjena v literaturi, ostane nesmertna, vvečni se. Že zginili narod živi še s svojim jezikom v literaturi, postavim Rimljani; narod pa, ki ni imel literature, v kteri bi bil vklenil svojo besedo, svoj jezik, zginil je popolnoma s površja zemeljskega, z jezikom vred. Jeli potreba Slovencem literature? — in kakošne? — O le tem hočemo govoriti v le tem sestavku. Pa ne bomo se kloščevo držali samo Slovencev, ampak tam pa tam bomo preskočili ozke roeje našega naroda, in se pomudili malo z brati našimi; mi smo le veja mogočnega slovanskega drevesa, ako se hočemo dobro poznati, moramo svoje oči obračati na vse slovansko truplo. Nekterim se vsaka literatura, vsako literarno početje neumno, nespametno zdi; možje, ki se trudijo na literarnem polji, so jim slavohlepneži, vamiljenja vredni prismojenci, drugega kroja berači, ki ljudem po na oči lepi podobi segajo v mošnje. Takošni tržiti, filistri, ki menda najrajše in najbolje to ved6, da je dvakrat dve štiri, ki imajo svoj trebuh, denar za boga, liš vsake želje do vi-šega življenja: so samo napotje človeštvu, gnjili udje, so zoperniki Boga, ki je dal zmožnosti ljudem za to, da jih vzbujajo, urijo, ne pa zakopavajo. Mi pa rečemo, Slovencem je literatura potrebna. Rekli smo, da je literatura voditeljica ved in umetnij. če hočemo o prvi govoriti, moramo tudi o teh, ki dobivajo obleko od one. Slovencem je potreba literature, tedaj tudi vi de. Razložimo malo, kaj je veda, in kakošen vpliv ima na posameznika, na cele narode. Veda je jasna znanost, vednost tega, kar je v nas, okoli nas, v duši in na telesu, na zemlji in na nebu. Ona ni vlaat kakega človeka, ampak vseh; ona ni lastnina kakega naroda, ampak vsega človeštva. — Kako se tedaj motijo nekteri Nemci nasproti Slovanom, ko se ustijo, da imajo oni vedo, Slovani pa ne, ko dejal, da so jo vso sami na posodo dobili. Pa tu ne govorimo o vedi, ki jo da petero naših počutkov, o Tomaževi vedi, ki to ve, kar potiplje, drugega pa neče vedeti; tudi ne govorimo o vedi, ki jo nam vzgoji sam razum, črtežni razum ne hoteč božje zaslombe, božjih izrekov. Veda, oprta na sam razum, dostikrat zgreši pot resnice in zablodi v nepregledne kalužnate ravani pomot, priča temu so nam stari predkriščevi grški modrijani, pa tudi sedanji kristijanski pogani, ki iz prepasti v prepast, iz luže v lužo padajo, da-si ravno nosijo pred seboj medlo brlečo svetilnico razuma. — Pa o tem tako malo kesneje. Veda je posamezniku potrebna. Človek je sam sebi velika zastavica; v njem se vse nekako tajno, skrivnostno razvija in vrši, da sam ne ve, kako in kaj. Res je, da vera pove, odkod je človek, kaj je in kam gre; ali ona ne pove, kako v človeku drugo na drugo vpliva, kako se, da tako rečemo, vsa mašina v njem giblje, da se ne vstavljajo delajoča kolesca, da se vse tako harmonično vrti in suče: to nam pa razjasnjuje veda, da-si tudi le za silo; kako je tedaj imenitna! človek je postavljen v svet. Vera gotovo daje najlepša in najboljša pravila, kako se ima vesti v kolobaru sveta, kder se vse prek in križem suče; ona ga tolaži v nesreči, da ne telebne v prepast obupa, pa vera mora biti razumna, „fides vestra sit ratio-nabilis." Ni tedaj da človek verjame, kar je Bog razodel, on mora tudi, ako mu okoliščine dovolijo in ako stan od njega tirja, natančneje pogledati v posamezne verske člene, v razvijanje verskih resnic, mora si oskrbeti mogočo jasnost vsega, — to se pa le zgoditi more, če z vero združi druge vede, ki verske resnice razsvetljavajo. Vzlasti dan danes je treba razumne vere, ker sovražniki cerkve z velikim krikom in vikom spodkopujejo skalo-trdna njena tla; treba je njenim braniteljem gorečih jezikov in na dve strani ostrih mečev. Ne vera skrita v sebi, v čumnato, ampak vera delujoča, delavna bo svet premagala. Katekizem obsega sicer najimenitnejše in najpotrebnejše točke filosofije, ali vendar zmir ne zadostuje. Nadalje človek je dejan med svet. Da si lože ohrani zdravje, ki je pogoj nadaljnega poslovanja na potu zemeljske sreče, da more biti koristen ud človeštva, da more razvijati svoje dušne moči. Veda mu daje moč, s ktero si poravna vegasto, polomljeno zdravje; ona mu odpira izvirke potrebnih stvari; ona izžema mačehi zemlji potrebnega živeža. Kdor tedaj vedi hrbet obrača, zapahu-je si vrata do blagostanja. Človek ni kakor rosna kaplja na travi sam za se, da zgine o svojem času; on je člen naroda, in kot tak mora gledati, da se narod njegov vkrepi in osreči. Veda, samosvest, omika, to je, kar daje posamezniku namen življenja, kakor tudi narodom. Kedar kaka veda prešine kak narod, oživi se, vzdigne se iz močvirja lene nedelavnosti, z vrši čudovita dela; kedar se pa v njem uleže više življenje, pade v lenobo, in gnjije, dokler da ga spet druga misel ne vzburi iz smrtnega spanca. Sedanji čas na primer je vcepil v Slovane vednost, zavednost , da so sami za-se velik narod, ki gotovo ni v tako ogromnem številu od Boga postavljen na površino zemlje, da bi drugim evropejskim narodom črevlje sezuval, ampak da bi kot samostojna celota prikorakal na svetovno gledišče, kder bi samovoljnim vladarjem iz rok spulil bič spakedranega vladanja, da bi ljudstvo za-greznjeno v močvirje nenravnosti, materializma, na suha, trda tla postavil, ter tako rešil človeštvo, ki divje dirja naravnost prepadu v naročje, odvrgši vkraj misli na više življenje, na Boga. Vedoč, da smo sam svoj narod, zaljubili smo se va-se, vscvelaje ljubezen do naroda, postali smo naroden narod. Ta zavednost giblje močno valovje slovanstva, tako da se njega nasprotniki že močno bojč njegovega šumenja in vršenja, ta zavednost reda naše početje, naše dejanje: ona je izvor in rediteljica našega početja. Ko bi bili od omike, zavednosti tako daleč kakor so Eskimi in Kamčadalci, ne rukali bi se na vse kriplje za ohranitev narodnosti. Kedar smo imeli pred nekoliko desetletji manje narodne zavesti, manje smo se poganjali za narodnost, manje delali za njo. Ko ne bi Nemci in drugi imeli vednosti, da se okrepčajo, ako jim mi službujemo, ako jim mi stavbe dušne in kamenite gradimo; goto-Vo ne bi bili vse mrtvi in trdi na to, da bi nas oblekli v frak, da bi nam madjarski čiku9 nategnili glavo, ali brez ovinkov rečeno, ponemčili, pomadjarili. Ko ne bi bili nič omikani, bili bi nakrat podlaga tujčevi peti, bili bi položno raznarodnjeni, prelev- ljeni v druge narode; bili bi drevo brez korenin, ki ga zvrne krepak vdarec, ali pa tudi zložnjo butanje sovražnega vetra. Veda je potem takem tovarna, ki pošilja med svet dela velikanska; ona je izvor najlepših in najrodnejših (pa tudi časih naj-nesrečnejših) korakov, bodi že posameznika, ali narodov; ona je, ki oživlja, navdušuje ljudi, ki jih priganja k delovanju: dela so oživljena, vtelešena veda. Kakor solnce nehote življenje daje, tako tudi veda. Ako so dela vtelešena veda, dela pa narode varujejo pred telesno in dušno smrtjo, še več, dela jih poveličujejo in slavijo: torej je veda hraniteljica in slaviteljica narodov. Narod slovenski hoče biti ohranjen in oslavljen, mora tedaj imeti vedo, literaturo. Da pa veda res ohranjuje narode pred poginom in jih oslav-ljuje, spričuje nam jasno in skoro glasno zgodovina v svojih listinah. Poglejmo Grke! kako majhen narod so bili, in so srečno odbili strašne navale perzijanskih krdel, in si krasne lavorike priborili pred vsem svetom. To je storila omika, veda ! — Da so ravno ti toliko stoletij nepremagano stali med rjovečim, do pod oblake kipečim valovjem barbarskih Turkov, iskati je vzrok v viši kulturi. — Da so svoj jezik ohranili pred mogočnimi Rimljani in divjimi barbari, storila je literatura. Prašajmo zgodovino: od kedaj je dobilo Francosko prevago v Evropi glede političnih zadev? in ona odgovori: odkar je francoska veda nadperotila vede drugih evropejskih narodov. Ze za Franca I. je začela francoska veda hoboteti in za Ludvika XIV. se je razrasla v velikansko drevo, na kterem so dobivali in še dobivajo ostali narodi omiko. Pariz je zmogel s svojim duhom in zato so bile oči vseh va-nj obrnjene; kar je on rekel, obveljalo je. Da narodi, ki niso preplivani od vednosti in umetnosti, ampak jih še cel6 gazijo in uničavajo, ne morejo trdih tal imeti, kaj že oslaviti se, kaže tudi zgodovina. Poglejmo Ilune, Tatare, Mongole in Turke. Prišli so na svetovno gledišče kakor burno morje, kakor pogubna lava, poplavili so dežele, razdejali mesta, vede in umetnije; ko so svoje delo dovršili, zginili so ravno tako hitro, kakor so prišli. Le TTurki so še bič, ki tepe brez prenehe narode pa tudi njemu imajo kmalu topovi zagrometi in puške zahu-četi odhodno pesem, kakor hitro zgubi zaslombo, dano mu od sebičnih politikov. Pri njih se ne more govoriti o življenji, ampak životarjenji, gnjilobi, nikar že o blagodejnem vlivanji v človeštvo o slavi. Poglejmo sami sebe! Dokler smo bili kot slovenski narod brez vede, tekali smo za močnejšim od nas kakor strežaji, in — nemčilo se je, da je bilo joj! Koliko lepih pokrajin je palo nemškemu molohu v žrelo, ko smo spali trdno spanje nevednosti, nesvesti! Nemci imajo skomine po nadvladi nad Slovenci posebi, in Slovani sploh, kar brez okolkov povedo časih Slovanom v oko. „Tir na vzhod", je njih geslo, ki ga opravičujejo, rekši, da imajo omiko, vede, kar imajo širiti na vzhod. Da tudi mi nismo brez vede in omike, čutijo pač lehko sami, ker jim dobro strižemo niti do nadvlade, stavljaje jim jezove. Ko bi imeli Slovenci večo literaturo, ne bilo bi jim odbijanje dušnih navalov tako mozolno, težavno, če jih je resnična volja otresti se spon politično jih zdr-hujočih, duh jim morečih, morajo imeti vede in umetnije; le tedaj bo njih življenje zavarovano na svetu, ako se vspn6 po literaturi med veljavne narode. Dokler Slovani ne bodo nadleteli s svojim duhom ostalih narodov, tako dolgo ne bodo to, kar imajo biti. Nekaj malega zgodovinskih obrazov smo priveli pred naše oči, ki trobijo na naša ušesa z mogočnim brenčanjem: literatura, vednosti in umetnosti izkopavajo narode iz kaluž slabosti, neslave, rešijo jih pogina, ter jih povzdigujejo na prestol slave in moči, od koder svetijo kot žarne luči drugim zanemarjenim narodom na potu do omike in sreče. Filistri ne bodo hoteli pripoznati potrebo literature, vsaj dejansko ne; pa njim obširneje govoriti bilo bi nehvaležno delo; kdor ima zmisel za više življenje, temu je že dovolj povedano. — Prestopimo k drugi točki. Slovenci potrebujejo vede strinjene z vero, vede izvirno — slovanske. Vedo z vero preplivano, vedo oprto na Boga moramo imeti! — Brr brrr! luč moramo združiti s temo, resnico s pravljico! kakov nezmisel! — slišim zaničljivo vpiti. Res je, da se naš izrek nemogoč komu zdi, pa pustimo ga, saj ni vse nemogoče, kar se komu kot tako vidi. Vera ne zameta ved, saj jej nič napotja ne delajo, ampak še hasnijo jej, da jih more vpotrebljevati v potrjevanje svojih resnic. Vede pa tudi ne izključujejo vere, ker imate obe izvor v Tistem, ki si ne more v nasprotju biti; one marveč potrebujejo vere. Veda, kije samo na razum oprta, lehko zagazi in zaide med skalovje, kder buta od skale do skale in se samo sebe ubija; ona ne more pregledati neskončnih nebeških višav in brezen; ona je sicer luč, ali brljava, ki zvabi in spelje človeka neskrbnega na slaba pota, kder teleba semotamo. Stari modrijani so tudi spoznali nezadostnost razuma, potrebo Božjega razodetja. Platon, da omenimo le enega, velikan grški, pa tudi svetovni, pravi: Necesse est, exspectare, doneč dicatur, quomodo erga Deum homines habere se deceat. — Docere pietatem neminem posse, nisi Deus quasi dux et magister praeiverit. — Kaj k temu poreko naši neverni gigantje in titanje, ki hočejo nebo sklatiti s svojim razumom, ki pa ni veči od razuma Platonovega! Le vera, poslana od Boga, nam jasno kaže, kod imamo hoditi; ona nas ne pušča v obupni dvombi glede najpotrebnejših stvari. Jalova je vsaka veda, ki ima svoj sedež v razumu, ob enem pa zameta vero, krščanstvo, če prašamo take, ki so razumovo omikani, kaj da jim veda, omika koristi? in oni ti širokoustno zatrobijo: veda razsvetljuje razum, udušuje vraže, daje človeku na roko sredstva, s kterimi se osrečuje. In res! taki polizobraženci F. M, 0. 255 na vse kriplje delajo na udušenje vraž, h kterim v svoji nevedni hudobiji pritikajo tudi katoliško vero; vse, kar ima verski, katoliški značaj vtisnjeno, sovražijo. Je-li to veda, omika, ki ne spoznava pravega, živega Boga; onega, ki je nevsahljiv izvor vse zaresne vede!? Nikakor ne! to je polovičarska, bogokletna veda, veda, ki nima pravega stala, kajti Bog je vsega alfa in omega, početek in konec. Da si je ta omika tolikanj prostora priborila, tako daleč prinesla zastavo svoje vlade, je za to, ker se na razum naslanja; češ, veruj, sprejmi to, kar z razumom dosežeš, — to je razumno; zavrzi kot nerazumno, neresnično, česar ne razumiš. Zavija se pa v slepeča vabna imena; tu se izpostavlja kot filosofija, tii kot razum, tam kot duh časa in veka itd. Obljublja ta veda, človeka osrečiti; poveduje, kako se zdravje ohranjuje in poravnuje; kako se lehko nagromadi denarja, kako ве lehko napravi položno življenje; kako se ima človek vesti, da bo rad viden in da se bo lože potapljal v smradno kalužo ne-nravnosti. Kaže ti ta veda, da so njeni otroci: fabrike, železnice, bazari, burze, daljnopisi, naučni slovniki. In to vedo odluščeno od vere, od Boga imenujejo izvirek sreče! Poglejmo, kakovo sadje rodi? ali res puščobe spreminja v dežele, pretekane od medu in mleka? - saj se mora po sadji spoznati. Po velikih mestih, na Nemškem, Francoskem, Angležkem, kder so ognjišča te sloke pol-omike tako žareča, da nekteri rojakov naših še videti ne morejo potrebnosti vere: po tistih mestih nenravnost, poltnost, nemir, samo in drugomori, stranke za žive in mrtve se sovražeče, prevrače-vanje, suvanje in rukanje tem bohotneje rasejo, čem jasneje in viaokeje plapola ogenj krive omike. To je sreča, to je blagor, da se Bogu vsmili! Imenovali smo to omiko: polomiko. — Ne mislimo reči, da je tak polomikanec po svoje samo na pol olikan; lehko je svoje omike vrhunec dosegel. Le to hočemo reči, da mu je samo razum razsvetljen, srce mu pa ni ožlahtnjeno, značaj mu ni uterjen; dokler pa tega ni v njem, ni ves omikan ampak samo pol. Ne rečem, da razumoveda ne more žlahtniti srca, krepiti značaja, zakaj zgodovina nam kaže veliko mož, ki niso nič vedeli o katoliški cerkvi, postavim Sokrat, Plato, Kato, in vendar so bili po svoje krepostni, „celi" omikani. Ta veda tedaj človeka tudi celega izolikuje, toda teže, kakor veroveda, in slabeje. Prva izvira iz razuma, njen vpliv je velik na razum, na srce majhen; druga je zajeta iz razuma in srca, tedaj tudi na oba dva lehko deluje; ta tirja čednost zavoljo njene lepote in za to, ker jo Bog zahteva; čna pa, ker je lepa, idea lepote, ki je brez dvombe sla-bejega vpliva na človeka kakor Božja volja. To so tudi čutili stari grški modrijani, kakor zgoraj omenjeni Platon; pa tudi rimski, na primer Giceron, ki pravi: „Quotus enim quisque philo-sophorum invenitur, qui sit ita moratus, ita animo ac vita con-stitutus, ut ratio postulet. Qui disciplinam suam non ostentationem scientiae, sed legem vitae putet. Qui obtemperet ipse sibi, et de-cretis suis pareat;1' O vid pravi: „Video bona proboque, deteriora sequor." Iz rečenega se lehko posname, da se omika kot sad razuma „lehko" spreverže v polomiko, da človeka sfilistri, in ga okožuha vzletnih perotnic za vise življenje; in tak na pol izobraženec išče le samega sebe; v svoji samogoltnosti je ves trd na dobiček; vedno mozga in tuhta, kako bi si odprl vrecle dohodkov: po železnicah, parobrodih, burzah itd. Mi sicer ne zametujemo vede železnične, parobrodne, le tiste vede ne moremo in ne maramo, ki je odtrgana od Boga. Taki nima pojema o ljubezni do bližnjega; vse mu je bedasto, samo to ne, kar se z vatlom meri in tehta s tehtnico. Skratka, taka omika je prav lehka, je postelja, kder se zležejo: oderuhi in skopuhi na denarjih sedeči; zgubidani, lenuhi od krvavih žulov drugih se živeči, izdajice domovino za lečo prodajajoči, nečistniki svoje moči slabeči in drugim v pekel sveteči: to je, ona prelehko rodi v blatu nizkosti lezoče s človeško podobo vstvarjene stvari, ki razjedajo mozeg in svrž svojemu narodu in vsemu človeštvu, ter ga tirajo po bliskovo poginu v goreče žrelo. Ta krevljasta omika je kriva, da nekteri bojazljivo gleda, kako se vede in umetnije razvijajo po naših krajih, češ, da pride ž njimi nenravnost, poltnost, luksus, ki časih malo po malo, pa toliko gotoveje grize na niti življenja. In ako se kdo zoper zve-riženo omiko oglasi, zlete na nj bleski in treski: temenjak, mračnjak, to so pridevki, ki se mu nadevljejo. — Nekteri zoper njo žalostinke poje na skrivaj, kakor Jeremija na podrtinah jeruzalemskih ; pa pomaga to kaj ? nič, prav nič, se olje cedi v ogenj! Svetovali bi takemu, naj se rajše opaše z uma svetlim mečem, s kterim naj razsekava puhlo vedo, laživedo s hladnokrvnostjo; stavlja naj grad, od kterega bodo rigali topovi smrt na brezbožne šišmiše; svetovali bi mu, naj po plodnih ravninah seje pšenico, sicer pride sovražnik in bo čudo veliko ljulike nasejal, rok pa naj nikar križem ne drži, in naj ne zdihuje babje. Vera delavna bo svet premagala. Je pri nas kaj te pogubonosne omike? Hvala Bogu, da še ni pognala trdih korenin; ie posameznike pogoltne v svoj vrtulj. Ko bi pa vedel, da bi kedaj prekvasila naš slovenski narod, vstopil bi se lehko vrh Triglava in bi rekel s Kollarjem: Aj zde leži zem ta pred okem mym slzy ronicim Nekdy kolebka, nyni narodu meho rakev. — rekel bi s Homerjem lehko: „Fuimus". Že zdaj, ko so le nekteri opuhnjeni z dahom te polomike, ko so se le posamezniki z njo napojili: že zdaj rečem, gre nam trda bijočim boj za narodni obstanek; kaj še le potem, ko bi nenrav, sebičnost, lenoba ves narod fizično in moralično razgrizla! In da le te besede niso prenapete, izvirek kaljene domišljije, prepriča se lehko vsak, kdor stvarem, ki se na Slovenskem gode, predere lupino in jim globokeje pogleda v srce. Pa tudi zgodovina nam malo da ne glasno spnčuje rečeno. Rimljani, dokler so bili nravni, nesebični, delavni, rasli so sicer položno, pa toliko krepkejše; ko je pa plasti in vrste mogočnega rimskega naroda razjedati začela nenravnost, poltenost, luksus: padali, padali so, da so pali v brezno smrti. Krepostni „senatus populuscjue romanus" je svet obvladal; spačeni „senatus populusque romanus" je v prah telebnil pred barbare. Kde se bere zagotovljeno, da bi tako zverižena omika ne vrgla malega slovenskega naroda poginu v naročje, nasprotnikom v žrelo!? Pa ne samo narodno življenje nam vzeme, ne samo, da nas zbriše s površja zemeljskega: ampak ona nas tudi strmoglavi v prepad, kder bo jok in stok in škripanje z zobmi. Kdor ni slep, kdor je naroden, ta gotovo ne' želi zmašiti narod naš v cujne brezverske omike, ter mu zavezati oči, da ne bi mogel korakati naproti pravi, zarešni življenja vedi. Nasprotno pak veda, prešinjena od vere, od prave žive vere, od misli na Boga, rodi omiko, vse prej kakor kramarsko; živo, prekipujočo dejanj krepostnih, ki se oživlja v vedodejanjih. Pri njej enakih korakov koraka omikanje razuma in srca. Za njo ne hodi prepad nravnosti, seslabljenje moči, prekuc reda in miru, ampak vse, kar more srečo napravljati ljudem. Ona je sad nebeški, ki spreminja zemljo v raj; lehko bi o sebi rekla z Mic-kievičem: Gdzie stapim, wyp}ywa trawka, Gdzie dotkniem, rozkwita kwiatek. Narod, ki bo zastavo te omike povzdignil, rešil bo pogina človeštvo, ki brede in brede brez premislika po mlakah in kalužah gnjijočih, ne inisle, da ga žuga žalostna smrt položiti v ra-kev. In ta narod nima drug biti, kakor slovanski, pri njem vede rasto in umetnije cveto in nenravnost ne nosi po koncu glave. Naj povem priliko, če tudi šepasto, kakor je vsaka. Veda, ki se suče okoli razuma, vidi se mi, kakor mesec, ki sicer razsvetljava, sveti medlo, da se marsikaj vidi, veliko pa tudi ne, kar je prav potrebnega; veda pa, ki izteka iz Boga in v njega nazaj teka, podoba se soincu, ki žarke svoje pošilja v človeški razum, pa tudi gorko objemlje, greje srce, vabe iz njega cvetice različnih čednosti kristijanskih in državljanskih. Veroveda se ima z izvirnoslovansko vedo v eno celoto zliti; obe dve imate nalogo človeštvo strgati s povrhnosti, nenravnosti; obe dve imate vso resnico učiti, popolno omiko vcepiti v bolno človeštvo. Ne da se ločiti druga od druge. Vsak človek ima svojega duha, ki ga loči kot osebo od drugega človeka; tako ima tudi vsak narod duha, ki je samo njegova lastnina, ki ga deli kot osebo od drugega naroda. Potem takem ima slovanski narod svojega lastnega duha, ki se mora razviti v slovanski literaturi, v slovanski vedi. Kako podobo bo imela ta Podučili in zabavni del. 17 veda, ne se za zdaj natanko povedati, ker slovanski duh še ni popolnoma rešen vezi, ki ga drže priklenjenega v zakotljajih, ter se ne more prosto vzdigniti pod oblake; njenih potez, njenih različnih v eno celoto se strinjajočih črt ne moremo popisati tako, kakor bo v resnici. Da pa bo izvirna, slovanska, o tem ni dvomiti; ako pogledamo na naš narod, njegovo mišljenje, čutenje in govorjenje; ako pogledamo na slovanskih tleh vzrasle velikane, Prešerna, Puškina, Mickieviča, Kollarja, v kterih se je slovanski duh kolikor toliko vtelesil, ki nas postavljajo s svojo poezijo na domača tla v domač zrak, zakaj ona je zajeta iz našega srca, zato tudi v njem tako mično strune ubira. Slovanski duh bo rodil novo, živo, življenja-vedo, ki bo zve-jala pleve od zrnja, slabo od dobrega, ki bo ločila tuje od domačega; ki bo obsegala „vso resnico", in kot taka bo vsesplošna svetovna; ne bo visela samo na spoznanji stvari, na sistemih. Slovanski duh bo rodil filosofijo, ki bo zadoščevala Slovanu, kar zdaj ne morejo storiti, ne Kant, ne Hegel, ne drugi zapadnjaki. In kot taka se bo slovanska veda z verovedo združila v eni strugi, ž njo bo oroševala rodne ledine in loke slovanskega sveta, v srečo človeštvu. Ljudje, ki leže na tujih literaturah, bodo prav po Tomaževo skomolcevali, vtipe in satire spuščali na te misli; pa naj to svobodno počenjajo, saj s tem tako ne morejo dovtipiti in dosatiriti slovanskega duha spone nedelavnosti, temnega življenja. Naša veda ne sme va-se stlačiti vseh nazorov tujih ved, ker s tem zgubi izvirnoslovanski značaj, in ni več slovanska, ampak tuja. In ker tuja, v našo obleko opravljena veda ne bi bila zajeta iz naroda našega, bila neplodna, ne mogla bi našega naroda žlahtniti, oživljati, ker bi ne bila narodna, sad narodnega duha. Taka ponarejena veda in literatura nam bi več škodila, kakor koristila, ker bi se ž njo slovanski duh zatiral, duh, ki ima za nas to storiti, kar bomo v zgodovini. Koliko tedaj nekteri, opo-jeni tujih nagledov, v zrakunedomačem zrasli, kvara napravljajo, ki zapadno-evropejsko omiko na vse kriplje cepiti skušajo in tudi cepijo v slovanski divjak, ne pomne, da bo sicer sad rodil, pa kratkomalo slovanski, ampak nemški, francoski, ali angleški! Slovanski duh mora strebiti domače od tujega; mora nazore zapadnega sveta, ki so se v naših literaturah vgnjezdili, odstraniti, samega sebi razviti, in se kot feniks pokazati svojemu narodu in vsemu strmečemu svetu. Ni mu treba beračiti pri že razvitih duhovih v Parizu, Londonu, Berolinu, on ima dosti svoje moči, da si vstvari literaturo lastno, krasnejšo od drugih. S tem pa nečemo reči, da se naj bi tuja omika strebila izmed nas do korena, da naj bi se zaprli od drugih narodov, in same sebe opazovali, to rečem, da vse tuje ne smemo na častno mesto postavljati, domače pa za vrata devati kot nečastno, ni-ščetno, barbarsko ; da ne smemo slovanstva tlačiti v tesni frak, in ne mu nadevati puhlega cilindra. Mi moramo prebroditi reke in mlake tujih literatur in sistemov, 6e še tako kalnih in blatnih, ne da bi vse, kar smo videli in zvedeli, trosili kot pravico, vzor med Slovane, ampak da si ž njimi operemo, zmijemo, zbistrimo slovansko oko, da laglje zlatonosne slovanske žile najdemo, da laglje^ vzdignemo zaklad svojih moči, da laglje spoznamo same sebe in tuje kot tuje odstranimo, ako ne godi našemu bitju. Kdor nam očita, da hočemo vse tuje mahoma zagrebsti v hladni grob, moti se zel6; rabili bomo tuje tudi odšle, pa ne kot prisiljeni slu žabniki, ampak kot ekonomi, skrbeči za se, da se lože izgrebe-mo iz prahu niščetnosti. Slovanski duh je razprostrt med Črno goro in Uralom, med Carigradom in Prago; skrit je med prostim narodom, iz mest seje moral umakniti pred povodnjo tujih življev. Treba gaje rešiti lupin in luskin, omiti ga in presejati v literaturo. „Spoznavati moramo sami sebe!" To je sploh težka stvar; lože spoznamo drugega, lože razvidimo tujega duha v njegovih potezah; lože je presajati tuje literature v našo, ki imajo jasno vtisnjene značaje do-tičnih narodov, kakor pa še le sebe spoznavati pri takošnem plaj-hanji tujščine, in potem spoznanja prenašati v literaturo, nikdar še videno. Da sami sebe ne moremo spoznavati dovolj in lehko, krive so jako nenarodne šole. Mladi Slovenec zapusti v nežni, rahli mladosti rojstni kraj, preseli se v navadno potujčeno mesto, kder mu izrujejo kmalo, kar je seboj prinesel narodovega, prestavijo ga v valove tujega zraka, kder sessi vse prej, kakor čisti zrak, čisto mleko narodovega duha. Uči se veliko, da-si tudi malo razume, o svojem narodu malo sliši, ali pa nič. Moti se zelo, ako hoče svoj narod spoznavati iz bukev, ki so navadno od zagrizenih sovražnikov načečkane; tu se Slovanom odrekava sploh zmožnost za više življenje, na hrbtišče se jim hladno nalaga lenoba, živinska surovost; zgodovinskih dejanj jih jalove predstavljajo pristranski pisci, ki gledajo njih dela s takimi nastroji, da se jim prav majhna vidijo in kot taka le mimogrede omenjajo. V novejših časih se je to obrnilo malo na bolje, ker imamo že tudi nekaj slovenskih knjig, iz kterih se učimo; in pa, ker posledi slovanske vzajemnosti pridneje vpotrebljujemo sadje drugih slovanskih literatur. Kar so šole, topla gnjezda tujih življev, pokvarile, to mora sam slovenski pisatelj popraviti; iti mora med narod, da se nauči ž njim misliti, čutiti in govoriti. Ljudstvo je še nepopačeno, neokuženo od zapadnega sveta, ne opiči se po tujcih, in se menda tudi ne bo odšle, ko je narodna zavest toliko prodrla med njim, da je jelo samo sebe spoštovati, kot celoto, osebo ae spoznavati; ono je shramba narodnega duha. Prešerin pravi: Da kranjščina zaklad ti svoj odklene, Zapusti ročno mestne mi sosede, Tri leta pojdi v rovtarske Atene. Čim bolj se kdo peča s tujimi literaturami, tem bolj se mora po drugi strani navzemati narodnega mišljenja, tem bolj se mora v narod nazaj pogrezovati. Ako v piscu tuje prevago dobi nad domačim, potegne ga naravno tuje pod se, in on zgubi narodna tla. Da bi se lože temu v okom prišlo, bilo bi dobro, ko bi se Slovenci kaj bolj pečali s slovanskimi literaturami, v kterih je domači duh, damača veda v lepšem, bolj jarem razcvetu, kakor v slovenski. Kdor kaj slovenskega piše, naj nikar ne natika tujih očal, ki kale slovanski pogled, in naj ne gleda le na tuje, da ne rodi samih zaprtkov, originalnih — prestav. Prestavljavec naj prestavlja iz slovanskega, ne iz zapadno-evropejskega, da se tuj duh ne vmesi med nami, in da domačega ne zamori! Slovenci moramo imeti lastno, izvirno literaturo. To se bo tem hitrejše zgodilo, čim vrlejše se bodo podpirali domači pisatelji, domači časniki, domača društva. Kako se tedaj proti tem zagreši in zaskali nekteri, ki se za domače knjige ne briga, češ, saj imam dovolj nemških knjig, pa še boljših! Nečem omenjati, da je tuje le tuje, ki nikakor ne more vse počež in poprek goditi slovanskemu duhu, le to rečem, da se s takim počenjanjem pušča kri iz že tako revnih žil slovenske literature, ki potrebuje veliko delalcev, veliko umotvorov, kar pa ne more biti brez gmotno podpirajočih bralcev. Kedar bo slovanski duh rešen vezi, mogočne svoje repetnice, razspel in splahutal pod oblake, takrat bodo tuje literature obledele, takrat bodo Slovani zmogli s svojim duhom, takrat bodo dovršili svoje poslanstvo: rešili bodo pogina človeštvo, ki se je po-greznilo v nenravnost, v polomiko, ter ga osrečili s solncem prave, popolne omike! 0 najstareji slovenski zgodovini. Spisal Franjo Br a daš k a. I. Slovenci se pokazujejo v sedanji Sloveniji (slovenski zemlji). a. Kedaj so se Slovenci pokazali v zgodovini? S^Iovenci se v današnji Sloveniji (slovenski zemlji) prikazujejo v drugi polovici šestega veka. Prikazujejo se tu z velike silo, a ne ve se natanjko niti čas njihovega povratka v te deželo niti to, kaj jih je nagnalo na to; ni tedaj čudo, da so si učenjaki to stvar različno vmišljevali in prikrojevali. Misli se, da so se Slovenci naselili v današnjih svojih zemljah med 592. in 595. letom. To se dokazuje s sledečim: V gornje- koroškem Turju (Lurnfeld) bila je škofija Tiburnija a verjetno (!) je,J) da je ta škofija obstala do leta 591.; ker je kasneje v pismih ni več najti, toraj so jo morali, tako se sklepa, kmalu zatim poganski slovenski prišleei zatreti. — V sijno daljnem pismu oglejskega duhovništva od ravno tega leta 591 ne omenjajo se še Slovenci a štiri leta zatim, namreč 595 navaja jih že Pavel dijakon (t okoli 799) 2) pripovedovaje, da so se bili z Bavarci. To dokazuje, da so Slovenci takrat že tukaj bili, ali iz tega ne mora slediti, da so se ravno tačas med leti 592 in 595 tu naselili; ne stoji namreč, da bi škofija Tiburnija bila morala koj po dohodu Slovencev propasti, kajti gotovo je bilo še starih stano-vavcev v deželi, čeravno so se mnogi že bili v Italijo (na Laško) izselili a ti ostanki poprejšnjih stanovavcev mogli so svojo škofijo nekaj časa braniti in vzdržati; to je bilo tim laglje, ker je več kot verjetno, da Slovenci niso nahrupili vsi na enkrat na te kraje, ampak so dohajali in naseljevali se v manjih ali večjih četah. Če je tedaj škofija Tiburnija tudi res v navedenem času izginila, ne more se iz tega izpeljevati, da Slovenci niso že popred začeli dohajati v te kraje. — Da pismo oglejskega duhovstva Slovencev ne omenja, temu se ni toliko čuditi, če pomislimo, da poročila te dobe sploh o Slovencih ne govore, če ne stopajo na zgodovinsko gledišče z veliko razbuko, če se s kom ne bojujejo ali če koga ne napadajo; če tega ni, ptujci ne navajajo Slovencev. Jaz s tim ne pobijam sporočila o velikem gibanju Slovencev v tej dobi, to se ne da tajiti; jaz vojujem le proti temu, da bi se prememba stanovavcev v slovenski zemlji omejila ravno na leta 592—595. Da to res ni tako, more se izvesti tudi iz tega, ker se Slovenci omenjajo še le na zahodni jim meji, in sicer naj pred, namreč leta 595. na severu, kjer jih zavračajo Bavarci a še le tri leta pozneje namreč 598. na jugu, kjer jih je (vsa je prilika v Istri) premagal eksarh Italije, Kallinik.3) Ako so tedaj, odkar so se Slovenci prikazali na severozahodu, pretekla tri leta, dokler so se mogli prikazati tudi na jugo-zahodu; tako je gotovo trajalo več ko tri leta, dokler se je tolika prememba stanovavstva izvela po celi ostali zemlji. Zato stavljam jaz to premembo že pred leto 592., ali vsakako v drugo polovico VI. veka. Sporočila namreč iz onega časa nam spričujejo, da je okoii polovice VI. veka nastalo živo gibanje med Slovani na dolnji Donavi in v deželah med to reko in jadranskim morjem; sporoča nam se, da so Slovani leta 549., 551. in 552. predirali v Iiyrik in Dalmacijo.4) ') Ressh Annal. Sab. II. sto. 412. -) Pauli Warnefridi de gestis Longobardovum libri VI. 3) Ap. Mansi: Cone. Coll. tom X. str. 117. 4) Prokop: de bello gothico, libri VI. —• sem-le spada 1. III. 29., 38. in 40. Ako so tako pogosto že okoli polovice VI. vžka predirali tje do jadranskega morja; tak6 ni dvomiti, da so, če ne ravno ta-čas, pa vsaj malo zatim začeli zahajati tudi v Norik. To je verjetno tudi zat6, ker so Avari, ali kakor jih Nestor, ruski letopisec (t okoli 1. 1116-j1) in kakor jih Slovenci še zmiraj zovejo, Obri koj po odhodu Longobardov leta 568. zavzeli Panonijo ter Slovane začeli pritiskovati. Muhar sam -) meni, da so se Slovenci v sedanji Sloveniji začeli naseljevati, odkar so Longobardi bili odšli a (samo) gornjo Podravino in en del današnjega Tirolskega da so zavzeli še le 1. 592—5. V svoji: Gesehiehte von Steiermark 3) zv. IV. str. 169 izrečno pravi, da je naseljevanje Slovencev trajalo dalj časa ter določuje to po letih 582—612 pa se cel6 trudi s tim razjasniti po njegovih mislih velike razločke med Slovenci! Ravno tako misli učeni zgodovinar, dr. Franc Rački,4) da so Slovani Čakavci, posedli „pobrežja jadranskega morja, zvlasti staro Istro, Japidijo in Liburnijo, če ne pred, vsaj na začetku druge polovice VI. stoletja." b. Zakaj so se Slovenci začeli gibati in širiti? Nekteri mislijo, da je to vprašanje rešeno, če pravijo, da je v Panoniji slovansko plodno ljudstvo tako omnožilo se bilo, da so se zat<5 morali začeti iz te zemlje seliti.5) Jaz držim to bolj za navadno frazo, kot za pravi vzrok te prikazni. Ni treba nič druzega, nego vedeti, v kakošnih okolnostih so ti ljudje živeli, pa bo vsakdo sprevidel, da tu o preobilju stanov-ništva niti govora biti ne more. V Panoniji in v srednji Donavi trli so se najrazniji narodi že od davnej; vničevalni boji so se tu vodili in ravno v tem času (l. 567.) zatrli so Longobardi Gepide s pomočjo Obrov, ktere so prav zat6 bili sem pozvali. Longobardi so zatim odšli na Laško, zapustivši svoja dotedanja prebivališča v Panoniji svojim zaveznikom Obrom. 6) Cisto jasno je, da se med takimi boji ljudstvo ni moglo pomnoževati. V Podonavju jeli so sedaj gospodariti divji Obri a ti so s Slovenci ravnali tak6 nečloveški (vidi dalje doli), da mora človek vse pred misliti, kot pa da so se Slovani, živeči v njihovem pod- 1) Chroniea Nestoris. Ed Miklosich, str. 6. 2) A. Muchar: Versuch einer Gesehiehte der slavischen Volker an der Donau. V štajerskem časopisu 1825—30. zv. IX. str. 155—6. 3) vidi niže doli. 4) Načrt jugoslavenskieh povjestij do IX. stoljetja, v „Arhivu za pov-jestnicu jugoslavensku." Knjiga IV. str. 253. 5) G. Freih. v. Ankershofen: Handbueh der Gesehiehte des Herzog-thums Karnthen im Mittelalter etc. »v, II. str. 26. 6) Pavel diakon II, c. 7. ročju, množili. Preobilnost stanovavcev tedaj ni mogla biti vzrok razsirivanju Slovencev. Celo nezapopadljivo mi je, какб je Muhar *) mogel reči, da so mnogi Slovenci prehajali v stari Norik, ker jim se je hotelo bol jih in plodnih zemelj; sej dobro vemo, da Norik niti je bil, niti je sedaj bolj i in plodniji od Panonije! Sicer si je paMuchar2) predstavljal to razširjevanje na posebni način, njemu namreč Slovani niso nič druzega, kot prosto orodje in sredstvo Obrov, s kterim ti razpolagajo po neki gotovi osnovi. Po ti osnovi rivali so ali pošiljali Obri Slovence kot prednjo stražo proti Bavarcem in drugim sovražnikom. 3) Krivo mnenje Mubarjevo pobijal je že Šafarik. 4) Jaz pa vprašam, kdo je pred Obri (vidi gori str. 261.) Slovane pošiljal v Ilyrik in Dalmacijo? Obri so sicer dali pridko selbi Slovencev, ali se ti niso selili po njihovi volji ali osnovi, marveč so se umikali ali njihovemu pritisku i nasilju a to jim je bilo tim laglje, ker se za izhodne alpinske strani niso morali mnogo boriti, vsaj zgodovina ne ve za druge borbe, kot na zahodni strani. To je bila tedaj prava pridka, da so se Slovenci začeli zopet naseljevati na današnji slovenski zemlji, a ne preobilje ljudstva v Panoniji niti plodnost noriških krajev. c. Narodnost starih Noričanov, Pauoncev itd. V pretres prašanja, ali je bilo Slovanov v teh deželah že pred tem časom in ktere narodnosti so bili stari Noričani, Panonci itd., ne mislim se tu spuščati, samo toliko hočem reči, da ne morem po vsem pritrditi niti onim, ki tod ne nahajajo druzega kot Kelte 5) niti onim, kterim so vsi stari prebivalci teh krajev Slovani. u) Same Kelte nahajajo oni, ki od strasti in oholosti ali neznanja ne priznavajo nobenih slovanskih podatkov ali dokazov; 1) Geschichte des Herzogthums Steiermark. Gratz 1844. IV. str. 169. 2) V istem delu, IV. str. 153. in si. 3) Blizu tako si je stvar prikrojil tudi M. Biidinger: Oesterreichische Geschichte bis zum Ausgange des 13. Jahrhunderfs. Leipzig, 1858. I. zv. str. 71; tudi njemu Slovani niso druzega, kot stroji, kteri se premeščujejo in delajo po volji Obrov. 4) Slavische Altertliiimer II. 35. 5) K. Zeuss: Die Deutschen und die Nachbarstamme. Miinchen 1837; Dr. A. v. Muchar: Geschichte des Herzogthums Steiermark. Gratz, 1844. 6) Učeni naš Davorin Trstenjak, skoraj v vsakem tečaju „Novic" in v „Narodnem koledarju" matice slovenske za leto 1869 ; A. V. Sem-bera: Zapadni Slovane v praveku. Ve Vidni, 1868.) tem je na čelu Muehar, ki sam nosi slovansko ime pa je vendar eden najhujih protivnikov Slovencev. ') Z druge strani zopet ne gre zametovati sporočil mnogih pisateljev o doseljenji Keltov v zemlje med Donavo in jadranskim morjem; ne more se tedaj tajiti, da so Kelti lesem prišli in da so tukaj bili; zat6 bo resnici najbližje, kar je Salafik-) našel, namreč, da so v davnini tu prebivali Slovani, ali te da so Kelti okoli 350 - 336 stirali k soplemenikom na severo - izhod. Ni pa misliti, da bi se tedaj vsi Slovani bili umaknili iz zemlje, marveč so gotovo neki v brežnatih, težko pristopnih krajih zaostali in obdržali se. 3) d. Prava cloba slovenske zgodovine. V drugi polovici VI. veka včvrstili so se Slovenci v današnjih svojih zemljah in leta 595. nahajamo jih prvikrat v boju s sosedi Bavarci. Vojvoda ali, kakor ga zove Pavel diakon, kralj bavarski Tasilo, Slovencem znan pod imenom „Tesel", vazal fran-škega kralja Childeberta II., napade Slovence, potolče jih ter se vrne z bogatim plenom. 4) Mesto te bitke se ne naznačuje. Mucliar misli na one Slovence, ki so bili na severu kraj Donave, ali Ногшеуег5) je dokazal, da se ima to mesto iskati južnije, in Ankerskofen6) ga nahaja na topelskem (toblaškem) polju tirolske bistriške doline (Pusterthal); ondi je med Topelom (Toblachom) in Indijom (Aguntom, Innichen) grič, ki se za spomin na ta dogodek, kakor se pripoveduje, zove grič zmage. *) On piše: Die Urbevvohner von Steiermark — „Die undankbaren, die wahre Geschichte nur vervvirrenden Zuriick- und Ableitungen von Eigennamen und topographischen Benennungen in der Steiermark auf das Slovenisclie, oder von dieser Sprache nmss man als grund-lose etymologiscke Spielereien bedauern!" Tako je pisal mož, ki se je smešnega storil s tem, da jc čisto slovenska imena kelti-zoval! -) Slavvische Altertkiimer. Deutsch von Mosig v. Aekrenfeld. Leipzig, 1843. I. 11. 3) Šafafik — II. 41. — v ostalem dvomi, da bi se ti slovanski ostanki v Panoniji pokraj gnjeee selečih se narodov bili obdržali tje do po-vratka Slovanov. 4) Pavel diakon IV. o. 7. Tassilo a Childeberto, rege Francorum apud Bajoarium res ordinatus est. Qui mos cum esercitu in Sclavorum provinciam introiens, patrata vietoria ad solum proprium cum masima praeda remeavit. s) Luitpold, str. 72. in 73. '') Geschichte von Karatheu, II. str. 2У—30, S tem se je bil boj začel med Slovenci in Nemci leta 695; že drugo leto, 496. ponovil se je; Tasilo (Tesel) namreč, spodbujen po srečnem vspehu preteklega leta, zbere do 2000 Bavarcev ter napade Slovence. To, da je prišel le z 2000 ljudi, pokazuje, da jih je preteklega leta lahko potolkel in da je zato mislil, da jih bo mogel z majhno močjo strahovati. Ali za ta pot se je preračunal. Slovenci, prej ko ne čuti, da so sami preslabi za vspešea boj z Nemci, pozvali so, kakor se kaže, Obre na pomoč; z njihovo pomočjo pobili so Nemce in vse pomorili. ') Premagavši Nemce zavarovali so si Slovenci te strani svoj dom in zgodovina več let ne pripoveduje nič o bojih med Slovenci in Nemci. Med tem, ko je tukaj bil mir, bojevali so se Slovenci na drugi strani. Leta 598. vošil je papež Gregorij eksarhu Italije Ival-liniku srečo zavoljo zmage nad Slovenci. 2) Kje je Kallinik premagal Slovence, ne ve se dobro, ali je verjetno, da je bilo v Istri, ktera je tedaj spadala na tisti del Italije (Laškega), ki je bil Grkom še ostal. Za to mnenje vojuje tudi to, da je že dve leti po tem, namreč leta 600 ravno tisti papež Gregorij I. obžaloval Maksima, solinskega nadvladika, češ da ima od Slovanov, nahrupivših na Dalmacijo, toliko trpeti, da, bil je celo poln skrbi za Italijo (Laško) samo, ker tudi v njo so že začenjali Slovani vhajati in sicer skoz Istro. 3) Kakor z Nemci tedaj, tako dohajajo Slovenci na začetku v neprijateljsko dotiko tudi z Grki. Izhodni sosedi in večji del krvoločni gospodarji Slovencev bili so Obri. Ti so bili pretrgano prijateljstvo in zvezo z Longo-bardi, ki so bili Slovencem na zahodu, v gornji Italiji postali gospodarji, obnovili ter so napadli Franke v Duringiji 4) in Grke, kjer so jih le mogli. Na byzantinsko Istro vrgli so se leta 602. Obri in Longobardi ter so jo grozovitno opustotili. Z njimi bili so tudi Slovenci. 5) ') Pavel dijakon IV. e. ll.Hisdem ipsis diebus Bajoarii usque ad duo millia virorum super Sclavos irruunt, superveniente Cacano omnes interficiuntur. — Kar se tiče leta, vidi Aukershofena: Geschichte von Karnthen II. str. 32. -) Mansi concilior. collectio X. p. 117. 3) Mansi X. p. 231. Et quidem de Sclavorum gente, quae vobis valde imminet, affligor veliementer et conturbor. Affligor in his, quoniam in vobis patior; conturbor, quia per Istriae aditum iam Italiam in-trare ceperunt. 4) Pavel diakon IV. c. 12—14. — Fredegar c. 16. 5) Pavel diakon IV. c. 25. Inter haec Longobardi cum Avaribus et Sclavis Histrorum fines ingressi, universa ignibus et rapinis va-staverunt. Malo zatim, leta 604., poslal je obrski khagan Bajan Slovence v Italijo na pomoč longobardskemu kralju Agilulfu, kteri je ž njihovo pomočjo osvojil in razdjal mesto Kremono. Longobardi so posredovali med Obri in Franki in ti so 1. 605. sklenili mir med seboj; zatim je na tej strani prešlo nekoliko let brez bojev. Ko je pa 1. 610. vstanoviiik obrskega gospodstva v Evropi, khagan Bajan umrl, zginil je tukaj mir. Obri, do tedaj longobardski zavezniki, vrgli so se 1. 610 ali 611 z brezštevilno množino na Furlansko in Beneško ; Gisulf, vojvoda furlanski postavi jim se v bran ali zastonj: Longobardi so preslabi, Obri jih obskočijo in vse pomore. Opustotivši zatim zemljo začeli so ob-sedati glavno deželsko mesto Forun Julii, v kterem se je s svojimi sinovi Tasom, Kakom, Rodoaldom in Grimoaldom bila zaprla Gisulfova soproga Romilda. Ona sama izda mesto sovražnikom, ki ga poplanijo in sežgo. Vračaje se domu pomorili so Obri na tako zvanem „svetem polju"2) vse odrasle Longobarde, žene pa in otroke odtirali so seboj v robstvo. 3) Slovencev pri tej priliki longobardski zgodovinar sicer ne omenja; ali ker so morali navadno v tem času vdeleževati se njihovih vojska ter so v velikem delu tačas bili njim pokorni in ker so Obri sedaj drli nad sovražnika ravno čez njihove kraje: zato je vsa prilika, da je v tej obrski vojski bilo tudi Slovencev. Malo zatim, 1. 611 po mnenju Dummlerovem4) a 613 po Šafariku5) vdarili so Slovenci sami na Istro ter so jo nemilo opustotili. 6) Slovenci, ki so se brez dvombe že pred vseljevali v Istri, razširili so se sedaj še dalje po njej. V tem istem času (1. 612—613.) začeli so se zopet boji med Slovenci in Nemci. Tasilov sin in naslednik, bavarski vojvoda Ga-ribald II. pobil se je s Slovenci pri Indiji (Aguntu, Innichen) na gornji Dravi a bil je premagan, Slovenci pa nat6 opustotijo bavarsko mejo. Ali Garibald zbere nove trume, plane na Slovence otme jim plen ter jih prežene za meje svoje zemlje. 7) ') Pavel diakon IV. c. 29. Agilulfus res egressus Mediolano mense julio obsedit civitatem Cremonensem cum Sclavis, quos ei Cacanus rex Avarorum in solatium miserat et cepit eam duodecimo Kalendas septembris et ad solum usque destrusit. а) A. Linhart: Versuch einer Geschichte von Kram und den ubrigen Liindern der siidlichen Slaven Oesterreich's. Laibach 1788—91. __ stavlja to polje o II. zv. str. 123. — na današnje Kranjsko. 3) Pavel diakon IV. c. 38. 4) E. Diimmler: Ueber die alteste Geschichte der Slawen in Dalmatien v „Sitzungsberichte der k. Akademie der Wissenschaften. Phil.-hist. Classe XX. zv. II. in III. zvežčič, str. 364. 5) Slaw. Alterthumer, II. 35. б) Pavel diakon IV. c. 42. 7) Pavel diakon IV. c. 41. govore o začetku vojvodovanja Grasulfovega na Furlanskem končuje: His temporibus, mortuo Tassilone duce Ba- Na Slovence udari sedaj (1. 615—630) ') tudi drugi zahodni sosed. Taso in Kako, sina ubitega vojvode furlanskega Gisulfa, oprostivša se obrske sužnosti postala sta gospodarja na Furlanskem. Ta dva spravila sta tudi ono stran slovenske zemlje pod svojo oblast, ktera se je tedaj zvala „Zellia" in sicer do mesta, ki se je imenovalo „Medaria". Od tega časa tje do časov vojvode Ratchisa (1. 744) morali so Slovenci teh krajev davek plačevati vojvodam furlanskim.2) Linhart: Versuch einer Geschichte von Krain i. t. d. II. zvezek stran 127—128, išče krajine „Zellia" v zilski dolini na Koroškem, ktera se je za Rimljanov zvala „vallis Julia" in kjer je bilo mesto Julium Carnicum (Zuglio); v srednjem veku nosila je ta dolina ime „valle gillia". „Medaria" je Linhartu selo Matarija blizo Trsta. — Ногтауг: Herzog Luitpold, str. 19., misli na Zellio na potoku Asilisu (sedaj Silu) in na mesto Azilium, Azolo na dolnjem Furlanskem, Medario pa stavlja, kakor Linhart, v Matarijo kraj Trsta. Neki imajo današnjo Slovensko Matro ali Motreje (Materium Winidorum, nemški Windisch Matrey) na Tirolskem za Medario in Šafarik 3) nahaja, kar je tudi verjetno, dotično slovensko pokrajino v dolinah potokov Sila in Bele (Moli) tje do slovenske Matre. Ni dvomiti, daje ta zemlja bila Furlanskemu mejaši ca in že zato, ko tudi drugih dokazov ne bi bilo, ne more biti, kakor je mislil K. Zeuss4) „Zellia" daljna stara Celeja (Celje) na Štajerskem. To stvar je težko izvesti na čisto tudi zat6, ker se dotično ime v različnih izvirnikih nahaja različno, namreč Aglia, Cagellia; zavoljo tega in zato, ker so se za Ratchisa Slovenci v „Carnioli" spuntali5) misli Zeuss fi), da bi ime „Zellia" moglo biti pokvarjeno iz „ Carniola". joariorum, filius ejus Garibaldus in Agunto a Sclavis devictus est et Bajoariorum termini depraedantur. Resumptis tamen Bajoarii vi-ribus et praedas ab hostibus excutiunt et hostes de suis finibus pe-pulerunt. — Kar se tiče časa te dogodbe, nahajaš dokaz za 1. 612 — 613. v Ankershofenovi: Geschichte von Karnthen II. str. 34. — Muchar: Geschichte von Steiermark IV. str. 156 misli, da je to bilo kasneje, ali ne navaja nobenega dokaza. ') Vpogledu časa tega dogodka vidi Mucharja: Geschichte von Steiermark IV. str. 157. 2) Pavel diakon IV. c. 40. Mortuo, ut dkimus, Gisulfo Forojuliensi duce Taso et Caco filii ejus, eundem ducatum regendum susceperunt. Hi suo tempore Sclavorum regionem , quae Zellia appellatur, usque ad locum, qui Medaria dicitur, possederunt. Unde usque ad tempora Ratchis ducis iidem Sclavi pensionem Forojulianis ducibus persol-verunt. — Kje je tu omenjena slovenska stran bila, o tem se mnenja učenjakov kaj razlikujejo. 3) SI. Alterthumer II. z v. 35. 4) Die Deutschen und die Nachbarstamme. Mimchen 1837. str, 617, 5) Pavel diakon VI. c. 52. B) na omenjenem mestu, S Samom, ki v tem času stopa na oder zgodovine, menjajo se tudi razmere Slovencev; predno pa začnemo to razkladati, hočemo se bolj natanjko seznaniti z njihovimi sosedi. II. Sosedi Slovencev: Obri = A vari, Nemci (Bavarci) Longobardi in Grki; razmere med njimi in Slovenci. a. Obri — Avari. Obri so se prvikrat prikazali po razpadu hunskega kraljestva za drugimi narodi na kaspijskem (hvalinskem) morju. ') Sto let po priliki pozneje dali ste si dve turško-čudski plemeni. 2) Varov in Chunov, pri ostalih Turkih ob enem zvani, „Var-choniti," t. j. „Varchuni", ime strahovitih Avarov (Obrov). 3) Вгојб samo 20.000 možakov napotili so se ti od hvalinskega morja (jezera) proti zahodu ter so poslali okoli 1. 558 poslance h grškemu cesarju Justinianu (Upravdi), ki so mu ponudili prijateljstvo. Justinian je to tudi sprejel in obljubil jim za ponujeno mu pomoč letni davek. 4) Obri se sedaj zaženi na Ut - Urgure kraj azovskega (su-rožkega) morja, podjarmijo nje in Kut-Urgure in začno napadati slovanske, v podneperju prebivajoče Ante ter pustotiti jim zemljo. 5) Kasneje začeli so zahtevati od Upravde, naj jim zemlje da, kjer bi se naseliti mogli. Upravda jim nato ponudi dolnjo Pano-nijo, ali Obri je niso zavzeli, ampak so ostali še dalje nad črnim morjem. G) Od Upravdinega naslednika (I. 565.) cesarja Justina tirjali so večji davek, ali on je njihovo tirjatev odbil in na-t6 so se vzdignili na zahod, ali ne nad Grke, ampak nad Franke. 7) Pretrgavši za kralja Sigiberta, ki je po smrti svojega očeta Chlotarja (1.561) vladal vAvstraziji, v Duringijo so prvikrat potol-čeni ali drugikrat premagajo Sigiberta, bežečega obdajo in on bi v njihovi sužnosti bil ostal, ko ne bi z darovi bil khagana dobil na svojo stran. Khagan je potem z njim sklenil prijateljsko zvezo *) Priscus ed. Bonn. p. 158. 3) K. F. Neumann: Volker des siidlichen Russlands, (Miinchen), str. 87. 3) Theophylakt VII. 7. in 8., str. 282—284. ed. Bonn. 4) M. Budinger: Oesterreichische Geschichte bis ssum Ausgange des 13. Jahrhunderts. Leipzig 1858. I. zv. str. 62—3, in K. Zeuss : Die Deutschen i. t. d., str. 730. 5) Menander, ed. Bonn., str. 284, 6) Isti, str. 285. ?) Isti, str. 289—290. in odpeljal Obre čez dukljanske klanjce naOgersko, kamor ga je proti soplemenikom svojim Gepidom na pomoč zval longobardski vodja Alboin. ') Derč proti zahodu podvrgli so si Obri slovanske Duljebe, prebivajoče med Bugom in Styrom.2) Na Ogerskem pokončali so v zvezi z Longobardi, kakor je gori omenjeno, Gepide ter so zavzeli najpred njihova selišča in ko so odšli Longobardi na Laško (v Italijo), tudi njihova prebivališča v Panoniji (1. 568.). 3) Tako ste iz teh krajev prešli dve germanski plemeni, namreč Gepidi, ki so po tem pobitju izginuli iz zgodovine, in Longobardi, ki so se izselili na zahod. Na njihovo mesto stopili so divji Obri, kteri so se vgnjezdili v enem deli Dacije tje do prek Tise, v Panoniji in v izhodni strani Norika. Iz teh svojih selišč prodirali so 250 let v sosedne dežele, plene jih in pustote. Obri so bili divji jahači, ki so tako rekoč, s konjem vred odrasli. 4) Pretrgali so v Evropo kot zmagovalni kočovniki, ki so zmiraj le po plenu hrepeneli in vžitku, in takošni so ostali celo do kraja: zat6 so pa tudi bili bližnjim in daljnim narodom najstras-neji sovražniki, kteri niso šli samo na t6, da protivnika premagajo, timveč na t6, da ga čisto vničijo; zato se niso tudi nikdar prijeli ratarstva ali trgovine5), marveč so jim morali zemljo obdelovati njihovi podložniki, zvlasti nesrečni in razcepljeni Slovani; zato so Obri tudi bili podkupljivi; zato niso nič marali za prisego in niso držali pogodbe; zat6 so bili „izmed vseh kočovnikov najnezvestiji in nje nasititi ni bilo moč." °) Njihov khagan prava je slika svojega naroda: kot barbar, ki je bil siromašen a postal je bogat, ošaben je, hvasta se s svojo silo, žali ptuje kneze in njihove poslance, zahteva od vseh narodov, da mu se podajo in tirja od zaveznikov silen davek a od podložnikov robsko delo.7) Narod bil je razdeljen na plemena in rodove, po kterih se je ločil tudi v javnem življenju in vojski. Možaki bili so veliki in čvrsti; oklop iz železa ali kožo na prsih, tul na ledjih, sulice na rami, in lok v roki: tak6 so se ti divji jahači prikazali nenadoma kot vihar in so ravno tako zopet zginuli. 1) Pavel diakon II. 10. — Menander str. 302. 303. 2) Šafarik: SI. Alterthiimer II. 27. 3) Pavel diakon II. — Menander str. 304. 4) M. Biidinger: Oesterreichisehe Geschichte I. str. 64. 5) Isti I. str. 71. e) Theopliylakt Simoe. I. 3. ed. Bonn.: 'Amatozmov e&vog jm anh\Gtb-razov zcor ro^adr/v [jtovvztov. 7) Biidinger I. str. 70. V bitki morali so podložniki iti naprej, ') še le njim na pomoč ali pa na plen priskočili so Obri sami. Mest oblegati niso znali; če je pa tega le trebalo, morali so jim stroje za obsado delati vjetniki byzantinski, brodove za reke Slovani, za morje pa Longobardi. 2) Bogati plen nakopičevali in čuvali so v devetih okroglih ob-kopih, taborih, kteri so jim ob enem bili trdnjave in prebivališča, in ktere zahodni pisci zovejo „Hringe". Glavni obkop bil je med Donavo in Tiso3) tukaj je tudi prebival njihov khagan. Ti okopi bili so 10 milj daleč eden od drugega a med njimi bila so sela tako nameščena, da se je čulo iz enega do drugega, kader se je zatrobilo v rog. Iz teh obkopov gospodovali so Obri nesrečnim svojim podložnikom, ki so večji del bili Slovani. Takošni so tedaj bili novi gospodarji srednjega podonavja in potisja a da se jih je svet res imel bati, pokazalo se je kmalu. Ako so Byzantinci mislili, da bodo z Obri laglje izhajali, kot z nesložnimi Germani, Longobardi in Gepidi: tako so se zel6 ogoljfali. Komaj namreč bili so se Obri v podonavju vgnjezdili, že so začeli zahtevati od Byzantincev starodavni Srem (Syrmium, Mitrovico), češ, da so oni osvojili gepidsko zemljo pa jim pripada tudi Srem kot bivše gepidsko mesto. Ker poveljnik ni hotel mesta predati, poslal je obrski khagan Bajan 10.000 Kut-Urgurov čez Savo, da poplenijo rimsko Dalmacijo. Ko to ni pomoglo, začne od cesarja Justina II. tirjati razun Srema še oni davek, ki ga je plačal Upravda Ut-Urgurom in Kut-Urgurora, češ, da to njemu gre, ker so ti sedaj njemu podložni. Justin je to tirjatvo ponosno odbil4) Obri pa so jeli po črnem morju napadati samo Thracijo5) ter so nazadnje prisilili Grke na mir, v kterem so poslednji Obrom morali obljubiti 80.000 rumenjakov letnega davka. 6) Kakor nekdaj, dokler so Obri še bili nad črnim morjem, tako so hoteli Byzantinci tudi sedaj poslužiti se obrske moči proti svojim sovražnikom Slovanom na dolnji Donavi. Obrski khagan tudi res plane na te Slovane in jim opustoti zemljo. 7) Ali nenaravno prijateljstvo med Grki in Obri ni trajalo dolgo, zakaj Bajan je hotel vsakako imeti Srem in Grke zapoditi za Donavo in Savo, zat6 je zopet oblegel to mesto in ga 1. 582. tudi res osvojil.8) Dobivši to mesto zaganjali so se Obri v notranje byzantin-ske zemlje tje do samega Carigrada, ali sedaj niso dohajali sami, ') Fredegar c. 48. 2) Pavel diakon IV. 20. — Theophylakt Simoc. VI. 3. str. 246. 3) Monach. S. Gall ap. Du Chesne II. str. 122. 4) Menander, str. 310. 385. in si. 5) Joannis abb. Bielar. chronic. ed Boncallius II. 388. G) Menander, str. 332. 405. 425. ') Isti, str. 404. sj Isti, str. 332. 424. marveč s Slovani, kteri šuntani po Obrih, kakor mislijo Byzantinci, predirali so v grške dežele ali z Obri ali pa tudi sami. Такб so Slovani žel. 583 vThraciji prišli do dolgega zida; novi cesar Mav-ricij pošlje na nje Comentiola, ki se ž njimi trikrat potolče, na reki Erginiji, pri Drinopolju, kjer jim je bil vodja Radgost (JvSoayt'(GTb>), in pri trdnjavi Ensinu, in jih nazadnje pretiral iz Astike. ') Leta 586 je bila Thracija zopet opustotjena; skoraj ravno ta čas nahrupi na Solun 5000 Slovanov a nekaj časa zatim (1. 597.) privede Bajan veliko vojsko od 100.000 slovanskih mož na isto mesto, ktero se je pa srečno branilo. a) Sledečega leta 598. udari Bajan sam na Dalmacijo, dobi z orožjem mesto Baleo, po Safarikovem 3) mnenju Belaj, in razdene štirideset drugih trdnih mest4); ko seje pa Bajan z vojsko vračal, napadli so ga Grki, potolkli mu vojsko in oteli jej plen. Ali že drugo leto 599 zažene se khagan zopet na grško cesarstvo, raz-podi vojsko Comentiolu, ki je komaj vbežal, in tak6 preplaši Ca-rigradčane, da so že mislili izseliti se v azijatski Chalcedon (današnji Skutari). Kuga, ki se je začela med Obri in pomorila sedem Bajanovih sinov, rešila je ta pot Carigrad. To, in pa prošnja in darovi nagnili so obrskega khagana na mir in sklenil ga je pod tem pogojem, da bo meja med Obri in Grki Donava ali Grkom da bode svobodno v vojskah proti Slovanom prehajati na drugo stran; razun tega morali so se Grki obvezati, da bodo odšle 20.000 cekinov več plačevali, kot dosedaj.5) To je bilo prvikrat, da se je na tej strani obrski sili natanjko določila meja in moral je Bajan zgubo, ki mu jo je provzročila kuga, silno čutiti, ker se je, čeravno zmagovalen, umaknil za Donavo. Grki zopet s svoje strani niso mogli pregoreti tega sramotnega mira, ampak so ga prelomili in svojo vojsko pod hrabrim Priskom poslali v samo obrsko zemljo. Sreča jim je služila tak6, da so prišli cel6 do Tise, Obre potolkli in vjeli okoli 3000 Obrov, 8000 Slovanov in 6000 drugih borivcev, mnogo njih pa pognali v Tiso, kjer so potonili6) dotle rimsko orožje izza slavnega cesarja Trojana ni dospelo nikdar. Ali kaj je pomagalo vse to, ker se je malodušni cesar Mavricij s protenjem obrskih poslancev dal nagniti, da je svojo vojsko poklical nazaj.7) Bilo je v tem času (1. 602), ko so Obri skupaj z Longobardi in Slovenci padli nad byzantinsko Istro in strašno jo opustotili. s) ') Theophylakt I. 6. 7. 8) Šafafik, SI. Alterthiimer, П. 29. 3) SI. Alterthiimer, II. 31. 4) Theophylakt VII. 12. 5) Theophylakt VII. 15. 6) Isti, VIII. 2. 3. ') Isti, VIII. 4. 9) vidi str. 265. Malo zatim (1. 603.) poginil je cesar Mavricij kot žrtva punta, v kterem je vojska za cesarja oklicala spridenca Phoko (t 610). ') Sedaj jame nesreča Bjzane biti z vseh strani: perzijanski kralj Ohosroe prelomi mir a Obri poplenijo Thracijo. V toliki stiski ne zna si Phoka pomoči drugač kot s tim, da sklene s khaganom sramoten mir ter mu povikša navaden davek sam6, da bi mogel vso svojo vojsko poslati proti Perzijancem; ali vse zastonj , nesreča ga tepe v Aziji tudi potem.2) Vojevaje v Aziji niso Grki niti od Obrov v Evropi imeli mira; leta 610 umrl je sicer khagan Bajan, ustanovnik obrskega gospodstva v Podonavju, ali to ni bila nikakoršna polajšava za sosede, ker njegov naslednik bil je ravno tako bojevaven, kakor Bajan, zvlasti grškemu cesarstvu ni kar nič odleglo in njegov stan bil je sedaj, z začetka vlade Heraklijeve kaj žalosten, kajti so v Evropi puetotili Obri, v Aziji pretili Perzijanci.3) Videvši to že je Heraklij hotel 1.618. na ladijah, natovorenih s cesarskim blagom pobegniti v Karthago; vendar ga je pregovoril patrijarh Sergij, da je ostal. Da zamore z vso silo vdariti na Perzijance, začne cesar z Obri dogovarjati se za mir; ali včro-lomni khagan šel, je na to, da ga v Ilerakleji kraj Proponta (belega morja, 1. 619) vjame; ko mu je pa to spodletelo, vlovi cesarsko spremstvo in mnoge druge ljudi, popleni več thraških mest ter pridere tje do zlatih vrat pred Carigrad sam. V ti stiski po-bero Grki naglo dragocenosti iz cerkev, samo da davek plačajo in sebe odkupijo. Drugo leto (620) sklene Heraklij s khaganom mir, da, poprosi ga pismeno cel6 za pomoč. 4) Ali ni sedaj mir ne traja dolgo; prelomi ga khagan; a videvši, kako srčno napreduje Chosriie, kteri je 1. 625. že bil dobil Chal-cedon in prišel do samega Carigrada, stopi v zvezo s Perzijanci ter se zažene s strahovito silo na Grke. Tolika nevarnost prebudi v Byzantincih junaštvo, ktero opominja na najslavnije čase njihove zgodovine; vso svojo moč obrnili so na to, da se sovražniki ne bi združili. To združenje imeli so na svojih ladijah5) izvesti Slovani, obrski pomočnikie) ali Grki s svojim brodovjem „obdajo Slovane in tako pobijejo, da se je od njihove krvi morje porude- ') Theophylakt VIII. 9 — 11. ") Theophan pri Stritteru I. 740. a edit. Pariš. p. 245. 3) Isti, I. 741., a edit. Pariš p. 251. 4) Theophan, edit Pariš. p. 253 ; Clironicon pascliale p. 389. 5) Pri ti priliki videli so se tudi oni čolni, ki so jih samo iz enega debla za rabo v vojski na moiju, kakor se pripoveduje, prvi delali Slovani. Teč>v £xlafh'v(ov — лџсогсод ecpevgovzoiv ho g fiSA ov y).vnrug yMtmy.tvu.aai у.ага {hulaijGav onlujaaivag. Miracula S. De-metrii auet. anon. A. Sanett. Oet. IV. 162. Biidinger, Oesterreichi-sche Geschiehte, I. str. 74. '') Niceplior pri Stritteru I. 752. „Erant in eorundem exercitu Sclabe-norum ausiliares copiae bene multae, quas i 111 secum addmerant." čilo; med ubitimi Slovani nahajale so se tudi žene." Khagan pa srdit, da mu se nameni niso izšli po sreči, zapovč, ubiti še tiste, ki so se plavaje rešili, ali s tem tako razdraži ostale, kterih je mnogo bilo v njegovi vojski, da so ga zapustili in s tem primorali, da se je vrnil za Donavo nazaj. *) Odslč začela je padati obrska moč in čeravno so tudi še potem nadlegovali grške zemlje, vendar tako nevarni niso bili več, ko dosl6, to pa zato ne, ker so se tačas proti njim vzdignili in njihovega jarma osvobodili se zahodni Slovani. Malo zatim (1. 634) odpadli so od njih tudi Ut-Urguri za Kubrata, grškega prijatelja 2) in ob enem prikazali so se ko njihovi sovražniki tudi Hrvati in Srbi. Kakor se vidi iz dosedaj rečenega, delali so Obri Grkom mnogo nadlege in škode; ali toliko zlega, kolikor Slovanom, vendar jim niso prizadevali. Da se to razjasni, skušal bom razmere med njimi malo bolje popisati. Obri, ko divjaki, kterim je bila vojska rokodelstvo a plenjenje in razdevanje zabava, morali so biti, kakor vsi taki selivoi, neprijatelji vsakemu narodu, ki se je mirno živil z delom svojim. Tak narod pa so bili Slovani in zato se ni kar nič čuditi, da so imeli mnogo trpeti odObrov, kajti ti so kakor trotje, enako mnogim drugim neprijateljskim narodom, hoteli vživati plodove njihovega dela in truda. Eazun tega dražili so jih večkrat Byzan-tinci proti Slovanom; po vsem tem je јазпо, zakaj so napadli Ante; podjarmili Duljebe in sploh šli na to, da si iz Slovanov nared6 sluge in robove. Posedši srednje podonavje in potisje podvrgli so si tamošnje inorodnike, večjidel Slovane, ki so ali že poprej tukaj prebivali 3) ali pa z Obri morali iti čez Tatre. 4) Kmalu, posebno od 1. 581. in 582., to je, potem, ko je khagan bil napadel Slovane nad dol j no Donavo in po vzetju mesta Srema prikažejo se Slovani v obrski vojski in vidi se iz mnogih poročil grških zgodovinarjev, da je bila večji del ravno iz njih sestavljena. Tako, na pr. vodi Bajan (1. 5У7.) nad mesto Solun 100.000 slovanskih mož; med vjetniki, ki so jih vlovili Grki, pobivši Obre na Tisi (1. 600.) bilo je Slovanov največ, namreč *) Chronicon paschale, ed. Pariš. p. 396.: Quidam ajunt, Sclavos, cum, quod actum fuerat, vidissent, castris relietis recessisse, eoque et exe-crandum Chaganum reverti illosque sequi coaetum fuisse. — Čudim se, da Muchar, Geschichte von Steiermark, IV. str. 158. pri ti priliki ne omenja Slovanov, čeravno tudi on navaja chronicon paschale in čeravno je dotično poročilo kaj verjetno, če pomislimo, da so se Slovani začeli ravno tačas jako gibati tudi na drugi strani; Mucharju odhajajo barbari nazaj v svojo zemljo le zato, ker so se dolgega obsedanja že naveličali! a) Zeuss: Die Deutschen i. t. d. str. 718 in 734. 3) Šafarik: Slawische Alterthumer, I. 11. 4) Isti, II. 27. Podučni in zabavni del. 18 8000, ko je Obrov bilo le 3000 a inih 6000; pri obsedanji Carigrada 1. 626. moralo je Slovanov kaj mnogo biti v obrski vojski, ker je bil khagan prisiljen odstopiti od obsade, ko so ga Slovani bili zapustili; Ravno to potrjuje tudi Fredegar ') pripovedovaje, da so Slovani (Winidi) v bitki morali bojevati se sami, Obri pa so stali za njimi pred svojim taborom in še le, ko se je boj odločeval, pridrli so sami, ali da plenijo, če so zmagali Slovani, ali pa da jim pomagajo, če se je sreča nagibala na protivno stran. Slovani so tedaj morali tolči se za Obre; morali so jim delati brodove -) in se ve da za-nje obdelovati tudi zemljo, ker se sami niso hoteli pečati s poljodelstvom. Kako so sicer ravnali s slovanskimi svojimi podložniki, vidi se iz Nestora, kteri pripoveduje, da so Obri podvrgli si Slovane Duljebe v boji in da so silo delali njihovim ženam, kajti Obr, hote se kam odvezti, ni zapregel konja ali bika, ampak tri, četiri ali pet žend, ki so ga morale voziti. Tako so trpinčili Duljebe. Enako skoraj popisuje to ravnanje tudi Fredegar 3); on pravi, da so čez zimo Iiuni, t. j. Obri dohajali k Slovanom, kterih žene in hčere morale so služiti njihovi poltenosti; poroča, da so Slovani morali nositi različna bremena a povrh tega še davek plačevati. Žulil je tedaj Obrom podložne Slovane najgerji jarem in bilo jim je po priliki tako, kakor je na Turškem še dandanašnji, čez 1200 let enemu delu južnega slovanstva, kteri še zmiraj zdihuje pod groznim jarmom drugega nekega azijanskega plemena. Slovani, ki so živeli na današnjem Ogerskem, podpadli so pod obrski jarem koj na začetku; kasneje dohajali so pod to odurno gospostvo tudi drugi Slovani. Že okoli 1. 565—568. pozove obrski khagan Bajan Lovreto (Au.vr>hai Dobreto) ? 4) kneza (fjsrjcor) onih Slovanov, ki so prebivali v Daciji (bivši Vojvodovini, Erdelju na Vlaškem in v Moldavi), naj mu se podvrže in davek plača. Po- ') c. 48. a) Theopliylakt VI. 3. 3) 1. c. Huni hyeinandum annis singulis in Sclavos veniebant, uxores Sclavorum et filias eorum stratu sumebant, tributa super alias op-pressiones Sclavi Hunis solvebant. — Če tudi dopustimo, da je to pretirano, kakor Safarik: SI. Alterthiimer, II. 39 in Palacky mislita, brez resnice gotovo ni, zakaj tudi Chronicon paschale, edit. Pariš, p. 393. nekako to potrjuje, ko navaja, da je khagan obsedaje Carigrad (1. 626.) slovanske pešake postavil na najnevarnija mesta. Prav tako delali so s svojimi podvrženci Mongoli v 13. veku; Jean du Plan Carpin, historia Mongolorum, recueil de voyages, Pariš 1839. IV. str. 693. 4) Jožef in Hermenegild Jireček: Entstehen christlicher Eeiche im Ge-biete des heutigen osterreichischen Kaiserstaates vom J. 500—1000. Wien 1865. nosno odbije Lovreta ta zahtev govoreči: Kdo od ljudi, ki jih greje solnce, mogel bi nas premagati in podjarmiti? Mi smo navajeni, podlagati si ptuje zemlje a ne da bi drugi naše osvajali in tako bo, dokler bo boja in mečev!" *) Ošabni obrski poslanci spr6 se zatim s Slovani, a ti se tako vžg6, da poslance povbijajo. Bajan se na to hudo razjezi in odloči maščevati se. Prilika zato mu se ponudi kmalu. Leta 581. predere okoli 100.000 Slovanov v Thracijo in celo na Grško, a cesar Tiberij, ker je bil sam preslab, da bi jih mogel odbiti, zaprosi obrskega kralja, naj mu pomore. 2) Bajan mrze Slovane, šel je z vojsko od 15.000 konjikov na grških ladijah čez Savo v Ilyrik in Moesijo, zatim ob Donavi v Malo S ky t nij o (današnjo Dobručo) in od tod v zemljo Slovanov. Tu je požigal in pokončeval sela in imetek, ki so ga Slovani po-begnivši v gorč in jame, bili zapustili. Leta 582, napade khagan Slovane zopet, češ da so mu odpovedali davek in ubili mu poslance. 3) V tem istem času vzame Bajan Grkom mesto Srem in tedaj so morali brez dvoma njemu podvreči se posavski Slovani. 4) Odšle nahajamo mnogo njih pod obrskim gospodstvom a zvlasti v njihovi vojski, zatorej je verjetno, da se jih je velik del ravno o tem času moral Obrom povreči. Da je 1. 596. en del Slovencev v starem Noriku priznaval obrsko gospodstvo, dokazuje to, da so ti Slovenci od njih dobili pomoč proti Bavarcem, in da so istega leta njim bili podložni tudi Cehi, more se izvesti iz tega, da so tedaj Obri proti Frankom iz Panonije bili predrli v Duringijo.5)^ česar ne bi bili mogli storiti, ko ne bi že poprej bili premagali Cehov. Muhar 6) trdi, da je od leta 594 bil obrski khagan gospodar vseh Slovanov od dolnje Donave pa tje do avstrazijskih zemlji na drugi strani Labe, in da je zadeve Slovencev z Byzantinci zmiraj držal za svoje in jih ko take tudi obravnaval.7) Kakor je pri Mu-eharji gledč Slovanov marsikaj nenatančnega ali pa se ce'16 krivega, ravno tak6 tudi to. Kar se tiče Slovanov nad doljno Donavo, ni težko dokazati in sicer iz onega istega vira, na kteri se sklicuje Muchar sam, namreč iz Theophylakta, da ravno v navedenem času niso bili Obrom podložni. Ob priliki navala 1. 581 namreč ti njihove zemlje osvojili niso, pa če tudi vzamemo, da so jim Menander Exc. ed Bonn. str. 406. 2) Isti, str. 404—5. 3) Šafarik: SI. Alterthumer, II 29. 4) Isti na istem mestu. 5) Pavel diakon IV. c. 12. 6) Geschichte von Steiermark, IV. str. 154. 7) Izreči moram, da jaz na onih mestih Theoplivlakta in Theophana, ktera navaja Muchar, nič tacega ne nahajam. naložili davek, tak6 so ga Slovani že drugo leto 582 zopet odrekli a da nova Bajanova vojska njihove svobode vničila ni, vidi se iz tega, da od 1. 592 — boj vojujejo z Grki kot narod samostalen in da jih ti tudi za to drže. Prisk, grški poveljnik, odgovarja Ba-janovemu poslancu, da njegova vojska ne prihaja, da ruši mir in zvezo z Obri, timveč da napade Slovane, na ktere vdarjati ona zveza ne brani.*) Proti temu ne dokazuje ono nič, kar ta isti pisec malo zatim navaja. 2) Ko se je namreč 1. 594 Prisk vračal, z vlovljeniki in plenom čez Donavo, pritoži se Bajan, da so Grki, opustotivši slovansko zemljo, zemljo njegovih podvržencev, razžalili njegovo pravo. Prisk mu na to odstopi 5000 vjetnikov, samo da je mogel z ostalim plenom oditi domu. Očevidno ta objestna pritožba ni bila nič druzega, kot pretveza, da je mogel zahtevati vjetnike. Da mu omenjeni Slovani niso bili podložni, priznava Bajan sam. Ko je namreč nekaj let zatim sklepal mir z Grki, pritrdil je, da se je določilo tudi to, da smejo Grki prehajati čez Donavo, kader bi hoteli napasti Slovane; to se gotovo pogodilo ne bi bilo, ko ne bi tako Grki, kakor Obri dotičnih Slovanov držali bili za svobodne. Ko so Slovani bili pretrgali v Ilyrik, našli so ondi obrske poslance ter so jih ubili, česar pač storili ne bi bili, ko bi jim Obri bili gospodovali. 3) V tem času so tedaj Slovani, prebivajoči nad dolnjo Donavo, bili svobodni a ostali so svobodni tudi na dalje, zakaj nikjer ni najti poročila, da so jih Obri kedaj podjarmili. Tudi Zeuss4) sklepa iz istih vzrokov, da niso vsi Slovani na Donavi bili Obrom podložni, ampak samo oni, ki so jim bili najbližji. Ali ne samo ti Slovani, ampak tudi Slovenci ravnajo včasih čisto samostalno, in jaz trdim, da Obri od začetka pa do Same niti n)im niso gospodovali enako in stalno. Meni, premislivšemu vsa dotična poročila in dogodke, pokazuje se stvar tako-le: Slovenci bili so z začetka svobodni s) leta 5У5. vdari na-nje v gornji Podravini bavarski vojvoda Tesel (Tasilo), potolče jih in oropa. Prihodnje leto pridrvi Tesel zopet nad Slovence, ti pa videvši kako jih napadajo Bavarci in da so silni, utek6 se pod obrambo Obrov, ki jim tudi res pridejo na pomoč, sovražnika z njimi v društvu pokončajo ali zato tudi njim gospodarji postanejo. Theophylakt VI. 6. s) VI. 11. 3) Šafarik, SI. Alterthiimer, II. 27. 3. 4) Die Deutseken und die Nachbarstamme, str. 623—4 in 735. 5) Da so z začetka bili svobodni, more se skleniti iz tega, ker v dotičnih virih nikjer ni najti, da so tedaj bili komu podložni in ker se na zahodni meji, bodi-si v Podravini, bodi-si v Istri Slovenci sami bojujejo s svojimi sovražniki Obri pa še le kasneje prihajajo. Ostali južniji Slovenci morali so pasti pod obrsko gospod-stvo tedaj, ko so ti čez njihove zemlje napadali svoje sovražnike, Grke in Longobarde. Obrsko gospodstvo si pa ne gre predstavljati taki, kakor gospodstvo v vredjeni državi; obrsko gospodstvo ni bilo zmiraj enako, ampak se je menjalo. Kader so Slovence mogli pritisniti z veliko silo, bilo je grozno, kader so pa morali svojo moč obrniti na drugo stran, odlahnilo je Slovencem in obrsko gospodstvo je včasih popolnoma prenehalo. Такб je bilo dotlč, dokler se niso Slovani na eni in drugi strani Donave složili (za Same) in temu stanju konec storili. Po tem je lehko zapopasti, zakaj so Slovenci sami 1.611. ali 613. nahrupili na Istro, — zakaj so se 1. 612—13. z Garibaldom, vojvodom bavarskim borili sami, ter se niso za-nje zavzeli Obri, čeravno jih je na zadnje Garibald premagal in odbil. Tudi kasneje, ko sta furlanska vojvoda Taso in Kako slovensko zemljo „Zellio" spravila pod svojo oblast, niso se Obri kar nič zmenili za svoje dozdevne podložnike; marveč so pustili da je „Zellia" plačevala furlanskim vojvodom davek tje do vojvoda Ratchisa (1. 744). Take stvari se ne skladajo s pravim nepretrganim gospodstvom ter se slabo vjemajo s stanjem, v kterem bi bili Slovenci „popolnoma viseli o Obrih" ali pa bi bili obrskemu kha-ganu čisto na voljo in zapoved bili.') Zatd je tudi Muharju, imajočemu pred očmi stalno gospodstvo, poslednji primerljej kaj nepriličen in da mu se izmakne, jemlje za vzrok ali samo za to dogodbo, ravno to, s čimur jaz raz-jasnujem razmerje med Slovenci in Obri v obče, to je, navaja, da ti niso mogli ta pot braniti Slovencev, kteri so sicer „zmiraj viseli o njih", kajti so od 1. 619. obrnili vso svojo moč proti Byzantin-cem. Ne kaže velike doslednosti, da Muchar samo ta primerljej tolmači na pravi način, za ostale podobne pa ne maraje vmisljuje si stanje, ktero se nikakor ne sklada z znanimi nam dogodbami. Krivo mnenje Mucharjevo sprejeli so tudi drugi neki nemški pisatelji , ki so sicer na glasu, kakor G. Fr. v. Ankershofen 2), M. Biidinger3) in še celo neki slovanski pisci, med ktere pa ne spada A. Linhart4), ki o teh razmerah bolj prav misli. Iz dogodkov tedaj, ki sem jih navel, vidi se, da Obri niso gospodovali nad Slovenci zmiraj enako in neprenehoma. b. Nemci (Bavarci). Na severo-zahodu imeli se Slovenci sosede Nemce in sicer Bavarce. ') Muchar: Geschichte von Steiermark, IV. str. 166—167. s) Geschichte von Karnthen, I. 3) Oesterreichische Geschichte, I. 4) Versuch einer Geschichte von Kram ete, II. Najstarija zgodovina Bavarcev opira so na kombinacijo in je jako nezanesljiva; učenjaki se še celč o tem zedinili niso, ali so Bavarci res pravi prvobitni Nemci ali ne. K. Zeuss se trudi v svojem delu: Die Deutschen und die Nachbarstamme. Miinchen 1837 str. 366 in si. dokazati, da dobajajo Bavarci od pravih Nemcev ali Germanov, ki so nekdaj živeli na današnjem Češkem, v Bojo-hemu, a pozneje preselili se na današnje Bavarsko; za to selitbo pa ne nahaja dokazov v sočasnih pisateljih in virih. S tem se sklada tudi njegovo, dve leti kasneje, 1839 v Monakovu izdano delo: Die Herkunft der Вауегп von den Markomannen. Tudi Pfister ') in G. Rudhart 2) dokazujeta, da so Bavarci germansko pleme, ali jih izvajajo iz zmeseRugov, Herulov, Turcilingov, Skirov in Ge pidov. _Po mnenji Vinz. v. Pallhausen 3) in A. Buchnera4) Bavarci niso nič druzega kot zarojenci jstarih Bojev, ktere ta dva pisatelja imataza Kelte, med tem ko Šeinbera 5) dokazuje, da so bili Slovani, ki so Rimcem bili znani pod imenom Vindeličanov in Rečanov, izza rimskega gospodstva pa da so se zopet pokazali pod svojim domačim imenom ,,Bojev" ,,Bojoarijev", nemški „Вауегп", ali po narečju „Bojarov" a v srednjem veku da so se ponemčili. Okoli polovice šestega stoletja stopajo Bavarci pod svojim imenom na oder zgodovine, tedaj skoraj s Slovenci vred. Blizu 550 nahajamo ime „Baiobari"ali „Baioarii" priFornandu: Derebus geticis ad annum475., in pri Venanciju Fortunatu, laškem duhovnu, ki je iz Laškega čez Bavarsko potoval v Galijo: Ve-nantius Fortunatus in itinere suo ex Italia in Galliam. Leta 554. imenuje se zanesljivo pri Pavlu diakonu G) prvi bavarski knez Ga-ribald, „Garivaldus dux" kot vazal franškega kralja. Ankershofen 7) misli, da so Bavarci malo pred morali pripo-znati višje gospodstvo franškega kralja Theodeberta, Bavarci so tedaj v začetku svoje zgodovine posredne že podložni franškemu vladarju. Omenjeni knez Garibald je stopil pa še v drugo zvezo s franškimi kralji; kajti mu je kralj Chlotar za ženo dal vdovo kralja Theodebalda Valderado, ktere ni mogel zadržati sam. Ker je Valderada bila hči longobardskega kralja Vaha, približal seje s to ženitvijo Garibald tudi Longobardom, kteri so se nedavno (okoli 550.) naselili bili v Panoniji. Vidi se tedaj, da so tačas Franki in Bavarci z Longobardi bili prijatelji. ') Geschichte von Schwaben. 1803. -) Aelteste Geschichte von Вауегп. 1841. 3) Garibald, Miinchen, 1810. 4) Geschichte von Вауегп. Miinchen, 1820. 5) vže gori navedenem delu. 6) I. 21. 7) I. str. 14. Nemci dokazujejo, da je Norik v tem času že bil pod fran-škim gospodstvom in sicer počenši od avstrazkega kralja Theo-deberta. Temu, pravi Muchar '), odstopil je kralj izhodnih Gotov, Vitiges (okoli i. 536), vojskovaje se z Byzantinci Bajoarijo, Recijo in vse tje do Panonije. Malo kasneje2) pa pripoveduje, da Narse z Grki i. 552. ni mogel na Laško skoz posavino in podravino, marveč je moral ob morji tje odpeljati vojsko zat6, ker so franški vodje ravno takrat (tedaj ne po prejšnji pogodbi s kraljem Vitigesom!) bili posedli klanjce panonskih (!) in juliških planin! Dokaza zat6 poslednje ne omenja nobenega; sicer pa se to tiče gornje Italije, ne pa panonskih in juliških planin 3), a ne zlaga se z malo pred re-čenim. Ravno tako nejasno in nedokazano je ono, kar Ankers-hofen4) o tačasnem širjenji franškega gospodstva po teh deželah piše. Najpred moram omeniti, da po Ankershofenu 5) Vitiges kralju Theodebertu ni odstopil Bavarskega in vse zemlje tje do Panonije, ampak le alemansko Recijo, kakor to jasno pripoveduje Agathia Scholastik.e) Mogoče je, pravi Ankershofen7), da so se takrat tudi Bavarci morali podvreči Frankom. Kralj Theodebert se je zatim obrnil na Laško ter je osvojil večji del Venecije, in Totila, kralj izhodnih Gotov, moral mu je osvojene dežele celo po pogodbi odstopiti.s) Sedaj misli Ankershofen, bili so Noričani na zahodu po Bavarcih a na jugu po Frankih obdani; ni jim toraj nič druzega preostalo, kot podvreči se ali drage volje ali pa na silo. Misliti je, da so se podvrgli sami, ker nobeden pisatelj ne omenja osvojenja po vojski; tako osvojenje bilo bi čudno.9) Da je pa Norik res že za kralja Theodeberta bil pod franško oblastjo, izpeljuje Ankershofen io) iz tega, ker se je ta kralj bil namenil, svoje gospod-stvo razširiti tje v izhodno rimsko cesarstvo ") to pa, zaključuje, ni bilo mogoče v z^ezi z Longobardi v Panoniji, ako Theodeber-tova oblast ne bi bila, bodi neposredno ali posredno čez Bavarce, ki so mu ali pokorni bili ali pa zavezniki, segala do meje panonske. — Na takih podlagah in kombinacijah snuje se tedanje franško gospodstvo v naših krajih, a kako so te podlage nezanesljive in kombinacije prisiljene, čuti gotovo vsak, kdor jih je pre- J) IV. str. 144. 2) str. 149. 3) J. in H. Jireček: Entstehen christlicher Reiche im Gebiete des heu-tigen osterr. Kaiserstaates vom I. 500 bis 1000. Wien 1865. 4) I. str. 13. in si. 5) I. str. 13. °) De imp. et rebus Justiniani Imp. Lib. I. 13. c. 6. ') str. 14. 8) Prokop, de bello goth. 1. III. 33. in 1. IV. 24. 9) a Muchar ga vendar-le trdi! 10) Str. 15. ") Agathia L. I. p. 11. c. 4. bral. Ali ne bi bolj naravno bilo reži, da je Norik ostal brer pravega gospodarja, ko je moč izhodnih Gotov zavoljo težkega boja z Byzantinci pojemala in se nazadnje čisto zatrla. Tedaj so si to zemljo začeli lastiti lakomni sosedje, posebno Franki, ali da bi jo bili zares vso posedli, o tem zgodovina ne vč nič. Res govori sicer kralj Theodebert v svojem brž ko ne ponarejenem pismu na cesarja Upravdo (Justinian), da je Norik in Panonija od Donave do (jadranskega) morja njemu podložna '), ali je jasno, da s tem izreka bolje svoje želje in osnove, kot pa zares obstoječe tedanje razmere. Res govori Pavel diakon 2) o noriski pokrajini, v kteri so prebivali Bavarci, da se meji na izhodu s Panonijo, ali to njegovo zaznamovanje ima se razumevati tak6, da je Norik, kteri na izhodu sega do Panonije, imel prebivalce Bavarce, ali ne ves, ampak samo severo-zahodni kraj, kjer so Franki gospodovali, sicer pa tukaj Pavel diakon ne govori o gospodstvu, ampak le v prebivanji. Da je moje mnenje pravo, dokazuje to, da Bavarcev malo kasneje ne nahajamo v slovenski zemlji, a misliti ni, da bi se h kratu vsi bili izselili; pač pa jih nahajamo na zahodni meji, ktero branijo z vso močjo. Iz tega sklepam, da Bavarci niso poprej bili naseljeni od te meje (v bistriški tirolski dolini) dalje na izhod. Tudi Franki gospodovali so samo tod, drugače njihovo gospodstvo ne bi bilo čisto nehalo, ko jih je longobardski vojvoda Evin pregnal iz okolice tridenške. 3) To sem razpravil zat6, da dokažem, na kako slabih nogah počiva franško pravo na zemlje, v kterih nam zgodovina na koncu šestega veka predstavlja Slovence. — Vrnimo se sedaj b knezu Garibaldu. Nemci, krivo prilastu-joči ves Norik avstrazkim Frankom, stavljajo Garibalda bavarskega na čelo uprave v tej deželi. Čudno, da se Garibald z Bavarci ne upira Longobardom, selečim se leta 568. skoz deželo, izročeno njegovi upravi, na Laško, po kterem so hrepeneli tudi njegovi gospodarji Franki, kteri so en del Laškega že posedovali! Longo-bardi so morali Frankom in Bavarcem biti neprilični na gornjem Laškem a njim se ne ustavljajo, pač pa Slovencem, se ve da še le ondi, kjer so Bavarci res živeli, na zahodni slovenski meji. Tudi to, da se Longobardom na potu na Laško nihče ne ustavlja, dokazuje, da tod niso gospodovali Franki. Ti s svojimi novimi sosedi niso dolgo živeli v mira in v ta neprijateljstva zaplel se je tudi knez Garibald. Oslonil se je bil na Longobarde in ž njimi stopil v ozko zvezo; longobardskemu vojvodu Evinu, ki je Franke ') Theodeberti ad Justinianum Epist. apnd Du Chesne. Rerum Franc, p. 862. a) III. 31. Noricorum siquidem provincia, quam Bajoariorum populus inhabitabat, habet ab oriente Pannoniam, ab occidente Svaviam a, meridie Italiam, ab aquilonis vero parte Danubii fluenta. ?) Ankershofen II. str. 28, spodil iz okolice tridenške, dal je za žen6 eno svojih hčeri, drugo pa z imenom Theodolindo zaročil je s Avtharijem, kterega so si Longobardi za kralja izbrali. Opiraje se na to zvezo in zanašaje se na tedanje razprtije v kraljevi rodovini franški hotel se je menda franškega gospodstva čisto otresti ') ali spodletelo mu je. Franške vojske vzdignile so se na zveznike; Longobardi zapustč Garibalda v največji stiski ter se pomirijo s Franki. Garibald izgine iz zgodovine. Kaj se je ž njim zgodilo, ne poroča nam nobeden vrstnikov; kasneji letopisci pripovedujejo, da je bežal k Longobardoma mesto njega postal je na Bavarskem vojvoda Tesel, Tasilo I. 3), isti, ki je 595. leta srečno, drugo leto 596. pa nesrečno bojeval se s Slovenci. Naslednik mu je bil sin Garibald II., kteri je tudi Slovence napadal, kakor oče njegov. To je bilo ob času, ko so se Slovenci na jugo-zahodu bili z Longobardi in Grki; zat6 misli G. A. Scbmaus4), da je Garibald II. bil v zvezi z Longobardi. V tem času za franškega kralja Dagoberta I. dobilo je Bavarsko prve pisane zakone. „Lex Bajuoariorum." Takrat so Bavarci bili še pogani, ali malo zatim začelo se je med njimi širiti krščanstvo. Kakor smo videli, začeli so se Bavarci, ki so tedaj že bili pod franškim vrhovnim gospodstvom, in Slovenci bojevati koj na začetku svoje zgodovine, razmere med njimi so tedaj bile nepri-jateljeke koj od začetka. Bavarci in Franki trudili ao se že ta čas, da Slovence dalje proti izhodu izrinejo ali pa potolčejo, in ker so Nemci ostali enakih namemb do naših dni, zato ao bili Slovenci vedno ailjeni na boj , da ne podležejo tujstvu. Da so Slovenci Bavarcem in Frankom v prvih časih bili neprilični sosedje, to je jako verjetno, a zopet niso bili tako silni, da bi se jih bili Bavarci in drugi sosedi bali: vse to pa jih je naganjalo napadati Slovence. Naši preddedje bili so se stalno naselili v naših krajih; živeli so od plodov svojega truda, od poljedelstva in živinarstva, a ne od tujega plena,' kakor mnoga druga plemena onih časov: zat6 so tudi redko kedaj roparski napadli sosede iz vlastnega nagiba, večji del jih je na to primorala tuja sila, kakor na pr. obrska, ali pa jih je sosed bil razdražil, pa so se potem vzdignili nd-nj, da se branijo in maščujejo. To poslednje moramo si misliti posebno glede Bavarcev. Pavel diakon, glavni naš izvirnik, ki kot Longobard gotovo ni hotel resnice tajiti Slovencem za ljubo, omenjaje Slovence te d6be nikjer jasno ne trdi, da so oni vdar-jali na Bavarce, ampak pripoveduje, da so ti zgrabili večkrat Slovence in grdo razsajali po njihovi zemlji. Barbarsko obnašanje ') Buchnerova dokazna pisma k njegovi zgodovini Bavarskega I. etr. 138. 249. 2) Ankershofen II. str. 29. 3) Pavel diakon IV. 7. 4) v Slovniku naučnem, delu I. et. 543, Bavarcev žalilo je samega Ankershofena taki, da jih je ostro obsodil ') pisaje, da so večkratni navali na slovenske sosedne strani bili bolj podobni razbojniškim razdevavnim napadom, kot pošteni brambi. Ankershofen bil je pošteneji od prenapetnika Muchar j a, kteri je v izvirnike vrival svoje misli in v Slovencih nahajal le razbojnike in plenivce2); on ne dvomi, da so za Tesla I. Obri poslali Slovence na Bavarsko, da ondi razdevajo 3); tako so mu vselej le Slovenci krivi, Bavarci pa imajo prav, če še tako surovo ravnajo. Sploh Nemci radi prenašajo svoje sedanje nazore v davne čase ter si svoje prednike prestavljajo kot omikance, kteri so imeli omiko a ž njo se ve da tudi svoje gospodstvo širiti med svoje sosede. Pri tem pozabijo ti pisatelji večkrat na pravo stanje svojih prednikov. Tako ne gre misliti, da so na koncu VI. veka Bavarci bili že omikano pleme; imeli so sicer neke zakonske navade, ali take so imeli tudi naši predniki, pogani pa so tačas bili še eni in drugi. Razloček omike njihove tedaj ni bil velik in neko prednost je Bavarcem dajalo samo to, da jim je javno življenje a posebno najvišja državna oblast bila bolje vredjena in vtrjena kot Slovencem. Da so oni kasneje hitreje napredovali nogo poslednji, to se ima pripisati vplivu zahodne Evrope, ktera jim je mnogo dobrega storila, posebno kar se tiče zakonarstva in krščanstva. c. Longobardi. Najstarija zgodovina longobardska zgubi se v pravlice, po kterih bi Longobardi bili Germani 4) a njihova pradomovina Skandinavija. 5) Najstarija znana njihova selišča bila so na zahodu dolnje Labe in od teh svojih prebivališč dobili so tudi ime Longo-bardov. 6) Ondi jih je našel Tiberij. Pred Rimci umaknejo se na drugo stran Labe a za markomanske zveze pokažejo se s Semnoni7) zopet. V boji med cherusčanskim knezom Arminom in Maro-budom prešli so s Semnoni h Cherusčanom a po nesrečnem za Marobuda izidu te vojske osvojili so menda zopet nekdanja svoja selišča Labi na zahodu. Ko se je razdružila zveza cherusčanska, lastili so si Longobardi neko gospodstvo nad svojimi poprejšnjimi ') II. str. 34. 2) IV. str. 156.; tu piše: „Das raubziehende (!) Vordringen der ava-rischen Slovenen an der Drave aufwarts" — in malo zatim „die raublustigen Slovenen"! 3) IV. 154. „zu Einfallen und Raubziigen"! ') Šembera v omenjenem delu, str. 90 drži polabske Longobarde za Slavjane, „Lukobrdjana" a one v gornji Panoniji za Nemce, kteri pa morejo, kakor misli, tudi biti ponemčeni zarojenci polabskih Lu-kobrdjanov. 5) Pavel diakon I. 2. 6) Ankershofen II. str. 5. ') Šemberinimi „Zemani" — Zemljani = plemeniti; str. 71. zvezniki ter so cherusčanskemu knezu Italiku, ki je bil pobegnil iz svoje države, k gospodstvu zopet pripomogli. Od tega časa ne ve se o njih nič gotovega; pripoveduje se o mnogem seljenji od pobrežja baltiškega skoz Rusko tje do črnega morja. Leta 487. po Kr. bil je Odoaker, Odavaker Rugjance premagal in razkropil, a njihovo zemljo nad noriško Donavo zavzeli so k zahodu vrnivši se Longobardi. Tukaj so sprejeli arijansko krščanstvo, zatim pa pomaknili se pod kraljem Tatom dalje proti izhodu, proti Tisi, brž ko ne umikaje se Slavjanom predirajočim na Moravsko. Za Donavo živeli so sedaj Longobardi tri leta podložni Herulom, ki so tačas pod kraljem Rodulfom silni postali]1), a zmagavši potem v hudem boji svoje gospodarje počno s svojo bojoželjnostjo na daleč sloveti. Heruli so odšli v Rugjansko, pozneje pa se jih je en del napotil proti severu in prišel skoz mnoga slavjanska plemena do dolnje Labe, drugi del pa se je obrnil proti jugu, kjer je dobil zemlje za naseljenje v izhodno rimskem cesarstvu; kasneje se ta še enkrat pokaže v dolnji Panoniji in zatim izgine med sosedi. Longobardi držali so se čvrsto med svojimi sosedi iu ž njimi sklepali različne zveze. Tako je kralj Vaho stopil v rodbinsko zvezo s franškimi kralji, omoživši eno svojih hčeri, Visigardo s Theodebertom I. a drugo, Valdrado s sinom njegovim Theodebal-dom I. To je ista Valdrada, ktero je pozneje kralj Chlotar I. za ženo dal bavarskemu knezu Garibaldu I. Drugi naslednik Vahov Audoin prevel je Longobarde čez Donavo v Panonijo, ktero, čeravno je vsaj v enem delu bila izhodno gotska, bil je cesar Upravda (Justinian) podaril Longobardom, češ, da mu bodo poma gali proti izhodnim Gotom in proti sosednim Gepidom. To so oni tudi storili.2) Narsu bili so na pomoč v odločnem boji proti Gotom; ko je pa gotski kralj Totila padel, moral je Narse te svoje pomočnike odpraviti iz Laškega, ker so bili preveč razuzdani.3) Tudi s svojimi sosedi Gepidi niso živeli dolgo v miru. Ze za kralja Audoina začeli so se brez dvoma Byzantincem na veselje bojevati, ko je pa Albin postal kralj longobardski a Kuni-mund kralj gepidski, vnel se je med njimi odločni zadnji boj. Longobardi, kterih je bilo manj, dobili so zaveznike, divje Obre, ki so se ravno takrat bili zagnali nad srednjo Evropo; obljubili so jim za njihovo pomoč koj deseti del svojih čred, polovico gepidskega plena in vso gepidsko zemljo.4) Od dveh strani napadeni so Gepidi strašno potolčeni in se potem ko narod ravno tako izgubijo iz zgodovine, kakor pred njimi Heruli; v njihovi zemlji vgnjezdijo se Obri; tem prepuste svojo zemljo tudi *) Pavel diakon I. 20. — Prokop de b. g. JI. 14. 2) Pavel diakon II. 11. 3) Prokop. IV. 33. 4) Menander str. 303. 304, Longobardi, ali proti temu, da jo zopet posedejo, ko bi se morali vrniti iz Laškega, kamor jih je sedaj klical grški namestnik (ek-sarh) Narse,') kterega je boje bila razžalila ošabna cesarica Sophija. Alboin se je 1. mal. travna leta 568. vzdignil s kraljevim zakladom, vsem narodom in s četami različnih ljudstev, kakor Sasov, Gepidov, Bolgarov, Sarmatov, Panoncev, Svevov in Noričanov, in odšel na Laško, ktero je Longobardom iz časov gotske vojske bilo znano kot dežela lepa in rodovitna. 2) Kod je ta mešana množica drla na Laško, to se za gotovo ne ve. Ankershofen misli,3) da toliko ljudi ni šlo po enem potu, ampak da so se ločili na več delov in po raznih potih selili se v nova stanovališča. To je res jako verjetno. O potovanji kralja Alboina pripoveduje longobard-ski zgodovinar Pavel Varnefried (diakon)4) pravljico, po kteri je Alboin na meji laški šel na goro, s ktere je pregledoval laške poljane, a gora da se je od tega začela imenovati kraljeva gora. Kje je ta kraljeva gora, o tem učenjaki niso enih misli. Ankershofen je išče v karnskih planinah, kjer je med Furlanskim in Koroškim „kraljevagora" 6042 čevljev visoka; po tem bi Alboin čez Koroško bil potoval. Po Linhartu 5) ima se ta gora iskati v julijskih planinah, a JireČki e) jo nahajajo v Nanosu na Notranjskem. Brez posebnega upora podlagali so si Longobardi po mnogih bojih, po kugi (leta 565), lakoti in drugih nesrečah iztrošeno Laško. Iz Ogleja pobegnil je prednjimi patrijarh Pavlin na otok Grad7); gornje-laška mesta vdajala so se po redu in že 5. kimovca 569. držal je Alboin svoj vhod v Milan; le Ticin (Pavija) držal se je tri leta, potem pa postal glavno mesto nove longobardske (grman-ske) države, ktera je obsegala vse gornje Laško in Tuscijo in kasneje raztegnila se še dalje doli. Novi priselniki ostali so za zmiraj na Laškem ter so dali enemu delu te zemlje ime „Lom-bardije." Se istega leta, kterega je bil vzet Ticin, poginil je neslavno kralj Alboin, kterega je surovo razžaljena kraljica Rozamunda po njegovem ščitonošu Helmigisu dala zavratno umoriti. Alboina je nasledil neki plemenit Longobard iz Pavije, s imenom Klef. Ko je po 18. mesečnem vladanji bil umorjen po nekem slugu, niso izbrali več kralja, ampak vladalo je 36 vojvod, vsaki svojo voj-vodino a med njimi bili so najmogočneji furlanski in beneventski. ') Pavel diakon II. 5. 2) Pavel diakon II. 7- — II. 26. — Da so Longobardi pred odhodom v požarišče spremenili Panonijo, pripoveduje sočasni škof Marij z Avenches-a (Lausanne-a) pri Roncalli-tu II. 412. 3) II. 23. 4) II. 8. 5) II. str. 106 -8. 6) Entstehen ebristlicher Reiche im Oebiete des heutigen osterr. Kai-serstaates vom J. 500 bis 1000. str. 28. ') Pavel dijakon II. 10, Ta del longobardske zgodovine poroča le surova in nečastna dela. Tlačili so prejšnje stanovalce, razbijali in robili po sosednih deželah a tolkli se med seboj. Zat6 in da bi uspešnije vojevali s Franki in Grki, izvolili so si čez 10 let zopet kralja Avthari-ja ali Hutari-ja, sina Klefovega. Novemu kralju odstopil je vsaki vojvoda polovico svojega posestva, da je mogel po kraljevski živeti. Avthari se pomiri s Franki, s kterimi se je biia poprej vnela vojska, vravnd, razmere med svojim narodom in rimskimi prebivalci ter vtrdi longobardsko gospodstvo. Oženil se je s Tlieo-dolindo, hčerjo bavarskega vojvoda Garibalda, ktera je mnogo storila zat6, da se je katoliška vera začela širiti med arijanskimi Longobardi. Byzantinci še niso bili pripoznali tega gospodstva, zat6 se je boj vodil dalje. Leta 587. poslal je Avthari vojvoda tridentskega Evina v byzantinsko Istro, ktera je mnogo trpela, dokler se ni mir sklenil na eno leto. *) Tudi s Franki, naravnimi zavezniki Byzantincev, moral je zopet vojevati, in še le Agilulf, njegov naslednik, bivši vojvoda turinski, po materi Avtharijev rojak, sedaj drugi soprug Theodolindin, pomiril se je ž njimi. Agilulf je obnovil nekdanjo zvezo z Obri in z njimi vred vojskoval se z Grki. Leta 602. napadli so ob enem byzantinsko Istro, pri kteri priliki morali so jim pomagati Slovenci; nje je tudi obr-ski chagan Agilulfu na pomoč poslal na Laško, kjer so Longobardi Grkom vzeli, še le sedaj neka mesta, kakor Padovo, Kre-mono, Mantovo. Se le po tej vojski priznali so Byzantinci longobardsko vlado na Laškem. Po Agilulfovi smrti nastopili so časi, iz kterih longobardska zgodovina ne ve poračati o slavnih kraljih in imenitnih delih, marveč pripoveduje o vladarjih nezmožnih in djanjih nečastnih, dokler se kralj Rothari (?) ne povzdigne do večje imenitnosti (636). Longobardi bili so Slovencem silni in kaj neprilični sosedje. Že na Donavi morali so oni dohajati pogosto v dotiko s Slovani. O tem priča longobardski kraljevič in begunec Ildigis, kteri je po smrti svojega očeta Risiulfa nekaj časa v zavetji živel med Slovani. Ko se je vnemala vojska med Longobardi in Gepidi, prišel je k poslednjim z zdatno četo borilcev. Ker sta se pa ta dva naroda nenadoma pomirila, ter je kralj Audoin zahteval, da mu Gepidi izdajo Ildigisa, potegnil jo je ta k Slovanom nazaj, potem pa je s 6000 njih odšel na Laško k gotskemu kralju Totilu ter se je na Beneškem hrabro boril z Byzantinci. u) Kasneje bil je ta Ildigis nekaj časa v Carigradu, nazadnje pa zopet pri Gepidih, med kterimi je tudi nasilne smrti poginil. Iz Panonije predirali so Longobardi v sosedne dežele ter so jih pustotili, tako na pr. v Dalmacijo in Ilyrik,„pokrajine_grške, čeravno so bili z Grki v prijateljski zavezi. 3) Ce so tedaj napa- !) Pavel diakon III. 26. a) Prokop beli goth. III. 35. ђ Prokop beli. goth. III. 33. dali cel6 zemlje svojih zaveznikov, napadali so gotovo tudi naj-bližnje dežele ob Dravi in Savi in razdjali so brez dvoma še to, kar se je iz rimske dobe do tedaj bilo ohranilo. Ne piše se sicer o tem posebej, že zat6 ne, ker so ti kraji tačas bili brez pravega gospodarja, da-si si jih je vsaki močneji sosed lastil; se vč da te dežele tudi niso več tako mamile plenivca, kakor neke druge zato, ker so že tolikokrat bile oplenjene in oropane. Selitev Longobardov na Laško bila je jako važna za naše dežele. Z Longobardi namreč odšlo je mnogo ljudi raznega plemena iz Podonavja in iz naših krajev na Laško; mnogo selišč je tedaj tukaj pustih ostalo. Da je med temi izselniki bilo tudi Slovanov, priča Pavel diakon, navajaje med njimi: Bolgare, Sarmato, Panonce, Sveve in Noričane. Nič ne dč, da Pavel ta imena navaja površno, le bolje za priliko; brez vsake podlage ravno teh imen ne bi bil pisal; le škoda, da ni Panoncev in Noričanov imenoval z njihovim plemenskim imenom! Dosedanjo domačijo Longobardov v Panoniji posedli so ini narodi. Ni dvomiti, da so se tod sedaj jako širili Slovani; odhod Longobardov odprl je Slovencem vhod v zgodovino, ktera nam jih malo zatim pod njihovim vlastnim imenom predstavlja ob Savi in Dravi in bližnjem goratem svetu. Po odhodu Longobardov razširili so se po Panoniji sirovi Obri, podjarmili tamošnje Slovane in postali neposrednji sosedje a deloma nečlovečni gospodarji Slovencev; naše dežele so tedaj ob enem dobile nove sosede na jugozahodu in izhodu. Longobardi so na Laško prišli kot sovražniki Grkov in Frankov. Franki sicer sedaj ondi niso gospodovali, ali pred nekim časom že so v svoji oblasti imeli velik del gornjega Laškega a zmiraj so mislili na to, kako bi si Laško podvrgli. Zat6 je bilo čisto naravno, da so Longobardi stopali v zvezo z Bavarci, kterih vojvode so tudi neradi služili Frankom; že Garibald I. oslanjal se je na Longobarde in ž njihovo pomočjo skušal oprostiti se fran-škega gospodstva. Grki bili so Gotom vzeli Laško a sedaj so Longobardi nje izrivali iz Laškega; sovraštvo je med njimi trpelo dolgo in pravi mir se je med njimi sklenil še le na začetku VII. veka. Med Longobardi in Obri živč prišli so Slovenci večkrat v stisko in morali so prenašati marsiktero nasilje. Če so bili ti njihovi sosedje med seboj v prijateljstvu in zvezi, morali so Slovenci njim obojim služiti; tako so morali leta 502. ž njimi vred pustotiti Istro, a dve leti zatim morali so po zapovedi Bajanovi pomagati kralju Agilulfu na Laškem proti Grkom; če so si bili pa Obri ') II. 26. Certum est autem — Alboin multos secum ex diversis, quas vel alii reges, vel ipse ceperat, gentibus ad Italiam adduxisse, unde usque bodie eorum, in quibus habitant vicos, Gepides, Bulgares, Sarmatas, Pannonios, Svavos, Noricos, sive aliis hujusmodi nomini-bus appellamus. in Longobardi sovražniki, zopet so imeli mnogo trpeti, ker so se ti napadali čez njihove dežele. Tako ni dvomiti, da so z Obri morali leta 610 ali 611 tudi Slovenci vdarjati na Longobarde. Ni se čuditi, da so tudi Longobardi, kakor Nemci gledali svojo oblast razširiti tudi nad Slovenci, saj so bili silneji od njih in močneji. Такб sta Taso in Kako, sina ubitega vojvode furlanskega Gisulfa (615—630.) podvrgla si slovensko pokrajino „Zellia" zvano, ktera je potem dalj časa ostala pod to oblastjo. d. Grki. Od včlike rimske države spadal je na byzantinsko cesarstvo polotok grško-slovanski ali ilyrski, rimske zemlje v Aziji in Egipt v Afriki. Pri vsej tej velikosti pa je ta država prihajala zmiraj slabeja ter je kakor starka pešala od dne do dne. Bilo je to naravno, ker je bilo vse sprideno: na dvoru je kraljevala jutrovska potrata in sladnost; vladarji bili so navadno slabi in razuzdani; sedali so na prestol bolj po spletkah in prekucijah, kot po zakonu: zvrgavala jih je in povzdigovala objestna telesna straža, kakor nekdaj v Rimu pretorijance, ali pa razsajalna, iz različnih živ-ljev sostavljena vojska; mnogo jih je padlo po spletkah vlastnih preščrnih ženi ali pa nezvestih ljubljencev. Ljudstvo je bilo popačeno ; hrepenč le po poltenem vžitku, živelo je od darov a na-sladovalo se s sirovimi igrami v jahališču; cepilo se je na politične stranke (Modrih in Zelenih), ki so se strastno sovražile in preganjale a pečale se z nedosežnimi verskimi stvarmi, in stvar-jalo noveverske stranke, v kterih prepire se je mešala vlada, množč s tem zadrege in zmešnjave v državi. Podkupljivo bilo je vse; prodajale so se službe in pravice; podložni so se gulili nevsmiljeno; poljedelstvo se je zanemarjalo, kupčija in obrtnost ubijala s težko mito in samoprodajstvom. To je bil stan, kakor nalašč za sovražne sosede, kterih večina bila je sicer surova, ali mladostna in neiztrošena. Ni se tedaj čuditi, da so se Byzantinci vedno morali biti in braniti, na eni strani proti Gotom, Hunom in Slovanom, na drugi (v Aziji) proti Perzijancem. Tako je bizantinsko cesarstvo životarilo do Upravde ali kakor se polatinjeno zove, Justi-niana (527—565). Upravda je vladal slavno, ali neravno srečno za podložnike. Ime si je postavil s svojim zakonikom (corpus juris civilis), s svojimi stavbami, med drugimi s prekrasno cerkvijo božje modrosti (Sofie); razširil je cesarstvo v Afriki, kjer je Belizar (Veličar) raz-djal kraljestvo vandalsko, in na Laškem, kjer sta isti Belizar in zatim Narse premagala izhodne Gote, ali sicer niti je znal niti je mogel predrugačiti glavne razmere svoje države. Ne bom omenjal, da je na izhodu proti perzijanskemu kralju Kosrou I., Nusirvavanu, vo-jeval neslavno, reči hočem le, da so za njega razsajali politični (med M6drimi in Zelenimi) in verski boji (Nestorijani in Monofy- siti), da ni nič storil za poboljšanje javne nravnosti, a stvarne podloge svoje države da je brezvestno spodkopaval. Za Upravde bilo je že mnogo Slovanov v byzantinski državi. Že od hunskih časov sem morali so se oni zaganjati čez Donavo v pokrajine grške. Iz začetka dohajali so le na plen, kasneje začeli so ostajati v grških deželah in naseljevati se v njih. To se je moralo dogajati že v drugi polovici V. in na začetku VI. stoletja, kajti že Prokop (552) navaja v svojem letopisu polno slovanskih zemljopisnih imen, a mnogo Slovanov bilo je že tedaj v raznih službah byzantinskega cesarstva, da, sam cesar Dpravda bil je Slovan. To priča Theophil, njegov odgojitelj ') pripovedovaje, da se je rodil v Vedrijani BeSeoiuva 2) selu stare Dardanije, in da je bil kmečkega rodu; očetu njegovemu bilo je ime Iztok 3) a materi Viljenica (Biylevi£a). Njen brat, cesar Justin, prišel je ko mlad seljak v kožuhu (aiavQrc) v Carigrad, kamor je kasneje do-vel svojo žen6 Lubkinja (ytovnmnhr]) in sestro. Razun cesarja bili so tudi grški vodje ali vojvode Slovani. Prvi vojvoda onega časa bil je Belizar (Veličar), ki se je tudi v Dardaniji rodil; blizo njegovega rojstnega mesta dal je cesar Upravda sozidati trdnjavo Skopljico (ZmnU^u). Pod ravno tem Belizarom bojevali so se Slovani, kot skušeni konjaniki na Laškem.4) Ko se je leta 555. in 556. vnela vojska s Perzijanci, bilo je v grški vojski mnogo Slovanov, a ko zapovednik izkazal se je Vsegrd, 5) na brodovji pa je bil poveljnik Dobrogost"); ko so Byzantinci šli v Kavkaz, bil jim je Slovan Svarun kot spreten kopjenik od velike koristi. 7) Za Upravde začeli so se Grki bati Slovanov, kterih je prihajalo zmi-raj več, ter jih s silo odganjati. Koj na začetku njegove vlade potolkla je grška vojska pod Germanom Ante8), al Slovanov to ni prestrašilo, le še bolj silijo čez Donavo; cesar izroči obrambo Thracije in podonavja Chilbudu (Chlivutu), rojenemu Slovanu ; tri leta hrabro brani Chilbud grške zemlje, ali ko se potem s premajhno četo upa udariti na Slovane unkraj Donave, bil je pobit in pogine sam. Zgube tega moža, pravi Prokop 9) celo grško cesarstvo ni moglo nadomestiti; Slovanom odprle so se byzantinske ') Prokop: Hist. are. ed. Venet. str. 344—63. 2) kasneje zvani „Justiniana prima," ne daleč od Kjostendila. 3) Theophan in Prokop zoveta ga po thraški ИарјЗипод, kar ravno to znamenuje. 4) Prokop de b. goth. I. 27. 3) Ovaiyuq8o{. 6) Ја^дауе^ад Agathia, lib. III. p. 79. — edit. Pariš. 7) „žovagovvas — 2x).afSoq dvr(t).'1 — 8) Prokop de beli. goth. III. 40. 9) de beli. goth. III. 14. dežele; da pa niso koj zatim silno planili čez Donavo, tega je bil kriv domač razpor in boj med Anti in Slovani. ') Leta 546. ropali so Slovani zopet po grškem cesarstvu, dokler jih ni herulski knez Philemuth odpodil. 2) Cesar Upravda, vojevaje tačas z Gothi na Laškem, želel je imeti mir ob Donavi; zato je poslal poslance k Antom, ponudit jim staro mesto „Turris" na severnem bregu Donave in letno plačo, če bi hoteli z Grki živeti v miru in prijateljstvu in braniti njihove meje proti Hunom (t. j. Bolgarom). 3) Upravda je tedaj hotel zavarovati svoje meje ne z orožjem, marveč s podkupljenjem Slovanov; al kmalu se je pokazalo, da ga je nada izdala. Leta 549. namreč privihrajo Slovani, srodniki Antov, v Ilyrik ter opustoti vse tje do Drača na jadranskem morji; Grki imajoči 15.000 vojakov niso se upali spustiti se ž njimi v boj. 4) Leta 560. nahrupi majhna ali hrabra četa od 3000 bojnikov čez reko Donavo in potem Heber (sedaj Marico) v Thracijo; tu se razdeli na dvoje: ena četa se zažene na Ilyrik druga razsaja po Thraciji; za čudo premagate obe carski četi, južni del vzame z vojno zvijačo celo mesto Toper kraj egejskega morja.5) Sledečega leta 551. vdrla jo je velika množina Slovanov čez Donavo; hoteli so Solun napasti; ali German, prišedši mestu z vojsko na pomoč, rešil ga je, a Slovani so se čez hribe obrnili v Dalmacijo. German umrje malo zatim, a na njegovo mesto prido zet mu Janez. V tem času planili so Slovani v treh četah čez grške zemlje ter so Evropi, thraški, pokrajini, storili mnogo škode; sedaj že niso samo plene dežele naglo prehajali, ampak „kakor v do mači zemlji prezimovali so v njej brez strahu pred sovražnikom." Cesar posije proti njim silno vojsko pod Scholastikom, ali junaški Slovani jo pobijejo pri Drinopolji do čistega, vzemo jej zastavo ter se razliji ropaje na vse strani; tako prider6 do dolgega zida, ki ga je bil sezidal Carigradu na obrambo cesar Anastazij in ki je bil malo dalje kot dan hoda od mesta. Sedaj se zopet vzdigne na-nje grška vojska, ki sem ter tje prime kak oddelek vračajo-čih se Slovanov, zastavo jim otmč in mnogo grških vjetnikov osvobodi; ostali plen Slovani odneso čez Donavo.6) Drugo leto 552. padejo nad Ilyrijo ter jo brez upora poro-pajo; Gepidi, prebivaje tedaj na Sedmograškem in v Zatišju, prepeljejo jih zatim za drago mezdo čez Donavo: cesar Upravda hotel je to preprečiti, ali ni mogel. 7) Tudi 1. 559. zagnali so se ') Isti na istem mestu. «) Prokop de beli. goth. III. 13. 3) Prokop de b. g. III. 14. 4) Prokop de beli. goth. III. 29. 5) Isti de b. g. III. 38. 6) Isti de beli. goth. Ш. 40. ') Isti de beli. goth. IV. 25. Podu?ni in zabavni del. 19 Anti in Huni (Bolgari) v Thracijo, poropali zemljo daleč okrog in premagavši Byzantince vrnili se Čez Donavo. ') Iz vse tega se vidi, kako pogosto so Slovani v tem času napadali grško cesarstvo; vidi se, da so bili s časom postali jako silni in da jih Upravda z vso svojo močjo in vsem naporom ni mogel vspešno odganjati. Slovani so tedaj bili za izhodno-rimsko cesarstvo, kar so bili Germani za cesarstvo zahodno rimsko. Upravda tedaj, ki je države končaval in osvajal, proti Slovanom na Donavi ni vedel svoje drugače obraniti, kot da je več starih trdnjav obnovil in mnoge nove sezidal. -) Ali tudi to ni pomagalo zdatno; Byzantinci sicer nekaj časa ne omenjajo Slovanov, ali čez nekoliko let poročajo zopet o njihovih napadih, na ktere so dohajali sami ali pa v društvu z Obri. Imeli so torej ž njimi in z Obri manj ali več opraviti tudi sledeči cesarji. Upravdin sestrič Justin II. izgubil je zopet en del onega, kar je Upravda bil pridobil, namreč Laško, kjer so se (568.) naselili Longobardi. Justin bil je za sovladarja vzel Tiberija, kteri je sam vladal le štiri leta (do 582.) Za njimi je postal cesar njegov zet Mavricij, kteremu so mnogo skrbi delale bogoslovne pre-pirke in vojske s sosedi, posebno, kakor je že gori splošno omenjeno, z Obri a na drugi strani s Perzijanci. Proti Mavriciju spun-tala se je razdjana vojska ter na prestol posadila svojega kolovodjo Phoko, ki si je s svojo vlado postavil spominek grozovitnega in nesramnega trinoga. Pod njim rastel je nered v državi in bes-nila je vojska proti Perzijancem. Kakor je bil sam dal pomoriti svojega prednika in celo njegovo rodovino, tak6 je tudi njega dal umoriti Heraklij, (6L0 — 641), kterega je iz Afrike proti njemu bil pozval senat (starašinstvo). Heraklij vojeval je s Perzijanci dalje z začetka nesrečno; izgubil je Syrijo s Palestino in Malo Azijo; Perzijanci vtaboriii so se nasproti njegovemu glavnemu mestu, ko so objestni Obri ropali po carigradskih predmestjih. Ze je z vseh strani stiskani cesar hotel pobegniti v Karthago, ko ga patriarh pregovori, da ostane. Ohrabril se je zopet, zbral vojsko prepeljal jo v Azijo, bil srečen v treh vojnah in nazadnje slavno premagal kralja Kosroa pri razvalinah stare Ninive in posedši zopet izgubljene dežele tako oslabil Perzijo, da so jo Arabci malo potem podrli. Ali namesto Perzijancev vstali so sedaj huji sovražniki nad Carigrad namreč Arabci. Ti so Herakliju vzeli zemljo Syrijo, Phonicijo in Egipet in ni še bilo preteklo sto let, že so kakor poprej Perzijanci začeli stiskati celi glavno mesto Carigrad. Ker je torej cesar Heraklij bil nesrečen v boji z Arabci, izgubil je vdanost ijudstva in ker je hotel reševati verske prepire, razdra-žil je pravoverno in monofysite; tako je stanje države postalo jako žalostno. Za te vlade posedli so Hrvatje in Srbi sedanje svoje dežele. *) Šafarik Slav. Alterthiimer II. 155. -) Prokop de Aedif IV. 7. Grki so med sosedi starih Slovencev edini, kterih moč ne raste, ampak pada; edini so, kteri se proti Slovanom morajo bolje braniti, nego jih morejo sami napadati; edini so, kterih se Slovenci niso morali bati, da bi jih podjarmili ter svobodo jim zatrli. Na začetku slovenske zgodovine že pojemlje grška moč okoli severnega jadranskega morja; Longobardi in Obri tesnijo in manjšajo in čeravno so ta ljudstva tudi Slovencem bila nemila, vendar se nikjer ne poroča, da bi se Slovenci z Grki bili združili proti njim pač pa vemo, da so jih napadali ž njimi vred. Vzrok temu bila je nekaj razmera Slovencev nasproti Longobardom in Obrom, ktera jih je večkrat prisilila družiti se ž njimi, nekaj pa tudi želja za plenom in dobičkom, kteri jih nikamor ni tako mamil, kakor v krajine slabih Grkov. Ti so na kraji VI. stoletja še v svoji oblasti imeli celi izhodno jadransko primorje, ali že se je približeval konec njihovega gospodarstva v teh stranih, kajti brž zatim zatrli so ga v Dalmaciji skoraj popolnoma Obri in malo kasneje Hrvatje; le nekaj primorskih mest in otokov je še ostalo Byzantincem, kterih je bila tudi Istra (celo do časov Karola Vilikega). Vse to je opravljal cesarski namestnik, eksarh, stolujoč v Raveni na Laškem; posamezni deli imeli so svoje stratega in tribune. Staro rimsko občinsko vstrojstvo obdržalo se je v teh krajih. Slovenci so Grke napadali v Istri. Tako so se 598. sprijeli s Grki v Istri, kjer jih je pa eksarh Italije Kallinik potolkel. Dve leti zatim morali so Slovani pleniti po Dalmaciji, ker tega leta papež Gregorij I. pomiluje Maksima, solinskega nadvladika, da ima cd njih toliko trpeti, in dostavlja, da so že začeli skoz Istro zaganjati se celi na Laško. To priča, da je tod grška moč zmi-raj bolje pojemala in da so se Slovenci v Istri že precej varne čutili. Leta 602. plenijo Slovenci zopet Istro z Obri in Longobardi vred a leta 611. ali po Safafiku 613. sami. Iz vseh teh sporočil se vidi, da se Grki niso mogli vspešno braniti proti Slovencem in da so ti napredovali na njihovo škodo. Na vseh straneh tedaj bili so stari Slovenci obdani s tujimi sovražnimi plemeni in narodi in to je tako ostalo do današnjega dni, samo da so namesto Longobardov na zahodu stopili Lahi, zmes najrazličnijih življev, namesto Bavarcev in Frankov na severu Nemci sploh, namesto Obrov na izhodu Magjari; le na jugu obrnilo se jena bolje, ker so tukaj mesto Grkov zavzeli sorodniki Hrvatje. Premembe so se tedaj tu pripetile velike: Longobardi na zahodu, Obri na izhodu in Grki na jugu ali so izginili ali pa odmaknili se daleč nazaj; ali pripoznati moramo, da razun premembe na jugu zgodile so se vse nam Slovencem na škodo, kajti jasno je, da so mnogoštevilni Lahi Slovencem nevarnejši, nego so jim bili sami Bavarci in daljnji Franki, Magjari nevarnejši, nego so jim bili Obri: po tem takem so Slovenci, da-si je pre memba na jugu povoljna, vendar le sedaj na gorjem, nego so bili nekdaj. Na gorjem pa so posebno zat<">, ker so se na zahodu in severu posamezna plemena prelila in razvila v cele, mogočne narode, med tem, ko smo mi Slovenci ostali le pleme! Termolama. Ukrajinska povest. (Poljski spisal Miehal Czajkowski poslovenil Podgoričan.) I. „^ij^rum, drum v teorbano, gospoda godca, da malo poskoči moja srnica! Drum, drum v teorbano, gospoda godca, da malo pogruli moja golobičica!" — tako je stari Zachar Daszko velel dvema sivoglavima godcema. Drumljača sedeta na klop, vzemeta v roci vsak svojo teorbano i držita ji tako, kakor bi ji objemala. Vbereta teorbani s prsti leve roke i skačeta z njimi po njunih vratovih; zdaj pritisneta strune, zdaj prste zmičeta z njih; na enkrat pa zopet z vsemi prsti desne roke podrumljata: drum — drum — drum! Stari Daszko sedi na turškej šarenici — na svojem davnem bojnem pleni; kmalu si suče sive brke, kmalu gladi svojega župana rdečo kitajko (taffet), ali pa igri z okrajem modrega kon-tuša; kazno je tako, kakor bi nekako oživela bila njegova starost ; iz strhlega, nabranega obraza mu sivo oko iskri tako, kakor jastrebje; časi pa časi z nogo trka ob tla, kakor bi prikladal drumljanju. Oj, stari Daszko — kakov veseljak je bil nekdaj: ko je mladoval se! A zdaj — težko premiče noge, na konja ne more skakati več i sabljo ob boci nosi le iz navade. Pred njim stoji devica — krasna, ne visoko vzrastla, ali lica — gladkega, lica — belega, živo rdeča, modro-oka, črno-lasa; devica urna — ljuba, kakor ribica krasno-krela, kakor pti-čica pastaričica. Krilo ima svitlo, iz dragocene turške tkanine, košulico snežno-belo i rdeče mrežasto; zastorček ima belkast, vdelan se srebrnimi pikami, pas svilen, rudo-svitel; okrog vratii se jej vij6 bogato nabrani biseri — beli, rdeči, kakor je bela, kakor rudeča krasotica sama; na biserih se jej svetijo zlati križci i srebrni, tudi svetnikom obrazi; okrog glave se jej v črnih kiticah opleta krasen trak i v laseh jej trepteče nekoiiko pozlačenih cvetic, kem so bneki iz rdečega tehina, se srebrom protkani; na občh rokah se jej sveti polno zlatih prstanov, okrašenih z dragim kamenjem, le svete Barbare srebrnega prstana — tega nijraa — daru ljubljenega mladeniča. Stoji devica pred starčkom; ne skače ni ne poje, le se smehom se mili, le z obočjem utriplje i z okom laska se. „Oj srce, oj vnuka moja, moja edinica! Dokler si zdrava — dokler si mlada, zdaj poskakuj, zdaj popčvaj — sebi na veselje!" „Ded moj, ljubi ded! naj zapojeta gospoda godca, potlej pa jaz zapojem i poplešem". „Hoj, gospoda godca! Heleni na ljubo, ker je mojega rajnkega sina edinica", — starček pokima z glavo i migne z roko dvema služabnikoma; slugi prineseta vsak eno kupico i steklenico vodke — oslajene z medom, oslaščene s koreninicami. Strežaja nalijeta, godca na dušek izpijeta, z dlanjo otareta si brke — ustna, vzemeta vroči vsak svojo teorbano, jameta po njih plesati s prsti: dram — drum — drum! i na glas zapojeta pesem: Za nie atlas i kitajka, Haladzyja, kalamajka; Za nie, za nie, zlota lama, Kiedi zalšni Termolama. Za nie biali kwiar kaliny, Za nie krasa u maliny; Za nie dzionek jasnolicy, Przy Helenie krasawicy. Panie dziadu, my klaniamy , Kup dziewczynie Termolamy; Ka Krym poszlij, sypnij zlotem, Pomyšl o tem, pomyšl o tem. Drum — drum — drum! — i sivolasca nehata peti: morebiti na odpočinek, zat6 da izbereta ktero drugih pesem. V tem na dvorišči jamejo psi raznoliko ščeketati i cviliti. Prikaže se Harasim i izbo — Daszki zvest kozak — veren sluga: „Srčno-ljubi oče! gostje ido". Stari Daszko zavihne svojega kontuša rokava: „Ha, jutri bode sv. Helena! Sluge, dlo! urno: mesa, rib, vodke, medli, vina, pripravite južino!" Godca nehata brundati, Jelica pak dedka brž poboža se svojo ljubko rokico, poljubi na lice i ta migljaj zibne. Užč je v vhodnjej izbi, uže dvorišči za oglom: z vsem životom se pritisne k zidu, z očkom pa skrivkj pogleduje goste: to je mladim dekletom navada. П. Zachar Daszko, s kratka: gospod, bogatin — znan vsej Ukrajini, zlato meri na četrtinke, srebro na mernike, med (kufer) pak kupoma razsiplje tako, kakor žito. Vsakdo zn&, kako je tako obogatel. Nij bil svoje duše prodal vragu, nij bil po ceeti nabral novcev, voda mu nij bila nanesla tolikega bogastva! To je tako-le: načeljeval je ukrajinskim kozakom, vojeval z njimi po turških i po moskovskih pokrajinah , a ne le enkrat, dvakrat ali trikrat, temuč kader koli je mogel i kader je prilika bila ugodna. Ker pravica zahteva i bojna poštenost to, dajal je cerkvi, kar je bilo cerkveno, kozakom, kar je bilo kozaško, sam pa je vselej vzel le toliko, kolikor je bilo po pravici njegovega. Bogu je bil poslušen, cerkvi veren; brezi sv. izpovedi i brezi sv. obhajila nobeno leto nij praznoval velike noči; še pokusil nij mesenih jedi ni ob petkih — ni postni čas. Ce le nij bil na vojski, gotovo je šel k božjej službi slehrno nedeljo; le se sabljo, drugače pa nij bil nevaren nikoli nikomur, a sabljo vihtiti, s kopjem igrati, to pa je kozaško delo. Za tega delj mu je tudi vspešno izpod rok šlo vse. Soproga mu je bila uže na onem sveti, svoji hčeri pak je bil dal dvema Poljcema, ki sta bila junaka na glasi, blagodejna plemenitaša i starosti. Sin — njegov edinec, kakor se spo-doblja kozaku — poginil je za Konotopami, zadela ga je bila moskovska sablja, a gospod Vihovski, vojvoda v znamenitej bitki za Konotopami, ta mu je ukazal zgraditi posebno mogilo, ki jej bodi na veke ime: Daszkova gomila. Očetu je poslal meč i vra-nega konja. Sinova soproga je zbolela od prebridke žalosti za svojim soprogom, plakala in umrla: odšla je v večnost tješit moža. Tudi vranec nij dolgo časa več živel. Svitli meč visi na steni, vnučica ljubčica pa skače po izbi; devici Jelici je treba moža gospodarja, svitlemu meču pak junaškega vojnika. Stari Daszko mnogo premišlja o tem, tako si glavo bčli zaradi tega; ne vzdihuje le redko kedaj: „Bog me nijma več rad! — Brke so mi osivčie, glava se mi goli, ne morem več prijeti za sabljo, ne morem švigati na konja, pa vendar-le še živim — i ne umrjem kozaški; na stepi, čistej stepi pak ne zapustim mogile za seboj! Haj! haj! Bog mi je priča, da sem sto in sto potov smrti smelo gledal v oči!" Zopet mu druga misel sine v glavo — pokriža se: „Bog, češčena bodi tvoja volja! daj, da svojo vnučico, svojo ljubimko oddadem možu — hrabremu kozaku, kajti bogme, krasna devica je to! Daj, da jasnemu meču najdem vrlega junaka, ker pri mo-jej veri: nijso mahale z njim mi babe in otroci! — Nijso se mu smilili novci: kupaval je sveče i z novci vred daroval jih cerkvi, dajal je miloščino ubogim, zato da bi izprosili Boga, da vstreže njegovima željama. Privesele se gospodje bratje: Kozaci i Poljaci, kajti Leszczin je lep, velik grad nad reko Hujvo, Zachar Daszko pa je imeniten prijazen, gostoljub, a deva Jelica Leszczin dobode za doto i vse Daszkovo bogastvo. Ali kako je krasna, pa je še le šestnajst lčt stara. III. Haj, haj! Koliko je gostov v Leszcziriskein gradi! Na dvorišči je polno kočij i krip; v konjišnici prhajo konji jahači; gostov pak povsodi mrgoli toliko, kolikor je mravelj po mravljišči, če jim ga razbrskaš. Po sobah ob mizah — polnih slastnih jedi sedč moški i ženske, Poljaci i Kozaci. Meju temi gosti je gospoda Daszka bližnje sorodstvo z množico vnučet i s tremi pravnuci. Navzočen je tudi gospod Kisiel, Kijevski vojvoda se svojo soprogo i se sinom, ki je uže Žitomirski stolnik (gospodar), pa nij še oženjen. Kisielova rodbina je užč dolgo časa znana z Daszkom, prav prijatelji so si mejusobno. Navzočen je moskovski bojar — knjez Szeremetov po imeni, — udovec, ki si išče sopruge po poljskih i ukrajinskih krajinah. Navzočnih je mnogo sosedov rojakov, mlajših i starih bojnih Daszkovih tovarišev. Tudi je meju njimi nek mladenič — kozak; še le začele so mu črne brke na svitlo riti pod nosom, pa už6 k višku glavo dviga, tako kakor jo dviga sivi orel, kader sedi na mogili v stepi i zaklokoče na sokole. Da-si nij b6gat, vendar ima po svojej materi selo Kotelno ; da-si po zaslugah nij znamenitega rodu, kajti njegov oča je bil le stotnik v ovruškej četi, vendar je atamanske krvi; njegova mati je bila poslednja Rožiriska knjeginja. Ime mu je Grzegorz Brzuchcwiecki i asavul je v Zaporožji. Idč, pijč i vesele se. Stari Daszko se kratkočasi s poljsko nadvojvodinjo; ko pa jame plesati — ter suče se dalje, z nogo trka ob tla tako, kakor topoče hudobni konj. Mladi Kisiel „Kozaka" pleše s krasotico Jelico, trka ob tla i zvija se okrog device plesalke tako, kakor golob kima okrog svoje golobice. Kakor riba ščuka iz vode, tako poskakuje; časi pa časi pleše, kakor po klobčičih, na desno i na levo zavija z glavo i huška: hu ha! hu ha! Jelica gladko, gibko pleše. Tudi moskovski knjez se z obema rokama podboči: kakor ponočni vran, tako pleše zmčrom na tistem mčsti; kakor medved v gori, tako kimlje z glavo, obrača i dviga jo; ponaša se se svojimi širokimi pleči, ponaša s krepkimi prsi. Vsi se raduj6, pleš6 i vriščo; godba hrmi, gosli cvilijo, da vse po ušesih zvoni; cimbale zvene, bobni pojo: bum, bum, bum! žolta med se oglaša vmes: brask, brask, brask! teorbane drum-ljajo: drum — drum — drum! Ljuba je ušesu, mična očesu veselica, le Grzegorz Brzucho-■\viecki ne pleše i ne huče, samo gleda goste i premišlja nekaj. IV. Solnce je rano prikazalo se, kukavica je zgodkj priletela na kalino (schneeball) i kuka. Po nebi plujo sivi oblači i solncu kale jasno lice; po reci Hujvi — meju višem i trstjem se tožno razleza kukavičino kukanje. Devica Jelica se izbudi o jutranjem sviti, ali žalostno ima obličje, otožno ima oko; skoro da se je mnogo senjalo jej po noči i neprijetno; pogleda po izbi: tamkaje pri mizi se Horpina, nje pestina, moti z mečem — zbira darove, s kemi sorodci i gostje Jelico hote nadariti na dobro jutro. „Oj, Horpina moja, kaj skladaš?" „Trakove i oblačila, kitajke i atlase — vse to dar Jelici." „Ali nij tudi „termolame" vmes? Horpina, ali si ti uži kedaj videla „termolamo?" „Kaj pkk. da sem uži videla jo. Gospod Daszko je — se mladenič", iz Krimske vojske prinesel kos termolame, ki je bil podaril mu jo tatarski kan; poslal pa jo je precej po posebnem seli v Poljsko kraljevej veli cesti na dar." „Kakova pa je?" „I rdeča, i modra, i zelena, i srebrna, i zlata; kmalu je temna tako, kakor hudourni oblak, kmalu se zopet eviti, kakor samo solnce. „Oj, Horpina, duša moja, jaz bi rada termolamo!" „Težko je to, težko, golobičica moja! Tega blaga ne prodajajo v Brdičevi, še v Kijevi ne; le kan sam, gospod Krimu i Budziaku, svoje ženstvo oblači v termolamo, pa hčere tudi časi. „Horpina, ljuba moja, jaz bi rada termolamo!" „Gledi, ljuba moja ptičiča, gospod Kisiel je pripeljal obleko iz zlatolite termolame!" — i pokaže Jelici lepo obleko. Devica zarudi, vzeme obleko v roke, pa še dobro nij pogledala, uži vzdehne: „To nij termolama!" „A gospod stolnik (Kisiel) je vljuden plemič: zmirom povprašuje, ali je Jelica zdrava, ali vesela, kaj je dilala, o čem je govorila . . . Ali gledi, jasna moja zvizdica! Moskovski knjez je prinesel se seboj štirideset i pet soboljih kož — gostih, kosmatih." Jelica se še ne ozre na sobolje kože. — „Oemu so mi le kože, jaz bi rada termolamo." „Res, ta knjez je neotesan, tako izpod čela gleda, pleše pa tako, kakor ciganski medved. Kozačenko pa bi nekaj rad; pogledi le-sem, Jelica moja, Brzuchowiecki je poslal srebrn prstan sv. Barbare." Jelica obledi i stresne se. „Ne boj se, ribica moja! Da-si je strašan, gospod Daszko mu ne dade svoje Jelice, oj, ne ddde! Gospod Daszko znA, kako je ubogo Rožinsko knjeginjo mučil njegov oča, če človek hoče verovati vse, kar ljudji pripoveduji." Jelica še bolj obledi. „Kaj ti je, ljuba lasica?" — povpraša i pogladi jo pod brado, poljubi na čelo, kar je navada pestinam. „Ne, Horpina, dušica, jaz bi rada termolamo!" V. Jasen je dan, lepo jasen! Ptiči veselo treptajo s perotmi i glasno cvrče; le kukavica žalostno kuče na višnjevem drevesi, le ptič buhač divje i na kratko pohukuje v visi. V Leszcziriskem gradi je denes še šumnejše, hrumnejše, ra-dostnejše, nego je bilo včeraj. Praznuj6 namreč Jeličingor: ide, pij6, godci godejo, gostje pa pleš6. A Jelica je čmerna, zamišljena, neče peti, tudi je nihče ne more preprositi, da bi zapela. Ne razgovarja se z gospodom stolnikom rada, kakor se je druga pota; ni enkrat je ne posili smeh, kader pogleda moskovskega knjeza, kaj počenja; kader se nje oko vjeme s temno sivim okom i orlovim iicem gospoda Brzuchowieckega, še bolj nego poprej svoje krasno čelo obrača v tla, pa težko i skrivaj vzdehne sle-hrni pot. Stari Daszko ljubeznjivo povprašuje svoje vnuke, kaj je prišlo jej v glavo, kaj leglo na srce. Jelica vsakemu vprašanju odgovori: „Ne, ded, jaz sem denes takova, kakoršna sem bila zmerom še doslč." — Sili se na smčh — sili z besčdo, toda ni posiljeni razgovorni tak smeh ne pristuje krasnemu deviškemu licu. Stari Daszko stopi v sosednjo izbo i tu jame povpraševati varuhe Horpine; ta je rada povedala mu od kraja do konca vse, kar je vedela. Dasko se vrne, nasmeja, odmaje z glavo, pogladi brke si, poboža Jelici lice i nekaj šepne jej na uho, ali tako, da so vsi slišali. „Umiri se, oko moje!" — poboža jo zopet. Devici zarudi vse obličje. Jelica oči stisne dedu v dlan i poljublja jih s b svojimi krasnimi ustni. Gostje prosijo Daszka, da bi povedal, kaj je takega; a starček — kakor ne bi hotel razoddti, rčsen postane, moti se z vnuko, naposled pak pove, kar zna. Devica Jelica, po bliskovo naglo izgine iz izbe. Stari Daszko konča svoj govor tako le: „Dolgo, jako dolgo časa je uže od tačas, ko se mi je kan Izlam Giraj odkupil s tisoč konji, s tisoč kožuhi, z vaganom zlata i s kosom termolame; krasno blago je ržs to; le kraljevske veličesti se odevljejo z njim. Ali tačas so bili drugi časi!" — Pomisli malo nekaj, a ne izgovori. — „Tudi dru-gači ljudje ..." — le to je še črhnil. „Zdaj pa še za zlato ne doboste termolame, zato ne, ker ga sam kan ima preveč; ni s kopjem — ni sč sabljo je ne priborite, kan ima množne jate i hrabre. „Vi, gospodje godci, zlo ste učinili, zlo prepodite! No, drum, drum v teorbano!" Godci — pokorni ukazu, zabrundajo vteorbane! drum, drum! i zapoj6 pesem t6 le : Donia kwili, prosi mamy, Oj chce mi termolamy; Termolama, taka ladna, I ja krasna, hoza, skladna. Smutno dniowi bez sloneczka, Smntno lacc bez kwiat,eczka; Smutno doni, jak u mamy Nie wyprosi termolamy. Oj, bogdaj to dawny zwycaj, Chcialo dziewcze — chlopiec Nyezaj Zaklal w diabla, w ojca, w mam§, Na kon i po termolamj. Drum, drum — i utihnejo. Nobeden ne žugne — menijo, da bodo godci igrali še dalje. Devica Jelica je za steno poslušala pesem i teorbane; nagnila je glavo i roci pritisnila k prsim: „Oj, jaz hočem dobiti termolamo!" — VI. Na bistrej vodi — na njenem površji se racmanom sveti perje tako, kakor drago kamenje; urno pluj6 sem ter tija i kričč po vodi. V trstji raca kraka: obrača se na desno — na levo, a to trenotje se zopet skrije v trstje. Nikjer je nij več. Racmanje so se razsrdili: letajo nad trstjem: ta ti j a, ta tij& i vakajo; ne pulijo se za več rac, temuč samo za eno. Gospod vojevoda i moskovski knjez se dolgo časa razgovar-jata sč starim Daszkom. Gospod stotnik si popravlja šopek las, ki mu vhajajo na čelo, suče brke, brenči z ostrogoma i skoro do tal priklanja se devici Jelici, gospod Brzuchowiecki pa le molči, strmi prčd se i nekaj premišlja. Gospod vojevoda odide iz izbe, vrne pa se kmalu se steklenico rakije v roci — rekoč: „Gospod Daszko! starka je mladiču mati: oča je sinu roditelj; zakaj bi iskali krokarja, da bi se potegnil za sokola? Domačin najboljše govori za domačina. Vaša golobičica je privabila mojega goloba; vzemite si mojega goloba i dajte mi golobico. Dajte! nate pijače iz moje žganarije, na-pijmo se!" „Sedite, gospod vojevoda! — Dušica moja, ljubica, vnučica, edinica ljuba! prinesi nam čašico, zato da pokusimo gospoda voje-vode vodko, to je njegov pridelek." Jelica pogleda stolnika, a zarudi i brzo omeni: „Ded moj, ded, nij treba nam piti tuje vodke, imamo domače dosti." — Po teh besedah se obrne i zgine v sosednjo izbo. Vojevoda se namrgodi zaradi teh besed. Stolnika se sramota polasti, vojvodinja si grize ustna, stari Daszko stisne zobe, roci pa spusti v naročje: „Bog je priča, da bi jaz rad, ali ona? . . . morebiti se še dade pregovoriti, čakimo." — Kolebne z roko i ne-koliko^časa molče vsi. Cez nekoliko minot odide knjez Szeremetov, a vrne se se steklenico v roci i prikloni: „Jaz — belega cara prvi sobol — prišel sem k vam po lasico; obl6čem jo v sobolje kože, odenem s črnimi lisicami; dajte mi jo; t6-le pa sem v steklenici prinesel vara, prinesel sem naše moskovske pijače; zat6 da počestim vas i vašo lasico — poskusimo jo!" — i podboči se, mlaskne i ob-lizne se. Stari Daszko, da-si je teman, vendar se malo nasmčhne. ,.Hej, Jelica! devičica, vnuka — moja edinica!" Jelica prihiti v izbo. „Gospod knjez bi nas rad počestil z moskovsko pijačo, ali nam dadeš čaše? — Jelica ne zarudi, le pusto se nasmeja: „Oj, ded, ded, ne pijmo moskovske kislice, da ne dobodemo skomine, da nam ne razji želodcev!" Knjez sede i zagodrnja: „Komur mene nij mar, ta tudi mene ne briga." Vsi se nasmejajo. V tem na vseh straneh gospodje godci v teorbane zadrum-ljajo: drum, drum — i zapoj6 pesem: Panki, prožna praca wasza, Tego b§dzie lepsza flasza, I serduszko temu damy, Kto da Doni termolamy. Drum — drum še i utihnejo. Devičica Jelica poiskri z okom, po konci vstopi se i kolebne z roko. —„Aj, da, da, ded! napijem se iz te sklenice, ali kdor mi prinese termolamo, ta bode moj ženin." — To je srnica razodila — potlej pa izginila iz sobe. VII. Pav se šopiri po dvorišči: razprostrl je rep, napihnil se, kakor da bi hotel razpokniti se — i kriči: dk, dk, jaz sem gospodar! — Krokar leta nad selom, kroče i išče: ali ne gnjije kje kakova mrhovina, da bi jo ukral. — Sivi orel je odveslal v stepo; tam-lcaje napada, mori — i klokoče se svojim kljunom. Dokler bode orel imel perotnice, dokler kremplje, tako dolgo časa bode užival, kar koli utegne poželeti njegov želodec. Razid6 se gostje iz Luszcziriskega gradu: gospod stolnik seje vrnil v Žitomir. Še le stopil je iz svoje kočije, a uže na Krim, v Stambul i na različne azijske kraje razpošilja Žide. Ne smili se mu nij zlato — nij srebro. Iskro viče: „Le termolamo mi do-bodite, kdor mi jo prvi prinese, ta ne bode se svojimi otroki, vnuci i pravnuci vred nikoli stradal kruha! Na pričo vam bodi moja plemiška, gospodarska beseda — jaz sem plemič i gospodar — kar obljubim, tega ne ovržem!" Knjez Šzermetov — ko pride v svojo Suzdalsko dedino, po tatarskem običaji vzeme bič v roke i poka služabnikom: „Hej! po termolamo — na Krim, v Turško! Dobiti jo morate tako ali tako, da jo le doboste; kteri pa mi je ne prinese, tega nabičam na darilo!" — i pasje poslušni Suzdalci, lisičje prekanjeni, drve se na Krim, divjajo v Turško. Gospod Brzuchoviecki zavsede svojega vranca i dirja v Za-porožje v Sič. Tam se pokloni panu Koszevemu. — „Oče ata-man, dopustite mi, da malo poigram po bisurmanskih pokrajinah!" Pan Koszevi si pogladi brke i Gregorja potegne za lase. „Le poigraj malo sin, dopuščam ti; zberi mlade prostovoljce, ali vseh ne, mene i Siča ne pustite osamelih!" Brzucho\viecki ide od čete do čete i povsodi tisto pripovdda: „Gospodije bratije, Kozaci! Hoj, tam na Krimi, po stepah, pas6 se kanovi taburje, — konji črni tako, kakor je črn krokar, — urni tako, kakor sokoli! Da bi ga tri sto vragov, to je Bisurman! . . . Hlej, tam po Krimskih gradeh se smeti delajo iz zlata, srebra, atlasa i damaska!.. . Hej, tam po haremih so krasne deve, tudi kozaške! . . . Gospodije bratije! Kteremu drago, tisti za menoj! ... Prisezam Bogu i Materi Božjej — vse to bode naše!" Kako vro Kozaci! vsak bi rad šinil na konja, ali nij dopuščeno vsem. Srečkajo, prepirajo se, krešo mejusobno, razhodnja pak je pomirila vse. Tri tisoč Kozakov pred večerom na enkrat k višku vrže čapke: „Slava Bogu! čest tebi panWatažko! Odpelji nas na Krim, v Carigrad, kamor ti drago!" — Poklonijo se panu Koszewemu, preplujo sinji Dnjeper, vspešno dirjajo Krimu naproti, njim na čeli pa gospod Brzuchowiecki plava na vranem konji; on vodi za-poroško vojsko. Zemlja doni pod kopiti trijeh tisoč konj, stepa se trese od trijeh tisoč pojočih vojakov. Sivi orli klokočejo s kljuni i tru-moma lete za njimi. Sivi volčje tulijo tako, kakor bi plakali — i dero za vojsko, kajti to je zaporoška vojska; pelje jo pan Brzuchowiecki na Krim po termolamo — po termolamo! — VIII. Pred dežjem ribica pljuska po vodi; kmalu se v zrači posveti se svojimi plavutmi, kmalu švigne v globočino. Mehurčki se delajo po vodi i veči i veči kroži. Nad vodo lastavica sem i tija šviga i švegeče. Ribici to nij po všeči, zato ne, ker jej obeta: dež, dež! Nad reko Hujvo v zelenem logu devica Jelica sedi zamišljena. VaruhaHorpina pogleda kmalu Jelico, kmalu v vodo; a ne govori, ker je tudi zamišljena. V tem se prikaže nekova ciganka —- vražarica. „Oj devica zlata lunica, daj, da ti srečo povem!" Jelica se izbudi iz svoje zamišljenosti; malo se nasmehne, cel6 oko jej zablisne. „Povedi mi srečo, ciganica, ali resnico govori," — reče jej i rokico podade vmazanej čaralnici. Pestina Horpina nastavi uho. Ciganka ogleduje dlan — „Oj jasna lunica! oj cvetoča dušica! Sokol, sokolček je začul tvoj vzdihljaj i tvoje srce bije njemu. Sokol, sokolek misli na-te i hrepeni po tebi; išče ti cvetija, a ne more ga najti. Oj, vonjiva devičica! tudi krokar leta za cveti jem, a ne najde ga. Ali kaj za tega delj? Sivi orliček najde lepo cvetije, pa ti prinese ga. Oj devičica kukavičica, ne jokaj, ne plakaj j" — umolkne, z glavo zmaje i vzdihne. Jelica gleda ciganki v oči; kmalu zarudi, kmalu poob6si čelo, zdaj pa zdaj cel6 vzdihne. — „Ciganka, govOri, prosim te, povždi vse do konca; a govori resnico, dddem ti lep dar za to." „Oj krasna lunica, ne morem! Oj devičiva lastavičica, nij trčba obetati nij treba prisezati, kajti kdor je prisegel — a prisegi izneveril se, gorje mu, nesreča! Ne morem!" — odreče i izpusti Jeličino roko, obrne se i urno odide. „Ciganka, čaki, vzemi vsaj ta-le dar! — teče za njo i po sili jej daje zlat denar, ali ciganica se ga brani. „Oj lunica zlata, ti ml ponujaš zlato, jaz pa ti dajem solze! Bog te obvaruj!" — žalostno poslovi se, odmaje z glavo i brzo odide v selo. — Jelica se vrne v grad ali kako je otožna! Težko ima srčice, misli trudne, prsi tesne. Stari Daszko jo gladi po obličji, pestuje i poljublja svojo vnuko edinico. —„Srce moje! gospod stolnik nij dobil termolame, tudi drugih je ne dobode nobeden: minoli so tisti časi. Haj! haj! ko bi jaz bil še mlad, videla bi! a zdaj! — Zlato moje, vdaj se stolniku! Idi, dokler še živim, da te ne zapustim osirotele na tem sveti!" Jelica poljubi Daszku roko — i povzdihne. — „Ded moj> kar sem obljubila — obljubila sem. Kdor mi prinese termolamo, tisti bode moj tovariš!" — IX. Oj davno, davno še pred zimo so žrjavi odleteli v daljne kraje — nekamo tijkkaje za gore, za morje! Minol je sneg, vode so se razgrele; nazaj lete — veselo letč žrjavi i neprenehoma kričč: gru! gru! Ginejo dnevi, potečejo tedni i meseci, a termolame nij sluha ni duha. Nij je gospod stolnik dobil za svoje zlato; židje i ne-židje so izginili nekamo, kakor kamen v globočino vode. Knjeza Szeremetovega Suzdalci — kakoršni so bili odšli, takovi so se vrnili; zastonj se jezi, zastonj z bičem naplčta okrog sebe. Gospoda Brzuchowiečkega nij še nazaj. Seraskerja Budziaka Tatar jadrnik pridirja i kriči hetmanom: „V imeni Allaha i Re-suillaha (prorokovem) prosim vas: pomozite nam, dajte sv&t,^kaj i kako! Zaporožki vragovi besijo po Krimi i gospodarijo!"—Caus je iz Stambula dirjal naravnost v Varšavo h kralju z vestjo, da Zaporožci po svojej navadi Krim pustoše z ognjem i mečem. To je bilo nekega poletnega dne; nebo je bilo jasno, modro, na zemlji pa je bil raj. Nad reko Hujvo sedi gospodar Daszko na trati i iz stambulske lule kadi sultanski tobak. Okrog njega se suče devica Jelica, okrog nje pa brkasti pan stolnik. Gospod stolnik nij dobil termolame, ali po svojej starej navadi se dobriče devici i vklanjs. Jelica milo posluša, milo se na-smčhuje; zmerom mu le omenja: „Le čakite, da vidimo, ali prinese ali ne kteri termolamo! V tem prihiti kozak Harasim: čelo se mu kadi, z las mu po gosto kaplje pot. Mahne z rokama: „Ljubi oče! ob gori, zelenej gori vojska ide — kozaška, prav taka, kakoršna je bila naše dni." Stari Daszko plane na noge, nastavi oko v stepo, vleče na uho. Evo, bliža se truma jezdecev kozakov. Načelnik je na vra-nem konji, za njim pa jaha trideset junakov, ki nijmajo ni kopja — ni bridkih sabelj v pesteh; podoba je, da nekej neso. Vsa vojska kozaške pesmi poje tako krepko, da se vse razleza po reci Hujvi, da odmeva na daleč i na široko po stepi. Zakaj je devica Jelica kmalu rdeča, kmalu bleda? Zakaj jej srce zdaj urno, zdaj rahlejše utriplje? Saj je kozakinja, saj je je to kozaška vojska! Zakaj se je stolnik tako pooblačil? zakaj si više brke i z nogo topoče ob tla? Saj je Poljak, to pa so bratije Kozaci, sinovi tiste matere — Poljske! Kozaška vojska jezdi v trop, pred njo jezdec na vranem konji, za njim trideset junakov kozakov. Kazno je, da so zagledali ali stolnika, ali pana Daszka, ali pa devico Jelico, kajti pognali so konje v skok, da se z vetrom kosajo. Kakor bi bili okamenčli pred Jelico, vsi se s konji vstavijo pred njo, pred noge spustč jej plen i kričč: „Termolama — termolama!" X. Haj! haj! v Leszczinskem gradi je mnogo gostov, šumno je i hrumno: idč, pij6, plešo, godci pa godejo. Gospod Daszko je svojo vnuko, edinko — devico Jelico oddal možu — gospodu Brzuchowieckemu, ki je atamanske krvi. Poprej je bil zaporožcem asavul, zdaj pa je gospodar i sela Ko-telna dednik. Jelica ima razpletene lase, krasen venec na glavi i krilo iz termolame. O, kako je krasna! a tudi termolama je krasna! Termolama leskeče tako, kakor zlato, kakor srebro, modro i zeleno, časi pa se izpreminjajo vse barve na njej ob enem. Jelica nij vesela, mračna, oblačna jo, zamišljena; uže zdaj je skrbi, kako bode mogla zapustiti deda; vedigabog, ali jej mož ne ukaže kteri pot, da ide z njim, moževa hoteva pa je sveta zahteva. Pan Brzuchowiecki je v župani iz tenkega belega atlasa; kontus ima iz modre tkanine, pas srebrno-lit, obutalo rdeče, ša- ravare modre, ob boci mu visi turška sablja, za pasom ima ja-tagan. V roci drži čapko iz rdečega baršuna — obšito z jag-njetovo kožo i okrašeno z rdečim i belim cvetijem. Tudi on sam je nekako nepokojen, divje gleda i nabrano ima čelo, kakoršen nij navadno. Gotovo je tak zat6, ker je zaradi belih ličic, zaradi živih oči zapustil Zaporožje, kajti Zaporožec oženjen nij več Zaporožec. Celo Daszko nijma pošteno jasnega čela, da-si žalost nij njegova tovarišica. Poznd se, da mu je žal, zatč ker gospe vojvod-kinje i nje sina nij na svatbo, če prav je uže od nekdaj tej ro-dovini prijatelj, a rodovina njemu prijateljica. Varuhi Horpini se ne smili vodka, svatije naj bodo kolikor mogoče — veseli. Vsi jedo korovaj i radujo se, samo mlada ženin i nevesta se ne veselita i ne jčsta. Ko Jelica odide v svojo spalnico, najde v njej iz tkanine obleko — sč zlatom protkano, dar gospoda stolnika. — „Oj pe-stina! Horpina moja! odnesi to obleko, da je ne zagledam nikoli več posle, i nikdar mi je ne omeni!" — vzdihne iz dna svojega srca i solze se jej jamejo utrinjati iz oči. Predno se gospod Brzuchowiecki poslovi od junaških bratov Zaporožoev, otare si čelo: „Gospodije bratije! kader bode kde kaka bitka, ne zabite me; če prav sem oženjen, vendar pojdem z vami prostovoljno. — Da ste mi zdravi!" — Glas se mu trese, brzo se obrne i odide k svojej mladej ženi. XI. Prav trde ljudje: zakonskega stanu prvi dnevi, tedni celo meseci so medeni, i da ginejo urno, kakor blisk za bliskom. No-voporočenima zakoncema nij na mari, kako mine dan; ne povprašujeta, kaj bode jutri, ker znata, da to, kar je bilo včeraj, kar je denes, to bode zopet jutri. Ta enoličnost pa jima ne presčda. Rada bi, da bi zmerom bilo tako, pa bi bila srečna. Gregorjev vranec se vso pomlad, vse poletje pase po livadah; v jeseni i po zimi pa ga obrokoma rede dom&. Jezno rezgeče pred jaslimii s kopiti topoče ob trdo zemljo; rad bi šel na vojsko a nij mogoče: gospod sedi domd. Kriva Gregorjeva sablja visi na steni ob jasnem meči Daszkovega sina; nihče se ju ne dotekne. Oj, gospod Brzuchowiecki je z&bil na vojsko, zabil na Zaporožje, kajti Jelica je tako krasna, tako razkošna, da težko veruješ. Krasotica Jelica se oblači v termolamo; pozabila je na obleko iz zlate tkanine; morala je zabiti tudi brkastega stolnika, kajti pan Brzuchowiecki je tako ljubeznjiv i tako ljub, da težko veruješ res. Stari Daszko je vesel te sreče; predno je bilo minolo leto, povije mu lepotica Jelica pravnučico — Jelico. Stari Daszko si više brke, gladi svojega župana kitajko, jemlje na koleni dete — modro-oko, črno-laso; gladi ga, poljublja ga. — ,,Oj, zlato moje, vnučica, edinica! Grzegorz moj, dala sta mi pravnučico, dajta im še pravnuka! Bog vama vrni to! Bog vaji nadari!" Toda nij slehrni dan nedelja; sreča ne cvete zmerom, kakor v raji. Prišel je na vrsto tudi stari Daszko: umrl je brezi kake bolezni, bezi kakovega trpenja — sprijaznjen z Bogom i z ljudmi. Krasotica Jelica joče, toguje, trka na prsi, puli lase iz glave si. Grzegorz, da-si je sam žalosten, vendar tješi soprogo, tudi dite v zibelki se svojim vikom tješi mater. Pa nij še dosti to! Kraljeva veličest, kralj Poljski ukaže ko zakom, naj zavsedo konje i oddirjajo na Moskvičane. Nij drugače , treba je slušati, kralj zahteva to. Sedlajo Gregorju konja, a gospod se poslavlja od svoje soproge. — Jelica se mu obesi na vrat, objemljega z rokama i poljublja: „O, vrni se, vrni kmalu!" — i poddde mu malo dete, da ga po-blagoslovi. Grzegorz poljubi otročička, pritisne k sebi soprogo i poljubi: „Ljubita me; vrnem se zopet, vrnem kmalu!" — Zavsede vranca, prikloni se varuhi Horpini, kozaku Harasirau i vsej družini. Sebe, soprogo, dete, dom poblagoslovi sč znamenjem sv. križa i odjezdi. XII. Po stepi dirja konj : dirja — čilo, dirja gibčno, ker zna, da plava domu, kder ima svojo stajo, svoje pojišče; tamkaje mu daj6 krmo — čisto tako, kakor je zlato svitlo, vodo bistro, kakor je solza jasna. Čez poldrugo uro po bitki z Moskovičanom se vrne pan Br-zuchowiecki domu. Nekde daleč je pustil bojni plen, ki ga je bil vzel knjezu Szeremetovemu, i sam — kolikor more — dirja nazaj na vranem konji; rad bi popreje, nego je moč — svojej Jelici srečo voščil za god. Kolne stepo, ker je tako dolga, kolne dan, ker je tako kratek, a nič ne pomaga to, še le pozno v mraci je prijezdil v Leszczin. Kaka svitloba je to! Kako krepko predira skozi grajska okna, tako da odsiva na reci Hujvi! Od kodi neki so ti ljudji, ki po dvori tako švigajo sem ter tija z lučmi? Grzegorz strmi, otira si oči; mini, da se mu sanja, ali pa, da je oblaznel. Naj prvo sreča kozaka Harasima, ali drug drugega ne poznata. Z drhtečim glasom Grzegorz povpraša: „Gospod brate, kaj je novega pri vas? kaj obhajate?" „Vse je po starem; gospod je odjezdil na Moskovičane, pa je lani poginil na vojski — mlada gospa goduje denes, gospod stolnik pa . . ." Grzegorz ne posluša več dalje; stisne konja z nogama i spusti v skok. Harazim zgene z glavo. To je vrag, ali pa je izdan!" — omini, tri pote pljune i prekriža se. „Haj, haj! kako hrme v Leszczinakem gradi! Lepotica Jelica je oblečena v termolamo; gibčno hodi, skočno pleše z brkastim stolnikom; vsa vesela je. Vojvoda i vojvodinja sedita za mizo, srčeta medico i omenjata drug drugemu: „čez teden dni bode užč naša sneha — lepa sinaha bode to." V tem se odpro duri, — — v sobo z golo sabljo plane pan Brzuchowiecki. Jela vskrikne: „To je mojega moža trup, to je mojega moža duh!" Stolnik zgrabi sabljo, godci utihnejo, ples neha. Brzuchowiecki vskrikne: „Ha, še živim, jaz sem gospodar le-tu, poberite se iz mojega d6ma," — i po bliskovo hitro se sabljo maha na desno i na levo. Vse bčži skozi duri, skozi okna, kdžr morejo skozi i krič6: „Volkodlak! volkodlak! vsak božji duh hvali Boga! Gregorju se stemni pred očmi, jame šumeti mu po ušesih, Kakor oblaznel, tako divji po izbi; ne čuje presunljivega jeka svoje soproge, ki se bori se svojim živčnjem; ne čuje umirajočega kriča: „Nedolžna je, nedolžna . . .! Naposled se izpameti Brzuchowiecki, vstavi i ozre okrog sebe. Po svečnikih še gore sveče. Izpozni, da je v izbi, kder je tako dolgo časa užival slast i last: zagleda stolnika, da mrtev na tleh leži v lastnej krvi; o! hoče trup še suniti z nogo, a pogleda naprej — ter zagleda trup svoje soproge, ki je oblečena v termolamo; glavo ima ranjeno; to je lepotica Jelica! Divje zavrisne, kresne se sabljo ob steno i plane iz izbe. Na dvorišči konji topočejo s kopiti, psi sčekečejo, tulijo, veter pa žvižga. V izbi vojvoda i vojvodinja dvigneta sinovo truplo i plačeta. Varuha Horpina lomi roke i javda: „Oj, gorjč meni, gorjž meni! Jelica! Prav denes je rekla ciganica — vražarica: „Ne razk&li prisege, ne obleci se v termolamo!" Beseda: termolama se razlegne po sobi, dete v zibelki se izbudl i jame klicati: „Mama! mama!" — XIII. Čas beži, ne čaka; ljudjč se starajo, stvari se izpreminjajo i menjajo. Dve leti sti uže minoli od takrat, ko je bila krvava rado-vanka v Leszcziriskem dvori. Devica Jelica je uže nekoliko vzra-stla, uže balboče z jezičkom i teka okrog po nčžnih nogicah. Pan Brzuchowiecki je postal glavar kozakom v Zaporožji. Gospodije kozaci prieezajo: „Oj, s krvjo si je kupil atamanstvo, pa se mu tudi ne smili kri: preliva jo, kder koli je treba! Živeti i umrčti hočemo s takim atamanom!" To je^bilo prav o tistej priliki, o kterej je bil pan Brzucho-wiecki za Čehrinom potolkel Jurija Chmielnickega, potlej pa za ostanki njegove vojske dirjal po Kijevskih pokrajinah, i drugodi Podučni in zabavni del. 20 — ter po svojej starej navadi pustotil z ognjem i mečem povsodi, koder je lomastil. Bilo je na sv. Helene dan: po službi božjej, po molitvah za dušami ranjkim varuha Horpina i kozak Harasim z malo Jelico ideta molit na mogilo Helene Brzuchowieckijeve. Tam blizu mogile nad reko Hujvo stoji kozak i drži dva vrana konja, pred gomilo pak je nek drug kozak, ki kleči i moli. Horpina prikima z glavo, rekoč: „To je poSten človek, ta se hvaležno spominja svojih ranjkib." Na drugej strani mogile zadrumljata dva drumljača vsak v svojo terobano i jameta peti to-le pisem: ČŠpi w mogile krasawica, Nie dla ludzi krasne lica, Nie dla ludzi piwne oczy, Juz nieblyszczij! einierc je mroczy. Tam w mogile chatka sobie, Tam po smutku spocznij sobic. Zal nam ciebe gorzka dola, Ale taka Boža wola; Bylo przestac na kitajce, Na atlasie, kalamajce. Bilo siedziec u swej mamy, Niezacbciwac Termolamy. Teorbanama strune drumljajo: drum, drum, drum! Kozak plane po konci, zgrabi sabljo, ozre se okrog sebe — ter zapazi dete: „To je ona! to je ona!" — i dvigne dete v naročje. Horpina i Harasim vikneta: „Pan Brzuchowiecki!" — i prekrižate se. Gregor k srcu pritisne dete: poljublja ga i joče; otroče se ne brani, z rokicama objemlje očeta okrog vratu. „Jaz sem Brzuchowiecki! Jaz sem ubojica! . . . Dite moje, blagoslavlja naj te Bog! Ne išči termolame! ne oblači se vd-njo!" — i gorko zaplače, še enkrat poljubi dete, odddde ga Horpini, urno zavsede vranca i zdirja po polji, po ravnem polji v stepo, virni kozak pa za njim. Horpina išče za mogilo godca, a nij ju več nikdir. Zdi se jej, kakor bi se dalje i dalje teorbani v zrači oglašali: drum, drum, drum! Horpina se križa z znamenjem sv. križa i moli, da bi je Bog varoval hudega duha; mala Jelica joče za očetom, steza rokici v stepo za njim i jokajoča belkoče: „Ne maraj termolame, ne oblači se vd-njo!" — Lesena noga. (Spisal Jože Ogrinec.) tari se bodo gotovo še spominjali, kako viharen da je bil začetek tekočega stoletja. Francozki cesar Napoleon I. je takrat prizadeval celi Evropi veliko gorjč. Blagor, kolikoršen je bil za časa zlatega miru razcvetel celim državam in posameznim narodom, pogoltnile so v malih letih hude vojske; in mnogo, mnogo krvi se prelivalo po nedolžnem, samo, da si je ošabni vojvoda pojil svojo željo po slavi. Ali, ko se je nazadnje cel6 zaničljivo posmehoval božjim naredbam ter tudi po teh posegal se svojo drzno roko, udarila je Najmogočnejega roka napuhnjenca, in — moral je ponižan in osramoten, v pregnanstvu skleniti svoje življenje. — V tistih, tako nemirnih časih se je tudi godilo, kar hočemo tu v naslednjih vrsticah pripovedovati. Uro hoda od Kamnika, stal je samotno majhen mlin ob desnem bistričnem bregu. Čedna, snažna hišica in nje dotična okolica, to je bilo kaj prijetnega za oko. Stoletna vinska trta je vila močne rame okoli malega pohištva, in sadno drevje je gosto stalo preko bližnega sveta, na prednji mlinovi plati. Poleg druge je Bistrica dalje hitela vrte tri mlinska kolesa dan na dan, nikdar pa ne ob nedeljah ali zapovedanih praznicih. Kakor zunanja, tako bi bila notranja naprava, tako tudi vse gibanje in življenje v mlinu zadovolilo slehernega. Potokar — tako se je reklo gospodarju — imel ni veliko premoženja, ali zato, kar je imel, skrbel je, da se obvaruje, pa pošteno pomnožuje. Vsak je hvalil moko izpod njegovih kamenov; pšeno, ki se je stopalo pri njem, bilo je brez graje, in meh, Če se je poln odložil v njegov malen, dal se je poln nazaj ; kolikor mu je šlo po pravici, le toliko je jemal, več pa nikoli ne. In to je bilo, da si je Potokar ohranil dobro ime in da je njegovo rokodelstvo čedalje bolje šlo izpod rok. Potokarjeva družinica so bile tri osebe, namreč on sam, njegova hči Reza pa hlapec Ožbe; tedaj samo Šest pa teh delavnih in nevtrudljivih rok, da je bilo vsako delo natanko in v svojem času storjeno. Ožbe, doma iz bližnje vasi, bil je sin cel6 siromašnih starišev, ki so mu pa pomrli, ko je bil še le dvanajst let star. Takrat ga je bil Potokar k sebi vzel kot zapuščeno siroto ter izučil ga mlinarije. Ali zdaj, kot krepak, dva in dvajsetleten mladenič, bil mu je priden posel, zvest v vsaci stvari in celo hvaležen, da mu je hotel koj iz prva pomagati do poštenega kruha. Nasprotno pak je tudi Potokar zelo čislal Ožbeta pa ga imel, kakor bi mu bil lasten sin. — Pustna nedelja je bila. Potokarjevi so se bili k južnji vaedli. Reza je prinesla na krožniku svinjsko gnat, v skledi pa nekoliko pocvrtine na mizo. „Dandenašnje so precej slabi časi zato, ker je toliko vojska. Davki so zmirom veči in veči, in vem, da marsikteremu pojde trdo", pravi oče, ko je bil zasadil vilice v meso pa jel na kosce rezati ga. „I no, pa pri nas, hvala Bogu! gre nam še še: brez skrbi si moremo vsaj ob nedeljah privoščiti kaj boljega. In človek, ki od mladih nog nikoli ni brez dela postopal pa še na svoje stare dni se vkvarja, pa vkvarja: saj tako-le časi tudi zasluži, da kaj mastnejega prigrizne. E, vi dva sta mlada še, pač ne vesta, kako gre po svetu! Lejta pri Anžku. — To je bila hiša premožna, da kkj; vsega so dosti, še preveč so imeli. Le dejali so: „Pri Anžku, pri Anžku!" Pa on ni rad delal, posli so mu slabo obdelavali grunt in pa najemniki, gospodinja trosilka — kam je prišlo? Otroci so vsi reveži, stara dva po svetu beračita oba, še spat bi ne imela k&m, ko bi ju dobri, usmiljeni ljudje ne jemali pod streho. Kako pa pri nas? — Ko so mi ranjki oče — Bog jim daj dobro! — ko so mi dali mlinček v roke, tje-Ie o trijacih — trideset let bo tega, tačas je še samo en kamen ropotal v malnu, vidita, zdaj pa trije. Popravil in pozidal sem hišo, prikupil njivico, za pet mernikov posetve, drevja nasadil todi okoli: kakošnjega sadja pridelamo vsako jesen, ki tudi nekaj, že kolikor toliko odrine, ali, če se poproda, vrže nekter groš. V hlevu imamo kravico, konjiča, v svinjacu po tri, štiri prešiče: za ranjcega vsega tega ni bilo. Zato, jaz toliko rečem, da pridne roke pa pošteno ravnanje — žegen božji pride potlej sam od sebe: to je še bolje, kakor pehar srebra. Prav mora človek obračati znati. Zakaj marsikje, kjer so stari toliko in toliko zapustili, pominulo je vse, ko je sin prevzel domačijo, drugej pa, kjer je popred revščina bila, opomogel si je novi gospodar. Dejal bi zato, ker tisti, kte-remu ničesar ne manjka, neče rad, da bi trudil se in potil, pa začne tako rakovo pot iti, 6ni pa, kterega bolj pri trdem ima, skuša le in le, kako bi si pomagal in spravi se na noge." „Jejte oče! ko ste pred dejali, da vas veseli boljega kkj," reče Reza, videvša, da so oče na jed skoro pozabili. „Bom, bom, počasi; saj danes je nedelja. Ob treh še le bo krščanski nauk: drugam se nikamor ne mudi," pravi, pomoči kosec v hren in dč v usta. Čez nekaj časa spet spregovori, rekoč: „Vidita, pri nas res včlika reč ni, pa kdor bo enkrat nastopil za menoj, imel bo vendar vsega toliko pri rokah, da si bo na vsako stran lehko po malo pomagal naprej, zmirom naprej. Se ve da, priden bo moral biti, priden varčen pa delaven: rok nikoli navskriž! Če prav potlej drugač nima nič, da bo le to: na tem je največ, vse je na tem." ,„Oče, kako da danes v eno mer v besedo zahajate ? Ali vam ne tekne?" praša skrbna hči. „O tekne, saj vidiš, da mi tekne, prav dobro. Ali jaz imam nekakošnjo misel — čaki, da povem. Župan, ki ima veliko potov okoli gospode, pravil mi je, pred-le, ko sva iz cerkve vkup šla, da je prišlo pisanje, da na spomlad zdaj le bodo veliko fantov pobirali v soldate. — Ožbe, lani in predlanskim se je bilo po-teplo, da ti nisi na vrsto prišel; ali letos, če je taka, da bo res trda za nje: nič ne mara, da tudi tebe pokličejo." „To je res, brž ko ne: že delj to mene skrbi," pravi mladenič in nekako žalostno pogleda v očeta. „Le stoj, Ožbe! saj ravno to je, kar sem hotel danes reči. Lej, meni bi bilo žal za te, ko bi te vzeli; zat6, ko si fant, meni všeč. In pa še nekaj druzega je. Jaz sem prileten, že star: čutim prav dobro, da žakljev nič več ne vzdigujem tako z lahka, kakor sem jih časi. Človeka bom posehmal toliko menj mogel gresati pri hiši. Pa kdo bi bil potlej za me? Mi smo že eden druzega tako dobro navajeni, zastopnost je najlepša med nami; spoznam, naj bi izbiral, kakor hotel, boljega in pripravnejega, kakor ti Ožbe, ne bi našel nikjer. Zato, Ožbe in pa Reza, vesta kaj jaz mislim — že delj časa mislim ? — Ti bi pri nas ostal, pa bi bilo najbolje." „Oče, to je da, kako rad, dokler bom mogel! odgovori brž mladenič." „Ne, ne: jaz mislim drugač. — Vzel te bom za zeta. Jaz upam, da vama obema bo prav. In če se bomo zmirom tako lehko in pa dobro zastopili, kakor dozdaj, pojde nam prav dobro. Kaj menita? — Reza?" „O oče, meni je prav všeč, kar ste dejali!" Prav rada imam Ožbeta." „Saj veš Reza, da tebe tudi jaz! pritegne koj Ožbe. „In pa, oče, ko bi me vi res hoteli za svojega vzeti, raje vas ne bom mogel imeti, kakor vas imam, ali se bolj stregel vam bom, delal pridno še bolj, storil vse, kar bo mogoče in hveležen vam bom vse žive dni." „No, tak jaz vendar mislim tako in ravnam, da je prav. Zdaj bo pa lehka. V postu enkrat stopimo v Mekine v kancelijo, da se najpred pismo naredi. Jaz mislim in župan je tudi tako dejal, da potlej, ko bo prepisano na tvoje ime, da ti ne bo treba v vojsko. Saj, h krati, da je le to, je pa dosti. Reza, ti si jih bila dvajset jesen, ti Ožbe dve več: čez leto, ali čez dve, ali kakor je — če vama Bog zdravje — pojdeta pa lehko k poroki." — Tako vesele pustne nedelje Potokarjevi dosehmal še niso doživeli. Reza in Ožbe sta se posebno srečna čutila pa hvalo dajala Bogu, da je očetovo misel sprožil na to, kar sta si oba že delj časa na tihem želela. Ali kdo ne vi, kako nestanovitna pač da je posvetna sreča človeku? Tri dni potem, ko je Potokar na pepelnice dan iz cerkve šel, zbolel je potoma. Mraz ga je stresel. Komaj še, da je stari mož mogel domu. Hitro je moral v postelj. Posehmal je Reza ihtč tekala okoli bolnega očeta pa skušala s tem in tem pomagati mu, toda zastonj 1 Ne solze, ne njena skrbna postrežba in zdravnikovi nasveti in njegova pomoč: vse ni izdalo nič. Možu je zmirom slabeje prihajalo. „Reza!" nagovoril je necega dne oče hčer, ko se je vsa obupana zraven postelje jokala." Bolezen, ko se loti starega človeka, ne dd, se z lepa odgnati. Jaz čutim, da gre h koncu z menoj. Videla boš, ne bo dolgo, da pojdem za ranjco materjo tvojo. — Pa jaz precej lehko umrjem. Vest me v ničem ne teži. Kar sem živel, ravnal sem po pravici in pošteno; zato bom z mirnim srcem zapustil svet. To-le bi mi bilo zdaj-le bridko, ko bi ti po moji smrti varha ne imela, da bi pomagal ti in zd-te skrbel. Ali, Reza! — naj bo tako, kakor smo se na pustno nedeljo zmenili, in jaz bom tudi zavoljo tega brez skrbi sklenil življenje. Kaj ne — ti boš ubogala svojega očeta? Stori, da čez kaj naj bo Ožbe gospodar pri naši hiši in gotovo, vse pojde po sreči, če prav bom pod zemljo jaz. Zato, nikdr ne bodi preveč žalostna, pa nikar se ne jokaj tolikanj! — je že božja volja tako. Saj, vsakemu pride enkrat, da mora umreti." „Oh, oče! vse, kar je vaša volja — vse bom rada izpolnila. Pa — saj dobrotljivi Bog, ta bo dal", da boste še okrevali, da še ne bodete umrli. Oj, kaj, kaj naj bom reva jaz potlej počela?" „E, težko, težko — kakor bo božja volja!" pravi bolnik se slabim glasom. Necega večera, ko so bili zjutraj sč svetimi zakramenti pre-vidili Potokarja, obšle so ga smrtne težave. Zdelo se mu je, da ura prihaja. Zatoraj je velel zaročencema, ki sta stala vštric postelje, naj mu še enkrat obljubita, da hočeta izpolniti njegovo zadnjo željo: da se hočeta zmirom spoštovati, ljubiti in kmalu skleniti se v svetem zakonu. Ko sta mu bila zagotovila to in je še drugega drugemu priporočil, posebno gorko hčer Ožbetu, zaprlo mu je besedo. O pol noči je bil Potokar mrlič. _ Mlada zapuščenca se dolgo nista mogla vtolažiti o očetovi smrti. Trdno upanje, da jima bo Bog tudi posehmal pomagal in verna udanost, s ktero sta si stregla med sabo: to jima je bila skoro edina in še najboljša tolaž. Zdaj je bila Reza, če prav pod varstvom bližnjega soseda, gospodar pri Potokarji. Gospodinjila je, kakor navajena, varčno in dobro, Ožbe pa, ker sam, trudil se je toliko bolj z mlinarijo. In tako je hiša ohranila poprejšnjo veljavo in spoštovanje. Post je pretekel, pri Potokarji se ni nič posebnega zgodilo. Reza je bila prav čednega obraza dekle in njeno vedenje je vsak, kdor je poznal jo, hvalil. Zatorej se je vzlasti posehmal ta pa ta fant ozrl za njo; ker, da si bo čez kaj iskala moža, drugač si nobeden ni mislil. Sosebno Stojčev Frknat je zdaj prav pogo- stoma vozil v malen k Potokarju in vselej, če tudi je pot samo mimo peljala ga, pomudil se je za nekoliko besedi pri Rezi. Ožbe ni dvomil, kaj tolikanj vabi Frknata k Potokarju. Vendar to mu ni prizadevalo nemiru: zaupal je trdno v Rezino zvestobo. Saj mu je bila, kakor zmirom, tako dobra in udana in če prav je prijazno govorila s Frknatom, nad tem se ni smel spotikati. Govorila je tako, kakor s komur si bodi drugim vsakim. Necega popoldne je Ožbe po opravkih moral iz doma. Zvečer, ko se je vrnil, slišal je neki pogovor v malnu. Vkljub ro-potanju spoznal je koj, da se Frknat pomenkova z Rezo. Kakor nož, sam ni vedel zakaj, zbodlo ga je nocoj v srce. Upal si ni k njima stopiti. Postal je v veži in brž na to čul je Frknata reči. „Reza, jaz vem, da ti nimaš ničesar zoper mene in vendar se me braniš. Povej po pravici, zakaj mi ne privoščiš prave besede?" „Frknat, nikar ne tišči v mč: kolikrat sem ti povedala že!" odgovori dekle. „O neumnica ti! Kaj si res tako priprosta, da bi tega berača jemala? Lej, zdaj si ti gospodar, sama storiš, kakor hočeš. Poznaš me, da nisem napačen človek in da nikoli ne bom. Če me vzameš — z menoj pride tudi lep denar k hiši. Za leto in dan bova imela še enkrat toliko malna, kolikor ga je zdaj. Živela bova, kakor grajščaka. Reza — premisli! Nikar ne zametuj sreče, da ti ne bo žal za celo življenje!" „Jaz sem Ožbetu dala besedo, pri smrtni postelji očetovi sem mu jo dala. Noben drug, razun njega, ne more biti moj mož!" Kakor kamen tako težko so Ožbetu poslednje besede Rezine padle na srce. Slišal je dovolj: izvolila bi se druzega moža, ko bi njega tu ne bilo, drugač ni mogel soditi njenih besedi. On tedaj bil bi Rezi na poti. Hipoma je bil storjen njegov sklep, ker bil je zel6 čutljivega srca. _ Natihoma stopi čez prag in ovije se brzih korakov okoli hiše. Se enkrat se ozre nazaj na ljubo hišico, v kteri je bil dokaj let srečno preživel in z besedo: „Bog te obvari!" zgine v mraku. II. Zastonj je Potokarjeva Reza pričakovala Ožbeta. Pretekli so dnevi, pretekli tedni: ni ga bilo od nikoder, noben ga ni videl in noben jej ni mogel nič povedati o njem. Bilo jej je le to očitno in jasno, da je Ožbe iz proste volje popustil jo; ali zakaj in kar natihoma: to jej je bila čudna vganjka, s ktero si je belila in belila glavo. Mislila je to in to, pa spominjala se ni najmanje stvari, s ktero bi bila iz oči v oči žalila ga ali pregrešila se zoper njega. Frknat je posehmal toliko bolj pogostoma zahajal k Potokarju v vas. Zagotavljal je Rezi, češ, da Ožbeta ni bilo veliko prida človeka, da je bil tiha voda, ki je samo zato tolikanj stregel ranjkemu očetu, da bi bil mlin popolno dobil v svoje roke. „Bog ve/' dejal jej je prilizljivo „kakošnje homatije bi bil potlej delal s teboj. Zdaj pa, ko je videl, da ni prišlo do prepisa in ker je vedel, da, če prav bi se bila vzela, imela bi ti več, kakor on govoriti pri hiši, ker je tvoja, spravil se je s poti. Reza, le meni verjemi: za mlin, za hišo mu je bilo — za te še nikoli nič maral ni!" — črnil ga je. In Reza mu je pritegnila. — Tako se človek, ki nima čiste vesti, opravičuje, s čimur je, da le zaduši svoje zadolženje. Frknat je bil precej premožnih starišev sin. Ali njegovo obnašanje ni bilo potem, da bi se posnemalo. Med tednom je bil že še: delal je, ker ni imel priložnosti, da bi se bil pečal s čim družim. Ali ob nedeljah in praznicih je pogostoma zanemarjal službo božjo in pozno se vračal domu. Vselej je kolikor toliko denarja zvijačno izvil starišem iz rok, pa zapravil ga in potlej večkrat pijan prirazgrajal potoma domu. Ravno tako je bilo marsikomu znano, da rad postopa po noči in moti pokoj. Vendar, pri vsem_ tem je znal pregovoriti lehkomišljeno Rezo. „Ljudje, ki grajajo mene, lažejo se in obrekujejo," dejal jej je. „In'če—tudi sem bil kterikrat morda res kaj neroden: saj veš Reza, da to smo mladi fantje vsi. Le čaki, ko sem enkrat tvoj mož, potlej bo vse drugač." Dekle je tudi takim besedam verjela. Denar, kterega se je nadejala po Frknatu, ta jo je najbolj slepil. Kmalu ni imela nobenega ugovora več zoper njegovo nadlegovanje in — pozabila je Ožbeta. Na jesen potem sta Frknat in Reza obhajala ženitovanje. Ne dolgo in pokazal se je sad od mladih nog razvajenega človeka. Kacega dobro pol leta je Frknat vedno živel v dobri zastopnosti se svojo ženo. Ali polagoma jima je zdaj to, zdaj to prišlo navskriž, česar se človek nikjer v družbenem življenji ne more ogibati. In Frknat, ne da bi bil voljno prenašal to, kakor se spodobi, da zakonska drug z drugim trpita in prezirata nepo-všečne malenkosti, ne; on je takrat vselej padel nazaj v svoje stare razvade. Sel je, češ, da bi v pijanosti svojo jezo udušil, zapravljatin pozno v noč ali še le druzega dnč se je vračal. Potlej pa je bilo zmirom veliko prepira doma in navadno tudi raz boja kaj, v tem, ko sta si oponašala, kar je drugi slabega vedel od druzega. To in tako je trpelo zmirom naprej, da, še vedno na huje se je obračalo. Slabi nasledki tega niso zaostajali. Potokar, ki je zanemarjal svoje rokodelstvo in čegar surovost so tamošnji poznali, ni bil več čislani mlinar, kakor za ranjcega očeta. In tako je mlinarstvo njegovo, ker se povzdigalo ni, pešati jelo. V štirih letih je Frknat vse poraztrosil in zapravil, kar je bil prinesel k Potokarju. Posehmal je jel s tem, kar je mlinarija še nesla, pasti strast svojo. Zdaj pa je videzno šlo rakovo pot. Preteklo je pet let, kar je bila Reza zaročena. Med tem časom je ona veliko žalostnih pa malo veselih dni vživala. Veli-krat so jej bile na mislih „očetove besede, ko so umirali, velikrat se je spominala Ožbeta. Žal jej je bilo, hudo žal, da ni ranj-cega ubogala. Kesala se je bridko, da je kedaj temu surovemu človeku privoščila prijazno besedo in pač vroče solze je na tihoma pretakala, toda — bilo je prepozno. Zdaj je verovala, da bi z Ožbetom vse drugač srečno živela in nezvestoba, ktere si ni mogla vtajiti, niti ne, da se ž njo proti Ožbetu pregrešila, čeravno se jej je zdelo, da on tega ni vedel, nezvestoba — ta jo je močno pekla pri srcu, pekla noč in dan. V teh malih letih jej je Bog dal tudi troje otrok. S temi so prišle, se vi da, tudi veče potrebe v hišo. Ali jelo je primanjkovati vsega. Prihajale so stiske in zadrege: žegen božji ni več počival nad hišo, gorje je bilo veče vsaki dan. V družini pa, v kterikoli je pomanjkovanja in ubožanja mož kriv ali žena, tam ste pač težki stvari mir in zakonska ljubezen. In res posehmal tudi Reza ni nič več imela nobene prijazne besede za Frknata, ta pa za njo ne. Bil je veden kreg in prepir med njima. Kar trpeti se nista mogla. Frknat je odsehmal po cele dni po krčmah posejal; za dom, z„a ženo, za otroke: za vse to ni imel nobene vesti, nobene skrbi. Če mu je kdo očital, da napačno ravna, smejal se mu je, ali če ga je svaril in obračal na pravo pot, spri se je ž njim. Vendar tako malopridno življenje g.i ni„ moglo dolgo trpeti. Še dve leti in tičal je čez glavo v dolgeh. Že mu nobeden ni hotel več upati ali posojevati. Nasprotno pak so jeli tirjalci pritiskati za njim. „Babo mi vzemite, ali pa otroke, druzega nimam," rekal jim je brezvestno in nič si ni storil iz tega. Sploh je čedalje bolj postajal neko odljuden in divji in ljudje niso radi imeli opraviti ž njim. — Necega večera je povaljan in pijan prilomastil domu. „Hoj baba!" kričal je že na pragu „kje imaš tiste srebrne petice — oči očeta? Vem, da jih imaš nekje še nekoliko. Alo, sem z njimi! Sem, če ne — baba — zadeval se je in bele pene so mu vrele iz ust, da ga je bilo groza pogledati. „Spravi se iz hiše, nesramni pijanec, grd požeruh ti!" zmirja ga Reza. „Še to bi mi rad zapravil, ko si že drugo vse. Doig plačaj, dolg, ki si ga naredil! Danes so že trije tirjat prišli. Kako ga boš plačal?! Ne dam ti — nikoli ti jih dala ne bom! Le spravi se! Od koder si prišel, tje pa pojdi. Da te nikoli več ne bom videla pri nas!" Kaj — prokleta baba! — ti si boš nad menoj jezik brusila, ti boš mene pojala od hiše, ti! —" rekoč zgrabi ^oporišče za vratmi pa jo zviškoma udari preko glave, da se uboga žena hipoma zvrne na tla. Nobenega glasu več ni od nje. Frknatu divji smeh skremži obraz. „Na! tu imaš, česar si iskala!" pravi in gleda jo tako tam. Ali kmalu ga boječnost obide in trezneja misel mu šine v glavo. Kaj, ko bi bil ženo ubil? Vkloni se, seže pod njo, da bi jo vzdignil. V lužo gorke krvi pomoči roko. Brž jo spusti nazaj doli. „Pa pojemlji, le pojemlji!" rekši obriše krvavi rokav ob njeno krilo pa hlastno stopi čez prag ven. Ne dolgo potem pride hlapec proti hiši. Že od daleč zasliši rezen otroški jok in prihitel v vežo vidi v sredi tam, kako nedolžna otroka, vsa krvava, objemata mater, vlečeta za roke, pri-zdigujeta glavo in ldičeta jo. „Za božjo voljo! kaj je to? — kaj je bilo?" poprašuje prestrašen in hiti vzdigovati jo. Čez delj se je jela zavedati in še le, ko jej je bil na postelj pomogel, in z mokrim platnom omil jej strjeno kri z obraza, prišla je toliko k moči, da mu je se slabim glasom dopovedala, kaj da se je bilo zgodilo. Hlapec je ves zavzet majal z glavo; smilila se mu je mučena žena. - Preteklo je nekaj dni. Po tistem strašnem večeru nikdo ni več videl Potokarja. Nekteri so trdili, da brž kot ne ne, je šel, pa sam na-se položil roko, ker tako nekako je pred tem in tem govoril in zdel se je vsakemu poslednji čas semkaj ves obupan in nekako zmešan v pameti. Zdaj hiša ni imela nobenega pravega gospodarja. Zaporedoma so se jeli oglašati, kdor je imel kaj tirjati pri Potokarji. Reza ni imela, da bi s čim poplačala dolgove. Tako je domačija prišla na boben. Njej je komaj nekaj orodja ostalo, drugo vse so si verniki razdelili med seboj. Nov gospodar je prišel na Potokarjev mlin. Kam z Rezo, siroto, zdaj? Ožbetova mala bajtica v bližnji vasi, ta je bila prazna, brez gostačev. Tje noter so jej vsi kazali, rekoč: „Saj je on popred v vaši hiši vžival dobrote, pa ti zdaj v njegovem imej prenočišče! Reza, zapuščena, ubožana in brez pomoči, vedela si pač ni boljega svčta. Se za hvalo je vzela to in preselila se sč svojimi tremi otroci v Ožbetovo zapuščino. Osem let je bilo poteklo potem. V tem času je Reza trpela veliko veliko revščine in s61z, bridkih solz pretočila. Ves njen zaslužek je bil to, da so jej iz obližja nekteri predivo dajali v prejo; sicer ni imela od nikoder nič, razun, kar so jej dobri ljudje ubo-gajme darili. Morala pak je skrbeti za sebe in za troje otrčk. Ve-likrat je bilo, da sama ni imela kaj jesti, niti ne, da bi vsaj suho skorjo pomolila otrokom, ki so upili, da so lačni. Sila revno je bila opravljena in otroci so razcepani prežali okoli sosednjih domov. Bilo je jesenskega popoldne, solnce se je nagibalo za gore. Po poti proti bajti, kjer je Reza, nekdanja Potokarica, gostovala prihajal je počasen človek z leseno nogo v vojaški obleki. Bil je srednje velik, lic zagorelih, kolikor mu jih ni gosta in obilna ru-javkasta brada zakrivala. Zdaj je bil še dober lučaj od hiše. Pod bližnjim drevesom, vštric pota, je sedel strgan deček, star kacih devet let in kislo kremžil obraz jabelku, ktero je grizel. Fantič! nagovori ga hrom človek, ko se mu je približal, da ga deček ni videl popred „povej mi, kdo stanuje v ti hišici-le", — pokaže na bajto. Deček se ozre. Ali, ko vidi čudnega, bradatega moža, leseno nogo, vrže molče jabelko od sebe pa steče naravnost v bajto. Malo delj je siv starček pasel dve kravi. Ko vojak pride do tega popraša: „Mož, dejte, povejte mi, kdo stanuje tu notri?" Tu notri — Potokarica iz malna, k&r se jej je mož izgubil. Pa sama nima nič, sama ubogajme prosi. Prenočiti tudi ne bodete mogli pri njej," razklada pastir, misleč, da človek z leseno nogo pač druzega ne bo iskal, kot usmiljenih ljudi, ki bi mu mogli česa dati. „Že prav, hvala", pravi in napoti se naravnost v bajto. „Dober večer!" vošči, ko pritolče noter z leseno nogo. „Bog daj! — Revež, jaz vam ne morem nič dati, sama sem reva uboga!" pravi mu in gleda ga žalostno. Najmlaji otrok jej kuka izza hrbta, nekoliko stareji se k peči tišči. „Nič ne de," meni vojak „vsak pomagati ne more! Jaz bi vas samo rad nekaj poprašal. — Ali ste vi Potokarica iz malna?" „Kaj je? Ah — sem, jaz!" odgovori žena bridko. „Tak prav. Čakite, vam imam nekaj sporočiti. Pa nikarte, da bi se vstrašili — preveč. Je žalostna reč," rekši korači proč od vrat in se vsede k mizi na klop. „Oh ne, kaj se bom strašila? Žalostno, — saj je zd-me vse žalostno!" „Devet let bo tega," začne pripovedovati „kar sem — ne vem kje, tam blizo Francozkega, pomagal v vojski. Tri dni smo se bili, v eno mer v ognji, četrti še le je bilo toliko miru, da smo utegnili pokopavati mrliče. Že smo jih bili zagrebli na sto in sto kar zadenem jaz ob človeka, živega še med druzimi kupoma mrtvimi tam. Imel je obe roke odbite in zdrobljeno desno nogo. Potem kakor je tožil svoje trpljenje, spoznal sem koj, da je Kranjec. Smilil se mi je, nesel sem ga — dva sta mi pomagala — z bojišča, pod drevo, ne daleč proč. Zejalo ga je: prinesel sem mu vode iz potoka, ki je mimo tekel. Hotel sem mu še dalje streči, pa je dejal, ko se je bil toliko okrepčal, da je mogel govoriti. „Dovolj je! Nikar se ne trudi! za me ni več pomoči: moja ura je bila. Bog, ki je pravičen, udaril me je, ker sem veliko grešil. Morda mi na smrtno uro odpusti. Molil bom in to ga bom prosil. — Le eno željo imam še, predno umrjem," rekel je in potlej dejal meni: „Če ti Bog da, da bi še kterikrat prišel v domači kraj^ poišči blizo Kamnika tam žensko, ki se jej pravi Potokarica iz malna. Reci, samo to jej reči: Tvoj Frknat te prosi za odpuščanje!" Pri teh besedah žena zažene glasen jok. „To je bil moj mož — vse mu odpustim!" pravi in zakrije si obraz. „Kaj se je zgodilo ž njim?" Dve ure pozneje, ali kaj, je — umrl, ko je veliko trpljenja prestal. Jaz sam sem ga pokopal in lesen križ postavil na njegov grob. Žena bridko vzdiha in joka, vtolažiti se dolgo ne more. „Ali je rekel še kkj, — ali druzega nič ne veste od njega?" „Nič. To je vse, kar sem povedal in kakor sem rekel," odgovori vojak. „Oh ti Frknat moj! Tak umrl si — Bog vč, kje si umrl! Pa, naj bi ti le usmiljeni Bog odpustil tako, kakor ti iz srca odpuščam jaz!" „Lejte si — tak je vaš mož bil tisti človek?" pravi čez nekaj nekako čudno vojak. „Ah, pač da, prav moj mož! Sam si je kriv, da je mogel umreti. Prizadel mi je veliko gorje; pa naj mu ne bo oponošeno: odpustim mu vse, če prav sem zavoljo njega nesrečna vse žive dni." — Vojak nekako zamišljen delj časa gleda ženo, ki ihti, in otroka, ki sta tudi jela jokati se, potlej pa praša: „Ali so to vaši otroci?" Oh moji siroti ste, pač, in še eno dekle, ki pri sosedu služi za pastarico. Moji ubogi otroci in pa njega, ki je že v večnosti zdaj," pravi se solznimi očmi in ljubo pritisne mala dva k sebi. Vojak se spet nekoliko trenutkov vtopi v se. Potem pravi: „Res, to mora kiij bridko biti, ko mož umrje. — Gotovo, da vam hudo gre. Ce se vam ne zamerim — meni, ki sem kmalu po tistem tudi v vojski ponesrečil, da zdaj delati ne morem, dobri ljudje toliko dad6, da mi ostaja: nd-te tu, če vam je pomagano kaj," rekoč seže v žep in položi pet srebrnih denarjev na mizo. „Oj nikarte, dobri mož! vi ste usmiljenja vredni sami!" brani se žena. „Pač res; pa hvala Bogu! skazujejo ga mi radi ljudje. Le vzemite!" rekši vstane in korači proti vratom. „Tak vsaj: od kod ste in pa kdo, da bom vedela, komu naj se zahvaljujem in za koga da naj bom molila," sili žena, ko ne ve, kaj bi iz hvaležnosti. „D6ma — ne vem — nikjer ni več na zemlji stanovitnega rostora za mi; pa upam, da onkraj v večnosti najdem naj-olji dom. Saj tu ga pač mi ni treba. Da le dobim, da na noč naslonim glavo pod kacim ostrešjem, pa sem hvaležen." „Lejte pri nas bi ostali. Otep vam prinesem v hišo," nagovarja ga žena. „Bog vam povrni dobro srce. Pa vidim, da bi vam delal tesnobo. Bom drugje poiskal; saj vem, da so sosedje tudi gostoljubni. — Bog vas obvari!" reče vojak in stopi ven. Posehmal se je vojak z leseno nogo držal navadno v tem kraji, če je k večemu za dva ali tri tedne prešel, potlej pa se je spet vrnil nazaj. Ljudje so ga radi preskrbovali s potrebno obleko in živežem, pa zvesto poslušali ga, ko jim je pripovedoval o hudih vojskah sploh, posebno genljivo o nesrečnem koncu Po-tokaričinega moža in zgodbo svoje lesene noge. Ravno tako je sam najraje poslušal, kaj so mu dragi pravili o nekdanji mlinarici: o njenem poprejšnjem blagru, o zdanji revščini in to, kako da je bilo tako daleč prišlo ž njo. Tako se je nepoznani vojak popolno udomačil v tem kraji, čez leto in dan je že vsak otrok poznal „leseno n»go"; tako so mu sploh vsi rekali. Ali noben ni vedel, kdo da je in od kod, ker le o tem ni nikoli najmanje besedice zinil, da-si ravno so ga popraševali po tem. Zat6 so si sem ter tje kaj ugibali o njem. Najbolj pak je nekdanja Potokarica iz mlina prevdarjala in mislila o tem hromovem človeku. Kar je bil namreč prišel v vas, nikoli več ni skrajne revščine trpela. Kjer-li je srečal kterega njenih otrčk, stisnil mu je kak denar v roke in sama je zdaj pa zdaj po skrivnih potih prejemala dokaj pomoči — tudi od njega, vsaj tako je sodila. Mislila je veliko in rada na-nj sama ni vedela zakaj. Tako je preteklo petnajst let. „Lesena noga" se je jela počasi premikati od hiše do hiše, prehajala ni nič več iz tamošnjega kraja. Starost in gotovo bridke skušnje po svetu so jo potlačile k tlčm. Bil je večer vernih duš dan. Potokarica iz malna se je bila ravno vrnila s pokopališča, kjer je svojih ranjcih starišev in moža dušo v pobožni molitvi priporočevala Bogu. Nocoj se jej je preteklo življenje preživo vračalo v spomin. Jela je zelo obžalovati in na tihem objokovati svojo lehkomišljeno mladost; vzlasti se je hudo kesala tega, česar se je bila z nezvestobo nekdaj pregrešila zoper blagega Ožbeta, ker zdelo se jej je, da najbolj zavoljo tega jo je Bog tako bridko obiskal. Takrat odpre hlastno vrata stara ženica in zagledavši jo tako tam veli jej: „Reza, hitro — napravi se, če nisi. Pri Potokarji „lesena noga" umira! Po sili hoče še govoriti s teboj. Ne vem — Bog ve, kaj je." Neka čudna čut prešine ženo. Urno je pripravljena pa hiti doli. Ko vstopi v hišo, nagrbi se nekako veselo čelo umirajočega. Njegove steklene oči, v kterih se je že smrtna solza bliščala, pogledajo jasneje in prijazneje. „Reza--Reza!" imenuje jo zaporedoma dvakrat pa prav se slabim glasom, in skuša podati jej desno. „Večni Bog! — Ožbe — ti si!! Odpusti mi, odpusti!" V tem trenotji ga je poznala po glasu, stisnila njegovo mrzlo desno v svojo, obesila se ččz-nj in „odpusti mi Ožbe!" prosila ga. Bolniku je očitna zadovoljnost prevzela obraz. Videti mu je bilo na očesu, da nima najmanjega sovraštva do nje; ali govoriti ni mogel več. Otrpnil mu je jezik, duša je zapuščala telo. — Njegova zapuščina je bila majhna skrinjica. Ko so odprli jo, našli so preko sto goldinarjev denarja v srebru, zraven popirnat listek. Na tem je bilo v dveh vrsticah zapisano, čegava naj bo zapuščina — Rezina, nekedanje Potokarice. Mahmud. Izvirna povest iz 16. stoletja. (Spisal Jurij Črnogorec.) I. jllPerhadbeg stoluje v Sarajevem, glavnem mestu lepe Bosne. Ni še dolgo, kar je propalo bosniško kraljestvo, pa je vže vse razdejano in popaljeno po deželi. Kjer so bila prej lepa rodovitna žitna polja, ki so tako rekoč redila vse sosednje dežele, poganja sedaj trnje in osat, kajti Bošnjak je ne obdeluje več. Previdel je, da orje in seje le za Muzulmane, kteri mu vse iz shramb pobero, kar si je v potu svojega obraza pridelal. Prebivalci so se poskrili v gozde, kjer žg6 oglje in je prodajajo Benečanom, ali so si pa ovili čelo s turbanom in ogrnili bisurmanske kaftane. Odtrgali so iz cerkev, svetišč pravega Boga, križe in postavili polumesce na njihovo mesto: krščanski duhoven se je moral umakniti muzul-manskemu muezinu *). Plemenitaši se klanjajo polumescu in so vže zdavno prisegli sultanu zvestobo in pokoršino. Upali so, da jim dade padišah kneza, a dal jim je pašo in lepa Bosna je zajokala, ko je bila spremenjena v pašalik. Zvedeli so sedaj bosniški plemenitaši, kako pjačuje sultan izdajo. Ko so namreč izdali svojega zadnjega kralja Štefana, zaukazal jim je sultan, da se morajo vsi poturčiti, ako ne, zadene je huda kazen; kralja so pa zadavili sirovi Muzulmani. * * * V Sarajevem je velik hrup. Muzulmani hitč iz hiš na ulice, kristijani se pa zapirajo va-nje, kajti ne upajo si na ulice, ker tu niso varni pred sirovo druhaljo, ktera ravno vre v mesto. Vže se sliši včliki boben in piskanje na piščali. Na čelu tej druhali, ktera pelje nekoliko zalotenih mladenčev in deklic, jezdi Ferhadbeg. *) Muezin ~ klicar na molitve. Tedaj to je ves plen in desetkrat manjša vojska se vrača! Za zdaj so se Muzulmani goljufali, kteri so hiteli na ulice gledat vra-čajočo se vojsko. Tudi Ferhadbegu se vidi, da ni tako ponosen, kot drugikrat, ko je pripeljal sabo veliko plena in ga moral poslati sultanu v dar. Padišah ga je pohvalil vselej, pa zdaj, — — ali ga bo tudi pohvalil, za smrt toliko janičarjev in spahov?*) Kdo je tega kriv, to tudi dobro zna ljuti Ferhadbeg; tega je kriva hrabrost slovenskih junakov. Muzulmani bite na trg. Ali bodo kaznovali kakega hudodej-nika, da ga gredi gledat? Ali bo kaj razglasil paša? Ne! ne bodo kaznovali hudodejnika, ne bo jim paša ničesar razglasil, ampak postavili so na somenj zalotence, ktere so pripeljali iz lepe Slovenske onkraj Kolpe. Na trgu postavijo v vrsto ostrašene dečke in deklice. Milo se pogledujejo, kajti slutijo, da jih ne čaka nič dobrega. Kmalo pokupijo Muzulmani vjetnike in se vračajo ž njimi na svoje domove ; le enega dečka noče paša prodati. Deček je okroglega in lepega lica in ponosnega čela. Ferhadbeg nima otrok, žene so mu pomrle in ostal je sam, zato je vzel lepega dečka, ga poturčil in učil orožje sukati. Izrastel je lep mladenič in paša ga je veeel kot svojega sina. Preteklo je nekaj let. Žari se in napočilo je lepo krasno jutro, kakor srce device. Polumesci se blišče na mošejah, hišah meškega proroka, Muzulmani pa vstajajo in se obračajo moleči proti jugovzhodu, kjer stoji rodno prorokovo mesto. Pred Saraje-vim je vojska zbrana, pa še ne vi kamo. Paša jim še ni nič povedal, kajti to je bisurmanski običaj, da ne vedo vojaki nikoli, kamo gredi. Živo se pomenkovajo in ugibljejo med sabo, kamo bodo šli. Nekteri pravijo, da gredi v Dalmacijo nad Uskoke, kteri ropajo ob turški meji, drugi, da gredi v Primorje, ali niso zadeli prave ne ti ne oni. Naenkrat nastane red, vstopijo se v vrsto in stoji kakor nemi. Prijezdil je paša iz mesta na čilem konji. Ponosno se mu bliskajo oči in iz njih srši divji ogenj. Konj pa ide zdaj v skok, zdaj stopa ponosno in nosi navkviško glavo. Poleg njega jezdi pašin ljubljenec. Turban ima ravno tako drag kot paša in sabljo mu je podaril tudi paša iz svojega zaklada. Kdo je ta pašin ljubljenec, ki se tako ponosno obnaša, vštric paše jezdi in se ž njim pomenkova? To je Mahmud, mladenič lepe rasti. Izvrstno suče meč in izborno meče kopje in strelja, le malokteri jezdecev se more kosati z njim. Žares, lepo se mu podd turban in kaftan mu je kakor pri-rasen. Komaj mu je mah obrastel zgornjo ustno, vže je aga! Velika sreča, kakoršno doseže malokteri Muzulman v taki mladosti. Janičarji in spahi dobro vedi, da ga morajo ravno tako spoštovati in slušati, kot pašo samega. *) Spahi = vojščaki. Ko prijezdita do zbrane trume, jo pasa zadovoljno ogleda in d& znamenje za odhod. Premaknila se je vojska, spodbodla konje in odjezdila spred Sarajevega proti severu. Samo prah se je še videl, kteri seje vzdigoval izpod konjskih kopit, pa kmalo je tudi to zginilo. Muzulmani v Sarajevem so z glavami zmajevali in ugibali, kamo je pasa odjezdil z vojsko. Veselili so se vže na plen, kajti upali so, da pripelje paša mnogo vjetnikov, ktere upajo potem dobiti po nizki ceni. Saj je vendar dolgo zbiral vojsko, nabral je krog dva tisoč čvrstih janičarjev in spahov in tudi oddelek albanskih konjikov se mu je ponudil v službo. Ferhadbeg jezdi počasi in vsa vojska za njim. „Velik je Allah in velik njegov prorok Mohamed!" prične paša. „Sedaj zmoremo gotovo gjaure*), te proklete kristijanske pse, kteri si upajo zgrabiti padišahovo vojsko. Danes pokaži, Mahmud, da te nisem učil zastonj kopje metati, streljati in han-džar brusiti. Naša vojska je precej velika, mnogo pripeljejo pa Še druge paše vojakov." „Gotovo je zmoremo, vsaj Bog je velik," odgovarja Mahmud, ,,gotovo ne bo pustil, da pobijejo pravoverno vojsko psi, trgajo divje zveri pravovernih trupla in je kljujejo krokarji na bojnem polji." „Najlepše dekle dobiš v dar," povzame zopet Ferhadbeg, „ako se dobro obnašaš, da čutiš zemeljsko razkošje, ktero je pa le slab odsiv onega v Mohamedovem raji, kamor pride vsak Muzul-man, ako se bojuje za vzvišenega proroka. Obljubil je, ko je bil še na zemlji, junakom mnogo hurisek V raji. Mnogokrat sem se vže poskusil maščevati nad kristijani, zaradi smrti svojega očeta, kterega so potolkli na hrvaški meji. Posrečilo se mi je vže nekoliko, popolno pa vendar še ne, kajti, akoravno smo ropali po Slovenski in Hrvaški, vendar smo se morali umakniti vselej, kedar so se zbrali Slovenci in Hrvati. Hiteli smo nazaj zaradi plena, da ga nam niso vzeli, ker včdi, take so turške namere zarad sosednjih dežel. Gotovo ni bila nikjer padi-šahova vojska tolikrat te pena, kot ravno tu. A kmalo se poskusimo in pokažemo kristijanom, da je le vendar polumesec močneji nego križ in da je kristijansko dekle le za to na sveti, da lepša harem pravovernika Muzulmana." Mahmud le posluša. Veseli se boja in komaj vže čaka, da se zgrabijo. To se mu zna na obrazu, kajti oči mu divje in ponosno plamičejo in na vse strani se ozira, kot da bi hotel kje Vgledati sovražnika. Konja zbada in zadržuje zopet za uzdo, da skače pred vojsko. Z dopadajenjem ga opazuje Ferhadbeg. Ustna se mu naber6 na smeh in misli si: „Zares! velik je Allah in sam Mohamed bi bil takega vojaka vesel. Gotovo morajo biti njegova načela prava, ker vlivajo pogum v junaško srce in mu obljubujejo '*) Gjaur — krietijan. tudi primerna plačila. Rad umrje junak na bojnem polji, ker njegove rane se bodo krasno lesketale v sedmem Allahovem raji v naročji izbranih hurisek." Med tem se prikaže polumesec na Travniški džamiji *). Veselo ga pozdravi vsa vojska, spodbode konje in se zapraši proti mestu. Ali so to Muzulmani, da se tako veseli polumesca? Ne! to niso Muzulmani, ampak nezvesti izmečki kristijanskega rodu. Pozabili so Boga, Nazarenca in matere božjega Sina se ne spominjajo več. Rajše poslušajo koran, kot sveto pismo in rajše se obračajo proti Meki in Medini, nego proti Jeruzalemu, kajti od tamo upajo nebesa ne od tu; raje gledaj o v padišahu, kteri se imenuje „senco božjo na zemlji" odsiv Vsemogočega, kot v rešnjem znamenji krščanskem. Očita jim to vest, pa oni je ne slušajo. Vendar si ne upajo upreti oči v razbita znamenja in cerkve ob poti, da jih hujše ne grize vest. Namesto, da svobodijo sebe in pomagajo drugim otresti sužnji jarem, se še ponujajo Muzulmanom, da pomagajo prelivati kri sorodnih plemen, zvestih križanemu. Dospeli so do mesta. Naglo se je razglasilo po mesti, da je prihrumel paša и vojsko. Zbere se naglo nekoliko m6ž, na čelu jim je župan. Hiti iz mesta pasi naproti. Srečajo se ravno pred mestom. Meščani se prekrižajo z rokami, sklonijo glave in se ponižno bližajo paši: „Slavni paša," prične župan s tresočim glasom, „namestnik padišahov, gospodar Bosne, najhrabrejši vseh paš na zemlji, vgledali smo vas ravno še o pravem času, da se ti pridemo poklonit in vprašat, s čem vam moremo služiti? Po-sluhni smo sultanu in tebi, njegovemu namestniku, v vseh rečeh; ti zapoveduj čez naše življenje in imetje!" Župan umolkne, vse je nekoliko časa tiho, pa Ferhadbeg še vedel ni, kedaj je župan nehal, ker ga ni poslušal, ampak imel je opraviti z vojaki. Sedaj se obrne proti županu: „Dajte naglo vojski hrane za dva dni!" Zupan in meščani so vže vedeli, da tu ni ugovora, obrnili so se tedaj in hiteli v mesto, da spolnijo pašino povelje. Naglo je bilo vse skupaj, kajti vsak je moral dati kar je imel. Nesli so hrano iz mesta, da nasitijo pašino vojsko, kajti do Krupe je še daleč in tamo se morda hitro ne dobi, česar se potrebuje. Muzulmani so postavili šotore, zanitili ognje, razpostavili straže, konje privezali h kolom in se vlegli nasiteni spat. Drugi dan so vže o prvem petelinovem petji odrinili in v dveh dneh so dospili do Krupe. Begi: hluinski, požeganski, pakariški in Alajbeg velajski so pripeljali krog tri tisoč mož in se vtaborili pri Krupi, da napadejo Vihič. Herbart Turjaški, zvedevsi, da mislijo Muzulmani napasti *) Džamija = mošeja. PoduJui in zabavni del. Vihič, zbere krog tisoč vojakov v Budatskem pri reki Radoniji, pripravljen zmagati ali umreti. Pridruži se mu še višnjanski glavar in tako pričakujeta sovražnika. V muzulmanskem taboru je bojni zbor. „Vihič mora pasti," rekel je hluinski zandžakbeg, „ako dobimo to trdnjavo, ropamo lehko daleč okoli in pošljemo v Carigrad obilno plena. Sedaj moramo napasti, kolikor prej toliko bolje, če ne, pripeljejo kristijani pomoči in potem se moramo umekniti. Turjaškega samega gotovo zmoremo." Izvedeli so vže tudi Muzulmani pot, po kteri pridejo Turjaškemu za hrbet. Ferhadbeg ukaže Mahmudu svojemu ljubljencu s šeststo konjiki na pot, da zaloti Turjaškega. Razšel se je bojni zbor in na drugi dan je bil boj napovedan. Napočil je 22. september leta 1575. Jutro je krasno in ravno kar ste obledeli danica in luna na nebu. Prikaže se soince izza gor in razliva svoje zlate žarke po lepi Slovenski in Hrvaški. Pa vendar je krasna Slovenska tužna, kajti sluti, da izgubi svojega velikega branitelja proti nevercem. Stala sta si nasproti največja sovražnika, ktera sta se vže v marsikteri bitvi merila, Herbart Turjaški in ljuti Ferhadbeg bosniški paša. Slutil je vže Turjaški, kaj ga čaka, kajti bila se bo njegova majhna vojska z množnimi jatami janičarjev, spahov in Albanov. Turjaški ni še pričakoval tako hitro napada in nadejal se je pomoči. To so vže kruti Muzulmani zapazili in ravno zato so sklenili Turjaškega precej napasti, da ga bolj gotovo uničijo. _ Ferhadbeg razdeli vojsko v dve trumi in zgrabi Turjaškega, ga vrže nazaj in napravi nered med hrvaškimi huzarji, ktere vodi Vojkovič. Vojkovič sam pade ranjen raz konja. Turjaški vredi zopet konjike in je postavi tje, kjer je pešce bran najhuje stala. Sedaj pa zagrome topovi in možnarji. Janičarji napadejo zopet in skušajo predreti slovensko trumo, pa vse zastonj. Turjaški upa, da se kmalo prikaže pomoč. In res si oddahnejo Slovenci, vgledavši dvigajoči se prah. Ali smrtna groza je spreleti, ko zaslišijo gromoviti „Allah," muzulmansko bojno vpitje. To je Mahmud ljubljenec bosniške paše na čelu albanskih konjikov. Silovito butijo v majhno četico kristijanov, kteri se do zadnjega hrabro bijejo. Turjaški pade mrtev na zemljo. Turjaškega sin Engelhart in glavar višnjanski se vržeta v sovražne čete in je skušata predreti, pa zastonj. Konja se zgrudita pod njima in morata se podati; muzulmanska moč je velika. Padlim junakom neverci odsekajo glave. Boj je končan. — Tema je. — Daleč se razlega krik janičarjev in spahov. Zakurili so ognje in posedli krog njih. Zdaj pa zdaj se sliši gromoviti „Allah". Le krog ognjev na južni strani je tiho in nihče ne kliče Mohameda in se ne klanja Allahu. Kdo so ti ? To je truma albanskih konjikov, ktere vodi Mahmud. yest je peče, kajti pomagali so klati kristijansko trumico; ali sedaj so v službi padišahovi, sedaj morajo delati to, kar jim zapovč Ferhadbeg, namestnik sultanov. Samo eden je med njimi, kterega ne peče vest in ki sanja o prihodnji sreči, ktero mu je naklonila današnja zmaga. Prijetno sanja o lepem dekletu, kterega mu je naklonila zmaga in junaštvo in veseli se prihodnjega razkošja. Zakaj bi se pa tudi ne, vsaj je Muzulman in Muzulman ni ka-тепбп. To je Mahmud, ljubljenec bosniške paše. II. Luna svčti na nebu. Prišla je gledat žalostno borišče, kterega pokriva truma kristijanskih in muzulmanskih trupel. Sveti jim v blede obraze in na njihovih očesih se lomijo njeni žarki. Zemlja se joče, kajti morala je piti kri svojih sinov, slovenskih in hrvaških junakov. Pri ognji ogleduje Mahmud svoj handžar. Handžar je krvav, plemenita kri lepi na njem: predrl je prsi hrabremu Turjaškemu in še mnogim drugim slovenskim junakom, pa Mahmud jo pro-klinja, kajti kristijanska je. Vranec je privezan pri hrastiču, in bije veselo s kopiti ob tla. Vesel je, kot njegov jezdec in kot bi slutil srečo, ktera je doletela njegovega gospoda. Naenkrat dvigne glavo, posluša, zahrska in se ozre v dolinico, iz ktere se vije ozka steza. Mahmud zgrabi handžar, tudi on je zaslišal peketanje konjskih kopit. Skoči na konja in čaka, kdo pride. Po stezi prijezdi Ferhadbeg. Mahmudu se razjasni čelo in veselo pozdravi pašo. Paša se mu nasmeje, kajti vesel je junaka. Stopi bliže in mu podi roko rekoč: „Sedaj si vreden, da segaš pašem v roko. Kako,^da si sam in da nisi pri svoji trumi?" Človek je vže tak, kedar je vesel, meni, da se mora vse ž njim veseliti. Ves svet se mu zdi prerojen in meni, da se vse ž njim veseli, da čuti vsak to kar on. Kedar je pa žalosten, zdi se mu cel svet puščoba. Ne gre mu v glavo, kako se more še kdo veseliti, ker je on potrt in žalosten. Ni pa tudi pravega veselja, ako je samo njegovo srce polno in se radosti širijo njegove prsi. On želi, da pritisne koga na prsi in mu razodene vzrok svojega veselja, da vsaj nekoliko čuti, kaj ga navdaja in se ž njim veseli. To je čutil tudi Mahmud. Razveselil se je prišle paše, ker sedaj mu more razodeti svoje veselje; vendar ne prav tako, kakor bi ga razodel kakemu mlademu človeku, ker ta bi ga mogel bolje umeti, kot paša, kteri je vže v marsikteri bitvi zmagal. Na pašino vprašanje je odgovoril Malimud, da mu ni mogoče biti pri Alba-nih, kteri sed6 molč6 krog ognjev. „Ravno tako se mi zdi, kot da bi kaj namerjali, pa vidi se jim, da dvomijo in menijo, da ni mogoče," dostavi Mahmud. „Ne morem vendar razumeti, kako da se ne veselč in ne ројб kot janičarji, vsaj jih čaka ravno taka slava in plena menim, da tudi dobž toliko kot oni." „Ne skrbi za to," ga zavrne Ferhadbeg, „jaz bolje vem, česa jim manjka. Ali mar meniš, da bi šli sem, ko bi jim povedal takrat, ko sem je vzel v službo, kamo pojdemo? Na videz so Mu-zulmani, na videz vpijejo „Allah", v srcu pa mislijo drugače in še danes bi se dvignili, ko bi bilo mogoče, zoper Muzulmane in je poklali; ali zvedeli so ti prokleti psi, da ne zmorejo pravoverne vojske in da je njihovo vpiranje zastonj. Borili so se izborno pod svojim vojevodom Skanderbegom, pa onemogla je njegova desnica in sedaj morajo biti pokorni hatti-šerifu *). Sanjajo še vedno, da jim njihov prorok pomore k vstaji in zmagi; pa Mohamed je močneji, nego križani. Ne skrbi za-nje, ko dojdemo v Sarajevo, spustim je, naj gredo kamor hočejo, kajti njim še vedno ne diši padišahov kruh, akoravno so ga vže mnogokrat skušali jesti, in sultanovi novci se jim zde manj svetli, kot drugi. Da bi nam pa zdaj ušli, tega ti ni treba misliti. Zastražiti je hočem, da zvemo vsako njihovo gibanje. V boji so hrabri, jaz je čislam. Bijejo se kot oroslani in gotovo jih mi ne bi nikoli zmogli, ko bi se bili s svojimi vojevodi tako bili. A zdaj pa je prepozno, ker mnogo jih vže veruje v Mohameda in tudi jako nespametno bi bilo se dvigniti zoper Muzulmane, kteri vladajo celi svet. Zadosti je. Pojdi raje z menoj, greva nekoliko na bojišče, da gledava, kako lepo seviji bunčuki**) po tej zemlji in se smejeva kristijanskim zastavam, ktere leže raztrgane po polji." Zbodla sta konje in odjezdila na bojno polje. Žalosten pogled! — Tu leži kristijani in Muzulmani. Še jim ni zginil srd iz obrazov, kajti divje se jim svetijo oči in mnogo jih še trdno drži meč v roki. Globoke rane imajo v prsih in strjena kri lepi na njihovi obleki. Razna je padlim večnost. Kristijani so klicali kri-žanega in se vesele pri njem v raji, kterega jim je obljubil. Muzulmani so pa vpili „Allah" in prosili smrtnega angelja Azraela, da je popelje k Mohamedu, za čegar načela so se borili. Povračilo jim je obljubil, toda le životno razkošje; kristijani pa upajo drugi raj, vzvišen od Mohamedovega. „Glej! čudno je," prične Ferhadbeg, „da leži skoraj pol več naših na bojišču, kot gjavrov. Ako bi ti ne bil napadel Turjaškega za hrbtom, še zmagali ne bi bili." Dospela sta na sredo bojišča. Na bojišču se prebudi vojnik iz omotnega spanja. Bolestno stisne meč, pogleda krog sebe, pa mrtvo je vse. Padli so vodniki, videl je je. Krog in krog gori ognji Muzulmanov in daleč se razlega zmagovito vpitje, da odmeva od gori. Rano ima na glavi. Maščeval bi jo rad, a kje dobi onega, kteri mu jo je zadal? Premišlja svojo žalostno osodo. Poskuša vstati, a ne more, slab je. Nasloni glavo na mrtvo truplo. Solze mu igrajo v očih, pa ne zato, ker ne more uiti, ampak solzi se za junake in ker je osro-čena Slovenska. V duhu vidi, kako rojijo neverske čete po rojstni deželi in na kol nabodeno vidi staro mater in sliši jok ljube, ktero je zapustil gredi v Vihič. Zatisne oči, pogladi si čelo, kot da bi hotei odstraniti bolestne misli. Še sopsti si ne upa; zaslišal je peketanje konjskih kopit in *) Hatti-šerif — sultanov ukaz. **) Bunčuk = konjski rep. pogovor. Gotovo je prišel kak janičar ropat in slačit mrtvih, pa spoznal je kmalo iz pogovora, da to niso janičarji. Mahmud in Ferhadbeg sta prijezdila do njega in odjezdila počasi dalje. Srd in želja maščevati se pomoreta vojniku na noge. Tiho leze za njima. Prišel je vže blizo. Zavihti meč ali Ferhadbeg mu ga odbije. Mahmud pa izdere handžar in razkolje vojniku glavo: „Tu imaš, prokleti pes," in padel je vojnik mrtev na zemljo. Mahmud pa vtakne handžar za pas in jezdi hladnokrv dalje, kot da bi se ne bilo nič zgodilo. Kmalo sta pri šotorih. * * * Albani so zbrani krog ognjev. Obrazi so jim divji in divje se jim svetijo oči. Krog ednega ognja so zbrani skušani možje. Nobeden ne črhne besede. Krvave meče imajo v nožnicah, pa še mari ni nobenemu je obrisati, kajti ne gledajo radi krvi sobratov. Sedaj spregovori stari Sabor. Velo mu je lice in brada, vže nekoliko siva, sega mu do prs. Videti mu je, da je vže mnogo skusil in vže bil v marsikterem boji: „Veste, da nam ni bilo biti v Džakovi. Dvignili smo se za-toraj, zasedli konje in šli iskat si boljšega kraja. Prišli smo do sarajevskega paše in zvedeli smo, da zbira vojsko. Sli smo k njemu, da se mu ponudimo v službo. Ako bi nam bil pa on takrat povedal, da nas popelje le-sem, gotovo ne bi bili stopili k njemu v službo; a goljufal nas je. Peljal nas je sem, da smo bojevali s kristijani. Namešal nam je janičarjev, kakor da bi slutil, da bi se ne bojevali, ko bi bili sami. Ko bi bili sami, posekal bi bil jaz golobrado ago in spodbodli bi bili konje v stran; a žalostna nam majka delati moramo tako, kakor paša hoče, kajti v njegovi službi smo. Kakor s pesmi z nami dela, dobro ve, da Skanderbeg ne živi več, zato je padla lepa Albanija in požrešni padišah je raztegnil svojo roko po naši krasni Albaniji. Podrl nam je hrame božje in oskrunil nam vse, kar nam je sveto in drago. Naše hčere skruni Muzulman in naše sinove prodaje v sužnost. To je tedaj naša osoda. Vse zlo nam je došlo iz dobrotljive sultanove roke. Jaz menim tedaj, kdor je zadovoljin z Muzulmani, naj ostane tu in naj pomaga trdnjavo naskakovati; kdor pa ne, naj gre z nami. Daleč nam je domovina. Žen in otrok nimamo, oskrunili so je Muzulmani. Osameli smo. Zasedimo konje, uskočimo v Dalmacijo! Ako gred6 neverci za nami, zapodimo je s krvavimi buticami nazaj. Tedaj na konje!" Orožje zabrenči, Albani poskačejo na konje in odjezdijo v črno noč. Popustč ognje in vse, kar ne morejo nesti sabo. Dolgo se je se slišal topot konjskih kopit, dokler se ni zgubil v daljavi. Muzulmani so to zapazili, pa nihče ni šel za njimi. Kleli so je in vse gjaure psovali izdajnike. Pa naj gred6, vsaj so jim vendar le pomogli pobiti slovensko-hrvaško vojsko. # * V Vihiču je vse žalostno. Meščani letajo kakor brez pameti semtertje. Strah so jim zadali Muzulmani. Upadlo jim je srce, ko so videli, da je pobita slovenska vojska. Le malo vojakov imajo, pa vsaj celo mesto ne šteje mnogo prebivalcev. Pripravljeni so, se do zadnjega trenutka braniti, kajti dobro vedi, da pri Mu-zulmanih ni usmiljenja. Dobro ved6, da jim odpeljejo sinove v sužnost, jim hčere in žene onečastijo in nabodejo deco na kol, ako se podajo. Zarad tega stoje pa tudi vsi sinovi na obzidji, hčere pa jim donašajo hrano, vedoči, da morajo zmagati ali umreti. Ne-verniki še niso poskusili napada, pa tudi bi jih ne bili zmogli, ko bi le mogel Turjaški v trdnjavo. Pa do trdnjave ni mogel priti, ker je muzulmauska vojska pred njo ležala. Drugi dan so postavili Muzulmani Turjaškemu nasproti pol svoje vojske, ktera je bila vendar še pol večja kot slovenska, druga polovica je pa obdala Vihič in prežala pred trdnjavo, da niso mogli Vihičani iz mesta svojim bratom pomagat. Zmogli so Turjaškega in Vihič gotovo tudi zmorejo. Vsaj imajo mnogo topov in možnarjev in podkopniki so nekaj zidu vže podkopali. Zginila je črna noč in odletela na svojih temnih krilih ter se umaknila belemu dnevu. Ni še vzšlo solnce. Janičarji stoje pripravljeni na boj. „Vihič mora pasti," prisega Ferhadbeg pri svoji bradi. Rogovi zabuče, Muzulmani naskočijo, pa ne zmorejo lehko trdnjave. Grad vže gori, vžgale so ga krogle iz turških topov. Neverci zažg6 podkope in del zidovja se zruši. Sedaj gre pa lagleje. Muzulmani so pridrli v mesto kot gladni volčje nad jagnjeta. Padli so vihiški junaki, gorjč pa ostalim. Podati se morajo. Muzulmani plenijo kot peklenščeki in uganjajo vsaktere grozovitosti z ubogimi meščani. Pravovrnik nabada deco na kol in jej trga ččva iz trupla. Starčeki se mu ne smilijo, kar je pa odraslega, ima Bisurman za plen. Zmogle so trume Vihič, na čelu so jim bile paše in Mahmud. Na mestu, kjer je stala trdnjava, je kup pepela, ktera raznaša sapa na vse strani. Lepo polje so poteptali bisurmanski konji in mule. Poslovil se je zopet dan in zginil je v neizmernem morji, ktero se zove večnost. Kaj je človeško življenje proti temu morju. Pa še včaei kdo pravi, da mu je dan dolg in še cel6 ura se mu zdi včasi predolga, da mu je ni pričakati, sesebno ako česa pričakuje! V sredi šotorov stoji koliba, zbita s hlodov. Pred kolibo korakata janičarja in stražita, da ne uide nobeden zalotencev. Zaprti so vjetniki, slovenski junaki, kterim še ni preklal neverski handžar glave. Tu notri sed£ in pričakujejo kaj pride. Slutijo, da se jim dobro ne bo godilo, kajti gotovo spuste Muzulmani jezo nad njimi, vsaj so vže vendar nekaj nevercev pobili. Zalotenci so žalostni, kajti v rokah sovražnikovih so in morali bodo sramotno umreti, zadavili je bodo kot neumno živino. Med njimi je tudi Engelhart Turjaški. Videl je očeta pasti v boji in druge sloven- ske junake, ali za-nj ni bilo ne krogle ne jatagana. Res, bolestno je mlademu vojniku, ako je v prvem boji vjet. Zidal si je gradove v oblake in sanjal o bojni slavi. Mlademu Turjaškemu pa je vse splavalo po vodi. Vjetniki ne govore dosti. Vsak se le bolj sam s sabo peča, kajti vsak trenutek upajo, da se opri vrata in je odpeljejo v smrt. Truplo Turjaškega so prinesli janičarji do šotorov in mu slekli drago obleko. Glavo so sneli Ferhadbegu in vprašali, kaj čejo početi s truplom. Ferhadbeg jim je pa velel, naj ga prinesi k njemu in to se je tudi zgodilo. Po noči je bojni zbor. Sklenili so, da udari Mahtnud na Slovensko in ropa tamo po muzulmanskem običaji. Ferhadbeg si je zbral Hrvaško v rop in druge paše so si pa tudi odbrale vsak svoj kraj. Govorili so tudi o zalotencih in ugibali, kaj stori ž njimi. Niso imeli misli, da je pomore, ampak sklenili so je dati v Stambul*) sultanu. Precej po noči je odšel oddelek konjikov. Na čelu jim je Mahmud. Zaprašili so se proti Slovenski in se raztresli požigaje po deželi. Slovenska je zvedela, da je padel Turjaški in ž njim mnogo drugih junakov. Padel je Vihič in muzulmanske trume so se razlile požigaje po deželi. V Turjaku je vse žalostno, kajti Herbart je padel in sin njegov Engelhart je vjet. Žena Turjaškega je bolestno jeknila, ko je zvedela žalostno novico, da je zgubila moža in sina. Žalovala je, a kaj pomaga to, sedaj je treba delati. Zasedel je vitez konja in odjezdil v Vihič v muzulmanski tabor, da odkupi truplo Turjaškega in reši Engelharta. Ravno se je danilo, ko vgleda vitez Gorjanski muzulmanski tabor. Skoraj bi ne spoznal okolice več, tako je vse spremenjeno. Spodbodel je konja in jezdil v tabor. Prvi so ga vgledali janičarji, pa malo je manjkalo, da ga niso posekali. Od vseh strani so ga obdali, potegnili raz konja in peljali v pašin šotor. Ferhadbeg jim pride naproti in ko ugleda viteza, ukaže janičarjem oditi, sam pa pelje viteza v svoj šotor. Tje prišedši sede Ferhadbeg na divan. Služabnik mu poda čibuk**) in odide. Ob& nokoliko časa molčita. Sedaj prične paša: „Allah je podelil pravovernim vojakom zmago in pobili so kristijansko vojsko. Padišahova vojska je zmogla in maščevala padle Muzulmane, ktere so vže pobili gjauri. Turjaškega je doletela kazen, ktero je vže zdavno zaslužil. Hatti-šerif mi ukazuje, da vpepelimo vso deželo in ako hočeš videti kako, poglej razvaline Vihiča! Da pa ne porečete, da se vam godi krivica, zato vam ponujam mir, toda s tem pogojem, da stopite pod *) Stambul Carigrad. **) Čibuk = turška lula. padišhovo krilo in ste njegovi prijatelji, kar boste morali gotovo storiti v kratkrem; ako nočete prostovoljno, primorali vas bomo, kajti zvezni paše in begi so prisegli pri proroku, da ne jenjajo, dokler ne vihrajo bunčuki po Slovenski in se ne blišče polumesci na vaših svetiščih. Tedaj po kaj si prišel? Ali si prišel prosit miru?" Pojenjal je paša in čakal odgovora. „Turjaškega žena te pozdravlja, vošči ti tudi srečo za zmago. Prosi te pa, da jej daš mrtvo truplo soproga, da ga po koplje v rakvi, kjer počivajo vže mnogi pradedje. Tudi te dalje prosi, da jej daš sina; pripravljena je, drago odkupiti ga." Poslanec molči. „Truplo Turjaškega ti dam, a glave ne. Odreti jej moram prej kožo m jo poslati v Carigrad sultanu, da se prepriča o smrti Turjaškega. Ravno tako morajo tudi zalotenci z nami v Stambul. Ako potem dovoli sultan, vam je bomo vže izročili za primerno odkupnino." III. Večer je. — Solnce je zašlo in sveti drugim deželam. Ptiči so se vže zdavno poskrili, da zjutraj zgodaj vstanejo in prepevajo stvarniku hvalno pesem. Prikazali so se po hribih in gorah ognji in se razširili po celi Slovenski. Slovenci vže ved6, kaj ti ognji pomenjajo. Pridrli so zopet Muzulmani v deželo, razsajajo, poži-gajo in plenijo kot divjaki. Vse mora biti poteptano in uničeno, da se poznd, kje je divjal Bisurman. Slovenci se zbirajo in gredi sovražniku naproti, kajti njihovo geslo je: „Vse za vero in dom." Ko so Muzulmani zvedeli, da se jim bliža slovenska vojska, so se mnogokrat hitro odpravili, boje se za plen, da ga jim ne vzemo kristi-jani; le redko so je čakali in sicer le takrat, kedar so menili, da gotovo zmorejo. Mnogo Slovencev je zdihovalo v Bosni v sužnosti, kamor so je zavlekli neverci. Prevideli so pa tudi naši pradedje, da tako ne gre, da zahajajo Muzulmani plenit v deželo. Zbrali so se tedaj in udarjali v Bosno, kakor so poprej neverci v njih deželo in so plenili po državi mogočnega sultana. Vodili so naše očete hrabri vitezi kakor: Kacijanar, po Kacijanarjevi smrti Herbart Turjaški, po smrti tega Jost Turn, Andrej Turjaški in se mnogo druzih. Vže se je prikazala luna na nebu, da sveti plenečim Muzul-manom, kteri razsajajo po Dolenskem. Prebivalci so zapustili vasi, Eoskrili živino v gozde, da rešijo sebe, žene in otroke sužnosti. _ 5 cerkev so pobrali svete reči in je nesli sabo, kajti nočejo in velik greh se jim zdi, prepustiti svete posode nevercem, da je onečastijo s kervavimi rokami. Pet dobrih lučajev od Kostanjevice je stala pri gozdu iz hlodov zbita koča. Majhen vrtec je pri koči, pa vendar je dosti velik, da se toliko pridela na njem, kolikor potrebujete v koči stanujoči osebi. Na vrtu pod kostanjem je klopica, na kteri sedi stara ženica. Ne more več lehko hoditi, zato se opira na palico. Malokdaj prileze na vrt, a danes jo je privabil prijetni večer zopet na vrt. Lica so jej nabrana v gube, pa vendar se se lehko vidi, da je bila nekdaj lepa žena. Lase ima vže sive, pa tega ni kriva sama starost, ampak tudi skrb in tuga. Pri nogah jej sedi mlado dekle. Zvedavo vpira dekle oči v starko in vgiblje, kaj jej bode povedala rednica; a starka je naslonila suho brado na palico in zrla molčč v tla. Cez nekoliko časa ie le prične: „Današnji večer me spominja vse moje nesreče, kajti pred mnogo leti na ta večer mi je umrl mož. Velika nesreča za-mel Priden rokodelec je bil v Ljubljani. Zapustil mi je bil dve siroti; zalega dečka in lepo deklico. Premoženja nisva imela, zaradi tega nisem mogla dalje v Ljubljani prebivati. Preselila sem se semkaj k svojemu bratu. Tu me je zadela zopet huda nesreča in sicer največa. Umrla mi je hči in kmalo potem se mi je zgubil sin in od takrat nisem čula ničesar več o njem. Veliko raje bi bila videla, da bi mi bil tudi sin umrl, vsaj bi videla, kje je. Najbolj gotovo so ga zalčtili neverci, kteri so tisti čas pridrli tu sem. Poskrili smo se v gozde. Tamo se je ločil deček od mene in nikdar ga nisem več videla. Gotovo me je šel deček, tu sem iskat, ko me je zgrešil. Tu so ga lehko vjeli neverci, vsaj jih je bilo ko listja in trave. Odpeljali so ga v Turčijo, ali pa uabodli na kol, kakor delajo navadno s tacimi otroci. Starki so se vderle solzč po velih licih in ihtenje jej je zaprlo besedo. Dekle je mirno poslušalo. Videla je tisti čas, ko se je to godilo, živo pred sabo, kajti tudi sedaj so Muzulmani v deželi in ljudje se skrivajo pred njimi v goščavo, da jih ne zalotijo. Tudi starka in dekle ste sklenili drugi dan iti v gozd, ker danes se še niste nadejali nevercev v to okolico. Nekteri Kosta-njevičanje so se vže poskrili, nekteri se pa mislijo drugi dan. „01 ko bi mogla videti še enkrat svojega sina, pozvala bi ga na {irvi pogled, vsaj je tako podoben očetu. Ko se je zgubil, imel je ep križec na vratu, pa ako je na Turškem, so mu ga neverci gotovo iztrgali, ker je bil zlat." Prejenjala je zopet starka in molčč brisala solze, ktere so jej tekle iz oči po licih. „Molive danes," povzame zopet starka, ,,na ta osode polni dan za-me, za njihove duše." Pokleknilo je dekle k njenim nogam in molite za duše rajnih in za enega morda še živega. Izustili ste „Amen." Zaslišal se je topot konjskih kopit in ropotanje orožja. Prihajalo je vedno bliže. Se predno ste se zavedeli, vže skočita dva jezdeca na vrt. Vskrik-nilo je dekle in se prijelo starke, kajti zbala se je muzulmanskih vojakov. Roka se dvigne, jatagan zablisne in odletela je starki glava. — „Tako! dobro si naredil," zavpije prvi jezdec. „Take ne potrebujemo, ta je vže doživela, nima ni v nebesih ni na zemlji nič delati, kajti za take starke ni eden, tamo so huriske, ne pa stare babe." Dekle se je tako ustrašila, da je omedlela in omahnila kot mrtva na zemljo. „Poglej, poglej Hasan!" prične eden, „to je lepa liuriska, ta pa naj živi. Vredna je med pobratimi dva tisoč jašprov, lehko jo prodava za toliko." „Bedak!" oglasi se drugi, „kaj piješ na medvedovo kožo, kaj ne včš, da jo moram izročiti paši, ako jo le pri nama začuti. Kolikor ti paša za-njo dade, toliko boš imel, ako ti pa odbije glavo, boš moral tudi zadovoljen biti." „Res je Hasan, kar praviš, in najbolje storiva, ako jo sama peljeva k vojevodi." Ker je vsemogočni stvarnik videl, da ženska ne more orožja sukati in se s smrtnim orodjem braniti, dal jej je lepoto, da se ž njo brani. In res! ni ga človeka na sveti, ako je še tako sirov, da ne bi bil pokoren lepi ženski, kteri se bere vzvišenost na obrazu. Ne upa si s silo, tudi najljutejši do nje, kajti ogenj njenih oči mu pokori razburjeno sreč. Vže marsikterega srditega vojaka je ukrotil en sam pogled in ena sama beseda mu je odvzela ves srd. Vrgel je orožje proč, ker čutil je, da v morilnem orožji ni prave sreče za-nj in hitel je v naročje mile device , da se mu ohladi tu srce in se napije prave sreče, ktere je zastonj iskalo v vojnem šumu. Dekle je omedlelo na vrtu, kajti njeno srce ni bilo navajeno takih grozovitih prizorov. Videla je smrt ljube gojiteljice. Vojaka jo budita, pa zastonj. Pustita jo in planeta v hišico, ker pa ne najdeta ničesar, razsrdita se in zapalita v svoji jezi hišico. Kmalo je bila vsa v ognji. Krog Kostanjevice pleni Mahmud s svojimi konjiki. Delal je to, kar so delali njegovi tovarši. Ko ugleda Mahmud tu ogenj, jezdi sem, da vidi, kaj je. Dospevši do ognja ugleda vojaka, ktera sta devala omedlelo deklico na konja. Mahmud se jima bliža. Vojaka ugledavši ga, se ustrašita in deneta deklico zopet na zemljo. Mahmud stopi bliže, očaralo ga je lepo dekletovo lice, ktero je čarobno razsvetljeval ogenj. Tako krasnega dekleta še ni videl; pa kje bi jo bil tudi? Muzulmani imajo svoje žene in hčere zaprte v haremih in gorjč mu, kdor se drzne tje notri! Pravover-nik ga sme ubiti in vsak Muzulman mu daje prav, kajti harem je na Turškem sveta reč in nobeden drug ne sme va-nj, kot lastnik sam. Mahmud zre kot okamnel v lepo devico in dozdeva se mu vedno lepša in krasnejša. Čutil je, koliko bolj vzvišeno je to bitje, ktero leži pred njim na tleh, kot on, in lepo njeno lice kazalo mu je nedolžnost in čistost sred. Dolgo bi bil še gledal Mahmud v rajsko prikazen, v kteri se mu je zdelo, da je čorob-nost in lepota celega sveta združena, da ga ne bi sirova vojaka zbudila iz prijetnih sanj. Zaukaže jima proč, sam pa stopi raz konja in se bliža brezzavestni deklici, kot dete, ktero si ne upa prijeti lepo barvane igrače, češ, da jo omaže in jo le opazuje od daleč. Ne upa si jo prijeti in ogenj, kteri ni imel več hrane pri hišici, jel je segati po drevji, da opustoši in posmodi tudi to. Mahmud dolgo ni zapazil tega in še le, ko je bil sam v nevarnosti, da se ga prime ogenj, se posebno prebudi iz svoje zamiš-ljenosti. Sedaj ne pomaga nič, mora prijeti in rešiti deklico. Rahlo jo prime krog pasa in dene na svojega drago okinčanega konja. Konj zacenklja z uzdo, povzdigne glavo in se ozrd na gospoda, potem pa zahrska veselo in udari z nog6 ob zemljo, ko da bi bil tudi on lepega dekleta vesel. Deklica se še nič ne zav6, vender jej je vže vračajoča se rdečica okrasila bledo lice. Mahmud požene konja in ga zadržuje za uzdo, stopa počasi, z drugo roko pa drži deklico, da ne pade raz konja. Dober streljaj od ognja se ustavi pod košatim hrastom, položi deklico na zemljo, konja priveze k hrastu, sam pa sede na z mahom obraseno ska-lico k deklici, ktera se še ni prebudila iz svoje hude omotice. Čudne misli rojijo Mahmudu po glavi in mu razburjajo lice. Z roko si podprč glavo, kot da bi bila pretežka sladkih misli, desnico pa položi na srce, boje se, da mu ne prebije in uskoči k lepi dekli. Mahmudavže skrbi, da se deva ne prebudi toliko časa iz omotnega spanja. Položi jej levico na čelo, z desnico pa jej po-tiplje žilo na roki, pa žila bije ali čelo je zel6 vroče. Tik njega vrvra mrzel studenec. Mahmud skoči na noge, sname kulso z glave, zajme vode in jo nese k deklici, da jej ohladi vroče čelo, kajti boji se, da ne zaspi deklica za vselej. Rahlo jej hladi čelo in moči lice in glej! telo se giblje, ali oči le še ne odpre,_ da je vidi Mahmud in sesa iz njih razkošje. Pa kaj jej hoče reči Mahmud, ko se prebudi, kaj govoriti? Ali bo mogel kaj povedati, ali mu ne bo en sam pogled zaprl besede? Ali jej če reči, dajo ljubi, dajo bode odpeljal iz rodnega mesta, iz domovine, ker je njegova zalotenka? Ne! noče je Mahmud žalostiti, kajti dobro zna, da zadnje žalosti človeka, sosebno mehko in rahlo čutečo žensko. Med tem ko Mahmud to premišljuje, drži še vedno njene belo roko v svoji desnici, kajti čudna sladkost mu teče iz njene roke v srce. Deklica se prebudi, odprč oči, pa ustrašila se je, ko ugleda neznanca pri sebi, potegne svojo roko iz Mahmudove roke, vikne bolestno, da se je daleč okoli slišalo in zopet zapre oči. Mahmuda je to osupnilo, kajti namesto, da bi ga bila vesela in ga lepo pozdravila, se ga je ustrašila. — čudno se mu zdi vse to, ali on menda ne pozna ženske, menda meni, da je ravno tako neustrašena in drzna kot on. Tesno mu je pri srcu kot dečku, kteri pričakuje kazen od očeta. Vsa hrabrost in neustrašenost mu je izginila, kajti tu mu ne pomore jatagan in handžar mu ne pomaga do ljubezni. Bojazno se skloni k njej, rahlo jej dvigne glavo in jej začne govoriti in jo klicati. Govoriti zna skoraj tako, kot govori tu, le malo bosniški zavija. Prigovarja jej, da se ga nikar ne straši, vsaj se jej ne bo zgodilo ničesar hudega. Deklici se je zopet vrnila zavest, čudno se jej zdi, ko sliši materni jezik, sosebno tujca govoriti, o kterih je slišala, da govori nerazumljiv jezik jn da počenjajo same grozovitosti, Odpre malo oči in opazuje neznanega človeka, pa kmalo jej ves strah zgine, kajti tako lice ne more ničesar hudega misliti. ,,Ali so ti kaj hudega storili, Peri moja, da si odmedlela," vpraša Mahmud. Dekle je zaihtelo. Spomnila se je strašnega prizora na vrtu. Pove mu vse, kaj se je zgodilo. Mahmund jo teši in briše solze iz bledega lica. „Ali ste vi Turki? Slišala sem, da pridete le-sem, ker ste zmagali Turjaškega in vzeli Vihič," vpraša jokaje se deklica. „Da, to smo mi pravoverni Muzulmani," dejal je Mahmud in udaril z roko po hadžaru, da je jeklo zabrenčalo v nožnici. Dekle se je stresnilo. Sedaj je še vgledala, da je pri dobro oro-ženem turškem vojaku. „Pa angelj moj, to ni za te, ampak za druge, za gjaure, kteri si upajo napasti pravoverno padišahovo vojsko. Plačali smo je pri Vihiču, sedaj smo pa tu, da poiščemo te proklete pse in je zataremo v gnjezdu." Z divjim ponosom je besedoval Mahmud in še več bi bil povedal na čast in slavo muzulmanskemu rodu; pa spomnil se je, da je blizo bitje, ktero nežnejše čuti in misli kakor on. — Oba umolkneta in gledata v bližnjo vas, kjer se je ravno posvetil ogenj, kterega so zanetili Muzulmani. v Prebivalci so prhali na vse strani. Muzulmani pa za njimi. Culo se je vpitje starčekov, otrok in žen, pa ljutemu Muzulmani se vse to ne smili, on seka na desno in levo, samo da se napije krvi, po kteri ga je toliko časa žejalo. Kakor tiger svoje mladiče varuje in ne miruje poprej, dokler ljutega naskakovalca ne odžene, tako so varovale skrbne matere svoje otroke, pa Bisurmani imajo ostro orožje. Divje se bliska Mahmudu oko in ustna se mu naberi na smeh, kajti on je tega vesel. Mahmud se obrne zopet k deklici: „Glej, zvezda moja, tako bi se tudi tebi godilo, ko bi te jaz ne bil rešil. Glej, tu nisi nikdar brez skrbi, vedno si v nevarnosti pred neštevilnimi četami, ktere ropajo po deželi. Tudi si mislimo prej ko je mogoče osvojiti deželo in potem je po tebi. Zapusti ta nevarni, kraj in pojdi z mano — pri teh besedah pritisne deklico rahlo k sebi in jej zre v lepo črno окб, iz kterega so tekle solze svitle kot biseri. Deva ne odgovori ničesar, solze si briše iz oči in si prizadeva ustaviti je. „Tedaj moram iti jaz s tabo," šepeče deva in pogleda Mah-muda, kteri se je dvignil in stal pred njo v vsi svoji lepoti, „kamo pa?" „Tje v lepo Bosno, kjer nas pričakuje paša. Varoval te bodem, huriska moja! da se te nikdo ne dotakne, smrt zadam vsakemu, kdor te le s pogledom razžali. Bolje je tedaj, da greš z mano, vsaj si rekla, da so ti ubili mater, sama si na svetu, zapustiti nimaš nikogar, razun ta kraj, pa vsaj v Bosni je tudi lepo ni že lepše kot tu." To je govoril Mahmud, mladi Muzulman in dekle je vpiralo zvedavo v njega oči. Milo se jejje zdelo zapustiti domovino in rodno mesto, kjer je razcvetla. Čutila je tudi, da res nima nikogar druzega zapustiti kot ta kraj, ali ta kraj jej je bil drag, kajti v njenih žilah se je pretakala plemenita slovenska kri, ktera ničesar bolj ne ljubi, kot domovino. Molče sta sedela nekaj časa. Mahmud pričakuje odgovora. Trese se na vsem životu same radosti in veselja, kajti na prsih mu sloni nedolžna deva in bojuje sama s sabo, kaj mu če odgovoriti. Dobro zna, da jo lehko sili to storiti, kar bi mu sedaj odrekla. Menila ga je rešnika, ker jo je rešil iz rok unih dveh sirovih vojakov. Mlado dekle ni iz kamena, da bi bilo mrzlo na prsih lepega mladiča. Čutila je tudi v srcu nekaj, kar jo je vezalo do tega mladenča, česar si še sama ni vedela razložiti. Kedar jo je Mah-med pogledal s svojimi črnimi očmi in je v njen obraz vprl, takrat jej je bilo tako milo, tako prijetno pri srcu, da jej je veselja vskipelo srce in tako glasno utripalo, da je lehko mladenič slišal. Tudi mladenič je enako čutil in kakor v sanjah so se zjedinila njuna ustna, pozabila sta kraj in čas in kakor omotena sta pila eden iz druzega vonjavo in razkošje. Ako človeku ne praviš o strahovih in čudnih dogodbah, ktere se godijo navadno po noči, ne bo ga strah nikdar in šel bo ponoči v take kraje, kamor bi si ti gotovo ne upal. Nedolžnost, ktera ni še videla razuzdanosti drugih ljudi, menila bo, da so vsi ljudje dobri. Verjela bo sladkim ljubimčevim besedam, ne glede, ali veruje to, kar ona, ali ne, kajti ljudje so si bratje in bratje se ljubijo. Mahmud in Ljudmila sta sanjaje šepetala in vranec pri hrastu je hrskal, kot da bi bil tudi on deležen gospodove sreče. Zbudila ju je iz sladkih sanj grozovita sedanjost. Razvnele so se v vasi hiše in ogenj je bil čedalje veči. Bisurmani so gonili zalotence vkup in je vezali z vrvicami. Ljudmila je pozabila prejšnjo srečo, ker so trpeli vaščanje njeni sosedje. Pomračilo se jej je lice, sli-šaje krik in vpitjo ubogih vaščanov. Izvije se Mahmudu in vroče solze jej pritek6 po bledem licu. Mahmud se prestraši, hiti za njo. „Kaj si storil s svojimi divjaki," pravi Ljudmila in pokaže proti vasi. Mahmud bi rad šel tje in razpodil svoje plenivce in je kaznoval, zadosti je, da žalijo ljubimko. Teši jo in prosi, da naj gre proč, da ne gleda strašne morije. „Aii si morda ti tem ljudem načelnik?" vpraša jokaje se dekle. Mahmud se sramuje jej povedati, da je on to trumo pripeljal semkaj. Čutil je, da je res preveč, kar ravnajo neverci z ljudmi, čutil je, da je Muzulman grozovit in sirov. Kesa se, da je bil on ravno tak. „Da, jaz sem načelnik," dejal je tiho Mahmund in se sklonil k devici. Dekle se oklene Mahmudu krog vratu in mu pošepeče na uho: „Zaukaži jim, naj odido. Od tebe še upam usmiljenja, ker ti nisi tako grozovit, kot so drugi. Glej! kaj робпб tamo ti krvoloki," in omahnila je deva. Mahmud jo vjame in poljubi na čelo, kajti storil bi bil vse, da si le tega angelja ohrani. Dolžnost mu pa zapoveduje to, kar mu ljubimka brani, ali zmogle so lju-bimkine solze. Hatti — šerif ne zadeva njega tako hudo kot druge, vsaj je ljubljenec Ferhadbega bosniške paše. Skloni se zopet k devici rekoč: „Storim vse, kar želiš, ako greš z mano v Bosno." Deva ga pogleda, ne premišljuje dolgo in reče: „Grem!" Razža-rilo se je obličje Mahmudu, poljubi jo na lice in hiti na konji v vas. V vas prišedši, izdere jatagan, razganja Muzulmane in jim zapoveduje, da naj spuste vse zalotenee in se napravijo na odhod. Bisurmanski konjiki so se zavzeli, ali Mahmud zna ukazovati in odpravili so se iz vasi. Bogoslavljali so starčki Mahmuda, ako-ravno Muzulmana, kajti rešnika ne vprašamo po veri. — IV. Ljudmila je ostala sama na onem mestu in gledala, kako razganja Mahmud Muzulmane. Razjasnilo se jej je lice, ker neki notranji glae jo je hvalil, da je ona vaščane rešila. Potihnilo je jokanje in krik je ponehal, rešeni so, in akoravno jim je zgorelo vse, vendar jim je otela najdraže, namreč življenje; koče se postavijo, zemlja zopet rodi, ali življenja luč, enkrat ugašena, je mrtva za vedno. Muzulmani so zapustili vas in prišli do gozda; tii so čakali age, kteri je še zaostale janičarje zbiral. Deva se je skrila o prihodu vojakov v grmovje. Muzulmani so razsedli in polegli na zemljo in si kratili čas s sirovimi šalami, nekteri so pa šli stikat v grmovje. Veselo je viknil vojak in razgrnil goščavo, kajti ugledal je nekoga, česar se ni nadejal. Deva i'e vskriknila in zbežala v goščavo. V tem trenutku se zabliska tandžar in janičarju je odletela glava; dekle je bilo pa zopet Mahmudu na prsih; rešil jo je v drugič sirovim rokam. „Kaj še želiš, draga moja, vse sem storil, kar si mi rekla; kaj ne, da pojdeš z mano? Ni mi živeti brez tebe!" in pade jej pred noge. Ljudmila je zardela, sklonila se k njemu in šepnila: „Vstani!" Ni se ga več bala, v grmovji je premišljevala njega in dogodke, kteri so ž njim v zvezi. Vedno je stala njegova podoba pred njo in vedno lepši se jej je zdel. Lepo mu pristuje črna brada, lepi črni kodri se mu vsipljejo po vratu in njegovo oko je zareče kot plamen. Vže na obrazu se mu vidi, da je le na videz ljut, ali srce mu je rahlo, ponosno; vsaj je otel vaščane sužnosti in smrti in tudi njo rešil žalostne bodočnosti. „Kakor sem spoznal iz tvojih prejšnjih besedi, si menda želela, da bi mi odšli." Tvoja želja mi je draga; zatoraj hočemo precej zasesti konje in oditi domu, ali pojdeš z mano? Pri meni bos sedela na konji in ničesar hudega se ti ne bo pripetilo," beseduje Mahmud. Ljudmili je srce tužno. Rdečica jo spreleti in okrasi lice. Muzulmanski vojaki so odprli usta in kot zamaknjeni gledajo Ljudmilo, kajti niso še videli tako krasnega dekleta. Videli so vže Gruzijanke, Poljakinje in grška dekleta, toda še lepša je Ljudmila. „Pri tebi bom sedela?" vpraša bojazljivo Ljudmila. „Da, ljubka moja, pri meni si najbolje zavarovana. Tamo v Bosni boš imela, kar le poželiš; paša me ima rad in tudi tebe bo veselo sprejel, zadosti je, da te jaz pripeljem," odgovarja Mahmud. „Obljubim ti, da ne ropamo več po tej deželi, ker ti tega ne ljubiš. Prosim te, pojdi z mano!" Namesto odgovora mu ovije Ljudmila svoje bele roke okrog vratu in Mahmud jo poljubi na žarno lice. Mahmud se je razveselil, glasno zaukal in peljal devo k svojemu vrancu, kteri je samega veselja tolkel s kopiti ob tla in kopal zemljo. Odveže konja, z levico prime uzdo, z desnico pa Ljudmilo in gre tako k svojim vojakom. Ko ju vojaki ugledajo, ju z veselim vriskanjem in vreščanjem pozdravijo, ker vodnik jim je Mahmud, hraber vojak in pravoveren Muzulman. Danilo se je. — Rodi se lepo, čisto jutro. Mahmud jezdi vranca, pred sabo drži ljubimko Ljudmilo. Tiho se pomenkovata in večkrat jo poljubi Mahmud na žarno lice, kajti lepa je kot pomladansko jutro. Kmalo so prekoračili granico in prišli v tabor Ferhadbegov. Menil je paša, da peljejo obilno plena sabo, ali sam svojim očem ni verjel, da so prazni. „Ali ste bili tepeni, ker niste nič naplenili?" vpraša Ferhadbeg. „Ne! slavni paša, nismo bili tepeni," odgovori veseli mladenič, „morda se še spominjaš mogočni paša svoje obljube, ko smo se napravili iz Sarajevega na vojsko. Obljubil si mi, da mi dadeš najlepše dekle v dar, ako zmagamo. Ni ti je treba dati mi, dobil sem jo sam. Lepa je kot zora in čista kot lilija. Nisem še videl, tako krasnega dekleta, kot je ta. Zanesi mi svitli paša, da sem bolj njo poslušal, kot tvoj ukaz, prosila me je, da sem prepovedal svojim vojnikom pleniti. Vsaj veš, oče, kako je; nisem se mogel ustaviti njenim prošnjam in gledati nisem mogel vročih solz, ktere so jej lile po bledem licu." Paša se je zamislil, zrl v tla in zmajal z glavo rekoč: „Razumem te moj sin," in si otare na skrivnem solzo iz očesa. Mahmud pelje pašo v šotor, v kterem je počivala njegova ljubimka od dolzega pota. „Da se bolj prepričaš, oče", pravi Mahmud, „da govorim resnico, glej! to je huriska, kakoršne tudi Mohamed sam ne premore v idenu." „Ne govori tako," ga zavrne Ferhadbeg, „kaznuje te lehko, ker velik je prorok in ni ga večega proroka kot je on." Ljudmila je vstala in se bliža prišlima, pa Mahmud jo prime za roko rekoč: „Glej, ljubka moja, to je moj oče, ako smem imenovati tebe, hrabri paša, tako." Ferhadbeg ве pa nasmeja ter reče: „Allali je velik; on naj vaju blagoslovi," in odide. Ni mogel videti tolike sreče, da ne bi se spominjal nekdanjih srečnih dni in si mislil: „Tudi jaz sem bil tak." — Drugi dan zapuste bojno polje, na kterem je padel slovenski junak Herbart Turjaški, strah nevernikom in zvezda Slovencev v bitvah z Muzulmani. Jezdili so v nekdaj lepo, a zdaj žalostno Bosno. Privreli so v Sarajevo z obilnim plenom, kterega je pripeljal drug oddelek Ferhadbegove vojske iz Notranjskega. Po-prodali so naglo ljudi in živino, tiste pa, ktere so zalotili v bitvi, so zaprli, da je dad6 na spomlad v Stambul sultanu v dar. Mahmud ne strelja vedno in ne meče kopja, tudi zasede redko vranca; ljubo ima. Vedno je pri njej, igra se ž njo kot s kakim detetom. Ni mu druzega mari, ko Ljudmila. Ljubko jo boža po licu in kar le želi, jej spolni. Paša jo je vprašal, ali je kristijana, povedala mu je resnico in rekla, da je. Rekel je, da mora postati Muzulmanka. Mahmud je pa pašo prosil, da jo naj pusti kristijano; povedala mu je Ljudmila, da ga rajši zapusti, kot da postane Muzulmanka. Lehko bi jo bil Mahmud silil ostati in jej celi povedal, da je njegova zalotenka, ali Mahmud je ne žali in si ne upa ljubimki povedati, da jo lehko prisili; ljubi jo in sicer ljubi tak6, kakor le more ljubiti ljubimec ljubimko. Kedar moli pred podobo križanega, ktero jej je podaril nek menih, si je ne upa Mahmud motiti in še on se takrat spodobno vede; dobro zna, da je molitev sveta reč. Paša ne kljubuje Mahmudu, rad ima rejenca. Po sebi sodi, tudi on je bil nekdaj tak. Ljubil je neko Šrbkinjo in jo imel za ženo. Porodila mu je sina in hčer in Ferhadbeg je bil vesel, kteri ljubimec bi pa tudi ne bil, kedar ga nadari žena s sinkom in hčerjo? Takrat je bil Ferhadbeg še mlad in srečen; zato je ljubil, ali zdaj ne ljubi ničesar druzega, kot boj in bojno slavo in ne želi si ničesar bolj, kot da bi padel na bojnem polji, odkoder bi ga popeljal smrtni angelj Azrael v Mohamedov raj. Nekdaj je bil ves drugi, nemila osoda pa mu je podrla vso srečo. Ferhadbeg se zdaj teši rekoč: „To se je moralo zgoditi, tako je bilo zapisano v osodni knjigi." Smeja se ljubimcema in njunemu ljubkovanju in mnogokrat si otare na skrivnem solzo, ktera mu prisveti v oko. Kedar vže obledimo in se približamo smrti, kaj nas more bolj veseliti in žalostiti, kakor nadepolno cvetje in rast mlajših zanamcev. Ako pa še zaljša njih vence in vejice krasno cvetje ljubezni, veselimo se domišljije človeškega srca. Ko je bil Ferhadbeg na vrhuncu svoje sreče v domačem življenji, prinesel mu je Tatar list iz Carigrada, v kterem mu je naznanjal sultan, da mu daje svojo hčer Zafo za ženo. Pra- voveren Muzulman se ne sme ustavljati padišahovi ponudbi, kajti padiiah je namestnik prorokov in božja senca na zemlji. Vsi so sultanovi sužnji od najnižega spaha do prvega vezira. Prišla je Zafa in ž njo vsa nesreča Ferhadbegu. Spodila je Serbkinjo iz harema videvši, da jo ima paša raji kot njo, otrokoma je pa zavdala. Ni dolgo trpelo, ko mu umrje tudi Zafa in od zdaj ni ljubil paša druzega, nego svoj handžar in iskrega konja. Dolgo ni mogel pozabiti otroka in njuno mater, pa čas mu je zacelil rano; zdaj pa ko vidi ljubimca, spominja se zopet prejšnjih srečnih dni, ko je bil tudi on še tako srečen, kot sta ta dva zdaj. Ferhadbeg je zalotil Mahmuda na Slovenskem. Vzel je sedemletnega dečka sabo; spoznal je, da je deček bistrega duhd in da bo izvrsten vojak. Paša ga je poturčil in učil Mohamedove zakone in muzulmanske običaje. Oblačil ga je muzulmanski, pokrival s turbanom in zavijal v Jtaftan. — Ljubil je dečka; spominjal ga je na umrlega sina. Človek je pa vže tak, nekaj mora ljubiti. Kedar človek nikogar več ne ljubi, je tužen. Ferhadbeg je učil vže nekoliko odraslega dečka orožje sukati, da se privadi tega posla in se bojuje za Mohameda. Deček je bil pred kristijan, sedaj pa je spodrinil v njem Izlam krščanska načela in kdor ga zdaj vidi, mora priznati, da ni lepšega Muzulmana in lepšega age v vsi sultanovi vojski, kot je Mahmud. # * * Na spimlad je vlekel hladni vetrič in sneg se je tajal. Ferhadbeg se napravi v Carigrad, da popelje tje pri Vihiču zalotene vojake. Janičarji zasedejo konje, vzemo jetnike v sredo in se odpravijo proti Stambulu. Mahmud ne vodi trume, ampak sedi pri Ljudmili na vozu. Hotel je peljati trumo, pa Ferhadbeg mu ni pustil. Rekel je: „Ti ostani pri ženi, ker ljubiš, jaz pa vodim vojake." Odbijal je še dolgo Mahmud Ferhadbegu, pa vse zastonj, kar Ferhadbeg reče, je kakor bi pribil. „Tesno je Ljudmili pri srci na potu v Carigrad, pomikuje se vedno dalje od domovine. Ni tako vesela kot drugikrat. Mahmud skrbi: „Ljubka moja, kaj ti je? Ti si tužna, kdo, te je razžalil, povej." Pa ona mu ne odgovarja, ampak nasloni se na njegove prsi, ter molči. Mahmud jo poljublja in teši, da jej ne bo nič hudega v Carigradu. Potujejo po pustinji; ni ceste, da bi se moglo z lehka potovati po njej, ker kristijani so jo zapustili, Bisurman pa ne ljubi dobrih cest in jih tudi ne zna napraviti. Približali so se Carigradu, stolnemu muzulmanskemu mestu. Vže od daleč so se jim lesketale kuplje na minaretih in polumesci so se bliskali v solnčni svetlobi, da je ni bilo mogoče pogledati. Staro kristijansko mesto, drugi Rim, česti proroka. Pred več kot tisoč leti ga je sezidal Konštantin Podučni in zabavni del 22 in postavil v njem bogomolje na čast Križanemu, pa Mohamed II., siloviti naskakovalec Carigrada, je je spremenil v mohamedanske mošeje. Na mesto zvonov, kteri so vabili ljudi v cerkve k božji službi in molitvi, hrešči sedaj muzulmanski muezin iz stolpa, opominja in vabi Muzulmane k molitvi. Slavno grško carstvo se je razrušilo in sedaj stoluje v lepem Carigradu bisurmanski padišah, car Selim. Grki so_grešili, kaznoval je je Bog. Povsodi so bili izdajice; zlato jim je bilo ljubše in dražje, kot domovina. Prodali so orientalcem za zlato sami sebe in domovino slavno Grecijo. Ni je več navdajal oni junaški duh, kteri je živel v njihovih očetih: Leonidu, Miltiadu, Agezilaju i. d. in je je utrdil, da so prenašali največe težave in hrabro odganjali sovražnike od svoje domovine. Kedar se pa podkupljivost vrine v državo, je po njej, postave nimajo veljave in le zlato vlada. Prišedši v Carigrad zvrste zalotence in je peljejo v seraj. Naprej so koračili graničarji z rdečimi bosniškimi kučmami, za temi neseta janičarja, Deli Pervane, inDeliRešed, ktera sta odsekala Turjaškemu in Višnjegorcu glave, njuni glavi na dolgih drogeh, za tema gre hrvaški stotnik Metlot in kranjski Turnski oskrbnik, vodnik štirih bander Uskokov in za njim dvajset raznih drugih oseb. Štiri zalotence peljejo v divan pred sultana, tuje obrežejo, kajti Muzulman se ne dogovarja z ne obrezanimi zalotenci. S temi bo se dogovarjali zastran onih dveh glav, kteri je držal rabelj v roki poleg velikega vezirja in za kteri je prosila Turjaška gospd. Rabelj je hotel imeti za-nje 80.000 cekinov, ker so se mu pa smi-jali, vrgel je glavi proč. Veliki vezir se razsrdi in ga ukaže pre-tepsti. Slednjič so dali glavi za 40 beličev. Ko so bili poslanci e tem zadovoljni, spravili so ji v cipresovi skrinjici in poslali Turjaški gosp6, ktera jo je pridjala truplu v rakev v Crnomelj-ski cerkvi. Ferhadbeg je dobil drugo službo v Carigradu, slutil je vže prej, da jo dobi, zato je z vsemi svojimi šel semkaj. Mahmudu se je ponudila služba bosniške paše, pa Ferhadbeg mu je odsvetoval. Mahmud je ubogal pašo, nadomestoval je pa v službi rednika, ker paša je bil vže prileten in bolehen. Mahmud še vedno ljubi Ljudmilo in še bolj, kot prej, kajti nadarila ga je z lepim sinkom. Mabmud in Ljudmila sta vesela in srečna, kajti v detetu imata svoje čute in ljubezen združeno. Tudi stari paša je deteta vesel in jokal seje samega veselja, ko je videl kako sta ljubimec pa ljubimka srečna. Kedar ima le čas, je Mahmud pri Ljudmili, pestuje sinka in si ž njim igra. Ljudmila se smeje, vesela je sina. Nosi ga gori in doli po sobi, sladko šepeta z njim in poljublja ga, kedar se pa tega naveliča, prinese ga Mahmudu, kaže mu ga, nazadnje se sladko nasmeje rekoč: „Kako ti je podoben!" Mahmud jo za odgovor objame in poljubi. Na večer ga dene v posteljo in poje pri njem sladke pesmi, da ga prej zaziblje v sladko spanje. Mahmud sedi zamišljen zraven nje, smeje se mu srce, ko vidi skrbno mater svojo ljubimko. Kedar pa začne mati detetu peti, je Mahmudu tesno pri srci. Omrači se mu čelo in zamišljen postane, te melodije mu bud6 čudne čute v srci. Kakor da bi bil poslušal tudi on vže tako petje, tako se mu zdi, vzbujajo se mu spomini mladostnih let, pa vse je le temno in ne zavč se popolno. Z roko si pogladi lice, kot da bi hotel zatreti vse bolestne misli, pa le te ga ne zapuste tako hitro, vedno se mu vrivajo nove mladostne prikazni. Ljudmila ga opazuje in vpira zvedavo oči va-nj, ko da bi slutila, kaj mu kali zadovoljnost in veselje. S prosečim očesom ga pogleduje, kot da bi hotela reči: Vem, da mi nekaj prikrivaš: povej mi, tešila te bom in vesel boš zopet." Mahmud, ne more dolgo poslušati ljubkinega petja, vstane, odide na vrt in sede pod košato drev6; čudne misli mu rojijo po glavi. Ferhadbeg umira. Pri postelji stojita Mahmud in Ljudmila s sinkom. Ne more vže lehko govoriti. Mahmud in Ljudmila poklekneta pred-enj in umirajoči ju blagoslovi: „Sin, bodi srečen in ne zabi mojih naukov. Sijajna bodočnost ti je odprta in Allah te bo varoval. Vidim, da sta srečna, pa tu nimamo prave sreče; vidva še ne poznata sveta, eden dan vama lehko razdere vso srečo." Potem vzame sinka v roke, kterega mu poda Ljudmila. Gleda ga in blagoslovi, potem pa reče: „To bo lep Muzulman, znal bo sukati orožje kakor njegov oče," in dd dete nazaj. Malo trenutkov še in Ferhadbeg je izdihnil dušo. Preteklo je nekaj časa. Ferhadbeg je vže dolgo počival v rakvi pri svojih dedih. Mahmud je stopal v padišahovi službi od stopnije do stopnije. Resnico je govorit njegov rednik na smrtni postelji, rekši, da mu je sijajna prihodnjost odprta. Skrbel je Ferhadbeg za rejenčevo bodočnost in ga priporočil svojim prijatlom. Čislali so pa tudi Mahmuda vojaki, videvši, da je hraber vojnik, častili so ga tudi drugi veljaki, kajti on je bil umen. — Mahmud je vedno domd pri dragi ženi, ako mu le služba dopusti. Meni se ž njo o ljubem sinku in ga uči hoditi. Naučila je mati dete nektere besede zgovarjati, da pokliče ateja in mamo. Mahmud učenje nadaljuje in ga uči še mnogo drugih besed izgovarjati. Ljudmila se smeje detetu, ker tako bojazljivo in jecljaje poskuša izreči, kar ga je naučil oče. Tako preteče cel dan in Mahmud še ne vč, da je večer Ljudmila dene dete v posteljo, ga zaznamova s svetim križem in govori počasi lepo krščansko molitvico, ktero dete za njo govori, potem pa sama leže k njemu, da prej zaspi. Mahmud ni tega vesel, da uči mati dete kristijanski moliti, ali vendar si ne upa ženi tega braniti, ker jo ljubi. Mnogokrat to premišlja, pa misli si, ko dete doraste, postane Muzulman. Vezir Alibeg je umrl. Na njegovo mesto je stopil Mahmud, kajti ni bilo zmožnišega človeka v Carigradu za to službo kot je bil on. Vsi so se novega vezirja veselili, zat6 ker on je bil pra- vičen in je rad pomagal revežem. Mahmud je dosegel še mlad to visoko službo. Zdaj je bil na vrhuncu vse sreče in časti, ktero more doseči Muzulman. Od tu se ni dalo več naprej, ampak samo nazaj. Poznal je vže mnogo vezirjev, kterim so odletele glave, pa on se ni ustrašil tega posla, ker čutil se je zmožnega za vezirovanje, pa vedel ni, da mu je z vezirstvom zginila vsa sreča. Mislil je, da je sedaj vže vse dosegel, razkošje in čaet, pa prvo mu je zginilo z novo službo, ali on ni videl tega, kajti človek ne vidi v bodočnost; vsemodri Stvarnik mu jo je zakril, ker je boljši zemljanom, da je ne gledajo. Tačasni veziri so bili: Bošnjak Sokoli, Madžar Pijale, Stirec Amet in Mahmud. Vsi so bili kristijani, pa so se izneverili svoji materi cerkvi ali premišljeno ali so je pa prisilili, da so spoznali Mohameda preroka. Vsi podložni nemškega cesarja mu zdaj najhuje nasprotujejo, ker je kristijan in njegovi podložni so tudi kristijani. V tej dobi so bili najhujši časi za kristijane v sultanovi državi, slabše je bilo sedaj, ko so ti izneverjenci gospodarili kot prej in potem, ko so vezirovali trdi Muzulmani. Veliki vezir Sokoli je zaukazal ono grozovito morijo Armencev v Stambulu. Vezir je bil namreč nekoliko Muzulmanov pomoril in ker je vsled tega nastal velik šum v Carigradu, zvrnil je to hudobijo na kri-stijanske Armence. Pomorili so je potem janičarji, njihovo premoženje pa je spravil sultan v svoj zaklad. V. Viliki car Soliman, ljuti naskakovalec Sigeta, je umrl in zapustil mnogo hčerd. Pomožile so se vže večidel vse, najmlajša je še ostala, da jo njen brat, tačasni sultan kakemu paši ali vezirju posili za ženo. Ravno sedaj, ko je postal Mahmud vezir, iskal je sultan moža svoji sestri. Lepa priložnost se mu je ponudila, se svoje sestre znebiti, sosebno ker je menil siiltan, da je še Mahmud neoženjen, pa če je prav oženjen, menil je sultan, vsaj ima lehko štiri po Mohamedovem zakonu; pa vsaj se tudi ne bo branil žene iz svete cesarske rodovine. Mahmud je sumil to^ vendar je odbijal prošnje svojih prijateljev, kteri so ga vedno silili, da naj gre prosit sultana, do mu dade Solimanovo hčer, svojo sestro za ženo; bolje je, rekli so, da jo sam prosiš, kakor da ti jo posili. Prijatelji so lehko tako govorili, ali Mahmud je drugače mislil, kajti on ljubi Ljudmilo in ona mu je draža, kot Solimanova hči. Vedno se je bal, da se zgodi, kar so mu pripovedovali prijatelji. Tužen je postal, ni bil več vesel tudi pri Ljudmili ne, milo jo je pogledoval misleč: „Tega angelja bom moral zapustiti?" Nehote se je spominjal svojega rednika Ferhadbega, kteri mu je rekel na smrtni postelji, da mu en sam dan lehko podere vso srečo, in slutil je, da se to vresniči. Ne igra si več tako rad s sinkom; dete vže teka po sobi. Čudno se zdi dečku, da si atej ne igra več ž njim in misli, da je hud. Zvedavo pogleduje ateja od strani kot da bi hotel reči: Atej je hud, pa mu nisem nič naredil. Zateče se v naročje materi, spne se jej do glave in jej tiho poše-peta: „Mama atej je jezen." Ljudmiia opazuje očeta. Nič več ni tako vesel, kot je bil prej; vsaj ga ona še vedno ljubi in še bolj kot prej. Smili se jej, vendar vprašati si ga ne upa, kaj mu je. Mahmud zapazi, da ga žena opazuje in da vpira solzne oči va-nj, kakor da bi mu hotela pogledati v globočino srca, da vidi, kaj ga dela žalostnega. Mahmud vstane in odide na vrt; v hiši mu je pretesno. Dete je tužno; atej in mama nista vesela, kot drugikrat. Nobeden si noče ž njim igrati. Bojazno hodi krog matere in jo pogleduje od strani, slednjič postane vendar pogumen, stopi k materi na divan rekoč: „Ali si tudi ti huda kakor atej, vsaj nisem nič naredil," in gorke solze se mu vdero po okroglem licu. Materi se dete smisli, objame in ga poljubi. Potem ga teši: „Vsaj nisem huda na-te in tudi atej ni hud, saj si priden. Vidiš, danes je praznik in ne smemo se igrati, to je prepovedano." Ljudmila je dala dete kerstiti in prejelo je ime Božidar. Nek menih ga je krstil v bližnjem samostanu. Mahmudu pa ni tega povedala in noben drug ne ve, da je dete krščeno, kot stara sužinja, ktera je nesla dete ž njo v samostan. Botri in priče so bili očetje menihi. Veziri so zbrani v divanu, kamor je je sultan poklical. Posedli so na blazine in tako pričakujejo sultana. Sedaj odgrne za-grinjalo evnuh, ponižno se prikloni, stopi k Mahmudu, mu poše-peče nekaj na uho, potem pa ob& odideta in zagrinjalo zopet pade. Evnuh je peljal Mahmuda k sultanu, kteri ga je pričakoval v svoji sobi in pušil tobak iz drazega čibuka. Mahmud pade pred-enj po muzulmanski navadi na obraz in čaka, da mu dade sultan znamenje, da vstane. Sultan mu reče vstati, potem pa začne šepetaje govoriti: „Vrednega te je spoznalo naše veličestvo, da ti damo svojo sestro Salinzado, Solimanovo hči, za ženo. Videla te je vže in prav všeč si jej. Mahmud je stal, ko bi okamnel. Raje bi bil imel, da bi se tekoj v zemljo pogreznil, kakor da mu ponudi sultan to; pa Muzulman se ne sme ustavljati sveti zapovedi sultanovi. Zahvalil se je padišahu za to milost in ko mu je dovolil, je odšel. Mahmud se poda nazaj v divan, kjer so ga vže željno čakali veziri. Bled in prepadel vstopi Mahmud. Ugibali so, kaj ima to pomeniti, spraševali ga, pa Mahmud jim le malo odgovarja. Sam ne vč, kje je, in vrti se mu vse prek po glavi. Komaj je čakal, da razpusti sultan divan, da bi vsaj mogel zbrati zopet svoje misli. Divan je razpuščen. Mahmud gre iz carske palače, ves omoten omahuje po ulicah, kot da bi bil pijan vina. Domu pri-šedši pa hiti v svojo sobo. Pri vratih najde malega sinka, štiriletno dete, ktero si igra z lepim konjičem, kterega mu je bil on kupil. Solze se vdero Mahmudu po lici: Bog v6, kaj bo z dečkom sedaj! Vzdigne ga in bolestno poljubi na lepo rdeča ličica, potem ga spusti na tla, odide v sobo in pusti dete zvunaj. Dete je veselo vskriknilo in trkalo na vrata, ker pa vidi, da se vrata ne odpr6 in da je ves trud zastonj, začne milo jokati se. Ljudmila pri-hiti pogledat kaj je, dete pa vgledavši mater se zateče k njej ter jej pripoveduje, da atej ni več hud, da je prišel domu in ga poljubil, sedaj se je pa zaprl in ne more do njega. Mahmud v sobo stopivši omahne na divan; zmogel ga je čuden dogodek. Bolestne misli mu rojijo po glavi. Puli si brado, kolne svoj rojstni dan. Roti se pri Mohamedu in zaklinja pri Allahu, da neče Salinzade za ženo, ali sultanova beseda je žebelj, mora biti pokoren, ako mu je drago življenje; če je pa ne vzame, pravi se to zaničevati sveto carsko rodovino in kazen za to je smrt. Mahmud je nekaj dni sem še bolj otožen in čmeren, kot poprej. Nobeden suženj mu ne vstreže. Dal je bičati vrtnarja, pa zakaj? za nič, zato ker on ni vesel. Komaj ga je Ljudmila spro-sila, da ni bil bičan do smrti; sužnji in sužinje dobro znajo, da ni boljše gospe v celem Stambulu, kot je Ljudmila, zato jo imajo pa tudi radi, kajti vže marsikteremu je sprosila milost, ali pa še celi življenje. Mahmud njej ne odreče ničesar. Sklenil je Mahmud, da ne povč nič tega Ljudmili; noče je žalostiti in še misliti ne more, da jo bo moral morda zapustiti. Upal je še, dajo trpi Solimanova hči zraven sebe; ali da pa Ljudmila ne bo gospd v hiši in da bo morala slušati Salinzado, to boli in peče_ Mahmuda. Vedel je tudi, da je njegova prihodnja žena vsa spridena na duši in telesu; kajti ni se dobro mislilo o sultanovem haremu. Ogibal se je Ljudmile, kot da bi bil on kaj pregrešil, kajti njena podoba ga spominja žalostne spremembe. Dva dneva sta pretekla. Človek je mučenik na zemlji. Marsikdo meni, da je včasi vesel, pa v resnici vesel ni nobeden. Mučijo ga gotovo dvomi in misli, koliko časa bo to veselje ali ta sreča trpela. Tudi ljubimec in ljubimka, ako se še tako ljubita in sta še tako srečna, vendar ne vživata prave sreče. Vrivajo se jima misli o preteklosti ali bodočnosti, ktere imajo smrtno kal v sebi. Tako je človek vedni mučenik na zemlji, samo s tem razločkom, da je takrat, ko meni, da je srečen, nekoliko bolj vesel in da pozabi na svojo osodo. Mahmud dobi pismo od harema. Pomrači se mu čelo in hiti v svojo sobo, da ga prebere. Salinzada ga vabi, naj pride po-njo, vsaj napravi sultan gostijo. Ukazuje mu, da mora vse druge žene odpraviti, ako je ima, ona noče, da bi gospodovala kaka druga. Mahmud ne odgovori ničesar. Temno mu je lice in ljuto mu pla-mičejo oči. Spolnilo se je, česar se je bal; sedaj je mera nesreče za-nj polna. Ferhadbeg mu je rekel, da mu en sam dan lehko vso srečo podere in podrl mu jo je res. Rekel mu je tudi, da še ne pozna ljudi in res jih ni poznal, sedaj je pa pozna. Kako bo to Ljudmili povedal, njej, ki jo tako ljubi; tudi ko bi hotel, ne more nobene besede o tem izustiti, ne more jo žalostiti. Mnogokrat je bil vže v boji, ni se bal sovražnika, ako je bil še tako brojen in ljut, sedaj se pa svoje ljubimke boji in ne upa si_ stopiti pred-njo in jej povedati, da so se privlekli nad njuni glavi silno črni gro-monosni oblaki in so zakrili zarjo njunega veselja in sreče. Poletje je; — solnce hudo pripeka. Nagnilo se je vže k zapadu, pa vendar ni manj vroče, kot je bilo opoldan. Mahmud je na svojem lepem vrtu, kterega obdeluje sužni kristijan. Razne rastline in cvetlice rasti v njem; v tomunu si pa igrajo ribe v hladni vodi. Krog tomuna je nizek zid, pri kterem stoji petleten fantič in drobi kruh ribam, ktere si igraje laskajo za-nj. To je bila dečkova največa in najljubša zabava, dokler ga ni zapazila skrbna mati in prihitela, boje se za-nj, odpeljat ga od nevarnega kraja. — Mahmud je danes še bolj čmeren kot drugikrat; nemirno hodi po vrtu gori in doli, vidi se mu, da nekaj zeli važnega premišljuje. Sinek se ga je vže nekaj dni sem odvadil, ker si ne igr& več ž njim, ne vodi ga več po vrtu in ne trga mu več elad-kega sadja. Dete še vedno toži materi, da je atej hud, pa mati mu ne ve ničesar odgovoriti, ampak poljublja ga na čelo, na lice in teši: „Nič ne maraj, atej ni hud, ampak delo ima. Saj te ima še tako rad, kot poprej." „Ali prej ni imel dela?" vpraša radoveden deček. „Se vi da ga je imel, pa ne toliko," odgovori mati, pa mater samo bolj skrbi to, kot sina in ona vi ravno toliko, kaj je temu krivo, kot sin. Rdečica jej je zginila z lic. Žalostna hodi s pobešeno glavo, kot cvetlica, ktero je poparila slana. Mahmud je sidel na vrtu na klopico, ves v bolestne misli zatopljen. Sedaj je prišel trenutek, kterega mu je odločila nemila osoda! Zdaj se mora zgoditi, kar se mu zdi nemogoče. Kolne sultana, Salinzado in vse, kar je krivo njegove nesreče. Dolgo je sedel na klopici in premišljeval, kaj mu je storiti. Od ljubke žene se ločiti ni mala reč. Odstraniti jo na veke ali še celi svojo ženo, mater svojega sina videti sužinjo, ne more ljubimec trpeti, rajše gri on sam služit, da jo le obvaruje tega zaničljivega posla. Ko bi bil kak lehkoživec ali gizdalin iz omikanih dežel v taki zadregi, gotovo bi zapadel na samomor; ali Muzulman ne stori tega. Sveto mu je življenje in svet on, ki mu ga je dal. Rad pade na bojišču, kajti prorok je obljubil padlim junakom raj, ва-momorcem pa ni obljubil ničesar, ampak proklel je je in zažugal jim gehenno.*) Ljudmila sluti nesrečo, pa vsaj je vže tukaj. Mahmud, k jo je tako ljubil, ne govori več ž njo. Ogiblje se je in ni ga več k njej, od kod ta sprememba? Zaprt je v svoji sobi, ali pa hodi po vrtu. Ljudmila se joka in tarna. Poprašuje strežajke, ali kaj vedi, kaj se je Mahmudu pripetilo. Pa te ne vedo nič. *) Gehenna = pekel. Dete se spravlja spat. Mati poklekne ž njim pred podobo matere božje in molita za ateja, potem ga pokriža in dene v postelj. Ljudmila ne more spati. Vstane, stopi k oknu in gleda po stambulskih vrtih. Temno je. Lune ni na nebu, le nektere zvezde svetijo in gledajo nočno gibanje Zemljanov. Luči po hišah gasnejo počasi in kmalo je ni videti nobene več. Ljudmili vzbujajo bolestne misli nemir v srci. Spominja se lepe Slovenske, svoje domovine, strašnega prizora na vrtu in smrti svoje rednice. Dozdeva se jej, da jo vidi pred sabo, da njo srdito pogleduje in jej žuga s prstom. Solze jej prisvetijo v oči in jej kapljajo z bledega lica na blazino, na kteri sloni. Spominja se Mahmuda, lepega vojaka, vodje muzulmanske čete; vas gori, ljudje vpijejo, — vse tako živo, da meni: resnica je! „Mahmud!" je vskliknila in se zgrudila na tla. Mahmud je še nemirno bedel v sosedni sobi. Slišal je pad in stopil iz svoje sobe k Ljudmili. Brzo jo vzdigne, pa taka je, kot bi bila mrtva. Položi jo na posteljo, obliva z vodo in skrbno pričakuje, da se zbudi. Poljublja jo, menda jo meni s poljubki zbuditi. Tako čarokrasna se mu dozdeva, kot takrat, ko jo je videl v prvič in imel v naročji; takrat je bil srečen, ker mu je sijalo solnce sreče, zdaj mu pa žuga zatoniti. „Mahmud, saj te ljubim," zašepeta Ljudmila in odpre oči. Mahmud jo poljubi: „Vsaj te tudi jaz, huriska moja." „Hude sanje sem imela. Ali me še ljubiš, ker seme ogiblješ?" To je udarec na Mahmudovo rano. „Se te ljubim; ali zakaj me vprašaš," odgovori Mahmud in se zamisli. „Ali te je zadela kaka nesreča, dragi moj, da nisi vesel?" vpraša dalje Ljudmila in mu ovije mehko гокб krog vratu: „Povej, dragi moj, če ne umrjem, jaz tebe tako ljubim. Ako je tudi kaj hudega, povej, da vsaj s tabo tugujem. Tešiti te hočem, če je mogoče, če pa---", a tega ne izgovori, kajti bolest jej je zaprla besedo in solze se jej vder6 po lici. Mahmuda je to zel6 ganilo. „Ne moreš me tešiti, angelj moj, kajti nesreča, ktera me je zadela, zadeva enako hudo tudi tebe. Zapustiti me boš morala —--", dalje ni mogel govoriti, čutil je udarec, kteri je zadel ženo. To so mu naredili ljudje in Ferhadbeg mu je govoril resnico, rekši mu, da so ljudje hudobni. Ljudmila se je tega prestrašila. „Kako, da te moram zapustiti? kdo me more siliti, ali me morda ne ljubiš več?" vskrikne bolestno Ljudmila. „To mora vže tako biti, je vže zapisano v osodni knjigi, kajti brez Allahove volje se ne zgodi nič," vzdihne Mahmud. „Sultan mi je ponudil svojo sestro za ženo in moram jo vzeti, ako mi je ljubo življenje. Odpraviti moram zato tebe, ker tako mi zapoveduje moja prihodnja žena. Sodi! ali hočeš, da umrjem, ali me moraš pa zapustiti. Ne zapustiš me na veke, kajti kedar preide čas mojega vezirovanja, vrnem se v tvoje naročje, da pi-jeva zopet oba iz edne čaše razkošje," to je govoril Mahmud s tisto bolestjo, s ktero govori človek, kteri je prisegel srd in maščevanje celemu človeškemu rodu, o svoji preteklosti. „Sodi! kar hočeš, storim! Udaril naju je Allah, njegova volja naj se zgodi," pristavi še Mahmud. Ljudmila ni slišala več zadnjih besedi. Padla je na posteljo, ne sope več in nobenega znamenja življenja ni čutiti pri njej; omedlela je. Mahmud sevstraši. Dete se zbudi in začne jokati se. Mahmud teši sina, ga vzame v naročje in ga poljublja. Kmalo se začne deček smejati in si igra z očetovo brado. „Atej, nisi več hud, kaj ne, da ne?" in se oklene očetu krog vratu. Mahmud je pa pri vsem tem nesrečen. Res, da ima ženo, ktera ga ljubi, ima dete, pa ni vesel, zapustiti ju bo moral. Ljudmila se prebudi. Milo in tužno pogleda svoje dete. Lice jej je bledo in vpadlo in znoj jej kaplja s čela; hudo jo je zadela novica. Mahmud molči, ne ve kaj bi rekel. „Mahmud, kaj počneš sedaj z mano?" vpraša Ljudmila tiho. „Ne vem. Ako ostaneš tu, tudi ako si v kaki drugi hiši, si nisi svesta življenja, ako le moja prihodnja žena zve, da te ljubim, je po tebi in detetu. Jaz sem menil, da greš nazaj na Slovensko. Ne bo dolgo, ko pridem tudi jaz za tabo. Dal ti bodem vže toliko novcev, da ne boš nikdar trpela pomankanja. Trpi voljno, vsaj tudi jaz trpim; tudi meni je hudo in malo manjka, da nisem pameti zgubil. „Vdam se v božjo in tvojo voljo. Kedaj odidem?" „Ženitev imam od zdaj čez dva dni." „Tedaj odidem jutri, pa bolje, da odidem danes, kajti polnoč je vže zdavno in bliža se jutro," popravi Ljudmila. VI. Nebo se žari. — Zvezde so otemnele, luna vže tudi bledi. Solnce posije in polumeseci na džamijah se blišči v solnčni svetlobi in tudi strehe na hišah se lesketajo, kot da bi bile pozlačene. Vže zdavno je vse živo po ulicah. Tu se sliši topot konjskih kopit, tamo ido pešci, ktere vodijo age na piano, da se vadijo v orožji, da jim ne zarjove meči in ne zastane roka. Pravovernik je gleda iz svoje hiše in pije tobak, kajti Muzulman vstaja zgodaj, ker on moli še pred solnčnim vzhodom in česti, proti Meki obrnjen, prorokovo sveto mesto. Mahmudova palača je lepa. Mir je vladal dosedaj v njej; danes pa je vse zmešano. Sluge letajo sem ter tje in strežajke se s tiskaj o skupaj, kot plašne ovce pred volkom. Žalostne so, kajti odšla bo gospi, dobra žena, ktero so ljubile. Slutile so, da prihodnja gospd ne hode taka, kot je bila ta. Pred hišo stoji vže voznik s konji, kteri bijejo nemirno s kopiti ob tla, kot da bi komaj čakali, da se odpravijo. Voz je pokrit, le majhno okence spušča luč va nj. Krog voza stojč janičarji, da stražijo, ker po Turškem je nevarno potovati, kajti ni si človek niti blaga niti življenja svest pred roparji, ki stikujejo po vsem carstvu. Povsod mora biti straža, pa še ta je mnogokrat tepena; hajduk zna iz-borno meriti in njegova puška nese daleč. Kar nosi turbane, ni varno pred njim in pasti mora vsak, ako je le mogoče, kajti hajduk ne more videti Muzulmana, ošabnega gospodovalca. V Mahmudovi palači v zgornjih sobah vladata nemir in žalost. Ljudmila se ne loči lehko od moža in on ne lehko od drage žene, ali čas hiti in žalostna ura ločitve prihaja vedno bliže. Lo-čenje je huda reč; človek se še od prijatelja težko loči. Tužen je kedar mora domovino, rodno zemljo zapustiti in solza mu priigra v oko, kedar se spominja domačih pašnikov in logov, kjer je izrastel in preživel mladostna leta; vedno želi nazaj v rodno mesto in v tujem kraji zdihuje po mili domovini. Pride zopet čas, da se vrne. Vesel vzame palico in hiti hitreje nego jo je zapuščal proti domači deželi. Utriplje mu serce samega veselja, ko vgleda prvo goro domače dežele. Pospeši korake, kajti neznana moč in želja zopet videti rodno vas krepi ga, da ne opeša. Dospe vže blizo. Prikaže se mu zvonik božjega hrama, v kterem je molil pravega Boga in slušal božjo besedo — da, še več —, v kterem je bil sprejet v pravo cerkev. Gane ga to vse; ne more dalje, veselje je preveliko, sede na zemljo in pred oči mu stopi mladost v vsi svoji krasoti. Ali kedar se človek loči od znancev, takrat ni vesel, ampak ravno nasproti — tužen je in le upanje, da se zopet vrne, ga teši; a ločiti se od drazih ljudi, kteri so nam bili več kot znanci, to ni lehko. Ljubimec in ljubimka menita, da ne bosta preživela tistega trenutka, kteri ju bo ločil in le upanje, še kedaj videti se, ju za ta čas malo tolaži: poslovita se kot za večno. A človek je močan, veliko trpi, dokler potuje po zemlji. Srečen in vesel je zopet ljubimec, kedar se snide z ljubimko, strastno jo objame in poljubi; a ura ločenja ostane to, kar je — žalostna ura! Ljudmila se pripravlja na odhod. Dete ne v6, kaj to pomeni, joka se in meni, atej in mama sta zopet huda. Mahmud vzame dečka v naročje: „Draga žena, pusti mi dete, nekaj moram imeti, kar me spominja na-te;" pa Mahmud menda ne poznd materinskega srca, ker zahteva dete. „Ne! pusti meni sina, tebi je bolj podoben, kot meni, bolj se bom spominjala na-te in živeje te imela pred očmi. Kaj bi počelo dete tu? Da ga tvoja prihodnja žena sovraži in preganja, ali še cel6 kamo odpravi? To ne gre. Dete naj gre z mano in naj vidi domovino svoje matere, „in morda tudi svojega očeta," dostavi tiho Mahmud. „Tedaj je prišel čas, da se moreva ločiti, voznik vže čaka," šepeče Ljudmila. Mahmudu se stemni obraz in merkla žalost se mu razlije po lici. Stopi k ženi, poklekne pred-njo ter prosi: „Odpusti mi, angelj moj, da sem te zvabil sem in ti napravil toliko bolečino! Odpusti mi! Kmalo se vrnem k tebi, kedar bo najprej mogoče." „Odpuščam ti," šepeče Ljudmila. Še več bi bila povedala, pa solze jej zalij6 oči. Mahmud vstane in poljubi Ljudmilo v slovo: „Morebiti zadnjikrat," vsklikne obupljivo Ljudmila. „Dečku se vse to čudno zdi. Ljudmila ga prime za roko: „Ali se ne boš poslovil od ateja?" Deček stopi k ateju in ta ga dvigne in poljubi, sin se mu pa smeje, kajti atej in mama nista več huda. — „Allah naj te varuje in spremlja naj te njegova varna roka po vseh potih, sin! Bodi hraber vojnik, kajti to je najlepše za mladenča, še lepše je pa, ako umrje na bojnem polji. Akoravno te imam samega, vendar bi se ne žalostil, ako padeš v boji.1' Dete se mu smeje; atej govori zopet ž njim in ga im& rad. Mahmud poda otroka materi in jo spremi na voz. Poljubek še — in voz je zdrdral in ž njim vsa sreča. Mahmud je gledal za vozom s tako bolestjo, s kakoršno gleda kupčevalec na bregu morja, potop svoje ladije, ktera mu je imela prinesti bogastvo. — * * * V Stambulu je ženitev. Ženi se vezir Mahmud, vzel je Sa-linzado, hčer Solimanovo, ali bolje ona je njega vzela in ga iztrgala dragi. Mahmud je na videz dobre volja, krog ust pa mu igra bolesten smeh. Ne smeje se, ampak le ustna nabira, da bi ga videli drugi; kedar je pa sam, takrat se ne smeje tudi na videz ne, kajti obup mu razjeda srce, ki mu hoče počiti. Jokal bi se rad, ali Mahmud ne zna jokati. Ni ga tega učil Ferhadbeg, ampak pravil mu je, da je jok za ženske in gjaure; Muzulman se pa ne sme jokati za kar si bodi. Zaprl je Mahmud Ljudmilino sobo, da je ne vidi več, ker ni več v njej ljube žene in zalega sinka. — V palači je vse živo. Sluge letajo sem ter tje, kot bi bili neumni, da napravijo vse po gospodovi volji. Muzulman je natančen in kar zaukaže, mora se do pičice storiti in pozabljeno ne sme biti nič; to vedd turški sluge dobro. Veziri in drugi veljaki hodijo Mahmudu srečo voščit, pa on je mlačno sprejema. Ni mu mari bogata žena, ktera mu pripelje obilno sužnjev in prinese obilno bogastva; to ni njemu nič, vsaj sluge im& in kruha pa tudi ni nikoli stradal. Ljudmile ni in kjer nje ni, ni za-nj nič. Večer je. V sultanovem haremu je tudi vse živo. Mahmu-dova nevesta, sultanova sestra, ne more samega veselja spati, komaj čaka, da je združena z možem. Sama bode gospodovala v moževi hiši; res, sreča za Muzulmanko, kajti ni vselej le edna gospd, ampak navadno jih je več. Kjer je pa več gospe, ni dobra vlada: kolikor glav toliko misli. V seraji je vse živo belih in črnih sužnjev, kteri pripravljajo jedi in je devajo v dragocene posode, drugi pa zopet prinašajo dragoceno blago v slonokostenih skrinjah in dragih posodah iz sultanovega zaklada: odmenjeno je v doto nevesti. Kašmirskih ogrinjal, kitajske svile, sibirske kožuhovine, ktere donašajo tatarski kani v dar sultanu, arabskega kadila od beduinskih šejkov je toliko, da se človek prečuditi ne more. Ženitev mora biti sijajna in veličastna, kajti sultan je obljubil, da pride na gostijo; velika čast! Cel dan so gostili pri ženitvi po stari navadi učenjake. Nevesta sedi pod rdečim baldahinom na bogato opravljenem konji, skopljenci jo spremljajo peš, za tem gre sultanova pribočna straža v dragi obleki, potem gredo godci in pevci. Tako se pomičejo počasi ženinu naproti, kteri se vže tudi s svojim spremstvom bliža s palmovo vejo v roki. Kedar se srečajo, se vrnejo zopet v seraj. Godci godejo v dvorani in pevci pojo pesmi: slavodatke ženinu in nevesti. Mahmud se sili na smeh, kajti ženin ne sme biti žalosten. Svatje so se razšli, ženitev je minula, Mahmud pa pelje svojo nevesto domu. Sužnji in strežajke so kmalo čutili, da je zdaj druga gospd prišla in da ni več dobre Ljudmile. Muezin kliče iz velike mošeje, nekdaj zelo lepe krščanske cerkve sv. Zofije, Muzulmane na večerno molitev. Muzulmani slišijo glas in ponižno sklanjajo glave, molijo Allaha in časte proroka. Zdaj je vže čas počitka; tudi vojaki in delavci so se vže umek-nili v hiše, kajti muezinov glas jim je svet. Prišel je mož iz kri-stijanskega predmestja in krene jo naravnost v Mahtnudovo palačo. Gosta brada mu sega do prsi, obraza je resnega in bere lehko na njem, da je vže mnogo skusil in trpel in da dobro pozna svet. Pa kaj se je neznanec tako vstrašil, da je dospevši vrh stopnic, skoro omahnil? Vezir Mahmud je stal tu, tudi njemu se čudno zdi, kaj mu ima povedati neznani človek. Pa prišlec se je zavijal bolj in bolj v svoj plašč in se hotel umekniti. „Kdo si?" ga vpraša Mahmud. Mož pa pogumno odgovori: „Nekoga sem prišel iskat, pa zmotil sem se; nisem prišel v pravo hišo." Pa videlo se je tujcu na obrazu, da ne govori resnice, kajti pobesil je oči v tla. „Po kaj si prišel," zareži Mahmud, „povej, kaj bi rad?" vgledal je namreč, da ni Muzulman, kajti pravovernik ne nosi dolge halje. Tujec je spoznal, da ne uide lehko. Pogumno stopi pred vezirja rekoč: „Ker zahtevaš, da govorim resnico, hočem ti povedati, da sem prišel obiskat neko ženo, ktera stanuje tu. Ona se ne uklanja proroku, ampak Križanemu. Naš obred nam pa zapoveduje, da se mora vsak ud vsaj enkrat spovedati na leto. Tedaj v tem poslu sem prišel semkaj; vže zdavno me je poklicala, pa zaradi silnih opravkov nisem mogel prej spolniti njene želje, ko danes." — Mahmud se spomni Ljudmile, ljube žene, ker ona je bila kristijana, pa vendar ni za gotovo vedel, ali je prišel tujec k njej, ali h komu drugemu. „Kažite mi, kje stanuje," vpraša Mahmud meniha. Menih stopi k nasprotnim vratom, rekoč: „Tu le notri." Mahmud pa zmaje z glavo: „Ni je več tu," in hoče oditi v svojo sobo, pa obrne se nazaj ter reče menihu: „Pridite jutro ravno o tem času." Menihu se vse to čudno zdi in odide, ugibaje to reč, proti domu. Posebno čudno se mu pa to zdi, da mu je ukazal vezir še priti. Mahmud bi bil odpravil z grdimi besedami vsakega kristijana; ali tega, ki je po Ljudmili vprašal, pa ni mogel; zadosti je to njemu, da je izgovoril samo ime: „Ljudmila." — Drugi dan je prišel zopet menih. Mahmud ga je vže pričakoval na omenjenem mestu. Pozdravita se, ideta v sobo in pose-deta na divane. Dolgo se menita o raznih rečeh in nikakor se ne moreta ločiti. Menih je prišel iz sobe in za njim Mahmud; podasta si roke in se poslovita, pa zdaj ne več po turški, kakor prej, ampak slovanski. Oča Teodozij, tako je bilo menihu ime, je vesel. Solze radosti mu teki iz oči. „Oče, obiščite me večkrat, pa ne v tej obleki; zapazijo vas lehko in potem je po meni in po vas", pravi Mahmud in menih odide. — Mahmudu se je razvedrilo čelo in zopet je vesel; morebiti mu je povedal oče Teodozij kaj o njegovi ženi, ali kako drugo veselo novico? — VII. V kostanjeviški samostan je prišla tuja žena. Oblečena je bila s prva kaj čudno; nobeden ondašnjih prebivalcev še ni videl tako oblečene 'ženske. Lice jej je bledo in mrkla žalost brani rdečici, da se ne razlije po lepem obličji. Prinesla je tudi dete sabo, malega dečka, kteri je gotovo njen sin. OčeAtanazij jo gostoljubno sprejme; vsaj gostoljubnost značiSlovana sploh. Popelje jo v svojo sobo, kjer sta se precej časa kaj živo razgovarjala, menda mu je tujka pripovedovala svoje prigodke. Tujkin sin se je kmalo sprijaznil z očetom Atanazijem, kajti le-td je zeli podoben očetu Teodoziju, vsaj obleko ima ravno tako. Oča Atanazij menda Ljudmilo pozna, kaj bi jo pa tudi ne? Vsaj še ni dolgo tega, kar je tu zginila. Mislili so ljudje v začetku, da so jo zalotili neverci, kteri so bili ravno tisti čas ondi. Popoldne jo pelje opat na pokopališče in jej pokaže ves s travo obrasen grob. Ljudmila pade na nj na kolena in gorke solze žalosti in hvalež- nosti jej teko z velih lic na grob ljube njene rednice. Oče Ata-nazij se tudi ne more zdržati solz; slednjič sklene roki rekoč: „Moliva za ranjko in sploli za vso žlahto!" Poklekne še on in oba pričneta moliti. Molila sta navdušeno in pobožno in Bog ju je gotovo vslišal. Dokončavši molitev vstaneta in se vrneta v samostan. Prišli so zidarji in začeli zidati hišo, kake pol ure od Kostanjevice. Kostanjevičanje so ugibali, kdo bo tii stanoval in kmalo so uganili, da bo stanovala tu tujka, ktera biva sedaj za silo pri županu. Pred nekoliko leti je stala ravno tamo lična hišica; dobro so se je še spominjali vaščani, pa Turki so bili pri-hruli in so jo zapalili. Stanovala je takrat v oni hišici stara žena s svojo rejenko. Krvoloki so pa ubili staro ženo, rejenko pa so odpeljali v sužnost. Dobro so se še spominjali ljudje, kako so davili neverci tod okoli in tudi še niso pozabili tistega mladega Turka, kteri je zaukazal ropaj očim Turkom nazaj in je tako rešil Kosta-njevičane grozovite eužnosti, ali pa še cel6 smrti. Jeseni, ko je drevje zgubljevalo listje, stala je prijazna hišica gotova. Ljudmila s svojim sinom se je preselila od župana va-njo in kmalo je bilo vse v hiši v najlepšem redu. Na spomlad je naredil samostanski vrtnar lep vrtec zraven hiše in zasadil va-nj raznotera zelišča in raznobarvne cvetlice. — Oče Atanazij večkrat Ljudmilo obiskuje in tolaži. Vaške žene stikajo mnogokrat glave skup in ugibljejo, kdo bi bila mlada žena v novi hiši, ktera se ne meša nič med nje, ampak je vedno doma; pa nobena je ne pozna in nobena ne ve ničesar povedati o njej. Ljudmila je po leti vedno na vrtu. Igra si s sinom in ga uči moliti. Oče Atanazij sprašuje potem dečka in kedar se mu dobro odreže, ima oče Atanazij gotovo vže kaj pripravljenega za-nj. Zato se pa tudi deček sad rad uči in vselej je duhovnega očeta vesel, kedar ga vidi. Ljudmila je spoznala na vrtu zopet ono mesto, kjer je padla njena rednica. Mnogokrat je sedela tamo v večernem hladu in premišljevala prejšnje srečne dneve, ktere je preživela ondi; v časih je pa s sinom molila tu za ranjco redno mater in za svojega moža, detetovega očeta. Deček vedno poprašuje po ateju, kedaj pride. Ljudmila ga teši, da pride kmalo, pa deček se ne da tako brž pregovoriti: „Vsaj sem vedel, da je atej hud; ti mi pa nisi hotela verjeti," pravi deček. Ljudmilo pa polijo solzč, — objame dete in povzdigne svoje proseče окб proti nebu k mogočnemu stvarniku, da jej podeli zopet srečo. Na robu bližnjega gozdiča je našla pod košatim hrastom mesto in kamen, kjer je vgledala prvič zalega bisurmanskega načelnika, lepega mladenča Mahmuda. Večkrat je sedela na tem mestu, kjer se jej je zbudila ljubezen do mladega age in jej osla-dila vsaj za nekaj časa življenje. Svet se jej je zdel ta kraj, kterega je posvetila pričujočnost ljubimeeva. Ako je le kak šum začutila, vselej je menila, da pride Mahmud, pa moža le ni in Ljudmila se vrača tužna domu, kjer jo vže sinek željno pričakuje. Deček tudi ni vesel, ker je mati žalostna; on ima pa le vesele ljudi rad. Očeta Atanazija zeI6 ljubi zato, ker mu pripoveduje mnogo lepih povesti iz sv. pisma in deček bi duhovnega očeta vedno poslušal. Slednjič ga še prosi, naj mu pokaže, kako se na molek moli. Deček si vse to dobro zapomni. Menihi v samostanu so začeli malega Božidara, Ljudmilinega sina, učiti brati in pisati. Dečku gre to dobro od rok in kaj rad kaže domd svoji materi, kaj se je vže vse navadil. Ljudmila ga pohvali in mu pripoveduje, kako ga bo atej vesel, kedar pride in knj mu bo vse prinesel. Božidar je vže precej vzrastel. V samostanu se vadi v orožji, kedar pa iz samostana pride, je skoraj vedno v gozdu, kjer preganja in strelja zverjad. Lepe rasti je. Ponosno čelo znači, da je plemenite krvi in njegove črne oči plamičejo kot ogenj. Radostno ga Ljudmila pogleduje: „Tak je kot njegov oče in hraber junak bode enkrat; vsaj mi je tudi Ferhadbeg to prorokoval na smrtni postelji", si misli. Leta so pretekla, pa Mahmuda le še ni iz Turčije. Nobenega glasu ni več čuti o njem in Ljudmili ni znano, ali še živi ali ne. Se vedno molita s sinom za očeta, pa ne vesta, ali za mrtvega ali za živega. Oča Atanazij Ljudmilo tolaži in jej zagotavlja, da Mahmud še živi, pa tudi on tega ne ve. Ljudmila jame pešati, zdravje jej gine in vedno boleha. Delati ne more več, tudi najmanjšega dela ne. Kakor senca lazi po vrtu, kedar je lepo vreme. Podobna je bitju, ktero veže le še slabo telo na zemljo, med tem ko se duh vže dviga v nebeške višine. Na obrazu se jej vidi, da trpi boločine, kere jej zadajo, gotovo smrt. Na sina se naslanja, kedar hodi po vrtu, in mu pripoveduje o očetu, kak da je, da ga lehko poznd, ako ga kje vidi. „Vsaj jaz ga tako ne vidim več," pristavi vselej. „Dober človek je, da ga ni boljšega, tvoj oče, in usmiljen; prav tak kot ti. Gotovo ne preživim več zime, kajti zel6 sem opešala, in kmalo kmalo mi zapoj6 cerkveni zvonovi mrtvaško pesen, da grem počivat k svoji rednici, ktero sem tako ljubila." Sin ne more poslušati takega govorjenja; solz6 ga роНјб: „Mati, ne zapusti me! Glej, sam sem potem na svetu," jej reče. Mati ga tolaži, da ima še očeta. Ako pa ta več ne živi, ima pa vsaj mogočnega Očeta, stanujočega v brezmernih nadzemskih višinah. Oče Atanazij je dvomil, da Ljudmila preživi zimo. Vedno se je bal, da umrje, kajti mraz in nezdravi zrak jej nista prav dobro dejala. Zima je minula, Ljudmila pa le še živi; močna njena natura je zmogla bolezen. Bila je pa vendar na spomlad tako slaba, da je komaj lazila na gorko solnce, ktero zliva posebno spomladi svoje čudo-dejne žarke na zemljo v tolaž in dravje bolnikom. Oče Atanazij jo mnogokrat obiskuje in tolaži. Ljudmila je zopet veselejša kot prej, kteri bolnik pa tudi ne bi bil, kteri je ravno smrti ušel, sedaj pa čuti, kako mu solnčni žarki ogrevajo bolne ude in vlivajo va-nje zdravilno in krepčalno moč. To spoznd tudi Ljudmila, za tega del je vesela in nič se je) bolj prijetno ne zdi, kot novo cvetje na drevji in cvetlicah. „Kako barvo bode pozneje imelo, ne mislimo na to," pravi očetu Atana-ziju. „Ptiči si narejajo gnjezda po drevji in grmovji, solnce nam dobrotno deli svoj žarni blagoslov in ogreva te blede, suhe roke. Tudi čutim to prijetno solnčno sopenje na svojih velih licih. Mnogokrat si domišljujem, to ljubo solnce, cvetoče drevje, prijetno peva-joči in od veje do veje skakljajoči tiči so moji prijatelji, prosijo vsi za-me, ter me ne pusti umreti. Celi narava in gole pečine naj bi se v prošnji za-me zedinile in o moji zadnji uri naj bi se na vseh štirih vetrovih svetd vzdignil jok in prošnja za-me k Bogu, da bi se stvarniku smilila in bi me pustil še živeti. To je dobro in pravično. Vsaj nisem nikdar Boga radovoljno žalila in tudi nobenega človeka ne. O! kako malo stane to Boga, da me pusti med neštevilnimi drugimi ljudmi živeti. Vsaj le malo prostora potrebujem za-se in za sina; nisem se še življenja naveličala in nisem še zrela za smrt. Ljudjd so mi rekli, da ne vidim več cvetlic cvesti; brez tolažbe bi bila umrla, ko bi se bilo to uresničilo. Pa iz popkov so izleteli ti nježni krasnobarvni angeljčki in mlado listje; pa jaz sem tudi še ti. Vidim, božam, prijemljem to čarokrasno cvetje in mu pripovedujem: Tu sem še pri vas; morda se še po leti v vaši senci hladim. O! ostanite še dolgo na tem prekrasnem drevji; držite se trdno vej in živite, da tudi jaz živim," tako je zdihovala Ljudmila pri očetu Atanaziju in pri svojem sinu. Oče Atanazij je bil ginjen, kajti smilila se mu je uboga žena. Božidaru so pa pritekle solze iz lepih oči. Radostno objame mater rekoč: „Vsaj ne umrješ, mati, prositi hočem vedno Boga, da te pusti pri meni, vsaj On je dober in usmiljen. Gotovo te pusti vsaj toliko časa živeti, da se vrne moj oče in živimo vsi trije srečni skupaj, kaj ne da mati?" „Bog te usliši sin moj," vzdihne Ljudmila. Pa dan se je vže nagnil in solnce vsaki čas zapade. Tiči so vže odpeli zahvalne pesni Bogu, da je je obvaroval na dolgi poti iz gorkih krajev, kamor so se bili preselili na zimo. Sapa je vže nekoliko ostreja, kajti več ne ogrevajo solnčni žarki čistega zraka. Bolnici ni bilo več dobro pod milim nebom; umekne se tedaj, poslovivši se od ginjenega očeta Atanazija, v hišo. Kmalo se je storila popolna temd in ko bi šel kdo v hišico gledat, videl bi, kako goreče moli Božidar k Bogu, da sprosi zdravje svoji skrbni materi in da pripelje očeta v naročje njegove ljube matere; ko bi šel pa kdo v samostansko cerkev, videl bi v njej opata Atanazija pobožno^ moliti za ubogo bolnico in za njenega moža, da se kmalo vrne. Se le pozno v noč se podd Božidar spat, pa dolgo ni mogel zaspati. Poslušal je skrbno sopenje speče matere in v veliko svoje veselje je spoznal, da lagleje in bolj mirno diha, kot poprej; spoznal je v tem znamenje okrevanja. Noč je zginila; krasno solnce se je prikazalo izza gor in ogreva zemljo, ktero je mrzla snežna odeja vže dolgo časa pokrivala. — Ljudmila se prebudi iz krepčavnega spanja. Pri njej vže stoji Božidar in opazuje odhajočo bolezen na njenem velem licu. Ljudmila se mu nasmeje, rekoč: „Hvala bodi Bogu, meni je vže veliko bolje." Božidaru se razjasni čelo in tudi on sklene roki in hvali Boga, da je uslišal njegovo vročo molitev. Zopet je lehko vesel, kajti mati je vže mnogo boljša in gotovo kmalo popolno okreva. Lehko vže brez podpore sama hodi po vrtu in tudi v samostansko cerkev je vže sama šla, zahvalit se Bogu za zdravje. Vže se je približevalo poletje in Ljudmila je ozdravela do dobrega. Mnogokrat sta sedela s sinom na vrtu in tudi očeta Atanazija ni manjkalo zraven. Kratili so si čas z raznimi pogovori in Božidar je pripovedoval materi, kako je molil zanjo in se bal, da ne umrje. Ljudmila se mu smeje, kajti vesela je, ker jo sin tak6 ljubi. — Pa kaj je to? Kaj pomenja ogenj na bližnjem hribu? Kaj se je zgodilo, da ljudji tako vpijejo? Oče Atanazij vstane in ko ugleda ogenj, se mu pomrači lice. Povzdigne roki, rekoč: „O, Bog obvari nas Turkov, odvrni to šibo od nas." Ljudmila in Božidar osupneta, kajti nista se nadejala tega, sosebno sedaj ne. Oče Atanazij se poslovi ter hiti v samostan. Tudi tu je bilo vse zmešano in ostrašeno. Ognji so se razvneli po bližnjih gorah in hribih, ter naznanjali Slovencem, da sili zopet zagrizeni sovražnik krščanstva v deželo. Pridirjal je sčl v Kostanjevico na konji. Ljudji ga obsujejo, on se pa ne zmeni za-nje, menda se mu zel6 mudi! Zajezdi naravnost v samostan in hoče z opatom govoriti. Oče Atanazij pride in sel se podd ž njim v posebno sobo. Tu si oddahne in začne pripovedovati: „Hasan, bosniški paša, je vzel Karstovico, Goro in Bihač, malega travna leta 1592. Bihač je bila močna trdnjava. Sezidal jo je kralj Bela IV. in skoraj štiri sto let je kljubovala vsem sovražnim napadom. Potem se napravi Hasan proti Sisku, tudi močni trdnjavi, kajti prisegel je, da jo gotovo vzame, ako-ravno zgubi svoje življenje. Pa Sisek je imel hrabrega poveljnika Mikačija. Hasan posije poslance k njemu in ga nagovorinaj se poda. Mikačij je bil pripravljen, trdnjavo prodati. Hasan je spustil tedaj nekoliko janičarjev in spahov v mesto. Sedaj pa zaukaže Mikačij turške vojake spraviti v neko zidovje, ktero pod-koplje, naspe smodnika v podkope in kmalo potem je gledal Hasan, kako so njegovi vojaki leteli v zrak. Poslance pa ukaže Mikačij v vodo vreči. Za tega delj pa priseže Hasan, da se grozovito maščuje. Obdal je mesto s svojimi jatami, pa vzeti ga le ni mogel, ampak sramotno je moral oditi, kajti Slovenci in Hrvatje bo hrabri. Sedaj pa je zbral Hasan, velike trume in se pomiče Podučili in zabavni del. 23 proti Sisku. To vam naznanjam, cla daste, čestivredni oče, nekaj vojakov, da gremo branit Siska in podit Turka nazaj, kajti če Turek Sisek vzame, je Slovenska turška pokrajna," je govoril sel. Oča Atanazij je obljubil vse storiti po svojej moči. Sel je od jezdil proč. Praznik je —; velik praznik kristijanov, kajti obhajajo spomin svetega rešnjega Telesa. Kristijani hodijo v procesijah in časte s tem svojega Odrešenika. Vesel dan je to za vsakega liristijana, vže ob hišah postavljeni mlaji daj6 temu dnevu neko posebno prazničnost; pa letošnji ni tako vesel, kot so bili prejšnji. Marsi-ktero solzno oko se dviga proseče proti nebu ter prosi vsemogočnega Očeta, da se vrne ali sin ali pa ljubimec živ domu. Ljudstvo je pobožno tu, kot malo kje in gotovo je obvaruje Bog vsaktere nesreče. Marsikteri ne praznuje letos praznika s svojimi, ker je odšel Hasanu, bosniski paši, nasproti, kteri žuga vzeti Sisek in se potem razliti s svojimi množnimi jatami po lepi Slovenski in Hrvaški. — Kostanjeviško trumo je izročil opat Atanazij Andreju Turjaškemu. Preden so odšli, še oče Atanazij blagoslovi vojake in goreče moli za zmago. Truma je srčna in izborno zna sukati orožje. Med drugimi je tudi lep mladenič, kteremu se je videlo, da gre sedaj prvič v vojsko. — Napočil je lep dan. — Nobenega oblačka ni bilo videti na modrem nebu. Slovenski vojaki so prejeli v Kostanjevici sveto Odrešenikovo telo in zdaj hite veseli branit domovine in zapodit ljutega sovražnika nazaj. Mladenič, kteri je šel tudi z drugimi na vojsko, se je mnogokrat ozrl v lično hišico pri Kostanjevici. Kad bi se vrnil, pa na vojsko gre še raji. Materine prošnje in pregovarjanje opata Atanazija je bilo zastonj, kajti mladenič je zvesto poslušal menihe, kteri so mu pravili o nezgodah, ktere so zadali Muzulmani Slovenski in srd do Bisurmanov je pil ravno tako iz pripovedi menihov, kot nekdaj njegov oče od Ferhadbega do kristijanov. Vedno je želel v svojem mladostnem ognji vojske z Muzulmani, da jim verne, kar so posodili. Oče Atanazij mu je pravil, da bodo ravno tako opravili Slovenci, če je on zraven ali ne. Božidar pa pogleda ponosno opata rekoč: „Ko bi pač vsi tako mislili, gotovo bi bilo vže tu nevercev ko listja in trave." „Vsaj nisem jaz ravno tako hudo menil," se zgovarja oče Atanazij, „ampak ostani tu pri svoji materi, ker ni še popolno zdrava." To je pretreslo mladenča; pa stopil je k materi, padel pred njo na kolena, povzdignil roki ter prosil: „Pusti me, mati, da se vdeležim zmage." Ljudmili je tesno pri srci, vendar se nasmeje toliki srčnosti: „Tak je kot njegov oče, ' reče in spomni se njegovega očeta Mah-rauda, kteri jo jo ne daleč od tu ravno tako goreče prosil, da naj gre ž njim v Bosno. Preden odide Božidar, ga mati blagoslovi, rekoč: „Pojdi sin! vreden si svojih prededov, kteri slove daleč okoli zarad hrabrosti. Molila bom, da se srečno vrneš in da se ti ne pripeti kaka nezgoda." Oče Atanazij je bil ginjen, kajti ni pričakoval tako trdne volje in hrabrosti v mladenču. Poslovila sta se od matere in odšla v samostan, kjer so ju vže željno pričakovali. Pozdravili so zbrani vojaki lepega mladenča, on je je pa ponosno pogledal in stopil molče med nje. Zasedli so konje in kmalo so zginili za gorami. — Vže 15. rožnika je šotoril Hasan, bosniški paša, s 30.000 vojaki na desnem bregu Kolpe in precej po noči se je premaknil, ko mu je prišel Zvorniški beg na pomoč, čez Kolpo in obleže Si-sek. 19. rožnika so prišli Andrej Turjaški, Redun in Paradajzar pred Sisek. VIII. Noč je zbežala in napočil je 22. rožnik, praznik sv. Ahacija 1593.1. Solnce je tužno priplavalo po nebu, kakor bi slutilo, da bo tekla kri, — plemenita kri slovanska. Vojevode zvrstč svoje trume; pa kristijanska vojska je take majhena, da se Muzulmani ž njo norčujejo in poprašuje Hasana, koliko janičarjev bo napadlo kri-stijane? V kristijanski vojski stoje prvi Hrvatje, drugi Slovenci in zad raznoteri drugi vojaki. Zdaj se oglase turški topovi in množne jate janičarjev in spahov se pomičejo proti kristijanom. Gromovito se razlega „Allah" in neverci zgrabijo kristijane. Muzulmani sekajo na desno in levo in silno butijo v kristijansko vojsko. Zastonj se zdi kristijanom upiranje taki sili. Hrvatje vže pešajo. Silna Muzulmanska moč je zadala nered kristijanski vojski. V tem osodepolnem trenutku, pelje Andrej Turjaški Slovence proti neverski vojski. Slovenci planejo v goste trume janičarjev ko besni turi. Hud boj se vname. Slovenci se hrabro borč, pa boj je podoben klanju. Janičarji ne beže, stoje nepremakljivo, kot bi bili vraščeni v tla; Slovenci pa pritiskajo vedno huje in spahi vže prhajo na vse strani. Zastonj je podi Hasan nazaj, Muzulmani le bežč in kriče „ Aman! Aman!" Pribežali so do mosta. Most se silne teže pogrezne, mnogo ne-vercev in Hasan sam se vtopi v vodi, Gazi Memi, Zvorniški beg in Mustafa, kliški beg so tudi potonili. Slovenci so dobili obilno plena: 39 topov so vzeli nevercem. Na enem teh topov je bil cesar Maksimilijanov grb, kterega je zgubil Bon na Štirskem; na nekem drugem je bil Erdodijev grb. Med vplenjenimi topi je bil tudi top „Kacijanar" imenovan, na kterem je bil vtisnjen grb Ferdinanda I.; na tistem topu so bili neverci na Sokolovo povelje znamenitemu branitelju Sigeta, Nikolaju Zriniju, odsekali glavo. Gotovo je bila tu velika zguba, ker še turški zgodovinopisci ime nujejo leto 1593. „nesrečno leto turškega carstva." Kristijani so vplenili tudi Hasanov plašč, iz kterega so potem prekrojili mašni plašč in na sv. Ahacija dan se v ljubljanski stolni cerkvi bere vsako leto sveta maša v tem plašči. — Bitka je dobljena, neverci so bežali in mnogo jih je ubitih ali pa vjetih. Ko je bilo vže vse dobljeno in se ni bilo več bati nevercev, pripeljejo kristijani turške zalotence pred svoje vojevode. Vojevode se posvetujejo, kaj čejo ž njimi početi. Egenberg je rekel: „Padejo naj v osveto toliko padlih in v sužnosti tlačenih kri-stijanov. Z ednako mero jim vračujmo, s kakoršno nam posojujejo. Zatoraj tako radi vhajajo k nam ropat in požigat, kajti mislijo si, kaj pa je, če smo prav vjeti, vsaj se nam ni bati za življenje, ampak še dobro nam postrežejo kristijani in slednjič nas izpuste. Pokažimo, da znamo tudi mi tako ravnati, kot neverci, kedar je treba. Koliko naših deželanov so vže odpeljali v sužnost, v kteri še zdaj zdihujejo, ali so pa vže pod težkim jarmom revno poginili. Tako jaz menim, možje poveljniki!" „Jaz sem z Egenbergom enakih misli v nekterih rečeh," reče na to Paradajzar, „samo v tem se ne strinjam ž njim, da bi v smrt obsodili jetnike." „Tega sem pričakoval," se oglasi Andrej Turjaški, „meni se pravično zdi, kar je Egenberg povdarjal, namreč siromaštvo v sužnost odpeljanih kristijanov; to pa hočem dostaviti, da ni dobro ako podušimo zalotenee! Ako to storimo, nimamo nič zati. Naša naloga in dolžnost pa je, da mi to delamo, kar nam več dobička Erinese. Iz tega namena se dogovarjajmo s kako turško pašo, teri je iz boja srečno odnesel pete, da smo pripravljeni, vse zalotenee izpustiti, ako nam osvobodi sužnosti ednako število kristijanov. Tako jaz mislim in menim, da nisem govoril napak." „Dobro si povedal, Andrej, slava tebi in vsem junakom, kteri tako govori!" zadoneli so manjši in visi poveljniki. Vjetnike so pospravili v lesene hiše in je dobro zastražili. Pri eni teh hiš straži Božidar. Vesel je, kaj bi pa tudi ne bil? Turjaški ga je pohvalil pred vsemi vojaki in ga imenoval hrabrega junaka. Vže se je danilo. Božidar sede na klopico zraven hiše in taki sedeč pričakuje menjivne straže. Nehote posluša, kaj se menijo vjetniki; pa ne razume nič, ker zalotenci govori večji del turški. Pa zdaj se še oglasi nekdo tik za steno in pripoveduje nekomu v čistem slovenskem jeziku: „Dobro sva je speljala in hvala bodi Bogu, da so kristijani zmagali! Sedaj imamo se upanje priti v domovino; jaz k svojim bratom, ti pa k ženi, ktera te gotovo željno pričakuje. Dobro je, da sva se dala vjeti in prav nek mlad človek naju je vjel. Meni se kaj znan zdi, dobro sem si vtisnil njegov obraz v spomin in ko bi bilo treba, ga zdajle najdem izmed cele vojske. Veš kaj, še nekaj ti moram povedati, vsak četrt ure se ga spominjam in čem bolj si ubijam glavo, kje sem ga videl, tem bolj se mi dozdeva tebi podoben." „Jaz ne veni," pravi drugi, „kaj menijo kristijani z nami početi. Ti si umen in prebrisan, sprosi si milost od kakega kristi- jana, da naju popelje k kakemu kristijanskemu poveljniku in naju zasliši, kdo sva in kaj namerjava." „Poskušati hočem," oglasi se zopet prvi. Božidar ju posluša in čudi se, da se vjetnika veselita zmage in govorita slovenski. „Kdo sta?" ju vpraša. Dolgo ni bilo odgovora. Slednjič pravi eden nju: „Kristijana sva kot ti, prosiva te, pelji naju k poveljniku, da se natajnčneje dogovorimo." „Počakajta malo, da pride menjivna straža, ker jaz ne smem sam odpreti zapora," odgovori Božidar. Komaj pa to izreče, se vže prikaže straža in v malo trenutkih dospe do njega. Božidar pove, kaj je slišal in česa ga prosita zalotenca. Vodja straže odprč zapor in pokliče omenjena zalotenca ven. „Kaj hočeta" ju nagovori. „Peiji naju k vojevodi," odgovorita. Vodja razpostavi straže in potem pelje zalotenca k vojevodi Andreju Turjaškemu. Andrej Turjaški ju prijazno sprejme in vpraša: „Kaj mi imata povedati?" Prvi prične: „Midva sva kristijana, kakor ti, in v ravno tisti deželi doma, kakor ti. Bivala sva dozdaj na Turškem in ni dolgo tega, kar sva se napravila iti v domovino. Pot naju je peljala skozi Bosno, v kteri je ravno isti čas nabiral in lovil Hasan vojake za vojsko. Vlovili so tudi naju pašini lovci in videvši, da sva še pripravna za orožje, naju vtaknejo med spahe in nočeš hočeš morala sva iti ž njimi v boj. Pomenila sva se po poti, da uskočiva, ali se pa dava v boji na kakem pripravnem kraji radovoljno vjeti. To se je nama tudi posrečilo in sedaj stojiva pred tabo in te prosiva, da naju popelješ v domovino!" „Kaj pa sta imela opraviti v Turčiji?" vpraša Turjaški. „Neverci so naju odpeljali iz Kranjskega v Turčijo. Jaz sem bil takrat star okoli trideset let, mojega tovarša so pa še dečka ugrabili in ga tirali v sužnost. Mene so prodali v Carigrad; on-dotni menihi pa so me odkupili, ko sem jim povedal, da sem tudi jaz menih. Mojega prijatelja je pa vzel Ferhadbeg, bosniški paša, za svojega sina, ker ni imel sam otrok. Ko sva se midva seznanila, se je še spominjal nekoliko otročjih let in svoje domovine, pa le vse bolj temno. Najtehtniši dokaz, da je Slovenec, je ta, ker zna slovenski govoriti. Akoravno je bil vže precej pozabil, vendar si je slovensko besedo zapomnil, ako sem mu jo le enkrat povedal. Jaz se menim podati v kostanjeviski samostan k svojim bratom. Mojega prijatelja pa pričakuje tudi ondukaj ljubeča žena. Tebi se vse to čudno dozdeva, slavni vojvoda, in da ti vprašanje prihranim, hočem te reči bolj pojasniti. Ne čudi se, ako ti povem, da imaš pred sabo turškega vezirja Mahmuda. Ko je bil še mladenič, vojeval je pri Vihiču in ropal po Slovenski, krog Kostanjevice. Tu je rešil iz rok svojih plenivcev lepo Slovenko, za ktero se mu je vnelo ta hip srce. Peljal jo jc potem v Bosno in prepovedal svojim vojakom pleniti, kajti njegova ljubimka je le s tem pogojem šla ž njim, da ne pleni več po Slovenskem. Ferhadbeg, rednik mojega prijatelja, je šel kmalo potem v Carigrad, pa tudi Mahmud in njegova žena ž njim. Tu ju je Bog nadaril ч lepim sinkom in oba sta bila srečna; ali njuna sreča ni trpela dolgo. Sultan je posililMahmudu v zakon svojo sestro Salinzado, ktera pa je temu prepovedala še kako drugo ženo zraven nje imeti in Mahmud je bil primoran, odpraviti svojo prvo ženo. Poslal jo je v njeno domovino in jej obljubil, da kmalo pride tudi on za-njo. Ko je bila Mabmudova žena Ljudmila še v Carigradu, poklicala me je nekega dne k sebi, da jo spovem in potem sem jo ve3 čas, dokler je bila v Carigradu, oskrboval, ko je pa odšla, sem se seznanil ž njenim možem Mahmudom, tačasnim vezirom. Prosil me je, da naj ga še mnogokrat obiščem in nasledek mojega obiskovanja je bil, da sem ga pripeljal zopet na pravo pot in ga pridobil naši sveti veri; pa kmalo je sultan zvedel, kdo vezirja obiskuje, in da Mahmud ni več prorokovec. Mahmud je še o pravem času zvedel, kaj na-merja sultan. Zmanjkalo ga je neko noč in prišel je k meni v samostan, kakor sva se bila pogovorila. V samostanu smo ga pre-oblekli v meniško obleko, da ga ni poznal nobeden Muzulmanov. Pred nekaj tedni sva se poslovila v samostanu in napravila v domovino. Kje so naju vjeli in prisilili na vojsko, vže veste," je pravil oče Teodozij. Mahmud je molčal, po kaj bi pa tudi govoril, oče Teodozij vi vse njegove prigodke. Andrej Turjaški je strmel. Poklical je druge vojvode in jim pravil, kaj vse je ravno kar slišal od meniha. Vsi so ju gledali in opazovali in vsak je še vedel kaj vprašati. „Se nekaj bi rad zvedel," pravi oče Teodozij, „in sicer to, pokažite nama onega mladega vojaka, kteri naju je vjel, vsaj jaz ga poznam po obrazu, kakih sedemnajst do osemnajst let mora biti star." Turjaški pomišlja, naroči nekaj nekemu vojaku. Vojak odide in kmalo pripelje Božidara. Božidar vstopi. Mahmud in oče Teodozij ga opazujeta. Lep mladenič je, čvrst, odkritosrčen in hraber; mladost sama podkupi in zapelje; mladost, ktero tudi zmagovalen nevošljivo opazuje; mladost, ktere ne more bogastvo ne učenost zopet pridobiti ; mladost v svojem polnem, ponosnem, božjem cvetji z lepim smehom na ustnah in s svojim zmagovalnim plemenom v očeh. Marsikdo pravi: Vsakteri je enkrat mlad v svojem življenji. Zakaj bi tedaj tako razvpil kako čednost, ktere nikomur ne manjka? Ali si pa tudi vže videl mladenče? — In če si je videl, koliko? Jaz sicer poznam mnogo dvajsetletnih otrok in osemnajst-letnih starcev —--ali mladenoev mi pokaži! Mladenče jaz imenujem one, kteri vedo, kaj zamorejo in čemu so na sveti. Jaz menim one, kteri čutijo v sebi čast, juna štvo, moč in veselje. Božidar je jmladenič vitke rasti. Lepi črni kodri se mu vsip-ljejo po vratu, čelo mu je visoko in ponosno iu razodeva pogum in značajnost. Vže v mladosti se vidi, kot v kakem zercalu, da bo Božidar mož, kakoršnih je malo. V boji se je bil kot lev in lc tisti pozna moč njegovih udarcev, kteremu jih je zadal. Sedaj pa, ko je boj ponehal, mu je lice rahlo, ponosno in smeh, kteri ве mu včasi na ustnah zaziblje, je tako zapeljiv, kot smeh kakega lepega dekleta. — „Kaj pa počne tvoja mati v Kostanjevici V" ga nagovori oče Teodozij in se malo nasmeje. Božidara je nekoliko osupnilo to vprašanje, vendar odgovori pogumno: „Moja mati je bila hudo bolna in mislil sem, da ne okreva; pa vendar Bog se je je vsmilil in jej dal zopet zdravje iu sedaj prav nič druzega ne manjka k moji in materini sreči, kot mojega očeta, kterega vže oba željno pričakujeva. Nobenega glasu ne čujeva o njem in skoraj bi menil, da ne živi več. Malimudu se je pri teli besedah razvnela duša in posvetila se mu je neka sladka nada v njej, ktera mu je podelila vsoprejšno junakošt in lepoto nazaj. Stopi k svojem sinu rekoč: „Ali me ne poznaš več? Pa se ve da, ti si bil še otrok, ko sva se ločila." „Božidar bistro pogleda tujca v obraz in v tem hipu se verže očetu krog vratu: „Moj oče, moj oče!" — — — Dolg je bil objem, — kakor da bi sinovo in očetovo srce si pripovedovalo trpljenje in dogodke prejšnjega življenja. „Kako gre tvoji materi?" vpraša Mahmud. „Hvala, še dosti dobro; sicer še ni popolno ozdravela, vendar sedaj, ko ti prideš, dragi oče, upam, da okreva popolno," odgovori Božidar. „Kaj pa mene ne poznaš več, Božidar ?" se oglasi oče Teodozij. — „Dragi oče, kdo je tvoj prijatelj?" vpraša Božidar svojega očeta. — „Gotovo ga ne poznaš več, sosebno, ker je preoblečen. To je oče Teodozij, kteri te je krstil in duhovni oskrbnik tvoje matere. „Prav veseli me, da vas vidim, duhovni oče, vas, o kterem mi je mati tolikrat pravila. Tudi sta se kaj dostikrat moja mati in kostanjeviški opat oče Atanazij menila od vas. „Kaj je oče Atanazij še živ?" vpraša Teodozij. „Da, vendar se je vže postaral mož!" „Hvala Bogu, vsi smo skupaj," vskrikne vesel mladenič. „Kako bo moja mati vesela, ko tebe ugleda, oče, in vas Teodozij! Bog je uslišal mojo molitev, kajti mnogokrat sem v pozno noč molil za te, oče, da se kmalo vrneš." Vojvode, kteri so bili pri tem prizoru pričujoči, so se čudili. Oče Teodozij in Mahmud sta morala zbranim še enkrat povedati vsak svoj del prigodkov. Bilo je vže poludne, pa še zmiraj so bili zbrani. Vse se je čudilo, kajti turški vezir se ne vidi vsak dan. Vsak je hotel Mahmuda videti in slišati kaj od njega. Zdaj pa vstane Turjaški, odpre sobo tik sebe, v kteri je stala miza pogrnjena, ki se je šibila raznih okusnih jedil. Posedli so krog nje vsi vojevode, drugi povabljeni, Mahmud, oče Teodozij in Božidar. Dobro so se imeli in veselili, da vže dolgo ne tako. — Turjaški se je dogovarjal zastran zalotencev z Juzufpašo. Obljubil je vse storiti, kar želi. Kmalo so pripeljali neverci toliko sužnih Slovencev in Hrvatov, kolikor je zalotil Turjaški nevercev. Drugi dan je bil vesel dan. Oče Teodozij je opravljal sv. nekrvavo daritev nove zaveze na bojnem polji v zahvalo za zmago. Vse je molilo. Vojaki so hvalili Boga, da jim je dodelil zmago in je pusti še živeti. Rešeni vjetniki se zahvaljujejo vsemogočemu Bogu, da jih je rešil hudega trpljenja in grozovitih muk. Po masi zapoje oče Teodozij zahvalnico, kteri je odgovarjal gromoviti strel. Vojaki so se bratovski poljubljali, prisezali na Boga in meče, da se hočejo o vsaki nevarnosti zopet tako združiti, kot sedaj, in zapoditi neverce nazaj. Pa kmalo se je spremenilo veselje in junaško navdušenje v žalosten in turoben prizor. Oča Teodozij in drugi duhovni pomočniki zapoj6 soglasno: „Naj v miru počivajo." Mrkla žalost je obvladala vse in vsakemu je bilo nekako tesno pri srci. Topovi, kteri so malo prej naznanjali veselje, so zdaj pokali mrtvim v spomin. Marsiktero окб se je solzilo, ali za prijateljem, ali pa celo za bratom, kteri je žrtovai življenje v blagor domovini. Cerkveni obredi so minuli; pa še zmiraj ni bilo čuti veselega vriskanja in zmagovitega petja. Le počasi je zginila žalost iz vojaških src, pa takega vrišča le ni bilo čuti cel dan, kot je bil včeraj. Andrej Turjaški je naznanil svojim vojakom, da naj bodo jutri pripravljeni na odhod. Hrvatje so vže mislili oditi po noči. Poslovili so še na večer od svojih bratov Slovencev. Niso se mogli lehko ločiti od svojih zaveznikov. Podajali so si roke, objemali se in poljubovali vrli sinovi matere Slave, kteri so se bili zjedinili, zapazivši nevarnost, ktera jim proti in naklestili svoje največje sovražnike. Zavezali so se, da se postavijo v bratovski slogi o vsaki nevarnosti sovražniku v bran. Pa ura ločitve je prišla, še enkrat so vskriknili Hrvatje: „Slava Turjaškemu in Slovencem!" in odšli so. Slovenci jim vrnejo in gromoviti: v „Živeli Hrvatje!" je odhajočim Hrvatom zadonel na uho. — Drugi dan se odpravijo Slovenci. Pot je je peljala skozi Kostanjevico. Vže od daleč so prišli Kostanjevičanje vrlim zmagovalcem naproti, zaslišavši zmagoviti krik vračajoče se vojske. Lepe slovenske deklice so prišle Turjaškemu naproti z venci in šopki ter so je poklonile njemu in drugim hrabrim vojevodom v spomin česti in hvaležnosti. Vse je bilo veselja pijano in mož-narji so po bližnjih holmcih občno veselje naznanjali s svojim pokom. Tudi kostanjeviški opat oče Atanazij pride zmagovalcem naproti, je pozdravi in se jim zahvali za hrabrost in junaštvo. Andrej Turjaški poda opatu desnico in pozdravita se kot stara prijatelja. Sedaj pristopi oče Teodozij. Atanazij овирпе in opazuje tujca. Znan se mu zdi, pa vendar ne ve, kdo je. „Ali me ne poznaš več?" vpraša Teodozij opata. Sedaj še le, ko je Teodozijev glas čul, spoznal je zopet svojega prijatelja. „Ti še živ?" vsklikne Atanazij in se ga oklene krog vratu. „Da, še sem živ, ravno pridem iz Hrvaškega," odgovori Teodozij. Pa tu se ni dalo razgovarjati, ker vse je rinilo naprej. Vojska je odšla; v samostanu so ostali: opatova vojna, Mahmud, Teodozij in Božidar. Teodozij je povedal opatu vse svoje prigodke in mu predstavil Mahmuda. Opat je bil vesel in poljubil je Mahmuda na čelo in mu pošeptal nekaj na uho. Mahmudu se je razvnela duša, vspel se je in zopet je bil lepi muzulmanski aga in vezir. Opat mu je svetoval, da se ne sme precej pokazati svojej ženi, ker Ljudmila še ni prav zdrava in lehko se jej zaradi nenadnega veselja zdravje zopet obrne na slabše. Opat je velel Bo-židaru po mater, da naj jo pripelje v samostan; vendar jej ne sme ničesar povedati o Mahmudu. Ko je prišla Ljudmila v samostan jo sprejme opat in pripravlja na snidenje s soprogom, da jej ne vzame prvo veselje zavesti, kajti ljubezen do moža je se vedno tako živo in čisto gorela v njej, kot takrat, ko ga je videla vprvič. Opat odpre vrata tik sebe in Mahmud vstopi. Zares, krasen je bil! Ko ga Ljudmila ugleda, omahne samega veselja in padla bi bila, da je ni vjel Mahmud v svoje roke. Nobene besede ne more izreči, ampak odgovarja poljubom svojega moža tudi s poljubi. Persi se jej dvigajo, ustna nabira na radosten smeh in lice se jej zopet rudi. Cista prava ljubezen, ktera združi dva človeka v ednega, dve duši zjedini, ona rajska mana, ktera pada z nebeško roso na zemljo, je ljubečo ženo navdajala in jej podelila moč, da se ojači. „Moj mož, kako te ljubim!" Kako dolgo te ni bilo, vže sem mislila, da ne prideš več, pa moje srce se ne laže in ne neha biti za te." Mahmud je ves zmešan, ne ve, kaj bi govoril. Blagostno čutje svojo ženo zopet videti, ga je prevzelo. „Sedaj sva zopet srečna in ne ločiva se nikdar več! Kolikokrat sem mislil na te v Carigradu! Vedno me je nek notranji glas vpraševal: Ali me še pričakuješ? Ali me vklepas v svojo jutranjo in večerno molitev? Ali me gledaš v sanjah, kakor jaz tebe? Pa nek drug blag glas mi je odgovarjal: Tvoja žena še živi! Kedar sem na te mislil, menil sem, da tudi ti takrat na me misliš. Mnogokrat je govorilo moje srce k tebi iz daljave. Ali si dula njegov glas? Večkrat sem mislil, ko bi pač ljubemu Bogu do-padlo in bi mi dodelil tisto neizrečeno srečo, da tebe še enkrat vidim na zemlji, te hočem vprašati: Ali ni tudi tvoje srcc večkrat kaj takega čutilo?---- In potem bi ti rekel: Vzrok tega je bil ta, ker je slišalo tvoje srce glas mojega srca, Ljudmila, draga Ljudmila!" — — Prvo veselje se je poleglo in Božidar vstopi. Ljudmila stopi k njemu in ga pelje s takim ponosom, s kakoršnim more le mati pokazati svoje otroke možu, k očetu, rekoč: „Glej oče, to je tvoj in moj sin!" Mahmud je srečen: „Moj sin, ti si hraber junak; pokazal si se v bitvi. Kdo te je učil sukati orožje?" Božidar se ponosno obrne in pokaže očeta Atanazija: „Ta duhovni oče so bili moj drugi oče. Pod njihovim vodstvom sem vzrasel in postal vojak." „Hvala vam, ker ste svojo nalogo take clobro zvršili," pravi Mahmud, „vendar sem vam zato nevošljiv, kajti svojega sina učiti je očetu sladka dolžnost!" Opat Atanazij se nasmeje in molči. Sedaj vstopi oče Teodozij v meniški obleki. Ljudmila veselo vsklikne, mu gre naproti ter mu poljubi roko. Sedaj smo vsi skupaj, zopet smo srečni! Ljudmila je peljala vse, kot ponosna gospodinja, na svoje domovje, kjer jim je pripravila pojedino, pri kteri so si imeli povedati še marsikaj iz preteklih časov. „Vse je pozabljeno," pravi Mahmud, vzdigne čašo in trčili so zbrani na zdravje in blagor vseh. „Tudi to je pozabljeno," povzame oče Teodozij, „da si bil ti prorokovec in da se ne zoveš več Mahmud, ampak Mihael." „To je res," vskrikne veselo Mihael, „tudi to naj bo pozabljeno." Ljudmili je zginila poslednja skrb in sedaj je bila srečna, kolikor le človek more biti srečen. „Kaj pa tvoja žena dela?" vpraša smeje Ljudmila. „Saiinzada?" „Da!" Oče Teodozij in Mihael se spogledata in nasmejeta in oba dva kakor iz ednega grla rečeta: „To ve sam „Allah" in njegov prorok Mohamed." Vse se je smijalo dovtipnemu odgovoru. „Rad bi vendar zvedel za tvoj rojstni kraj," povzame oče Atanazij, „da si Slovenec, tega ne dvomim. Ali se veš kaj spominjati rojstnega kraja?" „Kje sem ugledal beli dan, ne vem za gotovo," odgovarja Mahmud, „vendar se mi pa dozdeva, da nisem daleč od tu preživel otročjih let, kajti ko sem bil takrat pri onem napadu tu, se mi je zdela ta okolica nekako znana in ravno tako mi je bilo pri srci, kot da bi bil prišel domu. Pravil mi je tudi včasi Ferhadbeg moj rednik, da me je zalotil nekje na Dolenskem, vendar vasi mi pa ni imenoval, ali pa še sam ni vedel, kako se zove. Ko je pa umiral, poklical me je k sebi in mi dal nekov križec," pri teh besedah, poda Mihael križec očetu Atauaziju. „Rekel mi je Ferhadbeg, da sem imel ta križec na vratu, takrat ko me je vjel. Ker mc je pa poturčil, ni hotel, da bi nosil še dalje na vratu režnje znamenje kristijansko." Oče Atanazij ogleduje križec. Križec je svetel in neko ime je vrezano z latinskimi pismeni na njem. Opat bere: „M. Razbor. Kaj Razbor se zoveš ti?" „Jaz ne vem," odgovori Mihael, „nisem še slišal tega imena, Ferhadbeg mi je dal muzulmansko ime." Očetu Atanaziju se to ime znano zdi, vstane, ter odide v samostan. Kmalo se je zopet vrnil in prinesel sabo samostansko kroniko. Tu najde: 1563. leta, poskusil je Ferhadbeg napad na Slovensko. Prišel je do Kostanjevice, pa odšel je kmalo, kajti Slovenci so se zbrali in ga zapodili nazaj, vendar pa ni bilo mogoče nekoliko zalotenih dečkov in deklic rešiti. Zalotenci so bili: France Lipar, Jože Gaber, Mihael Razbor in drugi." „Tedaj si ravno ti isti zaloteni Mihael Razbor. Pa še več. Živela je tu v hiši, ktera je stala ravno na tem mestu, kjer stoji zdaj ta, rednica tvoje žene Ljudmile. Večkrat mi je ona pripovedovala, da so jej uropali Turki sina, majhnega dečka. Takrat pa, ko ste bili pridrli vi sem, zažgali so neverci hišo in sirove roke predrznile so se staro ženo, tvojo mater pobiti. Pa ona se je tudi zvala, Razbor, kot ti, tedaj je bila tvoja mati. Ker je izgubila tebe, vzela je tvojo ženo Ljudmilo za svojega otroka. Majhna, pa zala deklica je bila takrat, stariši so jej bili pomrli in ostala je zapuščena sirota. Ako hočeš vedeti kaj več o svoji materi, vprašaj Ljudmilo svojo ženo," je nadaljeval opat Atanazij. „A kje je moj oče?" vpraša Mahmud. „Tvoj oče je umrl vže zdavno v Ljubljani za hudo boleznijo. Ker pa ni mogla tvoja mati dalje prebivati v Ljubljani, preselila se je sem k svojemu bratu, kteri pa tudi vže zdavno počiva v hladnej zemlji," odgovori opat. Vse se je čudilo. Storil se je večer in gostje so vstali od mize. Vzdignili so še enkrat čaše in trčili v znamenje bratovske ljubezni. Oče Teodozij pa vsklikne: „Bela Ljubljana bodi ponosna, rodila si vezirja!"* *) Vse kar se tu govori o Mahmudu m Mihaelu, je zgodovinska resnica. Pisatelj. Bibliografla slovenska. Slovensko knjigarstvo do meseca novembra 1869. leta do tje 1870. Sestavil dr. E. H. C o s t a, predsednik Matice slovenske. (Štev. 1.—147. glej v „Letopisu" za 1869. 1. od 268.-281. strani.) I. Časniki. 148. Besednik. Kratkočasen in podučen list za slovensko ljudstvo. II. leto 1870. Izdajateljica: K. A. Janežič. Vrednik A. Umek. V Celovcu. 4°. Izhaja 2krat v mesecu. 149. Brencelj v lažnjivi obleki. V Ljubljani. Založnik in vrednik: J. Alesovec. Letnik II. 1870. 4°. Izhaja 2krat na mesec. 150. Deželni zakonik za vojvodstvo Kranjsko. Leto 1870. 4°. V Ljubljani. 151. Državni zakonik za kraljevine in dežele v državnem zboru zastopane. Leto 1870. V Beču. 4°. 152. Gospodarski list za kmetijstvo, svilorejo, obrtnijo in druge deželne potrebe. Izdaje ga c. kr. kmetijska družba goriška. Vrednik Fr. Povše. Tečaj II. 1869. HI. 1870. 8". Izhaja 2krat v mesecu. 153. Jadranska zarja. Političen, podučiven in kratkočasen list. Lastnik G. H. Martelanec. II. tečaj 1870. Trst. Fol. Je izhajal 2krat v mesecu in nehal s 14. št. 10. julija 1870. 1. 154. Juri s puso. Dolgočasen list za lahone, nemškutarje in druge nerodne ljudi. Lastnik G. H. Martelanec. II. tečaj 1870. Trst. Fol. Je izhajal lkrat v mesecu in nehal s št. 24. 155. Novice, gospodarske, obrtniške in narodne. V Ljubljani. Založnik Jož. Blazni k. 4°. XXVIII. tečaj 1870.' Izhajajo vsako sredo. 156. Pavliha. Zabavljivo-šaljiv list. Lastnik in vrednik Fr. Levstik. Na Dunaji. Leto I. 1870. Je izhajal po 2krat na mesec in nehal s 7 št. 31. julija. 157. PetelinČek. Izdajatelj G. H. Martelanec. Tečaj 1.1870. trst. 4". Prišle so na svitlo le 1. 2. in 3. štev. 158. Pravnik slovenski. List za pravosodje, upravo in državoslovje. Izdajatelj in vrednik: Dr. J. R. Razlag. I. leto 1870. V Ljubljani. 8°. Izhaja lkrat na mesec. 159. Slobodni Slovenec. Po domače pisana priloga k „Tasgesbote fiir Untersteiermark." Vrednik in opravnik E. Janžič. Maribor. 1870. 8°. Izhaja od meseca septembra 1870. 1. vsako soboto. 160. Slovenski Gospodar. Podučiven list za slovensko ljudstvo. Maribor IV. tečaj 1870. Založnik in vrednik Dr. Matija Prelog. 4°. Izhaja vsak četrtek. 161. Slovenski narod. V Mariboru. Fol. III. tečaj 1870. Lastnik Dr. Jože Vosnjak. Izdatelj Anton Tomšič. Izhaja 3krat na teden. 162. Slovenski prijatelj. Vredil in založil Andrej Einspieler. V Celovcu. 8°. leto 1870. XIX. tečaj. Izhaja lkrat v mesecu. — Priloženo: „Razlaganje krščanskega katoliškega nauka;" spisali nekteri duhovni ljubljanske škofije. VI. poglavje. 8U. 163. Učiteljski tovarš. List za šolo in dom. Vrednik Andrej Praprotnik, učitelj. V Ljubljani. 8°. X. tečaj 1870. Izhaja 2krat v mesecu. 164. Zgodnja Danica. Katolišk cerkven list. Vrednik LukaJeran. V Ljubljani. Založnik J. Blazni k. 4». XXIII. tečaj 1870. Izhaja lkrat na teden. 165. Zvon. Lepoznanski list. Založnik in vrednik J. Stritar I. leto. Na Dunaji 1870. 8°. Izhaja 2krat v mesecu. II. Društvena dela. Čitalnica narodna v Ljubljani. (328 družbenikov.) 166. Imenik udov narodne čitalnice v Ljubljani o začetku leta 1870, sč sporočilom preteklega leta. V Ljubljani 8°. 20 str. Čitalnica v ftoveinmesfu. 167. Imenik društvenikov o začetku leta 1870. V Ljubljani 8°. Delavsko izobraževalno društvo v Ljubljani. 168. Pravila. V Ljubljani 1870. 8°. 15 str. Dramatično društvo v Ljubljani. (270 družbenikov.) 169. Slovenska Talija. Zbirka dramatičnih del in iger. Tretje leto. V Ljubljani I6m. 1869. V Ljubljano jo dajmo! Izvirna vesela igra v treh dejanjih. Spisal Josip Ogrinec. V Ljubljani 1869. I6m. 73 str. Graščak i oskrbnik. Igrokaz v štirih dejanjih. Poljski spisal J. Kraševski, poslovenil Josip No 11 i. V Ljubljani 16"'. 1869. 87 str. Serežan. Hrvatska opereta v enem dejanji. Beseda i glasbo sestavil Ivan N. Kock. V Ljubljani 1869. 16™. 41 str. Svojeglavneži. Vesela igra v enem dejanji. Prosto poslovenil Janez Globočnik. V Ljubljani 16™. 1869. 23 str. Roza. Igra v treh dejanjih. Spisal dr. Fr. Cel e s ti n. V Ljubljani 16m. 1869. 79 str. Klobuk. Vesela igra v enem dejanji. Po francoskem F. de Girar dina, poslovenil Val. Mandelc. V Ljubljani 16'". 1869. 47 str. Tičnik. Kratkočasna spevoigra v enem dejanji. Prosto poslovenil B. Rogački. Glasbo zložil Dr. Benjamin Ipavec. V Ljubljani 16'". 1869. 31 str. Društvo v pomoč bolnikom in za oskrbljevnnje v Ljubljani. (263 družnikev.) 170. Letno sporočilo za četrto društveno leto 1869. 8°. 14 str. Katoliška družba za Kranjsko. 171. Letni sliod katoliške družbe na Kranjskem 24. listopada 1869. V Ljubljani 1869. 8°. 24 str. 172. MladenSek Dominik Savio gojenec v ustavu sv. Frančiška Salezija v Torinu. V laškem jeziku spisal 1866 duhoven Janez Bos ko, slovensko vravnaval L. J eran. V Ljubljani 8". Zvezek 1. Na svitlo dan meseca rožnika 1870. 32 str. Zvezek 2. Na svitlo dan meseca mal. srpana 1870. str. 33—64. Str. 55—64: „Kaj naj se misli in na ktero stran naj se obrne vsak katoliški Avstrijan v sedanji vojski. Spisal grof Viljem W ur m-brand." Zvezek 3. Na svitlo dan mesca kimovca 1870. str. 65—96. Str. 6G in 67. Večerne pridige prečastitega očeta Jožefa Klinkow-stroma v stolnej cerkvi v Ljubljani 1870. Str. 86—96. Pogovor o papeževi nezmotljivosti. 173. Papeževa nezmotljivost kratko pojasnjena vernim Slovencem v poduk. V Ljubljani 8°. 1870.„IV. in 60 str. (Spisal profesor dr. C e b a š e k.) C. kr. kmetijska družba Kranjska. 174. Živali kmetijstvu in gozdarstvu koristne, s posebnim ozirom na zatiranje škodljivega mrčesa. Po drugem natisu Viljema Schleicher-a. V Ljubljani 1870. 8°. 35 str. 175. Naznanila. Letnik 1870. Zvezek 1. V Ljubljani 8". 167 str. Sporočilo v občnem zboru 24. novembra 1869. — Kako obdelujejo in izdelujejo lan v Moravskem Schonbergu. — Naj pripravne j ša in najpriprostejša gnojišča. — Marij n a bratovščina v Ljubljani. (1241 družabnikov.) 176. Letno sporočilo na koncu leta 1869. V Ljubljani 8°. 14 str. Matica slovenska v Ljubljani. (1603 ude.) 177. Letopis Matice slovenske za leto 1869. Uredil dr. E. H. O os ta, predsednik Matice Slovenske. V Ljubljani 1869. 8" 88 in 297 str. Kazalo letopisa: Raziskavanja na polji staroslovanske mjtholo-gije; spisal Dav. Trstenjak. — Požencanovi spisi П. razdelek: Sled Slovencev po zemljopisu stare Evrope. — Prekmurski knjižnikipa knjige; spisal Raičev B o ž i d ar. —Svetinje škofov ljubljanskih. Spisal J. Parapat. — Pogled v Pohorje, potopisna črtica napisana po Iv. Macunu. — O kmečkih puntih sploh in o uporu 1573 1. posebej. Spisal J. Parapat. — Tundza. Obraz va-laškega života. Po odeškem „almanahu" poslovenil L. G. Po d gori čan. — Najdenec. Poleg francoskega predelal J. Ogrinec. — Lepa ideja v neumni odeji. Spisal F. D. — Slovenci in sedemnajsti vek v književno zgodovinskem oziru. Popisal A. J. — Kraljevina Poljska pa Jageloni. Poleg Luc. Semenskija poslovenil Fr. Ja-roslav.—Tomaž Morovo domače življenje. Posnel Ant. L e s a r.— Bog je pravičen. Povest. — Bibliogiafia slovenska 1868 in 1869 leta. Spisal dr. E. H. Costa. — Spregled slovenskih čitalnic. Spisal dr. E. H. Costa. 178. Vodnikove pesni. Uredil France Levstik. V Ljubljani 1869. 8". 146 str. ' 179. Schodler. Knjiga prirode. I. snopič Fizika. Poslovenil Ivan Tu še k. V Ljubljani 1869. 8°. 227 str. Z 216 podobami. 180. Atlantl. snopič. Vrezal na kamen in tiskal F. Koke na Dunaji. Obraz cele zemlje v polutah. — Evropa merilo 1 : 18,000.000. Avstrija merilo 1 : 3, 300.000. 181. Nauk o telovadbi. II. del. Vaje na orodji s 164 podobami in VI. obrazci,. V Ljubljani 1869. 8n. 56 str. 182. Slovenski Stajer. Dežela in ljudstvo. III. snopič. V Liubliani 1870. 8". II. del str. 1—118. Tretji oddelek. Narodno gospodarstvo. Spisal dr. Ivan Gršak. Drugi snopič pride pozneje na svetlo. Društvo svetega Moliora v Celovcu. (16.521 udov.) 183. Koledarček družbe sv. Mohora za navadno leto 1871. V Celovcu 1870. 8°. 192 str. 184. Življenje svetnikov in svetnic Božjih. Po najboljših virih spisal Matija T or k ar; V. snopič. V Ljubljani 1870. 8°. III. del 240 str. 185. Poljedelstvo s posebnim ozirom na domače pridelke. Za prosto domače ljudstvo po najboljših skušnjah izurjenih poljedelcev spisal Ivan Tomšič ces. kr. učitelj. V Ljubljani 1870. 8°. 107 str. 186. Slovenskih večernic XXI. zvezek. Žalost in veselje. Povest za prosto ljudstvo. Spisal An dre j čekov Jože. V Ljubljani 1870. 8°. 224 str. 187.^Slovenskih večernic XXII. zvezek. Domače in tuje živali v podobah. Slovenski mladini v poduk in kratek čas opisal Fr. Erjavec, profesor na kr. višjej realki v Zagrebu. III. del: Ptice I. snopič. V Celovcu 1870. 8°. 191 str. (48 podob). 188. Slovenskih večernic XXIII. zvezek Janežičeve večernice za poduk in kratek čas. V Celovcu 1870. 8°. 79 str. Slavija, vzajemno zavarovalna banka v Pragi. 189. Opravniško sporočilo za leto 1869. V Pragi 4U. 15 str. Slovenija, društvo za brainbo narodnih pravic v Ljubljani. 190. Letopis „Slovenije" za leto 1869. Z dodano novo postavo zemljiškega davka in nekterimi pojasnili. V Ljubljani. 8°. 40 str. 191. Valentin Vodnik. V Ljubljani 4°. 1869. 4 str. (Oklic o „Vodnikovem" spominku.) Sokol v Ljubljani. (232 udov.) 192. Imenik družabnikov. 8m. 4 str. Učiteljsko društvo v C-ernomlju. 193. Pravila. V Ljubljani 1870. 12°. 8 str. Učiteljsko društvo za Kranjsko. (98 udov.) 194. Imenik ljudskih učiteljev na Kranjskem o začetku leta 1870. V Ljubljani. 12°. 32 str. III. Zgodovina, pravoznanska in državoznanska dela. 195. Opis in zgodovina Trsta in njegove okolice, pa še marsikaj druzega o slavjanskih zadevah. Izdaja drugo saboto vsacega mčseca po snopičih Jožef Godina-Verdelski. V Trstu 1870. 8°. Do sedaj 8 pol. 196. K. Havliček Borovskg. Životopis in politični nazori. (Posebej natisneno iz listka „Slovenskega Naroda. ") V Maribora 1869. Izdatelj Anton Tomšič. 8°. 39 str. 167. Obravnave deželnega zbora ljubljanskega v četrti sesii druge volitvene dobe, od 15. septembra do 22. oktobra 1869. Po stenografičnih spisih. Laibach 4°. 25, 254 in 407 str. 198. Stari rokopis Kranjskega mesta. Našel in z opombami izdal Janko Pa j k. (Iz programa mariborske gimnazije.) V Mariboru 1870. 8°. 21 str. 199. Poduk za porotnike. Laibach. Eger 4°. 6 str. 200. Slovenci! Snujte si katoliško-slovenska politična društva! Slovenskemu ljudstvu v poduk spisal J. Suc slovenski katoliški rodoljub. Lastnik in založnik Janez Jam ni k, posestnik pri Novi cerkvi blizo Celja. V Ljubljani 1870. 8U. 37. str. 201. Sporočilo Kranjskega deželnega odbora o svojem delovanji od 23. oktobra 1869. do 20. avgusta 1870. V Ljubljani 4°. 38 str. 202. Triglav, mythologično raziskavanje. Spisal in založil Davorin Trstenjak. Z edno Triglavovo podobo. V Liubliani 8°. 1870. 24. str. ' J IV. Jezikoslovne knjige. 203. Jezičnih ali pomenki o slovenskem pisanji. Spisal J. Marn VII. leto. V Ljubljani 1869. 8°. 104 str. V. Narodno-gospodarska dela. 204. Domovinska banka za zavarovanje življenja na Dunaji. Na Dunaj i 1870. 8". 12 str. VI. Lepoznanska dela. 205. Brencelj v koledarjevi obleki. Spisal Jakob A lesove. V Ljubljani 1870. 8«. 79 str. 206. Smrt Smail-Age Cengiča. Po Ivanu Mažuraniču poslovenil Janez Bile. V Ljubljani Blaznik 1870. 16°. 54 str. 207. O roparju in morilcu Tropman-u iz Pantina pri Parizu, glavnem mestu francozkem, leta 1870. V Ljubljani. Založil F. Puls 4°. 4 str. 208. O cerkveni glasbi. Dr. Jan. Kriz. Pogaear. V Ljubljani 1869 4°. 3 str. 209. Popis o grozni morilki otrok, kakor se je zgodilo v mestu Montobanu na Francoskem leta 1870. V Ljubljani. Založil F. Puls. 4°. 4 str. 210. PoduČne povesti spisal v laškem jeziku Frančišek Soave ali povesti H. Parea ino L. Bramiera, poslovenil Štefan Kociančič. Drugi natis (s 6 podobami). V Gorici Pater-nolli 1870. 8°. 323 str. 211. SlavČek. Slovenske pesmi zbral Prosten. Ljubljani 1870. Giontini 16°. 186 in VI str. 212. Dim. Roman. Ruski spisal IvanTurgenee. Poslovenil Samec Maksimilijan. V Gradcu 1870. 8°. 271 str. VII. Šolske knjige. 213. Cerkvene pesmi, ktere ројб gimnazijski učenci v Ljubljani. V Ljubljani 1870. Milic 12°. 76 str. 214. Navod rabiti prvo nemško slovnico za slovenske ljudske šole. Sostavil Franc Gerkman. V Ljubljani 1870. Giontini 8°. 44 str. 215. Cvetnik slovenske slovesnosti. Berilo za više gimnazije in realke. Sestavil Anton Janežič, c. kr. profesor na visi realki v Celovcu. Tretji popravljeni natis. V Celovcu 1870. 8°. 377 str. 216. Ant. JaneŽič. Slovenska slovnica za domačo in šolsko rabo. četrti popravljeni natis. V Celovcu 1869. 8°. Podučni in zabavni del. 24 217. Slovenska slovnica za prvence. Spisal Andrej Praprotnik. Drugi natis. V Ljubljani 1870. 8". УЗ str. VIII. Šolska sporočila. 218. Odiseje IX. spev. Poslovenil V. Kermavner. „Program des k. k. Gimnasiums zu Cilli am Sehlusse des Schul-jahres 1870." Cilli 8°. str. 19—33. 219. Stari rokopis kranjskega mesta. Spisal Janko Pajk. „Programm des k. k. Gimnasiums in Marburg am Sehlusse des Stu-dienjahres 1870." Marburg 8° str. 25—44. (Glej št. 198 te bibliografije). 220. O glasu in razglasu našega knjižnega jezika v izreki in pisavi. Spisal P. Stanislav Skrabec. „Programm des k. k. Gimnasiums zu Rudolphswerth (Novomesto) ver-offentlicht am Sehlusse des Schuljahres 1870." 8°. str. 1—42. 221. O domaČi odgoji inv njenem upljivu na vspehi šolske mladine. Spisal Mih. Žoigar. „Programm des k. k. Staats-Untergimnasiums zu Krainburg, veroffent-lieht am Sehlusse des Schuljahres 1870." Laibach 1870. 8°. str. 3—23. 222. Letno sporočilo glavne šole v Črnomlji 1870. V Ljubljani 8°. 18 str. Misli o ueenikih. Spisal Jan. Pintbah. 223. Letno sporočilo glavne šole c. kr. rudnika v Idriji 1870. V Ljubljani 8". 40 str. Idrijskega rudnika zgodovinske črtice. Spisal J. Lapajne. 224. Letno sporočilo obrtniške, dekliške šole v K a m n i k u po dokončanem šolskem letu 1870. V Ljubljani 8°. 7 str. 225. Letno sporočilo očitne glavne šole Kranjske 1870. V Ljubljani 8°. 15 str. Peti klas dekliške šole v Kranji kako bi se mogel ustanoviti? 226. Rcizredba učenk v dekliški, obrtnijski glavni šoli pri č. g. Uršulinaricah vŠkofjiLoki koncem drugega šolskega polletja 1870. 4°. 8 str. ' Letno sporočilo mestne glavne deške šole v Skofji-loki 1870. 8°. 8 str. 227. Letno sporočilo mestne glavne deške šole pri sv. Jakobu v Ljubljani 1870. V Ljubljani 8°. 13 str. IX. Molitvene in podučile knjige. 228. Berila ali listi in Evangeliji v nedelje, praznike in imenit-niši godove celega ieta z navadnimi molitvami pri očitni službi Božji. V Ljubljani 1870. Matija Gerber. 8°. 706 str. 229. Šmarnice Marije Device. Peti letnik. Spisal L. Jeran. V Ljubljani. Blaznik 8°. 1870. 284 str. 230. Ključ nebeških vrat. Jutranje, večerne in mašne molitve z več drugimi navadnimi molitvami in pobožnimi opravili. Spisal J. R. Četrti natis. V Ljubljani 1870. Gerber 8°. 328 str. 231. Marija naša pomočnica in šopek duhovnih cvetic, molitvic in pesmic, posvečen miiostivi Devici Mariji, češčeni na Brezjah na Gorenskem. Nabral in zložil A. P. (Drugega natisa.) V Ljubljani 1870. Ničman 8°. XVIII. in 455 str. 232. Molitve pri očitni službi Božji. V Ljubljani 1870. Gerber 8°. 64 str. 233. Družbine bukvice za dekleta, ki so pri dekliški ali Križovski družbi v Konjicah, in tudi za druge pobožne ženske. Spisal in založil Jožef Rozman. Sesti natis. V Ljubljani 1870. Milic. 8°. 491 str. _ 234. Sveti Jožef nas najboljši varh in pomočnik v sedanjih časih. Poleg nemškega (s podobo sv. Jožefa). V Ljubljani 1870. Giontini 8°. 91 str. 235. Misionski spomin. Kratek zapopadek misijonskih pridig in nauki in molitve za boguljubne keršanske duše. Spisal Janez Volčič. Po 32. nemškem natisu. V Ljubljani 1870. Gerber 8°. 764 str. 236. Zvonček nebeški, ali molitvene bukve z masnimi, spovednimi, obhajilnimi molitvami, litanijami, s sv. križevim potom i. t. d. Vredil J. P. Drugi natis. V Ljubljani 1870. Ničman 16". 268 str. X. Različna dela. 237. Evangelije sv. Matevža. V Trstu A. Reichard 1870. 16°. 72 str. Tekst je protestantišk. 238. Mala pratika za navadno leto 1871. V Ljubljani 1871. Blaz-nik 16m°. 239. Velika pratika za navadno leto 1871, ki ima 365 dni. Na svitlo dana po c. kr. kmetijski družbi. V Ljubljani 16m0. XI. Muzikalije. 240. Serežan - Kadrilja. Po napevih enakoglasne operete J. N. Koecka za glasovir postavil Karol Guettler. Tisk in založba Egerjeve tiskarnice v Ljubljani. Fol. 7 str. 241. Srbske, Hrvatske in Slovenske pesmi. Zložil Davorin Jenko. Op. 5. V Praze 4" 11 str. „Gospodu dr. L. Tomanu, neutrudljivemu boritelju za narod i domovino." — 242. Maša za Šolo, dva glasa in orgije svoji ljubi tašči gospej Amaliji Smoletovi z velikim spoštovanjem posvetil in zložil Ant. Nedved. op. 20. V Ljubljani Zeschko &Till. 4° 19 str. 243. Vsem slovanskim pevcem! 6 moških zborov zložil Anton Nedved. op. 8. V Ljubljani Zeschko & Till. 8°. Zvezek I. Moj dom — Popotnik. Zvezek II. Domovina — Pesem lovčeva. Zvezek III. Zvezdi — Slovenske dežele. Kazalo. Peto poročilo o delovanji slovenske Matice od 1. oktobra 1869 do Stran. 1. Raziskavanja na polji staroslovanske mythologije spisal Davorin Trstenjak.....................3 2. Kraljevina Poljska pa kralji iz volitve. Poleg Luc. Šemenskija poslovenil Fr. Jaroslav............26 3. Letopis mesta Kranjskega (788—1870. 1.) sestavil Jan. Parapat 91 4. Rahela. Izvirna novelica. Spisala Luiza Pesjakova .... 128 5. Severni cveti. Poslovenil Ivan Vesel.........163 1. Obrekovalcem Ruske A. Puškin ......163 2. Prerok A. Puškin...........164 3. Morju A. Puškin...........165 4. Guadalkvivin A. Puškin............167 5. Gruzinska pesen............167 6. Elegija...............168 7. Terekovi darovi M. Lermontov......■ 168 8. Mrličeva ljubezen M. Lermontov......170 9. Želja...............171 10. Tesnoba. Knez Vjagemski.........172 11. Valensko jezero Karolina Pavlova......173 12. Orel A. S. Homjakov..........173 13. Demon. Vzhodna povest M. Lermontov "... 174 6. Prva pot v ljubljanske šole in prvi dan v njih. Spisal A. J. . 201 7. Slavija. Igra v dveh djanjih. Spisal A. J........208 8. Voldemar. Dogodek iz italijanske vojske 1805. 1. Po F. Kornerju poslovenil A. Podgorjanski...........217 9. Kamnik. Zgodovinsko-mestopisen obraz. Spisal J. Ogrinec . . 224 10. V torek i petek. Poljski spisal Jož. Korzeniowski, poslovenil Podgoričan ................230 11. Slovenska literatura. Spisal F. M. 0.........250 12. O najstareji slovenski zgodovini. Spisal Franjo Bradaška . . 260 13. Termolama. Ukranjska povest. Poljski spisal Michal Czajkovvski, poslovenil Podgoričan.............292 14. Lesena noga. Jož. Ogrinec............307 15. Mahmud. Izvirna povest iz 16. stoletja. Spisal Jurij Črnogorec 318 16. Bibliografla slovenska od meseca novembra 1869.1. do tje 1870 1. 364