SLOVENSKA KU MEDDOBJE Splošno kulturna revija Entresiglo Revista de cultura general Letnik/Ano LV 202 1 št./N° 1-4 Izdaja SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA - Propietario: Accion Cultural Eslovena Ramon L. Falcon 4158, (1407) Buenos Aires, Argentina. Uredništvo/Directores: TONE MIZERIT (urednik), LEV DETELA, (urednik za Evropo). Člani uredniškega odbora: Damijan Ahlin, Veronika Kremžar Rožanec, Andrejka Dolinar Lektorji: Metka Mizerit in Tone Mizerit Zunanja oprema, oblikovanje in računalniški prelom: Monika Urbanija Koprivnikar Za podpisane prispevke odgovarjajo avtorji. Spisi s psevdonimom se objavljajo, če je uredniku znano tudi pravo avtorjevo ime. Rokopisi se ne vračajo. Ta zvezek je 204. publikacija Slovenske kulturne akcije, dotiskan 12-2021 Registre National de la Propiedad Inteiectual N° 259299. Tisk tiskarne / impreso en: Talleres Graficos VILKO S.R.L. California 2750, CABA, Buenos Aires, Argentina IZHAJANJE MEDDOBJA DENARNO PODPIRA URAD ZA SLOVENCE V ZAMEJSTVU IN PO SVETU REPUBLIKE SLOVENIJE. VSEBINA 30-LETNICA OSAMOSVOJITVE IN SKA DAMIJAN AHLIN (Argentina): V ISKANJU PRAVE 5 SVOBODE IVO JEVNIKAR (Primorska): PRIMORSKA IN VESOLJ- 20 NA SLOVENIJA ALOJZIJ KUKOVIČA (Argentina): MORALNI IN PRAVNI TEMELJI OSAMOSVOJITVE REPUBLIKE SLOVENIJE 25 POEZIJA LEV DETELA (Avstrija): NA SAMOTNEM OTOKU 31 VLADIMIR KOS (Japonska): KANTILENA LJUBEZNI / POGOVOR S PTIČKOM PRI OKNU 43 GREGOR PAPEŽ (Argentina): FIGE JE KRADEL / NASVETI NEIZKUŠENIM MENIHOM / V STAROSTI / MENIHI SE POGOVARJAJO / V ROKAH SEM DRŽAL 45 ANDREJ FINK (Slovenija): SONETI DOMOVINI - VIII -IX-X-XI 51 DAMIJAN AHLIN (Argentina): SPOROČILO / LJUBE¬ ZEN / NOTRANJOST / KRALJICA 55 ANGELA CUKJATI (Italija): ČUSTVA / SPOMIN NA PARIZ / SPOMIN 57 PROZA LEV DETELA (Avstrija): INŠTITUT ZA VZPOREDNE VEDE 60 LOJZE LAVRIČ (Peru): MESTO BREZ SOLZ 78 OBLETNICA -100 LET MILANA KOMARJA TONE MIZERIT (Argentina): GLOBOKO IN PLODNO ŽIVLJENJE 81 MARKO KREMŽAR (Argentina): UNIVERZALNI IN SLOVENSKI LIK POKOJNEGA MISLECA 84 HELENA JANEŽIČ (Slovenija): ODKRITI ZAKLAD KRASOVIH PRIPOMENJ 89 JAKOB KRAS (MILAN KOMAR - Argentina): KRASOVE PRIPOMNJE _ 91 ERIKA JAZBAR (Primon^^^SOJ/E PRIPOMNJE 107 NAŠ SLAVLJENEC DAMIJAN AHLIN (Argentina); ZORKO SIMČIČ - STOLETNIK 117 OBLETNICE TOMAŽ SIMČIČ (Primorska); BOŽJI SLUŽABNIK MSGR. JAKOB UKMAR 122 DAMIJAN AHLIN (Argentina); STOLETNI BALANTIČ 129 DOM IN SVET: JOSIPU JURČIČU 134 ESEJI IN RAZPRAVE MARTIN SUŠNIK (Argentina); PROBLEM ZLA IN TEMELJNA FILOZOFSKA OPCIJA 136 VERONIKA KREMŽAR ROŽANEC (Argentina); PRVI ZGODOVINSKI ATLAS SLOVENIJE 153 RAZMIŠLJANJA BOŽIDAR BAJUK (Argentina); KRIK STVARSTVA 162 PRIZNANJA J.K. (Argentina); LITERARNA NAGRADA VSTAJENJE 166 ODŠLI SO MARKO KREMŽAR / EDI GOBEC / IVAN BUKOVEC / TONE KRŽIŠNIK 170 ODMEVI LEV DETELA (Avstrija); SLOVENSKA REVIJA V AR¬ GENTINI S POSEBNO USODO 189 PISMA VLADIMIR KOS (Japonska); BOG LONAJ IZ TOKYA 192 UMETNIŠKA PRILOGA IVAN BUKOVEC (Argentina) 30-LETNICA OSAMOSVOJITVE it DAMIJAN AHLIN V ISKANJU PRAVE SVOBODE Slovenci smo bili v zgodovini večkrat podrejeni in tudi begun¬ ci. Večkrat dobesedno prepovedani. Prav tako smo vedno našli novo pot, novo luč in novo upanje in si rekli: bomo zmogli. L SLOVENEC SEM Slovani - Slovenci Slovani naj bi se izoblikovali nekje v prvem stoletju pred Kristu¬ som v okolici današnje Rusije, Belorusije in Ukrajine. Od teh smo Slo¬ venci najbolj zahodni v Evropi poleg Čehov, seveda. Na hitro pregle¬ dano, smo bili pod Kelti, kot provinca Rima. V tem času smo se tudi prilagajali zahodni kulturi in civilizaciji. Nastali so Brižinski spome¬ niki, ki veljajo za najstarejše slovansko besedilo, napisano v latinici (972-1039). Kmalu po letu 1000 smo bili razdeljeni med nemško, ogr¬ sko in beneško cesarstvo v okviru Svetega rimskega cesarstva. Takrat sta nas povezovala le pogovorni jezik in kultura, zlasti petje. V tem obdobju so nastala številna današnja slovenska mesta od Jadrana do notranjosti. Takrat smo govorili po naše, a pisali smo nemško ali italijansko. Kaj pa potem? Bili smo pod Habsburžani, doživeli smo turške vpade, kmečke upore in reformacijo. Ne smemo mimo Primoža Trubarja, ki je ob koncu leta 1550 v gotici objavil prvi dve slovenski knjigi »Catechismus« in »Abecedarium« in prav tako tudi ne mimo velikega dela Jurija Dalmatina, ki je v celoti prevedel »Sveto pismo« in ga objavil leta 1584. Ta objava je pomenila za Slo¬ vence uvrstitev kot 14. na svetu v vrsto kulturnih narodov. Tudi protireformacija in modernizem. Baron Janez Vajkard Val¬ vasor je leta 1689 predstavil in razložil svetu Kranjsko pokrajino oz. današnjo osrednjo Slovenijo z delom »Slava vojvodine Kranjske«, ki kljub možnim pomanjkljivostim že oznanja moderne raziskovalne metode, predvsem pa je pisana z ljubeznijo do domovine. Velja za edinstven vir in v nekem smislu do danes še neponovljena enciklo¬ pedija. 5 30-LETNICA OSAMOSVOJITVE Šolanje je bilo do tedaj le cerkvena dejavnost in ta neobvezna. Če so bile posamične, so se izvrševale v slovenskem jeziku. Marija Terezija je uveljavila leta 1774 osnovnošolski zakon, uvedeno obve¬ zno šolanje otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Cilj zako¬ na, je bil državo prosvetno in kulturno poenotiti v nemškem jeziku. Ne pozabimo na naš ponosen naravni simbol Triglav, ki je do¬ živel prve korajžne vzpone nanj leta 1778, ko je naš Baron Žiga Si¬ gismund Zois bil pobudnik prvega, kar še danes velja za eno izmed prvih državljanskih dolžnosti vsakega pravega Slovenca. Z njim se tudi začenja razvoj slovenske literature. Leta 1797 je Valentin Vo¬ dnik izdal prvi slovenski časnik. Leta 1805 je veljal nov zakon za šolstvo, imenovan Politična šol¬ ska ustava. Zakon je poudarjal vzgojno vlogo verouka in ponovno uvedel cerkveno nadzorstvo. Uvajal je tudi ponavljalne nedeljske šole, ki so bile namenjene tistim šolarjem, ki so že končali obvezno šolanje. Valentin Vodnik je leta 1811 izdal prvo slovensko slovnico v slovenskem jeziku. V nadaljevanju smo bili pod francosko oblastjo . Obdobje francoskih Ilirskih provinc je za kratek čas vplivalo na razvoj slovenskega šolstva v letih 1809 do 1813. Francozi so na Slovenskem uvedli enotno osnovno šolo, imenovano ecole primaire. Zanjo je bila značilna večja vloga slovenščine kot učnega jezika v primerjavi s prejšnjim obdobjem. Bile so tudi gimnazije. Iz zapi¬ skov lahko razberemo, da je bila beseda Slovenija prvič zapisana leta 1810. Francozi ali Nemci Vemo tudi, da je bilo obdobje mnogih obljub in malo uresniče¬ vanja. Takrat zaznamo dva mišljenja, krog višjega sloja Slovencev, ki je bil za avstrijsko oblastjo in krog liberalnih Slovencev, ki je bil za Napoleona ali s protiavstrijskim čutejem. Po koncu Ilirskih provinc so vsi Slovenci živeli pod istim vladarjem, po skoraj tisočletnem premoru in to za ostalih petdeset let. Preživeli smo splošno lakoto od 1816 do 1817. Na kulturnem področju izstopata Matija Čop in France Prešeren, ki sta izvedla ključni kulturni prelom z izjemno izobrazbo in vrhunskim kulturnim talentom. Pomlad narodov - Zedinjena Slovenija Marčna revolucija leta 1848 ni imela videza družbenega preo¬ brata. Narodno vprašanje prve dni ni prišlo do izraza. Zakaj? Ker niso bili dovolj složni. Niso bili enotni. Slovenci tokrat niso razvili svojega socialnega programa in so se potemtakem strinjali z vsemi 6 zahtevami. Spet smo šli na dvoje, eni za in drugi proti reformi. K 30-LETNICA OSAMOSVOJITVE h razglasitvi lastnega narodnega programa je pomagala namera po preureditvi cesarstva, ki naj bi obsegala tudi odpravo dežel. Vsi Slovenci naj bi se zato združili v eno veliko upravno enoto SLO¬ VENIJO. Iz takratnih zapisov razberemo: »Želimo le to, kar imajo drugi narodi; radi bi živeli po slovensko, tako kot živijo Nemci po nemško, Italijani po italijansko ...« Ampak seveda brez ovire ne gre. Slovenski narodni program je zahteval razdelitev narodno mešanih dežel kar je bilo v nasprotova¬ nju z deželno zavestjo. Končno od slovenskega narodnega gibanja lahko rečemo, da so bili kar dobri zaključki. Slovence so od tod imeli kot enoten narod, slovenski jezik je bil predmet tudi v gimnazijah, izdajali so tudi enotne učne knjige. Torej revolucija 1848-1849 je nedvomno ena od največjih druž¬ benih in političnih prelomov v slovenski zgodovini. Prva in ne zad¬ nja. Pokazala je kako je bistveno važno, da smo si bratu brat, složni. Malo nas je in se moramo sami zavzemati za svoje politične in na¬ rodne cilje, saj ti nihče nič ne podari. Konec fevdalizma. Program je postal trajna politična zahteva do osamosvojitve leta 1991. S kulturnega vidika Od leta 1850 do leta 1853 je Josipina Urbančič Turnograjska - velja za prvo pisateljico, pesnico, skladateljico, narodnozavedno in svobodoljubno Slovenko - pisala Lovru Tomanu in izkazala mod¬ rost in odločnost, ljubezen do naroda, domovine in jezika, skratka: željo po slovenstvu. Leta 1868 je bil sprejet zakon. Ločili so šole od cerkvenega nad¬ zora, se pravi, da so vse šole postale državne. Leto kasneje so pa uvedli obvezno osemletno osnovno šolo. Takih primerov, kakor je bila Josipina, ni bilo ravno veliko. Pričela se je doba narodne zavesti. Leto 1870 slavi po takratnemu poslancu Lovru Tomanu, ljubljencu slovenskega naroda, ki je dose¬ gel, da smo Slovenci avgusta tistega leta vendar dobili nekaj doda¬ tnih jezikovnih pravic. Zaslužen je pri oblikovanju 19. člena znane decembrske ustave, ki je vsakemu narodu v Avstro-Ogrski dajala pravice glede varovanja in razvijanja narodnosti ter uporabe jezika v šoli, uradih in javnemu življenju. Največji problem za nas Slovence je bil, da nismo znali urediti slovenstva. Ali vam je morda to znano? Mnogi so spoštovali in ljubili slovenski jezik, podpirali sloven¬ sko pisano besedo, časopise in knjige, niso se pa dovolj zanimali za uporabo slovenskega jezika v javnosti. Logično, močnejša je bila 30-LETNICA OSAMOSVOJITVE 8 takratna nemška kultura in še vedno bolj elitna. In tako se je tudi iz¬ razil Anton Alexander Auersperg-Anastasius Griin, ko je dejal: »Naj se blagozveneči, lepi deželni jezik kultivira, razvija, bogati, oblikuje, naj dobi pravice v šoli, cerkvi in uradu, naj dobi krila za višji vzlet v idealni svet, toda pustite poleg njega veljati tudi nemščino v njenem pomenu, v njeni veliki vlogi, v njenem namenu za to deželo.« Po velikemu delu je leta 1851 škof Anton Martin Slomšek uspel urediti Mohorjevo družbo. To društvo je imelo kot cilj, da bi vsak Slovenec lahko bil deležen dostopa do znanih avtorjev po pisani besedi. Delo je bilo tako pozitivno, da je skoraj vsaka hiša imela tudi svojo dru¬ žinsko knjižnico. Takrat smo bili deljeni na Kranjce, Slovence in Jugoslovane. Po¬ goj za Združeno Slovenijo je bila ukinitev starih dežel ali kronovin. Tudi zaradi tega razloga ni bilo možno. Mnogi izobraženci, zlasti tisti, ki so gimnazije obiskali pred letom 1850, niso znali dovolj dob¬ ro slovensko. Mlajši so pa slovenski jezik že imeli kot predmet v srednji šoli. Slovenija, slovenščina in Slovenec Uspeli smo torej pridobiti svoj lastni jezik, svoj prepoznavni narodni naslov »Slovenija-Slovenec«. To velja za prvi velik korak. A ni vse gledano z vidika narodne zavesti. Kaj pa ostalo? Šege in na¬ vade ter narečja smo pridno obdržali iz roda v rod? To nas razlikuje a ne osvobaja. Po vsem do sedaj povedanem vidimo, da so bile le posamične pridobitve ali zmage. Ni bilo skupnega vzdušja narodne zavesti ali pripadnosti. Zadnje desetletje pod Habsburžani je bilo vse bolj težko, čeprav je parlamentarna monarhija dala možnost Slovencem, da so se tudi aktivno udeleževali v politiki. Prav gotovo ni bilo vse rožnato. V mestih je bilo videti več javnega življenja, na podeželju je bila nav¬ zoča in vse bolj vidna ostra ekonomska kriza. Vse to je tudi vplivalo v političnem krogu. Leta 1867 smo se Slovenci znova znašli na točki, kjer smo bili razdeljeni na troje, ker smo pripadali trem različnim vladarjem, a politično dejavni in opredeljeni med konservativce in liberalce. Bila so leta splošnega življenjskega spreminjanja. Naraščalo je število ča¬ sopisov, izhajale so raznolike kulturne revije in v ospredje so priha¬ jali tudi drugi poklici. Politiki so se znašli z dvema težkima točkama in sicer kmetijstvo ter narodno vprašanje. Avstro ogrska monarhija je prišla do take nizke stopnje, da so države članice okoli leta 1870 videle v izseljevanju edino možnost 30-LETNICA OSAMOSVOJITVE /j ekonomske pomoči državljanom. Torej takrat smo Slovenci tudi ro¬ mali po svetu. Zelo pomembna je bila uvedba neposrednih volitev v dunajski parlament leta 1873. S tem je bil narejen prvi korak v demokratiza¬ ciji političnega življenja, ki pa je tudi zahteval boljšo politično or¬ ganizacijo. A bili smo razdeljeni in daleč je ostal duh in izročilo po Združeni Sloveniji. In zgodilo se je: sloga je postala nuja in v slogi smo tudi prido¬ bili moč v dunajskem parlamentu leta 1877. Leto 1891 si velja zapomniti, ker smo Slovenci zadnjikrat eno¬ tno nastopili na volitvah. Tudi čeprav sta bila že ustanovljena ka¬ toliško politično društvo (dr. Ivan Šušteršič, Janez Evangelist Krek in dr Anton Korošec) in liberalno Slovensko društvo (Ivan Gogola, dr Karel Triller in dr Ivan Tavčar), so leta kasneje politične strasti povzročile slepoto in gluhoto, saj ni bilo enotnosti. Ker v veliki meri ni zadostovalo, da obstajata le dva politična stališča in ker nas je toli¬ ko Slovencev, se od takrat govori o reku »dva Slovenca, tri stranke«. Leta 1896 se je ustanovila Jugoslovanska socialdemokratska stranka (Etbin Kristan, Albin Prepeluh in Ivan Cankar). Izhajala je iz avstrij¬ skega gibanja, kjer so uravnovešeno imeli nekaj liberalnega pogleda in veliko krščanskega, zlasti kar so temeljni odnosi do demokracije in kapitalizma. Zaradi teh nejasnosti, po prvi svetovni vojni ni bilo znano svetu kaj je Slovenija. Se pravi, zopet ni bilo videti ambicioznega poli¬ tičnega programa, s katerim bi iskali lastno pot in prihodnost. Ker nam ni bilo jasno, če bi bili še vedno zvesti Habsburžanom ali bi se podali v novo upanje imenovano jugoslovanstvo, smo v London¬ skem paktu bili prodani. V teh letih je Ivan Cankar res znal razložiti »jugoslovanstvo«: »Po krvi smo si bratje, po jeziku vsi bratranci, po kulturi, ki je sad več stoletne razdeljene vzgoje, pa smo si med seboj veliko bolj tuji, nego je tuj naš gorenjski kmet tirolskemu ali pa goriški viničar furlanskemu.« Majniška deklaracija Bili smo v Jugoslovanskem odboru, sanjali smo s Hrvati o skupni samostojni državi, sestavili Jugoslovanski klub v dunajskem parlamentu in objavili smo majniško deklaracijo. Razglasila se je to¬ rej združitev ozemlja južnih Slovanov, del monarhije. S skupnimi močmi smo uspeli razglasiti državo Slovencev, Hrvatov in Srbov. To je žal trajalo le mesec dni. Potem smo zopet zgubili in postali del Kraljevine Srbov, Hrvatov in kar je ostalo Slovencev. Bil je plebiscit 9 30-LETNICA OSAMOSVOJITVE na Koroškem; med Avstrijo in Jugoslavijo je večina izbrala Avstrijo. Velik del Slovenije je že spadal pod Italijo in veliko teh Slovencev je zopet šlo po svetu. Slovenija izven Slovenije Lahko omenimo, da so te generacije slovenskih izseljencev do¬ bile pomembno vlogo za slovensko prihodnost. Zlasti tisti v severni Ameriki so se vključili v tamkajšnje politično življenje. Nekateri so celo skušali vplivati na življenje v rodni grudi. Zlasti v obdobju med vojnama so finančno pomagali za obnovitev cerkva in drugih javnih potreb, se pravi, tako v materialnem kot političnem pogledu, v nas¬ lednjih krizah, ki so močno prizadele Slovence. V neki meri je dokazano da do svobode nismo bili zmožni, ker nismo bili enotni in složni... saj nas je le peščica ljudi na majhnem ozemlju. Po drugi strani pa, če pomislimo in si damo večjo vrednost, smo očividno zelo pomembni in važni, ker so se v teku svetovne zgodovine vedno bojevali za ta košček zemlje. Bodisi iz zamejstva ali drugod, delili so našo zemljo kakor vojaki Jezusovo oblačilo in temu ni konca. Še vedno obstaja nekdo, ki bi rad vsaj meter sloven¬ skega ozemlja zase. In vsi vemo, da je res. Torej, zakaj smo to dopustili? Zakaj popuščamo? Je morda lažje, da drugi nadzorujejo in se prilastijo kot, da se mi pozanimamo za naše? V knjižni analizi Albina Prepeluha »Problemi malega naroda« (1918) lahko razberemo sledeči citat, ki sicer ni izpod njegovega pe¬ resa: »Narodi morajo sami izdelati magno karto svoje svobode, oprto na njihove lastne ideje, na njih zgodovino, tradicije in stremljenja glede bodočnosti.« (Balfour v angleškem parlamentu v juliju 1917). In na hitro razmišljeno, lahko to potrdimo iz lastne izkušnje. Sledi preureditev Evrope. Nemir in ekonomska kriza. Vmes je bilo večkrat slišati željo po »Samostojni Sloveniji«. Zgubljal se je pojem demokracije. Zanimivo, po zelo burnem političnem obdobju, je leta 1940 dr. Anton Korošec ponovno in zadnjikrat stopil v vlado. Bil je prepričan, da se ob morebitni okupaciji Slovenija ne sme pustiti razkosati. Sivi dnevi Poglavje zase je naslednje obdobje, ki je popolnoma zasenčilo zgodovino Slovenije zaradi prelite bratovske krvi. Vse več se je pi- 10 salo in govorilo zlasti o tem obdobju. Druga svetovna vojna in tik 30-LETNICA OSAMOSVOJITVE h po njej. Težko je biti objektiven in kratkobeseden, bom pa jasen. Po¬ raženi smo bili! Zgubili svobodo in slovenstvo zaradi tujih zunanjih vplivov. Zgubili smo zemljo, narodno zavest in bratovski odnos. Okupatorji so imeli enoten načrt: uničiti slovenski narod. In lahko trdimo, da so to, sistematično po različnih metodah in poteh, v večji meri uresničili. (Nemci, Italijani in še posebno Rusi s svojim komunizmom). Če razumemo zmago kot to, da so ljudi uporabili in izkoriščali kot orodje (misleč ti, da si heroj) za njihov cilj in da si bil suženj tega vsaj pet in štirideset let, ne da bi bil to kar si, ne »Slovenec« ampak Jugoslovan, ne da bi govoril javno splošno po »slovensko« saj si delno tudi lahko, a uradni je bil jugoslovanski jezik, in da tvoje ozemlje ni bilo več »slovensko« ampak jugoslovan¬ sko. Po drugi strani, da so te pobijali samo zaradi tega ker si se boril ravno proti temu ... Pot mrtvila slovenskega naroda. Razkosali so nas totalitaristi. Torej politično in sociološko gledano, nikdar nismo bili svo¬ bodni dokler si nismo bili složni. Ne enoumni ali enako misleči, v demokratičnem smislu: složni. Če pregledamo, ni bilo svobode ne pod avstro ogrsko monarhijo, ne pod kraljevino Slovencev, Hrvatov in Srbov, ne pod Jugoslavijo. II. KO BOŠ TUJINA, VSO MI KRI IZPILA Človek na obeh straneh železne zavese Po drugi svetovni vojni, ko je komunistična partija prevzela oblast v Jugoslaviji, je okrog dvajset tisoč Slovencev zapustilo do¬ movino. Po nekaj letih bivanja v begunskih taboriščih v Italiji in na Koroškem, so se naselili v raznih državah v Evropi, v Avstraliji, ZDA, Kanadi in Argentini. Začenjali so novo življenje na tujih tleh. Podrejeni, a svobodni. Povsod so si ustanovili organizacije, ki so jih povezovale in jim pomagale ohranjati vero in slovenstvo. V Jugoslaviji tudi ni bilo rožnato. Slovenija se šteje med najbolj urejene in razvite izmed držav članic in meji z Italijo in Avstrijo, kar je pripomoglo k hitremu napredku, čeprav je bila industrija zasta¬ rela. Od vseh republik je bila etnično tudi najbolj homogena. Vsa¬ ka republika je bila podobno organizirana od krovne države. Toda ključni težavi vlade sta bila ekonomski in nacionalni problem. De¬ jansko so se težave povečale in krožile med centralizacijo in federa¬ cijo. Svobodne gospodarske iniciative ni bilo več. Ves politični pro¬ gram je temeljil na politično-ideološkem cilju bolj kot na socialnem. 30-LETNICA OSAMOSVOJITVE Vse je bilo natančno nadzirano. Po Titovi smrti je bila armada tista, ki se je začela povzpenjati nad vse. V letih, ko je prišlo do svetovne komunistične krize, je bila jugoslovanska organizacija še dovolj tr¬ dna. Slovenija v svetu Po svetu se je bilo treba naučiti tujega jezika, pridobiti službo in streho, skratka vse na novo. Slovenski izobraženci, ki so se v tistih letih (1947-1949) naselili v Argentini, prav tako kot vsi po ostalem svetu, ki so še vedno čutili in ljubili slovenstvo, so se, poleg dela za preživetje, v prostem času posvetili tudi nadaljnjemu kulturnemu ustvarjanju. Kljub oddaljenosti od domovine so pisali, peli in igrali v slovenščini. Čutili pa so, da je za kvalitetno kulturno delo potreb¬ no, da se povežejo v organizacijo. 20. februarja leta 1954 so v Buenos Airesu ustanovili svobod¬ no neodvisno Slovensko kulturno akcijo z namenom, da druži slo¬ venske krščanske kulturne ustvarjalce v zdomstvu in zamejstvu, »... ki žele z ustvarjalnim in posredovalnim delom pomagati pri ustvarja¬ nju in širjenju kulturnih vrednot, posebno slovenskih«. Idejni temelj or¬ ganizacije je »naravni etični zakon, potrjen in izpopolnjen po krščanskem svetovnem nazoru«. Izvoljen je bil prvi odbor, ki so ga sestavljali nekateri tudi že v predvojnem času prepoznavni kulturniki: predsednik Ruda Jurčec, podpredsednika prof. Alojzij Geržinič in dr. Tine Debeljak, blagajnik Ladislav Lenček, tajnik Marijan Marolt. Posamezne odseke so vodi¬ li: filozofskega duhovnik dr. Ignacij Lenček, leposlovnega pisatelj Zorko Simčič, glasbenega dr. Julij Savelli, likovnega kipar France Ahčin in gledališkega Marijan Willempart. Poleg teh moramo med ustanovnimi člani omeniti tudi Milana Komarja, Božidarja Finka, Franceta Dolinarja in Leva Detelo. Slovenska kulturna akcija naj bi izdajala novo splošno kultur¬ no revijo Meddobje (uredništvo sta sprejela Zorko Simčič in Ruda Jurčec), in bilten Glas, ter naj bi bila tudi založba. Tako je izdaja¬ la knjige, ki niso mogle izhajati v Sloveniji. Dr. Tine Debeljak je bil prvi urednik knjižnih izdaj. Že od vsega začetka so objavljali dela avtorjev živečih na raznih celinah. Prirejali so tudi predavanja, kul¬ turne večere, likovne razstave, koncerte in gledališke predstave. V tem oziru so ostali svobodni in zvesti ter narodnozavedni, čeprav na 12 tujih tleh. Članstvo organizacije je bilo razkropljeno po vsem svetu 30-LETNICA OSAMOSVOJITVE h izven slovenskih meja. Tisk in publikacije so bile povsod dostopne, bodisi na Japonskem, v Italiji, Nemčiji ali Severni Ameriki. Po svetu vse bolj demokratično Osemdeseta leta so bila odločilna za Slovenijo in Jugoslavijo, ne samo zaradi okoliščin svetovne politike in prelomnega časa zatona režimov, temveč zaradi trde neuspešne notranje politike in ukrepov, ki jih ni bilo videti na višini vseh težav. Svet je spoznal, da socializem ni uspešen sistem tako na poli¬ tičnem kot na gospodarskem področju. Nove družbene in politične elite so delovale v takratnih razmerah, ko je socializem izgubljal le¬ gitimnost. Tedaj je Jugoslavija že doživljala razkol. Vemo, da svetovna in takratna evropska politika, nista doume¬ vali kar se je dogajalo z Jugoslavijo; videli sta le izbruh hude go¬ spodarske krize. Torej, tako kot so za svoj čas vplivale mednarodne razmere za obstoj Jugoslavije, so sedaj bile tudi tiste, ki so pomagale do razpada. Govorimo o primoranemu združenju držav raznolikih kultur in jezikov. Niti kralj Aleksander Karadjordjevič, niti predse¬ dnik Josip Broz-Tito, nista našla prave rešitve za to. Bodisi z nasilno jugoslavizacijo, ali v imenu bratstva in enotno¬ sti, sta bila neuspešna. Ob Titovi smrti je bilo videti vsestransko kri¬ zo v državi. Slabe ali podpovprečne življenjske razmere, ki so bile tudi potem razvidne na socialnem, političnem in kulturnem podro¬ čju, zapadli mednarodni dolgovi in energetska mednarodna kriza, so povzročili padec v prepad. Dosti je bilo ideologije in politične manipulacije. Splošno nezadovoljstvo se je dihalo in jasno je bilo, da je bil klic po demokraciji in samostojnosti enoten. Pogled na novi svet. Novo upanje. Nove sanje. III. MATI, DOMOVINA Duh po svobodi Tako kot so naši predniki bili priče različnih pomembnih do¬ godkov v zgodovini človeštva in usodnih za Slovence - žal več nes¬ rečnih kot srečnih -, smo tudi mi bili priča edinstvenemu prizoru osamosvajanja slovenske države. Stebra te odločitve sta bila slovenski jezik in slovenska kultura. Smisel za samostojno državo v filozofski analizi bi rekli, da temelji na človekovih pravicah in sicer na državljanskih pravicah. Se pravi pravica vsakega naroda do samoodločanja, skratka do svobode. ] 3 30-LETNICA OSAMOSVOJITVE Jezik in kultura sta bila upodobljena v skupini ljudi, ki so drža¬ vljanu korajžno z lepimi a točnimi besedami v javnosti govorili in pisali o kulturi, politiki, sociali, gospodarskem razvoju, pravicah ter o pojmu samostojnost. Znali so tudi izbrati pot do cilja. Kot temelj za to izbrano pot so izkoristili samo naravo federativne Jugoslavije. Ustava iz leta 1974, ki je bila še v veljavi, je zagotavljala republikam članicam: samostojnost in pravico do odcepitve. Lahko trdimo, da se ta prelomni čas tako za Jugoslavijo kot za Slovenijo prične ob kul¬ turi. Razprave ter eseji, ki smo jih in jih lahko še prebiramo, ki so se ukvarjali s problematiko slovenskega naroda, o slovenstvu in nje¬ govih perspektivah, seveda bolj na podlagi filozofije in sociologije, so postali pravi temelj za slovenski nacionalni program. Marsikdo že ve o čem govorim. 20. 02. 1987 je zame postal nepozabni datum. Na ta dan je Slovenska kulturna akcija spolnila prvih 33 let življenja, širjenja slovenstva in slovenske kulture v diaspori; a nisem mislil na to. Nova revija - novo upanje Mislil sem o prvem koraku do uresničitev sanj. Ravno na ta dan je izšla št. 57 Nove revije, kjer so intelektualci sodeloval s prispevki za slovenski nacionalni program. Sedem in petdeseta številka Nove revije predstavlja prvo razčlenitev slovenskega nacionalnega pro¬ grama. In tako se je začela pot osamosvajanja. Tudi v tem obdobju je imelo ključno vlogo Društvo slovenskih pisateljev (DSP). Skozi vsa ta leta smo spremljali dogodke iz zamejstva in zdomstva ter naro- dno-zavedno gledali na ta dogajanja. Tudi mi smo si zaželeli uresni¬ čenje teh sanj. Zavedali smo se, da pred nami ni enostavna zadeva. Vedeli smo, da vsaka odločitev po naključju bi bila prav gotovo tež¬ ka izkušnja za Slovence in Slovenijo. Pripadnost zbudi tudi željo po združenju, solidarnosti, soočenju, po složnosti in enotnosti. In v tem smislu smo bili različni od naših prednikov. Tudi v diaspori nam ni bilo vseeno. Hoteli smo pomagati k uresničitvi naših sanj. Sledili smo vsemu kar se je takrat dogajalo, od stavke v Litostro¬ ju, objave pisateljske ustave in aretacije JBTZ (Janša, Borštner,Tasič, Zavrl), po vseh takrat možnih poteh. Zlasti po vojaški aretaciji treh novinarjev in vojaškega podčastnika, so se stvari zaostrile in takratna vodilna politična slovenska moč ni mogla več nadzorovati, saj je bil razkrit tajni vojaški dokument. Ta je v glavnem vseboval nasilni ob¬ račun z nosilci zahtev po uvedbi demokracije v Sloveniji. Odbor za varstvo človekovih pravic je tedaj organiziral vrsto protestnih sho- ] 4 dov, kar je vplivalo na takratni politični monopol in na njegov status. 30-LETNICA OSAMOSVOJITVE h Datum: 08. 05. 1989. Takrat je bila razglašena majniška deklara¬ cija, to je javni dokument po vzoru istega iz leta 1917, prvi za Jugo¬ slavijo, sedaj pa proti njej. V deklaraciji so bile jasno izražene zahte¬ ve po suvereni državi slovenskega naroda. Od tega trenutka in vse do konca leta je bil besedni ali politični boj razdeljen na dvoje: eden v Sloveniji, proti partiji in drugi zunaj nje, proti Jugoslaviji. Septembra so se sprejela dopolnila k slovenski ustavi, novembra je bil že zakon večstrankarskega sistema. Pod svobodnim soncem Če se spomnite, med zborovanjem na Kongresnem trgu v Lju¬ bljani, ki je bilo formalno-pravno organizirano kot odprta seja RK ZSMS (oblasti Odboru za varstvo človekovih pravic niso izdale do¬ voljenja za protestni shod), je pesnik Tone Pavček prebral Majniško deklaracijo. Napisali so jo dr. Dimitrij Rupel, dr. France Bučar, dr. Hubert Požarnik, Veno Taufer in Janez Janša. Dolgo leto kasneje je bila na ljubljanskih Žalah, 1. novembra 1989, zasajena Lipa sprave. Dogodka se je udeležila nazorsko hete¬ rogena skupina osebnosti. Lipa sprave je simbolizirala željo po spra¬ vi, pa tudi željo po dostojnemu pokopu žrtev izvensodnih povojnih pobojev. Isto leto je tudi zadišalo po demokraciji. Uredništvo Demo¬ kracije je bilo tesno povezano z nastajajočo koalicijo Demos; prva urednika Demokracije pa sta bila Laura Štraus in dr. Dimitrij Rupel. December 1989: več stotim Miloševičevim podpornikom je bil preprečen prihod z avtobusi iz Srbije v Ljubljano na »miting resni¬ ce«, kjer naj bi rušili tedanjo oblast, ker je - enotno, skupaj s sloven¬ sko demokratično opozicijo - nasprotovala srbski centralistični poli¬ tiki. S tem so bili zaščiteni nadaljnji slovenski koraki k osamosvojitvi in demokratizaciji Slovenije, omogočene razmere za demokratične volitve ter nastanek samostojne in neodvisne države Slovenije. De¬ vetnajst dni za tem je bil v Demokraciji prvič objavljen Demosov program (protikomunistična opozicijska koalicija). Tik po božiču, 27. 12. 1989 je bila sprejeta volilna zakonodaja, ki je je omogočila prve večstrankarske volitve po drugi svetovni vojni. Diaspora spremlja deželo pod Triglavom V diaspori smo se vedno spraševali kako bi lahko še mi po¬ magali. Člani Slovenske kulturne akcije so sodelovali na študijskih dnevih DRAGA. Med drugimi so tam predavali dr. Katica Cukjati (Argentina): Med domovino in zdomstvom; dr. Andrej Fink (Argenti¬ na): S Prešernom pod Južnim križem; Branko Rozman (Nemčija): Vizije 15 30-LETNICA OSAMOSVOJITVE 16 in meje narodne sprave in Janez Zorec (Francija): Po zlomu polstoletne diktature v nova slovenska obzorja. Dr Katica Cukjati je tudi sodelovala na simpoziju Societv for Slovene Studies v New Orleansu v Kansasu (ZDA) in v Sevilji (Španija). Naši člani so tudi objavljali prispevke v Novi reviji (št. 95). Med drugimi lahko omenim nekatera predavanja organizira¬ na v Buenos Airesu v tistem času. Tone Brulc: O najnovejših teorijah slovenske zgodovine; Gregor Batagelj: Doživetja DRAGE85: dr. Janko Zerzer: O slovenski Koroški; Arh. Marijan Eiletz: Utrinki iz DRAGE86; dr Anton Stres: O človekovih pravicah; msgr. Franc Bole: Verski tisk v domovini; Ladislav Lenček: Izseljenski kulturni problem; Tomaž Sim¬ čič in Marjan Pertot: Pogledi iz Trsta na slovensko problematiko; Marjan Pertot: Skupni slovenski kulturni prostor; inž. Alexis Štravs: Napredek in sprememba; Avgust Horvat: Samoupravljanje v Sloveniji; dr. Andrej Capuder: Pot v Kanaan; France Papež: Problematika skupnega slovenske¬ ga kulturnega prostora; Avgust Horvat: Etnični sestav na zahodnem delu sveta - okrogla miza o vprašanju slovenstva v očeh druge generacije -;Vinko Levstik: Politika kulture in kultura politike; Tone Brulc: Delavna skupnost Alpe-Jadran; Andrej Rot: Utrinki iz srečanja slovenskega PEN kluba na Bledu; in dr. Anton Stres: Slovenska pot v Srednjo Evropo. Duhovni izraz zdomskega kulturnega delovanja se iskri v neš¬ tetih fasetah. Ena izmed njih je tudi revija Meddobje. Že takrat je pisalo: »Naš čas nosi znake neznanske naglice. Pogosto se poraja občutek, da moreš vsak hip izgubiti tok dogajanja. Konkurenca postavi ob kraj nesposobneže, človek mora biti dovolj glasen, da se sliši družba. In vendar nas zgodovina uči, da enodnevna gesla niso vir kulturnega ustvarjanja, da je konformizem njegova smrt. Tudi v slovenskem sve¬ tu, tako v domovini kot zunaj, je mnogo pozivov na to. Bodočnost slovenstva pa ni utopija in poslanstvo slovenskih skupnosti po svetu še ni končano«. ... »Danes v vsem slovenskem svetu občudujemo, da smo po več kot štiridesetih letih begunstva in izseljenstva ostali Slovenci in da tak obstaja tudi novi rod. Občudovanje je toliko večje, ker vidijo, da smo to dosegli brez opore matične domovine. Kako lažje bi bilo in bo, če in kadar bi se mogli opirati na mater domovino...!« (Ladislav Lenček) Svoboda za Slovenijo Leto 1990. Slovenci se ga spominjamo kot neprecenljivo leto, zaznamovano z mnogimi dosežki v prid svobode in slovenstva. Marca meseca na pobudo »Svoboda za Slovenijo« se je zahteval raz¬ pis referenduma o samostojni RS. 30-LETNICA OSAMOSVOJITVE it Dne 29. 3.1990 je bila sprejeta Prešernova »Zdravljica« kot ura¬ dna himna Republike Slovenije. 8.4.1990 so potekale prve večstran¬ karske volitve. Maja meseca, bolj točno na dan slovenske vojske, po¬ imenovan po dr. Jožetu Pučniku tudi kot veleizdaja Slovenije, je bil izdan ukaz za razorožitev Teritorialne obrambe. Naslednji dan je potekala izvolitev in prisega prve demokratič¬ no izvoljene in osamosvojitvene vlade, katere cilj je bila samostoj¬ nost Slovenije. Dne 2. 7.1990 je slovenski parlament sprejel deklara¬ cijo o suverenosti Republike Slovenije, kije javno potrdila slovenske demokratične politične cilje. Avgusta in septembra leta 1990, v zamejstvu, ob DRAGI, je bilo tudi zasedanje osrednjega iniciativnega odbora za pripravo svetov¬ nega slovenskega kongresa (SSK) in srečanje slovenskih revij. Bili smo prisotni s člani in tudi z revijo Meddobje. Sledili so meseci mnogih zapletov, tudi v mednarodnih razme¬ rah. V začetku novembra je bila v Poljčah sprejeta odločitev za refe¬ rendum ali plebiscit o slovenski samostojnosti. 20. novembra je bila napisana prva verzija plebiscitnega vprašanja. Dan kasneje je bil sprejet osnutek zakona o plebiscitu v skupščini Republike Slovenije. Sredi decembra je prvič zadišalo po slovenski vojski in 23. 12. 1990 smo končno dočakali Plebiscit. Treba je bilo odgovoriti na eno¬ stavno vprašanje, če si za ali ne. Vprašanje se je glasilo: Ali naj Repu¬ blika Slovenija postane samostojna in neodvisna država? ... In vremena so se Kranjcem zjasnila In zgodilo se je kar se v zgodovini slovenstva še ni: 88,5% ta¬ kratnih državljanov je odgovorilo ZA. Torej končno smo se združili, sicer ne dovolj, saj razlike so onemogočile lustracijo in to še vedno odmeva danes. Vojaških in političnih zapletov ni bilo konca. Vendar 24. 6.1991 je slovenska skupščina določila nove simbole Republike Slovenije - grb in zastavo. Naslednji dan pa je slovenska skupščina spreje¬ la Temeljno ustavno listino, Ustavni zakon in Deklaracijo o neod¬ visnosti ter razglasila samostojno Republiko Slovenijo. Z drugimi besedami se je razglasilo, da v Republiki Sloveniji preneha veljati jugoslovanska ustava, da Republika Slovenija prevzema vse pravice in dolžnosti, ki so bile s prejšnjimi ustavami prenesene na jugoslo¬ vanske organe. Logično je temu absolutno nasprotovala Jugoslavi¬ ja in obenem izvajala mednarodno kampanjo med državami, ki so Republiko Slovenijo nagovarjale naj bo pametna in nadaljuje v bivši strukturi. 17 30-LETNICA OSAMOSVOJITVE 26.6.1991, dan po razglasitvi. Kljub okoliščinam, je bil cilj dose¬ žen: osvoboditev in osamosvojitev Republike Slovenije. A ob tem je nastala vrzel, ki jo je v polnosti pokrila ustanovitev Svetovnega Slo¬ venskega Kongresa. Zato, kakor že leto poprej ob DRAGI, je SKA z navdušenjem pozdravila ta korak in se udeležila ustanovnega zase¬ danja. Delegacijo je sestavljalo pet naših članov. Ti so bili: dr. Katica Cukjati, Tine Debeljak, arh. Marijan Eiletz, dr. Andrej Fink ter Ivan Korošec. Od tega trenutka naprej smo bili tesno povezani z našo materjo domovino in smo delali na tem, da bi bila priznana. 8.10.1991. Po izteku Brionske deklaracije je bila v Sloveniji uve¬ dena uradna denarna enota »slovenski tolar«. 25.10.1991 nas je za¬ pustil zadnji vojak JLA. Prvi so nas priznali Hrvati in nekatere drža¬ ve, ki so takrat tudi odhajale iz nekdanje Sovjetske zveze. Decembra istega leta so nas priznale države evropske skupnosti in naslednje leto 1992, meseca januarja, je to tudi izvedel Vatikan. IV. KAKO NAJ TI POMAGAM, MATI? Po žilah še vedno teče slovenska kri Ne zanikamo, bila si kot mačeha in žal veliko sinov je bilo že pokopanih na tujih tleh. Vsekakor v meni se še vedno pretaka slo¬ venska kri. Tako kakor jaz je bilo takrat mnogo narodnozavednih po vsem svetu, ki so pripomogli k priznanju neodvisne Republike Slovenije. Naš član dr. Alojz Kukoviča je spisal obrazložitev in po¬ budo, ki so jo predložili argentinskemu Parlamentu, da bi Argentina priznala samostojno, suvereno Republiko Slovenijo. V odgovor na to, je senator dr. Bravo Herrera odpotoval v Slovenijo. Vsak izmed nas je v svojem krogu in kar je bilo v lastni moči pomagal, da bi bila Slovenija prepoznavna kjerkoli po širnem svetu. V Buenos Airesu, se je SKA udeleževala mednarodnega knji¬ žnega sejma v prostorih, ki so bili pripravljeni za novorojeno Repu¬ bliko Slovenijo. Izvedli smo tudi »Teden slovenske kulture«. Za to priložnost so nas obiskali kulturniki iz domovine: Alojz Rebula, Zora Tavčar, Dra¬ go Jančar, Aleš Debeljak, Jure Potokar, Marko Jenšterle in Irena Mislej. 16. 01. 1992 je Argentina priznala Slovenijo. In sanje so se ures¬ ničile ... Aprila je tudi svoje priznanje izrazila ZDA in 22. 5. 1992 je Re¬ publika Slovenija postala članica Združenih narodov. Isto leto je Taras Kermauner, pod okriljem SKA, predstavi trilo- ] 8 gijo »Slovenski čudež v Argentini«. 30-LETNICA OSAMOSVOJITVE h Danes smo ti še vedno ob strani in se prizadevamo za tvoje bla¬ gostanje, draga Mati Slovenija in smo ponosni nate. SKLEP Tista luč upanja Vse napisano nas lahko še naprej navdušuje. Ni potrebnih težkih temeljev, le slovenstvo se mora čutiti in gojiti. Edini pogo¬ ji za uspeh in zmago, res dokazano, so: složnost, sočutje, bratstvo, skupno delo in enotnost. To velja ne samo za Republiko Slovenijo na svojem, pač za vsakega Slovenca bodisi v Sloveniji, zamejstvu ali po svetu. Za vsako organizacijo, ustanovo, društvo ali podjetje. Složnost je edino kar je nujno potrebno za uspeh v vsaki skupni de¬ javnosti od najbolj enostavne do najbolj zahtevne v vseh področjih. Dovolite, da navedem besede enega naših, žal že pokojnih čla¬ nov, ki je preroško opisal to kar danes imamo: »... mora biti prvi pogoj za obstoj in razvoj narodne države Slo¬ venije, da smo strukturno čvrst in enoten narod. To se pravi, do kra¬ ja in polno povezati vse stranice našega narodnega organizma v res¬ nični službi narodnemu cilju, učvrstiti vez med posamezniki in avto¬ riteto v dejavnosti posebnih socialnih smeri, ohraniti vselej prvenstvo skupne blaginje in zagotoviti solidarnost stare in mlade generacije.« (France Dolinar - Spittal 1948) »... razvoj slovenskega naroda je šel po ovinku kulture, znanosti in literature v novo politično uveljavljanje. Tak razvoj je bil očiten tudi pri drugih srednje in vzhodno evropskih narodih. Toda tako tipično čist in oster kot slovenski, pa ni razvoj nobenega drugega naroda, ker nobenemu drugemu narodu ni bila v taki meri porušena njegova socialna struktura« (France Dolinar - Spittal 1948). Republika Slovenija; ni države na tem svetu, ki bi nastala na tak način kot si ti, čeprav nimaš še vsega urejenega in zato nihaš iz zadovoljstva in uspeha do poraza. Zaželeno je, da bi tebi bilo lepo in tudi nam bolje; upam, da bo kratkoročno to lahko bilo. Da bi se uresničile besede tistim, ki jih izrekajo: Tod bodo živeli veseli ljudje in veselo Zdravljico ponosno zape¬ li ter trobojnico svobodno zavihrali v sinje nebo. Ponosni smo nate, draga Slovenija! Priznana in spoznana ter pozdravljena in spoštovana tudi onstran meja! 19 30-LETNICA OSAMOSVOJITVE IVO JEVNIKAR PRIMORSKA IN VESOLJNA SLOVENIJA Vodstvo Slovenske kulturne akcije je, med drugimi, povabilo tržaškega kulturnika Iva Jevnikarja, da za naš You tube kanal poda svoje gledanje na razvoj osamosvojit¬ vene misli in dejanja. Da se vredne misli ne bi izgubile v medmrežju se nam je zdelo bistveno, da besedilo povzamemo tudi na straneh naše revije. Pred 30 in več leti, v času slovenske pomladi, ki je privedla do demokratizacije Slovenije in njenega najvidnejšega sadu, samostoj¬ ne države, sem bil v službi kot časnikar na Radiu Trst A (televizijo smo dobili šele leta 1995), kjer sem opravil vso svojo redno delovno dobo, od leta 1980 do 2017. V prostem času pa sem bil že od dijaških let vključen v tržaško versko, kulturno in politično delo. Oblikoval sem se, če ne omenjam družine, v skavtski organizaciji in pa dija¬ škem ter študentskem Slovenskem kulturnem klubu. Že zgodaj so me pritegnili v uredništvo revije Mladika, v krog bližjih sodelavcev Društva slovenskih izobražencev in študijskih dni Draga, na politič¬ nem področju pa sem bil v letih 1986-94 kot deželni tajnik na čelu narodnoobrambne zbirne stranke Slovenska skupnost. Priložnosti za opazovanje dogajanja v matični Sloveniji, a tudi za vsaj skromno vplivanje nanj iz zamejstva, je bilo torej kar veliko. Kljub temu se epohalnosti dogajanja nismo ves čas v celoti zave¬ dali. Dokler se ni zrušil režim v Sovjetski zvezi, ni bilo računati na demokratizacijo v domovini, in dokler je trajala hladna vojna, je malokdo upal v skorajšnjo osamosvojitev Slovenije. Na vse, kar se je zgodilo, smo bili pomanjkljivo pripravljeni. V posebnih razme¬ rah narodnostno ogroženega manjšinskega življenja, ki je bilo ves povojni čas pod močnim ideološkim, finančnim, tudi policijskim vplivom oblasti v socialistični Sloveniji, pa še danes pri nekaterih 20 živijo jugoslovanski in komunistični miti ... 30-LETNICA OSAMOSVOJITVE h In vendar je ideal demokracije in neodvisnosti živel tudi pri nas. Kot sem zapisal že ob drugi priložnosti, so bili njegovi zago¬ vorniki med rojaki v Italiji na začetku manjšina v manjšini. Njeno jedro so predstavljali tisti, ki so vztrajali pri vrednotah pluralizma in zahodne demokracije. To so izpričevali v politiki že s tem, da so delali v svoji neodvisni slovenski stranki, na področju civilne družbe pa zlasti v tisku in s kulturnimi pobudami. Za neodvisno Slovenijo sprva ni bilo veliko ljudi - predvsem iz strahu pred sose¬ dnjimi narodi; zaradi zaskrbljenosti za položaje in delovna mesta v novih političnih ter gospodarskih razmerah; zaradi ukoreninjenih vseslovanskih čustev in pa vezi iz časa partizanskega boja, ki ga je na Primorskem iz narodnostnih razlogov po dvajsetletju fašistič¬ nega preganjanja podpirala večina prebivalstva. Ideja o samostojni slovenski državi je živela kot ideal, kot »pobožna«, a težko uresni¬ čljiva želja. Vztrajno in dejavno pa so jo gojili posamezniki kot Franc Jeza, nekateri domačini in redki predstavniki politične emigracije, ki so se naselili v Trstu ter kot šolniki in kulturni delavci vplivali tudi na manjše kroge mladih. Ko se je pokazalo, da bi se stoletna težnja slovenskega naroda zaradi spremenjenih mednarodnih raz¬ merij in političnega ter gospodarskega propadanja komunističnega režima v Jugoslaviji lahko uresničila, pa je zajela tudi zamejstvo. Ob oboroženem napadu na Slovenijo so odpadli pomisleki še pri skoraj vseh dvomljivcih. V krogih, kjer sem odraščal, je bila zavezanost demokraciji in pluralizmu nedvoumna, ravno tako slovenstvu, pri čemer je bil jugoslovanski okvir za nekatere povsem odveč, za druge nujnost realne politike. Duhovnik dr. Jože Prešeren, ki je bil tako kot kasnejši škof Stanislav Lenič tajnik škofa Gregorija Rožmana, a je šel med vojno študirat v Rim, po njej pa se je kot emigrant naselil v Trstu in je bil pri skavtih moj duhovni vodja, je bil sicer zvest politiki Slo¬ venske ljudske stranke in dr. Mihe Kreka glede slovenske narodne države, vendar v nekem enakopravnem konfederalnem okviru, v srcu pa odločen »samoslovenec« brez jugoslovanskih primesi. Naši taborniki pa so takrat gojili »bratstvo in enotnost«, obiskovali ju¬ goslovanske taborniške zlete ter delovne brigade, plesali kolo in podobno. V Slovenskem kulturnem klubu pa sta nas med drugimi nevsi¬ ljivo vzgajala profesorja Jože Peterlin in Maks Šah, oba politična emigranta iz Ehrlichove skupine Straža, ki je bila pregovorna žago- 21 30-LETNICA OSAMOSVOJITVE vornica samostojne slovenske države. Zato sta prihajala v konflikt tudi z večinsko bolj jugoslovansko pravovernimi duhovniki, da ne govorimo o preostanku nekoč vodilnih liberalcev v Trstu. Jasno pa je treba povedati, da so tudi slednji navdušeno pozdravili in po svo¬ jih močeh podprli in slovensko pomlad in slovensko osamosvajanje. Ne smem pozabiti še na svoje delovno mesto, na radijsko časni¬ karsko uredništvo: tam je vsak dan več ur, sicer brez stalne zaposli¬ tve, delal Franc Jeza, ki je bil najbolj delaven zagovornik neodvisne države pri nas; rajni kolega Saša Martelanc pa je znal s svojim ume¬ tniškim darom rahločutno, a odločno posredovati okolici svoje zelo zgodnje navdušenje za svobodno in samostojno Slovenijo. Zakaj vse to omenjam, ko govorim na vabilo Slovenske kul¬ turne akcije? Zato ker so se na tem področju stikali mnogi ideali. Kot je zapisal pisatelj akademik Zorko Simčič, je bilo delovanje Slo¬ venske kulturne akcije epopeja. Vplivalo je na zdomstvo, matico in zamejstvo. Žal ne v taki meri, kot bi bilo v normalnih okoliščinah normalno. Revija Meddobje je bila, recimo, vrsto let nedvomno naj¬ boljša, najbolj razgledana slovenska revija, na visoki kulturni ravni. Nekatere knjige, ki so izšle pri Kulturni akciji, so bile v letu izida nedvomno najboljše knjige na slovenskem ustvarjalnem področju. Žal ne tudi na knjižnem trgu, zato so le delno blagodejno vplivale na izhod slovenske književnosti iz morečega socialističnega realiz¬ ma. Vendar so te publikacije izšle, ohranjale so plamenico slovenske kulture. Leto 1990 je za tisk, tako zamejski kot zdomski časopisni, revi¬ jalni in knjižni tisk, pomenilo prelomnico: končno je lahko svobod¬ no krožil tudi v matični domovini. In koliko je bilo takrat matičnih ponatisov knjig, ki so prvotno izšle v Argentini in drugje po svetu! Skupni slovenski prostor, sobivanje, sodelovanje treh Slove- nij, matične, zamejske in zdomske, je bil spet tak ideal, ki smo ga skupno gojili: v tisku, na študijskih dnevih Draga, na Sv. Višarjah in drugje. Odražal se je, in se še vedno odraža tudi v članstvu Slo¬ venske kulturne akcije. Ko listam po seznamih članov v Zborniku SKA ob 50-letnici, opažam tudi ta imena s Tržaškega in Goriškega: pesnik in pisatelj prof. Vinko Beličič, prof. Martin Jevnikar, publicist in pisatelj Franc Jeza, prof. Anton Kacin, kulturni organizator prof. Jože Peterlin, duhovnik in pesnik Štefan Tonkli. Prištel bi jim lahko 22 nekaj zamejcev, ki so se preselili drugam, in nekaj emigrantov, ki 30-LETNICA OSAMOSVOJITVE /i so več let delovali v zamejstvu. Prej poimensko naštetim, ki so vsi že rajni, moram prišteti še svoje ime, saj me je takratni predsednik SKA Andrej Rot nagovoril za članstvo, ko ga je hotel pomladiti in razširiti. Žal pa organizaciji kot bolj pasiven član nisem bil bogve- kako koristen ... Pregledovanje imen na omenjenem seznamu nas opozarja na izjemno vlogo, ki so jo mnogi izjemni ljudje odigrali. Mnoge sem tudi osebno spoznal. Sam sem iz tako rekoč »mešanega zakona«. Moj oče Martin Jevnikar, letnik 1913, se je maja 1945 kot profesor klasične gimnazije v Ljubljani z bratom, železničarjem Jožetom, ki je potem živel v Slovenski vasi v Argentini, peš umaknil na Koroško in se znašel v tisti srečni skupini beguncev-civilistov, ki so jih Angleži res prepeljali v Italijo. Poučeval je na begunski gimnaziji v tabori¬ ščih v Monigu in nato Serviglianu, a se že oktobra 1945 z drugimi šolniki pomaknil v Trst, kjer so obnavljali slovensko šolstvo. Tu je spoznal mlado domačinko Nedo Abram, tudi profesorico, in si z njo ustvaril družino, ostal v Trstu in se vključil v tukajšnje šolsko in kulturno življenje. Oče, ki sicer ni bil izredno družaben, je vedno ohranjal stike, zlasti kulturnega značaja, s kolegi in prijatelji, ki so šli v svet. Tako je bil med sodelavci zbornikov Vrednote, član Slovenske kultur¬ ne akcije, sodelavec revije Meddobje. Zanjo je vrsto let pisal letne podrobne preglede vseh novih pesniških in proznih knjig, ki so izšle v Sloveniji, z oznakami in obnovami vsebin, nekako po vzorcu štirih zvezkov Vsebin slovenskih leposlovnih del, ki jih je v letih 1953- 1959 (dva sta doživela izpopolnjeno drugo izdajo), zlasti za šolsko mladino, v samozaložbi izdal v Trstu. Tako je zdomstvo seznanjal s knjižnimi novostmi v Sloveniji, obenem pa je po tržaškem radiu in v revijah Literarne vaje ter Mladika seznanjal zamejsko, a tudi specialistično matično občinstvo s tem, kar je izhajalo v svetu, ter utrjeval skupni slovenski kulturni prostor. Oče je bil tudi poverjenik Slovenske kulturne akcije. V Trstu in Gorici jih je bilo več, v Trstu vsaj še prof. Maks Šah. Zdomske knjige so se javno prodajale v trgovini Fortunato v Trstu, v Katoliški knjigarni in na uredništvu Katoliškega glasa v Gorici in morda še kje. A dobro se spominjam, kako so občasno prihajali na naš dom paketi knjig iz Argentine z velikimi znamkami, ki so upodabljale generala San Martina, in manjšini znamkami, spet z generalom San Martinom, podobami lame in drugih živali. Pakete, tudi po deset 23 30-LETNICA OSAMOSVOJITVE naenkrat, so poštarji takrat še nosili na dom in niso puščali le ob¬ vestil, da jih je treba dvigniti na pošti ali carini. Knjige je oče potem prodajal med šolskimi kolegi in znanci, račune pa mu je pošiljala natančna in skrbna žena dr. Tineta Debeljaka, gospa Vera Remec. Druge argentinske založbe so imele druge poverjenike, Katoliški misijoni in Duhovno življenje, recimo, med članicami Marijine druž¬ be, Svobodna Slovenija in dr. Filip Žakelj sta se naslanjala na dr. Prešerna in še druge. V spominu imam tudi obiske očetovih prijateljev iz daljnih krajev in srečanja, zlasti v Dragi. Trst, kot tudi Gorica in Koroška, je bil takrat za večino zdomcev skrajna slovenska postojanka, saj čez mejo niso zahajali. To sicer ni veljalo za mlade, ki so jih starši nagovarjali, naj le obiščejo domovino, kot tudi ne - postopoma - za večino emigrantov, ki so se ustalili v zamejstvu. Mnogi med temi obiskovalci so bili vezani na Slovensko kul¬ turno akcijo. Naj jih le nekaj navedem: kipar France Gorše, pisatelj Zorko Simčič, geograf Jože Velikonja, ekonomist Toussaint Hočevar, urednik Niko Jeločnik, arhitekt Marijan Eiletz, slavist Rado in misi¬ jonski garač Lado Lenček, a dodal bi jim lahko še več drugih članov Slovenske kulturne akcije, tudi mlajših in takih, ki sem jih spoznal na lastno pobudo v iskanju zgodovinskih in drugih podatkov. Člani, publikacije, predavanja, razstave Slovenske kulturne akcije so neposredno in pa na daljavo bogatili tako mene kot širšo slovensko skupnost. V čisto drugačnih razmerah, ki so se začele pred 30 leti, po svojih možnostih s tem delom Slovenska kulturna akcija nadaljuje še danes. Za to ji gre velika zahvala in spodbuda k vztrajanju! 31. julija 2021 24 30-LETNICA OSAMOSVOJITVE h ALOJZIJ KUKOVIČA MORALNI IN PRAVNI TEMELJI OSAMOSVOJITVE REPUBLIKE SLOVENIJE Potem, ko je 26. junija 1991 Slovenija proglasila svojo sa¬ mostojnost, se je vsa slovenska skupnost združeno posvetila delu, da je argentinskemu narodu, vodilnim osebnostim in tedanjim oblastem predstavila položaj Republike Slovenije, njeno zgodovino, njeno veljavnost in njeno pravico do samostojnosti. Delo je povezoval odbor krovnega društva Zedinjena Slo¬ venija v sodelovanju z Meodrganizacijskim svetom in tudi po¬ sameznimi skupinami. Tudi vsak rojak, ki je imel kaj stikov ali poznanstev v argentinskem svetu, je s svoje strani posegal čim bolj aktivno v to delo. Posebno poslanstvo je bilo vplivati na oba parlamentarna domova, ki sta končno v posebnih deklaracijah za¬ htevala od izvršilne oblasti, naj prizna novo državo. V senatu je bil ključna osebnost senator Horacio Felix Bravo Herrera. Mnogo je bilo predstavitev, ki jih je odbor zaprosil in odposlal. V tem smislu bi radi predstavili poseben spis-študijo, ki jo je za predstavitev pripravil naš član, filozof in teolog pater Alojzij Kukoviča D]. V spisu »Fundamentos morales y jurtdicos de la Independencia de la Republica de Eslovenia« je, v enajstih točkah, obrazložil zgodovinsko, moralno in pravno pravico slovenskega naroda do lastne države. Ta spis je potem Zedinjena Slovenija posredovala omenjenemu senatorju, a ga tudi razposlala, kot ute¬ meljitev, na razne druge osebnosti in skupine. Kot prispevek za zgodovino spodaj objavljamo, v prevodu urednika, slovensko besedilo njegove utemeljitve. 1. 26. junija 1991 je Zvezna republika Slovenija, ena od šestih re¬ publik Jugoslavije, razglasila svojo neodvisnost in postala sa¬ mostojna država, ki se je poimenovala Republika Slovenija. Ta razglasitev je bila sprejeta potem, ko se je slovensko ljudstvo na referendumu, pod nadzorom mednarodnih opazovalcev, šest 25 30-LETNICA OSAMOSVOJITVE mesecev prej (23. decembra 1990) s skoraj 90 % oddanih glasov izreklo za neodvisnost in suverenost. Slovenski parlament, ki je sprejel to voljo svojega ljudstva, je naložil vladi Republike Slovenije, da v šestih mesecih, skupaj z drugimi republikami Jugoslavije, stori vse potrebno za uveljavitev samostojnosti. 2. Kljub intenzivnim pogajanjem z zvezno vlado je ni bilo mo¬ goče prepričati, da bi sprejela slovensko samostojnost. In to kljub temu, da jugoslovanska ustava predvideva in daje vsem republikam pravico, da se odcepijo od federacije in postanejo neodvisna država. Sloveniji tako ni preostalo drugega, kot da enostransko razglasi svojo neodvisnost (pred iztekom roka, ki ga je določil slovenski parlament), se mednarodni skupnosti predstavi kot nova država in od nje zahteva, da jo v skladu z naravnim pravom in mednarodnimi normami prizna kot tako. 3 V skladu z doktrino mednarodnega prava lahko država nastane na različne načine: z odcepitvijo (nastanek Združenih držav Amerike leta 1776), z razkosanjem (države, ki so nastale iz Av- stro-Ogrske monarhije leta 1918), z absorpcijo (nastanek Kralje¬ vine Italije) itd. V vseh primerih se nova država rodi iz volje ljudi, ki želijo vzeti usodo v svoje roke kot politično neodvi¬ sna in suverena skupnost. To so storili Slovenci, ko so se na omenjenem referendumu odločili, da se odcepijo od federativne jugoslovanske države in ustanovijo svojo samostojno državo. 4. Slovenci to zgodovinsko odločitev utemeljujemo z naravno in mednarodno priznano pravico, pogosto imenovano »načelo na¬ rodnosti«, po kateri ima vsak narod pravico postati politično neodvisna in suverena skupnost, država. Kajti narod, ne glede na to, ali ga obravnavamo v skladu z objektivnim pojmovanjem t. i. nemške šole, ki temelji na etnografsko določenih merilih (kot so ozemlje, meja, jezik itd.), ali v skladu s subjektivnim pojmo 1 - vanjem francosko-italijanske doktrine, ki temelji predvsem na narodni zavesti, na kolektivni volji do življenja, ima pravico do svoje suverenosti, ki se uresničuje v lastni državi. Ta pravica ima svoj končni temelj v samem naravnem pravu, po katerem lahko vsak človek, kot družbeno bitje, določi in odloča o svoji lastni poti in svojem lastnem okviru družbenega življenja. Takšna je skupna doktrina naravoslovcev, takšna je mednarodna praksa, zlasti v zadnjem času, čeprav žal ne vedno dosledna, takšna je 26 skupna zavest človeštva. 30-LETNICA OSAMOSVOJITVE h 5. V devetnajstem stoletju se je v mednarodnem življenju pokazala vse večja težnja po skupnem priznanju te pravice s strani velikih evropskih sil. Na podlagi kongresov in diplomatskih konferenc tega stoletja so bile v Evropi ustanovljene ali priznane nove države, na primer Nizozemska (leta 1815), Belgija (leta 1823) in več balkanskih držav (1856, 1878 in 1913). Tako smo priča zelo pomembnemu razvoju mednarodnega priznanja pravice narodov do samoodločbe, ki je, čeprav še ni pozitivno medna¬ rodno pravo, postala politična tradicija v skupnosti civiliziranih narodov. To je pomenilo, da se je poleg suverenosti posameznih držav pojavila še ena vrsta suverenosti: suverenost mednarodne skupnosti, ki je pristojna za razglasitev in posvetitev obstoja novih suverenih držav. 6. Prva svetovna vojna je odprla nova obzorja in možnosti za uresničitev »načela narodnosti«. Leta 1916 je močna Liga za človekove pravice na kongresu v Parizu sprejela program, v katerem je zapisala: »V prihodnji mirovni pogodbi bo zapisana pravica narodov, da sami razpolagajo s seboj. V nobenem pri¬ meru ne bo proti volji ljudi pristopila k razdruževanju držav ali priključevanju ozemelj. Osvobodila bo vse zatirane narodnosti in vsaki od njih zagotovila režim v skladu z njihovimi izraženimi željami.« Med prvo svetovno vojno je bilo izrečenih še veliko podobnih izjav glede politične reorganizacije sveta po njej. 7. Ta prizadevanja zagovornikov prava narodnosti so dosegla svoj vrhunec v sporočilih predsednika Združenih držav Amerike. Thomas Woodrow Wilson, ki je imel na voljo natančno doktrino o tej temi v času, ko je bil zaradi političnih okoliščin vsemogočni arbiter v svetu, ki ga je izčrpavala vojna. Predsednik Wilson je 22. januarja 1917 izjavil: »Nobeno ljudstvo ne bi smelo biti prisiljeno, da biva pod suverenostjo, pod katero ne želi živeti.« Nekaj dni pozneje, 11. februarja, pa je izjavil še jasneje: »Zdaj je ljudstvo lahko vodeno in upravljano izključno v skladu s svojo privolitvijo: samoodločba ni le fraza.« 5. novembra 1918 je pravi¬ ca narodov do samoodločbe uradno postala mednarodnopravna zaveza, ki so jo podpisale tako poražene sile kot zmagoviti zavezniki, tj. sile, ki so prevladovale na mednarodnem politič¬ nem prizorišču. Zaradi tega kompromisa je avstro-ogrska vlada razglasila legitimnost »nacionalističnih teženj Jugoslovanov po svobodi«. Od razglasitve tega načela pozitivnega naravnega in mednarodnega prava je tako imelo koristi približno 40 milijonov 27 30-LETNICA OSAMOSVOJITVE ljudi (Poljska, Češkoslovaška ...). Prišel je tudi čas, da Slovenci ustanovimo večnacionalno državo: Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Žal je že leta 1933 srbski hegemonizem uvedel diktaturo in poskušal prevladati nad Slovenci in Hrvati. Prejšnje ime se je spremenilo v Jugoslavija. Slovenija je postala praktično provinca nove države. 8. Liga narodov, ustanovljena po prvi svetovni vojni, si je prizade¬ vala ohraniti in razviti novo pravico narodov do samoodločbe. Nova miselnost je prodrla v mednarodni svet. Eden od najzna¬ menitejših primerov je Ustava ZSSR, ki v členu IV določa, da »si vsaka od federativnih republik pridržuje pravico, da svobodno izstopi iz Unije«. Člen VI pa je še bolj ekspliciten: »Za spre¬ membo, omejitev ali razveljavitev člena IV je potrebno soglasje vseh republik, ki sestavljajo ZSSR.« Ustava Ruske socialistične republike, spremenjena leta 1929, pa je še natančnejša, saj v členu XIII priznava »pravico do samoodločbe vseh narodnosti in tudi pravico do odcepitve«. Na žalost je splošno znano, da praksa ni bila vedno skladna s teorijo. To še posebej velja za Sovjetsko zvezo, ki na vsak način otežuje odcepitev baltskih republik od Unije. 9. Pravica narodov do samoodločbe je bila tako uveljavljena in pri¬ znana po prvi svetovni vojni. Vsak narod ima torej pravico, da izbere, kateri državi želi pripadati, ali se želi odcepiti od države, ki ji pripada, in predvsem, ali želi postati avtonomna država. To načelo je veljalo tudi med obema vojnama. Že sredi druge svetovne vojne je civilizirani svet slovesno potrdil to načelo. Tako Atlantska listina z dne 14. avgusta 1941 priznava pravico vseh narodov do samoodločbe, saj so se podpisniki zavezali, da bodo »spoštovali pravico vseh narodov do izbire oblike vla¬ davine, pod katero želijo živeti«. Ustanovna listina Združenih narodov z dne 26. junija 1945 se izraža v enakem smislu, ko v 73. členu navaja, da se »članice Združenih narodov zavezujejo ..., da bodo ustrezno upoštevale politične težnje narodov in jim pomagale pri postopnem razvoju njihovih svobodnih političnih institucij v skladu s posebnimi okoliščinami vsakega ozemlja ...«. No, slovenski narod se je odločil za ustanovitev lastnih neodvisnih političnih institucij - željo, ki smo jo gojili stoletja, a smo jo zaradi okoliščin, na katere nismo mogli vplivati, lahko uresničili šele zdaj, v upanju, da bo svet priznal to našo sveto 28 pravico. 30-LETNICA OSAMOSVOJITVE h 10. Pravica narodov do samoodločbe temelji na naravnem pravu in je neposredno povezana s temeljnimi pravicami človeka. Sama pravica je nesporna, dvomimo lahko le o njeni konkretni upo¬ rabi: zadostna številčnost prebivalstva, obseg in meje njegovega ozemlja, določitev usmeritve kolektivne zavesti, obstoj politične elite itd. Če ta merila uporabimo v našem slovenskem primeru, zlahka ugotovimo, da so ti in drugi elementi, potrebni za usta¬ novitev lastne države, v izobilju. Slovenci imamo zaokroženo ozemlje, ki ga celotna mednarodna skupnost priznava kot svoje; imamo približno dva milijona ljudi, homogene rase, ki na tem ozemlju živi že več stoletij; imamo svoj jezik iz slovanske dru¬ žine, ki pa se razlikuje od vseh drugih slovanskih jezikov in ga ne govori noben drug slovanski narod; imamo svojo kolektivno zavest, zavest, da smo poseben narod z lastno večstoletno zgo¬ dovino in jasnim projektom za prihodnost; imamo svojo gospo¬ darsko sposobnost zagotavljanja varnosti slovenskega naroda in svojo gospodarsko sposobnost zagotavljanja življenja v lastni državi in lastne prihodnosti; imamo dovolj gospodarskih zmo¬ gljivosti, da lahko našim ljudem zagotovimo evropski življenjski standard (vedno smo bili najrazvitejša in najproduktivnejša re¬ publika v Jugoslaviji), vedno smo imeli visoko kulturno raven, ki jo priznavajo in celo občudujejo drugi narodi (po nedavni raz¬ iskavi smo evropski narod z največjim odstotkom bralcev knjig in revij ter nimamo nepismenih); in, končno, imamo tudi visoko izobraženo politično elito, kar je razvidno iz celotne zgodovine našega naroda, zlasti v zadnjih sto letih, ko smo živeli skupaj z drugimi narodi ali z njimi oblikovali federativno državo. Zaradi teh in drugih razlogov, ki bi jih bilo predolgo naštevati, nihče ne more dvomiti o konkretni uresničljivosti naše pravice do lastne državne in politične suverenosti. Med pisci o mednaro¬ dnem pravu je splošno sprejeto, da je treba, če so prisotni zgoraj navedeni elementi, »zadevnemu prebivalstvu v celoti priznati pravico, da organizira svoje politično, gospodarsko, družbeno in kulturno življenje po lastni presoji« (Rene Coste, MORAL INTERNACIONAL, Editorial Herder, 1976, Barcelona, str. 257). To je storil slovenski narod z razglasitvijo državne neodvisno¬ sti. To je tudi nauk cerkvenega učiteljstva, ki je, po besedah sodobnih papežev, priznalo in poudarilo to pravico v zvezi z osvoboditvijo kolonij. Zlasti v zvezi z našim slovenskim pri¬ merom je papež Janez Pavel II. ob nedavni jugoslovanski krizi že dvakrat spregovoril in pozval k priznanju legitimne težnje našega (in hrvaškega) naroda po neodvisnosti. 30-LETNICA OSAMOSVOJITVE tivo« Asi lo dticlaraba ol Instituta do Doreoha inturnacianal on la aauibn do 193& en Brun« lam “El reconociiniento do un n novo E slad o ea el aoto por ul que uao o vari ob Kotadoa cfcnctatan la exiatanoia de oualquier otro Eatado". La pfr&o- tica internacional al respecto opera a vecea en doa etapna t primero, el reoo- nocliuiento “de facto", actltnd de eapcra que no puedo cer Juzgada no amiatoeu, por lo nsenoa si no se prolonga indefinldamente y que evitando la precipitacifcn, pernite concluir acuordos provisionales y haata enviar agente3 dlplom&ticos er- traordinorioaj luego, el recpnocimiento "de iure", definitdvo, que ea el punto de purtida de relaciojioa dipjoia&ticae normalos. A falta de una organ1zacl6n au- perestatal mundial, se iapone esta teoriu de reoonocimiento declarativo a deape- cho de una pričtiča internacional a vecea contraria. Concluaitm: oxput>ctas asi laq razonee en que apoyaraoe nuestro d ere oho a la crcacitn del nuevo Eotado de la Repbbliea de Esloveniu pedlmoe a los que corrosponda ue lo reconozca oficialmente como tal. Buenos Aires, julio 1991 f) / f /'.LUIS KUKOVIČA s. J. SARANOI 69 10B> HUtNOl Al RKS Zaključek spisa in podpis patra Alojzija Kukoviče 30 11. Slovenci torej zahtevamo, da mednarodna skupnost prizna novo državo Republiko Slovenijo in z njo vzpostavi diplomatske od¬ nose. To zahtevamo, ker menimo, da je to naša pravica. V skladu s teorijo mednarodnega prava o »priznanju s pravnim aktom« morajo druge države nujno priznati novo državo, takoj ko ima nesporno dejanske elemente, ki sestavljajo pojem države, in to priznanje je deklarativno in ne ustvarjalno dejanje. Inštitut za mednarodno pravo je na zasedanju leta 1936 v Bruslju izjavil: »Priznanje nove države je dejanje, s katerim ena ali več držav ugotovi obstoj katere koli druge države.« Mednarodna praksa v zvezi s tem včasih poteka v dveh fazah: najprej »de facto« priznanje, čakanje, ki ga ni mogoče šteti za neprijazno, vsaj če se ne podaljšuje v nedogled in ki, v izogibanju naglice, omo¬ goča sklepanje začasnih sporazumov in celo pošiljanje izrednih diplomatskih predstavnikov; nato »de iure«, dokončno prizna¬ nje, ki je izhodišče za normalne diplomatske odnose. Ker ni naddržavne svetovne organizacije, se ta teorija deklarativnega priznavanja uveljavlja kljub včasih nasprotni mednarodni pra¬ ksi. Zaključek: Ko smo tako navedli razloge za našo pravico do usta¬ novitve nove države Republike Slovenije, prosimo vse, ki jih to zadeva, da jo kot tako tudi uradno priznajo. Alojzij Kukoviča D.J. Buenos Aires, julij 1991 POEZIJA LEV DETELA NA SAMOTNEM OTOKU Nove pesmi iz korenskega obdobja (IZBOR 2021) NA SAMOTNEM OTOKU govorijo mrtev jezik nekje daleč na drugi strani hočejo izvedeti če bo pravičnost končno zvečer potrkala na vrata sedijo našopirjeno pripravljeni na napad se veselijo da jih nihče ne razume. KOZMOS Tista neznana zvezda se iskri kot izbrušen diamant. Kliče te in poziva skozi to dolgo noč: Sanje, ki so ti. Glas, ki si ti. Kdo si? RESNIČNOST vsakodnevna vesela popevka iz radia se živahno pretaka s plastiko in nesnago v čudovito sinje morje 31 POEZIJA PLES V MASKAH ples odvrženih mask na umazanem pločniku v epidemiji brez konca in kraja razsvetljeno človeštvo? maska zavrženega maska pozabljenega maska odpisanega maska po krivem obtoženega maska neskončno obupanega maska desetkrat prekletega maska večno izgubljenega usmili se nas! maska osamelega maska zlorabljenega maska po nedolžnem obsojenega maska prevaranega maska razočaranega maska izdanega maska umorjenega usmili se nas! maska brezbrižnosti maska podlosti maska razvrata maska trdosrčnosti maska zahrbtnosti maska osame maska omame izgubi se! 32 POEZIJA maska sebičnosti maska nasilja maska prevare maska preganjanja maska izničenja maska uničenja maska smrti izgubi se! maska usmiljenja maska pomirjanja maska ljubezni maska dobrote maska lepote maska pravice maska resnice prosi za nas! VSE BO DOBRO prazen nič v zaprtem predalu z mrtvo muho skrivnost neznanega votel ščepec soli za ujeto upanje ki ni našlo poti v svobodo so prazni predali zares prazni? nič ni nič 33 POEZIJA OB KONCU POLETJA med barvami poletja ugaša sonce v dolinah iz oblakov na rožnatem obzorju od vsepovsod rišejo otožne sence nemirne nočne živali ob zadnji barvi poletja se oglaša jeza žalost hrepenenje pozno je cerkveni zvoniki so potemneli sonce se pogreza v noč globoko na dnu se rišejo obrisi nekega težkega poletja tok tok tok v srcu čutim odmev mojih lastnih korakov po mrkem cestnem tlaku so kot spomin na izgubljeno ljubezen na zadnji poljub na hudo noč čarovnice in volkodlaka na poslednji ogenj na recjuiem d 'amour 34 POEZIJA POSEBNI TRENUTKI ah ti posebni trenutki ko izginjajo v temi najbolj dragocene stvari življenja za prihodnost ubogega sveta vedo samo angeli in duhovi ampak dovolj stokanja in žalovanja dan bo lep je rekel prijetni glas v radiu hvala vsem zvezdam in nebeškim telesom za usmiljenje prestal sem težko noč in te mrzle ure in se rešil k roži ki se je pravkar razcvetela 35 POEZIJA NA SAMOTNEM OTOKU II. (nadaljevanje) TELEFONSKI RAZGOVOR halo dober dan moti slabo slišim kaj hočete povedati? halo ne razumem zelo nejasno ja dober dan ne slišim kaj se dogaja? nedelja ... katera nedelja? nič ne slišim krona z glave ne razumem? padla z glave dober dan ja ... res ne slišim padla v glavo? ja, krona ne slišim v glavo? POEZIJA halo dober dan petek trinajsti? ne ne neka motnja padla v glavo ne slišim prekinjeno bo me slišite? petek ... ja, petek trinajsti popolnoma nerazumljivo včeraj? ne, danes padlo halo v glavo trinajsti opoldne ja, včeraj halo ...ne slišim halo padla korona opoldne v glavo SREDOZIMEC izgubljeni trenutki v sivini dneva kazalec šteje zapravljene možnosti spet pride sneg 37 POEZIJA NOVA GRADNJA staro hišo ob vrtu z drevesi so podrli lani v decembru lipo so posekali šele včeraj breza trepeta v vetru saj pozna svojo usodo VIRUZALEM koordinatni sistem je vrglo iz tečajev razdalje se večajo sosedovo ulico je odneslo v večnost algoritmičnost pri uporabi besede pandemija je brez repa in glave vendar je treba spoštovati oddaljevanje od sočloveka upoštevajte torej vse policijske predpise in uzakonjena stroga pravila telo se vedno bolj ločuje od življenja samota postaja popolna toda o čudeži človek mutira in vodi virus za nos to je edino cepivo da ozdravimo čas čeprav dobri Jezus še vedno ni prispel do Viruzalema 38 POEZIJA AVE CORONA, MORITURI TE SALUTANT! zdi se da so spredaj nekakšni čevlji rjavi? črni? svetlo rdečkasti iz svinjskega usnja? verjetno so to zobje oziroma tipalke iz najboljše beljakovine to pa je tudi vse utrujena rapsodija klopoče skozi levo uho stvar je vsekakor nevidna ODA IZ NEZDRAVEGA ČASA K se smešno spreneveda O je razbita prazna skleda R se maje in nori O se širi v vse smeri N se v hipu spremeni A vse stihe pogubi 39 POEZIJA KAKO DOLGO ŠE? meseci so potrpežljivi čakajo čakamo vsi čakamo potrpljenje je božja mast od zibelke do groba pesnik spi minute in ure polzijo mimo njegove glave oblak vzunaj na nebu je miren in tih stiska ima en sam obraz žalost veselje ljubezen strah nemir ljudje božji kako dolgo še? in kako naprej? poskusimo živeti ohranimo zven že skoraj izgubljenih besed spomin na barvo njenih oči in na neke roke petje cvetje to je zaenkrat vse in treba bo iti naprej NESPODOBNE SANJE O PANDEMIJSKEM BANKETU 40 na mizi netopirska juha iz najboljšega kitajskega mesa se v sanjah strastno trese v poželenju po prikuhah astrazenece in dvakratnega johnsona POEZIJA PARANOJA - BEACH vsi lepo skupaj zares v popolni osami združeno na brezglavi ples v trenutkih splošne omame s puškami in na juriš ob silovitem sivem morju nabrusimo kose in strumno naprej do sončnih obzorij vrzimo mreže med divje valove obeta se dober ulov koromandija tiptop tralala harmonika že veselo igra ljubica je pravkar privzdignila nogo pleše ob morju razgreto in strogo na zdravje in zdravo in ena in dve na desno in levo k topolu ob bregu že slišiš zariplo rohnenje že čutiš zasoplo besnenje iskre se krešejo device plešejo strmo nizko kazačok skozi veter še en poskok je že sedem in polnoč ura kliče na pomoč ples se divje nadaljuje utopija ne miruje umno raste se krepi nizka zel je orjaški bor iz mušice nastaja slon 41 POEZIJA čas ima tristo barv spodaj belo zgoraj rdeče pesek škripa pod nogami kisla sreča leži na slami slepotica se divje vrti strast jo zanaša v valove voda ji sega že do vratu burja divje buta ob bregove človeško srce je le kepa mesa velika kot skrčena pest sredi zamaha mi je kirurg včeraj zvečer vzpodbudno razložil napako (Dunaj, v hladni pomladi 2021) 42 POEZIJA VLADIMIR KOS KANTILENA LJUBEZNI Tri dni je v grobu bil - kot mrtev kamen; a bolj natančno: s križanjem ubit. A tretji dan je stal ob oljkah (z nekaj trte) in zarja mu je dala ljubček skrit. To pesem skušam peti poln veselja: na nek način premagana je Smrt. Tako v soboti skrita je nedelja: s pričakovanji, ki diše kot strd. Naš Jezus vstal je tretji dan iz groba. Nesmrtni smo, ker duh naš ne umre! Naš Jezus je nesmrtnosti Podoba - ker z Njim Ljubezen v večnost iti sme. 43 POEZIJA POGOVOR S PTIČKOM PRI OKNU Polica pred oknom in tanka zavesa - zato me ne vidiš, uživaš drobnjad. Veš, krokarja vidim na vrhu drevesa - ne boj se: on ljubico išče, je mlad. Rjav si - le kdo te tako je oblekel, da v listu jesenskem se tih izgubiš? In rad poslužuješ se vetrove vleke - veš, malce zavidam ti: prosto letiš ... Polica bo kmalu brez vsake drobtine. In jutri spet pridi, če svod ne deži. Dodal bom za praznik japonske rozine - slovenske so sladke, a tukaj jih ni... 44 POEZIJA GREGOR PAPEŽ* Poezije Anselma Paneacqua, meniha iz devetega stoletja, o katerem vse kaže, da je pisal z nepisme¬ nostjo rustične in vulgarne latinščine in je bil ver¬ jetno zaradi tega zanemarjen in morda celo cenzu¬ riran, čeprav tukaj ni namena dvomov ali analize kakovosti... značilno za pesmi, najdene na začetku prihajajočega XXI. stoletja. FIGE JE KRADEL Dragi brat Evtanazij, iti boš moral v Kompostelje, v sveti kraj, kjer je grob apostola Jakoba katerega je Devica iskala predno je zaspala; apostolu se je prikazala v Caesaraugusti ker je - Presveta in Premila Mati - hotela zaspati med vsemi apostoli; a ti so bili raztresem po tem krutem svetu, ki nas obdaja. Rečem ti, brat Evtanazij, da te moram pokarati ker sumim, da si ti tisti, ki je ukradel v naši samostanski kuhinji fige, ki manjkajo; fra Andre Jošua jih ima namreč dobro preštete. Ampak taki grehi ti bodo odpuščeni zaradi tvojega dobrega razpoloženja - in ker si zelo tovariški. A zaradi teh nesrečnih dejstev ti nalagam, da boš romal v katedralo v Kompostelje po kolenih; z molitvijo boš šel v tisti sveti kraj, kjer karolinški popoldan ljubkuje žaromete lastne sence. Prevedel Vinko Rode. 45 POEZIJA O, veličasten je dan ko si deležen milosti pokore, popotno palico naj močijo grenke solze kesanja, a naj jo spremlja tudi trnje z vrtnico. Tvoja kuta naj bo polna prahu ki se dviga ko pohodniki pohitijo predno se znoči. Njihov odmev utihne ob koncu dneva v bivališču, ki romarje okrepi na koncu svojih moči. Strežnica po imenu Luna nima primere v rokah brezvestnega vikinga, ki mu je ime Noč. Močne roke krijejo beli popek in Mesec je le oko, ki nas za roko pelje v puščo kjer molijo peščene sipine; tam, za gorskim zastorom, je vse tiho, tam, na poljanah svetega Jakoba iz Kompostelje kjer je bil izkopan apostolov grob, da bi bil središče vročih molitev. 46 POEZIJA NASVETI NEIZKUŠENIM MENIHOM V življenju ne boš utrgal sadov vseh dreves, tudi ne boš interpretiral Sekspirove drame, a je zadosti če si videl ulice svoje vasi. Celo neoporečna zvestoba, ko se nekega dne sprevrže v nekaj tujega na svetu, tudi ta je nična v primerjavi z belo cesto, ki se spenja nad mrežico neke gole stene, kjer hodi tvoja senca. Naj si bil rojen v Sicilskem Emiratu, ali v manj znani deželi, ki bi je ne zaznalo zemljepisno raziskujoče mornarjevo oko, in če je tvoje mesto na svetu tako zakotno, da ga niti muhe ne poznajo, bodo ulice tvoje vasi tiste, ki te bodo prepoznale in te bodo počastile ko se vrneš. In če si se izselil zaradi politike, se spomni Vassilija Klausa Rodionoviča, ki je vse pozabil in polaga svojo glavo na blazino, ne da bi ga kaj težilo, nič kar bi ga vezalo na kak spor ali na neodpustljiv izgon. Spomni se tudi Stanislava Kuže - srdit mož kot hud pes -. Ker ni pozabil in odpustil je slabo končal: na vrat si je zadrgnil vrv sovraštva in se ni več nasmehnil do dneva svoje smrti; a tedaj je pa le nasmeh vsaj nakazal. Sveto moraš ceniti ne da bi spraševal odkod je kar je višjega ker včasih ni iz nebes ampak od tistih, ki so na zemlji pustili odtis nebes - in so po duhu drugačni od vseh nas. Občuduj pripovedne pesmi in poetično prozo: treba je meje prestopiti, tako kot je treba križati rase, čeprav bo končno en sam svet in ena sama zemlja, ki jo boš ljubil, tako kot le ena ženska zjutraj vstane iz postelje, kjer si spal. 47 POEZIJA V STAROSTI Različni boji si sledijo skozi naše življenje - eni so plemeniti, drugi pa ne toliko; vsi se spominjamo Alfreda Velikega, ki se je bojeval proti Vikingom, a malokdo se bo spominjal našega škofa, častitega Pietra Adamiča, ki seje krčevito boril, da bi mogel v samostanih ukiniti juho in bi zadostovalo z glavnim obrokom terfrakelcem vina. Vsa čast našemu škofu, možu ki se znajde in ki je spisal brošurico o kuhinjski umetnosti. A ni da bi jo smatrali kot skromno delo ker ima malo strani - o, le petindvajset - ampak nasprotno, namreč, nič dobrega ne moreš pričakovati od debele knjige. Mnogokrat seje naš škof počutil zelo vznemirjenega, ker ni zapustil svetu kakega važnejšega spisa, ponoči je o tem tožil in se grenil. Pozabil je, da svet ne pričakuje od nas velikih del. Morda so nujno potrebna prav tista mala dela, ki nikomur ne služijo, dela ki jih ljubi pozaba, morda so prav ona tista katere svet potrebuje, ker svet je namreč poln spomina. Pred vrati dneva ki ga odpirajo stražniki širnih in šušljajočih dežel, oprt na palico bom vstopil v vonjave poljan in v oblake, ki nočejo mirovati. Na tej poti, kjer že ni nobenega bojevanja, samo gledam in se čudim. 48 POEZIJA MENIHI SE POGOVARJAJO Samostanski prijatelj, ti ki prihajaš izpod Alp in še od dlje, ti ki si v mladosti krave pasel in teličke, potem si se pa posvetil filozofiji; o prijatelj Vincenc, povej mi s filozofsko besedo kaj je duša - ker iz tišine moje celice, brez stikov razen s kamenjem, ko na lastne oči ne vidim kako polja s svojo metlo pometejo luč, ali kako se opijanjajo s perzijskimi ladjami sončnih rož - priznam, da včasih ne vem če nisem duše izgubil; davim se s temnimi glasovi iz moje notranjosti. Ti mi praviš, da je duša tista luč, ki jo prinese ženska v naše telo, a je čudno, da se menih tako izrazi; mi se moramo namreč posvetiti kontemplaciji svetega ne pa grešnega. In če slučajno hočemo vstopiti v svet dobre poezije recimo, daje duša to kar je cesar Adrijan imenoval kot »bojišče, kjer umirajo dobri vojščaki, tam je duša, samo tam - in v nobeni palači«. O prijatelj fr a Vincenc, ki si krave pasel in si tudi čebelaril ter gojil cvetlice - in zadnje čase bereš več kot je pametno, pač tisto svetno leposlovje, ki ne vem od kod si ga vzel, ne dopusti, da bi ti znanje zatemnilo vid; včasih je boljše neznanje, neznanje je namreč prijatelj modrecev. 49 POEZIJA V ROKAH SEM DRŽAL V rokah sem držal knjigo velikega Han Yu-a in verjemi, dragi brat v molitvah, fra Vincenc, da ga nisem mogel vzljubiti, ker vse kar prihaja z Vzhoda ni svetnik, ki bi se mu priporočal. V rokah sem držal knjigo velikega Han Yu-a in namesto da bi se iz nje kaj naučil kar bi res lahko storil in bi tako obogatil svoj kulturni zaklad, sem z njo zakuril kres kot tudi z enim izvodom Al Juarismi-a; algebra me namreč vznemirja. Dragi prijatelj fra Vincenc, ne odlašaj s pošiljko enega izvoda satir, ki jih ti znaš najti na črni borzi; kaj lahkega, ki bi malo poživilo mojega duha, ki si želi branja - in je zdaj malo omrtvel. Ljubi brat, ki prihajaš iz dni pokristjanjenja Srbije, ti, ki si med vsemi najbolj Srbin, ki včasih hrepeniš po drugačnem življenju, ti ki pogrešaš posvetnost in si svetilnik menihom, ki nimajo pojma o tem kaj se dogaja na svetu, daj, pošlji mi kako knjigo, da bom ob branju čutil kako se moj duh sprošča med črkami, tako kot se teža medu razbremeni med ustnicami najbolj prečiščenega mesta. 50 POEZIJA ANDREJ FINK SONETI DOMOVINI (VIII - IX - X - XI) VIII. Nestrpno si želimo zarje, dneva. A ne, da bi želeli kar ni možno, da okamenelo b'lo bi v hipu prožno, da iz hudih časov ne bilo bi odmeva. Naj luč, ki iz davnine sem nam seva, prežene neizprosno, temno, tožno bolest, ki onemogoča, da bi složno spoznali kar nam um, srce veleva. Vemo! Že davno otroci smo Svetlobe, ki nam jo je prinesla Bogomila, da b' rešili tuzemske se tesnobe. Da pot, ki že tedaj se je razkrila, edina je, edina in brez zlobe. Z njo Milost se nad nami je razlila. 51 POEZIJA IX. Če ti res ti si, kaj tako se skrivaš? Zakaj se sučeš vedno le v globini in bivaš kot bila bi v mesečini? Nenehno luč zastiraš in razlivaš. Tako, ni jasno kaj nam še zakrivaš. Zavest nekje nam pravi, da v temini nekdanji nismo več. Duha cekini so novo vino, ki nam ga nalivaš. Pomagaj nam, ki h'teli bi te oteti! Smelejše stopi zdaj na pot usode! Daj! Bodi sonce nam, ki vedno sveti. Omotice se reši, senčne škode. Tako vse lepši bodo nam obeti, jasnejše slike narodne prirode. 52 POEZIJA x. Od nekdaj so nam tvoje melodije pobujale v srcih, mislih, stihe. Izvabljale so iz nas globoke izdihe, nas spremljale kjer sonce tvoje sije. Povsod, kar naša zgodba v duhu krije, oznanjaš naše nove želje tihe, držeč pri tem predrzne se priglihe, da pod Triglavom Večnost vse nam lije. Imela pevcev do sedaj si mnogo, ki lepše so ubirali ti strune in slušno ti razgrinjali preprogo. Ti verzi so le medli odsevi Lune, ki vse kar daje Soncu se zdi ubogo, saj on pošilja mavrične baržune. 53 POEZIJA XI. Sinovi tvoji često zapustili so krov domači, tvoje toplo ognjišče. Odšli so, da dobe si zatočišče pred zlobo, ki preganjala je v sili. Pod milim nebom so si pridobili svobode, ki je ostalo le prgišče. V svet so šli, da vsak si kje poišče širine, ki bi skupaj jo osvojili. S seboj odnesli so vse kar so imeli: življenje, srčnost, ki jih je krepila, temačne senčnosti vsekdar branila. Duha darovi kmalu so cveteli. Daljave bol je časnost ohladila. Je misel nate srca jim hrabrila! 54 POEZIJA DAMIJAN AHLIN SPOROČILO Nemi šum rahlega gozdnega dežja. Šumenje, ki ne spada sliki gozdnega zelenja, je v bistvu beseda velikega pomena. Tišina glasnih slapov, klic, neuslišanih narodov. Ptičje petje v naravi, petje, ugasnjenih misli, so slike nemih filmov z odmevom najlepših samospevov. LJUBEZEN Prava ljubezen je tista, svobodna kakor ptica. In raste iz dneva v dan, položena na varno dlan. Odrašča, srečo seje, za žetev prenovljeno. In stalno pomlajuje srce, čutiš se mlajši od prvega dne. 55 POEZIJA NOTRANJOST V vrtincu svojem, v sladki notranjosti mojega bitja, zvočnih odmevov oblita, je med razumom in prepričanjem. Vonj rahlega vetra, pokoren a občutljiv orkan, kot skrivnostni znak, miroljubnega mističnega sporočila. V tej meglici sladke notranjosti mojega bitja, ki iz jezera prihaja, kakor avra, v moji zori. KRALJICA V naravi kraljic, kraljica si ti najlepša, čista. Iz lepših pravljic, junakinja najlepša, tista. V žametnih rožic, žametna, najlepša rožica, navdih življenja mojega zame ostala boš kraljica, kraljic. (Ljubil le tebe bom, do konca dni.) 56 POEZIJA ANGELA CUKJATI AFECTOS En las oscuras sombras de la noche... mire tu mundo, lo descubri. Lejano del afecto, ausente de la vida. Siempre tu mundo, que no necesariamente era el mfo. Si, tu existencia era una isla sin mar, no pude llegar a ti remando. Ferdi el aliento a medio andar. Y se me hizo tu isla mas lejana hasta perderte en el horizonte, ocultandose el sol detras de ti. Me quede sumergida entre las sombras... ČUSTVA V temnih sencah noči sem opazila tvoj svet in ga odkrila. Daleč od čustev, odsoten od življenja. Vedno tvoj svet, ki ni bil nujno moj. Da, tvoje bivanje je bilo, kot otok brez morja, nisem mogla veslati do tebe. Izgubila sem dih sredi poti. In tvoj otok se je vedno bolj oddaljil, dokler se ni izgubil v obzorju, sonce se skrilo za tabo. Pogreznila sem se med sencami. 57 POEZIJA REMINISCENCIA DE PARIŠ Un aire a grises se me escapa. Se vuelve lluvia con la mirada. Mirada loca de tormenta siempre esperada. Es mi mundo cruzado por el Sena, plateado a sus anchas. Otro mundo, desconocido para la moda y la frivolidad aristocratica. Corazon solitario, un Napoleon desterrado de su campo de batalla. Ya sin razones, buscando la razon ultima, del tiempo, del recuerdo, de la historia transformada. Languidas gotas conjugando con lo plomizo de tu Eiffel, tu Pompidour, tus monumentos y tus estatuas. Limite indiviso entre los grises y las almas. 58 SPOMIN NA PARIZ Siv zrak beži, s pogledom se spreminja v dež. Nor pogled, kot vihar vedno pričakovan. To je moj svet prekrižan s Seno, srebrnkast po želji. Drug svet, ki ga ne pozna ne moda ne aristokratična lahkomiselnost. Osamljeno srce, z bojišča izgnani Napoleon. Že brez utemeljitev išče zadnji pomen časa, spomina, spremenjene zgodovine. Medle kaplje, ki se izgubijo v svinčeni barvi Eifflovega stolpa, Pompidourja, spomenikov in kipov. Nejasna meja med dušami in sivino. POEZIJA CONMEMORACION Llegar y partir al mismo tiempo. Estar eternamente presente en lo nuestro. Recordarte. Ver morir la esperanza, estar de duelo. Esperarte en un sinffn de posibles encuentros y no hallarte nunca, alejandote de las cosas que mas quiero. Y no saber aun si te ame. SPOMIN Priti in oditi istočasno. Biti vedno prisoten v najinem. Spominjati se te. Biti priča smrti upanja, in žalovati. Čakati nate v neskončnih morebitnih srečah in te nikoli najti, oddaljiti te od stvari, ki jih najbolj ljubim. In še ne vedeti če sem te kdaj ljubila. 59 PROZA LEV DETELA INŠTITUT ZA VZPOREDNE VEDE Fantastična zgodba (Odlomki iz romana v pripravi) Glavni protagonist »fantastične zgodbe" Primož Robida išče širom po svetu svojega mlajšega brata Andreja, ki je izginil neznano kam. Pot ga zanese tudi v zakotno mestece, katerega edini znamenitosti sta srednjeveški samostan sv. Dominika in nenavadni Inštitut za astrofiziko in vzporedne vede, ki ga vodi protagonistov dvoumni znanec iz mladih let Maksimilijan Rakovec. V hotelu, kjer najprej prenoči, se zgodita dva umora. Primož Robida kmalu obišče Rakovca in ostane kot gost v njegovem čudnem inštitutu. Profesorja Maksimilijana Rakovca sem poznal še iz mladosti. Bil je naš družinski prijatelj. Z mojim mlajšim bratom sta bila gimnazijska sošolca in tako se je velikokrat ustavil pri nas doma. Že takrat je imel nenavaden čut za matematiko. Brat, ki se je zanimal predvsem za fiziko, še bolj pa za biologijo in kemijo, gaje neznansko občudoval. Zanimiv je bil tudi Rakovčev precej predrzen humor. Spomin¬ jam se, kako je celotno družino znal spraviti v dobro voljo, in to tudi tedaj, ko nas je trlo nič koliko skrbi. Žal pa je bilo v njegovem značaju tudi nekaj zelo neprijetnega, nekakšno nagnjenje k grozovitostim in podlostim. Neprijeten sadizem. Med drugim si je nabavil posebno dolgo iglo, s katero je naba¬ dal hrošče in muhe, jim trgal krila in drobil glave. „Muha je čudovit strojček," je vedel povedati. „Če pa ji odtrgaš krila, je strojček uničen. Ta igračka ni popolna ..." Nekaj časa po maturi je delal v drogeriji in pravili so, da se je 60 nemogoče obnašal. Kritiziral je vodenje podjetja in sramotil svo- PROZA jega šefa. Ko so ga odpustili, se je klatil po podeželju in bil deset dni celo zaprt zaradi neke tatvine, pozneje pa se je vendarle umiril in se vpisal na univerzo. Kot pravijo, je postal pomemben znanstvenik, univerzitetni profesor in akademik. Okrog desete ure dopoldne sem se ustavil pred veliko svetlo- rdeče pobarvano vilo profesorja Rakovca. Obdajalo jo je več stran-skih poslopij. Pri vhodu je na črni tabli v belih črkah pisalo INŠTITUT ZA ASTROFIZIKO IN VZPOREDNE VEDE. Omotično sem pritisnil na hišni zvonec. Vrtna vrata so se v trenutku avtomatično odprla. S težkimi mehaničnimi kretnjami je izza vogala za košatim grmom pridrsal starejši moški in se vljudno priklonil. Pogledal sem ga v obraz. Njegove poteze so bile začuda toge. Spominjale so na obraze na kipih, ki jih opazujemo v parkih in pred pomembnimi palačami. „Govoril bi rad s profesorjem Rakovcem," sem prijazno rekel. „Je moj mladostni prijatelj. Že včeraj sem mu telefoniral, da ga danes obiščem." „Gospod profesor vas pričakuje," je votlo zadonelo iz služabnikove notranjosti. S priprtimi očmi sem mu sledil ob cvetličnih gredah do hiše. Stopnišče je bilo pogrnjeno z živordečo preprogo, v kateri se je udušil vsakršen korak. V prvem nadstropju je moj spremljevalec odprl ozka visoka vrata, ki jih sprva sploh nisem opazil. Na nasprotnem koncu velike in skoraj prazne sobe je za pisalno mizo sedel Maksimilijan Rakovec. Njegova glava se je sklanjala čez zajeten sveženj papirjev. Presenetilo meje, daje nad od mize nekoliko odmaknjenim ogromnim, skoraj dva metra visokim računalnikom, s kavlja na stropu visela na verigi kletka z živorumenim papagajem. Ko me je zagledal, je Maksimilijan na hitro dvignil glavo. Njegovih oči sicer nisem mogel videti, ker so tičale za nadvse debelima lečama čudnih očal, pač pa sem v teh zelo izbočenih Rakovčevih naočnikih zagledal samega sebe s spačeno glavo, z zveriženim trupom in z nogami navzgor. „Pozdravljen, Maksimilijan," sem na videz veselo zaklical. „Torej si le prišel, po desetih letih," je spregovoril skoraj očitajoče in vstal od mize, da me pozdravi. „To je dolga doba, v kateri se lahko marsikaj spremeni." 61 PROZA Sicer se je skušal nasmehniti, ko mi je ponudil roko, vendar mu je obraz otrdel v narejen nasmešek. Obrnil se je k slugi in mu rekel: „Hanibal, prinesi za gospoda in zame močno turško kavo ... Danes bom delal do večera in skoraj vso noč ... Prinesi hitro ..." Zazrl sem se v debeli stekli Rakovčevih očal. Zopet sem se zagledal zveriženega, z glavo navzdol, z nogami v zraku. Polastil se me je tesnoben občutek. Neprijetna slutnja se mi je zarila v notranjost. V tej hiši je nevarno, sem pomislil. Papagaj zgoraj v kletki se je našopiril. Očitno se je hotel uveljaviti celo pred mojo neznatnostjo. Iz odprtega kljuna mu je rezko zavreščalo: „Barabe! Barabe!" Rakovec se je nasmehnil, kot da je uganil mojo očitajočo misel in rekel: „Papagaja imam tu za zabavo. Delo me velikokrat preveč izmuči. Takrat se ozrem v papagajeve rumene oči in on mi zakliče z eno samo besedo vse tisto, kar mislim o tej naši poniglavi družbi in svetu." Nisem mu odgovoril. Sluga je spet pridrsal v sobo. Na velikem pladnju je prinesel kavo in jo postavil na profesorjevo pisalno mizo. „Dragi Primož, lepo je, da si me obiskal," je rekel Rakovec in me motno pogledal skozi veliki stekli. „Morda si še nekoliko utrujen zaradi dolgega potovanja in neprijetnih dogodkov v hotelu ... Pri meni se lahko zdaj odpočiješ ... Kaj boš tam v tisti neudobni predmestni bajti, kamor si neprevidno zašel, kot sem slišal ... Pri meni lahko ostaneš, kolikor dolgo hočeš ... O vsem se bova pogovorila ..." Za trenutek je obmolknil, kot da premišljuje o neki neprijetni zadevi. „Srečo si imel, Primož, da se ti v tistem prenočišču ni zgodilo kaj hudega," je končno rekel. „Tam se dogajajo neprijetne stvari, še posebno v tem jesenskem času ..." Spet je obmolknil. „Ampak kaj govorim," se je zasmejal. „Raje bi te opozoril na naše znanstvene napore ... Moj zvesti Hanibal ti bo v vsem pri roki ... Je popolnoma zanesljiv človek ..." Rakovcu se je glas nenadoma čudno zataknil. Beseda „človek" 62 je iz njegovih ust zazvenela tuje in narejeno. PROZA Kava mi je dišala. Srebala sva jo molče. Vzadaj za najinima hrbtoma je kovinsko zadonelo. Hitro sem se ozrl. Zagledal sem Rakovčevega služabnika v nadvse neverjetnem položaju. Tresel se je in brnel kot nekakšen stroj in z neurejenimi pregibi poskakoval po sobi. Skodelica se mi je zatresla v roki. Nemirno sem jo postavil na mizo. Kava se je polila po krožničku. Rakovec je jezno priskočil k Hanibalu in mu odpel srajco. Z nepopisnim začudenjem sem opazoval nenavadno profesorjevo početje. S prsti je na hitro spolzel preko membranasto bele služabnikove kože. Na njegovem razgaljenem trebuhu sem zagledal čudno vdolbino, ki je spominjala na računalniško tastaturo. Oči so mi izstopile iz jamic. Rakovec je verjetno pritisnil na neko tipko na služabnikovem telesu. Naprava je glasno zaškrtala. Odprle so se nekakšne zaklopke in videl sem vrsto mrežasto razporejenih mehanizmov in žic, ki so se vile v različne smeri. „Hanibal ni človek!" Rakovec se je zaupno obrnil k meni. „Hanibal je stroj. Tega robota sem pred nekaj leti skonstruiral po lastnih načrtih. V glavnem mi dobro služi. Pojavljajo pa se, kot vidiš, še nekatere pomankljivosti v njegovi elektroniki, ki jih moram čimprej odpraviti ... Potem bo stroj deloval brezhibno." Glasno se je zasmejal. Dogodek z robotom me je zelo presenetil. Po svoje sem občudoval Rakovčeve spretnosti in znanje, po drugi strani pa mi je bil že od nekdaj skrajno neprijeten. Moj izginuli brat mi je v gimnazijskih letih vedno znova občudujoče pripovedoval, kako zna osmešiti profesorje pri pouku matematike in fizike z dodatnimi vprašanji in posegi in postaviti njihovo znanje pod vprašaj. Ko je Rakovec končno zaprl vratca mehanizma, se je Hanibal sunkovito umiril. „Stvar spet dobro deluje," je rekel, „ampak čaka me še veliko dela. Aparat s človeškimi potezami, ki ga kličem Hanibal, je sicer programiran s pomočjo posebnega digitalnega sistema. Vendar moram napravo še bistveno izboljšati. Tu mi koristijo najnovejši 63 PROZA dosežki elekronskih programov ... Na področju robotike in umetne inteligence je predvsem po moji zaslugi prišlo do odločilnih novih ugotovitev ... S temi stvarmi se med drugim na veliko ukvarjamo tudi tu v mojem inštitutu ... Imam več visoko izobraženih sodelavcev in sodelavk, ki so popolnoma predani svojemu poklicu. Zato dosegamo velikanske uspehe, ki bodo presenetili javnost in vrgli slabi svet iz tečajev, ko pride naša ura ... A ne vem, če me razumeš ..." Ob teh besedah me je stisnilo pri srcu, vendar sem hotel ostati miren. „Ah," sem se naredil presenečenega. „Neverjetna iznajdba. Sicer pa vem, kako si blestel že v gimnaziji. Pravzaprav nisem presenečen. Že takrat smo vedeli, da nas boš s svojimi podvigi vedno znova prehiteval..." Zelo zadovoljno se je nasmehnil. Videl sem, da se čuti počaščenega. „Maksimilijan", sem se zdrznil. „Upam, da si pri teh raziskovanjih previden ... Iznajdbe naj vedno služijo človeku in družbi... Spomnil sem se, kako si v gimnaziji lovil hrošče in metulje in jim trgal krila ..." Rakovec me je ostro pogledal in se zakrohotal. „Ti humanist," je rekel in se zazrl k papagaju v kletki nad njim, kot da pričakuje ptičevo pomoč in usmiljenje. In res. Papagaj je spet zavreščal svojo edinozveličavno enobesedno litanijo. "Barabe!" se je našopiril v kletki in zaplahutal s perutnicami. Živopisano sem ga pogledal. Rakovec je nekaj časa molčal, kot da je prizadet. Nisem več hotel vrtati po njegovih načrtih. Čez trenutek se je spet obrnil k robotu. „Hanibal, prinesi veliki kovček saratoga in pokaži gospodu imenitno mumijo, ki smo jo nedavno dobili iz Egipta ... Je zares zanimiva." Zaupno se je nagnil proti meni. „Veš, ugotovil sem, da je mumija umrla za neko duševno 64 boleznijo ... Verjetno za neko vrsto paranoje. Morda za nekakšno Ivan Bukovec BREZ NASLOVA, les Ivan Bukovec BREZ NASLOVA, les PROZA starosvetno oziroma antično protoparanojo ... Ja, zanimiv primerek ... Blaznost se lahko dobro razbere s spačenih potez na obrazu tega ubogega človeka, ki je umrl pred dobrimi tri tisoč leti. Saj boš videl." „Kaj se ukvarjaš tudi s zgodovino in arheologijo?" sem začudeno vprašal. „Samo občasno, Primož, in ob robu," je rekel. „In to iz psiholoških in nevroloških razlogov ... Te stvari proučujem v zvezi z robotiko ... In v povezavi z molekularno kemijo ... V inštitutu namreč želimo ustvariti poseben tip robota, ki se bo navezoval na izkušnje svečenikov in vračev, ki so si jih pridobili pri mumificiranju trupel v piramidah ..." Robot je izginil na hodniku. Vznemirjeno sem srebal kavo. Stroj s človeškim izgledom je čez kakih deset minut pridrsal z nad dva metra dolgim zelenim kovčkom vrste saratoga, ki so ga zlasti v 19. stoletju uporabljali nekateri angleški trgovski potniki predvsem na potovanjih z ladjami v veliki svet. Ogromni kovček je prišel prav, kot je razvidno iz kriminalističnih poročil, tudi najrazličnejšim hudodelcem, saj se v njegovi notranjosti lahko skrije celotno človeško truplo! „Postavi na tla!" je zapovedal profesor. Hanibal je poslušno izvršil ukaz. Neverjetna naprava! Kako bistrovidno je človeštvo! Kaj vse že zmoremo! Rakovec je pristopil h kovčku. Radovedno sem mu sledil. Že od nekdaj sem se zanimal za zgodovinska vprašanja. Mumija me je začela privlačevati. Profesor je odprl zapahe na kovčku in dvignil pokrov. Ko sem hotel pogledati v notranjost kovčka, ki je spominjal na velik zaboj ali krsto, je profesor pretresljivo zakričal, kot da gre za življenje in smrt. Zelo sem se prestrašil. Ko sem pristopil k zaboju, mi je zastal dih. V kovčku je ležalo truplo neprijetnega uslužbenca, ki sem ga bil spoznal v hotelu. Truplo je bilo iznakaženo. V trebuh umorjenega je bilo zapičeno ostro staroegipčansko bodalo. Ozrl sem se k Rakovcu. Z roko si je zakrival oči. Robot je brezbrižno miroval. Kot kip. Z glavo, obrnjeno proti stropu. „Kaj se dogaja, Maksimilijan?" sem nemirno vprašal. 65 PROZA Rakovec se je zdrznil in se nagnil k robotu. „Pokliči po telefonu policijo. Umor. To je gnusen umor. Kdo nam je ukradel dragoceno mumijo? In kdo nam je vtihotapil v kovček to nagnusno truplo?" Robot je z mehaničnimi otrdelimi koraki oddrsal na hodnik. Čez sobo sta bliskali debeli leči Rakovčevih naočnikov, sredi sobe pa je ležal nenavadni, na zaboj ali krsto spominjajoči kovček s truplom hotelskega uslužbenca. Prva noč, ki sem jo prestajal v vili profesorja Rakovca, je bila zelo neprijetna. Moj spanec je bil nemiren. Skozi izmučeno glavo so se mi prerivale blodne sanje, napolnjene s strahovi in tesnimi občutki. Čeprav sem bil sobo zaklenil, se mi je zdelo, da bo doktor Rakovec zakašljal na hodniku, zarožljal s težkim železnim ključem in na nasilen način odprl sobna vrata. Od trenutka do trenutka se je skozi temo zasvetlikala Hanibalova breizrazna umetna glava. Srepa, za človeške stiske in občutke slepa robotika! Zjutraj, ko sem se umival, se je po hodniku že smukal policijski komisar Sok, ki sem ga bil spoznal pred dnevi v hotelu, kjer so umorili nekega bogatega gosta. Širom po hiši je živčno donel Rakovčev glas in pripovedoval, da je zadeva z umorjenim človekom iz hotela v velikem kovčku za egipčansko mumijo skrajno neverjetna in nerazumljiva. Policijski komisar se je ustavil tudi pri meni. Dobrohotno se je nasmehnil, z užitkom zapuhal dim iz cigare mimo moje glave na levo in na desno in me prijateljsko potrepljal po rami. „Vi tukaj?" se je začudil. „Presenečen sem ... Mislil sem, da ste ostali v hotelu." „Profesor Rakovec je moj znanec iz mladih let. Naš družinski prijatelj." „Tako, tako," je zamomljal komisar precej nerazločno, kot da mi ne verjame. „Upam, da ste prijetno spali ... Kljub tem neljubim dogodkom ..." Videl sem, da sem mu sumljiv. „Ste že našli kakšno sled?" sem navidezno radovedno vprašal, da bi pregnal neprijetni občutek 66 Že drugi umor v tem zakotnem mestu! PROZA „No veste," je rekel komisar in z roko živčno drsal po pomečkanem plašču, „zadeva z umorjenim Arabcem je precej zapletena. Vse smo natančno preiskali. Našli nismo niti enega prstnega odtisa, čeprav smo pregledali tudi najneznatnejše kotičke na domnevnem kraju zločina. Čudna zadeva ... Mislim, da gre za kakšno predmestno tolpo ... Morda za nespametne begunce ... Čečence ali kaj podobnega ... Morda so prekupčevali z mamili ... Kokain ... Kokain ... Ali kaj podobnega ... Vse skupaj je velika uganka. Za enkrat ne moremo zares naprej ... Huda zagata." Ko je komisar odšel, je Rakovec pritisnil na električni zvonec pri pisalni mizi. Nenavadno hitro se je iz stranskega prostora prisukal pokorni robot in obstal pred svojim gospodarjem. Profesor se je naslonil v naslanjač, pomežiknil papagaju nad svojo glavo, pobožal zlato urino verižico na svojem imenitnem zelenkastem telovniku, se pripognil, z naslado izvlekel uro iz za to narejenega žepka, se zahihital in rekel: „Že spet je devet!" Zazrl se je v Hanibala. „Prinesi zajtrk!" Robot je pokorno oddrsal v kuhinjo. Rakovec se je nagnil proti meni. Njegova široka glava je vrgla težko senco na papagajevo kletko. Papagaj je zafrfotal s krili in dvignil glavo. Iz njegovega kljuna je divje zahreščalo. „Barabe! Barabe!" Rakovec me je mrzlo pogledal. Veliki leči njegovih čudnih naočnikov sta izstrelili dve srepi iskrici proti mojemu obrazu. „Barabe! Barabe!", je še vedno vreščal nemirni ptič, kot da bi bil pijan. Rakovec se je jezno namršil, dvignil roko in zamahnil proti papagajevi kletki. Ptič je v trenutku utihnil. „Primož," je rekel Rakovec, kot da se je ustrašil, in zdelo se mi je, da nekaj prikriva,- „zadeva me zelo vznemirja. Kaj tiči za temi dogodki, ki nam kvarijo živce? Kdo nas tako sovraži?" Ni več nadaljeval, ker se je prikazal Hanibal z velikim plad¬ njem različnih dobrot. Na mizo je h kavi, sendvičem in pecivu postavil tudi dve steklenici penine in spet na hitro molče oddrsal iz prostora. 67 PROZA „Ja, Primož," je rekel Rakovec. „Pri meni ne boš stradal. Hanibal nama bo vedno radodarno prinesel najrazličnejše dobrote za pod zob. Programiral sem ga tudi za te skrajno zemeljske reči, ki pa se jim ne moremo in ne smemo izogniti, če hočemo preživeti. Tile obloženi kruhki in kozarec dobre penine niso od muh. Daj, pijva v božji užitek!" Privzdignil je kozarec in mi natočil grenko pijačo. „Na zdravje!" „Veš." je rekel Rakovec. „Pri raziskavah in projektih mi je bil dolgo časa v dragoceno pomoč tvoj brat Andrej. Saj veš, da je odličen fizik ..." Te besede so me zadele v živo. Zdrznil sem se. Morda je tu ključ za dogodke, ki jih raziskujem. „Ti se za fiziko in matematiko sploh nisi nikoli zares zanimal," je rekel ... „Ti teh stvari sploh ne razumeš ... Kljub temu ti bom nekaj zaupal ..." Obmolknil je in me precej časa molče pozorno motril, da mi je postalo neprijetno. „Tvoj brat je dve leti na najboljši način sodeloval pri mojih daljnosežnih projektih. Žal gaje nenadoma omrežila moja asistentka Tamara. Bila je sicer odlična astrofizičarka, toda ..." Ob teh Rakovčevih besedah sem se neprijetno zdrznil. „Ampak bila je do dna duše pokvarjena ... Tvojega brata je pregovorila, da mi skupaj ukradeta važne načrte ..." Spet je obmolknil. „Kako sem bil naiven. Slepo sem jima zaupal ..." „Ali veš, kje je moj brat zdaj?" sem rekel. „Tudi jaz imam probleme zaradi njega. Iščem ga vsepovsod ... in ga ne najdem ..." „Tvoj brat in Tamara, ki je postala očitno njegova ljubica, sta me začela izsiljevati ... Zahtevala sta, da jima plačam velikansko vsoto denarja, če hočem, da mi vrneta ukradene načrte ...Če ne, se bosta obrnila na svetovno javnost ..." „In? Kaj si naredil?" sem rekel. „Enkrat ali dvakrat sem se sestal z obema, tudi v inozemstvu ... Vendar se nismo mogli dogovoriti ... Še veno me izsiljujeta ..." 68 „Zakaj se ne obrneš na policijo?" PROZA „Načrti, ki sta mi jih ukradla, so tako daljnosežni in tudi nevarni za ustroj sveta, če jih prav ne razumeš, da tega javnost ne bi prenesla ... Verjetno bi me obsodili ... Po krivem obsodili ... Trudim se, da bi preprečil najhujše ..." Za trenutek je obmolknil. „Pravzaprav domnevam nekaj drugega," je končno rekel. „Načrte bosta uporabila za svoje namene ... Z njimi si lahko pridobita bajne vsote denarja ... Zato sta izginila neznano kam ... Jaz pa ju zaradi tajnosti načrtov, kar je neprijetna zadeva, s policijo in interpolom ne morem iskati ..." Spet je obmolčal. „Kdo ve, kje sta," je rekel. Glas se mu je neprijetno zatresel. „Na Kitajskem .... V Severni Koreji ... Ali kje ... Uničiti me hočeta." Nenavadni zajtrk in še bolj neprijetni razgovor mi nista posebno dišala. Kmalu sem se opravičil in se umaknil v svojo sobico na drugi strani prostorne hiše. Po oknih se je lovila megla, vendar se je jesensko sonce tu in tam vendarle prikazalo iz oblakov. Zrl sem na negovano travo na vrtu, se nemirno sprehajal po sobi in razmišljal, kako naj izvem še več o bratu in njegovi prijateljici. Rakovec mi je bil zdaj nujno potreben, čeprav sem čutil, da bi bilo najbolje, če čimprej zapustim profesorjevo hišo. Toda vse se je zasukalo drugače. Nesrečna uso¬ da. Zvečer me je Rakovec povabil v manjšo sobo, ki jo je označil za salon, in mi ponudil skodelico čaja. „Ne smeš se vznemirjati zaradi stvari, ki jih vidiš v mojem inštitutu. Ukvarjamo se s številnimi vprašanji, še posebej s problemi, na katere naletimo pri raziskovanju robotike ..." Ob teh Rakovčevih besedah je zazvonilo pri hišnih vratih. „To bo verjetno magister Storm," je rekel Rakovec. „Sicer ga nisem pričakoval, a nič hudega ... On je pomemben sodelavec inštituta ..." Čez nekaj trenutkov se je v salon prizibal Hanibal. 69 PROZA „Gospod magister je tu," je rekel robot. „Pripelji ga v salon!" je zapovedal Rakovec. V sobo je vstopil suhljat moški in se vljudno nasmehnil. „To je moj stari družinski prijatelj," je rekel Rakovec, ko me je predstavil. Nepričakovani gost mu je vljudno prikimal. Ozrl se je proti meni in me z očmi ostro premeril od nog do glave. „Veš, Primož," je rekel Rakovec. „Storm je izvedenec za paralelne svetove, kar je zelo važno, če hočemo uresničiti naše načrte ..." „Paralelne svetove?" sem se začudil. „Kaj je to?" „Človek je nepopolno bitje ... V inštitutu raziskujemo načine, s katerimi bi bilo mogoče spremeniti oziroma odpraviti sedanje negativne človeške značilnosti ... Človeško družbo je treba preoblikovati in prestaviti na novo potenco ... Moji roboti so pri tem samo poskusni material, ki nam pride prav pri naporih za izboljšanje izprijenega človeštva ..." „Sicer pa," mu je Storm hlastno vskočil v besedo. „Če se nam ne bo posrečilo spremeniti stanja duha pri tej nesrečni človeški rasi, jo bo potrebno kratko in malo odpraviti ... S kemičnimi sredstvi pa tudi z bakteriološkimi pripomočki je to zares in celo zelo hitro možno ..." Te besede so me zares prestrašile.Ta inštitut je norišnica, Storm in Rakovec pa očitno blazneža in zločinca. Le kam sem zašel? „Če človeške rase ne bomo mogli izboljšati, je nujno, da jo odpravimo. Tedaj bo zavladala umetna inteligenca, ki jo raziskujemo pri naših robotih. Na svetu brez človeka bosta zagospodovala red in mir ...", je rekel Storm. „In blagostanje," ga je dopolnil Maksimilijan Rakovec. „Veste," je rekel Storm in se nasmehnil, „sicer žal še nismo tako daleč ... Vem pa, da se pripravljajo velike stvari ... Človek je pravzaprav nekakšen stroj. Ruski anarhistični pisatelj Arcibašev ga je nekoč označil za vrečo iz kože, napolnjeno s krvjo ... To zveni morda nekoliko prostaško, a je resnica. Morda je tisto mitično bitje, ki mu pravijo bog, ustvarilo ta človeški stroj iz mesa in krvi. A se mu poskus ni posrečil. Ta krvavi stroj ni nesmrten, ni dober in ni popoln ... Mi v inštitutu poskušamo ta nesrečni biološki stroj 7Q spremeniti v nekrvavo bitje. Naši roboti, ki so žal še nepopolni, PROZA 50 prototip novih kovinskih ljudi velike bodočnosti. Trudimo se, da bi jim, ker so iz tako rekoč trajnih kovinskih snovi, oblikovali tudi dobro plemenito dušo oziroma pozitivni psihični modul, ki ne pozna sovraštva, zavisti, ljubosumja. Ki skratka ne ve, kaj je agresija ... O takem dobrem človeku že tisočletja sanjajo kristjani, vendar 51 ga kljub vsem prizadevanjem na tem svetu niso znali ustvariti ... Naš novi kovinski človek pa bo večen ... V robote bodočnosti bomo prenesli vse pozitivne človeške lastnosti, vse drugo, odvečno in obtežilno pa bomo izbrisali ..." Nemirno sem poslušal Stormovo predavanje. Oblivati me je začel mrzel pot in ostal sem brez besed. Zato pa se je oglasil Maksimilijan Rakovec. „Nič se ne boj, Primož," je rekel. „Saj pri naših načrtih še nismo tako daleč. Magister Storm nekoliko pretirava." „Sicer pa poskušamo robote izdelati tudi iz drugih snovi," se je vmešal v pogovor Storm. „Umetnega človeka smo naredili tudi iz plastike, saj je znano, da je zelo trpežna in trajna. Skorajda neuničljiva ... Ampak to so samo prvi poskusi ..." Za trenutek je obmolčal, kot da premišljuje, če bi še kaj povedal. »Ugotovili smo namreč," je nekoliko neodločno nadaljeval, „da so nastale napetosti med kovinskimi in plastičnimi roboti ... Novi kovinski umetni ljudje gledajo nekako s prezirom na robote iz plastike. Imajo jih za manjvredne ... Nastali so rasni problemi med višjimi in nižjimi novimi ljudmi ... To pa nam ni všeč ... Želimo namreč ustvariti novo harmonično družbo brez konfliktov ..." „Torej raj na zemlji," sem jima nekoliko ironično vpadel v besedo. Videl sem, da sta jezno zasukala glavi, vendar sta se delala, kot da sta preslišala mojo pripombo. „Bodočnost sveta je v popolni mehanizaciji, digitalizaciji in avtomatizaciji," je Storm ostro povzdignil glas. „Enkratni novi kovinski ljudje bodo v trenutku kot blisk razrešili naloge, s katerimi se je nekdanji primitivni človek mučil tisoč ali še več dolgih let, ne da bi jih razrešil ..." Imel sem zelo nemirno noč Popolnoma neprespan sem se zbudil. Že zgodaj zjutraj, nekaj po osmi uri, je močno potrkalo na sobna vrata. 71 PROZA Zunaj je nejevoljno stal nesrečni komisar Sok v pomečkanem plašču s še nekim človekom v pomečkanem odprtem plašču, iz katerega je kukala bela srajca z rumeno kravato. „To je moj pomočnik inšpektor Dobrila," ga je predstavil in se še bolj namršil. »Imamo neke probleme," je rekel. „Ugotovili smo, da niste prišli v soboto 12. oktrobra v naše mesto, kot ste nam nepravilno povedali, ampak že prej ..." Njegov pomočnik se je pri teh besedah zlobno zarežal. „Že prej ste se potikali tu naokrog ... Povejte nama, s kakšnim namenom ste tu?" Te besede in komisarjev nevljudni način sta mi izpodnesla tla pod nogami. Zameglilo se mi je pred očmi, ko sem se zares razjezil. „Kako si upate brez dokazov trditi take izmišljijotine ... Ponoči sem prišel v hotel, kot veste ... Hotelski uslužbenec me je sprejel in peljal v sobo ... Saj me je vendar moral registrirati ... Tudi račun za sobo sem plačal, ko sem odšel ..." „ Tisti gospod pri recepciji je zdaj mrtev ... Ne govorite mi l aži ... Nikjer nismo našli datuma vašega prihoda v hotel ..." „Ni moja naloga, da bi skrbel za hotelske zadeve ..." „Že, že," se je namrdnil Sok. „ Ampak neka zelo zanesljiva gospa iz ugledne družine vas je videla, da ste se že pred domnevnim datumom prihoda v hotel klatili po naši okolici ..." „To je nemogoče ... in očitna laž," sem zavpil. „Nič se preveč ne razburjajte," je osorno rekel Sok. „Vemo, da ste prišli v naše mesto s posebnimi nameni ..." „In domnevamo, da ste se že pred vašim prihodom v hotel sestali s tam umorjenim Arabcem ... Tem tragično preminulim Salernom Sefekom." »Domnevamo, da imate svoje prste pri tem nagnusnem umoru," se je zarežal komisarjev pomočnik. Iz odpetega plašča mu je spet pokukala srajca z rumeno kravato. „ Ampak zadevo moramo še natančno raziskati," se je hudobno zasmejal in skomignil z rameni. „Sicer pa ... Ker trdite, da ste prispeli 12. oktobra z vlakom 72 v naše mesto, nama pokažite vozovnico," je zatrobental komisar. PROZA ,Ja, ja," sem zajecljal. „Ne vem, če je nisem že vrgel proč ..." „Lepo v miru jo poiščite in nam jo drugič pokažite ..." Je rekel Sok. „Sicer pa je vozovnica lahko tudi ponarejena ... Kar vas bo še bolj obremenilo," se je zasmejal komisarjev pomočnik. „Zaenkrat ne smete zapustiti mesta ... Vsak dan ob desetih dopoldne se prosim oglasite zaradi kontrole na policijski postaji ...", je Sok postavil piko na i. Ne da bi še kaj rekla, sta brez pozdrava jeznorito zatopotala po stopnišču proti izhodnim vratom. Vsedel sem se na stol ob postelji in zatrepetal Znašel sem se v nemogočem položaju. Ko sem se nekoliko umiril in hotel oditi na kratek sprehod, je na hodniku že stal Rakovec in me živčno vprašal: „Kaj je že spet hotela policija?" Rekel sem mu, da sta me oba neprijetna človeka hotela povezati z umorom tistega Arabca v hotelu. „Ja," je rekel. „V neznosni kaši smo. Najbolj zoprno pa je, da 50 nam za nameček namesto egipčanske mumije poslali v inštitut v kovčku umorjenega hotelskega uslužbenca ... Čudno, čudno. Ti 51 ga celo poznal ..." „Kaj hočeš s tem reči, Maksimilijan?" sem se razburil. „Me hočeš zaplesti v to neprijetno kriminalno godljo?" „Ne, ne," se je začel opravičevati. „Priznati pa moraš, da nam te zadeve uničujejo živce in ovirajo naše nujno delo v inštitutu." Skomignil sem z rameni in ga prijazno pogledal. Navidezno sem se mu želel opravičiti za nevšečnosti, ki mu jih povzročam, po drugi strani pa sem čutil, da moram ostati skrajno previden. Po vseh teh neprijetnih dogodkih sem končno potreboval mir. Pogledal sem skozi okno. Vzunaj med grmičevjem na vrtu se je razkazovala jesenska otožnost. Ne da bi še kaj razmišljal, me je zaneslo čez vhodna vrata na cesto. Koprenasta megla mi je delala pomirjajočo družbo in me ljubeznivo božala po licih, ko sem brez cilja korakal proti središču mesta. Ustavil sem se pri neki kavarnici in si ob majhni mizi, na kateri je stala ljubka vaza s cvetlicami, naročil kavo z mlekom. S pulta ob točilni mizi sem si prinesel jutranjo izdajo znanega časopisa in 73 PROZA si skušal narediti lepo. Toda že po nekaj trenutkih sem se zdrznil, ker me je kot strela z jasnega oplazil kratek članek na osmi strani. Pod naslovom Grozljiv umor v predmestnem hotelu je v njem neki c. j. poročal o „temnih dogodkih v znanem gostišču, zaradi katerih sta do zdaj izgubila življenje najmanj dva moška." Novinar je pri tem namignil, da je v nagnusno dejanje verjetno vpleten tudi neki sumljivi tujec, ki se ta čas mudi v znanem inštituti za astrofiziko in vzporedne vede, ki ga vodi mednarodno uveljavljeni profesor Rakovec. Članek me je dobesedno vrgel s tira. Nemirno sem srebral kavo in z očmi zbegano krožil po prostoru, kot da hočem najti izhod iz zamotanega položaja. Zakaj sem moral pasti v to nesrečnic godljo? Kot da ne bi bilo vsega že dovolj, sem se začel jeziti na brata, zaradi katerega sem pravzaprav prilezel v ta zoprni kraj. Kaj je sploh delal v Rakovčevenm inštitutu? Kam je pravzaprav izginil s svojo sodelavko in asistentko na inštitutu Tamaro? Je Rakovec sploh govoril resnico? Vse je bilo tako zavozlano in čudno ... in nerazumljivo! Sredi teh misli me je zmotil hripav glas, ki se je sukal proti meni skozi zadušljivi zrak. K moji mizi je pristopil visok moški in me radovedno meril skozi velika očala. „Oprostite, gospod, da motim," je rekel. „Ampak spominjate me na nekoga, ki sem ga dobro poznal." Začudeno in skoraj nejevoljno sem ga pogledal. „Ja,", sem rekel. „Včasih se zgodi, da mislimo za kako osebo, da je naš stari znanec, a potem vidimo, da smo se zmotili ..." „Ne, gospod, toda tako podobni ste nekomu, ki ga dobro poznam. Ste mogoče v sorodstvu s profesorjem Robido, z Andrejem Robido?" Pri teh besedah sem odskočil od mize in prijel moškega za roko. „Zaboga," sem vzkliknil. „To je moj mlajši brat. Zaradi njega sem v vašem mestu. Že dolgo ga iščem po vsem svetu." „Ja,"se je nasmehnil. „Tudi jaz ga pogrešam ... Jurko se pišem. Morda me je vaš brat kdaj omenil ..." „ Veste mogoče kaj več ... Kje je pravzaprav?" „Ja, to je veliko vprašanje ... Znano je, da je bil sodelavec tistega 74 čudnega inštituta, ki ga vodi doktor Rakovec. Pred kakimi sedmimi PROZA meseci je bilo, v februarju, ko me je poklical z željo, da se srečava ... Toda na srečanje ni prišel ..." Za trenutek je obmolčal „Šel sem v tisti začarani grad, v katerem je inštitut, a so me že na pragu odpravili... Rekli so, da nič ne vedo in da me stvari, ki se dogajajo v inštitutu nič ne brigajo ... Pozneje mi je šofer mestnega taksija, ki je po naključju stal v bližini Rakovčeve hiše, povedal, da je videl, kako so nekega človeka, ki se je na vse načine upiral, trpali v avto ... Šofer je dotičnega človeka spoznal ... Bil je profesor Andrej Robida. Šofer ga je prepoznal, ker ga je večkrat vozil z inštituta v mesto ..." „Grozno," sem rekel. „Ampak pripovedujte mi prosim naprej ... Morda ste na kaj pozabili, na kar se boste zdaj spomnili ..." Prisedel je k mizi in sklonil glavo, kot da premišljuje. „Vse skupaj je zelo čudno," je rekel. „V ozadju so neke stvari, ki so skrajno nenavadne." „Ja, povejte," sem ga skušal spodbuditi. „Po mestu se širijo govorice, da se na posebnem področju, ki je v lasti Rakovčevega inštituta za astrofiziko, dogajajo nenavadne reči ... Toda omenjeno področje je strogo zavarovano, ograjeno z visokim zidom in bodečo žico in za javnost nedostopno ..." „In kaj ima to opraviti z mojim bratom?" sem skoraj nejevoljno pripomnil. „Tisti šofer je vašega brata večkrat vozil do omenjenega zaprtega področja. Vedno je moral ustaviti avto kakih dvesto metrov pred zastraženimi vhodnimi vrati.. .To se mu je zdelo precej sumljivo ... Kot da nekaj ni v redu ... Rekel mi je, da so vašega brata morda odpeljali na ta teritorij ... Saj pred njegovim zidom z bodečo žico in opazovalnimi napravami dobiš občutek, da stojiš pred koncentracijskim taboriščem ali strogo zastraženimi zapori..." „Neverjetno," sem rekel. „Kaj oblasti ne kontrolirajo teh stvari?" „Očitno ne," se je zdrznil moj nenavadni obveščevalec. "Rakovčev inštitut je bogat in povezan s številnimi pomembnimi mednarodnimi organizacijami in uspešnimi podjetji ... Verjetno so podkupili politične organe in policijo ... Tukajšnja oblast je koruptna ... Za denar rada zatisne oči in ničesar ne vidi in ne sliši." „Bi mi lahko povedali ime tistega taksista?" sem rekel. „Morda mi pove še kaj več o vsem tem ..." 75 PROZA „Zelo rad," je rekel nenavadni tujec. „Piše se Franc Močnik in stanuje v Pavlinovi ulici na obrobju našega kraja ..." Že naslednje jutro sem se odpravil na taksistov naslov, vendar ulice, ki mi jo je omenil neznanec v kavarni, zelo dolgo nisem našel. Taval sem po zanemarjenih predmestnih zakotjih in že začel izgubljati pogum. Obšla me je žalostna misel, da bom ostal praznih rok. Nenadoma sem za košatim drevesom, katerega listje je porumenevalo v hladni jeseni, zagledal skoraj skrito uličico, ki je vodila k trem ali štirim manjšim hišam. Na pol polomljena cestna tabla mi je povedala, da sem na pravi poti. Ustavil sem se pred majhno hišo z ograjo in s cvetličnimi gredami, z vrati, ki so se odpirala na majhen vrt. Pogumno sem pritisnil na vhodni zvonec, Odprl mi je debelušen moški v zelenih trenerkah . Popeljal me je v manjšo sobo s številnimi cvetlicami v lončkih na oknih in policah. „Za kaj gre?" „Iščem brata, ki je nenadoma na skrivnosten način izginil," sem mu povedal. Vsedla sva se k veliki okrogli mizi, na katero je postavil dve steklenici piva brez kozarcev. „Narediva si kar po domače ... Saj nimate nič proti, da pijeva kar iz steklenice ..." Prijazno sem mu prikimal, čeprav mi je bilo neprijetno. „Ja, ampak zakaj se obračate name?" je končno vprašal. „Neki gospod, Jurko se piše, mi je včeraj v mestu čisto slučajno povedal, da ste mojega brata zelo dobro poznali... S taksijem ste ga baje vozili do posebnega zunanjega področja tukajšnjega inštituta za astrofiziko ..." Radovedno me je pogledal- „Seveda, seveda," je vzkliknil. „Brata ... Ja, ja, zelo ste podobni tistemu gospodu ... Kako, da se nisem že prej spomnil ..." „Veste ka več?" sem bil nestrpen „Večkrat sem ga peljal na tisti kraj ... Pa tudi drugam ..." je veselo kimal z glavo. „Nekajkrat se je peljal z nekim debelim 76 gospodom. Arabcem, ki je med vožnjo kar naprej telefoniral v PROZA nekem nerazumljivem jeziku ... Rekli so mi, da je bogat lastnik hotelov ... Salem Sefek se baje piše." Zaprlo mi je sapo. „Salem Sefek; Ali veste, kaj se je pogovarjal z bratom? „Že, že, veliko je govoril, ampak v angleščini, ki je sploh ne razumem ... Divje sta mahala z rokami, kot da se prepirata ... Verjetno je šlo za kako važno zadevo ... Ampak ničesar nisem razumel ..." „Ja, škoda," sem rekel. Jezil sem se, ker nisem mogel izvedeti kaj bolj določnega. „Dvakrat ali trikrat se je vaš brat mudil tudi v vili tega arabskega trgovca, ki je, kot sem rekel, lastnik nekaterih hotelov širom po Evropi. Osebno sem ga moral voziti tja ... Vedno mi je dal napitnino in mi rekel, da naj o vožnji nikjer ne govorim ..." ,,Ali res?" sem vzkliknil. Živčno sem kimal z glavo. ,,Ali veste kaj več o tistem zaprtem, za navadnega smrtnika nedostopnem prostoru Rakovčevega inštituta za astrofiziko? ", sem vrtal še naprej z vprašanji. Zdaj se je zdrznil in sklonil glavo. „Pravijo, da se tam ukvarjajo z daljnosežnimi eksperimenti ... Baje gre za nevarne reči... Baje izdelujejo neke nove stroje in aparate ...Vendar so to samo govorice ... Nihče ne ve natančno, kaj se tam dogaja ... Tudi jaz ne ..." Začutil sem, da se boji povedati še kaj več. Nekaj časa sva molčala in pila pivo iz obeh streklenic. „Ampak slišal sem, da se tam nahaja tudi manjši privatni živalski vrt. Baje uporabljajo živali za določene eksperimente ..." je nenadoma rekel. ,,Ali veste kaj več o tem?" „Vse, kar vem, sem vam že povedal, gospod ... Nič drugega ne vem." 77 PROZA LOJZE LAVRIČ MESTO BREZ SOLZ Arequipa je čarobno mesto. Čarobno ne v smislu magičnega, a brez dvoma te očara na skoraj skrivnosten način. Leži med Andi in severnim delom puščave Atakama ter ga obdajajo kar trije vulkani. Najbližji je Misti. Beseda misti je spoštljiv kečujski naziv za belega človeka. Ta vulkan je dejansko aktiven, a ne bruha. Nabira pritisk in se skoraj dvakrat na uro strese, včasih neopazno, včasih tako da se ti tla pod nogami dvigajo kot valovi. Malo dalje je Chachani, kar v jeziku aimara pomeni hraber. Na vzhodu leži Picchu Picchu. Besedo Picchu je kečujščina prevzela iz španščine (pico) in pomeni vrh, gora. Če poznaš ta vulkan ni težko ugotoviti da Picchu Pi¬ cchu pomeni »gora z mnogimi vrhovi«. Tradicija pripoveduje, da je Inka Mayta Capac prejel prošnjo svojih podanikov, ko so prišli v dolino reke Chili. Prosili so ga za dovoljenje, da ostanejo v tej deželi, da bi jo naselil, saj so bili presenečeni nad lepoto pokrajine in blagim podnebjem. Inka je odgovoril »Ari qipay« (v kečujščini: Da, ostanite). Mesto je bilo ustanovljeno 15. avgusta 1540 pod imenom »Vil- la Hermosa de Nuestra Senora de la Asunta« v imenu markiza Francisca Pizarra. 22. septembra 1541 pa je kralj Carlos V v kra¬ ljevskem odloku ukazal, da se ga poimenuje kot »Mesto Arequipa«. V viceregalnem obdobju je pridobil pomen zaradi svoje izjemne gospodarske vloge in izstopal po lojalnosti španski kroni, ki ji je prinesla naslove, kot sta »Zelo plemenita in zelo zvesta« ali »Fi- delfsima« Arequipa. Mesto je do mozga kolonialno. No, nekdo se je skoraj užalil, ko sem rekel, da se v Arequipi zgodovina dobesedno sprehaja po ulicah. To pisanje bi bilo nekam predolgo, če bi skušal opisati vse le¬ pote Prezveste Arequipe. Ne morem pa mimo lepote njenih kloštrov in templjev. Mnogo teh je zgrajenih v andskem baročnem slogu. 78 Ni jih malo. Obratno, v središču mesta se kar vrstijo samostani PROZA in cerkve najrazličnejših katoliških redov. Ko vstopiš te pogosto prevzame občutek, da si vstopil v nebesa. Bogati oltarji so običaj¬ no pozlačeni, včasih so prekriti z mojstrsko okrašenimi srebrnimi ploščami. Tudi okviri prelepih slik so pozlačeni. To so lepota in bogastvo, kakršne si lahko privošči samo Peni. Z radostjo sem obiskoval te cerkve in samostane ter se napajal z vso tisto skoraj nebeško lepoto in se spraševal kakšna bodo sploh nebesa. Oko ni videlo in uho ni slišalo ... Z veseljem sem zahajal vanje - dokler se ni pojavil kitajski virus. Cele mesece smo prečepeli doma; le po nakupovanje nam je bilo dovoljeno. Minila je velika noč, minil božič, a cerkve so bile zaprte. Kakšni grehi so nam izzvali ponovni izgon iz raja? Pritisk je rastel, zdaj ne samo v Mistiju, tudi v srcih. No, počasi so ugotovili, da ne bomo dolgo zdržali v nesmiselnih domačih zaporih. Mesece dolga karantena se je začela rahljati in oblasti so »dovolile« da smo lahko šli malo na sprehod, kar smo pa vsekakor že skoraj redno opravljali. Vsaka ubogljivost mora imeti neko pametno mero. Pravijo, da ima Arequipa dušo. No, saj ne gre to za od Boga ustvarjeno dušo; omenjeno je v metaforičnem, v simboličnem po¬ menu besede duša. Marsikaj sem doživel v Arequipi, marsikaj je ljudstvo pretrpelo, a kljub temu skoraj nisi videl solze na licu njenih prebivalcev. Videl si mračen obraz, videl jezo, razočaranje in celo globoko žalost, a solze ne. Bog ve zakaj ti ljudje ne jokajo. Morda so po tolikih letih dominacije in zatiranja izgubili sposobnost jokanja. Morda so jih toliko pretepali, da je zmanjkalo solza. Veliko sem razmišljal o tem a nisem prišel do nobenega pametnega zaključka. Pili so, plesali, veselili se in jezili - jokali niso. Potem je zopet prišel čas posta. Zaradi namišljenega poslab¬ šanja pandemije so zopet uvedli karanteno, templji so bili drugo leto zapored zaprti. Vražja levica, strahopetni škofje! Včasih se nas je pred vhodom v župnišče zbrala manjša skupina ljudi. Ne brez vztrajnosti nam je uspelo vstopiti, ostali župljani so spremljali maše prek družbenih omrežij. Spomnim se, da sem iz same upornosti v četrtek popoldan prišel na skoraj zapuščen trg v »predmestju« Cayma. Tam je župnija nadangela svetega Mihaela, ki s sijajnim mečem v roki brani Cerkev pred dejanji hudobnega. Bil je tisti večer, ko je potekalo evharistično čaščenje. Nad trgom je počasi plula le ptica roparica. Stopal sem po stopnicah, ki so me ločile od ograje, ki je preprečevala vstop v atrij cerkve. Le vrata templja so bila odprta, vstopiti pa ni bilo mogoče. Začelo se je mračiti. 79 PROZA Spomnim se, da je poleg mene stal moški. Na kar velikem trgu smo bili samo ptica, mož in jaz. To je bila nadrealistična podoba, le da nisem sanjal. Ptica je nekaj časa krožila, iskala kak plen; ni ga našla. Tu ne bom ničesar ulovila, si je mislila. Naveličana samote je odletela drugam. Trg je postal še bolj prazen, zadnji sončni žarki so utonili tam nekje, preko puščave, daleč na zahodu, v Tihem oceanu. Potem je odšel še tisti moški, ki je stal poleg mene. Duhovnik je počasi, spoštljivo in slovesno dvignil monštranco z Najsvetejšim, da bi podelil blagoslov. In čutil sem se obsedenega z duhom zadnjih Inkov in njihovih bojevnikov. V sebi sem čutil tesnobo Indijancev in mešancev, vsakega moškega, ki je bil zlorabljen, vsake posiljene ženske, vsakega osamljenega otroka. Občutil sem bolečino tistih, ki so zaradi prekletega kitajskega virusa izgubili ljubljeno osebo, tistih, ki so bili v bolnišnici zavrnjeni zaradi pomanjkanja postelj, zaradi pomanjkanja kisikovih cevi - čutil sem, kako se jim je dihanje ustavljalo v boleči zadušitvi, čutil sem tesnobo tistih, ki so umirali v sobah intenzivne nege in se niso mogli posloviti od domačih in prijateljev preprosto, ker jim ni bilo dovoljeno... Točno tisti trenutek, ko je duhovnik zadnjič obrnil monštranco proti sredini, nisem več zdržal in sem padel na kolena pred vrati in pred Najsvetejšim ter se trudil, da me ni premagala vrtoglavica. V meni se je nabirala tesnoba kot goreči plin v vulkanu, kot jeza v srcu premaganega in prevaranega Indijanca, kot v duši podjarmljene mešanke. Nisem se mogel več zadržati; skoraj ležeč na tistem vulkanskem kamenju sem se stresel kot peruti ptice v viharju. Izbruhnil sem v grozljivo krčevitem kriku in izjokal bolečino vseh moških in žensk, ki so tako dolgo zadrževali sol in vodo, izjokal sem vse njihove tihe bolečine in vse njihove solze. Izjokal sem vse svoje. 80 OBLETNICA - 100 LET MILANA KOMARJA TONE MIZERIT GLOBOKO IN PLODNO ŽIVLJENJE Milan Komar leta 1943 Dr. Milan Komar, čigar stoletnico rojstva obhajamo, se je rodil 4. junija 1921 v Ljubljani kot sin primorskih beguncev. Svojo mla¬ dost je preživel v Škofji Loki, kjer je bil njegov oče v službi, klasično gimnazijo pa je obiskoval v Ljubljani. Nato je študiral pravo na lju¬ bljanski univerzi, nato pa Turinu, kjer je končal in promoviral za doktorja prava s tezo »Pravična vojna pri Vitoriji in Suarezu«, ki je imela močan filozofski poudarek. 8 ] OBLETNICA - 100 LET MILANA KOMARJA Kot univerzitetni študent je bil predsednik katoliškega aka¬ demskega društva Pravda in član Mladcev. Tudi zasebno je študi¬ ral filozofijo. Pred vojno je bil urednik mladčevskega lista Mi mladi borci, med vojno pa je bil na Primorskem urednik Goriškega lista. Kot drugi begunci je prišel v Argentino. Tu je kmalu opravil izpit za srednješolskega profesorja filozofije in pedagogike. Kmalu je pričel predavati na višjem Instituta de Cultura Religiosa Superior, kjer je leta poučeval grščino in filozofsko antropologijo, čemur je ostal zvest dolgo vrsto let. Tudi je poučeval klasične jezike na profe- soratu in filozofsko antropologijo. Ko se je ustanovila težko pričakovana katoliška univerza, so ga takoj poklicali kot profesorja za branje antične filozofije, kmalu pa je bil imenovan prav tam za titularnega profesorja moderne filozo¬ fije. Pozneje je postal tudi ordinarij iste stolice. Nekaj let je bil tudi dekan filozofske fakultete. Tu se je pričelo njegovo trdo delo. Veliko se je bavil s predkantovsko filozofijo, predvsem s Christianom Wol- ffom, o katerem je tudi objavil nekaj razprav. Veliko je sodeloval pri revijah Criterio in Sapientia, kot na primer s študiji Sencillez y simpli- ficacion, El ser y el poder, La formacion intelectual, s kritičnimi zapisi o Edith Stein, Balthasarju in drugih, o Mounierju. Gotovo je njegova zasluga, da je vzgojil vrsto katoliških izobražencev nekaj generacij. Posebno delo - seveda neplačano - pa je bilo za rojake. Bil je ustanovni član Slovenske kulturne akcije in njen najvidnejši filozof¬ ski sodelavec. Prva leta je revija Meddobje prinašala v vsaki številki njegova razmišljanja, kakor tudi Zborniki in Vrednote, pa še je po¬ gosto predaval o filozofskih problemih. Več let je imel redna preda¬ vanja na kulturnih večerih SKA o različnih filozofskih temah, kar je registrirano v Meddobju z omembo naslovov vsakega predavanja. Pozneje je pri Akademskem starešinstvu prevzel razne tečaje in po¬ glede. Vrsto let je vodil tečaje mladini v Carapachayu o filozofiji itd. Pri SKA je izdal knjigo Pot iz mrtvila, v Svobodni Sloveniji pa napi¬ sal Škofjeloške sonete. Žal ni izdal več knjig, njegovi študentje pa so razmnoževali njegova predavanja. Ustavimo se posebej pri njegovih razmišljanjih in esejih, ki jih je objavil v naši reviji Meddobje. Že v prvi številki (1954, št. 1 /2) in naslednji (št. 3) je objavil svojo čudovito »S tokovi in proti tokovom«. In takoj nato (1954, št. 4) »Korenine kačurstva«; ter »Borba in ljubezen« (1956, št. 6). Sledila je serija treh prispevkov pod naslovom »Razmi- 82 sijanja ob razgovorih« (Leto 1956/57 št. 5/6; leto 1959 št. 1/2; in nato OBLETNICA - 100 LET MILANA KOMARJA isti letnik št. 3/4). V letniku 1961 (št. 3/4) so objavljeni njegovi »Za¬ piski iz velemesta«. V letih 1963 (št. 3/4) in 1964 (št. 1/2) pa najdemo njegove »Vsakdanje glose«. Aktivno je sodeloval tudi pri Anketi 1957 (Leto 1956/57 št. 3/4). Z osamosvojitvijo Slovenije so tudi doma zaveli drugi vetrovi. Pričeli so izdajati njegova dela, ponatisnili izboljšano Pot iz mrtvila ter prevode njegovih španskih del knjige Red in misterij, Iz dolge vigi- lije in Razmišljanja ob razgovorih. Tudi so podelili priznanja, tako lju¬ bljanska univerza (častni senator), kot Cerkev. Še malo pred smrtjo je v Slovenski hiši predaval o zatonu komunizma. Njegove jasne besede so vedno zanimale rojake. Tudi za nje¬ govo smrt, dne 20. februarja, so takoj zvedeli vsi. Ogromno rojakov ga je prihajalo kropit in pogrebne maše se jih je veliko udeležilo. Pri krsti sta mu od Slovencev govorila predsednik Carapachayske- ga doma Franci Žnidar in predsednica Kulturne akcije dr. Katica Cukjati. Ob stoletnici rojstva pokojnega filozofa vsi Slovenci hvale¬ žno ohranjamo v blagem spominu, posebno pa še njegove besede, ideje in smernice. 83 OBLETNICA - 100 LET MILANA KOMARJA MARKO KREMŽAR UNIVERZALNI IN SLOVENSKI LIK POKOJNEGA MISLECA Ob smrti dr. Milana Komarja je v tedniku Svobodna Slo¬ venija (št. 4 -16. februarja 2006) na uvodnem mestu dr. Marko Kremžar objavil svoj spis, pravi poklon osebnosti našega pokojnega filozofa. Zaradi lepote opisa in važnosti zapisanih dejstev, ga tukaj objavljamo kot dvojni spomin: na misleca ob stoletnici njegovega rojstva, in na avtorja članka, ki se je prav v letošnjem letu poslovil od nas. Ko je našo skupnost pretresla vest, da je umrl od vseh spošto¬ vani in cenjeni prof. dr. Milan Komar, smo se zavedeli, da je nastala med nami praznina, ki je ne bo mogoče izpolniti. Iz naše sredine je odšel k nebeškemu Očetu po zasluženo plačilo mož, ki nam je bil nad pol stoletja kažipot, vzor in opora, ko smo sredi zmedenega sveta skušali poglabljati in utrjevati temelje svojih spoznanj. Pribli¬ žal nam je svet vrednot in nam posredoval globoko in brezpogojno ljubezen do resnice, ki je bila njemu vodilo vse življenje. Po prvih naukih, ki jih je prejel še kot otrok od svojih staršev, je naš profesor pričel oblikovati svojo osebnost in si utrjevati krščan¬ stvo v Ljubljani, v vrstah dijaške Katoliške Akcije. Pripadal je prvi generaciji Mladcev Kristusa Kralja, ki je rasla pod osebnim vod¬ stvom prof. Ernesta Tomca. Med vojno se je pridružil domobrancem in odšel na Primorsko, da je lahko deloval tam, od koder so leta prej pribežali pred italijanskimi fašisti njegovi starši. Konec vojne ga je, kot toliko drugih, spremenil v begunca in ga skupaj z ženo, gospo Majdo Ahačič, pognal po svetu. Kot diplomi¬ ran pravnik na turinski univerzi je na eni od ladji, ki so odvažale z evropske celine povojne begunce, leta 1947 pristal v buenosaireškem 84 pristanišču. V času njegovega prihoda se je pričenjala oblikovati v OBLETNICA - 100 LET MILANA KOMARJA Argentini slovenska begunska skupnost. Med člani Pripravljalnega odbora, iz katerega je kasneje zraslo v Buenos Airesu Društvo Slo¬ vencev, beremo v kroniki tudi ime pravkar prispelega dr. Milana Komarja. Pričetki niso bili lahki. Mladi pravnik je moral nekaj let služiti kruh kot tovarniški delavec, medtem pa je v njem dozorela odloči¬ tev, da bo tudi na novi celini posvetil svoje življenje filozofiji, ki ga je osvojila že kot študenta na univerzi. Pot do profesorja filozofije na argentinski katoliški univerzi (UCA), ki je takrat ravno pričenjala svoj boj za obstoj, je bila naporna. Ustanovitelj te visoke šole msgr. Derisi, ki je spoznal v njem izreden filozofski talent, močno osebnost in globoko zakoreninjeno krščanstvo, mu je zaupal mesto profesorja in mu tako omogočil vstop v sredo argentinske katoliške družbe. S tem je bila znanstvena pot dr. Milana Komarja začrtana. Kmalu si je z jasnimi in originalnimi predavanji pa s korespondenco, ki jo je gojil z raznimi katoliškimi filozofi drugih dežel, ustvaril ne le krog zvestih učencev, marveč tudi ugled v mednarodnih krogih. Ko se oziramo ne markantno osebnost tega velikega misleca in vzgojitelja v najbolj vzvišenem pomenu besede, opazimo, da so se v njem dopolnjevale razne značilnosti, ki so vsaka zase vredne pozor¬ nosti in spoštovanja. Prof. dr. Milan Komar je bil predvsem plemenit človek. Temelj¬ ne naravne kreposti, kot razumnost, srčnost, zmernost in pravič¬ nost, katerih pomembnost je po velikem Akvincu rad poudarjal tudi sam, so bile neločljiv del in izraz njegove močne osebnosti. Prav ta, v sedanjem svetu tako redka skladnost med tem kar je učil in med nje¬ govo življenjsko vsakdanjostjo, je dala njegovim besedam izredno prepričljivost. V njem ni bilo nič narejenega, nič zgolj navideznega, kar bi se ne skladalo z bistvom njegovega prepričanja. Morda so se prav zato njegova predavanja dotikala poleg razuma, tudi src pos¬ lušalcev, ki so čutili pred seboj dosledno in resnici predano osebo. Profesor Komar ni bil potrpežljiv s takimi, ki so se postavljali z videzom, komaj pa je spoznal v bližnjem tako ali drugačno duhov¬ no stisko, mu je rad posvetil svoj čas in razumevanje. Bil je skro¬ men v svojih materialnih zahtevah pa zahteven na področju načel in svoje stroke. Bil je realist ne le kot filozof, marveč tudi kot oseba. Ni podlegal iluzijam. Zavedal se je svojih intelektualnih talentov in odgovornosti, ki mu jih ti nalagajo, a pri tem je bil vendarle odprt in dostopen za pogovor tudi s preprostimi ljudmi. Kljub ostremu 85 OBLETNICA - 100 LET MILANA KOMARJA umu ali morda prav zato, je bil dr. Komar človek močnih čustev in duhovitega humorja. Zavzeto je branil, kar je spoznal za dobro, a prav tako je z vso silo svoje osebnosti zavračal, kar je spoznal za nepristno in zlo. Kar je uvidel z razumom, je znal posredovati tudi s srcem. S svojim prodornim, a samostojnim mišljenjem in odločnim nastopom si je prof. Komar kmalu pridobil v akademskih pa tudi v cerkvenih krogih po eni strani odkrita priznanja, po drugi pa tudi ostra nasprotja. Povezoval pa je dr. Komar v sebi dve lastnosti, ki si v njegovi osebnosti nista nasprotovali, temveč sta se čudovito dopolnjevali. Bil je globoko zakoreninjen v svoj slovenski narod, na katerega je bil ob vsej kritičnosti ponosen, hkrati pa je bil svetovljan, ki je rahloču¬ tno zaznaval kompleksnost sodobnega sveta, v njem pa še v posebni meri argentinsko stvarnost, ki jo je prav tako, na svoj kritični način, sprejemal kot svojo. V času, ko je v Argentini le malokdo slišal o slo¬ venskem narodu, se je dr. Komar dosledno predstavljal kot Slove¬ nec. Čeprav ni deloval na političnem področju je rad poudarjal svojo pripadnost slovenski politični emigraciji. Ko se mu je po dolgih letih z ustanovitvijo Slovenske države uresničila želja, ki jo je od mladosti negoval v srcu, ni skrival svojega veselja, slovenske zavesti in pono¬ sa. Z neštetimi zvezami in poznanstvi, ki jih je imel v Argentini in po svetu, je na svoj tihi, neposreden način pomagal k mednarodne¬ mu priznanju mlade republike. Svojega naroda ni idealiziral, a ga je imel vse dni svojega življenja iskreno rad. Ko se je v teku desetletij širil krog njegovih argentinskih učencev in prijateljev, se je po njih na tem delu sveta širilo tudi poznavanje naroda, iz katerega je zrasel mislec, ki so ga občudovali. Posebno pa so lahko občutili moč njegove slovenske identitete in univerzalne miselnosti rojaki, ki so v emigraciji prebirali njegove članke ali prihajali na njegova predavanja. Kljub skopo odmerjene¬ mu času je dr. Komar redno, leto za letom, dokler mu je dopuščalo zdravje, predaval tudi rojakom. Pri tem ni gledal na število poslu¬ šalcev. Z isto zavzetostjo je razvijal svoje misli pred polno dvorano v Slovenski hiši pod okriljem Slovenske kulturne akcije, kakor na tečajih za visokošolce ali za zaključeno skupino učencev v Carapa- chaju, pa tudi v osebnih pogovorih z rojaki, ki so ga obiskovali iz drugih kontinentov. Njegova klena slovenščina, v kateri je razvi¬ jal tudi nelahke filozofske teme, ni poznala nepotrebnih tujk, na¬ sprotno, slovenske besede in pojme je razlagal in razčlenjeval z isto 86 razgledano širino, kakor latinske in grške citate klasikov. OBLETNICA - 100 LET MILANA KOMARJA Globina razmišljanj je pri nekaterih mislecih lahko zastrta s kopreno težko razumljivega sloga. Prof. Komar je prav nasprotno imel izreden dar, da je najtežja vprašanja podajal s preprosto jas¬ nostjo. To je mogoče le nekomu, ki do potankosti obvlada snov, ki je prepričan o preprostosti resnice, ki prezira videz in skrbno išče bistvo stvari, predvsem pa nekomu, ki iskreno hoče dobro ljudem, ki ga poslušajo. Zato je bil prof. Komar velik, težko nadkriljiv pre¬ davatelj in pedagog. Stvari ni poenostavljal, da bi bil slušateljem ra¬ zumljiv, marveč jih je poglabljal, da so v svojem bistvu in z lastno razvidnostjo postale razumljive. Od mladosti do smrti je zaznamovalo življenje in delo tega ve¬ likega človeka in misleca njegovo krščanstvo. Prof. dr. Milan Ko¬ mar se je že v zgodnji mladosti zavedel, da je vera milost, božji dar, ki nalaga odgovornosti, ter da je zato življenje kristjana neprestana poklicanost k apostolatu. S to zavestjo v srcu se je pripravljal na živ¬ ljenje in s to zavestjo je nato opravljal svoj poklic. Iskanje globlje resnice zanj ni bilo zanimiva, iznajdljiva intelektualna igra. Bil je fi¬ lozof, ljubitelj resnice, ker je gledal v stvarnosti, ki nas obdaja, izraz Stvarnika in njegove dobrote. Stvarnikova neskončnost in nedoum¬ ljivost sta mu bila izhodišče pri odkrivanju skrivnosti, ki je človek. Z vso ostrino uma in ponižnostjo srca je segal s svojimi razmišljanji v realnost človeka, v njegovo notranjost in družbenost, sedanjost in preteklost ter v bit, ki presega tvarnost, v resničnost, ki se odpira za navideznostjo. Prof. Milan Komar je bil kritičen opazovalec pa tudi dejavnik pri dogajanjih, ki jih je v zadnjem stoletju doživljala katoliška Cer¬ kev predvsem v južni Ameriki. Jasno je ločil med tem, kar je v Cerkvi človeško in časovno pogojeno, ter med nespremenljivim bistvom, ki je božje. Trpel je ob pogledu na zmedo, ki se je pojavljala na različ¬ nih koncih sveta med verniki pa tudi v mišljenju in delu nekaterih vidnejših predstavnikov Cerkve. Ob takih primerih ni molčal, a je skrbno pazil, da so bila njegova opozorila konkretna in jasna. Zav¬ račal je nergaštvo in ljudi, ki so zaradi napak, ki so jih opazili pri nekaterih kristjanih, postali nestrpni ali nerazpoloženi do Cerkve. Ni rad posegal v polemike in ni bil prijatelj apologije, svoj čas in delo je posvečal iskanju in širjenju resnice, bolj kot zavračanju zmot. V semenišču, kjer je poučeval filozofijo, pa tudi na svojih filozofskih predavanjih, je prav iz tega stališča spodbijal temelje teorijam ra¬ znih teologov, ki so se v drugi polovici dvajsetega stoletja ponekod nevarno oddaljevali od cerkvenega nauka. Pri tem napornem delu 87 OBLETNICA - 100 LET MILANA KOMARJA je gojil pa tudi poudarjal brezpogojno zvestobo papežu in Cerkvi. Po svojem nastopu in učenju je spominjal na starozavezne preroke, ki so brez ozira na posledice oznanjali, kar so spoznali, da je prav. Svojo živo vero je krepil Milan Komar z iskreno osebno pobož¬ nostjo, ki je ni razkazoval. Globoko zakramentalno življenje je do¬ polnjevalo njegovo neomajno zaupanje v Marijo, Jezusovo mater. Na vožnjah s predavanj je tiho molil rožni venec, ki ga je imel vedno pri sebi. Poseben odnos pa je gojil do mučenke, karmeličanke Edith Stein. Desetletja predno jo je priznala Cerkev kot svetnico in cerkve¬ no učiteljico, je prof. Komar na predavanjih razlagal njene spise pa tudi njeno izredno osebnost. Življenje po veri je bilo za tega velikega misleca nekaj samo po sebi umevnega. Bil je katoličan, ki je ljubil Cerkev in prav zato trpel ob vsaki nepopolnosti, ki jo je na njej opa¬ zil. Nikoli ni dvomil o njenem učiteljstvu, čeprav je prebiral in pre¬ sojal njene dokumente s sebi lastno nepristranostjo. Znal je izluščiti zdravo jedro tam, kjer ga drugi nismo opazili. Ko je nekoč v njegovi družbi nekdo omenil, da je bila neka nedeljska pridiga prazna, je rekel, da se od vsake, še tako površne pridige kaj nauči, kdor jo paz¬ ljivo posluša in razmisli. Vendar je bil tudi do delovanja duhovščine včasih zelo kritičen, kar pa ni zmanjšalo spoštovanja, ki gaje imel do duhovnikov, in ponižnosti, s katero je sprejemal iz njihovih rok dar in milost zakramentov. Prof. Komar je odšel k svojemu Stvarniku po zasluženo plačilo, a nas ni zapustil. Z nami so ostale njegove besede, njegovi nauki, njegov pogumni zgled. Bil je pokončen mož, ki ni klonil pred mo¬ dami, ni sledil neposrednim koristim, niti ni gledal na ceno, ki jo je moral plačevati za svojo intelektualno doslednost in moralno ne¬ podkupljivost. Do konca je bil zvest svojemu Stvarniku, svoji dragi družini, ljudstvu, med katerim je deloval in narodu iz katerega so poganjale njegove korenine in kateremu je tudi zavestno pripadal. Proti koncu življenjske poti je dobil prof. dr. Milan Komar tri visoka priznanja za svoje dolgoletno delo. Leta 1992 mu je papež Janez Pavel II podelil najvišje odličje, kar jih Cerkev lahko da lai¬ ku, ki je ,Komendator reda svetega Gregorija Velikega'; metropolit dr. Franc Rode mu je izročil odličje sv. Cirila in Metoda v imenu ljubljanske nadškofije; in ljubljanska Univerza ga je decembra 2005 imenovala za svojega,častnega senatorja'. Šele prihodnost pa bo po¬ kazala v pravi veličini katoliški, univerzalni in slovenski lik izred¬ nega filozofa dr. Milana Komarja, ki smo ga njegovi učenci in 88 prijatelji vedno slutili. OBLETNICA - 100 LET MILANA KOMARJA HELENA JANEŽIČ ODKRITI ZAKLAD KASOVIH PRIPOMENJ Odkritje drobne knjižice Krasove pripomnje pospremljam s stav¬ kom, da je pravzaprav »vsaka selitev za nekaj dobra«. Leta 2020 je namreč nekdanji D-fond NUK, ki hrani med leti 1945 in 1991 pre¬ povedano literaturo, dobil nove prostore. Ob selitvi zbirke iz dru¬ gega nadstropja v pritličje Plečnikove stavbe se je končno pokazala prilika, da pregledam tudi škatle z gradivom, ki so že pred mojim prevzemom delovnega mesta skrbnice Zbirke knjižničnega gradiva Slovencev v zamejstvu in po svetu - tudi D-fonda - čakale, da se nekdo sprehodi skozi njihovo vsebino. Med veliko količino dvojnikov posameznih številk izseljenskih revij, ki jih v NUK že hranimo in so skrbno zabeležene v katalogu, me je čakala zanimiva najdba. 16 dobro ohranjenih strani publikaci¬ je z naslovom Krasove pripomnje, zvezanih v drobno knjižico in vlo¬ ženih v posebno mapo, je takoj pritegnilo mojo pozornost. Knjižice nisem poznala in ime avtorja ter urednika, navedenega na naslov¬ nici, mi prav tako ni znano zvenelo. Kdo bi lahko bil dr. Jakob Kras, ki je daljnega leta 1946 v Trstu pisal o velikih prelomih takratnega sveta in o tem pripravil prvo številko publikacije, kar je dalo slutiti nadaljevanje? Ker je nekdo s svinčnikom poleg Krasovega imena dodal še besedico Komar ter vprašaj, so se odprle nove smeri za razmišljanje in raziskovanje. Publikacijo sem skenirala ter jo prek elektronske pošte posla¬ la dr. Matiji Ogrinu, velikemu poznavalcu dr. Komarja in njego¬ ve filozofije. Bi bil lahko avtor publikacije ta v Sloveniji po drugi svetovni vojni povsem zamolčani mislec in eden največjih krščan¬ skih filozofov 20. stoletja? Odgovor je prišel prav kmalu. Dr. Ogrin se je posvetoval z Zorkom Simčičem, Komarjevim tesnim sodelav¬ cem in prijateljem, ki je bil najdbe izredno vesel, saj se publikacije in pogovorov o njej dobro spomni. Nihče, niti on, pa ni več upal, da se je natis kjerkoli ohranil, saj je od nastanka minilo več kot 70 let. Gre 89 OBLETNICA - 100 LET MILANA KOMARJA namreč za edini znani ohranjen izvod knjižice in tako Zorko Simčič kot dr. Matija Ogrin sta z navdušenjem potrdila, daje dr. Jakob Kras, avtor Krasovih pripomenj pravzaprav 25-letni dr. Milan Komar. Dolga desetletja »založena« in morda prav zaradi tega ohranje¬ na publikacija se je »prikazala« tik pred 100-letnico Komarjevega rojstva in ne morem mimo omembe dr. Ogrina, ki pravi, da mi jo je »dr. Kras iz večnosti tako rekoč potisnil v roke«. Izjemno sem vesela, da so se Krasove pripomnje, ki so veljale za izgubljene, našle prav v NUK-u, knjižnici vseh Slovencev. V digitalizirani obliki so dostop¬ ne tudi na portalu Digitalne knjižnice Slovenije. 90 KRASOTE PRIPOMAJE ? r o nanuscriptu Kapiaal in uredil Dr. Jakob K r a a Štev. 1 T H 3 T - M A t I SRPAN 1946 T h a M e n a g e r e ! Burnhamovo delo •The Msnagerial Revo- lation* (1) Je v pičlih potih vojnih letih dobi¬ lo sloves aelo resne družboslovne novosti, da do ollo Je celo oznako pravega klasičnega dela. Burnham je profesor filosofije na new joreki univerzi in plodovit družboslovni pisec. Je razmeroma mlad) ima komaj enoinfrtirideset let in izhaja iz vrst trockistov. Marxovs sola ae mu zelo pozna. Čeprav je *The Managerial Revolution* v biatvu ostra kritika socialistične utvare o brezrazredni družbi, bi lahko knjigo brez pretira vanje označili Kot marmiatičnoj marxistična je o- onova, QarxiBticvin duh in način, v katerem je pl¬ ašna. In to ne na škodo delu, ki mu preprosti, stvarni markovski način podajanja daje precejšnjo jasnost. Kisel knjige bi bila ▼ kratkem sledeče. Kapitalizem raspeds. Sloj meščanov, ki ja s kapitalom kontroliral proizvodnjo, izgublja to kontrolo tudi v deželah, ki jih imenujemo r ka pitalletične* kot so n.pr. U.3.A. Ra njegovo me¬ sto stopa sloj dejanskih obratnih in tehničnih vo diteljev, ki je po svojem opravila v stalnem sti 2 ku_e proizvodnjo. Kapitalistični sistem ločitve med lastnino in med dejansko kontrolo nad proisvod njo je dal obratnim voditeljem neko stvarno prt- moč* večji odstotek kontrole nad celotnim gospo-* darskim položajem. Delničarski lastnik, ki sioer uživa od proizvodnje najvišji dobiček* izgublja vedno bolj kontrolo nad celotnim gospodarskim po¬ stopkom. Isti pojav opazuje B’xr kam v državah s so¬ cialističnim gospodarstvom (Husija* Nemčija - knjiga je izšla 1* 1941 - ) V teh deželah je drža va lastnik proizvodnje* toda v njegovem imenu jih dejansko kontrolirajo obratni voditelji* industrij skl kapitani* ki imajo stvarno gospodarstvo nad proizvodnjo, dočlm se država umika za črto nomi¬ nalne lastnine. Ti voditelji Industrije, tehnični in obrat ni vodje, ?avnatalji tvornic, proizvajalni kapits ni skratkat the nanagers 30 sloj bodočnosti* ki bo stopil na mesto kapitalističnega meščanstva in inteligence v vodstvu ne le gospodarstva, ampak sploh javnega življenja. Vznik the managers bo preprečil in onesposobil vse poizkuse socialistič¬ ne brezrazredne družbe. Sodobna vojna je po 3. le epizoda v veli¬ kanskem procesu revolucije, ki ruši stara elite in tvori nove, bolj odprte, bolj široke, amožne vodi¬ ti nadaljni napredek Človeške druabe. Vojna je da¬ la le impuls temu, že preje začetemu procesu, ki se pa z vojno ne bo končal. Burnhaa piše stvarno in njegova razprava je izrazito socialno-ontološko delo brez vsake de- ontoloske primeait skuša raziskati stvari take kot ao in se vzdr-zi vsakega socialno političnega mig¬ ljaja. (#) 3 Bolj kot Bu^iamova knjiga nas zanima po¬ jav sam, ki ga Burnham marsovsko, panekonomistič¬ no opazuje. Kakor za Arthura Koestlerja (v The Togi and the Commissar^ je tudi za slovenskega razum- nika-izgnaaca vprašanje the Managers duhovno in kulturno, ki mu marsovska metoda se daleč ne pri¬ de do dna. Vznik nove praktične elite je le eden izmed aspektov krize inteligenčnega sloja, ki go¬ tovo ni prehodna, ampak ratiodeve pravi razpad,ob d ob je obrata v "obtoku ell kot bi se izrazil Michels: stara garniture se umika novi. Razpad in propad inteligence v tistem apeoifionem sociološkem smislu, kakor jo je pri¬ neslo na površje prosvetijenstvo, je danes že ne¬ sporno osvojeno dejstvo* Koestler ni edini med vodilnejšimi sodobnimi pisci, ki ga oznanja. Kot bivši marzist opazuje ta pojav bolj realistično kot n. pr* lerffel in Z«eig, ki žalujeta sa "'vče¬ rajšnjim svetom." In kot realistu se mu zdi Burn- hamova napoved zelo verjetna, Krisa inteligence pa zavzame svojevrsten značaj deloma v nemškem, zlasti pa v slovanskem predelu Evrope. Te zemlje niso imele močnega uko¬ reninjenega meščanskega stanu in tu je imela inte ligenca večje in globlje drušbeno opravilo, kot na zapadu* Pomislimo le na Leninovo analize ruske "inteligencije"t Slovenci n. pr. so tipični primer naroda, ki ni imel lastnega ukoreninjenega meščan atva in kjer j e*inteligenca zato imela silno ve lik in odločujoč vpliv. Jasno je, da bo v tam sva tu oslabitev inteligenco inela za posledico daleč večje spremembe kot n. pr. v plemenitaško trgov¬ ski Angliji - ali pa v skozi in skozi pomeščanje ni Franciji. Mislimo pri tem na spremembe v du- hovno-kulturne® kozmosu teh ljudstev, ki so Še premlad* in nimajo še trdne tradicije . (Prim, v tej uvezi Blaha Arnost, Sociologia inteligence, Brno, 1937). 4 Slovanska ljudstva so se narodno prebudila ravno v dobi, ko je inteligenčni aloj po prosvetijenat- vu in po liberalizma prihajal n-a tisto smerdajal- no in odločujoče mesto, na katerem je ostal vse devetnajsto stoletje in prvo polovico dvajsetega. Na zapadu je bila ta elita , sociološko govorjeno podprta in ublažena z že močnim, gospodarsko usta¬ ljenim meščanstvom in z ostanki plemstva, cesar vzhod ni imel* Inteligenčni sloj je tu postal vse* ne le duhovni, ampak tudi politični in družbeni vodja, ki pa je prihajal na pozoriače brez tista oblikovanosti, da bi jamčila kulturi in družbi,ki jo je tvoril, zadostno notranje skladje. Inteli¬ genca se je dvignila kot nosilka svobodne misli in norodne ideje, se pretvorila in obnovila kot nosil ka socialisrna. Katoličani smo prišli, ko ao se budili narodi in dvigala inteligenca - prepozno. Dogodki so pre¬ hitevali. To je jasno povedal Mahniči "Onemu me¬ haničnemu nazi-'«nju in plitvosti, ki od zunanjega lica ne prodre do bistva, do vzrokov, imamo v pr¬ vi vrsti pripisovati, da nas politčni prevrati in revolucije prehitevajo.* (B-K. -VI - 1 - str.25) Zato je bila njegova prva ski-b dati Slovencem kr¬ ščanskih razumnikov* Tej skrbi je posvetil ni¬ škega katolika* in v ta namen je s sveto nujo hi¬ tel ustanavljati *Danico*. Katoličani smo sicer bili vedno nevidno kva¬ silo ljudstva, tkali smo narodu, kot se je izrazil stari Jeran v nekem uvodniku Slovenca, »nevidno sgodovino*^ dajali amo podlago in možnost za viso¬ ke vzgibe narodnega življenja, katerim so pa naj večkrat dajali barvo in končni izraz nekatolisko nastrojeni ljudje। manjkalo nam je le prevečkrat dalekovidnih in razglednih ljudi, enako trdnih v načelih kot v stiku s tokom zgodovine, ki bi bili p'< neizogibni naravni odberi postali zaradi višje kvalifikacije nesporni vodniki okolja. Koliko je katoličanom škodila napačna konser¬ vativnost, krčevito držanje minljivih iaročil! 5 (Spomnimo se le na Leonova svarila francoskim ka¬ toličanom, ki so izgubljali svoje sile v zastare¬ lem leg^timizmu in izgubljali stik s sivimi stru¬ jami v družbil) Politični koncepti hitro zastara¬ jo in ljudje ee obrnejo vedno k tistemu, ki slu¬ tijo pri njem duha novih časov. Iz naslova starih zaslug in starih pravio ae ni v življenju še nih¬ če uveljuvil. Potreba po sodobnosti kot lastnosti mi¬ šljenja in delovanja je danes kot pred stoletjem vedno odprta, vedno premalo spoznana, a zato ne¬ prenehoma pereča* pri naši emigraciji se zdi,pra¬ ha ja v vprašanje obstoje. Da ne ostanemo zadaj in postanemo vleč¬ ka za dogodki, je treba premagati upor, ki nas dr¬ ži nag^j, treba je razbiti kompleks slovenske ma- len^kosti in zamudnietva tor bega pred odgovorno¬ stjo! Prebiti se je treba za vsako ceno na ce¬ lo dogajanj! Treba je udušiti tisto dekadenono pri¬ krito nemoč, ki ne more z zaupanjem in pričakova¬ njem gledati v bodočnost in se izdaja v polovič¬ nem in nebistvenem delu! Treba je razviti v nas o kus za borbo, za tipanje v neznano prihodnost, po¬ gum za drzen pogled na negotove perspektive, ki se odpirajo pred nami. Ni v tem nič nenavadnega* človeštvo je vedno po meri intimnega poguma sodilo vrednost bor¬ cev in moč idej, ki jih vodijo. Hitem dogajanj se je v naši dobi silno pospešil* krivulja zgodovine, kot pravi Koestler, sili po nihanjih in utripanjih v neznano smer. In še se uresničijo Burnhamova predvidevanja o do bi naddršav pod gospodstvom sloja •the managers*, kar je selo verjetno, kakšna be usoda slovenstva? Eno je pri vsem ten ^asnot častitljivo narodnjaštvo v duhu Sepetovih čitank je že nekaj časa tragično nezadostno. In vendar je med nami tako razširjen ta 6 pojav, ki je podoben pojavu na verskem področju, kjer srečujemo ljudi z visoko strokovno izobrazbo, ki imajo v verskih stvareh le otroške pojme iz ljudske sole. Pojavlja ae potreba po preureditvi pojmov, ki jih imamo o narodnosti, po posodobljenju tega, kar tvori vendar neko zelo veliko podlago naše u- sode in našega dela. Kakšna naj bi bila, ta preureditev v celo¬ ti, je težko reci, ko se komaj prvi obrisi jutri¬ šnjega dne ortajo na obzorju. A tem& obrizvkje tre ba sleditil Moderna narodnostna miselnost je nastala s prosvetijenstvom, Kakor je nastala v zgodovini, tako v zgodovini lahko obledi, se lahko dopolni z drugimi prvinami ali celo izgine. Nismo niti naturalisti z biološko koncep¬ cijo naroda, niti prostozidarski apostoli naroda, da bi stavili narodno problematiko in mitoz na.ti¬ sto osrednje mesto v človekovi miselnosti, ki ga sme zavzeti le Bog. ZJfchnicem smo v narodnostnem vprašanju realisti. Človek in njegove ideje tvorijo zgodovi¬ no. Človek in njegove ideje vplivajo na življenje in bodočnost naroda, ki je ena izmed najodličnej¬ ših naravnih skupnosti. (1) Kot realisti bi hoteli predvideti in pred slutiti, kam gre razvoj, da bi s sodobno usmerit¬ vijo našega narodnega dela rešili slovenstvo za bodoŠnoat. Geslo *Politique d*abord» je že dalj ča¬ sa propadlo in z zgolj politi&ao obrambo slovenst¬ va ne bomo daleč prišli. Gospodarsko-sooialna o« pravila v današnji svetovni družbi prevladujejo in bodo se bolj prevladala. Slovenstvo bo le toli¬ ko učvrstilo svoj položaj, kolikor bo sledilo so¬ dobnim težnjam in kolikor večji bo slovenski do¬ prinos k njih pravilnemu uveljavljanju. Zato je treba postaviti vse naše kultur¬ no in politišno na moone gospodarsko-socialne te- 7 melje. To so spoznali že Krak, Lampe, Sušteršlo, a sedanjost je to spoznanje neprimerno bolj ras- sirila in poglobila. M o cnB elita gospodarskih voditeljev, ki bo¬ do to, kar se kaže pri Amerlkancih kot duhovno ia- votlena poslovnost,anali izpolniti z /členjenost¬ jo ▼ svoje ljudstvo In s zasidranostjo v večne 1- deale; drzna skupina premišljenih ljudi, ki bodo v jutrišnji družbi *tha managera* znali elovelitvu pridobiti mesto pod^sonoem in odpreti pot v sveti To naj bo naša prva skrb! Elita širokih pogledov, velike odgovornosti pred seboj, pred ljudstvom in pred Bogom, neusmi¬ ljena do same sebe v borbi za izpopolnjevanje, ki ji je znann in nenadomestljiva sladkost premaga¬ nih težav, trdna in povezana, ki bo visoko obvls dala skrivnosti jutrišnje proizvodnje in redistri¬ bucije bogastva! Skratka* potrebujemo *the managers", dovolj sekoreninjenih v slovenstvu, da se ne bodo sbali svetovnih Širjavi Tak rod bo la^e zrasel v tujini kot v domo¬ vini, da le ne bo zgubil utika z rodno zemljo. Lenin sam pravi, da bi Mljševiška vsestranska re¬ volucija ne bila mogoča, Še ne bi bilo dvajsetlet¬ ne priprave v brezupni emigraciji, ki je boljsevl- ke prebrala, jim dala odpornost, zlasti pa razgled in bogastvo svetovnih izkušenj (Pr. Ekstremizem - - otroška bolezen). Doma bo proces podružabljenega gospodarst¬ va in z njim v zvezi industrializacij in komerci¬ alizacija dežele dvignilo, na povrejz gospodarsko tehnični vodilni sloj, ki bo izoblikovan v komu¬ nizmu, oropan izkustev širokega sveta. Došim bo doma tvorba *the managers* nekako naravna, nasta¬ la iz nujnosti komunistične gospodarske politike, bo izgnanstvo moralo izločiti iz sebe to elito za ceno velikega napore in borbe. Kdor je poskusil, kako brezupna težko se je uveljaviti sinu malega naroda v tujini, bo ve- 8 del, kakšno neusmiljeno resno delo nas čeka. Inteligenca kot rodilni sloj ne bo čisto pro padla, a zgubila bo svoj edino odločujoči položaj. V tem je treba videti maščevanje narave, ki je od racionalizma naprej prav silo trpela z nepresta¬ nim miselnim neredom, z ra zp or oko, ki se je klala in hotenjem, kar je imelo za posledico strahotno krizo volje v vsem vodilnem sloju Evrope. Po neo¬ paznem naravnem popravku se je človeštvo odvrnilo od brezplodne diskusije in se vrača k zdravi tvor¬ nosti ter želi vso skladnosti med mislijo in deja¬ njem. Od tod tisti zagon k sistemom, ki v social¬ nem življenju znajo kaj uresničiti. Treba nam je disciplinirane, vzgojene, na toku zgodovine globoko interesirane in odgovorne inteligence, kajti te nam je in bo še selo manjka¬ lo. Treba je med mislečo mladino vzbudili proti neslanim političnim in kulturnim ambicijam smisel za produktivno delo, ki e svojimi uspehi sproti vidno kontrolira notranjo rast posameznika, Nasa intelektualna obzorja se morajo razši¬ riti! Če Aoče duhoslovna inteligenca dopolniti pre¬ težno tehnično usmerjenost *the managers* v sklad¬ no in zato trajnejšo in učinkovitejšo izobrazbo, je potrebna pri njsj intimna in globoka preobraz- ' ba, sprememba načina mišljenja in delovanja, neka •fcetarytmi»18* kot predlaga Unamuno. Tehnični študij in gospodarsko delovanje ata bili pri Slovencih ogromna raznarodovalnioa duhov. Drzni in razgledni praktik poti*ebuje vse drugo kot malenkostnih kulturnih in političnih prepirov, potrebuje kvalitetne kulture in politi¬ ke, katere širok utrip se bo ujel s ritmom njego¬ vega sveta. Vse to pa pomeni borbo, borbo, borbo, nepre sta no borbo, ki pa je edina rešilna! Ni druge re¬ šitve za nas! Le oe sl bomo prisvojili ta slog življenja, izgnanstvo ne bo za naa pomenilo smrt! Treba je vendar napisati naši pretresljivi epopeji skladen konec! 9 Ali na a kri, ob molku s^eta. padlih in zasra movanih soborcev ne teži kot strašna obveza? 'Sodba o borbi in stiski, “ko so slovenski narod na križ pribili*, ae ni izrečena, a svet si jo bo strojil ne najmanj po tem, kakšno moo in zagon nam bo dala za bodočnost? O-A-li-D-G Opombe * * 1. James Burnham, The Managerial Bevolution-John Day et Co luc, Hew York, 1941» - Italjanski prevod J.B, Rivoluzlone dei teoni-r ci, Mondedori, aprile 1946, 324 strani, 200 lir. Primerjaj* kritike* II Meso, aeconda raccolta p, 102; kritika v ugledni francoski politični reviji Res publiea - Pariš, 1946 - VII p. 82. - Nedav no je izšla B, knjiga v ceneni izdaji Penguin - Booka N.Tork. 2» Prim, v tej sveži, kaj pravi Maritain: "Duša naroda ni nesmrtne.neposredni in poseb¬ ni namen, skupni blager naroda je časna in zamaka stvar, ki jo lahko dvignemo v njenem lastnem redu po zaslugi evangeljskih kreposti, ki pa njen red je in ostane neraven in ne nadnaraven in ki pri¬ pada zenskemu kraljestvu** Sspoir de la France, Cahiera du TŠmoitthage Cretien, ^uillet 1944. > 10 PISMA IN MNENJA g, ,9. Y fl H M Dragi Kras* rad bi te opozoril na vazno razliko, ki Jo moramo imeti prod očmi, kadar raz¬ mišljamo o vzgoji krščanskega političnega narašča Ja, Politika ni zgolj specialni del etike, kot »nogi mislijo* Politika ima v sebi velik delež e- tike, a poleg njega je v njej tudi delež umetno¬ sti, artie . v širokem akolastičnem pomenu besede. Stari skolastiki so strogo ločili med repta ratj o aglMUvffl in pa med Q8d pametnostjo (prudentia) in med umetnostjo (ars), ki predstavljata dve območji praktičnega reda* Območje aalbilium je naravnano na skupni končni cilj Človekov in je njegov predmet izpopolnjenje Človekove biti kot take. Območje agibilium je ob¬ močje nravstvsnosti, oziroma človeškega dobra kot takega. Pametnost, krepost praktičnega uma, ki uravnava agibilia, se drži vaa v Človeški lini¬ ji. Je kraljica nravstvenih kreposti, je ukazoval- ka, kajti ona meri naša dejanja glede na naš zad¬ nji cilj, ki je Bog, Deluje nd_ bonuBL.operantia, Območje fBP.t. ib lUAS pa je območje ustvar¬ jalnega dela, umetnosti v širokem smislu (kamor poleg pesništva, slikarstva, muzike štejejo sko¬ lastiki politiko, vojno umetnost, gospodarstvo kot praktično krepost, obrti, umetelnosti itd,) Umet¬ nost je usmerjena na ta ali oni posebni cilj, vzet v neki stranski liniji, ni naperjena na splošno elovešk® dobro, ampak na dobro sli na popolnost dela, ki ga je izvršiti. Deluje ad bpnum , operiš . 11 Umetnost in pametnost, vzete same po se¬ bi sta dve nasprotujoči si kreposti, sta nar^vn* ni v različne smeri. To nasprotovanje pride več¬ krat do tragičnega izraza n.pr. pri lepih umetno¬ stih in pri politiki. V gotovem redu in a poseb¬ nega vidika? v redu dela In z vidika dobrega v delu, mora biti umetnik ponižen, velikodušen, pa¬ meten, pošten, močan, zmeren,prostog^edu&en. Vse te kreposti, ki jih mora imeti umetnik aecundua auid , pod gotovim odnosom do dela, ki ga mora oatvariti, imajo svetniki simollciter v liniji splošnega dobrega, Zeto ima umetnost v nekem stran skem pomenu in smislu svojo lastno etiko in de¬ ontologijo. S stališča umetnostnih (ali v našem prime¬ ru: čisto političnih) vrednot, pametnost in nrav stvenost nista pristojni. Umetnost kot taka ni podrejena pametnosti. Kavno to naredi konflikt med pametnostjo in umetnostjo včaŠih tako tragi¬ čen. Ti dve kreposti same težko živita skupaj.In kdor v tem konfliktu v politiki gre za umetnost¬ jo in pusti pametnost, pride v mschiavellizem. Kdor pa gre s pametnostjo in zanemari u- metnost, kot se to žslibog velikokrat dogaja v taboru "dobromislečih", zaide v neučinkovitost in neuspešnost politike, katere učinkovitost bi bila za obrambo pred zlom tako potrebna. Za polno vredno krščansko politiko je torej tre¬ ba «bojega, pametnosti in umetnosti. Naraščaj mo¬ ra spoznati in globoko spoštovati moralna načela v politiki. A to ni dovolj. Naraščaj je treba vzgajati v umetnosti politike* Tu je na mostu skrb no vodeno vajeništvo, gojenje pravega habitusa politično umetnosti, ki a limine zavrača vsako im¬ provizacijo, hrupnost, površnost in lahkotnost. Soglasja med pametnostjo in umetnostjo pa ne bo brez modrosti * ki je "arhitektonika" v po¬ gledu na vse intelektualno kreposti, Lo modrost more popolnoma uglasiti jgl bilka in ŽftftklbilU > nravstvenost in umetnost. 12 Ob lomljenju Kruha, ki je prevez krščanske druž¬ be, ob študiju teologije,, v premišljevanju ee moramo priboriti do nje. Le s pomočjo modrosti bomo lahko nosili celovitost svojih bogastev in prišli do širokosti in globočine in učinkovito - sti tudi v politiki. Dr. M. o - 13 O B g 08 I I K * Z.,.a...X a__i.g.g . n e...a...v em- 8 i j o* je bil naslov predavanja, ki ga je v ma¬ ju imel snani nemški pisatelj Thomas Mann, ki se je pred leti umaknil pred hitlerjevci v Ameri¬ ko* fenn je odbil povabilo, da se vrne v Nemčijo. Besloge za odklonitev je obširno povedal v pre¬ davanju ga londonsko radijsko družbo B.B.C. Iz predavanja prepišemo mesto, kjer veliki sodobni pisatelj govori o izgnanstvu in domovini, "Sekal eea, da bi se mogel vrniti: a prav sedaj mi je prišlo pred oči pismo, ki sem ga na¬ slovil že v aaeetku leta 1941 na nekega svojega ogerskeg® prijatelja v katerem sem zapisali "Iz¬ gnanstvo je postalo nekaj čisto drugega, kar je bilo v prejšnjih Časih; ni več štadij čakanja, usmerjen v vrnitav, ampak opozarja že na neko raz¬ pršitev narodov in na izenačenj® sveta." Da, prav tpko je: vse kar je narodno, je po¬ stalo provincialno, le lep čas, in ozračje, ki je zgolj domovinsko, je postalo vzdušje ječe, •Nem¬ čija,^emČi ja! Brez Nemčije bomo neizbežno propad¬ li!" - tako so vpili tisti, ki so ostali doma le¬ ta 1933, ker niso nikdar odprli ust proti nesre¬ či, ki se je bližala, Toda to je zmotat Zems je bil® tuja gbslja blagodarna, dočim sem svojo nem¬ ško dediščino nosil s seboj, mi ni manjkal® nobe¬ na nemških izBašeaj teh zadnjih let, čeprav nisem bil prisoten, ko. se j® zrušila moja hiša v Mom- Movsjsu " 14 i o r g t A e . znani italianaki esejist ln_nfilitjj5.nl izgnaneo trdi, da ima v borbi proti režimu vedno prvo mesto opozicija, ki je ostala v deželi. V "Goliš, maroia del fascismo* piše o te¬ žavah in bolečinah izgnanstva, ter pravi "kaj je vse to trpljenje, če ga primerjamo s stisko, ki so jo trpeli Italjani v domovini v teh letih? Iti pre¬ ko tega ni dovolj, v dnu duše me boli, da nisem o atal doma s tistimi, ki so trpeli.* Hai-vld Laaki. Paith, Beaaon and Cirilisati - London 1944, je značilna knjiga predsednika izvršnega odbora laburistične stranke, profesorja ekonomije in potomca bogate židovske družine iz Liverpoola. Nam bivšim ljubljanskim študentom je bil znan po menda edini njegovi knjigi, ki je bila v Ljubljanit Le SocialBae selon les poe^les,Ajer je razložil na zelo prepričljiv način, da ee soci¬ alizem, čeprav je mednarodno gibanje, ne'more od¬ tegniti vplivu nazionalizma. Laaki skorajda .v tavlja nujnost nacionalsocialistične faze v raz¬ voju evropskega socializma. Knjiga, na katero opozarjamo, je morda naj¬ bolj ognjevit zagovor sovjetskega sistema, kar ga je kdaj kak aspadni publicist - nekomunist napi¬ sal. Tema te knjige je primerjava med današnjo kri¬ zo kulture in med krizo kulture antičnega sveta ob začetku krščanstva. Samo nova vera lahko reši današnji svett vidni znak te vere je dal ruski na¬ rod, ki se bori zs uresničitev komunistične druž¬ be. Stara krščanska vera očetov je umrla in nihoe je ne more več obuditi v dobi racijonalizma ih teh nike. "Težko si je predstavljati na kakšni podla¬ gi bo zgrajena nova kultura - pravi laski - a zdi se, da bo morala zrasti iz idej, ki so rodile rus¬ ko revolucijo.* 15 .. y.. ft.. a . - .gikt j ML U. o n .tobg , Simon and Schuster inc. New Tork 1945. - Ta velezanimiva, čitna in resna knjiga bivšega a- merikanskega trgovinskega ministra se dobi sedaj v Italiji v angleškem originalu in v italjanskem prevodu. (Einaudi 1946, pod naslovom “lavoro par tutti). Treba bi bilo, da jo vsi naši izgnanci,ki s e koli (Skaj zanimajo za socialna vprašanja, teme¬ ljito proude. lallace je postavil s to knjigo so- cialno-politično teorijo,ki se je hitro uveljavi¬ la v svetu pod imenom teorije popolne zaposlitve (integral Employment). Države mora preskrbeti do¬ bre službe za vse! To je možno z pravilnim veza¬ njem načrtnega gospodarstva z svobodno pobudo na podlagi napredka tehnike, ki ga mora država podil gati in uravnavati. Ideja “Šestdeset milijonov služb" se lepo ujema s krščansko socialnim progra mom. Kaže pa tudi,da vse krščansko socialne ideje naj bodo še tako lepe, niso uresničljive brez ce¬ lega aparata gospodarskih in tehničnih strokovnja kov, ki so v krščansko socialnem duhu vzgojeni in aktivni. Brez krščansko socialnih the Managers,fr¬ atroma brez njihove resne priprave in vzgoje, je naše socialno govorjenje hinavščina« kajti govo¬ rimo, kaj bi bilo treba storiti, ne povzamemo pa resno konkretne pobude, ki edino prepričljivo do¬ kažejo resnost naših stremljenj. -o- OBLETNICA - 100 LET MILANA KOMARJA ERIKA JAZBAR KRASOVE PRIPOMNJE, napisal in uredil dr. Jakob Kras Trst, mali srpan 1946, številka 1 Besedilo, ki ga v nadaljevanju objavljamo, je bilo prebrano na celodnevnem dogodku »Simpozij treh Slovenij o totali¬ tarizmih - komunizem, fašizem in nacizem v misli Milana Komarja«, ki ga je pripravil zavod Philosophia perennis ob 100-letnici rojstva Milana Komarja v Muzeju novejše zgo¬ dovine v Ljubljani, 21. avgusta 2021. Oblikovalo ga je dva¬ najst predavateljev iz matice, zamejstva in zdomstva. KONTEKST NASTAJANJA ESEJA MLADEGA MILANA KOMARJA Drobno knjižico Krasove pripomnje je oktobra 2020 nanovo od¬ krila Helena Janežič v prostorih nekdanjega »D-fonda« Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Gre za doslej edino poznano kopijo tipkopisa, ki jo podpisuje dr. Jakob Kras julija leta 1946 v Trstu. Pripisana številka 1 nam govori o nameri avtorja, da bi izšlo več številk. Na kopiji, ki se je znašla v sobi NUK-a, so pod priimek Kras s svinčnikom dodali pripis »Komar«. Poklicni sledilci so marljivo opravljali svoje delo in bili informirani o delovanju in premikih po¬ litične emigracije zunaj meja domovine. Da bo pripis s svinčnikom držal in da so Krasove pripomnje delo mladega Milana Komarja, ki je bil leta 1946 star 25 let, nam je potrdil akademik in Komarjev sopotnik Zorko Simčič. r 107 OBLETNICA - 100 LET MILANA KOMARJA Tekst sega v čas velikih družbenih, narodnih in političnih di¬ lem: za zahodni in slovenski svet, doma in v begunstvu. Ponudili bomo nekaj iztočnic, utrinkov dogajanja v prvih povojnih letih in še posebej v poletju leta 1946 na primorskem in turinskem koncu. PSEVDONIM IN TRŽAŠKE KORENINE KOMARJEVIH Najprej namig okoli izbire psevdonima Jakob Kras. Pri njem bi lahko odmevala tržaška veja Komarjevih. Milan Komar je bil sin primorskih beguncev, ki so se zaradi opustošenj prve svetovne morije in prihoda Italije na Primorsko umaknili na Kranjsko. Oče Ludvik je bil po rodu Tržačan, mama Cecilija - z dekliškim priim¬ kom Blažič - iz Kostanjevice pri Ligu na Kanalskem Kolovratu, torej z goriškega konca. Milan se je rodil v Ljubljani, odraščal v Škofji Loki, v gimnazijskih letih ponovno živel v Ljubljani. Na primorske korenine so Komarjevi ostali navezani, nanje so bili tudi ponosni. Milan je - tako kot ostali mladi Ljubljančani in Mariborčani pri¬ morskih korenin - v medvojnem delovanju na Primorskem čutil posebno poslanstvo, vračanje h koreninam. Korenine očeta Ludvika izhajajo iz manjšega zaselka Log, ne¬ daleč od Ricmanj. Vasica danes spada pod Domjo, ki je nadaljevanje tržaške industrijske cone, upravno je del slovenske občine Dolina. Tu se (tržaški) Kras pomika v Istro. V vasi so družini Komarjevih pravili »pri Netnih«, ko je Milan Komar v času nemške uprave služboval v Gorici, je v Logu še živela družina bratranca Otmarja, ki ga je v vasi tudi obiskal. Na pokopališču v Ricmanjih boste našli številne grobnice Ko¬ marjevih, tudi glasbenika Milana Komarja, ki je bil leta 1968 prvi predsednik tamkajšnjega pihalnega orkestra. Pisanje pod psevdonimom je bilo v tistem času razširjeno domala povsod med Slovenci v politični emigraciji, ki so bili julija leta 1946 v veliki meri še razkropljeni po begunskih taboriščih v Av¬ striji in Italiji. To je še posebej veljalo za politično razgibani obmejni primorski pas, ki je bil s prvo razmejitvijo, ki jo je prinesla Morga¬ nova črta, pod zavezniško vojaško upravo. Bil je to čas ideoloških konfrontacij in pouličnega nasilja, čas negotovosti in begunstva, strahu in še zelo bolečih ran. Bil pa je tudi čas novega začetka, ko so vse strani nanovo gradile temelje delovanja, iskale nova žarišča 108 in povezave, odpirale nove poti. OBLETNICA - 100 LET MILANA KOMARJA TRST (IN GORICA) LETA 1946 Trst in Gorica leta 1946 še nista zadihala povojnega miru, osta¬ jala sta v nedorečenem položaju, v središču mednarodnih diplomat¬ skih dogovarjanj, pred raznimi komisijami je moralo prebivalstvo dokazovati svojo pripadnost eni ali drugi državi, pa čeprav je bila za obe mesti usoda že zapečatena. Leto kasneje bo Gorica prešla pod Italijo in ostala odtrgana od svojega zaledja, ki bo na jugoslovanski strani ostalo brez svojega mesta. Tu bo režim zgradil novo mesto, ki bo tudi v imenu izzivalo Gorico - Nova Gorica, zraslo bo na novih ideoloških temeljih, med drugim brez cerkve. V Trstu bo nastala unikatna uprava Svobodnega ozemlja, ki bo prehod pod Italijo prenesla na leto 1954, slovenskim političnim beguncem brez italijanskega državljanstva, ki so leta 1947 zapustili Gorico, pa bo nudila še nekaj let delovanja na primorskem koncu. SLOVENSKA POLITIČNA EMIGRACIJA V TRSTU V Trst (in Gorico) so že poleti leta 1945 prihajali ali se vračali slovenski izobraženci, ki so postali dejavniki zagona slovenskega šolstva, medijev in družbenega življenja. Veliko jih je prišlo tudi iz begunskih taborišč, ki so po Italiji sprejela več tisoč Slovencev, ki so maja 1945 zapustili domovino. V Monigu pri Trevisu je bilo od maja in do konca avgusta 1945 prvo zbirno taborišče za civiliste, kjer je živelo 20 tisoč beguncev različnih narodnosti, med katerimi je bilo 1.200 Slovencev. Tu so v stotih dneh uresničili pravi čudež življenjske moči s šolstvom, kulturnimi podvigi, tiskom, verskimi in družbenimi dogodki. Ravnatelj slovenske begunske gimnazije v Monigu, Srečko Ba¬ raga, je bil avgusta 1945 povabljen v Trst, da bi pomagal pri ustano¬ vitvi slovenskih šol, ki so jih omogočili zavezniki. Baraga je v Trst poklical več profesorjev in kulturnikov, ki so takrat bili že v tabori¬ šču v Serviglianu in so nato pomembno posegli v od vojne in zatira¬ nja slovenske besede opustošeno narodno telo. Milan Komar je takrat živel nedaleč od Turina, kamor se je zadnji teden aprila 1945 umaknil iz Gorice. V skupini slovenskih političnih beguncev, ki je julija 1946 že delovala v Trstu, so bili OBLETNICA - 100 LET MILANA KOMARJA številni njegovi ljubljanski znanci in prijatelji, protagonisti skupnih medvojnih poti na Primorskem. Da bi iz Turina Milan Komar leta 1946 zahajal v Trst (ali Gorico), ni dokumentirano, doslej objavljena poročila UDBE ga na primorskem koncu ne omenjajo. POLITIKA SE PREBUJA V Trstu (in Gorici) je vrelo tudi na družbeno-političnem polju, zametki nastajanja političnih gibanj, ki so prisegala na zahodno de¬ mokracijo, segajo že v leto prihoda Zavezniške vojaške uprave. V Gorici je Slovenska demokratska zveza (SDZ) nastala nekaj mesecev po objavi knjižice Krasove pripomnje, 17. januarja 1947. Bila je to ko¬ alicijska stranka, ki je zbirala celoten demokratični tabor. V Trstu so bile dinamike bolj razvejane, sestrska SDZ za Samostojno tržaško ozemlje je bila ustanovljena 21. decembra 1947, katoliška politična skupina pa je imela avtonomno življenje. Goriška in tržaška SDZ sta tesno sodelovali, imeli skupno glasilo Demokracija, ki je izhajalo v Gorici. Urednik tednika je bil Andrej Slavko Uršič, ki ga je UDBA 31. avgusta 1947 nedaleč od Kobarida, kjer je bil doma, ugrabila; za njim se je izgubila vsaka sled. Jugoslovanski režim je na terenu s svojimi agenti, sodelavci in domačimi špijoni dogajanje v glavnem nemoteno nadziral, sledil je voditeljem demokratičnega tabora, disidentom, še posebej politič¬ nim migrantom, črni avto je vozil tudi po Trstu in ugrabljal ljudi, ki so nato izginili. V krajevno politično dogajanje slovenska politična emigracija takrat v glavnem ni bila vključena; od sredin, ki so postavljale te¬ melje povojni nekomunistični in protikomunistični politični sceni je živela ločeno, svoje delovanje je v glavnem usmerjala v šolstvo, slovenski radio in kulturo. Opisane premike pa so slovenski poli¬ tični begunci prav gotovo spremljali, saj so v njih videli okvir tudi za svoje delovanje, za katerega takrat - julija 1946 - še niso vedeli, ali se bo nadaljevalo na Primorskem, v matici ali drugje. Milan Komar je za Krasove pripomnje izbral Trst. Drugi namig: v poletju leta 1946 je mogoče tudi sam razmišljal o možnosti, da bi se preselil na tržaški konec. Turinska diploma mu je omogočala službo na slovenskih šolah, na slovenskem radiu je delovalo več znancev, izhajali so časopisi in revije, družbeni utrip slovenstva je 11 0 bil živahen, kraje in ljudi je poznal in bil nanje navezan. OBLETNICA - 100 LET MILANA KOMARJA V CHIERIJU (1945-1947) Milan Komar je julija leta 1946 z družino živel nedaleč od Tu¬ rina, v Chieriju. Iz Ljubljane se je prvič umaknil marca leta 1942, ko se je, kot študent prava in član Dijaške Katoliške akcije in Tomče- vih mladcev, znašel na spisku za likvidacijo, ker je vstopil v odbor univerzitetne organizacije, ki so jo zahtevale italijanske oblasti, da ne bi zaprle ljubljanskega vseučilišča. Po umorih študentov Franca Župca in Jaroslava Kiklja je na povabilo Janka Kralja prišel v Gori¬ co, pot ga je nato vodila na univerzo v Turin, kjer je 17. decembra leta 1943 zaključil študij prava. Ko je bil po kapitulaciji Italije usta¬ novljen Slovenski narodni varnostni zbor, se je vanj vključil, spo¬ mladi leta 1944 pa se nastanil v Gorici, kjer je do konca aprila leta 1945 urejal slovenski poltednik Goriški list in bil med protagonisti posebne narodne pomladi, do katere je v posoškem mestu prišlo pod nemško upravo na pobudo tistih goriških slovenskih katoliških narodnjakov, ki so se dve desetletji upirali fašizmu in so od poletja 1942 ostro nastopili proti komunizmu. Za Milana Komarja je bilo to navdušeno in zaneseno delo v skupini mladih izobražencev, ki so izšli iz ljubljanske univerze in so v Gorico prišli poučevat na slovensko gimnazijo, prirejali so kultur¬ ne dogodke, tečaje, srečanja. Slovenska beseda se je po dveh dese¬ tletjih zatiranja vračala v javnost. Goriško obdobje je Milan Komar ohranjal v zelo dragem spominu. Zadnja številka Goriškega lista je izšla 28. aprila 1945, v tistem tednu je tudi njegov urednik zapustil Gorico in se z ženo preselil v okolico Turina. V Chieriju je družina preživela dobri dve leti, tu sta se rodili dve hčerki, v Argentino so se odselili poleti leta 1947. V Chieriju se je Milan Komar lahko srečeval z nekaterimi odlič¬ nimi Slovenci. Tu je deloval salezijanec Tone Vode (1904-1978), ki je povezoval slovenske sobrate razpršene po svetu, tudi s pomočjo lista Naše delo, ki ga je takrat pripravljal v tamkajšnjem svetišču Colle Don Bosco (1945-1947), nato pa do svoje smrti v krajih, kjer je deloval. Na salezijanski univerzi je do leta 1947 poučeval dogmati¬ ko Franc Valant (VValland) (1887-1975), teolog, profesor, salezijanski inšpektor. Bil je zelo izobražen in duhovno globok sogovornik. Slovenski salezijanci so takoj po koncu vojne imeli tudi po¬ stojanko v Trstu, točneje na Opčinah. Med njimi je izstopal Franc Štuhec (1913-1986), ki je skrbel za prve povezave med sobrati v begunstvu in direkcijo kongregacije v Turinu. Na Tržaškem je začel 111 OBLETNICA - 100 LET MILANA KOMARJA že poleti leta 1945 izdajati list Zveza med brati. In nova povezava med Turinom in Trstom je tu. "KLERIKALCI HOČEJO IZ TRSTA NAREDITI PIEMONT" Milan Komar je 15 tipkanih strani knjižice Krasove pripomnje napisal na (verjetno) italijanski tipkalni stroj brez strešic, ki so do¬ dane ročno. Mimogrede: v Turinu je takrat delal pri krščansko-de- mokratskem večerniku, v mestu pa je imel na voljo v izvirniku ali italijanskem prevodu dela, ki so na področju družbenih, političnih in ekonomskih ved izhajala v takratnem času. O najaktualnejših temah je lahko tudi razpravljal s prvovrstnimi sogovorniki. V Turin se je tik pred koncem vojne vrnil filozof in politolog Augusto Del Noče, poučeval je na tamkajšnji (višji) srednji šoli, v revijah in knji¬ gah je objavljal eseje in prevode. Z Milanom Komarjem sta ostala tudi kasneje povezana. Krasove pripomnje je Milan Komar označil pr o manuscriptu, torej za neregistrirano periodično publikacijo, za kraj izida pa je izbral Trst, za katerega, kot rečeno, ni dokumentirano, da bi tja zahajal ali bil kako soudeležen pri tamkajšnjih dinamikah. Zakaj torej Trst? Na mesto v zalivu so takrat s posebnim zani¬ manjem gledale domala vse strani. Trst je bil posejan z avtohtonim slovenskim življem, v njem je že delovala lepa skupina slovenskih političnih beguncev, mesto leži ob meji z matično domovino, ki se ji politični begunci julija leta 1946 še niso odpovedali, izbira zdomstva je prišla kasneje. Takrat so še razmišljali o tem, kako bi posegali v matični režim, delovale so ilegalne skupine, ki so redno prehajale mejo, zbirale informacije, sodelovale z zavezniki, tržaški (in goriški) konec je bil tudi privilegirana točka za ilegalno prehajanje meje in to v obe smeri. Trst je bil skratka idealna iztočnica za marsikaj, tudi Franc Jeza je tri leta kasneje izbral Trst, ko je ilegalno zapustil matično državo. V Trstu je objavljal, agitiral, sanjal o samostojni in demokratični slovenski državi. Zelo poveden je stavek, ki so ga takrat in kasneje ponavljali matični in zamejski režimski možje oziroma tisti, ki so bili z njimi uradno in neuradno povezani, in sicer klerikalci hočejo iz Trsta narediti Piemont. Vprašanje formacije vodilnega kadra in vloge slovenskega izo- braženstva v tujini, ki sta v ospredju Komarjevega teksta, sta takrat ] ] 2 bili središčnega pomena. OBLETNICA - 100 LET MILANA KOMARJA Besedilo glavnega eseja, ki se bere na devetih straneh, nosi poudarjen naslov The Managers! Čuti se prelomnost časa, ko kolesje zgodovine prinaša novi sloj vodilnih, vojna je pospešila proces umi¬ kanja stare garniture. Za Slovane in Slovence posebej je vprašanje nove inteligence ključno, pravi Jakob Kras, saj narodu, ki je brez ukoreninjenega sloja meščanstva, prinašajo spremembe vodilnega kadra globoke posledice. V formaciji nove slovenske inteligence mladi Komar vidi tudi vlogo slovenskega izobraženstva v tujini: matični režim ne bo ustvaril kadrov, ki bi bili kos novim časom, to moramo storiti mi, in to za ceno velikega napora in borbe, je prepričan. Esej ponuja analizo družbeno-politične slike, ki sega v kore¬ nine sistema, opredeljuje in primerja stanje na evropskih tleh, vanj umešča slovensko specifiko, njene šibkosti in pot slovenskega ka¬ tolištva. Pogled je uprt naprej, očitna je potreba po sodobnosti in preureditvi pojmov. THE MANAGERS! Iztočnico ponuja delo ameriškega esejista Jamesa Burnhama The managerial revolution (NY 1941), ki je aprila leta 1946 izšlo v ita¬ lijanskem prevodu. V njem avtor napoveduje razpad dotlej poznane oblike kapitalizma. Sloj meščanov, ki ima s kapitalom kontrolo nad proizvodnjo, bo nadomestil sloj menedžerjev, ki so v neposrednem stiku s proizvodnjo in jo z razliko od lastnikov tudi obvladujejo. Podoben proces se bo zgodil tudi v socialističnih državah, kjer je lastnik proizvodnje država. Menedžerji bodo dajali tempo tudi jav¬ nemu življenju. V procesu nastajanja slovenske inteligence smo katoličani prišli prepozno, piše Jakob Kras. Dogodki so nas prehitevali, narodu pa smo pisali nevidno zgodovino, nekatoliško nastrojenim voditeljem smo nudili družbeno podlago. Manjkalo nam je le prevečkrat da- lekovidnih in razgledanih ljudi, enako trdnih v načelih kot v stiku s tokom zgodovine. (...) Politični koncepti hitro zastarajo in ljudje se obrnejo vedno k tistemu, ki slutijo pri njem duha novih časov. Potrebujemo »the managers«, dovolj ukoreninjenih v sloven¬ stvu, da se ne bodo zbali svetovnih širjav! Tak rod bo lažje zrasel v tujini kot v domovini, da le ne bo zgubil stika z rodno zemljo. 113 OBLETNICA - 100 LET MILANA KOMARJA (...) Vse to pa pomeni borbo, borbo, borbo, neprestano borbo, ki pa je edina rešilna! Ni druge rešitve za nas! Le če si bomo prisvojili ta slog življenja, izgnanstvo ne bo za nas pomenilo smrt! Treba je vendar napisati naši pretresljivi epopeji skladen konec!" Tako dr. Jakob Kras. PISMA IN MNENJA - OBZORNIK Uvodnemu eseju sledita razdelka Pisma in mnenja ter Obzornik. Dr. M (v Goriškem listu je Milan Komar nekatere članke podpisoval z -m-) v prvem podpisuje razmišljanje Za vzgojo katoliških politikov! Pri formiranju političnega naraščaja katoliške strani je treba imeti pred očmi dejstvo, da ima politika v sebi velik delež etike, a tudi obrti - artis: dve območji praktičnega dela, ki ga predstavljata pametnost in umetnost, dve kreposti, ki sta naravnani v različne smeri in jih je treba uglasiti v sobivanje, saj bomo sicer imeli dva polovična sterilna ekstrema, makiavelizem in neučinkovitost, piše dr. M. V zadnjem razdelku Obzornik ponuja izseke iz branj štirih te¬ kstov, ki govore o življenju v tujini. Thomas Mann je za britansko radijsko postajo BBC maja 1946 povedal, zakaj se ne vrne v Nemčijo, potem ko se je med nacizmom umaknil v ZDA. Izgnanstvo se je v zadnjem času povsem spremenilo, ni več čakanje na vrnitev, pravi Mann, ki opozarja na izenačenje sveta. Pri tekstu političnega izgnanca in preučevalca fašizma Giu¬ seppeja Antonia Borgeseja Golia, marcia del fascismo, ki je izšla v angleščini v ameriškem eksilu leta 1937 in leta 1946 v italijanskem prevodu, izpostavlja pomen delovanja opozicije, ki je ostala doma, in trpljenje sonarodnjakov v domovini. Angleški ekonomist Harold Laski v knjigi Faith, Reason and Ci- vilisation (London, 1944) razčleni krizo kulture in z vzporedjem kri¬ ze antičnega sveta in prihodom krščanstva trdi, da samo nova vera lahko reši današnji svet, vidni znak te vere pa je dal ruski narod. In še vpogled v knjigo Sixty million jobs (NY, 1945), ki jo je napisal nekdanji ameriški minister za trgovino Henry A. Wallace in je izšla v italijanskem prevodu leta 1946. Ponuja teorijo popolne zaposlitve s strani države, kar ji omogoča načrtno gospodarstvo s svobodno pobudo na podlagi napredka tehnike. Kar se lepo ujema 114 s krščansko-socialnim programom, pravi avtor. OBLETNICA - 100 LET MILANA KOMARJA MLADČEVSKA FORMACIJA IN UVODNIKI V GORIŠKEM LISTU Ko so julija leta 1946 izšle Krasove pripomnje, je bil Milan Komar star 25 let. Za sabo je imel zgoščeno petletje medvojnega in povoj¬ nega dogajanja, ki ga je živel v prvih vrstah. V času gimnazijskih in univerzitetnih let v Ljubljani je deloval v skupini mladcev Kristusa Kralja, bil je tudi med uredniki glasila Mi mladi borci. »Mladčevski« način podajanja odmeva tudi v eseju, tudi pri večkratnem pozivu k borbi. V 9. številki glasila Mi mladi borci, ki je izšla 13. novembra leta 1936, med drugim takole beremo: »Kako krasen cilj imamo pred seboj! Naše delo je preobrazitveno, osvajalno, kot je sploh delo Katoliške Akcije. Preobraziti, osvojiti Kristusu vse dijaško okolje, kako velik cilj je to! Velik cilj, ki zahteva mož dejanja, a može de¬ janja tudi ustvarja. Zato bomo preobrazili najprej same sebe, da se preoblikujemo v resnične može dejanja, ki umejo cilje postavljati, cilje uresničevati. Treba je dijaške vrste osvojiti, jih navdihniti s ka¬ toliškim, borbenim duhom, izoblikovati jih, ustvariti iz njih bodočo katoliško inteligenco, ki bo v javnem življenju prodrla z odločnim in brezpogojnim katoliškim programom.« V organizacijah Katoliške akcije je Milan Komar deloval tudi v Italiji, med univerzitetnim študijem v Turinu je bil član njenega gibanja, ki je zbiralo mlade izobražence in diplomirane. V Krasovih pripomnjah odmevajo poudarki, o katerih so v prvih povojnih letih razpravljali katoličani v Italiji in v zahodni Evropi, izbor knjig, pri¬ naša italijanskem prevode, ki so izšli ravno v tistem času in jih je v Turinu lahko nabavil, v Trstu (in Gorici) pa so bili verjetno težje dostopni. Veliko je tudi vzporednic, ki jih Krasove pripomnje ponujajo tudi z uvodniki in članki, ki so izšli v poltedniku Goriški list, ki ga je Milan Komar urejal in je izhajal v Gorici od 6. 5.1944 do 28. 4.1945. Zapisi v Goriškem listu so v glavnem nepodpisani, veliko je kratic, v vsaki številki bomo našli besedila, za katere lahko trdimo, da je njih avtor Milan Komar, kar so nam potrdili tudi nekateri pričevalci. Ob uredniku je bil pri Goriškem listu glavni časnikar Ciril Kočevar, ki je nato bil povojni begunec v Argentini. Treba nam je vodstva je naslov uvodniku, ki ga je Milan Komar podpisal s psevdonimom -m- in je izšel 17. maja 1944. Med dru¬ gim takole beremo: »Voditelj je tisti, ki stopa pred ljudstvom in mu 115 OBLETNICA - 100 LET MILANA KOMARJA kaže pot, in ne tisti, ki caplja za zapeljano množico in se ji dobrika. Voditelj mora biti kot oče ali gospodar. Kakor ni veliko vreden tisti oče, ki si ne upa otrokom ničesar reči, ko hodijo po nepravih potih, tako ni veliko vreden tisti voditelj, ki si ne upa povedati ljudstvu v obraz, kaj je resnica in kaj je laž. Voditelj ni tisti, ki zapusti ljudstvo v usodnem trenutku in ga izroči na ljubo viharjem, voditelj je mar¬ več tisti, ki neustrašeno opominja, kliče in se ne umakne s svojega mesta, pa čeprav za ceno življenja. Voditelj je tisti, ki z ljudstvom vzame križ na rame in ne gleda na svojo kariero. (...) Dobri voditelji so narodu vse. So oči, s katerimi gleda narod v daljave bodočnosti, so ušesa, s katerimi prisluškuje najglobljim utripom svojega srca, oni so narodu glava, pamet.« Jakob Kras dve leti kasneje v Krasovih pripomnjah pa takole: »Treba je udušiti tisto dekadenčno prikrito nemoč, ki ne more z zaupanjem in pričakovanjem gledati v bodočnost in se izdaja v polovičnem in nebistvenem delu! Treba je razviti v nas okus za borbo, za tipanje v neznano prihodnost, pogum za drzen pogled na negotove perspektive, ki se odpirajo pred nami. (...)« 116 NAŠ SLAVLJENEC DAMIJAN AHLIN ZORKO SIMČIČ - STOLETNIK Prvi urednik Meddobja Zorko Simčič V več stoletni vinogradniški regiji, kjer se tradicija še danes upo¬ števa, v nekem toplem jesenskem podnebju v pričakovanju mrzle decembrske zime, bolj točno 19. novembra, se je v Mariboru pojavil mali Zorko; tako so ga krstili. Bilo je davnega leta 1921. Ta otrok je bil že v zibelki nekaj posebnega, vedno vesel in bi rekli nemirnega duha, v pravem otroškem zdravem vzdušju. Mesto Maribor mu je bil prvi a ne edini dom, ali domači kraj. 117 NAŠ SLAVLJENEC Nekaj dni za njim se je v Kranju rodil neki France, prav gotovo se sprašujete kaj sploh imata v zvezi. Se pravi do tedaj samo to, da sta bila dojenčka Družina Simčič, ki je po prvi svetovni vojni pribežala na Štajer¬ sko iz Goriških Brd, je pred drugo svetovno vojno štela pet članov: mati, oče in trije bratje. Po vojni pa je Zorko šel v širni svet; njegova brata sta pa bila ubita kot domobranca. Simčičev Zorko je v Mariboru končal nižjo klasično gimnazijo na državnem učiteljišču. Ob nemškem napadu na Jugoslavijo (1941), se je takoj pridružil prostovoljcem, ki so želeli obraniti Jugoslavijo. »>Grem za dva, tri dni.< Mama je onemela, oče je samo kimal, dobro je vedel, kako stvari stoje. Nič ni rekel, samo pokrižal meje. Odšel sem, v Maribor pa sem se vrnil ne po dveh, treh dneh, temveč po - dvainpet¬ desetih letih.« (ZS) Po kapitulaciji se je umaknil v Ljubljano. Nadaljeval je študij na Filozofski fakulteti in ga kot begunec med vojno tudi dokončal. Leta 1942 je bil v internaciji v italijanskem taborišču Gonars, kjer so bili tudi drugi slovenski izobraženci in umetniki med njimi Udovič, Vipotnik, Gruden, Pirnat in seveda France Balantič. Torej do sedaj imata France in Zorko še eno skupno zgodo¬ vinsko točko. Po vrnitvi v Ljubljano je dobil službo pri Socialni ali Zimski pomoči in naposled na Tiskovnem uradu Ljubljanske pok¬ rajine. Še kot dijak, komaj dvaindvajset letni, je napisal svoj prvi ro¬ man, »Prebujenje« (1943) za katerega je prejel Prešernovo literarno nagrado mesta Ljubljane. »Napisal sem ga v štirinajstih dneh in ga poslal na Finžgarjev natečaj, kjer sicer ni dobil nagrade, je pa toliko navdušil žirijo iz Finžgarjevega kroga (France Koblar, Silvo Kranjec ...), da seje Nova založba odločila za natis. Zanj sem res prejel, praktično še dijak, nagrado mesta Lju¬ bljane. Nekateri starejši bralci so roman označili za ,premodernega‘, češ, da v njem nastopajoči skačejo med vožnjo na tramvaj, telefonirajo, smučajo, odbijajo belo žogico (ping-pong)... Danes imam ta roman za literarnega nedonošenčka in bi ga najraje spravil v klet.« (ZS) Svoja dela je izdajal pod psevdonimi Albin Belko, Alko Belin, Bric, Mirko Ščipalec, Marij Borski, Bine Šulinov, Simon Preprost in tukaj je še tretja žilica, ki povezuje Franceta in Zorka ... pisana be- 118 seda. NAŠ SLAVLJENEC Med okupacijo je Zorko kršil zapovedani kulturni molk, kot ve¬ čina mladih sodelavcev Doma in sveta, ki ga je urejal Tine Debeljak. Sodeloval je v časopisu Slovenski dom, pisal za Slovenčev Koledar, Obisk, bil je tajnik Zimske pomoči, ki jo je vodil po vojni ustrelje¬ ni pisatelj Narte Velikonja, sourejal je Zbornik Zimske pomoči leta 1944, v katerem je sodelovalo sto osem književnikov, umetnikov in znanstvenikov. Istega leta je napisal tekst za opero »Krst pri Savici«. Izdal pa je tudi izbor satir in humoresk »Tragedija stoletja« (1944). Pisal je dramska besedila. Spomladi 1945 so v Drami SNG začeli pripravljati uprizoritev drame »Zadnji akord«, a do nje ni prišlo. Tik pred koncem vojne je pobegnil v Avstrijo, kjer je bil za tol¬ mača pri angleški armadi, nato pa se je odpravil v Italijo, kjer je bil v službi pri zaveznikih v Rimu. Od leta 1946 do 1948 je bil zaposlen na radiu Trst A. V Trstu je nekaj časa študiral ekonomijo. Tam je tudi napisal radijsko dramo »Žalostna pesem«, v kateri je že takoj po vojni spregovoril o narodni spravi. Pred odhodom v širni svet, na južno poloblo, se je ob državni meji na skrivaj srečal z očetom in mamo. »Očetu je bilo vse jasno. Rekel je samo: Ce Bog hoče, se bomo še videli, če ne, se ne bomo. Pogovarjali smo se kakšne četrt ure. Še zdaj me zgrabi krog srca, ko se spomnim, da je mama, tik preden me je objela in za slovo prekrižala prek čela, potegnila iz torbe jabolko in mi ga dala za na pot... Nikoli več se nismo videli.« (ZS) Leta 1948 je odšel v Argentino, kjer je bil takoj po prihodu v ožjem krogu organizatorjev kulturnega življenja v slovenski skup¬ nosti, kot tak tudi soustanovitelj in vodja literarnega odseka naše Slovenske kulturne akcije (1954) ter prvih dvanajst let urednik kul¬ turne revije Meddobje. Sodeloval je pri raznih publikacijah (Vrednote, Novi časi, Zbor¬ niki Svobodne Slovenije, Meddobje), leta 1957 je objavil roman »Člo¬ vek na obeh straneh stene«, ki po mnenju literarnih zgodovinarjev ve¬ lja za »najpomembnejše pripovedno delo slovenskega zdomstva«. Nekoč je tudi omenil: »Doma ni bilo svobode, ki sem si jo v Argentini lahko privoščil. Že samo izid Človeka to dokazuje. V matici je roman lahko izšel šele pet in trideset let pozneje, po demokratizaciji.« (ZS) Pisal je tudi zgodbe za mladino »Povratek Lepe Vide«, »Družina Zebedej«, tekst za otroško opero »Čarovnik Začarane doline«. 1 ] 9 NAŠ SLAVLJENEC Njegov literarni opus v zdomstvu (1948-1993) je zelo bogat. Utemeljuje ga s sledečimi besedami: »Vendar se pisatelj ne more izolirati od družbene realnosti. Življenja največjih ustvarjalcev (Dante, Dostojevski, Shakespeare) nam govori¬ jo, kako pesniki in pisatelji spremljajo svojo dobo in jo tudi politično soustvarjajo. Nekaj drugega je zavezanost dnevni politiki. Literat kot politik zlahka zapade v skušnjavo, ko misli, da se bo z rešitvijo politič¬ nih problemov rešila tudi duhovna stiska. Nenehno je v nevarnosti, da postane, kakor pravimo, politično korekten ravno takrat, ko je politič¬ na nekorektnost edini mogoč korektiv.« V drugi polovici petdesetih let se je dopisoval z več kot pet¬ desetimi sodelavci revije Meddobje in jih na svojih potovanjih po Evropi v naslednjih letih tudi obiskoval. Posebno zanimivo je dopi¬ sovanje s Stankom Majcnom v domovini. »V času mojega petdesetletnega zdomstva v Argentini sem trikrat po¬ toval v Evropo zato, da sem se srečal s prijatelji, predvsem s sodelavci Meddobja, ki so bili tudi sami zdomci.« (ZS) Iz njegovih dramskih del izstopa »Zgodaj dopolnjena mla¬ dost«, ki je doživela uprizoritev v slovenskem gledališču v Torontu leta 1970. Leta 1974 je izšla pesniška zbirka »Korenine večnosti«, zazna¬ movana z motivom smrti in bratomorne vojne, dogodkom med voj¬ no in po njej v kateri sta izgubila življenje oba njegova brata. Leta 1980 se je poročil z Minko Debevec. O tem je izjavil: »Podarila mi je dve deklici, dva sončna žarka. Njima - Mariji Clari / Marijci in Ivani Aleksandri - sem posvetil zgodbo >Trije muzikantje ali Povratek Lepe Vide< in >Srček, ki podi telešček<, zbirko pesmi za otroke.« (ZS) V Buenos Airesu je je sodeloval na raznih inštitutih in tudi v slovenski skupnosti v osrednjem okraju Slovenska hiša in v sloven¬ skem društvu v Carapachaju, vse od leta 1980 do leta 1993, s celole¬ tnim tečajem antropološke filozofije prof. dr. Milana Komar. Takrat tudi nastane zbirka »Karapačajski anali«. Ob tem je še letos izjavil: »... Carapachap... z našim dragim Milanom ... Dvajset let! Danes se kaj podobnega zdi povsem neverjetno. Nepozabni večeri - blagoslov¬ ljena leta za nas vse. Pa so tu še spomini... Toda so dogodki, ure, ki so 120 del večnosti in so neuničljivi, a nel?« (ZS) NAŠ SLAVLJENEC Po osamosvojitvi Slovenije se je z družino vrnil v domovino in tam nadaljeval s poslanstvom literarne plodnosti. Za nekatera dela je bil celo nagrajen. Poleg literarne nagrade mesta Ljubljane za roman »Prebujenje« (1944) je prejel za roman »Človek na obeh straneh stene« literarno nagrado Slovenske kulturne akcije (1955), ob ponatisu istega dela v domovini nagrado Prešerno¬ vega sklada (1993), slovensko-kanadsko kulturno nagrado (1991), istega leta tudi tržaško nagrado Vstajenje za knjigo »Trije muzikantje ali Povratek Lepe Vide« ter mariborsko Glazerjevo listino (1997). Leta 2013 je prejel tudi Prešernovo nagrado za življenjsko delo in bogat ustvarjalni opus. Po vsem opisanem - in veliko izpuščenega - spoznamo otroka, mladeniča, moža in gospoda. Človek, ki je kljub vsemu doživel sto jeseni ter ohranil vrednote in pravo smisel življenja z vsemi svojimi plusi in minusi. Človek, ki ni odraščal le v literaturi, ukvarjal se je tudi s športom in ljubil tudi glasbo - saj zelo rad igra kitaro. Torej, našemu Zorku se zahvalimo za izdelano pot v prid slovenstva in želimo naj ga Vsemogočni ohranja in bogato obdari z blagoslovom in zdravjem. Tvoja SKA in Meddobje. 121 OBLETNICE TOMAŽ SIMČIČ BOŽJI SLUŽABNIK MSGR. JAKOB UKMAR ob petdesetletnici smrti msgr. Jakob Ukmar 2. novembra 2021 je minilo 50 let od smrti msgr. dr. Jakoba Ukmarja, slovenskega tržaškega duhovnika, učenjaka, narodnega buditelja. Bliža se pa tudi dvajsetletnica začetka postopka za nje¬ govo priglasitev k blaženim. Alojz Rebula njegov življenjepis (Jakob Ukmar apostol sožitja, Mladika, Trst 2000) začne z anekdoto. Ko je namreč neki Tržačan prosil slovitega patra Pija iz Pietrelcine, ali se lahko pri njem spove, 122 mu je ta v odgovor zabrusil: »Ali v Trstu nimate Ukmarja?« OBLETNICE Čeprav se prof. Rebula kasneje ni spomnil identitete pričevalca, mi je pa večkrat zagotovil, da je anekdota avtentična. In dejansko ni razloga, da bi jo postavljali v dvom. Res je, da je Jakob Ukmar živel rezervirano in se je žarometom medijev izogibal, res pa je tudi, da se je glas o njem razširil po vsem katoliškem svetu. K temu so nemalo pripomogli tragični dogodki v Lanišču v Istri, kjer so ga avgusta leta 1947 med birmovanjem skoraj do smrti pretepli, tamkajšnjega župnika Štefana Čeka zaprli, mladega du¬ hovnika Mira Bulešiča (sedaj blaženega) pa ubili. Ti dogodki so v svetovni javnosti vzbudili silno ogorčenje in postavili na laž trditve jugoslovanskih komunističnih oblasti o domnevni verski svobodi, ki naj bi vladala v Jugoslaviji. Ime Jakoba Ukmarja je tedaj večkrat odmevalo na trgu Svete¬ ga Petra v Rimu. Po pričevanju duhovnika Dušana Jakomina, ki je bil kasneje Ukmarjev tajnik in zaupnik, od leta 2002 do svoje smrti (2015) pa tudi postulator za njegovo beatifikacijo, pa je leta 1947 o Ukmarju na Trgu svetega Petra govoril tudi Carlo Carretto, predsednik mladinskega odseka Italijanske katoliške akcije ter tesni sodelavec Luigija Gedde, v prvem povojnem času zelo znanega in vplivnega krščanskodemokratskega agitatorja. Kasneje je h krepit¬ vi Ukmarjevega ugleda pripomoglo tudi njegovo dobro osebno znanstvo s kardinalom Angelom Roncallijem, od leta 1958 do 1963 papežem Janezom XXIII, s katerim je tesno sodeloval kot cerkveni sodnik v Benetkah v času, ko je bil Roncalli beneški patriarh. Toda zgoraj navedena anekdota je verodostojna tudi z duhov¬ nega zornega kota, kamor izjava patra Pija nedvomno sodi. Če je bil na Tržaškem in sploh na Primorskem Ukmar po čem znan, je bilo to prav gotovo povezano s spovednico. Ni minilo dneva, da v njej ne bi preživel vsaj nekaj svojega časa. Kot vesten in izjemno urejen človek, ki je vodil evidenco svojega delovanja, si je beležil tudi število spovedancev. In tako vemo, da je od leta 1905 do smrti (1971) spovedal natanko 373.896 ljudi, kar bi pomenilo 15 na dan, če bi vsak dan opravil isto število spovedi. Med verniki, ki so se hodili spovedovat k njemu, so bili bodisi preprosti ljudje bodisi vrhunski intelektualci, bodisi Slovenci bodisi Italijani. Za vsakega je imel primerno besedo, predvsem pa je znal človeka dvigniti, tolažiti, hrabriti in spodbujati h krščanskemu življenjskemu slogu. Seveda pa Jakob Ukmar ni bil le spovednik. V njegovem življe¬ nju se je duhovniško poslanstvo tesno prepletalo s kulturo, politiko, ] 23 OBLETNICE znanostjo. Rojenje bil 13. julija 1878 na Opčinah na tržaškem Krasu, bogoslovje je študiral v Gorici, v duhovnika je bil posvečen 14. julija 1901. V letih pred prvo svetovno vojno se je kot dušni pastir z mladostno gorečnostjo posvetil organizaciji krščansko-socialnega gibanja na Tržaškem. Ustanavljal je Marijine družbe, izobraževalna društva, knjižnice, urejal je katoliško časopisje in navezal tesne stike z ljubljanskim Slovencem, zlasti s Francetom Terseglavom. Iz njegovega kroga je izšla pobuda o ustanovitvi posojilnice in hra¬ nilnice pri Sv. Ivanu v Trstu, leta 1909 pa je v soglasju z Ivanom Šušteršičem in Janezom Evangelistom Krekom ustanovil krajevno podružnico Slovenske ljudske stranke. Stvari pa niso šle vse gladko. V sporu okrog bogoslužne »nor¬ malizacije«, katere namen je bil omejitev t.i. slovanskega oz. glagol¬ skega bogoslužja v tržaško-koprski škofiji, zlasti ponekod v Istri, se je Ukmar v imenu pokorščine direktivam vatikanske Kongrega¬ cije proti pričakovanju postavil na stran tržaško-koprskega škofa Frančiška X. Nagla (1902-1910) in se s tem zameril velikemu delu domače duhovščine, ki je bila večinoma orientirana narodno-libe- ralno in je simpatizirala s političnim društvom Edinost, nosilcem izrazito slogaške narodne politike. V ta kontekst sodi tudi Ukmarjev prevzem službe župnijskega upravitelja v Ricmanjah v času zna¬ nega cerkvenega spora, ko se je ta vas v tržaškem Bregu v imenu obrambe slovanskega bogoslužja uprla škofiji in želela prestopiti v uniatstvo in celo v pravoslavje. Za posredovanje v tem vprašanju je Ukmar leta 1909 prejel papeško odlikovanje Pro Ecclesia et Pontifice. Kasneje, ko je bila ricmanjska afera mimo, je novi tržaško- -koprski škof Andrej Karlin Jakoba Ukmarja imenoval za rektorja Tržaškega škofijskega konvikta ter za veroučitelja na nemški držav¬ ni gimnaziji v Trstu. Da kljub svoji strogo načelni drži v vprašanju bogoslužnega jezika Ukmar v resnici ni bil kak zakrknjen legalist, priča epizoda, ki ga je leta 1915 za pet tednov pripeljala v zapor na ljubljanskem gradu. Avstrijska policija ga je namreč aretirala pod obtožbo »žalitve Njegovega veličanstva« med uro verouka na gimnaziji. Tu naj bi bil med drugim izjavil: »Bog odpusti Avstriji ... Moderni človek zanika Boga in se vendar nanj ob vsaki priliki sklicuje, npr. manifesti nemškega in avstrijskega cesarja ... neumni nemški cesar, neumni avstrijski cesar, zakaj to počenjata, če sploh ni nobenega Boga ...« Policija je Ukmarjeva izvajanja brez dvoma 124 hudo poenostavljala, pa kljub vsemu iz njih veje duh svobodnega OBLETNICE človeka, kakršen je Jakob Ukmar vse življenje bil. Po tej epizodi je Ukmarju škof Karlin dodelil študijski dopust. Leta 1917 je tako doktoriral na dunajski teološki fakulteti s tezo o nauku svetega Tomaža Akvinskega o teološkem upanju. Prišlo je usodno leto 1918, Trst, Primorsko in Istro so zasedle italijanske čete. Kmalu se je začelo preganjanje slovenske manjši¬ ne. Nacionalistični škvadristi so dvakrat vdrli v prostore tržaškega škofijskega ordinariata in dosegli Karlinov odstop. Julija 1920 je bil požgan Narodni dom, novembra istega leta pa je bila podpisana pogodba v Rapallu, s katero sta Italiji tudi de iure pripadli Pri¬ morska in Istra. Leta 1922 je na oblast prišel fašizem, ki je kmalu prešel v diktaturo. V nekaj letih so bile ukinjene slovenske šole, razpuščena slovenska društva, javna raba slovenščine je bila pre¬ povedana, ukinjeno je bilo vse slovensko časopisje. Začel pa se je tudi slovenski upor proti fašizmu, na katerega je oblast reagirala s policijskimi ukrepi, opomini in konfinacijami, pa tudi s procesi pred Posebnim sodiščem za zaščito države. Septembra 1930 so bili v Bazovici obsojeni na smrt in ustreljeni štirje mladi fantje, katerih »krivda« je bila, da so se uprli raznarodovanju. Kmalu so se začeli vrstiti poskusi, da bi slovenščino izrinili celo iz cerkva. V teh brezupnih okoliščinah se je v bran slovenski besedi in kulturi dvignila slovenska duhovščina, ki je bila zlasti v tridesetih letih največja opora slovenskemu življu, zlasti dokler se je lahko zanašala na pogumne in pravične pastirje, kakršni so bili goriški nadškof Frančišek B. Sedej in tržaško-koprska škofa Angelo Bartolomasi in Luigi Fogar. Ena največjih moralnih avtoritet v tem nesrečnem času je bil prav Jakob Ukmar. S svojim neustrašnim pridiganjem ter s svojimi prizadevanji, da bi sveto stolico seznanil z nevzdržnim stanjem slovenske in hrvaške narodne skupnosti v Italiji, je slovenske ljudi opogumljal, bodril ter vlival zaupanje v boljše čase. Postal je tako osrednja osebnost med slovenskimi ka¬ toličani v Trstu in Istri v obdobju fašističnega režima. Bil je zato nenehno pod nadzorstvom policije kot človek »nepreklicnih slo¬ vanskih čustev« in zaupnik škofa msgr. Luigija Fogarja. 31. maja leta 1931, v času najhujšega fašističnega terorja, je Ja¬ kob Ukmar s prižnice primestne župnije v Skednju spregovoril zna¬ menito pridigo o sožitju med narodi, v kateri so mnogi prepoznali naboj, vreden kakega cerkvenega očeta, in o kateri je bilo rečeno, da bi morala najti mesto v vseh slovenskih šolskih antologijah. Mnogi ] 25 OBLETNICE 126 sodijo, da predstavlja omenjeno besedilo pravo sintezo teženj in prizadevanj slovenskih katoličanov v Italiji v obdobju med obema vojnama in potrditev neodtujljivih narodnih pravic posameznika in narodne skupnosti, nekakšno »summo« krščanskega nauka o narodnosti in narodni strpnosti. Govor je bil prebran izjemoma v italijanščini, da bi ga razumeli tisti, katerim je bil v prvi vrsti namenjen. Začne se z obrazložitvijo največje krščanske zapovedi, zapovedi ljubezni, od katere »ni izključen človek druge narodno¬ sti.« Iz tega izhaja, da v nasprotju s poganskim svetom tvorijo v krščanski omiki »vsi narodi eno samo družino nebeškega očeta.« Ta zapoved se seveda ne sklada z vedenjem onih, »ki bi hoteli zabraniti, da bi se govorilo ali da bi drugi poslušali božjo besedo v svojem jeziku«. Pa niti kakršnikoli politični ali državni razlogi ne morejo opravičevati preganjanja druge narodnosti, drugega jezi¬ ka, kajti moralni zakoni ne veljajo le za posameznika, ampak tudi za državne skupnosti. Ukmar nato našteje in izpodbije vse tiste predsodke, ki so jih nasprotniki sožitja in enakopravnosti vedno navajali - in včasih še vedno navajajo - v podporo svojih stališč, od čudaškega mnenja, da naj bi slovenščina ne bila potrebna, češ da Slovenci itak razumejo italijanščino, do usodnega nerazlikovanja med državljanstvom in narodnostjo, med državnimi in narodno¬ stnimi mejami. Temu nasproti pa postavi stališče, da blagostanje države ne sloni na enotnosti jezika, pač pa na pravici, ki zahteva, naj državljani, ki nosijo ista bremena, uživajo tudi iste pravice. Ko Ukmar opredeljuje enako dostojanstvo vseh jezikov in vseh narodov, ne pozablja, da predstavlja vse človeštvo eno samo veliko družino. Človeška univerzalnost je namreč - v svojem žlahtnem pomenu - osnova »integracije«, ki pa ni stapljanje v neko višjo sintezo, ampak »edinost v različnosti«. Po Ukmarju torej resnično sožitje ne izhaja iz zanikanja, ampak prav nasprotno iz ovrednotenja posamičnosti in različnosti. Prav ima zato pisatelj Boris Pahor, ko trdi, da bi lahko bil Jakob Ukmar proglašen za »zavetnika naro¬ dnih manjšin«. Med drugo svetovno vojno je Ukmar spodbujal sobrate, naj dosledno branijo človeške in krščanske vrednote, naj ne zavze¬ majo političnih stališč in naj nikar »ne stopijo na čelo oborožene čete«. Obsodil je materializem in ateizem marksistične ideologije ter svaril župljane pred nasiljem in nepotrebnim izpostavljanjem in izzivanjem. Tržaško-koprskemu škofu Antoniu Santinu je svetoval, OBLETNICE naj do jugoslovanskega partizanskega gibanja zavzame previdno stališče. Vključil se je v prizadevanja za pomoč internirancem v taboriščih v Chiesanuovi, Viscu in Gonarsu. 22. maja 1947 je bil Jakob Ukmar na predlog škofa Santina ime¬ novan za apostolskega administratorja tistega dela tržaško-koprske škofije, ki je bil po pariški mirovni pogodbi namenjen Jugoslaviji. Toda nove službe ni nikoli nastopil, ker je bil 24. avgusta 1947 med podeljevanjem sv. birme v Lanišču v osrednji Istri žrtev že omenjenega brutalnega napada, ki ga je s tihim odobravanjem ko¬ munističnih oblasti uprizorila skupina nasilnežev. Ukmar je napad preživel, mesec kasneje pa je bil v Pazinu organiziran proces-farsa, na katerem je bil obsojen na en mesec zapora in nemudoma izgnan z jugoslovanskega ozemlja, ničesar krivi laniški župnik, Slovenec Štefan Cek, pa na kar 6 let težke zaporne kazni. Po svojem povratku v Trst je Ukmar veliko trpel zaradi nesporazumov s škofom San- tinom v zvezi z nekaterimi domnevnimi in neverjetnimi izjavami, ki so mu jih pripisovali časopisi in ki jih je sam zanikal. Po vrnitvi iz Istre je msgr. Ukmar živel v osamljenosti in se je posvečal študiju in duhovnemu razmišljanju. Ob klasičnih je pogla¬ bljal svoje znanje vzhodnih jezikov, ki so jih uporabljali avtorji sv. pisma. Redno je tudi obiskoval tržaški astronomski observatorij. Bil je priljubljen voditelj duhovnih obnov in duhovnih vaj, pridigar, spovednik in duhovni oče. V letih 1957-1959 je bil eden glavnih akterjev škofijske sinode in poskrbel, da so bili v dokončno besedilo vključeni členi o enakopravnosti slovenskih vernikov in njihovega jezika v škofijskem življenju. Med II. vatikanskim koncilom je izkoristil svoje osebno znan¬ stvo s papežem Janezom XXIII. in koncilskim očetom posredoval vrsto presenetljivo modernih predlogov, s katerimi se je zavzel za obsodbo nacionalizma in zaščito narodnih manjšin, za mednaro¬ dni značaj rimske kurije, za obsodbo vojne kot take, za reformo cerkvenega zakonika, za nov način izbiranja škofov, za odpravo nekaterih za judovstvo žaljivih obrazcev iz rimskega obrednika, za odpravo častnih naslovov iz cerkvenega življenja ter za reformo delovanja cerkvenih sodišč, zlasti v zakonskih pravdah. Objavil je nekaj knjig, med katerimi tudi dve zbirki pridig, in sicer Naša daritev (1951) in Zadnja večerja (1954), nato knjigo Kratka zgodovina vesoljnih cerkvenih zborov (1963) in pa dve teološki razpravi, to sta Mariologija (1969) in Eshatologija (1972), le-ta je izšla 127 OBLETNICE postumno. Leta 1970 mu je Ljubljanska teološka fakulteta podelila častni doktorat v teologiji. Umrl je 2. novembra 1971 na svojem domu v Škednju. Pokopan je bil na škedenjskem pokopališču, oblečen v talar, ki ga je nosil na dan zahrbtnega napada v Lanišču in na katerem so še bili sledovi tedaj prelite krvi. Na prošnjo slovenskih vernikov tržaške škofije je škof Evgen Ravignani 26. januarja 2002 začel postopek za njegovo priglasitev k blaženim. V življenju in delu Jakoba Ukmarja je zaobjeto kar celo stoletje krajevne in narodne zgodovine z njenimi sončnimi in senčnimi stranmi. Ni pomembnejšega dejavnika minulega 20. stoletja, na katerega se Jakob Ukmar v svojem dolgem in plodnem življenju ne bi bil odzval in na katerega ne bi bil izoblikoval odgovora. Jasno je ločeval med verskimi in političnimi izbirami. Bolj kot mnogi njegovi sodobniki se je zavedal - in v tem smislu tudi na¬ stopal - , da je v modernem, svetovno-nazorsko pluralnem svetu težko iz verskega prepričanja kar naravnost izpeljati nedvoumne politične ali celo strankarske izbire. Ta zavest pri njem nikakor ni izhajala iz kake nesposobnosti razlikovanja, ampak raje iz zavesti o neizmerni presežnosti »onstranskega« v primerjavi z vsakdanjimi opredelitvami, ki jih narekujejo predvsem »tuzemski« interesi in koristi. Od tod so v težkem medvojnem času izvirali po eni strani njegova obsodba nasilja kot moralno neopravičljivega dejanja, po drugi pa njegovi pozivi hierarhiji in sobratom, naj se politično ne izpostavijo, da ne bi verskih ali cerkvenih interesov zastavili za cilje, ki z vero in Cerkvijo nimajo ničesar skupnega. Seveda je v skladu s svojim duhovniškim poklicem svoje iz¬ bire utemeljeval in branil na osnovi evangelija in dosledno pravo¬ vernega cerkvenega nauka. Ta pravovernost je pri njem mestoma prehajala v konservativnost, toda obenem so v njegovi misli in delu prisotni tudi nagibi, ki ohranjajo še danes svojo svežino in občečloveško veljavnost ter sodijo kot taki v skupno zakladnico sodobne omike in humanizma. 128 Ivan Bukovec Izzbirke NEBO IN ZEMLJA IX, olje Ivan Bukovec Iz zbirke NEBO IN ZEMLJA, olje OBLETNICE DAMIJAN AHLIN STOLETNI BALANTIČ Iskati hočemo poti čez morje Pravi izraz mladoletnika poln energije vseh časov. Seveda isto velja tudi danes in je veljalo pred sto leti in bo veljalo čez dvesto let. - Neskončno in kjerkoli na tem svetu. Ko sem prvič slišal ime France Balantič je bilo okoli leta 1980 ko sem nastopil prve korake osnovnošolskih let. Kraj San Justo, Buenos Aires, Argentina. Tam je središče Slovencev iz okolice, ki je postal pravi dom, »Naš dom« in kjer obstoja od vsega začetka šolski tečaj, posvečen ravno pesniku. V spominu imam ustmeno in močno duhovno izročilo ljubečega srca dolgoletne voditeljice šole Angelce Klanšek. Kot zanimivost, nekateri še nismo znali pravilno brati a vedeli smo o njem in o besedah: ] 29 OBLETNICE »Ko boš, tujina, vso mi kri izpila, ko neizgovorjena bo beseda prišla kot ogenj mi na usta bleda, bo davna želja domu me vrnila«. »Sen o vrnitvi«, je pesem, ki izraža čut vsakega narodnozave- dnega človeka, bodisi v izseljenstvu ali zdomstvu, tistega ki ljubi svoj rojstni kraj, domovino. Prav ta je morda bil tisti pečat, ki je prevladal v spominu vsakega osnovnošolca, kot sem morda bil tak¬ rat tudi jaz. Če prav pomislim, bi ta pesnik takrat bil deležen svojih rožnatih komaj šestdeset let. Če bi mu bilo dano in ne bi bilo življenje vzeto, sem jaz dandanes že gladko podvojil njegovo življenjsko pot v letih. To so bili drugi časi - bi nekdo potrjeval -, jaz pa vse postavim bolj na duhovno plat in rečem usoda in zapisana zgodovina sta odgovorni za vse kar je bilo, za sedaj in kar še pride. V vsakem primeru je tudi dovoljeno izreči za nekaj je moralo tako biti. Druga zanimivost je, da naju vežeta le prvi spisi v mladostnih srednješolskih letih, različica je seveda v tem, da moja malenkost ni vezala besede in se držala pesniškega pravila, se pravi so dovolj svobodne besede, ki jih preprosto imenujemo pesem, pesnitev ali poezija, toliko da jih večkrat težko ocenjujemo, kjer prevladuje upo¬ raba enostavnih besed, medtem ko je bil omenjeni izreden pesnik že iz zibelke, in to magistralen. Ker ni več videti bližnjega povezovanja z njim, in ker bi rad z vami delil vse o pesniku - kar bi lahko jaz pač vedel iz mojega skromnega spoznanja - se bom lotil besed in misli, ki jih povezujem iz raznih virov. Po spominu v pogovoru z gdč. Angelco Klanšek, ob pisani besedi prof. Franceta Pibernika, ob prebiranju »Muževne steblike« (Mitja Mejak-1984), seveda tudi ob zbranem delu, ki ga je uredil France Papež (SKA 1976), še posebno pa ob pristni besedi iz uredništva, kjer je Balantič objavljal svoja dela od leta 1941 dalje: »Dom in svet« izpod peresa dr. Tineta Debeljaka. Vsa plaha si in revna, gruda rodna Govorimo o mladeniču, rojenem nekega 29. novembra daljne¬ ga 1921. Pomembna zanimivost je tudi to, da mesec november za pesnika pomeni Alfa in Omega. Tik po prvi svetovni vojni. Nekaj mesecev po sprejeti prvi ustavi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Sloven¬ cev (Vidovdanska ustava) in v letu, ko so končno ZDA, Avstrija in Nemčija podpisali mirovni sporazum o koncu prve svetovne vojne. 130 Ni bilo blagostanja v Sloveniji in še manj, če govorimo v delavski OBLETNICE družini. Čeprav rojen v Kamniku, je živel v predmestju med Starim Gradom in Kamniško Bistrico. To je veljalo za bolj nizko socialno naselje. France je bil torej starejši sin Marije Ovcin in Antona, kasneje sta se družini pridružili mlajši Francetovi sestri Minka in Tilka. Kmečko okolje, dotik z naravo, hoja med bližnjimi gozdovi so bile že od otroštva varno zakulisje oblikovanja prirojenega ta¬ lenta. Iz tega okolja on potem izkoristi in ustvarja prispodobe do konca svojih dni. Črpal je iz narave vse kar je bilo povedano iz nje, stvarstvo, privezanost, zemlja, dom in Bog. Veliko je napisanega o tem kako je bilo z družino Balantič. Kot podatek lahko omenim, da je šele štirinajst let po poroki (1934) dru¬ žini bilo dano, da so si zgradili skromno lastno hišo. Kot je veljalo za tiste čase, naj bi po končani osnovni šoli mladenič nadaljeval isto očetovo pot, se pravi, moral bi se zaposliti v tovarni. Kakor sem že omenil bil je nadarjen že od same zibelke in tega se je tudi mati za¬ vedala, zato sta, kljub vsem težavam, zakonca uspela fanta vpisati v klasično gimnazijo v Ljubljano. Mladi smo, v nas se hrepenenje drami Sramežljiv, miren in zadržan je bil zunanji videz tega mladeni¬ ča, ki sta mu duša in srce hrepenela po izbruhu vencev besed moč¬ nega značaja in pomena. Dal je vedeti svojo naklonjenost in zanima¬ nje za slovanske jezike in celo za sodobno slovansko literaturo. Ni pa razkrival svojega pravega talenta. Se pravi, nihče ni vedel, da je v resnici pravi pesnik. Sedemnajst let je štel, ko se je počasi spuščal in pokazal določe¬ nim, res izbranim, svoj talent. Prej kot pesništvo, seje raje poskusil pri gledališču. Igral je stranske vloge pri kamniškem amaterskem odru. Kot sem omenil, sramežljivi pesnik je leta 1939 pripravil prve pesmi in jih dostavil uredništvu revije »Mladika«. Že takrat ni bil lepo sprejet, saj je pisal zelo močne socialno po¬ udarjene pesmi. Bile so pesmi spisane za domačo nalogo tiste, ki so končno zasijale v javnost. Objavil jih je v zborniku kamniških štu¬ dentov »Bistrica« leta 1940. Zato na pot, dokler še kri je topla To bi rekli, da je bil prvi korak ali začetek neminljivega kon¬ ca. Postal je član umetniškega kluba Krog. Nekateri menijo, da je to uporabil le kot sredstvo, da je prišel do knjig in stikov z intelektualci saj so sloveli v njem tudi priimki kot Gajšek, Goreč, Jeločnik, Osana, Rakovec, Gregorič, Šarabon, Melik, Ramovš, Šali ter sošolca Tršar in Kremžar. Po zadnjih dveh je Balantič spoznal urednika Doma in 131 OBLETNICE 132 sveta dr. Tineta Debeljaka, ki je februarja leta 1941 sprejel v revijo prve njegove pesmi. Čeprav je bil France v tistih dneh v dobri družbi, vedno v spremstvu gledališke skupine, ali intelektualcev in prijatelja sošol¬ ca, se je počutil vse bolj osamljenega, poln domotožja, bolestnosti in tesnobe. Živel je doma v Kamniku, a postal je samotar in puščavnik, edino željo, ki jo je imel, je bilo potepanje po gorah. Opazoval je, da prijatelji že okušajo prva ljubezenska ugodja. To ga je sprva vznemi¬ rilo, čutil je potrebo in hrepenenje po njej, boj med strastjo in ljubez¬ nijo je bil v notranjosti goreč, a navidezno zaprt. Pesmi iz tega obdobja, torej svoje ljubezenske verze, je zaupal le materi. Sledil je pisavi Ketteja, Murna in Jenka ter se boril z dvema močnima nasprotjema: telesni čut ali strast in duhovnost. Praznino sta polnila greh in smrt. Nemška zasedba Kamnika je pomenila Balantičev beg v Lju¬ bljano. Torej med koncem 1941 in začetkom 1942 je Francetu po¬ menilo prvi čut po zdomstvu. Junija 1942 je bil z drugimi fanti iz Most, kjer je stanoval, ob italijanskih racijah odpeljan v internacijo v Gonars. To ga je še posebno zaznamovalo. Narodna in lastna usoda se prepletata v socialno humanistične in versko duhovne besede, vprašanja, obup, up in smrt. Sledi kar je morda mnogim znano. Po Gonarsu se je pridružil vaški straži v Grahovem pri Cerknici. Doživel je obleganje Pudoba in se rešil v Ljubljano. Pridružil se je domobrancem in kmalu spet odšel v Grahovo. Med 23. in 24. novembrom leta 1943 so partizani obkolili Krajčevo hišo in jo zažgali. Med žrtvami je bil tudi France Balantič. Tiste dni je dr. Tine Debeljak v reviji Dom in Svet (zbornik I letnik LVI1944) napisal sledeče: »Ta sestavek naj velja mlademu dvaindvajsetletnemu pesniku Doma in sveta Francetu Balantiču za - nekrolog. Nisem mislil, da ga bom po¬ kopaval, ko se je komaj oglasil v naši reviji prvič marca meseca 1941, torej tik pred usodnim zgodovinskim prelomom v naši narodni zgodo¬ vini, zadnjič pa v Zborniku I. leta 1943. V Zborniku II. ga ni bilo, ker sem hranil iz njegove rokopisne zbirke Muževna steblika tistih nekaj pesmi, ki še niso bile objavljene, kot novost za zbirko v tisku, ki naj bi izšla v prvih mesecih leta 1944 v podobni založbi kot Šalijeva Sreča¬ nja s smrtjo. Toda tega že ni več dočakal: 24. novembra leta 1943 je kot domobranec-prostak zgorel pri komunističnem napadu Dakijevih tolp v Grahovem pri Cerknici, zabarikadiran v Krajčevi hiši, obenem s svojim poveljnikom in sošolcem Fr. Kremžarjem, pa tudi še s tri¬ desetimi drugimi tovariši. Daroval je tako največjo žrtev, ki jo more OBLETNICE dati človek: svoje življenje za Boga in Domovino kot borec, ki se je za svoje pojmovanje sveta šel bit; zamenjal je liro s puško in Muzo z Očetnjavo. Padel ni tako mlad za pesniško boleznijo, ki jo je tudi nosil v prsih, temveč kot junak na polju slave, s puško v roki; odvrgel jo je samo pri »zadnjem nalivu svetlobe« v strahotni smrti žive bakle, ki bo odslej gorela skozi našo literarno zgodovino kot grozotna priča razkroja naših dni. Toda s te tako kruto telesne grmade je planil na dan Balantič-Pesnik, h kateremu se bodo priznavali odslej vsi, ki bodo proti veri v gmoto potrjevali vero v duha, vero v Boga, ki ga je Balantič izpovedoval s tako pesniško silo kot morda še noben slovenski pesnik pred njim. In v potrdilo tega naj za njegov nekrolog razodenem iz njegovih za¬ piskov veličastno zamisel venca sonetnih vencev, posvečenega ljubez¬ ni božji in otroštvu v Njegovem varstvu, simfonije, s katero je hotel razgrniti pred Bogom ves kozmos svojega srca in videnj in se mu zah¬ valiti za mir in uteho. Pa preden je utegnil splesti prvi venec iz vizije, ki jo je jasno gledal z očmi svoje globoko religiozne duše, se je Gospod zadovoljil samo z namenom ter mu v zameno položil mučeniški venec na glavo. Utegnil jo je samo še skloniti in vdano vzdihniti: zdaj bodo moji spevi počivali!« Leta kasneje izpod peresa Franceta Papeža pri uvodnih bese¬ dah knjige »Izbrano delo« (SKA -1976) lahko razberemo tudi sledeče besede: »... Emotivna razvnetost modernistov in ekspresionistov je pri Ba¬ lantiču našla izhod v njegovi erotični poeziji, ki je, podobno kot pri Baudelaireju, izraz osebnosti polne nemira in izpostavljenosti.« »... Pesniku so se že od začetka prepletale glavne teme njegove poezije: ljubezen, smrt, čas, Bog in socialna tematika.« »... Bližajoči se vojni čas zveni pesniku prek slutenja lastne smrti; doživlja ga v mladostni razklanosti, kaže se mu v samotnih jutrih, krvavih zarjah in mesečnih nočeh.« »... Rahločutna lirika, spočeta kot čustveno duhovni izraz človeka, ki je dozorel - kot toliko naših pesnikov - v težkem času, prehaja čista v kozmičnost duha. Apolitična, nostalgična pastirska in domačijska pesem tega velikana slovenskega ekspresionizma se ob vabljivosti in močeh sveta razrašča v tragično doživetje časa in v metafizične spo¬ znave. Občutenje zgodovinske stvarnosti prehaja v videnje mističnih stvarnosti življenja in smrti, lepote in resnice.« Samo, da čutim dih po vsem ožganem Prerok same usode svoje, to je stoletni Balantič: nemir, strast, hrepenenje, vera, upor, bolečina, veselje in žalost. 133 OBLETNICE DOM IN SVET: JOSIPU JURČIČU PISATELJU, ki je zvesto izpolnil Levstikovo naročilo o slo¬ venskem duhu v slovenskem jeziku in povesti, razvijajoč se iz njega v prvega slovenskega pripovednika velikega sloga, v prvega roma¬ nopisca in še do zdaj najbolj ljudskega pripovedovalca neizčrpnih zgodb iz pravljične starosvetnosti, kakor mu jo je slikal ded, iz sta¬ roslovenske zgodovine, turških vpadov in srednjeveških časov, iz dob obmorske lepe Vide, iz let bega starega napoleonskega vojaka, iz časov uhajačev in rokovnjačev, narodnostno navdušenih čitalnic, 134 rasti prvega slovenskega meščanstva in njega idilične zveze z vaško OBLETNICE grajsko gospodo, predvsem pa iz sodobnega kmečkega življenja, kakor ga je gledal izpred hiše, na polšjem lovu ali pri Obrščaku, ustvarjajoč nam nesmrtne Krjavlje, Spake, Rožmarinke in sosedove sinove; ČASNIKARJU, ki je stal na čelu prvemu slovenskemu dnev¬ niku, vihteč pero za prebujo ljudstva v narod, priznavajoč sicer razsvetljensko pojmovanje sveta, toda boreč se za pravice naroda in človeka proti nasilnostim, ki se ne zlagajo z naravnim in božjim redom; KULTURNEMU DELAVCU, ki je vsa svoja kratka leta po¬ svetil narodu, ves zaverovan v njegovo zdravje in dobroto, črpajoč iz njegove preteklosti potrdilo za bodočnost; NJEMU BI SE MORAL CELOTEN NAROD pokloniti letos 2. marca pred njegovo rojstno hišo na Muljavi, da ni skupnosti razdejal vihar, ki smo ga sami sejali, ne spoštujoč njegovega sve¬ tega izročila, ki nam ga hrani prisrčna, dobra in optimistična lepa knjiga njegovih zgodb iz Dolenjske, TISTE DOLENJSKE, ki kot »deseti brat« pregnana iz njego¬ vega rojstnega kraja v mesto njegove smrti, v časih novega rokov- njaštva slavi v solzah, obupu in neskončnem domotožju svojega barda. ROJSTNO STOLETNICO. In z domotožjem po njegovi Dolenjski in s slavo njegovemu delu se mu klanja tudi DOM IN SVET. (DOM IN SVET - ZBORNIK 1-1944 . LETO LVI (56) Odgovorni urednik: Dr. Tine Debeljak). In letos obhajamo siroti njunih besed že STOŠTIRIDESETO leto brez Muljavskega črnila oblikovanega v izraženi modri do¬ mišljiji in misli v gladki novi belini. Sedaj ko smo že trideset let prepoznavni in priznani, naj bi se tudi naše poslanstvo nadaljevalo vihteče delo prebujanja talentov ljudstva, del slovenskega naroda, kakor on iz preteklosti v zdravo, svežo in pomlajeno bodočnost. Prav tako oddaljeno v prostoru in času, se domotožno klanja NJEMU in njegovi dediščini tokrat tudi MEDDOBJE. 135 ESEJI in RAZPRAVE MARTIN SUŠNIK PROBLEM ZLA IN TEMELJNA FILOZOFSKA OPCIJA UVOD Zlo je, brez nadaljnjega, eden od glavnih predmetov filozofske¬ ga razmišljanja, poleg tega, da je seveda ena od najglobljih eksisten¬ cialnih vprašanj, ker ga pač trpimo. Tudi v zgolj teoretskem smislu je globoka in univerzalna tema, morda ena od najbolj temeljitih, ker pogled, ki ga človek ima o njej, je neizogibno v zvezi s celotnim svetovnim nazorom. V kolikor je predmet filozofije, je zlo seveda predmet etike, se pravi, filozofske vede, ki preučuje človeška dejanja v kolikor so ta dobra ali zlobna. Je pa tudi predmet metafizike, se pravi, filozofske vede, ki se posveča študiju bitja in njihovih počel. Ker je metafizika veda, ki se sprašuje kaj pomeni, da nekaj »je«, pripada tudi njej vprašanje kaj je »dobro« kot tako (quid est bonum) in torej se tudi sprašuje kaj je zlo kot tako (quid est malum) in kakšno »mesto«, če smemo tako reči, ima ta v ontološki strukturi sveta. Zato ima odgovor na vprašanje o zlu tesen stik s celotnim pogledom na svet. Tukaj ne bomo podrobno obravnavali zadevo zla, se razume. Ves ta spis, konec koncev, ni nič drugega kot neko uvodno bese¬ dilo. Tudi se ne bomo zapletli v težke filozofsko-tehnične zadeve, ker ni to naš namen. Bomo pa poskusili predstaviti nekatere »te¬ žave«, ki se ob zlu pojavijo - zlasti tako imenovan »problem zla«, se pravi, problem kompatibilnosti med obstajanjem zla in Boga, vsaj takega, kot ga klasični teizem običajno predstavlja - in to v zvezi s filozofskim svetovnim nazorom, se pravi, v zvezi z zadevo »temeljne filozofske opcije«. TEMELJNA FILOZOFSKA OPCIJA Vsak mislec, vsak filozof ima svoj lastni pogled na stvari in 136 jih po svoje razlaga. O tem ni potrebno, da na dolgo razpravljamo. ESEJI in RAZPRAVE Kdor vsaj povprečno pozna zgodovino filozofije, brž spozna, da je med filozofi nesoglasje običajno, in to že od vsega začetka. Komaj je Tales sprožil misel, da je arche (princip) narave voda, takoj se je že pojavil Anaksimander in izjavil, da se s tem ne strinja. Od tam naprej bi skoraj kazalo, da je zgodovina filozofije zgodovina nesoglasij, kot če bi se filozofi strinjali le v tem, da se v ničemer ne strinjajo. In seveda ni isto Platon kot Aristotel, ni isto Sveti Avguštin kot Sveti Tomaž, ni isto Descartes kot Hume, ne Marx kot Nietzsche. Lahko pa pri tem opazimo, da so razlike, ki med njimi obsta¬ jajo (so), raznolične. Po eni strani lahko opažamo, recimo tako, bolj »tehnične« razlike, ki so predvsem v zvezi ne s tem kar mislijo, temveč s tem katero je njihovo konceptualno orodje, kako se izra¬ žajo, kako pridejo do svojih zaključkov in podobno. V tem smislu, na primer, je med Avguštinom in Tomažem veliko razlik. Po drugi strani, pa lahko osredotočimo našo pozornost na držo, ki jo misleci imajo v zvezi s temeljnimi zadevami. Pri tem pa odkrijemo, na primer, da kljub vsem tehničnim razlikam, ni med Avguštinom in Tomažem toliko razdalje, in da je tudi ni med njima in Platonom ali Aristotelom. Če se ozremo na te glavne točke, na ta temeljna vprašanja, bomo še celo opazili, da navsezadnje ni toliko raznoličnih možnih drž. Denimo na primer vprašanje ali ima realnost kak objektiven smisel ali ne. Ob takem vprašanju konec koncev ni toliko možnih odgovorov. Seveda bo vsak malo po svoje povedal, se bo na lastni način o tem izrazil, bo uporabljal ne samo svoje značilno besediš¬ če, temveč tudi svojo tehniko, svoje pojme in kategorije; ampak o tako temeljni zadevi ni na tisoče možnih odgovorov. Zato, kar se temeljnih filozofskih zadev tiče, lahko človek opazi le nekaj možnih pozicij in najde tudi med mnogimi misleci kar nekaj sovpadanja. Poleg tega, dodajmo še, da če je mislec globok in dosleden, ga drža v eni izmed teh zadev pelje - rekli bi, skoraj neizogibno - v določeno smer tudi v drugih zadevah, ali pa da rečemo drugače, kar odgovori na eno vprašanje ga vodi tudi k določenemu odgovo¬ ru na druga vprašanja, ki so z onim prvim odgovorom dosledna. Na primer, mislec ki na omenjeno vprašanje o objektivnem smislu realnosti odgovarja negativno, bo »po naravi« moral zanikati obsta¬ janje objektivne resnice. Potem seveda ne bo mogel trditi, da bi se moralo človeško življenje usmeriti na podlagi spoznanja realnosti, moral bo zanikati človeške možnosti objektivnega spoznanja, itd. 137 ESEJI in RAZPRAVE Iz vsega tega sledi, kot rečeno, da navsezadnje, v globini, ni na tisoče filozofskih drž. Konec koncev, če gremo na temeljne sve¬ tovnonazorske zadeve, se možnosti dokaj zmanjšajo. Še več, tukaj se strinjamo z mislijo, da sta svetovnonazorski filozofski drži v glavnem dve: realizem (ki, po našem skromnem mnenju, najbolj sovpada s krščanskim pogledom na svet, čeprav, da ne bo pomote, mora biti na jasnem, da krščanstvo seveda ni filozofija) ter ima- nentizem. Poskusili bomo na kratko sintetizirati katere so glavne teze klasičnega filozofskega realizma, v katerem se zlo pojavi kot še posebno problematična zadeva. FILOZOFSKI REALIZEM: GLAVNE TOČKE Realizem dobi svoje ime prav od tega, da pojmuje, da mora glavno spoznavno razpoloženje biti odprtost do realnosti. Resnično spoznanje je tisto, ki sovpada s tem, kar stvari same na sebi so, in to pomeni, da je v stvareh samih resnica. Kot pravijo sholastiki, logična resnica je ustreznost uma z ontološko resnico; ta pojem onto¬ loške resnice se ravno nanaša na resnico bitja, se pravi na to kar stvari dejansko so. To se pravi, da je realizmu bistvena teza, da je smisel v stvareh samih in da ga človek zmore, čeprav omejeno, v stvareh odkriti. To pa tudi pomeni pojmovati realnost, kot nekaj, kar ni kaotično, prazno, nesmiselno, temveč kot nekaj urejenega. Kot so se izražali že stari Grki, to pomeni videti, da je realnost kozmos (red). Zato je klasičnemu realizmu tudi bistvena teza naravnega reda. Pojem »reda« se nanaša na mnogoterost stvari, v katerem je vsaka izmed njih na svojem mestu. Sprva enostaven pojem, vendar v katerega se lahko poglobimo. Najprej, če govorimo o mnogote¬ rosti, to pomeni, da se stvari razlikujejo ena od druge. A ni B in B ni A, ker A je A in biti A pomeni ne biti B. To pa pomeni torej, da ima vsaka stvar svojo istovetnost, svojo identiteto, kar vsebuje tudi, da so te stvari ontološko omejene. Če bi ne bile omejene, bi biti A ne pomenilo ne biti B, se pravi, A bi bila tudi B (ker bi ne bila omejena), kar bi uničilo možnost govora o istovetnosti. Ko govorimo o mnogoterosti stvari govorimo o konsistenci končnega bitja. Končno bitje se ne raztopi v celoti, ni le sestavni »del« celote, zato ima tudi vsako končno bitje do neke mere svoj pomen, svojo važnost, svojo vrednost, svojo vsebino in svoje meje, ki omogočajo istovetnost in so zato pojmovane kot nekaj pozitivnega. Ko pa omenimo, da je vsaka stvar na svojem mestu, pred- 138 postavljamo, da je za vsako stvar neko mesto, ki je njeno. Vsak ESEJI in RAZPRAVE posameznik, vsako končno bitje, v tej perspektivi ne pripada ka¬ morkoli, ker ima svoje mesto. In če govorimo o »naravnem redu«, pomeni to, da mu to mesto pripada po naravi, oziroma, da ni to neko mesto, ki bi končnemu bitju bilo vsiljeno od zunaj, temveč mesto, ki mu pripada »od znotraj«, po svoji lastni naturi. Bese¬ da natura se dejansko nanaša na rojstvo, to se pravi, da se vsako končno bitje že »rodi« (natus est) s poklicem do nekega mesta, ki mu po lastnem bistvu pripada. Ker je pa član mnogoterosti, ker ni edinstveno bitje, vsak posa¬ meznik celotnemu redu prispeva v kolikor je zvest svojemu bistvu ali, da rečemo isto, v kolikor je zvest mestu, ki mu pripada. Le z izvrševanjem lastnega poslanstva, le v zvestobi lastni konsistenci, vsako bitje pripomore tudi k harmoniji mnogoterosti, katere član je, in s tem omogoči, da je v tej mnogoterosti tudi neka enotnost. Skratka, pojem reda je, in lahko bi ga tudi tako definirali, pojem enotnosti v mnogoterosti. In realizem pač tako pojmuje svetovno re¬ alnost. Če je pa svet pojmovan kot nekaj urejenega, če je narava poj¬ movana kot kozmos, to do neke mere zahteva prisotnost nekega »urednika«, oziroma oblikovalca tega reda, nekega vzroka urejene narave. Zato je običajno, da se v filozofskem realizmu trdi obstoj Stvarnika, se pravi presežnega Boga. Ta Bog Stvarnik je, seveda, v nekem smislu prisoten v stvareh, ne samo ker imajo stvari Njegov pečat (efekt ima vedno pečat svojega vzroka in mu je zato, do neke mere, vedno »podoben«), temveč tudi ker jim daje »bit« (v kolikor je Stvarnik). To pomeni, da Stvarnikova moč sega do vsega kar je, ker bi ne bilo nečesa, če bi ne bilo po njegovi moči ustvarjeno. V tem smislu, je Bog Stvarnik tudi neizogibno vsemogočen in povsod pričujoč. Poleg te vsenavzočnosti, je pa tudi presežen (transcenden¬ ten); Bog realizma se ne istoveti s stvarmi, z redom katerega vzrok je. Bog ni stvarstvo, kajti če bi se Bog in svet istovetila, bi Bog v svojem neskončnem bitju vseboval vsa končna bitja, a v takem slučaju bi pa dejansko ne bilo - v metafizičnem smislu - končnih bitij, ker bi ta ne imela svoje lastne konsistence. Tokrat bi se raz¬ topila v tej Celoti, ki bi bil Bog-svet, in bi že ne bilo enotnosti v mnogoterosti, temveč le enotnost brez mnogoterosti. Ravno to je značilnost panteizma (ki Boga istoveti s svetom), ki je zaradi tega monizem, v kolikor konec koncev trdi obstajanje le Enega, vse ostalo so pa le nekonsistentne sestavine, trenutki te Celote. 139 ESEJI in RAZPRAVE Seveda, bi se o vsem tem dalo neskončno več povedati, a naš cilj tukaj je bil na zelo osnuten način predstaviti glavne metafizične teze filozofskega klasičnega realizma, in sicer: obstajanje naravne¬ ga reda, konsistenca končnega bitja in obstajanje Boga Stvarnika, kateremu po zahtevi notranje logike pripadajo lastnosti vsenav- zočnosti a tudi presežnosti, vsemogočnosti, torej vsepopolnosti in na podlagi tega tudi neskončnost, večnost, popolna dobrota in vse običajne božje lastnosti. 1 Ob tem se pa ravno pojavi slavni »problem zla«, ki je za rea¬ lizem dokaj težavna zadeva. Kako uskladiti trditev takega Boga z očitnim obstajanjem zla na svetu? PROBLEM ZLA Morda najslavnejša izjava te zapletene zadeve pripada Epi- kuru. »Ali Bog hoče preprečiti zlo in ga ne more, ali more in noče, ali noče in ne more, ali hoče in more. Ce hoče in ne more, je nemočni, kar je pri Bogu nemogoče. Če more in noče, je nevoščljiv, kar je prav tako nasprotno božji naravi. Ce noče in ne more, je nevoščljiv in nemočni, torej sploh ni Bog. Ce pa more in hočč, kar je edino ki pripada Bogu, od kod torej prihaja zlo in zakaj ga ne prepreči?« 2 Če trdimo, da je Bog vsemogočen in istočasno tudi dober (še več, je Dobrota sama), kako naj bi razlagali zlo? Saj če je vsemogočen, se razume, da lahko prepreči zlo na svetu, in če je istočasno dober se razume, da ga tudi hoče preprečiti. Vendar, če Bog hoče in zmore preprečiti zlo na svetu, bi človek pričakoval, da bi torej zla na svetu ne bilo, kar se pa očitno spre z našo vsakdanjo izkušnjo. Še več, če je Bog vsenavzoč in istočasno »neskončna Dobrota«, bi torej zlo »ne imelo prostora«, ker bi njegova neskončna Dobrota morala biti vsepovsod (drugače bi ne bila neskončna, pa tudi On bi ne bil vsenavzoč) in bi v takem primeru zlo, kot »nasprotnik« Dobrote ne imelo prostora. 3 1. Glej n.pr. Tomaž AkvinskI, Summa Theologiae, I, q. 3-25. 2. Frag. 374, Usenher H., Epicurea, Lipsia 1887, citiran v A. L. Gonzalez, Teologfa Natural, Eunsa, Pamplona, 1991. 3. Ta je ravno argument proti obstajanju Boga, ki ga Tomaž Akvinski 140 predstavi v Summa Theologiae, I, 2, 3. ESEJI in RAZPRAVE Ali pa, da zadevo še bolj kompliciramo: če je Bog prvo počelo vsega kar je, ker je pač Stvarnik in ravno to mu kot Stvarniku pripada, bi morali torej pojmovati Boga tudi kot prvo počelo zla? Kako naj bi se to ujemalo z njegovo neskončno dobroto? In če s svojo previdnostjo vlada nad vsem, če se konec koncev vse zgodi po njegovi volji (in bi ne mogli trditi, da ne, kajti drugače bi njegova volja bila neučinkovita, kar ni za vsepopolno Bitje možno), potem bi morali trditi, da se tudi zlo godi po njegovi volji (in, ponovno, da je On vzrok zla)? 4 Taka vprašanja seveda vznemirijo verno srce. Mnogokrat se ob tej resni težavi pojavi odgovor, da gre pač za skrivnost, ker smo tukaj pred nečem, ki nas presega, katerega smisel nam ostane skrit. To bo po našem mnenju držalo. Zlo je nedvomno skrivnost. Omeniti moramo pa tudi, da sklicevati se na misterij včasih skriva dejstvo, da se človek želi tej težavi izogniti, kakor če bi jo hotel skrivati pod preprogo. Nemalokdaj je lahko celo znak neke inte¬ lektualne lenobe; pa tudi če ni, marsikdaj povzroča tak vtis, kar neverni osebi izostri občutek, da gre pri veri za ne-razumsko ali celo za proti-razumsko stvar, in da je vera značilna tistemu, ki si ne upa o takih zadevah resno razmišljevati. Zato smo mnenja, da čeprav gre za skrivnost, je tudi prav, da vzamemo stvar v roke in se ji z razmišljanjem posvetimo, v kolikor je v naši moči. Bilo bi tudi primerno, da preudarimo o nekaterih hitrih od¬ govorih, s katerimi se lahko večkrat srečamo ko gre za problem zla. Morda je najbolj običajen tisti, po katerem se obstajanje zla razloži s sklicevanjem na svobodo končnega bitja, oziroma zara¬ di spoštovanja, ki ga ima Bog do človekove svobode. Bog nas je ustvaril svobodne, in zaradi tega lahko izbiramo pravilno ali pa napak. In prav verjetno, da vsak odgovor na problem zla, ki bi nameraval biti »uspešen« mora iti po tej poti. Vsekakor si pa lahko 4. Na preprost način nam to težavo prikaže psiholog Viktor Franki, ko opi¬ še sledečo anekdoto. Njegova šestletna hčerka ga je nekoč vprašala o božji dobroti: »"Zakaj govorimo o dobrem Bogu?" Jaz sem ji odgovoril: „Pred nekimi tedni si imela ošpice, sedaj te je pa dobri Bog ozdravil." Toda deklica ni bila prav zadovoljna in mi odgovorila: „Že prav, očka, a ne pozabi, da mi je najprej on ošpice poslal."« V. Franki, El hombre en busca de sentido, Herder, Barcelona, 2001, p. 165 141 ESEJI in RAZPRAVE ob tem zastavljamo še nekaj vprašanj, ki nakažejo, da zadeva ni tako enostavna. Lahko se sprašujemo, na primer, čigavo svobodo sicer Bog spoštuje. Recimo, da ena oseba prisili drugo, in da Bog to dovoli iz spoštovanja do svobode; prav gotovo bi lahko prisiljena oseba rekla, da gre v tem primeru za svobodo napadalca, ne pa za njeno lastno svobodo. In lahko bi temu odgovorili, da če se je Bog odločil, da ustvari svobodna bitja, je s tem neizogibno tvegal, da bodo ta bitja to svobodo kdaj zlorabila. Vendar, to tudi rodi nove težave, kajti pomeni, da pojmujemo svobodo kot nekaj, ki je v bistvu zmotljivega, v takem primeru bomo pa imeli težavo, da bi ravno Bogu, ki je nezmotljiv, pripisovali svobodo. Poleg tega, če smo zmotljivi zaradi tega, ker smo svobodni, se lahko sprašujemo, kdo nas pa je ravno take ustvaril, in če navsezadnje ne pripada ravno Njemu prva odgovornost naše možnosti za zlorabo svobode (in zopet bi bili v težavi, da naredimo iz Boga prvo počelo zla). Običajno bi odgovorili, da to ne bo držalo, da Bog nima ni¬ česar pri zlu, da je »nedolžen«, ker v primeru zla nima nobenega opravka. Nobenega posega ni s strani Boga, ko mi slabo ravnamo. Vendar tudi to predstavlja nove težave, ker bi lahko pomenilo, da je na svetu nekaj, v kar Bog ne posega. Kako to razumeti? Še več, ne bi to dejansko pomenilo, da so na svetu »območja« v katera Bog ne seže? In zakaj ne seže? Ker ne more? Ker noče? In spet smo na istem ... Dodajmo še, da sklicevati se na človeško svobodo kot vzrok zla ne razjasni primerov v katerih najdemo zlo, ki ne izhaja iz naše svobode, kot na primer nekatere naravne katastrofe in podobno. Prav tako pa tudi ne more biti zadovoljiva za primere trpljenja ne¬ dolžnih. Če bi zlo bilo vedno posledica lastnih nekoristnih izbir, bi morda to še sprejeli. A kaj pa, ko gre za zlo, ki ga trpijo nedolžne osebe, še posebno otroci? 5 Mnogokrat tudi slišimo, da Bog dovoli zlo v prid »večjega dob¬ rega«. Tako bi lahko razumeli, na primer, da dovoli, da neka oseba trpi, ker bo končno, po tem trpljenju, dosegla zrelost, modrost, potrpljenje in podobno. Taki odgovori se nanašajo na neko »pe¬ dagoško uporabo« zla. In bo seveda držalo, da mnogokrat zaradi 142 5. Glej F. Dostojevski, Karamazovi bratje, (V, 4, "Upor") ESEJI in RAZPRAVE izkušnje zla postanemo bolj razmišljujoči in morda celo modrejši, ali pridobimo kreposti, itd. Vendar se še vedno lahko vprašamo zakaj je pač moralo biti tako? Ali nima Bog na razpolago enostavnejša in manj boleča sredstva? Jih ni zmožen, On, ki je vsemogočen? V istem smislu se marsikdaj odgovori nanašajo na potrebnost zla (pa naj bo za spoznanje dobrega, ali za celotno svetovno har¬ monijo, za osebno rast ...). A to ne bo kar tako držalo, kajti če je to zlo v kakem smislu »potrebno«, se predstavita dve težavi. Prva, da sam pojem »potrebnega zla« kaže biti protisloven; zlo je ravno tisto kar bi ne smelo biti, oziroma, kar bi moralo biti drugače, in torej po naravi ne more biti potrebno; če je pa res potrebno, ga že ne moremo pojmovati kot zlo. Če je nujno sredstvo za nekaj dobrega, kako naj bi še trdili, da je torej »slabo«, oziroma zlobno. Druga, da če je zlo potrebno, če v kaki meri spada naravi (in to¬ rej tudi izvirnemu načrtu Stvarnika), potem moramo zopet prvo počelo zla pripisati Bogu. Slišimo lahko tudi, da to kar mi, končna in omejena bitja mis¬ limo, da je zlo, morda dejansko ni, a zaradi naše končnosti ne dosežemo dovolj obsežne perspektive, nimamo »božjih naočnikov«, s katerimi bi spoznali, da kar se nam sprva zdi slabo, je dejansko dobro (če gledamo naše življenje v celoti, ali zgodovino v celoti, ali svet v celoti ...). A lahko bi temu ugovarjali, da se vsaj čudno sliši, da kar tako zanikamo kar sprva kaže biti dokaj očitno (da celo na kompleksen način konec koncev zanikamo obstajanje zla, z namenom da tako rešimo obstajanje Boga). Lahko bi nadaljevali, a mislim, da smo prikazali, da je težav še in še, in da je včasih bolje, da se ne lotimo prehitrih odgovorov. Zadeva je zapletena, kaj pa da. To je tudi eden od razlogov, zaradi katerih marsikdo zapusti realizem (ker se mu zdi »naiven«, ker ne dobi pravih odgovorov tem vprašanjem) in stopi v drugo filozofsko opcijo: imanentizem. ZLO IN ATEIZEM Ateizem je, kot vemo, zanikanje Boga. Se pravi, na vprašanje o obstoju Boga ateizem odgovarja negativno. Vendar, ko človek o tem razmišlja spozna, da ni enostavno sestaviti razumske dokaze, ki bi bili zadovoljivi za to zanikanje. Seveda, ateist pravi, da teža dokaza sloni na teistu, ki trdi, da Bog obstaja, ne pa ateistu, ki 143 ESEJI in RAZPRAVE to obstajanje zanika. Dejansko je zelo težko dokazati da nekaj ne obstaja, bodisi karkoli, še bolj pa če gre za Boga. To imajo tudi mnogi ateisti zelo na jasnem. Celo misleci kot Bertrand Russell ali Richard Dawkins vedo, da v primeru, da bi morali predstavljati dokaze za zanikanje Boga, bi to bilo dokaj problematično. Zato se imajo za ateiste, istočasno pa priznajo, da če bi strogo presojali, bi se morali imeti bolj za agnostike. Vsekakor pa obstaja možnost za dokaz ne-obstajanja nečesa (ali Nekoga): če lahko dokažemo, da je med dvema stvarema popolno protislovje in da torej ne moreta obstajati obe istočasno, potem pa dokažemo (ali nakažemo), da je ena od teh dveh očitna, nam to služi, da zaključimo, da one druge ne more biti. Ravno to struk¬ turo najdemo pri morda najbolj resnemu dokazu proti obstajanju Boga: Bog in zlo sta protislovna (če Bog obstaja - kot vsemogočno in popolnoma dobro bitje - potem bi zla ne bilo). Alternativa je torej: ali obstaja Bog ali obstaja zlo na svetu. Vendar obstajanje zla je očitno. Od tod zaključek: Bog ne obstaja. Nimamo tu namena, da bi razpravljali o dokazih ateizma. Vsekakor je ta dokaz dokaj poznan in je tudi morda tisti, ki naj¬ bolj izziva človeka, ki se potopi v ta razmišljanja. Zanima nas pa vprašanje: po zanikanju Boga, kaj? Dosledni in globoki ateisti so spoznali, da se z zanikanjem Boga radikalno spremeni ves pogled na svet. Ne moremo Boga črtati, vse drugo pa naj ostane kakor je bilo ker, kot rečeno, je Bog ena od glavnih metafizičnih konstant. Še več, je ravno tista od katere končno (za)visijo ostale (naravni red, konsistenca končnega bitja ...). Če torej zanikamo Boga Stvarnika, že nimamo več počela, ki bi bil urednik ali oblikovalec sveta. Zato je za dosledne ateiste značilno, da zavračajo tudi pojem naravnega reda. Na svet že ne moremo gledati kot nekaj samo na sebi smi¬ selnega, vrednega, itd., ker že nimamo temelja, ki bi temu smislu in vrednosti bil prvotni vzrok. Že ne moremo govoriti o enotnosti v mnogoterosti, ker smo izbrisali ravno tistega, ki naj bi bil zdru¬ žljiv princip. Ne moremo braniti misel, da »ima vsaka stvar svoje mesto« (kdo pa naj bi ga bil določil?). Red je lahko kvečjemu le umeten, vendar že ne več naraven. Zato je pri globokih ateističnih mislecih običajna perspektiva, ki na svet gleda kot nekaj prazne¬ ga, nesmiselnega, kaotičnega, razpršenega. Ateizem je, lahko bi rekli, nihilistična verzija imanentizma. Je imanentizem, ker zanika 144 presežnost, in nihilizem, ker dosledno s tem zanikanjem zavrača ESEJI in RAZPRAVE tudi vsak objektiven smisel realnosti. 6 Vendar kaj se zgodi z zlom v tej perspektivi? Pojem zla je ravno pojem tega kar ni »dobro«, kar ni »prav« ali »pravilno«, kar bi »ne smelo« biti, oziroma, kar ni tako kot »bi moralo biti«. Je, skratka, pojem nekega ne-reda. Vendar kot tako predpostavlja red, ga zahteva, kajti nekaj je lahko neurejeno, le če obstaja kakšen red, ki je neredu predhoden. V ateističnem nazoru pa ravno tega predhodnega reda ni, zato zlo ne more biti pojmovano kot nered. »Če bi Boga ne bilo, bi bilo vse dovoljeno« razmišlja Ivan Ka- ramazov. A ne le zaradi pomanjkanja nekega »moralnega sodnika«, temveč zaradi strogih metafizičnih razlogov. Če Boga ni, potem nič ni objektivno dobro, ni objektivnih pravil, ni naravnih parametrov. 7 Sprva lahko celo na to optimistično gledamo, češ, ker ni pravil je vse »dobro«. Vendar globlje gledano se skriva v tem močan metafizični pesimizem: vse je dovoljeno, ker konec koncev je vse isto, ker ni vrednot in je torej vse enakovredno, oziroma nič ni samo na sebi vredno. Sprva bi se lahko veselili, ker »nič ni slabega, zlobnega«, vendar razlog tega je v tem, da »nič ni dobrega« (in od tega lah 6. »Kaj smo storili ko smo odvezali zemljo od sonca? Kam gre sedaj? Kam gremo mi? Daleč od vseh sonc? Ne padamo neskončno? In nazaj, h kraju, naprej, na vse strani? Obstoja še vedno zgoraj in spodaj? Ne tavamo kot sredi neskončne¬ ga niča?« piše Nietzsche v slavnem odlomku Vesele znanosti, 125. Tudi v po¬ zitivistični perspektivi se podobno izraža B. Russell, glej El culto de un hombre libre, v Misticismo y Logica y otros ensayos, Buenos Aires, Paidos, 1975, str. 60 ss 7. »Nikjer ne piše, da bi dobrota obstajala, da bi mogli biti častni, da ne bi smeli lagati, kajti smo ravno v takem položaju, kjer obstajajo le ljudje [...] ne najdemo pred nami vrednote ali ukaze, ki bi uveljavljale naše obnašanje. Tako, nimamo ne zadaj ne spredaj, v razsvetljenem področju vrednot, upravičenosti ali izgovorov. Sami smo, brez izgovorov.« piše Sartre, ko razlaga svoj dosledni ateizem (EZ existencialismo es un huma- nismo, Ediciones del 80, Bs. As., 1997, st. 19). 145 ESEJI in RAZPRAVE ko zaključimo, da je nekako vse zlobno, absurdno). 8 Vprašanje je, kakšno mesto še lahko ima pojem zla v taki perspektivi. Iz lastne izkušnje bi lahko ugovarjali, da pač trpimo, umre¬ mo, se motimo ... že res. A zakaj pa naj bi hoteli kaj drugega? Na podlagi česa? V nesmislu ni možnosti za pritožbo. Ne moremo protestirati, češ da »stvari niso take kot bi morale biti«, ker tukaj dejansko ni prostora za reči, da bi »morale« na kakšen način biti. So kar so, take kot so. To je to, ker dejansko tukaj ni nič presežnega. Zato ni razlogov za pritoževanje in tudi ni komu se pritoževati. V takem nazoru je zlo kvečjemu pojmovano kot sestavni del realnosti, kot nekaj, kar pripada bitju samemu. Se pravi, ateizem zapelje v ontologizacijo zla, zato je pa tudi tragičen. Eksistenca sama je zlobna. Zlo že ni absurd, razen v smislu, da je vse navsezadnje absurd, in tako bi lahko tudi rekli, da je vse zlobno. Tako dosleden in globok ateizem zapade v paradoks. Sprva je ob izkušnji zla zaključil, da ni Boga. Če pa Boga ni, potem ne obstaja »dobro« (ni naravnega reda) in če dobrega ni, potem ne. more biti zla (vsaj ne kot ne-red). Kot je že davno opazil Boetij: si Deus est, unde malum? (če Bog obstaja, od kod prihaja zlo?), vendar si Deus non est, unde bonum? (če Bog ne obstaja, od kod prihaja dobro?) 9 ZLO IN PANTEIZEM Druga možnost imanentizma, ki lahko sprva zgleda manj skrajna (ker ne zanika Boga izrecno), sloni na zanikanju enega ali več božjih lastnosti. Ker sta lastnosti vsemogočnosti in dobro¬ te problematični v zvezi z zlom, zanikanja običajno merijo na ti 8. »Ta nedolžnostjo strašna. „Vse je dovoljeno" vzklikne Ivan Karamazov. [...] To ni krik osvoboditve in veselja, temveč grenke potrditve. Gotovost Boga, ki bi dal življenju smisel je dosti privlačnejša od nekaznive moči za zlo delovan¬ je. Izbira ne bi bila težka. Toda ni izbire in tedaj prične grenkoba. Absurd ne osvobaja, ne veže. Ne dovoli vsa dejanja. Vse je dovoljeno ne pomeni, da ni nič prepovedanega. Absurd samo poda enakovrednost posledicam teh dejanj. Ne priporoča zločina, to bi bilo otroško, toda vrne kesanju nepotrebnost. Če so vse izkušnje brezbrižne, je izkušnja dolžnosti prav tako veljavna kot katerakoli dru¬ ga. Človek sme biti kreposten iz same kaprice.« Tako se izraža Albert Camus, El mito de Sisifo, Losada, Bs.As, st 96. 146 9. De constolatione philosophiae, I, 4, 30 ESEJI in RAZPRAVE dve, predvsem na prvo. 10 Vendar zanikanje vsemogočnosti lahko sovpada le z zanikanjem božje vsepopolnosti, in po tej poti konec koncev z zanikanjem tudi ostalih običajnih božjih lastnosti. Tako se navsezadnje ta poskus dejansko približa ateizmu kajti smeli bi reči, da Bog, ki ni vsemogočen, ni vsepopoln, ni večen, itd., kratko malo ni Bog. Zato te drže prej ali slej končajo pri istih metafizičnih konstantah ateizma. To lahko jasno opazimo pri drži, ki zanika božjo presežnost, oziroma pri panteizmu. Panteizem sloni na trditvi, da je vse (pan) Bog (theos). Kot rečeno, to pomeni, da Bog ni presežen, transcendenten, temveč da se istoveti s svetom, in v filozofskem smislu pripada metafizičnemu monizmu, se pravi drži, ki trdi, de je vse le Eno bitje. Panteizem, kot vsak monizem, je filozofija »splošnega bitja«. V taki perspektivi je očitno, da zopet ne moremo govoriti o naravnem redu, kajti v tem primeru imamo enotnost brez mno¬ goterosti. Mnogoterosti pa ni, ker filozofija splošnega bitja sloni ravno na zanikanju konsistence končnih bitij. Končna bitja so le del ali trenutek Celote, vendar nimajo prave lastne istovetnosti ker je v bistvu vse Eno. 11 Se pravi, da v tej temeljni opciji posamezniki nimajo lastnega bitja. Seveda, je pa torej treba tudi zanikati posa¬ meznikovo svobodo, kajti če končna bitja niso ontološko do neke mere samosvoja, potem tudi ne morejo biti avtorji samosvojih de¬ janj; bolj pristaja misel, da je Celota tista, ki deluje po njih. Tu ni prostora za samostojna dejanja. Zato je monizem običajno determi¬ nizem, se pravi zanikanje svobode v primeru končnih bitij (ker je že metafizično zanikanje končnih bitij kot takih). Če pa zanikamo svobodo tudi ni več možnosti, da bi razumeli zgodovino kot nekaj, ki čeprav se godi na določen način, bi se lahko godila drugače. V determinizmu je vse kot mora biti, vse je del svetovnega procesa, ki je istočasno zgodovina »božjega razvoja«, ki posameznike požira v svojem teku. In tu se zopet znajdemo z ontologizacijo zla: zlo ni kontingentno, temveč potrebno, ker pripada ontološki strukturi realnosti, oziroma je njen ontološki sestavni del. 10. Znan sodobni primer tega je mislec Hans Jonas s svojim esejem El con- cepto de Dios despues de Auschwitz. 11. »Končno bitje ne obstaja neodvisno, temveč le kot trenutek« pravi Hegel (Ciencia de la Logica, l a seccion, cap. II, Ed Solar Hachette., p. 132) 147 ESEJI in RAZPRAVE Tudi v tej drži lahko sprva nakažemo neke vrste optimizem, vsaj če gledamo iz perspektive celote. Vse je kot mora biti v prid celotnega procesa, in v tem smislu bi lahko rekli »vse je dobro«. Vendar če pogledamo iz perspektive končnega bitja, se ta optimi¬ zem zopet spremeni v tragični pesimizem: končno bitje nima izhoda temu determinizmu. Bi ne imel zakaj, saj dejansko nima lastne biti in je njegovo obstajanje že vnaprej obsojeno na uničenje. Zlo je končnost kot taka. Dejansko, kot vidimo, monizem (in panteizem kot zvrst monizma) pomeni za končno bitje nihilizem, ker končna bitja nimajo sama na sebi smisla, vsebine, vrednosti. Zato je panteizem le druga plat iste drže, h kateri spada ate¬ izem. Zanikanje božje presežnosti je, navsezadnje, zanikanje Boga kot takega (če je za panteizem vse Bog in je torej svet »božji«, potem istočasno ni Boga, ker Bog je »posveten«) in iz tega sledi zanikanje naravnega reda, konsistence končnega bitja in dosledno ontologizirano pojmovanje zla, kot rečeno. POSKUSI TEODICEJE Morda najbolj pomembni poskus v moderni filozofiji za rešitev t. i. »problema zla« pripada slavnemu mislecu G. W. Leibnizu. Lahko bi rekli, da je Leibniz celo poskusil »rešitev Boga« v zvezi z zlom. Leta 1710 je izdal svoje poznane Eseje Teodiceje o dobroti Boga, človekovi svobodi in izviru zla, s katerimi je prvič prišla na dan beseda teodiceja, s katero je dandanes običajno imenovan ta Leib- nizev opus. 12 Grška beseda dike se nanaša na pravičnost in kar je Leibniz nameraval je bilo ravno »opravičenje Boga«. Se pravi, da Leibniz sprejme vlogo »branilca« Boga pred napadom nekaterih ateistov, ki zaradi obstajanja zla pridejo do zaključka, da ni Boga. Na kratko predstavimo njegove osnovne teze v zvezi s tem. 12. Izvirno Essais de Theodicee sur la bonte de Dieu, la liberte de l'homme et 1'origine du mal. Knjiga je bila izdana brez avtorjevega imena, zato je neologizem ne le vzbudil pozornost, temveč tudi zmedo. Nekateri bral¬ ci so mislili, da gre za ime, oz. psevdonim pisatelja (Teodicej) in razume¬ li, da gre za »Eseje Teodiceja ...«. Njegove teze so vsekakor bile v izvirni verziji napisane že v zanimivem dialogu Confessio philosphi leta 1672, najdemo jih pa tudi, čeprav bolj osnutno, v Discours de metaphysique 148 (1686). ESEJI in RAZPRAVE Bog obstaja (ne bomo se tukaj ustavili pri Leibnizevih do¬ kazih za to trditev, ker bi to zaslužilo razpravo zase) in njegova inteligenca je sedež večnih resnic. Resnica, da je trikrat tri devet, na primer, nima svojega počela v božji volji, se pravi ni dejansko tako, ker bi Bog tako hotel, temveč ker Bog tako ve. To velja za vse aritmetične resnice, prav tako pa tudi za vse kar je v zvezi s proporcijo, s harmonijo, itd. V teh večnih resnicah Bog pozna (ponavljamo, ne hoče, ker je inteligenca predhodna volji) vse kombinacije možnih svetov, ki bi jih lahko ustvaril in ki so neskončni. Med vsemi temi možnimi svetovi so pa seveda nekateri boljši od drugih, kar tudi božja inteligenca očitno ve. Prav tako, vsaka od teh kombinacij vključuje določena bitja, se pravi bistva možnih bitij, in Bog izčrpno pozna tudi ta bi¬ stva (notio completa').'' Bog popolnoma pozna bistva (možnih) stvari, to pomeni, da pozna vse kar vsaki izmed teh pripada: kdaj bi se rodil, kaj bi v življenju storil, kdaj in kako bi umrl, itd. Torej Bog pozna vse možne svetove in nekateri izmed teh možnih svetov vključujejo stvari, katerih bistva vsebujejo tudi določena zla, ki jih Bog predhodno prav tako popolnoma pozna. Zdaj pa: Bog lahko deluje le najboljše (lex melioris, ker po mnenju Leibniza bi bilo nesmiselno, da bi najpopolnejše bitje ne delovalo na najboljši možen način), 13 14 kar pomeni, da njegova volja izbere izmed vseh možnih svetov seveda najboljšega, čeprav bistva stvari, ki temu najboljšemu možnemu svetu pripadajo posamezno, vključujejo določena zla. To pomeni, da ta svet, za katerega se je Bog odločil, da ga ustvari (zdaj da, ga hoče), je najboljši možni svet, žal pa vsebuje nekatere stvari, katerih bistva vključujejo zlo. Vendar Bog noče to zlo; še več, se ne odloča za obstajanje vsakega posameznika posebej (z zlim, ki mu po bistvu pripada), temveč z eno samo voljno odločitvijo izbere hkrati celotno možnost (kateri, dejansko, pripadajo nekatera zla). Kar Bog hoče je ta svet (najboljši izmed vseh možnih svetov), ki tista zla vsebuje (pri čemer pa nima božja volja nobene odgovornosti, kajti kateri svet je najboljši ni odvisno od njegove volje, temveč ima svoj sedež v njegovi inteli¬ genci, ker spada večnim resnicam). 13. Glej Discours de metaphysique, 8. 14. Glej Discours de metaphysique, 3. 149 ESEJI in RAZPRAVE 150 Tu lahko opazimo torej, da v Leibnizu prevladuje holizem, se pravi pogled na celoto, saj je popolnost sveta kot celota razlog božje dovolitve zla. Posamezne disonance, recimo tako, pripomorejo k celotni harmoniji, ki ima kot celota prvenstvo nad posamezniki. In tako Leibniz domnevno dokaže božjo »nedolžnost«, se pravi, Bog ostane »opravičen« v zvezi z obstajanjem zla na svetu, ker je konec koncev zlo kot tako opravičeno (je pojmovano kot pogoj v prid celotne najboljše harmonije). Po tezi, da je ta svet izmed vseh možnih najboljši, se razume zakaj se običajno Leibniza smatra za radikalno optimističnega filo¬ zofa, saj v njegovi razlagi celo zlo postane »razumljivo«. Podobne misli večkrat lahko najdemo zlasti v verskih okoljih. Izrazi kot na primer »Bog že ve kaj dela«, »to spada božjemu načrtu«, »Bog je tako hotel«, »je pač božja volja« in podobni, so očitno blizu Leib- nizevega poskusa, saj pojmujejo zlo kot neko sredstvo za dobro in torej kot del božjega načrta, to se pravi, da v tej perspektivi zlo ni tako zlobno. Vendar istočasno, kot je opazno, nas to zopet zapelje v ontologizacijo zla, ker zlo postane sestavina realnosti, in bi taka drža lahko tudi bila pojmovana kot radikalno tragična, kajti to pomeni, da je zlo nekaj, ki je do neke mere »moralo« biti. Čeprav v določenem smislu Leibnizev poskus nasprotuje ateizmu (in ta je bil ravno njegov namen), najdemo v njem iste metafizične konstante, ki so značilne za imanentistično temeljno opcijo: ontologizacija zla ter (in to ga približa bolj k panteizmu) prvenstvo celote nad posamezniki in svojevrsten determinizem. To pa zato, ker je Leibnizevo nasprotovanje imanentizmu podrejeno. Če je v ateizmu značilno, da zanika Boga zaradi obstajanja zla na svetu, Leibniz do neke mere zanika zlo (v kolikor postane to »opravičeno« in torej že ni tako zlobno) zato da opraviči Boga. Gre za simetrično nasprotovanje, ki pa ravno zaradi tega zapade v podobne zaključke in ne predstavlja resnične alternative. In čeprav so se take misli dokaj razplodile tudi med verniki, ne sovpadajo z glavnimi metafizičnimi tezami klasičnega realizma. RESNIČNA ALTERNATIVA Klasični realizem ne zanika Boga zaradi obstajanja zla, isto¬ časno pa tudi ne opraviči zla z namenom, da bi »rešil« Boga. Je dejansko resnična alternativa imanentizmu, ker se od njega razli¬ kuje ravno v tem, da ne razmišlja o Bogu in zlu kot o eni »ali-ali« ESEJI in RAZPRAVE alternativi. Za klasični realizem sta oba realna: Bog vsemogočen in neskončno dober, ter zlo, ki je tu pojmovano kot nekaj resnično zlobnega in torej neopravičljivega. Kako je to mogoče zediniti, je seveda dokaj zapletena zadeva, ki so se jo slavne krščanske glave lotile in je celo med njimi kdaj prišlo do polemik, ki niso dosegle končnih rešitev. 15 Podrobna razlaga te točke seveda preseže omejen cilj teh vr¬ stic. Vsekakor si pa drznemo predstaviti nekaj osnovnih točk, o katerih lahko bralec nadaljnjo razmišlja in v katere se bomo morda poglobili s kakšnim prihodnjim spisom. • Zlo ne dokazuje, da bi Boga ne bilo. Ravno nasprotno: v kolikor je pojmovano kot ne-red, zlo predpostavlja red, in v tem smislu predpostavlja božje obstajanje. 16 • Vse kar je (kar ima bit) je - v ontološkem smislu - dobro, ker je božje stvarstvo in ker, v kolikor je, ima določeno popolnost. Zlo pa, čeprav obstaja, pripada k ne-bitju, se pravi, obstaja kot odsotnost, kot izostanek (privatio'). Je ravno izostanek nečesa, ki bi moralo biti. 17 • V kolikor je zlo izostanek, ne more biti »potrebno«, kajti v takem primeru bi že ne nasprotovalo s tem kar »mora biti«. Če ni potrebno, to pomeni, da je zlo kontingentno in da ima torej svoj vir v svobodnem bitju. To pomeni, da mora imeti zlo »moralni vir«. Lahko bi ga ne bilo, saj ni bistvena sestavina stvarnosti. Moralo bi ne biti, vendar je nastalo po krivdi svobode končnega bitja. • Zlobna dejanja »so«, in v kolikor imajo »bit« (in torej nekaj popolnosti) imajo tudi ona prvo počelo v Bogu. Vendar v kolikor so zlobna, so pa nepopolna (jim nekaj popolnosti primanjkuje), in ta nepopolnost nima svojega vira v Bogu. 15. Najslavnejša debata o tem je verjetno tako imenovana »polemika De auxiliis« med molinisti (jezuiti) in banjecianci (dominiki) ob koncu XVI stoletja. Debata se je vlekla četrt stoletja (1582-1607) dokler je ni papež Pavel V zaključil ne da bi prišlo do sporazuma med skupinama. 16. Glej Summa Contra Gentiles, III, 71 17. To glavno tezo je, s pomočjo neoplatonizma, močno poudarjal sv. Av¬ guštin in od tam naprej dobri del srednjeveške krščanske filozofije. 151 ESEJI in RAZPRAVE • Bog ni počelo zla, kajti Bog je prvi vzrok na liniji bitja (in je vsemogočen, ker vse kar ima biti je podrejeno njegovi moči), nima pa vzročnosti pri zlu, ker ta spada k liniji ne-biti. 18 Bog nagiba človeka vedno k dobremu, zato je v dobrem vedno Bog prvo počelo. Svobodno končno bitje se pa lahko temu upre, v kolikor noče delovati pod božjim vplivom. Tako postane prvo počelo zla. • Da je vir zla v svobodi končnega bitja (če bi to ne bilo svo¬ bodno, bi se ne moglo božjemu vplivu upreti) ne pomeni, da bi svoboda kot taka vključevala možnost zla (Bog je dejansko neskončno svoboden, a ni zmožen zla). Možnost zla pripada le svobodi končnega bitja, ne ker bi to bilo svobodno, temveč ker je njegova svoboda končna, omejena, in torej zmotljiva. • Kar zlobnemu dejanju primanjkuje (in je zaradi tega zlobno) je urejen dialog z naravnim redom. Zlobno dejanje je torej zlobno ker je neurejeno in je neurejeno ker se ne podredi redu, ki je temu dejanju predhoden. Poleg tega, pa zlo tudi ta nered zaostri, bodisi v notranjosti končnega bitja, bodisi v njegovem odnosu z drugimi bitji. • Zlo torej pomeni nek razkroj, neko razpoko v končnem bitju in v njegovih odnosih s stvarnostjo (in s Stvarnikom). Zato je resnična borba proti zlu v zedinjenju, v vrnitvi k redu (notranjemu in zunanjemu), ne da bi to pomenilo raztopitev posameznikov, temveč tako, da istočasno pospešuje enotnost med mnogoterimi in konsistenco vsakega posebej. 18. To tezo, ki jo izrecno najdemo pri sv. Tomažu, je v XX. stoletju še posebno poudarjal francoski tomist Jaques Maritain. Glej YDios permite el mal... ter De Bergson a Santo Tomas (7. poglavje: »Santo Tomas de Aquino y 152 el problema del mal«). ESEJI in RAZPRAVE VERONIKA KREMŽAR ROŽANEC PRVI ZGODOVINSKI ATLAS SLOVENIJE Okolje in narava vplivata na človeka in družbo. Ta lahko spodbuja, ovira, pomaga. Če pogledamo kje je živela določena skupnost, lažje razumemo nekatere dogodke. Zakaj so se ljudje naselili v določenih krajih in ne v drugih, kako se je razvijala tr¬ govina, itn. Zato je pomembno, da ko se učimo zgodovino imamo pred seboj tudi zemljevid. Videli bomo kakšna je bila dežela kjer se je določena družba razvijala, če je bila blizu ali daleč rek, gorovja, morja. To nam bo razkril navadni zemljevid. Ko pa preučujemo preteklost nam zgodovinski atlas lahko pomaga razumeti kako so bili povezani narodi, kje so nastajala mesta, kako so se spreminjale državne meje,... . Slovenci smo dobili naš prvi zgodovinski atlas leta 1948, se¬ stavil ga je v begunstvu Roman Pavlovčič. Naslovna stran begunskega Zgodovinskega atlasa 153 ESEJI in RAZPRAVE ROMAN PAVLOVČIČ Vdova Romana Pavlovčiča, gospa Anica Šparovec, je pokojne¬ ga moža opisala takole: »izjemno skromen, veren, ponižen, delaven, pošten« 1 . To je se je izražalo v njegovem življenju. Življenjska pot Romana Pavlovčiča se je začela 23. septembra 1916 v Sv. Lenartu pri Zagorju. V družini je bilo sedem otrok, trije fantje in štiri dekleta. Študiral je na univerzi v Ljubljani kjer je diplomiral kot klasični filolog. Nato se je zaposlil v arhivu ju¬ goslovanske tiskarne. Druga svetovna vojna in komunistična revolucija sta prizadeli tudi Pavlovčičeve. Tako kot tisoče drugih Slovencev, se je po vojni večji del družine umaknil na Koroško. Mati je umrla med vojno, medtem ko je sestra Otilia ostala v Sloveniji. Oba Romanova brata so vrnili in umorili v Kočevju. Oče Anton Pavlovčič, sin Roman ter hčere Štefanija, Nada in Mira so naslednja tri leta in pol preživeli v begunskih taboriščih na Koroškem. V Vetrinju se je Roman pridružil profesorskemu zboru begun¬ ske gimnazije, ki jo je vodil ravnatelj Marko Bajuk. Ker je bilo več profesorjev latinščine in grščine je on, poleg klasičnih jezikov, učil tudi 2 staro in narodno zgodovino ter zemljepis. Tako je prvo leto prevzel osemnajst učnih ur na teden, druga leta pa štiriindvajset in dvaindvajset učnih ur na teden 3 . Bil je tudi razrednik najprej v 2. letniku, kasneje v petem in nato v 4. letniku. Za dijake je v letih 1947 in 1948 napisal deset učbenikov in sestavil zgodovinski atlas Slovenije. Seznam učbenikov: 4 1. Anica Moder, »Moji velikani duha«, Družina, 30. oktobra 2011, https:// www.druzina.si/ICD/ spletnastran.nsf/clanek/60-45-NasPogovor- 2. Anica Moder, ibid. 3. Prvo leto je poučeval latinščino v L, 2. in 3. letniku, grščino v 3. in zgo¬ dovino v 5. Naslednje šolsko leto je učil grščino v 3., 4., 5. in 6. zgo¬ dovino v 4., 5. in 8. in zemljepis v 4. in 8.. Potem grščino v 3., 4. in 5., zemljepis v 4. in 2. ter zgodovino v 4. in 8. letniku. Zadnje šolsko leto je učil slovenščino vi., latinščino v 1. in 5., zemljepis v 4. in 8. zgodovino v 4. in 8. Iz poročil begunske gimnazije leta 1944/45, 1945/46,1946/47 in 1947/48. 4. Darja Urbanc, Izbrana bibliografija slovenske politične emigracije po 154 letu 1945, v: Slovenija - duhovna domovina: zgodbe političnih emigrantov, ESEJI in RAZPRAVE L Latinski glagoli. Peggez: s. n. /Sine nomine, brez imena/, 1947? 2. Latinski jezik. Stavek. Spittal: s. n. , 1947? 3. Latinski jezik. Temeljne oblike latinskih glagolov. Spittal: s.n. 1947. 4. Koroška. Spittal: s. n., 1947. 5. Zemljepis Slovenije in Jugoslavije. Spittal. BTŠ, 1947. 6. Zemljepis Slovenije za 4. gimnazijski razred. Spittal: s. n., 1948. 7. Zgodovina Slovencev, Spittal: s. n., 1946. 8. Zgodovina Slovenije in Slovencev za 8. gimnazijski razred. Spittal: s. n., 1947. 9. Zgodovina srednjega in novega veka. Pomožna učna knji¬ ga za gimnazijo. Spittal: SBT, 1948. 10. Zgodovina za 4. razred gimnazije. Spittal: s. n. 1948. Skupaj z drugimi begunci so Pavlovčičevi prišli v Argentino z ladjo »USS Willard A. Hollbrook (AP-44)«, ki je priplula v prista¬ nišče v Buenos Airesu 4. februarja 1949. Roman je bil takrat star triintrideset let. Zaposlil se je v knjigarni. Leta 1950 se je preselil v mesto Cordobo * * 5 . Tam je delal kot arhivar nato pa je predaval latinščino in grščino na medicinski fakulteti univerze v Cordobi. V tem mestu je uredil dva muzeja v sklopu medicinske fakultete Universidad Nacional de Cordoba (v Hospital de Clmicas in v Pabellon Argentina) in tudi uredil muzej v bolnici Transito Cace- res de Allende, prav tako v mestu Cordoba. Ob vsem tem delu se je še posvetil zemljepisu in zgodovini in raziskoval slovensko zgodovino. Poročil se je z Anico Šparovec, imela sta dva otroka: Tončka in Tomaža. Umrl je v Cordobi 20. aprila 1995 v 78. letu starosti. uredila Jože Dežman in Monika Kokalj Kočevar, Ljubljana, Mladinska knjiga, stran 457. 5. Cordoba je glavno mesto istoimenske province v notranjosti države, od¬ daljeno 650 km. od prestolnice Buenos Aires. 155 ESEJI in RAZPRAVE BEGUNSKA TABORIŠČA Ob koncu druge svetovne vojne se je množica Slovencev umak¬ nila v Avstrijo, na Koroško in v Italijo, na Primorsko. Na Koroškem je večina beguncev prišla na Vetrinjsko polje kjer se je organiziralo zasilno taborišče. Konec maja 1945 je bilo v tem taborišču 5.930 Slovencev 6 . Taborišče je bilo pod britansko vojaško upravo in civilni begunci so bili v okviru mednarodne zveze za begunce. Slovenci so se takoj organizirali in prirejali verske, kulturne in športne dejavnosti, izdajali so slovenski tisk (delovala je slovenska begunska tiskarna), imeli so radio. Tako so v taboriščih kjer so bili slovenski begunci, tako v Italiji kakor v Avstriji, nastale tudi slovenske osnovne šole. Za dijake pa se je v Vetrinju ustanovila slovenska begunska gimnazija pod vodstvom ravnatelja Marka Bajuka, bivšega ravnatelja klasične gimnazije v Ljubljani. SLOVENSKA BEGUNSKA GIMNAZIJA V Vetrinju je bil med begunci ravnatelj klasične gimnazije v Ljubljani Marko Bajuk in med mnogimi dijaki raznih šol je bila velika skupina prav s te gimnazije. Da ne bi dijaki zgubili šolskega leta so začeli misliti da bi organizirali gimnazijo. Tako je Sloven¬ ski narodni odbor že 18. maja 1945 naročil ravnatelju Bajuku naj »organizira med slovenskimi begunci na Koroškem ljudsko, me¬ ščansko, strokovno in srednje šolstvo.« 7 . Marko Bajuk je takoj začel z delom in sicer je najprej zbral profesorje. Med begunci je bilo več profesorjev, ki so se odzvali vabilu. V prvem poročilu begunske gimnazije je Bajuk zapisal: »Izredne razmere, kakršnih naš narod še ni doživel, nala¬ gajo vsakemu zavednemu Slovencu dolžnost, da se z vso silo žrtvuje za rešitev našega naroda in naše mladine. Zato so se 6. Število iz dnevnika Franceta Pernišek o popisu beguncev, citirano v: Helena Jaklitsch Zgodovinski oris slovenskega povojnega begunstva, v Cvetoči klas pelina. Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945, uredil Lenart Rihar, Ljubljana, Družina - Rafaelova družba, 2014, stran 10. 7. Bajuk Marko, Slovenska begunska gimnazija v Peggezu pri Lienzu. Letno poročilo za šolski leti 1944/45 in 1945/46, Lienz, Slovenska begunska 156 tiskarna, 1946, stran 5. ESEJI in RAZPRAVE spontano z vso ljubeznijo zgrnili okrog nje naši profesorji in učitelji takoj v začetku in so pomagali pri organizaciji šolstva ter prevzeli pouk brez upanja na kakršno koli odškodnino.« 8 . Na prvi seji učiteljskega zbora so sklenili da organizirajo kla¬ sično gimnazijo z realnimi paralelkami; gimnazija se bo imenovala Slovenska begunska gimnazija. Skupaj so naredili učni načrt. Učili so verouk, slovenščino, latinščino, grščino, nemščino, angleščino, italijanščino, zgodovino, zemljepis, prirodopis, fiziko, kemijo, ma¬ tematiko, higieno, filozofijo, umetnost, narodopisje, risanje, petje, telovadbo in ženska ročna dela. Zdaj je Bajuk imel temelj vsake izobraževalne ustanove, pro¬ fesorje, ni pa imel primernih prostorov, miz, knjig, učbenikov ... Kljub težavam je pouk začel 14. junija 1945 s sveto mašo. V Vetrinju se je prijavilo 144 dijakov 9 . Profesorji so poskrbeli za učbenike, ki so jih sami na novo spisali. Najbolj je primanjkovalo knjig. Marko Bajuk je tako poročal: »Knjig ni bilo. S skrbnim iskanjem se je posrečilo, najti posamezne knjige med učenci, po antikvariatih in pri posa¬ meznikih v Celovcu. S temi so se morali pomagati profesorji in učenci. /.../. Učitelji so morali za vse predmete sproti sami sestavljati snov, pisati latinske in grške lekcije in tekste, sestav¬ ljati matematične naloge itd. Vse to je zahtevalo ogromnega dela in je bilo posebno težko, ker so člani učiteljskega zbora stanovali skoraj vsi pod šotori.« 10 Pomanjkanje knjig se je nadaljevalo prihodnja leta. Ob koncu drugega šolskega leta, se med naznanili ravnateljstva glasi tudi prošnja: »Če ima kdo kakšno šolsko knjigo za slovenske gimnazije, naj bi jo ravnateljstvu prodal ali posodil za prepis.« 11 8. Ibid, stran 1. 9. Ibid, Statistika učencev, stran 21. 10. Ibid., stran 9. 11. Ibid, stran 25. 157 ESEJI in RAZPRAVE Gimnazija se je ustanovila v Vetrinju a se je čez deset dni že morala preseliti v Peggetz nato pa v Spittal 12 . ZGODOVINSKI ATLAS SLOVENIJE Za pouk zgodovine v begunski gimnaziji je Roman Pavlov¬ čič napisal štiri učbenike. Poleg teh pa si je zamislil zgodovinski atlas, ki je nedvomno pomagal dijakom pri razumevanju slovenske zgodovine. V begunskem taborišču v Avstriji ni bilo lahko priti do virov. Pavlovčičeva vdova se je tako spominjala »Po avstrijskih knjižni¬ cah in knjigarnah je iskal vire literaturo, zemljevide, študentje so jih risali po njegovih navodilih.« 13 . Sam avtor pa jih je pobarval. Zgodovinski atlas je izšel v Spittalu na Koroškem februarja 1948 v 95 izvodih. Niso pa vsi izvodi enaki, ker so bili ročno bar¬ vani se razlikujejo v tem; tudi platnice niso pri vseh enake in celo velikost zemljevidov je pri nekaterih drugačna. Na naslovni strani, je v ozadju zemljevid Slovenije, na njem naslov Zgodovinski atlas Slovenije in sledeča misel: »L. 1848 so se Slovenci zavedali narodne celosti in izdelali narodni program. Razkosanost je bila delež Slovenije v zgo¬ dovini. Kdaj bo uresničen stoletni sen? Kdaj bomo zagledali domovine celotni obraz?« Atlas je bil izdan v formatu 30 x 20 cm. Vsebuje, na petinpet¬ desetih straneh, petinšestdeset zemljevidov z razlago ter kazalo. Časovno je pregled od kamene dobe do leta 1947. Naslov prve točke je Arheološki zemljevid Slovenije, za tem pa Slovenija v sta¬ rem veku, v dobi ljudskega preseljevanja, srednji vek ... Na zad¬ njih zemljevidih je prikazal stanje takrat, ko je atlas nastajal, to je upravna razdelitev republike Slovenije, tržaška državica; Slovenija in soseščina prikaže zahodne meje. Med zadnjimi je tudi položaj Slovenije v Evropi in slovensko izseljenstvo. Ta je zemljevid kjer ni prikazana Slovenija ampak del Združenih držav Amerike, to je del sveta kjer je bilo največ slovenskih izseljencev. Ne omenja pa beguncev. 12. Britanci so taborišče v Vetrinju ukinili. 158 13. Anica Moder, ibid. ESEJI in RAZPRAVE Platnica druge izdaje Zgodovinskega atlasa Druga izdaja. Leta 1960 je izšla 2. izdaja Zgodovinskega atlasa Slovenije dopolnjena in popravljena z na novo narisanimi zemljevidi. Če je bila prva tiskana v »zibelki slovenstva« na Koroškem, je bila pa ta, druga, tiskana v tujini, 11.593 km. od Slovenije. Izdala ga je v Buenos Airesu Slovenska kulturna akcija kot svojo 40. publikacijo v petem letu delovanja. Objavljen je bil »na pobudo in s pomočjo bivših dijakov slovenske begunske gimnazije v Spittalu ob Dravi, ki ob desetletnici zadnjega roja posvečajo svoj doprinos ustanoviteljem zavoda ter požrtvovalnemu profesorskemu zboru.« 14 To je bila posebna publikacija v formatu 40 x 29 cm. na 62 straneh. Vsebuje petindevetdeset točk, vsaka s trojezičnim naslo¬ vom (slovensko, špansko in angleško) ter razlago v slovenščini. Bogati jo tudi priloga v barvah grbov štirideset slovenskih mest. Avtor zdaj navaja vire in sicer Milka Kosa, Josipa Grudna, Josipa Mala in Melika ter opozarja, da »Nekateri zemljevidi in grafikoni so prevzeti po teh knjigah, za nekatere so na razpolago 14. Pavlovčič, Roman, Zgodovinski atlas Slovenije, Buenos Aires, Slovenska kulturna akcija, stran 3. 159 ESEJI in RAZPRAVE skice v nemških ali italijanskih atlasih, to in ono je najti po raznih publikacijah« 15 . V tej izdaji je enainosemdeset zemljevidov. Zemljevide za to verzijo atlasa sta začela risati bivša dijaka begunske gimnazije Sta¬ ne Snoj in Jože Poznič. Kasneje je delo prevzel inženir Šalehar, ki je v ta namen večkrat obiskal Pavlovčiča na domu v Cordobi. Ta izdaja je dopolnjena med drugim, z novimi zemljevidi, nekatere si je avtor že zamislil v Avstriji 16 . Prvi zdaj kaže jantarsko pot, ki je šla od Baltskega do Jadranskega morja tudi čez slovensko ozemlje. Dodani so še: glavne rimske ceste in plovne reke, Gosposvetsko polje z vojvodskim prestolom, fevdalna razdelitev slovenske zemlje sredi 15. stoletja in najvažnejši srednjeveški gradovi in samostani na Slovenskem. V drugi izdaji pa ni zemljevidov Slovenija in so¬ seščina ter izseljenci v Združenih državah Amerike. Namesto uvoda je leta 1960/ avtor atlasa napisal: »Ta prvi slovenski zgodovinski atlas je zamislil avtor kot šolsko učno knjigo, brez znanstvenih pretenzij; namen je bil ta, da seznanja z nazornim poukom slovensko mladino z našo preteklostjo ter ji tako vzbuja zanimanje za svoj narod in domo¬ vino. Ko prihaja zdaj v novi obliki med naše ljudi, ga spremlja želja, da bi - kolikor pač mogoče - izpolnil navedeni namen.« Grboslovje. Atlas vsebuje poleg zemljevidov tudi grbe. V prvi izdaji so bili ti le dodatek nekaterim zemljevidom, v drugi pa so nekateri vključeni kot samostojne točke. Od petindevetdeset točk jih je enajst posvečenih grboslovju, te so: 1. Grbi nekaterih škofij in škofov 2. Grba mesta Celje in celjskih grofov. Grbi ptujskih gospodov 3. Grbi Ogleja, Benetk, Trsta, Vidma 4. Grbi zadnjega goriškega grofa 5. Grbi Gorice, Postojne in Trbiža 6. Grba slovenskih pristanišč Kopra in Pirana 15. Ibid, stran 4. 16. Izvod katerega je poklonil kolegu Jožetu Velikonja ima pri kazalu že 160 dodatek z naslovi dveh zemljevidov ki sta med novimi v 2. izdaji. ESEJI in RAZPRAVE 7. Grba Ivana Kacijanarja in Tomaža Hrena 8. Grbi Koroške, Beljaka, Celovca, Velikovca 9. Štajerski grb 10. Grb Kranjske 11. Grbi poknežene grofije goriške z gradiščansko, mejne gro¬ fije Istre in samosvojega mesta Trsta. V teh enajstih točkah je narisano devetintrideset grbov. Atlas vsebuje tudi prilogo v barvah z grbi štirideset slovenskih mest, ki so ponatisnjeni po originalih v lasti gospe Zine Rupnikove. Ti so grbi sledečih mest: Bohinjska Bistrica, Brežice, Celje, Cerknica, Črnomelj, Dravograd, Kamnik, Kočevje, Kostanjevica, Kranj, Kra¬ ško, Laško, Ljubljana, Ljutomer, Lož, Maribor, Metlika, Mokronog, Novo mesto, Ormož, Podbrezje, Ptuj, Radeče, Radovljica, Ribnica, Sevnica, Slovenj Gradec, Slovenska Bistrica, Stična, Sv. Križ, Škofja Loka, Tržič, Turjak, Vače, Višnja Gora, Vrhnika, Žužemberk, Kostel, Svibno in Vinica. Poleg odlik, ki smo jih v začetku napisali kako ga je opisala njegove vdova, lahko dodamo, da je bil Roman Pavlovčič zaveden Slovenec. Rad je imel zgodovino a je zrl v prihodnost slovenskega naroda. Po 73. letih še nimamo odgovora na vprašanje ki si ga je zastavil v Spittalu ob izdaji slovenskega zgodovinskega atlasa: »Kdaj bomo zagledali domovine celotni obraz?« Vemo pa, da se je uresničila njegova želja, zapisana kot uvod v drugo izdajo, da zgodovinski atlas »seznanja z nazornim poukom slovensko mladi¬ no z našo preteklostjo ter ji tako vzbuja zanimanje za svoj narod in domovino«. 161 RAZMIŠLJANJA BOŽIDAR BAJUK KRIK STVARSTVA Verjeti, to je rasti iz najglobljega humusa biti. Verjeti, to je gledati onkraj vseh gora. Verjeti, to je pričakovati onkraj vseh pričakovanj. Alojzij Rebula Dolga leta že opažamo pomembne in hude spremembe našega »skupnega doma«, našega okolja, našega planeta. V zadnjih časih so na dnevnem redu obilne nevihte, poplave celotnih naselbin in pokrajin, kakor tudi dolge dobe suše, znižanje nivoja rek, ki onemo¬ goča odvažanje pridelkov do morskih pristanišč, prisiljena selitev živali zaradi iskanja prehrane in posebno vode, visoke temperature namesto hudega stalnega mraza in ledu, in podobno. Opomini številnih znanstvenikov in svetovnih voditeljev se skoraj prezirajo. V zadnjih dvajsetih letih človeštvo ni dočakalo nujno potrebne spremembe ali vsaj skromne reakcije. Gradnja »sku¬ pne hiše« se je celo poslabšala. Naši cerkveni voditelji in ostalih različnih verstev po svetu pozivajo k razmišljanju. Vendar okoljska prizadevanja niso obrodila pomembnejših uspehov. Papež Frančišek poziva vse posameznike, skupnosti, družine, lokalne skupnosti, države in mednarodno skupnost k ekološke¬ mu spreobrnjenju. To je nakazal že papež Janez Pavel II, ko je omenil, da moramo spremeniti smer ter si prizadevati za skupno dobro našega skupnega doma. Zato se papež s sporočilom nove okrožnice obrača na celotno človeštvo, ki ima še vedno sposobnost sodelovanja za gradnjo skupne hiše. Sveti oče Frančišek je šest mescev pred Vrhovnim shodom Or¬ ganizacije združenih narodov leta 2015, podaril človeštvu okrožnico »Laudato si« - Bodi hvaljen. Okrožnica izhaja iz klica sv. Fran- 1 <52 čiška »Bodi hvaljen, moj Gospod«, ki v hvalnici stvarstva spominja RAZMIŠLJANJA na zemljo, ki je kakor sestra, s katero si delimo bivanje in je čudovita mati, ki nas spre¬ jema v svoj objem. V luči okrožnice papež Frančišek predlaga, da se na vseh nivojih državnega, go¬ spodarskega in političnega življenja vzpostavi pošten di¬ alog, ki bo pripeljal do učin¬ kovitih odločitev. Besedilo okrožnice obravnava različne ČAS STVARSTVA tematske sklope: povezavo med revnimi in krhkostjo pla- »LAUDATO Sl« - BODI HVALJEN Okrožnica izhaja iz klica sv. Franči¬ ška »Bodi hvaljen, moj Gospod« neta; povabilo k iskanju dru¬ gačnih načinov razumevanja gospodarstva in napredka; neprecenljiva vrednost vsake¬ ga živega bitja; človeški smi¬ sel varovanja narave; potreba po iskrenih in poštenih razprav; resna odgovornost mednarodne in lokalne politike; kultura odpadkov in oblikovanje novega življenjskega sloga. Leonardo Boff, brazilski teolog, je 18. 7. 2021 napisal članek, »Agua: fuente de vida o fuente de lucro? La privatizacion del agua«. (Voda: vir življenja ali vir dobička? Privatizacija vode.) Njegove glavne misli, posebno statistike, nam pomagajo ocenjevati stanje v katerem se je znašlo človeštvo. Povzel sem samo nekatere misli in podatke. Prisluhnimo jim: »Med drugimi sta dve najvažnejši teža¬ vi človeštva: sprememba podnebja (klime) in naraščajoče pomanjkanje pitne vode ... Lakomnost mednarodnih korporacij povzroča konflikte v mednarodni solidarnosti. V XX stoletju so iskali petrolej, v XXI je njihov pohlep po pitni vodi, nepogrešljiv element vsakega življenja. Površina vode je nepopisno velika, 1.360.000.000 km 3 (kubičnih kilometrov). Od teh je morske površine, slane, nepitne vode 97% . Samo 0,7% pitne vode je dosegljiva človeštvu. Od omenjenih 0,7% se jih 70% uporablja pri poljedelstvu, 22 % za industrijo in ostanek za človeško in živalsko preži¬ vetje. Letno se na svetu obnovi okoli 43.000 km 3 vode; uporablja se samo 6.000 km 3 . Vode je danes še dovolj, a je razdeljena po sledečih parametrih: dostop 60 % pitne vode uporablja samo 9 držav, drugim 80 jo primanj¬ kuje. Do tisoč milijonov ljudi porabi 86 % vode, tisoč tristo milijonov 163 RAZMIŠLJANJA pa jo pogreša. Prerokujejo, da bo leta 2032, 5.000 milijonov ljudi trpelo njeno hudo pomanjkanje ... Težava je njena dostavitev, manjka nam kultura pitne vode.« Nato dostavlja: »Medna¬ rodne korporacije se pogosto za¬ nimajo za svoja tržišča. Do danes so že odredili za omenjeno kupči¬ jo 100.000 dolarjev; med drugimi tudi Nestle in Coca-Cola. Kupu¬ jejo izvore, ledenike, studence in vodnjake ... Današnje vprašanje je sledeče: je pitna voda vir živ¬ ljenja ali vir ekonomskega dobič¬ ka? ... Voda je življenje in sveta dobrina. Je prednost svetovnega občega blagra, prednost biosfere in nepogrešljiva življenjska moč ... Vsak dan 6.000 otrok umre zaradi žeje in 18 milijonov otrok se ne more udeleževati šolstva, ker morajo iskati vodo, ki je oddaljena med 5 do 10 km ... Nujno je, da se ohranjajo gozdovi, da se posadi drevje na več milijonskih uničenih gozdovih ... Voda je življenje, Bog je živa voda, Bog je ustvarjalec vsakega življenja. Bog je vir večnega življenja!« Odgovor razodeti resnici naj vsak odloča svobodno v svojem srcu. Znanstveniki in vladarji držav to problematiko že dolga leta poznajo in obravnavajo. Po letu 2012 so se zbirali in ustanovili številne organizacije, forume posameznih držav in tudi skupin: v Marseillu, Firencah, Ki¬ tajski z Evropo in Južno Ameriko, Braziliji, Združeni narodi, Pariški sporazum in drugi. Papež Frančišek nam je predstavil okrožnico Laudate si. Podpisanih odlokov večina ni spoštovala. Posledice so najhujše v industrijsko razvitih državah, med drugimi Kitajska in Združene Države Amerike! Pred koncem julija nas je presenetila nepričakovana novi¬ ca: nizozemsko velepodjetje Shell je bilo obsojeno na vsaj delno spoštovanje Pariškega sporazuma in sicer na nižje povzročanje kontaminacije ter na podpiranje novih smeri. Exxon, je tudi takoj ] 64 reagirala. Upravni odbor je odločil iskati sredstva varčevanja eko- RAZMIŠLJANJA loškega stanja in spoštovanje tragične svetovne klimatske situacije ter vključiti v svoj upravni odbor poleg ekonomistov, klimatološke strokovnjake. Slična poteza se rojeva pri multilateralni Chevron. Vsi ti koraki so posledice norveške sodniške obsodbe. Razveseljivo je da smo dočakali nove korake, nove smernice. Novo upanje je pričakovan blagoslov! Priznana resnica je, da je do danes doseženo blagostanje člo¬ veštva sad tehnološkega napredka zadnjih dveh stoletij, petroleja ter napredka industrije. Posledic si nismo predstavljali. Danes se zavedamo, da je človeštvo daleč prekoračilo in poslabšalo ekološko stanje »skupne hiše«. Vsi poznamo cilje mednarodnih podjetij, de¬ lajo za svoj zaslužek, za denar. Vsaka sprememba bo v prihodnje združena z mnogimi stroški, spoznali jih bomo s časom. Vemo, da se bodo spremembe poznale v teku časa. V bistvu sp globalne spremembe odvisne od mednarodnih organizacij. Kljub temu je priporočljivo, da vsakdo prilagodi vsakdanje življenje ter doprinese svoj malenkostni prispevek: pažnjo pri uporabi vode, razbiranje in razstavitev organskih odpadkov, plastika in papirja; da ne povzroča nepotrebnega ognja z izpuščanjem toplogrednih plinov ipd. Papež Frančišek nam vsak dan svetuje in išče soglasje v ome¬ njeni smeri. Vatikanske informativne oddaje je možno slediti in tako biti stalno na tekočem. Še en primer je priporočljiv, da mu prisluhnemo. Na javni avdienci 27.7.2021 je papež Frančišek izjavil: »Lakota in pomanjkanje primarnih dobrin na svetu je sramota, zločin, ki krši temeljne človekove pravice!« Zato premišljujmo in si prizadevajmo za dobro našega skupnega doma! Julija, 2021 165 PRIZNANJA 166 J. K. LITERARNA NAGRADA »VSTAJENJE« Na veliki teden leta 2020, ko je pandemija koronavirusa najbolj razsajala, je komisija literarne nagrade Vstajenje kljub temu izbra¬ la letnega nagrajenca. Tokrat je odličje odšlo v izseljenstvo, in si¬ cer, po enajstih letih, zopet v Argentino. Prejel ga je Tone Mizerit za svoje življenjsko delo publicista, urednika, časnikarja in kulturnega delavca med slovenskimi rojaki v Buenos Airesu. V utemeljitvi na¬ grade je bila posebej omenjena jubilejna številka revije Meddobje, ob 65-letnici izhajanja in enaki obletnici Slovenske kulturne akcije. Priznanje našemu uredniku sledi vrsti drugih kulturnih delavcev v Argentini (Ruda Jurčec, Vinko Brumen, France Papež, Zorko Sim¬ čič, Tone Brulc, in kot zadnji Marko Kremžar), kar zgovorno priča o naporih in uspehih naše skupnosti za ohranjanje slovenske kulture pod Južnim križem. Urednik Meddobja Tone Mizerit PRIZNANJA Poglejmo malo zgodovino tega prestižnega priznanja. 19. sep¬ tembra 1963 so se zbrali v Trstu, na sedežu Slovenske prosvete, ul. Donizetti 3, predstavniki zamejskih demokratičnih in katoliških or¬ ganizacij, revij, časopisov, Mohorjeve družbe iz Gorice in Celovca in na pobudo duhovnika in pesnika dr. Stanka Janežiča ustanovili Li¬ terarno nagrado »Vstajenje«. Namenjena je zamejskim in zdomskim pesnikom, pisateljem in znanstvenikom, ker ustvarjajo v težjih raz¬ merah kakor v matični domovini, imajo manjši odziv in navadno tudi ne dosežejo nobenega drugega javnega priznanja. Nagrado dobi delo, ki je na umetniški višini, temelji na vrednotah zahodnoe¬ vropske kulture in krščanstva, znanstveno delo pa na trdnih znan¬ stvenih osnovah, izšlo pa je v letu pred podelitvijo nagrade. Na sestanku je bil izvoljen odbor petih članov, ki naj skrbi za nagrado in jo podeljuje. Izvoljeni so bili: ravnatelj dr. Anton Kacin, pisatelj in časnikar Franc Jeza in prof. Martin Jevnikar iz Trsta, dr. Rafko Vodeb, duhovnik, pesnik in profesor v Rimu in pisatelj Lev Detela z Dunaja. Ker je imel prof. Martin Jevnikar najboljši pregled nad zamejsko in zdomsko literaturo, ki jo je zbiral in o njej poročal na Radiu Trst A, v Mladiki in Literarnih vajah, je postal predsednik. Komisija je neodvisna od strank in društev, sama se dopolnjuje in sama skrbi za denar in podelitev nagrade. Leta 1969 je odstopil Lev Detela, ker je bil na Dunaju preveč oddaljen. 20. maja 1971 je odstopil Rafko Vodeb, ker se je vrnil v domovino. Namesto njiju sta bila izvoljena prof. dr. Zora Tavčar Rebula, pesnica in pisateljica, in prof. dr. Zorko Harej, skladatelj in pevovodja. 18. aprila 1974 je odstopil Franc Jeza zaradi nesoglasja pri podelitvi nagrade skladatelju Ubaldu Vrabcu. Njegovo mesto je sprejela pesnica in kulturna delavka Ljubka Šorli Bratuž iz Gorice. 8. novembra 1983 je odstopil dr. Anton Kacin zaradi let, na njego¬ vo mesto je bil izvoljen Marij Maver, urednik Mladike in kulturni delavec. 30. aprila 1993 je umrla Ljubka Šorli Bratuž, namesto nje je bila izvoljena prof. Diomira Fabjan Bajc. Leta 1999 je odstopil iz komisije njen dolgoletni predsednik prof. Martin Jevnikar. Pristopili pa so prof. Robert Petaros, prof. Lojzka Bratuž in prof. Neva Zaghet. Leta 2010 je umrl dr. Zorko Harej, na njegovo mesto je bila izvolje¬ na Magda Jevnikar. Zadnje nagrade je odločila komisija, ki jo sedaj sestavljajo Robert Petaros, Neva Zaghet, Magda Jevnikar, Jadranka Cergol, Adrijan Pahor, Erika Jazbar in Marij Maver. Prvih deset let sta prof. Martin Jevnikar in dr. Anton Kacin hodila po Trstu in Opči¬ nah in pri trgovcih prosila denarne prispevke za nagrado. Vsako leto sta nabrala 50.000 lir in to je bila nagrada. Od 1973 poklanja PRIZNANJA 168 denar Zadružna kraška banka na Opčinah in nagrado podeljuje njen predstavnik. Podelitev nagrade je javna na večeru Društva slovenskih izo¬ bražencev, da bi ljudem prikazali bogastvo in mnogovrstnost zamej¬ ske in zdomske ustvarjalnosti, pesnikom, pisateljem in znanstve¬ nikom pa dali vsaj skromno javno priznanje in se jim zahvalili za njihov trud. Na prireditvi je prijateljsko srečanje z nagrajencem - če je mogoče -, na vsak način pa se predstavi njegovo celotno delo z referatom in branjem iz njegovih del. Nagrada se podeljuje v velikonočnem času, zato se imenuje »Vstajenje«. Seja za določitev nagrade poteka na veliki teden, skli¬ cujejo predsednik, odločitve se sprejemajo z večino glasov. Nagrada je enkratna. DOSLEJ SO PREJELI NAGRADO »VSTAJENJE«: 1963 Vinko Beličič za zbirko črtic Nova pesem 1964 Ruda Jurčec za knjigo spominov Luči in sence, I. del 1965 France Dolinar za eseja o Slomšku in Grivcu v Meddobju 1963-65 1966 Karel Mauser za roman Ljudje pod bičem, III. del 1967 Vinko Brumen za knjigo esejev Iskanja 1968 Alojz Rebula za roman V Sibilinem vetru 1969 Lev Detela za 7 knjig pesmi in proze 1970 Boris Pahor za potopisni roman Skarabej v srcu 1971 Vladimir Kos za pesmi Ljubezen in smrt. In še nekaj 1972 Milka Hartman za pesmi Lipov cvet 1973 Valentin Polanšek za črtice Velike sanje malega človeka 1974 Ubald Vrabec za Ljudske nabožne in Maša št. 5 1975 Andrej Kobal za spomine Svetovni popotnik pripoveduje 1976 Štefan Tonkli za zbirko Na križpotju cest stojim in za življenjsko delo 1977 Irena Žerjal za zbirko Pobegla zvezda 1978 Zora Piščanc za roman Pastirica Urška 1979 Franc Jeza za fantastične črtice Nevidna meja 1980 Pavle Merku' za Plemiška pisma 1981 Bruna Pertot za črtice Dokler marelice zorijo 1982 Zora Tavčar za spomine Veter v laseh 1983 Ljubka Šorli za zbirko Veseli ringaraja in za življenjsko delo 1984 Saša Martelanc za knjigo črtic Melodija 1985 France Papež za zbirko Dva svetova 1986 Tomaž Simčič za znanstveno knjigo Jakob Ukmar 1987 Franc Sodja za Pisma mrtvemu bratu 1988 1989 1990 1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016 2017 2018 2019 2020 PRIZNANJA Janko Messner za Živela Nemčija. Dnevnik 1938-1941 Zorko Simčič za knjigo Trije muzikantje ali povratek Lepe Vide Dušan Jelinčič za Zvezdnate noči, opis slov, odprave »Karakorum 86« Vinko Ošlak: Saj ni bilo nikoli drugače Igor Škamperle za roman Sneg na zlati veji Tone Brulc: Vardevanje angelčka Rafko Dolhar: Od Trente do Zajzere Jože Velikonja in Rado Lenček za knjigo IV/io's Who Stanko Janežič za pesmi Večerno žarenje Marko Sosič za roman Balerina, Balerina Živa Gruden in Milan Grego za knjigo Beneška Slovenija. Fotomono- grafija / Slavia veneta. Fotomonograjia Milena Šoukal za pesmi Ptice na poletu Dorica Makuc za zgodovinsko knjigo Sardinci in za življenjsko delo Miroslav Košuta za pesniško zbirko Pomol v severno morje in za celot¬ ni pesniški opus Jože Blajs za roman Na konici jezika Evelina Umek za zbirko novel Mandrija in druge zgodbe Boris Pangerc za pesniško zbirko Odžejališče Lida Turk za monografsko delo Zora (o antifašistki Zori Perello) Aleksij Pregare za dvojezično pesniško zbirko Žlahtnost-Preziosita in za življenjsko delo Bojan Pavletič za pričevanjsko prozno delo Devet velikih jokov Marko Kremžar za pričevanjsko delo Časi tesnobe in upanja ter za življenjsko delo Lojzka Bratuž za antologijo slovenskih goriških avtorjev Goriška kn¬ jiga in za življenjsko delo Alenka Rebula za knjigo Sto obrazov notranje moči Marjan Pertot za knjigo Lepa Vida ob Srebrni reki in za življenjsko delo Ivan Tavčar za pesniško zbirko Odselitev Viljem Černo za pesniško zbirko Ko pouno noči je sarce - Ko polno je noči srce Jurij Paljk za knjigo zapisov Kaj sploh počnem tukaj? Marija Pirjevec za Rebulov zbornik 2 ob avtorjevi devetdesetletnici in za življenjsko delo Marija Kostnapfel za zbirko Pesmi Lučka Susič Peterlin za mladinsko delo Mali gledališki vrtiljak in za življenjsko delo Marij Čuk za roman Prah Tone Mizerit za življenjsko delo Marino Qualizza za knjigo Benečija naš dom in za življenjsko delo 169 ODŠLI SO POSLOVIL SE JE UČITELJ IN VODNIK DR. MARKO KREMŽAR Moste v Ljubljani 17. aprila 1928 - Buenos Aires 11. junija 2021 11. junija 2021, na slovesni praznik Presvetega Srca Jezusove¬ ga, je na svojem domu v kraju Hurlingham, v predmestju Buenos Airesa, umrl dr. Marko Kremžar. Bog ga je poklical k sebi. Iz smrti v Življenje, iz časa v večnost, iz začasnega bivanja na zemlji v pravo domovino v nebesih. Stvarniku je vrnil številne talente z najvišjimi obrestmi! Njegovo slovo pa je globoko pretreslo našo skupnost in vzbu¬ dilo preplah, ker je odšel nepogrešljiv mož, javni delavec, vodnik, prijatelj ... Tak odhod, odsotnost take osebnosti, globoko prizadene vsako družbo, vsako ustanovo; a ko gre za izseljenstvo, je pretres dejansko usoden. Tak pretres smo, ob smrti dr. Marka Kremžarja, doživeli Slovenci v Argentini, po svetu in tudi v domovini. V takih trenutkih lahko le skrušeno, iz dna srca in vere, ponavljamo: Zgodi 170 se Tvoja volja. ODŠLI SO Življenjska pot dr. Marka Kremžarja se je začela 17. aprila 1928 v Mostah v Ljubljani. Njegov oče je bil znani družbeni delavec Fran¬ ce Kremžar, mati pa Slavica roj. Abram. Med študijem na gimnaziji v Ljubljani je deloval pri mladcih. Proti koncu vojne se je pridružil domobrancem v četo za zvezo. A v času vojne je izgubil dva brata. Eden je bil duhovnik, ki je skrbel za vernike v Srbiji in se s svojim delom nenehno postavljal v smrtno nevarnost. Drugi pa je bil do¬ mobranski poveljnik na postojanki v Grahovem, ki je našel smrt v istem ognju kot France Balantič. Meseca maja je mladi Marko odšel z ostalimi domobranci na Koroško. Bil je vrnjen in nato zaprt v kon¬ centracijskih taboriščih v Kranju, Št. Vidu in nazadnje v centralnih zaporih v Ljubljani. V procesu proti Slovenski legiji je bil kot mladoleten obsojen v Zavod za politično prevzgojo. Leta 1946 je pobegnil na Koroško. Tam je dokončal srednjo šolo na begunski gimnaziji. Nato se je vpisal na filozofsko fakulteto graške univerze. Leta 1949 je prišel v Buenos Aires. Preživljal se je prve čase z ročnim delom po tovarnah in se vpisal na ekonomsko fakulteto buenosaireške univerze, kjer je leta 1959 diplomiral kot računovod¬ ja. Leta 1969 je končal licenciaturo (magisterij), in nato leta 1973 dosegel doktorat. Deloval je kot finančni direktor argentinskega odseka Rea- der's Digest; nato podpredsednik Sunbeam Arg. S.A., odgovoren za upravo in finance; pozneje kot ravnatelj tovarn slovenskega podjetnika Hermana Zupana. Pestrost življenja naše skupnosti ga je pritegnila na različne na¬ čine. Sodeloval je tudi z raznimi članki in predavanji pri Slovenski kulturni akciji, Slovenskem katoliškem starešinstvu in na drugih srečanjih. Na političnem področju je sodeloval v prvotni Slovenski ljudski stranki v emigraciji. Leta 1983, po smrti Miloša Stareta, pa je postal načelnik stranke, katero je vodil do združitve s Slovenskimi krščanskimi demokrati v Sloveniji. Med svojim vodenjem je zastavil vse svoje sile in delo v pomoč za dosego samostojnosti in svobode Slovenije. Pomagal je pri snovanju zadružne zakonodaje. Večkrat je predaval v Sloveniji o političnih, gospodarskih in zgodovinskih temah. Kot pisatelj je napisal vrsto knjig. V Založbi Svobodne Slo¬ venije je izdal knjigi Pogled naprej, Pot iz socializma. Pri Založbi SKA je leta 1984 izdal Obrisi družbene preosnove; pri Slogi, leta 1988 p-. ODŠLI SO Stebri vzajemnosti; pri Mohorjevi v Celju leta 1992 Prevrat in spre¬ obrnjenje; pri Družini pa Izhodišča in smer (1998) in Med smrtjo in življenjem (2000) ter avtobiografski publikaciji Leto brez sonca in leta 1994 Cas tesnobe in upanja. Knjiga Podjetnik in njegov poklic, je izšla pri Družini leta 2018. Letos pa je pri SKA izdal svoja Razmišljanja ob zmedi, kjer se dotika tvarnosti in duhovnosti, človeka in družbe, bližnjega in ob¬ čestva. Pisal je tudi v publikacije kot Meddobje, Duhovno življenje, Nova revija, tednik Svobodna Slovenija in tednik Družina v Slo¬ veniji. Svoje poglede je obrazložil tudi v številnih intervjujih v Sloveniji. Posebej bi se rad ustavil ob izredno številnih člankih v tedanjem tedniku Svobodna Slovenija. Posegal je na vsa področ¬ ja: vzgoja, družba, ekonomija, predvsem pa zgodovina. Sloven¬ ska polpretekla zgodovina in jasen pogled nanjo je bila neke vrste Kremžarjeva strast. Naj tu poudarim skoraj vsakoletna »Junijska razmišljanja«, kjer je, ob spominu na našo narodno tragedijo, pro¬ zorno pojasnjeval pravilnost zadržanja demokratičnih Slovencev, ogroženih s strani komunizma in njegovega lažnega in zahrbtnega nastopa, katerega edini cilj je bil prevzem totalitarne oblasti. Ko¬ munistični zločin nad narodom je nenehno obsojal. Na literarnem področju tudi zasledimo Kremžarjevo plodovito delo. Leta 1962 je pri SKA izdal svojo prvo knjigo črtic iz zapora: Sivi dnevi. Nekaj let kasneje (1985) je napisal zanimivo dramo iz revolucijskih časov Živi in mrtvi bratje. Leta 1997 je izšla njegova druga drama Razprava. Sem moramo prišteti še dramo Na pragu (objavila SKA v Meddobju leta 2000) ter pasijonsko igro Dve noči (objava Meddobje 2011). Med pesnitve lahko uvrstimo Kralj zdom¬ cev (Duhovno življenje 1998) in Slovenska pot (Meddobje 2008). Omenimo še Izteka se čas (1977). Pokojnik je čutil potrebo tudi po udejstvovanju na politič¬ nem področju. Sledil je tradiciji katoliškega tabora in sodeloval v Slovenski ljudski stranki, kjer je opravljal različne funkcije. Po smrti g. Miloša Stareta, načelnika SLS, je bil izvoljen za njegovega naslednika. Stranko je vodil do združitve s Slovenskimi krščan¬ skimi demokrati, ko je Slovenija zapustila enoumje in stopila na pot večstrankarskega sistema. To gibanje je sovpadalo s propadom komunističnega režima v Jugoslaviji. Višek tega procesa je bila osa¬ mosvojitev Slovenije. Še pred tem pa je, na prošnjo Lojzeta Peter- 172 leta, ad honorem sodeloval z izvoljeno Demosovo vlado v komisiji, ODŠLI SO ki je pripravljala gospodarske osamosvojitvene zakone. Kasneje je postal podpredsednik SKD kot predstavnik Slovencev po svetu. Posebne zasluge pa ima Kremžar na področju slovenskega šolstva v Argentini. Ko je že dokončal svoje študije in nastopil pot zaposlitve, je takole premišljeval o svojem poslanstvu: »Pričel sem se zavedati, da je za mano del življenja, v katerem se prejemal iz izkušenj in modrosti drugih, in da prihaja čas, ko bom moral od tega posredovati generaciji, ki prihaja za mano.« Zavedal se je važnosti šolstva za iz¬ seljensko skupnost. A osnovnošolski tečaji so bili organizirani in uspešno vršili svojo nalogo. Zato se je odločil za naslednji korak, naslednjo stopnjo. Tako je najprej nastal (en sam) počitniški tečaj. Temu je sledil literarni krožek, ki se je raztegnil skozi dve leti. Krem¬ žar je postal mentor dijakov. Po krožku je prišla na vrsto ustanovitev nove strukture. Leta 1960 je pričel delovati Slovenski srednješolski tečaj ravnatelja Marka Bajuka. Na tem tečaju je dr. Marko Kremžar, v treh obdobjih, kot ravnatelj vodil ustanovo štirinajst let, predaval pa je še dolga leta. Do konca svojega udejstvovanja je poučeval pred- Dr. Kremžar med zadnjim obiskom srednješolskega tečaja, v pogovoru s profesorskim zborom. 173 ODŠLI SO met Svetovni nazori in mladim dušam posredoval idejne temelje, za vredne odločitve na poti življenja. Nekaj let je predaval zgodovino ekonomske misli na sloven¬ skem oddelku ukrajinske katoliške univerze sv. Klementa. Sodelo¬ val je pri slovenskem visokošolskem tečaju. Napisal je celo učbenike za svoja predavanja. Dr. Kremžarju se moramo zahvaliti tudi za našo izseljensko himno Slovenija v svetu. Kot je bil mož na mestu v javnem delovanju, je bil vzor tudi v zasebnem življenju. Poročen je bil s Pavlo Hribovšek ter imel pet otrok in lepo število vnukov in vnukinj, ki so danes raztreseni med Argentino in Slovenijo. Na praznik Presvetega Srca Jezusovega je odšel k Bogu. Gos¬ podu je predstavil stokrat pomnožene talente. Naj pri njem uživa zasluženo plačilo. J.K. 174 ODŠLI SO TONE MIZERIT DR. MARKO KREMŽAR USTVARJAL JE MED DVEMA DOBAMA Skoraj ni bilo vsesplošne publikacije naše skupnosti, v kateri pokojni dr. Marko Kremžar ne bi objavil kakega uvodnika, komen¬ tarja ali članka. A nas tukaj zanima predvsem njegovo sodelovanje v naši kulturni reviji. Število, raznolikost in bogastvo njegovih pri¬ spevkov je res izredno. V prvi številki Meddobja so ustanovitelji Slovenske kulturne akcije jasno predstavili namen in cilje novega glasila. Istočasno pa so izrekli povabilo izseljenskim kulturnikom: »Vsi naši kulturni de¬ lavci izven domovine, so vabljeni, da se strnejo krog te kulturne revije, katere edina naloga bo reševati v književnosti in znanosti, v čustvu in misli krščanske vrednote v času modernih razvrednotenj, kazati smer skozi so¬ dobni kaos, skozi to nejasno meddobje, katerega prvi del smo sami doživeli in katerega drugi, neznani, čeprav od nas odvisni, se nemoteno približuje.« Pokojni Marko Kremžar se je iz globine srca in z vsem navdu¬ šenjem odzval temu vabilu. Tako je, poleg treh knjig, ki jih je izdal v okviru Slovenske kulturne akcije, nenehno sodeloval in objavljal svoje stvaritve in tako, po želji tistega prvega uvodnika, »kazal smer skozi sodobni kaos, skozi to nejasno meddobje«. Ko zapisu¬ jemo vrsto njegovih prispevkov nas preseneti raznolikost njegovih objav: proza, spev, drame, dopisi, eseji, razmišljanja, komentarji, kritika, pa še dva bogata intervjuje. Za vse, ki bi želeli ponovno pogledati njegovo delo in prebrati katerega od zapisov (vse števil¬ ke Meddobja so na razpolago v spletnem portalu dlib: dlib.si/deta- ils/URN%3aNBN%3aSI%3aspr-5LCA4TAQ) objavimo tukaj, v vse¬ binskem in časovnem razporedju, vsa njegova dela, ki so zagledala luč v naši reviji. DRAME Živi in mrtvi bratje (Drama v treh dejanjih) 1987 št. 1/2 str. 58-90; popravek v št. 3/4 ovitek zadaj 175 ODŠLI SO Razprava (Drama v treh dejanjih, s pred¬ govorom, brez zagovora.) 1996 št. 3/4; str. 157-228 Na pragu (Drama v dveh dejanjih) 2000 št. 1/2; str. 23-80 Dve noči (Pasijonska igra v štirih deja¬ njih s pojasnilom in povzet¬ kom) 2011 št. 1/4; str. 17-69 ESEJI Michael Novak in teologija gospodarstva 1985 št. 3/4, str. 213-231 Odrešenik ali Osvoboditelj? 1998 št. 1/2; str. 30-66 Oče Kos z Japonskih otokov 1998 št. 3/4; str. 224-235 Živeti v Sloveniji - Naseljevanje Slovencev iz diaspore 2006 št. 1/2; str. 82-88 PROZA Srečanje 1961 št. 3/4 str. 168-183 SPEV Slovenska pot (Utrinki iz nekdanjih in sedanjih časov) 2008 št. 3/4; str. 245/274 DOPIS Uredništvu revije »Meddobje« (O Lojzetu Novaku) 176 1993 št. 3/4 str. 320 ODŠLI SO RAZMIŠLJANJA Misli k mislim 1965 št. 1/3 str. 181-184 KRITIKA Ob naši skupni usodi (dr. Mirko Gogala: Usoda izseljencev) 1997 št. 1/2; str. 148-150 INTERVJU 2008 št. 1/2; str. 57-70 2019 št. 1/4; str. 74-99 Koliko strani! Koliko misli, pogledov in nasvetov! Ni zakopal talentov. Med dvema obdobjema nam je kazal težko a varno pot. Naj ga Bog obilo poplača. 177 ODŠLI SO PROF. DR. EDI GOBEC Celje 25. julija 1926 - Cleveland 13. decembra 2020 Konec septembra sva se še dopisovala, oktobra in novembra je nastala tišina in 12. decembra 2020 si nas v večnem molku zapustil. Vse od decembra 2019 je po svetu krožila novica o novi more¬ bitni kugi. Bil si zaskrbljen a ne zaradi tega manj dejaven. V prvi polovici leta si doživel, kakor si sam opisal, »preizkušnjo«, v drugi polovici pa si se še vedno prizadeval za slovenstvo. Iz zadnjih pisem lahko razberem tvoje besede, ki jih sedaj tudi delim, ker pričajo o tvojem narodnozavednem slovenstvu: »Mednarodno znani tržaški pisatelj Boris Pahor je v svojem preda¬ vanju v Državnem svetu poudaril, da je prva stvar, ki manjka Slo¬ vencem, zavedanje samega sebe. Nimajo čuta za domoljubje, kar je tudi problem slovenske državnosti. Slovensko mladino (in ne samo 178 mladino!) je treba vzgajati v smislu slovenske identitete. ODŠLI SO Hvala, vsem za vse delo in skrb v korist Slovencev. Pismo me spominja na prijatelja dr. ing. Dušana Nendla, izumitelja, ki so ga po vrnitvi iz tujine skozi leta skrbele in mučile te razmere (Slovenija, narodno zavest in tujina ali tuji kapital) - in tudi na mojo narodno-obrambno brošuro, ,Smrt ali življenje?', ki sem jo leta 1952, kot študent in tovar¬ niški delavec v St. Louisu, dal natisniti in jo na svoje stroške razposlal po svetu. Le koliko rojakov skrbijo te še slabše današnje razmere? Koliko jih raz¬ mišlja, piše ter si prizadeva za izboljšanje? Koliko se jih bo prebudilo? Koga bo zabolel Prešernov očitek, ,Kar ni tuje zaničuješ!', čeprav smo preslepi, da bi izračunali, da gre v takih razmerah premnogokrat tudi dobiček v tuje, neslovenske žepe, medtem ko naših manjšin ne podpre¬ mo vsaj s slovenskim turizmom in z rodoljubno ljubeznijo! V spomi¬ nu mi je ostal rojak, ki je počitniško hišico na slovenski obali prodal in kupil novo na hrvaški. Ko je v pogovoru opazil moje razočaranje, je razložil svoje stališče z besedami: