Glasilo a^strijskegaiJiigoslovaiiskega učiteljstva Ti« spisa, v oceno poslane knjige itd. Je pošiljati urno na naslov: Uredništvo Učiteljskega Tovariša v Idriji. Rokopisov ne vračamo. Vm pošiljatve Je pošiljati franko. .................. .............. ....... UCiteljskl Tovariš izhaja vsak petek^ popoldne. Ako je ta dan praznik, Izide list dan pozneje. Vse leto velja . . 10-— K pol leta .... 5*— „ ietrt leta .... 2-60 „ posamezne številke po 20 h. Za oznanila Je plačati od enostolpne petit-vrste, če se tiska enkrat . . 14 h „ „ „ dvakrat. . 12 „ ...... trikrat . . 10 „ za nadaljna uvrščenja od petit-vrste po 8 h. Oznanila sprejema Učiteljska tiskarna (telefon št. 118). Naročnino, reklamacije, to Je vse administrativna stvari Je pošiljati samo na naslov: Upravništvo Učiteljskega Tovariša v Ljubljani. Poštna hranilnica št. 53.160. Reklamacije so proste poštnine. Za reklamne notice, pojasnila, poslana, razpise služb e plačati po 20 h za petit-vrsto. Priloge poleg poštnine 15 K. Vabilo k seji upravnega odbora Zaveze avstr. jugoslovanskih učiteljskih društev ki bo dne 29. decembra 1913 ob 2. popoldne v načelstveni sobi »Učiteljske tiskarne« v Ljubljani, Frančiškanska ulica 6. DNEVNI RED: L Predsednik otvori sejo. 2. Tajnikovo poročilo. 3. Poročilo o Zavezinih listih, in sicer: a) o Učiteljskem Tovarišu; b) o Popotniku; c) o Zvončku. 4. Blagajnikovo poročilo. 5. »Zaveza« in »Sežansko učiteljsko društvo«. Poročevalec predsednik L. Jelene. 6. »Zaveza« in »Družba sv. Mohorja«. Poročevalec tajnik Vilibald Rus. 7. Preosnova »Ročnega zapisnika«. Poročevalec predsednik L. Jelene. 8. Določitev časa in kraja prihodnje XXVI. glavne skupščine Zaveze. 9. Slučajnosti. Vodstvo Zaveze avstr. jugoslovanskih učiteljskih društev. Preds.: L. JELENC. Tajn.: VIL. RUS. Dvojezičnost škoduje individualnosti naroda. Na Slovenskem se je udomačila ne-lepa razvada, da se po šolah — zlasti na Štajerskem — izdavajo dvojezična šolska naznanila, dvojezične odpustnice in od-hodnice. Šolski imeniki in razrednice so pogosto dvojezično tiskane, a šolska vodstva predlagajo samonemške vprašalne Pole A, imajo dvojezične pečate in samo-nemški definitivni šolski in učni red. Vse to izgleda, kot da nismo Slovenci, temveč neki nemški Slovenci, in da naš jezik ne more hoditi po lastnih nogah, temveč da mora šepati po nemških bergljah. LISTEK. t Štipko Jelenec. Življenjepisna črtica. (Dalje.) Učitelj. In kar učiš in kar gojiš z vztrajnostjo, najlepše vedno sam vršiš s krepko značajnostjo. Gregorčič. Na Lozicah je torej nastopil Štipko '/nievo pot kranjskega učitelja. Takrat pač ®® ni vedel, kako težavno breme si je na-•ozil. Mlad in čil ter poln idealov in z [madeniškim navdušenjem se je poprijel ¡ eSa poklica. Z letno plačo 300 gld., ki so I Pju jo pa kmalu še znižali, je pričel svojo j jmsčečo in veliko obetaječo kariero. Bil je j samec, zato si je tudi lepo uredil svoje gospodinjstvo in je del svojega prostega asa posvečal tudi kuharski umetnosti, je imel jako pičle dohodke, ni čuda, se ni povzpel čez krompir v oblicah, I ;z P'ebejski fižol in enake produkte ku-se • skrivnosti. Na Lozicah se je tudi d/".anil s poznejšo svojo ženo, s 151etno Dr¡ 0 Matildo Planinčevo, ki je živela d i svoji sestri in je bila doma iz takrat Ber0 znane Planinčeve gostilnice »Na ** v Vipavi. V tem času je tudi dobil iz C. kr. zaloga šolskih knjig na Dunaju, I. Schwarzenbergstrasse 5, ima v državni tiskarni v zalogi tudi satnoslovenska šolska naznanila, samoslovenske odpustnice, odhodnice, samoslovenske vprašalne pole A, katerih se že precej šol po Štajerskem poslužuje, in samoslovensko knjižico »Definitivni šolski in učni red«. Vse te tiskovine se dobe v imenovani c. kr. zalogi šolskih knjig na Dunaju na podlagi slovenskih dopisov poštnine prosto tudi odpošiljanje denarja tja je poštnine prosto, če se napiše na nakaznico na prostor za znamke: »Za državo zbiran denar, službeno poštnine prosto« in se pritisne zraven šolski pečat. Naročati pa smejo te stvari samo uradi t. j. šolska vodstva, krajni šolski sveti itd. Vsak šolski vodja blagovoli torej za to skrbeti, da se po šolah ne bo pačila individualnost slovenskega naroda z dvo-jezičnostjo. V smislu določb člena XIX.. držav, osnovnega zakona z dne 21. decembra leta 1867. sme namreč vsak narod svojo narodnost in svoj jezik čuvati in gojiti, torej sme to storiti v svojem delokrogu vsak učitelj in vsak šolski vodja. S tem dosežemo, da bodo morali pri c. kr. zalogi šolskih knjig na Dunaju namestiti tudi več Slovencev. Naj se izda načelo, da naj naše tiskarne zalagajo samoslovenske tiskovine.* Naj se našim zanamcem ne daje povoda, Kazati na nas s prstom, da nismo znali uporabiti državnega osnovnega zakona in da nismo znali uveljaviti svoje ravnopravnosti. Jubilej slovenskega šolstva v Trstu. Trst, 15. decembra 1913. Z veliko žrtvijo si vzdržuje slovenski narod svoje narodno obmejno šolstvo. Nemški naval nam na severu vedno bolj krha našo narodno obmejno črto; pač pa * To dela »Učiteljska tiskarna« v Ljubljani. Poslužujmo se domačega za- voda! Uredn. so uspehi na jugu tem radostnejši, in naše narodno šolstvo tu tako napreduje, da ga komaj in komaj dohajajo doneski slovenskega naroda, ki se doprinašajo na žrtve-nik Ciril-Metodovi Družbi. S skromnimi nadami je Družba sv. Cirila in Metoda pred 25. leti započela in otvorila v sredini »italijanskega« Trsta svojo prvo slovensko šolo. Vsivprek so tajili tedaj potrebo te šole; danes jih imamo že štiri in če bi jih imeli šest, bi bile prenapolnjene; ako pa vsi »zavednejši« Slovenci vzamejo svoje otroke iz državnih, nemških šol, tedaj bi nam jih bilo potreba vsaj os|m. In zakaj napredujemo? Bodimo odkriti in priznajmo: Zato, ker je šola v rokah naroda; v onem momentu, ko jo izgubi narod, bo nastopila narodna otrpne-lost vsaj pri Sv. Jakobu, ker najsi jo dobi v roke magistrat, bodo skrbeli za to Italijani; najsi jo dobi v roke država, bodo za to skrbeli Nemci z Italijani, da zatro narodni živelj slovenski pri korenini, pri mladini. Slovenska šola postane urad in nič več, narodno obmejno učiteljstvo pa le — narodniki! V nedeljo, 14. t. m., je družbino učiteljstvo na slovesen način praznovalo 251etni jubilej slovenskega (Družbinega) šolstva v Trstu. V okrašeni telovadnici narodnega hrama — družbinih šol — pri Sv. Jakobu je priredilo na novem odru spevoigro »Blagovestnikoma«. Spevoigro je v ta namen spesnila ga. Mila Prunkova-Utva in uglasbil jo je družbin učitelj, tovariš Emil Adamič. Deklamator pojasni občinstvu pomen narodnega praznika. Zastopniki slovanskih narodov so zbrani v narodnih nošah krog Cirila in Metoda, ki sta prišla med slovanske narode, da prisostvujeta njih proslavi. Blagovestnika v primernih besedah pozdravita slovanske narode, a deklamator jima pojasni, da so to le Slovani, »katere pod zaščito svojo vzel ponosni je dvoglavi orel«. Poljski plemič stopi pred Cirila in Metoda in pripoveduje žalostno zgodovino svojega naroda: »Poljana širna je s krvjo oblita, prokletstvo. Kajna polni vzduh; edinstva ni — zaman junakov za slogo je potekla kri!« — Poljaki zapojo venec svojih narodnih pesmi. Čeh stopi kot Sokol nato v ospredje, svojem narodu; pridružuje se mu Čehi-nja, ki opisuje lepoto in bogastvo češke zemlje: »Ni le »Sokol« Čeh i slavec, ki s pesmijo obleta svet.« Čehi in Čehinje zapojo venec čeških narodnih pesmi... Hrvat nastopi: »Vesela ni, ko Čehov pesem naša« — vsa žalostna je in krvava, otožna ti postane blaga duša in s togo v srcu jo posluša... od davnih dob in vse do dni današnjih, sovrag se z nami poigrava; svetinje, ki jih narod zvesto čuje, s krutim srcem on jih uničuje«... »a nam junaška dela slavnih dedov umrla niso še v spominu, za doto svojo v oporoki zapušča jih še oče sinu...« Hrvatica: »O čuj, kaj guslar pripoveda: o domovini poteptani, povest o kraljeviču Marku, kje so junaci pokopani...« Začuje se glas tamburic, ki prihaja vedno bliže. Hrvati zapojo venec svojih pesmi, čuje se pesem »o lepi domovini«, tožne glase guslarja, ki poje solo, pesem o junaku Janku in o Hrvatski, ki ni in ne bo propadla. Slovenec in Slovenka nastopita. Kot poslednja opišeta tudi ona domovino in skromni del njene zgodovine. A kar ni mogla razodeti beseda, to je oznanila milina slovenske narodne pesmi. Ciril in Metod govorita bodrilne besede slovanskim narodom; deklamator se jima zahvali za poset v tem slovesnem trenutku. Zastor pade! Predenj stopi nov deklamator, ki de-klamira Simon Gregorčičevo pesem »Blagovestnikoma«. V sredi se zastor zopet odpre in prikaže se živa slika: Ciril in Metod stojita na vzvišenem prostoru in blagoslavljata slovanske narode, ki kleče pred njima v narodnih nošah, v rokah noseč grbe avstr. slovanskih kronovin in narodnih zastav. Ob deseti uri dopoldne je otvorila slovesnost Slovenka v kranjski narodni noši, deklamujoča prolog, ki ga je zložil v Železnikov žalostno sporočilo, da je bila njegova domačijo na dražbi prodana. Povabil je torej svojo mater, s katero se je bil že spravil, naj mu pride gospodinjit na Lozice. Leta 1881. se je pokazalo, da je preveč pomožnih učiteljev in so jih nekaj odpustili iz službe. Po Globočnikovi zaslugi Jelene ni bil odpuščen, marveč le prestavljen na Vrbovo pri Ilirski Bistrici, kjer pa je služil le pol leta. Kakor je bilo prej učiteljev preveč, tako je bilo zdaj naenkrat šol preveč. Šola v Vrbovem se je imela preustrojiti v eks-kurendno šolo; za njeno vodstvo je bil de-kretiran tovariš Franc Zaman iz Zemuna, ki je sedaj nadučitelj v Hrenovicah. Jelenec je bil prestavljen na Ubeljsko pri Razdrtem. Tu se je začel pripravljati za usposobljenostni izpit, ki ga je o Veliki noči leta 1883. tudi naredil. V maju 1. 1883. se je potem tudi oženil s prej omenjeno Matildo Planinčevo iz Št. Vida. Na Ubelj-skem je bil dve leti. Udomačiti pa se tam ni mogel, niti ljudje niti kraj mu niso ugajali. Zato je bil prav vesel, da je bila njegova prošnja za podelitev službe v Trnju pri Št. Petru uslišana. Službo v Trnju je nastopil 28. oktobra 1883. Takrat se je osnovalo Učiteljsko društvo za postojnski okraj; on je bil odbornik, oziroma podpredsednik. Ko je odšel Jakob Dimnik iz Postojne, je bil Štipko izvoljen za njegovega naslednika v okrajnem šolskem svetu, kjer je s pokojnim de- želnim poslancem Hinkorn Kavčičem in nadučiteljem Martinom Zamikom iz Trnovega jako uspešno branil učiteljstvo, ki je bilo tedaj preganjano od vlade zaradi narodnosti ravno tako, kakor je dandanes zaradi naprednosti od klerikalcev. Zgodilo se je, da je prišel tedaj kdo v preiskavo, ker je pel »Hej Slovani«! Nekega dne, ko je bila razpisana seja okrajnega šolskega sveta, se je kraška burja nad Pivko tako razigrala in nagro-madila take žamete, da je bila železniška zveza med Št. Petrom in Postojno popolnoma pretrgana. Na vzporedu seje je bilo več disciplinarnih zadev. Izostati ni smel, ker se je bal, da bo seja brez njega sklepčna, da pa bo manjkal njegov glas v prilog preganjanih učiteljev. Iskal je torej po Trnju voza, pa nihče se ni hotel podati v burjo in metež. Štipko pa se ni dolgo premišljal, obul je škornje in udaril peš proti Postojni. Gazil je žamete, kjer pa je burja razkladala svojo moč, se je plazil po vseh štirih. Prišel je pravočasno v Postojno; toda seja se vseeno ni vršila, ker ni bilo razen njega nobenega zunanjega člana. Ko je služboval v Trnju, je obiskoval tudi tritedenski kmetijski tečaj na Slapu pri Vipavi. Po nekih občinskih volitvah ga je takratni trnski kurat Peter Bohinjec na šolski oblasti denunciral zaradi volilne agitacije. Kurat je bil prvi novostrujar v Trnju in kot tak se ni ustrašil nobenih sredstev pri dosegi svojega namena. Štipko je na denunciacije odgovoril s tožbo. Pričela se je dolgotrajna pravda. Kurat je nastopil dokaz resnice. Dal je za priče skoro vse vaščane treh vasi, češ, bodo že mogoče kaj vedeli. Vršilo se je v Postojni več razprav; ena je trajala zaporedoma dva dni. Naposled je bil kurat v Ljubljani obsojen in plačati je moral občutne stroške. Svojega nasprotnika je potolažil Jelenec v »SI. Narodu« z besedami: »Ker je gospod kurat v merodajnih krogih čislan kot agitator in zdaj tudi sodno obsojen, mu je pri razmerah v naši škofiji zagotovljena dobra fara..« Dasi je bil kurat obsojen, in je učitelj dokazal, da je nedolžen, je vendar gosposka po stari navadi rekla, da mora učitelj proč. Ponujali so mu različne kraje, tudi boljše od Trnja, toda Štipko ni hotel zapustiti ljubega mu kraja. Naposled je bil vkljub vsemu prizadevanju učiteljskih prijateljev v deželnem šolskem svetu službeno prestavljen v Bo-žakovo pri Metliki, torej na najoddalje-nejši konec kranjske dežele. Ker proti službeni prestavi ni imel nobene pritožbe, se je zoperstavil prestavi, češ, da nima za selitev denarja. Hitro so mu nakazali 120 goldinarjev, samo da bi ta rogovilež prej odšel iz postojnskega okraja. Potem je opazil, da je Božakovo v IV. plačilnem razredu, dočim je bilo Trnje v III. Seveda se je zopet z veseljem pritožil, češ, da ta namen tov. E. Gangl. Nato je imel slavnostni govor prvomestnik Ciril Metodove družbe, g. A. Senekovič. In nato je bila proizvajana spevoigra pod vodstvom dru-žbinega učitelja tov. K. Mahkote. Sprem-ljevanje je bilo v rokah orkestra, ki je sestajal iz družbinih učiteljev in učiteljic; igro so pa proizvajale učenke in učenci dekliške in deške šole pri Sv. Jakobu. Prostovoljni doneski so namenjeni za šolski oder, ki se lahko meri z večjimi di-letantskimi odri. Spevoigra se ponovi v soboto v »Narodnem domu« in pozneje pri Sv. Jakobu za širše občinstvo v narodne namene. _____ Dve novi telovadni knjigi. Telovadno slovstvo je pri nas še v povojih, to velja v enaki meri glede šolske in društvene telovadbe. V tem oziru nas prekašajo vsi slovanski narodi in seveda tudi neslovanski. Izmed Slovanov zavzemajo prvo mesto Čehi, in umevno je, da se torej Slovenci naslanjamo v prvi vrsti nanje. V zadnjem času pa tudi na tem polju napredujemo. Priznanje zasluži v tem oziru slovensko Sokolstvo, ki se s hvalevredno vnemo trudi, da izpopolni ta del naše literature. Zal, da ne najde pri tem primerne podpore od poklicane strani, pač pa se mu celo stavijo zapreke in se ga zatira. Iz Sokolstva sta izšli pravkar zopet dve dobri telovadni knjižici, ki ne bosta služili samo njemu samemu, ampak prav tako ali pa znabiti še bolj šoli. To so dr. Pivkove: Telovadne igre in E. Sajoviče-va: Učenci in učenke. Obe obdelavata snov, ki spada tudi v ljudsko in srednjo šolo. Zato ne bosta razveselili samo Sokolov, temveč tudi šolnike, ki se zanimajo za telesno vzgojo šolske mladine. Dr. Ljudevit Pivko: Telovadne igre. Drugi del. Lučalne igre z majhno žogo. Cena vez. K 1.10, nevez. 80 h. Maribor 1913. Založil »Mariborski Sokol«. Tisk Zvezne tiskarne v Celju. Knjižica je nadaljevanje 1. J911. izdanega prvega zvezka, ki obsega 58 tekalnih, borilnih in metalnih iger. V drugem zvezku je zbral g. pisatelj lučalne igre z majhno žogo. Takih iger je opisanih 40, pri večini je navedenih več načinov igranja, tako da obsega knjižica v resnici mnogo več iger. Igre so uvrščene v sistematičnem redu, stopnjevaje od lažje do težje. Popis posameznih iger je prav dober. Pri vsaki igri je navedeno najnižje in najvišje število igralcev, natančno je opisana razvrstitev igralcev in jasno raz-tolmačen potek igre. Poleg tega so pridja-ni večini iger (26) načrti, ki dobro pojasnjujejo uvrstitev igralcev in splošno razumevanje igre. Tudi inačic je mnogo, pri nekaterih igrah po dve ali tri, pri drugih celo po štiri, pet ali šest. Kot tako bi pri-djali k 8. igri še naslednjo: Zoga se podaja v bočni vrsti v predklonu v razkoračni stoji med nogami nazaj. Terminologija je dobro pogodena. naslanja se na sorodne slovenske izraze. Po večini so vzete tudi igre slovanskih zbirk, tako iz čeških, poljskih, ruskih in hrvaških, pa tudi iz ,nem-ških jih je nekaj. Sicer so pa navedeni vsi viri v knjižici. Uvod popisuje zgodovinski razvoj iger z žogo od starih Egipčanov do najnovejše dobe. Omenja tudi vzgojno vrednost iger z žogo in daje potrebna navodila za pravilno vodstvo mladinskih iger. S tem uvodom je pridobila knjižica mnogo na vrednosti. Že pri oceni prvega dela smo opozarjali, da bi bilo potrebno in koristno izpregovoriti v knjigi tudi o pomenu, ki ga imajo igre kot vzgojno in zdravstveno sredstvo. (Učit. Tov. 1. 1912. št. 5.) Uvodu sledi popis majhne žoge in navodilo, kako si jo pripraviš sam. Za tem sledita odstavka o lu^anju in prijemanju žoge. Tudi ta dva odstavka sta sestavljena natančno, kar se v marsikateri tuji knjigi omenja le površno'. Isto velja tudi o vajah v žoganju ali takoimenovanih šolah, ki služijo kot predvaje k opisanim igram. Tu je v kratkih besedah nakopičenega toliko gradiva, da bo malim učencem in učenkam zadostovalo skoraj za dve leti. Čim večkrat bodo učenci predelali te »šole«, tem bolje bodo igrali igre. Zakaj igra je zanimiva šele tedaj, pa bodi za igralca ali za gledalca, kadar