* t NOV 1920
4.Feb. 1932

LETOPIS
MATICE SLOVENSKE
ZA LETO 1890
UREDIL
^isrTonsr ZB^IEST
ZALOŽILA IN IZDALA
MATICA SLOVENSKA
V LJUBLJANI
NATISNILA ,.NARODNA TISKARNA"
VSKBINA.
Na strani:
1.	I. Steklasa: Andrej Turjaški......................1—51.
2.	J. Navratil: Slovenske narodne vraže in prazne vere . .	52—116.
3.	S. Rutar: Prazgodovinska in rimska razkopavanja po Slo-
venskem 1. 1889............................117—130.
4.	J. Apili: Deželni stanovi kranjski od 1818—1847 . . .	131—179.
5.	V. Oblak: Doneski k historični slovenski dialektologiji .	180—236.
6.	I. Tomšič: Bibliografija slovenska od l/I. 1889. — l/I. 1890.1.	237—255.
7.	E. Lah: Letopis „Matice Slovenske":
I. Poročilo o odborovem delovanji v dobi od
1/X. 1889. — 30/TX. 1890. 1..............256—264.
II. Računsko poročilo..................265—270.
III.	Poročilo o društveni knjižnici (Dalje) . .	271—273.
IV.	Upravništvo „Matice Slovenske" za 1. 1890.	274—275.
V.	Imenik udov »Matice Slovenske" leta 1890.	276—316.
VI.	Umrli ustanovniki zadnje dobe ....	317.
VII.	Društva, ki z Matico zamenjujejo knjige .	318. VIII. Društvena književna zaloga............319—320.
Spisal Ivan Steklasa.
oleg Herbarta je gotovo najznamenitejši iz rodovine turjaške v 16. vekn Andrej, slavni zmagovalec turške vojske pod Siskom (1. 1593.). Bil je vnuk Ivana IX., ki je padel v borbi proti Turkom 1. 1529. za obsedanja dunajskega. Oče mu je bil Vuk Engelbert I. Turjaški in Šumberški, mati pa Ana iz rodovine glasovitih Lambergov. Porodil se je 1. 1557. 0 njegovi mladosti nam je prav malo znanega. Do 16. leta je ostal doma ter se je od-gojeval, kakor takrat vsi plemiški sinovi, v vseh potrebnih z.vmostih in vojaških vežbah. Kot šestnajstletni mladenič se pola končno v svet in sicer v Padovo na Laškem, kjer je bilo takrat glasovito vseučilišče, da tukaj popolni svoje znanje, kolikor si ga je bil uže poprej doma pridobil. Kasneje pa se odpravi na potovanje v razne dežele, da se izuri posebno v vojaških strokah; saj je bilo takrat tako znanje za vsakega plemiča potrebno, a posebno še za slovenske, ki so morali tudi dejansko to svoje znanje izvrševati v borbi proti Turkom.
L. 1577. je spremljal nadvojvodo Matijo na Nizozemsko; a povrne se v kratkem, kajti sledečega leta 1578. ga nahajamo uže na Hrvaškem kot boritelja v bojnih redovih za nesrečne vojske Khevenhullerjeve.1) Kasneje pa se je boril v bojnih četah svojega strica Krištofa Turjaškega, deželnega glavarja kranjskega (1579—1587). Z 12 konjiki je pri neki priložnosti napadel 500 Turkov tako odločno in brzo, da so kar popla-šeni zbežali. L. 1579., ko se je polagal temelj današnjemu Karlovcu, bil je uže kapetan arkibusirom.2) Ko mu je slede-
') Obširneje o tej vojski sledi v životopisu Jošta Turna.
2) Radi neprestanih borb s Turki se je združilo kranjsko plemstvo v stalno viteško četo, a ker je to viteško plemstvo služilo v vojski
čega leta obolel in umrl njegov polubrat Ivan Vajkard1), postal je on zapovednik za nekaj časa vsej krajiški vojski; pa tudi kasneje, ko je vrhovno zapovedništvo prevzel Jošt Turn (1. 1581—1589), bil je postavljen Andrej za njegovega namestnika ter je upravljal uže takrat skoraj čisto samostalno krajiške poslove. L. 1586. meseca novembra je naložil Andrej tedanjemu generalu varaždinske krajine Vidu Haleku, da odpošlje iz Podravja Jurja Zrinjskega s karlovškimi konjiki, ker se je bilo drugače bati, da bodo od tamkaj prinesli kugo v Karlovec, ako ostanejo karlovške čete tamkaj dlje časa v službi.2) Po smrti Jošta Turna (15. junija 1589) je bil na predlog nadvojvode Karla imenovan za vrhovnega zapovednika v Karlovci ter bil tako na hrvaški krajini četrti zapovednik, ki je stanoval v Karlovci.3)
Tako je prišla ta važna trdnjava v roke našemu junaku, ki jo je znal dobro varovati, da ni padla v turško oblast. Ali
vedno na konji ter dajalo viteze po premoženji svojem in po dohodkih svojih plemiških posestev, zval se je ta deželni vojaški nabor stališko konjištvo (standische Griiltpferde). To viteštvo ali stališko konjištvo se je delilo na dva oddelka (kompaniji), namreč na modro in rumeno po obeh deželnih bojah; za večjo potrebo so večkrat sklicali tudi tretji in četrti oddelek z modrim in belim, kasneje rumenim in belim znakom. Število jezdecev ni bilo v teh oddelkih točno opredeljeno; bili so sedaj jačji, sedaj slabejši, kakor je bila uže potreba. K temu viteštvu so spadali pa le plemiči, ki so po dohodkih svojih vzdrževali zraven sebe po 1, 2 ali 3 in tudi več slug ali jezdecev. Na čelu vsemu konjištvu je bil deželni konjiški stotnik, dva poročnika in dva zastavnika. Imeli so tudi podčastnikov in vojaških pisarjev. Obleka jim je bila vratnik iz losove kože, kaciga s perjanico, pasica z deželnim grbom in krdel-skim znamenjem. Zraven samokresa in meča nosili so tudi arkebuse ali karabinke (kratke puške) ter so se zatorej zvali arkebusiri. Ker je le-ta četa morala biti vedno za boj pripravljena, moralo se je plačati za vsakega konja 60 gold. na leto iz stališke blagajnice.
') Ivan Vajkard Turjaški je bil zapovednik krajiških čet uže leta 1575., precej po nesrečni bitki pri Budačkem in po smrti Herbarta njegovega stričeviča (Letopis Matice Slov. 1. 1889. str. 88—121.) Na Krajini je služil Ivan od leta 1570. pa do svoje smrti 1580. Dokler se je zadržaval v Krajini, stanoval je najrajši v starem gradu Steničnjaku (sedaj velika razvalina, 14 M iztočno od Karlovca). Ko je imel v jeseni
1. 1578. udariti Khevenhiiller na Turke, bil je Ivan Turjaški na nekaj časa umirovljen, ali je vendar na poziv graškega bojnega sveta spravljal v Steničnjaku hrano za krščansko vojsko. Po odhodu generala Ivana Ferenberga, zapovednika karlovškega (od 1578—1579),- sprejel je Ivan Turjaški zopet zapovedništvo na Krajini, ali samo za kratko dobo, kajti obolel je nedolgo potem ter uže meseca julija prosil, da ga osvo-bode službe; skoro za tem je umrl v Ljubljani. Bil je karlovški general samo jedno leto (1579—1580).
2) Priloži za poviest Hrvatske XVI. i XVII. vieka iz štajerskoga zemaljskoga arhiva u Gradcu. Priobčio Radoslav Lopašic. Starine. Na sviet izdaje jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti. Knjiga XIX. U Zagrebu 1887, str. 51.
8) Radoslav Lopašic. Poviest grada Karlovca, str. 180.
tudi Turki so hitro zvedeli, kdo je tukaj zapovednik, ter so od tega časa napadali vse bolj severovzhodne predele Hrvaške, kjer so hoteli prodreti mimo Siska v slovenske pokrajine.
Slovenska narodna pesem prav živo izraža smer te turške bojne politike v sledečih kiticah:
To si voli turški paša,	Sem ter tja po hiši hodi,
Ki se Turkom prav obnaša,	Misel se mu v glavi blodi;
Kak bi vojsko skupaj spravil,	Pa jo znajde volčja glava,
Da bi Sisek pod se zgrabil.	Meni ta bo najbolj prava:
Svojo vojno skupaj zbrati Jo pod Sisek celo gnati.
In zares se je od 1. 1591. dalje vrtila največja borba okoli siške trdnjave, kajti še le z njenim padom bi bil pot odprt Turkom dalje proti severu. Da pa Turki to trdnjavo s prvim udarcem osvoje, pripravljajo se za vojsko od leta 1587. pa vključno do leta 1590. Radi tega tudi niso svojih sil zastonj trosili v manjših bojih, kakor je bila do sedaj navada. Jedini važnejši vojni dogodek v tej dobi je osvojenje utrjenega mesta Repica leta 1589.Turkom je prišla tudi prav zgodnja smrt nadvojvode Karola (1. junija 1. 1590.), tega za vojaško krajino in obrambo mej tako slavnega in zaslužnega Habsburžana.
Sicer je bila precej po njegovi smrti poverjena vojaška uprava na mejah in obramba teh krajev drugemu nadvojvodi Ernestu, vendar pa se je precej opazilo, da ne upravlja vojske ona krepka roka kakor doslej. Tudi državna podpora se ni več tako točno pošiljala kakor poprej. A temu se ne smemo čuditi, ako pomislimo, da je takrat upravljal državo slab vladar Rudolf II., ki se ni rad bavil z državnimi poslovi, ter so se na ta način na praškem Hradčinu preslišale mnoge in mnoge prošnje, ki so dohajale iz Krajine za pomoč proti sovražniku krščanstva. V jedni izmed staliških sednic, v katerih se je razpravljalo o denarnih stvareh nadvojvode in dvorskega bojnega sveta (27. avgusta 1591. L), spregovoril je kranjski deželni namestnik Krištof baron Turjaški: „Nedo-staje mi besedij, s katerimi bi mogel razjasniti veliko bedo in nevarnost, v kateri se nahaja Krajina. Milovanja je vredno, da se na toliko prošenj za pomoč od nemško-rimskega cesarja ne more dobiti niti odgovor. Iz tega se more očividno zaključiti, da hočejo na merodajnem mestu bedno hrvaško Krajino čisto zapustiti. Le vsegamogočnemu Bogu se imamo potožiti, njemu vso stvar priporočiti, njega prositi in na pomoč klicati,
') Dimitz, Geschichte Krains. III. 244.
da bi on sam z lastno svojo roko v te stvari posegel na korist krščanskemu prizadevanju." In prav je imel Krištof Turjaški, da se je tako pritožil v bojnem svetu, kajti turško osvojevanje na hrvaških mejah je za vlade Ferdinanda I. silno napredovalo. Padel je Osek, Siget, Kliš in Kostajnica pod turško oblast. Za nadvojvode Karola pa so osvojili Osmani Krupo (1565), Steno (1575), Cazin (1576), Ostožic, Izacic, Gvozdansko, Novi in Stari Zrin (1577) ter Repic (1589). In sedaj je prišel red na Sisek, kajti Karlovec je bil toliko jak, da Turki niso mislili na osvojenje njegovo. Mesto napadov pojedinih begov začne se sedaj vojska, katero sta vodili obe stranki z velikimi silami, in katera je trajala celih 15 let (od 1591- 1606).1)
L. 1583. je ponovil avstrijski poslanec na turškem dvoru, baron Preyner, mir s Turško na navadnih osem let; ali moral je zato tedanjemu velikemu veziru Siavušu mesto navadnega darila v iznosu od 6000 tolarjev plačati 10.000 tolarjev. Bilo je sicer poniževalno za zastopnika tako mogočne države, kakor je bila habsburška, da je moral dati toliko svoto za mir posredovalcu velikemu veziru, ali takrat ni bilo druge pomoči, nego si na tak način iz zadrege pomagati, kajti Turška je bila še dosti jaka ter se v resnici ni bala svojih sosedov, kar se je pa skoro po tem, uže 1. 1606., predrugačilo. Po miru v Sit vi Toroku je namreč tudi Avstrija si znala pridobiti na sultanovem dvoru večjo veljavo, ter so se od tega časa sploh medsebojni odnošaji teh držav spremenili.2)
Vkljub sklenenemu miru so trajale še vedno borbe na mejah turških. Zaradi tega se je uže 1. 1584. pritožil cesarski poslanec baron Ejcing v Carjigradu, da se dogovor ne drži, kakor bi se moral. Turki pa so se po svoji stari navadi zopet izgovarjali, da cesarski generali ravno tako delajo; ali vsakoletna darila, katera je imela Avstrija Turkom dajati, niso smela zato izostati, kajti pri vseh dogovorih so po navadi cesarski poslanci odjenjavali, tudi celo takrat, ko so naše čete uspešno napredovale. To slabost avstrijskih državnikov so v divanu dobro poznali, pa jo znali tudi pri vsaki priliki izrabiti. Ako hoče imeti cesar mir, naj ga ima, ali naj ga tudi dobro plača; zatorej so bili Turki tudi toliko predrzni, da so od novega avstrijskega poslanca doktorja Jerneja Peca, ko je prišel 1. 1590. v Carjigrad, da podaljša dogovore osemletnega mira, zahtevali razven navadnega darila 30.000 cekinov tudi še izvenreden dar, sicer ne v denarjih, ali dragocenih srebrnih posodah, kar bi se bilo imelo predati uže
») Dimitz, Geschichte Krains. III. 244. 2) Hammer, Geschichte der Osmanen IV. 144—145.
bodočega leta. Novi dogovor miru pa bi imel slediti še le 1. 1592.!) Vendar pa je prišlo že poprej do krvave borbe, čeravno tudi sedaj še ni Turška uradno vojske napovedala, nego jo je Hasan-paša sam začel, ko je z veliko vojsko napadel Hrvaško ter obsedel Sisek 1. 1591.2)
Hasan-paša, tedanji bosenski namestnik, bil je hud krščanski sovražnik. Po Valvasorji8) je bil talijanskega rodu in benediktinski menih, ki je pa kasneje stopil iz reda ter celo odpadnik postal, kajti v Bosni se je poturčil. Po Lopašici4) pa je bil iz roda Predojevicev. Bil je hraber in podvzeten ter izvrsten vojak. Radi teh sposobnostij je postal v kratkem paša in bosenski namestnik. Hasan je hotel na vsak način svojo moč kristijanom pokazati, zatorej je zbiral že dlje časa vojsko po vsem svojem pašaluku; končno se je obrnil tudi v Carjigrad za pomoč. Sultan Murad III. pa ni bil za vojsko vnet, ker je smatral za potrebno, da se mora dati vojakom odpočitka za nekaj časa zaradi tako velike in težavne vojske s Perzijanci, s katerimi so bili komaj mir sklenili (1. 1590.). Tudi večina svetovalcev sultanovih je bila tega mnenja, samo veliki vezir Sinan-paša je bil drugih nazorov. Le-ta človek je bil nizkega rodu (neki celo trdijo, da je na Arbanaškem svinje pasel), pa je tudi še kot dostojanstvenik pridržal prosto ponašanje in krvoločno naravo. Bil je lokav, zvit in slavohlepen ter je zatorej gledal, da se sultan vojskuje in kri preliva, kajti samo na ta način je mogel ustreči svojim strastim. On je delal z vsemi silami, da se po sklenenem miru s Perzijanci prenese vojska v Evropo, da se namreč odpove mir nemškemu cesarju ali poljskemu kralju ali pa celo Benečanom, kajti on je bil tega mnenja, da turško orožje ne sme zarjaveti. V vsaki seji državnega sveta je obnovil to vprašanje ter se trudil navzočne za-se pridobiti, da glasujejo za vojsko. Končno je vendar sultan poprašal za svet muftija (turškega nadduhovna) Sekerijo, kaj bi bilo koristnejše, mir ali vojska. V prvem divanu zatem je govoril mufti dolg govor, v katerem je odločno zagovarjal mir ter se zagrozil vsem protivnikom njegovim celo s prognanstvom. Sultanu, ki je ta govor poslušal iz postranske sobe, bila je ta odločnost muftijeva prav všeč. Sinan-paša pa se mu je kasneje za to kruto osvetil. Kakor nam pripoveduje Valvasor,6) povabil je Sinan-paša muftija k sebi na obed ter mu dal popiti zanj pripravljeni strup, vsled
') Hammer, Geschichte des osmanischen Reiches. IV. 215—216.
2)	Starine. Knjiga XIX. Priloži za poviest Hrvatske, str. 55.
3)	Valvasor. XV. 513.
4)	Lopašic. Poviest grada Karlovca, str. 180.
<■) Valvasor XV. 512.
katerega je mufti nagloma umrl. Drugi trdijo, da to ni resnično; ali verjetno je pa vendar, saj vemo, kako se je ravnalo in spletkarilo takrat na sultanovem dvoru. Bržkone da je umrl od kuge še le 1. 1593.1)
Ko je Sinan-paša videl, da za sedaj ne bode mogel uspeti na ta način pri sultanu ter ga nagovoriti na vojsko, pošiljal je pisma Hasanu-paši bosenskemu, s katerimi ga je spodbadal, da začne čim preje vojsko v deželah cesarskih, da dobi on na ta način povod ter more obdolžiti cesarja nemškega pri sultanu, češ, da je on prekršil mir, ki je bil to leto (1591) zopet podaljšan na osem let. Hasan-paša, ki se je že tako sam od sebe pripravljal na vojsko s Hrvati, čital je kaj rad le-to nagovarjanje velikega vezira ter si ni dal dvakrat reči. On se odloči precej še tistega leta odločno napasti hrvaške in slovenske zemlje. Meseca maja prihrumi namreč s 500 vojaki in 5 malimi topovi, katere sta mogla po dva konja vleči, na Hrvaško, kjer je začel ropati po predelih okoli Kri-ževca in Ivanica.2) Mesto Guščerovec je dal zažgati, ali trdnjavice ni napadel, ker je stala precej visoko. Od tukaj se vzdigne na Tahijev grad Božjakovino, kjer je od nekega pre-bežnika zvedel, da imajo v gradu sicer nekoliko topov, ali niti zrna smodnika. Precej zapove napasti grad, zarobi zapo-vednika Lovrenca Radinovica, a grad sam da zažgati. Osvojil si je še po redu Rakovac, Obrovac in sv. Heleno ter s seboj odvlekel iz bližnjih vasij velik plen in mnogo sužnjev. Bila bi še večja nesreča zadela Hrvaško, da ni nastopilo deževno vreme in vsled tega povodnji, ki so končno Turke prisilile, da so se povrnili proti domu.3)
Dokler je Hasan-paša tako ropal po Hrvaškem, niso med tem naši vojskovodje vsega tega mirnim očesom gledali, nego so se zbrali, da se osvete nad krvoločnim pašo. Na zapoved Andreja Turjaškega se zberejo Štefan Grasswein, za-povednik koprivniški, Juri Labohar in Mihael Sekelj, zapoved-nika v mestu Križevci, Albin Grasswein Ivaniški ter ostali zapovedniki sosednih trdnjav s četami hrvaškimi in slovenskimi, ki so se vzdignile precej zatem nad Hasana.4)
Ko je le-ta zvedel, da ga hočejo naši napasti, pusti v močvirji topove, a vojsko razdeli tako, da je šel sam z glavno * silo naprej, dočim je za seboj pustil dovoljno število pešcev in konjikov, ki so ga imeli ^braniti na potu v Bosno. Le-to zadnjo četo dohite naši pri Škofovem Gradci ter jo precej napadejo. Kakor je bilo videti, Turki se naših niso preplašili,
') Hammer, Gesch. der Osmanen IV. 199.
2) Starine. Knjiga XIX. Priloži za poviest Hrvatske, str. 55.
s) Dane Gruber. Borba Hrvata sa Turci, str. 44.
4) Ibid.; Starine. Knjiga XIX. Priloži za poviest Hrvatske, str. 55
kajti hitro so se obrnili in v bojni red postavili. Bitka se na to začne. Turkom sta zapovedovala Ali- in Osman-beg. Še med bojem odpravi Osman hitro nekoliko najbržjih konjikov k Hasanu, da mu prijavijo, kako so jih sovražniki napadli, in da se jim bode slaba godila, ako jim on ne prihiti na pomoč. Hasan malo premisli, potem pa odgovori konjikom, da jim zaradi vode in blata ne more priti na pomoč, ter naj zato povedo Osmanu, da naj se poda hitro nazaj k vojski, ako se ne bode mogel držati proti sovražniku.
Ko so Turki zvedeli, kaj jim je sporočil Hasan, ter videli, da jim zares ne dohaja nikdo v pomoč, izgube srce ter se podado v beg. Vsak se je trudil, da čim preje pride k svoji glavni četi. Na tem begu jih je mnogo poginilo, nekaj od meča naših junakov, nekaj pa od vode in močvirja. Tudi sam Osman-beg je padel; ujetih pa je bilo 72 Turkov, med njimi tudi Mustafa-beg, zapovednik konjiče, potem 22 zastav in 100 konj. Naši so osvobodili 400 krščanskih ujetnikov ter odnesli s seboj 120 turških glav kot dokaz sijajne zmage. Od naših vojakov je padel samo jeden, dočim jih je bilo nekoliko ranjenih, ki so pa hitro ozdraveli. Tudi topovi Hasanovi so prišli našim v roke. Hasan je sicer pisal glede njih v Gradec nadvojvodi Ferdinandu, da mu jih povrne, ali ni dobil niti odgovora.1)
Tudi Tomaž Bakač-Erded, ban hrvaški, ni mogel mirne duše gledati, kako so Turki po Hrvaškem ropali; zatorej pokliče plemstvo na orožje ter zbere četo iz raznih trdnjavic, da se tudi on nad Turkom osveti. On se odpravi s to četo proti gradu Moslavini, ki je pripadal njegovi dedovini, ali osvojili so si ga bili Turki. V trdnjavici je bilo v posadki 60 Turkov, ki so se komaj tri dni braniti mogli. Prednje čete banove, katere je vodil Štefan Tahij, začele so napadati in streljati z malimi topovi na grad, cela vojska je predrla in porušila staro zidovje grada, da so se Turki že tretji dan podali pod pogodbo svobodnega odhoda, kar so jim naši dovolili (15. avg. 1591). Čeravno so nekateri svetovali, da se grad zopet učvrsti, ni hotel ban tega storiti, kajti grad ni imel dobrega položaja, ter se je morala velika posadka v njem držati, zato ga je dal rajši čisto razdejati. Samo tri topove na kolesih in pa nekaj pušek, ki so jih našli v gradu, vzel je ban s seboj za daljno porabo.2)
Hasan-paša je komaj čakal, da so začeli tudi naši napadati, kajti sedaj je našel vzrok, da zahteva od sultana neko kazen za Hrvate, ker so mir prekršili. Precej pošlje v Carji-
») Valvazor XV. 513—514.
2) Starine. Knjiga XIX. Priloži za poviest Hrvatske, str. 55.
grad Rustan-bega, da tam izposluje dovoljenje za to. Njega pokličejo v divan, kjer je začel tako-le govoriti: „Erded je prekršil premirje, ko je napadel z znatno silo in velikimi topovi Moslavino, katero si je tudi osvojil, a v kratkem se bode podal osvajat tudi Veliko, kar mi je prijavil neki vohun. Zato zahteva on v imeni Hasanovem od vlade, da naj mu ona pomnoži čete čez navadni broj in naj mu dovoli, da sme svojce braniti, a za krivice Erdedove se čim preje osvetiti. Da on to, kar je trdil, tudi dokaže, donesel je Rustan pred divan veliko železno krogljo, težko 60 funtov, s kakoršnimi da je streljal ban Erded na Moslavino.1)
Ko se je imelo v divanu o tem glasovati, bil je Sinan-paša največji zagovornik lažnivih trditev Hasanovih in njegovih zahtev ter zahteval, da se ne gleda toliko na verolom-nega cesarja Rudolfa, ki vrhu tega že dve leti ni plačal dolžnega davka. Ta zagovor velikega vezira je odločil. Sultan Murad je odpustil z lepimi besedami Rustana ter dal Hasanu obsežno polnomoč, da se more pripravljati za novo vojsko. Objednem je opomnil cesarskega poslanca v Carjigradu dr. Peca, da naj cesar ne zaostane z dolžnim davkom, ker bode sicer ž njim ostreje ravnal. In zares je cesar svojemu izvenred-nemu poslancu Frideriku Krekvicu, ki je že na potu bil, po drugem poslanci sporočil, da naj se podviza ter še pred koncem leta 1591. odda navadni davek in darove v Carjigradu, kar se je tudi zgodilo.2)
Odkar se je Hasan povrnil iz Hrvaškega, razmišljal je dolgo, kako bi odvrnil takšne nezgode, kakoršna ga je bila nedavno zadela; zatorej se je posvetoval tudi s svojimi begi, posebno z Rustanom, Velehtamom in Erdoglisom, ki so končno sklenili, da je treba sezidati novo trdnjavo ne daleč od Kolpe. Le-ta trdnjava bi morala biti na takem mestu postavljena, da bi bila zanj pribežališče v vsaki nezgodi, pa tudi izhodišče pri vojnih podvzetjih proti Hrvaški. Prva namera mu je bila ta, da osvoji Hrastovico in Goro, dve pomejni trdnjavici, kateri sta bili še v krščanskih rokah, da bi mu bila potem prosta in za napade odprta vsa ravnica med Kolpo in Savo.8) Ko je bil Hasan po osvojitvi Moslavine poslal Rustana v Carjigrad, da izposluje pri sultanu, da sme on bana kazniti, bilo mu je tudi naloženo poprašati, bi li smel Hasan novo trdnjavo postaviti. To so mu na sultanovem dvoru prav radi dovolili. Ker se pa med tem Rustan ni tako hitro povrnil, podal se je nestrpljivi Hasan brez dovolitve z vojsko na hr-
') Valvasor XV. 516.
2)	Hammer. Geschichte der Osmanen IV., 214.
3)	Dane Gruber. Borba Hrvata sa Turci, str. 47.
vaško zemljišče, da svojo namero izvede, namreč, da postavi novo trdnjavo na sramoto kristijanom ter tako Erdeda kaznuje. Najpoprej se je odpotil iskat si pripravnega mesta, kjer bi mogel osnovati tako novo trdnjavo. Ko je prišel z vojsko pod Hrastovico in Goro, prestrašile so se naše posadke, čim so spazile veliko turško vojsko, ter popustile mesta, katera je zasedel sovražnik precej po svojem prihodu. Na to je Hasan pregledal vso okolico, pa se končno odločil sezidati trdnjavo v onem kotu, kjer se izliva rečica Petrinja v Kolpo.1) Ali ker ni imel dovolj gradiva pripravljenega, ni se mogel precej posla lotiti, nego odložil je vse to na prihodnje leto ter naročil svojemu glavnemu podvzetniku, da pripravi do spomladi vse potrebno gradivo.
Od tukaj se vzdigne dalje proti Sisku2), ker se je hotel z osvojitvijo te trdnjave osvetiti za pad Moslavine. On je bil te misli, da bode posadka v Sisku ravno isto storila, kakor hrastovška in gorska, da se bode namreč njega in njegove vojske zbala ter mu precej trdnjavo predala. Ali Hasan se je jako zmotil. On je zadel tukaj na odločnega moža in brani-telja mesta, Nikolaja Mikačica, ki je sklenil braniti trdnjavo do zadnje kaplje krvi. Mikačic je bil mož majhne postave, ali velikega duha, ljubeznivega govora in človeškega srca, pa nikdo ne bi verjel, kdor bi ga bil videl, da je tak junak, ka-koršnega se je kasneje skazal. Ko je torej Hasan videl, da se naši njega ne boje, začel je na trdnjavo streljati, da bi tako zidovje razrušil ter potem samo trdnjavo napadel. Tri dni je streljal na grad iz malih topov, katerih kroglje so bile velike kakor račja jajca; ž njimi ni mogel mnogo naškoditi. Potem se je začel Mikačicu groziti, ako mu ne preda trdnjave ; ali vse to mu ni nič pomagalo. Ko je pa končno tudi sam spoznal, da mu nedostajejo sile za osvojitev Siska, vrne se z vojsko proti Bosni, sporočivši še poprej Mikačicu, da bode on v kratkem času zopet prišel še z večjo silo in jač-jimi strojevi za obleganje, pa da mu bode že takrat vrat zavil.8) Le-to obleganje se je dogodilo najbrže meseca julija, ali najkasneje v prvi polovici meseca avgusta.
0 Valvasor XV. 514.
2) Sisek je bil trivoglata, široka in jaka trdnjava med Kolpo in
Savo ter je stala pod nadzorom in upravo zagrebškega kapiteljna.
Upravo te trdnjave je izročil kapiteljnu Ferdinand I., kakor dokazuje izvirna listina v arhivu kapiteljna zagrebškega. Zapovedniki v trdnjavi
so bili vedno, kanoniki in to zaporedoma po jedno leto. L. 1591. je bil
zapovednik Štefan Fabričic (Fabrici), ali zarad nevarnih časov mu je pridružil kapitelj še hrabrega Mikačica (Mikaci) (Valvasor XII. 48; Dane Gruber. Borba Hrvata sa Turci, str. 48).
s) Valvasor (XV. 514—515) pripoveduje pa Istvanfyju, da je neki
četovodja Marko Vojvoda izdajal Hasanu vse, kar se je delalo v Sisku,
Ravno v tem času so napadali Turki tudi severne predele Hrvaške. Hasan-paša mlajši (minor), sigeški zapovednik, prihrumi nenadoma do Segežda ter zve, da v Komornu (manjšem), ki je spadal v področje stotnika kaniškega Jurija Zrinjskega, straže prav nemarno pazijo na obrambo mesta, ker je bil ta dan ravno praznik Vnebovzetja Marije, ter se je bilo v mestu vdalo vse veselju in vinu. Hasan mlajši pridrvi s svojo četo v mesto, pobije pijane straže, zapleni mnogo blaga in sužnjev ter se potem povrne v Siget.1)
Ko je Zrinjski zvedel, kaj se je pripetilo v bližnji trdnjavi, zbere hitro čete kaniške, jegarske, papanske in bližnjih mest, pa ker je bilo prekasno, da bi sovražnika preganjal, zapove samo mesto obnoviti ter s topovi in drugimi potrebnimi pripravami preskrbeti. Tudi je povečal posadko ter jo izročil za-povedniku Melhioru Radkaju.
Meseca oktobra je hotela prodreti tudi neka roparska četa broječa 200 Turkov mimo Vinice na Kranjsko, ali njej se je v bran postavilo 58 graničarjev pod zapovedništvom Burgstallera in Cvetkoviča. Burgstaller je v borbi padel smrtno ranjen, Cvetkovic pa je zadobil 17 ran. Od čete jih je bilo mrtvih 11, ranjenih pa 26; od Turkov pa sta ostala samo dva živa. Turki so se mogli sedaj osvedočiti, da jim ni nič več mogoče tako napadati naše zemlje, kakor so to doslej delali, kajti pazilo se je dobro na meje.2)
Kar je bil Hasan hrabremu Mikačiču sporočil, to je tudi v resnici izvršil. On se je čez zimo neprenehoma za vojsko pripravljal, samo da spomladi s toliko večjo silo napade Sisek. Vrhu tega mu je prinesel Rustan iz Carjigrada dovoljenje, da sme postaviti novo trdnjavico ter zbrati večjo vojsko.
Komaj se je Hasan dobro oborožil, uže prihrumi spomladi 1. 1592. na hrvaško zemljo. 12. aprila se utabori pri Brestu,3) da izvede svojo osnovo, namreč, da postavi novo trdnjavo. S seboj je pripeljal mnogo voz, na katerih je bilo natovorjeno gradivo in mnogo kmetov, ki so imeli zidanje prevzeti. Zidati pa se je začelo precej in sicer na onem mestu, kjer je bilo že lani ustanovljeno, namreč pri izlivu Petrinje v Kolpo. Trdnjava je bila postavljena iz jako močnih hrastovih tramov, ki so bili zbiti z dvogubimi žeblji in železnimi vezmi, od
ter ga je zato Mikačič dal vtopiti v Savi. Ker se je pa ravno tako izdajstvo zgodilo sledečega leta (1592.), mora se držati, da je zgodovinar Istoanfy prenesel le-ta dogodek iz jednega leta na drugo, kajti neverjetno je, da bi se bilo jednako izdajstvo v obeh letih dogodilo.
>) Valvasor XV. 514
2) Valvasor XII. 21.
8) Starine. Knjiga XIX. Priloži za poviest Hrvatske, str. 56. Po izvestji nadvojvode Ernesta je bilo pri Brestu 40.000 Turkov.
znotraj pa je bil zaradi utrdbe lesenih zidov nasut nasip osem čevljev visok in štiri čevlje širok. Zidanje je bilo štirivoglato s peterimi stolpi, v katere so peljala dvojna vrata. Okoli zi-dovja je bila jama, v katero se je mogla v sili spustiti voda. Zidanje je tako hitro napredovalo, da je bila trdnjava v treh tednih popolnoma gotova. Po rečici Petrinji je dobila trdnjava ime Petrinja.1)
Vsa ta trdnjava pa je bila utemeljena v navzočnosti naše vojske. Naši velikaši in zapovednik! so namreč precej, ko so zvedeli, da se je Hasan vzdignil z vojsko na Hrvaško, zbrali svoje čete ter se utaborili tudi blizu Bresta. Tukaj je bil hrvaški ban s svojimi velikaši, potem naš Andrej Turjaški, general karlovški in koprivniški zapovednik ter ostali stotniki po Krajini, a končno so prispele semkaj tudi slovenske čete, in sicer 600 konjikov pod vodstvom Krištofa Turjaškega, in sicer 15. aprila.2) Le-td vojska je gledala križem rok zidanje trdnjave ter ni imela srca, da udari na Turka.
Mikačic, ki je bil tudi to leto zapovednik v Sisku, toži slovenske konjike in oklopnike, da so oni največ krivi. Nočejo prodirati ter se boriti, pravi on, nego bi radi, da pridejo Turki sami njim naproti .... Ko bi jih le ne bilo teh „Germanov": ne more se povedati, kako nas grde, kadar pridejo k mostu (pri Sisku) iskat hrane, in kako vpijejo, da bodo morali zaradi nas lakote pomreti. Da je po mojem, ne bi jim dal niti drobtinice. Ti nesrečni ljudje nas ovirajo v našem posvetovanji in delovanji ... V taboru se pije, je, gosti in spi vse zastonj. Ganiti se bodo dali že enkrat „Germani" na silno banovo nagovarjanje, in kadar voda malo upade in povodenj preneha, udarili bodo na sovražnika. Svet „Germanov" je nestalen, od njih se ne more nič pričakovati. Tem četam je zapovedano, da imajo podreti postavljeno trdnjavo. Ali bojim se, da bode ostala cela, ker nimajo odvažnosti, da se bijejo .... Komaj je ban zadržal „Germane" v taboru, ali oni tožijo zaradi hrane, akoravno se tudi v Karlovci niso tako pitali. Celo noč smo pekli kruh v mestu in trdnjavi ter smo jim ga obilno dajali, a ravno tako tudi vse ostale stvari in sicer vse zastonj. Zagrebški kapitelj zatorej ni pustil teh takozvanih „Germanov" v Sisek.8)
Po teh vesteh, katere nahajamo v Mikačicevih listih, bile bi se čete iz slovenskih krajev kaj nemarno ponašale. Vendar pa je to neverjetno, ako pomislimo, da je v bojnem svetu po-največ zapovednik teh čet razsojeval o bojnih povzetjih, a Andreju Turjaškemu ne more nikdo oponašati, da je bil slab in
') Slika in opis Petrinje pri Valvasorji XII. 45.
2)	Dane Gruber. Borba Hrvata sa Turci, str. 52—53.
3)	Starine. Knjiga XIX. Priloži za poviest Hrvatske, str. 58.
nemaren vojskovodja. Že Valvasorx) je branil svoje ljudi pred obdolženjem, da so oni krivi vseh teh slabih uspehov. Bodimo nepristrani pa priznajmo, da se je grešilo v jednem in dragem tabora, in da so mnogo zakrivili sami zapovedniki, ki so bili ponajveč nesložni, kadar je bilo treba na sovražnika udariti. Vsako uro, pravi Mikačic, imajo na tisoč posvetovanj, kjer se nič stalnega ne sklene. Včeraj (18. aprila) sem bil tudi jaz poklican v svet ter sem opazil, da ni vedel nobeden kaj dobrega svetovati. Ko so mene vprašali, kaj jaz mislim, sem jim odgovoril: „Ako bodete tako na dalje odlašali odločno delo, pošla vam bode hrana, in iz tabora se bodete morali vzdigniti. Sovražnik se bode tako ohrabril ter vas na potu napadel.2)
Mikačic morda tudi v tem listu malo pretirano opisuje neslogo zapovednikov, vendar pa mu moramo priznati, da je imel popolnoma prav, ko je silil, da se udari na sovražnika, dokler še ni bil dokončal- svojega dela. In v svetu je bila večina za to,, ali neki plašljivci so trdili, da je naših premalo. Zatorej se je končno sklenilo, da se imajo počakati čete štajerske in goriške, ki so bile že na potu. Ali prej nego so te čete prispele,, bila je stvar že odločena, kakor je Mikačic rekel, da bodo po tem zaključku sovražniki lahko ropali in pokončevali tudi ostale predele, dokler ne bodo naši končno zbok nesloge odšli iz tabora brez vsakega uspeha.3)
Zapovedniki se niso mogli nikdar zjediniti v tem, po kateri osnovi bi morali delati, da se odvrne preteča nevarnost. Na noben način pa se niso mogli odločiti, da udarijo na sovražnika in da zabranijo nadaljnje zidanje nove trdnjave. 20. aprila javlja Mikačic, da je jokaje prosil generala Andreja Turjaškega, naj ne zapusti vojske brez boja, da se zastonj ne potroši toliko hrane in denarja. On pa ga je prosil v imeni Božjem, da naj ga ne sili na ta korak, ki bi ugonobil njega in njegove oklopnike. Ravno tako mu je odgovoril dva dni kasneje generalov namestnik, ki je bil sicer Hrvatom prav prijazen, ali v bojnih stvareh čuden in zvit. Njega sem, pravi on, nagovarjal, da naj gleda na potrebe časa, nevarnosti in tolike stroške naše in ostalih pokrajin. On mi je obljubil, da bode storil, kar je potrebno. Ali ko sem se kasneje posle bojnega posvetovanja ž njim na samem razgovarjal o bojnih stvareh, opomnil mi je, da naj ne svetujem boja. Naš ban, ki je imel mnogo volje ter nagovarjal tudi druge zapovednike, da naj udarijo na neprija-teljski tabor, bil je samo glas vpijočega v puščavi, kajti on ni imel skoraj nobenega vpliva, ker ni imel mnogo svoje državne
') Valvasor XV. 516—517.
8) Dane Gruber. Borba Hrvata sa Turci, str. 53.
3) Dane Gruber. Borba Hrvata sa Turci, str. 53.
vojske, ter se je zaradi tega silno jezil. V taboru ni bilo pravega reda, kajti vsak je hotel, da bode pametnejši; pri čaši so se silno junačili, a mi v trdnjavi samo živeli v strahu.1)
Tako nam opisuje Mikačic našo vojsko ter pri vsem tem krivi najbolj generala in njegovega namestnika, da nista izvrševala svojih dolžnostij. Naša vojska gotovo ni bila pripravljena, niti dosti brojna, da bi bila mogla z uspehom na sovražnika udariti, in Andrej Turjaški je moral biti silno oprezen vojnik, ki je znal bojno silo obeh strank dobro presoditi. Spustiti se v boj pa biti potolčenim, bilo bi mnogo huje, nego z zbrano vojsko povrniti se ter pričakovati boljše priložnosti za srečen uspeh. Da so zaradi takega ravnanja mnogi na generala vpili, je popolnoma razumljivo, saj se je ravno tako godilo tudi Herbartu Turjaškemu, ko ni hotel 1. 1565. napasti Turkov pri Krupi, kjer so se bili dobro utaborili z dvakrat večjo vojsko nego je bila njegova. Pa kdo bi ga mogel obdolžiti bojazljivosti! Saj smo videli,3) kako se je pri Budačkem hrabro boril ter v boji tudi svojo smrt našel. Ravno tako nam bo pokazala bitka pri Sisku, da je bil Andrej hraber ali oprezen vojskovodja.
Priznati pa vendar moramo, da je pri tej priložnosti zares nesloga mnogo zakrivila, in da ni čudno, da je sovražnik izvel svojo prvo namero, ko je že 2. maja dokončal zidanje nove trdnjave petrinjske. Dan pred tem je slavil Hasan srečno dogotovljenje tega zidanja. Z godbo je obšel v svečanem sprevodu trikrat to novo mesto, a z nasipov je dal streljati iz topov, da se je na daleč po okolici razlegalo. Zvečer pa je pripravil vojski v taboru obilno gostbo, pri katerej se je sam Hasan dobro zabaval s cigansko godbo.8)
2. maja zjutraj se vzdigne Hasan iz svojega tabora pri Brestu z vsemi četami, razven 1000 vojnikov, katere je pustil v Petrinji za posadko, ter se poda v lepo ravan nad Hrasto-vico, kjer je postavil mnogobrojne šotore. Ko so ga naši gledali z bližnjih holmcev, posebno z Urota, obnašal se je kot zmagovalec, ki razgleduje njihove tabore ter se v duši smeje neslogi in razporu kristijanov. Čez dan je dal nasipe bolje utrditi, zvečer pa se je zopet zabaval po svoji navadi. Drugi dan se odpravi do trdnjave Gore ter da tudi njo popraviti; v Hrastovici pa je pustil 200 vojakov v posadki. Tabor se mu je širil od Hrastovice do Gore in Sracice, ker bi bil rad tudi te dve trdnjavici popravil. Ko je tudi tukaj postavil po 200
') Ibid. str. 54.
2)	Letopis Matice Slovenske za leto 1889. Herbart Turjaški, str. 88 do 121.
3)	Dane Gruber. Borba Hrvata sa Turci, str. 54—55.
vojakov v posadke, poda se končno zgodaj 4. maja proti Ko-stajnici, čeravno ga ni nikdo preganjal. Da pa pokaže svojo slavo, postavil je lep tabor iznad Hrastovice, razpel tukaj šotore ter dal zakuriti, da naši vidijo, kako on ni skrivaj pobegnil, nego pošteno in javno odšel.1)
Ko se je bil sovražnik umaknil, morali so se tudi naši domu povrniti. Oni se zares vzdignejo iz tabora peti dan po odhodu Hasan-paše. Le-ta je bil še tisti dan, ko je odšel iz tabora, prispel v Kostajnico, kjer je vojsko porazdelil. Jeden del je razpustil, ali mu zapovedal, da se ima v jednem meseci zopet zbrati. Drugemu delu je pa zapovedal, da navleče kamenja in tramovja do brega Kolpe ter napravi most čez njo; sploh se jim je zagrozil s kaznijo, ako ne popravijo vsega, česar bode potreboval, ko se povrne proti Sisku. Radi večje varnosti te trdnjave je predložil general slavonske krajine, da se tjekaj pošlje čim preje 200 do 300 vojakov.2) S tretjim oddelkom vojske pa se poda Hasan sam proti trdnjavi Bihaču, kjer se je utaboril, kakor to izveščuje štajerskim stališem po dojavi stotnika Posedarskega iz Karlovca3).
Bihač leži v takozvani turški Hrvaški na reki Mni, ki ga obliva v sliki otoka. V tem času je bila ta trdnjava velike važnosti ne samo za Hrvaško, ampak tudi za vse sosedne slovenske dežele; zatorej so se Turki toliko trudili, da jo osvoje. Utemeljeno je bilo mesto že leta 1250. od Bele IV.; ogersko-hrvaškega kralja, a leta 1540. je prišlo po milosti kraljice Ane, soproge Ferdinanda I., pod oblast kranjskih stališev, ter je od tega časa v tej trdnjavi zapovedoval stotnik izmed kranjskega plemstva. Najhuje so napadali Turki to trdnjavo od 1. 1519. do 1592., ko jim je končno padla v roke. Marsikateri slovenski junak se je tukaj proslavil odbijajoč napade turških krvolokov, kajti dobro so vedeli, da bi Turki po osvojen j i te trdnjave tem huje napadali njihovo domovino. Mesto je bilo dobro utrjeno z zidovjem in trdnjavskimi stolpi ter je imelo vedno jako posadko. V tem času je bil zapovednik v trdnjavi Krištof Lam-berg, a posadka je štela 400 vojakov, ki so bili razne narodnosti, vendar pa ponajveč Slovenci in Hrvati. Vse stroške vojske, kakor tudi vzdržavanje same trdnjave, morali so kranjski stališi sami oskrbovati.4)
10. junija je prišel Hasan paša z znatno vojsko in težkimi topovi ter z mnogobrojnimi ladijami po Mni pred Bihač. Prvih osem dnij se je streljalo neprenehoma od štirih stranij na
') Ibid. str. 55.
2) Starine. Knjiga XIX. Priloži za poviest Hrvatske, str. 56.
s) Ibid, str. 57.
*) Valvasor. XII. 11—14.
mesto, pa ker je zidovje že precej porušeno bilo, pripravili so se Turci za napad 19. junija. Ali poprej nego se je imelo mesto poslednjič napasti, padli sta še dve drugi trdnjavici v turške roke. Hasan je namreč poslal iz tabora pod Bihačem jeden oddelek svoje vojske, da osvoji bližnje trdnjavice. In zares osvoje oni Peršič in Izačic (17. junija), dočim je Kamengrad bil še preteklega leta za naše izgubljen. Petar Erdedi prosi zatorej pomoči za Slunj ter odbija od sebe vsako odgovornost, ako se tudi temu mestu kaj dogodi.3)
Končno so začeli Turki napadati Bihač 19. junija. Že so bili vojaki postavili lestve na zidovje, da se popno nanj, ko so začeli meščani od zapovednika zahtevati, naj preda mesto. Zapovednik je uvidel sam, da ne bode mogel obraniti trdnjave, ker je bilo zidovje vsled neprestanega streljanja skoro razdejano in je večina braniteljev uže popadala, a pomoči se ni bilo nadejati od nobene strani. Zatorej je on v resnici sklenil, da se hoče udati in sicer večjidel zaradi tega, ker se je začelo meščanstvo samo s Hasanom o predaji dogovarjati. Ono je namreč njemu tajno izjavilo, da bi se rado podalo, ako jim paša obljubi svoboden odhod. Le-ta je poslal na to jednega od svojih begov v trdnjavo, da obljubi prebivalcem in posadki svoboden odhod, ali ako žele tudi še na dalje v tem mestu ostati, varnost osebe in imetka. Ko je Lamberg to zvedel, poda se sam v tabor turški, da razpravlja o pogodbah predaje, ki je bila zares s pogodbo sklenena, da sme posadka svobodno oditi.
Tudi pri tej priliki dolžijo nekateri zgodovinarji Lamberga, da je od samega strahu izdal mesto Turkom, mesto da bi se bil hrabro v bran postavil. Ali ako razsodimo vse okolnosti, katere smo ravno prej navSli, moramo pritrditi Valvasorju2), ki brani čast svojega rojaka. Kranjski stališi so bili pri vsem tem največ krivi, ker so premalo skrbeli za tako važno trdnjavo ter jo ravno v tem nevarnem času skoraj popolnoma zanemarili. Vendar jim pa tudi zaradi tega ne moremo preveč očitati, saj nam je znano, da so bile od 1. 1590. oči vseh le proti Sisku obrnene, kajti tukaj je hotel sovražnik prodreti v slovenske dežele, in na tej strani ni bilo več nobene tako jake trdnjave, ki bi jih branila, kakor je bila tamkaj na novo utemeljena karlovška naproti Bihaču. Ne plašljivost Lamber-gova, nego neka malomarnost stališev kranjskih je bila kriva, da je bil Bihač posle 1701etne vlade avstrijanske ter 521etne uprave kranjskih stališev izgubljen za kristijarie.	-—
Lamberg je zaupal besedam Hasanovim ter se je podal z 22 vojaki (samo toliko jih je bilo še ostalo od 400) in osta-
') Starine. Knjiga XIX. Priloži za poviest Hrvatske, str. 58.
2) Valvasor XII. 14 i 16.
limi prebivalci, ki so se namenili izseliti. Podado se vsi skupaj proti Slunju, ki je bil takrat še v naših rokah. Češ, da jim je potrebna na potu straža, pošlje ž njimi Hasan-paša bega Velehtana s 400 turškimi konjiki. Ali njegova naloga je bila, da te goloroke ljudi (razven onih 22 na potu) pokonča. In zares, ko so se bili kake dve milji od tabora odstranili, napade jih on s svojimi divjaki. Začelo se je krvavo klanje; naši so se branili obupno, posebno oni oboroženi vojaki, ter so marsikakega Turčina pobili. Od imenitnejših je padel Ibrahim-beg od roke Tomaža Batalica, ki sta se bila že poprej sprla zaradi nekih darov, katere je bil Hasan-paša mnogim prebivalcem Bihača razdelil, da jih tako za-se pridobi, le-ta beg pa jih je od prebivalcev za-se zahteval. V tej borbi se je posebno hrabro obnesel Tomaž Gal, ki ie med ostalimi tudi nekega ago ubil ter s tem Turke tako pr ..plašil, da so v Bihač pobegnili, kar jih je živih ostalo. Od naših je ostal samo stotnik Lam-berg in 6 meščanov, vsi drugi so v tej borbi padli.1) Kot begunci so prispeli naši najpoprej v Drežnik in od tukaj v Slunj, kateremu je pa tudi pretila velika nevarnost, kajti po izvestji Petra Erdeda, stotnika uskoškega, so imeli Turki udariti tudi na Slunj. Da ne pade to mesto sovražnikom v roke, prosi Erded nadvojvodo Ernesta, da bi ga dal učvrstiti po karlov-škem denarničarji za zidanja. Ravno tako javlja o tej stvari nadvojvodi stotnik Jurij Posedarski iz Karlovca (23. junija).2)
Med tem, ko je Velehtan klal izseljence, podal sf je tudi Hasan v Bihač. Ali kakor jo poprej s sladkimi besedami in dragocenimi darili mamil prebivalce r>a svojo stran, dokler jih ni pridobil, tako okrutno jih je začel sedaj preganjati. Od 5000 prebivalcev, kateri so ostali v mestu, dal jih je 2000 po-klati, ostale je zasužnil, 800 samih otrok pa je odpeljal na Turško.8) — „S padom mesta Bihača odprta je pot v Italijo, naj sedaj pazijo Benečani" — tako piše benečanski poslanec iz Prage svoji signoriji (vladi benečanski).4) Kolikokrat je bilo to mesto v 16. veku v veliki nevarnosti, kajti Turki so ga uže od zdavnej napadali. Sedaj je padlo, a s krvavim klanjem naroda so se Turki osvetili za mnoge svoje pod tem mestom pretrpene poboje, kakor da so hoteli objaviti Sisku in drugim hrvaškim in slovenskim mestom, kaj se bode ž njimi dogodilo, ako bodo premagani.
Po osvojitvi Bihača se poda Hasan domov v Bosno, da zbere ono vojsko, ki se je imela sniti čez jeden mesec po
») Valvasor XII. 15.
2)	Starine. Knjiga XIX. Priloži za poviest Hrvatske, str. 57.
3)	Dane Gruber. Borba Hrvata sa Turci, str. 58.
') Tade Smičiklas. Poviest Hrvatska. Dio drugi, str. 78.
razpustu, da udari ž njo v Sisek, kajti tudi to trdnjavo je sklenil osvojiti, kakor malo poprej Bihač. Celi ta čas pa je drugi oddelek Hasanove vojske delal most čez Kolpo, most čvrst, ogromen in širok, da je moglo sedem konjikov vštric čez-nj jahati. Tudi ta most je bil dodelan kakor Petrinja v navzočnosti krščanske vojske, ki se je bila že drugikrat zbrala v taboru pri Brestu, ali brez srca in odvažnosti gledala, kako so Turki hiteli z delom pri novem mostu. Ban Tomaž Erdedi javlja vse to komisarjema štajerskima Vilhelmu baronu Win-dischgratzu in Baltazarju Wagenspergu ter ju prosi pomoči za Brest, kjer je naša vojska bila v veliki stiski.1) A isti dan (11. julija) piše komisarjema, da gredo sedaj Turki gotovo na Sisek, pa da je paša le zato razglasil, da hoče udariti na Kar-lovec, ker bi rad naše čete prevaril. Zatorej naj se podžb konjištvo v tabor pod Sisek, a na Karlovec naj se samo pripazi.2) Vendar pa so bili tudi v Karlovci dobro pripravljeni za vsak slučaj; nekaj prave, nekaj pa črne vojske je čakalo na sovražnika pod zapovedništvom Andreja Turjaškega.3) Kako živahno občenje je bilo tedaj med Karlovcem in Siskom, vidi se iz iz-vestja banovega, da dobiva poštar v Zagrebu plačo za dva konja, ali jih drži pet, ker hodi pošta neprestano v Sisek in Karlovec.4)
Tudi pri tej priložnosti toži zapovednik v Sisku Mikačic na tuje čete v taboru pri Brestu, iz katerega se niti ne upajo iziti. Posebno jih je preplašil neki list, ki so ga Turki po noči pustili na mostu brestovskem, v katerem so zahtevali, da jim se grad preda. Samo z jezikom so bili junaki. Da je na tem nekaj resnice, prizna sam Valvasor6), ko pripoveduje ob vzroku nesreče, ki je zadela kmalu zatem bana Erdeda. On sam pravi, da so se „nemški" konjiki opili, a ban jih ni hotel čakati, nego da je pobegnil.
Okoli polovice julija je bil most dogotovljen. 15. julija piše Mikačič, da sovražnik most že dodeluje ter z jakimi tramovi utrjuje, in da bode mogel nositi težke stroje, s katerimi preti trdnjavi Zelini in pa tudi Sisku. Komaj je bil most dodelan, precej se je javilo Hasanu, ki je takrat bival v Krupi. Od tamkaj se naravnost odpoti v Kostajnico, kjer ga nahajamo že 14. julija, kakor nam pripoveduje Mikačic v omenjenem listu. Tudi so čuli iz Kostajnice ustreliti iz topov dvanajstkrat, kar se je zares zgodilo pri odhodu Hasanove vojske, kajti 16. julija je bil sovražnik že pri novem mostu na Kolpi.0)
') Starine. Knjiga XIX. Priloži za poviest Hrvatske, str. 58.
2) Ibid. str. 59.
8) Ibid.
4) Ibid.
0 Valvasor. XV. 516.
6) Dane Gruber. Borba Hrvata sa Turci, str. 60.
V tem ko se je tako sovražnik lepo pripravljal za napad, ter tudi že sam Hasan z ostalo vojsko prispel v tabor, vidimo na naši strani samo neslogo in nered. In ko so se bile tudi že slovenske čete utaborile pred dlje časom v taboru pri Brestu, vodil je hrvaški ban svojo vojsko po raznih krajih ter se ni hotel nikjer utaboriti, kar potrjuje zopet Mikačic s svojim pismom od tega dne, rekoč: Bana nikdo ne opominja, da se čim preje utabori. Bojim se, da se bode učvrstil sovražnik pri Petrovci preje nego ban. Opomnite ga vi in prosite, da se podviza s svojimi vojaki, pred vsem pa da pošlje konjike pred Brest, kjer so sami „Germani", plašljivci, ki se komaj iz tabora pokazati upajo.1) To je ostra sodba za „Germane", pa tudi ni popolnoma resnična, kar smo že večkrat omenili. Ni nedostajalo naši vojski odvažnosti niti hrabrosti, nego nedo-statnost sredstev za vzdržavanje tolike vojske je bila vzrok neslogi v taboru. Denar ni dohajal pravodobno v roke ob-skrbnikom hrane in bojnih sprav, pa je bila vojska radi tega nezadovoljna, a zapovedniki so imeli več skrbij, da vzdrže tako vojsko vkupaj, nego z bojnimi osnovami proti sovražniku. Ne radi bojnih osnov, nego radi nedostatnosti vsega za vojsko potrebnega so se prepirali vojskovodje na svojih sestankih, in le-to je bilo najbolj krivo, da niso njihova podvzetja napredovala.2) Tako je Štefan Gras\vein, zapovednik koprivniški, zbiral svoje čete dlje časa, nego je trebalo, ter ga ni bilo v taboru. Izgovarjal se je po navadi, da čaka denarja, s katerim je imel vojakom najemnino izplačati. Vsled tega je od dne do dne odlašal svoj prihod v tabor, tako da ga v odločnem času ni bilo tukaj, dočim se je ban s svojimi četami vendar utaboril pri Brestu, kajti 19. julija, na dan bitke, ga nahajamo v taboru.3)
Iz navedenega vidimo, da je v našem taboru vladala vedna nesloga, zatorej ni čudno, ako so naši izgubili bitko, ki se je skoro zatem začela s složnim in v vsakem ozira dobro preskrbljenim sovražnikom. A tej nesreči pridruži se še druga, namreč izdajstvo nekoga naših ljudij.
Neki Vojnic „Srbin" je bil banov voditelj, kateremu so bile znane vse namere in odredbe banove. Poprej je bil v službi pri Turkih, a kasneje je pribežal k banu. Ban se je hudo prevaril, da je tako nestalnemu klatežu vse zaupal ter povedal, kako je z našo vojsko, in kaj namerava storiti. To je bila vendar prevelika nespretnost banova, katero je kasneje sprevidel, kajti le-ta lopov je bil od Turkov podkupljen, samo
') Ibid.
2)	Hurter. Gesch. Kaiser Ferdinanda II. und seiner Eltern III. 111—130.
3)	Dane Gruber, Borba Hrvata sa Turci, str. 60.
I /	/čSf
da po njem zvedo točno, kaj se dela in skem taboru, pa je potem zopet pobegnil;-k^IhifcMfih .^Čna-govoril Hasana, da navali na naš tabor in cfSrpfSiffnaše na boj, odkrivši mu vse pogreške naših čet. „Sedaj je čas," je govoril on, „da napadeš sovražnika, dokler ga je malo in dokler ima pešce same mladeniče, katere so še le nedavno s polja pobrali ter jih uvrstili v bojne redove. Ali ko se bodo zbrale vse raztresene čete, kakor o tem snuje ban Bakač ter se nadeja, da se bode to v kratkem zgodilo, pa ko pridejo še „germanski" konjiki, ki se bore z dolgimi puškami (to so kirasiri), potem bode uspeh bitke dvojljiv. Zatorej naj se ne obotavlja, nego naj čim preje napade sovražnika." Dva dni je o tem razmišljal Hasan ter končno odločil, da se ima udariti tretji dan, namreč 19. julija.1)
O tem odloku Hasanovem je zvedel ban ter je sporočil svojim ljudem, da naj mu za ime Božje pošljejo kakor hitro mogoče več ljudij, kajti nevarnost je velika.2) Ban je skoraj slutil veliko nesrečo, ki ga je skoro zatem zadela. 19. julija 1592 ob treh popoludne je udaril Hasan iz Petrinje čez most na Kolpi s 15 000 turške vojske na krščanski tabor, kjer je bilo komaj nekaj čez 2000 vojakov. Od tretje do četrte ure je trajal boj na ravnem polji. Banova vojska se je s početka dobro držala, ali kasneje je sramotno pobegnila. Hasan pro-dere v tabor krščanski ter osvoji pet topov. Najhuje so bili pobiti štajerski domobranci, katerim je bil zapovednik Janko pl. Zavrl (Saurau).8) Sam ban se je komaj rešil; zmešnjava pa je bila tako velika, da se zanj ni znalo nekoliko dnij, je-li živ ali mrtev: ali on se je podal po izgubljeni bitki v Jasko, od koder piše že 20. julija komisarjema Vilhelmu baronu Win-dischgraetzu in Baltazarju Wagensbergu, da sta dve četi Nemcev srečno utekli iz boja, pa prosi, da ju pošljeta v Sisek, katerega bode sedaj Hasan oblegel. Tudi on bode prišel precej tjekaj s svojimi četami, kolikor jih ima, da se sovražniku v bran postavijo, morda tudi z vojsko iz Karlovca pod zapo-vedništvom Andreja Turjaškega.4)
Hasan pa je še pred bitko oblegel Brest ter ga še le drugi dan osvojil. Mikačic piše 20. julija zjutraj, da je sovražnik požgal Brest vkup z „Germani" ter še dve drugi vasi. Nikdo se ni iz tabora rešil, vsi so izginili. Plen je bil tako obilen, da so ga Turki celo noč vlekli iz tabora. Koliko je bilo ujetnikov, nam ni znano.6)
«) Valvasor XV. 516—B17.
а)	Starine. Knjiga XIX. Priloži za poviest Hrvatske, str. 59.
s) Ibid., str. 59-60.
4) Ibid.
б)	Dane Gruber. Borba Hrvata sa Turci, str 64.
Precej drugi dan za tem je palil Hasan vasi okoli reke Odre. Tudi na Drenčino je navalil, ali osvojil in zažgal samo vas, ker trdnjavica se mu ni hotela podati. Mikačic javi to kapiteljnu zagrebškemu 20. julija pa doda: „0d strahii so mi vsi ljudje pobegnili, razven 25. Pridite na pomoč danes ali jutri, ker se Odra more pregaziti. Zagrebški meščani so pobegnili, iz Siska se neprikaže nikdo, niti kakšen haramija (Hrvati navadno oblečeni in oboroženi). Od dela in utrjevanja ne moremo več dihati. Ako Turki zahtevajo trdnjavo, kaj nam je storiti? Takoj nam pišite po kakošnem brzem konjiku, ker ne moremo čakati, da sovražnik pregazi Odro. Bog daj, da nas poprej ne obleže, predno vi to pismo dobite.1) Mikačicu se je izpolnila želja ter je dobil pomoči, kajti s 25 ljudmi, katere je še 20. julija imel, ne bi bil mogel tega izvesti, kar je kasneje storil. Moglo mu je pa pojačanje lahko priti v trdnjavo, kajti on je bil še le tretji dan (22. jul.) ob-ležen s svojima tovarišema Blažem Gjurakom in Matijo Fin-ticem, ki sta mu bila prideljena v tem nevarnem času. V treh dneh in treh nočeh, kar je Hasan ropal po odprtem polji, zarobil je 4000 ljudij ter popalil do 2000 vaslj, mest in trdnjavic, vse do trdnjave siške, osvojivši si celo mesto Sisek. Mikačic ni spolnil svoje grožnje, da bode zapustil trdnjavo, ako pade mesto Turkom v roke, ampak je ostal v njej, da jo brani do zadnje kaplje krvi. Hasan se je med tem utaboril pod trdnjavo, kamor je znesel svoj bogati plen, ne pustivši nikjer v okolici niti najmanjše hrane, samo da trdnjavo čim preje z ognjem ali z obsedanjem prisili na predajo.2)
Da pa svojo slavo tudi v Carjigradu pokaže, pošlje Hasan 600 odrobljenih glav visoki Porti z mnogimi vojaškimi zastavami, katere je pomnožil še z mnogimi drugimi, ki so visele v cerkvah v Bihači nad grobovi raznih vojvod. Sultanu pa je poslal množino sužnjev, a velikemu veziru Siavušu, ki je bil med tem zamenil glasovitega Sinana, razne dragocenosti. V Carjigradu se je slavilo ime Hasanovo, ter se o njem trdilo, da na njegovi hrabrosti počiva turška bodočnost.3) Ali ta Hasanova slava je skoro otemnela, kakor bomo videli.
Na drugi strani pa je ta odločna zmaga in silno ropanje Hasanovo razširilo neizmeren strah ne samo po okolici siški ampak po celem Hrvaškem in Kranjskem. Posebno se je preplašilo ljubljansko prebivalstvo. Ko se je namreč zvedelo v Ljubljani o poboji naše vojske in o hitrem napredovanji Turkov, našlo se je nekoliko lažnivcev, ki so hitro razširili po mestu
») Ibid., str. 65. a) Ibid., str. 65-66.
») Hammer. Gesch. der Osmanen III. 198.
glas, da so udarili Turki naravnost proti Ljubljani, katero mislijo osvojiti. Vse je začelo bežati iz mesta, nekateri so se kar čisto izselili, izvzemši s seboj na vozeh nekoliko robe, kolikor je bilo za prvi čas mogoče naložiti. Žene so objemale in stiskale k sebi svoje otroke, kakor da jih ne bodo nikdar več videle, a prosti ljudje so stokali in zdihovali po mestu, kakor da so že propadli. V tej stiski, vpitji in begu je bilo pogaženih nekaj odrastlih, še več pa otrok, kajti narod se ni mogel na noben način umiriti. Končno so se povrnili ogleduhi, ki so bili poslani, da se prepričajo o prihodu Turkov, ter so mogli pravo resnico povedati, da Turkov ni niti videti in da so mnogo milj od Ljubljane oddaljeni. Še le na to se je polegel strah med prebivalci ljubljanskimi, ki pa niso bili še popolnoma varni, kajti čeravno so vojaški svetovalci v Gradci prčcej javili o tej nesreči Ernestu, upravitelju teh dežel, ter ga prosili hitre pomoči, vendar niso nič drugega dobili nego obljubo za odgovor; in da se ni Sisek pri tem obleganji vzdržal, bila bi gotovo tudi Ljubljana videla to leto Turka pod svojim zidovjem.
Hasan-paša je med tem obsedal Sisek, kamor je bil prispel z vojsko 22. julija. S početka je naskakoval trdnjavo ter klical na boj posadko; ali ko je spoznal, da se branitelji njega ne boje in da se mu celo posmehujejo, kajti obsedeni so odbili njegovo ponudbo na boj, podvzel je redno obsedanje. Ko je najpoprej v treh dneh vse popalil okoli trdnjave, začel je streljati s topovi na mesto, in sicer z onimi topovi, katere je vzel našim v zadnji bitki. Topovi so bili nameščeni na južni strani mesta na nekem holmci, od koder je mogla kroglja zadeti trdnjavo. Z neprestanim streljanjem so Turki poškodovali dva stolpa ter prebili zid, ki se je raztezal ob Kolpi med omenjenima stolpoma. Od iztočne strani čez Savo je dal skopati do brega veliko jamo, da se v njo odpelja voda, ki je obtakala zidovje. Ravno tako je dal tudi na severni strani nasproti „ribarskim vratom" skopati jamo in napraviti nasip, kamor so se imeli dopeljati topovi. To. pa se je delalo vse tajno po noči in z največjo pazljivostjo in tišino.2)
Ali naši so vendar vse to opazili. Mikačic sklene precej po noči napasti neprijatelja ter ga tako ovirati v njegovem nadaljnjem nevarnem delu. Ohrabrivši svoje četice plane s tolikim krikom in navalom iz trdnjave, da so mnogo kopačev v jame podrli ter jih ž njihovo krvjo natopili, a ostale z Rustan-begom, upraviteljem tega kopanja, gnali v sramotnem begu do njihovega tabora. Turčin je namreč postavil na otoku
0 Valvasor XV. 517
2) Dane Gruber. Borba Hrvata sa Turci, str 67.
nasproti trdnjavskim vratom štiri velike šotore z zlatimi zastavami, kamor je namestil konjike za obrambo kopačev jam. Ko so le-tl konjiki videli, da so pešci potolčeni in pregnani, preplašili so se tudi oni; podr6 pa hitro šotore ter pobegnejo tako naglo proti mostu, ki so ga bili v požganem mestu Sisku naredili, da jih je komaj nositi mogel. Za seboj so hitro most odstranili, samo da jih naši niso mogli dalje preganjati. Turkov je padlo v tem boji 75, od naših pa samo trije.1)
Sedaj je videl Hasan, da s silo ne more dobiti Siska, zatorej sklene poslužiti se drugih sredstev, namreč grožnje in zvijače. Vrhu tega pa je dobil tudi od sultana nalog, da naj ne napada nemškega cesarja, ki želi živeti ž njim v miru. Ali zvita glava Hasan je znal poslanca, ki mu je prinesel od sultana to poročilo, pridobiti za-se z denarji ter ga poslal nazaj v Carjigrad s poročilom na sultana, da ni on nič kriv, nego cesarski, in da mora biti vedno za boj pripravljen, kajti kakor je zvedel, zbirajo se nove cesarske čete okoli Zagreba in sicer do 40.000 mož, ki mislijo planiti v Bosno.2) Dočim se je pa hotel na ta način pred sultanom nedolžnega kazati, vendar ni mislil nadalje sile upotrebljevati, da ne bi tako iznovič sultana razdražil, in pa ker je spoznal, da je dosedanja sila bila čisto brezuspešna.
Odslej se je posluževal drugega sredstva. 29. julija, ko je prenehal napadati mesto, pošlje k Mikačicu svojega poslanca s pismom, v katerem mu na razne načine grozi, ako mu mesta ne predž, ter mu ob jednem javi, da mu je zastonj vsak odpor, kajti njemu je natanko znano njegovo žalostno stanje v trdnjavi in majhno število njegove čete. Mikačic se je začudil, ko je pismo prebral, pa začel misliti, kdo bi mogel biti v trdnjavi izdajalec. Poslanec mu pa pravi, da je jeden od njegovih pobočnikov, a Mikačic precej pomisli na nekega četovodjo (centurio) Marka Vojvodo, o katerem se je sumničilo uže poprej, da uže več let za denar tajno prijateljuje s Turki.
Mikačic, človek treznega in mirnega duha, je znal zatajiti svojo žalost nad tem grdim činom ter je še celo prav dvorljivo razkazoval turškemu poslancu vso bojno pripravo, množino denarja, hrane in celo utrdbo mesta. Poslanec se je veselil v srci, da je mogel pregledati vse, kar je bilo važno videti, in da bode mogel o vsem tem govoriti s Hasanom. Ali hudo se je zmotil. Mikačic je poklical njega in četovodjo Marka Vojvodo k sebi na kosilo, razgovarjal se ž njima kakor
0 Ibid. str. 68. ») Valvasor. XV. 517.
s prijateljema; toda po dokončani pojedini nagradi oba, kakor se je njima spodobilo. On pokliče namreč upravitelja topništva Baltazarja Kranjca, da ju pogubi. Ta ubije oba s samokresom ter ju po noči vrže skozi okno v Savo.1)
Nekoliko dnij je uže preteklo, a nestrpljivi Hasan ni mogel dočakati svojega poslanca iz Siska ter se je čudil, zakaj se ne povrne. Pošlje zatorej precej drugega poslanca k Mikačidu, ki se mu je imel zagroziti, ako je izdajalsko usmrtil prvega poslanca, in da mu bode on to povrnil v jednaki, ako še ne v večji meri. Mikačic mu mirno odgovori, da ga je on izpustil iz trdnjave, pa ako se isti ni povrnil, on ni tega kriv. Med tem pa mu obljubi, ker dobro ve, kako slabe so njegove sile za obrambo trdnjave, da se hoče počasi popolnoma podati, ali le s pogodbo, da na predajo trdnjave pošlje čez tri dni samo najodličnejše bege in age, kajti za njega bi bila to sramota, ko bi tako važno trdnjavo predal prostim vojakom. Hasan se je seveda silno razveselil te ponudbe, kajti mislil je, da bode dobil tako važno trdnjavo brez krvoprelitja.
Mikačič je dal med tem napolniti vse male in velike topove z žeblji, kolesci in krogljami ter jih zakopati in pokriti s travo v predprostoru stolpa, koder so morali Turki iti. Četrti dan zjutraj pridejo zares begi in age svečano oblečeni ter se počasi približujejo trdnjavi. Mikačid je zapovedal pr6cej vrata odpreti ter pustiti 500 naj odličnejših Turkov, da prekoračijo most, v redu trije po trije skupaj. Ko je že večji del njih prekoračil most, da ga on hitro vzdigniti in sedaj zapaliti vse one skrite in nabite topove. Smodnik in železo raztrga in pokonča vse po redu. Ko so to videli ostali Turki, ki so čakali pred mostom, pobegnili so hitro k Hasanu, da mu naznanijo, kaj se je zgodilo z njegovimi begi in agami. Ko je Hasan to slišal, razsrdil se je grozno ter strašno preklinjal krščanskega Boga; povrhu tega pa se tudi zaklel, da bode osvetil kri svojih junakov s pokončanjem in razdejanjem trdnjave.2)
Precej potem se je vzdignil Hasan iz svojega tabora ter se podal proti Petrinji, kjer je počival nekoliko dnij s svojo vojsko. Vendar pa se on ni odpotil v Bosno, nego osveta ga je gnala, da še nadalje pustoši in pokončuje hrvaško zemljo. Prešel je čez Kolpo po novem mostu ter začel ropati Turo-polje (t. j. ravnina med Kolpo in Savo pod Zagrebom) vse do Kerestinca in Okica blizo Samobora. Tabor je bil postavljen pri Lomnici, kjer se je Hasan zabaval z lovom, dočim so njegovi vojaki na daleč in široko plenili polja in hiše ter
») Starine. Knjiga XIX. Priloži za poviest Hrvatske, str. 60, a) Valvasor XV- 514-515.
ropali živino in sužnili ljudi.1) Padlo pa je v tem času po štetji hrvaških stališev do 26 gradov, a v sužnost odpeljanih do 35.000 ljudij. A toliko jih je pri »svečah in zvezdah" srečno pobegnilo čez Savo v sosedne dežele!2) Ban Petar Erdedi je sicer čakal s 100 konjiki med Odro in Kolpo pri Lekeniku na Turke in Vlahe, ki so zajedno razsajali po okolici, ali so mu ljudje zaspali, in prišlo je 150 Vlahov, ki so naše popolnoma razbili.3)
Strah je zavladal vsled tega po vseh slovenskih deželah, kajti zares se je bilo bati, da postane Hrvaška v kratkem turška pokrajina, in na to je Hasan tudi računal ter se zaradi tega tako dolgo zadržaval na hrvaškem zemljišči. O vseh teh dogodkih se je končno zvedelo tudi na cesarskem dvoru v Pragi, kamor so bili Turki cesarju javili, da je ban Erdedi premirje prekršil, in da se morajo oni za to osvetiti. Cesar Rudolf II. se radi tega razsrdi nad Erdedom, kajti veroval je turškemu poslancu ter s početka ni hotel dovoliti, da se po njegovih deželah zbira narodna vojska ter tako s krepko roko odbije vsak turški napad. Zlo bi bilo za Hrvaško in sosedne dežele, da ni pohitel zaradi tega 6. avgusta cesarjev brat nadvojvoda Ernest z mnogimi ogerskimi in avstrijskimi veli-kaši in vodjami, kakor z Nadaždom, Palfyjem, Bačanom, Ku-tasijem in drugimi, ki so cesarju dokazali, da so vse te nesreče Turki krivi, a ne ban, ki se je moral le braniti teh napadov. Sedaj še le on dovoli, da so se smele čete zbirati po njegovih deželah za vojsko proti Turčinu. Vendar pa so morali le-ti velikaši cesarja dolgo nagovarjati, kajti on je še vedno trdil, da je največ Erded kriv. Ali ko so mu razložili, da je Hasan prvi začel napadati naše dežele in na Sisek streljati s topovi, ter da bode cesar pred celim svetom osramočen, ako ne bode sile s silo odbijal, in ko se je nadalje zvedelo, da se je Hasan zopet povrnil na Hrvaško, potem ko se je bil že iz Siska umaknil, ter da po njej grozovito razsaja in pleni; končno ko so prispeli iz Kranjske in Štajerske prošnje za pomoč proti Turkom, kajti vsi prebivalci so živeli v večnem strahu pred turškimi napadi, takrat še-le je cesar sprevidel, da je zadnji čas, da se pomore Hrvatom in Slovencem v tej nejednaki borbi. Nadvojvoda Ernest dobi nalog, da zbira čete po avstrijskih dednih deželah, Franjo Nadažd pa po ogerskih. A končno je bil poslan k nemškim knezom nam poznati Pec (bivši cesarski poslanec v Carjigradu), da tudi pri njih izprosi kako pomoč. Vse zbrane čete so se imele
') Ibid. XV. 518.
'-) Smičiklas. Poviest Hrvatska n. 79.
a) Starine. Knjiga XIX. Priloži za poviest Hrvatske, str. 60.
sniti na Hrvaškem, a vrhovno zapovedništvo nad njimi je imel prevzeti nadvojvoda Karol, markgrof Burgavski in Wellen-berški pod naslovom „ Genera.1-0bri stlieutenant".
Omenjeni zapovedniki so zbrali lepo število vojske. Na-dažd je dobil na Ogerskem 1000 pešcev in toliko konjikov. Tirolci so poslali cel polk z 2000 vojaki pod zapovedništvom Wernera Reitenavskega; Bavarska 500 konjikov, ali za zameno mesečno 10.000 tolarjev; škof solnograški 1000 mušketirjev in nekoliko konjikov; škof pasovski 10.000 tolarjev; Avstrija nad Anižo 1000 pešcev in 200 konjikov; Avstrija pod Anižo je postavila vsakega tridesetega moškega ter najela pet čet konjikov; končno je zbral nadvojvoda Ernest 5000 vojakov na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem. Ako k temu številu prištejemo še krajiške in banske čete, ki so se z naštetimi zjedinile, dobimo lepo vojsko od 10—12.000 mož.2)
Le-t& vojska pa se ni najedenkrat zbrala, nego je dohajala na odmerjeno mesto sedaj jedna sedaj druga, vsled tega pa se tudi ni moglo nič važnega' podvzeti; jeden oddelek te vojske je bil celo hudo tepen. Najpoprej je prispel na Hrvaško Franjo Nadažd z ogerskimi četami, katere so zbrali pojedini velikaši in plemiči, od katerih so se tudi mnogi sami ž njimi podali, kakor Franjo Dersfy, Žiga Forgač in Tomaž Nadažd. Ko so prispeli pod Susedgrad, zvedd, da sovražnik nedaleč od Kerestinca pleni in ropa. Franjo Nadažd sklene precej napasti ga s svojo vojsko. Najprej je poslal Fabijana iz Tolne s pešci, a sam je hotel iti od zadej s konjiki. Fabijan se je bil že prepeljal čez Savo na ladijah, ko je prišel najedenkrat Nadaždu ban Bakač naproti ter mu povedal, da je Turkov mnogo več nego njegovih, in da naj se ž njimi ne spušča v boj, ker bi se mogla zgoditi velika nesreča. Le-ta ga je ubogal. Poklical je nazaj tudi Fabijana ter se podal proti Zagrebu, kjer je porazmestil vojsko deloma po Griči, deloma po Kapi-tolu pa čakal na nove čete, ki so imele priti v njegov tabor.3) Ob jednem je poslal Aleksandra Seneja k generalu Andreju Turjaškemu v Karlovec s prošnjo, da zbere tudi on svoje čete ter k njemu pride.
Počasi so prihajale nove čete. Prispele so pa sosedne kranjske plemiške čete pod vodstvom Jurja Kisla Fužinskega (Kaltenbrunskega), deželnega upravitelja zaradi nenavzočnosti
') Valvasor XV. 518; Orteluis redivivus et continuatus oder der ungarischen Kriegsemporungen historische Beschreibung vermehrt von Martin Mayern, Niirnberg 1665, str. 126.
■') Valvasor X. 351 in XV. 518; Hurter. Gesch. Ferdinands II., zv. m., str. 139—140.
s) Hammer. Gesch. der Osmanen IV. 215.
deželnega zapovednika *), potem neke nemške čete pod vodstvom Jurja Gleisbacherja in Dioniza Denka, nadalje banove čete pod vodstvom samega bana in končno tudi zapovedniki Karlovca, Koprivnice, Križevca itd. s svojimi najemniki. S temi je narastla Nadaždova vojska do 7000 mož.2)
Nadažd se je čutil sedaj dovolj močnega ter ni hotel nič več s svojo zbrano vojsko po Zagrebu postavati, nego je udaril za Hasanom, ki se je ravno vračal proti Banjaluki. Pošlje mu tudi pismo, s katerim ga pozivlje na boj, ako je junak. Dne 17. sept. počaka Hasan Nadažda pri Petrinji, da mu pokaže, kako se ga ne boji. Zjutraj tistega dne je namreč opazil Nadažd pri Petrinji po bližnjih vrhuncih mnogo Turkov, ki so razgledavali naš tabor. Tudi on je poslal precej 50 konjikov, da naj razgledajo položaj Turkov ter dobro pazijo, kam so se obrnili. Konjiki se skoro povrnejo ter Nadaždu prijavijo, da so se Turki podali v svoj tabor, ter da je zopet vse mirno.
Ali to je bila za naše samo zanka. Moramo se zares čuditi, kako lahkoverni so bili naši ljudje, da so verjeli takošnim glasom pa da so vse v nemar pustili ter v taboru počivali. Kolikokrat je uže Turek naše premagal na tak način, in tudi sedaj se mu je to posrečilo. Turki so se bili namreč samo potajili ter so želeli naše na ta način zamamiti, da bodo ne-pripravni. Ko so opazili, da se jim je ta prevara dobro posrečila, prihrumi hipoma več tisoč Turkov nad naše brezskrbneže. Oni so se med tem hitro osvestili, pograbili svoje orožje ter se sovražniku v bran postavili. Dolgo časa, od dveh do sedmih zvečer so se borili hrabro na tej in drugi strani, a še posebno so se odlikovali naši pešci ter pobili in posekali mnogo Turkov. Ali končno je odločilo večje število Turkov. Nekateri naših vodjev so popustili bojne redove ter začeli bežati, a za njimi je udrla vsa vojska. Na begu pa jih prestreže sovražnik ter jih nekaj polovi, nekaj pa pobije. Ulovljen je bil celo sam Franjo Nadažd. Ako je našemu izvoru3) verovati, rešilo bi se bilo od vse vojske samo 78 ljudij, ki so se skrili v neki kapelici ter se pokrili z mrtvaškimi kostmi. Ta vest pa je skoraj neverjetna, kajti na ta način bi bilo od 7000 ljudij padlo jih 6000 (razven onih 78), ker je bilo, kakor bomo slišali, ujetih le 1000 ljudij. Bržkone da ni bila vsa vojska, ki je odšla iz Zagreba, v tej bitki, nego je jeden oddelek poslan bil na katero drugo mesto, da tamkaj sovražnika napade; saj tako v tej bitki ne nahajamo bana z njegovimi četami. Pa tudi Turki niso mogli biti posebno veseli te dvojljive zmage, ker je tudi
l) Valvasor XV. 519.
a) Ortelius redivivus et continuatus etc., str. 128—129.
3) Ortelius redivivus et continuatus etc., str. 129.
njih več tisoč ostalo na bojišči. Ves naš tabor s topovi, orožjem in ostalo bojno pripravo je prišel v turške roke. Plen je znašal 12 topov, 7 bojnih zastav in 1000 sužnjev.
Hasan je precej za tem poslal 300 sužnjev v Carjigrad, da proslavijo njegovo zmago. 19. oktobra so jih Turki vodili po Carjigradu ter so jih še navlašč peljali mimo cesarskega poslanca. Spredaj je korakala godba, za njo pa četa, ki je nosila osvojeno orožje, potem vozovi, na katerih je bil natovorjen ostali plen, a končno sužnji: možje, žene, otroci in starčki, katere so ne glede na starost niti na slabost s palicami gnali kakor živino. Turki pa so od veselja skakali. Ko se je izvršil obhod, razprodali so sužnje na trgu kakor živino.1)
Ta sramota in še bolj strah pred Turki je tako vznemiril krščanski svet, da je cesar Rudolf II. odredil, naj se po nemških, ogerskih in njegovih naslednjih zemljah vsak dan zjutraj, opoludne in zvečer zvoni z zvonom (zvan „turški zvon"), kar bi imelo spomniti kristijane, da molijo za rešitev in zmago nad neverniki. Po slovenskih krajih se še dandanes zvoni v ta spomin zjutraj ob sedmih. Duhovniki so molili molitve s prižnice ter iste dali tiskati in med narod razdeliti, da jih moli, ko sliši zvoniti turški zvon.2) Mati Božja, katero so nosili Hrvati v sliki na svojih zastavah, klicala se je v teh strašnih časih na pomoč v gorečih molitvah po celi srednji Evropi. Tako velik strah je zavladal po oddaljenih krajih, a kolikošen je potem moral biti na Hrvaškem in v slovenskih deželah!
Cesar Rudolf II. je precej na to sporočil nemškim knezom, da naj se toliko ne obotavljajo, ampak takoj pošljejo obljubljeno pomoč na mejo. In zares se na to skoro zbero obetane čete ter se odpotijo na Hrvaško pod vodstvom nadvojvode Karla Burgavskega. Še le 7. novembra so prispele te čete v Zagreb. Bila sta to dva polka nemških pešcev in 600 konjikov, med katerimi se je nahajala tudi četa prostovoljcev pod vodstvom Sebastijana Montekukulskega. In končno so se pridružile dobrovoljne čete kranjske in štajerske, katere je vodil grof Lodron. Krištof Hajm je postavil za to vojsko šotore med Savo in Zagrebom, kjer se je tudi nastanila.3)
Med tem pa je nastopilo deževno vreme, in Sava se je razlila po polji tako daleč, da so bili vsi šotori v vodi. Voda je odnesla tudi žitnice4) ki so bile postavljene na savskem bregu in raztrgala most, ki je bil napravljen čez reko. Zatorej
V	Zinkeisen. Gesch. des osmanischen Reiches III., 586.
V	Ortelius redivivus et continuatus etc., str. 128. Hammei. Gesch, des osmanischen Reiches IV., 215.
3)	Dane Gruber. Borba Hrvata sa Turci, str. 76—77.
4)	Hurter. Gesch. Ferdinands H., z v. III., str. 141,
je morala vojska prenesti šotore na griče, ki se razprostirajo med Zagrebom in Susedom, kjer se je jeden del vojske uta-boril, drugi pa je bil razmeščen po sosednih vaseh. Med tem pa je trajalo deževno vreme tudi še na dalje, in končno je nadvojvoda Karol sprevidel, da vojska ne more niti topov voziti niti puške rabiti, in zatorej ni mogoče izvesti nikakega vojnega povzetja proti sovražniku. On je zaradi tega sklical bojni svčt, v katerem so vsi sprejeli njegov predlog, da se namreč za sedaj razpusti vojska; spomladi se bode mogla zopet zbrati in kaj povzeti. Ko so se vračali, zapadel je tako debel sneg, da je vojska morala pustiti vse vozove na mestu ter si delati pot do doma. Ogerski vojaki, ki so prišli poprej v nekoliko dneh v Zagreb, dospeli so sedaj komaj v jednem meseci na svoj dom.1)
Turki pa še tudi sedaj niso prenehali ropati hrvaških in slovenskih predelov ter napadati trdnjavic. Turopolje je največ pretrpelo. Od tukaj pa so se zaletavale turške čete mimo Samobora celo na Kranjsko.2) Ob času, ko je bila potolčena Nadaždova vojska pri Petrinji, zbirala se je druga krščanska vojska okoli Karlovca pod vodstvom Karla Burgavskega, ali Turki jo premagajo v bitki pred Karlovcem samim 27. sept. 1592. Sovražnik je planil nenadoma na našo nepripravljeno vojsko ter pokončal okoli 4000 ljudij iz Kranjske, Štajerske in Koroške; le nekateri so pobegnili ter se rešili v trdnjavi.3) Morda je bila ta vojska oddelek Nadaždove. Kakor je bilo že prej omenjeno, tudi tukaj ni verjetno, da bi jih bilo toliko padlo, in da bi bil ta oddelek tako jak, kajti od 7000 mož jih Nadažd ni mogel 4000 drugam odposlati, saj se je imel on vendar s samim Hasanom boriti. Z druge strani pa vidimo, da so oni imeli vendar prav, ki so pričakovali napada od Hasanove vojske, čeravno je bil Karlovec pod svojim zapoved-nikom Andrejem Turjaškim tako učvrščen, da ga turška vojska ne bi bila mogla tako lahko nad vladati.4)
Tako se je končalo to nesrečno in žalostno leto za Hrvate in Slovence. Vsa zemlja je bila pokončana, nikjer varnosti niti miru. Na levi breg Save je pribežalo neizmerno mnogo naroda iz predelov izmed Kolpe in Save, ter so tukaj iskali pribežališča. Tukaj na majhnem zemljišči se je stiskal drag do dragega in nedrag do nedragega. Česar ni poprej pobral Turčin, to je pretila sedaj pobrati nemška vojska, ki je postala strašno neredna in razuzdana. Sicer žilavi in nepolomni sta-
') Valvasor XV. 519.
■') Dimitz. Gesch. Krains III. 244.
") Chronicon von Karlstadt. Rokopis.
4) Starine. Knjiga XIX. Priloži za poviest Hrvatske, str. 59,
liši hrvaški so obupali ob obstanku hrvaške kraljevine. Ne moremo se tedaj čuditi, ako so stališi hrvaški o početku pri-hodnega leta svojemu kralju sledeče poročilo poslali: „Stališi nesrečne kraljevine hrvaške, zapuščeni in brez vsake pomoči, poprej kakor pridemo pod oblast turško, ali poprej, kakor se izselimo, zapustivši svoj dom, svečano oglašamo pred Bogom, pred njegovim veličanstvom in prejasnosti, pred celo ogersko kraljevino, pred vsem širokim svetom krščanskim, naj nam se ne vpiše v greh, ako bi, v skrajni sili prisiljeni, poiskali si za svojo rešitev in obstanek ona pota, katera bi nam ugajala in katera bi nam sila pokazala za najpriležnejša in najkoristnejša." x)
Med tem pa se je zgodila v Carjigradu na škodo kristi-janom važna sprememba. Službo velikega vezira je dobil zopet Sinan-paša, najhujši neprijatelj krščanski; že zgoraj je bilo omenjeno, kako se je hotel Hasan-paša v Carjigradu proslaviti ter za to poslal 300 ujetnikov, katere so navlašč vodili mimo cesarskega poslanca. Ali ko se je on zaradi te poroge in zaradi očitnega mirolomstva bridko pritožil pri velikem veziru, ni dobil za odgovor nič druzega, kakor prazne besede in jalov izgovor. Poslanec pa je zahteval, da se imajo trdnjave precej cesarju povrniti; sicer on ne bode na dalje pošiljal niti davka niti darov ter smatral s tem tudi mir prelomljen. Veliki vezir pa po stari turški navadi odgovori, da si trdnjav niso proti obstoječemu miru osvojili, nego da so se jim posadke iz samega strahu predale, in cesar naj si jih na ta način zopet pridobi, ako ga je volja; če bode pa dolžni davek odrekel, prišli si ga bodo Turki sami iskat.
To se je zgodilo meseca oktobra 1. 1592. Tri mesece kasneje so se spuntali bržkone po naklepih Sinan-paše janičarji in sipahi (redna vojska). Oni so zahtevali zaostalo plačo, od-stranjenje velikega vezira Siavuša ter imenovanje Sinan-paša na njegovo mesto. Precej jim je bilo vse dovoljeno. „Vojske proti cesarju" jim je bilo od tega časa geslo. Sinan-paša namreč ni mogel pozabiti, da mu je poprejšnji cesarski poslanec dr. Pec od 9000 tolarjev 6000 pridržal, ker je bil on ravno takrat vprvič odstavljen, ko je imel ves ta dar sprejeti, zatorej se je takoj po dokončani perzijanski vojski toliko trudil, da nagovori sultana na vojsko proti Ogerski. Takrat sicer ni mogel tako lahko uspeti, kajti miroljubna stranka na dvoru, na čelu jej mufti, niso bili za očitno vojsko. Vkljub temu pa si je znal Sinan-paša pomagati ter je po raznih spletkah vendar nahujskal Hasan-pašo, da je tako hudo razsajal po Hrvaškem, kakor smo videli. Ali sedaj, ko je prišel zopet do najvišje
') Dane Gruber. Borba Hrvata sa Turci, str. 78.
moči, hotel je Sinan pokazati, kaj on premore na sultanovem dvoru1).
Vse to se je zgodilo v kratkem času. Cesarski poslanec Hrekvic se je prestrašil, ko je to zvedel, ter se precej potrudil, da velikega vezira malo potolaži. Zatorej se pod& takoj po njegovem imenovanji z dragocenimi darili v njegovo stanovanje, da se mu pokloni. Ali uže po sprejemu je mogel Hrekvic soditi, da ne sme ničesar dobrega pričakovati. Sinan-paša mu je namreč srdito odvrnil, da laže, ko mu je le-ta v cesarjevem imeni voščil srečo ter mu zaželel dolgo vlado; kajti na cesarskem dvoru dobro vedo, da je on, Sinan, najhujši sovražnik krščanski; pa da se v tem ne motijo, bode cŽsar zares v kratkem skusil; sedaj naj le za to skrbi, da dolžni davek hitro pošlje, njemu pa 6000 zadržanih tolarjev precej plača; drugač ga bode zaprl takoj.
Nesreča je hotela, da se je Sinanova grožnja v kratkem spolnila. Skoro za tem se je namreč polastil Sinan po izdajstvu nekega nepoštenega poslančevega služabnika, ki je pristopil k muhamedanski veri, vseh tajnih spisov njegovih, katere je pošiljal svojemu vladarju v Prago. Sicer je Hrekvic že zdavnej poprej iz opreznosti vse take dopise, ki bi ga bili izdali, odposlal ali pa pokončal, vendar pa se je med ostalimi spisi našla neka na cesarja glaseča se spomenica, v kateri je bilo razloženo, da je pravi začetnik vseh sovražnih naklepov proti Avstriji le jedini Sinan-paša. To je njega tako razsrdilo, da je od sultana zahteval, naj zapre poslanca z njegovim spremstvom, a cesarju precej vojsko napove.
Sultan Murad pa tudi sedaj ni hotel tega dovoliti, nego je velikemu veziru zapovedal, da se s cesarskim poslancem sporazume, samo ako se redni davek plačuje in tako mir vzdrži. Pri tem poslu je posredoval lastni sin Sinan-paše, ki je bil takrat beglerbeg rumeljski, in prišlo je do sporazumka, po katerem se je moral Krekvic in vse njegovo spremstvo zavezati, da bode davek ob pravem času prispel, onih zadržanih 6000 tolarjev pa da bode sam poslanec precej izplačal. Le-t6 se je tudi zgodilo. Da se pa tudi s pošiljatvijo častnih daril bolje podvizajo, bil je nemudoma glasnik v Prago poslan, ki je imel to stvar samemu cesarju razjasniti ter potrebne napotke zahtevati.
Med tem pa so se godile na Hrvaškem važne stvari. Stališi hrvaški so namreč videli, da misli Hasan to starodavno kraljevino popolnoma pokončati in zatreti, zatorej so se bavili na svojem zboru o početku 1. 1590. le s pripravami za vojsko. Vrhu tega je tudi sam cesar Rudolf II. zboroval
') Hammer. Gesch. des osmanischen Reiches. IV. 215—216.
na Češkem in Ogerskem, da mu stališi dovolijo sredstva in ljudi za obrambo dežel. Tudi Nemce je opominjal, da žrtvujejo kaj v to svrho. Ravno tako se je pripravljalo v sosednih slovenskih deželah po prizadevanji upravitelja nadvojvode Ernesta.1)
Po teh pripravah se je moglo pričakovati, da se bode zbrala lepa krščanska vojska. Ali zapovedništvo nad tako vojsko se je moralo poveriti izkušenemu vojaku. Cesar ga je zares tudi našel, namreč Ruperta Eggenberškega. On je bil polkovnik v španjolski vojski ter je služil sedem let na Nizozemskem pod glasovitim Aleksandrom Farnezom Parmenskim. Ko se je povrnil domov, sprejel ga je cesar z velikim veseljem v svojo službo ter ga imenoval svojim tajnim svetnikom, vojnim poverjenikom in zapovedajočim generalom v Zagrebu.
On je prispel semkaj že po zimi (v početku februvarija), ter je sodeloval celo na hrvaškem zboru. V navodu, ki ga je dobil od nadvojvode Ernesta, bilo je odrejeno, da ima zapovedovati vojski vkup s Štefanom Grasweinom, generalom ko-privniškim ter Janezom Wernerom in Jakobom Hanibalom Reitenavskim, polkovnikoma solnograških pripomočnih čet. Zapovedništvo ima voditi kot poverjenik nenavzočega zapo-vednika („Obristen-Lieutenant") markgrafa burgavskega, dalje ima dopisovati z generalom karlovškim Andrejem Turjaškim in z banom hrvaškim Tomažem Erdedom, kakor tudi z ostalimi zapovedniki čet, ter mora o vsem, kar je važnejšega, javljati nadvojvodi kot vrhovnemu zapovedniku (General-Oberster), ali v veliki stiski sm6 tudi sam odrediti, kar je potrebno, ko bi ne bilo katerega ostalih poverjenikov v Zagrebu.
Posebno se naglašuje v navodu, da naj se siromašni narod ne obklada preveč z vojaštvom, ter se mu ne jemlje po sili od majhnega njegovega premoženja, kar ga še ima.2)
V tem času je bila navada, da so se postavljali zapovedniki pod imenom poverjenika (komisarja). Le-tf so bili neposredni načelniki vrhovnega vojskovodje. Bilo jih je več, a jeden med njimi je bil načelnik. Naslov vrhovnega zapo-vednika si je pridržal vedno kateri član cesarske hiše, kajti drugače bi bila težko različna vojska, ki je pod cesarskimi zastavami vojevala proti Turkom, priznati mogla za vrhovnega zapovednika koga drugega. V tej vojski 1. 1593. si je pridržal nadvojvoda Ernest vrhovno zapovedništvo, a Eggen-berga je postavil na čelo bojnemu svetu, pri katerem so se zbirali omenjeni poverjeniki, da vodijo vse bojne poslove in podvzetja, ki so se imela izvesti tega leta.8)
') Hurter. Geschichte Ferdinands II. Sv. III. str. 54 si.
'') Ruprecht von Eggenberg von Dr. v. Zwiedineck-Sudenhorst, str. 22.
3) Ibid., str. 23.
Ko je prišel Eggenberg v Zagreb, imel je mnogo opraviti da je spravil v red pomočne čete, ki niso dobivale redne plače ter bile prisiljene same se vzdrževati z odiranjem siromašnega naroda po bližnjih vaseh. Večkrat je prišlo do krvavih borb med samimi četami; posebno so pisano gledale banove čete ošabne Nemce, ki so se drzovito ponašali med Hrvati.x)
Še dokler se je Eggenberg s tem poslom bavil, bilo mu je javljeno, da se Turki pripravljajo na odločni boj. Bilo je tedaj potrebno, da se tudi na krščanski strani kaj za obrambo stori. Stavili so torej predlog, da se po padu Bihača učvrsti Kolpa, razruši Petrinja, Hrastovica in Gora, a kraj Bresta sezida trdnjava. Za vse to in pa tudi še za utvrdbe a) med Kolpo, Uno in morjem so bili stroški preračunani, ali ne upo-trebljeni, ker je Turek poprej udaril na našo stran, nego so se mogla ta dela izvesti. Gras\vein javlja že 16. januvarja, da mislijo Turki narediti most čez Savo in Dravo, a Andrej Turjaški piše nadvojvodi Ernestu, da nameravajo sovražniki postaviti most pri Oseku, in da bi dobro bilo, ko bi poslal Ro-derja s 1000 konjiki, kateri bi se združili z onimi zapovednika Zrinjskega. Vsled tega pisma je zapovedal nadvojvoda Ernest že 18. marca iz Celovca Štajercem, da radi priprav bo-senskega paše spravijo na noge domobranstvo, konjike in pešce.3) Že 19. februarja piše ban Tomaž Erdedi Štefanu Gras-weinu, da so prihrumeli Turki pod Rustan-begom dvakrat iz Petrinje proti Kravarskemu, in da so jih njegovi vojaki obakrat srečno razbili. Sam Rustan-beg je komaj pobegnil v Pe-trinjo. *) Skoro zatem je isti beg napadel še dvakrat meseca aprila Kravarsko, ali je bil pri drugem napadu pobit pri Glo-govi blizu Petrinje.6) Med tem pa je moral delati most pri Petrinji, kajti paša se mu je zagrozil, da bode izgubil glavo, ako mu ga ne naredi v štirih dneh. 6) Hasan je namreč hotel, da ima vse pripravljeno za veliko svojo vojsko, katera je imela udariti na Sisek. Ko je bil dogotovljen most, plenil in haral je Rustan-beg dalje po vsi okolici Petrinjski. Početkom maja se je spustil iz Petrinje z večjo četo od 3000 pešcev in 300 konjikov v Turopolje ter je strašno razsajal okoli Kere-stinca, po neki vesti celo do Samobora, požgal več vasij in odpeljal mnogo kristijanov v robstvo. Tomaž Erdedi je to javil Andreju Turjaškemu ter se mu potožil, da nima dovolj vojske za obrambo, pa tudi nobene pomoči, čeravno je pisal
') Starine. Knjiga XIX. Priloži za poviest Hrvatske, str. 61, ») Ibid.
") Starine Knjiga XIX. Priloži za poviest Hrvatske, str. 61
4) Ibid. str. 62.
<•) Ibid.
«) Ibid. str. 62-63.
za njo na vse strani.J) Od Turjaškega ni mogel dobiti pomoči, ker je moral sam paziti na gibanje Turkov, kajti kakor je bil zvedel po svojih vohunih, spravljali so se tudi na ropanje v karlovško in ogulinsko okolico. Tako roparsko četo je razbila njegova vojska blizu Ogulina.2)
Med tem pa je Eggenberg sklical pripomočne čete iz slovenskih dežel v pomoč ter ob jednem odločil, da se imajo vse, katere so bile že na Hrvaškem, zjediniti ter tako preprečiti turško ropanje. On zapove karlovškemu generalu Andreju Turjaškemu, da se utabori pri Jastrebarskem; generalu koprivniškemu, Štefanu Grasweinu, da se s svojo vojsko premesti v Posavino, katero naj dobro varuje; zapovedniku iva-niškemu, Belanu Grasweinu, da zasede predele okoli Siska; sam pa se združi s svojimi pripomočnimi slovenskimi in nemškimi četami hrvaškemu banu in njegovi vojski ter se oba utaborita pri Savi blizu Zagreba, odkoder sta mogla dobro opazovati vsako gibanje sovražne vojske ter lahko ravnati s pojedinimi četami vojske. Nastalo je živahno gibanje v vojaških taborih in staliških zborih, kajti kristijani so bili prepričani, da bode Turčin udaril na-nje z veliko silo ter jim vzeti hotel Sisek, zadnjo j ako trdnjavo na Hrvaškem. Nadvojvodi Ernestu so dopisovali vsi zapovedniki ter mu razjas-njevali žalostno stanje vojske kakor tudi trdnjav na turški meji. Zahtevali so od njega podpore in priprav za vojsko, posebno za obrambo Siska.3) Da ne pade ta trdnjava v roke sovražnikove, stala je krščanska vojska od meseca maja vedno za boj pripravljena, kajti če pade Sisek, izgubljena je tudi slovenska zemlja. S to mislijo je bil prešinjen ves narod, kar se vidi iz sledečih vrstic slovenske narodne pesni:
„Meji žuga turški blisek, Hoče nam požreti Sisek; Turek če vzel nam Sisek bode Nam na robe vse vse pojde; Mest' Ljubljana bo pokraj'na, Kranjska d'žela turška drajna."
O vsem tem so pa tudi Turki znali, in Hasan-paša se je strašno oboroževal ter zbiral toliko večjo vojsko, samo da se osveti Sisku in njegovim zapovednikom. Zaradi tega je poslal on k Hasanu mlajšemu, paši budimskemu, poslance s poročilom, da mu čim preje pošljejo pojedini sandžaki po Ogerskem opredeljeno število vojakov, kajti on ima zapoved od velikega
') Ibid. str. 63.; Izprave o bitvi kod Siska dne 22. lipnja 1593. godine. Priobdio P. pl. Radie, str. 172. Ibid. str. 63. ») Starine. Knjiga XIX. str 63
vezira, ki je po padu Siavuša postal tretjič vezir (27. janu-varija 1593)*), da ne sme mirovati. Sedaj je prišel za to čas, kajti Sisek ima malo posadke, in sicer neodvažne, plašljive, kateri zapovedujejo duhovniki. Ravno tako je sporočil tudi begom mest: Stolnega Belgrada, Segedina, Temešvara, Ostro-gona, Belgrada, Pečuha, Sigeta, Fileka in drugih trdnjav. Le-to poslanstvo ni bilo brezuspešno. Vsak od le-teh begov je poslal Hasanu tridesetega svojega konjika, a sigetski paša tudi veščih topničarjev.2)
V Gradiški so Turki spravili velike topove na štiri ogromne ladije, katere je vlekla gradiškanska mornarica na svojih šajkah.8) Vsa turška vojska je štela po najboljših virih okoli 25 do 30.000 vojakov.4)
Dne 1. junija so se zbrale le-te čete pri Banjaluki, kamor je bil že poprej Hasan-paša pripeljal svoje bosenske, pa tudi čete sosednih paš in begov. Tukaj se je nekoliko dnij počivalo v taboru, in še le potem se je začela vojska počasi pomikati proti naši meji.
Kot prednje čete je poslal Hasan 2000 pešcev in 60 konji-kov, a za njimi se je počasi pomikala glavna vojska po obali savski. Najpoprej so udarili na kulo Drenčino,6) katero si osvoje za nekoliko dnij. Potem pa se odpoti paša naravnost proti Sisku, kamor je prispel 14. junija.6) Tukaj se utabori z vojsko po bližnjih bregovih in dolinah. Da more pa svojo vojsko postaviti pred Sisek sam, narediti si je moral most, kajti drugače ni bilo mogoče priti čez Kolpo. Most je bil v jednem dnevu dogotovljen, in že sledeče noči je začel Hasan-paša nasipe delati na oni strani Kolpe pod Siskom. Naproti zvoniku cerkve je postavil velike koše z zemljo napolnjene, med katere je nastavil topove. Na drugo stran pa je poslal pešce čez novi most, isto tako one vojake, ki so bili na ladijah pod vodstvom Memi-bega zvorniškega, da se prepeljejo čez Kolpo in tamkaj v rove zakopljejo pod samo trdnjavo ter na vsakoga streljajo iz topa, kdor bi se pokazal na zidovji.
Zapovednika v trdnjavi sta bila dva kanonika, Gjurak in Fintic; Mikačic je bil odšel. Ko sta zvedela, da se je podal sovražnik naravnost proti Sisku, poročila sta precej Eggen-bergu, naj jima pošlje vsaj jedno četo vojakov za posadko. On njima zares precej odpravi 100 mož od svojih slovenskih
>) Hammer. Geschichte des osmanischen Reiches IV. 203
'■0 Dane Gruber. Borba Hrvata sa Turci, str. 81.
3)	Starine. Knjiga XIX. Priloži za poviest Hrvatske, str. 63.
4)	Radics. Die Schlacht bei Sissek. Laibach 1861.
6) Starine. Knjiga XIX. Priloži za poviest Hrvatske.
") Ta dan stoji v relaciji zapovednika Roderna. Zwiedeneck Sii-
denhorst, str. 27.
*) "i	' T\l i 21
čet, vrhu tega pa so bili vzeti vsi mladeniči iz okolice v vojake ter poslani v trdnjavo, da jo branijo.l)
Turki so streljali neprenehoma na grad; bil je vsled tega poškodovan posebno oni stolp, ki je stal proti Kolpi ter bil okrogel, dočim so drugi bili trioglati. Pripetilo se je, da je iz tabora Memi-bega udarila kroglja v trdnjavska vrata, odbila kos železa in ubila kanonika Fintica in dvanajst vojakov. Tako je ostal sam Gjurak zapovednik v trdnjavi.2)
Hasan je hotel to nesrečo uporabiti ter zapovednika trdnjave za-se pridobiti z velikimi obetanji, kar je poskušal tudi že za prve in druge oblege, pa se mu ni posrečilo. Tako je hotel tudi sedanjemu zapovedniku, katerega slovenska narodna pesem Adama zove (menda zato, ker je bil med slovenskimi zapovedniki Adam Ravbar najhrabrejši) pismeno svojo ponudbo objaviti. Ali vrli poglavar trdnjave odgovarja po narodni pesmi prav dostojno turškemu paši v posebnem listu:
Mu odpisal je Adame,	Hočem rajši se braniti
Siska vrli poglavare:	Šiški poglavar še biti
Nočem zlepa se podati,	Se mi bodete kesali
Vkljub tej hrabrosti bi se bili branitelji grada težko vzdržali; zatorej so poslali precej poslanca k Eggenbergu in banu Bakaču, da jim pošljeta pomoči. Po narodni pesmi piše poglavar siški pisma na svoje sosede Slovence, od katerih jedinih pričakuje pomoči, kajti Hasan se bode gotovo osvetil njemu, ker se noče podati. Da bi bilo za zapovednika trdnjave siške sedaj prekasno pošiljati pisma v sosedne dežele, je čisto jasno; ali iz narodne pesmi se more presoditi, kako so takrat sosedne dežele slovenske bile jednakih mislij s Hrvati, kar se tiče obrambe, in da so v teh borbah vedno sodelovale.
Na prošnjo braniteljev trdnjave siške je bilo v taboru obljubljeno ter tudi precej odrejeno, da se v to svrho vzdigne splošni vstanek. Najpoprej je bilo sklicano hrvaško plemstvo pod orožje, a potem iz svojih postaj generali in drugi zapovedniki, katere je bil Eggenberg o početku leta ponamestil na raznih mestih za obrambo Turopolja, in sicer Andreja Turjaškega, generala karlovškega iz Jastrebarskega in Štefana Grasweina, generala koprivniškega iz Posavja. Njima je bilo sporočeno, da naj hitita dan in noč, kajti Sisek je v največji nevarnosti.3)
Andrej Turjaški, ki ima največ zaslug, da je bil Sisek rešen in Turki premagani, pripoveduje nam prav iasno v
Nočem tudi glave dati;
Kranjcev niste še poznali!1
i"
4) Valvasor XV. 522.
2) Dane Gruber. Borba Hrvata sa Turci, str. 83./'* E) Valvasor XV. 522.
svojem poročilu, kako se je krščanska vojska zbrala in kako se je junaško obnašala pod Siskom. On nam pripoveduje, da je že zdavnej poprej slišal, kako bosenski paša zbira vojsko, ali da ni mogel na noben način zvedeti, kam misli udariti. Zdajci mu prijavi kapetan na Zelini, da je prišel Turčin pod Sisek. On je nekoliko časa dvojil o resničnosti te vesti, ker mu nista o tem ničesar javila niti ban niti Eggenberg, ki bi morala to najbolje vedeti; še bolj pa zato, ker je nekoliko dnij poprej slišal od nekega senjskega Uskoka, ki je bil iz Turške pobegnil, da se bode bosenski paša podal mimo Otočca v sosedne dežele. Zaradi tega torej ni hotel precej oditi s svojo četo pod Sisek, nego je pričakoval stalnih vestij od bana in Eggenberga. In le-ta dva sta mu zares sporočila 16. junija, da naj pride precej k njima proti Zagrebu, kajti Sisek je v največji nevarnosti. On je na to zbral svoje čete, namreč 200 kranjskih in 100 koroških konjikov, s katerimi je prišel zvečer do sv. Ivana. Drugi dan (18. junija) je prišel k Savi, kjer se je bil utaboril Eggenberg z banom in Roderom.
Ko je tjekaj prispel, — pripoveduje nam Turjaški na dalje — razjasnila sta mu oba zapovednika, v kakšni nevarnosti je Sisek. Andrej Turjaški je zatorej precej zahteval, da udarijo čim preje na Turke, češ, vojakom nedostaje hrane. Bil je v taki denarni stiski, da je moral izposoditi od preskrbljevalca Ino-cenca Meškona živeža in nekoliko stotin goldinarjev, da more dati vsakemu konjiku po dva goldinarja za najnujnejše potrebe.
Turjaškega so na vso srečo poslušali. 19. junija so se vzdignili iz tabora proti Sisku. Pri Brezovici se je pokazalo nagloma kakih 300 turških konjikov. Proti njim je bilo poslanih takoj okoli 400 konjikov, in sicer 200 banovih huzarjev in 100 kranjskih pod zapovedništvom stotnikov Nikolaja To-diolovica in Mihela Miharinica, zraven pa še 70 —80 konjikov iz čete grofa Montekukulija. Turki so bili potolčeni in razpršeni, a naši zarobijo do 40 Turkov in 80 konj. 20. junija je počivala vojska na Zelini, kjer je pričakovala Jurja Zrinjskega, ki je tudi obljubil, da bode prišel. Ali mesto njega je prišlo pismo, v katerem se izpričuje, da je zaprečen priti v pomoč. Zatorej se je vojska podala dalje ter prišla 21. junija v Novi Grad, kjer se je utaborila. Ali komaj so se namestili, uže za-čujejo hrum in vpitje, da se Turki približujejo. Konjiki se spuste proti oni strani, kjer so spazili sovražne čete, ali jih niso dohiteli, kajti pobegnili so naglo pred našimi. Potem je zavladal mir, in vojska je mogla v taboru počivati ter se pripravljati za odločno bitko. r)
') Starine Knjiga XIX. Izprave o bitci kod Siska, str. 173—175. Temu poročilu, ki se nahaja v dunajski dvorski knjižnici, je naslov:
1. Glavni zapovednik je bil, kakor nam je znano, Rupert Eg-genberg. On je pripeljal 300 „nemških" vojakov. — 2. Ban hrvaški Tomaž Bakač-Erdedi je vodil bansko vojsko s 1240 ljudmi, deloma pešce, deloma konjike. — 3. Andrej Turjaški, general karlovški in glavni zapovednik hrvaške in primorske krajine, imel je, kakor smo videli iz njegovega izvestja, 3000 konjikov (arkibuzirjev), oblečenih v tigrove kože in z oklepi.
—	4. Adam Ravbar Kravjaški in Krumperški, kranjski glavar konjikov z 200 arkibasiri. — 5. Krištof Obručan Starograški, koroški glavar konjikov z nekaj čez 100 možmi. — 6. Melhior Rodern, friedlandski polkovnik, s 500 sleškimi strelci na konjih, ki so bili izvrstni vojaki ter mnogo pripomogli k slavni zmagi pod Siskom. — 7. Štefan Graswein, general koprivniški in zapovednik v slovenski (varaždinski) krajini, je vodil 400 mož, nekaj pešcev, nekaj konjikov. — 8. Peter Bakač-Erdedi, stotnik uskoški, je pripeljal 500 Uskokov in huzarjev. — 9. Štefan Tahij, baron Štatenberški, z 80 huzarji. 10. Martin Piečnik, stotnik Starodvorski, je pripeljal nekaj nad 100 vojakov.
—	11. Jurij in Žiga Posedarja (Paradajzarja) Novograška (pri Kamniku), sta zapovedovala karlovškim, kranjskim in koroškim musketirom, katerih je bilo 160. — 12. Ferdinand Weidner, sin nekega krščenega Žida, je vodil 100 nemških pešcev.1)
Po tem takem je štela krščanska vojska blizu 4000 mož, torej za polovico manje, nego jih je navel ogerski zgodovinar Istvanfy. In s to četo so se upali kristijani napasti celo turško vojsko, ki je štela do 30.000 vojakov. Kolika smelost in hrabrost posebno našega Andreja Turjaškega, ki je pri tem boji odločil na veliko korist krščanstva!
Med vsemi junaki je razven Andreja Turjaškega najbolj slovel Adam Ravbar, pa ga je tudi narodna pesen pripoznala kot junaka. Rodovina Ravbarjev je bila slovenskemu narodu posebno draga, ter ni čudno, da jo je narodna pesem ravno pri tej priliki tako odlikovala. Vsemu slovenskemu narodu je bil uprav v teh časih še v dobrem spominu Andrej Eberhart Ravbar zaradi svoje velike telesne jakosti in dolge brade. Zatorej ni čudno, da narodna pesem pozna tudi njegovega naslednika kot pravega junaka.
„Aigentliche Particularitaet, wie und auf wass weg die jiingste dess Bassa in Bossen Niederlag under Sissekh den 22 Juny dis 93. Jahrs fiir-gangen." Natiskano že popolnoma v omenjeni knjigi Starin, dočim imajo Monumenta XV. in Zwidenah-Siidenhorst samo izvadek.
») Valvasor XV. 523.; Starine. Knjiga XIX. Izprave o bitci kod Siska, str. 189. Specification jener Christenhaubter, so diesem sieg-hafftem Treffen mit und beygewohnt.
Okoli majhne trdnjave siške se je vse trlo sovražnih Turkov. Po slovenski narodni pesmi je mrgolel narod kakor mravlje na mravljišči ter se pripravljal na odločilni boj — 30.000 Turkov proti peščici kristijanov. Sedaj bi bil Sisek gotovo izgubljen, da se ni napotila krščanska vojska tako hitro v pomoč.
Kakor smo že poprej omenili, utaborila se je naša vojska 21. junija v Novem Gradu, kjer je tudi prenočila. Zjutraj (22. junija) je bil sklican bojni svčt, o katerega tečaji nam pisani in tiskani izvori podajajo različne vesti, ki se samo v tem ujemajo, da sta bili predloženi dve protivni osnovi; po jedni se je imelo udariti na sovražnika brez odlašanja, po drugi pa se z vojsko povrniti in Sisek prepustiti njegovi osodi. Andrej Turjaški pripoveduje nam v svojem poročilu1), da je zjutraj zgodaj 22. junija prišel k njemu ban ter mu rekel, da Eggenberg sicer namerava iti pod Sisek razgledavat položaj trdnjave, ali da se bode potem precej povrnil v Novi Grad. On pa da se temu protivi, kajti na ta način se bode siška posadka le omalodušila, a krščanski vojski bi se mogla pripetiti nesreča, da jo Turki napadejo in premagajo.
Precej na to je poprosil Andrej Turjaški Eggenberga2) in bržkone tudi ostale vojskovodje, da bi prišli v njegov šotor na posvetovanje o tej važni stvari. Tudi tukaj je Eggenberg izbranim vojskovodjam obnovil svoj omenjeni predlog ter ga podpiral s tem, da nima dovolj hrane za Rodernove konjike
») Starine. Knjiga XIX. Izprave o bitci kod Siska, str. 175.
2) Eggenbergi so slovenskega rodu iz Radgone ter so se povzdignili od priprostih meščanov in trgovcev po svoji nadarjenosti in marljivosti do visokih častij. Postali so namreč sčasoma državni knezi in vojvode. Rupert se je narodil 1546. Oče njegov je bil Krištof Eggenberški, mati pa bogata Helena Fugger. Kakor skoraj vsak plemič, posvetil se je tudi on vojaškemu stanu Spočetka je bil zapovednik graški trdnjavi ; 1. 1584. je bil že general bavarskega topničarstva, a 1. 1586. vrhovni zapovednik v španski službi. Tukaj je služil pod vojvodo Parmenskim, glasovitim Aleksandrom Farnesom celih sedem let ter se večkrat odlikoval v bitkah med Nizozemci in Španjolci. Ko se je povrnil zopet v Avstrijo, prevzel je 1. 1593. vrhovno zapovedništvo proti Turkom ter postal cesarski svetovalec, vojaški poverjenik in zapovednik v Zagrebu. V bitki pri Sisku se je posebno skazal, ravno tako tudi 1. 1595. pri Petrinji, a 1. 1596. je postal „cajgmajster" na Dunaji in generalni ravnatelj topničarstva. Ko je nastopil nadvojvoda Ferdinand vlado v svojih notranje-avstrijskih deželah, poklonili so se Rupertu, kot njegovemu namestniku, štajerski stališi. Pri tej priložnosti se je pokazal Rupert v Gradci v pravem kraljevskem sijaji. Ko so se leta 1598. na cesarskem dvoru zbali, da bodo Turki zopet Dunaj oblegli, imenovan je bil Rupert za zapovednika v tem mestu. Ravno to leto je bil imenovan od cesarja Rudolfa II. baronom. Umrl je 65 let star, 1. 1611., slaven kot junak in državnik, slavljen od svojih vrstnikov. Pokopan je bil v grobnici, katero si je dal sam postaviti v Arnoži.
in Reitenavske pešce pa da ne more ostati na bojišči dlje časa, kakor je potrebno, nego da sam pregleda Sisek. Ob jednem se je oglasil tudi proti temu, ko bi se hotel morda njemu očitati mogoči pad Siska, kajti on hoče pred Bogom in svetom čist ostati.1)
Potem se začne nadaljnja razprava med članovi bojnega kora. Ko so že mnogi govorili, vzdigne se tudi Melhijor Rodern, da stavi nov predlog. Najprej so mu razjasnili položaj mesta in jakost sovražnikove vojske, potem pa je na temelji teh podatkov izrekel svoje mnenje, ki seje glasilo tako-le: „Precej je treba udariti na sovražnika ter se ž njim spustiti v boj; dokler traja boj, je pa potrebno, da se v trdnjavo siško potisne četa vojakov, ki ima oslabljeni posadki v borbi pomagati. Če se jim posreči, da odbijejo sovražnika, potem se bo lahko odredilo, kaj morajo zanaprej storiti." Ta predlog je sprejel precej Andrej Turjaški, a gotovo tudi ban Tomaž Erded, čeravno nam tega izvori ne dokazujejo, a to smemo trditi po tem, ker je bil on protiven maJodušnemu predlogu Eggen-bergovemu ter bil tako gotovo za odločno podvzetje. Valvasor2) sicer trdi, da je tudi Eggenberg s Turjaškim bil jednih mislij, kar pa ni gotovo, kajti iz izvestja3) Andreja Turjaškega se vidi jasno, da je Ie-t& vojskovodja pristopil v svetu k oni stranki, ki se zaradi previdnosti ni hotela spustiti v boj s Turki. Oni sicer tega niso storili iz plašljivosti, ampak ker so smatrali to za presmel korak, da tako rekoč peščica ljudij napade osemkrat močnejšega sovražnika. Posebno je Tahij branil to mnenje ter dokazoval nerazmerje sil jedne in druge vojske; predlagal je, da naj se moti sovražnik z manjšimi praskami, dokler posadka siška ne zažge trdnjave ter se reši iz grada po svoji razvidnosti; potem pa, da se podado vsi vkup nazaj proti Novemu Gradu, odkoder bi mogli sovražnika lahko odbijati, ker je bil grad dobro utrjen.4)
Mnenje previdnejših vojvod je sprva nadvladalo. Že so bili sklenili, da se mora vojska povrniti, kajti sila sovražnikova je preogromna. Vrhu tega pa je bil Turkom tudi most, ki so ga naredili čez Kolpo od vrvi in napihnenih kož, od velike koristi, ker jim je bilo lahko čez-nj umakniti se naši sili. Najhuje pa je bilo za kristijane, ker so imeli premajhno vojsko, kajti kaj je 5000 m5ž proti 30.000; pa še ta vojska je bila tako slabo oskrbljena, da se ne bi bila mogla dolgo držati, ko ne bi takoj na Turka udarili.6)
')	Starine. Knjiga XIX. Izprave o bitci kod Siska, str. 175.
2) Valvasor XV. 524.
8)	Starine. Knjiga XIX. Izprave o bitci kod Siska, str. 175.
4)	Valvasor XV. 524.
5)	Starine. Knjiga XIX. Izprave o bitci pod Siska, str. 176.
Ko so se vojskovodje še o teh stvareh razgovarjali, prijezdi nagloma glasnik iz Siska, ki je javil Andreju Turjaškemu, da je Sisek v veliki nevarnosti, kajti sovražnik je že na pol podrl oni stolp do Save, na katerega je Memi-beg neprenehoma streljal, samo da ga prebije, in da je odločil že zvečer nanj napad. Tudi je napravil visok nasip, tako da bode mogel z vojsko lahko dospeti na zid. „Ako posadki še danes ne pride vojska v pomoč, morala se bode trdnjava podati", bile so zadnje ali odločne besede glasnikove.1)
Ta glas je tudi vse do sedaj neodločne in oprezne vojskovodje ganil. Bog je tako hotel, da je prišel ravno še o pravem času glasnik, pravi sam Andrej Turjaški, ter s svojim poročilom ohrabril tudi neodločne vojvode2). Pa ko je na to Andrej Turjaški navdušeno izgovoril znamenite besede, „da je treba, ne glede na število sovražnikov, hrabro nanj udariti ter si zmago od Boga izprositi", prenehalo je vsako nadaljnje dogovarjanje, ter bilo skleneno, da se vzdigne precej vsa vojska na sovražnika3).
Krščanska vojska je smatrala za dobro znamenje zmago nad Turki pri Kupčini, kjer so potolkle dva dni poprej (19. junija) čete Petra Erdeda 300 Turkov, ki so po tem predelu ropali in plenili. Do sto so jih pobili in polovili, drugi pa so pobegnili v tabor pod Sisek.4)
Kaj se je pa med tem godilo v Sisku? Turki so napadali in streljali tako močno na grad, da se mu je bil približal že zadnji dan njegovega obstanka. Hrabra je morala biti zares krščanska posadka v trdnjavi, da je pod svojim zapovednikom Gjurakom odbijala vse napade ter hitro zadelovala vse pre-strele, ki so jih sovražnikove kroglje napravile v slabem zi-dovji. Hrvaški stališi so priznali javno na svojem zboru (leta 1595.) zapovedniku in njegovi četi to hrabrost. Le-to priznanje razsvetljuje nam ob jednem tudi dogodke pod Siskom. O Gju-raku se pripoveduje to-le: „Ko je Blaž Gjurak izgubil svojega tovariša Fintica z 12 vojaki ter bil tudi sam hudo ranjen, ni izgubil srca niti se je dal pregovoriti z raznimi obetanji, da predd grad. Turki so mu razne obljube, napisane na papirji, s strelicami metali v grad. Ali on je odločil, da se bode branil do zadnje kaplje krvi, meneč, da je vodja dolžan žrtvovati življenje za Boga in domovino. In tako je on vzdržal vse silne napade turške, dokler mu ni iznenada prispela pomoč, ki ga je rešila Turkov in vseh neugodnostij".6)
') Ibid.
2) Ibid.
s) Valvasor XV. 524.
4) Valvasor XV. 525.
s) Dane Gruber. Borba Hrvata sa Turci, str. 91.
In zares pride obleganim Siščanom naša vojska o pravem času v pomoč ter jih reši, premagavši v hudi bitki Turke. Ko je bilo namreč skleneno, da se ima udariti na sovražnika, bila je vojska postavljena v bojni red. Hrvati, katere je vodil ban, so stali v prvem bojnem redu, drugemu delu je zapovedoval Andrej Turjaški, a tretji oddelek je vodil Eggenberg z Rodernom. To je bilo večjidel konjištvo. Za njim so prišli na vrsto pešci, katere je vodil Žiga Posedarski.1)
Precej, ko je Hasan-paša zvedel, da so se naši nanj vzdignili, prepelje svojo vojsko čez Kolpo našim nasproti. On je ravno obedoval, ko mu je dojavil Memi-beg zvorniški, ki je stražil s četo pešcev prelaz čez Kolpo, da sliši glas bobnov in trobelj, ki se vedno bolj približuje. Paša se je prestrašil ter takoj poprašal pribega Vojina, ki je zraven njega sedel, kaj bi moglo to pomeniti. Vojin, ki ni mogel verjeti, da bi se bilo naenkrat zbralo toliko kristijanov, mu odgovori, da se približuje bržkone jeden od Erdedovih bratov ali rojakov, da malo turški tabor vznemiri. Ali skoro prihite drugi glasi s sporočilom, da se ne sliši samo glas trobelj, nego da se vidi že celo svetlo orožje in plapolajoče zastave cele krščanske vojske.2)
Ko je Hasan-paša to slišal, vzdigne se hitro od mize ter zapove trobiti in bobnati po taboru na vso moč, da se zbere vojska ter postavi v bojni red. Za tem jo precej prepelja prek mosta čez Kolpo. Po nekem izvestji3) je bilo vse vojske do 38.200 m6ž, a med njimi 18.000 najboljših vojakov, ponajveč konjikov, ki so prišli čez most. Druga vojska, med ostalimi tudi Srbi, katerih paša ni pustil čez Kolpo, je ostala v taboru pod zapovedništvom Kurt-bega volčjedolskega in Opert-bega hli-vanskega, ki sta imela neprenehoma streljati na trdnjavo4). Hasan-paša se je utaboril pri Otoku v kotu med Kolpo in Odro, ki se tukaj stekata. Hasanova vojska se je tako postavila, da jej je bila od zadej Kolpa, na levo Odra, a na desno most, čez katerega je prekoračil Kolpo, in kateri mu je imel zavarovati zvezo s taborom. Da kristijane še bolj pokonča, uporabil je zvijačo. On se je nadejal, da se bodo naši v prvem navalu preveč blizu v njegovo vojsko zaleteli, tako da jih bode mogel zajeti ter pokončati. Na ta način se je njegov bojni red potezal cele pol milje daleč.5) Razven že dveh omenjenih begov so spremljevali Hasana še sledeči begi; Šefer-beg cerniški, brat Hasanov in poturica kakor brat, Memi-beg zvorniški,
') Starine. Knjiga XIX. Izprave o bitci kod Siska, str. 176 2) Valvasor XV, 525—526.
s) Starine. Knjiga XIX. Izprave o bitci kot Siska, str. 187—188.
l) Ibid. Opis bitke, str. 188. 6) Valvasor XV. 525. fl * }
Mehmed-beg hercegovski, sultanove sestre sin, Ramadan vojvoda, bivši beg škenderški, Sinan-beg orehovški, Ibrahim-beg liški in Velikovel-beg požeški.1)
Bilo je med 10. in 11. uro,2) ko sta se obe vojski sprijeli. Hrvaške čete, katere so vodili Ivan Draškovic, Benedikt Juroc in Franjo Orehoc, sprijele so se prve s 1000 najboljšimi turškimi konjiki, katere je bil Hasan postavil vojski na čelo. S silnim krikom se spopadejo. Ali ker je bil sovražnik mnogo-številnejši od naših ter je v prvem trenutku udaril z vso silo na-nje, začeli so se naši umikati, da najdejo zaslombe in pomoči pri ostalih četah. Zato so hitro poslali Vuka Druškoca, odvažnega mladeniča, k Andreju Turjaškemu, ki je vodil drugi del vojske, da naj se podviza in pride brž v pomoč prednjim četam. Turjaški potegne samokres iz pasa ter ustreli ž njim za znamenje svojim četam, naj napadejo sovražnika; ob jednem jim je zapovedal, da ima streljati iz svojih pušek (karabink — sclopeti longiores — po Istvanyji) najprej prvi red, a potem drugi, in končno tretji, tako da so kroglje neprenehoma na sovražnika letele. Ta dobra odredba je mnogo pripomogla k sijajni zmagi.3)
Turjaški je prišel ravno o pravem času na bojišče, kajti že se je bil Hasan vrgel z vso svojo vojsko na naše. Valvasor4) pripoveduje, da je Hasan, poprej nego se je podal v bitko, poprašal svojega talismana (turški duhoven), ki je zraven njega jezdil, kakošen konec boja mu more prerokovati. Ko je le-ta nekaj izmrmljal ter prelistal svojo preroško knjigo (fatales libri), katero je nosil s seboj v nedrih, odgovori mu, da je vsemogočni Bog zapustil Muhamedance, a pridružil se kri-stijanom. Na te besede se je Hasan preplašil ter rekel: „Človek mora vse pretrpeti, kar mu je Bog namenil, bodisi že zlo, bodisi dobro." To pa je bil, pravi Valvasor, krščanski odgovor iz nekrščanskih ust.
Ko je Andrej Turjaški prihitel našim na pomoč, udarili so Hrvati zopet s podvojeno hrabrostjo na sovražnika. Pri tej priložnosti se je posebno odlikoval ban Bakač-Erded s svojo četo. Na obeh straneh so ropotali bobni in brenčale troblje, da je bilo strašno slišati. Nekoliko časa so se borili z jednako srčnostjo, ter je boj bil neodločen. Hasan je napadel z vso silo kranjske konjike in karlovške arkibusire ter
') Starine. Knjiga XIX. Izprave o bitci kod Siska, str. 187 do 188 i 190.
2) Ibid. Str. 183 Rupert Eggenberg piše v svojem izvestji, da je bilo izmed 12. in 1. uro popoludne.
s) Valvasor XV. 526.; Starine. Knjiga XIX. Izprave o bitci kod Siska, str. 183.
4) Valvasor XV. 526.
koroško konjiško četo. Ali le-te čete, ohrabrene po nagovorih svojih zapovednikov Andreja Turjaškega in Adama Ravbarja, so v kratkem odločile bitko s svojimi dolgimi puškami (kara-binkami), navalivši odvažno na sovražnikovo središče ter neprenehoma streljaje na neprijateljske bojne redove, kakor je bil Turjaški zapovedal. Po slovenski narodni pesmi se je moral pri tem napadu posebno Ravbar odlikovati. Turki so sicer poskušali, da bi smelega napadača obdali, ali smrtonosno streljanje naših junakov jih zmede, in skoro se pokaže nered v njihovih bojnih vrstah, ki so se začele pomikati proti desnemu krilu in proti mostu.1)
V tem jako ugodnem trenutku udari tretji oddelek vojske pod Eggenbergom na turško desno krilo ter ga razbije, a ob jednem je ta poslal četo vojakov pocl zapovedništvom Štefana Blagaja in Jakoba Prauka, da zavzemo most čez Kolpo ter tako Turkom pot zapro. Oba sta svojo nalogo dobro izvršila.2) Po tem takem je neutemeljen glas, da se je most na Kolpi podrl od velike množice bežečih Turkov, ker oni nanj niti dospeli niso.
Sedaj so bili Turki čisto potisneni v kot med Kolpo in Odro. Naša vojska je udarjala na-nje nemilosrdno; pa tako čisto zmedeni niso niti mislili več na obrambo, nego so začeli bežati k rekam, da jih preplavajo ter se tako rešijo. Ali to se je le malokaterim posrečilo, kajti tukaj so bregovi rek jako strmi, ter je bilo vsled tega jako težko iz vode na breg dospeti; vrhu tega pa se je zagnala tolika množica ljudij v vodo, da je oviral drug drugega pri rešitvi.8) Kdor ni znal plavati, lovil se je za drugega, pa sta navadno oba utonila. Od množice plavarjev si videl komaj vodo, ki je tako postala skoraj za vse grcb. Od 18.000 vojakov, ki jih je bil Hasan prepeljal čez most, rešilo se jih je komaj 2.500 mož.4) Tudi sam Hasan-paša se je utopil v vodi. Koliko pa se je sploh ljudij in konj potopilo, vidi se od tod, da so še tretji dan po bitki plavala trupla po vodi.6)
Ko je siška posadka videla naše v boji s Turki, prileti iz trdnjave ter udari tudi na bližnje Turke. V priznanici, katero je dal hrvaški zbor Blažu Gjuraku 1. 1595. za večni spomin njegovega junaštva, pripoveduje se o tem tako-le: „Ko je Blaž spazil, da sta se zagrabili obe vojski, od katerih je jedna bila mravljinček proti množini druge, ni čakal do
') Starine. Knjiga XIX. Izprave o bitci kod Siska, str. 177, 179, 183 i 185.
■') Ibid., str. 179; Valvasor XV. 526.
'■') Starine. Knjiga XIX. Izprave o bitci kod Siska, str. 179.
4)	Valvasor XV. 529—530; Starine. Knjiga XIX. Izprave o bitci kod Siska, str. 178.
5)	Starine. Knjiga XIX. Izprave o bitci kod Siska, str. 181,
konca borbe, ampak zbere hitro vse svoje junake ter iz trdnjave prihiti na bližnje sovražnike s takšno silo in od važnostjo, da je v kratkem času večino njih pobil, nekaj pa v vodo pognal, kjer so se potopili.1) Poprej kakor so se podali Turki v beg, zažgali so prah in osta,lo bojno pripravo; samo topove so morali pustiti, a naši so se jih hitro polastili.3)
Preostali del turške vojske, ki je ostal v taboru na oni strani Kolpe, je pričakoval, da se bodo boritelji slavodobitno povrnili v tabor, kjer se bodo zvečer zabavali zaradi srečne zmage nad kristijani. Ali ko so videli, kako so iz domnevnih levov postali jeleni, a Hasan zajec (po Valvasorji), ter od vseh stranij bežali in se končno začeli daviti i topiti v Kolpi in Odri, poberejo iz tabora, kar so v sili mogli, pa se podali v beg, čemur se ne moremo čuditi, ker nam je znano, da je to bila ponajveč s silo v vojsko nagnana raja. Pa tudi od teh bi se jih bilo malo rešilo, da ni Tahij preprečil pokolja. On namreč ni vedel, da je bil med tem Hasan s svojo vojsko popolnoma potolčen, ter je hotel imeti za vsak slučaj vse svoje ljudi okoli sebe zbrane. Zatorej je dal podreti most, samo da se naši ne spuste čez-nj za bežečim sovražnikom.3) Zmaga krščanska je bila popolna, sovražnik je pobegnil brez obzira. Na begu in bojišči je izgubil dobri dve tretjini vojske, in ves tabor je padel našim v roke. Plen je bil preobilen. Šotori, od katerih so bili mnogi z zlatom in svilo ozaljšani, kakor Hasanov in mnogih drugih begov, bili so polni oklepov, sabelj, pušek, prstanov, konjskih sedel in drugih stvarij, ki so bile ponajveč s srebrom in zlatom okovane. Našim je prišlo v roke tudi vse brodovje vkup z malimi šajkami, ki so se rabile za prevoz, kakor tudi vsi topovi, katerih je bilo vseh 39, a med njimi 9 velikih za obleganje trdnjav. Najogromnejši je bil „Kacijanarjev top", imenovan zato tako, ker ga je bil Kacijanar izgubil v nesrečni bitki pri Oseku (I. 1537.); na njem je bil vdolben grb Ferdinanda I. po Istvanfyji, a po Valvasorji Friderika III.4) Nekega drugega od ogromnih topov je bil izgubil poprejšnjega leta ban Erded v nesrečni bitki pri Brestu; na njem je bil grb cesarja Maksimilijana II. Vrhu teh so osvojili še tri poljske topove; na jednem od teh je bil vdolben grb banov, pripadal pa je poprej Simonu Bakaču Erdedu, nekdanjemu škofu zagrebškemu in privržencu vojvode Ivana Zapolje.6)
') Dane Gruber. Borba Hrvata sa Turci, str. 95.
2) Starine. Knjiga XIX. Izprave o bitci kod Siska, str. 179.
s) Valvasor XV. 529.
4) Ivan Kacijanar. Listek v „Slovenci" 1. 1884.
') Valvasor XV. 529; Starine. Knjiga XIX. Priloži za poviest
Hrvatske, str. 64; Izprave o bitci kod Siska, str. 179, 181, 182,184 i 185.
Vseh Turkov je padlo okoli 18.000, med njimi Hasan-paša in 13 begov, 40 alajbegov (zapovednikov spahij), 200 za-imov, 400 odličnih spahij (konjikov) ter sila janičarjev in asapov.1) Važnejši begovi, ki so v boji padli, so bili ti-le: Šefer-beg cerniški, Memi-beg zvorniški, Mehmed-beg hercegovski, Ramadan vojvoda, bivši beg škenderski, in Sinan-beg orehovški. Rešili so se samo štirje begi, namreč: Ibrahim-beg liški, Velikovel - beg požeški, Kurt-beg volčjedolski in Opert-beg hlevanski.2)
Hasana in druge begove, ki so se bili potopili v vodi, izvlekli so naši vojaki iz vode z železnimi piki, sulicami in drugim orodjem, pobrali ž njih bogate obleke, z zlatom in biseri okovane sablje, zlate prstane in druge dragocenosti; končno jim odrobijo glave ter odero ž njih kože pa jih napolnijo s piljavino in slamo. Da se osvetijo Turkom, ki so na ta način onečastili glavo Herbarta Turjaškega, dal je neki Vid Klekovič na kolec natakniti jedno teh s slamo nadetih glavnih kož ter jo izložiti vojakom očitno. Še mnogo dnij po bitki so vojaki in kmetje vlačili iz vode turška trupla ter plenili ž njih različne dragocenosti.3)
Zasužnjenih pa je bilo Turkov prav malo ali skoraj nič. Komaj se je našlo 10 do 12 sužnjev v taboru; med njimi je bil Hasan-aga, katerega je vlovil dalmatinski konjik iz čete Tahijeve po imeni Lukinic, in Daut spahija, katerega je ujel slovenski vojak, stari Radi^č. Poleg njega je bil ujet tudi neki turški konjik, ki je trdil, da je padel Hasan-paša z mosta v vodo ter tako nesrečno skončal.4) Naših pa je v tej bitki prav malo konec vzelo. Po MegiserjiB) in Orteliji6) je padel jeden arkebusirski pisar z dvema konjikoma in deset huzarjev; od pešcev pa je poginilo okoli 30 do 40 Uskokov, ki so zavzeli most poprej, predno so Turki do njega prišli, kjer so se pa deloma potopili, deloma pa so bili pogaženi od silnega pritiska Turkov na most. Med njimi sta spadala dva h koroški, dva pa h karlovški četi.7)
Okoli druge ure popoludne tistega dne (22. junija) so se podali zmagovalci v osvobojeni Sisek, katerega zapovednik je tudi v tej bitki sodeloval, kakor smo videli. Svojim ljudem,
') Valvasor XV. 530. Starine. Knjiga XIX. Izprave o bitci kod Siska, str. 178, 182.
-) Valvasor XV. 530; Starine. Knjiga XIX. Izprave o bitci kod Siska, str. 190.
•') Valvasor XV. 531.
*) Ibid.
5)	Megiser. Annales Carinthiae, str. 1G67.
6)	Ortelius, str. 134.
') Valvasor XV. 530—531.
kolikor jih je bilo ostalo v trdnjavi, je ukazal, da naj kleče molijo tako dolgo, dokler Bog kristijanom zmage ne podeli'. On sam pa se je v tej borbi tako hrabro obnašal, da so ga vsi brez razlike hvalili.1) Zaradi te nenadne zmage izrazila je vojska svojo zahvalnost Bogu, ki jim je v tej stiski pomagal. Šla je namreč trikrat v sprevodu (procesiji) okoli grada ter slavila z zahvalnimi molitvami dobroto Božjo. Prav umestne so besede Valvasorjeve2), ki jih je pri tej priliki izrekel, namreč: „Presojaš li neizmerno število mrtvih sovražnikov, pokončanih od male čete krščanske, ali veličino poraza, ali pomoč rek Kolpe in Odre, katero sta dajali ter sovražnike dušili: moraš priznati, da je Bog podelil ljudem veličastno zmago. Bog je namreč tisti, ki ponižuje ohole in prevzetne, slabim pa deli moč in hrabrost." In Andrej Turjaški je v svojem na cesarja poslanem izvestji3), v katerem navaja, kako se je v tej bitki hrabro borilo na obeh straneh in kako so se pri krščanski vojski zbrale najboljše in najhrabrejše čete iz vseh krajev, poročilo sklenil s sledečimi besedami: „Sploh pa je Bog vsemogočni tukaj pokazal svojo moč ter se za svoje siromašne kristijane sam boril."
Glasniki so veseli glas o tej zmagi raznesli na vse strani. Eggenberg je poslal precej poslanca k nadvojvodi Matiji, kakor tudi k nadvojvodinji vdovi Mariji, da ustmeno sporoči veselo naznanilo; 28. junija pa je odpravil na cesarski dvor tudi pismeno sporočilo o celem dogodku.') Ravno tako je storil tudi Andrej Turjaški v svojih poročilih Davidu Ungnadu,6) predsedniku bojnega sveta v Gradec, in tudi v Benetkah so bili o tej znameniti zmagi zvedeli že 5. julija.") V Gradci so zvedeli o zmagi že 24. junija, a na Dunaji 26. junija, v Pragi pa 29. junija. Ko je cesar Rudolf II., ki je bil takrat navzoč v Pragi, zvedel o zmagi naše vojske, podal se je precej v dvorsko kapelo, kjer se je odpela zahvalna pesem, ter dala tako Bogu čast za podeljeno pomoč. Tudi je cesar poslanca Eggenbergovega nadaril z zlato verižico, vredno 190 tedanjih kron (t. j. 335 gold. 15 kr. avstr. velj.); iz tega se pa tudi vidi, kako važen in vesel se mu je zdel ta glas o krščanski zmagi nad Turki.7)
Pa ne samo na cesarskem dvoru, nego po celi ostali Evropi se je proslavljala ta zmaga, ter slavili junaki z raz-
') Starine. Knjiga XIX. Izprave o	bitci kod Siska, str. 186.
2) Valvasor XV. 532.
8) Starine. Knjiga XIX. Izprave o	bitci kod Siska, str. 186.
') Starine. Knjiga XIX. Izprave o	bitci kod Siska, str. 184—185.
Ibid. str. 185—186.
6) Ibid. str. 186.
') Valvasor XV. 532.; Radics. Die	Schlacht bei Sissek str. 5.
nimi spomenicami. Tako je papež Klemens VIII. že 10. julija napisal lastnoročno pismo zmagovalcu Andreju Turjaškemu, kateremu se čudi pa tudi zahvaljuje za njegovo modro ravnanje v bojnem svetu ter za njegovo hrabrost v boji (qui et in pugnandi deliberatione et in ipso certamine consilio et manu praecipua praestitisti). Priporočevaje ga Bogu, želi papež, da tudi v prihodnje svojo slavo ohrani, ter se nadeja, da se bode on posvetil osvajanju bližnjih od Turkov zajetih trdnjavic. Tudi hrvaški ban Tomaž Bakač-Erded je dobil pohvalo od papeža, a španjski kralj Filip II. ga je zaradi njegove posebne hrabrosti v tej bitki imenoval vitezom reda Odreše-nikovega, podelivši mu zlato, z biseri okrašeno svetinjo z grbom tega reda in z napisom: „In Deo vici" - „V Bogu sem zmagal".2)
Pri božjih službah se je po vseh cerkvah pela zahvalna pesem za to čudno zmago, in v pridigah so se spominjali slavnih vojskovodij v tej bitki. Glasoviti cerkveni govornik Abraham a S. Klara, menih avguštinskega reda, izrazil se je v svojem govoru na čast sv. Mohoru in Fortunatu o tem od-važnem podvzetji pri Sisku tako-le: „Kaj ni to, Andrej Turjaški, prepovedana igra proti Hasanu?" Ta prepovedana igra pa je bila na vso srečo dobljena, in važnost tega dne sploh v krščanskem svetu pripoznana.3)
V spomin te sijajne zmage je dal zagrebški kapitelj postaviti pri Sisku v vasi Gredi kapelico, za katero so na splavih pripluli les, oltarje in zvonove iz Gorenjega Grada po obljubi škofa Hrena, ko je bil te kraje obiskal.4) Cerkvica je bila posvečena sv. Ahaciju, ker se slavi ta svetnik 22. junija, na dan znamenite bitke. V stolni cerkvi zagrebški pa se daruje slovesna služba božja na večni spomin te zmage dne 22. junija še dandanes. Tudi v ljubljanski stolni cerkvi in v cerkvi sv. Ahacija blizu Turjaka so bile ustanovljene sv. maše na dan 22. junija ter se še dandanes zvesto opravljajo. Pri tej službi božji rabi mašnik mašno obleko narejeno iz zlatega plašča Hasanovega. Tkanina je rdeč damast, bogato z zlatom in svilo spleten (z zelenimi in modrimi cvetlicami). Leta 1655. je bila ta oprava predelana, in ker se je bila s časom preveč izrabila, odredil je ljubljanski kapitelj, da se le redkokdaj rabiti ima, samo da se obvaruje kot sveta starina.6)
Tudi v cerkvici pri Turjaku, posvečeni sv. Ahaciju, obhaja se še dandanes prav slovesno spomin te zmage. Že na pred-
') Valvasor XV. 533 ima celo pismo priobčeno.
2) Dane Gruber. Borba Hrvata sa Turci, str. 99.
Radics. Die Schlacht bei Sissek, str. 5.
4) Starine. Knjiga XIX. Izprave o bitci kod Siska, str. 192
6) Radics. Die Schlacht bei Sissek, str. 6.
večer naznanja strel iz topičev praznik sv. Ahacija, in 22. junija mrgoli vse živo okoli te sicer redko kdaj obiskovane cerkvice, skrite med visokimi smrekami. Jako važen in veličasten je ta dan v slovenski zgodovini, in vsak Slovenec mora biti nanj ponosen, saj je proslavil njegovo ime na daleč in široko. Kako ponosno se vzdiguje nad prijaznimi griči Dolenjske mogočni Turjak, ta svedok najžalostnejših in težav-nejših časov slovenske zgodovine!
Kakor narodna pesem slovenska, tako je tudi umetnost proslavila ta znameniti dogodek v slovenski zgodovini. Ohranili sta se nam o tej bitki dve sliki. Iz Valvasoija1) zvemo, da sta se obe te sliki še ob njegovem času (1. 1689.) videli, in sicer jedna v stolni cerkvi ljubljanski, druga pa v deželni hiši. Valvasor je zadnjo za svojo kroniko prerisal ter je dodana XV. knjigi med 534. in 535. stranjo. Za izvirnik se pa nič več ne ve. Prva pa se je ohranila do dandanes v deželnem muzeji skoraj nič poškodovana. Ta slika je prišla, ko so leta^ 1701. staro cerkev porušili, v knjižnico, osnovano po škofu Žigi grofu Herbersteinu in kanonikih Prešernu in Tal-ničarji, iz katere je bila prenesena 1. 1837. v deželni muzej.2)
Pri Valvasorji3) se je ohranilo v spomin te bitke tudi nekoliko epigramov, katere je sestavil neki Matija Bastijančič (1. 1629.) o zastavah Hasanovih in Mehmet-begovih, o poginu Hasanovem ter o njegovih psovkah čez krščanske spovedne molitve.
Tudi naš slavni pesnik V. Vodnik je omenil ta znamenit dogodek v predgovoru svojih „Pesmi za brambovce", izdanih 1. 1809., s sledečimi besedami: „Peli so nekdaj naši očaki in Turke pobijali, peli so ino pod Sisek tekli, Hasan-bašo v Savo potopit, ino če je Turek do nas pridrl, so ga pognali, da so nekteri razbojniki komaj svoje pete unesli."4)
L. 1850. je prišla v Ljubljani na svetlo glediščna igra „Juran in Sofija" ali „Turki pri Sisku" prestavljena iz hrvaščine, v kateri jo je napisal sedaj že pokojni Ivan Kukuljevič, bivši tedanji veliki župan zagrebški. Glavni junak v tej igri je Juran (Jurij) Erded, ali tudi Andreju Turjaškemu je odmerjena važna uloga pri tem činu. Ker ne moremo obširneje o tem delu na tem mestu govoriti, naj navedemo samo znamenite besede, katere govori na konci igre ban Tomaž Erded: „ Stvarnik nebes in zemlje, Ti si nam zmago podelil, katera bo morebiti vekomaj svoj narod sužnosti otela. Tebi naj bo
') Valvasor. XV. 533.
-) Radics ocenjuje obširneje obe sliki v svojej razpravi: Die Schlacht bei Sissek, str. 7—8.
s) Valvasor XV. 534—535.
4) Vodnikove pesni. Uredil France Levstik. 1869, str. 100.
čast, slava in hvala, Ti vodi nas in pomnoži srečo in blagor mojega naroda in moje ljube domovine!"
Dva dni je počivala naša vojska pod Siskom, a tretji dan se vzdigne čez Kolpo po obnovljenem mostu, da udari na Petrinjo, *) kamor so pobegnili ostanki turške vojske pod Rudan- in Erdoglis-begom. Zapustivši Kolpo na levem bregu, podado se skozi šume, ki leže med Drenčino in Petrinjo. Bilo je deževno vreme, ter je zato vojska počasi napredovala. Ko pa je med tem zvedel Rustan-beg, da so se naši vzdignili na Petrinjo, začela se je pripravljati precej na obrambo trdnjave, katera mu je bila poverjena.
Zdajci je bilo banu Bakaču-Erdedu prijavljeno, da se je Eggenberg, ki je šel od zadaj, povrnil s svojimi četami in z velikimi topovi, s katerimi se je imelo streljati na Petrinjo. Ban je takoj k njemu prihitel ter ga vprašal, zakaj se noče dalje vojskovati. Eggenberg se je opravičeval s tem, da nima dosti hrane,2) a vrhu tega, da on ne sme bez posebnega naloga cesarjevega iti s topovi na trdnjave, češ da obstoji še na videz mir med cesarjem in sultanom. Sovražnik je za sedaj dovolj kaznjen, ker je bil mir prekršil; odslej bo morda bolj pazil na mir. Ali Bakač mu odgovori, da mu ni treba posebne zapovedi cesarjeve, ko mu sama roka Božja kaže, kaj je treba delati i ko ve, kako je Petrinja nevarna za Hrvaško, Kranjsko, Koroško in Štajersko. Ali zastonj je bilo vse nagovarjanje banovo ter očitna nezadovoljnost in mrmranje hrvaških čet. Eggenberg je odvel svojo vojsko nazaj ter jo pri Sisku razpustil, po predlogu Bogomira Bramera, vodje štajerskih in koroških čet, češ, da ni varno v tem trikotu med Savo, Kolpo in Odro, nego samo pri Zagrebu.s) Sedaj ni ostalo tudi Bakaču nič drugega, nego da se tudi on povrne s svojimi četami. Ali poprej nego je to storil, da s topovi razdejati obkope Hasanove na Kolpi in okoli Siska.4)
Sedmi dan po bitki pri Sisku, namreč 28. junija 1 1593., povrnil se je Andrej Turjaški, viteški vojskovodja s svojimi karlovškimi četami slavodobitno v Karlovec. In kakor je ban Tomaž Bakač-Erded proslavil to sijajno zmago v Zagrebu, tako je storil tudi Andrej Turjaški v Karlovci, da pokaže s tem tudi važnost te bitke, vsled katere je bila turška moč tako j ako uničena. Topovi so doneli z nasipov karlovške trdnjave, ko
') Starine. Knjiga XIX. Priloži za poviest Hrvatske, str. 65. i Izprave o bitci kod Siska, str 187.
2) Ibid., str. 65.
») Hurter. Gesch. Ferdinands II. Sv. III. str. 146.
4) Valvasor XV. 536.; Dane Gruber. Borba Hrvata sa Turci, str. 100—101.
se je slavljeni vojskovodja približal banskim vratom*) (na glavni straži), kjer ga je narod z velikim slavljem in veliko radostjo sprejel ter ga spremil v cerkev sv. Trojice, da je bil pričujoč pri sv. maši in zahvalni pesmi za dobljeno zmago. Pri prihodu v mesto so nosili pred njegovo četo glavo Ha-sanovo in Mehmed-bega zvorniškega, da se tako Turkom os veti za ono, kar so bili storili njegovemu stricu Herbartu 1. 1575.3) Vrhu tega pa je bilo videti še šest glavnih turških zastav in srebrnih bojnih trobelj, katere so bili naši zaplenili.3) V tem času so zvedeli tudi v Carjigradu o nesrečni bitki in veliki izgubi, ki je zadela turško vojsko. Ves narod se je vsled tega vznemiril. Poraz pa se je navlašč opisaval še strašneje, nego je bil v resnici. Povsod se je vpilo, da bode sedaj cesarstvo turško izgubilo vso Bosno, Budim in vse dežele ogerske ter Srem, in da se ne more nič več o kakošnem osvojenji v teh deželah govoriti, ampak samo to varovati, kar še sedaj imajo. Zavoljo velike izgube topov, vojske, mnogih paš in dveh vnukov sultanovih žen proglasil je narod to leto „letom propasti" ter se kot tako spominja pri turških zgodovinarjih.4) Posebno pa je dražil narod krvoločni in ratoborni veliki vezir Sinan, samo da prisili sultana na vojsko proti cesarju Rudolfu II., kar je že zdavnej želel. Sultan se je bal upora, zato je upotrebil prevaro, samo da narod pomiri. On da po mestu nositi izmrcvarjeno glavo, češ, da je to glava ubitega zapovednika krščanske vojske. S tem je hotel on narodu pokazati, da je zmaga na turški strani, in da se ni treba niti najmanje bati cesarske vojske. V resnici pa je bila to glava prostega vojaka.6)
Narod se v tem ni pomiril, ampak razsajal je tembolj, ker je Sinan tudi vojsko nagovarjal na nemire, posebno jani-čarje in zapovednike azijskih čet. K temu sta se pridružili še dve sultanki, ki ste izgubili svoje sinove v bitki pri Sisku, ter sultana Murada zaklinjali, naj se zato kristijanom osveti. Temu vpitju in tem prošnjam se ni mogel sultan nič več protiviti, zato je bila vojska v divanu sklenena ter početkom julija slovesno razglašena v glavnem mestu turške države. Sultan je s početka celo sam nameraval voditi vojsko, čeravno bi mu ne bilo posebno drago, samo da se pred narodom pokaže junaka. Sinan pa mu je ugovarjal ter zapovedništvo
') Banska vrata s stolpom so odstranili pred kakšnimi 10 leti ter nasip poravnali.
'-) Letopis „Matice Slovenske", str. 117.
8) Valvasor XV. 60 in 532.; Starine. Knjiga XIX Izprave o bitci kod Siska, str. 189.
4) Hammer. Gesch. des osmanischen Reiches IV 219.
■I Dane Gruber. Borba Hrvata sa Turci, str. 102.
vojske prevzel sam. Precej na to zapove sultan vkleniti cesarskega poslanca Krekvica, a njegovo rodovino, činovnike in ostalo družino je obsodil na galeje (robota na ladijah), kasneje pa na temnico v ,sedmih stolpih".1)
Cesar Rudolf II., ki ni vedel, kakošno mnenje je zavladalo v Carjigradu, bil je še vedno istega nazora kakor poprej, da so ti navali samo pomejni prepiri, katere je doslej bo-senski paša poskušal na svojo roko, ali da bodo sedaj po njegovi smrti ponehali. Ker je pa on iskreno želel mir, pisal je skoro po porazu Hasanovem velikemu veziru ter mu javil, da je poslal na pot v Carjigrad poslanca Ladislava Lobkovica, ki nosi dolžne dveletne nagrade. V pismu je obljubil tudi njemu bogato plačilo, ako bode skrbel, da se vzdrži mir ter odstrane borbe na mejah državnih. Malo poprej (25. junija) je pisal tudi nadvojvoda Matija, ko je zvedel o porazu Hasanovem, Budimskemu paši, da je cesar za mir in da bode poslal dolžni davek sultanu, ako se umiri svet na krajini. Oba poslanca, ki sta prinesla poročila v Carjigrad, sta bila tudi takoj zaprta, kajti sultan ni hotel miru s cesarskimi. Vsled tega je bil Lobkovic, ki je bil prispel z darovi že v Komorau, opozvan, a denar, namenjen Turkom, upotrebljen za bojne priprave, kajti v Carjigradu je bila vkljub velikemu trudu angleškega in benečanskega poslanca za mir vendar le vojska napovedana Rudolfu II., in sicer že 12. avgusta, uprav štiri dni potem, ko je bil Rudolf napisal sultanu drugo pomirljivo pismo, v katerem obžaluje smrt Hasanovo ter zagotavlja sultana svoje iskrene miroljubivosti.2) Zastonj je bilo vse zagotavljanje. Omenjenega dnš je bil namreč na visoki Porti izobešen konjski rep v znamenje, da se je vojska pričela. Ravno tako so izobesili kasneje v Budimu in po drugih glavnih mestih konjske repe. Nekoliko dnij pred pravilno napovedbo vojske (29. julija) podal se je že veliki vezir s 25 — 30.000 ljudmi iz Carjigrada po navadnem potu proti Belgradu. S seboj je odvlekel tudi v verigah vklenenega nesrečnega cesarskega poslanca Krekvica.3)
V teh sledečih borbah pa ni sodeloval naš junak Andrej Turjaški, kajti skoro po siški bitki mu je nasledoval v kar-lovškem generalatu Jurij Lenkovid Hotel je odpočiniti od velikega truda; toda ni dolgo živel v miru, kajti že sledečega leta 1594. je umrl neoženjen.
>) Hammer. Geschichte des osman. Reiches IV. 219 —220.
2)	Hurter. Gesch. Ferdinands II. Sv. III., str. 145.
3)	Valvasor XV. 537.; Zinkeisen. Geschichte des osman. Reiches, str. 588—590.
Slovenske narodne vraže in prazne
vere,
primerjane drugim slovanskim in neslovanskim.
Spisal J. Navratil.
I. del; 4. dalje iz „Letopisa" 1888, str. 132—189; (začetek 1. 1885., str. 117).
Sv. Valentin (14. febr.).
emu svetniku priporočajo se v Motniku zoper bolečine v trebuha. (Zapis. g. Križnik). Prim. str. 53, op. 1.
Ta dan se ,tiči' ženijo — na Krškem. (Zapis, g. Romih). — Tudi nekod med štaj. Slovenci n. pr. v Pavlovcih itd., „in tisti dan najdeš lehko v mejah l) povitic, giban'c in drugih vsakovrstnih jedij". (Črtice" 244.)
Taka vera je do malega tudi med hrv. Slovenci (kajkavci) v Varaždinu. (M. Valjavec v „Arkivu" VII. 1863; 257.) Po belokranjski veri godi se pa to na Gregorjevo (12. 3.), ki pride kesneje na vrsto. V Slovenskih goricah (na Štaj.) imajo ptiči na pust („fašenk") v jutro do 5. ure ,gostijo'; a na Cirkljan-skem ženijo se tiči stoprav 25. maja t. j. na sv. Vrbana. Ondaj kanimo i mi ,na drobno' govoriti o tej ženitvi.
Na Poljskem nosijo nekod tega dne v cerkve laneno predivo ter pokladajo to daritev na tega svetnika oltar. (0. Kolbejg: „Lud" X. cz. 2; 205).
Čehi velš: Ako nasadi gospodinja jajca („vejce") na sv. Valentina dan, nijedno se ji ne skazi. (Ččm." 1856, III.; 67). — Staro pravilo kmetsko uči' pa: baš . . narobe: „Na Valentinovo ne nasajaj nijedne ,kure'; drugače bodo piščanci slepi ali pa poginejo skoro. („Festkal. 1864; 65.)
') Meja, pl. — e (f) = grm, ,grmje' ali grmovje — tudi belokranjski.
Nemške. Živina, katera na sv. Valentina oboli, — težko preboli („kommt nicht leicht \vieder auf"), zato ker je ta dan nesrečen. Po nekaterih severnih Nemcev veri rodil se je namreč tega dne t. j. 14. febr.1) Judež Škarjot; zato je nesrečno in umre skoro vse, kar se rodi tega dne. (W. II. 79.)
Pust (skrajšana beseda iz „mesopust").2) Stsl. —; rus. ci>u>onycrie (n.), syropustie ali syropust (m.), jiacjiemma masle-nica3), hrv. ali srb. poklade (f. pl.), mesojedje (f. pl.4); č. ma-sopust; č.-sl. masopost; p. miesopust6), zapusty.
Po naših mislih niso bile pustne veselice i z prva (pri preprostih ljudstvih) nič drugega nego dečinska, kesneje pa razuzdana radost, da se je po hudi, mrzli ali vsaj neprijetni zimi, vse prirode smrti,6) vrnila zopet prelepa, topla, vse oživ-, ljajoča spomlad.	/f-
„Spomlad, spomlad ide, radujd se gorjanci na£ža-padni Tatranski panogi in pozdravljajo, ko se srečuj ejfopd hudi gorski zimi. (Letop. 1878; IV, 139). — Treba pa fe&et^, da se po toplih deželah spomlad začenja mnogo poprel f(6go pri nas; n. pr. pri Rimljanih uže 7. februarja meseca. podoba je, da se je pustna slavnost, -— ki se ovršava prin&S5 (in pri Nemcih) pustni torek, — v naše (kakor v nemške) kraje presadila s časom od Rimljanov oziroma Talijanov, ki ovršavajo pust („carnevale") še dandanašnji z največjo slav-nostjo in razuzdano radostjo — mnogi kot šeme opravljeni (s ,šemo' na obrazu), in to po večjih mestih po 3, po 8 dni pred pepelnico zapored.
To sluti pa po „liberalijah" t. j. prazniku poganskem, ki so ga stari Rimljani ovršavali vinskemu bogu Baku 17. marca meseca na čast.8)
') Drugega sv. Valentina časti gorenjsko ljudstvo dni dan po sv.
3 kraljih (7. januvarja ali prosenca), dasi ga pogrešaš celo v „ Veliki pratiki"; nahaja se pa po nekaterih drugih . . še večjih koledarjih. To ni tedaj naroden praznik.
2) Prim. laško „carne vale" (lebe wohl Fleisch), č. maso-pust, p. miesopust.
s) Uprav „Butter" = ali „Fastnachts-Woche" t. j. zadnji pred-pustni teden; isto znači tudi „syrnaja nedčlja".
4)	Po Vuk. rječn.: „u Dubrovniku u krščana [t j. katol.]; „a što su hrišdanima [t. j. pravoslavn.J poklade, ono krščani zovu pošljednji dan od poklada". Gl. ondi: Poklade 530.
5)	Stsl. je pa „mesopust" = post (abstinentia carnis in quadra-gesimai.
6)	„Pri Grkih je obnebje jasno in milo, ali vendar jim je bila zima podoba smrti." (Fr. Hub. „Letop." 1878 ; 2.)
') Tiedemann: „Zoologie" III, 624. (Grim. „D. Myth II; 74.)
8) Bak (Bacchus) zval se je namreč pri Rimljanih tudi Liber, a pri Grkih Bakchos (Bi/.-/_oc) ali Dioniz, uprav Dionysos (Ai6vu?o;) in še drugače. Njemu na čast praznovali so Grki poletni oziroma spomladni
Slavni pesnik Virgil poje v svoji pesmi o poljedelstvu (II. v. 380 i. d.), da tudi avzonski kmetje, zarod trojanskih junakov1), praznujejo „liberalije"2) z neopiljenimi granesi (ali slutvo-vrzi)«) ob največjem grohotu ter si devajo na obraz strašne šeme iz izvotljene skorje ter kličejo Baka v veselih pesmih itd.
To je bil sedanji pustni slavnosti početek; (iz tega so s časom nastale tudi gledišne igre; Sepp II; 249—251) a Pust ali K d r en t (Kurent), ki se naposled »pokopava" t. j. meče v vodo ali pa sežiga, — znači uprav zimo, katere so se ljudje iznebili zdaj s prevelikim veseljem.
Da se slavi „Pust"4) tudi še med Slovenci s slutvo-granesi, kaže nam naslednja pesem, ki jo poje na Krškem po mestu na pustni torek preoblečen star mož, brenkaje na plunko (harfo), tako:
Naš'mu Fašenk' mal' je en let', Na enem očesu bil je slep; Mat se je čudvala, K' sta mu zrastla dva roga.
Mat' je bila ,gnadlova', Oče je bil pa z Laškega; On je rojen iz Toplic, Svet' Matija mu bil je stric.
Naš ,t i' Fašenk pros' Boga, Da mu stric kaj dote da, Stric je mislil ,somo tja'.6) Nazadnje mu pa s'kirco da.
Naš ,ta' Fašenk, stari mož, Torb'co nosi, nič ni not'; Naš ti Fašenk pros' Boga Da mu kdo kaj v torb'co da.
Naš ti Fašenk vel'k svetnik Za dekleta pomočnik; Ktera mu kaj v torb'co da, Tista dobi že lec6) moža.
Naš ta Fašenk vel'k svetnik Tud za fante pomočnik; Kteri mu bo kaj v torb'co dal,
(Zapisal g. Jern. Ravnikar.)
„Uže na večer pred pustom zbirajo se na Krškem otroci iz vsega mesta pred vikarijatno cerkvijo z razbitimi lonci, skledami, škafi, pokrovci itd., uganjaje strašen ropot po mestu — menda nekaka slavnost („ofreht") Kurentu na čast. Gotovo je to ostalo iz poganskih časov. Kaj takega nisem
praznik: „velike (meščanske) dionizije" početkom aprila meseca. (L. Freller: „Griech. Myth.', I; 419. Prim. tudi „Letop." 1878; 1.)
') Grški naselniki, ki so prebivali po nekdanji Avzoniji t j. srednji in dolenji Italiji.
2)	Razumevaj: tako kakor atiški kmetje
3)	„Versibus incomptis ludunt risuque soluto 0raque corticibus sumunt horrenda cavatis Et te, Bacche, vocant per carmina laeta . .
4)	Po nemškem vplivu popustili so nekateri Slovenci to domačo besedo ter pravijo zdaj „Fašenk" (iz nemške: Fasching-Fastnacht. Prim.
„Črtice" 196, 197, 198 in 199.
6) Nm: sem in tja. c) Nm: let's (letos).
videl še nikjer." (Isti.) Uzrok takemu ropotu razložili smo uže 1. 1885; 182.
L. 1829. ovršavali so Metličani pustni dan z velikanskim Pustovim sprevodom. Pred tem so jahali in svirali godci na konjih. Za njimi nosili so 4 ošemljeni možaki na nosilnicah Pusta (slamnatega moža), ki sta ga z obeh strani božala črna dimnikarja vsak s svojo metlo po našemljenem obrazu; a za njim pomikala se je po ,mestu' proti cerkvi dolga vrsta raznoličnih smešno opravljenih šem („maškor"). Nekatere so imele tudi ,živinski' rep; j eden dečak pa bil preoblečen v žensko opravo, rekši: „Pustova nevesta", ki pa ni kar nič žalovala, nego zbijala v eno mer nepristojne ali razuzdane šale.
Nepristojno in razuzdano zaletavale so se tudi repate (moške) šeme, črno ali pa rdeče in žolto po obrazu pomazane, še pred tem sprevodom v dekle, katere so hodile v Obrh (mestni ,zdenec'). po vodo, ali se pa vračale s polno ,čobrico' na glavi domdv.
Uže se je ta šemasti in ššmati sprevod bližal župni cerkvi, — kar se prikaže iz za cerkve tedanji, za vero in za božjo čast tako vneti Metliški kaplan . . slavni Baraga, gre s palico v roki šemam naproti, in ko jih sreča, ustavi se baš pred godci, izvleče pri tej priči izpod suknje sveto razpelo, in držeč ga proti Pustovemu sprevodu, zakriči v sveti jezi na ves glas: »Križajte ga! križajte ga drugič!"
Vse se preseneti (ostrmi); šema debelo gleda šemo; sprevod se ustavi. Živa duša se ne upa oglasiti; samo jeden izmed godcev jahačev, pred katerimi se je bil ustavil Baraga, zašepeče drugim tovarišem predrzno: „Hajd! naprej; pogazimo ,f . . ja'! . . . Pa nijeden ni drznil posluhniti ga; jeden izmed jahačev, ki se je bil prestrašil tako predrznih besed, krenil je s konjem pri tej priči skozi najbližjo ulico ter odhajal skokoma tam, kder si je bil izposodil konja. (Bil mi je ta godec'jahač slučajno najbližnji rojak.) — Zdaj se začne z drugimi godci vred obračati po malem ves sprevod nazaj; pregoreči B araga pa, misleč, daje Pust na nosilnicah živ, ni si mogel kaj, da ga ne bi bil posvaril zarad tolike pregrehe, ker ga namreč ni sram, da se kot kristijan in človek, stvarjen po božji podobi ,ponižuje' tako.
Po teh besedah zagrohotali so se, to se zna, nehote na glas vsi dni, kateri so jih ,čuli'. — Vrli Baraga spozna zdaj svojo zmoto ter se vrne v ,proštijo' . . ves žariščen'J), ker se je bil za-nj tako smešno završil ta znameniti prizor, ki me je samovidca pretresel ter mi se vtepel v glavo tako, da ga
') ,Zariščiti se' (belokr.) = zarudeti (za-rdeti).
pametim živo še dandanes, dasi nisem bil ondaj navršil še četrtega leta, ter ga ne zabim vse ,žive dni'.
Slišal sem praviti, da so nesli potlej Pusta ,na Kolpo' ter ga ,hitili' (vrgli) z mosta v vodo, in tako „Pusta" ali „Korenta" pokopali, kakor pravijo temu običaju Slovenci drugod.1) Prim. glede koroških in štajerskih Slovencev malo dalje str. 57.
V	Motniku so pred ,nekimi leti' na pustni dan vodili po trgu ,komelo': vodniki so se napravili vselej ko daljni popotniki iz „jutrove dežele" ter ostajali pred hišami, kjer so se nad'jali sprejema in . . bokala vina. (Zapis. g. Križnik). — Tudi ta ,komela iz jutrove dežele' meri menda na spomladni začetek.
Ženini in neveste, kateri so se menili [tam] oženiti in omožiti, [pa se niso], ,vlekli so poprej ploh' na pustni dan. Ume se, da so to sramotno delo drugi opravljali namesto njih. Zdaj se jim le ,reče', da bodo na pustni dan vlekli ploh. (Isti.) Prim. tudi „Črtice" 196 zarad štaj.-slovenske dežele. - Drugod se godi to po navadi na pepelnico; zato priobčimo o tem še nekoliko takih in drugačnih podatkov pod besedo: pepelnica (pepelnična sreda).
Ako ni pred pustom nobene poroke v ,duhovniji', pravijo v Motniku in po drugih duhovnijah Motniške okolice, da je šel letos skoz („skuz") volk. (Isti.)
Koroški Slovenci pravijo: „Kar se pustne dni prede, vse miši snedo. (Rož. Zapis. K. Pečnik.) Tudi Nemci trdijo isto. (W. II; 80, § 98); pa i drugače. (Ondi, kder čitaš tudi to: Pred solncem napredi pa gospodinja nekoliko nitij in omikaj malo prediva!)
Štajerski Slovenci: Če se pustni dan melje, rado nad tisto hišo grmi; če se pa prede, kače krog hiše lazijo. („Črtice" 196.)
V	Gorjanskem (na Krasu): Ako se pustni dan šiva, prideje kače v hišo. („Letop." 1882—83; 341; 1. r.). V Slovenskih goricah: Na pust ali „fašenk" ne sme nihče šivati, sicer bi kokoši nesti ne mogle. Prim. nemško vražo: Na pustni dan ne smeš šivati ali krpati, drugače zašiješ kuram zadnjico (m. danjo), da ne bodo ,nesle' vse leto. (W. II. 80; § 98).
V	Rožu (na Koroškem) je na pustni dan uže zgodaj vsa mladina ,na nogah'. Po vasi vozijo samokolnico („gare"), in
») Metličani in mnogi drugi Slovenci (vem, da pretežna večina) pravijo po navadi „Kiirent", (a ne „Korent"); v Solkanu pri Gorici pa „Kore" (-eta); a Tolminci in sploh gorenji Sočani: „Kižrei" (nm: „Ko'rer'). Gl. „Letop." 1882—83; str. 208 p. b: Kure in str. 209 p. b: Krn.
pri vsaki hiši ukradejo ,nekaj' slame in sena. To zapeljejo potem na kak visok hrib. Tam vtaknejo slamo in seno v moško obleko, in tega ,moža' nesejo na visoko ostrv.1) Zvečer, ko solnce zajde in ,Ave Marijo' zazvoni, tedaj ga pa ,zažgejo'. Zdaj začnejo vsi pričujoči vpiti in vriskati in ,naslednje' (naposled) peti ter z zvonci ,prlinkati'. To se vrši, dokler ,slamnati mož' ves ne .pogori". (Zapis. K. Pečnik s tem dodatkom, da zdaj še ne ve, kaj pojo). — Da ta ,slamnati mož' brez imena ni nikdo drugi nego Pust ali Korent — mislil si je menda uže vsak čitalec sam.
Nekod na slovenskem Štajerskem hodijo na pust . . . ,maškori',3) vsakovrstno opravljeni. Eni z biči pokajo, drugi orjejo3), nekteri zjahavajo, ko kota sprevajajo ali ploh vlečejo. („ Črtice,, 197.)
V Sevnici ,Kurenta' iz slame narejenega slovesno skoz trg nosijo ali vozijo, pozno na večer pa v Savo vržejo. (Ondi 84; prim. tudi str. 85); v Slovenskih goricah denejo pa mladeniči Pusta (iz slame napravljenega moža) na kak voz in hajdi ž njim na kak travnik, ,kjer ga v pozni noči zažgejo'. To se pravi ,Pusta pokopati'. (Ondi 198.)
Za mladih nog slišal sem v Metliki to vražo: Na pust se mora plesati in visoko skakati, zato da bode lan visok ali velik. (Zdaj čujem, da ni tam več te vraže, ki pa še jako lepo cvete po nemških deželah. Prim. W. II. 81. Iz navedenega uzroka skače nemška gospodinja v Šleziji itd. plešoč na pustni torek tako visoko, kolikor se da. (M. Busch 106.)
Če raste na polju preveč o sat a, prežene se po Koba-ridski veri, ako se škropi na pust z „buljno vodo". (,Bulja' (n. pl.) narodna jed na Kobaridskem. Iz ,turšične' moke se zamesi z gorkim mlekom, a tudi z vodo; — dodene se „groz-dovljiča" 4) in že v to testo vlije raztopljene slanine z ,ocvirki' vred. Z roko se potem napravi „bulje", veče od jajca, a take podobe ter dene v vrelo vodo kuhat. Voda, ki ostane, zove se „buljna voda"). Ko je neki kmet ravno tako preganjal škodljivi osat, pristopi k njemu neki gospod, ki ga popraša: ,No kaj pa delaš?' — „Osat preganjam; kaj pa ti delaš (vendar ga je tikal), „če smem vprašati?" — ,Jaz pa tebi
i) Belokr.: stog (m.), hrv. stožina (po Cig.-V: stožir, roglovača, Hiifelstange).
■') Kranjski Slovenci pravijo ,maškare' ali ,mašk«re' (ž.), tujka (iz „Masken").
s) Po snegu za debelo repo. (Prim. „Črtice" 85.)
4) Prim. „grzdovlje" (uprav: grozdovlje) v „Letop." 1882—83; 203. — J. N.
vero (namreč v vraže), dejal je gospod in izginil. Bil je . . hudič. (Vršno. Zapis. g. A. Gabršček).
V	Zagorju za Savo so pred ,nekimi' leti Pusta (slamnatega možicaj ,v vozu' vozili od hiše do hiše, kjer so se nadejali dobrega sprejema in še pijače po vrhu. Eden je imel pik („kramp"), rovnico ali ,matiko', ter začel jamo kopati pod kapom pred vežnimi vrati. Ko bi se jim ne bil gospodar zadovoljno odkupil z vinom ali ,v denarjih', pokopali bi bili Pusta ondi, hiši v sramoto. Z jako velikim hruščem vrgli so ga naposled v Savo ali pa v Mandišibo (,M'diš'co'), ker teče ondi blizo mimo ta in ona. (Zap. g. Križnik.)
Na pustni dan se morajo razne burke uganjati, da je potlej ,debela repa'. (Motnik. Zap. isti,)
V	Dravskem polju (na Staj.) plešejo in bobnajo večji dečki (vojaški oblečeni) pri vsaki hiši za „debelo repo". („Črtice" 197; 4. r.; prim. ondi tudi str 85.)
Nekateri ta dan sejejo presadJ) (,flance'); ker je pa pod milim nebom navadno še sneg, vsejejo jih pa pod kozolcem. Pravijo, da se iz tega presada zelje potlej ne izpridi v kadi. (Motnik. Zap. g. Križnik.) — Na pustni dan se morajo prati predena (štrene"), da se potlej raje beli platno. (Ondi.)
Po nekaterih krajih slovenskih, zlasti v Laščah, pravijo Kurentu celo: „sveti Korent", a Tolmincem in sploh gorenjim Sočanom je Koret t. j. „Kuret" zaščitnik kuretini — brez dvojbe zarad jednakozvočja'. Prim. „Letop." 1882—83; 209 p. b. Km.
Hrvati in Srbi pravijo pustu ,poklade'. (V izvirnem jeziku o ,pokladah' Žumberskih):
„Kada dodje ovaj ,svetak', napnu ,djetca' u kuci ili gdje vani zibalo, t. j. privežu uže2) ili lanjan na oba kraja te3) gore vse po redu sjedaju i jedno drugo ljulja4), a kada nastane večer, skupe se5) momci te se obuku u krabuljadu (maškaradu) i idu od kude do kuce; izmedju sebe6) izaberu si jednoga za vodju, koga moraju svi slušati; ako se koji od njih nadje, koj ga nebi slušao, odmah ga na njegovu zapovjed povale, te mu sve7) iz šale dadu batine8); jer koji god što v krabuljadi dobije, to nosi, pa on tužio neznam kome. Kada dodju u koju kucu, počmu plesati i svakojake ludorije zbijati, samo da im taj dan obično u veselju prodje. Sutra dan pako, kada tko u čiju kucu dodje, ,običaju' mu metnuti na stolac
') Domača (belokranjska) beseda namesto tujke: „flance" (iz „Pflanze"). V Novem mestu sem nekdaj slišal celo ,fiancate\ — J. N.
-) Vrv; — 3) ter; — 4) niha (ziblje); — 6) zbero se; — •) tako je po naše: „izmed sebe", a ne: „iz svoje srede" po nemškem kopitu: ,,aus ihrer Mitte"); — ') samo; — 8) ,palic', t. j. po r ... .
mjeh i u njem prosa ili kakvog drugog žita, ponajviše pako tricah (posijah J), na ,koga'2) onaj, koji tada u kucu dodje, sjesti ,može'3), i to tvrdo, što znači, da ce kvočka to radje4) na jajah sjedjeti, kad pilice poleže; a prije, nego li otidje iz kuce, mora rogulje6), te š njimi po pedi iznutra malo postru-gati, što znači, da ce se radje kokoši kuce držati i u svome stanju6) kopati, gdje budu jaja nosile, a ne u tudjem Kad to sve ovrši, onda stopram prodje doma; s toga7) se i ,neda' nitko taj dan u tudju kucu, boječi se, da nebi mora o na mjehu sjedjeti, ili kao što8) oni kažu9), „kvocati"10). „Arkiv za povjestn. jugoslav. VII (1863); 334—35.
Srbom je „bijela nedjelja" = zadnji teden pred velikim postom t. j. ,zadnji predpustni teden'; „bijele poklade" zovejo „pa „zadnjo predpustno nedeljo".
V	Črni gori hodijo po vaseh zadnji predpustni teden („uz bijelu nedjelju") šeme („maškare"), in deca se namažejo s sajami, obesijo na-se zvoncev, nagrdijo se kakorkoli še drugače pa hodijo po vasi od hiše do hiše, ter prosijo sira, masla, jajec itd. Kder jim ne dado ničesar, ondi potegnejo z jajcem ob vrata. (Vuk: „Život i obič." 18—19.)
Ob isti dobi („uz bijelu nedjelju") zberd se ,djevojke v jedno hišo ter prineso' „pokladnicu" t. j. sira, smetane („sko-rupa" ") itd. (Ondi.)
V	Risnu (v Dalmaciji) obleče se zadnjo predpustno nedeljo nekoliko dečakov v kožnato (kožuhasto) opravo, in to narobe, to je tako, da je kosmata stran od zunaj, našemijo se z različnimi repi in zaplatami ali krpami („dronjicima") ter obesijo na-se zvoncev; jednega pa oblečejo za žensko, ter mu dado v naročje . . povito dete („povijeno) dijete. Ti dečaki („momci") zovejo se dedje („djedovi"), a dni v ženski obleki: dedova baba („djedova baba"). Kolovratijo po mestu ves dan, poskakujoč i ljubeč (poljubljajoč) njo in dete, ter zbijajoč tako smeh; za njimi pa vršelo dece, ki vekajo; „Bu, djede! bu babo!" (Ondi.)
Jako zanimljiv je nekdanji predpustni običaj Dobrovniški, ki smo ga imeli v mislih uže na 152. str. (1. op.) ter se nahaja popisan^ v Vukovem „rječniku" (828) p. b. „Čoroje", m. (,u Dubr.'): Čoroje, vila in turica hodili so 12) za ljudovalade o predpustu („za vremena republike uz mesojedje") kot šeme.
') PosSj; — 2) t. j. na ta meh („mjeh"); — s) more (tu bolje:
mora); — — 4) raje (rajše, -a); — 6) ,burkle'; — 6) stanje (tudi belokr.)
poslopje, Gebaude; — ') zato; — s) kakor; — 9) pravijo; — 10) kokati
(kakor kocka).
11)	Neka Bela Kranjica rekla je nekdaj pred mano: „škralupec".
12)	Isto besedosledje čitaš i pri Vuku.
Čoroje je1) imel kosmato opravo, (po kateri so bili prišiti kakoršnikoli repi, a posebno lisičji), na obličju šemo („obra-zinu"), v roki pa zeleno vejico („zelenu grančicu") ali šopek cvetic („kitu cvijeca"). — Vila je2) bila oblečena v belo žensko opravo, po nji pa opasana z rdečim trakom, („crvenom pantljikom"), in s takim so3) ji tudi rokavi nad laktom bili zvezani; na glavi je imela b<51o pečo (»pokrivalo") in venec iz cvetic, a po obrazu4), na katerem je bila ,obrazina', z rdečim trakom obšit kos sivega sukna5), ki ga je prizdigovala, kedar je plesala ... V roki je nosila nekak kolač („lfiku) na tri ogle, opleten vfes s cveticami. — Pri turici, ki je bila kakor najimenitnejša („najglavnija") med njimi, ni se človečja glava niti videla, nego je nad njo na dolgem kosmatem vratu bila konjska glava z ,velikimi' zobmi, ki je bila napravljena tako, da so se usta od zdolaj lahko odklepala in sklepala ter zmerom hlastala („klocala"'"'); a noge je imela kosmate in zdolaj kakor pri tiči („u tiče"). Poleg njih je hodil bobnar, ki je bobnal v eno mer. Prvič so hodili na ,sretenije', to je na Svečnico; 2. febr. po starem koledarju7), in potem vsak svetek do velikega („čas[t]noga") posta. Prvi dan so hodili tudi skozi stolno cerkev („sabornu crkvu"), a na svetega Blaža (3. febr. po st. k.) hodili so i pred kneza. Gredoč so se po ulicah sem pa tam mudili; vila in čaroje sta plesala, a turica je v eno mer hlastala s svojimi zobmi. Priprosti ljudje so pravili, da je taka žival kakor turica nekdaj bila zares, pa da so jo ujeli in ubili; književniki njihovi pa pravijo, da so je to delalo v spomin nekdanjemu vojnemu (,ratnome') bogu Turu(?).
A glede „Srba-graničara" piše N. Begovic (83) p. b.: Ca-rojice tako (v izvirnem jeziku): „Čarojičari zovu se koji idu u „čarojice". Od Nikolja pa do Božiča idu8) čarojičari. Skupi se njih po nekoliko „virauna"9) — veli vrijedni Delič — ,oma-
»), 2), 3) Isto besedosledje čitaš i pri Vuku; — 4) „preko lica" (prim. na 157. str. 4. op.); — 6) „sur, a, o": siv (grau) po Drobniču: bled (blafs von Farbe, coloris pallidi) po Vuku „rječn " 726 ; po I. Filip, pa tudi = nsl. rjav (braun), zagorelo-siv (dunkelgrau) in „kohlenbraun".
Prim. v Vuk „rječn." (276) tudi besedo : ..klocalica, eine hol-zerne, dem Pferdekopfe iihnliche Maschine, deren Mund man nach Be-lieben auf- und zumachen kann"; tedaj podobna konjski glavi. Vuk je tudi v Požarevcu 1807. leta videl o predpustu (,,uz mesojedje") v dvoru kneza Miloša . . . ., kako se ,momci' igrajo s tako ,klocalico': jeden se obleče na priliko kakor čoroje (sic) pa ž njo zgodaj hlasta ter straši žene in deco. Glede imena se je Vuk tu menda zmotil, ker je ondi napisal i te besede: „0vaku je glavu imao u Dubrovniku čoroje, [uprav turica, kakor čitaš zgoraj po istem Vuku].
') Prim. pod napisom: Svečnica (1888, str. 186, op. 1).
8) T. j. ,hodaju' (hodijo); — čudna beseda, vem da tujka, ki je pogrešam pri Vuku i. dr.
škaruje' se, ugare se,1) a jednoga načine kao „jarca"2), pri-vežu mu bradu od kučina3), objese mu zvono; bronze4), ili nosi u ruci, pa klepeče tako, iduči od kuce do kuče, te prose. Ko ih ode da pušta u kudu, oni igraju (plešejo), skaču po kudi, jarac mekece, a oni pjevaju" [koledniško pesem, ki pa nima ničesar praznoverskega ali bajeslovnega v sebi].
Pravili smo uže večkrat, kako se nekateri narodni običaji (oziroma vraže) selijo od svetka do svetka, — od dobe do dobe — iz znanih in neznanih uzrokov. — Najsi hodijo ti našemljeni „čaroičarji" med ,Srbi-graničari' z „jarcem" ali kozlom vred samo od sv. Miklavža do Božiča, (a ne o pred-pustni dobi, kakor so hodili nekdaj v ,Dubrovniku' čaroje, vila in turica), in dasi tega kozla ne pečejo na ražnju — nI pravemu Bogu, niti kakemu krivemu na čast: pa se nam vendar dozdeva, da je ta kozel kolikor toliko v rodu onemu kozlu, ki so ga poganski Rimljani darovali o „liberalijah" vinskemu bogu Baku. Prim. Virgil. „Georgic." II. vr. 395—66) in Sepp II. 250.
Hrvati na otoku Korčuli (v Dalm.) imajo na pustni dan (,na poklade') to navado, da pripeljejo v v&s živega vola, pa kateri dečak ga udari s sekiro na prvi mah tako, da se zruši (zgrudi) vol ves omamljen kot mrtev na tla, dni dečak je potljej „kralj", ki sme po stari n&rodni pravici ta dan zapirati dajati tudi tatove in druge hudodelce . . v prazno rupo („čatrnu", Cisterne). — Najprej pripeljejo vola uprav k .lanskemu kralju'; ako ga ta na prvi mah podere tako, kakor je treba, tedaj ostane on še to leto kralj; ako mu pa izpodletf, tedaj stoprav sme kateri drug poskusiti svojo srečo. — Ubitega vola pa spečejo ter se goste ž njegovim mesom vsi vaščani, svirajo na meh („mišnice" = mješnice) ter ,igrajo kolo' v&s dragi dan — do večera. (P. u. p.)
Kdo se ni domislil nehote ..duhovskega (binkoštnega) kralja?" — Ta naš (pustni) kralj mora si zaslužiti to čast s posebno spretnostjo, da podere živega vola z ugodnim uspehom na prvi mah, dočim si jo mora kakšen drug junak pridobiti z odlično spretnostjo pri pretekanju.
Na Slavonskem ima posebno zdravilno moč pustna kuhinjska cunja („pokladni žmak"), ki se odbere uže ,na badnjak' ter rabi od božiča do pepelnice („čiste srede") za umivanje
') Ugariti (nagariti) se: s sajami namazati se; — 2) kozla; —
s) tulje, terjače, oslak itd. (Werg.); — 4) kravji zvonec, klepača.
6) „Et ductus cornu stabit sacer hircus ad aram Pinguiaque in veribus torrebimus exta coturnis."
Po Šubičevem slovenskem prevodu 1. 1863: ,,Za roge pak peljan stoji kriv kozel u gaju, tolsti da drob njegov ,prežimo' na leskovih ražnjih."
kuhinjske posode. S to cunjo tero („taru") kravam vime in stegna, zato da bolj molzejo („više mleka dadu"). — Vele, da je dobra tudi za tvdre ali bule: voda se segreje, vlije v stopo; cunja se potem v to vodo namaka in ž njo pari tvor. — Isto tako delajo, ako si vol orjoč ob jarem ogoli („ubije") vrat, — ali če okolje volk katero živinče. Kos take cunje („prnje") zapalijo in kade [kedar koli], da se odvrne od živine vsaka nezgoda („nepogoda"). — Naposled se obesi na plot, da ne zahajajo kokoši na sosedovo dvorišče, da neso, da hodijo v kurnik („kokošnjak"), in da jih ne grabi kragulj. — Mast z jestvin, katere se kuhajo na pust, nabirajo ter ž njo različne živinske rane mažejo itd. (Ilic 119).
V	Slavoniji ,zakopajo' namesto Pusta — pustno babo („pokladnu babu"), a ne na pustni dan, nego na pepelnico, ki ji pravijo Hrvati „čista srčda".2) L. Ilic, 116—117. Tako je bivalo vsaj do 1. 1846. o velikem joku in stoku („medju oplakivanjem i jadikovanjem").
Isto tako ,pokapajo'3) Švedi pustno babo („Fastnacht" ; sic) v podobi stare babe v pepelnično sredo. — Nekdaj je bivalo tako tudi v znamenitem ,Kelmorajnu' to je v Kolonji (Koln). „Illustr. Welt" 1887; str. 347. — Tudi na Češkem (po kmetih) pokopava se Bak ali Pust („bachus", „masopust") še zmerom na pepelnico, in to po navadi — v vodo, kamor ga nosijo na nosilnicah kakor mrliča. Po nekaterih vaseh ob meji moravski napravijo pa za-nj nalašč posebno pokopališče ter ga pokopljejo z vsemi sprevodnimi obredi — če je samo moči — v sneg. („Festkal. 1864; 63.)
V	Praških pivovarnah pokopavajo pa Pusta ali Ko-renta, (ki mu pravijo uprav „Bachus") še vedno na pustni dan. Oblečejo ga prelepo, a smešno kakor velikanskega možaka . . s pipo v ustih; v jedno roko mu dado vrč, v jedno pa kupico ter ga posade v poslopju v kakšen kot na sod tako, da kaže gledalcu hrbet. Sod pa postavijo vselej med zelene mladike, pisane zastave, papirnate vence in svetle svetilke. Včasih jim je pa za Pusta živ možak. Med različnimi šemami, ki se sučejo okoli Pusta, nahaja se tudi kakšen pavliha (,pajac'), Žid, Pustova (,Bakova') ,žena' itd. Posebno pavliha pa Žid skrbita za dobro zabavo ter zbijata v tamen razne šale. — Stoprav po enajstih zvečer biva Pustov sprevod z godbo. Ne nosijo ga pa na pokopališče niti v vodo, nego v dvorano v prvo nadstropje; in ko postavijo tja nosilnice s tem čudnim mrličem, slavi' ga kakšen govornik z ,ganljivim'
„Nicine", Beulen.
2) Po sedanji hrv. pisavi: „srieda"; — s) hrv.-slov. oziroma belo-
kranjski: „pokapati" (v impf.) = pokopavati.
govorom. — Za sprevoda, zlasti pa za tega govora žaluje in javka Pustova žena, da je strah, dočim jo drugi tolažijo na vso moč. Po govoru puste Pusta zgoraj v dvorani ter se vračajo vsi, veselo popevaje z godbo nazaj, in pust je pri kraju. — Ako je pa ,za Pusta' . . živ možak, odneso ga dostikrat na dvor ter vržejo z nosilnio na kup pepela, nalašč pripravljenega; vsi prisotni obsujejo ga zdaj s pepelom, in Pust jg . . pokopan.
Češke vraže. V katerem kraju ni o predpustu svatbe, tam bode tisto leto malo gosij, ali bodo pa nesle jajca jalova'. („Cčm." 1856; III, 67). Kdor poslednje pustne dni prede, temu miši lan razgrizejo. (Ondi).
Z „medveda" (našemljenega človeka), ki hodi zadnje pustne dni po vasi, trgajo si gospodinje grahovice, s katero je ovit, ter jo devajo goski v gnezdo, zato da bi dobro izvalila (ondi). Tako trgajo češke gospodinje grahovico tudi z onega »medveda", ki ga vodijo mladeniči in deklice od hiše do hiše v pohode, da pleše z vsako gospodinjo, pa tudi z dekliči. Grahovico devajo gospodinje i pod kokle v isti namen. Mladeničem in deklicam pa podeli kaj vsak gospodar in vsaka gospodinja, misleč, da je „medvedov" pohod hiši na srečo. Zvečer hodijo vsi v krčmo na ples ter poskakujejo čez nemoč visoko, zato da bodo konoplje visoke ali velike. (P. u. p.). Pri Hanušu „B. Kal." 80 pogrešamo tega praznoverskega uzroka. Prim. tudi Krolm. I. 71-72 („Festk." 1864; 49).
Med Poljaki (Poznanjskimi) preoblači se pa na pustni torek („w ostatni Wtorek") po več dečakov za medvede („niedzwiedzi"), ki hodijo uganjaje različne burke od hiše do hiše sami, ali jih pa vodijo vodniki na vrvcah. (Kolbg. „Lud" IX; 123). Vendar je pri nekaterih Poljakih — a ne na pustni torek, nego pepelnično sredo — tudi taka navada, da opletajo jednega samega dečaka od glave do nog z grahovico, ki mu jo naposled zdero z života ter vržejo v vodo. Ta običaj zovejo „topienie bahvana", t. j. utapljanje balvana.1) (Kolbg. XVIII; 46). Razlago zvemo kesneje.
Pred 1. 1830 vozili so Poljaki nekod na pustni torek po vasi tudi petelina ali kokota ter pobirali za občno pojedino („uczt§"). Ondi XI, cz. 3; 144. — Štaj.-slovenske šeme („maš-kori") sprevajajo na pust še dandanes tudi kokota. („Črtice" 197). Da odsekujejo Čehi petelinu o predpustu glavo, ali ga
') Prvotni pomen besedi balvan (ali bolvan) utegnil je biti: hlod (Block, Klotz), pozneje kip (idolum) itd., a naposled, zlasti pri Poljakih: „malik" (abgott, Gotze). Gl. Mrong. in Linde; prim. tudi Miki. lex.2 11 in Matzen 1870; 18 p. b. „balvan", ki je nekaterim Poljakom tudi to, kar „slamnat mož", kakeršnega so Poljaki metali v vodo o drugih prilikah. 0 tem pozneje.
pa obešajo na pustni torek . . . zvemo na drobno z dozdevnim uzrokom vred malo pozneje.
Poljski „kulig" ali „kulik", ki znači po Lindeju (II2; 546), Mewe, „Wasservogel", Faschingslustbarkeit, Fasching, Carneval, Faschingsschwarmeri; po ustn. poročilu pa tudi „Faschings-zug" in „Faschingsschmaus" (pustno pojedino), — utegne strinjati se kakorkoli z nemškim (binkoštnim) običajem, ki se zove „Wasservogel" (povodni ptič), a ni ptič; nego nekod (n. pr. v Avgsburgu) dečko, ves od glave do nog s trstiko opleten, ki ga vodita dva druga dečka, z brezovimi mladikami v rokah, po mestu, ter ga naposled pomočita v vodo. (Grim. „D. Myth." II2; 745 *). — Akoprem se poljski „kulik" ne ovršuje tako, vendar je mogoče, da so mu po tem ali takem običaju Poljaki nekdaj zdeli ime. Da se vrši jeden običaj o binkoštih, drugi pa o pustu, — to našim mislim ni na potu; slišali bo-demo skoraj, da n. pr. uprav Poljaki sodijo in obglavljajo „Pusta" na pepelnico, kakor Čehi „kralja" o binkoštih. Poljaki sami ne ovršavajo svojega „kuliga" ali „kulika" ose-dobi več tako, kakor nekdaj. Po Lindejevih besedah 1. c, je bil „kulig" podoben veselemu pustnemu obhodu s šemami (s pisanim glumačem, „arlekinom") in z obilno popivko (neki ,od Popiela'); po Kolbergu („Lud" IX; 121) bili so pa „kuligi" na Poznanjskem še početkom tega veka o pustnem časa vzajemne šaljive zabave („maskarade") po graščinah („dworach") med prijateljskimi sosedi in okolične mladine. Imeli so tudi vsi obrazine t. j. šeme na obrazu.
Še dandanes vozijo se o pustni dobi po Krakovskem poljski graščaki in velikaši k prijateljem (sosedom in meščanom) na obilo obloženih kolih, (a neošemljeni) na veselo pustno zabavo in pojedino („kulik11). P. u. p.
Rusi ovršavajo svoj pust (pravijo mu „maslenica"2), ves teden pred svojo pustno nedeljo z različnimi pustnimi veselicami, ki so našim kolikor toliko podobne ali pa kar nič. — Tudi Rusi .pokopavajo' (sežigajo) svojo „Maslenico" koncem maslenice. (H. Roskoschny: „Russland Land u. Leute". Leipz. brez letnice I; 167). — Uže prvi dan po pustni nedelji začenja se Rusom veliki post. Pri njih ni po tem takem pustnega ponedeljka in torka ali našega in nemškega „pusta", ki mu vele Rusi zato res „nžmeckaja maslenica" (nemški pust), kakor nam je priobčil g. dr. M. Murko; — tudi „nžmeckaja
») „0b hier" — piše Grimm — „der sommer statt des winters stehe, ob der schilfknabe den winter, ein anderer laubknabe vielleicht den sommer bedeute, oder der verkleidete [knabe] regen erwirken solle, lasse ich unentschieden."
2) Izrekuj: „masljanica", kakor tudi piše Dalj,, a ž njim vred i ,nova šola'.
masljana" (Dalj II2; 308 p. b. „maslo"). Nekod ovršavajo ma-slenico stoprav po veliki soboti ter ji pravijo „široka|ja] ma-sljanica". Pod tem napisom piše „IInna" (izr. Njiva) 1887. 1. na 158. str. tako: „Kak i teper,1) masljanica v starinu sprav-ljalasb2) osi.midnevnym prazdnestvom posle3) velikoj suboty, kogda obyknovenno pominali umerših.4) Posle etogo pečalbnago6) obrjada6) izmenilost. nastroenie i peredavalisb7) vsčm maslja-ničnym poteham.8) V istem listu (str. 152 in 153) vidijo se na podobi sredi viharja in zameta (snega) med čudnimi še-mami tudi kozel, medved in petelin, a namesto našega Pusta ali Kurenta tako zvani „masljaničnyj dčd ali dšdko" z dolgo sivo brado.9) Kozel, 2 medveda in „dždko" (le-ta bren-kaje na balalajko) sede vsak na svojem velikanskem ponve-njaku10); izza teh čudnih podob gleda pa na-nje iz velikanskega lonca, (ki rabi za tako peko), poosebljena „Masljanica" t. j. tolsta in obilna ženska prijaznega lica v narodni opravi, a brez kake „ličfne" (obrazine).
Taka (poosebljena) „Masljanica je ruska posebnost, ki je stoprav 1. 1887 po imenovanem listu prišla na dan. Kozel, medved in petelin nahajajo se, (kar smo že slišali) tudi pri drugih narodih indoevropskih med „pustnimi živalimi", če tudi ne sedeč na velikanskih „blinih", ki značijo menda tudi nekdanjo žrtvo pogansko.
Ruska vraža uči kmeta tako: „Kakoj denj masljany krasny, v takoj denj suj pšenicu" (Dalj II2; 308), t. j. kateri maslenični dan11) je lep, tak dan sej pšenico. „Nenastje v voskresenje pered masljanoj, k urožaju gribov", t. j. [ako je j deževje v nedeljo pred maslenico, [bode] obilo gliv — kakor po binkoštnem dežju. Letop. 1888; 176.
Nemci pravijo v nekem kraju pri Tibingi slamnatemu možu: pustni medved („Fastnachtsbar"). Temu privežejo na vrat svežo krvavico ali pa mehur krvi. Obsodivši ga, odsečejo mu glavo, ter ga pokopljejo — očiten dokaz, da je ta človečja podoba po imenu „medved" izprva res značila zimo, ki je morala biti končana. (Prim. M. Busch, 43).
Nemški učenjaki sodijo po svojega naroda pustnih navadah in mislih (vražah in praznih verah), da je vse to ostalo po kakem poganskem svetku, ki so ga nekdanji Nemci pra-
') Zdaj; — a) praznovala se; — a) po; —- 4) kedar so po navadi spominali se mrtvih; — 6) žalostnega; — 6) obreda; — ') prepuščali se; — 8) pustnim veselicam; — 9) podoben je maliču (Berggeist, Berg-ali Wichtellmannchen); — 10) Pfannkuchen, r. „blin", ki je iste kore-nike kot naš mlinec. Prim. Miki. lex. str. 31 in 372 p. b „blinb" in ,.mlini-/' (placenta).
") T. j. oni teden pred pravoslavnim velikim postom.
znovali bogu Donarju (svojemu gromovniku) in boginji Frigil) na čast, in da je bil ta svetek predsvetek spomladi (prave zime završetku). Prim. W. II; str. 80; Reinsb. Diir. „FestkaF 1864; 61.
Po naših mislih ni bilo pod nemškim podnebjem o ti dobi nikakega povoda kakemu (narodnemu) svetku. Baš ta
—	pred pravi spomladanski svetek vtakneni „predsvetek" dokazuje, da se je tudi na Nemško presadil iz tuje, toplejše dežele laške, (kder se je Rimljanom začenjala spomlad uže 7. fe-bruvarja meseca; Grim. „D. Myth." II2: 74.
Z drugimi Bvropci vred pritikali so Nemci novemu svetku tudi kaj „iz svojega" t. j. kakemu starejšemu narodnemu svetku vzetega; preselila se je k novemu tudi kakšna stara vraža koncem zime, oziroma o spomladnem prazniku iznašali so slamnato podobo (zimo) ter jo vtapljali ali pa sežigali, — tako so potlej o postu delali in delajo nekod še dandanes tudi s „slamnatim možem", W. II; str. 35, 68 in 81; a to se zove po nekaterih severnih in po južnih krajih nemških: Pusta pokopavati („den Fasching begraben"). Prim. „Festkal a. B." 1864; 60- 61.
Zvečer pred veliko nočjo (poprejšnjim spomladnim praznikom) zažigajo Nemci sosebno po severnih krajih slamo na kolih, češ: dokler seže dim, dotle ne more naškoditi vreme poljščini. Tako delajo Nemci nekod še zdaj na pustni večer. (W. II. str. 67, 68 in 81). — Kakor o božiču, tako mora biti tudi na pustni večer uže vse dopredeno; drugače ponesnaži koželj Harka. (Torklja, uprav Pehtra baba). Simrock: Handb. d. D. Myth. 6. izd. (1887); 381. — Kakor na badnik, tako mora po nemški vraži človek jesti oziroma gospodinja skuhati po sedmero ali devetero jedil, da bode novcev in vsega na prebitek v hiši. (W. II. str. 65 in 80). — Na Bavarskem, v Avstriji, po severni Nemčiji itd. morajo se na pustni večer peči ponvenjaki („Krappel" ali „Kreppel", Pfannenkuchen). Kdor jih ne peče, ne more biti vse leto vesel. (Simrock: ondi 381; W. II; str. 80, ki je z Grohmannom vred („Appollo 36") tudi te misli, da so utegnili nastati iz darilnih kolačev (poganskih).
—	Kdor ne je ta dan prest brez soli, oslovska ušesa dobi. (W. II; str. 80). Tako se grozi nemška vraža onemu, kateri ne zavžije na veliki četrtek nikake zelenjave. (W. II, 71; Letop. 1887; 158). Na pust ne sme nihče šivati; sicer bi zašil kuram zadek (Biirzel), da ne bi mogle ,nesti' vse leto. (W. II. 80). Isto pravijo z drugimi besedami tudi štaj. Slovenci. „ Črtice"
') Frigg ali Friga (severna Freija); nadeli so ji poleg več drugih imen tudi „Perchta", ki se je izprevrglanekaterim Slovencem v Pehtro (babo), česar novi čitatelji morda še ne vedo vsi.
196. — Na pustni dan se ne sme presti, sicer preja gine (schwindet das Garn). W. II., str. 80, § 98. Prim. tudi Vernalek. „Mythen und Brauche" 1859; 293.1) — Smetje se ne sme iz hiše (sobe) nositi na gnoj, drugače bi utegnil kdo čarati ž njim. (Ondi2). — Na pustni večer je treba plesati in visoko skakati, zato da bo velik lan. (W. II. 81.), [M. Busch 1877; 196]; ista vraža je tudi pri kranjskih Slovencih]; Pri štaj. Slovencih mora pa mladina zelo plesati — za „debelo repo". Prim. „Črtice" 197 zg. in zd. Pri Čehonemcih morajo same dekline plešoč, skakati, da bode velik lan. (Grohm. 95). — Kaj-kavci v hrvatskih Podstenah pa vele; „Če se na pust visoko skače, ondaj bodo konoplje visoke; ako se pa široko skače, onda bode repa debela." (Po u. p.).
V Oldenburgu in na Vestfalskem je še vedno ta navada, da se na pustni dan kakemu petelinu odseče glava, kar se tolmači tudi z nekdanjo žrtvo (W. II; 81). Tako ubijajo petelina ob isti dobi tudi v Basumu (na Hanoveranskem) in v Skociji; nekdaj so ga ubijali tudi Angleži. (A. Kuhn. in W. Sch\v. „Nerdd. S." 1848; 371 510.) Med Čehonemci obavljajo tak glavosek nekod dečaki s koso, pa samo o cerkvenem prošče-nju; a nekod ubijejo ubogega petelina s cepcem, potem ko se dotičnemu dečaku zavežejo oči. Kateri ga naposled ubije, oni dobi petelina za plačilo ter gre potlej z drugimi tovariši v krčmo, kder ga goste kot „zmagovalca" — na svoje troške. - Pri Ceski Lipi (jako ponemčeni) zavežejo se o prošcenju oči celo kaki deklini na selski trati (Dorfplatz), pa katera ubije tako petelina s cepcem na j eden mah, ona se razglasi potem za kraljico („Festkal." 419 i. dr.).
A vredno je spomina, da v vojvodstvu saksonskem (Hal-berstadt) dečaki z zavezanimi očmi ubijajo petelina pod po-veznenim loncem skritega — o Kresu Ivanjskem. (A. Kuhn Nordd. S. 1848; 3913). V okolici od Knežjega lesa (Fiirsten-walde) do Slovanskega bukovja (Wendisch-Buchholz) na jug devajov pa pod lonec kako darilo. (Ondi 3854).
Cehi odsekujejo še po nekaterih krajih na šaljiv način petelinu glavo, ako je kde kakšna svatba v predpustu; v oko-
!) Štaj. slov. vraža pa veli; „Če kdo na pustni dan prede, s tem kače k hjši privabi. „Crtice" 197 zdol.
2)	Štaj. slov. vraža uči pa drugače. Prim. „Črtice" 196 zdol. in 197 zgor
3)	Tako tudi okoli Kralikov (Grulich) ob češko-moravski meji — pa samo v ponedeljek po prošcenju („Festkal" 1864; 419).
4)	Pri Metliki sem pa na belokranjskih svatbah videl za mladih nog pod milim nebom večkrat, kako se je zdaj ta, zdaj oni dečak o velikem smehu vseh gledalcev trudil na vso moč, da bi z zavezanimi očmi in s palico v roki razbil prazen lonec Tako je ostal od prvotne žrtve (petelina), na posled — sam lonec
lici Hrudimski (Chrudim), obeša pa rabelj — tudi na šaljiv način — petelina na vislice, ako se svatuje pri bogatih ljudeh na pustni torek. („Festkal." 1864; 52 in 53; Vernaleken 303 do 304). — Nekod mora biti petelin črn. (Grohm. 123).
Na Moravskem odseki vali so pred 1. 1848. Hanaki v v Roketnicah (Roketnitz) pri Prerovu (Pferov, Prerau) na pustni torek glavo ovci. (P u p.). Kakor glavosek ,petelin-ski', tako nas spominja tudi ,ovčji' kake poganske žrtve. Petelinova žrtva nas spominja črnega petelina, slovanskemu maliku Svetovitu posvečenega.
Bolgari, ki ovršavajo svoj pust (syrnico", tudi „karnaval") po različnih krajih različno, vozijo nekod ,2 dni' pred velikim postom po ulicah tudi slamnatega moža, ki ga utapljajo naposled. (Priobčil Bolgar g. Čulič>.
Nemci (na Švabskem) vodijo na pustni dan tudi še „ pustnega medveda", zime znak, kakor prij Dancih tako zvani „gadebasse" (Gassenbiir). „Festkal" 1864; 61—62; prim. Grim. „D. Myth." II2 736. Čehonemška šega istega dne: medveda voditi („den Baren auszufuhren"), strinja se do malega s češko šego in vražo. (F. A. Schmalfuss, Prag 1851; 88.)
Za pustni dan izposodili so nekateri severni Nemci „me-dvedu" za tovariša od božičnega običaja tudi jahača na belcu („Schimmelreiter"), katerega je bil učeni A. Kuhn v svoji poprejšnji razpravi1) in to po naših mislih po pravici razglasil za Vodana; potlej se pa premislil, ter se ni upal več trditi tega izvestno.2) Prim A. Kuhn und W. Schwartz. „Nordd. Sag. u. M." Leipz. 1848; 369. — Tako so v Stari okrajini („in der Altenmark") prenesli tudi tepežkanje — na „pustni dan". Tega dne hodijo hlapci in dekle od hiše do hiše tepežkat tudi po tako zvani Slovanski deželi („Wendenland"). Isti, ondi na 369 str.
Ob Tigurskem jezeru (Ziiricher See) pokopavajo Nemci „Pusta" (slamnatega moža) na pustni dan, zažigaje ga_s pla-menicami na visokem drogu. — V vasi Matt (v isti Švajci) mečejo pa na pustni večer še „kresna kolesca" — uprav zažgane „štirioglate deščice z okroglo luknjo" k višku. (Da se godi to med nekaterimi Slovenci na „ kresni večer, povedali smo z uzrokom vred uže v Letop. 1887; 117—118.
Vremensko prerokovanje. Slovensko: Če so pustni dnevi deževni, je tisto leto dosti sočivja. (Pri Črnomlju. Zap. gosp. Kupljen). Če je moker plot, bode dosti fižola. Če je pust na knalu, bode velika noč na peči. (Na Krškem. Zap. g. Romih).
') „Ueber das Verhaltniss Markischer Sagen und Gebr. zur Alt-deutsch. Mythologie."
■) „Mark. Sagen u. Marchen, Beri. 1843 (v predgov. str. V).
Stsl. —; (r. „ sreda na pervoj nedelč velikago posta), mr. —; bolg. —; srb. —; hrv. čista srieda; č. popelec, popelečni stfeda, škareda stfeda („dies ater"); č. slov. popoločna streda p. popielec, šroda popielowa, wstepna šroda, srb.-luž. sazna srjeda, tudi podjabnica." J)
Iz sredovečnega koledarja Haltaus-Scheffer'jevega zatro-silo se je bilo tudi v več drugih knjig, da je papež Gregor Veliki pod konec šestega veka uvel „pepelnico" t. j. cerkveno pepelitev v sredo po pustnem torku (v znani namen), in da se od one dobe začenja post na isto (pepelnično) sredo. Dognali so pa po novih korenitih raziskavah, da se je 40-danski post naši (zapadni ali zahodni) cerkvi na pepelnico začel sto-prav v osmem veku (Wecker-Welte: „Kirchenlexik." 1882. I; 1475). — Ker se v vztočni ali vzhodni cerkvi ne pepele ta dan, zato pogrešamo pri Rusih (in Malorusih), Bolgarih, Srbih . . tudi posebnega imena ti sredi. — Hrvatsko ime „ čista srieda" (lat. „mundus dies Mercurii") strinja se pa s starim nemškim imenom: „Schiirtag" = Reinigungstag (čiščenja dan) t. j. oproščenje ali odpuščanje grehov („absolutio"). Prim. Haltaus-Scheff. 1797; 206.
Slovenci pravijo sploh, da morajo dne dekline (dekleta, dekliči ali odrasle deklice), katere se ne vdajo ali ne omože o predpustu, — na pepelnico vlačiti („vleči") ploh.
Ker bi jim pa bila vendar prevelika sramota, zato opravljajo ta neprijetni posel namesto takih revic povsod dečaki (nekod preoblečeni v ženske) na šaljiv način.
V Ribnibi vlačijo ploh na pepelnico dečaki po trgu in ga puste naposled menda naj starši devici pred hišo. (P. u. p.) — V Metliki vlačili so 1. 1887 ploh še nekateri dečaki samo po mestu, a ne pred hiše k dnim devicam, katere se niso bile omožile „ta predpust". Vprezali so poprej „v ploh" uprav kakega konja ,kot v brano', oni pa samo naganjali. Leta 1888 pa ni bilo več tega, niti šem („maškor") na pust. (Priobčil brat Anton). — V Cerknici vlačijo pa dečaki ploh pred dne hiše, v katerih žive take device, katere so „ta predpust" ostale na cedilu, t. j. katere so se ,možile', pa se niso ,omožile', zato ker se je potlej ,razdrlo'. (P. u. p.2).
') To ime, ki ga pogrešamo v Pfulovem slovarju, izvaja Hanuš (B. K. 86) iz srb.-luž. besede „jabnuš" (biti t. j. tepsti), a ne zna, zakaj se pepelniea zove tako. Po naših mislih je „podjabnic.a" = tepežnica (otepnica, šapovica), ki so ovršava pri različnih narodih o različnih dobah. Prim. Letop. 1887 ; 145—150 in 164.
3) Prim. str. 56.
Tako si razlagam tudi te besede: „Nevesta, katera se ni omožila, mora ploh vleči. Fantje ji prinesejo po noči do pepelnice slamnatega moža". (Zapis. g. T. Romih na Krškem).
Na Cirkljanskem („Crkljanskem"*) vidiš na pepel-nično sredo po vaseh ošemljenega ,fanta', v žensko preoblečenega, kako vleče na vrvi desko po snegu ali ledu za seboj. Pravijo, da „baba ploh vleče". Ta šega znači menda to, kar na Dunaju „sv. Štefana zvonik drgniti",2) t. j. ona „baba", katera se o pustu ni omožila, in se o postu tudi ne bo, mora za letos „ploh vleči". (Zapis. g. J. Jereb).
Taka navada je ali bila je vsaj nekod tudi med štaj. Slovenci. Ako se pa ni oženil nobeden mladenič, oblekla se je katera poredna deklina ,možki' in je po vasi vozila v krp-Ijah (košari) slamo, v roki pa nosila pah.8) („Črtice" 137).
Na Koroškem pokopljejo nekatere vražne gospodinje na pepelnico skrivaj, predno jutrnico zvoni, pepela in žerjavice, če je moči, hišnim durim pod prag. Mislijo, da to brani hišo ognju. (Zapis. g. Fr. Eller na Žili).
Na Kobaridskem zbirajo se na pepelnično sredo vsi,fantje' na zadnji ples v tisto gostilnico, v katero so hodili plesat [o pustu]; vzamejo po kako pleteničico ali „želj" ter gredo pobirat. — Morajo jim dati „kolač", pa tudi jajec, masla in tur-šične moke, da si (iz tega trojega) speko „masnik". Sploh zbijajo se šale (»norčuje se" *). Popoldne pokopljejo pa svečano Pusta. (Zap. g. Andr. Gaberšček).
Na pepelnični dan so nekdaj tudi nekateri Gorenjci pokopavali Pusta. Eden je zgodaj (zjutraj) vzel svetilnico ter ga potlej dolgo iskal. Ko ga je našel, naznanil je drugim, ki so ga z velikim hruščem vzeli in pokopali v kakem jarku ^grabnu'), ali pa vrgli v vodo. (Motnik. Zap. g. Križnik).
Čehi po kmetih pokopavajo Pusta („masopust") stoprav na pepelnico popoldne — v vodo. (Festkal. 1864; 63).
Po njihovi vraži treba tega dne zbirati in spravljati ves pepel, kolikor se ga najde v hiši, zato ker ima posebno moč: tako se n. pr. ubrani lahko drevje gosenicam, če se obsiplje ž njim vsako drevo pred solncem itd. (Čč m. 1854; 548). Malo drugače čitaš to pri Grohm. 143.
') Od krajevnega imena „C!'rkno" (Kirchheim) na Tolminskem.
2) „Den Stefansthurn reiben "
8) Štai.-slov. „peh" (Stossel, Stampfer). Po Murku: „kogar za slamo po peh poslati, Jemand etwas Absurdes befehlen, foppen, in den April schicken "
4) Po teh besedah sodimo, da je s Kobaridskega izginila uže ona.
nekaterim Slovencem i. dr. še znana vraža, po kateri treba plesati ozi-
roma visoko ali široko skakati — za visok lan in za debelo repo.
Na Poljskem (Poznanjskem) zbirajo se na pepelnico same mlade žene („mlode mežatki") ali pa ženske („kobiety") sploh prečudno našemljene v krčmo, kder se napajajo z vinom ter plešejo same seboj — za velik lan („na wielki len"). Kolbg. „Lud" X, cz. 2; 62 in XI, cz. 3. Istega dne pokopavajo poljski kmetje okoli Levova sem pa tam tudi Pusta („Zapusta" ali „karnaval"), metaje ga v vodo (P. u. p.).
Okoli ,Kielc' na Krakovskem hodita — namesto dečka, z grahovico opasanega (str. 63) na pepelnično sredo po dva moža, napravljena za „deda in babo" od hiše do hiše ter pobirata odkupnino od onih deklin pa tudi dečakov, kateri se niso poročili zadnji predpust. Naposled pojedina v krčmi. (Kolbg. XVIII; 47).
Kakor sodijo ali so vsaj nekdaj nekateri Čehi sodili o binkoštih „kralja" ter mu odsekali (na videz) glavo, kedar je bil obsojen, (Letop. 1888; 167), tako so nekdaj v Poljski sodili na pepelnico Pusta v podobi balvana ter mu tudi vselej odsekali glavo. (Kolbg. „Lud" V; 272).
Na Lubelskem utapljajo ali sežigajo pa Poljaki uže na pepelnično sredo Smrt („Šmierc") iz slame ali pa iz grahovice narejeno, ki jo vozijo poprej na vozičku po vasi. (Kolbg. XVI; 114).
V Žmudix) ovršava se na pepelnico še prestara slavnost, da vozijo Kuniško (babino podobo, ki ima na glavi smrekov venec, v roki pa cep), od hiše do hiše. Tej slavnosti pravijo: „stare Kuniške pohod". (B. Kal. 84).
Nekateri Nemci (v Tiguru, Ziirich) vodili so nekdaj na pepelnico po vaseh leva, a ne živega, nego lesenega, dasi so ga zvali „Isengrimm", „Isegrind" ali „Eisengrind" t. j. železno glavo. Po 1. 1728 izpremenil se je pa ta „lev" v „me-dveda" 2) t. j. moža v medvedovi koži, ki ga vodi po mestu kakšen kvantač ali pa godec.3) Po nekih drugih krajih švicarskih izpremenil se jim je pa prvotni (leseni) lev — v preprosto „klado", hlod ali „ploh", ki ga ,vozijo' po vasi, a ne pepelnično sredo, nego pustni ponedeljek,1) ki mu pravijo zato „Plochmentig" (Blockmontag t. j. plošni ponedeljek). Mladeniči vozijo namreč tega dne po več hlodov na posebnih sanicah („Plochschletta") k mlinu na žago tako, da sloni hlodu jeden konec na saneh, drugi vlači mu se pa po tleh. Spotoma na-
') Žmud', Žmudž ali Zmyjdž, lat. Samogitia, nem. Samogitien v stari Litvi na Ruskem ob Baltiškem morju, koder se je ljudstvo pokri-stijanilo stoprav v 15. veku popolnoma.
2) Po nekaki zmoti pravi to Hanuš uprav narobe („B. K." 84).
8) Čehonemci vodijo medveda isti dan — s kožami in kožuhi ogrnenega („Festkal") 1864; 64).
4) „Na pustno nedeljo (Funkensonntag)" piše zopet po zmoti Hanuš — ondi.
pajajo se mladeniči v kaki krčmi z vinom. — Pastirji švicarski vozijo uže na sv. Donata dan (17. febr.) hlod (deblo) z veliko slavnostjo na vozu (prepreženem z jelovimi mladikami, gozdnimi cveticami in konopnimi venci) po vsi vasi; a na drugem kraju ga zlagajo z voza, nenehoma kričeč „ura"; pa ga ne utapljajo. Potem biva občna pojedina do trde noči. (Th. Vernaleken: „Alpensagen itd.", Wien 1858; 353).
V Lipski „kroniki" Pfeiferjevi čitaš pa, da so nekdaj v Lipsku „na pustni dan" okoli mesta vlačili plug ter silili k temu poslu zlasti starje nevdane (neomožene) dekline. (Prim. „B. Kal." 92). Kdo se ne spominja pri tem nohote našega „pe-pelničnega ploha", ki je glede te stare šege najbrže namestnik mlaj šemu plugu. Ne dvojimo, da znači tu plug . . . začetek spomladi, nov zarod v prirodi; ker pa starje, a nevdane dekline ne izpolnjujejo tega namena, ki jim ga je odkazala pri-roda, zato so jih po naših mislih smešili s tem, da so morale vlačiti plug; — pri nas jih pa nekdaj silili najbrže iz istega vzroka, da so morale vlačiti „na pepelnico" ploh. — Ta vzrok velja pa tudi dečakom, kateri se ne oženijo. Res pripenjajo med Poljaki na Krakovskem predrzneži na pepelnico ne samo takim devicam, nego i dečakom z zadaj na suknjo kakšen hlodek („klocek") itd. ter jih silijo vlačiti ga do krčme, v kateri se morajo potlej odkupiti, in to za kazen. (Kolbg. V. 1871; 269-270).
Po nekaterih nemških krajih, vodili so na pepelnico nekdaj tudi kakega moža (velikega grešnika), s capami ogr-nenega v cerkev; po maši ga pa izganjali zopet iz cerkve. Ves post do velikega četrtka moral je mož hoditi bos, dokler ga niso ta dan vzprejeli zopet v cerkev ter mu nadeli zdaj ime: Adam. Pepelnica seje pa ondaj zvalaondod: „Adamov dan" ali „dan, ko se izganja Adam.1) Ta samo na pol cerkveni način nekdanje očitne pokore spominja nas nekoliko tudi onega „medveda" ki ga ,vodijo' Nemci še zdaj isti dan po ulicah, če tudi drugače ogrnenega.
Nemške vraže: Pepelnica je nesrečen dan, zato ne smeš ta dan nikakega živinčeta prvič privezavati („neu anbinden"), da ne izgubi svoje moči; pa ni izganjati ali proda vati ne smeš ni jednega; ne bode sreče pri tem. Hleva ne smeš kidati, a sobe ne ,prati', drugače ti bode siva. (W. II; 81).
Vremensko prerokovanje. Slovensko: „Skozi katero špranjo na pepelnico solnce sije, jskozi tisto še potem sneg mete". (Krško. Zap. g. Romih). — Češko: Če piše tega dne huda burja („silny severni vitr"). bode rodovitno leto; ako ni vetra ta
') „Adamstag" oder „der Tag, da man den Adam austreibt". (Haltaus-Scheffer 1797; 207.
dan, bode („pfijde") pa aprila meseca in naškodi potlej trtam in drugim rastlinam. (Ččm. 1854; 548).
Tu dodajemo glede na sedanjo cerkveno pepelitev še to da je bilo potresanje s pepelom uže v starem zakonu znamenje velike žalosti oziroma pokore (Job 42, 6; Jon. 3); da so se iz prvine s pepelom posipavali samo očitni spokorniki, pozneje pa (sami radi) tudi mnogi kristijani iz ponižnosti in pobožnosti. Naposled zapovedala je pa cerkev, da se pepele vsi verniki na pepelnico ali pepelnično sredo, po tem obredu tako imenovano. Tudi besede, ki jih govori pri tem duhovnik, vzete so iz sv. pisma starega zakona (I. Moz. 3, 19) z dodatkom: „Človek, spomni se . . .!"
S tem pepeljenjem ne strinja se pa nikakor običaj nekaterih sedanjih Zidov, da potresajo na^svoj ,purim' kakega kristijana s pepelom, kajti ta svetek so Židi začeli praznovati stoprav v novejši dobi v spomin srečne rešitve po Esteri, in to izprva samo čitaje knjigo „Ester" po svojih shodnicah; a doma gosteč se in milostinjo deleč.1) Osedobi praznujejo pa ta svetek svoj kakor Evropci svoj pust, ošemljeni z razbrzdanimi veselicami in šalami, med katere spada i to, da potrosijo (nekod po Galiciji) naposled tudi s pepolom kakega kristijana, siromaka, v ta namen nalašč najetega za dobro plačo. — Če pomislimo, da pokopavajo Čehi po pivovarnicah Pražkih še dandanes Pusta (Baka), potresajoč ga s pepelom, soditi nam je, da se te šege niso Evropci navzeli od Židov, nego Židi od Evropcev. — Vredno je spomina, da po Ruskem, (koder ni med pravoslavnimi navadna nikaka pepelitev) tudi Židi najetega kristijana („Hamana") ne potresajo s pepelom, nego samo sujejo. Tudi si pošiljajo domov — sosed sosedu — nekakega peciva po imenu „Hamani", tudi „Hamanova uha ali ušesca." (P. u. p.)
Post (veliki ozir. štirdesetdanski).2)
Stsl. MAconovcTi mesopusts („quadragesima"), pa tudi „abstinentia carnis", luoonovcTT, maslo pust« in nocrr, post« (ieiunium); bolg. velik post; r. velikoj post; mr. post; srb. „časni (t. j. častni) post"; hrv. korizma; č. pfist (postu); p. post; srb.-luž. post (posta).
') Dolling. „Heidenth. u. Judenth." 816. Praznuje se „purim" po navadi 14. adar-ja (sežigalca) meseca, po našem računu zdaj sredi, zdaj pod konec februvarja meseca, ne daleč od našega pusta. (Prim. zarad pepelitve tudi učeno razpravo Sepp'ovo pod napisom: „Das Aschenfest" II; 278—280.).
2) Kvaterni post (č. „suche dni"; p. ,,suche dnie") gl. malo dalje v tem predelu.
Tudi ono trditev, ki jo čitamo po nekaterih nemških knjigah, da je bil namreč papež Telesfor (Telesphorus) uže sredi drugega veka zapovedal ,,40-danski" post, — ovrgle so natančne raziskave v novi dobi;1) in ker prvi cerkveni zbor Nicejski (1. 325.) govori o 40-danskem postu kot o stari, sploh znani navadi, zato sodijo zdaj, da izhaja ta post uže iz prve krščanske dobe. — Stoprav 1. 1091. zapovedal je papež Vrban II. po sklepu cerkvenega zbora Beneventskega, da se mora 40-danski post začenjati uže v sredo pred prvo postno nedeljo. — V velikem delu vzhodne cerkve trajal je „veliki post" po sedem tednov (s pripravljanjem ali ,predpostom' ves osmi teden) pred veliko nočjo, a mršiti (mesa jesti) niso smeli uže deveto nedeljo (Septuagesima, t. j. blizu 70 dni pred veliko nočjo, našo prvo p r e d pepelnično nedeljo.2)
Tako biva še dandanes pri Rusih, Malorusih (tudi zjedi-njencih): Rusinih, Srbih in Bolgarih, s tem razločkom, da se jim začenja mesopustni teden (ko ,smejo' še meso jesti v6s teden) osmo nedeljo, a „siropustniu „sedmo nedeljo pred veliko nočjo", ker smejo ta teden druge dni uživati še meso, ob sredah, petkih in sobotah pa samo sir in mlečne jedi; kajti od prve „postne nedelje" t. j. prve nedelje po siro-pustnem tednu do velike noči ne smejo „ pravoslavni uživati ves čas, ni mesa, ni masti, ni sira, ni masla, ni mlečnih jedij, ni jajec." Zabčla jim je všs ta čas laško ali pa laneno (opresno) olje.
S tem računom (koledarskim) sklada se tudi ,narodni' račun srbski: „Sedam nedjelja časnoga posta, pa onda uskrs." (N. Begovič: „ Život i obič. Srba-graničara" 1887; 29). Prim. „Glasn. srpsk. uč. dr." 1867; 81.»)
Razun častnega (velikega) posta imajo „pravoslavni" še drugih dolgih in strogih postov: „Petrovi posti" trajajo od devet dni do šest tednov (N. Beg. 30); „Gospodjini posti"
') Linsenmayer: „Entwicklung der kirchl. Fasten - Disciplin bis z um Concil von Nicaa." Miinch. 1877; 26 i. d.
') Wetzer-Welte: ,.Kirchenlexik. IV (1880); 1259-62. Ondi citas i to, da se je tudi na Poljskem do Inocencija IV. začenjal strogi veliki post uže deveto nedeljo pred veliko nočjo. Zato pravijo Poljaki ti nedelji zdaj „staro-zapustna niedziela" (= česk. „devitnik"): Prim. B. Kal." 86.
s) Ti tedni („nedelje") zovejo se srbski tako: 1. čista; 2. pačista; 3. krstu poklonjena („bez-imena" po Vuku rj. 20); 4. sredopos[t]na; 5. gluva (nsl. tiha); 6. cvetna; 7. velika. Tako jih zove narod. — Po koledarjih srbskih čitamo pa ta imena: 1. ned. (vel.) posta; 2. ned. (vel.) posta itd.; 5. ned. (vel.) posta (6) „cveti" ali „cvijeti"; (7) „Voskres. Hrist." („paska" uskrs). — Namesto: „siropustna nedjelja" (siropustru teden) kakor čitaš po srbskih koledarjih, veli pa srb narod: „bijela nedjelja-' (beli teden); Vuk. rječn. 24; a namesto: „mesopust" — meso-jedje. Ondi 354.
14 dni; „Božični posti" 40 dni (od 15. novemb. do 25. dec. po starem). „Glasn. srps. uč. dr." XXII; 115.
Srbi (v Srbiji) devajo na svoj „čisti ponedeonik" t. j. prvi postni ponedeljek na ogenj vse lonce, kateri so se napili masti, da zgori v njih vsa mast. (Ondi 81.)
Spominjam se o tej priliki, kako so za mojih mladih let staroverske „Vlahinje", katere so o svojem postu morale (o sejmih) obedovati v kaki gostilnici Metliški, hodile skrbno gledat poprej v kuhinjo, niso li kolikor toliko mastni lonci in sklede.
Na kratko bodi vtreseno še to, da so se uže v starem zakonu postili tudi Izraelci (zato da bi se po storjenem grehu približali ali priljubili zopet razžaljenemu Bogu), — da se jako strogo postijo i Turki z drugimi Mahomedovci vred na svoj „ramadan" ali „ramazan" t. j. všs svoj deveti mesec.1) ki ga je Mahomed za pustni mesec postavil zato, ker je bil ,koran' tega meseca (po njegovih besedah) v nebesa vzet .... Vendar se postijo strogo samo po dnevu; v nočni dobi smejo pa jesti in piti, kolikor jim more trebuh nositi. — Postili so se tudi poganski narodi: Egipčani, Indijani, Grki in Rimljani.3)
Čudno, da nisem mogel dozdaj med Slovenci zaslediti skoraj nikake „postne" t. j. „veliko-postne vraže". Postne vraže slovenske drže se bolj kvatrnega posta ali tedna in drugih posamnih postov pred velikimi prazniki, o katerih postih smo uže govorili3) ali pa še kanimo govoriti o njih, in to o „kvatrnih" še v tem predelu.
Kakor po mnogih drugih deželah, tako peko tudi pri nas po večjih mestih in trgih o 40-danskem postu peki in pekinje iz testa preste, podobne ,osmicam'. V Motniku jih dečki igraje ,.tarejo, trgajo in iz hiše čez ramo na vežo mečejo". (Zap. g. Križnik.)
Nekdaj so bile preste tolike kakor kolač ali kolo, zato po mislih nekaterih veščakov znamenje (okroglega) solnca, kesnejevpa križanega Odrešitelja.1)
Pri Cehih je pa nekod prvo postno nedeljo, ki ji pravijo tudi lisičja nedelja („liščf nedele"), ta navada: matere peko po noči pred to nedeljo skrivaj preste, ki jih razobesijo na vrtu po vrbovih vejah po toliko, kolikor imajo dece („doti"). Rano, še pred solncem vzbudi drugi dan mati deco, rekši, da je tekla tod lisica ter jim obesila na drevje prest. Naj le
') Lani po našem računu od 2. do 31. maja meseca.
2) Eckstein: ..Askesis", Freybg. 1862; 141 i. d., Dollinger: „Hei-denthum u. Judenthum" 1855; 43, 133, 171 i. d.; Sepp. II., 281—291.
a) Prim. „Letop." 1886; 100 (zdolaj): post sv. 3 kraljem na čast s slovensko vražo.
") Fr. Hubad. („Letop." 1878 ; 6—7). „In der Form sieht man eine Anspielung auf die Bindung Christi." Sanders I. p. b. Brezel.
vstajajo ... in gredo molit na vrt pod drevje; kajti poprej si ne smejo snemati prest z dreves, čim odmolijo, vzame si vsako dete svojo presto ter jo sne, zato da ga ne bi boleli zobje. („B. Kal." 88 ozir. „Festkal." 1864; 68.)
Slovenske: Ob kvatrnih postnih večerih zakladi gore.') Kdor si hoče zaklad zaznamovati, mora iti navzad z molekom („pa-tanoštrom") in leskovo šibo, ki je bila blagoslovljena na cvetno nedeljo ,in dati na dotično mesto', da ne zgreši kraja. (Motnik. Zap. g. Križnik.)
O kvatrnih postnih dneh (zvečer) hodijo čarovnice ,k eni drugi' v v&s; pa tudi duhovi so zunaj, ki potrebujejo pomoči pri živih ljudeh. Torej ti večeri niso ugodni, da bi se človek kam odpravil na pot. (Ondi.) Tudi v Notranji Bistrici mislijo, da imajo „o kvatrih" posebno čarovnice veliko moč. Najhujši so pa ,v tem oziru' »božični kvatri". Zato pravijo:
„Vsake kvatre okrog hodi, Le božične doma bodi!"
(Zap. v. č. J. Bile.)
Kvatrn teden ,ljubezni željan fant' ne sme povasovati; kateri se je še predrznil, — tega je ostrašilo tako, da se ni nikdar več upal tačas vasovati, in o tem in dnem pripovedujejo, da je nalezel božjast od strahu, ker so ga namreč oplašile pošasti. (Na Cerkljanskem. Zap. g. Iv. Jereb.)
„Kvartrni teden postavi dekle v petek in soboto skledo vode k postelji. Dekle sanja, in če sanja o kakem ,fantu', — ta ji je usojen." (Na Bolškem. Zap. g. Andr. Gabršček.)
Ako se kdo o kvatrnih postih ne posti, takemu — po štaj. slovenski narodni veri — celo v grobu lasje raz glavo ne padejo. („Črtice" 164.) Znana tudi koroškim Slovencem v Pliberku in v Rožu. (Zap. K. Pečnik.)
Srbi v Risnu (v Dalmaciji) imajo ta običaj: Na „čisti ponedeljnik" preobleče se kakšen dečak za žensko kakor dedova („djedova") baba, nosi na rami sedem palic, a za sabo vlači verige in hodi po mestu in skače pred hišami, kričeč: „bu, bu, bu!" in to se zove „baba korizma",2) s katero žene strašijo deco, da ne zahtevajo kake mrsne (mesne) jedi. — Sedem palic njenih pa znači sedem tednov velikega („časnoga") posta. Zato pravijo, kedar mine prvi postni teden, deci tako:
9 „Kvatre", „kvatri" ali „kvatrni post", iz latinske besede „qua-tuor" (štiri) znači: post o štirih letnih časih („jejunium quatuor tem-porum"). Po J. Lippertu („Christenthum" itd. 1882 ; 591) uvela je cerkev ta post namesto nekdanjih poganskih pojedin o velikih svetkih, ko so se pogani spominjali tudi pokojnih prednikov.
2) „Korizma" (iz ital. „quaresima", lat. „quadragezima") znači uprav: 40-danski post".
»bacila baba korizma jedan štap (ščap, palico) ali pa: „ispade babi zub" (izpadel je babi zob). Tako tudi, kedar mine drugi teden. — Z babo korizmo strašijo i male predfce in pletice („prelje i pletilje"), kakor v Zemlinu in Sremu z babo „gvoz-denzubo" to je železno-zobo, rekši, da „gvozdenzuba" nosi v loncu žerjavice („žara"), in da spali prste onim, katere dobro ne predejo. Vuk. rječ. str. 9, 10 in 84 (b). To nas spominja nekoliko slovenske Torklje.
Srbi (v Srbiji) vodili so poprej na ta dan1) prvič deco v šolo. („Glasn. srps." 1867; 81.)
Rusi (ukrajinski) vodijo prvo nedeljo svojega velikega posta po ulicah kozla, prepevajoč vesele pesmi. Ta „obred" so nekdaj ovršavali na koledo. (Afan. I. 716.)
V Švediji vodijo na božič mladeniča napravljenega za kozla — „julbock".
Po nemških (južnih) deželah hodi pa čudna (iz štirih našemljenih mož umetno narejena) koza, tako zvana „Ha-bergeis", ki spremlja včasih tudi sv. Miklavža, kakor na Vest-falskem bel konj — na pustni večer. (W. II; str. 51 in 52.)
Ista šega biva i po Alzaciji. Tudi nemško ime ti kozi je isto. — A kolika premena! Najprej so se po vzgledu poprejšnjih bogov germansko-poganskih (ki so jezdarili zgoli bele konje), o božični dobi Nemcem pokazovali: sv. Nikolaj (Miklavž), sv. Martin in sv. Stepan na „belcih" sedeči („als Schimmelreiter"). Naposled se je pa „belec" izpremenil v preprosto kozo, to je v hrodje, pregrneno s tako plahko . . ., a po vrhu še s kozjo kožo.
Povedati nam je tudi to, da so Nemci v srednjem veku dni večer pred prvo postno nedeljo (lat. „Invocavit" = Qua-dragesima") kurili kres, ter jo zato zvali „Funkensonntag" (lat. „dies focorum" ali „Dominica de orditis lignis"); — Francozi pa po isti navadi: „Bordae, Burae", tudi „Brandones". (Haltaus-Scheffer 212.) Ondaj se je namreč „veliki post" začenjal stoprav prvo postno nedeljo, ki so jo Nemci potlej, t. j. potem ko se je bil začel veliki post pepelnično sredo — imenovali stari pust, „die alte Fastnacht". (Gl. ondi str. 207.)
Še poprej začenjali so se po Nemškem postiti vsi (duhovniki in posvetnjaki) uže na sedanjo predpostno nedeljo (ali 3. predpepelnično, „Esto mihi" = Quinquagesima). Ker so bili pa kesneje2) posvetnjaki sami ob sebi preložili posta začetek na prvo postno nedeljo, ter se potem po starem t. j. uže poprejšnjo nedeljo začenjali postiti sami „gospodje" (du-
') Pravijo mu tudi „čisti ponedeonik".
2) Predno je bila namreč pepelnična sreda obveljala začetkom velikega posta.
hovniki), zato so vzdeli potlej tej nedelji: „Herren-Fasnacht", tudi „Pfaffen - Fasnacht" (duhovniški pust), naslednji nedelji pa: „aller Mann Fasnacht" (= posvetnjaški pust), Prim. „B. Kal." 88.
Da se med nemškim narodom spomin na nekdanje pogansko občevanje z dušami pokojnih prednikov ni mogel povse zatreti z uvedenim „kvatrnim postom", dokazuje to, da prihajajo po nemški narodni veri nekaterih krajev „duše" o vseh kvatrnih dneh v hiše. Ljudje pa jim puščajo malih daril („kleine Opferspenden"), zato da bi nahranili revne duše (,,um die armen Seelen abzuspeisen"). J. Lippert ondi.
Po nemški (švicarski) vraži vidi tak človek, kateri se je rodil o kvatrnem postu, lahko vsa strašila, duhe (duhove) in skrivne stvari t. j. sluti bodoče dogodbe, zlasti druzih ljudi smrt.1)
Slovenska: Kolikor ima ovca v postu paše, toliko je bo imel vol ob sv. Jurju. (Pri Črnom.; zap. g. Kupljen.)
Sredopostna ali sredpostna sreda.2)
Stsl. cpnAOiiocTiiie sredopostije (•j.zmrf.nrvj.oc, medium ieiu-nium), bolg. „sredoposna ta nedelb", hrv. sredopošče, zove se uprav 4. teden velikega posta, — oziroma hrv. sredopostnica, č. stredoposti ali stfedopust; p. šrodopost . . [Četrta nedelja velikega posta, zove se „sredopostna nedelja" (lat. „Laetare", zato nekdaj nem. „der froliche Sonntag", lat. tudi „Dominica Jerusalem", „Quadragesima media" ali „medians", „Dominica rosata" ali „de rosa"3). A sredi po 4. postni nedelji pravimo Slovenci: „sredopostna sreda".4)]
Kakor za Linhardtove dobe,6) tako pripovedujejo Slovenci po Kranjskem otrokom še dandanes smešno pravljico, da sredopostno sredo „babo žagajo". Po navadi pravijo otrokom,
') Takemu človeku, bodisi moški ali pa ženska, pravijo: ..Fraun-" t. j. „Fron-Fasten-Kind", d. i. ein solches, welches in der „Fronfaste" (heil Fasten, Quatember) geboren ist. (Vernal.: „Alpensagen" itd, 1858; 348—9.
s) Varkovnica, verkovnica, varkon'ca ali verkol'ca pravijo štaj. Slovenci po Celjski okolici in po Pohorju. Zakaj, gl. „Črtice" 222.
") Tako zato, ker posvečuje na to nedeljo papež takozvano „zlato rožo", ki jo podari kateri izmed najimenitnejših oseb kristijanskih, bodisi v Rimu ali pa zunaj Rima. (Haltaus-Scheffer 217.)
4) Nemški: „Mitfasten", bolje: „Mittfasten" [= Mitte der Fasten], tudi ,,Mitterfasten". A Nemcem biva sredopostna sreda teden poprej nego nam, to je dno sredo po 3. postni nedelji (Oculi). Ondi 216.
<•) Gl. „Versuch einer Geschichte von Krain" 1796; 2. 274. (..Letop."
1878; 15.)
da se godi to zunaj vasi ali daleč zunaj mesta; itd.; „za vodo" pri štaj. Slovencih. („Črtice" 222.)
Le še kot šala ostala je tudi na Cerkljanskem nekdanja narodna vera, da na sredpostno sredo „babo žagajo", in to: živo babo čez sredo života. Ves post namreč dobivajo po kmetskih hišah najslabejše hrane: zelja, repe, kuhanih hrušek itd., na sredpostno sredo pa ,obiP žgancev, z maslov-nikom („masovnikom") zabeljenih, in sicer dopoldne1); radovednežu, kateri bi rad vedel in videl, kako „babo žagajo", rečejo pred ,kosilom', da bodo zdaj tam pa tam (precej daleč) babo žagali. Radovednež hiti tja; oni mu pa tačas . . žgance pojedo. (Zap. g. J. Jereb.)
Na Krškem babo žagajo isti dan zato, da dobijo ,kri', ki jo imajo o veliki noči za ,pisanke'. (Zap. g. Romih.)
Da bi bil kedaj slovenski narod „žagal" (prerezaval) živo babo, to ni verjetno; brez dvojbe je pa delal tako nekdaj o tej dobi z „babo", napravljeno iz slame in cunj.
To pogansko navado nahajamo še dandanašnji po Laškem in po Spanjskem. Ti navadi pravijo: „segar(e) la vecchia" t. j. (staro) babo žagati.2) Prim. „Letop." 1878; 15. Nekod jo pa Lahi na kaki meji pod večer samo sežigajo, a to se zove v narečju „brusar la vecchia" (babo sežigati3).
Nekateri so mislili, da se je ovršaval ter se še ovršuje ta sredopostni obred zato, ker se ljudje vesele, da je menila uže polovica neugodnega posta ali da bode neprijetni post skoro pri kraju, a zato da so nekdaj „babo", — predno so jo sežgali, — ,prežagali' ali prerezali vselej še poprej sredi života na dvoje. Pri tem se je ljudstvo radovalo na različen in dosti hrupeč način. Tako je pred 72 leti poročal iz Be-netek „Morgenblatt fur gebildete Stande" (Tubingen 1818).
A vse kaže, da ta vzrok ni prvoten, in da je nastal potem, ko je bilo kristijansko ljudstvo pozabilo pravi (poganski) uzrok. — Opazili smo uže 1. 1888 (str. 174), da „babo žagati" znači to, kar: smrt (Morano) iznašati in utapljati, ali sežigati oziroma izganjati ali končavati zimo („babo"). — Da je „baba" = zima, dokazuje tudi narodna pesmica istrska („Letop." 1887; 109).
0 začetku novega leta (poletja) — ali po kesneji razdelitvi letnih časov: o začetku nove spomladi veselili so se pogani, da je nehala zima (vse prirode smrt), in kateri od prevelike radosti prerezavali, tudi sežigali njeno t. j. „babjo
') V postu le dvakrat jedo; ob kakih enajstih dopoldne in zvečer.
'') Po Toskani: „segare la monaca" (nuno žagati).
3) ,Brusar' = bruciare. Po nekih krajih Veroni na jugu sežigajo „babo 1 pustni torek popoldne. (P. u. p.)
podobo", a drugi iznašali tako podobo iz vasi, rekši, da iznašajo Morano1) . . ali smrt ter jo končavali na različen način: vtapljali, sežigali ali tudi pokopavali.
Ker se pa nekdaj ni začenjalo „leto" oziroma „spomlad", kakor osedobi, na določen dan, zato se je ta običaj ovršaval ter se še ovršava pri različnih narodih (tudi Slovanih) o različni dobi, na katero je pa kesneje vplivalo menda kolikor toliko tudi krščanstvo; n. pr. da so Slovenci „babo žagali" ter jo Španjci in Lahi res še žagajo uprav sredi posta, dasi se sredopostje ali sredopostna sreda ne strinja natanko z našim (koledarskim) začetkom vesele spomladi: 20. marca meseca.2)
Po Poljskem, Šleskem,prilužičkih in pola laskih Slovanih, tudi Saksoncih i. dr. praznovali so ter praznujejo še dandanes spomladi začetek iznašaje „smrt" — po navadi — v nedeljo „Laetare", t. j. četrto postno ali „sredopostno" nedeljo; Čehoslovani (Čehi, Moravci in Slovaki) pa v nedeljo „Judica", t. j. peto postno ali „tiho nedeljo", ki ji pravijo Čehoslovani smrtna nedelja („nedele smrtna" ali „smrtelna"), a mnogi Poljaki sedaj: „Niedziela biala,3) ki se tedaj ne sme zamenjavati z našo „belo nedeljo" (prvo po vel. noči). Srbi-Lužičani pravijo tretji nedelji pred veliko nočjo t. j. sredopostni nedelji „smrtnica"4); „Todten-sonntag" . . nekod Nemci.
Najvažnejše narodne pesmice, ki jih popevajo „iznašaje Morano ali smrt" Čehoslovani, razglasil je z izvrstno razlago vred uže Fr. Hubad v „Letop." 1. 1878; 2—8. Zato jih ne-čemo ponavljati tfi.6) — Izrecno naglašaje, da imamo tukaj v mislih samo narodne pesmi češko-slovanske, dodajemo tem vrsticam še naslednje podatke.
Po nekaterih krajih čeških iznašajo na „smrtno nedeljo" same deklice „smrt" t. j. slamnato dondo oblečeno; v vodo pa mečejo golo ali slečeno. Vodeč jo k reki pojo:
„Smrt nesem ze vsi — nove leto do vsi."
') Zove se v različnih narečjih češko-slovanskih tudi: Marana, Morena, Morena, Muriena in Mamuriena; p. Marzana. Prim. sansk. „marana" = smrt.
2) Sredopostna sreda bila je nam 1. 1888. uže 14. marca, 1. 1889. pa stoprav 3. aprila meseca; Nemcem vselej teden dni poprej.
s) Po Lindeju zvala se je tako tudi prva postna nedelja, ki je slula nekdaj tudi Nemcem: ,.weisser Sonntag" (lat. ,,in albis"); po Biel-skem pa nedelja ,,po postu".
4) Slavni Grimm piše ,,fsmerdnica". D Myth. II. 2. izd.; 734.
6) Do malega iste pesmice iz istih virov (iz Sušil o ve zbirke nar. pesm. in iz Kolarjeve zbirke str. 3) priobčila je letos tudi ..Zlata Praha" (str. 247): „0brazek kulturni a zvykoslovny. Spisal F. V. Vy-
koukal, čegar zanimljiva razlaga se strinja s Hubadovo, pa tudi z našo.
Okoli Doraažlic pa ne pravijo „smrt vynašet", nego: „zimu". Tudi je ondod ne mečejo v vodo, dasi se je to godilo nekdaj. To pričajo prve besede v dotični pesmici. Deca pa nosijo po vasi punice, v plahte zavite kakor dete, popevajoč pri tem:
„Smrt plave po vodč, Nove leto k nam jede" itd.
(Bož. Nemcova: „Sebrane spisy". III. 1862 sešit I; 38 -40).
Na Moravskem iznašajo Morano družine predic („pM-stvenic") ter zakopavajo tako, da bi je ne našli dečaki, — drugače se dekline ne bi vdale. („Z1. Praha" 1889; str. 247.)
Med Slovaki (n. pr. „v Lubtovu v Luboli") snidejo se dekline na „smrtno" (peto postno) nedeljo, čim odbije poldne, v kako hišo na gorenjem koncu vasi, napravijo babo iz stare obleke in slame, nataknejo na drog ter neso po vsi vasi do zadnje hiše, od tam pa iz vasi do reke ali močvirja, da jo vržejo v vodo. Potem popevajo po vsem potu o Morani ali Moreni; v Lubtovskem Sv. Janu pa o Mamurieni:
„Mamuriena dievka, Kde si prebyvala" itd.1)
Za vasjo je v tem kraju ne mečejo v vodo, nego jo raztrgajo, in vsaka gleda, da izpuli iz nje slame, ki jo deva doma pod gos, da bi se dobro obnesle goske („aby vydarily sa husiata"). Potlej se obleče jedna lepo za nevesto, a druge za družice ter hodijo po hišah prosit daril, popevajoč pesmico, (ki nas spominja hrvatske ozir. belokranjske Jurjevske2):
,,Dajte nam vajiec8) — plny havanec *);
Dajte nžm muky — za try klobuky" itd.
V drugi vasi istega imena iznašajo pa dečaki uže zarana moško podobo, popevaje:
,,Nesieme Dedka Z vyšnieho konca."
Potem hodijo nabirat isto tako kakor dekline, a za nabrane darove omislijo si gostje = občno pojedino. („Sbornik" 1870; 187.)
„Dedek" namešča tu „Babo" (zimo) ter se strinja bolj z našim „Pustom", Seppovim slamnatim ali zimskim kraljem („Strohkonig, Winterkonig"). Sepp. II. 258.
') Slabo je bil tedaj poduCen slavni Grimm, ko je trdil („D. Myth" II2; 734), da ta Sega Slovakom ni znana.
*) „Letop." 1879; 218 in 1888; 135.
3) Jajec (jaj'c); — 4) vahanec (vagan).
Po nekaterih krajih čeških nosijo na tiho („smrtno") nedeljo same deklice od hiše do hiše lepo (s pisanimi traki) napravljeno drevesce, ki mu pravijo leto („leto"). Sem pa tam obešajo na to drevesce punčiko, rekši „smrt", a nekod uprav podobo smrti. — Po nekaterih krajih pripravijo. si dečki in deklice drevesce in smrt uže po noči pred isto nedeljo, ter nosijo drugi dan pred solncem najprej dečki „smrt", za njimi pa deklice „leto" po vasi. („Festkal." 1864; 88.)
Nekod pope vaj o pri tem osedobi sama deca, a zlasti deklice, hodeč od hiše do hiše, n. pr. okoli Kraljičenega Gradca, tako:
„Lito, ,novy' lito,
Co jsi nam prineslo?" itd.
(„Zlata Praha" 1889; str. 219.)
Namesto teh besed čitaš tudi:
„Smrtholko, Smrtholko!') Což jsi nam pfinesla?" itd.
Okoli Novega mesta nad Metujo2) plešejo namreč dečki in deklice stoprav v nedeljo popoldne po večernicah okoli slamnate „smrti", podsmešno pojoč zgorenjo pesmico ali pa to-le:
„Smrtonoško, Smrtonoško!	U [pri] studanky, u studanky
Proč tu tak dlouho byva§? Ruce, nohy myvaš?"
Kedar se naveličajo skakati in prepevati teh pesmic, hodijo po mestu, pojoč:
„Smrti, smrti z mesta,
Nove leto do mgsta" [v mesto] itd.
Naposled vržejo „smrt" z mosta v vodo ali pa s kake pečine na tla, kder jo dečki razmlatijo ter hitijo ostanke v vodo. (Krolmus II; 15, 17; „Festkal." 1864; 88 i. d.).
Nekod se je Čehoslovanom poganska Morana ali Mafena po krščanskem vplivu premenila v Marijo:
„0 Marija, o Marija! kde's tak dlouho byla?" itd.
(Erben v „Slovn. n." V; 464.)
Serbi-Lužičani iznašali so še iz početka 18. veka na „smrtno nedeljo" (Todtensonntag) slamnato podobo na vrh gore po imenu „Smrtni kamen" (Todtenstein) blizu mesta
') Menda izmena iz: „Smrtolenko, Smrtolo". (Prim. „Letop." 1878; 8.)
2) Neustadt an der Mettau (č. Nove mšsto nad Metuji).
Zgorelca (Gorlitz). Vračaje se domov z užganimi slamnatimi plamenicami, popevali so po potu:
,.Smerd smy vuhnali [izgnali] Ljeco zaso [zopet] pšivedžemy."
„Ljeco" (leto) nosili so pa v podobi okrašenega drevesca praznično po vaseh, a naposled to drevesce zapikali pred hišo novo-vdani (mladi) ženi: — znamenje spomladi ali novega „leta" — po stari razdelitvi letnih časov. Prim. „B. Kal." 99.
Hubadovemu poročilu („Letop." 1878; 3) o tem, kako nosijo Poljaki v Bielsku na (rusk.) Poljskem slamnato ali konopneno smrt na ,smrtno nedeljo' po mestu itd. — doda-jemo še to:
Linde (III1; 57 pod bes. „Marzana") piše: „V Veliki Poljski in v Šleziji sedmi dan marca meseca1) utapljajo Morano („topia Marzane"), opravljeno kakor žensko. Biel. Sw. 166. — Po Mih. Wiszniewskega svedočbi2) zabeležil je pa Bielski [Martin], da so Poljaki po vaseh še za njegove dobe na belo nedeljo po postu3) utapljali ,balwan' t. j. snop konopelj ali slame, oblečen v človečjo obleko, da ga je spremljala vsa vas do najbližnjega jezera ali kaluže ali ribnika, in da so ga zalučili tam slečenega v vodo, pojoč žalostno:
„šmierc' wije sie4) po plotu szukajaca5) klopotu".6)
Potem so bežali domov. Kdor se je zvalil (padel), temu bode (mislili so) umreti še to leto. — Te najstarše poljske obredne pesmi iz poganske dobe zapisal je stari Bielski — žal! — samo prvi dve vrstici.
Še dandanes utapljajo ,balvana' („topia bahvana") Poljaki pod Krakovim in to: na svojo „belo nedeljo", t. j. pred velikim tednom; . . kajti to je domišljevani pogreb zime („umyslowiony pogrzeb zimy") in pozdravljanje spomladi . . . piše O. Kolbg. v svoji znameniti knjigi „Lud" V. (1871); 273 . . s tem dodatkom: „Utopivši dotičnega ,balvana', vračajo se vsi kar naj-
') Tedaj o nekdanjem novem letu, ki se je pred 14. vekom tudi na Ruskem začenjalo početkom marca meseca. (,,Letop." 1886 ; 92.)
a) „Historya literatury polskiej", Krakow 1840; I. 209 in 210.
3)	„Na biata niedziele po pošcie".
4)	„Biblioteka polska" (wydanie Kazimierza Joz. Turowskiego): ,Kronika polska Marcina Bielskiego' 1856, tom. III; str. VIII. (zadaj) Očitna tisk. zmota je pri Wisznewskem n. n. m. ,,wieje sie", ali „wieie sie"; namesto (po stari pisavi): „wiie sie" t. j. vije se, a'ne: veje se. Jungman, sluteč zmoto, izpustil je ta „se" za besedo .,veje". G1 Jungm. II. p. b. ,.Marana".
5)	Szukač: iskati; — 8) klopot: reva (Kummer).
hitreje v vas; kajti kdor priteče najzadnji, ta umre se to leto; pa tudi če kdo pade ,v begu', znači zlo ..." Ondi čitaš tudi navedene pesmice inačico po Dlugošu in Bielskem:
„šmierc wije po plotu, narobiwszy') ktopotu."
A ta stara pesmica potihnila je menda uže povsod.
Da je ta običaj tudi na Ukrajini, svedoči Marcinkovski v svoji knjigi: „Lud ukrainski".
Da nekod tudi Nemci namesto „zime" iznašajo ali izganjajo smrt2) čita se na kratko uže v lanskem „Letop." (173). Po stari navadi ovršavajo ta obred (s Čehonemci vred) 4. postno nedeljo „Laetare" ter ji pravijo zato („Todtensonntag" (smrtna nedelja), kakor Čehi naslednji nedelji „Judica", ko ovršavajo oni ta obred. — Haltaus-Scheffer (218) misli, da je navedeno nemško ime nastalo po češkem običaju. Prestara je pa nemška navada „izganjati zimo" na isti način ali v jednakem smislu, veli Grimm II2 724 i. d.
,Izganjaje smrt'8) popevajo Nemci na Češkem tako:
„Nun treiben wir den Tod aus Den Reichen in den Kasten, Den alten Weibern in's Haus,	Heute ist Mittfasten."
Dospevši iz vasi, vržejo smrtino podobo v jezero.....
(Haltaus-Scheff.; ondi4)
Tudi Nemci po avstr. Sleziji iznašajo „smrt" ,tretjo nedeljo pred veliko nočjo' (= Laetare po njihovem.. Tod-sonntag), pojoč:
Den Tod haben wir ausgetragen, Den Sommer und den Mai Den Sommer bringen wir wieder, Der Blumlein allerlei."
(Vernaleken: „Mythen u. Brauche des Volkes in Oesterr." Wien 1859; 293—297.)
V Leskovcu ali Spahovu (Spachendorf v avstr. Šleziji), .pokopavajo' pa „smrt" na sv. Ruperta (27. marca) zjutraj. Ondi, str. 293 - 294.
Razvidno je iz vse letošnje in predlanske razprave,6) da vsi ti obredni načini: „pokopavati Pusta ali Korenta itd. — vlačiti
>) Narobic: povzročiti.
2) Sosebno po vzhodni Nemčiji in Frankoniji (W. II; str. 35).
») Bei dem „Todaustreiben".
4) „Festkal. a. Bohm.'- 1864, 86—87; pa brez kake nemške pes-
mice , ki je pogrešamo tudi pri Schmalfuss-u, ki veli (65—66), da nosijo
pri Čehonemcih po navadi na sredopostno nedeljo ..smrt (zimo) na
drogu po vasi, in da popevajo pri tem ,neko' pesem.
'■) Prim. zlasti str. 173-174.

(ozir. utapljati) ploh, hlod ali „balwan"; — voditi medveda po vasi, — babo žagati ali sežigati, — iznašati ali izganjati (ozir. utapljati in sežigati) zimo, Morano ali smrt". . . značijo isto (prvotno pogansko) veselje, ker je nehala zima (prirode smrt) ter se vrnilo zopet blaženo „leto", in da so pri različnih narodih indoevropskih isti obredi (nekoliko izpremenjeni) po novi razdelitvi letnih časov prenašali se tudi na narodni praznik spomladanski in majevski, pa i na binkoštni itd.
Da se ne strinjajo dobe takim običajem pri različnih narodih do kraja, temu je krivo to, ker pogani niso izprva imeli še nikakega koledarja ali „pratike" (ni ,male' niti,velike'); ker se n. pr. spomlad zbog različnega podnebja ni povsod začenjala istega dne, ter se ne začenja ni osedobi — koledarjem ali „pratikam" navzlic; to velja tudi o „letu" in „po-letju"; dalje, ker je pozneje — v krščanski dobi — vplivalo na to brez dvojbe tudi . . mogočno krščanstvo (kar smo bili omenili uže poprej): različna razdelitev velikega posta, različne „bele nedelje", ki jih je bilo nekdaj na leto po sedem;1) ker so kristijani potem, ko se niso več zavedali prvotnega uzroka (poganskega) kakemu običaju, radi ponavljali o kakem drugem narodnem ozir. dotičnem cerkvenem svetku dne stare obrede poganske, a potlej kolikor toliko pokristijanjene, kateri so jim ugajali najbolj.2) — Nekod treba neznan vzrok temu, da se vrši kakšen obred o drugi dobi nego pri najbližjih sosedih, prisvajati kakemu krajevnemu vplivu; n. pr. da pokopavajo v Leskovcu ali Spahovu „smrt" na sv. Ruperta dan, ki je bil lani le slučajno na ,nemško' sredopostno sredo, t. j. po tretji postni nedelji („Oculi" 3).
Da so po Indiji nosili in še nosijo Kalijo [Kali = črno, jezno] kot Durgo (= močno) sedmi dan po mlaju marca meseca okoli ter jo metali naposled v reko Gang, čita se uže v „Letop." 1878; 10. Prim. Grim. „D. Myth." II2; 733.
') Hrabanus Maurus dokazuje, da „propter eos, qui in sancta nocte baptizati, albis per totam noctem utebantur vestibus". (Gl. „B.
Kal." 134; prim. ondi tudi 104—105).
3) Prim. n. pr. nekatere binkoštne obiCaje (iznašanje zime ali smrti, voditev medveda po vasi. .) sredopostnim, ozir. onim na „smrtno nedeljo" (Todtensonntag = „Laetare", a nekod „Judica"). Severni Nemci pridružujejo na pustni dan „medvedu" tudi „belca" t j. Jahača na belcu", ki velja sploh za Vodana, katerega nameščuje v krščanski dobi, zdaj „ponočni (divji) lovec", zdaj sv. Miklavž, zdaj sv. Martin, zdaj sv. Mihal. Prim. „Letop." 1885; str. 150—155 in W. II; str. 12—18.
s) Tudi nekaterim Slovanom je sreda po 3. postni nedelji ,sredo-postna'. („B. Kal." 87.)
Sv. Matija (24. febr.).
Menda večini Slovencev (vsaj vsem kranjskim in goriškim) znano je vremensko prerokovanje, ki pravi:
Svet' Matija — led razbija1) Če ga ni — ga pa nar'di.
(Na Cirkljanskem. Zap. g. J. Jereb.)
V	Notranjski Bistrici vele:
Sv. Matija — led razbija, Če ga ni -- ga naredi.
(Zap. vč. g. J. Bile. — Isto tako Beli Kranjci. Zap. Ant. Kupljen.)
.... Če ga ne najde, — pa ga naredi."
(Slišal sem za mladih nog v Metliki.)
V	gor. Soški dolini in na Krasu pa pravijo:
.... „Če ga ne dobi, ga pa naredi.
(Zapis. g. A. Gabršček.)
Čehi:
Svaty Mat6j mosty (ledy) bori2), nebo stavi, Najd'e-li Matšj led, seka ho hned3) . .. . Nenajde-li led, dela ho hned.
(„B. Kal." 87; „Festkal." 1864 ; 73.)
Slovaki:
Matej l'ady lame, a ak jich nenajde, teda jich narobi.
(„Sbornik" 1870; 184.)
Kašubi:
„Svjqti Maci zimu (zemej traci4)," — „lub6) bogaci«)" (dodajejo drugi Poljaki). „B. Kal." 87.
Serbi-Lužičani:
„Matej zemju votanka — zanka" (t. j. včasih odpira, včasih zapira). Ondi. Nemci:
..Matheis bricht Eis,
Find't er keins, macht er eins".
■) Tudi „razbije"; — v Motniku ga pa „pobija". Zap. g. Križnik.) •') Podira (razdira); — 3) mahom(a), precej, takoj; — 4) zatira; s) ali; — 6) bogati.
Kdor je sejal tega dne lan, dni (Nemec) mora se voziti na ,prešet', potlej bode lep - lan, a ne on. Presti se pa ne sme tega dne, drugače bode nesreča pri goseh. (W. II; str. 79.)
Po Češkem se vrte ta dan nekod deca okoli kakega drevesa pojoč:
,.Na sv. Matžje,
kde ten hlasek obejde,
všude1) ovoce2) bude" itd. („B. Kal." 88).
Nekod pa jemlje nekatera češka gospodinja rano (še pred solncem) dečka na hrbet ter kriči', tekaje ž njim po vrtu okrog:
„Na sv. Matčje nosim tudy3) pachole4), kde se muj hlas rozejde (razide) hojnš6) ovoce at'6) vzejde" (vzide).
Ni nam treba praviti, da izhaja oboja šega iz poganske dobe; samo da so jo prenesli Čehi za krščanske dobe na sv. Matija dan. („Ččm." 1885; 183.)
40 mučenikov (10. marca).7)
Kakeršno vreme je ta dan, tako je potlej 40 dni. (V Motniku zap. g. Križnik; v Črnomlju g. A. Kupljen; za Dobje na Staj. pa g. Romih na Krškem). Tako po slovenskem Štajerskem ppvsod. („Črtice" 114).
Na Češkem veli ljudstvo: „Če na 40 mučenikov zmrzuje potem zmrzuje še 40 noči. („Festkal." 1864; 86). Ondi po nemški: „Wenn's am Tage der vierzig Martyrer gefriert, so gefriert es noch vierzig Nachte".
Srbi (v Srbiji), ki ovršavajo te mučenike („mladence") po starem koledarju 9. marca meseca, cepijo ta dan po navadi sadje („voce"), misleč, da se prime vse, kar koli se cepi ta dan, ki spada v veliki (častni) post. (Glasn. srps. 1867; 81).
Rusi pričakujejo istega dne 40 spomladnih „ptic" t. j. škrjancev, a ž njimi vred še drugih 40 tovarišic. Dan poprej si pa napeko ,pirogov' v podobi srak (sorok8), in v škrjančevi
') Povsod; — 2) sadje, -a; — 8) todi (tod); — 4) dečka; — 6) obilo ;
«) naj.
7) Spomin onih 40 vojščakov, ki so bili v četrtem veku (za Lici-nija) v mestu ,Sebaste' mučeni in umorjeni zbog krščanske vere, ovršuje se zdaj pri katoličanih 10. marca; poprej so ga pa ovrševali nekod tudi 8.. nekod 9., a nekod celo 11. marca meseca. („Festkal. a. Bohm. 1864; 86.) Staroverci se drže 9. marca po starem t. j. 21ga po novem koledarju.
e) Najbrž zato, ker znači Rusom beseda „sorok" ali „soroka" tudi število 40.
podobi, kar nas spominja nekdanjih žrtev ali daritev poganskih. Drugi dan pa hodijo zgodaj na polje ter mečejo veseli ptičjega peciva na višek, kričeč:
„Žavoronky, priletejte, Krasnu Vesnu prinosite, Hlodnu zimu odnosite."
Drugod pa pojo, da je prinesel „kulik" (kljunač) Vesno (spomlad) čez morje iz sužnosti. („B. Kal." 101).
Sv. Gregor, Gregorjevo (12. marca).
„Na sv. Gregorja dan je [po narodnem koledarju] prvi pomladanski dan. Najvišji gorjanec na drevo potrka." J) - „Na sv. Gregorja dan se ženijo ptiči, in otrokom pravijo [domači ljudje], da je danes za vsakim grmom „štrukelj". (Motnik. Zap. g. Križnik).
Gregorjevo je prvi ,pomladanski dan' tudi še starim Crno-maljcem; a ,tice' se jim ženijo ta dan, kakor drugim Belim Kranjcem. Prerokujejo pa stari Črnomaljci po vremenu tako: „Če je na Gregorjevo le toliko lepega vremena, kaj bi vojak konja zajahal, je tisto leto dosti (žita) zrnja" ali pa: „Če ta dan samo toliko solnce sine, ,kaj' vojak na konja skoči, [tedaj] se žito seje v vsaki mlaki." (Zap. g. Ant. Kupljen v Črnomlju in v Dolnji Podgori.
V Notranjski Bistrici pa imajo sv. Gregorja za ,prvega pomladnega svetnika'. O sv. Gregorju praznujejo ptice ženitova-nje ,ptičji (sic) ohcet'. (Zap. vč. g. J. Bile).
„Ako na ,Grgurjevo' (Gregorjevo) solnce na vedro izide, če tudi samo toliko, kar bi konja oprtil, potem donese kmetu cel hleb kruha (bode dobra letina); ako pa na oblačno, ondaj mu pol hlebca kruha stegne." — „Na ta dan se tudi tiči ženijo. Stariši pošiljajo otroke nalašč v grmovje, češ, tam bodo dobili baril (putrh) vina in povitico, kar je ostalom ticam od „pira" t. j. svatbe. (Podzemelj pri Metliki. Zap. vč. g. I. Šašelj).
Tudi drugim Belim Kranjcem „ženijo se tiče o sv. Gregorju." (Črnomelj. Zap. g. Kupljen). Kakor za mojih mladih let, tako pošiljajo gospodinje še dandanes v Metliki in po njeni okolici na „Grgorjevo" družino in nevedno deco rano z domi, rekši naj gredo iskat, v grmičkih najdejo ,barilček' in ,povi-tičico' . . . (Zapis, brat Anton).
i) Zakaj? J. N. — Gl. „Letop." 1885; 181 in 182.
Tičja ženitev biva na sv. Gregorja dan i pri koroških Slovencih — vsaj na Žili pri Belaku. (Zap. g. Eller).
Povedali smo uže 1. 1888.; 185 ozir. letos na str. 52, da se ženijo ptiči nekaterim štaj. Slovencem na sv. Vincencija (22. jan.), a nekaterim štajerskim, kranjskim in hrvatskim Slovencem na sv. Valentina dan (14. febr.); nekaterim štaj. Slovencem tudi „na pust", a nekaterim goriškim stoprav 25. maja meseca (sv. Vrbana dan).
Bodi tu vtreseno, da je hrvatskim Slovencem sv. Valentina dan prvi spomladni („pramaljetni") dan.1) Tudi po tem vidimo, o kako različnih dobah se je po ,narodnem koledarju' začenjala ter se še dandanes začenja pomlad celo pri istem narodu t. j. preprostem ljudstvu, ki se ravna pri tem po „tičjih ženitvah". — Da je bil sv. Gregor po starših koledarjih najbližji spomladnemu ravnodnevju (ravnonočju), in da so ga zato čislali ,spomladi zastopnika', tem mislim Hanu-šovim ne moremo pritrditi zato, ker je sv. Jožef še bližji.
Če na Gregorjevo deži, bode dobro leto, in bodo vse miši pocrkale. Če breskve pred sv. Gregorjem cveto, [ondaj] se štirje tovorniki za eno tepo. (V Črnomlju zapisal g. Kupljen). Na Krškem pa pravijo: „Ako o sv. Gregorju breskve cvetejo, se devet županov za eno breskev tepejo." (Sic). Zap. g. Romih.
Po poljski (mazurski) narodni veri odhaja zima na Gregorjevo za morje. (Letop. 1878; 14). To se sklada z našim narodnim koledarjem; kajti zima odhaja, spomlad pa prihaja.
Nekdaj so Poljaki sinove v šolo dajali na sv. Gregorja dan. Njihov stari letopisec Bielski razjasnjuje to navado s pobožno pripovedko, kako je sv. Gregor odkupaval ubogo deco iz sužnosti ter dajal v šolo, a zato dajo [osedobi2)] na njegov dan otroke v šolo ter jim pravijo zato „Gregoryanki".3) 0. Kolbg. „Lud" V; 272.
„Gregoryanki" (Gregorjanke) zovejo se tudi šolske slav-nosti, ki jih ovršavajo dijaki na Poljskem o ti dobi z raznimi igrami in šalami v prelepi praznični opravi. — Naposled se trgajo ,otroci' tudi za preste. („B. K." 96.)
v Sv. Gregorja dan praznuje se kot šolski praznik tudi še na Češkem, v Šleziji in na ,Lužici'. V zadnjih dveh deželah razdajejo zbranim dečkom tudi prest, kakor jih na Češkem na poseben način dajo otrokom prvo postno nedeljo, ki ji pravijo Čehi tudi lisičja nedelja. A ker so Čehi nekdaj tudi
») M. Valjavec Gl. „Arkiv za povjestn. jugoslav VII (1863); 258.
2) Martin Bielski, ki smo ga imeli uže v mislih, živel je od leta 1495 do 1575; njegovo „Kroniko poljsko" nadaljeval in izdal je po njegovi smrti sin mu Jačim ali Joahim (f 1597) pod očetovim imenom.
s) V jednini „Gregoryanek" ali „Gregoryanka".
po iznašanju „smrti", praznujoč spomladi ali leta začetek, dajali dečkom prest, zato sluti Hanuš, da značijo preste, (zložene iz kola itd.1) pri teh običajih — spomlad ali z drugimi besedami, da so zlasti tudi „spomladno pecivo". (Prim. „B. Kal." 95).
Ta šolski praznik se je pa nekdaj praznoval tudi po Nemškemj a sosebno po Saksonskem, in to proti veliki noči. Preoblečeni za rudokope, dimnikarje, lovce in druge šeme, hodili so učenci po ulicah po navadi z godci popevaje in po-biraje novcev in živeža za razdelitev med sabo. Učenjaki sodijo, da ni bil ta Gregorjev praznik („Gregoriusfest") nič drugega nego posnemanje grškega praznika, znanega po imenu: „Panateneje" oziroma „Minervinega praznika rimskega.2) Ker so pa tudi preverjeni pogani ovršavali te praznike še vedno, zapovedal je papež Gregor IV. blizu 1. 830, naj se poslej v čast slavnemu papežu Gregorju I. Velikemu, — ki je bil v Rimu ustanovil prvo učilnico ali šolo za petje, — praznuje ob isti dobi vsako leto šolski praznik po imenu: „ Gregorjev praznik", ki se je po Saksonskem — po kmetih — sčasoma premeni! v tako zvano Gregorjevo petje („Gregoriussingen") t. j. učiteljsko koledovanje, ki je bilo pa naposled prepovedano kot učiteljev nedostojno prosjačenje. (Po razn. vir.).
Ista šega je nekdaj bila tudi na Češkem: Prim. pri dr. Č. Zibert-u 1889; 65.
Modro so jo pa ubrali učitelji med Slovaki: pošiljajo namreč namesto sebe — še osedobi učencev koledovat (po-pevat) in pobirat od doma do doma kurjih jajec, slanine itd. Šaljiva pesmica se začenja tako:
Vedla obyčaja na den na Gregora
vyslani sme žiaci od pana rektora
pohl'adiet do vaš'ho domu a do dvora,
že či sa (so) v nom žiaci —■ a plna komora itd.
Gospodinje pri Slovakih drže, sejoč tega dne zeljno seme za presad,3) vedno iglo v ustih ter ne izpregovore z nikomur ni besedice, zato da bi bil presad lep („aby bola priesada pekna"). „Sbornik" 1870; 185.
') Prim tu str. 75.
3) Izprva so Rimljani ta praznik po imenu „Quinquatrus" ovrše-vali samo 19. marca in 19 junija; pozneje pa krivo tolmačeo mu ime, celo po pet dni: od 19 do 23. marca.
3) Presad, m (coll.) lepa domača beseda (belokr.) namesto tujke: ,,flancate",
Sv. Jedert, Jera (17. marca).
Sveti Jederti se priporočajo kot varhinji zoper miši na polju. (V Motniku zap. g. Križnik'. — V kmetskih „pratikah" slovenskih vidiš namesto svetničine podobe dve miški, ki glo-jeta na vretenu prejo. To kaže, da se ne sme presti na svete Jedrti god, drugače snedo miši vso prejo. (J. N.) Ta dan mora kolovrat počivati; predici, katera se te zapovedi ne drži, miši kodeljo snedo. V kmetskih pratikah vidiš namesto podobe sv. Jederti kodeljo z miškama. (Na Cirkljanskem. Zap. gosp. J. Jereb.)
Češka: Če zmrzuje na dan sv. Jederti, traja zima še štir-deset dni. (Ččm. 1854; 548).
Sv. Jožef (19. marca).
Čudno, da nisem mogel dozdaj o sv. Jo ž e fu od nijednega Slovenca ni zvedeti, ni dobiti, niti po knjigah in drugih tisko-pisih slovenskih zaslediti nikake vraže in prazne vere — razun jedinega vremenskega prerokovanja v »Črticah" (62): „Kakor je vreme na Jožefovo, bo do sv. Matevža, in kakor je na sv.v Matevža, bo do sv. Jožefa. (Pavlovci).
Češka. Če je sv. Jožefa v nedeljo, bdde lepo leto. Ččm. 1854; 549. S tem se strinja tudi nemška prazna vera. (P. u. p.).
Po Hanušu se v Pragi tega dne vrši uže spomladna (Jarna") pred velikonočna slavnost; navadne so o tej slavnosti celo pisanice („kraslice"). B. Kal. 100.
Tudi Slovakom je do malega sv. Jožef spomladi („jara") početek. Domača vraža jim pa veleva tako; „Zakolji danes še pred solncem mladega, najlepšega kozlička („capka"), s krvjo njegovo pokropi tla v izbi, shrambi in drugod po hiši; pa ne bčdeš imel bolh, ni črvadi in mrčesa („červač a hmiz") vse leto." v(„Sbornik" 1870; 186).
Spanj ci časte sv. Jožefa kot spomladnega svetnika in pravijo: če hoče, napravi ,dobro' solnce („fara bon sol"). „B. Kal." 100.
Nekaj posebnega je to, da pravijo Nemci v Šleziji ,Josef' našemljenemu Miklavžu, ki ga zovejo drugot: „Knecht Ru-precht, St. Niklas, Pelzmartel" itd. (W. II; str. 20). Prim. Letop. 1885; 153.
Sv. Benedikt, Benediktovo (21. marca).1)
Kakor dajo ta dan nekateri štaj. Slovenci blagosloviti kadilo za krave, isto tako dajo tudi Hrvatje (kajkavci) „v Varaždinu in njegovi okolici" na Benediktovo blagosloviti nekako nakopano korenje, ter kade potem na Jurjevo, — dni z blagoslovljenim kadilom, same krave, — le-ti pa z blagoslovljenim korenjem vso živino, in to zato, da ne bi mogle živini naškoditi čarovnice. (Gl. „Črtice" 4 in „Arkiv" 1863; 257).
Vem, da so posebno Varaždinske ženske, ki prinašajo takega korenja vsako leto k Varaždinskim kapucinom na blagoslov) preverjene o tem, da je to korenje čndotvorno samo na sebi, — pa mu treba pojačati moč še bolj s cerkvenim blagoslovom. Prim. Letop. 1885; 176—182 razpravo o blagoslovljenem ali posvečenem kruhu, posvečeni četveroperesni detelji ... in o posvečenem smodniku.
Ako se jajca tega dneva spravijo in pod kokoš denejo, so mladiči dobri za to, da jajca neso. (Na Krškem. Zap. g. Romih).
Če na sv. Benedikta dan sneg leži, trava [vendar] raste, dasi jo tudi z blatom nazaj biješ. (Črnom. Zap. g. Kupljen).
Po starem narodnem koledarju Črnomaljskem kukavica v dne kraje vsako leto „tihi teden" prileti in se ondot ,zdrži'. „Če je lepo, popeva; sicer pa kuka." Ker je pa tihi teden nestanoviten, bil je naš svedok tako moder, da je dodal za njim stanoviten čas: „od 11. do 18. marca". (Ondi. Zap. isti). Ako se neče tega roka držati „tihi teden"; on temu ni kriv.
Marije [device] oznanjenje, Ognjenica, Glavnjenica
(25. marca).
Stsl. EMroBniiiTeiime (blagovšštenije); rus. blagoveščenie (presvjatyja Bogorodicy]; bolg. Blagovčščenie na sv. Deva Marija; hrv. Blagoviest blažene d. Marije; srb. „Blagovijest" ali „—sti" (f. pl.); č. zvestovani Panny Marie; p. Zwiastowanie
') Ta dan se pri nas začenja spomlad. „Če spomladi mraz steljo (praprot) po dragah popari, tedaj tisto leto močno otroci umirajo " (V Dolnji Podgori pri Črnom. zap. g. Kupljen) — „Spomladnega svetka" pa Slovenci več ne praznujemo. Za krščanske-dobe zamenil ga je velikonočni praznik", ki smo ga glede na poganske ostanke popisali uže 1.1887 (123—154). Prim. tudi Krek: „Einleitg. in d. slav. Lit." 2. izd. 1887; 415, Sepp: „Das Heidenth. u. dessen Bedeut. f. d. Christenth." I.; 205—215; Vernaleken: „Alpensagen" 1858 ; 366 i. dr.
Maryi Panny; srb.-luž. zelena Marja ali Marije piipowiedj| — Davno se je ta dan začenjalo leto. Prim. Letop.
V	Rodiku na Krasu pravijo temu prazniku „0| zato, ker mislijo, da tega dne pade na zemljo nebc. ki prešine vsako semensko zrnce, da more kalilj Tudi beseda ,,Glavnjenica", kakor pravijo v drij (Poviru) na Krasu, spominja nas ognja (glavnje). 1879; 137 in 1880; 161.1)
V	Motniku (na Gorenjskem blizu slovensko-j proti Vranskemu, Franz) pravijo pa temu prazniku „Žemnahti" (izr. Žemnaht' f. pl.), ter prerokujejo po njem vreme tako: „Ako je do ,Žemnaht'2) lepo in toplo vreme, potlej ,je' še huda zima" ali: „Žemnahtnica ima še svojo zimo" in „Žemnahtnice ga [sneg] še rade vržejo". (Zap. g. Križnik).
„Če dan pred Marije d. oznanjenjem žabe v vodi reglajo, led po Jurjevem nad njo se najde." Pa tudi: „Kolikor časa pred tem dnevom žabe v vodi reglajo, tako dolgo po Jurjevem molčijo." (Pri Črnom. Zap. g. Kupljen).
Srbska. „Da čovjek ubije guju3) prije Blagovijesti, pa da usadi u njezinu glavu česno bijeloga luka4), da nikne2) do Blagovijesti, pa da ga zadjene za kapu na Blagovijest kad podje k crkvi, onda bi poznao sve žene, koje su vještice 6); sve bi se kupile7) oko (okolo) njega, da mu otmu ili ukradu ono česno." (Vuk. „rječn." 30.)
Nekateri Srbi mečejo o večernem mraku („u suton") pred tem dnevom žlice v ,mlečni kotel' pa brenkajoč („zvečeči':) hodijo okoli hiše, misleč: dokler se čuje ta glas („zveka"), dotle („toliko daleko") beže kače od hiše. V jutro pred soln-cem pometajo pa hišo ter sežigajo^ smetje na dvorišču zato, da ne bode „bolh" (N. Begovič: „Život i obič. Srba - granič." 1887; 113).
') Tudi Srbom rabi nekod beseda „Ognjenica" (CVn. 3opa 1877; stran 55) in znači to, kar „0gnjena Marija", ki se pa ne praznuje. 25. marca, nego 29. julija (17. jul. po starem narodnem koledarju). Gl. Vuk. „rječn" 30 p. b. „F>JiaiKeHa Mapaja" (Blažena Marija) Po sedanjih ,koledarjih' pravoslavnih čitaš pod „17. jul." samo ime: „Marina muč." ali „velkmuč."
'') T. j.: do Žemnahti[j]. Govori se v Motniku tudi: „Žemnahtnica (f.) in Žemnahtnice" (f. pl.): po Gutsm. ,,ebehtnica" in „venahtnica". „Ebehtnica" je najbrže iz sr.-vis-nemšk, „ebenaht, ebennahte ali eben-nahte" (Aequinoctium, jednakonočje), zato ker je ta praznik malo da ne o jednakonočju spomladnem, ki se je nekdaj slavilo okoli 20. do 27. marca. „Venahtnica" ali ,,benahtnica" (?) je menda skrajšana iz ,,ebenahtnica", a ni nastala iz svn. „wihe naht" (sveta noč) ali „weihnachten". Vidi se, da tiči tujka „nahte[n]" f. pl. tudi v besedah: ,,žemnahti, žemnaht-nica, — ce"; samo prvi del (,,žem") nam je nejasen,
s) Kačo; — 4) stroček česna; — 6) požene kal; — 6) čarovnice; — ') skupljale.
Čehi pravijo, da živi' kukavica („kukačka") neki brez samca zato, ker je na Marije dev. oznanjenje delala („praco-vala") ona jedina, dočim so posvečevali ta svetek vsi drugi ptiči. Pripominjamo pa pri tem, da se je nekdaj 25. marca meseca začenjalo novo ali mlado leto, in da je kukavica napovedovala ali oznanjala Slovanom spomlad. (Prim. „B. Kal." 103).
Vremensko prerokovanje češko: „Sviti li slunce na den zvestovani' Panny Marie, očekava se ourodny rok" (rodovitno leto). Čfim. 1854; 548.
Slovaki mislijo, da je ta dan najboljši za cepljenje drevja. Ker jim pa to prepoveduje cerkev, zato vstajajo zarana, da opravijo ta imenitni posel [še pred božjo službo], ako jim je le moči; ... če ne, pa popoldne.1) Lepo vreme današnje znači tudi njim dobro leto. — A da bi jim bile čebele močnejše od drugih, pomažejo panj okoli „letača" z medvedjim salom. Po „Sborn." 1870; 186 in p. u. p.
Rusi trdijo naravnost, da je na „BIagoveščenie Vesna zimu poborala" (premogla). Tega dne dež napoveduje Rusom še dandanes, da bode to leto obilo žita.
Malorusom (Rusinom) rode se ta dan „upiri" (vampiri) „vidme" (vedomke, čarovnice) iz početega ploda.
Povedali smo uže, da se je nekdaj, in to še za poganske dobe spomladno jednakonočje preslavljalo okoli 20. do 27. marca. V Rimu je bil 22. marca svetek „arbor intrat" (drvo vstopa ali drvesa vstop), zato ker so tega dne nosili smreko v tempelj boginje Cibele, ki se je zvala velika mati („magna mater") ali mati božja („mater dea") t. j. mati vsem bogom ter se častila tudi kot boginja rodovitnosti zem-ljinske. Dne 24. marca so se postili, a ,pobožni ljudje' tudi ranjali do krvi ter zato ta dan imenovali kervavi dan („dies sanguinis" ali „Sanguen"); 25. marca začenjalo se je pa veliko veselje, čim se je prikazalo solnce ter raztegnilo nekoliko dan.2) Stoprav 27. marca završevali so poganski Rimljani ta svetek s tem, da so naposled o k op ali ,velike matere' (ma-gnae matris) kip.
Zanimljivo je, da se v starih letopisih pisateljev krščanskih (zlasti čeških) Marije d. oznanjenje latinski zove „festum Mariae magnae (Marije velike svetek). Prim. „B. Kal." 102.
Nemška vraža priporoča Nemcem osem dni', kedaj treba sejati lan. Med temi dnevi je tudi Marije d. oznanjenje (po starem: „Maria Bekleibung"3). Iz te stare besede je pa, ker
») Zato so vzdeli Slovaki temu svetku ime: „Štepna Mara", t. j. cepna Marija.
2) „Quo primum tempore sol diem longiorem nocte protendit."
!i) Iz prvine so stari Nemci govorili: „Frauentag der clibin (izr. klibin"), be&Iibin. bekleibung . . ., „der Frau" ali „Unserer Frau beklei-
je sedanji Nemci ne morejo več razumeti, sčasoma po tako zvani „narodni etimologji" nastala nova beseda: „Bekleidung" t. j. obleka, in zato pravijo zdaj Nemci v svojem jeziku: „Flachs muss gesaet werden .. . am Tage Maria Bekleidung; denn die Mutter Gottes segnet ihre Bekleidung." (W. II; str. 395). To se pravi: Lan se mora sejati na Marije oblačila dan; kajti mati Božja blagoslavlja svojo obleko. — Kdo se ne smeje?
i. dan aprila meseca.
Ta dan koga trapati ter pošiljati kam za bedaka,1) kar bi se reklo po nemškem kopitu: ,.poslati koga v april," — ta navada, ki se vrši tudi po slovenskih mestih (posebno pa med dijaki) 1. dan aprila meseca, m domača; kajti vem, da je pretežni večini ljudstva slovenskega še povse neznana.2) Pritepla se je namreč k nam iz nemških dežel, dasi jej niti na Nemškem ni prava (prvotna) domovina; kajti nemški učenjak Grimm piše3), da je bil ta običaj Nemcem v stari dobi neznan, in da se je menda stoprav za poslednjih vekov priselil k njim s Francoskega, pa da ni tam še ne vedo, od kod izhaja. Nahaja se ta navada tudi v Angliji in v Škociji, in med Nemci na Ruskem, pa tudi nekod v poljskem kraljestvu. Francozi tako zvanemu ,aprilskemu bedaku', ki ga zovejo Nemci „Aprilnarr", pravijo „poisson d' avril" t. j. aprilska riba,,Angleži „april-fool", kar se strinja z nemškim nadevkom, — Škoti pa „gowk" t. j. kukavica.
Med Hrvati in Srbi (avstr.-og.) priljubili so si to zabavo kakor pri nas tudi sami meščani z dijaki vred,4) ne pa n&rod Zato nimajo s Slovenci vred ni Srbi, ni Hrvati,6) pa ni Rusi prave (narodne) besede za to zabavo.8)
bung"; Po Grimmu znači „bekleiben", coalescere, radices agere, \vurzeln, po 0. Schade-ju: rAltdeutsch. VVortb" tudi „WurzeI schlagen", zato „bekleibung" tudi = empfangnis.
') N. pr. po polževe krvi, po ptičjega mleka itd., ali pošiljati koga gledat, iskat ali kupovat kake stvari, ki je ni (vsaj ondi ali ondaj ne) itd.
а)	Zato nimamo še prave besede za to, kar zove Nemec .,das April-schicken". Pri Cig.-V. čitaši pošiljanje v norce ali po norca, pošiljanje na barle, — ali pa za vsako stvar posebej: po polževe krvi, po ptičjega mleka.
3)	G1 „D. Wortb " I; 538.
4)	Izrecno se nam to poroča o Zagrebčanih (Zap. brat Anton.).
б)	Pri Maž.-Užar. čitaš: „einen in den April schicken, poslat u aprilj," (izpustil je to I. Filipovid; „Aprilnarr" je pa stoprav njemu „aprilnjak".
6) Nemško reklo: „in den April schicken" preložil je Fr. A. Po-
točki v svojem nemško-ruskem slovarju (Leipz. 1881) tako: ,,o6\iaHyrb
noro in. 11 ep noj imi, Anpiua" (obmanutb kogo v pervoj denj Aprelja).
Pogrešamo omenjene besede tudi pri naših Malorusih in Poljakih, dasi se ta navada (po ustnih poročilih) nahaja v vzhodni in zapadni Galiciji, pa kakor pri nas samo po mestih med mestno in malomestno gospodo, uradniki, in dijaki, zlasti pa med Židi, a ne še med narodom. Ondod se teh vrst ljudje trapajo tudi pošiljaje si ,darov na videz' n. pr. lepih orehov s pepelom napolnjenih, lonec masla, ki ga je pa samo na vrhu palec na debelo, spodaj pa sam pesek itd. itd. Posebno so si pa tako trapanje priljubile poljske gospodične. Pod tak ,dar na videz' (n. pr. pod maslo, nad pesek) devajo pa list z latinskim napisom: „Prima aprilis". To latinsko reklo (ali „primus aprilis") rabi po Galiciji tudi onim ljudem, kateri ne znajo latinski, namesto nemškega rekla, pri nas navadnega: „Heut' ist der erste April," pa tudi namesto onega, še lepšega: „Am ersten April schickt man den E . . 1, wohin man will." Znamenje, da se je ta običaj med Poljaki najbolj razširjal po dijakih in ,bivših dijakih".
Do dobra se je pa ta tuja šega vkoreninila uže med češkim narodom,1) ki pravi zdaj: „poslati koho aprilem") (s Aprilem, piše Jungman).
Od kod izhaja pa ta navada?
Nekateri so ugibali, da najbrže od tod, ker so Kristusa pošiljali ,od Poncija do Pilata' in ker biva veliki teden, ko se ovršuje Kristusovega trplenja spomin, večinoma aprila meseca.
Ker pa ta razlaga ne pripada, začeli so drugi razlagati postanek ti navadi drugače. A zavrgel je vse dne razlage, (ki jih nečemo ponavljati), francoski pisatelj Quitard v svoji knjigi „Dictionnaire des proverbes" (v Parizu 1842). Po njegovem počela se je ta navada, — ki ji pa Francozi pravijo: „donner un poisson a quelqu'un" t. j. dati komu ribo — tako:
Ker je bil kralj Karol IX. 1. 1564 prepovedal, da se ne sme novo leto več začenjati dne 1. aprila,2) ter ukazal, da se mora v prihodnje začenjati 1. dan januvarja meseca, — zato so Francozi navadne novoletne darove („etrennes") odložili do 1. januvarja; dne 1. aprila častitali so si pa samo za šalo in trapali ljudi le z ,darovi na videz' in s krivimi naročili.
Tako po Quitardovih „mislih" začeta, ponavljala se je ta kratkočasna navada na Francoskem vsako leto dne 1. aprila.
A po daljem premišljevanju dognalo se je, da je ta šega starejša od krščanstva ter indoevropska. Vzhodni Indijani („Hindu") ovršavajo namreč zadnje dni marca meseca, pa tudi
') Prim. vendar „B. Kal." 105 in Č. Zibrt: „Staročeske vyr. oby-čeje" 1889 ; 95-96.
3) Prim. Letop. 1886 ; 92.
še 1. dan aprila, ko je i njihovo novo leto, tako zvani „huli-svetek", in o tem narodnem svetku, (ki se završuje uprav dne 1. aprila) pošiljajo se ti ljudje v občno zabavo pod jalovimi pretvezami zarad raznih opravil brez pravega namena sem pa tam, kar je jako podobno vzajemnemu trapanju, ki se godi tudi pri nas in po drugih naštetih deželah evropskih prvi dan aprila meseca.
Po vsem tem sodimo, da izhaja tudi evropska šega iz poganske dobe, da ni drugega nego ostanek nekdanje novoletne slavnosti, in da se je začela popisana zabava med Francozi za dne dobe, dokler so še praznovali novo leto dne 1. aprila, a ne stoprav ondaj, ko se novo leto ni smelo več počenjati istega dne.
Sv. Marko ali Marka (25. apr.).
Na sv. Marka dan se vsi kožuhi požgejo t. j. ljudje mislijo, da je zima uže pri kraju. (Na Krškem. Zap. g. Romih).
Če je ta dan lepo, bode dosti vina. (Črnom. Zap. gosp. Kupljen).
Srbska. „Na Gjurgjev dan ne valja spavati (da ne boli glava); ako li ko spava, a on treba na Markov dan da otspava." (Vuk: „Život i obič." 29.)
Nemška. Ako se grah seje na sv. „Marka" dan, bode mozgat („markig"). W. II; str. 395.
Sv. Filip in Jakob (1. maja).
Hrvatski Slovenci (kajkavci) v Mrzljakih in Bogovcih onstran Kolpe v Kunički župi (fari) postavljajo na sv. Filipa in Jakoba dan tako zvane „filipaše". Vrata, kjer izganjajo ,blago', ovijajo namreč z bukovimi in brezovimi kitami (vejami). To so „filipaši". (Zap. vč. g. I. Šašelj.) Akoprem se to vrši zdaj sv. Filipu in Jakobu v spomin, pa nam je vendar po tem, ker ovijajp uprav dna vrata, na katera izganjajo blago, — soditi tako, da ta običaj ni brez vraže.
„Če je na dan sv. Filipa in Jakoba lepo solnčno vreme, ta dva svetnika Hrvatje z vinom polivajo; če gre pa dež, pa z blatom cmokajo, t. j. lepo solnčno vreme pomeni dobro vinsko letino." (V Motniku zapisal g. Križnik.)
V Krški okolici postavijo „1. majnika" pred hišo lepega dekleta smreko. (Zap. g. Iv. Lapajne.)
Istega dne nosijo fantje ondod dekletom „maje", ako so ž njimi dobri; če ne, dobijo pa trnja. (Zap. g. Romih.)
To je vse, kolikor smo o tem dnevu zvedeli praznover-skega izmed slovenskega naroda. Da je pa navada, staviti „maje", bila poganska, dokazuje menda francoskega kralja Ludovika Svetega prepoved, s katero je bil 1. 1257. prepovedal „usum erigendi arborem (maju s ar bor) primo die mensis Maji in compitis vel ad aedes puellarum aliasve quas-cunque" x) t. j. da se ne smejo postavljati maji prvi dan maja meseca pred hiše dekletom ali pred katere koli druge.
Izprva — v poganski dobi — stavili so se maji vsekako letu ozir. spomladi;2) v krščanski dobi začeli so jih pa po naših mislih preverjeni pogani ali novi kristijani — ker jim je nova vera prepovedavala častiti prirodo — s časom staviti lepim (mladim) dekletom — mladoletju (spomladi) v drugi podobi na čast. Polastili so se naposled te šege posebno mladeniči, ki jo ovršavajo še dandanes svojim izvoljenkam v čast, in to po drugih deželah mnogo obilneje nego pri nas. (Prenesla se je ta ,majevska šega' pri nas Slovencih kot narodno-cerkven obred najbolj na sv. Rešnjega Telesa dan. Prim. pa tudi to, kar poročajo o slovenskih majih ali mlajih „Črtice" 94.)
A predno popišemo, kako praznujejo 1. dan maja meseca drugi narodi slovanski in neslovanski, ne moremo si kaj, da ne bi opozorili na glasovito noč pred sv. Filipom in Jakobom, ki ji Čehi pravijo: „Filipo-Jakubsk& noc", a Nemci po starem „Walpurgis - n a c h t" (30. aprila), t. j. noč pred sv. Valpurgo ali Valburgo, ki se praznuje po sedanjih koledarjih 25. februarja, po starih nemških koledarjih se pa nahaja tudi poleg sv. Filipa in Jakoba 1. maja. Zato pravijo Nemci temu dnevu še zdaj po starem „ Walpurgis -1 a g" 3): sv. Valpurge dan.
A mnogo imenitnejša od tega dneva je po bajeslovju in praznoverju sploh poprejšnja noč. Pri Cehoslovanih ukorenjena je (med preprostimi ljudmi) še dandanes ta vera, da letajo to noč zlobne čarovnice na svoj ples, in to na kakšen poseben kraj (zlasti na kako visoko goro).
Da bi te največje (a izmišljene) sovražnice, ki jih (isto-tako po goli domišljenosti človečji) vodi sam peklenščak, pregnali in pokončali do kraja, — začenjajo po čeških in morav-skih vaseh zadnji dan aprila meseca zvečer mahoma po solnčnem zahodu) strahovito ropotati, z biči pokati in tolči ,z vsim na vse', na kar se kdo nameri, posebno pa nabijajo
') Du Cange. Edit. Herschel. Parisiis 1843. '') Prim. v predlansk. Letop. na 166. str. 1. opomnjo. a) „Walperntag" zvali so ga nekdaj na severju. (M. Busch: „Deutsch. Volksglaube" 1877; 51.)
ob hišno in poljsko orodje.1) To se veli: izganjati ali pokati čarovnice („vyhanem či praskam čarodejnic") iz vasi. Nekod mečejo Čehi po tem ropotu, kakor drugod po Češkem in Moravskem na kresni večer, na višek stare metle, v smolo ali v kolomaz pomočene in nato zažgane. Ime tem metlam („čarodčjnice" t. j. čarovnice) dokazuje po naših mislih samo seboj, da so hoteli nekdaj Čehoslovani to noč z gorečimi metlami, kakor na kresni večer zažigati ter pokončavati čarovnice, baje po zraku letajoče, kakor na. dni večer. Prim. Letop. 1887; 114.
[Ista navada je še pri Serbih-Lužičanih, ki jo zovejo „Khodojty" ali „kuzlarničje palic", t. j. čarovnice sežigati]. ,,B. Kal.'- 143.
Na mestih zažigajo pa Čehi tudi polne sodičke kolomaza pri kresu, ki ga kurijo to noč po hribih in na razkrižjih, plešejo okoli njega, zažigajo na njem one metle ter ga preskakujejo, kakor drugod na kresni večer.
Na vrata delajo po 3 križce,2) kakor o sv. treh kraljih, a ne misleč nocoj na te 3 svete može, nego samo na sto in stokrat preklete čarovnice, naslednice nekdanjim poganskim besom (zlim duhom). Z najmočnejšim znamenjem krščanskim hočejo jim ubraniti vhod v hiše in v hleve. Prim. v Letop. 1886 razpravo o sv. 3 kraljih str. 94 in 95. Nekod po-krope Čehi vsa vrata (tudi kurniku) najprej s posvečeno vodo, a potem napišejo stoprav nove križce s trikraljevsko kredo; pa samo tedaj, kedar vidijo, da so se trikraljevski križi izbrisali uže povse, sicer bi jih bilo treba vnovič napisati z omenjeno kredo. Prim. Krolm. II; 323 in „B. Kal." 144.
Po nekaterih krajih jenjala je ta oboja navada menda v zadnji dobi, ker je pogrešamo v tiskanem popisu večera in noči Filipo-Jakobske 1. 1874. v knjižici: „Narodni pohadky, pisne, hry a obyčeje" 3. zv.; 80. „Vydava spolek ,Slavia' v Praze." — Okoli Jičina devajo pa na hlevska vrata, (ki se morajo ta večer zapirati mahoma po „Zdravi Mariji"), samo po jeden križec iz navadnega bezga (sambucus nigra, schwarzer Holunder), ki mu prisvajajo posebno moč zato, ker ima „dušo", (tako pravijo namreč njegovemu debelemu strženu ali svržu). P. u. p. Drugačen način gl. pri Grohm. 100 (698).
Ohranila se je med Čehi i ta zanimljiva vraža, da hočejo čarovnicam zabraniti pristop v hlev tudi s tem, da denejo na prag kos drna (tratnice), zato ker bi morala čarovnica prešteti poprej vso travo na drnu, nego bi prišla v hlev ... V isti namen sipljejo nekod pred prag tudi peska, zato ker bi ga
>) Zarad uzroka zavračamo nove čitatelje na str. 182, Letop. 1885. '') Nekod s posvečeno, oziroma trikraljevsko kredo.
morala čarovnica tudi sešteti poprej. („Nžr. poh. itd." 3 zv. 80) i. dr.
V Slanem (Slane, Schlan) hodijo nekateri uže po solnčnem zahodu pred 1. majem v hosto po zelenih in cvetočih mladik različnega drevja in grmovja, da jih postavljajo na setvino, posebno pa okoli „maja" na gnoj. Nekateri opravljajo to sto-prav drugi dan pred solncem. (Festkal. 1864; 209.)
Do malega iste vraže kakor pri Čehoslovanih nahajamo to noč (od 30. aprila do 1. maja) i med Nemci t. j. med njihovim preprostim ljudstvom, ki veruje — neprištetim .ljudskim' (narodnim) šalam svojim navzlic — še dandanes, da vodi to noč hudič čarovnice na ples, in to na tako zvani „Blocks-berg"1); da jezdarijo čarovnice tam na metlah, kozlih, ,burk-Ijah' itd., od ondi pa da se razhajajo na vse strani, da bi naškodile ljudem kakor koli si bodi. Zato zapirajo preprosti Nemci na severju2) po noči skoraj povsod trdno vrata in okna, polagajo metle in drnje (tratnice) pred prag3); delajo na vrata in oboknice križce4); kurijo po hribih in gorah kres, ki ga preskakujejo deca, češ, dokler sega njegova svetloba, dotle jim brani bližati se. Zvečer silno ropočejo, pokajo z biči6), streljajo v zrak itd., mečejo tudi kakor Cehi goreče metle kvišku. Tudi Tirolci sežigajo ali izganjajo čarovnice to noč povsod.6) Posebno je pa treba otroke, kateri se narode tega dne, preskrbeti ,z obilnimi bajili zoper čarovnice' („Zauber-schutz"). W. II; str. 74.
Nismo pa mogli med Nemci nikoder zaslediti tega, da bi — kakor nekateri Čehi — tej noči pritikali tudi ,božično' vražo, da se izpremeni o polnoči vsa voda v vodnjakih, studencih in rekah v vino, ki ga pa more zajemati samo oni, kdor ima sabo ,praprotov cvet'. „Kvety" 1846; str. 523.7)
,Južni Slovani v Italiji' ovršavajo 1. maja slavnost še zdaj tako: Začenja se ob šestih vjutro. Osem mož, izbranih izmed naj starših v vasi nese (v rokah) ,ravno toliko dreves' t. j. vsak po jedno, olepšano s cveticami, pisanimi traki in strdenjem (lectom). Pred njimi koraka „Maj", t. j. dečak, ki je
') .Brocken' (v severni Nemčiji).
-) Tudi Čehonemci. Festk. 1864 ; 211.
3)	Zanimljivo je tega običaja tolmačenje v „Festk." 1864; 209 (1. op.).
4)	Tudi „morsko nogo" (Trudenfuss). Nekod postavljajo Nemci hlevu pred vrata koso, sekiro ali pa samo metlo (M. Busch 52)
s) Pri Čehonemcih tulijo (trobijo) dečaki in dečki tudi na rogove. Schmalf. 70-71.
«) In Tiroli „findet in dieser Nacht ein allgemeines ,Ausbrennen oder Verjagen der Hexen statt."
') Wuttke je navel to vražo med nemškimi vražami (II; str. 73) z dodatkom „Bohm", po Grohmannu, ki pa navaja (44) kot vir iste: „Kvety" 1846; str. 523.
— če izvzamemo oči — ovit od glave do nog ves z zelenim vejevjem in listjem, s cveticami in traki. Tako gredo z godbo v cerkev. „Maj" se ustavi pred cerkvenimi vrati. Duhovnik pa pride k njemu iz cerkve, moli pred njim ter ga blagoslovi. Potlej gredo vaščani, kateri spremljajo „Maja", v cerkev ter podare duhovniku, kar imajo v tej letni dobi najboljšega: beluša,1) sira, kolačev itd.; nato poklekujejo pred oltar, za katerim sta dva kupa prosa ter popevajo neko laško molitev (kajti — čujte, čujte! — slovanski ne smejo peti v cerkvi). Kedar izidejo iz cerkve z „Majem" pred sabo, obhajajo z godbo samotne hiše in žele ljudem srečnega leta. Godci sedejo na tla, drugi stoje okolo njih, a „Maj" se postavi na prag. Onih osem starcev razdeli se pa na dva „zbora". Štirje začno peti zdaj slovanski; dni štirje jim pa odpevajo. Včasih popevajo vsi skupaj; „Maj" pa pleše dotle, dokler pojd (dosti dolgo). Počenja se obhod pri županovi („sindikovi") hiši. Kedar obhodijo vse hiše, prejdejo na najbližji hrib. Ondi se „Maj" t. j. „Majeva" čudna obleka zapali in sežge. Stoprav pod noč vračajo se vsi veseli o petju in godbi domov. Vadijo se ta dan i streljati v tarčo. („Slovansk? Sbormk" 1884; str. 19—20.)
Po vsem tem vidimo, ter se uverimo iz vse te razprave še bolj, da praznujejo dne 1. maja meseca slovanski in neslo-vanski narodi letni oziroma spomladanski praznik — v drugi podobi.
V Slavoniji postavlja odrasla „mladež" svojim ,ljubovcam' ali prijateljicam „maje" pred okna uže dni večer poprej ali pa drugi dan (1. maja) pred solncem. Drugi pa hodijo iz mesta k studencem vode pit in umivat se, sosebno taki, kateri imajo slabe oči in pege po obrazu, misleč da se jih iznebe, in da bodo mnogo lepši. Nekateri se umivajo z istim namenom pred solncem tudi z roso, — dO, nabirajo rose celo v steklenico ter nosijo domov, da se umivajo ž njo ves mesec. Stare žene hodijo pa pred zoro v gozd raznih ,trav' (zelišč) brat — za mrzlico in za različne rane. Da pa te ,trave' ne izgube svoje moči, nečejo ženske, nabiraj e jih, izpregovoriti ni besedice, niti odhajaje ozreti se, češ, da bi izgubile sicer ,trave' svojo moč. (L. Ilic 130—134.)
Tudi v Bosni slave Jugoslovani sem pa tam 1. dan maja (,svibnja') meseca, postavljaje maje (,,svibnjake"), okrašene s pisanimi traki. Ime „svibnjak" priča, da biva ta šega posebno med Hrvati. (?) Pošiljajo si maje skrivaj v hišo tudi zaljubljeni ljudje (obojega spola), — v novi dobi kdaj celo s pismicem ali listom, — po okoliščinah s podpisom ali pa tudi brez podpisa. (Zapisal sin Mirko 1. 1886. samo po 1 slučaju.)
') Aspagarus officinalis, Spargel,
Zahman pa iščemo take šege med pravimi Srbi t. j. narodom srbskim, — zahman tudi besede „maj" za pomen „svibnjak" (Maibaum) po vseh znanih nam virih.
Da praznujejo južni Srbi (z nekaterimi Bolgari vred) „spomladi" početek na dan sv. Jeremije, — ki se praznuje pri njih po starem koledarju „1. maja", (a ne 9. maja, kakor čitaš po tiskovni zmoti v Vukovem „rječn." na 254. str.), — čita se uže v „Letop." 1878; 4. Res, da so sumne Milo j e-vičeve „pesme i običaji ukupnog naroda srbskog", tiskane ,u Beogradu' 1869; a uprav pesmice in običaji ondi in na 5. strani navedeni, zde se nam pristni, zato ker se razen imena: „Maja" (v stari Srbiji), do malega vse strinja z majevskimi ali spomladnimi običaji drugih narodov, pa tudi z Vukovimi podatki, o Jeremijevem dnevu (v izvirni besedi): „U Grblju onaj koji je rad da mu onoga ljeta zmije ne dosadjuju, na Jeremijev dan ujutru lupajuči oko kude u prosulju,1) govori:
„Jeremije u polje A sve zmije u more."2)
V ,Dubrovniku' je nekdaj 1. maja (p. st.) hodil ,Bembelj, (kakor Čoroje, Vila in Turica ,na sretenije' itd.3). Imel je opravo vso opleteno z zelenim listjem in raznimi cveticami; okoli njega so se vili ,blavori',4) in jednega je v roki nosil ter se igral ž njim . . ." Gl. Vuk: „Život i obič. 30. Bembelj, ki je po Hanušu značil spomlad, kača pa morda ukročeno zimo. „B. Kal." 148.
Vzeti nam je tukaj v misel tudi srbske „Lazarice". Tako se zovejo dekliči, ki hodijo nekod v Srbiji in drugod še zdaj oni dan pred Lazarjevo soboto („Lazareva subota"), kakor vele soboti pred cvetno nedeljo, — od hiše do hiše ter plešejo po-pevajo pesmi o Lazarju (onem, ki ga je Kristus oživel). Po Sremu zbere se po nekoliko deklet, ki se vstopijo v ,kolo', iztezajo roke ,od sebe', pa vzdignejo malo dete moškega spola („malo dijete muško"), ki gre [podaje se] zdaj od rok do rok, a one popevajo:
Lazi, lazi Lazare!	Za svilene rakave.
Te6) dolazi do mene,	Za svilene marame7)
Privataj6) se za mene:	Za klečane kecelje.8)
(Prim. Vuk „rječ." 320: „Živ. i ob." 25.)
») Na ponev ali ponvo.
2) Po te'm treba tudi popraviti 4 tiskovne zmote (v teh dveh vrsticah) v Letop. 1878 str. 5. — Srbska „Murena" v naslednji pesmici (ondi) nam je pa s umna.
8) Prim. Vuk. „rječn." p. b. ,Čoroje' str. 828-829.
4) ,Blavor', m. v Črni gori velika kača zobata (bajeslovna). Gl. Vuk
„rječn." 29.
s) Ter; — 6) prijemaj; — 7) robce (rute); — 8) ,pregače' (zastore).
Dasi ta pesmica nima na videz ničesar bajeslovnega v sebi, pa sodimo vendar, da znači ta „Lazar" ali omenjeno malo dete uprav spomlad (srb. prolece, proljece, premaljede), in da si ni to „malo dete" kar nič v rodu z Lazarjem svetopisemskim, nego da se je star naroden svetek iz poganske dobe — prekrstil za kristijanske dobe.
Da niso ,,Lazarice" res nič drugega, nego ostanek starega narodnega svetka, dokazuje nam tudi ta način, ki se vrši še dandanes v Srbiji: Nekoliko .mladih deklic', večinoma sirot ali vsaj ubogih roditeljev hčerk združi se baš na Lazarjevo soboto. Jedna se preopravi za mladeniča, ovenča se z velikim vencem, mahaj očim ji po životu do stegna, v desnici pa nosi nekak butec („buzdovan"), ki je tudi s cveticami ovit; — druga v svetačni ženski noši narodni in okrašena z vencem cvetic na glavi in okolo života, po obrazu pa dolgo gospodsko tančico G,duvak"). „Lazar pa Lazarica" pravijo tema, ki hodita potem z drugimi tudi lepo oblečenimi in po glavi ocvetličenimi pobirat od hiše do hiše. Vsaka izmed teh deklic nosi v ta namen (za pobiranje darov) na levici čedno canjico, — a zarad lepšega v desnici še pisano ,kitico' (šopek cvetic). Dokler Lazar pa Lazarica plešeta pred hišo, popevajo deklice kratke pesmice „lazarice", s katerimi pa ne slave Lazarja, nego domače ljudi, (kakor koledniki), pojoč pred vsako hišo tudi kaj iz svojega t. j. sproti izmišljenega, kar se prilega gospodarju ali pa dne hiše ljudem. Le-ti pa gledajo, da izpulijo Lazarju ali pa Laza-rici pri plesu nekoliko cvetic, misleč, da so čudotvorne so-sebno pri boleznih.1) Pobiralkam dele Srbi obilo. Kedar obhodijo vso vas, razdeld deklice prejete darove na jednake dele med-se. („Buch f. Alle" 1888; str. 630 z lepo podobo.)
Postavljanje „majey" na sv. Filipa in Jakoba — ali 1. maja dan ohranilo se je na Češkem še po mnogih krajih tudi navzlic vsem prepovedim nekdanje gosposke in navzlic novodobnemu strogemu zakonu, ki prepoveduje sekati mlado drevje.
Po okolici Podšbradski odreže Čeh dne 1. maja za rana v gozdu po dve zeleni mladiki ter zapikne jedno domži v gnoj pred hlevom, jedno pa dene na vrata zato, da ne morejo čarovnice v hlev (P. u. p.).
Nekod vtikajo Čehi lipove mladike v gnoj; a nekod de-vajo na gnoj, kakor kravjemu hlevu na prag trnja, misleč da čarovnice obvise na njem. (Festk. 210.)
[Čehonemci v Toplicah (,Teplitz') mečejo na gnoj krhliko-vine (rhamnus frangula, Faulbaum,) zato da ne morejo čarovnice naškoditi živini. (Grohm. 101); — na Hebskem (.Egerland')
') Kdo,se ne spominja pri teh besedah medveda, z grahovico ovitega, pri Čehih? Prim. str. 63.
nakopičijo pa ne samo pred hlevska, nego i pred hišna (sobna) vrata trnja toliko, kolikor je moči, a kravam dajo uživati deveterega zelišča spomladnega. „Festk. 1864; 210.]
Okolo Prage hodijo istega dne zgodaj godci po vasi, a za njimi odrasli mladenči, držeč v rokah mlaje („smetivky t. ratolesti majove"). Ž njimi tepežka ali otepa mladenič mladeniča, govoreč: Na sreče („tu maš štšstf")! — ali če ga dni ne mahne z mlajem, sam prosi tako: Daj mi sreče („dej mi štžsti"); tepežkar ga zdaj oplazi in reče: Na ti je („tu ho maš")! Krolm. II; 249. *)
Po nekaterih krajih hodijo češki dečaki uže o polnoči pred 1. majem v gozd sekat najlepših: ravnih in mladih brez. Vsak si vzame za svojo izvoljenko po jedno, nekateri tudi po tri brezice, ki jih oklesti na mestu tako, da jim ostane samo vrh. Nekateri olupi tudi skorjo pod vrhom in vreže svoj priimek, zato da bode deklica, kateri se postavi „maj" pred vrata, vedela, kdo jo „ljubi in snubi". Onim deklinam, katere so hodile vse drago leto v krčmo na ples, a niso dale dečakom za ,maje', ni božjaka (beliča), postavijo pa kriv in neokleščen „maj". (P. u. p.) Prim. tudi Krolm. II; 250, kder se čita, da postavljajo nekod „maje" tako tudi katero nedeljo maja meseca. Nekod obelijo Čehi o takih prilikah borovec ali smreko na pol, ali pa tudi do (zelenega) vrha, ki ga nališpajo s pomladnimi cveticami in rdečimi trakovi, ali z rdečo svileno ruto in zelenim vencem itd. Tak „maj" stavijo dečaki sredi vasi ali pa tudi pred krčmo in plešejo potem z vaškimi dekliči okoli njega. Sem pa tam dečaki tudi plezajo na-nj . . . Način je jako različen.
Na sv. Filipa in Jakoba ali „1. maja" dan umivajo se po Češkem ljudje pred solncem z roso, da jim ne bi naško-dile čarovnice. Ob isti dobi pobirajo pa čarovnice s plahtami roso s tujega polja in drgnejo potlej doma ž njimi svojo živino ter ji dajo te rose tudi v napoj, zato da bi imele obilo dobička pri živini. Ta dobiček je pa na kvar onemu gospodarju, s čegar polja je bila rosa pobrana, ter mu zato živina hujša . . . („Nar. poh. itd." 3. zv. 1874; 81).
Dne 1. maja izganjajo Čehi tudi prvič živino na pašo; a poprej pokrope hlev in živino s posvečeno vodo. Pred izganjanjem denejo pod prag metlo in jajce. Čim živina prekorači oboje, vrže se ono jajce trikrat čez čredo (pfes stado") in obnese po trikrat okoli vsakega živinčeta.2) (Ondi).
>) Prim. Letop. 1887; 146. Ondi čitaš, da se tepežkajo Čehi tako velikonočni ponedeljek t. j. drugi dan velikonočnega praznika, s katerim je cerkev nadomestila narodni praznik spomladanski. (Gl. ondi str. 123.)
2) Presneto trdo mora biti to jajce, da se ne razbije ... po trikratnem metanju čez čredo!!!
Da stavijo dečaki tudi med Slovaki poganske „maje" še dandanes svojim izvoljenkam v čast, svedoči nam ta pesmica:
„Co ti, mila, podarujem?
Darujem ti maj zeleny
Pod obločkom [oknicem] zasad'eny."
(„Sv5tozor" 1888; str. 374.)
Kakor na veliki četrtek („zeleny štvrtok") in na sv. Jurija pri izganjanju na pašo, tako kade pri Slovakih gospodinje tudi danes (1. maja) z ,ognjem in dimom' žganih zelij, hleve in krave, da jim ne bi mogle naškoditi čare, in da bi jim dajale obilo mleka. („Sborn." 1870; 196.)
V Krakovu in na Krakovskem ovršujejo tudi še Poljaki ,starodavni običaj' majevski („Maj"); še zdaj opletajo namreč svoje hiše z zelenjem (listjem) ter postavljajo okoli njih maje, a po hišnih tleh trosijo raznih zelišč: kolmeža1) i. dr. Prim. Kolbg. „Lud" V 1871; 292.2) Da je taka navada med Poljaki tudi o duhovem (binkoštih), povedali smo uže 1. 1888.; 169. (7. razst ). A na str. 170 (4. r.) čitaš ondi, kako na Poznanj-skem dečaki nosijo ali pa vozijo (obvoža) ,na konju' „Maja" t. j. zelenega slamnatega moža, — a ne 1. maja, nego tudi o duhovem.
Po zadnjih ustnih poročilih jenjal je narodni svetek majevski menda uže po vsi Galiciji ter se ovršuje zdaj povsod o duhovem: po kmetih in po mestih, če tudi ne pri vsaki hiši. — Tako se pogostem i drugi običaji pomikajo — zlasti k podobnim si praznikom, oziroma od starega narodnega svetka — k novemu cerkvenemu.
Tako sta se tudi prvotni nemški „Maigraf" (majevski grof) s svojo nevesto („Maibraut") in mlajši „Maikonig" (majevski kralj) s kraljico („Maikonigin") vred v krščanski dobi preselila ter pridružila binkoštnemu prazniku. Prim. Letop. 1888; 171.
Iz prvine so Nemci 1. maja vsi pohajali gozde ali gaje ter hodili (da ne rečem ,romali') k „svetemu drvesu" ali Gro-movnikovemu dobu.3) Še dandanes hodijo ta dan ob dolenji Reni v gozd po zelenih majevskih mladik, ki jih pripenjajo potlej na vrata, a na spodnjem Saksonskem olepotičijo z zelenimi mladikami in venci ,majevski voz' za prihod (uhod)
') „Tatarak" (acorus calamus, Kalmus).
2)	Po ustnem poročilu nehal je ta običaj v Krakovu (mestu) tačas uže povse. Po mestih vzhodne in zapadne Galicije slave samo še dijaki svoj maj („majalis").
3)	„Donnereiche" = Donareiche t. j. dob ali hrast, ki je bil posvečen Donarju, Gromovniku nemškemu.
spomladi ali ,zmladletka kot ,majevskemu grofu'. Na skandinavskem severju prihaja pa o taki slavnosti tako zvani cvetlični grof („Blumengraf"), dočim se po visoki Nemčiji („Hochdeutschland") in v Angliji po stari šegi') postavlja še „maj". (Dr. J. N. Sepp. „Das Heidenthum u. dessen Bedeut. f. d. Christent." I. 255.)
Po istega duhovitega pisatelja mislih izhajajo iz starih očakovskih daritev poganskih tudi cerkveni obhodi o štirih letnih časih z blagoslovom majevskega zelenja ali pa z daritvo poljskih pridelkov. (Ondi).
Močno tako kakor Čehi in Poljaki (z nekaterimi premenami) stavijo i Nemci ,maje' 1. maja, ali prvo nedeljo po tem dnevu2) ali pa o binkoštih, (kar že vemo). Ker smo o binkoštnih ,majih', ki so pravim (prvotnim) podobni kakor jajce jajcu, govorili uže lani, zato bodi o majevski slavnosti nemški vtre-seno tu samo še toliko, da si stavijo nekod po Nemškem tudi občine vsaka svoj „maj" uže dno noč pred 1. majem, in da ob isti dobi postavljajo „častno drvo" tudi poštenim devicam pred spalnice; drugim deklinam potresajo pa... rezanice pred prag. (Kuhn: Westf. Sag^itd. II. 161.)
Opozarjamo še na to, da Švabi ob reki Enz „prvega maja" celd pokopujejo, kakor pri nas Pusta, — samo na drugačen način. Gl. Letop. 1878; 15.
„Drugod pokopujejo", čitaš ondi nadalje, . . . „celd dognanje' ali sejem (,Kirmess').
To je pa nov dokaz, kako prenaša ljudstvo nekatere običaje včasih z nerazuma od narodnega praznika na kakšen drug naroden praznik.3)
Nemške vraže: Z jutranjo roso (1. maja) lahko čaraš ter umeteš obilo surovega- masla. Ako se valja kdo zjutraj ,gol' po rosnati travi, brani ga to čaram, garjam, mrčesu itd. Umivanje z rano roso tega dne odpravlja pege.4) ,Prvega maja vodi' prisvaja vraža na Češkem isto zdravilno moč kakor velikonočni vodi. . . (W. II; str. 73). Grohmann, ki je poslednjo vražo bolj na drobno razglasil (44), modruje, da meri na to menda tudi nekega Pražkega škofa svaritev,6) naj ljudje ne iščejo pomoči pri studencih „pro mortalitate animalium, pro pestilentia et aliqua infirmitate" (t. j. za cepanje živine, za kugo in kako drugo bolezen). Grohmann ni povedal izrecno,
') Gl. na 107. str.
") Prim. tudi Krolmusove podatke (II; 203) o slavnosti majevski po Češkem pred 1.1806.
3)	,Pri Celju' postavljajo Slovenci o božiču namesto božičnega drevesa . . „maj" pod milo nebo. (Priobčil g. Hlačar 1. 1886).
4)	Po dolenje-avstr. vraži je pa majevska rosa strupena. (P. u. p.).
'•) Početkom XII. veka (Grohm. 43).
je li sedanja vraža češka ali pa (čeho-) nemška; ker jo je pa Wuttke (n. n. m.) uvrstil med nemške vraže, storili smo tako tudi mi.
Vremensko prerokovanje (nemško na Češkem):
„Regen in der Walpurgisnacht
Hat stets Tenn' und Keller vollgemacht.
T. j. Če po noči pred Filipom in Jakobom deži, — to vselej skedenj in klet napolni.
O „1. maju" pa pravijo Čehonemci: „Ako je na sv. Filipa in Jakoba dež, napoveduje rodovitno leto. Nekateri pa modrujejo tako, da po tem dežju zemlja ne drži nič kaj moče v sebi („dass der Boden nicht recht feucht halte") itd.
V Angliji so v XVI. in XVII. veku dne 1. maja vjutro zarana mladeniči in dekliči odpravljali se v najbližji gozd; tam so lamali drevesne veje, prepletali jih s cveticami, a vr-nivši se domov, devali jih na hišna vrata. Potem so posekali veliko drvo in pripeljali v mesto ali pa v vas na nekoliko dvojicah bikov, ocvetličenih med rogovi, to drvo (maj, „maibaum") postavljali po sredi trga in se igrali ter plesali okoli njega. Te slavnosti vodnik zval se je „lord of the may", izbrana mu družica pa „lady of the may". (Afan. III; 709).
Tudi Danci so 1. maja praznovali Valburgin dan s slovesnim obhodom. Dejali so temu: jezdariti leto v deželo („at ride Sommer i bye"). Jezdarili so spredaj mladeniči, a za njimi Maj („floriger"), ovenčan z vencema na vsaki rami itd. Potem ko so ga device obstopile okolivrč (okoli in okoli), izbral si je izmed njih jedno v „majindo". Kakor pa Danci majevski kres zovejo „gadeild" (poulični ogenj), tako so tudi majevske slavnosti vodnika imenovali „gadebasse" (poulični medved, Gassenbar), a družico mu „gadelam" (poulično jagnje, Gassenlamm) ali „gadinde". Po tem takem sta „gadebasse" in „gadinde" to, kar „maigreve" [maigrafj in „maigrevinde" [maigrafin]. Grim. „D. Myth." II2; 735—6.
Stari Rimljani so pod konec aprila do 1. maja meseca praznovali tako zvane flor ali je („floralia") v čast Flori, boginji cvetlic. Po cvetlični okrasi: po pisanih vencih, s katerimi so pogani v tej priliki lepotičili tudi svoje hiše, . . spominja nas ta praznik živo spomladnega oziroma majevskega praznika . . .; kar se pa tiče imena „maj", trdi učeni Preller, „da se imenuje ta mesec tako po stari spomladni boginji rimljanski Maji" („Maia"). Gl. „Rom. Myth." II. (1881); 159,
Sv. Florijan (4. maja).
„Ta dan morajo moški creti,zakaj, ni mi znano." (Motnik. Zap. g. Križnik.)
Ta podatek se razjasnjuje nekoliko po štaj .-slovenskem običaju. „Na Florjanovo hodijo dečki po vasi že zjutraj ob treh k sosedom v peč kurit in dobijo za to od hišne gospodinje cvrtja." (,.Črtice" 39.)
Če je na Florjanovo jasno, bode tisto leto mnogo po-žarjev. itd. (Ondi).
,Če na ta dan dež gre', [potlej] ga celo leto manjka, (V Lešah na Korošk.; zap. K. Pečnik.)
Sv. Vrban, Urban (25. maja).
Na Cirkljanskem pravijo otrokom, da se ta dan ,tiči ženijo', in da je na ženitvanju belih hlebcev, pogače, cvrtja, mesa in vina, sploh vsega dobrega obilo. Kogar svatje (tiči) vidijo, vsakega povabijo in mu postrežejo z vsemi jedmi in pijačami. Ako je lep dan, otroci brez miru prelazijo polja., travnike, gozde, zidove, plotove, — vedno misleč, da so se tiči pač ženili, da jih le niso mogli najti. Najde se pa tudi kakšna ,doletna' ženica, ki je preverjena, da je vse to res. (Zap. g. J. Jereb.)
Ta dan ne smejo gospodinje kruha peči, sicer je ,celo' leto plesni v. (Črnomelj. Zap. g. Kupljen.) Na sv. Vrbana dan ne sme se delati nobena jed iz moke, ker sicer kruh celo leto ,zadahne'. (Adlešiče. Zap. vč. g. Šašelj.)
Sv. ,Vrb&n' muhe prižene. To jutro se mora dolgo ležati, da jih Vrban žene naprej; sicer bi jih bilo več pri hiši, bi jih ,noter' nagnal. (Motnik. Zap. g. Križnik.)
Sv. Vrban muhe prižene; sv. Eražem2) jih pa raz-draži. (Ondi.)
Kdor se hoče skoraj oženiti, naj se posti na sv. Vrbana v6s dan. (Prim. „Črtice" 252.)
Po češkem pregovoru ne kaže ovsa sejati tega dne: „Havlovo žito, Urbanov oves, co s toho bude, potom mi povčz."3) Kaže pa sejati lan: „Urbanov den, pospeš siti len".
') Skrajšano iz „cvreti"; prim. „cvrtje". J. N.
2)	2. junija.
3)	Tudi po nemški prazni veri se .. ječmen ne sme sejati ta dan. (V. II; str. 393-)
Ako dežuje tega dne, bode malo vina; ako je pa lepo vreme, bode obilo in dobrega vina. Na Češkem in na Nemškem je namreč sv. Vrban zaščitnik (,patron') vinstvu, ker se ta sv. Vrban (papež) po zmoti zamenjuje z imenjakom mu sv. Vr-banom, škofom, ki je storil mnogo za vinstvo ter se praznuje 5. septembra. Ondotni (vinogradniki) pravijo, da so si sv. Vr-bana izbrali zaščitnika zato, ker je bil po neki ,legendi' sv. Vrban svojim preganjalcem utekel v nograd ter si rešil tako življenje. („Festk." 1864; 278.)
Medard (8. jun.).
Po mnogih krajih evropskih, zlasti po nemških deželah (severnih in južnih>) sluje prazna vera, da če na sv. Medarda deži, dežuje potlej 40 dni'.2)
Ta vera je tudi med Slovenci in nekaterimi drugimi Slovani.
„Če na sv. Medarda dan gre dež, potlej bo grdo vreme še 40 dni. (Motnik. Zap. g. Križnik.) „Če je na sv. Medarda deževno vreme, bo tudi še slednjih 40 dni deževalo; če je pa lepo, pa bo ,iše' (še) 40 dni' deževalo. Ali: „K&ko je vreme ta dan, tOko bo še 40 dni'". (Črnomelj. Zap. g. Kupljen.) „Če je lepo, bčde dobro vino." (Isti.)
Pri drugih Jugoslovanih nismo mogli zaslediti ničesar takega.
Cehi pravijo pa tudi: „Prši-li na sv. Medarda, prši' [dežuje] čtyricet dni' po sobe [nenehoma]. „Ččm." 1853; 495. Ali pa : „Medardova krapč — čtyridcet dni' kape". („Festk." 1864; 294.)
Isto vero nahajaš tudi med Slovaki. („Sbornik" 1870; 198.)
Francoz ne šteje deževnih dni, nego samo na kratko veh: „Medard — grand pleurard". (Mozin II; 290.) S tem se prerokuje, da Medard rad dolgo dežuje.
Sv. Vid (15. junija).
Premišljujoč toliko število cerkev, sv. Vidu posvečenih in na slovanskem svetu (sedanjem in bivšem) stoječih, ne moremo si kaj, da ne bi pritegnili onim učenjakom, kateri sodijo
') Wuttke omenja samo sev. Nemčijo in Šlezijo (II; str. 82).
2) Prim. tudi ta nemški pregovor:
„Wie um St. Medard es der Himmel treibt, So das Wetter 40 Tage bleibt".
(„Univ. Bibliothek. Leipz. Nr. 1577; 25.)
po tem, da je bilo za paganske dobe malika Svetovita1) častje res jako razširjeno med Slovani, posebno pa med Slovenci in da je modra cerkev (preverjaje in preverivši naše prednike), jako uspešno namesto malika ponujala jim svetnika: sv. Vida. ker mu zvoni' ime skoraj tako kakor — malikovo.3) V Pragi je pa dobil sv. Vid tudi črnega petelina, kakeršnega je imel (poleg belega konja) tudi Svetovid, zato da so se preverjeni Čehi laže privadili novemu svetniku.3)
Ne nahaja se pa med Slovenci o sv. Vidu toliko vraž in praznih včr kakor med nekaterimi drugimi Slovani. — Iz slovenskih krajev zvedeli smo samo toliko:
„Čedniki (čredniki) častijo sv. Vida ko ovčjega patrona." (V Motniku zap. g. Križnik)!
Belim Kranjcem in njihovim najbližjim sosedom in bratom Hrvatom je pa sv. Vid pomočnik za bolne oči. (S&m slišal ter spremljal n. pr. v svojem šestem letu pokojno staro rod-benico na hrvatsko stran (pod Ozelj. Ozail) na proščenje k sv. Vidu, zato ker so jo bolele oči). K ti veri je menda pripomogla tudi misel na ,vid' (videti), ki se strinja z imenom svetnikovim.
Na Vidovo v jutro pred solncem hodijo nekateri po ovsu („zubu") rose brat, in to: v cunjo. To potem ožmo, in ta tekočina je posebno dober lek, če bolijo koga oči. Samo namaže se ž njo, pa človek ozdravi. (Adlešiče. Zap. vč. g. Šašelj.)
Tudi Črnomaljci ta dan roso pred solncem berejo in si ž njo bolne oči perejo. [Lahko si mislim, da tega ne delajo razsvetljeni, nego sami preprosti ljudje. J. N.). (Zap. g. Kupljen).
Ondi pravijo: Če je ta dan dež, bode pšenica slaba, in vino se ,habi'. — „Če ob sv. Vidu megla visoko drži, umirajo gospoda; če nizko, pa kmeti." (Isti zap. v Dolnji Podgori.)
Sv. Vid je črešenj sit. (Na Krškem zap. g. Romih.)
0 svetem Vid' — se noč in dan vid';
Če se skrčiš — ,v vanj' trčiš;
Če se stegneš — ,v vanj' dregneš.
(Motnik. Zap. g. Križnik.)
Drugi Jugoslovani (vsaj Srbi) kurijo zvečer pred sv. Vidom po mnogih krajih še dandanes kres. (Prim. Vuk. „rječn." 303
') Svetovit, staroslovenski Svetovitv> (izreči hohnaje: Sventovit); č. Svatovit. Tujci mu pravijo „Svan*tewit".
») Prim. Reinsb. Dur. „Festkal. a. Bohm." 1864, 300; Biderm. „Slav. BI." I, 12; P. Ladislav: „Sloven. Glasn." 1865; W. II (1869), str. 34 i. dr.
8) Belega konja Svetovitovega prisvajajo pa nekateri sv. Jurju. (Letop. 1888; 140.)
pod bes. „krijes"). Appendini trdi, da ga kurijo — ne samo v ,Dubrovniku', nego po vsem Illirskem, (kakor o sv. Modestu, Ivanu in Eliji). Skačejo čez ogenj ovenčani z venci, preslav-Ijajoč pri tem sv. Vida. Žele si tudi vse sreče ter zovejo pri tem rodbenike in prijatelje po imenu na glas; t. j. predno mladenič ali pa deklica preskoči ogenj, nameni vselej za koga; n. pr. „ovo za oca, ovo za mater, ovo za Miloša, ovo za Mi-licu" itd. (Vuk govoreč samo o „Dalmaciji i Dubrovniku"; gl. „Život i obič." 1867; 67).
V Poljici (Dalm.) slave pastirji Vidovdan, kureč z lepo dišečim drevjem. (Sepp. I; 217).
Med ,Srbi - graničari' hodijo dni dan pred Vidovim dnem odrasle deklice brat ,vidica'*). Teh cvetic si zvečer de vaj o pod vzglavje, da bi v snu videla vsaka svojega sojenika („svoga sudjenika") t. j. onega, kateri ji je namenjen. Po noči pred tem dnevom pohaja tudi mnogo sveta tako zvano Vidovo vrelo" t. j. Vidov izvirek (,iza Kol ar i ca'), kder se ljudje umivajo s to vodo, misleč, da pomaga ,od glavobolje' in očesne bolezni. — A kdor hoče vedeti, kakova je ta ,,čudotvorna voda", hodi tja, pa bode videl lepo plavajoče ...žabe po njej. (N. Beg. 122).
Glede setve pravijo isti Srbi: ,,Jelisije2) proso sije, dodje Vide, da obide." (Ondi).
Cehi vele: „Svaty Vit den nejdelši ma." V starem koledarju (cisiojanu) 1. 1520 čitaš pa: „Jest-li že Vita českeho dediče znaš, na ten svatek najdelši den maš."
To se razlaga tako, da so sv. Vida dan, predno je bil novi koledar Gregorijev na Češkem uveden 1. 1584), ovršavali pozneje nego osedobi, in to blizu sedanjega I vanj a (24. junija), ko je najdaljši dan.
Kakor so poganski Slovani nekdaj Svetovitu žrtvovali (darovali) sosebno petelina, tako so češki kmetje okolice Pražke še pod konec 18. veka prinašali sv. Vidu s kolači vred tudi petelinov („kohouty") v sv. Vida cerkev, ki jo je bil sv. Venceslav uže 1. 928. ali 930. dal zidati v Pragi na gradu ter posvetiti sv. Vidu v čast, kakor sodijo, uprav s tem namenom, da bi se tega svetnika častje razprostranilo med severnimi Slovani. Da bi se pa preverjenci privadili temu krščanskemu svetniku še laže, dal mu je postaviti na stran tudi Svetovitovega črnega petelina, ki stoji ondi še dandanes. (Prim. Krolm. I., 379. in „Festk." 1864; 300—301). Nekateri trdijo, da izhaja od tod tudi petelin na cerkvah, zvo-
0 ,Vidi<5' menda isto, kar hrv. ,vidac', nem. „Augentrost", neka rastlina: smetlika (Cig. V.).
2) Elizej, starovercem 14 (26 ) junija, t j. oni dan pred Vidovim.
nikih itd., posebno na Češkem. . . . (W. II; 34.) Lahko, da meri na Svetovitovega petelina tudi dni črni petelin, ki mu od-sekujejo Čehi glavo itd. o predpustu ali na pustni torek, ose-dobi zlasti na svatbah (str. 67).
Petelin, svetlobe in novega jutra oznanovalec, prežene s prvim glasom hudiča mračnjaka ter mu ustavi vse dejanje. *) Zato je on pridevek (atribut) Merkurju in Martu, babilonskemu Nergalu in svetlobnemu b o g u Svetovitu,2) tako modruje Sepp I; 217.
Tudi Čehi imajo nekako čudo tvorno, — da rečemo tako : „Vidovo vrelo" v sv. Vida lesu (gozdu) pri Čahrovu v nekdanjem okrožju Plzenskem. Poprej je tako ,vrelo' (uprav za bolne oči) slulo tudi v Sinutcu (Sinutz) v poprejšnjem okrožju Za-teškem ali Zaškem (Saaz). („Festk." 1864; 301 in 302.) Prim. Krolm. ondi; Grohm. 74.
Nemci t. j. njihovi učenjaki priznavajo sami, da se nekateri praznoverski običaji nemški, ki se tičejo zdaj sv. Vida, (a sosebno po onih krajih, koder so prebivali nekdaj Slovani), ne dado razlagati drugače nego z nekdanjim častjem Sveto-vitovim. Ko je bil škof Oto Bamberški preveril stare Pomor-jane (Pommern), ki so poprej častili petelina (kot Svetovi-vitovo žival), dal je sv. Vida kosti v celo srebrno roko vdeti ter na-njo postaviti petelinovo podobo, tako da so n6vi pre-verjenci slovanski, poklekaje pred petelinom, nehote častili tudi svetnikove ostanke. . . . (W. II; str. 34.)
Tudi po severni in vzhodni Bavarski je sv. Vid še dan danes v jako veliki časti; kajti od 5. do 7. veka so ondod gospodovali še Srbi (Sorbi); tudi v Frankoniji (Franken) nahajaš še mnogo slovanskega. Po južnonemških deželah uče matere deco, naj se priporočajo sv. Vidu. da ne . . porose postelje (zato ker je Svetovitov petelin budil speče ljudi). Povedali smo uže, kako nekateri Nemci o kresu., sv. Vida prosijo polen. Po nekaterih krajih južno-bavarskih kresujejo Nemci uprav na sv. Vida dan. (Ondi.)
Kakor pri tikaj o Nemci sv. Valentinu Valentinovo bolezen', tako so neko drugo bolezen po sv. Vidu krstili „Veitstanz" (sv. Vida ples = lat. „chorea sancti Viti"). Ker se pa ista bolezen imenuje tako tudi francoski, („danse de St. Vit" ali „de St. Guy'', pa tudi „maladie de St. Guy" in „choree"), zato sodimo, da je to ime nastalo najprej na Francoskem, tem bolj zato ker so sv. Vida kosti počivale najprej pri sv. Dijoniziju
') ,,DerHahn, derBote desLichtes und des neuanbrechenden Morgens verscheucht mit seinem ersten Rufe den Satan der Finsterniss, und stellt dessen Werke ein."
») Prim. Letop. 1888; 140 (6. razst.).
S. Denis) blizu Pariza, in to uže pred 9. vekom, a leta 836. prenesli so jih v samostan Novokorvejski (Corvey). Ker so se bolniki menda posebno sv. Vidu priporočali o taki bolezni, zato so ji vzdeli sčasoma po tem svetniku ime, ki se je po naših mislih najbrže po zdravniških knjigah latinskih zaplo-dilo tudi med Nemce, ki so latinsko ime ponemčili. Prim. J. E. Stadler: „Heiligenlexik." V; 748.
Sv. Janez*) in Pavel (26. jun.).
Slovenci štajerski in nekateri Beli Kranjci častijo oba svetnika kot posebna „zavetnika ob hudi uri" — oni zlasti ,zoper strelo', le-ti pa ,proti toči'. (61. ,.Črtice" 58 in dopis z Radovice pri Metliki v „Slovencu" 1. 1884, št. 148).
Tudi drugi narodi so klicali ta svetnika uže v šestem veku na pomoč sosebno o toči in o drugem škodljivem vremenu. Zato so jima Nemci nadeli pridevek: „die Wetterherren" (vremenska gospodarja2). Tako se čita celo v nekem starem pismu 1. 1298. Ista vera je tudi po Češkem med Čehi (in Če-honemci). Čehi so pa bili temu sv. ,Janu' Svetlemu nekdaj vzdeli ,burjan', a pozneje ,Bur-Jan', kakor Srbi svetemu Eliji ali Iliji — gromovnik. Na tega sv. Janeza (Bur-Jana) in na točo, ki je slučajno večkrat pobijala o njegovem prazniku, mčrila je tudi stara češka zastavica: „Kateri svetnik mlati brez cepa?" (Prim. „B. Kal." 193 in „Festk." 322—323).
Sv. Peter in Pavel ali „Petrovo" (29. junija).
Če je na Petrovo dež, bode pšenica rjava; če pa ta dan grmi, so lešniki ,pešivi'. (V Črnomlju ozir. v Dolnji Podgori zap. g. Kupljen). Na Krškem grmenje ,pomeni', da bo malo orehov. (Zap. g. Ravnikar).
Štaj. Slovenci vele: Ako dežuje na Petrovo, bodo orehi ,piškavi' (Črtice); koroški Slovenci pa, da gre potlej ajda v košts) t. j. da bode plodna. (V Rožu zap. K. Pečnik).
Tega dne človek ne sme na črešnjo, ker dol pade; tudi kdpati se ne sme, ker utone. (Krško. Zap. g. Romih).
») T. j. Joannes Albus (č. ,Jan SvžtlJ).
2) Pilgram: „Calendarium chronologicum". Wien, 1781; 170; a ta dan zval se je nekdaj nemški „Hagelfeier" (točni praznik) Ondi. 8) Košt (m.): kašča (,kašta').

Srbski pastirji žgo nekod kakor na večer pred svojim Ivanjem, tako i dni večer pred svojim Petrovim lubje okoli „tora". (Prim. Letop. 1887; 111). Po nekih krajih (kakor po Sremu) popevajo deklice, nabiraje cvetlic zvečer pred Ivanjem:
„Ivanjsko cvece, Petrovsko, Ivan ga bere te [ter] bere: Majci ga baca v krilo, A majka s krila na zemljn —."
(Vuk: „Život i obič." 67.)
Sem pa tam denejo odrasle deklice na Ivanje v lonec (pisker) zemlje in va-njo posejejo nekoliko zrn pšenice, pa na Petrovo („Petrov dan") gledajo, kako je pognala ali vzklila („nikla ili uklijala"): ako so klice zvite kakor prstan, ondaj vele, da bode svatba še to leto. (Ondi 68).
V Stari Srbiji (posebno v Kolašinu) nabero pastirji dni dan pred Petrovim („u oči Petrova dne") po stajah ali stanovih sira, smetane in drugih prigrizkov za drugi dan ter nakopljejo trave, ki se zove „veliko zelje". Ponoči se pa zbero vsi na jedno mesto, zažgo lubje ter streljajo s samokresi. Pred solncem podele stajam vse dno „veliko zelje", potlej se pa goste ves dan. S sirom darujejo svečenika, vsako družinče v hiši, pa i vsakemu živinčetu, ali če ima kdo mnogo živine, vsaj vsaki molzni kravi in voznemu volu nataknejo na vsak rog po hlebček sira, ki ga potlej pastirji snamejo in pojedd. („Glasn. srps. uč. dr." 1867; 106).
Na Hvarskem otoku (Lesina v Dalm.) kurijo na večer pred Petr6vim kres tako, kakor na večer pred Ivanjem in Vidovim, in to v ta namen, da bi pregnali (z ognjem) čarovnice. Najprej mora (kakor pri ,Dubrovniku') preskočiti ogenj star mož in pri tem preklinjati čarovnice; a za njim ga preskačejo mladi ljudje, (kakor na večer pred Vidovim in pred Elijevim) z ovenčano glavo ali pa s cvetlicami v laseh, govoreč na ves glas: „U ime Boga i svetoga Petra za . . (zdaj pove ime dne čislane ali priljubljene si osebe, kateri velja ta skok, kakor smo slišali malo poprej v Vidovega kresa popisu). „Globus", Braunschvv. 1870; str. 380. — Na večer pred Petrovim kurijo kres i Hrvatje v Belovarski županiji. („Obzor", 1886, br. 94.)
Pred nekoliko leti kurili so na večer ,k sv. Petru in Pavlu'v tudi še Slovenci po Kobaridskem. (Zap. g. A. Gabršček).
Čehi ob Veltavi boje se ta dan, da se ne bi utopili v njej. Čita se i to, da niso še početkom tega veka ribiči Pražki na sv. Petra in Pavla dan hoteli nikakega utopljenca potegniti iz vode, da ne bi razsrdili povodnega moža („vodmka"). . . „B. Kal." 194.

Tudi Nemci pravijo, da hoče n. pr. voda „Enz" na Švab-skem vsako leto na sv. Petra in Pavla dan (kakor na vnebohod) imeti svojega človeka ali ,svojo žrtvo'. (W. II; str. 38). Nekod pa trdijo, da zahteva Bog ta dan troje ljudi, i to največ tako, da jednega ubije strela, jeden utone, jeden se pa sam konča. — Ta dan se ne sme kositi, drugače ubije kosca strela. (Ondi str. 82). 0 tej priliki se zopet spominjamo „Ognjene Marije" srbske, ki se praznuje uprav na naše Petrovo. (Glej str. 113). A čudno, da se razven tega imena, dne in duhovite nar. pesmi: „Ognjena Marija u paklu" — (Vuk. II. 1845; str. 11), in da je „sestra rodjena sv. Iliji," — o njenem svetku ne nahaja nič tiskanega.
Kedar grmi, pravijo Nemci: „Peter se krogla" (keglja); nekod pa: „Peter vozi Mater božjov vozu na prešet." (W. II; 22).
Marije device obiskovanje (2. jul.).
Stsl. —; r. HflB-hmnHie doropojiHiihi navčšč&nie bogorodicy 2); mr. (gr.-kat.) „posšščenie presvjatoju bogorodiceju sv. Elisa-vety; hrv. pohodjenje [blažene djevice] Marije; č. navštivenf Panny Marie; č.-sl. „navšt. Marie"; p. Najšwietsza Panna Marya Anielska.
„Kakeršno je vreme ta dan, takšno je še potlej, ko čez 40 dni pride nazaj dan." (Iz Češemnika. Zap. g. Križnik).
Med Čehonemci je ta vraža, da dne matere, katerim so deca pomrla pred Marije d. obiskovanjem, ne smejo jesti jagod; kajti tega dne potuje Marija po gorah in bere gredoč jagod, s katerimi obdaruje potlej vso deco v nebesih. Tista deca, katerih matere so se bile uže nazobale jagod, ne dobe pa pri delitvi ničesar. (Schmalf. 96). A Čehi pravijo, da deli Marija devica jagode rajski dečici samo do Ivanja (24. junija), in da dna mati, kateri je bilo umrlo kako dete, ne sme zobati jagod do tega dne, drugače bi jih njeno dete v raju dobilo toliko manj. Marija veli takemu detetu: ,Vidiš, detešce, na-te je prišlo malo; mati ti je snedla.' („B. Kal." 176).
») Unsere liebe Frau."
2) Pravoslavnim je ta dan (po star. koled.) uprav: r. in mr. „po-loženie rizy presvjatyja bogorodicy;" bolg. „čestnija rizi na sv. Bogoro-dica;" srb. ,,položenje rize Bogorodičine" (nem. Kleid Maria). Prim. tudi ,.sretenije" v Letop. 1888; 186 (op.).
Sv. Ciril in Metod (5. julija).
Blagovestnika slovanska, SS. Cirila in Metoda, praznujemo Slovenci dne 5. julija stoprav od 1. 1881.
V najnovejši dokaz, kako se nekateri stari narodni običaji radi premikajo od praznika do praznika, priobčujemo tii samo toliko, da so koroški Slovenci in nekod tudi njihovi štaj.-slovenski sosedje začeli stoprav v novi dobi po hribih in gorah kuriti kres in streljati na večer (4. julija) pred tem novim praznikom. („Pol." br. 197 z dne 19. jul. 1889 na 2. str. dopis s Korošk.). Oboje (kres in streljanje) vrši se pa sedaj, to se ve, samo od veselja, a ne iz znanih nam uže poganskih ali praznoverskih uzrokov. Za vraže in prazne vere je ta praznik — še premlad; a ni se menda bati, da bi se ga prijela katera — poslej.
Po zadnjih javnih poročilih goreli so letos kresovi na isti večer tudi po nekaterih kranjsko-slovenskih krajih; n. pr.: v Litiji, po hribih sv. Lamberta („Šentlamperta11), na Vrhniki, na Zaplani itd.
Popravki.
Str. 59, vr. 10 od zd namesto: „na 152. str." čitaj: v Letop. 1888 na 152. str. „ 60, (1, 2, 3 op.) „ „na 157. str." „ „ „ „ na 157. str. „ 65, (10. op.)	„ „blinb in mlinb" čitaj : blint> in ml in v..
„ 66, vr. 15	„ „vtapljali"	„ utapljali.
„ 69, „ 17	„ „Ribnibi"	„ Ribnici.
„ 79, „ 3	„ »Cerkljanskem" „ Cirkljanskem.
„105, „ 7 od zd. „ „uhod"	„ vhod.
Naposled zahvaljujem g. I. Jereba, računskega uradnika v fin. ministerstvu na Dunaju, za nove ugodne podatke
Prazgodovinska in rimska razkopa-vanja po Slovenskem 1. 1889.
Spisal prof. Simon Rutar.
se zgodovinske priče, ki so se tekom lanskega leta iz okrilja matere zemlje izgreble, ali na do sedaj še neznanih krajih našle, dokazujejo zopet uže lani poudarjani faktum, da je toli v prazgodovinski, koli v rimski dobi po naših planinskih zemljah vedno jedno ter isto ljudstvo prebivalo, ki je sicer vse kulturne premembe preživelo, pa se vendar ni maknilo od svojih bivališč in grobišč. Podjarmljene so bile naše dežele valjda večkrat, naselili so se'na posameznih krajih tudi tuji, zmagovalni narodi, ali temeljna masa ljudstva ostala je vendar vedno le ista. Ti prvotni prebivalci so sicer menjavali običaje, stanovanja in orožje, kakor je ravno „moda" nanesla; ali v narodnosti in verskih nazorih so ostali z malimi izpremembami vedno isti. Ta konservativnost je sezala tako daleč, da se prvotno ljudstvo za časa rimske vlade niti ni posluževalo rimskih novcev, ki so bili vendar najpotrebnejše sredstvo pri občevanji s tujim zmagovalnim gospodarjem, nego da je ostalo v svojih starih bivališčih ter je le tam pa tam poskušalo staviti svoja stanovanja po rimskem vzgledu; ali te poskušnje se na prvi mah razločujejo od pravih rimskih zidin, katere so izpeljali tehniški izobraženi mojstri.
V naših starejših zgodovinskih knjigah smo bili navajeni čitati, da so temni in neprodorni gozdi pokrivali spočetka skoro vse predele naše mile domovine. Prazgodovinska raz-kopavanja pa nam od dne do dne jasneje dokazujejo, da so
') Glej „Letopis Matice SI." 1. 1889., str. 3.
bili naši kraji že tisoče let pr. Kr. malone tako gosto naseljeni kot dandanašnji. Selišča so bila res da nekoliko redkejša, ali za to pa tudi mnogo obsežnejša, nego je večina naših sedanjih vasij. Celo v takih krajih, ki so dandanašnji zelo oddaljeni od glavnih cest: na Gorjancih južno od Št. Jerneja, pri Brezji na Gorenjskem, v Bohinji, na Št. Vidski Gori pri Cerknem našli so se neovržni spominki prazgodovinskega ljudstva. Zlasti gradišč in gomil se odkriva čimdalje več, tako da bi arheologiška karta gosp. vladnega svetovalca A. Globočnika, (ki je bila pridejana lanskim izvestjim kranjskega muzejskega društva), sedaj že ne zadostovala več, da bi mogli vsako točko zabeležiti, kjer se je kak prazgodovinski ostanek našel. In vendar je pomisliti, da še davno niso vsi kraji znani, kjer se kaj nahaja, in da bode še mnogo lat preteklo, predno dobimo jasen pregled vseh prazgodovinskih bivališč in grobišč po slovenskih deželah. Kljubu temu pa že sedaj lahko rečemo, da je stanovalo po Slovenskem v bistvu jedinstveno, mnogoštevilno in po tedanjih razmerah precej izobraženo ljudstvo.
Kakor poprejšnja leta, tako se je tudi lani največ starinskega izkopalo po Kranjskem, in tu gre poleg požrto-valnosti deželnega muzeja zopet prva zasluga neumornemu in srečnemu preiskovalcu g. Jarneju Pečniku na Krškem. Ta je začel že meseca januvarja 1889 razkopavati razvaline rimskega mesta Neviodunum na Drnovem pri Krškem. Našel je nekoliko ogrodij nesežganih mrličev in pri njih slabo izdelane, neukusne lončene posode, ali sneg je delo kmalu ustavil. Zimski čas je Pečnik potem v to porabil, da je zaznamoval po novi specijalni karti vse tiste kraje na Dolenjskem, kjer je on sam kaj prazgodovinskega ali rimskega opazil. Meseca marca in aprila je začel zopet kopati na Drnovem in odkril čez 100 nesežganih mrličev. Poleg njih se je našla bogata zbirka fibul, zapestnic, korald, prstanov, uhanov (tudi zlatih), lončenih posod, svetiljk, večjih in manjših steklenic itd. Posebno lepe so bile železne ostroge, kakoršne se še niso našle na Kranjskem. Meseca julija, potem septembra, oktobra in novembra je kopal zopet rimske grobe na Drnovem in našel v njih znamenitih starin. Med temi je spomina vredna lepa srebrna zapestnica, ki je tehtala več kot šest srebrnih goldinarjev, ter jedna 17 cm. dolga in 20 dg težka fibula iz I. stoletja, kakoršnih bi utegnilo le malo biti. Poleg tega pa se je našlo čez 50 lončenih posod, mnogo fibul in steklenic ter drugih znanih nakrasnin. Zanimiv je 7 m globoki rimski vodnjak poln živalskih in človeških kostij.
Izkopine na Drnovem podajajo nam že sedaj popolnoma jasno sliko načina, kako so Rimljani v prvih stoletjih po Kr. svoje mrliče shranjevali. V I. stoletji so mrliče sežigali in njih
ostanke (pepel posebej) devali v lepe žare, katere so potem z drugimi lončenimi posodami, steklenicami in nakrasninami devali v zidane grobe, katere so pokrivali s kamenitimi, včasih zelo velikimi ploščami (iz Pijavškega nad Krškim). V grobih iz
II.	stoletja se nahajajo odbrani ostanki sežganih mrličev v velikih skledah ali pa v lepih, lončenih žarah, katere so posebna specijaliteta za Neviodunum. V II. in III. stoletji niso nikoli devali pepela ob jednem z ostanki koščic v grob, nego zakopavali so ga zraven njega od zunaj. Iz III. stoletja se nahajajo tudi iz velikih opek sestavljeni grobi, kakoršni se lahko v ljubljanskem muzeji vidijo. V drugi polovici III. stoletja imamo pa že kapelicam podobne, zidane grobe, v katerih so pokopavali vse ude jedne družine. Nekateri teh družinskih grobov so še slabo zidani, drugi pa že prav trdno. Vsi so zgoraj obokani, od znotraj pobarvani in imajo na sprednji, k cesti obrneni strani mala vratca, skozi katera so spuščali ostanke mrličev. Pod temi vratci stoji kamenito korito, kamor so pokladali pepel, ki se je naredil pri sežiganji. Koščice pa so shranjevali v zelo lepih, skoro mojsterski izdelanih žarah, ki so vse lepo barvane, ravno tako tudi drugi piskri in latvice. Vse barve so dobro ohranjene, ker so grobovi zakopani v samem suhem pesku. Družinskih grobov bilo je do sedaj od-kopanih nad sto. V večjih kapelicah se najde po 6—8 žar in celo po 9—10. Poleg tega pa je vse polno vsakovrstnih latvic, piskrov, svetiljk, steklenic, fibul i. t. d. Najlepše in največje fibule so iz I stoletja. Tudi iz II. in III. stoletja so še zelo velike, vendar ne več tako lepe. Gotovo je, da so v II. in
III.	stoletji žare in druge lončene posode prav v Neviodunu izdelovali, in da te niso bile od drugodi prinesene, ker so bile do sedaj že štiri lončarnice na Drnovem odkrite. Ta obrtnost bila je sploh po vsem Kranjskem udomačena.
V IV. stoletji je že začelo propadati rimsko gospostvo po naših deželah, ker so barbarski narodi vedno bolj silili čez mejo rimske države. Vsi umetelni izdelki. kažejo čimdalje bolj pokvarjen ukus in slabejšo obliko. Tudi rimski novci postajajo vedno redkejši in iz dobe po Theodosiji Velikem jih že nič več ni. Bržkone so Gothi razdejali Neviodunum, njegovi rimski prebivalci pa so se umaknili na varnejše mesto, t. j. na prazgodovinsko gradišče pri Malnicah ob desnem bregu dolenje Krke, ker tam se nahajajo sledovi rimske trdnjave s stolpi in nadpisnimi kameni, ki so bili gotovo iz Nevioduna tjegor preneseni. Mnogo teh nadpisov se nahaja dandanašnji v grajščini Mokrice pri Veliki Dolini ob hrvaški meji.
Poleg Dmovega so ohranile Vače še vedno svoj sloves kot najvažnejše prazgodovinsko grobišče na Kranjskem. Tam je kopal Pečnik meseca julija in avgusta lanskega leta ter
našel poleg starega orožja, fibul in strtih posod dne 22. avgusta lepo čelado z dvema grebenoma, kakoršna še ni bila doslej najdena po naših deželah. Pripadala je gotovo kakemu imenitnemu vojaku, morda vojvodi samemu, ki je bil nad meter globoko zakopan in je imel poleg sebe še dve sulici, železno sekiro in lep bronast pas z vzbokanimi živalskimi podobami (štirje leteči zajci in dve ptici). To je bila tako imenitna najdba, da je koj prišel kustos dvornega muzeja, Szombathy, iz Dunaja na Vače kopat, ne bi li morda tudi on kaj jedna-kega našel. Sploh se dvorni muzej na Dunaj i zelo zanima za prazgodovinske izkopine na Kranjskem. Če le zve za kako mesto, kjer se kaže, da bi se utegnilo kaj najti, koj da kopati in odkrivati, tako n. pr. v hosti gospe Reze Poljanec pri Kle-niku vzhodno od Vač.
Nad vasjo Dvor pri Žuženberku in poldrugo uro sever-neje pri vasi Korita se je zvedelo o dveh velikanskih gradiščih, v katerih se nahaja vse polno železne pelne ali žlindre. To dokazuje, da so že pred 3000 leti na teh krajih železno orožje izdelovali in je daleč na okolo razprodajah. Kakor je znano, ima tudi še dandanašnji knez Auerspeg svoje fužine pri Dvoru, torej so že od nekdaj v teh krajih izdelovalci železa prebivali. Kakor pri Dvoru, tako se je našlo tudi dru-godi po Slovenskem neizrečeno veliko pelne, posebno v kraji Strane blizu cerkve sv. Brikcija pod Nanosom, kjer ležijo celi vozovi tega kovinskega ostanka. To nam spričuje, da so prazgodovinski prebivalci sami doma svoje orožje izdelovali, in da to ni bilo od zunaj prineseno, kakor se je poprej mislilo. Isto velja tudi o lončenih posodah, ker našlo se je povsodi toliko lončarnic, da so izvestno lahko zadostovale vsem potrebam tudi mnogoštevilnega prebivalstva. Opomniti se mora, da se ljudje tudi še dandanašnji navadno z lončarstvom po tistih krajih pečajo, kjer so tudi v prazgodovinski in rimski dobi lončarji živeli, n. pr. v Lahovčah pri Kamniku, ali v Bukovici pri Gorici, kjer je stala rimska postaja „Ad fornulos". Iz tega sledi, da se po naših krajih o „galskih mečih" ali o „etruških posodah" ne more govoriti, nego da se je vse orožje in posodje od domačinov izdelovalo, ter da se je ta obrt od roda do roda podedoval. To pa zopet govori za neprenehano bivanje jednega ter istega roda po slovenskih zemljah.
Kakor pri Dvoru in Koritih, tako je zasledil Pečnik tudi drugodi po Dolenjskem več prazgodovinskih gradišč in k njim spadajočih gomilnih pokopališč. Zelo imenitno tako gradišče je bilo na Starem gradu med Kostanjevico in Sv. Križem, ki je z dvema zelo visokima in močnima nasipoma obdano. Med notranjim nasipom je vse polno prazgodovinskih črepinj,
zunaj njega je pa tudi mnogo lončenih ostankov iz rimske dobe. Iz tega se vidi, da so tudi za Rimljanov ljudje na tem gradišči stanovali, kar še bolj pritrjuje tam gori najdeni mra-morni lev, rimsko delo, ki se sedaj nahaja pred hišo gosp. Gača v Kostanjevici. Grobišče (gomile) starograjske naselbine se nahajajo precej daleč na južni strani v gozdu pod hribom Bočem. Prazgodovinsko gradišče pri Malinicah, v katerem so se bili za malo časa ubežni Rimljani iz Nevioduna naselili, bilo je že poprej omenjeno. Posamezne rimske vile s kopelmi ;/ stale so tudi dalje proti vzhodu pri cerkvici sv. -Mihaefer. Go-mile k tej naselbini spadajoče nahajajo se deloma jugovzhodno od gradišča na mali stopnjevini „Gomile", deloma na griči „Na okoli" zahodno od omenjene cerkvice. Tudi gradišče pri zaselku Cesta nad Krškim je bilo še ob rimskem času obljudeno, ker so se našli ostanki toplic. — Pri vasi Mošnje na Gorenjskem, koj za romarsko cerkvico M. D. na Brezji, stoji petnajst gomil (tri so odprli, ali niso našli ničesar v njih), ki pričajo, da je moralo blizu tam stati prazgodovinsko gradišče.
Na Trojanah je bila bogata rimska naselbina Adrans in colnija med Italijo in Panonijo. (Kranjsko so prištevali Rimljani k Italiji, samo za cesarja Dijoklecijana so je bili pridružili mimogrede gorenji Panoniji.) Cesta proti tej naselbini je peljala kakor sedaj po šentožbaldski dolini, le proti Učaku je zavila bolj na desno okoli nekega griča. Na tem griči je stal velik bronast spomenik nekega rimskega cesarja ali sicer katerega imenitnega vojskovodje,, ki je todi rimske legije vodil. Spomenik je predstavljal jezdeca na konji in stal na podnož-nem kamenu, ki je imel nadpis dotičnemu cesarju ali vojskovodji na čast. Popotnik, ki je prihajal iz Emone proti Celeji, ugledal je najpoprej s tega mesta naselbino Adrans. Ko je propadla rimska oblast po naših krajih, razbili so tudi ta spomenik in pometali njega kose v bližnji jarek, po katerem teče mali potok. Tam je našel oktobra meseca 1889 deček Anton Medvešček spodnji del konjevega gobca in dve plati konjevega trebuha od onega bronenega spomenika. Gorenji del gobca se je našel mnogo poprej in se nahaja že od davna v ljubljanskem muzeji. Ko bi se pridno iskalo, utegnilo bi se najti še drugih kosov jezdeca in konja, in morda bi se dal potem ves spomenik zopet sestaviti.
Naselbina Adrans je stala prav tam, kjer je sedaj vas Trojana. Največje in najlepše hiše so stale na vrtih Franca y, ^ Keletfea. Tam je našel Pečnik več sob s prav lepo stensko /fe/^ slikarijo, kakoršna se tudi med ostanki mesta Viruna vidi. Le škoda, da se je že ves prilep od zida odluščil, in da so se slike razdrobile. Na vrtu Štefana Brvarja se je našlo prostorno
rimsko kopališče z mramornim tlakom. Natem vrtu je odkopal Pečnik tudi mnogo sežgane pšenice, kar bi dokazovalo, da je bila tudi ta naselbina, kakor skoraj vse ostale, najpoprej oplenjena, potem pa z ognjem uničena. Čudno je, da se do sedaj na Trojanah še ni prišlo rimskim grobom v sled. Gotovo pa je, da se niso daleč od naselbine nahajali in morda jih bode treba prav na Učaku iskati.
V Ljubljani sami so se našli septembra meseca, ko so polagale cevi za vodovod, na Auerspergovem trgu sledovi sežganih mrličev, kakor poroča kustos Miillner centralni komisiji (Mittheilungen 1889, pg. 272). Blizu tam in pa v Vegovih ulicah so našli tri nadpisne kamne rimske, ki spominjajo cesarja Tiberija, Avgustovega sina (posinovljenca) in spadajo v 14. ali 15. po Kr. — Tudi v Dolenjih Lakovnicah- je našel konservator Leinmuller kos rimske grobne ploče, ki se je vzidala v bližnjo hišo. (Mittheilungen pg. 210.)
Mnogo obeta gradišče pri Z e m o n u blizu Ilirske Bistrice To gradišče je že davno znano in že 1. 1872. je pisal o njem Potepan-Škrljev v „Arkiv za povjestnicu jugoslavensku". Ta gospod je na raznih krajih zemenskega polja izkopal starinske črepinje, orožje in nakrasnine. Zemensko gradišče je jedno najzanimivejših in obširnejših. Proti vzhodu, jugu in zahodu je obdajejo strmi obronki, proti severu pa je bilo zavarovano z močnim in trdnim zidom ter še z dvema nasipoma. Bilo je kakor navlašč ustvarjeno, da je zapiralo reško dolino od južne strani, in ni nemogoče, da je na tem gradišči stalo japodsko mesto T e r p o, zlasti ker imamo koj tam pod njim vas Trpče (tako jo zovejo domačini) ali Trpčane, kakor izgovarjajo bolj oddaljeni ljudje. Gradišče je moralo tudi še v rimskem času naseljeno biti, ker so se našli v njegovi bližini rimski novci, zlasti iz druge polovice III. in iz prve IV. stoletja. Morda so tudi pozneje stanovali slovenski župani reške doline na Zemnu, in mogoče da je vas dobila svoje ime od besede „zeman" = vlastelin, boljar. Njegovo posestvo je utegnilo prav tisto biti, katero je še pred kratkim spadalo plemičem Oberburškim in ki se nahaja nasproti cerkve sv. Mihaela v Dolnjem Zemnu.
Pokopališče zemenskih prebivalcev se je nahajalo koj zunaj skrajnega nasipa in dalje po vsej planoti tje gori proti vasi Koseze. Jeseni 1. 1886. je kopal dr. Karol Moser na ograjeni njivi ob levi strani pota, ki vodi iz Dolnjega Zemna na gradišče, in blizu skrajnega nasipa. Odprl je 16 grobov, v katerih so bili sežgani mrliči zakopani, a našel je pa tudi cela ogrodja. Tako je tudi občinski načelnik Potepan odkopal okost-nico, ki je imela okoli vrata srebrn nakras, od katerega so visele srebrne verižice nizdoli. Isti je izkopal na južnem obronku gradišča celo žaro in močno zarjavelo ost kopja, čiji

ročaj je bil v tuljavi odgorel. Največ starinskih ostankov so izkopali ljudje po zahodnem obronku, ki se strmo spušča proti jarku „Osojnica", takrat, ko so to zemljišče za vinograde pre-kopavali. Po teh vinogradih je krstil Moser tudi njivo, na kateri je izkopaval, „Vinogradi", kar je pa očividno napačno. (Prim.: Mittheilungen der prahistorischen Commission der k. Akademie der Wissenschaften, Nr. I., pg. 27—29) Tudi pozneje je izkopal načelnik Potepan še mnogo starin v okolici gradišča, kar dokazuje, da bi se moglo tam še mnogo lepih stvarij najti.
Isto tako obeta bogat plen ravnica pri podrti cerkvici sv. Jerneja, ki leži v ravni črti zahodno od zemenskega gradišča, na meji med Gorenjim in Dolenjim Zemnom, na strmem robu svetjernejskega potoka, ki teče na zahodni strani Dolenjega Zemna. Po krtinah okoli sv. Jerneja se opaža črna prst ter ostanki kostij in steklenih posodic. Izkopalo se je pri oranji tudi več kamenenih pokrovov pepelnih žar. Vse to dokazuje, da je moralo na tem mestu rimsko pokopališče biti.
K najvažnejšim prazgodovinskim najdbam spadajo ostanki pečinskih prebivalcev v škocijanski jami pri Divači, katere je preiskal dr. Marchesetti iz Trsta. Poleg spodnje Schmid-love jame se nahaja na desni gori, kakih 25 m nad reko, tako-imenovana Tominčeva jama, ki je v začetku zelo podobna podolgasti, visokoobokani cerkvi. V tem domu so našli štiri plasti pepela s prazgodovinskimi ostanki. Med vsako pepelnato plastjo je bila debelejša ali tanjša plast ilovice, nanesene od vode, ki včasi v šentkacijanski kotlini do 80 m naraste, ker ne more po jami tako hitro odtekati. To dokazuje, da je bila Tominčeva jama večkrat preplavljena, in da so jo stanovalci ob takih dogodkih večkrat za delj časa zapustili, a se vselej zopet v njo bivat povrnili. V najspodnji plasti od 20—30 cm debeline (1—3 m pod sedanjimi tlemi) so se našli ostanki ne-brušenega kamnenega orožja iz različnih vrst rogovca (osti za strelice in kopja, dalje nožiči, strugi, šila itd.). Od brušenega kamena (škriljastega diorita) se je našel samo kos sekire. Mnogoštevilne so pa žrnve, v katerih so žito z navadnimi kameni tolkli, ker se je le jeden sam drgač (Reib- oder Quetsch-stein) v omenjeni plasti našel. Poleg kamnenega orožja se je našlo tudi koščeno (zlasti iz jelenovih rogov), n. pr. osti za kopja in strelice, bodala, šila, igle, itd. Kakor po drugih pečinah, našlo se je tudi v Tominčevi jami premnogo lončenih črepinj, katerim se že pozna nekaka primitivna ornamentika. Lonci so imeli deloma ročice, deloma prevrtane bradavice na trebuhu, da so skozi nje vrvčico potegnili in posodo lahko prenašali ali pa obešali. Vrtavek za prejo (Spinnwirtel) je tudi mnogo iz ilovice, druge so pa iz kostij. Vse polno je kostij
ulovljenih živalij, n. pr. medveda, jelena, srne, merjasca, lisice, jazbeca itd. Najzanimivejša je pa bakrena ploskasta sekira 223 gr težka, pokrita z lepo zeleno patino. Dolga je 105 mm. široka 62 mm in sestavljena iz 91% bakra ter 9% srebra (poleg neznatnih delov železa, niklja in antimona).
Povrhu spodnje pepelne plasti leži 20—40 cm debela ilnata plast, in nad to začenja druga pepelna plast, ki je 15—20 cm debela. V tej drugi prazgodovinski plasti izgine popolnoma kameno orožje, raz ven brusov, in tudi koščeno orodje postaja zelo redko. Kosti ulovljenih in zaužitih živalij pripadajo skoro brez izjeme domačim živalim, le malo je kostij od zverij. Na lončenih črepinjah se pozna drugačna ornamentika, obstoječa iz vzporednih, valovitih črt. Prebivalci te plasti so poznali že dobro bron, iz katerega je narejeno malo, v tej plasti najdeno, ploskasto kolesce s petimi špicami, kakoršnih je dr. Marche-setti več našel v Bermu, pri sv. Luciji in v Kobaridu. Taka zelo navadna kolesca so se nosila kot obeski na loku fibul. Od drugih zanimivejših predmetov se je našla v tej plasti še 123 mm dolga igla s ploskasto, prstanu podobno glavo; dalje dve lepi zapestnici in lokasta fibula, kakoršna se zelo navadno nahaja po naših grobiščih in ki spada v zadnji oddelek hall-stadtske dobe.
Po tej dobi je ostala Tominčeva jama delj časa brez prebivalcev, ker se še le skozi 50—60 cm debelo ilnato plast pride do nove pepelne plasti. V tej tretji plasti ni skoro nič več primitivnih posod, pač pa stopijo na njih mesto rimske amfore iz drobne in dobro pečene ilovice. Med starinskimi predmeti je v tej plasti največ železnega orodja: osti za kopja in stre-lice, sulice, noži, klešče, repini, ključi, verige, roči itd. Tudi je v tej plasti mnogo železne pelne, kar dokazuje, da so ljudje še v rimskem času v Tominčevi jami stanovali in da niso le začasno, pred sovražniki v njo pribežali. Čudno je, da so ljudje tudi še ob času preseljevanja v tej jami stanovali, ker v četrti 15 — 25 cm debeli pepelni plasti se nahajajo predmeti (glavniki, ključi, pobakren zvonec in druga železja) iz IV. in V. stoletja po Kr. — Tudi po stranskih jamah so stanovali ljudje, ker se povsodi nahajajo večji ali manjši ostanki, pepela, oglja, čre-pinj, živalskih kostij, kamnenega in koščenega orodja itd. V glavni škocijanski jami se je našla bakrena čelada, ki je po obliki in po ornamentiki popolnoma jednaka vaškim in ne-gavskim.
Pa ne samo Škocijanska jama, ampak tudi kraj Skocijan sam je moral biti že v prazgodovinski dobi naseljen, ker se iz raznih okolnostij da sklepati, da je stalo tu z napisi obdano gradišče. Drugo gradišče je bilo pri bližnji vasici Gradišče, kakor to že ime samo dokazuje. Zemlja med Škocijanom in
Gradiščem je z bronastimi in železnimi predmet/ kar posuta^ Dr. Marchesetti je poskušal tam kopati in se je pfeipričal, je na tistem mestu nekdaj prazgodovinsko grob" ki je pa od pluga in motike že popolnoma razdr^, Veii|2a#?se mu je posrečilo nabrati ostankov certoške in lokaste" fibule, zapestnice, prstane, bučke, verige, obeske, nožiče, steklene bisere itd. Vsi ti predmeti dokazujejo, da spada to grobišče pod konec hallstadtske dobe.
Pri tej priložnosti naj se opišejo predhistorične najdbe tudi drugih kraških jam, ki so sicer že tri do štiri leta učenjakom znane, ki pa po slovenskih listih še niso bile objavljene. Najimenitnejše stvari so se našle v Terezijinijami pri Devinu. Ta jama se nahaja sredi knežjega Hohenlohejevega parka za jelene, 1 km daleč od Devina in 1j2 km od morske obali. Vhod v to jamo je bil okoli leta 1830. zazidan in pre-obokan, tako da je ta podzemeljska votlina služila za klet. Znano je bilo že delj časa, da se v tej jami nahajajo ostanki izumrlih živalij, nakrašene črepinje, orodje iz kremenca itd. Našla se je tudi v njej lepo brušena sekira iz modro-zelenega kvarca. Koncem julija 1886 je začel K. Moser sistematično v njej kopati in je našel živalske in človeške ostanke v treh različno globokih pepelnih plasteh, med katerimi so tanke plasti ilovice. To zopet dokazuje, da je ta jama ljudem večkrat služila kot prebivališče, in da so ti včasi tudi delj časa v njej stanovali, ker je srednja pepelna plast mnogo debelejša od spodnje in zgornje.
Ker se ta jama nahaja blizu morja, je naravno, da so se njeni prebivalci najbolj z morskimi živalmi hranili, in zato je največ ostankov od molusk, rakov, rib in drugih sesalcev. 0 rastlinski hrani se ni našlo nikakega sledu. Mnogo kostij je z vapnencem prevlečenih, tako da zvene kakor pravi kamen. Med kamenenim orožjem je največ tacega iz obtolčenega kremenca, rogovca, rdečega in zelenega jaspisa in lyditu podobne tvarine. Posebna redkost sta bila dva prismatična nožiča iz skoro prozornega obsidiana. Najčešče se nahajajo strugala (Schabwerkzeuge), dalje osti strelic in kopij, ki so podobne onim po severni Evropi najdenim. Od brušenega orožja se je našlo samo pet zelo poškodovanih sekir. Koščenega orodja ni bilo toliko; le rtastih stvarfj (igel in šil) je precej mnogo. Črepinje kažejo, da so bile lončene posode precej visoke (20 do 40 cm), ali primitivno iz debele, peščene ilovice storjene in prec&j dobro žgane. Ornamentika teh posod je zelo primitivna, ponajveč le iz vzporednih črt ali nanizanih pik obstoječa.
Na severni strani nabrežinskega vijadukta odpira se v nekem dolu vhod k jami Lašica. Tudi v njej je našel dr. Moser tri zelo tanke plasti pepela med trikrat debelejšimi plastmi
ilovice. V posameznih plasteh se je nahajalo mnogo školjk, narezanih polžjih hišic in luščin od kamenic (oštrig). Mnogo črepinj primitivnih posod je ležalo med ogljem od hrastovega lesa. Razklanih kostfj je bilo prav malo. Našlo se je tudi več ostij od kremenca in nekaj koščkov flinta.
Ne daleč od Lašice se vzdiguje hrib Jurkovec, na katerem se očividno poznajo nasipi prazgodovinskega gradišča. Na vzhodni strani tega hriba je visoka ravan s strmimi stenami, in tam se odpira takoimenovana Rusa špilja (rdeča jama). Tudi v njej so našli jednake predmete kot v devinski jami: obtolčeno orodje iz kremenca, kos gorskega kristala, razklane kosti, zobe domačih živalij, školjke in polže ter čre-pinje lončenih posod, ki imajo popolnoma jednako ornamentiko kot devinske.
Na severni strani Gabrovice pripelje nas komenska cesta do Pitinejame, katero je že pred več leti dr. Marche-setti preiskaval. Koj za vhodom se pride v razsvetljeno pred-vežo, katero loči močan zid od mnogo večje notranje jame na desni strani. Ta notranji prostor je 130 korakov dolg, 30 širok in 15—20 m visok. V ozadji je cela gorica samih skal in razlomljenih kapnikov. Na podnožji te gorice se sledita dve pepelni plasti, v katerih je ležalo vse polno oglja in zlomljenih živalskih kostlj, zlasti zob. Največ je ostankov medveda jamarja, zlasti njegovih spodnjih čeljustij, ali našla se je pa tudi cela njegova lobanja.
Ob cesti, ki pelje iz Saleža (pri Proseku) v Veliki Dol in Komen, vzdiga se grič Hribec („na hribci"). Ob njegovem podnožji se jasno vidi v skalo vsekan tir rimske ceste „stara cesta", pri kateri so našli 1. 1878. celo ogrodje z železno su-lično ostjo. Ljudje pripovedujejo, da tam leže Atilovi zakladi zakopani. V tem griči je tudi ozka votlina, ki je na dnu z ilovico napolnjena. V tej ilovici je našel K. Moser več črepinj neke velike posode iz rdečkasto-rumene ilovice, ki je bila surovo narejena in z valovitim ornamentom nakrašena. Našle so se pa tudi črepinj e, ki so imele za nakras samo vštrične črte. Med živalskimi kostmi spada jih večina psu, konju, volu in ovci iz diluvijalne dobe. (Dr. Carl Moser, Untersuchungen prahistorischer und romischer Fundstatten im Kiistenlande und in Krain, natisnene v I. zvezčku „Mittheilungen der prahi-storischen Commission der kais. Akademie der Wissenschaften).
Kakor tu opisane, tako hranijo gotovo tudi vse druge mnogobrojne kraške jame še veliko prazgodovinskih ostankov v svojih temnih votlinah, in od dne do dne lahko pričakujemo novih poročil o starinskih najdbah v tej ali oni, do sedaj morda še popolnoma neznani kraški jami.
Pa tudi jame med srednjim gorovjem hranijo navadno v sebi človeške in živalske ostanke iz diluvijalnih časov. Tako se lahko z gotovostjo trdi, da so v Landrijski jami pri sv. Ivanci v nediški dolini ljudje že v prazgodovinskih časih bivali ravno tako kakor tudi pozneje, morda še skozi celo prvo tisočletje po Kr. Ob gorenji Nediži se nahaja pri Robiči ob avstrijsko-italijanski meji Kovačeva jama pod gričem sv. Volarja (Jelarja, Hilarja). Okoli sedanje cerkvice, ki stoji na skoro nepristopni peči, pozna se še dobro dvojno obzidje iz rimljanske dobe, in ne bomo se motili, če trdimo, da je tu stalo gradišče že v prazgodovinskih časih. V spodej ležeči Kovačevi jami je našel dr. Marchesetti več črepinj in koščenih ostankov, ki pričajo, da so prazgodovinski ljudje tudi v tej jami stanovali. Strop je okajen, in na nekem mestu se odpira skozenj ozek preduh, tako da se je lahko dim po njem vzdigal. Ker pa jama ne obeta bogatih najdeb, zato Marchesetti ni hotel dalje po njej razkopavati.
Moser je preiskal gradišče, na južno-vzhodni strani Milj (Muggia) ter našel, da je bil nasip na severni strani glavice čveterooglast. Predno se do nasipa pride, najde se mnoge lončenih črepinj večinoma priprosto izdelanih posod. V črni prsti so vpečeni mali koščki kalcita in kvarca. Zdelice so bile pod robom z jednakomernim trakom opasane. Pri površnjem kopanji je našel 25 cm dolg in nožu podoben kos svinca, ki je na širjem konci kot strgač zakrivljen, na ožjem konci pa ima na obeh stranek dve zarezi. (Morda je to orodje služilo pri ribarenji). Ostanki živalskih kostfj, oglje, pepel sežganih mrličev itd. se nahaja v obilni meri. Neki kmet je našel tam blizu trebušasto, močno oridisirano steklenčico, iz česar bi se dalo sklepati, da so na tem gradišči pozneje tudi Rimljani stanovali. Ker je pa vse zemljišče dobro obdelano, smelo bi se le v pozni jeseni tam kopati. (Mittheilungen pg. 262).
Moser je našel tudi med Štorjami in Kazljami na Krasu prazgodovinsko gradišče na griči sv. Mihaela (445 m). Obdano je bilo s kamenitimi nasipi, med katerimi se je našlo več starinskih predmetov. Cerkvica sv. Mihaela, ki je od francoskih časov sem podrta, morala je zelo stara biti (o. c. pg. 275). — Tudi na vzhodni strani Avberja, blizu naselka G radi nj a, stalo je do sedaj še nepreiskano gradišče, iz katerega so pa tamošnji kmetje že več starin (zlasti sulic in sekir) v Trst prodali. Pri vsakem prekopavanji zemlje se najde mnogo črepinj in drugih starin.
Nenavaden zaklad rimskih novcev so našli na zemljišči Črnovka, severozahodno od vasi Dutovlje, blizu okrajne ceste, ki pelje na Rifenberg. Tu so vzdignili koncem julija 1889 neko skalo in našli v meter globoki razpoki 117 rimskih novcev,
ki se nahajajo sedaj v deželnem muzeji v Gorici in v mestnem muzeji v Trstu shranjeni. Vsi novci so kovani in imajo na prednji strani Janovo glavo z navpično črto, ki pomeni veliko jednoto. Na zadnji strani se vidi prednji del galije, napis ROMA in večinoma tudi znamenje vrednosti. Njih težina znaša od 14 do 32 gr, premer pa 28—32 mm. Novci so iz dobe okoli 200 let pred Kr. (234—174) in so bili okoli 1. 170. pred Kr. zakopani, t. j. skoro potem, ko so si Rimljani Kras in Istro prisvojili. Bržkone je umrl njih lastnik nagle smrti, da jih ni mogel zopet izkopati, ali komu drugemu zanje povedati. (Mit-theilungen der k. k. Central - Commission XVI. Bd. pg. 66—67).
Rimski grobi so bili pred kratkim najdeni tudi na zahodni strani D e v i n a, pod strmim robom Krasa in skoraj tik morja. Mesto se imenuje Bokadin in leži prav južno od šent-ivanske cerkve pri izviru Timave. Tam sta dva mala, nekoliko nad morjem vzvišena zatona, na katerih ima posestnik Martinčič iz Devina svoj vinograd in njivo ža koruzo. Med vinogradom in kraško steno leži 3—6 m široka proga gramoza, v kateri so že leta 1883. izkopali več ogrodij, novcev in lončenih posod. Našli so tudi 11 prav debelih, prevrtanih lončenih krogljic, ki so bile na vrvci nanizane in ležale pri vratu jed-nega ogrodja.
Pri poznejšem preiskavanji se je našla pol metra globoko skoro meter debela plast proda, v kateri je bilo zakopanih mnogo človeških kostij, črepinj, žgane opeke, oglja in morskih školjk. Posebno mnogo se je našlo že omenjenih lončenih krogljic v najzgornjem delu proda. Med črepinjami žar in mastno zemljo se je našla lepa odica iz brona in gorenji konec bro-nene igle. Na podnožji prodovine je bila drobna prst z rjo pomešana, in našlo se je v njej oglje od hrastovega lesa in mnogo svinčenih kep, ki so se pri livanji razletele. Bolj proti zahodu, kjer je prod s črno zemljo pomešan, bilo je mnogo črepinj, opečnih plošč, lončkov in lončenih pokrovov z buckom na vrhu. Pri ogrodji nekega velikega moža se je našel ploskast pokrov, železen žebelj in konec bronove žice, ki je bil dvakrat prevrtan, zraven pa vse polno školjk. Pri drugem nepopolnem ogrodji so se našle črepinje velikih amfor za vino in dva rimska novca. Tudi v vinogradu, ki leži v vzhodnem zatonu, našlo se je več ogrodij, črepinj in vse polno kovinske pelne.
Očividno je bila na Bokadinu mala rimska naselbina. Dokaz temu je tudi sedem ostankov rimskih zidin na rtu med obema zatonoma. Proti suhi zemlji je bila naselbina zavarovana z debelim zidom iz velikih kvadrov, ki je na nekaterih mestih še sedaj 2 m visok. Ljudstvo pripoveduje, da so to ostanki palače kralja Atile, in da leži blizu tam neka kra-ljična zakopana. Prostor za naselbino je bil poprej gotovo
mnogo večji, ali ga je morje izpodkopalo in odneslo. Od zgorej doli pa so se skale odtrgale in uničile ostanke te naselbine. O njeni starosti pričata najdena dva novca: jeden as z Janovo glavo in prednjim delom galije iz časa republike ter jeden broneni denar z boginjo Romo iz časa Konstantina Velikega. Prvi je bil kovan morda kakih 200 let pred Kr., drugega pa so dali kot obolus mrliču šele, ko je bil že svojo vrednost izgubil, torej morda okoli polovice IV. stoletja, malo pred začetkom preseljevanja narodov. (Moser, o. c. pg. 32.)
V okolici akvilejski se 1. 1889. ni sistematično kopalo, nego prišlo se je le slučajno nekaterim nadpisnim kamenom na sled. — V Bukovici pod Gorico, kjer je stala rimska postaja „Ad fornulos", našli so v preteklem letu več ostankov železnega orodja iz rimskih časov.
Zanimivejša pa je najdba iz Grgarja nad Gorico, kjer so koncem lanskega leta našli med skalovjem ob cesti v Čepovan osemnajst lepih bronenih srpov, ki se sedaj večinoma nahajajo v deželnem muzeji v Gorici. Ti srpi so zelo podobni rimskim sekačem (ascia) in so na spodnji strani popolnoma gladki, brez roba, tako da so lahko ne le za sekanje, nego tudi za struganje služili. Gotovo jih je kak tovoreči prekupčevalec na onem mestu izgubil ali pozabil.
Pri Kobaridu je razkopaval dr. Marchesetti maja meseca 1889 prazgodovinsko grobišče, na katerem se je našlo doslej že okoli 400 grobov s sežganimi mrliči. Vendar so bili grobovi od oranja in prekopavanja že močno poškodovani, in tudi njih vsebina glede nakrasnin ni bila bogata.
Novo grobišče se je odkrilo „Na gomilah" pri Starem Selu, ki še čaka marljivega razkopovalca.
Rimska cesta se je v novejšem času konstatirala čez hribček sv. Antona nad Kobaridom, kjer je stalo prazgodovinsko gradišče. Od tam je peljala polagoma navzdol v jarek za „Tor-novčevim gradom", kjer je stal v srednjem veku gradič „Pot-tenstein" na strmem robu Pod tem robom je peljala cesta dalje po majhni ravni nad sedanjo državno cesto. Po tej ravni se še spozna prav dobro cestni tlak, in po nekaterih krajih tudi v kamen izdolbene kolotočine. Nasproti velike meline na magoški strani je prišla potem rimska pot na sedanji cestni tir in šla po njem dalje proti Trnovemu.
Na Koroškem so tudi lansko leto dalje kopali na Bregu (Frogg) pri Vrbi ter našli obilno prazgodovinskih starin podobnih onim poprejšnjih let.
Baron Hauser je konstatiral, da je na Krnskem gradu (Karnburg) stala še za rimskih časov neka trdnjava in morda ravno tako tudi na nasprotnem griči, kjer so v prvih krščanskih časih sezidali gosposvetsko cerkev.
Na spodnjem Štajerskem se je kopalo nekaj malega pri sv. Marjeti na Ljubnem (Loibenberg, 359 m) blizu Vidma. Tam gori je stalo imenitno gradišče, in nekoliko bolj proti vzhodu stoje gomile, ki so se razkopavale že 1. 1888.
Junija meseca 1889 je zasledil Pečnik naselbino in grobe iz tako imenovane merovinške dobe na mestu „v Vraneh" nad Sevnico. Tudi se je konstatiralo več gomil pri Brezovem in pri Blanici pod Sevnico.
Na Gori pri Konjicah so našli fosilni mamutov zob, in to je menda prva najdba te vrste na vsem Štajerskem.
S tu naštetimi prazgodovinskimi najdbami pa še davno ni vse odkrito, kar se starin pod zemljo nahaja, nego prav njih množina dokazuje, da se mnogo zgodovinskih zakladov pod zemljo nahaja, in da bode treba še mnogo mnogo razkopavati in riti, predno se bode imelo približno zadosti gradiva za velikansko stavbo prazgodovine naših dežel. Zato pa ne smemo pojedinih najdeb preozkosrčno in preveč lokalno presojati, nego prazgodovinska vednost mora se na zelo široki podlagi zasnovati. Dandanašnji imamo hvala Bogu že mnogo izurjenih veščakov, ki motre rezultate izkopavanj z bdečo in primerjajočo bistroumnostjo. Zato nam je vsak dan lože z vedno večjo gotovostjo načrtati temeljne poteze prazgodovine naše domovine. Prazgodovinska veda dandanašnji ne stoji več na samih hipotezah, nego stopila je že v vrsto eksaktnih zna-nostij. Izkopalo se je iz zemlje toliko sijajnih spomenikov starodavnosti, da lahko zasledujemo zvezo med najprimitiv-nejšimi produkti človeške roke iz onih časov, o katerih nobena pripovedka ne govori, in med krasnimi izdelki grškega genija.
In da se lahko tudi širši krogi pouče o rezultatih dosedanjih prazgodovinskih izkopavanj, izdala je c. kr. centralna komisija za umetelne in zgodovinske spomenike koncem lanskega leta prvi del umetelno-zgodovinskega atlanta, v katerem so naslikani vsi lepši spomeniki naše monarhije iz prazgodovinskih in zgodnje-zgodovinskih časov. Vsega skupaj obsega atlant prav sto tablic, katerim je pridejan zelo kratek in jedernat tekst od atlantovega urednika dr. M. Much-a. Nihče pa naj ne misli, da bode ta atlant dolgo časa zadostoval vsem znanstvenim zahtevam. Skoraj dan na dan prihajajo na površino zemlje nove starine, ki sicer ne menjajo do sedaj znanih tipov, ki pa vendar podajajo lepše in popolnejše predmete, tako da bode najkasneje v desetih letih potreba izdati nov atlant, ali pa vsaj dodatek k prazgodovinskim spomenikom. 0 takem napredku arheologije se še pred kratkim nikomur sanjalo ni.
Deželni stanovi kranjski od 1818-1847.
Pri nos ln k iti i s; li i zgodovini. Spisal prof. Jos. Apili.
i. Nova stanovska osnova.1)
jeseni 1813. I. je zapustil zadnji francoski vojak kranjsko deželo. Izpod podstrešja ljubljanskega rotovža so rešili „ avstrijskega orla" in z veliko častjo ga zopet obesili na pročelje mestne hiše; po stolni cerkvi pa se je razlegala zahvalna pesem za osvo-bojenje iz francoske oblasti. Veselje se je javilo povsodi in bilo je pristno veselje: dasi pod francosko vlado, čutil se je vendar Kranjec vedno Avstrijanca, nikdar „Francoza". Napoleon ni mogel ustvariti nove interesne sodeležnosti mnogo-brojnim narodom, katere je bil iztrgal iz starodavnih državnih skupin; zgodovinske in prirodne sile, koristi in čuti narodov, to so bili močnejše vezi, nego genij silnega moža. Niti z naj-brezozirnejšimi sredstvi ni mogel ta mogotec germanskim, romanskim in slovanskim narodom ustvariti skupnih tal za skladno razvijanje; Kranjec, Slovenec ne pozna drugih tal nego ozemlje avstrijsko, vlado habsburško. Poleg tega seveda ne bode pozabil, da je francoska vlada nekaj dobrot prinesla deželi poleg takih činov, ki niso ugajali vsem stanovalcem. Francoska vlada je podrla nekaj zastarelih naprav, preosnovala je upravo, odpravila je samoupravo dežele v podobi deželnih stanov, uresničila je ravnopravnost kmeta z gospodom, podvrgla je vse sloje naroda neposredno državni sili, predrugačila je šolstvo, davke itd. Ko se je potem Kranjska z ostalimi
9 Gradivo za nastopno razpravo sem zajemal sosebno iz listin deželnega arhiva v Ljubljani; nekaj iz tiskanih virov, n. pr. „Laibacher Ztg." in knjig, katere navajam na dotičnih mestih..
ilirskimi pokrajinami zopet zvezala z staroavstrijskimi kro-novinami ali prav za prav z »dednimi državami", bila je avstrijska restavracija nekaj nezmožna uvesti tu kar stari nastroj, nekaj pa tega niti hotela ni, kajti na Dunaji je vladal „zmerni" jožefinizem, ta pa je prerad segal v najkraj-nejše žilice državnega života. Niti cerkvi niti šoli ni priznal samouprave in svobode, potegnil je na-se upravo, finance, pravosodje itd., pa nikjer ni našel resnega odpora, kakor je bil odpor stanov za Jožefa II. Francoska revolucija je uklonila duhove tako, da so bili dovzetni za absolutistični vladni sistem s tistim nekako patriarhalskim svitom, ki znači vlado Franca I. Francoska vlada je porazila pri nas stanove, ne meneč se za stare pergamente, na katere so stanovi malo let popred se sklicevali, braneč svoje pravice proti Jožefu II. in Leopoldu II. Po smrti Jožefa II. so kranjski stanovi 1890. 1. v obširni spomenici zahtevali1) nazaj vse pravice, katere jim je vzela Marija Terezija, oziroma Jožef II. Zvali so se takrat „prve člane, namestnike in zastopnike naroda,2) gonilno moč in sredstvo notranje uprave, posredovalce med narodom in zakonodajno oblastjo". Rekli so, da je stanovski zbor „nedotakljiv; vse, kar se naslanja na pravo, je sveto in nedotakljivo. Tembolj velja to o stanovskem zboru, ki je v imeni naroda sklenil z vladarjem pogodbo o podložnosti baš z namenom, da bi branil stare svoje pravice in pravice narodove zoper vsakojake prekrške po vnanji sili ... To pogodbo pa so ponavljali vsakemu novemu dednemu vladarju, poklonivši se mu pri njegovem nastopu, in šele Marija Terezija in Jožef II. sta odrekla stanovom to pravico. Te besede svedočijo, da so tudi kranjski stanovi proučili Roussoau-ja in njega »Contrat social", „evangelje" revolucije, a pri tem prezrli, da se njih pojmi o „narodu" in »državljanstvu" nikakor niso ujemali z idejo glasovitega francoskega filozofa. Sklicujoč se na »pogodbeno teorijo" so si, seveda sami pri sebi ali „implicite" gospodje stanovi, lastili pravico, ki naravno izvira iz nje: odreči pokorščino gospodarju, ako kruši pogoje, pod katerimi so z njim sklenili pogodbo. Smatrali so se torej za nepogojne pooblaščence »suverennega naroda". No, francoska revolucija je liki kronos pogoltnila lastne otroke in uničila teorijo, na katero so oni zidali »gradove v oblake". Malo let po oni izjavi kranjskih stanov je bila ta teorija že pokopana, in — čudna ironija usode! — 1790 so se stanovi z evangeljem revolucije v roki bojevali proti legitimni državni oblasti in ne brez uspeha; 20 let pozneje pa je vlada, vzrastla iz francoskih
') Mittheilungen des hist. Vereins fiir Krain, 1869.
2) V političnem, na Kranjsko omejenim smislu.
revolucijonarnih tal, upihnila luč življenja istim stanovom. Tem pa še na um ni prišlo, da bi se branili; udali so se molče v voljo silnega Napoleona, slutfeč, da jim je odzvonilo za vselej. Isti duh resignacije, morebiti celo spokorne resigna-cije, navdajal je stanove tudi potem, ko se je dežela znebila železne roke Napoleonove. Če so jim bila znana načela avstrijskega vladanja in tisti duh, ki se je dvignil iz krvavih bojišč Evrope, morali so kar molčati o oni spomenici, katero so 1790. 1. mnogi med njimi še v polni samosvesti stanovske veljave bili podpisali.
Avstrijska vlada, ki je sedaj vzela zopet ilirske pokrajine pod svoje področje, ni bila prijateljica stanovstva. Za to je imela razne razloge, posebno pa ta, ker je stanovstvo, predstavljajoč samo upravni provincijalizem, načelno nasprotovalo absolutizmu in centralizmu, za katerima je jožefinski sistem vedno težil, ne da bi bil sicer hotel žaliti zasebnih pravic fevdalnih gospodov. Na Dunaji niso hoteli kar takoj znova oživiti deželnih stanov.1) Po dolgem posvetovanji so vendar-le sklenili nove stanovske ustave dovoliti nekaterim deželam, ki so za francoske dobe bile izgubile svoje stanove; pa tudi to so dosegle samo one kronovine, katere so imele do te ustave neko zgodovinsko pravico, n. pr. Kranjska, nikakor pa ne druge, n. pr. Goriška in Istra. Tem srečnejšim krono-vinam so se dovolili samo stanovi brez istinite moči in veljave, stara oblika brez bistvenih atributov samouprave stanovske. Upravi in sodstvu novi stanovi niso bili več podlaga. Odpravljene so bile — tako je sodil cesar Franc — „vse države v državi"; sedaj niso stanovi več veljali za podpore vlad, kajti „sedaj so podpora oni skladi naroda, ki z vojaškimi nabori in z davki vzdržujejo dragoceno vojaštvo; oni plačujejo davke vladarju, oni morajo v svojem potu priskrbljevati hrano in vse potrebščine in ugodnosti življenja". Cesar je odkazal stanovom nove dolžnosti: odreko naj se malenkostnim osebnim pretenzijam, podrede naj se občnim zakonom, potem bodo po „hvalevrednih težnjah dosegli čislanje in ljubezen svojih sodržavljanov, po tem načinu pa bodo tudi upravičili in utrdili zaupanje, katero stavim v njih gorečnost za blagor domovine".2) Če so se stanovi drznili v duhu črke starih ustav prekoračiti meje svoje oblasti, okrcal jih je cesar „po prstih in poslal domov".
') Franc I. je 2. maja 1814 pisal grofu Saurau-u: „Se li naj v kronovini Kranjski in Goriški zopet ožive ali morejo oživiti stanovi, o tem mi poročajte, proučivši vse okolnosti, samo na moje osebno znanje; v uradnih obravnavah se ne dotikajte te stvari." — Krones, Zur Ge-schichte Oesterreichs in den Jahren 1792—1816, 289.
■') Meynert, K. Franz, 238.
Na drugi strani je pa dejanstvena različnost mnogobrojnih dežel in narodov v Avstriji zahtevala neke organe, po katerih bi vlada stopila v zvezo z »narodi", t. j. s kronovinskimi jednotami. Saj so tudi najbolj centralistično nadahneni državniki morali uvideti, da je v mnogih pitanjih jemati ozir na posebnosti poj edinih delov države, da je treba narodom »pustiti vsaj nekaj sence samostalnosti, da manj občutijo združenje z državo in lože utrpe politično samostojnost in ime, katero so izgubili". Požrtvovalnost vseh narodov je bila zgodovinska istina; verni in udani pa so bili narodi tudi v naj-viharnejših dobah zato, ker so vladarji čuvali vsaj nekaj bistvenih ali pa tudi samo navideznih ostalin nekdanje samobitnosti narodov in dežel. Klasičen zastopnik te vrste državnikov je nesmrtni nadvojvoda Ivan, kije nekoč pisal prijatelju Kalchbergu: »Avstrije moč izvira iz raznoličnosti krono vin, prirodne lege, iz odnošajev med jeziki in narodi ...Jožefa II. nameravana jednojezičnost je lepa misel, jako bi olajšala državno upravo, ugonobila bi pa moč države in bi imela iste posledice, kakor na Francoskem, kjer je vse izgubljeno, kakor hitro je padla stolica." Dasi ni bil prijatelj deželnih zborov, nego bolj nekakega federalističnega absolutizma, svetoval je vendar cesarju, da naj na Kranjskem vse uredi, kakor je bilo do 1809. 1., da naj torej ohrani starodavno raznovrstnost, katero zove »našo srečo". Jedno kopito ni za vse; nikdo ne bode več ugovarjal, »cesar bode zopet neomejen, narodi pa zadovoljni", kakor je bilo nekdaj.
Kar je nasvetoval cesarju najboljši poznavalec notranje-avstrijskih kronovin, izvršilo se je stoprav po večletnih posvetovanjih, katera so — če se ne motimo — tudi člani bivših stanov hoteli pospešiti s svojimi prošnjami. L. 1816. so sprožili to stvar, pa cesar ni čital vloge,2) pač pa je zvedel nje vsebino. Prišedši v Ljubljano je precej nevoljno poprašal po pisci vloge, a gospodje se niso upali ga imenovati, dali so pa dušek ne volj i dežele, ker se ji tako dolgo ni vrnila stanovska samouprava. Niso se mogli zadovoljiti s tisto čisto neoficijalno ulogo, katera jim je bila prisojena o znamenitih prilikah, n. pr. ko je šla kranjska deputacija na Dunaj poklonit se cesarju.
') Schlossar, Erzherzog Johann und sein Einfluss auf das Cultur-leben der Steiermark.
') O tej vlogi govori neko pismo nadvojvode Ivana (Schlossar 145, 148, 327) ki sicer ne omenja stvari same, a iz tedanjih razmer se da to sklepati; gotovo seje tudi o davčnem bremeni in slabi letini razpravljalo. Ivan je popolnoma odobraval zahtevo »stanov". Radič, „Zvon" 1886, str. 757 pravi, da so stanovi že 1. 1814 pozvedovali zastran nove stanovske osnove. — Isti »Krain und die Auersperge", Oester.-ungar. Revue, 1886, 4. str. 20.
Želja dežele, oziroma stanov, izpolnila se je 1. 1818.; ustavna listina (patent) 29. avgusta 1818 *) je dala stanovom zopet zakonito podlago. Ta ustava je imela veljavo za „kro-novino Kranjsko" — skoro je pa nastalo vprašanje, kateri obseg naj ima ta vojvodina. Bila je čestokrat dokaj večja nego dandanes, in n. pr. mesti Trst in Reka sta spadali k nji. Že 1828. 1. so stanovi kranjski prosili vlado, naj reši to vprašanje, ker je bilo dvomljivo, obsega li ustavna listina samo ondaj k Kranjski spadajoče pokrajine, ali pa tudi tiste, ki so bile do 1. 1809. z njo združene.2) L. 1839. so vložili vnovič obširno spomenico o tej stvari po nasvetih kanonika Praprot-nika in prosili, da naj se dajo deželi meje iz 1. 1809., tako da bode obsegala vse kraje, kateri so združeni v deželni deski; na vse te kraje naj se raztegnejo stanovske pravice. Toda vsi ti koraki so bili brez uspeha; stanovska ustava je ostala omejena na sedanje meje kranjske.
Uvodne besede cesarskega patenta z 29. avgusta 1818 pravijo, da je cesar ukrenil „standvsko naredbo po starimu, voner pak gledaje na sdajne potrebe vojvodstva ino mnogotire premene njegovih okolšin zopet upeljati". V ozirih na »premene okolšin" tiči jedro in težišče ustavne listine, katero si hočemo malo bolj natanko ogledati, da nam bode mogoče o novi napravi izreči pravično sodbo.
Ustavna listina je najpred zopet oživila nekdanje „klopi";3) zopet so sedeli na duhovski klopi škof ljubljanski z dekanom, proštom in dvema kanonikoma stolnega kapiteljna in prošt novomeški, na gosposki klopi knezi, grofi in baroni, na viteški klopi vitezi in na meščanski klopi poslanci „cesarskih" mest, namreč dva za Ljubljano, po jeden za Metliko, Kamnik, Črnomelj, Novo Mesto, Kranj, Višnjo Goro in Lož. Krog opravičencev za klopi gospodov in vitezov se je izdatno skrčil v primeri s staro stanovsko ustavo, kajti poleg plemenitega stanu in veliko-letnosti se je zahtevala tudi posest deželnoknjižnih nepremičnin. Sam „inkolat" sedaj ni več zadostoval, ostal pa je vender inkolat. Z njim so se počastili odlični plemenitaši,4) n. pr. visoki državni dostojanstveniki ali sploh za deželo zaslužni
') pl. Radid je priobčil slovenski tekst v „Ljublj. Zvonu" 1886, str. 757.
2)	Kreizberg, Mitth. d. hist. Ver. f. Krain 1846. Costa oče je 1861 isto stvar zopet sprožil v zgod. društvu, Hicinger v „Laib. Ztg.".
3)	Prim. Verhovec, Nekdanji deželni zbor kranjski (,,Ljublj. Zvon", 1886, 735).
4)	Inkolat so dobili guvernerji Svreerts-Spork, Lattermann, Schmid-burg in Welsersheimb, dalje bar. Mandell (ustanovitelj prve žitnice na Kranjskem), pl. Ditrich, vitezi Kalchberg (oče in sin), Pagliaruzzi in Ga-sparini, grofi Goes, Kolowrat, Mittrowsky, Nugent in Meran (sin nadvojvode Ivana), pl. Lehmann in škof briksenski kot lastnik bleške graj-
možje. To odlikovanje je podelil cesar po predlogu deželnih stanov; plačati je bilo za to čast 500 gld., a ta svota se je navadno dotičniku popustila. V nekaterih slučajih so stanovi oporekali vpeljavi gospodov v deželni zbor, ki so imeli samo naziv „ plemeni ti", vendar to ni obveljalo. Kdor je imel pravico do sedeža v deželnem zboru, moral se je zglasiti, in ako je zbor našel vse v redu, vršila se je na deželnem zboru „intro-dukcija" novega člana. L. 1845. n. pr. se je vršila introdukcija grofa Karola Hohenwarta. L. 1832. je bilo vseh članov obeh plemenitaških klopij 41, in sicer v okrogu ljubljanskem 26, v novomeškem 11 in v postojinskem 4. Stanovom se je to število včasih zdelo tako pičlo, da so nasvetovali podelitev inkolata z dostavkom, da je treba osobito broj vitezov pomnožiti. Istina je, da je bilo število vitezov najbolj pičlo, še bolj pičlo nego število članov duhovske klopi, ki je vsled cerkveno-političnih naredeb Jožefa II. izgubila precej članov. Vendar je deželni zbor imel dosti odločen stanovski ali reprezentativni značaj, in če smemo duhovne deželne stanove, lastnike obširnih fevdalnih pravic in dohodkov, prištevati veliki skupini „gospodov", kateri stoji nasproti kmet in meščan, smemo reči, da so bili tudi novi stanovi v veliki večini aristokratski zbor.
„Meščanstvo", „tretji stan" je bil zastopan samo po tistih poslancih navedenih mest, katere so vsako leto izvolili stanovalci dotičnih občin. Sleherni izvoljenec je dobil od okrožnega urada pooblastilo, ki je bilo zanj zajedno ukaz, da se udeleži seje deželnega zbora. Prisotnost na deželnem zboru ni bila zanj aristokratska „pravica", nego prava pravcata „dolžnost", on je nehal biti član stanov ali „gospodov stanov" v tistem trenotku, ko je deželni guverner zaključil sejo dež. zbora, iz-vzemši onega poslanca, ki je bil voljen v deželni odbor. Aristokratski značaj deželnega zbora „de jure" je pa „de facto" često skoraj splaval po vodi, kajti meščanski poslanci so se zbrali vedno vsi, če je bilo tudi morebiti slabo vreme, ali tam pa tam podrt most, ali doma v delavnici in na polji ali pa v vinogradu dosti dela. Meščanski poslanec je moral priti, dočim je gospod in vitez rajši doma ostal in se opravičeval z ovirami, ki pa za meščana niso veljale. Če se torej oziramo na to, da so bili oni meščanski poslanci vsled agrarnega značaja malih mest na Kranjskem v prvi vrsti zastopniki kmet-
ščine. Bar. Baldacci je dobil inkolat že 1809.1., a za dotično diplomo se je oglasil šele 1837.1. Krones, zur Gesch. Oester. v. 1792—1816, str. 153 opomba.
') Sicer pa navaja Hlubekova statistika za 1. 1841. na Kranjskem 402 plemenitaša, namreč 256 v ljubljanskem, 85 v novomeškem in 61 v postojinskem okrogu; k gospodom stanovom je spadal torej majhen del plemstva. Carniolia 1843.
skega stanu, moramo jih smatrati za prave zastopnike naroda samega, dočim so seveda tudi ostali, višji stanovi imeli zastopati najpred agrarne interese, a glavno vodilo jim je bila lastna korist, ki se Cesto ni ujemala s koristjo kmeta - pod-ložnika. Često je nasprotovalo zgodovinsko stanovsko pravo tistemu pravu, ki je dobivalo vedno rastočo veljavo v dotlej zatiranih vrstah človeške družbe: prirodnemu pravu; čim-dalje bolj se je prvo pravo smatralo za krivico. Nočemo spisati cele statistike pohajanja deželnih stanov, temveč samo pripomniti, da je prišlo 1826. in 1837.1. samo po 6 „gospodov", 1825. do 1828. 1. samo po 2 „viteza". Torej je bila včasih prisotna jedna četrtina članov obeh klopij, in tudi 1832. in 1841. leta, ko je bilo navzočih po 13 gospodov in 9 vitezov, bila je to jedva polovica članov obeh stanov; več pa jih zapisniki ne navajajo do 1847. I.1) Včasih n. pr. 1826. 1. je bilo meščanskih poslancev več nego „gospodov" in „ vitezov" vkup ; z duhovniki vkup so imeli večkrat absolutno večino. Duhovna klop je bila pa tudi nekaterikrat skoraj prazna, včasih pa so prišli vsi duhovni člani. Slaba udeležitev je napotila 1820. 1. cesarja, da je dal „gospodom" in „vitezom" oster ukor, nadejajoč se, da se bodo v bodoče v večjem številu shajali. Pokarani gospodje so se izgovarjali, češ, da je deževno vreme pokončalo mostove, poškodovalo ceste in jim zabranilo potovanje v Ljubljano, ali pa, da je zbor sklican baš takrat, ko imajo pobirati vinsko desetino in gorščino, „ki so najvažnejši del njih dohodkov". Zato naj bi se za deželni zbor odločila prikladnejša doba. Nekateri so rekli, da niso vedeli, da se bode zbor pogovarjal o važnejših stvareh, in da zato niso prišli. Vsled tega se je pozneje članom razpošiljal dnevni red deželnih zborov nekaj dnij pred zborovanjem.
Glavni vzrok, da so dohajali sosebno spočetka gospodje in vitezi v tako pičlem številu k deželnim zborom, iskati pa je morda v tistih točkah ustavne listine, ki določujejo pristojnost deželnih stanov. § 5. pravi, da so „stanovi za vse leto postavleni, kar k' pridu dužele, ali usih stanov, ali kakiga posebniga stanu služi; za tiga voljo se stanovam ne prepove v' njih postavskih sohodih prdšne inu pertožbe v' imenu dužele pred duželno Poglavarstvo, ali skozi taisto pred dvorne Gosposke, ali tudi naravnost pred Nas položiti. Izbranci2) pak ne smejo brez Našiga prej dobleniga dovoljenja v Naše dvorno prebivalše pošilati." Vsebino tega odstavka pa jako
') Gotovo je grof Anton Auersperg (Anastazij Griin) spadal med najodličnejše „gospode stanove" na Kranjskem; deželnega zbora se je pa udeležil le petkrat, namreč 1832., 1835., 1843., 1844. in 1845. 1. Na deželnozborske razprave je vplival samo v zadnjih zasedanjih.
3) Deputacije.
omejuje § 6. Cesar si pridržuje pravico „d&vke nakladati, po usimu zastopu: voner bomo sklenjeno nalogo semelske štibre usako lejto v' podobi lastniga povelja stanovam na znanje dali." Po besedilu cesarskega patenta imajo stanovi torej samo zbrati se, da zaslišijo cesarjevo povelje glede svote zemlja-rine; iz cesarskega patenta se ne more nikoder izvajati niti senca pravice stanov, pritrditi cesarjevemu postulatu ali odkloniti ga, niti pogajati se z vlado in pobotati se naposled o celi ali manjši svoti, kakor so običavali nekdanji stanovi. — Isti § 6. ne govori o nikaki pravici stanov, temveč izraža golo, brezpogojno dolžnost, nalaga jim celo odgovornost za „spodobno razdejlenje naložene štibre," čuvati imajo, „de razdejlenje več ku usa štibra ne znese, in de se per temu opravku use obstoječe ukazila na tanko spolnijo" ; nasprotno pa „pobiranje zemelske stibre, ino razsojenje kake posebne preteženge ni opravk stanov". Posegati v davčno upravo je bila nekdaj najvažnejša pravica deželnih stanov; sedaj se jim je ta odvzela, z njo vred vsakojaki vpliv na upravo sploh in na pravosodje. Prav za prav se jim je odkazala taka uloga, da bi se dala iz črke cesarskega patenta sila težko dokazati pravica novih stanov do obstanka, osobito ako bi se morala dognati ta pravica s stališča javne ali obče koristi. Jedina gmotna korist stanov je bila uprav „stanovska", t. j. plemiška, ker so dobili „pravico imena za te na kranjskimu obstoječe gosposke štiftunge, in prejeme, pred duželnim Poglavarstvam, ali pred dvorno Gosposko nasvdtvati," ta pravica je pa skoraj izključno bila plemičem v prid. Nazadnje so dobili še pravico „spodne službenke stanovske staviti; voner zapovemo, de število ino lejtna plača službenkov ne sme vekši, ku bomo Mi postavili, biti". (§ 6.) Za tekoča opravila izvoli deželni zbor odbor (Verordnetenstelle), predsednik obema je deželni guverner, glava državne uprave v deželi. Cesar skliče stanove sleherno leto, samovoljno se ne smejo zbrati; ukrepi se morajo predložiti vladi v potrjenje. Končno se vitezom in gospodom še podeli „pravica", „že pred lejtam 1809 perpušeno stanovsko obleko nositi". Pri zgodovinarjih in politikih je ta pravica vzbudila mnogo veselosti; ako pa preudarimo to pravico prav temeljito, moramo reči, da bi nova stanovska osnova brez nje ne bila popolnoma — „stilgerecht".
Ta prvotna osnova se je nekaj izpremenila 1835. 1., ko se je osnoval „pomnoženi stanovski odbor" broječ poleg „odbornikov" še 8 „odborniških svetnikov", izbranih iz celega deželnega zbora; izključeni torej meščanski poslanci niso bili.1) Izvolitev je bila veljavna stoprav, kadar jo je cesar
') Kakor trdi H. Costa v „Reiseerinnerungen aus Krain" str. 21.
odobril. Ta »mali deželni zbor" se je zbiral vsaj po štirikrat na leto in reševal nujne, manj važne stvari. Zapisniki in ukrepi so se morali predlagati vladi v potrjenje.
Če primerjamo stanovsko ustavo iz 1. 1818. za Kranjsko z ono n. pr. Štajerske, pokaže se nam_ takoj neugodnejši položaj kranjskih stanov. Štajerski stanovi so se n. pr. smeli zbirati na samo povelje deželnega glavarja brez vladnega dovoljenja in volili so si sami svojega predsednika, »deželnega glavarja".1) Sestava kranjskih stanov je bila pak naprednejša. Na Štajerskem je bil član dež. zbora »gospod" in »vitez" tudi brez deželno-knjižnega posestva, nasprotno pa je bilo meščanstvo slabše zastopano, ker so mesta smela voliti samo po dva zastopnika za sleherni okrog; v odborništvu je sedel 1 meščan poleg 1 duhovnika, dveh gospodov in dveh vitezov. Seveda je bila pravica in oblast stanov v istini tudi na Štajerskem jako skromna, problematična; Štajerci so sicer imeli pravico »dednega poklona" novemu vladarju, pa bila je samo senca »pravice", Kranjci pa niso imeli niti te sence več. Cesar Franc in sin mu Ferdinand nista hotela ugoditi prošnji stanov za »dedni poklon", dasi se je prošnja večkrat ponovila. Za stanove je bil »dedni poklon" izraz »pogodbe" med vladarjem in narodom, spomenik avtonomije dežele in stanov; zanj torej ni bilo prostora v državnem pravu moderne monarhije.
Našli smo torej le nekaj drobtinic, ki so se dovolile novim stanovom; vse ostalo so otle oblike, častitljive obleke, ki niso ovirale motanja državnega stroja, četudi so stanovi izdatno uporabljali vsaj pravico, staviti prošnje in pritožbe. Te so imele redkokrat kaj uspeha; če niso obležale kje v prahu registratur, odbile so se kar kratko, ali pa se cesarju niti predložile niso, kakor prošnja iz 1830. 1. za varstvo proti »lakomnim" špekulantom, ki so z drago soljo drli kmeta. Guverner je izjavil, da prošnje ne smatra »pripravne za predlogo" cesarju. Če so kdaj kaj dosegli stanovi, bil je ta uspeh skromen in še ta je bil sad stoprav dolgotrajnih in vztrajnih trudov. Mogoče, da bi se bile stvari obrnile na boljše, da bi se bilo doseglo več; a tega ni oviral samo premočni državni sistem, nego nezmožnost stanov samih. Vsled prevratov francoske revolucije je bila Evropa utrujena, želela je miru. Uživati je hotel človek, uživati v miru, kar je bil otel iz vesoljnega poloma; osobito plemiči so zabredli v tisto feaško življenje, ki je cvetlo za dunajskega kongresa in še nekaj let dalje, in katero je sam nadvojvoda Ivan po zaslugi ožigosal. Stoprav ko je izgubila država
') Prim. Tschinkowitz, Darstellung des polit. Verhaltnisses der verschiedenen Gattungen von Herrschaften zur Staatsverwaltung in Steiermark und Karnten, I. 2. Kalchberg, Prosaische Schriften, I. 243.
svoje držalo, dočim je na pozorišče stopal nov rod, mladostno čil, nadahnen z idealnim vznesenjem, dasi do cela nepraktičen v delovanji, stoprav potem bi se bili mogli stanovi nadejati nove, istinite veljave, ako bi jih ne bil pokopal za vselej novi duh demokracije.
Zgodovina je zabeležila, kar so storili deželni stanovi in česar niso storiti mogli. Potem pa je sodba jasna in nedvomna: nameravali so marsikaj dobrega za domovino, često so dajali vladi bolj ali manj modre svete, eksekutivne oblasti niso imeli, in zato je za vse, kar se je dogodilo do 1848. 1., jedino vlada odgovorna. Stanovom dajmo absolutorij, saj velja tudi o njih: et voluisse sat est.
Životopis stanov nam bode pa zajedno najvažnejša priča zgodovine kranjske dežele v dobi tihega življenja med 1814. 1. in viharnim marcem 1848. 1.
2. Stanovske oblike in finance.
V nekaterih kronovinah je cesar pozval stanove s posebnim pisanjem k zborovanju (Convocationsschreiben), in sicer so se taka pisma pisala često v jako zastarelem jeziku n. pr. poziv moravskim deželnim stanovom.1) Deželne stanove kranjske je pa cesar pozval k prvemu shodu že v ustavni listini sami. Na podlagi tega patenta je deželna vlada še posebej pozvala one, ki se štejejo za člane duhovske, gosposke in viteške klopi, da naj do zadnjega dne meseca februvarja 1819 dokažejo svojo pravico, mesta pa, da naj dotlej izvolijo svoje poslance. Če se ne varamo, pozdravili so meščanje radostno ta poziv, ki jim je odprl zopet pot do deželne hiše; vsaj čitamo, da so v Kamniku povodom volitve poslanca pogostili 40 najrevnejših meščanov, v Kranji darovali 212 vatlov platna za ljubljansko vojaško odgojilnico, in v Ljubljani napravili pojedino odgojencem domačega pešaškega polka. 18. marca 1819 so se prvikrat zbrali deželni stanovi v Ljubljani, prečitala se jim je ustavna listina, oziroma cesarski patent z dne 29. avgusta 1818, slavo-klici na cesarja so izražali veselje stanov, godba in grom topov sta poveličevala slavnost. Potem je škof v imeni stanov prosil guvernerja, da naj sporoči cesarosti zahvalo stanov za stanovsko ustavo. Naposled so se izbrali odborniki. Popoludne je bil banket pri guvernerji, zvečer pa slovesna igra v gledišči, obstoječa iz neke alegoriško-mimiške predstave iz Zieglerjevega
') Springer, Geschichte Oesterreichs, I. 297.
igrokaza „Weltthron und Herzensgiite". Predstava je vrgla čistega dobička 200 gld. za ubožni zaklad.1)
Odsihdob je cesar pozval stanove, katerih osnovo je 12. avgusta 1820 definitivno potrdil, vsako leto s posebnim patentom, nosečim ta-le, po stanu deželnozborskih članov stopnjevani naslov:
„Hochwtirdigst Hochgeborner, Hochwiirdig, Ehrwurdig, Wurdig-Andachtige, Hochgeborne, Hoch- und Wohlgeborne, Wohlgeborne, Edle, Ehrsame, Liebe, Getreue!"
Vselej se je izdalo posebno obredje za postulatni dež. zbor; njegove glavne točke so se vršile ponajveč v nastopnem redu: Člani dež. zbora so se zbrali dopoludne ob določeni uri v stolni cerkvi, izvzemši tiste, ki so s svojimi kočijami po guvernerja šli in ga v slovesnem sprevodu čez Novi trg (sedaj Turjaški trg). Čevljarski (sedaj Hradeckega) most v stolno cerkev spremili. Naprvo so se vozili deželni stanovi, pred kočijami so stopali zasebni sluge, za njimi sluge guvernerja in sluge stanovskega urada; potem pride kočija guvernerja, spremljana po slugah guvernerjevih, nazadnje kočija guber. tajnika. Guvernerja sprejmejo pri vratih stolne cerkve slovesno kot cesarskega komisarja in ga dovedejo k stolu, stoječemu sredi cerkve, nasproti velikemu oltarju. Po končani slovesni službi božji se guverner v istem sprevodu vrne čez Frančiškanski most in Kongresni trg v „dvorec". Med tem se zbero stanovi v dvorani deželne hiše; ko so se vsi sešli, gredo nekateri gospodje po guvernerja in ga spremijo v dvorano; njemu slede tajniki, katerih jeden nosi cesarski postulat na baršunasti blazini. Razvrščeni so bili člani deželnega zbora tako, da je bila na desno cesarjeve slike klop za duhovne, na levi najpred klop za gospode in potem ona za viteze; sliki nasproti pa je bila klop za meščanske poslance. Vrata so bila odprta, občinstvo je smelo priti v dvorano. Guverner odpre zbor s primernim govorom in razpečati najvišji postulat, potem odide v istem slovesnem sprevodu, kakor je prišel. Njegov posel kot cesarski komisar je dovršen; če se potem zopet zbero stanovi pod predsedstvom guvernerja, ima on samo ulogo načelnika stanovom. Razločiti sta torej dva deželna zbora: v prvem, v „postulatnem zboru" se je govorilo izključno o postulatu; v drugem zboru, ki je prvemu takoj sledil in se zval „posvetovalni zbor" („De-liberationslandtag"), smeli so se stanovi posvetovati o predmetih, katere jim je predložila vlada ali pa tudi odbor-ništvo, oziroma pojedini stanovi. Osobito so imeli navado odgovoriti na cesarski postulat s p '	1	sd-
») IIlyrisches Blatt 1819.
V \
stavo". Ta poudarja skoraj brezizjemno dvoje: ponavlja izraz vernosti in udanosti in prosi znižanja davkov.1)
Pred ko naštejemo stvari, o katerih se je deželni zbor, oziroma odbor posvetoval in delal ukrepe, nam je opomniti, da je bil položaj stanov s financijalne strani sila neugoden in da se je tudi pozneje jako malo zboljšal. Ako velja znani izrek: „Dajte mi dobre finance, in tiral bom dobro politiko" vsaj do neke meje tudi o naših stanovih, ne moremo se dosti važnega nadejati od zbora, ki je bil spočetka čisto brez lastnega imetja in je stoprav po dolgotrajnih naporih izposloval, da se mu je vrnil vsaj del stanovskega imetja.2) O zgodovini tega deželnega ali stanovskega premoženja naj zadostujejo nastopne vrstice.
Do 1809. 1, t. j. začetka francoske vlade, imeli so stanovi 17706849 gld. stroškov na leto, in sicer za obresti domestikalnega dolga 8421243 gld., za poplačilo glavnice za cestne zgradbe 27425 39 gld., za druge zgradbe 1U50 gld., za mezde, penzije, miloščine itd. 30430 51 gld., za davke 49 36 gld., za odškodovanje pri vremenskih nezgodah 15000 gld., za poplačilo deželnih rekvizicij iz vinske naklade 12000 gld. in za izvenredne stroške 6000 gld. Dohodki stanov so 1809. 1. znašali 17831211 gld. Pojedini viri dohodkov so bili nastopni: Mitninski in carinski ekvivalent (Mitteldingaquivalent) je vrgel 50000 gld. Ta „Mittelding" je prvotno obsegal dohodke vseh mitnic kranjskih, torej tudi tržaških in reških, ker sta bila Trst in Reka pred kranjski mesti. Cesar Karol VI. jih je „po-državil" in stanovom nakazal letnih 50000 gld. iz banknih uradov kranjskih in iz dohodkov mitnic na Reki (16000 gld.) in v Trstu (18000 gld.); stanovi so si zavarovali ta dohodek s tem, da so imeli drugi ključ (Mitsperre) dotičnih blagajnic.
') Na prvem dež. zboru 1821. 1. ni prišlo do takega posvetovanja. Meščanski poslanci so stavili sami prošnjo za znižanje zemljarine; ostali stanovi se jim niso pridružili, češ, da niso imeli prilike poprej se o predmetu dogovoriti in potem skupno prošnjo staviti. Iz poročila, s katerim odbor izročuje ono prošnjo deželni vladi, je razvidno, da stanovi še niso imeli pravice sniti se kot „Deliberationslandtag", vsaj odbor šele prosi, da se stanovom to dovoli, kar je v sosednih kronovinah že stara navada. Potem se ne bode cesar nadlegoval „s čisto neupravičenimi ali vsaj ne dostojno premišljenimi prošnjami in predstavami". Cesar je dovolil taka posvetovanja po postulatnem zboru, pa „način stanovskega delovanja zahteva, da se ta posvetovanja vrše pod predsedstvom guvernerja, ki je zajedno redni predsednik stanovom". Ako on ne more, bode cesar imenoval namestnika.
a) Poleg dotičnih listin prim. tudi poročilo posl. pl. Strahl-a v dež. zboru kranjskem 1862: „Zur Beleuchtung der Frage, welche An-spriiche das Land Krain aus der Incamerirung des Provinzialfondes an das k. k. Aerar zu erheben berechtiget erscheint" in Mittheilungen d. hist. Vereins fiir Krain 1859, 38.
Pravno ime tega dohodka je bilo neizpodbitno, ker so stanovi kranjski 1632. 1. prevzeli poplačilo 800000 gld. dvornih in 160000 gld. vojnih dolgov. — 43500 gld. je stanovska blagajna dobivala kot odškodnino za zgradbo ceste na Notranjskem na deželne stroške. Od postulatne zemljarine in osebnine je šlo 5%, t. j. 1809. 1. 87084-39 gld. v stanovsko blagajno, in iz tega dohodka se je poplačeval domestikalni dolg; (vsled finančnih operacij 1811. 1. in znižanja obrestij se je potrebščina za ta izdatek znižala na 34883-25 gld.). Ekvivalent za vinski dac (Weindaz, Zapfenmass) je nesel 17654-34 gld. in sicer deloma za že omenjene dolgove iz 1. 1632., deloma pa kot odškodovanje za tistih 750000 gld. katere so stanovi do 1. 1570. prejemali kot stroške za oskrb hrvaške in primorske granice; dac je podržavila 1747. 1. Marija Terezija in stanovom nakazala navedeno svoto. 2287 gld. so 1. 1809. znašale obresti dež. kapitala, 2486 59 gld. dohodki deželnih poslopij, zemljišč in mitnic, 500 gld. je vrgla godbarina (Musikimpost), katero je bila Marija Terezija 1749. 1. stanovom prepustila. 15000 gld. je dežela dobivala iz državnih dohodkov, da jih je razdelila med kmete, katere so zadele vremenske nezgode. Istim kmetom se je poleg tega še odpisal davek, ne da bi se bil zaradi tega skrčil dohodek stanovske blagajne; ker se je ta svota vsa porabila za navedeni namen, imel je ta znesek za kranjski budget zgolj računski pomen. Isto velja o vinski nakladi (Wein-aufschlag), ki je znašala 12000 gld. in se morala porabiti za obresti in amortizacijo kranjskega posilnega zajema iz 1. 1805 6. in deželnih rekvizicij. Če primerjamo stroške z dohodki, najdemo za 1809. 1. prebitka 1240 gld.; ta svota se je potrosila za deželno-kulturne namene, da ni bilo treba deželi zato nakladati posebnih davkov.
Vsi dohodki stanovske blagajnice so bili utemeljeni na najtrdnejši pravni podlagi in so omogočili samostojno deželno gospodarstvo.
Francoska okupacija je pa tudi tukaj napravila popoln preobrat. S stanovsko ustavo so izginile stanovske finance, vse imetje stanov je vzela država v svojo oskrb in seveda z njim vred tudi stanovski ali domestikalni dolg; ta je postal državni dolg, in domestikalne obligacije so se morale jemati v plačilo n. pr. pri nakupu državnih posestev. Ta naredba je spadala med najboljše čine Napoleonove vlade v naših krajih; celo njegovi nasprotniki so jo morali odobravati. Potem pa je prišel grof Saurau kot avstrijski poverjenik za organizacijo ilirskih pokrajin, in v njegovo področje je spadala tudi ureditev deželnega dolga. Zopet so se plačevale obresti, pa samo polovica in v kovanem denarji. Sicer se je pa Saurau ravnal skoraj popolnoma po načelu, da je Kranjska z ostalo Ilirijo
vred privojevana dežela. Po tem načelu je vse, kar je bilo nekdaj stanovskega imetka, država vzela za-se: poslopja je rabila za svoje namene, stanarine ni plačevala nič; samo deloma se je priznala lastninska pravica dežele, deloma pa so se nekatere nepremičnine odkazale glediščnemu zakladu. V takozvani »deželni razdolžni zalog" so se stekali samo nekateri dohodki, namreč odstotki zemljarine in osebnine, ekvivalent vinskega daca i. dr. Iz tega zaloga naj bi se plačevale obresti domestik. dolga, mezde, penzije, miloščine, stavbena popravila, davki in izvenredni stroški.
Ko so zopet oživeli deželni stanovi, morala je biti najvažnejša naloga deželne samouprave, pridobiti nekdanji deželni zaklad. Za 181!). 1. so stanovi sestavili deželni budget čisto po onem za 1809. 1., postavili so se torej na stališče neovrž-nosti svojega prava, misleč, da bode avstrijska vlada popravila, kar je proti njim grešila francoska vlada, in da bode deželi dala, kar je bilo že zdavna nje lastnina. Saj ni bila Kranjska nikdar odpadla od monarhije habsburške, temveč se je bila istotako samo uklonila sili, kakor cesar sam, ki je podpisal dunajski mir in se odrekel ilirskim deželam; saj je krono vina celo pod francosko vlado v hudih vstankih dokazala, da v prsih njenih stanovalcev še ni bila zamrla stara udanost do Avstrije, in hrabro so tudi pomagali Kranjci, da so avstrijske čete osvobodile dežele. A avstrijska »restavracija" ni hotela priznati, da gre tu za »osvobojene" dežele, v katerih je restavracija identična s postavljanjem v prejšnji stan, marveč je smatrala te dežele za »privojevane", francosko dobo pa za tisto gobo, ki je naredila s starim pravom »tabula rasa", tako da nova, ali prav za prav novo uvedena stara vlada sme ustanoviti povse nov pravni stan. In ker jim tudi gospodarska nezavisnost stanov ni bila všeč, torej so hoteli vzeti stanovom celo vinsko naklado in jim pustiti vsega vkup samo 72928-76 gld. dohodkov, a oprtati jim za vezilo 122643-10 gld. stroškov, tako da bi bil deželni zaklad imel primanjkljaja 49714-34 gld. A vladi sami se je taka rešitev tega prašanja zdela nemogoča, zato je cesar 1821. 1. pozval stanove, da naj se izjavijo o dveh predlogih: hočejo li, da se jim vrne stanovski zaklad, v navedenem smislu skrčen, ali pa iz državne blagajne izplačuje gotova svota, zadostujoča deželnim potrebščinam.
Odslej je boritev za povrnitev deželnega zaklada v deželno oskrb, boritev za finančno samoupravo dežele kranjske stalna, z malimi izjemami se ponavljajoča točka dnevnega reda deželnih zborov in »najudanejših predstav". Ce stanovi sprejmejo ponujano dotacijo iz državne blagajne, uvekovitijo in poostrijo svojo zavisnost od državne oblasti, ki deželi lahko
vsako svotico deželnega budgeta odreče, češ, da ni potrebna; odrečejo se pa tudi svoji neovržni pravici do nekdanjega imetka za vselej. Ako bi se jim pa povrnilo le nekaj tega imetka v pičli meri s prevelikimi izdatki vred, morali bi pokrivati ogromni primanjkljaj z novimi dokladami, — katere bi že itak osiromašeni deželi vzele zadnjo srago krvi. To je deželni zbor 1821. 1. dobro preudaril in cesarja prosil, naj se deželi vrne vse nje imetje; ako pa bi država ne hotela dovoliti tega, stoprav v tem slučaji naj se deželi da ponujana dotacija, zastran katere se imata država in dežela naprej dogovoriti, poleg tega pa se naj deželi pač vrnejo nepremičnine s tistimi dohodki, katere je dežela imela do 1810. 1. od njih.
Šele 1. grudna 1826 je cesar odločil to stvar, a ne v tistem smislu, v katerem so stanovi prosili: „odobril" je namreč inkameracijo (podržavIjenje) deželnega zaklada. Iz besedila cesarskega patenta se da sklepati, da so dotična oblastništva cesarju stvar tako predstavljala, kakor da žele stanovi inkameracijo, kar pa ni bilo res. Dvorna komora ni stanovom povrnila ničesar, temveč je odločila, da naj vse pripade državnemu zakladu: davčni odstotek, ekvivalent vinskega daca, neprimičnine (Podturn, deželna hiša itd.) godbarina, aktivne glavnice stanovske itd.; država prevzame vse stroške in da deželnim stanovom samo dotacijo za mezde, miloščine, davke, poprave deželne hiše in izvenredne stvari, dočim mesto ljubljansko prevzame stroške mestne svečave.
Vtis te naredbe je bil skrajno neugoden, in na deželnem zboru 1827. 1. so stanovi hoteli po posebni deputaciji vso stvar pojasniti cesarju, a guverner baron Schmidburg je to preprečil z ugovorom, da je cesar že izrekel zadnjo besedo, in da bi bilo vse zaman in prepozno. Vkljub temu so stanovi izdelali obširno zgodovinsko in pravno poročilo o svojih pravicah do domestikalnega zaklada, katerega je dežela nabrala v teku stoletij z ogromnimi žrtvami na krvi in blagu". Bridko tožijo, da je sedaj v nevarnosti „ves zaup", da „cela častna eksistenca" dežele. Osobito zagovarjajo tistih 15000 gld., ki so se pobirali z davki vred in delili med stradajoče ljudi. Tem ljudem se je poleg tega še odpisal ali znižal davek, ne da bi bilo to državni blagajnici v kvar, ker se je pod dotičnim naslovom itak pobirala posebna doklada k postulatnim, neposrednim davkom. Stanovi pravijo, da imajo vse ostale kronovine svoje lastno imetje, in da se Kranjska nikdar ni tako pregrešila, da bi se dalo upravičiti tako žaleče preziranje uprav kranjske dežele. Po nalogu stanov je odbor 8. marca 1828 zahteval, da se deželi povrnejo vsaj nekateri deli deželnega imetja (odstotek, vinskodačni in mitninski ekvivalent, rentni in hišni dohodki, godbarina, odškodnina za vremenske nezgode) v
skupni vrednosti 124107 57 gld., dežela pa da hoče prevzeti letnih stroškov 119123 22 gld. (domest. dolg, mezde, penzije, miloščine, hišna popravila, davke, odškodbo za vremenske nezgode in izvenredne stroške). Sedaj se je dosti hitro in precej ugodno rešila prošnja; že 3. avgusta 1829 je cesarjev odlok velel stanovom vrniti nepremičnine in aktivne glavnice; primankljaj deželne blagajnice se naj potem pokrije iz dotacije iz državne blagajne. Seveda, kar se jim je vrnilo, ni bilo vse, kar so želeli in do česar so imeli pravico, a že to, da so nekaj dosegli, navdalo je stanove s toliko radostjo, da so se 1829 v izvenrednem broji sešli v deželni hiši. Vrnilo se jim je to-le: Podturn, ki je bil pa itak polurazvalina, igrišče, licealno poslopje, čvetero mitnic, deželna hiša, gledišče, reduta in nekaj hiš v Ljubljani; značilno za počasno izvrševanje uradnih ukrepov je pa to, da so se dejansko stoprav 1833. 1. izročile te nepremičnine v deželno oskrb. Vojaško odgojilnico v Ljubljani in vojašnice v Ljubljani in v Novem Mestu je država odkupila deželi, nekaj mitnic pa je dežela izgubila brez odškodnine, ker ni točno mogla dokazati svojih lastninskih pravic. Stoprav vsled ponovljenih prošenj so se stanovom vrnile 1841. 1. aktivne glavnice (obligacije) v znesku 63967 24 gld. Kar so nepremičnine in obligacije dotlej vrgle dohodkov in obrestij, zapadlo je v prid državi, ki se je odrekla svojim terjatvam do deželne blagajne. Zaman pa so stanovi prosili, naj se jim puste najizdatnejši dohodki, mitninski in vinodačni ekvivalent, zaman so po pravici trdili, da so ti dohodki „obresti stanovske aktivne glavnice, katero so bili stanovi nekdaj posodili državi, in da torej spadajo med tiste aktivne kapitalije, katere je cesarost velela vrniti stanovom". Končno ni preostalo stanovom druzega, nego po predlogu pl. Kreizberga 1844. 1. odložiti vso pravdo do ugodnejše dobe, dotlej se pa zadovoljiti z 1821. 1. ponujano državno dotacijo, ki je 1840—50 znašala poprek 12000 gld. na leto. Poslej so bili stanovi tako ozirni, da niti v burnem letu 1848. niso odločno zahtevali svojega imetja. Stvar je ostala nerešena; šele novi davčni sistem je postavil državno gospodarstvo na nove podlage in zajedno odprl deželnemu zakladu v ustavni dobi nove vire dohodkov v podobi doklad; na novi podlagi se je pravda rešila 1. 1866.
Par slučajev nam lepo kaže sitni položaj deželnih stanov, katerim je nedostajalo zadostnih dohodkov in svobodnega razpolaganja z lastnimi sredstvi in s tisto dotacijo iz državne blagajne. Bili so še v mnogo neugodnejšem položaji nego za cesarja Jožefa II., ko so morali (po besedah spomenice 1790. 1.) „jadni (elenden) stanovi celo izven dežele pri graškem guberniji vsakikrat posebej prositi, da se jim dovoli porabiti vsaj jeden goldinar iz tiste blagajne, ki je bila narasla
iz njih imetja, iz njih sil". Sedaj so morali stanovi po svojem odboru za take slučaje pošiljati prošnje celo na Dunaj, za sila nujne potrebe so tekle razprave z državnimi oblastmi včasih po več let, in naposled so se jim odbile marsikatere za gmotno ali duševno kulturo dežele prepotrebne in na sebi skromne svote, n. pr. za novi deželni muzej. Zaman so se pri svojih vlogah sklicevali na resnico, da prosijo to ali ono svotico prav za prav ne na račun državne blagajne, temveč tistega imetja, ki po vsi pravici deželi gre; leta in leta se naštevajo v zapisnikih deželnega zbora nadrobne poprave, katere je treba izvršiti v podturnskem gradu, sicer se bode ta čisto razvalil. Ko se jim je končno dalo dovoljenje, bili so stroški seveda dokaj večji od sprva proračunjenih.
1839. 1. so stanovi hoteli prodati „igrišče" in za sku-piček zgraditi stanovsko jezdarnico. Predlog je obveljal v deželnem zboru, dasi je grof Franc Hohenwart, mož izmed naj odličnejših plemenitašev, ugovarjal jako odločno. Hohen-wart ima za Kranjsko vrlo mnogo zaslug, osobito z našim bogatim deželnim muzejem je njegovo ime nerazdružno zvezano. Kakor smemo soditi, ni imel dokaj zanimanja za ohole slasti večine soplemenitašev. Rekel je, da je v Ljubljani samo šest konj za ježo, in sicer imajo po troje plemiči in meščanje. „Je-li vredno, da se zaradi teh šestero konj potrosi najmanj 9000 gld. za stavbo jezdarnice, ne vštevši stroškov za vzdrža-vanje, režijo itd.?" Ker pa sta z njim potegnila samo škof Wolf in vit. Jos. Fichtenau-Jelovšek, padel je njegov predlog, da naj se porabi skupilo za muzej. Kako, da so cel d meščanski poslanci glasovali zoper Hohenwartov predlog?
Vlada ni dovolila niti prodaje igrišča, niti zgradbe jahal-nice (24. jan. 1840), nego ju pisala stanovom jako oster pouk o gospodarstvu: Igrišče donaša vsako leto 200 gld. — najemnine, to svoto bi deželna blagajna izgubila, ker „bi težko kdaj jezdarnica kaj dobička vrgla, nasproti bi pa prirastli stroški za hlapca in dotična postranska plačila, dalje za zgradbo konjaka". Ker se niti igrišče ni prav cenilo niti napravil točen proračun stroškov zgradbe jahalnice, in ker se zanašajo stanovi brez pravih razlogov na prispevek k zgradbi iz državne blagajnice, „ni prikladno, da bi se taka, že zdavnej nepotrebna stanovska naprava zopet oživila, ki nima nikake zveze s pravim in bistvenim predmetom stanovskega delokroga, odkar se je po pridobitvi dežele stanovski zbor na novi podlagi osnoval, — „in ker niti posebne javne nujnosti ni zanjo" — iz vseh teh razlogov se je prošnja odbila. Grof Lichtenberg je sicer v deželnem zboru t. 1. pobijal razloge dvorne kancelije, ugovarjajoč, da imajo stanovi tudi druge stroške za javne namene, ki jim ne donašajo nobenih dohodkov, n. pr. za učilo*
telja italijanščine, godbe, plesa, za gledišče, vojašnice, vojaško gojilnico, reduto itd., a sam je dostavil, da bi bilo zaman vložiti novo prošnjo, „ker se stanovske želje večinoma neugodno rešujejo." Počakajo naj torej stanovi, da dobe upravo vsega svojega imetja, oziroma do tistihdob, „ko se utegne nujnost pokrite jahajalnice splošneje pojaviti". Če se ne motimo, potegoval se je grof Lichtenberg 1840. 1. za že izgubljeno stvar.
Malovažna, a značilna je tudi ta-le stvar: Stanovi so imeli lastnega učitelja za ples in odkazali so mu nekoč 25 gld. nagrade za pouk odgojencev kranjskega polka. t. j. za 6 tednov po 4 ure. Gubernij je pa prepovedal to nagrado, češ, da učitelj plesa itak dobiva letnih 200 gld., ne da bi za ta denar kaj koristil stanovom samim, in da za to ni nobene zaloge, saj učitelj ne poučuje stanov samih, temveč le odgo-jence. Stanovi so se obrnili do dvorne kancelije in rekli, da ima učitelj plesa dolžnost, brezplačno poučevati šest ubožnih plemenitih otrok, in da niso stanovi krivi, da se zadnja leta nikdo ni oglasil za ta brezplačni pouk. Potem tarnajo, da nimajo kranjski stanovi, ki so tako »veljavna" korporacija, svojega imetja in „da so zato v jako sramotnem položaji", ker morajo „celo za tako male svote prositi dovoljenja na najvišjem mestu", dasi je ta svota samo neznaten predujem iz državne blagajnice, dokler stanovi ne dobe uprave lastnega imetja.
Dvorna kancelija je ugodila prošnji stanov, a z ostrim dostavkom, da se neustanovljeni stroški sploh ne smejo izplačevati brez višjega dovoljenja, posebno na Kranjskem ne, kjer stanovi nimajo nič domestikalne glavnice, in „bi torej sleherni večji potrošek zadel državno blagajnico". Tu je zopet tisti večni circulus vitiosus: država je podržavila deželno imetje, potem pa deželi očita, da nima nič! Stanovi drugih dežel so imeli vsaj pravico razpolagati s 300 gld. — brez višjega dovoljenja; kranjskim stanovom seje dosledno odrekala ta pravica.
Ker je bilo denarno stanje stanov tako skromno in vsestransko obmejeno, zato niso mogli drugače nego z besedo podpirati za deželo važna podjetja, n. pr. zgradbo železnice preko Kranjske. Seveda so precej gotovo se smeli nadejati, da se bode proga južne železnice izvedla skozi Kranjsko do morja, naj tudi Ogri doženejo, da se skozi zapadno Ogrsko izpelje. Kranjska je bila v ugodnejšem položaji nego Štajerska, katera bi bila ostala za nekaj časa čisto na strani, če bi se bila nakana Ogrom posrečila. Da pa tudi za Kranjsko ni vse jedno, v kateri smeri da se zgradi železnica, to takrat ni bilo tako jasno stanovom nego dandanes, ko morajo misliti na nove proge, da vsaj deloma paralizirajo hibe prvotne želez-
nične proge. Za to okolnost se torej niso dosti brigali stanovi, ko so v zvezi s sosednimi deželami stopili v akcijo, pač pa so se „veseliliV) da se je 1842. 1. končno določila proga sedanje južne železnice; „nadejali" so se zboljšanja gospodarskih razmer v deželi. V isti zahvalnici, poslani cesarju, so pa po pravici smeli obžalujoč poudarjati, „da ne morejo prevzeti doneskov za odkup zemljišč, potrebnih za železnico, da bi pa to „rade volje storili, ako bi imeli še ves imetek, kakor do 1809. 1., oziroma tedanje dohodke". Dokler nimajo lastnega imetka, ne morejo darovati „niti goldinarja", pravi poročilo, novih davkov pa ne gre nalagati kronovini. Da pa povemo vso resnico, moramo opomniti, da se naši stanovi najbrž niso posebno potegovali za železnico, ker niso veliko prida pričakovali od nje. Isto poročilo pravi namreč, da ne bode kmet imel koristi, ker bode železnica olajšala uvoz tujega vina in žita in torej še podprla že itak hudo konkurenco. Znano je, da so se od one dobe nazori o koristi železnih prog temeljito izpremenili; izpremenil se je tudi denarni položaj Kranjske, tako da dandanes more dežela krepko podpirati razvoj domačih železnic.
3. Stanovi in uprava, pravosodje, šolstvo, agrarni odnošaji in druge stvari.
Ko je francoska vlada na Kranjskem prenehala, nastopil je nekak zmeden stan;1) mnogo uradnikov je odšlo s Francozi vred, med ostalimi je bilo mnogo sumljivih, pa so ostali v uradih, ker drugih ni bilo. Došla sta grof Saurau kot organizator in bar. Lattermann kot guverner. Narod pa se je nadejal, da se hipoma zboljša sosebno davčni sistem in da se olajša davčno breme; nadejal se je, da se ne opusti nič, kar bi moglo dvigniti izsesano deželo. Da se to ni zgodilo takoj, videli smo že pri stanovih. Saj se pa tudi ni dala kar hipoma zameniti francoska uprava z novo, niti francoski zakoni namestiti z avstrijskimi; cesarja lastnoročno pismo je velelo Saurau-u vse tako urediti „da se bode moglo preiti k dobri, redni ustavi, slični oni v mojih nemških deželah obstoječi". Za to delo je bil potreben prehodni stan,
') Pomen ušescev pri besedi „veselili" bode jasen iz nastopnin vrstic; istotako pri „nadejali".
') Prim. Dimitz. Goseh. Krains IV. 376; Kreizbergov spis v Mit-theil. des hist. Vereins 1855; Globočnik, Verwaltungs- und Rechtsge-schichte Krains, 49; Krones, Zur Gesch. Oestereichs 1792 —1816., 268; sedanja „Laibacher Zeitung", sosebno oglasnik.
baron Lattermann se je moral zadovoljiti za sedaj s staro birokracijo iz francoske dobe, dasi marsikomu ni zaupal niti on sam niti narod; le sčasoma, polagoma je bilo možno ugoditi povelju cesarjevemu in za uradna mesta predlagati samo „izvrstne, deželnih jezikov zmožne osobe".1) Še leto in dan so veljale na Kranjskem francoske postave; sto-prav 1. avgusta 1814 so zopet obveljale vse one avstrijske postave, ki so bile veljavne do 20. oktobra 1809 in se niso med tem preklicale. Samo tiste pogodbe, ki so bile sklenene za francoske vlade, sodile so se tudi dalje po dotičnih francoskih zakonih; n. pr. nekateri dolžniki so hoteli porabiti avstrijski cesarski finančni patent od 20. svečana 1811. 1, da bi se lože znebili svojih dolgov, a vlada je preprečila to nakano, sklicujoč se na to, da se tisti patent v Iliriji nikdar ni objavil, torej tam nikdar ni obveljal. Kdor se je tedaj od 6. marca 1810 dalje zadolžil v kovanem denarji, moral je tudi v tej vrednosti svoj dolg plačati, z jedinim razločkom, da ni plačeval več v frankih in „centimes", temveč od 1. avgusta 1814 dalje v goldinarjih in krajcarjih. Med najvažnejše osnovne na-redbe spada ta, da se je obnovilo realno podložništvo, zbok katerega so grajščaki (dominiji) zopet postali „nadlastniki" podložnih zemljišč; osebno podložništvo se pa ni več uvelo niti patrimonijalno pravosodje, kajti tudi v tem oziru država ni hotela oživiti takih naprav, katere so ovirale njeno oblast. Osnovali so se okrajni komisarijati, ki so se sicer izročili važnejšim grajščinam, a poslovali v imeni in po nalogu države. Vse te naredbe so imele samo začasen značaj, vse je bilo nekako le poskus.
Dolgotrajne so bile tudi obravnave zastran bodoče osnove kronovin, katere je Napoleon spojil in stopil v ilirsko skupino. Neosnovana je bila govorica, da bodo ostale te dežele tudi nadalje jedna skupina, in da jim bode generalni guverner nadvojvoda Ivan, ljubljenec notranje-avstrijskih dežel. Nasprotno je neizveden ostal tudi načrt, Kranjsko razkosati in posamezne kose priklopiti sosednim kronovinam; pač pa so se že 1814. 1. osnovali kranjski okrogi (Ljubljana, Novo Mesto, Postojna) in Trst in Reka sta se odtrgala. Šele 1816. 1. je vlada ustvarila novo „državo", kraljestvo ilirsko, obsezajoče poleg večine Pri-morja Kranjsko in Koroško. To kraljestvo je sledilo koj za Galicijo. Dva gubernija, v Trstu za Primorje in v Ljubljani za Koroško in Kranjsko sta se osnovala. Lojalni Kranjci so tudi o tej priliki pokazali svojo radost s svečano razsvetljavo Ljubljane 14. avgusta 1816. Prvi guverner je bil tu grof Stras-soldo. Omenili smo že, da je dve leti pozneje cesarski patent
') „Mit den nothigen Sprachkenntnissen versehene Personen."
oživil kranjske stanove, ne da bi bil točno določil meje zemljepisnega pojma »Kranjsko", zato so bili grajščaki v Primorji sicer v deželno-knjižnem oziru »Kranjci", a niso imeli pravic kranjskih stanov, kakor tudi postulatne davčne svote niso obsegale davkov za Primorje.
Že 1819. 1. se je bilo kranjskim stanovom baviti z osnovo javnih uradov v naši deželi, kajti cesar je pozval stanove, da naj izjavijo svoje mnenje o upravi prvih instancij. Tem povodom nam hranijo zapisniki in priloge deželnega zbora jako zanimivo obravnavo, katero moramo nadrobneje opisati.
Poročevalec odborništva je bil vitez Kalchberg, ki je do-tične tvarine jako obširno razpravljal. Zastran okrajnih ko-misarijatov je bil za novo osnovo, že zato, ker je bilo nemogoče upravo zopet prepustiti grajščinam, sosebno zato ne, ker so bili podložniki večine grajščin preveč po raznih krajih raztreseni. A okrajni dominiji naj se bolje odškodujejo za stroške uradovanja, kajti čuje se, da so nekateri zašli vsled predragega uradnega poslovanja na »slabe poti". Ako pristojbine premalo dohodkov dajejo, naj se toliko primakne iz okrajne blagajne, da bode znašal ves dohodek najmanj 800 gld. -Loči naj se tudi pravosodje od okrajnogosposkih poslov. Sleherni okraj naj se razdeli v najmanj štiri srenje z 12-14.000 stanovalci, te pa zopet v podobčine.
Glede delokroga okrajnih gosposk (Bezirksdominien) je poročevalec tako-le govoril:
»Poslovanje c. kr. gosposk bi se nedvojbeno bistveno olajšalo, ako bi se ne ustanavljale nove ljudske šole več z isto gorečnostjo kakor doslej. Saj itak že zavoljo nedostat-nosti dobrih učiteljev ne zadostujejo najvišjim namenom, nego često v vednostnem in nravnem oziru več škodujejo nego koristijo. Razven tega je dognana stvar, da je za državo bolj škodljivo nego koristno, da utegne postati za državo pozneje celo opasno, če se toliko kmetskih šol (Landschulen ustanovi osobito v goratih krajih, kjer se ima poljedelstvo boriti z mnogimi ovirami, in kjer je neobhodno potrebno, da se naraščaj že od mladih nog privaja težkemu delu." Potem pravi, »da duševno delovanje sinove plemenitih rodbin (Kinder vom Stand) varuje lenobe, kmetske sinove pa zapeljuje k lenobi. Nedvojbeno se nobeno duševno delo ne strinja s težkim delom, marveč ono pokvari srce tistim ljudem, kateri so rojeni za mehaniške posle, da, čutijo se potem najnezadovoljnejše in iz čisto naravnih razlogov najbolj nesrečne; kajti šolanje jih je pomehkužilo, seznanili so se z mnogimi domišljevanimi (eingebildet) potrebami, katerim ne morejo nikdar ustreči."
Kar je tu govoril vit. Jos. Kalchberg, spominja nas živo besedij stanovske spomenice iz leta 1790. Takrat so stanovi na jedni strani priznali blage napore Marije Terezije, s šolo širiti prosveto med narodom, ker šola reši kmeta iz spon neumnosti, razsveti mu um, blaži mu srce, ona zasadi, goji in zori kreposti podložnika: poštenost, poslušnost in delavnost. Šola je potem „dar nebeški, njen ustanovitelj pa orodje vse osrečujočega božanstva". A trivijalna šola tega smotra, pravijo stanovi, ni dosegla; kmet je noče, ker se mu je vsilila. Ona odvrača mladino od poljedelstva, ki je jedini namen kmet-skega stanu. Učitelji dajejo le pohujšanje, ker so nevoljni, žive vsled slabe plače v hudi bedi, niti toliko plače nimajo, kakor hlapec pri kmetu. Deček pa se nauči samo kaj malega čitati in pisati, ne blaži se mu pa srce, „ marveč prinese domov iz šole nezadovoljnost s svojim stanom in nepokorščino napram gosposki". Zato so zahtevali stanovi že takrat, da se odpravijo vaške šole. Prav tako je tedaj mislil 1821. 1. tudi Kalchberg, in z njim se je strinjalo 11 članov deželnega zbora. Med njimi je bar. Taufferer samo zahteval, da se izbriše izraz „škod-Ijiv" iz mnenja stanov, kajti ta je preoster.
Nasprotno pa škof Avguštin Gruber ni bil za to, da bi se odpravilo nekaj šol, marveč bi bilo treba namesto trivijalk osnovati več glavnih šol. Z njim je potegnilo 13 gospodov, med njimi vsi meščanski poslanci, ne pa duhovniki; kanonik Mayer je hvalil šolski zakon, ki točno določuje smoter narodne šole in zajedno predpisuje, kako se ima izvrševati; treba je samo izvrševati postavna določila, in lahko se bode zaprečilo vse, kar bi moglo škodovati šoli. Jos. Fichtenau-Jelovšek zagovarja nedeljske šole; trivijalke naj se zmanjšajo. Wiederkhern hoče imeti šole samo po mestih, nikakor pa tudi na kmetih, dočim se bar. Apfaltern nadeja boljšega uspeha, kadar se bode dajala učiteljem boljša plača, kajti potem bode možno dobiti sposobnih mož.
Najbolj napreden pa je bil baron Karol Zois, ki je izjavil: Na Kranjskem se morajo ustanoviti „samo slovenske1) šole, ne pa tudi nemške" in pritrdila sta mu grof A nt. Cami 1 o Thurn in vitez Candini. Zois je bil torej nezadovoljen s cesarsko naredbo z dne 9. januvarja 1815, ki je za trivijalke v slovenskih krajih določila slovenski učni jezik, a zajedno v šolah večjih mest velela gojiti „tudi" nemščino. Umevno je, da se gospoda 1821. 1. niso kaj posebno vnemali za načelo, katero je bar. Zois zahteval za narodno šolstvo.
Jako pereče prašanje je bilo to: koliko vpliva naj ima okrajni komisar na vojaški nabor? Tožili so, da postopajo v
') „Krainerische Schulen".
tem oziru gosposke cesto krivično, kajti one jemljejo najpred brez potrebe najbrdkejše in za nasledovanje v posesti najsposobnejše kmetske sinove v vojake, ali pa jim to vsaj zaprete, „samo zato, ker se marsikateri nepošteni in lakomni komisar nadeja, da mu naklonijo imoviti roditelji ali mladeniči sami gotovo dobro odkupnino". Često vzamejo kmetu navlašč najboljšega hlapca., samo da ga spravijo v zadrego; ti ljudje menijo, da je za kmeta sposoben „vsak siromak, zapravljivec in kruljavec". Nekako jezno zavrača Kalchbergte nazore. Za vojaka, pravi, je kmalu sposoben, kdor si bodi, tudi revež, zapravljivec in lenuh, za kmeta pa ni niti revež, ki nima, s čim bi gospodaril, niti lenuh in zapravljivec, že zbok svojih strastij ne, še manj pa kruljavec. Da se varuje korist kmetskega stanu, naj se sestavi „nab(5rni (rekrutbeni) svet", sestavljen iz komisarja, grajščaka, občinskega predstojnika in srenjskih mož. Ti naj določijo, kdo se more doma utrpeti, kdo ne; razdeli naj se broj vojaških novincev po številu za vojaštvo sposobnih oseb, ne pa po absolutnem stanovalstvu; dovoli naj se kolikor možno odpust posestnikom malih zemljišč, potem ne bodo imele nižje vrste takega strahu pred vojaštvom, in tudi ne bode toliko vojaških beguncev, saj begunec izgubi to dobroto. — 0 tem predmetu nam bode še govoriti.
Francoska doba je prinesla tudi Kranjcem obrtno svobodo, in avstrijska vlada je ni bila odpravila. Kranjski stanovi so imeli tudi v tem oziru izreči svoje mnenje 1. 1821. Odločno so bili v večini zoper obrtno svobodo; podeli naj se le toliko obrtnih pravic ali „potentov", kolikor jih je treba z ozirom na število občanov. Naravnost so rekli, da bi najrajši zopet imeli cehe, a dostavili so, „da zoper te vladajo ovire, ki tukaj niso znane". Hvalili so cehe, da so škodovale samo onim, ki niso mogli postati mojstri, dočim neomejena obrtna svoboda vse tlači, obrtnike in občinstvo, kajti obrtniki so ubožali, ker jih je preveč, konsument pa ne dobi niti boljših in lepših niti cenejših stvarij. Bati se je, da bo v največji sili dobrih obrtnikov najbolj manjkalo, odrekli se bodo obrtu, ker jih konkurenca uničuje, zakon pa ne sili, da bi morali izvrševati svoj obrt. Naposled pravijo, daje menda skoraj občna želja, da bi se cehe, očiščene nekdanjih nedostatkov, zopet uvele. Dotlej pa naj se previdno postopa glede podeljevanja obrtne pravice.
Mnogo bolj so se pričkali o prašanji, kako naj se uredi pravosodje? Kalchberg je hvalil patrimonijalno sodstvo, ki „je gojilo vzajemno blagostanje grajščaka in podložnika". Kmetu se ni bilo treba pravdati za zapuščino; zapuščinske obravnave so bile najcenejše, in vestna uprava mu je jamčila imetek. A slep ni za nedostatke: ni bilo dovolj učenih sod-
nikov, ali pa jih manjše grajščine niso mogle plačevati; pod-ložniki so bili preveč raztreseni ter mnogi preoddaljeni od gosposke, in grajščinam je često lastna korist bila silnejši razlog od nepristranosti. Državna sodišča so v teh ozirih vse hvale vredna, samo da so predraga. Nove okrajne gosposke na Kranjskem so bile nekaka zmes državnega pravosodstva z grajščinskim, zato tudi tu korist gospodarjeva lahko napoti sodnika, da je pristranski. Kalchberg trdi, da so ta sodišča kmetom preblizu, da jim je prelepa prilika pravdati se, dočim si sodnik delo kolikor more olajša s tem, da kar hitro izreče sodbo; da često sodniki navlašč provzročujejo pravde ter tako množe pristojbine. Kdo je pa odgovoren za uradovanje sodnikovo? Država, ki mu je dala pooblastilo, ali grajščak, kateremu služi sodnik? Pristranost novih začasnih uradov ne škoduje samo podložnikom dotične okrajne gosposke, temveč vsem stanovnikom novih okrajev. Tako ukrepajoč pride poročevalec do zaključka, da bi bila najboljša cesarska sodišča, a ne posamezna, temveč kolegijalna. Samo da se ne ve, kdo bi jih plačeval; država bi se branila, grajščine pa tudi. Zatorej bi bilo potrebno zopet uvesti patrimonijalna sodišča; in zopet ne more prehvaliti teh uradov. „Ni srečen grajščak, če ni srečen podložnik: onemu je morala biti prva skrb, čuvati imetek podložnikov in ga zato obvarovati pravd, ki ga vedejo v nevarnosti." Kmet je imel zaupanje v gosposko, iz zaupanja se je rodila pokorščina, ta pa ga je obvarovala pogubne pravdlji-vosti. Pristranost je bila preredka, saj so kmeta čuvale listine, zakoni in politiški uradi. Njegove potrebe je grajščak najbolje poznal, ker je imel razmerno malo podložnikov. Vsekako, slove Kalchbergov „ceterum censeo", so patrimonijalna sodišča boljša od okrajnih gosposk, zato naj deželni zbor prosi, da se zopet uvedejo, seveda primerno preosnovana. Kalchberg pa dobro ve, da ima njegovo stališče dosti nasprotnikov „zove jih novotarje, ki so domovini v slehernem oziru nevarni, ker zagovarjajo načelo, da se ne sme podanik podrediti podaniku, nego da pristoji pravosodje izključno najvišjemu gospodarju dežele, ta pa je izvršuje po svojih uradnikih. Ti ljudje zamenjavajo obliko z bistvom; ti nevarni ljudje dobro vedo, da iz jedinega zakona vladarjevega izvira ista pravica za vse podanike, in da morajo njega slušati vsi jednako. Poleg tega pa slehernemu državljanu stanovski razloček določuje mesto, kjer se mu deli pravica. Naš modri zakon ne brani nikomur posesti grajščine; poštenim potem more dobiti pravosodno pravico sleherni državljan, če je bil tudi doslej kot podložnik dolžan spolnjevati dolžnosti podložniške napram svojemu grajščaku."
Deželni zbor je pritrdil Kalchbergu izvzemši tri člane: kanonik Mayer je bil nasprotnik patrimonijalnega sodstva za-
—T. .v*"
radi nedostatnosti učenih sodnikov. Bar. Fran Lazzarini je iz istega razloga zagovarjal cesarska gremijalna ali vsaj okrajna sodišča. Izmed meščanskih poslancev je pa Ignacij Krombholc iz Višnjegore nasprotoval Kalchbergu in zagovarjal cesarska sodišča. Ni tukaj prostora, da bi nadrobno zasledovali učinek stanovskih nasvetov; zadostuje, ako opazimo, da si stanovi niso mogli laskati, da so „državni stroj" spravili v drug tir.
Oglasili so se pa stanovi tudi pozneje, kadar je šlo za važne duševne in gmotne koristi dežele, oziroma javne uprave.
Znano je, da je bila doba Franca I., po stari zmoti zvana „Metternichova doba", bolj vneta za povzdigo gmotnega blagostanja nego za „svobodo duhov", in da je tudi glede izključne oblasti države na šolskem polji cesar Franc uprav v Ljubljani licejskemu ravnatelju prav jasno povedal svoje načelo. Ni bilo všeč vladi, da se je mladež trumoma gnetla v srednje šole in v „filozofijo", bati se je jela., da se ne bi preveč mladeničev odtegnilo obrtu, dočim cerkev in država nimata dosti posla za toliko „študiranih" ljudij, ki vsled svoje bede prelahko zabredejo v zločine. 1826. 1. je velela, da naj se po strogi klasifikaciji iztrebijo iz gramatikalnih (nižjih) razredov gimnazijskih vsi dijaki „od katerih se veda nima nadejati dosti dobička" ; ustanove naj se ali pomnože in dobro urede tehniške šole.
Šol te vrste je bilo bore malo v naših krajih, in gotovo je tu iskati važen razlog, da smo tako daleč zaostali za drugimi deželami, kjer so bolje znali ceniti poleg praktičnega izobraženja tudi vsakemu rokodelcu tako potrebne teoretične uke. 1816. 1. se je v Ljubljani ustanovil nedeljski tečaj za risanje za rokodelce, zvezan je bil z normalko. L. 1818. pa se je v zvezi z licejem osnovala obrtna šola; prof. Krsnik, v slovenski in nemški vezani besedi opevani ljubljenec kranjskega dijaštva, učil je aritmetiko, geometrijo, mehaniko, kemijo in stavbarstvo, Dorfmeister pa risanje, oba samo ob nedeljah, Krsnik v dveh tečajih, za Slovence in Nemce.
1826. 1. je vlada pozvala stanove, naj povedo, kako bi se popolnila navedena obrtna šola. Na podlagi temeljite spomenice prof. Krsnika je škof Wolf kot poročevalec v deželnem zboru obžalujoč rekel, da nimajo stanovi toliko imetja, da bi mogli ustanoviti vsem zahtevam zadostujoč obrtni zavod, država pa tudi že naprej pravi, da ne bode dala nobene podpore; zato je možno k večjemu nekako razširiti krog predmetov in skrbeti za to, da vajenci bolj pridno pohajajo pouk.
Več storiti stanovom ni bilo možno, ker niso imeli tistega „nervus rerum". Z boljšim uspehom so se stanovi odzvali drugemu pozivu vlade: kateri gimnaziji kranjski so bolj, kateri manj potrebni? Kranjska je pa imela tedaj samo
dve učilnici te vrste, ljubljansko in novomeško. Ljubljanski gimnazij je že takrat bil na glasu, ne samo zaradi obilnega dijaštva, nego tudi zbok odličnih učiteljev, katerim je slavni Hladnik bil ravnatelj. Že 1815. 1. ga je cesar uvrstil med gimnazije prve vrste; 1823. 1. je bilo 700 dijakov.1)
Tak zavod zagovarjati ni bilo težko škofu Wolf-u, poročevalcu v deželnem zboru 1826. 1. Sklicujoč se na broj dijakov, rekel je, da bi tudi manjše število dijakov dovolj odločno dokazovalo, da je zavod neobhodno potreben, „če se hoče, da dobivata država in cerkev tudi v bodoče naraščaj iz kranjske, v obče dobro nadarjene mladine". Odveč pa da tudi novomeški gimnazij ni, dasi ima manj dijakov. Novo Mesto je glavno mesto revnega in zajedno obširnega okrožja, ondotni gimnazij je potreben stanovalcem in uradnikom, pa niti mnogo ne stane državo, ker poučujejo frančiškani.
Oba gimnazija sta obstala.
V gmotnem oziru je francoska doba imela za naše dežele hude posledice; neusmiljeno je Napoleon z davki preob-ložil že itak ubožno deželo. Deželan je moral stradati, ker mu je najboljši živež vzel Francoz. Vzeli so mu najboljše sinove v vojake, pobrali najboljše konje, podražili mu po kontinentalnem sistemu mnogo najpotrebnejših stvarij in učinili pravi polom s tem, da se je avstrijskemu papirnatemu denarju vrednost najpred znižala, 16. marca 1810 pa se „bankovci" popolnoma prepovedali. Ko je prišla Kranjska zopet pod avstrijsko vlado, povrnil se ji je sicer vsaj mir, in vrnilo se je mnogo njenih sinov, tudi so se odškodovali mnogi trgovci kmetje in drugi za razne rekvizicije, a zaželena „zlata doba" se ni prikazala, kajti vkljub miru je Avstrija ostala oborožena, vojna se ni izdatno zmanjšala, stroški za-njo pa so hudo žulili vse dežele. Potem pa je še prišla 1817. 1. najhujša šiba božja — grozna lakota. Cena žitu je poskočila tako, da je stal mernik pšenice 25. junija 1817 v Ljubljani 12 20 gld. v zlatu, mernik rži 840 gld., koruze 812 gld. itd. V Celovci se je prodajala pšenica 19. junija mernik po 40'7 gld. v papirji.2) Glede teh cen je bila Kranjska torej še precej na boljšem od ostalih kronovin, ker je takrat še veljala iz francoske dobe ostala kovinska vrednost. K sreči je bila z novo, prebogato žetvijo 1. 1817. lakota pri kraji, žitna cena je hipoma padla, tembolj, ker je prišlo mnogo ladij v Trst z ruskim žitom. Ze 6. avgusta 1817. je stal mernik pšenice v Ljubljani samo 6 30 gld., mernik
i) Nečasek je sestavil natančno statistiko, Mittheil. d. hist. Vereins fiir Krain 1856. '	r,
'-) Prim. žitne cene v spomenici Baldacci-ja, Arhiv f. osterr. tre-schichte 1874, 31. Carniolia 1842, 36. „Novice" 1843, 4.
rži pa 5 32 gld. V Celovci je stal mernik pšenice 31. julija 1817 2115 gld. v papirji. Odslej je žitna cena dolgo časa ne-nehoma padala. L. 1818. je stal mernik pšenice v Ljubljani 140 gld., rž je bila po 118 gld. itd. Seveda za kmeta taka izprememba cene ni bila ugodna, saj je n. pr. 1825. 1. padla pšenica v Kranji na 1 gld., rž na 30 kr. Kmalu se je pokazal tudi učinek čolne politike. Cesar Franc je načeloma dovolil samo takrat izvoz domačih prirodnin, kadar je bil uverjen, da bode še dovolj ostalo za domačo potrebo. Prva leta po francoskih vojskah ni dovolil izvoza preko državnih mej, pač pa iz kronovine v kronovino. Grof Saurau je n. pr. 1814. 1. dovolil uvoz žita iz staro-avstrijskih kronovin v Ilirijo, a prepovedal prodajati žito v inozemstvo. Šele 1818. 1. je obilica žita cesarja napotila, da je dovolil izvoz tudi v inozemstvo, a zahteval colnino. Dovolil je tudi, da se zopet sme kuhati žganje iz žita. Sedaj je bil žitni promet v celi državi prost, kmalu potem se je olajšal promet z vinom; iz sosednih kronovin se je smelo vino na kranjsko uvažati proti jako znižani uvozni carini. L. 1817. je vlada dovolila prost promet s konji, klavno živino, slanino, maslom itd. med staro-avstrijskimi in novo-avstrijskimi kronovinami, 1818. 1. izvoz prašičev, 1819. 1. kupčijo s konji po vsi državi itd.
Nenaravne ovire, katere je francoska doba provzročila prometu Kranjske in Ilirije sploh, izginile so s to vlado vred. Znova je cživel promet po cestah, katere je francoska vlada spravila v jako dober stan, tako da so potniki že na kranjsko-štajerski meji opazili jako prijetno premembo, kakor hitro so stopili na kranjska tla. Tako n. pr. je slavni Gentz jako pohvalil naše ceste.1) Ljudje, stanujoči ob glavnih cestnih progah, imeli so zopet priliko, s svojo uprežno živino kot vozniki in priprežniki kaj zaslužiti, osobito na Notranjskem. Le žal, da je to življenje pripravilo dokaj kmetov v moralni in gmotni propad; marsikdo je zanemaril kmetijo popolnoma in je vozil, da je »kmetijo v Trst zvozil". Zato se je takozvano „sanj-kanje" z narodno-gospodarskega stališča jako različno preso-jevalo.2) Važna deželno-kulturna dela so se zopet začela, so-sebno osušenje ljubljanskega barja. L. 1806. začeta dela so s francosko vojsko morala nehati, 1821. 1. pa je dejal cesar ona znovič na dnevni red; dvorni stavb, svetnik Schemerl in župan Hradecky sta si posebno veliko zaslug pridobila za to važno podjetje. Seveda je bila podpora stanov bolj platonična, ker
>) Briefe von Fr. v. Gentz an Pilat, II. Bd. Peljal se je po zimi 1821. 1. h kongresu v Ljubljano.
2) H. Costa sanjkanje hvali (v rokopisnem »fluchtiger Blick auf den Handel Krains"), Hlubek pa je nasprotnega mnenja (Strassenziige durch Krain, Carniolia 1843).
niso mogli več ob „stanovskih" stroških pospeševati niti osuševanja barja niti urejenja Save za plovbo. Taka dela je morala podvzeti sedaj država sama, a stanovi so jo podpirali s svojim vplivom. Zopet je oživela kmetijska družba in mnogo koristnega ukrenila, dasi je bila glede članov skoraj čisto „gosposka", ne pa „kmetska"; zopet se je dolenjska vinoreja podvrgla malo prenarejenemu staremu trgatvenemu redu, in živinoreja se je znova pospeševala itd. Muzej se je ustanovil, pozneje tudi obrtno društvo, in napravila se je prva razstava. Kmetom je država vzela sitno breme, tlako za državne ceste.
Dokaj naporov, pa malo uspeha je rodila nameravana ustanovitev žitnic na Kranjskem;1) slabe letine od 1815 do 1817 so vzbudile nekatere gospodarje, sosebno grajščake, da so sprožili to stvar. Cesar sam je 1817 velel vladi posvetovati se, kako bi se ustanovile po vseh deželah žitnice po vzgledu onih na Moravskem2) in v Češki. To so bile nekako žitne posojilnice, v katere je kmet žito po žetvi vlagal; ako mu je nedostajalo semena, šel je ponj v žitnico, oziroma dobil je seme iz žitnice po ceni. Da se dajo žitnice tudi na Kranjskem oživotvoriti, dokazal je dejansko bar. Mandell, lastnik mokronoške grajščine, že 1817. 1. Ustanovil je brez višjega poziva svojo „dominikalno" žitnico; nameraval je s to ustanovo pomagati kmetom, obvarovati jih žitnih oderuhov. Cesar Franc sam je 1824. leta, potujoč skozi Ljubljano, deputacijo stanov opomnil, da bi bil položaj jako ugoden ustanovitvi žitnic. Stanovi so se pa sedaj preveč nadejali. Upali so, da jim bode državna blagajna dala denar za nakup žita. na ta način so hoteli ustanoviti veliko deželno žitnico. Ker so se takrat prodajala ogromna državna posestva, nadejali so se, da bode lahko ceno kupiti pripravno poslopje. Skoro pa so se uverili, da so bile te nade neosnovane; svojega imetka niso imeli, stvar je torej zaspala. Samo 1833. 1. je Possauer ustanovil v Ljubljani žitnico, pa tudi ta je skoro preminila. Na ta način se kmet ni mogel nadejati izdatne pomoči.
Odločno besedo so izgovorili stanovi, ko jih je 1826. 1. vlada poprašala o nujnosti preuredbe zastarelega rubežnega reda iz 1. 1784., ki je določeval tri stopinje izvršbe zaradi zaostalih državnih davkov: vojaški „eksekucijon", rubežen in prodajo (Abstiftungi. Z dovoljenjem okresnega urada se je to vršilo tudi, če je podložnik bil na dolgu s triletnimi urbarnimi davščinami, ali če je zanemarjal zemljišče, ali za več nego dve tretjini vrednosti se zadolžil. Od 1814. 1. s6m se je smela
') Prim. „Novice" 1847, 126. „Laibacher Wochenblatt" 1821, 9. svečana. „Illyrisches Blatt" 1821.
') Vodnank, Mahrens Contributionsfondscassen u. Hypothekenbank.
izvršba z vojaško pomočjo podaljšati na štiri tedne. Bili so pa pomiselki glede pristojnosti gosposk in okrajnih sodišč. Zato so stanovi poudarjali, da ta protislovja motijo redno izvršbo, in da podložnikom nalagajo stari predpisi preveč stroškov. Izvršba z vojaško pomočjo naj traja 8 dnij in stane po 6 kr. na dan, potem naj se nadaljuje, ali pa takoj toliko gospodarske potrebščine proda, kolikor je je odveč. Prvo in drugo stopinjo naj koj zajedno dovoli okr. gosposka po nalogu okrožnega urada, potem bo manj stroškov in pisarjenja. 1830. 1. je cesar skrčil eksekucijo od 4 tednov na 14 dnij; če to ne pomaga, sme se dovoliti in ukazati rubežen in sekvestracija.
Leta 1827. je cesar izdal nov (rekrutbeni) red o vojaškem naboru, ki je imel v primeri z dotlej veljavnimi na-redbami znatne prednosti, a na nekatere vitalne interese narodove ni jemal ozira: jedinega sina podložnega kmeta ni oprostil vojaščine, in dijaki bogoslovja so do te dobrote imeli samo tedaj pravico, če so imeli v spričalih odliko iz vseh predmetov.1) Deželni zbor se je torej oglasil o tej stvari. Poročevalec župan Hradeck^ je tožil, da je nova naredba že de-vetnajstletnike podvrgla vojaški dolžnosti, in da se vzamejo dvajsetletniki šele tedaj, ako ni dosti mlajših. Poročevalec se boji, da naborna komisija ne bode imela dosti prilike, seči po dvajsetletnikih, ker ji bode malokateri devetnajstletnik ušel. Nabor pa bode zadel prav tiste mladeniče, ki so najčvrstejši in doma najbolj potrebni, namreč lcmetske sinove,2) dočim ji bodo ušle take osebe, ki so bile pred dvajsetim letom še nesposobne, a pozneje postanejo za vojaščino popolnoma dobre. Samo žal, da ne bodejo nosili „teleta", marveč doma postopali srenji v nadlego. V vojake naj se jemljo mladeniči stari 19—24 let, pa gleda naj se nikakor na starost mladeniča, temveč jedino le na njega neutrpnost. 0 tej naj sodi iz srenjskega odbora izvoljeni naborni svet, čegar sklepe potrjuje okrožni urad. Isto so zahtevali, kakor vemo, že 1821. 1., seveda brez uspeha. Dijakom se morajo dovoliti olajšave, če ne, kmetski sin ne bode mogel v študije. Kmetski deček pride v gimnazij šele, ko je trinajst let star, in v licej dospe devetnajstleten, torej že podvržen vojaški dolžnosti. Licej in semenišče bodeta dobivala premalo dijakov, sosebno izmed „dijakov kmetskega rodu, ki je sadišče najbolj častitljivih dušnih pastirjev". Oprosti naj se, kdor ima odličen red iz vedenja, veronauka in napredovanja (fortgang). Oprostiti se mora tudi jedini sin „dosti
') Po starem konskripcijskem sistemu iz 1. 1804. so bili vojaščine prosti dijaki s prvim redom v spričevalu (pogojno celo oni z „dvojko"), prost je bil jedini sin kmeta in obrtnika, ako je doma delal, itd. Engel-mann. 178.
2) Prim. poročilo Kalchbergovo na zboru 1821. 1.
obdačenega posestnika", sicer bode propadla kmetija, in zajedno škodo trpela grajščina; isto velja o malem obrtniku. Nujno potrebno je končno, da se vojaška službena doba skrči; kdor ni kmetskega rodu, ni „po štirinajstletni vojaški službi več za pošten obrt". Dijak n. pr. ne more, odsluživši vojake, več iti v študije, ker je prestar, in kaj postane? Zakotni pisač. Dokazano pa je, „da baš ti postopači netijo tisto že itak hudo ščuvanje podložnikov te kronovine".
Prošnja stanov se je 1828. 1. odbila „iz tehtnih razlogov", pravi odlok dostavljajoč, „da se morajo pri vsakem naboru tisti mladeniči, katerih zasebne razmere so ozira vredne, naznaniti okrožnemu uradu, da jih oceni" (zur Wurdigung). Stoprav 14. februvarja 1845. 1. se je vojaška služba skrčila na osemletno dobo. Kako hudo je vojaški nabor žulil narod takrat, ko je Avstrija še imela svoje posadke na Laškem in sedaj tu sedaj tam izvrševala kako „intervencijo", razvidno je iz tega, da so n. pr. 1831. 1. na Kranjskem odbrali 2098 mož, dočim se je oglasilo sicer pri vojaških naborih onih let povprek samo po 2046 mladeničev, in so jih med temi potrdili povprek po 520 O; 1831. 1. so torej potrdili vse. Posledica stroge vojne postave je bila, da je mnogo mladeničev ušlo. Vojaških beguncev je bilo ona leta jako mnogo; uradni listi so objavljali imena beguncev, katerih je štel marsikateri okraj kar na stotine. Narod je izgubil ogromno veliko najboljših sil, mladeniči so se stikali po vseh krajih in bali so se vojaščine bolj nego samega — rokovnjaštva.
Ni dvoj iti, da je rokovnjaštvo, ki je toliko desetletij bilo huda šiba sosebno nekaterih okrajev na Kranjskem, do svoje velike veljave prišlo baš po trdih določbah vojnega zakona. Gotovo so bile francoske vojske rodovitna doba za rokovnjaštvo, in kranjsko, koroško-štajersko obmejno gorovje je bilo rokovnjačem jako ugodno pribežališče, osobito zato, ker je vsaka stran gorovja imela svojega vladarja. Ravne kraje pa so znali Francozi dobro čuvati, brezozirno so tu postopali z rokovnjači. Po odhodu Francozov je pa napočila rokovnjačem tudi tukaj „zlata doba"; kdor zasleduje prikazke rastoče nezmožnosti tistega sistema, ki se še vedno, dasi krivično zove „Metternich-ova" doba, ne sme prezirati rokovnjaštva. Vojak avstrijski je imel takrat odveč posla, sedel je in cmeril kmeta zarad zastalih davkov, ali pa je krvavel za „avstrijske" interese v daljnih krajih, dočim je doma rokovnjač moril mu sorodnike, ropal mu rojstno hišo in posmehoval se gosposkam, ki so bile nezmožne, ukrotiti to sodrgo. Upravni sistem je bil vedno začasen, pristojnost in dolžnost oblastij je bila često
i) Hlubek, Carniolia 1843, 363.
nedoločena ali prepirna. Zato se je rajše opustilo marsikaj, kar je bilo nujno, a seveda sitno, nevarno. Čimbolj je oslabela „roka pravice", tembolj je zrastel greben plajšarjem.1)
Nazadnje so bili tudi stanovi primorani 1841. 1. javne oblasti pozvati, da store, kar jim je dolžnost, in zatro rokov-njaštvo. Spisali so dolgo vlogo in slikali trpljenje stanovalcev v okrajih Smlednik, Kranj, Loka, Mekinje, Brdo, Zalog, Vrhnika in Ljubljanska Okolica. „Plajšarji" beračijo, a prav za prav ropajo, žive v divjem zakonu z vlačugaricami. Rokovnjač ne dela nič, pa dobro živi, in zato se mu rad pridruži len kmetski fant, vojaški begunec, hudodelec itd. Kar trumoma se klatijo po Kranjskem in sosednih krajih Štajerske in Koroške. Doslej jih gosposka ni mogla užugati, kmet si mora sam pomagati; prav pravilni boji se bijejo med kmeti in plajšarji. A taki dogodki vplivajo pogubno na značaj naroda, tirajo ga v surovost, krutost, in nasilstvo dela hudo škodo državi in družbi." Stanovi prosijo, da naj se polove ti potepuhi in odvedo na Ogrsko ali kam dalje še, ker še nima Kranjska sama svoje posilne delavnice za to sodrgo.
1843. 1. je došel stanovom odgovor vlade. Vsebina njegova nam ni znana, iz nekaterih znakov pa smemo sklepati, da je vlada sedaj vendar napela bolj svoje sile in jela preganjati rokovnjače. Iz loškega okraja n. pr. čujemo 1846. I.,2) da imajo tam „sedaj mir pred rokovnjači, ker cesarski deželni čuvaji" so jih pregnali. Popolnoma pa se je zatrlo rokovnjaštvo šele deset let pozneje; koncem šestega in začetkom sedmega desetletja našega veka je še „slovel" na Gorenjskem Dimež, j eden izmed „ zadnjih Mohikancev" zloglasne druhali.
Predko se je sila uporabila zoper rokovnjače, sprožila se je misel, vlačugarje in rokomavse poboljšati ali vsaj pogubnemu delovanju odtegniti s tem, da se zanje ustanovi na Kranjskem posilna delavnica. 3. aprila 1836 je dvorna kancelija določila za tak zavod bivše Gadnerjevo, takrat mestno posestvo pod Ljubljano tik Ljubljanice; tu naj se zgradi delavnica za 100 osob. V deželnem zboru so bili vsi zadovoljni z vladnim načrtom, kajti nujno potrebno je bilo zavarovati tem načinom življenje in imetek državljanov. Poročevalec stanov v tej stvari je bil župan Hradeckj (1837). Upravni stroj je pa takrat kaj počasi deloval; šele 1841. 1. je došel stanovom načrt delavnice iz Dunaja in zajedno proračun stroškov. Koroška in Kranjska morata ob deželnih stroških sezidati delavnico; zidanje bode stalo 86759 gld.
') Prim. o rokovnjačih Jurčič - Krsnikov roman „Rokovnjači" in Črtice o rokovnjačih" v „Dom in svet" 1890. ») „Novice" 1846, 72.
523/4 kr., prva uprava 5904 gld. 40 V2 kr., letni stroški 12000 gld. — Nabranih je bilo že 37760 gld. 263/4 kr. (Schluderbachovo volilo in potem subskripcije). Glede nepokrite svote je guverner od kranjskih in koroških stanov zahteval, da naj jo obe deželi poplačata po dokladah (Kranjska za stavbo 16738 gld., za letne stroške 585819 gld., Koroška 1779957 gld. oziroma 6229 gld. 583/a kr.); država da bode že tudi kaj primaknila, „če bodo to dopuščali višji oziri!"
Ta predlog ni ugajal kranjskim stanovom. Saj ni bilo pravično, da se na Kranjskem že nabrani denar odšteje od cele svote, mesto samo od onih stroškov, ki bi zadeli Kranjsko. V tem smislu je deželni zbor 1842. 1. stavil nasvete vladi; le kar bi še manjkalo, naj se izterja po dokladah, država pa naj prevzame polovico vseh stroškov. Država je pa 1843. 1. rekla stanovom, da ne da ničesa, na kar je deželni zbor izjavil, „da se ne more oprtati davkoplačevalcem še novo breme za posilno delavnico." Vkljub tej izjavi seje 1844. 1. zaukazala stavba posilne delavnice ob deželnih stroških, samo stavbišče je država darovala in dovolila neobrestno posojilo. L. 1845. se je zidanje začelo, 1847. 1. pa na veliko zadovoljstvo dežele izročilo novo poslopje svojemu namenu.
Glede posilne delavnice je bilo javno mnenje cele dežele soglasno s kranjskimi stanovi. S tem zavodom se je storil važen korak, od katerega se je smela dežela nadejati blagodejnega napredka v svojih socijalnih razmerah. Manjše soglasje se je pa nahajalo med stanovi in stanovalci v nekaterih drugih, tudi jako imenitnih odnošajih, zastran katerih se niti dandanes še niso zjedinili duhovi; in vendar so te stvari prav važne točke agrarsko-socijalnega zakonika.
Svobodni duh je tudi pri nas odpravil nekatere starodavne uredbe, ki se niso strinjale s „človeškimi pravi", osobito ovire ženitvi in možitvi in naseljevanju. L. 1831. in 1833. so se v teh ovirih odpravili zadnji zadržki; sedaj ni bilo ženinu več treba dokazati zadostujočega imetja, stopiti je smel tudi berač v zakon in naseliti se, kjer mu drago. Ne da se tajiti, da so se iz te svobode rodili mnogovrstni nedo-statki, ki so vzbudili krepko reakcijo. Otroci nemaničev so podvojevali in množevali čete beračev, lopovstvo se je širilo, rokovnjaštvo je našlo v teh krogih dosti novih sil. Z bedo pa se je širila nenravnost, in po deželi je jelo nedostajati dobrih poslov. Zato so kranjski stanovi 1835. 1. dvignili glas in zahtevali, da se odpravi škodljiva svoboda, da se ne bodo več smeli možiti ljudje, „ki nimajo nič imetja in posesti, kajti oni ne ljubijo domovine in reda, marveč jih je lahko pridobiti za sleherni nered, ker se nadejajo, da jim bode nered prinesel dobiček in zboljšal jim usodo." Bati se je, da bode
skoro tudi na Kranjskem mrgolelo „lazzaroni-jev", pa da bodo jih srenje morale rediti, dasi imajo drugih bremen odveč; za tako svobodo so godna k večjemu večja mesta.
Važnejše agrarno-politično pitanje je bila svobodna de-Ijivost podložniških kmetij, za katero so se nekateri državniki in učenjaki potegovali že za Jožefa II. Jožef II. se je nadejal napredka pri kmetijstvu samo tako, če se ne razkosa preveč zemlja, pa tudi ne ustvarijo latifundiji.1) Naši deželi kranjski je pa francoska vlada prinesla popolno svobodo razkosavati kmetije, in razume se, da so se te pravice takoj posluževali mnogi posestniki. Lastninski odnošaji so se torej precej izpremenili preko 1. 1809., in grof Saurau je moral kot organizator ilirskih kronovin novi položaj jemati v poštev. Kar se je bilo izvršilo na zakoniti podlagi, ni se dalo zopet razveljaviti, sicer bi se bila rušila nedotakljivost lastninske pravice. Grof Saurau je moral 17. prosinca 1815 začasno določiti, da se po francoskih zakonih izvršene razdelitve zemljišč ne morejo razveljaviti, in da se ne more za sedaj uvesti v Iliriji zakon iz 1. 1753. Vendar pa je storil pravu, veljavnemu po ostalih avstrijskih kronovinah, to koncesijo, da se podlož-nikova zemlja ne sme razkosati niti potem podedovanja po volilu niti po uradni naredbi, nego postavni dedič mora dobiti vso kmetijo nerazdeljeno, sodediči pa nimajo nikake pravice, prisiliti ga, da razkosa posestvo. Podložnikova zemlja se je torej smela razdeliti samo s posestnikovim dovoljenjem; pri sleherni delitvi naj gosposka bremena, vknjižena na razkosani zemlji, razmerno razdeli na pojedine dele, okrožni urad pa naj pazi na to, da se to natanko izvrši, in se breme niti ne zmanjša niti ne zviša.
Ker je pa vkljub tem naredbam še veljal „rektifikatorij" iz dobe cesarice Marije Terezije,2) s katerim se ni več ujemal novi davčni sistem Jožefa II., pozvala je vlada 1821 kranjske stanove, da naj določijo pojem „katastralne kmetije". Povedo naj dalje, bi li bilo umestno najmanjšino nedeljive „kmetije" določiti na 12 oralov, oziroma na gotovo najmanjšino davka, in naj se li jemlje ista najmanjšina tudi za podlago, kadar gre za oproščenje od vojaščine. Čutila se je torej potreba, pojem „kmetije" (Hube) točneje določiti. V „rektifikatoriji" se je ta pojem določil nekako nejasno kot taka kmetija, ki zadostuje za jedno družino". Pri tem pa niso poprašali kmeta,
') Prim. Hock. Staatsrath, 269, in temeljito razpravo Vošnjak-ovo „Ob agrarnem vprašanji" v „Letopisu Matice slovenske" za leto 1884., str. 37—114.
2) Prim. n. pr. Engelmayr „Die Unterthansverfassung des Erzherz. Oesterreich ob und unter der Enns," str. 8, i. d. — Istega pisatelja Unterthansverfassung des Konigreichs Bohmen, str. 9 i. d.
kaj on o tem misli, nego samo njegovo gosposko. Ni se jemal ozir na toliko važne pogoje, od katerih je zavisno poljedelstvo, na dobroto zemljišča, na jako različne stroške obdelovanja itd. Jožefinski sistem je bil v tem oziru pač jako napreden, ker je hotel obdačiti kmeta na podlagi dohodka, in sicer surovega dohodka, (Bruttoertrag), ne pa zgolj na podlagi obširnosti zemljišča.
S tem pa, kar je 1821. 1. vlada hotela določiti kot naj-manjšino podložnega posestva, se kranjski stanovi tudi niso ujemali. Poročevalec bar. Schweiger je nazval najmanjšino z 12 orali preveliko za razmere na Kranjskem; iz njegovega poročila, kateremu je pa neznana roka pristavila na tem mestu glasen ugovor v podobi treh vprašajev, izvemo, da je kranjski kmet zbok dvojne letine tako srečen, da „prav dobro izhaja, svojo družino dobro hrani in državi in gosposki davščine prav tako lahko plačuje, kakor večja posestva, ako dobro obdeluje svojo zemljo," četudi meri ta samo 4 orale njiv (behauste Aecker), 2 orala senožeti in tiste pašnike in gozde, katere ima sleherna kranjska kmetija. Schweiger dalje trdi, da se je za francoske vlade zemlja tako razkosala, da je celo takih kmetij jako malo; če bi se tedaj vojaščine oprostili samo tisti kmetje, ki imajo najmanj 4 orale njiv in navedene kose travnikov, pašnikov in gozdov, dovolila bi se ta dobrota jako pičlemu delu kranjskega kmetskega stanu. Hudo bi se zadelo »poljedelstvo, ki je jedini pravi vir bogastvu države". Ne sme se pa tudi zamenjati najmanjšina zemljišča z najmanjšino davka, kajti v mestu plačuje marsikateri posestnik več zemljarine nego kmet, pa <5ni živi brez truda in skrbij in ne pospešuje nikakor obče koristi, „dočim kmet državi zares koristi, ker obdeluje zemljo in izreja svojo deco." Mnogo kmetov, (na Dolenjskem in na Krasu gotovo 1.„) ima celo samo po 2 orala njiv, 1 oral travnika in nekoliko gozda in pašnika. Ti pa si zaslužijo, česar jim ne daje zemlja, z domačim obrtom ali pa hodijo večjim kmetom pomagat. Ker je teh malih kmetov prec&j veliko, naj se vsi oproste vojaščine, v bodoče pa naj se določi kmetija s 4 orali njiv, 2 oraloma senožeti in primernim kosom pašnika in gozda kot najmanjšina nedeljive kmetije. — To priliko porabijo poročevalec in stanovi, da se odločno izjavijo zoper razkosavanje kmetij ter navedejo vse tiste škodljive posledice razkosavanja, kakor nedostatek živine in slabo gnojenje. Premalo posestvo je vzrok, da kmet ne more plačevati davščin, da sega prerad po lastnini grajščin, da še to malo zemljišče slabo obdeluje, dasi nima dosti dela za-se. Nasledek zanikar-nega poljedelstva je slab pridelek, potem dobi tudi grajščak premalo desetine, in ker tak kmetič nima vprežne živine,
tudi ne more delati vprežne tlake. Razkosavanje itak majhnih kmetij škoduje torej kmetu, državi in gosposki, zato naj se nikdar ne dovoljuje brez privolitve grajščakove.
Iz tega razvidimo, da je prosto razkosavanje kmetij rodilo hitro iste pomiselke kakor dandanes, in iz poročila stanov govori jasno ne samo ozir na fevdalne koristi, temveč zaista skrb konservativnega, državo vzdržujočega principa, temu pa nasprotuje novodobna svoboda razpolaganja z imetjem. Za ta, recimo, liberalni princip se pa ni oglasil v deželnem zboru nobeden meščan, nego jedini baron Tauffrer.1)
Tauffrer pravi v posebni vlogi, da se z omejenjem delji-vosti kmetij »omejuje lastninska pravica; to se pa ne da nikakor opravičiti, ker je vsakomu svobodno, da porablja svojo pošteno posest, kakor se mu vidi najboljše." Če kmeta stiska upnik, reši se, ako proda primeren kos zemlje; če te pravice nima, mora prodati pod nič vse posestvo. On ve iz skušnje, da se zadnja leta redkokdaj kmetije dele in koso vi prodajajo. Oosposkam se ni treba bati za svoje pravice, ker se te razmerno razdelš na vse dele razkosanega posestva. Nasprotuje pa on oproščenju vojaške dolžnosti za tiste kmete, ki imajo samo 2 orala njiv i. dr., ker se itak posestniki le tedaj jemljo v vojake, če ni dovolj novincev iz drugih stanov.
Stanovi niso mogli tudi v tem oziru pomagati svojim nazorom do veljave. L. 1841. so vnovič oddali svojo izjavo o »najmanjšim pri razkosavanji podložniških zemljišč". S tem odgovorom, čegar vsebine ne poznamo, zaključili so stanovi svoje delovanje na tem polji.
Bolj fevdalni oziri nego oziri na korist mase narodove so vodili gospode stanove glede gozdnih služnostij ali servitut.
Podložniki so imeli pravico 1. nasekati v grajščinskem gozdu lesa, kolikor je bilo treba za domačo potrebo in celo še nekaj za obrt in kupčijo, 2. pasti tam živino in 3. hoditi po nastilo v gozd. V mnogih krajih, sosebno na Notranjskem, je bila ta pravica kmetom neobhodno potrebna, samo da ni bilo strogih uredeb, ki bi varovale šume uničevanja. Na Notranjskem so menda kmetje kar vedno sekali les in prodajali ga v Trst in Reko, in ker grajščak ni bil kmetom kos, je pa tudi on drvaril kakor kmetje, da ne bi le-tf vzeli vsega lesa. Ista se je godila, kjer je bilo treba mnogo kuriva za fužine. Če je včasih gosposka tam pa tam prijela podložnika, ki je bil gozdni tat, ter ga kaznovala, ni pomagalo nič. Resnica je, da je tako gozdarstvo bilo slabo, dži, naravnost pogubno za
') Grof Weikhard Auersperg je sicer najpred potegnil z njim, pa ,se je bolje poučiti dal" in pustil tovariša na cedilu.
šume. Zato je že stari gozdni red (1771) nameraval razdeliti služnosti podvržene gozde med gosposke in podložnike; prepustil je pa obema strankama, naj se pobotata o delitvi. Gosposka pa ni hotela mnogo zemlje izgubiti niti najboljših gozdov prepustiti kmetom; nasproti je bila kmetom stara razmera ugodnejša, in vedeli so, da ne bodo nič na boljšem, ako se posameznemu podložniku z malim, morebiti jako oddaljenim gozdičem odkupi pravica do lesa, paše in nastila, pravica, ki je obsegala ves grajščinski gozd.
Potem prostovoljnih pogodeb se to pitanje ni dalo rešiti; zato so okrožni uradi 1828. 1. na vprašanje vlade rekli, da mora državna oblast prisiliti obe stranki k pogodbi. Služnosti morajo nehati, a kmetu se mora dati primerna odškodnina zži-nje. Vsi ti uradi so smatrali umno gozdarstvo nemogoče, dokler obstoje stare razmere; z njimi se je strinjala tudi kmetijska družba.
Deželni stanovi so se 1836. 1. bavili s to stvarjo. Bar. Lichtenberg je kot poročevalec zahteval, da vlada servitutne pravice odpravi, seveda proti odškodovanju podložnikov, da se izgotovi nov gozdni red, in da se gozdni tatovi hitro in strogo kaznujejo. Ker bode pa raziskava gozdnih pravic in odškodovanje podložnikov gotovo dolgotrajno delo, naj se kmetom takoj odmeri in prepusti začasno polovica servitutnega gozda, v ostali polovici potem lahko grajščina takoj uvede umno gozdarstvo. Kjer ima kmet samo pravico do nastila in paše, naj se mu da odškodnina ali kos pašnika; pravica, sekati brinje za nastilo, naj čisto brezplačno neha. Vrhu tega Lichtenberg še zahteva, da postanejo gozdni deleži, odkazani kmetom, neločljivi deli podložnega zemljišča, in da se jim naloži nekaj davka.
Tako so tudi res sklenili stanovi. Vlada pa je 1840. 1. zavrgla zahtevo stanov, ker ni dovolj utemeljeno, da bi se gozdne služnosti smele šiloma uničiti. Zato so stanovi 1841. 1. ponovili prošnjo in zahtevali, da se izda posebna postava, s katero se odpravijo služnosti, in uvede strog gozdni red, prikrojen s posebnim ozirom na kranjske razmere, „ker je treba s Kranjcem na čisto poseben način ravnati". Ker je bil tudi ta korak brezuspešen, oglasili so se stanovi 1845. 1. vnovič; poročevalec je bil tedaj grof Anton Auersperg. Pikro pravi Auersperg, da ni nikjer tako obširnih služnostij nego na Kranjskem, kjer zaprečujejo v večji polovici gozdov umno gozdarstvo. Služnosti bijejo pravici in pravednosti v lice, ker nalagajo vsa bremena lastniku gozda, dočim pridelek podložniku pripada; temu na ljubo mora gospodar več zemlje puščati brez umnega gospodarstva, nego je prav. „To je čisto poseben pojem lastninske pravice, ki posestniku nalaga vsa
bremena, jemlje mu pa užitek in pravico, razpolagati s svojo lastnino." Zakon ga ne brani, „zapustil ga je čisto in je pozabil nanj". To mora nehati, vlada sama mora izreči odločno besedo in, če ni drugače, s prisilnimi sredstvi" rešiti gozdno pitanje. Nikar naj se ne boji vmešavati se v tem oziru v za-sebnopravne odnošaje, „saj se tudi drugodi zasebne koristi manj vestno podrejajo javnim ozirom". Auersperg primerja gozdne servitute urba.rnim davščinam; one so bremena domi-nikalnih, te pa rustikalnih posestev. A kmet je na boljšem: on plačuje grajščini samo štiri petine davščin, po svojih ser-vitutnih pravicah pa dene često grajščaka ob ves gozdni pridelek, ne da bi mu zanj pomagal plačevati davek od gozda. Pravica pa mora se ozirati na obe stranki, zato se mora odpraviti obstoječe razmerje, in sicer naj se določi obema strankama petletni obrok, da si med tem razdelita svoje pravice. Ako se to ne zgodi, izdala bode država in izvršila odkupni način, dotlej pa so lastniki servitutnih pravic obvezani, plačevati zakoniti davčni odstotek za pravice do užitka gozdov.
Kakor toliko drugih stvarij, ostalo je tudi to važno pitanje nerešeno, dokler se ni rešilo s cesarskim patentom z dne 7. septembra 1848. Saj so stanovi tudi zaman prosili, da bi se gosposke oprostile dospevkov za zgradbe cerkev in duhovnij. Že 1821. 1. so vložili to prošnjo in rekli, da do 1809. 1. tega bremena ni bilo, in da nikjer drugod te navade ne najdejo. Trdili so, da so se sezidale duhovnije, ki so večje in elegantnejše od gosposkih domov, in cerkve, ki so mnogo prevelike za dotične župe. Ponavljali so zahtevo večkrat, a brez uspeha. Zaman so se branili plačevati zdravila za podložnike (1835). V deželnem zboru so to prošnjo ponovili 1838. 1., a z gosposkami se niso strinjali meščanski poslanci; odbila se je tudi ta prošnja. Največkrat pa se je v deželno-zborskih sejah ponavljala prošnja, naj se pomnože ustanove za plemenite gospicein za sinove plemenitih rodbin; stereotipno je bilo pri tem utemeljevanje, da so plemiške rodbine obubožale vsled francoske invazije itd.
Za ilustracijo urbarskih odnošajev naj navedemo še nastopno stvar, o kateri so stanovi kranjski mnogo ukrepali: kako naj se pobira desetina od krompirja?
Krompir je postajal takrat čimdalje važnejši sadež. Stavili so nanj brezmejne nade. Prof. Hlubek je izračunil, da bi na Kranjskem živelo ob samem poljedelstvu lahko 1,678.370 ljudij, če bi sadili sam — krompir in seveda tudi samo s krompirjem se hranili.1) Pa to so bile sanje, za katere so se stanovi manj brigali nego za praktično stran, za dohodke od njiv,
') Carniolia 1843. 338.
zasajenih s krompirjem. Sprva korun niti ni spadal med tiste rastline, od katerih je kmet moral dajati desetino, kajti spadal je med „zelenjad", ki je bila prosta desetine.1) Gosposke pa niso hotele izgubiti dohodkov desetini podvrženih zemljišč niti se niso mogle zlepa pobotati s podložniki o kolikosti krompirjeve desetine in o načinu, kako pobirati jo.
Koj prvemu deželnemu zboru 1821. 1. se je bilo baviti s tem prašanjem, ker je vlada zahtevala mnenje stanov. Izvirni odgovor stanov nam sicer ni znan, ker so se dotične listine izgubile ; a jedro se nahaja v deželno-zborskih zapisnikih 1833. 1.
1821. 1. so stanovi (t. j. večina stanov) predlagali to-le uredbo: kjer podložnikova zemlja že daje desetino od krompirja, naj to ostane tudi v bodoče; kjer pa ta desetina ni še vpeljana, naj se daje odslej dvajsetina pridelka. Kmet naj izkoplje krompir in ga pusti v kupčkih, dokler ne pride dese-tinar po desetino. Ta predlog je obveljal, a ne brez ugovora: ljubljanski odbornik Malič je soglasno z drugimi meščani zahteval, da se krompir sploh oprosti desetine.
Cesar je pa s patentom z dne 11. februvarja 1833 izdal „postavo sa desetino od podsemljiz ali krompirja na Kranjskim" in odredil, da naj se daje dvajsetina krompirja kot desetina, ako ni zemlja pravoma prosta desetine, ali ako se nista gosposka in podložnik kako drugače pobotala. Sicer so veljale določbe patentov iz 1786. in 1788. 1. glede desetine s tem-le razločkom: desetinar si odbere vsak dvajseti razor ali dvajseti seženj krompirjeve njive; če tega ne stori sam pravočasno, ima podložnik pravico, po srenj skih možeh odbrati delež de-setinarju, svoj krompir pa izkopati; desetinar ali grajščak mora pa svoj krompir sam izkopati. Ta način ni ugajal grajščinam. Kmet je potreboval krompir in ga je izkopal še preje, nego je bil ves sadež goden; grajščina je imela po vseh vetrovih sveta podložnike in ni utegnila povsod o pravem času pobrati desetino, kmet pa ni mogel čakati, ker je moral njivo zopet zorati. Poskusilo se je torej z odkupom krompirjeve desetine, pa brez uspeha. Prisiliti k odkupu gosposka kmeta ni mogla, za nizko odkupnino se pa ni hotela pobotati z njim. Ne moremo dognati, je li res ali ne, da se kmet navlašč ni hotel pobotati zastran odkupa, češ, da bi s tem prisilil gosposko, da se kar odreče desetini od krompirja. Tako je tožil na deželnem zboru 1833. 1. grof Lichtenberg. Isti je nasvetoval ta-le način pobiranja krompirjeve desetine: grajščak da izkopati jeden razor, preudari s srenjskimi možmi količino krompirja na vsi njivi, potem naj kmet izkoplje ves sadež in gosposki
') Schein, Von den Zehenden und dem Zehendrechte, str. 17.; ozira se pa knjižica najpred na Štajersko.

- -PK-. ^
n i	a .y
odda desetino. Vse delo bi rad torej kmetij oprtal, češ, daP^fr kmet itak daje samo 1/20 ali celo del kromfpi^a kot tino in da mora požeti in v kupe postaviti tudi žito.
Zahtevo fevdalnih gospodov sta pa pobijala meščana H rade c ky in Malič, ker je bil cesarski odlok kmetu ugodnejši, in ker se gosposka lahko iznebi vseh sitnostij, ako da to desetino v zakup. Seveda mora biti zakupna cena primerna, in se morajo v poštev jemati vse okolščine. Malič se je postavil posebno odločno na stališče patenta z dne 11. svečana 1833. Nova prošnja do cesarja je odveč, rekel je odločno ter stavil prav nasproten predlog: V imeni vseh „katere imam čast tu zastopati, naj se izreče njega veličanstvu najudanejša zahvala, in naj se cesarost prosi, da naj pri tem ostane, in sicer na blagor vse dežele". V istini se ni sprejel predlog gospode, ker so ga spodbili meščanje in duhovniki. Pa tudi Maličev predlog ni obveljal, zapisal se je samo v zapisnik. Gospodje in vitezi so potem sami zži-se vložili do cesarja prošnjo, v kateri so izrazili želje v smislu predlogov Lichten-bergovih. Ta vloga je tako ostro pisana, da se ji na prvi pogled vidi jeza podleglih prosilcev. Najprvo se jeze na duhovne zastopnike, češ, da je nedoumno, zakaj so ti možje glasovali zoper korist celega duhovništva, ki mora izgubiti velik kos dohodkov, ako se ne določi krompirjeva desetina tako, kakor žele gospodje. „Sedaj se povsodi na kmetih javlja nevolja duhovščine, živeče ob desetinskih pravicah, in ta nevolja bode, če tudi za sedaj že prepozno, poučila člane duhovske klopi, da jim je bila dolžnost, v tem pitanji se pridružiti klopi gospodov in vitezov." Potem pa očitajo meščanskim odbornikom, da se zato potegujejo za „neizvršljiv" način pobiranja krompirjeve desetine, da bi tem potem odpravili desetino samo. Nadalje trdijo, da je med kmeti in odborniki neka zarota, in da kmetje in odborniki imajo isti smoter, katerega hočejo kmetje doseči s tem, da se nočejo z grajščaki pobotati o zakupu korunove desetine. Kmetsko trmo je treba premagati, in to se bode najbolje doseglo s tem, da se korunova desetina pobira na ta način, kakor predlagajo plemiči.
Pa tudi ta odločna, jezna vloga ni našla milosti. Cesar jo je 20. junija 1835 odbil in zaukazal, da se znova objavijo vsi patenti, kateri se po svojem smislu nanašajo na krompirjevo desetino. Tako je obveljal prejšnji odlok.

4. Postulat. Davki.
Senca neke politične veljave je ostala novim stanovom samo glede na glavni smoter deželnozborskih zasedanj: na postulat. Bila je to sicer samo senca nekdanje pravice, a stanovi so imeli vsaj priliko, povedati, da je postulat previsok; olajšali so si srce in potem — šli domov. Znižajo naj se davki, osobito zemljarina, razdele naj se jednakomerno, — te zahteve so bila tista dolga „morska kača", ki se je pokazala sleherno leto in je šele izginila pred nekaterimi leti, ko se je kranjski deželi dovolila že davno zaželena in popolnoma upravičena olajšava pri zemljarini. „Postulat" se je zvala za vsako leto zahtevana svota zemljarine; z njo je bil spojen nekaj let davek od poslopij. Tu nam je povedati nekaj o davčnem sistemu one dobe.
Ko so prišli Francozi na Kranjsko, veljal je za zemlja-rino jožefinski sistem. Francoska vlada je obdržala ta sistem z nekaterimi izpremembami zgolj fiskalnega značaja. Pobirala je n. pr. 2% doklado za namestilo one svote, ki jo je izgubila po odpisih na davkih. V nekaterih krajih so se pa bile po-gubile izvirne katasterske matrike; primerjali so torej sosedna zemljišča (Parificirung). Ker se je pa ta posel izvršil prehitro in brez zadostujočih podatkov, pomnožile so se nejednakosti glede obdačenja zemljišč.
Avstrijska vlada je obdačevale ilirske pokrajine spočetka na podlagi francoskega sistema, ki je bil bistveno itak avstrijski. L. 1817. pa je cesar zaukazal napravo stabilnega katastra po vzgledu izvrstnega katastra lombardskega. Bistveni razloček med starim in novim sistemom je bil ta, da se je izračunil čisti dohodek zemljišč in hiš, da se je natanko izmerilo zemljišče, in ocenila njegova dobrina. Odbiti se morajo vsi stroški za popravljanje hiš, obdelovanje zemlje itd. Samo na vknjižene dolgove, na zasebne in stvarne dolžnosti kmetij (tlako, desetino itd.) se ni jemal ozir neposredno, nego samo v toliko, da se je od urbarskih pravic gosposkam odbila petina. Ta izguba ni mogla novemu sistemu pridobiti naklonjenosti odškodovanih gosposk, dasi jim je zanjo podal lep namestek v podobi prostosti davka od urbarskih dohodkov in pravic.
Zaradi dolgotrajnosti katastralnih del se je določil kmalu potem do izvedbe novega katastra „provizorijUl); med tem se naj izvrši stabilni kataster.
') Poduzhenje sa Gosposke davknih okrajin in soseske, da napravijo perpravne dela k' zenovanju semeljskih perhodkov sa semljemer-stvo ukasano po prezhastitljivim potentu 23. grudna 1817. Prim. D'Elvert, Zur Finanzgeschichte 678.
Drugi neposredni davki so bili nastopni:
1.)	Osebnina (personalni davek), kateremu je bil podvržen sleherni državljan, ki ni bil mlajši od 15 let in zares siromak.
2.)	Dobitkovina (včasih zvana tudi obrtnina) je nadomestila francoski „potentni davek" za obrtnike, trgovce itd.
3.)	Razrednina (dohodarina) (Classensteuer) je zadela letni dohodek (bila je progresivna, obdačujoč letne dohodke z 21/, do 20%).
4.)	Zapuščinski davek od zapuščine oziroma dedščine.
Osebnina in razrednina sta se odpravili 1829. 1., ko si
je fiskus za dotične dohodke odprl nov vir, „ občno užitnino".
Komaj je stopil „provizorij" v veljavo, že so se čule pritožbe. Brez beljaškega okroga je odpadlo na Kranjsko 588120.46 gld. zemljarine (z vštetim davkom za hiše). Ta svota je bila res prevelika, in v deželnem zboru in v guber-nijalni komisiji za stabilni kataster se je jela oglašati rastoča opozicija. V omenjeni komisiji je Hradecky 1822. 1. dokazoval, da so se zemljišča često napak in previsoko cenila, čisti dohodek se je napak izračunil, in vsled tega so mnogi posestniki preobdačeni in zaostajajo z davkom. Guverner sam je priznal, da so pritožbe upravičene, in da bode stavil primerne nasvete. Iste pritožbe so bili meščanski poslanci izjavili že na deželnem zboru 1821. 1. „ Slikali so bedo vsled dolgotrajnih francoskih vojsk, ki so pobrale stanovalcem vse, kar so si bili prištedili, odkar je dežela imela mir pred Turki. Slikali so posledice uvažanja tujega žita, vina itd. in zahtevali, da deželni zbor cesarju pošlje prošnjo, naj odpravi vsaj nekaj najhujših nedo-statkov. Ker pa zbor ni odobril nasveta, vložili so meščanski poslanci v svojem imeni prošnjo, a odbila se je, in zajedno se je dal prosilcem ukor, ker so vložili sami zž-se prošnjo, ne pa celi zbor; kajti to da ni postavno.
Do 1. 1823. se je zahtevala vedno ista svota zemljarine, 588120 46 gld. Cesar je sicer že 1821. 1. ukazal, da se uvede tudi v Iliriji posebni davek od poslopij kakor v „starih" kro-novinah, mesto da se pobira z zemljarino vred. Ko je pa pozneje 1. 1822. in 1823. ta ukaz preklical, izrekli so mu stanovi zahvalo, ker se ni povišala postulatna svota. Vendar se je od 1. 1824. dalje pobirala zemljarina posebej, davek od poslopij pa se je plačeval za-se. Odslej se je vedno odločneje zahtevala revizija katastra. Gubernij je sicer zagovarjal vladne organe, češ, da breme ni tako hudo, ker se je vendar nekaj davkov odpisalo, in da sedanji sistem ni slabši od francoskega,
») Zehetner, Das Extrasteuerwesen. Ullepitsch, Erbsteuer. Engel-mayr-jeve knjige o »Unterthansverfassung" na Avstrijskem in Češkem. Tschinkowitz, str. 22.
pač pa da je zanikarnost gospodarjev kriva slabega gmotnega stanja in davčnih zaostankov, a naposled je vendar priznal, da je „provizorij" v mnogih ozirih pomanjkljiv in potrebuje revizije. Saj se ni dalo tajiti, da so se množili davčni zaostanki, da se je izvršba z vojaki uporabljala vedno češče, in da so se davki odpisavali šele potem, ko je davkoplačevalec vsled rubežni že popolnoma onemogel. Reklamacije stanov so imele glede hišnega davka vsaj ta uspeh, da se je izdalo 23. septembra 1824 „Poduzhenje, Zhujezhnost per hishnoklasen-davshnim katastru". Vsled tega ukaza so se morali popraviti hišni imeniki, ako se je v osebi gospodarja ali v pohištvu kaj izpremenilo. Pri zemljarini se je pa 1826. 1. nekaj znižalo, a stare pritožbe so se vedno ponavljale, posebno tam, kjer je povodenj ali Sava opustošila, če ne čisto odnesla zemljišča, za katera bi se bila pa še dalje morala plačevati zemljarina.
Pokazalo se je, da se je bilo začelo merjenje in cenitev zemljišč z nedostatnimi močmi in, če se ne varamo, tudi z ne povse zmožnim osobjem. L. 1830. je zaukazala dvorna kancelija, da se morajo na Kranjskem namestiti samo taki cenitelji, ki so že drugodi dokazali svojo sposobnost. Cenilni komisarji morajo biti vešči slovenskemu jeziku, ali pa se jim morajo dodati pristavi, „ki so vešči temu ali vsaj kateremu popolnoma sorodnemu jeziku.1)" Kako nezanesljivo je bilo gradivo, na katero se je takrat opiralo obdačenje zemlje, o tem nas uveri ukaz, da morajo oni uradniki začeti delo čisto znova; dosedanje poskusne cenitve jim smejo rabiti zgolj kot napotilo ali informacija; jemati pa jim je pri cenitvi zemljiščnega dohodka tudi ozir na dolgost poti do trga, kamor kmet vozi žito na prodaj, na cene itd. To so bila načela, doskušena že v sosednih kronovinah, zato so jim smeli stanovi brez skrbi pritrditi. O tem času je po cesarji zaukazano preiskovanje stanovskih pritožeb dognalo, da so znašali do konca 1830. 1. zaostanki na davkih v novomeškem okrogu 54693 gld. 513/4 kr. in da je od te svote 47850 gld. 49 kr. neizterljivih! Te številke so prejasno dokazovale nujnost reforme glede zemljarine. L. 1831. se je nekaj manj kakor pol onega zaostanka odpisalo, od ostalega zneska pa se je odpisala polovica ali vsaj četrtina, drugo naj bi se poplačalo v obrokih. L. 1833. se je novomeškemu okrogu vnovič odpisalo 10149 gld. in še 41203 gld. zaostalega davka.
Vzrok previsokemu obdačenju ni bila samo nenatančna cenitev zemljišč glede dobrote, temveč morebiti še bolj previsoka cenitev pridelkov. Za podlago se je jemala sicer nekaj
*) Zadnji pogoj se je bil stavil že 1818.1. Prim. Engelmayr, Unter-thansverfassung in Oesterreich ob u. unter der Enns, str. 42.
manjša cena nego je bila tržna cena, a bila je še ta cena previsoka, ker se ni ozir jemal na stroške vožnje na trg, na tržne pristojbine, na konkurenco tujega vina in žita itd. Leta 1831. je Hradecky izračuni], da se je cenilo belega vina vedro na l—3'30 gld., rdečega pa na 12 gld., a da bi se bila morala določiti cena onemu k večjemu na 040—2 30 gld., pa še od te cene bi se moralo odbiti 32%, namreč 12%, ki so se dovolili tudi ostalim deželam, in 20% na račun slabše kvalitete. Katastralna cenitvena nadzorstva so pa podala vladi druge številke glede cene pridelkov tekom zadnjih deset let in so pre-računila, da je katastralna cena žitu za 21—36% nižja od tržne cene, vinu pa za 19—24%. Stanovski odbor je pa dokazal, da ti računi niso pravi, ker se je zapisala n. pr. v novomeškem okrogu samo cena starine, in ker mnoge grajščine niso hotele pokazati komisarjem zapiskov o prodanem vinu. Dokazali so take nejednakosti glede katastralnih cen, da je vlada 1. 1832. velela po osebji katastralne cenitvene komisije natanko preiskati vzroke zaista različnih cenilnih rezultatov iz let 1819 do 1828 v novomeškem in postojinskem okrogu, šele potem naj se stavijo definitivni predlogi zastran katastralne vinske cene. Stanovi pa so 1836. 1. zopet tožili, kako površno cenijo cenitveni komisarji, večinoma nepoznajoč deželnih razmer, in da so cenitve za Kranjsko mnogo neugodnejše, nego za naj-bližnje štajerske srenje. Vlada je takrat samo obljubila, da se bode pravo razmerje med cenitvenimi rezultati na Kranjskem in Štajerskem naredilo po dovršenih katasterskih operacijah, 1840. 1. pa je ustavila revizijo, obetajoč, da se bodo še obstoječe nejednakosti zravnale, ali pa davek tako razdelil, da bode prav.
In učinek revizije? Bil je sličen onemu v sosednem slov. Štajerji. Zemljarina se je zvišala na Kranjskem za skoraj polu-drugistotisoč goldinarjev; tako zvišani postulat se je 1843. 1. že priobčil stanovom. To je bil uspeh toliko pritožeb in revizije! Mesto znižanja bremena je došlo zvišanje!
Na novi postulat so stanovi takoj odgovorili z obširnimi pritožbami, sestavili so imenoma obilne številke, s katerimi so dokazali, da so na Kranjskem cenili in »revidirali" še dokaj neugodneje nego po sosednih štajerskih krajih. Sedaj je prišlo katastersko pitanje zopet v tir, in sicer pri osrednji reviziji na samem Dunaji. Tja so poslali stanovi grofa Anton Auer-sperga in grofa Volb. Lichtenberga. Prvi je bil izbran soglasno, bržkone, ker je v dež. zboru takrat najpogumneje zagovarjal koristi svoje domovine. Po njegovem nasvetu se je takrat izdelala »najudanejša predstava", v kateri stanovi ne zahtevajo samo, da se zniža zemljarina, temveč tudi, da se deželi vrne, kar je preveč plačala. »Zamolčati ne moremo, da

se neprestano zvišani davek pobira po istem sistemu, čegar nezanesnost se je že celo na najvišjem mestu priznala. Ta sistem se ne ujema z milostljivostjo in pravičnostjo očetovske vlade; ako ne pride skoro definitivna pomoč, bode neprestano posilno izterjevanje pretiranih davščin kronovino tako oslabilo, da bode potem pomoč večini prepozno prišla." Auersperg celo opominja cesarja na obljube Franca I. v patentu od 23. decembra 1817 in dostavlja: »Stanovi in stanovalci kranjske so od davnih časov vajeni nerazrušnost očetovskih deželnih zakonov smatrati za poroštvo svoje sreče in svojega blagostanja. Sedaj prosijo samo, da se izvrši že davno pravomočni zakon, ki se je doslej glede Kranjske skoraj v vseh točkah rušil ali ne izvrševal; zanje bode uveljavljenje najvišjega patenta z dne 23. grudna 1817 nov razlog hvaležnosti in pomirjenja, in zaupljivo bodo smeli pričakovati uspehov doslej^še nedognanih obravnav."
Žal, da ne moremo povedati, kak je bil na merodajnem mestu vtis tako pogumnih besedij, niti ne moremo povedati, kako sta Lichtenberg in Auersperg zagovarjala koristi svoje domovine na Dunaji. Osobito bi bilo zanimivo zvedeti, koliko resnice je v tolikrat ponavljani vesti, da je ugoden uspeh zasluga grofa Auersperga.1) Nočemo brez neovržnih dokazov kritikovati te trditve, samo to pa smemo verovati, da so pri dunajskih obravnavah gotovo važno ulogo igrale tiste temeljite pritožbe stanov iz prejšnjih let in tiste statistične sestave, katere je Hradeck^ nabral in ki so bile ostro orožje zoper krivično postopanje katastralnih organov. Uspeh pa je bil ta, da je cesar 18. marca 1845. 1. ukazal, da se tistim davkoplačevalcem, katerim se je vsled pretirane cenitve pridelkov zemljarina tako zvišala, da se ne da plačevati iz dohodkov dotičnih zemljišč, dovoli »začasni odlog (Zufristung) za vpla-čanje razmernega dela zemljarine, a ta svota ne sme presegati 25°/0 sedanje davčne količine". Ta dobrota se je dovolila kmalu potem vsem Dolenjcem, tako da so začasno plačevali zopet isti davek kakor do zvišanja 1844. 1. To se je zgodilo vsled nove prošnje stanov po nasvetu grofa Bar bo, ki je svoj predlog utemeljeval z razlogom, da se blagodejstvo tega odloga ne sme skrčiti samo na dolžnike a priori neizterljive zemljarine, nego da se mora razširiti na vse posestnike, ki so preobdačeni. Cesar je velel tudi, da se po uradnih organih pregleda in popravi vsa katastralna cenitev osobito v novomeškem okraji (6. julija 1845).
') pl. Radies (Oester.-ung. Revue 1886, 4. 20) navaja iz neznanega mi vira, da se je Ant. Auersperg že 1832.1., ko se je prvič udeležil dež. zbora, jel poganjati za znižanje davkov.
Kar se je doseglo, bilo je vsaj nekaj, in stanovi so hvaležnega srci izrekli svojima pooblaščencema zahvalo. Žal, da je zapisnikar deželnozborske seje zamolčal vsebino poročila, katero sta priobčila Auersperg in Lichtenberg deželnemu zboru. Ta uspeh seveda ni zadovoljil dežele, saj je bila priborjena dobrota omejena samo na Dolenjsko; zato so stanovi 1847. 1. zahtevali, da se popravi katastralna cenitev tudi v ljubljanskem in postojinskem okrogu; a vihar 1848. 1. je ustavil rešitev tega pitanja, ki se je rešilo šele dolgo potem po ustavnem potu.
V jako tesni zvezi z narodnim gospodarstvom na Kranjskem je bila preosnova užitni ne, oziroma vpeljava „obče užitnine" 25. majnika 1829. 1. Nova užitnina je namestila mnogobrojne stare užitninske pristojbine (Fleischkreuzer, Wein-daz, Weineinposition, Weinaufschlag, Getrankegefalle, Zapfen-daz, Getrankeaccise itd.) pa tudi razrednino in osebnino. Občine in dežele, ki so sedaj izgubile dotične dohodke, odško-dovale so se po dokladah k občni užitnini, ki se je v obče dajala v zakup, ali pa plačevala po poravnavi (Abfindung). Poglavitna stvar je bila ta, da se je z novo užitnino še bolj nego dotlej olajšal sosebno promet z žitom in vinom med kronovinami, oziroma med nemškimi in ogerskimi deželami. Promet z žitom, uvoz ogerskega žita se je bil olajšal že od 1817. 1. sem, ni se pa v isti meri osvobodil žitni izvoz preko državnih mej. Posledica te čolne politike in dobrih letin je bila obilica žita, padanje cene domačega pridelka in pešanje kmetijstva. Samo vinoreja se je takrat nekaterim krajem na Kranjskem še nekako izplačevala, ker se je tuje vino vsled mnogovrstnih doklad in pristojbin za toliko podražilo, da je mogel z njim tekmovati slabejši domači pridelek. „Obča užitnina" pa sedaj te zravnajoče tendence ni imela; ostala je sicer še naklada na ogersko vino, na istrijanca itd. pri uvozu, a bila je tako nizka, da ni mogla kompenzirati neraz-mernega podraženja domačega vina po dru; ih nakladah, ki so zadele domače in tuje, dobro in slabo vino brez razločka. Domači cviček se je moral umikati tujemu vinu, celo idrijski rudarski urad ga je proskribiral. Sedaj je izgubilo tudi vino prejšnjo ceno, kakor žito; za kmetijstvo, imenoma dolenjsko, bila je nova užitnina zares hud udarec.
Neugodne posledice davčne reforme so nalagale stanovom dolžnost, ukrepati o sredstvih, kako bi se pomagalo propadajočemu kmetijstvu. Ker se kmetijstvo seveda ni moglo tako povzdigniti, da bi bilo kos tujini, bilo jejedino sredstvo to-le : tuje vino naj se obdači v razmeri s kakovostjo, carina naj podražuje tudi rusko in ogersko žito. To so zahtevali stanovi 1829. 1., pa odbila se jim je prošnja po tiskani okrožnici, ne
da bi se bili naveli razlogi. Stanovi so bili žaljeni po taki obliki rešitve, in trpko je 1831. 1. tožil Lichtenberg, da je „skrajno razžaljivo, da se tako važna stvar na tak način rešuje". Odločneje so stanovi ponovili svojo zahtevo 1832. 1.; rekli so, da je često užitnina višja od vrednosti vina. Spomnili so se, da imajo do colnine tudi stanovi nekaj pravice zaradi stanovske odškodninske naklade, a sedaj jim te niso hoteli dati, še pojasnila o tej stvari niso dobili od uradov. Glede pobiranja užitnine so zahtevali, da se uvede obča poravnava (Abfindung), potem ne bode denar hodil iz dežele v tuje žepe. Doslej so dosegli stanovi samo to, da je cesar 1834. 1. znižal užitninski cenilnik za občine, pridelujoče najslabše, niti 2 gld. vredno vino; za tako vino se je plačevalo odslej 1 gld. namesto 1'20 gld. od vedra. Stanovi pa so prosili takoj, da se ta olajšava dovoli vsem srenjam, in da naj se pri poravnavi srenjam kakor pri desetini dovoli pravica prve kupnje (Ein-standrecht), „če ne, bo moral producent s svojo družino sam izpiti vino in potem bode poginil dušno in telesno".
Vsi ti koraki, katere so stanovi storili v nastopnih letih leto za letom, ostali so brezuspešni.
Končno nam je spregovoriti še nekaj o „postulatu" Srimem.
Dočim so 1821. 1. samo meščanski poslanci prosili znižanja zemljarine, ter se je postulat sam 1821. in 1822. 1. „dovolil" brez ugovora, da celo z izrazom zahvale za milost cesarjevo, ki m zvišal davka, dajalo je od 1823. 1. dalje povišanje postulatne svote celemu deželnemu zboru povod, v „posvetovalnih" shodih in v „najudanejših predstavah" slikati preobdačenje dežele. Postulat, obsegajoč samo zemljarino, bil je od 1824. 1. dalje nižji, ker je zemljarina znašala samo 537145 gld. 101/* kr., a znižanje je bilo le navidezno, ker je bil odštet davek od poslopij, ki se je pobiral samostalno. Stanovi so pa zemljarino samo zvali previsoko; od 1825. 1. dalje se ponavlja vedno obljuba, da bode sleherni davkoplačevalec vestno plačal, da je pa znižanje zemljarine „gotovo več nego zaželeno" in da „ne morejo jamčiti vplačanja cele svote". Drugikrat poudarja škof Wolf v imeni stanov, da kmet ne bode mogel dolgo še poleg težavne tlake plačevati visokega davka, da bode treba „skrajno napeti vse sile", da se vplača davek, tembolj, ker propada kmetijstvo po tuji konkurenci.
Vkljub mnogim pritožbam in prošnjam je ostala postulatna svota leto za letom jednaka, stoprav za 1844. 1. se je po katasterski reviziji izdatno — zvišala. Cesarski patent pravi kar kratko: „Trajajoče državne potrebe in skrb za odpravo nejednakosti glede razdelitve zemljarine Nas silijo, zahtevati
od Naše vojvodine Kranjske za 1844. 1. 682475 gld. 13 kr. zemljarine." Zvišanje itak ogromne zemljarine za poludrugi-stotisoč, to je bila za stanove in stanovalce strela iz jasnega neba. Da je napravila vest močen vtis, smemo sklepati iz dveh dogodkov: zapisnik seje deželnega zbora omenja prvikrat, da je guverner baron Weingarten otvoril zbor v navzočnosti mnogobrojnega občinstva, in da je predsednik v daljšem govoru navajal razloge zvišanja davka. Vlada je tedaj čutila, da je potrebno, zvišanje zemljarine javnemu mnenju nasproti z vzroki podpreti. Med ostalim je poudarjal guverner „dobroto", katero ima dežela „nedvojbeno vsled pravične razdelitve davka", poudarjal je zboljšano, a drago upravo in pravosodje, da, „anticipando" je navajal že koristi, katere bode dežela imela od bodoče dunajsko-tržaške železnice. Nedvomno je, da se je Weingarten tu pozival na „dobrote" novega katastra, čegar nepravičnost je bila vir pritožeb sleherno leto; mož je moral biti v hudi zadregi in stiski, da je branil zahtevo vlade s takim razlogom.
Kar so stanovi v svoji „najudanejši predstavi" t. 1. odgovarjali, šlo jim je prav gotovo iz srca; za „najsvetejšo dolžnost" smatrajo, „v polni udanosti izjaviti", da dežela povišanega davka ne bode mogla plačevati. „Vso krono vino kranjsko je že pred današnjim postulatnim deželnim zborom znana vest o zvišanem davku najglobokeje in neutešljivo užalila, kajti glede na § 16. najviš. patenta z dne 23. grudna 1817 se doslej nikdo niti bal ni, da se bode zvišala zemljarina, marveč je oni odstavek 26. vse naudajal s trdno nado, da se bode v najskrajnejšem slučaji dosedanja zemljarina na podlagi kata-stralnih operacij v notranjem kronovine kranjske k večjemu drugače razdelila". Sklicujejo se tudi na besede cesarskih patentov, v katerih je cesar „ obžalovati blagovolil, da državne potrebščine še vedno ne dopuščajo, da bi se znižal davčni postulat" ; nadejali so se torej znižanja davka pred nego zvišanja, kajti dežela je preobdačena v primeri s sosednimi kronovinami. Davki presegajo moč dežele, in ker so ostanovi doslej uporabili brez uspeha že vsa sredstva svoje oblasti, „ smatraj o za svojo dolžnost, izreči z najglobokejšo bolestjo, a v trdni poda-niški vernosti, da bi morali iz popolnega prepričanja in po svoji vesti odreči svojo pritrditev za tako naredbo, od katere preti najhujša beda mnogim že itak osiromašenim krajem te dežele".
In odgovor?
Stanovom se je izreklo „najvišje zadovoljenje" zaradi odobrenega postulata.
Odlok je bil kratek, tako kratek, da je pravo nevoljo vzbudil med stanovi, ki so 1844. 1. ponovili pritožbe, vnovič
se sklicujoč na § 26. patenta od 23. grudna 1817. Dušek nevolji je hotel dati grof Anton Auersperg. Vložil"je to-le izjavo:
„Ravnokar objavljeni najvišji odlok na stanovsko izjavo minulega leta, glede na povišani zemeljsko-davčni postulat, nima menda s tem nikake vzajemne dotike. Razlogi za to so morebiti iskati v tem, da se je izjava, na postulatnem deželnem zboru javno priobčena, na najvišjem mestu predložila samo v posnetku, ne pa po besedah. Ker je pa za korist dežele sila važno, da se čuje glas dežele, katero zastopa deželni zbor, t. j. sklepi, želje, prošnje in pritožbe stanov, popolnoma in v popolnem obsegu na najvišjem mestu, smatrajo podpisani za svojo dolžnost, (zahtevati)1), da se v bodoče predlože ukrepi deželnega zbora v istem besedilu, katero je odobrila večina glasov."
To izjavo je podpisalo 20 stanovskih članov (navzočih je bilo 36). A nekateri je menda niso pazno prečitali; ko se je prečitala v zbornici, oglasili so se nekateri in preklicali podpis pod raznimi uveti.2) Ipak je ostalo 13 podpisov, a predsednik ni dopustil, da bi se glasovalo o „izjavi" Auerspergovi. Seveda tako radikalnih duhov ni bilo dokaj v zboru, kakor je bil pesnik Anastazij Griin. Pred 1848. 1. so smatrali moža s takimi nazori za nekakega revolucij onarj a, in zapustili so ga pri prvem poskusu vsi, ki so se bali, da se ne bi zdeli nelojalni.
Sklep iz 1844. 1. so 1845. 1. ponovili stanovi, dostavivši nado, da se bode deželi presežek zemljarine (146744 gld. I1/* kr.) povrnil. Izjavili so z 21 od 33 glasov, da ne bodejo sodelovali pri izvršitvi one zahteve, ki presega deželne sile.
Zadnji postulat se je poslal stanovom 1847. 1. Odbornik gosposke klopi ga je sprejel, a z jako kratkim govorom, ki se močno v tem ozira razločuje od običajnega govora minulih let. Rekel je samo, da bode oddal postulat posvetovalnemu deželnemu zboru, „da temeljito preudari, v katerem smislu se naj odda najudanejša predstava cesarju". Vsebina te izjave je bila stara, v prejšnjih letih običajna; poudarjala je pritožbe zaradi preobdačenja „vsled absolutno in relativno pretirane cenitve pridelkov." Dovolitve 1845. 1. niso mogle utešiti nezadovoljnosti kronovine, dokler se ni vsa katastralna ope-
1)	Ta beseda je v izvirniku izostala, oziroma Auerspergu v „pe-resi obtičala".
2)	Dr. Czuber in Ant. Jelovšek-Fichtenau je nista pazljivo brala; bar. Leop. Lichtenberg in Filip Rechbach nočeta, da bi se smatrala „iz-java" za „pritožbo, kateri se nisem hotel pridružiti"; preklicali so podpis končno korarja Jur. Zupan in Pavšek in novomeški prošt Albrecht.
racija postavila na zares pravično, dejanske razmere kolikor mogoče poštevajočo podlago.
Naslednjega 1.1848. je bil deželni zbor sestavljen na nekaj drugačni podlagi, a bavil se je že s čisto drugimi stvarmi *). Ko se je ta zbor zaključil, doigrali so stanovi svojo ulogo. 16. junija 1849. 1. je podpisal minister baron Bach odlok, ki pravi, da se bode uvedla nova ustava dežele Kranjske, in da vsled tega mora prenehati delovanje stanov.
') Prim. „Slovenei in 1848. 1."
Doneski k historični slovenski dialektologiji.
Spisal Vatroslav Oblak.
ovejša preiskavanja so pokazala, da so bila glavna narečja različnih slovanskih jezikov že v početku slovanske pismenosti in književne delavnosti v glavnih potezah razvita. V tej za nas nastarejši pristopni dobi seveda še niso bile razlike tako znatne, kakor dandanes, mnogo posebnostij še celo ni bilo, in drugim razlikam, katere so pozneje postale jako važne in karakteristične, najti je v nekaterih slučajih komaj slab sled. Znano je, da so pred štiridesetimi leti najboljši poznavatelji ruskega jezika in njegove zgodovine mislili, da je šele mongolska invazija povzročila razcepljenje ruskega jezika v dve glavni narečji, severno ali velikorusko in južno, malorusko. Toda v kratkem se je moralo to mnenje opustiti. Lavrovskij je dokazal, da so najvažnejši znaki novgorodskega govora bili razviti že v starejši dobi, in poznejša preiskavanja zgodovine ruskega jbzika, osnivajoča se na lepem številu starih spomenikov, potrdila in podkrepila so to znova. Sedaj se da že z nekako gotovostjo povedati, kateri od starejših ruskih spomenikov spada v oblast severnega, kateri v področje južnega narečja ali celo beloruskega govora. Pri tem ostane še vedno nekaj — dasi malo število spomenikov — katerim manjkajo jednako znaki severnega, kakor južnega ali maloruskega narečja. To so večinoma spomeniki pisani v centrih istodobnega književnega delovanja, kjer so bile zahteve do književnega jezika mnogo strožje, kjer je bilo poznavanje cerkvenega jezika boljše in natančnejše, in zato niso pisatelji in posebno prepisovatelji tolikokrat odstopili od spoštovanega cerkvenega jezika. V nobenem starejšem spomeniku pa ni najti pravega narodnega jezika, jezik v svoji glavni bitnosti
je vendar povsod cerkvena slovenščina, in samo v nekaterih točkah glasoslovja, oblikoslovja in sintakse odstopajo ti staro-ruski spomeniki več ali manj od cerkvenega jezika ne najstarejše, nego že poznejše dobe. Cel<5 v spisih juridičnih (v aktah in listinah) ni se jezik oprostil popolnoma verig cerkvenega jezika, in kakor vemo, poznava se ta vpliv, restavriran v XV. stol., še danes močno v ruskem književnem jeziku.
Te obče znane stvari sem hotel samo radi tega omeniti, da pokažem jeden jasen in nedvojben primer dualizma med narodnim in književnim jezikom stare dobe. Pri tem je tedaj popolnoma razumevno, da marsikatera posebnost, katera je bila že zdavna razvita v narodnem govoru, ni prišla na površje v književnem jeziku, da se ni sprejela v književni jezik. Z druge strani so se pa oblike in glasoslovni pojavi še dolgo ohranili v književnem jeziku neizpremenjeni, ko so že mnogo prej izginili iz govora. Živa beseda in narodni govor sta vedno bila daleč naprej pred pisanim jezikom. Radi tega odnošaja med pisanim jezikom in narodnim govorom je v mnogih slučajih težko sklepati in določevati, kako se je v nekem določenem času ali recimo stoletji govorilo. Tako n. pr. pred XVI. stol. ne najdemo za mehak d v beloruščini današnjega dz, in vendar bi se ne upal trditi, da se je iz mehkega d' šele v tem času razvil dz. Sicer je znano, da mehki glasovi niso bili v onih jezikih, v katerih se je mehkost naj dalje razvila, t. j. v poljščini in nekoliko tudi v ruščini, v najstarejši dobi na sedanji stopinji mehkosti. Tako je imela najstarejša poljščina še mehak f in ne sedanjega rz. Isto velja o drugih slovanskih jezikih, tako se je pojavil v češčini h za slovanski g še le v XII. stol. Tam, kjer je književni jezik zapustil v nekaterih slučajih svojo staro pot in se zložil z narodnim govorom, treba je vedno razločevati dve vrsti odstopkov; v nekaterih spomenikih je pisec hotel uvesti nekatere posebnosti narodnega jezika v stari književni jezik, v drugih so mu pa pri prepisovanji ali spisovanji ušle marsikatere lastnosti in posebnosti onega jezika, katerega je sam govoril, nevede in in proti njegovi volji v tekst; omenimo samo a za stsl. a v nekaterih srednjebolgarskih spomenikih.
Tako je bilo v onih jezikih, katerih književni organ ni bil domači govor, nego tuji in sicer cerkveni jezik. Pri onih narodih, kjer so se takoj prvi književni poskusi pojavili v domačem jeziku, stala je stvar v najstarejši t. j. v prvi dobi književnosti nekoliko drugače. Pisalo se je v narodnem jeziku, in sicer v onem narečji, katero je govoril pisec. Šele pri daljšem razvijanji književnega jezika in posebno tam, kjer se je vsa književna delavnost koncentrirala okoli gotovih središč, počele so se tudi pri teh narodih razvijati razlike med na-
rodnim govorom in pismenim jezikom. To pa se je moglo šele tedaj zgoditi, ko je jeden pisatelj vedel vsaj nekaj o drugem, ko je bila nekaka vez med posameznimi književniki, in književna delavnost že precej razvita. Prvi poskusi slovenske pismenosti, brizinski spomeniki, ljubljanska conf. gen., celovški in beneški rokopis, pisani so v narodnem govoru, in sicer v različnih narečjih, ker so najbrž postali tudi v različnih krajih slovenske zemlje. Tudi najstarejši tiski protestantskih pisateljev so pisani še v narodnem jeziku, če odštejemo minimalni vpliv hrvaščine. Toda na konci XVI. in na početku XVII. stol. nista več bila književni jezik in narodni govor določenega kraja jedno ter isto, med obema je že bila razlika. Književni jezik, kateri je bil že v drugi polovici XVI. stol. kolikor toliko konsolidiran, ostal je merodajen v knjigah celega XVII. in še celo XVIII. stol. Mnogo posebnostij in pojavov, kateri se v XVII. stol. že niso več govorili, pisali so še dosledno in vestno, in če je najti kaka izjema v tej ali oni knjigi, vtepla se je ta proti volji pisateljevi. Dovolj je, če opozorim samo na naš nekdanji trdi l. V knjigah dolenjskih in gorenjskih pisateljev ga najdemo dosledno še v poznejši dobi v partic. in tudi drugod, dasi ni nikakor dvomiti, da ga pisatelj sam, razven te ali one izjeme — ni več govoril, da je on pri tem samo posnemal starejše pisatelje in da se ni upal prestopiti mej književnega jezika; u ali v za l se je najbrž smatral v književnem govoru za barbarizem, kakor je to še dandanes mnogim olikancem. Tako piše n. pr. še Rogerij (1731) v partic. etc. I, toda da ni tako govoril, vidimo iz nekaterih primerov, kjer je po nepazljivosti tako zapisal besedo, kakor jo je govoril: od tau 6, zhako 7, pdkou 28, 74, na pu 82, 84, 115. Isto opazim v J. Bapt. V. kn On piše ne samo paku 4, 5, 86, debu 92, deu 510, nego tudi Jteku (stekel) 22, saslushu 24, fmerdu 95, doteknu 221.
Če hočemo tedaj iz pisanih in tiskanih virov — in drugih ni — spoznavati jezik te ali one dobe, treba je vedno v po-štev jemati zgoraj omenjeni dualizem in nikoli ne preveč verovati pisanemu jeziku, s kratka, treba je pri preiskovanji zgodovine jezika postopati kritično, treba je znati brati svoj vir in s pomočjo kritičnega preiskovanja posneti iz pisanega govorjeni jezik. Zato pridejo različni preiskovalci tudi do različnih rezultatov: „si duo legunt idem, non est idem" da se tudi tukaj reči. Da je tako postopanje tudi v slovenščini upravičeno, in da je tudi tukaj skrajni skepticizem proti pisanemu jeziku na svojem mestu, za to hočem samo iz J. Bapt. navesti nekaj primerov. Ta pisatelj iz konca XVII. stol. je pisal za stari t še l, toda govoril že m — v, in to ga je zavedlo, da je zapisal tudi polsdigne 11, 20, polsdignil 12. V njem najdemo mimo navadnega ol — l v nekaterih slučajih tudi au n. pr. tauzhi 6, tanzh
39, 54, tauzheio 39, taukil 39, 40, ftauzh 548, samauzhat 14, kauneio 20, 81,/hauzh 37, fauzh 145, paush 44, pauh 44, daugu 79, iabauka 80, 81, bauha 125, bauhe 125. Pri tem ni prezreti, da pri ohranjenem l (v pisavi) piše skoraj izključljivo o (tedaj ol), kadar pa zapiše u, daje prednost vokalu a. Ta pisava au je pri J. Bapt. samo pisateljska teorija, v svojem domačem narečji ni našel za njo prave podlage. Najbrž je vedel iz starejših knjig, da stoji v nekaterih primerih al (l), kjer govori on ow, in tako je njegov au morda samo njegova kombinacija stare pisave al in njegovega govora ow—ou.
Glavna slovenska narečja so bila razvita že v jako stari dobi, če tudi še niso takrat imela vseh sedanjih znakov in po-sebnostij, po katerih se sedaj razlikujejo drugo od drugega. Že brizinski spomeniki iz X. stol. pričajo, da se je v tej stari dobi jugozapadno narečje (koroško) razločevalo od ostalih, da je imelo najvažnejše posebnosti, katere ga ločijo še dandanes od sosednih, tako vy za izz ostalih govorov, skupino dl tudi v takih slučajih, kjer imajo vsa ostala narečja samo l, in če ni a v besedi vnosa (acc. plur.) pomota, kaže tudi v oblast žf omenjenega narečja. Iz ljubljan. conf. gen. in celovškega rokopisa, ki sta oba iz prve polovice XV. stol., vidimo, da sta v tem času bili že razviti dolenjščina in gorenjščina, toda gotovo še ne na današnji stopinji razvitka; mnogo pojavov, kateri se sedaj nahajajo v teh narečjih, takrat še ni bilo. Stari kajkavski govor se je že v XVI. stol. skoraj tako znatno razlikoval od kranjskih narečij kakor dandanes, in če se oziramo še na slovenska imena v latinskih listinah iz oblasti tega narečja, raz-vidamo, da je tako bilo že v XIII. stol. Za beneško narečje imamo spomenik iz konca XV. stol., in ta zopet priča, da se je že takrat to narečje razlikovalo od sosednih. O tem se tedaj ne da dvomiti, da so glavna slovenska narečja bila razvita že mnogo pred XV. in XVI. stol., da celo že v X. stol. ni bilo skupnega t. j. jednotnega slovenskega govora. Te razlike so se v teku časa poostrile in povekšale, in k njim so pristopile še druge in novejše. Za zadnje je mnogokrat pri sedanjem materijalu težko določiti, kdaj so se v živem jeziku pojavile, in kako dolgo so se v govorjenem jeziku držale in ohranile stare oblike in posebnosti. Marsikateri novejši glaso-slovni pojav in marsikatero novejšo obliko so smatrali pisci za barbarizem in zato je niso uvedli v književni jezik. Tako je n. pr. najti v prvih in najstarejših kajkavskih tiskih še bum, buš, bu v mnogih primerih, v poznejših pisateljih in knjigah XVII. stol. so te oblike že silno redke in daljši budem etc. prevlada odločno, krajše oblike se niso več smatrale za elegantne in književne, in zato so se jih izogibali pisatelji. V sedanjih dolenjskih govorih (če tudi ne vseh) in nekaterih
notranjskih narečjih se za m v nekaterih slučajih (navadno v dolgih zlogih) govori u, toda kdaj se je ta glas iz starega etimologičnega u razvil, to se po tiskanih in pisanih virih ne da lahko določiti. Govor kakor kruha, Iciidu, muha etc. se je moral smatrati za barbarizem ali saj za neelegantnost in zato se mu ni dalo mesta v knjigi, posebno ker se je tak govor močno razlikoval od navadnega in že precej utrjenega književnega jezika.
Jezikovni pojavi niso v vseh slučajih imeli v stari dobi istega geografičnega obsega kakor dandanes, dasi se lahko reče, da so bile meje narečij navadno že v starem času skoraj iste kakor v sedanjosti, kjer se niso vršile pozneje kake preselitve in druge bolj zunanje izpremembe. Skupina dl v nekaterih besedah razven partic. praet. II. je danes omejena na koroška in nekatera sosedna štajerska narečja,1) v starem času je ta posebnost morala biti mnogo bolj razširjena in je obsezala najbrže celi severni obroč slovenskega jezika, tedaj severna narečja, katera so geografično bila najbliže češkim krajem in so celo mejila s Čehi. To moremo sklepati iz krajevnega imena Dudleipa med ogrskimi Slovenci.
V sledečem hočem objaviti nekaj gradiva za poznavanje slovenskih narečij v prejšnjih stoletjih. To gradivo se sicer ne odlikuje po veliki starosti, kajti jako starih spomenikov in virov sploh nimamo, ipak seza v početek in prvo polovico XVII. stol. in ima to veliko prednost, da je zapisano po narodnem govoru. Zato mislim, da ni odveč, če se spravi na dan; saj počiva že dovolj dolgo v miru v ljubljanski knjižnici. Temu dodam še poročilo o Truberjevem katekizmu (1575).
Naj mi bo dovoljeno, da izrečem na tem mestu nekaterim gospodom svojo prisrčno hvalo, ker so me podpirali pri tem delu. G. F. Trinko v Vidnu mi je poslal lepe podatke o beneškem narečji Št. Peterskem, od g. dra. K. Štrekelja sem dobil manuskript njegove obširne razprave o fonetiki kraško-goriškega narečja in g. gimn. prof. I. Milčetič na Reki mi je poslal Truberjev katekizem, katerega sem imel več časa pri sebi. Da sem dobil to jako redko knjigo na dom, imam se zahvaliti ljubeznivemu posredovanju svojega spoštovanega učitelja g. prof. V. Jagica.
*) Ta skupina dl je v zapadnih štajerskih govorih na južni strani Drave, kateri tedaj mejijo neposredno na koroška narečja in poznajo tudi šeta za ta, ito za to, štam za tam etc., saj kakor se govori na za-padni strani od Šoštanja, omejena na glagol moliti, tedaj modlit.

I.
Skalarjev rokopis iz 1. 1643.
Jako važen vir za poznavanje pravega narodnega govora iz prve polovice XVII. stol. je Skalarjev rokopis. Skalar piše povse svoje domače narečje in preseza v tem obziru ne samo vse knjige iz te dobe, nego nadkriljuje celo skoraj vse rokopise, kjer se jezik vendar precej prosto giblje in prekoračuje meje književnega jezika. Jaz skoraj nobenega rokopisa iz XVI. in XVII. stol. ne poznam, kjer bi bil jezik tako priprost, tako naroden. S tem seveda nočem priporočati Skalarjeve pisave, ona je prav slaba, polna celo takih germanizmov, katere je v tej dobi le redko najti v drugih virih, toda za poznavanje narodnega slovenskega jezika XVII. stol. je ta rokopis važen. To je Šafank pred mnogimi leti opazil, on pravi (Geschichte der siidslav. Literatur) I. 131: „Der Uebersetzer ist zwar in der Grammatik ganz unschuldig, und schreibt nach der Bauern-Aussprache z. B. sogar peftim, weil pustim so lautet; so auch shie brenne, von zgrni der Imperativ; auch germanisiert er entsetzlich z. B. najdek neidig fur nevošliv etc., hat aber den-noch manche seltenere und beachtenswerthe Worter und Wortformen, wie friep wild, „grausam". Pa uprav radi te „ne-dolžnosti" in grammaticis je nam ta rokopis dragocen. Vendar čisto prost vpliva književnega jezika tudi Skalarjev jezik ni. Temu se ni nikakor čuditi. Vsak slovenski književnik in pisatelj one dobe se je gotovo bavil mnogo s slovenskimi knjigami, posebno če je bil duhovnik, in večina knjig je bila cerkvenega in pobožnega značaja, in tako mu je od čitanja knjig marsikaj ostalo v spominu, kar je pozneje tudi on rabil pri spisovanji. Drugače si jaz ne morem lahko pojasniti, da Skalar skoraj brezizjemno piše l tam, kjer se je govorilo že w.
Skalarjev rokopis se nahaja v ljubljanski licealni knjižnici; to je vezana knjiga, katera obseza 435 listov. Ves rokopis deli se v dva dela in ima tudi dva naslova, prva polovica sega od prvega lista do 190. (inclus.) in ima naslov: Shulla tiga premishluuana sfoshena skusi brata Joannesa Wolfa reformiraniga Franciscaneria is pouella tiga Visolcu zhastitiga Firsta inu Gospuda, Gospuda Wilhelma skoffa v' Priskni (sic). Istiskana v Insprukhi per Johannu Jachen 1633. Ta naslov se nahaja na obeh straneh tretjega lista, kajti prva dva lista sta večinoma prazna ali pa imata latinsko molitev. Za to polovico sledi ne-paginiran list in ta ima naslov cele druge polovice, katera seza od lista 191 392 in sicer se glasi: Rvemplar Od Suetiga Bomuentura Zhloueku naprei postaulena lcoku fe ima eden spet s' Bogam sdrusliiti skusi pokuro ker se ie od niega skusi greh odlo-zhil. V enim sgouorianiu mei zhlouekam inu Dushizo. Breouiloguium.
Is letinskiga na Nemskho, is nemshkiga na slouensko perloschen 1643 in Decemb. skusi Adama Skallaria Mafhnika. Na listu 393 in 394 je: Vsakdanie Spomishlane Vernih karshanskich Dushiz, stuprau AndocUiuich Luch.1) Za tem sledi nekaj praznih in nepaginiranih listov in potem: Vselai inu Nikoli, to ie Vezhnost. Ta perui deli Od te prestrashne vezho terpezhe peklenske martre (395 —435). Članek: „ Vsakdanie Spomishlane" ni končan, imelo bi še nekaj slediti, kajti zadnje besede so: Per tem bosh tudi vidila vse S'uetnike, vse Chore teh Angelzou, Patriarchou, Prerokou. Tudi na prvi strani lista 424 manjka nekaj in je tudi nekaj praznega prostora na listu, da bi se bilo pomanjkljivo pozneje dostavilo, zadnje besede so: nLeto ie ta ueliki uzhenik v Antiochij gouorel, ker so iogre ta perui krat kerfhenike iemenuali ob tem zhafsu keder ie se ta perui zlias kersh: Cerkue bili inu fe ie she s. ozhakou, marternikou vzhenikou suetost suetila kai bi on bil sa boshio uolo od teh sadnih zhajou gouoril. S. Bernardus na tem sueti" in potem sledi na listu 425 a takoj „od podloshnih pokorshena, od sakonskih zuht, inu shposhtenie inu kai ie vrshoh de Antekrist na-pride, sakai she sedai Christus od neh ueliku ni sposnan, inu per teh mogozhnih ie nasnan". Jasno je tedaj, da tukaj nekaj manjka in sicer konec drugega poglavja in početek tretjega.
Prva polovica rokopisa namreč „Shullaa je razdeljena v petnajst poglavij in sicer I. poglavje list 2—21 a „ Od pet ve-fselih skriunostih,a kjer se razlagajo trije odstavki „od angelskiga zheshena" za katerimi sledi Premishluane in potem jedna molitev. II. pogl. 21 b—32 a: Od obijskana Marie Diuize k Elisabethi zopet v treh odstavkih z dvema premišljevanjema in dvema naukoma ter jedno molitvijo. III. pogl. 32 a—44 b: Od vefseliga Roistua Christusa Jesusa tudi v treh poglavjih z dodanim naukom in molitvijo. IV. pogl. 45 a—58 a: Od Vefseliga Offruania Christusa Gospuda Nashiga v' Jerusalemskim Templi. V. pogl. 58 a —70 b: Od Vefseliga Naidenia tiga Lubesniuiga Ottrotzhizha Christusa Jesusa v Templi. VI. pogl. 70 b—83 b: Od Tih Petih Sha-lostnih Skriunostih, Od Olikoue Gorre. VIL pogl. 83 b—95 b: Od terpeshliuiga Gaishlania Christusa Jesusa. VIII. pogl. 95 b—106 a: Od tiga Zillu Ostriga Kronania Jesusa Christusa. IX. pogl. 106 a —119 a: Od sodbe k' smerti inu od noshenia tiga suetiga^ krisha. X. pogl. 119 b—135 b: Od Tiga Na Vsmileniga Krishania Jesusa Christusa. XI. pogl. 136 a—149 b: Od Vefseliga gori Vstaiana Jesusa Christusa. XII. pogl. 149 b —159 a: Od zhastitiga V Nebu hoiena Christusa Jesusa. XIII. pogl. 159 a—166 b: Od Poshillana Boga suetiga Duha. XIV. pogl. 166 b—177 a: Od V Nebu hoiena Te zhastite Nebeshke kralize Marie Diuize. XV. pogl. 177b—190b: Od zhastitiga Kronania Kralize Nebeshke Marie Diuize.
') Najbrž pomota, imelo bi stati Dush.
V Exemplaru so pobožna premišljevanja, in sicer v obliki razgovorov med človekom in dušo. Na listih 202—329 so tri premišljevanja, katera se dele zopet v več poglavij. Ta premišljevanja so, kakor se 202 a izrecno omenja: V tem peruim, koku ie shlahtna ta dusliiza od Boga stuariena • v tem drugem, lcoku gerdo je skusi greh ob soio lepoto pershla. V trelcim, koku ie skusi Christushouo terplenie spet ozhishena. 329—334 b je članek „Od Te Sadnie Shtrashne Sodbe, Inu od Smerti, tudi v obliki dialoga; 334 c—345 b pa „ Od Sodbe Boshie Inu Peklenske Martre" (dialogi); 345 b —392 a „ Premishluanie Od Nebeshkiga Vefsella Inu Isuelizhania". Zadnji članek v rokopisu, kateremu je naslov „Vselai inu Nikoli" (395 a—435 b) ima dve poglavji in sicer „ Ta perui deli, Od te prestrashne vezhno terpezhe peklenske martre (395 a—410 a); Ta 2. taill. Od veliziga haufna teh ferdamanih inu od maihiniga shteuena teh isuolenig (410 a—435 b).
Glasoslovje.
Za slovenski jezik j ako karakterističen glas je namestnik stslov. poluglasnikov b in s. Po refleksu teh poluglasnikov moremo sloven. narečja deliti v dve veliki skupini, v severno-iztočno in jugozapadno. V prvi odgovarja jima v nenaglašenih in naglašenih zlogih jednako e, kratek in dolg, v zadnjih pa v naglašenih a, v nenaglašenih in kratkih pa kratek in nejasen glas, kateri se v navadni izreki bliža e, nekak poluglasnik, tedaj n. pr. pes toda pasji. Najbrž je bila jednaka razlika med kratkimi in dolgimi (prvotno in sekundarno) zlogi v severo-iztočnih narečjih, v prvem slučaji je bil isti nerazvit glas podoben jako e, iz njega se je pozneje razvil tudi v kratkih zlogih e in se tako- izjednačil z refleksom naglašenega a, s; to velja najbrž vsaj za nekatera štajerska narečja, kjer se tudi govori za stari r glas er. V Skalarji je še dobro opaziti razloček med kratkimi in nenaglašenimi zlogi in onimi, kjer stoji dolgi naglas; v zadnjih piše izkjučljivo a, v prvih pa izraža nejasen glas z e ali pa i. On piše tedaj strashan 4 b, 53 a, volan 9 b, fladak 258 a, teshak 18 b, 89 b, zhast 348 a, 364 b, dan 45 b, daniz (daniz postal es wurde Tag) 65 b, u farne 5 b, 8 b, faufamite 196 a, polahkane 91 b, ganeio 208 b. Ta glas a = b, s je iz naglašenih zlogov vsled vpliva analogije prodrl tudi v nenagla-šene, kjer mu prvotno ni bilo prostora; hotela se je razlika med posameznimi skloni v deblu odstraniti, kar je nam tudi od drugod znano. Nom. čast je povzročil, da se govori in piše zhasti 16 a, 389 b, instr. zhastio 17 b, 23 b, 57 a; ta a je izpodrinil b (i, e) tudi v zhastiti 14 a, toda zhestio 357 a in prezhe-stita 200 a. Tudi lahku 100 b, lahko 251 b, 274 b, bo semkaj prištevati.

Dovolj primerov je v tem rokopisu, kjer se sicer piše a, toda kjer se ni govoril ta glas, nego a nadomestuje v teh primerih samo grafično poluglasnik, za katerega se navadno piše e ali tudi i; ti primeri se smejo saj po nekoliko smatrati za vpliv književnega jezika. V starejših tiskih se prav pogostem piše za ta glas a, či mimo e, in to je posnel Skalar. Semkaj prištevam primere kakor shal 3 b, 22 b; govorilo se v tem času in v tem narečji ni niti šal ni šel, nego šow ali morda šew — šil, pershall 10 a, mifal 61 a, lubesan 73 a, 75 b, pakli 7 a, sha-lostun 78 b, staber 87 a, stabru 89 b. Da v teh primerih res ne predstavlja a istega izgovora, kakor v zgoraj omenjenih na-glašenih slučajih, to vidimo jasno iz tega, ker baš v istih slučajih in v istem položaji najdemo tudi e in i, kakor se navadno piše glas f> («): lubesen 2 b, lubesin 42 b, 47 b, 60 a, nashel 12 a, nishil 11 b, prishel 12 a, shalostin 33 a, 74 b, stebru 89 b, pekel 2 b, 3 a, 16 b, peklenski 7 a. Sem spada morda tudi katerih 4 b, kateri 6 b, 8 a, 29 a, katere 7 a mimo nikiteri 22 b, vsaketeri 29 b, neketere 226 a, ufsakiteri 31 a etc.
V kratkih in nenaglašenih zlogih odgovarja stsl. j in ti nejasen glas b (e), za katerega piše navadno Skalar e ali i, ker je stal nekako v sredini med kratkim e in i. Nekaj primerov sem baš omenil, drugi so n. pr. dishia (Regen) 3 a, mezh 55 b, teme 65 b, senie 286 a, sheshteti 213 b, megla 326 a, pofeh-niti 243 a, semna 263 a, semnih 272 b, kesno 297 a, mogil 59 b, sesliesh (sisati) 219 a, posebno pa v sufiksih: konez 4 a mimo konz 199 a, 205 b, angeliz 6 a, 12 a, b, 13 a, 16 a, 55 b,- če se ni v tem slučaji že govorilo anglc kakor služabnca (shlusabenza), osnanuauiz 22 a, kupez 86 b, sapelauez 107 b, peklensko 200 a, done s 207, 222 a, 365 a, donesh 251 b, studeniz 15 b, studenz 196 a' redik 40 b, pozhitik 63 a, sazhetik 194 a, 199 a, 205 b. K tem primerom prištevam tudi min 24 a, ueliku min 45 b, 77 a, 84 a, 86 a, — sicer bi se dalo v tem slučaji morda misliti, da se je res i govoril (dasi kratek) radi vpliva sledečega mehkega soglasnika, toda mimo tega se tudi piše mene 274, kar kaže, da je tudi v prvih primerih i brati t>. Celo imperat. usimi 212 b je najti, kjer še ni izpodrinil praesent. a glasa b, kakor je že brati faufamite 196 a; zanimivo je tudi ode (otz) febe 202 a, kar nas spominja na podoben pojav v kajkavskem in čakavskem narečji, samo da odgovarja v zadnjem našemu e samoglasnik a.
Mimo a in i> odgovarjata v gotovih slučajih še o in m stsl. poluglasnikoma, toda v vseh teh primerih so vplivali posebni vzroki, navadno sosedni soglasniki. Tako je n. pr. v in tudi l, pozneje w nenaglašen b, « in tudi v naglašenih zlogih spremenil v o: cerkoune 196 b, so u/emi 195 a, so v/uo 199 a. Tako je najbrže tudi o v lohko 258 a, lohku 274 a, loshe 339 b razložiti. Pri dones 207 a, 222 a, 365 b etc. seveda ni mogoče iskati
V. Oblak: Doneski k historični slovenski di:
vzroka temu nepričakovanemu o v bližnjih soglasnikih; najbrž ima prav Škrabec, kateri misli, da se je iz refleksa kratkega h pri prenesenem dolgem naglasu pojavil ne a, nego odprt o.
Kakor v srbščini in nekaterih ruskih, narečjih razvil se je tudi tu iz m, vb vokal u. Tukaj ne mislim na praepos. vz, za katero se tudi govori v mnogih slučajih in krajih navadno u, ker pri tem so najbrž vplivale oblike (sestavljenke) s prvotnim u, nego na take primere kakor vun, us. Najjasnejše je to pač v slučaji duri 311 a. V primerih kakor vun se je najpoprej razvil u in potem se mu je dodal — kakor je to v nekaterih narečjih sploh navadno — v. Tako n. pr. Valjavec poroča str. 10, da se v pre-dvorskem narečji v početku besed dodaje v, ne samo vokalu u (vuk, vučen, vupanje, vura etc.), nego tudi o (== o in a) n. pr. voča, vofom (hočem), vdgu, in tudi v bohinjskem narečji je najti nekaj podobnega. Skalar piše s« in govoril je pa najbrž jednako in sicer m: vun 24 a, 83 b, us 53 a, sumi 93 a. Tem manje bi tedaj pričakovali ueshgati (stsl. vsžešti — žbga) 300 a, česar — kolikor se spominjam — nisem bral v drugih virih; toda kakor najdemo ves (omnis) mimo vus, vos, tako je pojasniti tudi ta primer.
Največ težave dela razlagi lushniui 223 a. če bi bilo lagati, dalo bi se v prvi vrsti misliti na vpliv nemškega lilgen, liogan, kaj takega bi v Skalarjevem jeziku ne bilo čudno. Toda lužnjivi je že preveč oddaljeno od nem. liigen Če se je v tem slučaji res tako govorilo — in jaz bi sedaj o tem ne dvomil — ne preostaje drugega, kakor lu = h razložiti kot kombinacijo ali kontaminacijo dveh oblik. Iz starega hžb, gen. foži moralo se je v slovenščini, vsaj v nekaterih narečjih, razviti laz in Iži, kakor najdemo tudi v češčini Ihati, Ihu mimo samostalnika lež in v poljščini tgač, tga mimo tež ali v gorenji sorb-ščini thač in celo Iza; tudi ruščina ima Igat/,, Ihati. Iz kratkega / se je razvil v slovenščini u, tedaj v tem primeru v vseh sklonih in oblikah, kjer ni deblo naglašeno, uži, ugat, mimo tega pa laž, lažem-, razumevno, da je jezik izjednačil te oblike in sicer tako, da je navadno laž, lažem s svojim a in nekolikokrat tudi s svojim naglasom prodrlo, samo redko se najde lugat. Podobno obliko omenja Baudouin de Courtenay, Otčet.y str. 66 iz bohinjskega narečja wds, waž<z toda wže, in kakor mi poroča g. St. Škrabec, govori se sploh v Ribnici pa tudi okoli Gorice lugati mimo logati (in za zadnje imamo primere v starejših protestantskih tiskih). V Ribnici se sliši tudi lugak mimo lažji-, podobno temu je tudi (po poročilu Škrabčevem) utar na Goriškem in lutar v Ribnici. V J. Bapt., kateri piše lash, lagat in mimo tega tudi po starem pravilu: fe lega V 73, leshnive V 74, najdem tudi komparativ lushei V 149 in lushej V 505, kar se je razvilo na isti način. Že v stari srbščini, in
sicer v listinah cirilskih, kjer se je v neki dobi počel l izpre-minjati v o, nahaja se nekaj našemu pojavu podobnih primerov, kateri se imajo razložiti na isti način, in sicer lozica za navadno hžica, lažica in lozična mimo lužica. Da, nahaja se, če ni pogrešno pisano, celo ona posredna oblika, katere ne morem zaslediti v slovenskih virih, katera je služila oblikam z lo v podstavo, namreč gen.-plur. ožicb (Daničic, Rječnik iz književnih starina srpskih II 27).
Etimol. e se je v slovenšč. celo v onih narečjih precej neizpremenjeno ohranil, kjer so se ostali samoglasniki skrčili in celo izgubili. Med vsemi samoglasniki je e mimo o najbolj konservativen glas; kjer se je izpremenil, vplivali so navadno sosedni glasovi. Tako je tudi v Skalarji, ipak so tudi tukaj izjeme, katere se nahajajo v vseh narečjih več ali manj. V prvi vrsti je omeniti, da se glasi nikalnica ne v sestavljenkah in sploh v tesni zvezi s sledečo besedo v nenaglašenih zlogih na: na nosel 191 b, na more 6 a, 17 b, 192 a, naufmileni 193 b, nadolshne 191 b, nauoshliuost 56 b, narad 75 b, napametniga 84 b, nasastopniga 84 b etc. Vendar se nahaja, dasi jako redko, tudi ne n. pr. nezhisti 193 b. Drug podoben slučaj je an 230 a, 290 a etc. mimo en 192 a, ena 196 b, eniga 193 b etc. Iz je se je razvil i v vprašalnici kje = ki (mimo kie 192 a), kar je danes jako razširjeno in se tudi že v starejši dobi lahko mnogokrat najde. Dalje najdemo motnra m. stsloven. mr&mrati 221 a. Mimo ka-menou (gen.-pl.) 379 a, se najdejo že oblike z i n. pr. kamini (instr. plur.) 379 a, kaminou 276 a, kaminih 230 b. Kako je v tem slučaji brati e m i? Je li to namestnik sekundarnega b, in zakaj je oslabel; v teh primerih etimol. e v 6? O tem, da se je v teh primerih v Skalarjevem jeziku govoril b, ne da se lahko dvomiti. Mi najdemo podobne primere že v Krelji, kjer se bere n. pr. kaman 21 b, kamanatih 64 a, ta a je gotovo brati ko o; Truber ima v podobnih slučajih še navadno e, toda v poznejših pisateljih n. pr. Stapletonu je že zopet najti t>: lcamen pa kamina. To oslabljenje etimol. e v nejasen glas b v nenaglašenih zlogih se ni zgodilo čisto fonetičnim potem, vplivali so sorodni in podobni suffiksi*), s katerimi je jezik tudi končnico — en — izjednačil; taki sufiksi so — b m (boben, česen, brezen, beden etc.), — em (sežen, sužen, bedenj), nekoliko tudi — em in — m. Pri tem lahko opozorim na jednaki pojav v srbhrv. Mimo srdacan, srčan je najti v starejših virih tudi srdcen in srčen, ognjan in tudi ognjen.
Kadar je bil e že oslabljen v b, moral je v nekaterih narečjih v daljšem razvitku popolnoma izginiti, seveda najpoprej
*) Nemogoče ni, da se je i v besedi kamen pojavil naslanjaje se na kamenje, kjer se je i že v starejši dobi razvil.
v daljših sklonih s prirastkom, n. pr. v notranjskem narečji okoli Begunj nom. kamen (katmn), gen. kamna, dat. kamne (kamm) ali okoli Idrije kamen, kamna, kamnu etc., v okolici Kostanjevice kamen — gen. kdmje, loc. kamji, v bohin. narečji kdmm, jcečmm toda na kdmno, v goriško - kraškem narečji ne samo kdmn — kamna, nego v nenaglašenem zlogu — men — je izginil sploh e: brUmz, gen. brUmna, dat. briemny etc. si&mz, stimna, vimz, vimna. Posebno je pa e v teh primerih izginil v iztočnih štajerskih narečjih in v prekmurščini. V pridigah, katere je objavil Valjavec, najti je v nom. še kamen, toda kamna (nekoli-kokrat), kamni mimo kameni, in da se je res kamni izgovarjalo, potrjuje oblika kamli.
Nekoliko drugače pa stoji stvar, kjer sledi zlogu z e mehak n, tedaj v skupini — memje, — menje. V takih primerih piše Skalar skoraj izključljivo i: snamine 282 a, 334 d, snaminie 230 b, snamin (gen. pl.) 234 b, s kaminom (kamenjem) 236 a, kaminam 239 a. In to imajo že pisatelji iz XVI. stol. n. pr. Truber psalt., kjer piše v besedi kamen še vedno e, ima vendar že kamine 42 a, kaminu 182 b, Jnamine 109 b, fnamina 133 b, no ipak kamena (-nja) 145 b. Kako se je ta i v Skalar-jevem jeziku in tudi v jeziku drugih pisateljev izgovarjal, je li bil pravi t. j. čisti dasi kratek i ali že poluglasen b? Če se ozremo v Krelja in njegove oblike kamanie 11 a, snamanie 16 a, 21 a, misliti je, da se je tukaj ta a poluglasno izgovarjal, in to bi potrdila tudi Truberjeva pisava kaminate t. d. d. 20. Jaz tudi ne dvojim, da se je v Kreljevem jeziku res tako govorilo, toda v Skalarjevem in tudi v Truberjevem narečji je morda vplival sledeči mehek zlog s svojim j. V Truberji in Skalarji se je iz n (ni, nj) razvil jn, Krelj pa piše vedno nj, tedaj se je govorilo v njegovem jeziku h ali nj. Ta j je lahko povzročil, da se je iz oslabljenega e t. j. b vsled asimilacije razvil i tedaj ej — zj — i. Za to misel najdem potrdilo v nekaterih narečjih, tako v begunjskem; tam se govori za književni nj (stsl. nb in ny>je) jn in res tudi mimo kambn — kamijne, zndmijne, (nom. in gen. sgl.), znamijnb (dat. loc.), kdmijm; okrog Kostanjevice, kjer se izreka kuoj in kudjn, kubjna, spoznajne etc, govori se kamen, toda kdmje, gen. kamja, znamja. Jaz tedaj ne mislim, da se je v teh primerih iz znamenje razvilo znamejne, kjer je imel ej isto usodo kakor ej = e t. j. da se je iz njega v nenaglašenih zlogih razvil i. Temu nasprotuje Kreljevo narečje, kjer vidimo — dasi piše za — mje samo nj, ni in ne jn — da ima ne samo kamanje, nego še celo lcaman, nadalje nekatera narečja, kjer se govori sicer jn — h, kjer pa odgovarja nenaglašenemu e ne i ampak b (e) n. pr. begunjsko, in slednjič, da najdemo b (znamme) tudi v govorih, kjer se izgovarja n ko nj n. pr. v predvorskem narečji znamenje. S kako
pravico pa smemo za nekatera narečja postulirati izgovor — jnj — za starejši, tega ne vem in mislim, da za Skalarjevo narečje tega ne bo nikdo storil.
Kakor St. Škrabec poroča (Cvetje IX. 6), govori se v Ribnici kamine, znamine, wisine. Če res v ribniškem narečji nena-glašnemu e odgovarja glasoslovno samo b (*>), potem nasprotuje beseda tvisine za književno usnje razlagi s posredstvom e. Iz usnje se je vendar samo usmje, usbjne in iz zadnjega usine razvilo, iz sj, bj ni moglo postati ej, ker nenaglašenemu odgovarja v tem narečji b (t>).
Na isti način bi jaz razložil tudi oslabljenje e v suf. tel'i. v t), kateri glas je pozneje celo izginil. Samo da so v tem slučaji kakor tudi pri kamen in kamenje vplivali sorodni sufiksi -bfo in posebe -v>Ijb. Da bi v tem sufiksu bil etimol. e kar fonetičnim potem oslabel v b, ni misliti. Skalar ima periatelam 206 a, psriatel 223 a, 280 b, periatela 227 b, 228 a, 258 a, peria-telo 278 a, periatelou 278 b, periatele 284 b, periatelstuo 198 b mimo periatila 284 b, posteli 341 a, 408 mimo postili 407 a; je li v primeru periatelzo 354 e (ali b) prvoten, ali se je pa šele sekundarno razvil iz penatlco, ne da se lahko določiti. Jaz v vseh teh slučajih čitam periatbl, postble. To analogično oslabljenje (kakor n. pr. mesbc, zajbc) je starejše, kakor se navadno misli. Že v Trub. psalt. je najti mimo po/telo 21 b, po/teli 19 a, 69, 79 a, 113 a, periatel 67 b, že periatil 79 b, periatili 9 b, 74 b, 120 b, periatile 10 a, 73 b, peryatili 11 a, periatilom 8 b in celo periatliuu 55 a, kjer je tedaj, kakor sploh v odprtih zlogih, poluglasnik popolnoma izginil. Tudi v teh primerih ni lahko misliti, da bi se bil iz teVb razvil tejl in iz ej nastalo v nenagla-šenih zlogih i. V Truberjevem jeziku prve in starejše dobe je nenaglašen e nadomeščen še z i in ne s poluglasnikom, in bi tudi tukaj morali dosledno najti periatil, periatila, posebno ker ni mogla nobena oblika in noben sklon s svojim nagla-šenim e vplivati, kakor je najti n. pr. človek radi cas. obliq. Tedaj usoda samoglasnika e v suf. tel ni ista kakor ona e; nenaglašen e v zlogih, kateri stoje za naglašenim zlogom, v Truberjevem jeziku ni izginil, razven v primerih, kjer je vplivala analogija drugih tvorb, tukaj pa beremo periatliuu. Da bi se bil e v -tel- kedaj izjednačil z e vsled sledečega j {jI), temu nasprotujejo nekatera slovenska narečja, katera imajo za l\ srednji / in ne jI, tedaj kral in ne kraji, in ipak je v njih ta e oslabel in potem tudi izginil. Tako v begunjskem narečji prjatu, puestle (gen. sgl.), puestle	Da nimamo vzroka trditi,
da se je v teh narečjih iz h (l') izcimil najpoprej jI, in da je potem j v tej skupini izginil in ostal srednji l, kaže nam nekoliko baš omenjeno narečje, kjer se je le po nekdaj mehkem l (tedaj l' t. j. nekako srbski Jb) preglasil a v e v nom. sgl.
puestle. Tudi okoli Idrije se govori za prvotno topljeni l sedaj srednji l (kral in nom. wole) in vendar se govori parjdtu, p«r-jatla, puestle, loc. na puestel, v okolici Kostanjevice kral (srednji l) in ipak prjatu, prjatla, postla in pojstla.
Sicer bi se dalo pri Škrabčevi razlagi sklicevati na malo-ruski mehki i, kateri se je razvil iz e v primerih kakor kamin, ker se res že v starih spomenikih tako imenovanih volinsko-galiških nahaja e kot prednik današnjemu mehkemu i n. pr. kamenb, veselje, sil/,je. Toda v tem slučaji je vzrok l kvantiteta, vsled katere se je tudi iz o razvil i. Ta proces se je tedaj na maloruskih tleh vršil čisto na drug način. Nasprotno pa imamo v staroruščini dovolj primerov za krajšanje samoglasnikov, kateri so danes že izginili iz govora. Ne samo iz vede je postalo vedb posredstvom vide — vedi, iz budi — budi,, iz mati — matb, iz domovi — domovb, nego skrajšal in kasneje tudi izginil je e in e n. pr. procb iz proče, užb in ižb iz uže in iže, hotb iz hote.
Izginil je v Skalarjevem jeziku e v ozlimo 57 b, pa tudi tukaj se ne sme govoriti o prostem izpadu, vplivala je — kakor sem omenil že na drugem mestu (Archiv f. slav. Philol. XI, 588) — oblika starega imperat. hoc, ta je najprej spreobra-zila 2. plur. v Jiocte v pomenu sedanj ika in potem sta te obliki izpodrinili vse ostale osebe praes. To obliko hoč pozna tudi Skalar. — Celo dushelo 55 b, 69 a je najti kakor v Stapletonu. Če je res ta beseda v zvezi z državo, — Miklos. omenja tudi držela — potem bi se dalo morda misliti, da se v tem slučaji izraža sekundarni poluglasnik, kateri se je po izpadu r med d in ž razvil, toda mi bi ipak ne pričakovali u, nego e ali a.
Jako karakteristično za jezik Skalarjev so refleksi starega t, posebno namestnik naglašenega e. Znano je, da se v vseh prvih tiskih in starejših dolenjskih pisateljih in rokopisih za naglašen t nahaja ej, pisano ei, ej, S. V Skalarji skoraj ni najti v takih zlogih ej, on piše v tem slučaji e in nekolikokrat celo i. Primerov za ej je prav malo, zapisal sem si vei 203, leipfiga 214, leipshiga 230 b. V veliki večini primerov stoji v naglašenih zlogih e, toda o tem ni dvomiti, da se je ta e nekoliko različno izgovarjal od etimol. e, da je bil ožji in bolj zaprt glas, kateri se je bližal i. Tako se še dandanes govori naglašen e v gorenjskih narečjih, Valjavec omenja za pre-dvorsko narečje š, in v bohinjskem narečji se po poročilu Baud. d. Court. (105 - 106) govori ozek e ali celo je (kjer je e tudi ozek glas), in iz tega se je dalje razvil polni i. Je li ej v zgoraj omenjenih primerih v Skalarji vpliv književnega jezika t. j. dolenjskih pisateljev, ali se je pa morda res tako govorilo, ne bo se dalo lahko določiti; zadnje ni nemogoče, ker v nekaterih dasi jako omejenih slučajih se govori za naglašen e tudi v gorenjskih narečjih ej n. pr. bejži. Toda tudi prvo je
lahko mogoče, saj vemo iz drugih gorenjskih pisateljev, da pišejo pogostem ej, dasi niso tega glasa našli v tej meri v svojem domačem narečji. V Skalarji stoji tedaj zelli 2 a, b, zhloueslci 2 a, b, del 1 b, odpouedal 2 b, potrebo 2 b, grehe 2 b, greha 5 a, terpelu 3 a, leth (gen. pl.) 3 a, slednimu 3 a, vmreti 4 a, umreti 4 b, zhloueku 4 a, 9 a, zhlouestuo 5 b, hoteli 16 b, beshat 21 a, beshala 69 a, imeti 22 b, veter 29 b, ureden 31 b, mesti 61 a, lepshi 214 a, umi 192 a, ra<«a 217 b etc. mimo tega pa tudi i, in sicer posebno pri glagolu nimam n. pr. nima 4 b, 42 b, nifso 195 a, oblizhena 379 a, morda gre semkaj tudi grishil 2 a.
Za nenaglašen e piše e in i: zhlouek 4 b, 10 b, 26 a, 45 b mimo zhlouilc 6 b, 10 b, res niza 4b in risnizhnu 4 b, diuize 13 b, 66 a, diuizo 14 a, diuishtua 19 b, diiuz 22 b, sapuuid 32 b, fpuuidi 70 a, 284 b, 397 a, starisheh 193 a, zillit 13 a, o.s/^i 238 a, 18 a, sw&7o 240 a, sina 42 b. Kako se je v teh slučajih govorilo? Sedaj se je e v kratkih in nenaglašenih zlogih, kjer ni celo izginil, razvil v nejasen poluglasnik o, kateri je nekako v sredini med kratkim e in i. Tako se je govorilo tudi že v sredini XVII. stol. v narečji, katero je pisal Skalar, drugače si ne moremo razložiti kolebanja med e in i v pisavi. Pri primerih kakor človek. — človik se bi dalo sicer misliti, da je samo zadnja oblika organična, in da se je v prvi pojavil e vzet iz naglašenih zlogov, toda to ni mogoče v primerih kakor resniza 4 b.
Refleks nenaglašenega e je popolnoma izginil v dial 194 a, diala 214 a, usial 255 b, kakor je to najti pri teh glagolih že v naših prvih protest, pisateljih. V Skalarjevem jeziku je ta pojav že močneje prodrl, on ima že otli 223a, otla 238 a, 252 b mimo hotel 199 b, kakor je n. pr. v njem najti že bla za bila. Nekoliko so v teh primerih morda pospeševale izpad nenaglašenega h — e oblike kakor padla, pletla. V skupini re se je v nenaglašenih zlogih razvil r, kakor je to tudi sedaj v gorenjskih in tudi nekaterih drugih narečjih; ta pojav ima že v nekaterih primerih tudi Truber in njegovi vrstniki, v Skalarji so taki primeri: poterbuie 199 a in deruo (koker eno deruo, Ictero se per-pogne, supet na uishelc udare) 265 a, 289 a.
V nenaglašenih zlogih se morda celo namestnik starega e ni polno izgovarjal, nego se že bližal poluglasni izreki. Ne mislim tukaj na primere, kakor mesze 24 b bis mimo mefsez 14 b, kjer je — kakor tudi v drugih jezikih — suf. ecb delil usodo suf. ucb, s katerim se je izjednačil — nego v Skalarji je najti za nenaglašen e tudi i v primeru mati te suitosti 237, kjer je vendar najbrže razumevati svetost in ne pogrešno svetlost. V gorenjskih narečjih n. pr. bohinjskem je res oslabel nenaglašen e v b n pr. grbd6, piti, mblM, pdic etc., in zato ni nemogoče, da se ima v tem slučjji brati svbtosti, toda mogoče je, da je tukaj konta-
minacija z besedo „svetlostu, kjer se je pravilno pisalo v prvem zlogu i, tedaj se je i v suitosti morda pojavil po vplivu te besede. V vseh ostalih primerih ima Skalar za e, bodi si na-glašen ali nenaglašen e n. pr. pet 1 b, 2 a, ufel 2 b, vfeti 4 a, sausel 6 a, tridefseti 5 b, sazheli 29 a, 78 b, iefik 17 b, meti 10 b, 13 a, svetnike 3 b, dete 54 b.
Neka posebnost starega dolenjskega in notranjskega narečja XV.—XVII. stol. (in še danes) je razvitek samoglasnika u iz dolgega o. Ta u je že v starem jeziku v omenjenih narečjih prekoračil prvotne mu meje vsled analogije. Nasprotno je pa znano, da je v sedanjih gorenjskih narečjih večinoma tudi dolgi o ostal neizpremenjen, da se ni razvil iz njega u ali uo. v bohinjskem narečji se tedaj govori n. pr. s'n6, std, slo, sivahko, gwask6, m/Jiko, kolcd, ok6l etc., toda ipak buli, kar je ravno taka „izjema" kakor n. pr. v velikoruskem narečji izreka boli. Za predvorsko narečje omenja Valjavec (9), da se o le redkokrat izpreminja: murje, kokus, in da se v dolgih zlogih govori za o mnogokrat 6: svahkčst, nlpo, proso, težko, zvato, trdo, meso, bogov, rogdv, kdz, moj, toj etc. To velja, dasi ne natančno, tudi za Skalarjev jezik. V njem je v primeru z dolenjskimi pisatelji malo primerov za u — d, v večini slučajev se je ohranil o, in če piše tudi dostikrat u, in sicer baš v istem slučaji kakor o in kjer se sedaj na Gorenjskem govori tudi o, storil je to najbrž po vplivu književne dolenjščine. On tedaj ima n. pr. sastopno 197 b, bog 3 b, vbogih 3 a, dolgost, sherokost, vifokost, globokost 198 b, morie 3 a, dobro 193 b, otrok (gen. pl.) 194 b, koko 197 a, 198 a, gospod bog 197 b, kolko (dolenj. kolku) 204 a, tako 207 a, 236 b, ino 197 b; sploh se da reči, da pri samostalnikih sred. spola znatno prevaguje o nad u. Ipak ima tudi u za naglašeni o, dasi v manjšini: gospud 2 a, 20 b, spul 2 a, b, skusi 2 a, zellu 2	silnu 2 a, spodobnu 2 a, hudu 2 a,
diallu 2 a, talcu 2 a, 3 a, tu 2 b, 3 a, inu 2 b, 3 a, b etc. billu 2 b, terpelu 3 a, ueliku 3 a, pomuzhi 4 a, gospud 4 a, bug 4 b, 5 a, 20 b, spumnil 5 a, zhloueshtuu 5 a, nadluge 5 b, pruki 6 a, postalu 11 a, bule 192 a, 204 a.
Se je li v nenaglašenih zlogih res govorilo a za o v primerih neliualeslinasti 243 a, utalashena 209 a, noter da smerti 280 a, lakata 261 a, predgouar 190 b, sgouara 288 b, ne bi se upal trditi, ker je v Skalarjevem rokopisu število pomot jako veliko, nobene strani ni najti, kjer bi ne bilo te ali one pomote, in pri tem je treba še pomisliti, da je razlika med o in a v pisavi mala. Skalar ima tudi damo (domu) 263 a, 267 a, kar je najti tudi pri drugih starejših pisateljih.
Tudi iz nenaglašenega o se je danes razvil v mnogih gorenjskih narečjih poluglasnik, stoječ v sredini med o in u, namreč glas a n. pr. v bohinjskem narečji w%dd, pzrsd, kupita,
lilha etc., in to poroča tudi Valjavec (str. 9). Semkaj spadajo v Skalarji primeri ueliku beli 85 b, nar bille 9 a, 29 a, tim bili 90 a, tim bille 92 a in ke [ko) 9 b; v jeziku J. Bapt. je ta poluglasnik že popolnoma izginil, on piše ner ble V 36, 64, ble V 15. 16, 20, 57, 61. Da je v spel 196 b, 205 a, 232 b etc. mimo supet 196 b, 237 b etc. najpoprej oslabel o v poluglas in potem izginil, dozdeva se mi jako dvomljivo, če tudi izgine v sedanjih gorenjskih narečjih o v nekaterih slučajih tudi v sredini besed in ne samo na konci. Ne sme se prezreti, da že Truber in Krelj navadno pišeta spet, in glavno je, da ima že cerkvena slovenščina mimo opetb tudi v&spetb in to že v tako starih spomenikih kakor glagolita Cloz in cod. Suprasl. ali pa trinajst slov Grig. Naz. Bolje je tedaj reči, da je naš spet produkt kombinacije starega it,speti, in sloven. zopet. Tudi Skalar piše kakor skoraj vsi starejši kranjski pisatelji prerok 193 a, 262 b in prekleli 194 b. V teh slučajih se je pojavil e m. o naslanjaje se na sestavljenke s pre, tukaj je tedaj nekaka ljudska etimologija, katera je bila posebno pri glagolu prekleti prec&j blizu čutu jezikovemu, in res je v zadnjem slučaji že v poznejših cerkvenosloven. virih najti preklfti. Iz skupine or se je razvil v nenaglašenih zlogih r — er n. pr. kamer 191 a, koker 191 a, kolker 242 b.
Težje je povoljno pojasniti e m. navadnega o v primerih telko 225 a, 423 a mimo tolko 213 b, kolko 217 b, 246 b, kolkai 229 b. V iztočnih slovenskih narečjih t. j. štajerskih in v prekmurskih so to navadne oblike, zato se ne sme misliti, da bi se bil oslabil v Skalarji o v b. Če pomislimo, da je tudi v drugih slovan. jezikih najti mimo oblik z o tudi take z e n. pr. v poljščini telko, Ujlko, kielko, kilko, v sorbščini telki, teliki, da se misliti, da sta bili v jeziku prvotno dve obliki: toliko, koliko in hliko — toliko, iz zadnjega se je razvilo telko, kelko; poljski kielko gotovo ni moglo postati ni iz starega kelko ni iz lcoliko; mogoče je pa, da je vplivala analogija besedice jelko. Izginil je o popolnoma v striti 403 b — tako se sedaj govori v mnogih krajih — in v preberniti 226 a, 255 b, kjer je pa temu predstoječi e vzrok, mogoče je celo, da je v tem slučaji posredna oblika bila preuberniti. Dostaviti hočem, da še ni oslabel o na konci samostalnikov srednjega spola v » ali celo izginil, kakor je to v današnjih gorenjskih narečjih.
Stsl. a odgovarja o, kateri ostaje tudi v dolgih zlogih neizpremenjen: mogozhnimu 2 a, mogozhe 2 b, pot 22 a, uosek 304 b. V primeru fo vfuo 199 a je uo najbrž pisna pomota. Samo v minuze 402 b odgovarja staremu nosniku u, kakor se res v mnogih krajih, kjer je refleks a samo o, govori minuti, minul mimo miniti prim. muka. Najbrž je pa pri sloven. minuti nastopil u m. pričakovanega o naslanjaje se na nekdanji glagol mino vati — minwjem.
Samoglasnik a je mnogo konservativnejši glas od o ali e, in on je v dolgo naglašenih zlogih, kjer niso vplivali dragi vzroki, ostal neizpremenjen in tudi v nenaglašenih in kratkih zlogih je še večinoma ohranjen, če tudi ni dvomiti, da se je v jeziku Skalarjevem v teh slučajih že mnogokrat izgovarjal reducirano t. j. ne kot čisti dasi kratki a, nego se je že bližal nekoliko nejasnemu e, tedaj glas v sredini med e in a, nekako kratek nem. a. Baudouin d. C. pravi o bohinjskem narečji, da dobiva kratko naglašen a poluglasno.izreko t. j.^glas meda in e, in omenja med primeri rak, brat, brat, čas, mras, in tudi Valjavec poroča, da se v takih slučajih lahko razvije iz n pravi poluglasnik « n pr. vzkat, (lakat). K takim primerom prištevam v Skalarji usak zlies 337 b, 338 b, 349 b mimo zhas 191 a. Ipak piše mras 210 a, 336 a, kjer bi baš pričakovali mres, kajti ravno v kratki ali nenaglašeni skupini ra se je naj poprej razvil iz a glas e (kar je najti tudi v čakavščfni). In res ima Skalar, kakor skoraj vsi stari (nekajkavski) pisatelji v sestavljenkah z raz — že rrz n. pr. reserdil 2 a, resueseho 17 b, resuefselil 24 a, resiesil 44 a, resumen 67 b etc. Ravno tako piše de za da (ut) 2 a, 3 a, 5 a, 6 a etc. V tem slučaji ni misliti na nobeno poluglasno izreko, ker to najdemo že v Truberji in tudi danes se govori de. V primeru delie 209 a, 218 b, dellie 243 b, 251 b, delle 88 a ni ravno treba govoriti o prehodu a v e, če tudi to radi sledečega mehkega l ni nemogoče, kajti že v cerkvenosloven. spomenikih je najti dlje, in temu odgovarja naš dlje — delje. Po vplivu oblike delie — delj je lahko postalo v kratkih zlogih tudi delezh 91 b, 93 a, 204 a, toda dalshi 206 b. V sestavljenkah z na piše Skalar mnogokrat ne n. pr. neshil 11 b, neshel 226, 239 a, neshla 12 b, 287 b, neshli 66 b, nefhli 236 a — toda na (auf) 197 a.
Skalar ima za plamen obliko plemen 285 a, plemenam 407 a; to najdemo tudi v drugih pisateljih n. pr. Roger. plembi 67, 70, plemčnu 68, plemenam 66. Naglas na a je v slovenščini dolg, dasi smemo sklepati, da je v pravoslovanščini bil kratek. V tem primeru bi jaz ne govoril o nobenem sekundarnem razvitku e iz starejšega a vsled tega ali onega vzroka, nego mislim, da je naš jezik imel izdavna dve obliki, plamen mimo redkejšega plemen. Podobne dublete pri skupini ol — la najdemo v slovanskih jezikih: sloven. ima dleto mimo dlato, češ. dlato, rus. doloto, polj. dtoto, srbhrv. pa dlijeto; stslov. žleza, češ. žlaza in žleza (dasi je ž pred o —a nerazumljiv), češ. ldiza in hldza; mleko polj. mleko toda mlokos; stsloven. žlebu in tako tudi v ostalih jugoslovanskih jezikih, toda v češ. že žlab mimo žleb, polj. žtob in žleb. Pri keder 194 b, 204 a, 239 a etc. je vplival r na predstoječi in nenaglašeni a.

V kratkih in nenaglašenih zlogih se je pred sledečim j razvil iz a glas e, tedaj nekaka asimilacija ali preglas, katero pozna češčina in tudi nekatera poljska narečja. V Skalarji berem sedel 5 a, 402 a, uselei 402 a, ufelei 218 a, tedei 207 a, mimo sakai 191 a, 192 a, tedai 195 b, uselai 218 a. Vendar piše še kai 10 b, 191 a, 203 b, dai 70 a. Da bi se smelo tudi no-trenie 265 a, mimo katerega se nahaja še notranie 265 b, semkaj prištevati, dvomim, verjetneje se mi dozdeva, da je tukaj brati notrnje, kar naravnost odgovarja stsloven. atrbnb. Ravno tako kakor sledeči j je vplival na a predstoječi j n. pr. pien 260 a, toda pianishi 260b; er v isvelizher 115 b mimo isulizhar 209 b in isulizheria je brati r, tedaj tukaj ni vplival predstoječi č — dasi ni nemogoče v nekaterih dolenjskih in notranjskih etc. narečjih tudi na to misliti — nego sonant r.
Kakor sploh v slovanskih jezikih, v nekaterih več, v drugih manj, vplival je v nenaglašenem ali kratkem zlogu temni t, w, v na sosedni (predstoječi) samoglasnik in ga je sebi priličil. Tako se je v mnogih sloven. narečjih iz nenagla-šenega in kratkega av, oiv razvil ov, ow. Za ta pojav je tudi v Skalarji dovolj primerov: prou 196 a, 197 b, 198 a, 203 a mimo starejšega prav 56, rounati 200 a, rounash 204 a, stoprou 215 b, delouza 261 a, toda še delauzou 193 a. Samoglasnik o v drogote 191 b je pomota (radi sledečega o), urshoh 30 a je morda v tej obliki iz nemščine sprejeto. Težje je pa razjasniti o v toku 4 b, 6 a, 57 b, 87 a, 242 b etc. mimo tako 197 b, 207 a etc. koku 10 b, koko 197 a, b, 198 a, koke (koker) 236 b," koker 191 a, 193 a. Niso li morda tukaj vplivale besedice, kakor koliko, kolik, toliko etc. ? oku 5 b, 47 b, mimo katerega se piše tudi aku 82 a, nastalo je morda naslanjaje se na koku. Skalar piše še ali 6 b, 12 a. — Krčenje dveh a v jednega imamo v primeru (debeli germanizem) kai ie to san shlahten lep zir 230 a.
Jako slabo se je upiral oslabljenju in redukciji samoglasnik i, bodi-si staroslovenski i ali y, on je delil v sloven. narečjih večinoma usodo samoglasnika e. Kakor ta, oslabel je tudi i že jako zgodaj v kratkih nenaglašenih zlogih v poluglasnik b, primere je najti že v poznejših spisih Truberjevih in drugih virih iz druge polovice XVI. stol., pozneje je celo popolnoma izginil, kjer je to dopuščala konfiguracija celega zloga. V Skalarji je ta proces oslabljenja že prav močno prodrl jednako Stapletonu, mnogo močneje, nego mi je to znano iz istodobnih knjig in tiskov, celo tiski iz poznejše dobe nimajo toliko primerov za ta pojav. Ne samo oslabel v poluglasnik je i v Skalarjevem jeziku, nego že tudi izpadel. V sledečem hočem nekaj takih primerov za b = l omeniti, da more vsakdo sam o tem soditi: sezer 4 b, drugezh 63 a, be bila 256 a, dem m 287 a, sgodelo 381 b, deshezim 255 a, deshezhimi 408 a, defhezlia 229 a, velilceme (instr. pl.) 190 b,

kalcushnemi 190 b, pokorshena 193 a bis, pokorshene 222 b, hi-kueze 198 a, vperuezh 199 a, nezli 200 b, 215 b , kraie (nom. pl.) 201 b, profem 202 b, bosliie sijn 207 a, 238 b, fastopem 211 b, skreuno 211 a, zhest (rein) 230 a, smirel 238 a, touar-shezolib b, be te iemala 252 b, sheuota 287 b, sapustelle (nom. pl. mase.) 196 a, memo 3G2 a. Če stoji v istih slučajih tudi i, tedaj je to samo grafična posebnost, katera ravno priča o polu-glasni izreki kratkega i n. pr. vperuizh 205 b, ftmrnika 203 b, dishezhi 256 b. Iz rt in ni se je v takih zlogih izcimil r in n, za katera se piše er, en; kako se je govorilo, ne da se določiti natančno: fourashenJca 227 b, 229 a, sourashenJco 243 b, soura-slienki 292 b, shenen 364 b, jedenkrat beremo slienin 207 a, slu-sabenza 210 b, greslienza 236 b, lubesenio 387 b (kar se pa morda ni razvilo iz lubesnijo). Da se piše navadno per in ne pri, to je pričakovati, ker imajo to že prvi pisatelji, sploh se sme sklepati, da se je mnogo preje iz ri, re razvil r kakor iz ni sonant n: per 5 a, 6 a, b, perpusti 5 a, peruolila 19 b, pershla 23 b, perdrushilo 22 b, perieti 24 b, etc. redkokrat je najti še pri n. pr. prishel 12 a. Sfem smemo tudi prištevati primere: keruo (krivo) 204 a, 224 a, keruiza 420 a, islcerza 215 a. Celo terie (trije) 416 a, 420 a beremo. Na isti stopinji oslabljenja stoje primeri z ie za književni in stsl. i; samoglasnik i seje v teh primerih v početku besed podprl z j, in potem se je v skupini ji oslabil i v b: ieslcati 21 b, ieskali 338 a, obieskal 217 b, ieme 335 a, temena ;538 b, iemeti 343 b, iemela 252 b, iete (iti) 225 a, iel (il) 226 a, toda obijskali 30 a. Mimo bukueze 198 a z oslabljenim i najdemo že bukeuze 198 a s sekundarnim pre-gibljivim e in celo buleuzah 196 b, kjer je kratek i izginil popolnoma. Na ta poluglasnik vplival je sledeči v kakor n. pr. v primerih cerkov ter je „pobarval" poluglasnik v temen o; tako se je iz divjati, dbvjati razvilo doviali 86 a. Kako se je o v momu 112 b razvil iz kratkega i ali b, je težko določiti, Zakaj bi se tukaj sekundarni t- j. prenesen naglas ne bil zadovoljil s širokim e, nego baš z o, mi ni jasno. V zaimku ker (qui) 190 b se že v prvih pisateljih najde e m. i, toda ni se izrekal poluglasno, najbrž se je izjednačila ta besedica s ker (quod) ali je pa sledeči r provzročil, da se je razvil iz i ozek k i nagibajoči e kakor n. pr. v prešernost. V sestavljenkah je mesto pri mnogokrat pre: preiela 13 b, preieli 202 a; to najbrž ni čisto fonetičen pojav, nego pri tem so vplivale nekoliko tudi sestavljenke s pre.
Za nenaglašen i (b) pojavi se tudi u v primerih dufhezhe (riechend) 216 b, dufhezhim 216 b, dusliezhe 256 b mimo že zgoraj omenjenih organičnih oblik dišeč — dbšeč. Tukaj ni smatrati u za grafičen refleks b, in ta glagol se ne sme brati dbšeče etc.; u se je pojavil naslanjaje se na duh. Je li to samo
kombinacija in modrovanje Skalarjevo, ali se je pa ta analogija bila razvila v njegovem narečji, ne da se določiti.
V	kratkih in nenaglašenih zlogih se je v Skalarjevem jeziku že v mnogih slučajih poizgubil i, kjer ga imajo še v mnogo poznejši dobi knjige in ostali pisatelji. V knjigah in književnem jeziku se je marsikaj iz prejšnjih dveh stoletij ohranilo — samo na papirji — kar je v slo ven. narečjih že večinoma izpremenilo svoje lice ali pa popolnoma izginilo. Skalar piše celze (celice) 364 a, bli 194 b, 195 a, 238 b, blo 218 b etc. mimo bila 256 a, bitta 222 a, uelkih 204 a, kolku 204 a, kolka 204 a, 217 b, 242 a, 246 b, tolko 213 b, Icolkai 229 b, kolker 242 b, tulkain 254 a in tudi touarsha 311 a, touarshtuam 336 a, katera beseda se piše še v sredini XVIII. stol. mnogokrat z ohranjenim i, toda mladenizlii 281 b. Od teh primerov je treba ločiti no 192 b, 197 a za ino. Pa tudi obratno najdemo i, kjer bi ga ne pričakovali, in kjer mu ni mesta: za stsl. si> ne piše samo s, nego tudi iz n. pr. is petiam, is huallo peruolilla 19 b ; to je izjednačenje dveh predlogov s in ? (st> in izb), toda o
tem je dvomiti, da bi v tem slučaji t. j. pred sledečim p bila ta kontaminacija produkt narodnega govora, saj vidimo, da se je baš obratno dogodilo v jeziku, da se je praepos. iz\> udala vplivu praep. st> in tako izgubila svoj ?'; meni se dozdeva, da je iz m. s pri mnogih pisateljih samo pisateljska eleganca. Za to misel najdem podporo v tem, da je takih primerov najti posebno mnogo v poznejših pisateljih, starejši viri se temu izogibljejo. J. Bapt. ima v peti knjigi mnogo takih primerov n. pr. is katerem 10, is kakorshnem ferzam 29, ravno tako Roger: is tem 1, is ifemi 1, is veliku . . . zhaftjo 2 etc. Obratno piše Skalar fegnana (= izgnana) 238 a.
V	nekaterih slučajih se je ohranil nenaglašen i, kjer bi ga pričakovali najmanje n. pr. tridefeti taushent dushiz 427 a, tridefseti leth 56, tri inu tridefseti dni 45 b; niso li tukaj vplivale besedice tri in štiri, ker se navadno nahaja deset — deseti v zvezi z njima? To bi bilo tedaj nekako izjednačenje, morda je pa samo pisateljska kombinacija in eleganca.
Zanimiva je usoda samoglasnika u v gorenjskih narečjih. Iz nenaglašenega u se je razvil v večini slučajev poluglasnik stoječ v sredini med kratkim in nejasnim u in o, tedaj teman glas t>, v nasprotji k poluglasniku b, kateri zastopa i in t, Baudouin de C. omenja za bohinjsko narečje h,bdi, hbdd, kbpbivdt, kbpbc, sbhd, sbši, dbMurie, zgbbUn, šbmet, najb, (gen. du.), stjencb (dat.); nekolikokrat se govori jasen poluglasnik e (b): ste dene, j enaka, jenica, in slednič je tak namestnik u tudi izginil n. pr. p'sta, spstl, mdl, zakrite (str. 60). Kratko naglašen u je na isti način oslabel v b in e n. pr. k\>p, krih, toda kruha, gr\>nt, (grhii) — grunta, pent — punta, Ibft — lufta. Nekoliko drugače se je
razvil kratki ali nenaglašeni u na konci besed, v tem slučaji ni oslabel v t>, ž, nego se je izpremenil v glas, kateri stoji po svoji fiziologični kakovosti najbliže o, nekako širok in odprt o, za katerega pišem m, v nekaterih primerih celo pravi o n. pr. h krstd, na dmo, mb in tbm<», anmo), cwowjefao, gospodo, moška, cesarju, icraho,	kono) (st. 106 — 107). Za predvorsko
narečje omenja isto Valjavec n. pr. tršM, kožbh, jbh etc. in lepimo, velicmo, enbmd etc.
V	Skalarjevem jeziku je u že na današnji stopinji raz-vitka, v nenaglašenih in kratkih zlogih se ni nič več izgovarjal polno, oslabel je v kratek o, b ali b in na konci besed v o. Skalar piše tedaj trebeh 224 b, kepez 263 a, kepze 275 b, dehounost 192 b, dehounih 193 a, dehouniga 193 b, 238 a, dehoune 211 b, dehouno 224 b etc., posheshi 243 b, pesti 226 a, ukep 278 a, presheshtuo 310 b, za uolo pesheshtua (= prešeštva), presheshniki 223 a, kalcefhne 240 a. K tem primerom se mora prištevati še redezho 231 b in ne morda erdece. Za slovenščino si moramo misliti dve obliki rdeč in rudeč ali pa samo zadnjo, in iz te bi se bila razvila še le prva. Ne sme se prezreti, da pisatelji XVI. stol., kateri že pišejo erjuti, nimajo navadno še erdec; v slovenščini je imelo prvotno to deblo dve obliki: rbd — in rud — kakor n. pr. v srbsk. rudjeti; zadnja oblika rud — je v mnogih slučajih spodrinila rbd. Nenaglašen u je popolnoma izginil v faitro 218 b (ter), to saitro 251 a, toda samo oslabel v kratek o se nahaja še v poiotrefhnem 251 a. Pisava resoumeti 202 a je najbrž sama pomota, sicer bi se dalo tudi misliti, da se je iz starega b od praep. razb pred sledečim v razvil o (prim. molitov). Odpadel je nenaglašen u v bushtuu 41 a, 42 b, boshtmm 379 b, mimo uboshtuo 191; se je li ta pojav vršil čisto fonetičnim potem, o tem se sme nekoliko dvomiti; ni li spravil jezik te besede v nekako zvezo z besedo bog, najpoprej seveda pri adj. ubog in potem tudi pri vseh od tega debla izpeljanih besedah ?
V	vseh teh primerih označuje e poluglasno izreko (b), kakor pri kratkem e in i. Mimo teh primerov pa ima Skalar tudi obliko z ohranjenim u; mogoče, da so pri tem vplivali v nekaterih primerih oni skloni in one oblike, kjer se je ohranil u radi dolgega naglasa, toda verjetneje je, da je to samo književni konservatizem, kateri ni imel podlage v živem govoru onega kraja, katerega nam predstavlja Skalar. Taki primeri so n. pr. sapuste 224 b, trebuh 2'25 a, perpusti 226 a, spustite 275 a, ukup 265 b, 278. V nekaterih primerih stoji mesto pričakovanega e (b) samoglasnik o: kroh 219 b, hodo 227 b, 296 b, ukop 276 a. — temozh 419 b je najbrž ločiti od teh primerov. Kateri glas izraža ta o? Najbrž jako kratek in reduciran o, kateri se še ni izgovarjal čisto poluglasno. Ne sme se poza-
biti, da tudi danes v takih primerih in pojavih ni doslednosti, da se govori hod (hudo) mimo psti. Jaz tedaj mislim, da se ta o ni tako izgovarjal kakor e n. pr. v kepez.
V	končnicah, tedaj na konci besed ima Skalar v mnogih slučajih o za nenaglašen u, kar je danes svojstvo gorenjskih narečij. Taki primeri so dat. Dauido 195 a, zaito 196 a, lebno 201 b, teko 209 a, shiulenio 210 a, greho 211 b, uefselo 212 a, sneto 230 b, ferzo 231 b, zhloveko 232 a, zheruo 232 a, exemplo 234 a, ozheto 234 a, brato 235 a, tnurio 236 a, 245 a, premiflouainu 237 b etc. tedaj v drugi polovici rokopisa, kateri se tudi drugače v jezikovem obziru v marsičem razlikuje od prve polovice. Ta o m. m je najti tudi v dat. pronom. in sestavljene sklanje n. pr. temo 196 a, 208 a, niemo 200 a, 207 b, moirno 212 a, 234 a, mo 335 a, tuoimo 393 a; nedolshnimo 195 a, drugima 197 a, 200 a, trekimo 197 b, zhetertimo 201 a, vezhnimo 201 b, bogatimo 208 a, sanikernimo 212 a, mertuimo 240 a, dobremo 402 a. Nekaj takih primerov je tudi v loc. sgl. greho 223 b bis, ledo 293 a, pokoio 316 a, mijro 316 b, ushiuanio 382 b, zhafso 411 b. Celo v gen. sgl. je prodrl ta pojav, česar bi ne pričakovali, ker je v tem sklonu končnica u, iz katere se je razvil o, navadno naglašena: (tano 213 b, 273 a, sino 241 b, 269 a, miro 221 b, 316 b, straho 340 b.
Iz ru in tudi rju se je razvil vsled oslabljenja r — er: derge (drugje) 223 b, derie 235 a, 270 a, derfhino 277 a,° derslibi 435 a in eriouenie 337 a, kar je že najti v pisateljih XVI. stol. V zadnjem primeru je eriouenie kombinirana oblika iz rjovenje {rjovem) in rjuti — rjuti (erjuti); od erjuti je prešel er, r tudi v rjovem, če se ni razvilo, kar je ravno tako mogoče — iz rjovem najpoprej rjuvem in potem se je spreobrazil rju v r.
V	sestavljenkah od poldne do polnozhi 201 b, poldan 312 b, 313 a, polnozhi 269 b, 335 a ni treba govoriti o izpadu ali izgubi nenaglašenega u, ker jednake tvorbe brez u ima že cerkvena slovenšč. in tudi nekateri drugi slovan. jeziki. Pa tudi s stališča slovenske slovnice se ne d_a lahko pojasniti izpad, ker se nahaja že v Truberji, kjer se vendar še ne da (v prvih spisih) govoriti o poluglasniški izreki nenaglašenega u ali celo o njega izpadu; če je že res tukaj kedaj stal u, brez posebnih drugih vplivov ni izginil, mogoče tudi, da je slovenščina imela v starejši dobi obe obliki poludne in poldne.
Za r prvotni in sekundarni piše Skalar navadno er n. pr. perui 1 b," perue 2 a, reserdil 2 a, smeri 2 b, zhetertik 29 a, ober-nili 196 b, terd 78 a, vuert 81 b, keruaue 70 b etc., nekolikokrat tudi ar: karuaui 72 a in celo okorvauiti (če ne stoji po pomoti o radi prvega o), tudi ir: sirditi 334 d, kar je najbrž pomota, in celo durgazlii 19 a. Vprašanje je, kako se je izgovarjal r v Skalarjevem narečji. V sedanjih gorenjskih narečjih ni nobene
j edinosti, govori se mimo er, «r tudi r, da celo v istem narečji so male razlike in nijanze, govori se n. pr. perst toda vorh, Vrt. Pisava ir in celo ur mimo navadnega er — če bi ne bila pomota, in če bi imeli več takih primerov — bi odločno kazala na to, da se je v jeziku Skalarjevem r izgovarjal samoglasno, pisava ar bi bila posneta po drugih knjigah, ali se je pa res v nekaterih primerih slišal »r; nasprotno se je pa najbrž govorilo c&rkov, Skalar piše cerlcue 261 a, cerkou 271 a.
Kakor sploh pri samoglasnikih ali sonantih, treba je tudi pri l (prvotnem ali sekundarnem) razločevati med dolgimi in kratkimi (nenaglašenimi) zlogi. Razvitek ni bil v obeh slučajih popolnoma jednak. V dolgo naglašenih zlogih se je razvil iz starejšega l, katerega je slovenščina še v zgodovinskem času poznavala v kranjsko-goriških in tudi jugozapadnih štajerskih narečjih, ol — ow, kateri se nekodi tudi kot ou izgovarja; v kratkih in nenaglašenih zlogih se je iz njega izcimil kar naravnost u. Tudi jaz se tedaj ne morem strinjati z Miklosichem, če uči, da se je v takih slučajih razvil najpoprej ol, kateri se je potem izpremenil v ou, in iz tega je postalo samo zaradi tega, da se jezik izogne diftongu, samoglasnik u. Jezik bi se bil lahko izognil diftongu ou — kakor je to storil tudi v drugih slučajih — pred sledečim soglasnikom s tem, da je spreobrazil u v w — v. Naravnejše je, kakor misli Škrabec, naravnost govoriti o prehodu temnega l v kratek u. Odločil sem se za to mnenje radi lepega paralelizma, katerega nam podaje r v nekaterih narečjih. Tako se govori v begunjskem narečjiJ) v nenaglašenih zlogih še r n. pr. vrtim, držim, krvav, v naglašenih zlogih pa ar n. pr. na vdrtb, parst, smart. Ta u za kratek l se je dandanes ohranil le v malem številu primerov. Temu ni čuda, kajti kratek / (u) se je pojavil samo v nekaterih sklonih, večina oblik iste besede je imela dolg l, tedaj na poznejši stopinji razvitka ol, ow in te oblike so izpodrinile manjšino onih z u: jezik ni hotel imeti pri isti besedi v deblu tako znatne razlike. Tako postane jasno, zakaj se je baš pri besedi jablka, jabllco v mnogih narečjih ohranil u ali pa njegov organičen naslednik o, t>, premda v nekaterih od teh narečij ni drugih primerov za u 0; tukaj je bil naglas v vseh sklonih na prvem in sicer kratkem zlogu, tedaj sploh ni bilo oblik z ot — ow mimo takih z u. Kakor Škrabec poroča, govori se v ribniškem narečji kozuc, kozuca, jabuka, suza, g. suzie, toda g. pl. souz, buha, buliie — bouh (g. pl.) Valjavec omenja (str. 10) žuna (žolna) in kozuc, toda dvomim, da je naglas v zadnjem
') Za podatke o begunjskem narečji (na Notranjskem blizu Cerknice) moram se zahvaliti g. bogoslovcu J. Debevcu, kateri je iz tega kraja.
primeru prav zabeležen; ta beseda se je mimo jabuka tudi drugod ohranila z u.
Toda se je li gorenjski o vendar razvil iz ot, ow, ou po odpadu u ali, kakor Miklosich misli, po odpadu l? Vem sicer, da je v takih primerih v nekaterih čakavskih narečjih gotovo l izpadel; primerov kakor jabeka, zateke (zatukcd), pen, deg, beha, vena, sence, obecen, mimo katerih se sliši v drugem sosednem narečji jabellco, peln, delg, velna etc. ali pa sance, man si vendar ne moremo drugače razložiti, kakor da rečemo, da je tukaj izginil l. Toda pri tem nam more biti na umu, da je v nekaterih čakavskih narečjih lb — lb na konci zloga izginil ali odpadel. V gorenjskih narečjih pa stoji stvar drugače. Prvič ne moremo tukaj lahko govoriti o izpadu l, nego o to — u, saj se govori še o«, in če je res tukaj izginil l, kako je potem s primeri, kateri imajo lb, lb, v teh vendar ni odpadel l, in kjer res na njegovem mestu ni več najti u — ic, tam vidimo, da je rezultat v tem slučaji drug, iz prišel — prišow ni postalo prišo nego pbršu, zašii. Razvitek l v kratkih in nenaglašenih zlogih v gorenjskih narečjih si tedaj predstavljam na sledeči način: iz l n. pr. jablka se je razvil u: jabuka in ta u je delil pozneje vso usodo etimol. u, t. j. kakor ta je oslabel v nenaglašenih zlogih v b in če mogoče celo izginil, tedaj jabhka, jabka, in kakor je za kratek u najti tudi o, tako tudi v tem slučaji n. pr. bohd (gen. pl.) in boha. Baudouin de C. omenja za bohinjsko narečje dbli, d6»ga, doziu, dbžnd pjismo, mozd, možem mimo tcce, mzce. V primeru dbh čas je naglas najbrž pomotno zabeležen. No to narečje ima tudi v dolgih zlogih 6 mimo o« n. pr. doli — dd^ga, možu, to»ku — toku, wdma — wona etc., tukaj so najbrž vplivale oblike s kratkim zlogom; ipak ima to narečje razliko med 1=6 in lb, lb = u n. pr. pbku, pbršu, zasu, cru, jmu, zdu, zrn, obbrmi, mbrtu tedaj u mimo o".
Še jasnejši je ta razvitek in to razmerje v goriško-kra-škem narečji. V tem narečji nadomestuje o v kratkih in nenaglašenih zlogih u n. pr. lopca (Geliebte), lopčbk, čot, icohnust, wočin, ivočznilc, z^obdvat, dobavat, kopavat, podočdvat, prdošdvat, po-hujšl'iw, skošhava, pol'obuvat, woštwc, (za sloven. u), in res najdemo v tem narečji v kratkih zlogih za l samoglasnik o, v dolgih pa u: boha, dbh — dtr;a, dožn, poh — puha, trohk, most — muzem, toč — tučem, sdč — sučem in celo dzžnust vcijapko. Jaz smatram tedaj v vseh besedah, kjer se nahaja o mimo u, zadnje za starejše, iz katerega se je razvil b.
Se je li v dolgih zlogih temnemu { res dodal polu-glasnik, tedaj bi, iz katerega se je potem razvil vsled temne barve l samoglasnik o kakor n. pr. cerkoiv, šote, tega se ne upam s tako gotovostjo trditi. Pisava ljubljan. conf. gener. čisto nič ne dokazuje, grafika je v tem spomeniku, kakor v drugih slučajih,
tako tudi pri pisavi l popolnoma odvisna od istodobne južno-nemške. Če najdemo v istem pisatelji za l pisano ne samo el, al, kajti po tem bi se res dalo misliti, da se je razvil pred l sekundarni t>, ker se ta vedno piše z e ali a, — nego tudi u — in za b pisatelji ne pišejo u — postane omenjeno mnenje precej dvomljivo. Lahko bi se sicer reklo, sekundarni t se je pobarval v teh primerih v it, toda če bi bil prišel jezik do u pred l, ostal bi bil tudi pri tem in bi ga ne bil nadomestil z o, ne oziraje se na to, da bi v mnogih sloven. narečjih iz uw bil postal u. Ta varijacija v grafiki: el, al, nI je laglje razumljiva, če ne govorimo o nobenem sekundarnem poluglas-niku pred /, nego rečemo, da se je počel pri dolgem l razvijati o, kateri se je pozneje ojačil v pravi in polni o. Na to kažejo tudi nekoliko iztočna štajerska narečja in kajkavski govor. V teh narečjih se ne govori samo cerkev — kajti na to se ne smemo kaj sklicevati, ker se je tukaj izgovarjal končni v nekako kot f in ne kot w — nego tudi šel, pekel, in ipak se je razvil o iz l. Da je pa bil v stari dobi \ v primerih kakor šel, pekel' trd tedaj l, o tem, mislim, da ne dvomi nikdo. Pa naj bo to kakorkoli, toliko je gotovo, da je slovenščina (in ne tedaj samo slovaško narečje) razločevala kratek l od dolgega, da je bil tedaj v starejši dobi tudi v sloven. jeziku l kratek in dolg.
V Skalarji je mimo navadnega ol n. pr. polna 2 a, 12 a, 55 b, polnu 195 b, dolgu 5 a, dolg 6 a, solze 70 b, molzliati 191 b, molzhim 207 a v nekaterih slučajih ohranjen še stari l, če smemo verovati njegovi pisavi, in to niso morda samo pomote, katerih se ne manjka v njem: mulzhim 385 b, muhhati 371 a, dulshan 157 b, sadulshi 399 a. Kakor drugi pisatelji ima tudi on samo sonze.
Asimilacija. Čut za asimilacijo vokalov t. j. svojstvo, da za palatali mora e nadomestiti o, izginil je popolnoma v Skalarjevem jeziku. To je tudi naravno, kajti palatali so postali v slovenščini že zdavna trdi soglasniki, kateri se po svoji trdi izreki č sto nič ne razločujejo od trdega t ali d. Razven tega je pa tudi mnogo vplivala analogija trdih samo-stal. in glagol, debel. Vendar ta analogija še ni v tej meri prodrla, kakor v nekaterih iztočnih štajerskih narečjih, kjer se že govori mojo delo. Skalar ima v takih primerih še staro n. pr. suoie gerllu 3 a, tuoie dianie 5 a, no ipak so se počele že v njem pojavljati tudi te novejše oblike, tako on piše boshio zheshene 11 b. V večini primerov so najti novejše (neasimilirane) tvorbe n. pr. hudizlioua 249 a, ce/uriouo 403 a etc.
Jednako nekaterim slovanskim jezikom, izogiblje se tudi slovenščina kolikor mogoče vokalu v početku besed in zlogov. V takih slučajih dodaje se vokalu soglasnik, in sicer navadno
pred jasen samoglasnik (e i) j, pred teman (o—a) pa v. Tako se je iz igla, jigla razvilo jegla, iz iskati —jiskati, jeslcati etc. Mimo japno se govori v drugih krajih vapno, mimo ajda tudi hajda. V Skalarji najdemo pred o nekolikokrat v, kakor j3 to po Va-Ijavčevem poročilu mnogokrat najti v gorenjskih narečjih n. pr. toča, vohm, vdgu, voham. Tako piše Skalar vobeno 392 a in celo vozhe (hoče) 398 b, uozhe 270 b, 364 a, t. j. govorilo se je oče in temu se je dodal v novejši dobi v ; tako tudi pred o = a: vogel 112 b, uoselc 304 b. Da se posebno početnemu u dodaje še v, bilo je že zgoraj omenjeno n. pr. nauuke 29 a, nauuki 29 a etc.
Posebno zanimivo je pa, da je to funkcijo prevzel tudi g. Najbrž je to med kranjskimi govori posebno najti v gorenjskih narečjih; že Kopitar omenja v svoji slovnici str. 293, da Gorenjec govori guni m. uni, in Metelko poroča, da se govori na Gorenjskem mimo vuni tudi guni. To velja tudi za predvorsko narečje; iz Miklos. Vergl. Grammat. I3 334 se da sklepati, daje to najti tudi v dolenjščini, on omenja dolenjsko gujzda m. uzda in glož. Za bohinjsko narečje potrjuje ta pojav Baudouin de C. (102): gun, guna, gune (nom. pl.), gunkraj, gunkrcej, toda ne upa se določiti, je li v tej besedi to čisto fonetičen pojav ali je pa vplivalo kako drugo deblo ali kaka analogija. V beneškem narečji Terskem (Torre) se govori ydrš (rž) in yarže (ržen). Ta g ni nič drugega kakor „vstavka", katera se je v nekaterih narečjih izcimila v pravi g. Takih primerov ima že precej Skalar, toda tudi omejene na omenjene slučaje: guni 191 a, guna 219 a, guniga 224 b, 287 a, gune "229 b, guni 413 etc. Najbrž je na ta način razložiti tudi k v odkide (odide) 301 a, pri tem je treba vedeti, da v pisavi meša Skalar ne-kolikrat g, h, k. Tudi v Staplet. se nahaja gun. — Skalar piše naiouerni 271 a, naiouernost 422 a.
Obratno se je izgubil v jjednem slučaji početni j. česar bi po zgoraj omenjenih primerih ne pričakovali. Mislim na eden — en, katera besedica je svoj j izgubila skoraj v vseh slovenskih narečjih razven v iztočnih štajerskih in v kajkav-skem in sicer, če se sme soditi po pisavi, v starejši dobi, vsaj naši starejši pisatelji imajo skoraj izključljivo eden — en. Meni je iz prve protestantske dobe sedaj znan samo jeden primer z ohranjenim j, Trub. psalt. piše ienu 45 a, če ni pri tem, vsaj v grafiki vplivalo ino, v omenjenem psalt. piše Trub. za ino še vedno ino in ne morda ienu. Skalar ima eden 191 a, e-ia 196 b, eniga 193 b etc.
Konzonanti.
Gu t ur ali. Neka posebnost gorenjskih, nekaterih notranjskih, goriških in koroških narečij je ta, da se izpreminja
g na konci besed v h. To omenja Valjavec za predvorsko narečje in Baudouin de C. za bohinjsko, to posebnost pozna tudi begunjsko narečje, in mi najdemo res že v XVII. stol. v pisateljih, kateri pišejo notranjsko narečje, h m. g n. pr. v J. Bapt. V. kn. nah 9, fnejh 10, buh 50, 563, dolh 53, 557, 558, nadluh 95, nadloh 100, breih 102, nuh (gen. pl.) 104, v'kroh (okrog) 167 in celo druhi 6 mimo drugi 7. V gorenjskih pisateljih seveda ne manjka takih primerov, omenim naj samo iz Stapletona na primeroma malem prostoru terli, noh, dolh, kreh in iz Roger. krjeh 6, 7, Icrieh 6, nadluh 6, 79, predouh 43, sleh (malum) 141, ftenli (šteng gen. pl.) 145, 147, trinoh 172, predouh 184, 190, pridih 202, fneh 208. Celo Schonleb. ima sneh 81, česar bi ne pričakovali; v Skalarji berem dolh 242 b, sneh 430 b, nadloh 334 b, 357 a, noh 204 b, kreh 280 a. Nasprotno pa piše teg (za teh) 192 a, 208 b, 241 a in tudi nikdar 243 b, kjer je k resti-tuiran iz drugih sorodnih oblik in besed, kjer mu je po pravici mesto, tudi shtrafengag (loc.) 292 a beremo, najbrž je to pomota. — V početku besed je zginil h n. pr. ozhemo 207 b, ozhmo 217 a, otli 223 a, otela 244 a etc. mimo hotel 192 a, 199 b. Oblike brez početnega h imajo že protestantski pisatelji XVI. stol., in tako se govori tudi danes v mnogih narečjih. V skupini gl je izpadel g v primeru polic 240 b, polei 12 b, mimo pogle 236 a, 240 b — tudi to je najti že v XVI. stol.; g je odpadel tudi v primeru alcu lih (glih) 191 b. Danes se v nekaterih krajih (n. pr. bohinjsko narečje) govori celo občko, ioboka.
Slovenščina ima tudi mehak k', kateri se je razvil iz sekundarnega tj; ta k' je pozneje lahko postal trd. V nekaterih zapadnih slovenskih narečjih, posebno gorenjskih in sosednih koroških ter goriških, razvilo se je sekundarno mehčanje, katero se pa še ne da zaslediti v starejših virih XVI. stol. To mehčanje se pojavlja pred vsakim mehkim vokalom (i, e, i;, a), in sicer se izpreminja navadno k v č, h v š in g v j. Za zadnji prehod je morda že v Skalarji jeden primer, on piše namreč ke hozhem derie (drugje) milosti iskati 235 a, če to ni pomota. Na prosti izpad g pred sledečim j ni lahko misliti, ker on ima tudi derge 213 b, 223 b z ohranjenim g.
P al a t al i. 0 teh je prav malo omeniti. Da je v početku besede jeden odpadel j, bilo je že povedano. Važna je skupina šč pri določevanji narečja, v katerem je pisan kak vir. Pri tej skupini se razločujeta gorenjščina in dolenjščina, s katero se ujema tudi notranjščina, v prvi se govori š, v zadnjih se je ohranil šč. Dostaviti pa moram takoj, da to velja v gorenj-ščini samo za staro skupino šč; kjer se je pa sekundarno t. j. v novejšem času vsled novejšega mehčanja razvil šč n. pr. mješče {mehki), bbršči (brhki) tam tudi ostaje. Pri nepopolni gra-
fiki Skalarjevi se ne da določiti z gotovostjo iz same grafike, kako se ima ta skupina v njem brati, je li šč ali pa š, on piše n. pr. sapusheni 8 a, obijshesh 10 b, zheshene 11 b, zheshenn 38 a, pokor/hino 23 b, pokorshino 43 b, prebiualisha 24 a, prebiua-lishe 34 b, ognishe 25 a, odpushanie 53 b, pohleushina 71 b, isheio 203 b etc. mimo prebiualishzhe 21 a, iszhe 77 b etc. Najbrž smemo brati v prvem slučaji š, v drugem pa šč, in zadnje je najbrž posneto po književni dolenjščini.
Sibilanti. Znano je, da se sedaj govori v nekaterih narečjih (n. pr. gorenjskih) sliši. Kako se je v tem primeru govorilo v Skalarjevem jeziku, je nemogoče dognati iz njegove pisave; on piše shlishi 191 a, 206 a, kar je lahko šliši in sliši, saj piše celo ufhel 238 b za uzel. Naj omenim še to, da je s fsb) pred sledečim s izginil n. pr. uishati soio uezhno modroslio 199 b, hotel soio gnado 199 b.
Dentali. Pred vsem je treba povedati, da ima Skalar skupino ti, dl., tedaj padli 59 b, 194 a, odpadla 199 a, padla 199 b, 249 a, prebodle 97 a, spledli 96 a etc. Jako zanimivo je, da ima Skalar v nekaterih glagolih m. t že d; tako piše zuede 230 a, b, zuido 292 a, plede 260 a, pomede 262 a, spledli 96 a. Jaz sem že na drugem mestu (Archiv f. slav. Phil. XII, 503) omenil, da se v teh slučajih ne sme govoriti o čisto fonetičnem prehodu t v d, za to nimamo drugih nedvojbenih primerov, nego v skupini ti se je med vokali razvil vsled l najprej d, tedaj t se je asimiliral sledečemu l in iz participa je ta d prešel tudi v praes. Ravno tako ni izpadel kar prosto i v rastem, vplivala je tukaj proporcionalna analogija, mimo plesti se govori pletem, mimo pomesti — pometem, mimo nesti — nesem, s kratka ti se je smatral za infinit. suf. tudi v glagolu rasti, in tedaj se je obrazoval praes. po primerih kakor nesem. Pri tem pa ni bil part. rasti brez vpliva, v tej obliki je najpoprej izginil t, tedaj rasi, in ta oblika je dala, vsaj nekoliko, povod, da je tudi v drugih oblikah tega glagola izginil t. Tukaj moremo govoriti o vplivu infin. na praes. Zadnja faza v tem procesu je najbrž part. rašen, kakor se govori n. pr. v bohinjskem narečji, če ni to nastalo iz raščen, kajti v nekaterih notranjskih narečjih se sliši poraščen (n. pr. v begunjskem).
V skupini zd, starejši zdv je izpadel d — to se je zgodilo že v XVI. stol. in spominja na jednake in podobne pojave v drugih slovanskih jezikih n. pr. diči, dizati, na rus. tjanutb, dvinutb, gorazno (zadnje ima že evang. Ostrom.). V gorenjskih narečjih, kjer se danes tako govori, omenja Baudouin de C. uzv>gwdt\o, wz{gnuwa, Valjavec zej, zror, vzignem. V teh primerih se je skupina zdv najpoprej olajšala v z d, in še le potem je odpadel d. To vidimo iz naših najstarejših pisateljev, kateri pišejo navadno še vzdigniti, tedaj z ohranjenim d, toda brez v. Skalar
ima fausigni 212 b, usigniti 213 b, 229 a, usigneio 223 b, usigni 240 a, usignil 252 b etc.
Ravno nasprotno se je pa kakor v stari dobi t med s in r (n. pr. ostrov) pojavil d med z in r, tedaj skupina zr je prešla v zdr-. zdrauen 50 a, b, 61 b, 67 a, 80 b, 229 b, 259 a, 280 a, sdraun 46 a mimo srauen 84 b; drugi primer je sdrel 289 a, kar ima že Krelj in je najti tudi v drugih slov. jezikih n. pr. v bolg. zdrel, zdreja, srb. zdreo, temu podobno je staro-rusko uzozdrjatb.
Iz sekundarnega tj t. j. kjer skupina tj ni prvotna, nego je šele po izpadu b postal j sosed t, razvil se je k, kateri je bil prvotno gotovo mehak, pozneje je pa postal trd. Za ta pojav (prehod tj, t' v k') imamo razven v ruskih narečjih najlepšo paralelo v sedanjih macedonskih narečjih. Znano je, da se tam za staro (praslovansko) skupino tj in dj. govori navadno mehki k' in g', gotovo jednak našemu k' (= tj, t') mimo c in dj (gj kakor v srbščini) in bolgarskega št, žd. In kakor pri nas, je tudi tam v nekaterih narečjih k otrdel. Mi vidimo tedaj, da je inklinacija prehoda t' (tj) v k' precej razširjena. V sloven. jeziku je mehki t' celo pred i prišel v k, in zato jaz ne morem čisto osamljenemu primeru pluka pripisovati bogve kake važnosti in v njem iskati nekaj starega; to je nova prikazen: iz c — c v plula (pluča, kakor se govori nekod) se je razvil k'. Primere za prehod tj v k' najdemo že v XVI. stol. Skalar piše sem ter kie 190 b, 221 b, treki 24 b, 66 b, 91 b, 111 a, 221 b, trekij 16 a„ trekizh 18 a, trekimo 197 b, 200 b, 221 b, trekim 202 b, trekie 223 b, toda tretizh 29 b, 31 a, 39 b etc. Skalar piše tedaj lcj (ki) mimo k, najbrž je bil v nekaterih primerih tudi mal razloček v izgovoru. Za prehod palatalnega t' v k' ima Skalar sledeče primere: pruki 6 a, 7 b, 63 a bis, prulce 62 b, 82 a, proke 201 b, spruke 44 b, 94 b, spruki 95 b — toda tedna 250 a in potle 202 a. Skupina ti se je spreobrazila v ki v nekaterih tujkah, najbrž se je smatrala cela skupina (radi l') za mehko; Skalar piše peklerin 209 a, zarklala 228 a, zarkliuost 250 a.
Labiali. Kakor v vseh slovenskih narečjih, razven v jugozapadnih, posebno v beneških in rezjanskih, nekoliko tudi goriških, razvilo se je iz skupine pj, bj, vj, mj — pij, bij, vlj, mlj, kjer je imel pozneje Ij isto usodo kakor sploh vsak topljen 11, j. ta l je v nekaterih narečjih izgubil svojo mehkost in postal srednji (nem. ali latin.) I in tako se glase te skupine nekodi pl, bi, vi, ml. To pravilo velja tudi za Skalarjev jezik n. pr. pogubleno 195 b, postauleno 197 a. Če se v nekaterih slučajih v glagolskih oblikah (part. praet. pass.) najdejo oblike s samim p, b, kjer je tedaj celo i izginil, ko je omehčal p, b, vplivala je pri tem analogija drugih tvorb in oblik. V primeru u'
lubeni (— ljubljenji) je pa najbrž nastopila disimilacija: jezik se je hotel izogniti dvema topljenima Ij v dveh sosednih zlogih, posebno ker je še sledeči zlog imel topljeni h. Isti pojav najdemo v goriško-kraškem narečji n. pr. dlablzhz mesto dlabVzhz. Skupina mn se je počela spreminjati v vn, mimo spomnil 192 a, spomniti 229 b etc. ima Skalar že opouni 228 b, in to imajo tudi drugi pisatelji n. pr. J. Bapt. spolnila V. 34; toda v besedi mnogoteri 202 b, je ostala skupina mn (kakor sploh v kranjskih narečjih), vn je v tem slučaji (vnogi) znak iztočnih štajerskih narečij in prekmurščine, zato bi vn tudi ne pričakovali v Stapletonu: vnoshizi (bis), no najbrž so bile meje tega pojava v starejši dobi druge kakor danes. Skalar piše še kraleustua 218 a, 247 b. Skupina vi se je olajšala v l v nekaterih primerih (posebno v početku besed) v vseh slovenskih narečjih n. pr. lah, las. Skalar ima mimo shiulenia 193 b, shhdeine 19 a, shiulene 224 b, tudi shileniu 192 a, če to ni prosta pomota. Tudi obropana 238 a beremo. Početni p v skupini pt je v nekaterih primerih odpadel. Prvi protestantski pisatelji XVI. stol. še pišejo ptica etc. in tudi v Skalarji je to še navadno n. pr. ptuuij 193 a, ptuie 293 a, ptui 278 toda ipak že tize 283 a, tizhe 230 b, tizami 214 a. To imajo tudi drugi stari viri n. pr. J. Bapt. tize V. 43, 61, tizam V. 135, Roger tgzi 25, tgza 29. Soglasnik»je izginil v pronom poss. toj, soj, toda ni izpadel kar glasoslovno, tukaj je vpliv prve osebe moj n. pr. soie 191 a, soio 19 a, soim 3 b etc. toi 194 a, toign 206 a etc., no mimo teh oblik tudi še stare z ohranjenim v. Kadar je enkrat jezik imel mimo moj tudi toj, soj, ni čuda, da se je temu vplivu vdal tudi števnik dvoj, kateri se ravno tako sklanja, kakor omenjeni pronomen, tedaj doie 289 b, obeduie 295 b, to je najti tudi v drugih pisateljih. — Nena-glašen ov je prešel v m: m skaluie 246 b, iz nenaglašenega vi je postal tudi u: bukuzali 196 b. Omenim še giptnim 303 b, kjer odgovarja p nemškemu /. V starejših izposojenkah iz nemščine nadomeščuje v slovanskih jezikih (češčini, sorbščini, hrvaščini, slovenščini) b nemški glas /, v mlajših tujkah se je pa ohranil mnogokrat f.
Lik vi de. Slovenščina je imela nekdaj trojni/,«: trdega n. pr. glad, nad, mehkega n. pr. gledati, ne in topljenega n. pr. ljubljen, nagnjen. V teku časa se je to staro razmerje bistveno izpremenilo. Trdi l se je kot tak skoraj brezizjemno izgubil, premenil se je v w n. pr. plesaw, vow in v srednji l n. pr. delala, las, hvala, plod; mehki Z je tudi postal srednji, tedaj lep (z nem. ali latin. 1) in ne l'ep z ruskim ali poljskim le (lie); topljeni l je ostal neizpremenjen ali se je pa tudi spreobrazil v srednjega ali pa v jI. Slovenščina ima tedaj danes — razven nekaterih neznatnih izjem — dva l: srednjega in topljenega, in kjer se je zadnji izgubil, samo jeden l, namreč srednjega. Kar se tiče
n, ni razlike med mehkim in trdim, ohranil se je pa v nekaterih narečjih topljeni n, večinoma se je pa razvil iz njega, kjer ni stal pred njim soglasnik, glas jn, ali je pa izgubil n svojo mehkost, in tako ima slovenski jezik sedaj v mnogih narečjih samo jeden n, kateri ima isto fiziologično veljavo kakor v književni nemščini, ali pa še mimo tega h. Iz topljenega /5 je že v jako stari dobi postal rj. Tukaj je treba določiti, ima li Skalarjev jezik še topljeni Ij ali pa že jI in za samoglasniki srednji l, in ravno tako h ali pa jn in v drugih slučajih n. On piše krail 195 a, 240 b, kraila 208 a, krailia 355 b, poueila 211 b etc. mimo perpelie 202 a, vefselie 201 a, uefele 205 b, napolieno 300 a etc. Iz prvih primerov sledi očitno, da je govoril za topljeni Ij, kadar ni stal za konzonantom, jI; toda kaj je v primerih kakor perpelie? tudi tukaj je najbrž izgovarjal perpejle, toda v pisavi ga je zavedla književna grafika. V primerih kakor lube 191 b, tedaj v početku besed, se je pa Ij izgovarjal ko srednji l, ravno tako tam, kjer je stal za soglasnikom n. pr. terpleniam, kajti tukaj se ni mogel pojaviti jI. Primere kakor veselje je treba najbrž ločiti od onih s prvotno topljenim l, v teh se še ni govoril topljeni Ij (ib), nego v starejši dobi še najbrž Ij ; jednako se je n. pr. v srbščini še le v novejši dobi iz t s sledečim je (= e) razvil č in še to ne povsod. Za nj (ni, in mje) piše Skalar ni, in in kombinirano ini2) in tudi n tedaj terpleniam 191 a, klaguuanie 191 a, shiulenia 193 b, sposnanie 199 a, sgornie 201 a, shiulenie 328 b etc.; terpleine 191 a, 358b, sdihaine 191 a, saupaine 193 a, ko in 223 b, shiuleine 19 a etc.; usakdainie 191 a, klaguuainie 66 a; isuelizhane 2 b, odvrazhene 2 a, siulene 328 etc. Če smemo sklepati po jI, govorilo se je v tem narečji tudi jn in za konzo-nanti n. Nikakor bi pa ne pričakovali, da piše Skalar skoz in skoz za prvotni trdi l in sploh tam, kjer se danes govori w, še vedno l. Jaz jako dvomim, da se je v sredini XVII. stol. v kakem gorenjskem narečji res tako dosledno govoril stari l, ker vemo, da se je ta soglasnik že v sredini XVI. stol. počel izpreminjati v w, in da je ta proces vsaj v nekaterih narečjih
') Lepo paralelo nam podaje v tem slučaji srbohrvaščini. V njej se je še v XVI. stol. prvotna skupina l'e, ne razločevala od skupine Ibje, tibje (Ije, nje), in ta razloček se je v nekaterih čakavskih narečjih ohranil še danes. Zato so pisali v XVI. stol. dalmatinski pisatelji v zadnjem slučaji lye in ne gle, katera kombinacija je njim rabila samo za topljeni l'.
a) Jaz se ne morem o tem prepričati, da bi pisava ini — n imela podlago v živem govoru, meni je ini samo grafična posebnost in za to mnenje lahko navedem podobne primere kombinirane grafike iz starih poljskih spomenikov. Če stoji v poljščini mehak », za katerega se piše v spomenikih ny, na konci besed ali zloga, piše se y ne za n, nego pred njim n. pr. zayn, poyn, czyeyn, mimo tega je pa najti redkokrat tudi yny n. pr. koynya in celo zayszya.
že v početku XVII. stol. popolnoma prodrl. Z druge strani me pa moti nekoliko cela pisava in jezik Skalarjev, on se je vendar silno malo brigal za književno grafiko in književni jezik, pisal je večinoma, kakor je govoril, ipak ni pozabiti, da je baš glede tega l še v sredini XVII. stol. vladal močen kon-servatizem, da se je v pisavi (knjigah) ohranil ta l, kjer se je v vseh drugih slučajih dalo narodnem govoru že mnogo prostora.
V vseh starejših kranjskih pisateljih XV.—XVIII. stol. je najti samo čez in ne črez, tako piše tudi Skalar zhes 2 b, 4 b, 5 b, 6 b, 8 a etc., tedaj skupina čr se je olajšala v č. Slovanski jeziki sploh ne ljubijo te skupine in se je izogibljejo na različne načine: v češč. se je iz čr že zgodaj razvil čer, in nekaj podobnega imajo tudi nekatera bolgarska narečja. V nekaterih slovenskih narečjih se je pojavil mesto te skupine celo čere, tedaj čerez, čerešnja. Skalar ima mesto navadnega zrebelj tudi shibli 239 a in sheble 2-13 a.
Izpad in dodatek konzonantov. Marsikatere stvari, katere spadajo semkaj, bile so omenjene že zgoraj pri posameznih konzonantih. Izpadel je d v eden, Skalar ima tedaj en, eniga etc. mimo eden. Ta proces ni čisto fonetičen, d je najpo-prej izpadel v skupini dn n. pr. edna in od tod se je razširil dalje. Ravno tako se je t asimiliral sledečemu d v primeru shedeset 432 a, in s je izpadel. Čudno krajšanje je v primeru ti sposhnash de nomesh (ne moreš) toih grehou sadosti obiokati 234 a; če tukaj ni pomota, imamo podobno prikazen, kakor je v go-renjščini pri glagolu bodem — bom v sestavljenkah. Govori se namreč gam za ga bom, jo — jo bom, gavš — ga boS, jov — jo bo, gamo — ga bomo, jomo — jo bomo etc. Samo bi potem pričakovali ne in ne no, toda ta no bi se dal razložiti: naslanjala se je ta sestavljenka morda na primer nočem. Drugo podobno krajšanje je note za ne hote 338 a. Nejasno je do, najbrž pomota ali pa dobro, v primeru inu ze (če) do ti pak to hudo preiemlesh 353 b, kar spominja na koroški dro. Pomota je najbrž oku bark za okuli 275 a. V besedi vinograd se je še ohranil prvi zlog: uinogradou 283 a; za mehkim l se v tujkah navadno še ni pojavil n v sklanji, tedaj exemplih 277 b.
Vrinil se je b v besedi zabston 203 a, kar imata že Truber in Krelj, če ni sploh tukaj prvotno stal b in še le pozneje izginil t. j. če ni iz starejšega zabstonj postalo sedanje zastonj. Sedaj se govori v mnogih slovenskih narečjih povhen, povhn (ph.m>) in to ima že tudi Skalar: pollien 219 b, 421 a, mimo poln 33 a, polne 221 b, tako pišejo tudi drugi pisatelji XVII. stol. n. pr. Kastelec Navuk polhen 143.1) V primeru ta mazeni
') Prim. sloven. in hrv. zahman mimo zaman, če ni morda tukaj hm se razvil iz cm.
^
zhasek 402 se je micen (mičken), vzet iz itatiS^/^f^oi}^ spreobrazil v mam« naslanjaje se na ma^^me^km^rBT^nnnje. Kaj je pa sto v primeru: se potle bulle nauarnosti uaruie, koker poprei, bullie fiifek uahta zlies hude misli koker poprei inu skush-nauam sto mozhneshi super stoij 227 a? Je to pomota? ali pa stoji morda za to in to za naš tem ? V tem slučaji bi se dalo na podoben pojav misliti, katerega pozna junsko narečje, da se namreč govori za ta, to, tu, teka — šta, sto, steka, štod (Jarnik Kolo I. 48, Kres I. 412).
Asimilacija konzonantov. Iz nepopolne pisave Skalarjeve se ne da prepričevalno določiti, se je li v njegovem narečji iz starega hsk in po analogiji tudi iz sosk razvilo sk ali sk. Zadnje se govori še danes v iztočnih štajerskih narečjih in ogerski slovenščini, in v XVI. stol. so najbrž te oblike mimo onih s šk bile še v dolenjskem narečji, katero je pisal Truber. Skalar piše zhloaeskiga 199 a, zhloueski 199 a, zhloueshko 208 b, zMoueshka 209 a, nebeshki 199 b, nebeshko 202 a etc. Jaz mislim, da je v vseh teh slučajih govoril — sk —. Popolno asimilacijo imamo pri gosposki 195 a. Kakor se je v sredini besed v nekaterih narečjih kt spreobrazil v ht, tako je tudi praep. kz prešla pred sledečim t v h. Skalar ima h temo 196 a, h ti 196 b, dalje tudi K katerimu 54 a, 68 b, h zliasti 54 b etc. pa k bogu 196 b. V gorenjskih narečjih in morda tudi drugod se izpreminjata t in d pred c v s n. pr. svesca, korisce, sisce, brasct, trposca, goscz, zevosca, s soscam, snesca, visca, desca, za svetca, koritce, sitce, bratci, trpotca, g6dci, želodca, s sodcem, snedca, vidca, dedca (Valjavec 12) in j eden tak primer je najti že v Skalarji: sazhetik toiga pasza {padca) famerkat, ta padez od te uezhne dobrote 220 a.
Oblikoslovje.
Nominalna sklanja.
O nominalni deklinaciji mi ni treba tukaj obširneje govoriti, ker sem se v svoji večji razpravi „Zur Geschichte der nominal. Declinat. im Slovenischen" v Archivu fur slav. Phil. XI—XIII. vestno oziral tudi na Skalarjev jezik. Omeniti hočem tukaj samo nekatere posebnosti Skalarjevega jezika, katere so posebno karakteristične in nekoliko bolj važne. Pred vsem je treba vedeti, da se je končni o v nom. acc. sgl. neutr. t>/o-deb. še ohranil navadno neizpremenjen, redkeje ko u, in tedaj še ni oslabel ali celo izginil, kakor je sedaj v mnogih gorenjskih narečjih v nenaglašenem zlogu. V gen. sgl. je pri znanih jedno-složnicah končnica u močno razširjena, mimo nje je pa kakor v dat. in loc. sgl. najti tudi o, iz tega smemo sklepati, da
je končnica u v gen. sgl. pod vplivom ostalih sklonov nekoliko-krat izgubila svoj dolgi naglas, in da je ta prestopil na deblo n. pr. ftano 213 b, 273 a, straho 340 b, sino 241 b, 269 a, miro 221 b, 316 b. Silno redko je najti v starejših slovenskih tekstih v loc. sgl. stari prehod guturala g v z, ta prehod se je že v najstarejših slovenskih spomenikih XV.— XVI. stol. skoraj čisto izgubil, tem važnejše je, da najdemo nekaj takih primerov v Skalarjevem rokopisu in sicer blasi 277 a, 285 a in celo per uelikim blasu 288 b, kjer je tedaj še ostal stari prehod, dasi je končnica u že spodrinila končnico i. Podobne pojave najdemo tudi v drugih slovanskih jezikih. Tudi loc. sgl. na ovi je v slovenščini XVI. in XVII. stol. jako redek, ta končnica je omejena v sgl. skoraj samo na dat., toda v Skalarji beremo sinoui 260 b, in fazhudimo fe nad boPiiem sinoui 239b . V vocat. je sicer najti končnico e, no to ni nič domačega, to ni sloven. vocat., nego latinska oblika n. pr. o Christe 10 b, najbolje to nam potrjuje vocat. o Jesu 256 a (in še mnogokrat), nasprotno pa 6 zhlouek 203 a. Že v XVI. stol. se piše v gen. pl. starišev, Skalar pa še ima staro sestavljeno sklanjo: odmertuih shtaresheh 279 b. Dual se je še ohranil: dna uzhena mosha (nom.) 425 b.
Najbolj zanimiva oblika cele nominalne sklanje je gen. plur. femin. a-deb. na d. V Skalarji je za to obliko že precej primerov, on piše: solsa 249 a bis, 249 b, shlusba 273 a, shelia 219 b, 341 b, 371 b, 382 a, 389 a, 390 a, shela 303 a, shellia 291 a, 316 b bis, felia 353 a in voiska 19 1 b. Ko sem pisal pred dvema letoma zgoraj omenjeno razpravo o sloven. sklanji, mislil sem, da so ti primeri v Skalarjevem rokopisu najstarejši; toda med tem sem zasledil v Truberjevem psalt. jeden primer za to končnico, in sicer kletua 27 b, to je tedaj najstarejši primer te oblike, kateri se je dosedaj v slovenščini konstatiral. V sedanjih narečjih so te oblike gen. pl. na d omejene na zapadna narečja, v katerih je močna inklinacija k naglaševanju zadnjega zloga. Če smemo pripisovati omenjenemu primeru v Truberji kak pomen — in jaz ne vem, zakaj bi mu odrekali važnost — moremo reči, da je v starejši dobi, t. j. v sredini XVI. stol. ta končnica bila razširjena črez mejo gorenjskih in sosednih goriških narečij, da se je govorila, če tudi najbrž le redko, tudi v dolenjščini. V zgoraj omenjeni razpravi (Zur Gesch. der nom. Declin. 193—194) sem bil proti razlagi Baudouina de Court. On je smatral a v gen. plur. vodu, solzd za refleks naglašenega Tej razlagi sem se uprl, ker nisem mogel takih oblik najti pred sredino XVII. stol. Dozdevalo se mi je neverjetno, da bi se bil ohranil s, če tudi v naglašenem zlogu, tako dolgo. Sedaj, ko imamo jedno tako obliko gen. plur. že iz najstarejše dobe slovenske pismenosti, stoji stvar nekoliko drugače. Iz vodi, solzi se je moglo razviti voda, solzd že v stari

dobi, samoglasnik a je nadomestil na isti način naglašeni poluglasnik kakor v mnogih drugih slučajih. Nekaj težave delajo pri taki razlagi oblike kakor sester, megel (sester, mi>gi>l), katerih bi gotovo ne pričakovali tudi v onih narečjih, kjer se govori tudi sestra. Da bi imelo isto narečje dve obliki sester in sestrd, ni kaj verjetno, mogoče sicer, da je prva prodrla v ta narečja iz drugih sosednih narečij. Prezreti tudi ne smemo, da ima srbohrv. v takih primerih sestara, ovaca, molitava, kar kaže, da je nova končnica a pristopila k stari obliki ovac etc. Sicer bi se dalo tukaj misliti, da je ovaca etc. kombinirana oblika iz oblik ovac in ovca, toda temu nasprotuje to, da zadnjih oblik skoraj ni najti in da nastopijo one, in sicer samo sporadično, še le v XVI. stol., kar kaže, da so se v tem jeziku te oblike (n. pr. večerna, mravVa, navedba) šele kasno pojavile, naslanjaje se na ostale sklone (Daničic, Istorija oblika str. 77, 84). Mimo teh gen. pl. seveda ima Skalar krajše oblike, in sicer je v nekaterih slučajih ohranil še starejšo obliko t. j. z dolgim samoglasnikom v deblu n. pr. nadluh 41 b, ouaz 89 a, ouazli 110 a, v večini slučajev so pa ostali skloni že vplivali na vokal v gen. pl., in tako se je pojavil vokal ostalih sklonov tudi v gen. pl. n. pr. nadloh 334 b (in ne nadluh), noh 204 b. — Nom. in acc. du. sta se še razločevala od plur.: due hudobi (acc.) 196 a, na mote rami (acc.) 231) a.
Osebni zaimek (pronom. personale).
Prva oseba tega zaimka se glasi v Skalarji vedno iest 6 b, 13 a, 70 a etc. V dat. loc. in acc. sgl. je nekolikokrat najti krajšo enklitično obliko, posebno za prsepos. na in za n. pr. acc. na se 5 b, 10 b, na se usel 239 b, na fse ufel 242 b, kar ie . . shenen fa me prestal 44 b; dat. loc. ueriemi me 204 a, pouei me 220 a, inu te fkasati 245 a, seveda tudi meni 13b, 24 a etc. sebi 25 a, 69 a, 91 b. — Instrum. se glasi mano 74 b, tabo 2 a, 12 b, 124 b, sabo 12 b, 22 a, 67 a; v dat. plur. samo nam, 20 b, 93 b, 160 b in ne morda nom; instr. pl. nami 32 a.
Pronominalna sklanja.
Naj poprej hočem sploh o zaimkih in nekaterih njenih oblikah nekaj splošnega povedati. Skalar ima, kakor to tudi pričakujemo, samo oben in ne še noben n. pr. obeden 6 a, 7 a, 17 a, b, 78 b, obeno 8 b, 26 b, 40 b, obeniga 13 a, 30 b, 66 b, obenu 17 b, obene 39 a etc. Ravno tako piše še kir (qui) in ne ki, mimo kir se nahaja tudi ker, katero se je glasoslovno razvilo iz prvega n. pr. kir 6 b, 8 c, 53 b, predgouar na tega, ker bere 190 b, na eniga, ker bi dobro sturil 193 b, iest sem ta, ker
fem te. . . ftuaril 24 b; za neutr. ima kar 4 b, 5 a, 10 b, 14 a, spodobno rezhi htemo zaito, kar ie Jeremias dial 196 a, tise kar ti ie bug sturil 252 b etc. Mnogokrat rabi Skalar pronom. takušen in kakušen, in sicer tudi že z oslabljenim u v poluglasnik e («) n. pr. vezh takushne hudobe 191 b, takushne shtrafenge 194 a, ta-kushen premoshen krail 208 b, takushen 259 b, s kakushnemi uelikeme nadlogami 190 b, s kakushnim uefseliam 197 b, gledai kakushen 225 a, skusi kakufhno ueliko milost 238 a, fkakeshnimi 228 b etc.; tudi kakov je najti n. pr. skusi kakouo uifho 196 b, s kakouo muio 304 b. Skalar še nima tisti, tista, tisto, prvi del tega pronomina je ohranil še svojo samostalnost, tedaj ta isti 11 b, 197 b, te isti (nom. pl.) 194 b, 235 b, to istu 14 a, toda ob toisti uri 39 b. Prim. v staropoljščini tyste (acc. pl.) m. ty iste Szar 329 a.
V	zadnjem času so se razpravljala pri nas nekatera bolj praktična vprašanja „normalne" slovnice, med temi tudi, kako se ima pisati v acc. plur. pronom. /t>, kadar zastopa živeče in neživeče stvari. S samim sklicevanjem na tako imenovano „staroslovenščino" t. j. cerkveno slovenščino še stvar ni rešena, važno je vedeti, kako se je govorilo v prejšnjih stoletjih, kdaj je v kranjskih narečjih spodrinila oblika gen. staro obliko acc. Skalar piše v acc. že ieh (ljudi) 218 a in celo ieh (besede) 219 bis, tako tudi Stapleton nih (mase.) 31, nieh (mase.) 31, toda tudi še ne (mase.) 8, 12, 16, 33, 60, nye 16, je (fem.) 21, ie (fem.) 45; J. Bapt. V. ijh (shem) 17, yh (homines) 124 bis, yh (karsheniki) 173, de bi uashe ferza omezhili, k' g. bogu vashimu ftuarniku yh obernili 175, vashe glave na pepelnizo fte pred Mash-nikam perpognili, de s' pepelam yh je natroffil 176, de ferza takorshneh hudobnih karshenikou toku terda rataio, de ni pridige, ni zhuda, ni shtrajfinge yh ne morio omezhiti 222 etc. Da pišejo Truber in njegovi vrstniki še je, omenil je že Miklos. in se da res potrditi iz različnih tiskov XVI. stol. Med posameznostmi omenim, da se je v Skalarji ohranilo še nekaj oblik starega pronom. debla sb, toda v okamenelih izrazih; tedaj že v Ska-larjevem jeziku se te oblike niso več čutile in smatrale za sklone kakega pronom. Te oblike so: dofsega mallou 5 a, poseli mal 251 b, doseli mal 211 a, 251 b, 302 a.
V	gen. sgl. in ž njim tudi v acc. sgl. je končnica iga in ega: tega 2 a, 3 a, 6 a, 8 b, tiga 1 b, 2 a, 13 b, 20 b etc., niega 2 b, 58 b, nega 9 a, 10 b, nijga 2 b, ga 2 b, 6 a, 8 b, 19 a, 45 a, moiga 6 b, 20 b, 24 a, tuoiga 20 b, 21 a, b, toiga 21 a, 266 a, fuoiga 8 b, 24, 31 a, soiga 191 b, 194 a, v figa 2 a, vsiga 60 a, usiga 80 b, samiga 14 b; kateriga 7 a; za zh.es volo 7 b, 9 a, 10 b, 223 a, za zhes vollo 14 a, 17 b; dat. sgl. temu 4 a, 8 b, temo 196 a, 208 a, mimo timu 3 b, 4 a, 6 a, 56 b etc., istimu 3 b, niemu 2 b, nemu 2 b, 3 b, 19b, niemo 200 a, 207 b, pa tudi mu 31 a, mo 335 a; katerimu 14 a, komu ima strupa notri dati 229 a, komer 302 b,
nizhemer 318 a, samimu 3 a, tuoimo 393 a, suoimu 54b, 77a; dat. loc. fem. ti 4 a, 13 b, 19 b, 60 b etc., mimo te 8 a, ie 307 a, ni 15 b, nie (dokler ie nie od suete troize same ena laku uelika zhast se sgodila) 20 a, k nie 24 a, 30 b, 45 b, ne 11 b, toi (tvoji) 207 b, toie 209 b, 214 b, srni 60 a, suoij 11 b, soie 313 a; o acc. sgl. hočem samo omeniti zhesen (crez njega) 278 b, zheshen 307 b, koga (mase.) 229 a; fem. to isto 23 b, 197 a, nio 12 b, 22 a, 35 a, uso 2 b, moio 20 b, tuio 20 b, toio 205 a suio 16 b, 19 a, 59 a etc.; 1 o c. s gl. razloček med loc. in instr. je izginil: tem 2 a, 15 b, 42 b, tim 11 a, 13 b, 15 a, 57 a, per niemu 50 b, katerim 6 b, 87 a, moijrn 31 b, tuoijm 44 b, tuoim 30 b, fuoijem 8 b, suoim 20 a, 23 a, 30 b, 51 b; instr. tem 19 b, tim 69a, usim 21 a, zhim (neutr.) 233 b, s nizhemer 334 a, tuoim 78 a, fuoim 30 a — to 14 a 21 a, moio 31 b, tuoio 31 b, 70 a, soio 199 b. Od dualnih oblik sem si zabeležil dat. nijma 36 b, niema 48 a, instr. shnima 34 a in mei dueim razboiniki 108 b. Plur. gen. loc. končnica i/i je že oslabela v bh, ipak se navadno piše še ih: tih 3 a, 7 a, 17 a, 20 a, ijh 16 b, mimo ieh 34 a, 222 b, 223 a, 334 b, nih 20 a, 67 a, usih 15 b, 20 b, 55 a, vseh 8 b, 50 a, vfih 50 b, toih 204 b, 207 a, soih 194 b, negouih 10 b: dat. plur. tim 16b, 19 b, istim 19 b, nim 8b, 71 b, iem 224 b, suoim 8 a, 39 a, 43 a, 6i a; instr. tirni 11 a, 27 b, 52 b, teme 333 a, letimi 73 b, istimi 8 a, shnimi 22 b, usemi 12 a, 15 a, 31 b, ufsemi 24 a, vfimi 21 b, soimi 23 b.
Sestavljena sklanja.
V tej sklanji najdemo znane končnice iga, imu, im t. j. celi sgl. se je, kar se tiče vokalnega refleksa, popolnoma zjed-načil s plur. Kakor je bilo že zgoraj omenjeno, oslabel je v jeziku Skalarjevem nenaglašen i v poluglasnik b. Ta glas je tudi v končnicah sestavljene sklanje, tako najdemo iga mimo ega, imu mimo emu. Da to ni vpliv pronom. oblik tega etc. ali pa morda sedanji književni ega, kaže nam dovolj jasno plur., kjer je najti v dat. loc. instr. tudi eh, em, emi. Pred končnicami sestavljene sklanje se je pojavil tudi prehod guturalov v sibi-lante, in sicer k v c, g v z, h pa ostaje. Tega prehoda ni najti samo tam, kjer bi ga po zgodovinskem razvitku pričakovali, on se je pojavil tudi pred onim i, kateri nadomestuje stari y. Gen. sgl. suetiga 4 b, 15 b, dopernesheniga 6 a, lubeshniuiga 6 b, 22 a, prauiga 11 a, bogatiga 208 a etc., toda reunishega 216 a; gutural se je spreobrazil v sibilant: drufiga 231 a, drusiga 23 a, 62 a, 191 a, 195 a, 209 a, drushiga 74 b, nafsiga 89 a, 94, veliziga 280 b, 363 b, navadno pa ostaje gutural n. pr. uelikiga 3 a, drugiga 30 b, 62 a, 84 a, nagiga 89 a, uisokiga 207 b etc. Razumevno je, da je v takih slučajih kakor angelskiga 1 b, zldoueshkiga 2 b, 3 b, 14 a, nebeshkiga 6 b, krotkiga ostal gutural, kajti skupina
sc, šc ni priljubljena v jeziku. Isto kolebanje med i in e v končnici je tudi v dat., tedaj imu in emu: slednimu 3 a, mo-gozhnimu 3 a, peklenskimu 9 b, zhloueskimu 11 a, nedolshnimo 195 a, drugimo 197 a, 200 a, trekimo 197 b etc.—dobremo 402 a; loc. sgl. zhloueskim 3 a, 6 a, skriunim 8 b. ostrim 26 b, boshim 29 a, dolgim 29 b, maihenem 200 a; instr. lubesniuim 3 b, uelikim 12 a, 14 a, 74 a, angelskim 38 a, boshiem 206 a, 378 b, uelikem 253 a, 399 b, zhistem 343 b.
P1 u r. gen. loc. V tem sklonu se piše mimo ih v drugi polovici rokopisa tudi eh (t,h) vefselili 1 b, 2 a, sapelanih 3 a, prekletih 18 b etc. toda boshieh 199 a, 236 a, kloshterskeh 231 b, uelikeh 287 b, velikeh 288 b, posemelskeh 306 a etc. Gutural g se je spreobrazil v z: drusili 71 b, 207 a, ubosih 192 b. Isto velja o dat. plur., tedaj pohleunim 16 b, sapushmim 20 b etc. mimo drugem 215 a, proke drugem fladkem rezhem 301 a, modrem 323 b, sanikernifhem inu suheshim rezhem 343 a, usem dobrem 377 b, ufem hudem 380 a; h tem koram angelskam 211 a je najbrž pomota, dasi je najti podobne oblike v koroških tekstih; instr. p 1. suetimi 23 b, andohtliuimi 28 a; ostrimi 87 a, zhetuerimi 374 a etc. V drugi polovici rokopisa se nahaja zopet pisava emi celo eme mimo imi n. pr. pete,mi 206 b, nepametnemi 210 a, uelikem e 345 a, duanaisteme 353 a.
Fem. dat. in loc. sgl. se končujeta na i, v drugi polovici rokopisa tudi na e (b): boshij 8 a, 15 a, lastni 79 a etc., boshie 198 a, 259 b, bofhie 236 b, proke toie uelike sladkosti 318 b in že v prvi polovici rokopisa na olikoue gorri 93 a. V a c c. s g 1. je najti mimo navadne končnice o n. pr. ozhetno 2 b, boshio 6 b tudi u: tu sgublenu pouerbanu prauizo 8 b, sesluzhenu serd 20 b (srd je v Skal. gen. fem.), to sta najbrž pomoti. Instr. se končuje na o n. pr. grenko 19 a, nebeshko 21 a, isuelizhano 70 a etc., če se piše tudi s podobo boshia 228 a, je samo pomota.
Posebej je treba še omeniti no m. acc. pl. neutr. pronom. in sestavlj. sklanje. V mnogih slovenskih narečjih se sedaj končuje nom. acc. pl. neutr. na e, zjednačil se je tedaj neutr. s femin. in to pod vplivom ostalih sklonov plur., kateri so za vse spole jednaki. Znano je, da naši prvi protestantski pisatelji še pišejo a, dokazati se pa da, da se je e v tem sklonu najpoprej pojavil pri adj. in pronom. in od tod še le prodrl v nominalno sklanjo, in to se lepo razvidi baš v jeziku Skalar-jevem. V njem je najti dovolj primerov, kjer ima pronom. ali adj. že končnico e, njegov substant. pa še stari a n. pr. te krotke serza 3 a, te nebesha 9 b, 41 b, na suoie kollenia 53 a, niegoue snete usta 74 a, niegoue usta 101 a, nebeshke urata 154 b, hude mesta 315 b, soie kollena 199 b, toie della 204 b. Isto se da kon-statirati v jeziku I. Bapt., v peti knjigi piše v nom. pl. le te vfta, katere fo klafala, marmrale inu fentouale 6, njegove dobre
inu greshna della fo bile na vago poftaulene, te greshna fo velika vezh kakor te dobre vogale 158, vfe vasha della inu oprauila fo pra-vizlma 29; v acc. pl. fvoja trupla lepe zhiste inu fvetle 5, fvoja t, upla garde 5, tvoje nesramne greshna della 11, te narlepshi della 35, vfe nasha dobra della 151, nyh bleda liza, nyh sgrevane ferza 174 a. Opaziti se da tedaj, da je e najprej pri adj. in pronom. prodrl, katera so stala nekoliko oddaljena pred svojim substant., dočim se je stara oblika še bolje ohranila^ če so stali neposredno pred substant. Nekaj takih primerov nom. acc. pl. neutr. na e pri sestavlj. sklanji je tudi v starejši hrvaščini. Prim. Zur Gesch. d. nom. Deklin. 96, 97 in Archiv. fiir slav. Phil. X, 619.
Glagol.
Infin. Suf. infin. ti se sicer piše v tem rokopisu še v veliki večini slučajev, toda končni breznaglasni i je moral imeti isto usodo kakor vsak nenaglašen i, on je oslabel v poluglasnik, in zato se najde tudi pisano te. Precfej primerov je tudi, kateri imajo v infin. samo t in ne ti, v tem slučaji je vplival supin. Skalar ima tedaj mimo pasti 2 b, 20 b, umreti 4 b, verniti 61 a, gouoriti 3 b, serditi 7 b, pomagati 6 a, perblishiuati 322 b, premishliuati 324 a etc. tudi odiete 334 a, c. Več primerov je brez končnega i n. pr. spumnit 5 a, imamo premislit 6 b, 13 b, imamo spomnit 6 b, imam vstrashit 8 a, de bi imelli sahualit 9 b, ima spomnit inu premislit 9 b, odreshit 12 a, de imam sahualit inu zhastiti 14 a, ozhe odreshit 17 a, se ima premislit 23 a, motit ali oduerniti 29 b, premislit 69 a, stopet 85 b, obsodit 86 a, pomagat 4 a, plazhat 6 a, pusti skasat 7 a, pusti martrat 7 b, ie pustil shraiat 7 b, ima pomagat 11 a, beshat 21 a etc. Pri glagolih I 4 ima infin. še staro historično končnico ci in ne čti, katera se sedaj govori že v nekaterih narečjih, tedaj rezhi 10 b, 55 b, 74 b, isrezlii 17 b, podurezhi 47 b, tezhi 82 a.
Praesens. Tukaj je treba razločevati glagole s tema-tično in netematično sprego, nobena se v XV. stol. ni ohranila še v stari, historični obliki; obe sta izpremenjeni po vplivu analogije. Posebno je zapaziti — kakor v vseh slovanskih jezikih — vpliv mnogoštevilnih tematičnih glagolov na nete-matične, pa tudi obratno. K zadnjemu slučaju prištevam tudi naš bom — h um in grem.
Razlaga našega bom — bum dela mnogo težave. Miklos. III2 160 sicer trdi „zwischen d und dem t der personalendung wird der praesensvocal nicht selten ausgestossen: boste, greste aus bddete, gredetetoda s tem nazorom se ne da strinjati, če se oziramo le nekoliko na zgodovino tega glagola. Krajše oblike se nahajajo že v najstarejših slovenskih pisateljih in
virih, kjer še ni najti prostega izpada etimol. e; kjer je v tej starejši dobi izginil etim. e, tam je temu vedno povod poseben vzrok, vplivale so druge sorodne oblike in besede. O izpadu vokala e se tedaj ne more govoriti, in zato je izrekel Jagic Codex Marian. 447 mnenje, da je sloven. bom, boš, b6 in bum, buš, bil stara tvorba, da te oblike odgovarjajo prastaremu *bq, *beši, *betz, katere so se brez sledu po-izgubile v vseh oralih slovanskih jezikih, če nočemo jedine 3. plur. batu v cod. marian. za tak prastar ostanek smatrati. V našem bom, boš etc. bi bil o iz 1. sgl. prodrl v vse ostale oblike praes., paradigma bi se bil na tak način izjednačil. Jagic je pri tem opozoril na to, da v narečji hrvaških in medjumurskih Kajkavcev, kjer so sedaj krajše oblike navad-nejše od daljših, ni nagona k izpadu nenaglašenih vokalov. 0 tem ni dvomiti, in tedaj tudi v kajkavskem narečji se ni razvilo bum fonetično iz budem posredstvom *budm. Ipak se mi tudi ta razlaga ne dozdeva verjetna, jaz bi vendar rajši iskal v našem bom — bum mlajše oblike; da, če bi imeli ostali slovanski jeziki kaj jednakega, potem bi ne bilo o tem dvomiti, da je jezik imel že v stari dobi ba mimo bada, da se je zadnje razvilo še le iz prvega. Slovenščina je imela že v sredini XVI. stol. obe obliki glagola: bom in bodem. Proti omenjeni razlagi govori že nekoliko to, da je v slovenščini (kakor tudi ostalih slovanskih jezikih) navadno večina praesent. oblik vplivala na 1. sgl. in 3. plur. in ne obratno, tedaj tečem, kadim in ne tekom, tekoš etc., kajom, kajiš etc. Posebno jasno je to v slovenščini pri glagolu hoteti. V Truberji se najde navadno še čo, v njegovi postili se nahaja že čom, toda o se ni mogel obdržati radi ostalih oblik praes., katere imajo e, naredilo se je čem; v conf. gener. je še 1. sgl. proso, in vendar so spodrinile ostale oblike praes. ne samo o, nego tudi š. Pa na te sekundarne primere analogije se ne smemo preveč naslanjevati, ker se radi njih še ne da nič gotovega sklepati: analogija je faktor, kateri se ne da kontrolirati, sedaj hodi po tem, sedaj po onem potu. In res najdemo v nekaterih slovanskih jezikih tudi slučaje, dasi redko in še le iz najnovejšega časa, da je 1. sgl. (navadno v zvezi s 3. plur.) prevladala in vplivala na ostale oblike praes. tako n. pr. rus. teku, tekeš etc.; tudi 2. sgl. je vplivala na ostale oblike n. pr. imper. daj in zato dajte, dajmo etc. Pri bom, boš bi pričakovali v 3. pl. *bath, sloven. *bd, toda o tem že ni nikjer sledu, ne v sedanjih narečjih, ne v virih iz XV,—XVII. stol. Če se je v jeziku ohranila 3. plur. neso mimo 1. sgl. nesem, pletd mimo pletem, smeli bi pričakovati, da se je ohranila tudi oblika b6 v 3. pl., posebno ker se je po svojem vokalu 6 ta oblika lahko naslanjala na 1. sgl. bom, Sicer se da ugovarjati, da je v tem slučaji vpli-

vala disimilacija radi 3. sgl. bd, jezik je hotel ločiti 3. plur. od 3. sgl., in to je tudi verjetno, toda kakor se je razvilo iz neso, pleto — nesejo, pletejo, tako bi morali dobiti tudi od bo — bojo. A baš 3. plur. bojo je najnovejša faza v celem razvitku, to je najnovejša oblika, ravno tako pozna kakor dajo, vejo mimo starejšega dado, dade, vedo. Niti v starih kajkavskih, ni v kranjskih pisateljih XVI. stol. ni najti bojo, nego samo bodo, in radi tega se mi dozdeva tudi Jagiceva razlaga dvomljiva. Jaz mislim, da je baš 3. plur. bddo bila povod, da so se stva-rile nove in krajše oblike bom, boš etc. Kakor se je govorilo mimo dado, vedo, jedo dam, daš, vem, veš etc., tako se je napravilo po tem obrazci tudi po bodo — bom, boš, bo t. j. jezik je smatral do za končnico 3. pl. in bo za deblo. Ko so se oblike bom, boš etc. že udomačile, pojavilo se je v 3. plur. po obrazci tematičnih glagolov bojo kakor dajo, vejo, iz starejšega bodem etc. se je pa napravilo bodejo. Da so pri tvorbi bom, boš, bo bili merodajni glagoli dam — dado, vem — vedo etc., na to kaže tudi 2. plur. in du. boste, bosta, kjer je končnica ste, sta posneta po daste, dasta, veste, vesta. Pri tem se ne sme prezreti, da se govori boste tudi v takih narečjih, kjer se ste, sta še ni razprostrlo na vse glagole (kakor n. pr. v nekaterih notranjskih narečjih), nego kjer sta te obliki omejeni na nete-matične glagole. Končno naj omenim, da tudi enklitične oblike glagola bada v istočnih štajerskih narečjih in prek-murščini ne podpirajo misli, da je bdm kaj prastarega, dasi ravno ne nasprotujejo starosti krajših oblik. Jaz mislim na primere, kakor so v prekmuršč. (v pridigah, katere je objavil Valjavec v Letopisu 1874 in 1-77) nedte (ne bodete) 115, ne de 116 nekolikrat, vec de od njega prošeno 124, ne de 136.
Skalar ima: bodem 72 a, 95 b, mimo bom 202 b, 222 b, 252 a, bodesh 4 a, 5 a, 12 b, 3'J b, 53 b, 194 b, bode 4 b, 11 b, 87 b etc. in bo 192 a etc., bodeta 62 b, bomo 202 a, bote 198 b bis, 271 a, bodo 62 b, 193 b etc. in celo že bodeio 87 b.
Ravno tako težko je povoljno razložiti sloven. grem, greš, gre nasproti stsloven. greda in tudi sloven. gredem, gredeš, grede. Navadno se govori tudi v tem slučaji o izpadu praes. e in asimilaciji d sledečemu m, tedaj gredem — *gredm — grem. Kakor pri bom: bodem, tudi pri tem glagolu ni mogel fonetično izpasti e, temu se upira zgodovina tega glagola. Že najstarejši sloven. pisatelji iz sredine XVI. stol. pišejo izključljivo v celem sgl., du. in plur. razven 3. plur. krajše oblike grem, gremo, in v tej dobi se ne da zaslediti še noben primer prostega izpada e. Pred kratkim je izrekel Ulbjanov (Osnovy nastojaščago vremeni vi> staro-slavjan. in litovsk. jazyke, sep. odt. iz Russ. Filol. Vžst. 1888) str. 230 mnenje, daje praslovanski jezik imel mimo grede tudi glagolsko deblo gred, da je tedaj ta glagol imel tema-
tično in netematično sprego. Če vprašamo, kaj ga je privedlo k temu nazoru, moramo reči, da baš Sloven. oblike grem, greš in nekoliko tudi hrv. grem. Toliko je gotovo, če tudi o tem Uljanov še malo dvoji, da so tudi primeri z gre v nekaterih poznejših srbsk. spomenikih stsl. grede, in da je v njih e samo nadomestil starejši e kakor sploh v srbohrv. S to razlago mladega ruskega učenjaka našega „grem" se ne morem strinjati. On se je premalo oziral na zgodovino daljših in krajših oblik tega glagola in se ni vprašal, iz katerega časa je mogoče krajše oblike najti v srbohrv., in v katerih osebah so se pojavile najprej. Lahko bi se bil prepričal, da se tudi v hrvaščini pojavijo krajše oblike — kolikor se jih sploh nahaja — šele v početku XVI. stol., da jih pred koncem XV. stol. sploh ni najti, da tedaj niso nič prastarega (Daničič, Istorija oblika 263, 268, 276, 2-6, 288). Nekoliko bolj podpira Uljanovo razlago slovenščina, toda tudi samo na prvi hip. Reči se mora, da v starih virih XVI. stol. in tudi še v XVII. stol. ni najti daljših oblik razven 3. plur. Tako piše Trub. psalt. grem 58 a, gre 67 b, gree 91 a, gremo 35 b toda gredo 27 b, 57 b, 147 b, tako tudi Krelj gre 21 a in zopet v 3. plur. samo gredo 26 b, 40 a, 50 a, 70 b. Hren ima gredo 33 a, 95 b, Schonleb. gre 29, gremo 56, toda gredo 68, 192, ; 62; Kastel. N. Z. grd 12, Navuk grem 15, grl 16, gresh 80, J.Bapt. V. gre 5, gresh 222, grejte 540 in gredo 8, 58, gredo 75. Vsi omenjeni pisatelji XVI. in XVII. stol. imajo tedaj samo grem, greš, gre etc. in ne gredem, gredeš, grede etc., toda v 3. plur. samo gredo in ne grejo. Prvi, kateri ima — kolikor meni znano — daljšo obliko pri tem glagolu (razven 3. plur.) je Skalar, on piše že grede, in te oblike se ponavljajo v poznejših pisateljih iz XVIII. stol., pa samo redko n. pr. Roger gride 6, 7, 8, II, 28, 66 mimo gre 29, 71 etc. Je li to strogo razločevanje med 3. plur. in ostalimi oblikami samo slučajno, ne kaže morda baš pomanjkanje 3. plur. bojo v starih virih pot, po kateri so se izcimile krajše oblike iz daljših? Mislim da. Oblika 3. plur. gredo je preustrojila celi praes., ona je dala povod, da je jezik spravil ta glagol v zvezo z glagoli dam, vem, jem, in kakor je pri teh razmerje dado-, dam, tako se je napravilo tudi po gredo — grem. Oblika gredo se je tem laglje spravila v zvezo z dado, vedo, jedo, ker skoraj ni glagolov z osnovo na — d, in oni so tedaj tudi slabo v čutu jezikovem. Opozoriti hočem, da tudi Bernard Spljecanin piše samo grem, greš, gre toda v 3. plur. staro gredu. Za zjednačenje glagola greda z damo etc. je važna 2. plur. greste mimo grete, katero je najti tudi v hrvaščini že v XVI. stol. (Daničič 288), ona kaže, da se je res naslanjal ta glagol na daste, veste, jeste. — V Skalarji beremo grem -203 b, gre 204 a, 240 b etc., in tudi že grede 2-4 a, 26 a, 31 a, 34 b, 72 b in gredo 22 b, 267 a, 282 b.
v'V
Posebej se mora govoriti o vplivu f^es^t,.. i^ta^er glagolske oblike, v prvi vrsti na one, katereSeefc^tvorj^rffe''od različnega infin. debla, v drugi vrsti tudi na one, katerim je sicer podlaga praesent. deblo, katere se pa ipak niso historično in organično razvile. Tako se danes govori v nekaterih narečjih pod vplivom praes. oblik ne samo bodeč, grizeč nego celo vlečuc, kjer je posebno jasna analogija praesen. Take sekundarne tvorbe je najti že v jeziku XVI. stol., tako piše Trub. psalt. bodeezhe 106 b, Kast. Navuk Indezhim 32, J. Bapt. dopadezha V 16, dopadezhe V 29, 57, vpiezhi V 25, 26 in celo prekolnila 522; sem smemo prištevati raffal Krelj 46 b etc. Tako ima tudi Skalar vmrezha 405 in dopadeiezhe 27 a. Lepo se vidi vpliv infin. na imperat. pri glagolu začeti v sledečem primeru: dokler tedai she dobru sasldopesli, o dusha zhloueske rezhi, tako gledai, de skusi toie shiulenie uezhni leben dobish, odmre sui-toui inu sazhe bogu shiueti 386 b, če to ni prosta pisna pomota. Nekaj prav eklatantnih primerov vpliva analogije praesen. na infin je najti v J. Bapt. V. On ima mimo starih oblik vrezhi 11, rezhi 13, frezhi 8, tauzh 39, 54, dofezhi 75, islezh 122, odfezhi 197 že fpezht 42 in celo godit (gosti), prim. srb. gudjeti
Nasprotno je pa tudi infin. vplival na nekatere oblike; že v Trub. Catech. berem fatril 143 in tako tudi v J. Bapt. odprel V 40. Vpliv infin. oblik je treba iskati tudi v praes. rasem, raseš etc. in sicer se da dokazati, da je t najprej izginil v part. praet. II tedaj v oblikah rastlb, rastla, rastlo in sicer lahko čisto fonetičnim potem, morda so to pospešile nekoliko iste oblike glagolov kakor pletfa. Tako piše Truber v praes. še rafte psalt. 186 a, rafto Catech. 36, rafteta Catech. 224, imper. raftite 46 b, toda v part. praet. rasla 156 b, Krelj ima v praes. še ohranjeni t: srafteio 84 b, 96 b, a vendar že raffal 46 b, Hren rafteo (3. plur.) 121 a, toda raflu 28 a; isto razliko ima Staplet. fraste 11 in vendar raflu 6, fraflu 10, 13. To razliko je najti še v drugi polovici XVII. stol.: Kast. N. Z. piše rafte 19, 44, srafte 23, toda sraflu Navuk 182, 281, Schonl. srafte 58, toda raflu 55, frafli 333, J. Bapt. V rafte 177, srafte 128, vendar rasle 9, srasla 92, frasla 100, frasle 94, mimo tega pa še staro fraftlu 138. V Skalarji ni najti tega dualizma, on ima v praes. obe obliki: rase 326 a, mimo rastio 97.a, nasprotno pa tudi še v part. mstlu 56 b.
Že v starem cerkvenem jeziku je najti v praes. deblo melje — (mleti — melja) in dov/Jjeh (dovljeh), tedaj tvorbe, katere se naslanjajo na znano razmerje klati: kolja, stlati: stelja, prati: porja, brati: borja. Ta razlika med glagoli I 6 in V 2 (po Miklos. razdelitvi) ni čisto dosledno proizvedena v slo-van. jezikih, in se tudi ne dajo stroge meje med obema razredoma vleči. V slovenšč. se govori mimo mreti — mrem tudi
mrjem {merjem) in če se ne motim, so sedaj zadnje oblike bolj razširjene. Isto je najti v hrv. pri glagolu treti — tarem, terem in izadreti — izaderem, in te oblike se dajo v tem jeziku zaslediti že v XVI. stol. n. pr. terem (Daničič, Istor. 264). zatare (Daničič 279), terete, isteru, oderu (294). Tudi v slovenščini se je govorilo že v sredini XVI. stol. kakor sedaj umrjem — umerjem, tako n. pr. piše že Trub. v svoji prvi knjigi Catech. vmeryefh, vmerye, vmeryemo, vmeryete, ravno tako Krelj vmeriefh 7 7 a, da, on ima celo krajšo obliko v 3. plur. vmbrio 34 b bis, 132 b in tako tudi Skalar n. pr. umeriemo 329 b, umeriem 243 a, umerie 244 b.
Znano je, da se je v Truberji ohranilo še lepo število starih oblik 1. sgl. tematičnih glagolov brez m, on ne piše samo skoraj dosledno in izključljivo hozho, nego mnogokrat tudi še veryo. Pri glagolu hoteti se je stari hočo, čo naj dalje ohranil v jeziku, sporadično najdemo to obliko še v virih iz konca XVII. stol. in ona še živi dandanes med Belimi Kranjci in tudi v beneških narečjih n. pr. v narečji terskem co, in v Št. Peter-skem narečji se je tej stari obliki ohranil še sled v cjon (con) t. j. stari co z dodanim m drugih glagolov. V Skalarji se je ohranil stari čo samo v jednem slučaji: zho se skrit 330 b. Pa mimo tega ima ta rokopis še nekako posredno obliko, katera je postala neposredno iz starega čo, namreč čom (prim. omenjeni beneški con): zhom 134 a, 203 a, 217 a, 230 b, 235 b, 236 b, 261 a, 395 b in še mnogokrat, tako tudi nozhom 261 a. Ta oblika je radi tega zanimiva, ker nam kaže, da se iz čo ni naravnost naredilo čem radi vpliva ostalih oblik praes., katere imajo samo e: čes, če, četno etc., nego da se je prej pojavil čom, in še le najnovejša faza celega procesa je prevladanje e tudi v 1. sgl. Kakor poroča Škrabec (Cvetje IX, 9), ima že Truber v svoji postili čom I 134. Opiraje se na današnji beneški con se ne sme ta čom smatrati za književno obliko, katero bi bil skoval sam pisatelj, ona je živela v jeziku.
Če piše Skalar pri glagolih IV. vrste mnogokrat e m. i n. pr. prof sem 83 a, mollem 105 a, pofabem 302 a, proshesh 302 a, poshtauesh 322 a, oblubesh 323 b, sashtopesh 328 b, posabesh 203 b etc., ni to morda vpliv glagolov I. vrste, nego samo oslabljenje nenaglašenega i v d. O praes. je še omeniti, da so se v Skalarji ohranile pri glagolih I. vrste v 3. plur. še starejše krajše oblike mimo novih po ostalih oblikah praes. tvorjenih, tedaj tepo 103 a, 296 b, otepo 414 b, teko 213 b, 266 b, preteko 399 a, zuedo 292 a, udero 297 b, poio 363 a, reko 407 a, 418 a, porekho 306 a, fapro 218 a, sapro 311 a, fanefso 218 a, mimo padeio 89 a, bodeio 87 b,prideio 19 b, 199 b, shtresheio 209 b, ostanem 209b, naideio 202 b, otrefeio 41 b. Isto je pri glagolih II. vrste n. pr. sgineio 325 b. Pri glagolih III. 2 ima Skalar večinoma še stare krajše oblike v 3. plur. n. pr. terpe 304 b, shiue 376 a, sheue 218 b, dershe 196 a,
shelle 247 b, skele 281 b, sede 275 a, odbeshe 276 b in celo note :-S38 a, toda smeiaio 278 b, uiseio 294 a, uideio 349 a in seveda tudi slilisheio 349 a. O izpadu e pri glagolu hočem sem že govoril, tukaj hočem samo nekaj primerov navesti iz našega rokopisa. Stari imper. hoc se je še ohranil v Skalarji v pomenu praes.: ker [e me pognadal inu hozli uezhno dobroto shen-kati 252 a, rezi ti kar ozh 281 b, pokashi kar hozli 274 b, zhe ozh 384 b. Ta oblika je povzročila hozhmo 215 a, ozhmo 217 a, nezhmo 215 b mimo hozhemo 195 b, ozhemo 207 b. Pri glagolih IV. vrste so v 3. plur. že večinoma nove daljše oblike n. pr. resueselio 17 b, spustio 22 b, gouorio 27 b, terpio 40 a, uzhio 43 b, nafsitio 43 b, zhastio 52 a, profsio 52 a, sturio 93 b, — ponoue 349 b. Od V. vrste omenim samo 3. plur. iemlo 212 b; pri glagolih VI. vrste na ueruieio 271 a.
Glagoli II. vrste so se zjednačili v infin. z glagoli IV. vrste in to že v najstarejši dobi, iz katere imamo slovenske spomenike. Tako piše tudi Skalar usignit 11 b, verniti 61 a. Ostanek starega oti — uti je še v partic. minuzhe 221 b, minuze 402 b. Že v stsloven. se spregajo nekateri izpeljani glagoli V. vrste lahko po prvem ali drugem razredu, tedaj ggbati — ggblja in ggbaj a, dvizati — dviz a in dvizaja, duh a ti — duša, in duhaja etc. prim. Wiedeman, Beitrage zur altbulg. Conjug. 78—80. Tudi v slovenščini je nekaj takih glagolov n. pr. -peljati — peljem in peljam, dihati — diham in dišem, kopati — kopljem in kopam, dvigati — dvigam in dvižem etc. Skalar sprega te glagole po drugem razredu tedaj peleio 275 a, pellie 326 b, perpelie 202 a, sapellie 229 a, sapelle 250 b, sapelesh 323 b, sapelemo 324 a, po-peliem 388 a mimo pelaio 276 a, sdishe 307 b, sdishe 191 a, de-sliemo (athmen) 313 a, trepezheio 241 a.
V	imperat. se je ohranil še i, če se tudi ni več polno izgovarjal v nenaglašenih zlogih, nego je oslabel v t>, tedaj bodi 53 b, ufemi 78 a, tepite 80 b, spumni 5 a, prestrashi 13 b, ueriemi 204 a etc. odmre 328 b, useme 338 b, poite 323 b, 335 b, potre 228 a, 237 a, oberne 211 a; težite 398 a. Pri glagolih V. vrste ima Skalar m. aj že ej v nenaglašenem zlogu vsled sledečega j mimo starejšega aj n. pr. polei 12 b, pregledei 47 b, pogleite 51 a, ushei (= ushgei) 259 a — pogledal 47 b, 213 a, gledai 240 a, 261 b, krishai 102 a, krifhai 228 a, pofhlufliai 220 a etc. Oblika poglej je tvorjena po analogiji dati — daj, jesti —jej, povedati — povej. Skalar piše še uarui 210 a, 311 a.
V	partic. praes. act. nima Skalar oblik na e n. pr. plete, nego samo one po casus. obl. posnete na-oč, in sicer se nahajajo v njem mimo organičnih tudi take, pri katerih je očividno vplivala analogija praes. oblik. Tako n. pr. raz ven rekozh 4 a, 5 a, 12 a, rekozhi 34 b, rekozhe 48 b, smerdezho 42 b etc. tudi dopadeiezhe 27 a, vmrezha 405 a, videiozhih 226 bis, uideozh 47 a,
52 a, uideozhi 64 a, klezlieozh 248 a, pogledeiozh 50 b, hsheiozhiga 66 a, leslieiozli 79 a, iokaiezh 75 a, 112 a, speiozhe 76 b, spiozhim 80 b, tizheiozho 110 a, trepeiozhi 57 a, trepeiozh 74 a, 88 a etc. — shiuezha (duša) 405 a, tedaj živeti in ne od starega žiti — živa.
O partic. praet. II. act. je treba samo povedati, da se je pri glagolih I. 1 ohranila še skupina ti, dl n. pr. padli 59 b, padla 249 a, padel 53 a, 85 b, spledli 96 a.
Pri p ar t. praet. pas s. glagolov II. vrste je bil v starem jeziku končni n glagolskega debla pred -em trd. V slovenščini se pa sedaj govori v mnogih narečjih omehčan n n. pr. vzdignjen. Glagoli II. vrste so namreč v infin. deblu prešli v analogijo glagolov IV. vrste, zato dvigniti, dvignil, toda radi tega bi se bil lahko še ohranil v tem partic. v starejši dobi trd n, kot spomin na nekdanjo starejšo obliko dvignen. Vprašanje je tedaj, kako se je govorilo v tem partic. v slovenščini XVI. in XVII. stol.? Pri tem so merodajna seveda samo ona narečja, kjer se je topljeni n (n) ohranil za soglasniki, pa ipak je pri nekaterih pisateljih še težava radi nepopolne grafike. Da je v jeziku Kreljevem bil n mehak, to kaže jasno pisava vkleneni 13 a, ravno to velja za Hrenov jezik, kakor dokazujejo primeri kakor pteobb-njen 53 b etc., če piše — toda samo piše — mimo tega tudi perpognena 15 a, vsdignen 90 a etc., je to samo grafična netočnost in nedoslednost. Da je bil v prvi polovici XVII. stol. v gorenjščini n v tem partic. topljen, razvidamo prav lepo iz Skalarjevega rokopisa, v njem je najti v mnogih primerih mehki n tudi grafično izražen n. pr. sklenienu 11 a, samakniena 37 b, samakniene 300 b, samaknienega 430 a, odpalinim 339 a, b, napihnieni 193 b. Kakor tudi v drugih slučajih čestokrat ni zaznamenoval mehkosti soglasnika n, tako piše tudi v tem partic. mnogokrat samo n, no o tem ni dvomiti, da se je tudi v teh primerih govoril topljeni n: samakneno 11 b, 12 a, 14 a, nategnen 84 a etc.
Pri glagolih IV. vrste se imajo vršiti znane premembe končnega konzonanta, in te premembe je res najti še danes skoraj pri vseh glagolih. Še strože je pa ravnal v tem obziru stari jezik, v njem najdemo te premembe tudi pri onih glagolih, kjer se je danes že skoraj povsod pod vplivom praes. oblik z ohranjenim t, d etc. pojavila novejša oblika. Tako piše n. pr. Krelj še sapezhazheno 141 b, sapezhazheni 142 b. Ipak je najti že v sredini XVI. stol., tedaj že v prvih tiskih sporadično nekaj primerov, kjer se je navidezno ohranila starejša oblika s nepremenjenim konzonantom, kjer se pa s historičnega stališča mora smatrati restituiran konzonant za novejše delo analogije jednako guturalom v loc. sgl. pred končnico i n. pr. roki, potoki. Jezik je hotel ohraniti jasnost debla. Deblo ni smelo imeti v različnih oblikah in tvorbah prevelike razlike,
ono je moralo biti kolikor mogoče jednotno in tej uniformaciji so se morale udati tudi nekatere historične oblike part. pri glagolih IV. vrste. Ker se govori zbuditi, zbudim, zbudi etc. — že v 1 sgl. zbudim in ne zbujim - tedaj tudi že zbuden. Ta proces restavracije in uniformacije še ni dovršen v jeziku in ni jednako močno prodrl v vseh narečjih, samo toliko se da reči, da je sedaj omejen še na malo številce glagolov. Isto je tudi v drugih slovanskih jezikih n. pr. v srbohrv. so se počele jednake nove tvorbe pojavljati še le v početku XVI. stol. (Daničic 396), v staročešč. jih je najti že v starejši dobi, nekaj celo že v početku XIV. stol. (Gebauer v List. filol. 1886, XIII. 288—89). V Skalarji je primeroma že mnogo takih tvorb, več kakor v vsakem drugem istodobnem rokopisu ali tisku. On ima budeni 76 b, sbuden 430 a, sapezhaten 230 b, v tem primeru se je laglje pojavil t že radi disimilacije, remetena 382 b. Primeri kakor osle-pena 224 a, 270a, oslepeno 248 b, oslepene 340 so pravilno tvorjeni od glagolov III. vrste, pri katerih še ni v teh oblikah prodrla analogija IV. vrste, kar je danes najti že v mnogih narečjih. Seveda ima Skalar tudi organične oblike, on piše celo nashizhen 314 a, nasizhena 361 a, nasizheni 391 a, nashizheni 304 a in tedaj seveda tudi obsoieni 9 b, roienu 13 a, zheshena 12 a, 30 b, sapu-shenim 20 b, sapushen 69 a, 73 b, 79 a, postauleno 197 a, pogublen 222 a, okaieno 238 a, reskropleni 276 b, pokroplen 361 b etc. — Omeniti je še obliko shteueni (šteti) 356 b, 414 a, in tudi po-trena 212 a je najti.
Znamenit arhaizem se je ohranil v Skalarjevem rokopisu, namreč 3 sgl. imperf. bi Iz poročila Gutsmanna vemo, da se na Koroškem govori besem, besi, be etc., kar potrjuje tudi Jarnik (Kolo I 56), in v Scheiniggovi zbirki sloven. koroških pes. beremo dvakrat besi (str. 193). Skalar piše: glihi uishi krail Saul sa milo sourastua proke nadolshnimo Dauido be od hu-diga duha obseden 195 a. Oblika 3. sgl. be je dala povod, da se je počel imperf. beli, be, be spregati kakor sem, si, je, tedaj besi in potem celo besem. Da bi bil besem nastal iz by jesmi, besi iz by jesi, o tem se nikakor ne morem prepričati (prim. Mi-klos. III2 87).
Netematičniglagoli. V slovenščini se je že v jako stari dobi po vplivu 3. plur. so (in morda je tudi jednozložen je 3. sgl. nekoliko vplival) prestrojil celi sgl. in plur. na ta način, da so se starejše oblike (s starosloven. stališča) j emu, jesi etc. nadomestile z jednosložnimi sem, si. Tako imajo še naši najstarejši novosloven. spomeniki iz XV. stol. in tako seveda tudi Skalar n. pr. sim 13 b, sem 74 b, nifsmo 82 a, po analogiji 1. sgl. nisem tudi celo nifsemo 82 a (najbrž je to obliko skoval sam Skalar). Drugega mnenja je Ulbjanov, on misli (str. 228), da so krajše oblike (s s in ne es, jes) prastara dedovina, starejša
kakor stsloven. jesve, jesta, jestm etc. Temu nasprotuje že stčeščina, kjer je najti že v najstarejših spomenikih tudi v dualu in plur. oblike s ohranjenim je. Uljanov sploh smatra nekatere nedvojbeno nove in pozne tvorbe, narejene po analogiji, za prastare oblike, katerim ni najti sledu celo v stsloven. Če bi se bil oziral le količkaj na zgodovino jezika in na zgodovinski raz vitek slovanskega glagola, prepričal bi se bil prav lahko, da so vse njegove „prastare" tvorbe novejši produkt analogije. Po njegovem nazoru odgovarja stsloven. dam b, darrn, dave morda naravnost litov. demi, dumi, duva, tedaj da — mb, da — mz da — ve in ne dad — mt, etc. To ni nemogoče, ipak jako dvomljivo. Toda če trdi (232), da nedvojbeno odgovarjajo omenjenim litovsk. tvorbam slovenske oblike data, date, dajo in srb. date, češ. date, pol. dacie, moti se „nedvojbeno". On je smatral oblike, katerih v slovenščini še v sredini XVI. stol. ni najti, za prastare, dočim so one najnovejša faza v razvitku glagola. Kar se tiče srbohrv., vidi se iz Daničiča str. 288, da se oblike kakor date najdejo še le v XV. stol. V staropolj. res ni več oblike dascie, nego samo dacie, toda tam je najti tudi samo jede, sniecie, kar vendar kaže dovolj jasno, da so se ti glagoli udali že zgodaj analogiji tematičnih glagolov, kajti za slovan. ed- ima tudi litav. edmi. V srbohrv. se je 2. plur. jete, ite tudi šele v XVI. stol. pojavila. To velja tudi o staro-češč. Še jasnejši je stvar v slovenščini. Prvi pisatelji iz XVI. stol. in tudi iz sredine XVII. stol. še nimajo oblik date, vete, nego samo daste, veste, prvi ima, kolikor vem, obliko date J. Bapt., in sicer podate V 84. V slovenščini se dobro vidi, kako se je ta proces preustrojbe vršil pri teh glagolih. Najpoprej se je ta končnica v 3. plur. pojavila po analogiji ostalih glagolov, katerim se končuje 3. plur. na jo, in še le v poznejši dobi v 2. plur. in du, tedaj oblika -sta, -ste se je ohranila dalje kakor -do, -de v 3. plur. Še le vpliv nove oblike 3. plur. na jo, združen z analogijo vseh ostalih glagolov, je spodrinil staro končnico -sta, -ste in nadomestil s ta -te. Krelj ima že sapoveio 13 b, mimo navadnega vedo 51 b, 126 b toda samo veste 19 b, ravno tako piše že prodaio 149 b mimo starega dade 81 b, 143 a in navadnega dado 48 a, 100 a, 125 b, 156 b, toda še dafte 156 b. Tako tudi v Truberji n. pr. daio psalt. 111 b, prodaio Catech. 93; navadno ima še dado, toda samo podafte 10 b, 20 a; tako še v Schonleb. vijfte 171, dafte 42, nevefta 44, toda že dajo 154 etc. Iz Skalarja je navesti ueio 302 b, neueio 224 a, mimo neuedo 131, nauedo 296 b, 300 b, dado 310 b, podado 281 a.
Comparat. superlat. Nom. in acc. sgl. du. in plur. se končuje na i (ši), pri femin. je ta končnica celo v vseh sklonih n. pr. u to nar uezhi reuo 2 b, nor huishi sourasnike (acc.) 2 b, te nar slahtnishi zhednosti (acc.) 2 b, nar obstoiezhizhi prauizo 3 b,
to nar globshi modrust (acc.) 3 b, nor vikshi modrust (acc.) 5 b, nar to globshi inu zhudnishi (ponishuane) 14 b, s to nar zhistislii kralizo 21 a, kadar bi shalost.. . uekshi bila 74 b, nar uezhi hudoba 196 a, te nar uezhi uezhne dobrote pobrali 196 a, huifhi ga potle shtrafa 218 b, fuezhi pohleunostio 227 a, to nar lepshi oblizliie 241 a, ta sastopnost ie ta naruishishi 266 a, 347 b, uezhi zhast (acc.) 348 a, ueffelie ie uehshi 381 a, smert grenkeshi 398 a, — ipak sem huifhe greshila 233 a, in uihshe 348 a, če ni tukaj e samo oslabljen i. — Skalar je ohranil še nekaj compar. in superlat. v oblikah, katere danes niso več navadne ali pa jako redke. Sem se morejo prištevati: globshi 3 b, 1-1 b, 23 b, 30 a mimo globokeshi 253 b, loshe 272 a in tudi slaishi 317 b, dalje uikshi 3 b, 4 a, b, vikshi 5 b, vikshiga 13 a, mimo starega uishshi 265 b, 266 a, 347 b, uishshih 367 b in uekshi 9 a, 74 b, 76 a, uekshi 382 b, uehshi 381 a, mimo uezhi 348 a. Jednake tvorbe najdemo že v XVI. stol. pa tudi v poznejših tiskih n. pr. v Krelji vifhifhi 11 a, vifhifhe 63 b, tako tudi v Kast. Nav. vishishim 234, 235, v J. Bapt. V to vishishi gospodo 8, ner vishishi 65, vishisliih 70, vishishi mej [ta 71, to vishishi 78, ta vishishi 78, ner vishishi hrib 135. Starejši slovenski viri imajo tedaj oblike vekši, vegši, prim. tudi Bohorič str. 3: s' vek/ho mujo, tuliku vekfhi je greh, Truber ima vegshi in vehshi. Ipak ne dvomim, da so te oblike postale iz starejšega vecši po disimilaciji, (prim. vuensih v brizin. spom.) kakor n. pr. v češčini hribe in hHdlo iz starejšega zrehe, žfiedlo. Tako najdemo že v staročeščini druhci m. druzci in v poljščini wiekszy. Kakor je že razvidno iz omenjenih primerov, tvori se superl. vedno s pomočjo besedice nar, nikoli ne z naj.
Partik. conjunct. adverb. praepo s. V Skalarjevem narečji se je že govorilo kokr — koker, kajti on piše koker 2 a, 3b, 5 b, 7 b, 77 a etc., mimo kaker 16 a.1) Redkokrat je najti
') Kakor priča vinograški zakon iz 1. 1582. govorilo se je v tej dobi v gorenjščini tudi še kokor, kokur, da celo Stapletonov rokopis (tudi iz sredine XVII. stol.) ima omenjeni obliki To je tako razumeti, da se je v tej dobi mimo novejšega kokr ohranil semtertje še stari kakor, kokur, ali se je pa v nekaterih gorenjskih narečjih stara oblika dalje ohranilo kakor v drugih. Da bi u pred r v tej besedici v vino-graškem zak. pomenil poluglasnik, tedaj ur = %r, kakor je to izrekel Škrabec (Cvetje IX, 9), mi je jako dvomljivo. Na u v primerih kakor iztulmačen se ne moremo sklicevati, kajti tukaj je, kakor kaže stara hrvaščina in češčina, sosedni l vzrok. Ravno tako neverjetno je, da se ima v omenjenem rokopisu končnica inst. sgl. na — um čitati %m: pri-liškum in prilatum. Res bi v teh primerih ne pričakovali končnice um, toda ne sme se pozabiti, da je ta končnica — kakor se je zgodilo tudi z mnogimi drugimi končnicami in glasoslovnimi pojavi — prekoračila svoje prvotno meje. Tako ima že Truber gospostvum, rojstrum, možum, in v Stapletonu beremo rafenum. V svoji razpravi „Starejši slovenski teksti" str. 57 sem tudi o tem dvomil, da v Kreljevi pisavi kakor znači d po-luglasno izreko, in sem opozoril na pisavo lahkd, lepo etc. Škrabec misli,
v tem rokopisu sedanji že n. pr. she 237 b, navadno ima nshe 61 a, 64 b, 66 b, 67 a, 259 a etc. Skoraj vedno je najti samuzh 4 a, 5 b, 10 b, 17 a etc. mimo semnzh 9 a. Da je druga polovica te besedice postala iz nenaglašenega več — veste na isti način kakor n. pr. iz bukvice — bukuce, o tem ne dvomim. Toda teže je povoljno pojasniti prvo polovico besedice. Miklos. Vergl. Gramm. IV2 112 uči: samuc sed, wohl fiir ein asl.sm» veste, in v Etym. Wb. 297, kjer ima besedico v obliki samoč, kar je pa gotovo novejša oblika od samuc, in se je glasoslovno razvila šele iz samuc, pravi: „samoč sondern, ware asi. sim* veste." To mi je jako dvomljivo. Če je v prvi polovici res iskati shm, morali bi najti v vseh starejših virih, če ne že sim, vendar sem, toda baš tega nimajo stari pisatelji in rokopisi iz XVI. stol. Truber piše dosledno samuc n. pr. Cat. famuzh 45,
47,	59, 61, 227 tako tudi v A. 14, 17, t. d. d. 18, 20, 21, 34 in v psalt. nekolikokrat v predgovoru; Krelj famozh III b, IV a, 28 b; famuzh najdemo tudi v vinogr. zak. iz 1. 1582, v Bohor. famuzh 157, in tako še v XVII. stol. n. pr. v Schonleb. famuzh
48.	Šele Skalar ima semuč in razven njega tudi Stapleton femuzh 8, 29 mimo famuzh 19, 21, da celo femozh 67 in fomozh 82 najdem v njem. Ta e se je najbrž pojavil, naslanjaje se na iemtti in morda še na druge besedice, katerim je prva polovica sem n. pr. semkaj, semtertja etc. Da je v jeziku bila psiho-logično najbrž nekaka vez med temuč in samuc, da se nekoliko sklepati iz Krelja, on piše, kakor omenjeno, samuc, in po tem je napravljeno tudi njegovo tamuzh III a, IV a, 4 a, 7 b, 10 a. Meni se dozdeva verjetneje — opiraje se na zgodovino te besedice — da tiči v prvi polovici pronom. element sam% v pomenu nem. allein (obgleich), morda je celo nem. allein dal povod k tvorbi našega samm po analogiji temuč. Na podoben način se je instr. sgl. dmija napravil po nostija.
Za sedanji namreč ima Skalar namuzh 2 b bis, 5 a, 9 b, 67 a, kar se najbrž ni glasoslovno razvilo iz namreč, iz tega bi dobili samo namere, najbrž se je ta besedica naslonila na samuc in temuč. Omenil je že St. Škrabec (Cvetje I, 6), da sloven. pisatelji XVI. stol. še ne pišejo vendar, nego viner, da v Tru-berji najdem celo vini mimo viner, Krelj ima pa mar III a,
da tudi v teh primerih more d imeti omenjeni pomen, da je tedaj brati lahk\, lep\, kajti tako nekako se še danes neutrum izreka na Gorenjskem. Ta izreka na Gorenjskem je znana, toda od kod pa vemo, da je pisal Krelj v gorenjskem narečji? Kake razloge imamo za tako mnenje? Meni se ni posrečilo najti v Kreljevem jeziku znakov gorenjščine. Tudi to se ne ve, da se je v gorenjščini že v sredini XVI. stol. pri neutrih izgovarjal o na sedanji način, Skalarjev in Stapletonov jezik nasprotujeta takemu nazoru. Verjetno se mi pa dozdeva Škrabčevo mnenje, da se je v gorenjščino kokur m. kokor pojavil opiraje se na interrog. koku.
69 a in unar 10 a, 14 b, 17 a. Kreljeva pisava — če ni po nepazljivosti izostal nad a gravis — priča, da je pred r stal v starejši dobi res a, in da se je razvil šele iz nenaglašenega ar poznejši er, r. V zadregi smo pri razlagi starega viner in posebno oblike vini, nasproti današnjemu vendar - vender. Kako in zakaj se je pojavil znova d za n, če je izginil že v starejši dobi? Da bi se bil še v novejši in najnovejši dobi ohranil v jeziku čut, da je vener iz vendar, na to pač ni misliti. Nekoliko nepričakovan je tudi odpad končnega r, ipak se za ta odpad dajo sporadično najti podobni primeri. Je li sploh Truberjev vini in tudi viner v zvezi z vendar, ni to morda kaka druga tvorba podobna n. pr. stsloven. viny ? Skalar ima mimo vender 4b bis, 10 a, uender 6 a, 12 b, 14 b, 47 b, 59 b etc. tudi še vanner 7 b. Mimo kadar 8 a piše navadno kader 4 a, 5 a, b, 6 a, 9 a in keder 194 b. Ne samo potle 15 a je v tem rokopisu, nego tudi potler 88 a in celo poklai 315 b, tudi dokler se rabi v navadnem pomenu 4 a, 5 a, 19 a etc. Kakor vsi stari pisatelji kranjski, ima tudi Skalar samo zhes 2 b, 4 b, 14 b etc. in nikoli crez, tako tudi mei 5 b, 11 a, 15 a etc. in ne med. Za sedanji sicer piše fezer 6 b, sezer 86 a, 87 b in fizer 15b, 19 b, tudi preže 7 b, 16 a, 21 b, 43 a, 71 b rabi. Rokopis ima že vfelei
5	a, useki 29 b, 80 b, sedei 5 a, 74 b, sidei 55 b, mimo sedai 74 b toda tedai 4 b, 5 a in sunai 69 b, 93 a. Skalar poznava še skoro 69 a, 114 a, skoru 6 b (u je tukaj iz starejšega o) in tudi slasti 21 a, 30 a, 79 b, zhestu 77 a, zhasi 43 a. On piše poufsodi 10 a in pousod 85 b, notri 66 b, sdrauen 67 a, nikuli 69 a, sadosti ; >8 a, uekomai 4 a, vekomai 4 b in vekoma 14 a, 21 b, 32 a, 44 b, 70 b, popolnima 291 b etc. in popolnoma 94 a, ki (kje) 9 b, 67 a, pruti 24 a in spruke 44 b v pomenu zu gleicher Zeit, od kod 67 b, 97 b in od tod 72 b, prozh 78 a in ne prec, bliso 270 a in tudi ter 4 a, vsred 22 b, akti 76 b, pak. 3 a, 6 a, 21 a etc. nikar 4 a,
6	b etc.
Spol (genus). Kakor v obče v slovanskih jezikih so nekateri samostalniki gener. mase. i-deklin. svoj spol izpre-menili in na ta način ohranili svojo prvotno sklanjo. V slo-venšč. je med ostalim beseda pot lahko gen. mase. in femin., v plur. celo neutr., v Skalarji ima res še oba spola n. pr. soi pot (acc.) 262 b, po ostrim trdim, inu vifokim potu 26 a in po eni polske pote 261 b, de bi prauo pot uidel 263 b, pogledal to pot 269 b, na praui poti 233 a. Razven tega je treba še omeniti, da je v tem rokopisu samostalnik srd ženskega spola in se tedaj sklanja po i-deklin. n. pr. imamo premislit ... to ser d boshio 6 b, ki pusti on fuoio serd skasat 7 a, koku dolgu ie ta ser d terpella 7 b, saslushenu serd (acc.) 20 b. Celo samostalnik dol (v pomenu dolina) je izgubil svoj prvoten spol in postal gen. femin. in se ne sklanja več po svoji stari sklanji, ampak je
prešel med i-debla: toia zesta ie urni okrogli doli 261 b; tudi strd je ženskega spola, kar je pa sedaj skoraj sploh navadno in ne samo v slovenšč. nego tudi n. pr. v češč. Skalar piše: ie sterd grenka 348 b.
Leksikalne posebnosti.
V Skalarji so se ohranile marsikatere besede in izrazi, kateri so že danes popolnoma izginili ali so pa jako redki in omejeni samo na nekatera narečja. Nekaterih takih izrazov celo ni najti v drugih starih virih in tiskih. Da ima jezik Skalarjev vse polno germanizmov, to je bilo že omenjeno, posebno naštevati jih ni treba, ker jih ima v navadni obliki. V sledečem hočem omeniti zanimivejše leksikalne posebnosti.
Aube — aube: pride to milo upitie non sherai aube, aube io no ue nam 275 b.
Besednik (advokat): fakai na uellia (velja) obeniga be-fsednika na foie mesti. . . postauiti 331 a.
Bilo: Job 13 praui, ozhesh o bog zhes eno bilo ali bizhouie, katero bo od uetra useto toio mozh skasati 326 a Ta samostalnik je v zvezi z bolg. bilo Balken in malorus. bylo Stengel; bicovje ima že Megiser v svojem slovarji.
Dokonati (beendigen): dokonial 225 b. Ta glagol poznajo skoraj vsi stari pisatelji XVI. in še XVII. stol.
Elemen: o ti zhudnu presueto truplo bofhie matere, skusi katero so ti elemen ponouleni, ta pekel krishan, ludie odresheni 236 b. To je najbrž pomota za element.
F i r b i č (radovednost): is firbiza na uprasham 256 a.
Glina: u perst no glino 225 a.
11 (lutum) kai shlehtnishiga koker iel 225 b.
Ledigvati (befreien): ti si bil v' ptuie iezhi, sem teperfhel lediguati 239 a. Ta beseda je vzeta iz nemščine, v srednji nemšč. najdemo ledegen, ledigen v pomenu ledigen, erlosen, befreien (Lexer Mittelhochdeutsch. Handwortb. I. 1853), in danes pozna ta glagol še bavarsko narečje: ledigen v pomenu losmachen, freimachen, befreien (Schmeller-Frommann Bayer. Worterb. I. 1438) in tudi koroško narečje ima lodigen, derl5digen (losmachen) Lexer K,arntnisches Worterb. 17 b.
Mena (commutatio): ena zhudna mena, ta ftuarnik ie ftuar ratal 239 b; že v Habdelici je ta samostalnik.
Mostovž (Saal, Halle): tako ona (duša) bres usiga nehana notri gre u ta moshoush boshie modrosti 307 b; prebiualishe apo-stelnou no maternikou, moshoush diviz 360 b. Skalar ima tedaj to tujko še v starejši in ne sedanji obliki, v obliki, katera
stoji bliže nem. besedi muosMs Speisehaus-saal (Lexer Mittel-hochd. Wb. I. 2241). Tudi pomen te besede stoji v Skalarji bliže nem. originalu.
O čin: f ozhino lubesno 155 a. Ta adj. rabijo več ali manj vsi starejši pisatelji XVI.—XVII. stol.
Perjaznivost: o uelika periasniuost inu naisrozhena (pomota) lubezen 244 b; v drugih starih virih XVI. in XVII. stol. beremo navadno perjazen; Skalar ima tudi adj. perjazniv: oberni tedai toie ozhi ... na ueliko gnado bofhio . . . koko periasniuo no dobrotliuo te on . . . uabe 245 a.
Pluti — pluvam: negoue ozhi inu lizhe so pluale od sols (waren nass, schwammen) 74 a. Praes. glagola pluti — plovem, plujem je tedaj že v XVII. stol. prešel v analogijo glagolov VI. vrste, naslanjaje se pri tem na infinit. deblo. Tako je postalo pluvam. V XVI. stol. je še najti praes. plovem, dasi je ta glagol sploh malo razširjen, Trub. psalt. piše: aku tu blagu k uom ploue (divitiae si affluant) 112 a; sedaj se govori razven v rezjanskem narečji še na Štajerskem ob koroški meji pluti — pluli (schwimmen).
Po v oh (Geruchsinn): ta pouoh bo ta nar lepshi duh ob-zutel 375 b.
Prič en (gegenwartig) ni prizhno ni per hodno 315 a; prim. v pričo in der Gegenwart, in Kastel. Navuk je sdaizi S. Joannes v' materinim teleffi gori poskozhil od veffelja sa volo prizhno/ti Chriftufove 8.
Proht: ta peti dan ie tega sueta folfhia, kateri te sapelle, de niegouim prohtu na odpouesh 250 b.
Rameno (sehr): te smerti konz ie rameno strashan 329 a; vsa semla ie rameno opushena 408 b. Semtertje je v starejših pisateljih najti še ta sicer jako redek izraz, tako ga ima Me-giser v slovarji.
Rojenica (Gebarerin, Mutter): prani S. Bernar: o ti shegnana (sc. Maria) roieniza tega lebna 237 a.
Samopaš: on se per teh na naide, kateri samopash shiue 314 b.
Sel (Bote): kar ie vse ta sol ali legat suio potsho/t ali sol-stuu oprauil 16 b. Ta samostalnik imajo tudi drugi pisatelji stare dobe n. pr. Trub. Catech. sel 312, Megiser.
Selstvo (Botschaft): to imenitnu selstuu 13 b, tu solstuu 13 b, kai sa enu solstuu 14 a, se ie bala, de bi on ne bili od ka-teriga angelza eno shalostno poshto ali solstuu preiel 33 b.
Sporedoma (nach der Ordnung): sporedama 156 b.
S rep (wild): da so se ti spiozhi iogri sbudili inu tudi zhes tu ueliku srepo inu strashno mnoshizo ali tropo tiga folka se pre-strashili.
Streže v (niichtern): /ceder strefen rata 260 a. Starejši pisatelji pišejo navadno trezen, toda tudi streziv, dasi redko.
S v a r (Tadel, Verweis): bi bila Jto suarou uredna 256 a. Že Truber pozna to besedo n. pr. Catech. 375.
Š ter car (Vagabund): se ie (zgubljeni sin) u nasnanih deshelah . . . okuli klatel ie k animo shterzario ali sguhleniko ratal 261 a Ta beseda je vzeta iz nemšč., v srednji nemšč. se nahaja samostalnik stasrcere, stcerazr, Storer, Handwerker, der in fremden Hausern gegen Kost und Tagelohn arbeitet (Lexer Mittelhochd. Wb. II. 1212). Bavarsko narečje pozna še danes to besedo in tudi glagol stbrzen nicht bei der stelle bleiben, mttssig herum fahren, vagieren, Storzer, Sterzer, der miissig umherzieht, Vagabund (Schmell.-Fromm. II. 786).
Na v i ž e k (in die Hohe) koker ta ogen spet na uishek silli od koder pride 266 b.
Voza (Gefangniss, Gefangenschaft): odreshenie od te egi-ptauske vose, stiske, iezhe 58 b; tudi v drugih pisateljih, posebno kajkavskih, se nahaja ta samostalnik.
Zanikern (elend): kako ie fanikerno 197 a.
Zbandižanje: o dusha leto toie sbandishane ni blo bres ur/aha 306 a, ta uezhna maiestet pak ie otla umreti, de bi mi shiueli, 33 let ie otla sbardishana biti, da bi mi bli supet u ozhetouo hisho perpelani 238 a. Ta samostalnik znači Verbannung, prognanstvo in je vzet iz italijanščine, katera ima bandeggiare, verbannen, des Landes verweisen, beneč. bandizdr voce antiqua = bandire (e tanto nel sign. di mandare in bando, quanto nell' altro di pubblicare o comandar per bando) Boerio 61; Vuk str. 14 ima v svojem srb. slovarji bandižan (u Boci) vide bandjen, in ta adj. tolmači: „čovjek koji je sto skrivio pa ne če sudu da ide nego živi prema vlasti kao hajduk, samo sto ne čini nikome nista.
Skalarjev jezik, dasi ni jednoten in v obeh polovicah rokopisa jeden ter isti, spada nedvojbeno v oblast gorenj ščine. To smemo sklepati iz skupine š mesto dolenjskega in notranjskega šč, posebno pa iz tega, da se nadomestuje v končnicah nenaglašen m z o, in radi prehoda soglasnika g v h. To mnenje podpira tudi refleks starega e in dolgega o, kateri se je mnogokrat ohranil in ni izpremenil v u.
V sledečem hočem navesti kratek odlomek iz tega rokopisa, da se po njem more bolje posneti in poznati jezik Skalarjev. Str. 283 b—285 a. Dusha Gouori. Tako so tedni leti zhes druge o zhlouek nar reunishi, kateri soi Leben tako siraio inu sebe no druge sapelaio. Zhlouek Gouori. De ie temo tako o dusha, to shuisha nih shmlene, katero ie polno namarnosti, no greha, tudi suisha nih konz, sakai oni en hud konz sture dokler ni/so po potu teh tugente (sic!) no prauize hodili, ob zliafu te smerti szagaio inu sgube
upanie k' uezhnimo lebno. Ono bi blo predolgo po useh shtukih fa-nikernost tega sneta shloshiti ino spisati, to pak imash guifhno, de nse kar na sneti pred ozhima imash ie naobstoiezhe inu use rezhi prideio od koder fo pershle, koker use rezhi imaio sazhetik, tako imaio tudi konz, neketere rezhi so se preshle so pak spet druge na tem mesti perfhle, ene so usredi stoiezhe; usak dan druge noue rezhi naprei prideio h tem starim, inu uender use preide; o ti uelik potok kam ti tezhesh, so ufem tem. Pogledai tedai reuniga suita, inu kateri niega Lubio so she reunishi, ie ureden le de bi ga sa nashiga peria-tila gori usamemo, kie ie niega lepota, zhast, premoshenie. Leto doli usemi, koku sanikeren ie ta suet, obeden sastopen moder mosh ga ne lubi; kei so nashe periatele, ke so ti premofhne, glautni no bogati krali no firslithe, kateri so pred nami bli, kie so ti, na katere gnado no pomozh smo zhakali; polle mi fmo poprei bli glih posuetnim otrokam, smo iemeli nih uolo, nih shelle, nih Lubesen proke suitoui, o shnimi red smo sheleli dolgo shiueti, nai si ie nam usem po te zesti te smerti poiti.
Str. 237 b—240 a. Koku ie ta Dufha skusi Martro no Grenko smert Christoshouo spet od greha ozhishena postala. Zhlouek Gouori. Jest menim o Dufha, de si she sadosti refgledala, koku si lepa no shlahtna po ti naturi stuariena inu koku reuna no namarna fi fkusi ta greh ratala. Oberni toie ferze h' premifhlouainu, katero ie she, koker upaine imam, fkusi greuingo no pokoro ozisheno, inu premiflilui, koku fi fkusi gnado supet h toie (sic!) grefhno temno ferze oprala, suetleshe bosh to gnado te uelike dobrote bofhie uidela, sakai ta greh, praui S. August, ie ena taka tema, katera pamet doli tlazhi inu usega, notraniga zhloueka oslipi. Sato ie potreba, de te ozhi nashiga ferza fkusi greuingo ueden fe imaio ozhistit ftakim uelikem fiifam kolku ueliku ie to ferze od greha okaieno. Sato 6 Dusha, aku ie toie ferze no pamet zisto, tako premisli skusi kakufhno ueliko milost, ui-foko modrost nafmerno mogozhnost bofhio fi fpet k gnadi per/hla.
1. Vperuizh premifli, koku si ti od tega pouerbaniga greha, fkusi to odrefhenie, nanesli le fkusi ta isti greh fi ufiga dehouniga bogastua obropana, temo sourafniko poduerfliena inu is ozlieta ne-heshkiga hifhe fegnana, ta uezhna Maiestet pak ie otla umreti, de bi mi shiueli, 33. let ie otla sbardisliana biti, de bi mi bli supet u' ozlietouo hisho perpelani. Ta nar uishi bofhie Sin ie hlapez ratal, de bi nas gospode zlies Joie bogastuo sturil. Sakai Luc. 19 Sin tega zhloueka ie perfliel iskati inu isuelizhano sturiti, kar ie blo Sguble-niga ie pershel te offertne pohleune sturiti. Gregor, ta edini bofhie Syn ie sato na/lio flabo naturo na/se usel inu u eni uidezhi frahtni shtalti na femlo perfhel ino fato to shpotliuo, frahtana martro ter peli, de bi pohleuno pakasal, de se ta zhlouek nima preuseti. S. August, matt. 4. Praui sin boshi ie sato ta fuet no use niegouo bogastuo fralital, de bi našli uzhil, de se na to nimamo fanesti, on ie use sopernosti nafse ufhel (= vzel), de bi našli uzhil te iste poterpeshliuo
gori useti no preterpeti, de bi mi na iskali isuelizhania u tem pose-melskim inu u nadlogi nikar na zagnali.
2.	K' drugimo ie Sin bofhie perjhel, de bi nas s ozhetam smirel. S. Augus (sic!) tako gouori: v' Christushoui perfhoni, keder si ti bil sourashnik moiga ozheta, Jem te iskal spet fhnim smiret, ti si bil v' ptuie iezhi, sem te per/hel lediguati, keder si ti po teh gosdih no gorah hodel no si iral, fem te iskal mei lefsam no kaminam fem te neshel, na moie rami fem te spet k ozheto pernefsel, sa toio uolo sem keruaui pot potil, moie roke no noge nen istegnil inu pustel shibli prekopati, moio stran fem se iest pustel prebosti, uso moio kri sem iest sa te prelil inu uezh druge martre silne sem sa te prestal inu te odrefhel, ti pak (oh) se od mene obrazhas inu skusi greh od mene befhish.
3.	K' Trekimo ie Sin bofhie perfhel, de S. August praui, oh fazhudimo fe nad bofhiem sinoui, hualimo ga, lubimo ga, fakai mi fmo fkusi niega smert od te fmerti k lebno perfhli, is temniz k' luzhi, is pushaue k domu, is te reune obiokane doline k uezhni zhesti. S. Gregor Nazian praui, o ena zhudna mena, ta ftuarnik ie ftuar ratal, kateri se na more obsezhi, tega obsheshe to diuizhno zhisto truplo, kateri ie poprei shelil bogastua, ta fkufi niega rad ubog postane, on ie nafho podobo nase usel, de bi to soio nad nami spet neshel, katero ie on sturil inu de bi temo mertuimo truplo to leben dal.
(Dalje prihodnje leto.)
Slovensko knjigarstvo od 1. januvarja 1889. leta do 1. januvarja 1890. leta.
Sestavil Ivan Tomšič.
Štev. 1—147 glej v „Letopisu" za 1869. leto od 268—281. strani; štev. 148- 243 v „Letopisu" za 1870. leto od 364—371. strani; štev. 244—351 v „Letopisu" za 1871. leto od 346—354. strani; štev. 352—589 v „Leto-pisu" za 1872. in 1873. leto od 280—301. strani; štev. 590—817 v „Le-topisu" za 1876. leto od 193—215 strani; štev. 818—925 v „Letopisu" za 1877. leto od 324—335. strani; štev. 926—1124 v „Letopisu" za 1878. leto od 192—213 strani; štev. 1125—1230 v „Letopisu" za 1879. leto od 220—231. strani; štev. 1231—1362 v „Letopisu" za 1880. leto od 326—341. strani; štev. 1363—1487 v „Letopisu" za 1881. leto od 209—223. strani; štev. 1488—1612 v »Letopisu" za 1882. in 1883. leto od 417—431. strani; štev. 1613—1758 v »Letopisu" za 1884. leto od 287—303. strani; štev. 1759—1935 v ..Letopisu" za 1885. leto od 371—391. strani; štev. 1936—2094 v »Letopisu" za 1886. leto od 211—228 strani; štev. 2095 do 2221 v »Letopisu" za 1887. leto od 316—319. strani; štev. 2222—2357 v „Letopisu" za 1888. leto od 224—238. strani; štev. 2358—2544 v »Leto-pisu" za 1889. leto od 263—281 strani.
I. Časopisi.
2545.	Brus. „ Tečaj I., 1889. Izdajatelj in odgovorni urednik Ivan Železnikar. — Tisk »Narodne Tiskarne" v Ljubljani.
2546.	Cerkveni Glasbenik. Organ Ceciljanskega društva v Ljubljani. Letnik XII., 1889. Urednik Janez Gnjezda; urednik glasbenih prilog A nt. Forster. — Tiskar R. Milic.
2547.	Cvetje z vrtov sv. Frančiška. Mesečni list za verno slovensko ljudstvo, vzlasti za ude tretjega reda sv. Frančiška. IX. tečaj 1889. Urednik P. Stanislav Škrabec. — „Hilarijanska Tiskarna" v Gorici.
2548.	Deželni zakonik za vojvodino Kranjsko. Leto 1889., XXIX. tečaj. (S slovenskim in nemškim tekstom). — Tiskala Klein in Kovač v Ljubljani.
2549.	Deželni zakonik in ukazni list za vojvodino Štajersko. V Gradci, leto 1889. v 4°. (S slovenskim in nemškim tekstom). — Tiskar „Leykam" v Gradci.
2550.	Dolenjske novice. Leto V., 1889. Založnik in tiskar J. Krajec v Novem Mestu.
2551.	Dom in svet. Zabavi in poduku. Leto II. 1889. Izdajatelj, lastnik in urednik dr. France Lampe. Tiskala „Katoliška Tiskarna" v Ljubljani.
2552.	Državni zakonik za kraljevine in dežele v državnem zboru zastopane. Leto 1889., XXXVIII. tečaj. Založnik c. kr. dvorska in državna tiskarnica na Dunaji.
2553.	Duhovni Pastir. Urednik Anton Kržič. Leto VI., 1889. S prilogo: „Apologetični razgovori" dr. Lampe t a. Založba in tisk „Katoliške Bukvarne" v Ljubljani.
2554.	Edinost. Glasilo slovenskega političnega društva za Primorsko. XIV. leto, 1889. Urednik Julij Mi ko ta, lastnik društvo „Edinost," tisk Dolenca v Trstu.
2555.	Gospodarski list. Glasilo c- kr. kmetijskega društva v Gorici. Leto IX., 1889. — Tiskar Paternolli v Gorici.
2556.	Kmetovalec. Ilustrovan gospodarski list s prilogo „Vrtnar". Uradno glasilo c. kr kmetijske družbe vojvodine Kranjske. Leto VI. 1889. Urednik Gustav Pire; tisk J. Blaz-nikovih naslednikov v Ljubljani.
2557.	Ljubljanski Zvon. Leposloven in znanstven list. IX. leto, 1889. — Urednik Fr. Leveč. — Tisk „Narodne tiskarne.
2558.	Mir (Političen list za koroške Slovence). VIII. leto, 1889. — Izdajatelj in lastnik Gregor Einspieler; odgovorni urednik Filip Haderlap; tisk „družbe sv. Mohorja" v Celovci.
2559.	Narodna biblioteka. Izdajatelj, založnik in tiskar J. Krajec v Novem Mestu. (Izhaja v snopičih po 15 kr.)
2560.	Nova Soča. (Političen list). Tečaj I. 1889. Izdajatelj in odgovorni urednik And. Gabršček. — Tiska A. M. Obizzi v Gorici. Fol.
2561.	Novice gospodarske, obrtniške in narodne. XLVII. leto.
—	Urednik Gustav Pire; tiskarji in založniki J. Blaz-nikovi nasledniki.
2562.	Obrtnik. Političen in strokovnjašk list za obrtni stan. Leto IV. V Ljubljani 1889. Izdajatelj in odgovorni urednik Matija Kune. Tisk „Narodne Tiskarne".
(Nehal izhajati avgusta meseca).
2563.	Popotnik. List za šolo in dom. X. leto. 1889. — Urednik M. Nerat; tiskarna sv. Cirila v Mariboru.
2564.	Rimski katolik. II. tečaj. Vrejuje in izdaja dr. Anton Mahnič, profesor bogoslovja. V Gorici. Hilarijanska tiskarna 1889.
2565.	Slovanski svet. Letnik II. 1889. Tisk „Narodne Tiskarne".
—	Izdajatelj in lastnik: Fran Podgornik. — Urednik: Janko Pajk.
2566.	Slovenec. Političen list za slovenski narod. Letnik XVII. 1889. Urednik Ig. Žitnik; tisk „Katoliške Tiskarne".
2567.	Slovenski čebelar in sadjerejec. Glasilo čebelarskega in sadjerejskega društva za Kranjsko. — Tečaj VII., 1889.
—	Izdajatelj Janez Modic, društveni predsednik; odgovorni urednik Ant. Klein; natisnila Klein in Kovač.
(Meseca julija nehal izhajati).
2568.	Slovenski Gospodar. List ljudstvu v poduk. XXIII. leto, 1889. — Izdajatelj in založnik „Katoliško tiskovno društvo". Odgovorni urednik: B. Ferk; tiskarna sv. Cirila. („Slovenski Gospodar" ima vsak mesec po dve prilogi, vselej po 4 strani obsežni: 1. Cerkvena priloga, priložena od „Kat. tisk. društva"; — 2. Gospo-darstvena priloga, priložena od staj. kmetijske družbe).
2569.	Slovenski Narod. (Politični dnevnik.) XXII. leto. 1889. Odgovorni urednik Dragotin Hribar; tisk „Narodne Tiskarne".
2570.	Slovenski Pravnik. Sodelovanjem odličnih pravnikov, izdaje in ureduje dr. D anilo Maj aro n. V. leto. — Tisk „Narodne Tiskarne" v Ljubljani 1889, 8°.
2571.	Soča. (Politični tednik). Leto XIX., 1889. Urednik M. Koršič, tisk „Hilarijanske tiskarne" v Gorici.
mm
2572.	Učiteljski Tovariš. List za šolo in dom. Tečaj XXIX. 1889. Urednik Andrej Praprotnik, tiskar in založnik R. Milic.
2573.	Vrtec. Časopis s podobami za slovensko mladino. Tečaj XIX,, 1889. Založnik in urednik Iv. Tomšič; tiskata Klein in Kovač v Ljubljani.
2574.	Vrtnar. List s podobami za šolsko vrtnarstvo, vrtnarstvo sploh in za sadjarstvo. V Ljubljani 1889. Letnik II. Odgovorni urednik Gustav Pire. Tisk J. Blaznikovih naslednikov. Založba c. kr. kmetijske družbe kranjske.
(Izhaja kot priloga »Kmetovalcu").
2575.	Zadruga. List za upravo naroano-gospodarskih vprašanj. Glasilo zveze posojilnic. Tečaj VI., 1889. — Urednik Maks Veršec; tisk „Narodne Tiskarne".
2576.	Zakonik in ukaznik za avstrijsko-ilirsko Primorje. Tečaj XXIX., 1889. V Trstu.
2577.	Zgodnja Danica. Katolišk cerkven list XLII. leto, 1889. Urednik Luka Jeran, tiskarji in založniki J. Blaz-nikovi nasledniki v Ljubljani.
2578.	Zgodovinski zbornik. Priloga „Laibacher Diocesanblatt-u". Izhaja v nedoločenih obrokih na eni poli. Izdavatelj in odgovorni urednik Martin Pogača r. Tisk »Katoliške Tiskarne" v Ljubljani.
2579.	Laibacher Dioecesanblatt. Jahrgang 1889, 4°. Urednik Martin Pogačar; tiskala »Katoliška Tiskarna" v Ljubljani.
(Prinaša mnogo slovenski pisanih razprav).
II. Društvena dela.
Čitalnica narodna v Ljubljani.
2580.	Letopis narodne čitalnice v Ljubljani začetkom leta 1889. Tisk J. Blaznikovih naslednikov, vel. 8°. Samozaložba.
Matica Slovenska.
(1909 društvenikov).
2581.	Letopis Matice Slovenske za leto 1889. Uredil dr. Lovro Požar. Založila in na svetlo dala »Matica Slovenska". V Ljubljani. Natisnila »Narodna Tiskarna". 1889. 8°, 360 str.
Vsebina: 1. Prazgodovinske izkopine po Slovenskem. Spisal S Rutar — 2. Zenitvanjski običaji Belih Kranjcev. Spisal Janko B, — 3. Herbart Turjaški. Spisal I. S te klas a. — Starejši slovenski teksti. Spisal V. Oblak — 5. Kosovo polje. (Zemljepisno zgodovinska črtica). Spisal S. Rutar. — 6. Fotografija L S u b i c. - 7. Bibliografija slovenska. Sestavil I. T o m š i c
—	8. Letopis „Matice Slovenske". Sestavil Ev gen Lah.
2582.	Dušeslovje. Napredujočim Slovencem napisal France Lampe, doktor bogoslovja in modroslovja, profesor bogoslovja. I. zvezek. V Ljubljani. Izdala in založila „Slovenska Matica". 1889. 8°. 240 str.
2583.	Zabavna knjižica, V. zvezek: Erjavčevi izbrani spisi. II. del. Uredil Frančišek Leveč. V Ljubljani. Založila „ Matica slovenska". Tiskal J. Rudolf Milic. 1889. 8». 286 str.
2584.	Slovnica italijanskega jezika. Spisal Jožef Križman, c. kr. gimnazijski profesor v Pazinu. Založila in na svetlo dala „Matica Slovenska". Natisnili J. Blaznikovi nasledniki 1889. 8°. 282 str.
Dramatično društvo v Ljubljani.
2585.	Slovenska Talija. 54. zvezek. Na svitlo dalo dramatično društvo v Ljubljani. Natisnila „Narodna Tiskarna" 1888. 8». 92 stranij.
Vsebina: Teške ribe. Veseloigra v treh dejanjih. Po Mihael Baluckiju poslovenil Josip Debevec.
Družba sv. Mohora v Celovcu.
(46.042 udov.)
2586.	Koledar družbe sv. Mohora za navadno leto 1890. Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohora. V 4°. 128 stranij.
Iz vsebine: Ti očeta do praga, sin tebe čez prag. Povest. Spisal dr. J. Vošnjak. — Trst. Spisal J. G. — Znojilčevega Marka božja pot. Povest. Spisal Janko Kersnik. — Razgled po katoliških misijonih. Spisal kanonik dr. Ivan Križan i č.
—	Kmetijske šole. Spisal dr. J Vošnjak — Odpisovanje zemljiškega davka zarad elementarne škode. Spisal Filip Tratnik, c. kr. višji davčni nadzornik. — Dva sovražnika naše dece. Spisal drd. J. Rake ž — Slovenski poslanci v državnem zboru.
—	Razgled po svetu. Sestavil Ign. Žitnik.
2587.	Življenje preblažene Device in Matere Marije in njenega prečistega ženina svetega Jožefa. Spisal JanezVolčič. VIII. snopič. 1889. Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovci. 4°. 161—300 str.
2588.	Življenje našega Gospoda Jezusa Kristusa po besedah sv. evangelistov. Spisal Ivan Skuhala, knezoškof, duh. svetovalec in župnik ljutomerski. — Z dovoljenjem visokočast. Krškega knezoškofijstva. 1889. Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovci. 8° 216 str.
2589.	Občna zgodovina za slovensko ljudstvo. Spisal Josip Starš, kr. profesor višje realke v Zagrebu. — XIII. snopič. 1889. Tiskarna „Družbe sv. Mohora v Celovcu". 8». 81—240 str.
2590.	Fizika ali nauk o prirodi s posebnim ozirom na potrebe kmetskega stanu. Spisal Henrik Schreiner, c. kr. profesor. I. knjiga O toploti, magnetizmu in elektriki z ozirom na vremenske prikazni, s slikami. 1889. Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohorja v Celovcu. 8°. 188 str.
2591.	Slovenske večcrnice za pouk in kratek čas. Tri in štirideseti zvezek. Z dovoljenjem visokočastitega krškega knezoškofijstva. 1889. Natisnila tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovci. 8°. 143 str.
Katoliška družba za Kranjsko.
2592.	Drobtinice XXIII. letnik. Uredil dr. France Lampe. V Ljubljani 1889. — Izdala „Katoliška družba za Kranjsko". Tiskala »Katoliška Tiskarna". 8°. 304 str.
Katoliško društvo detoljubov.
2593.	Krščanski detoljub. List za krščansko vzgojo in rešitev mladine. Izhaja štirikrat na leto s prilogami za otroke. — Vreduje A nt. Kržič. Ljubljana 1889. Tisk „Kat. Tiskarne". — Založba „Kat. društvo detoljubov."
2594.	Dobra spoved. I. Izpraševanje vesti. (Kršč. detoljub 1889 I. priloga). V Ljubljani 1889. Tisk ^Katoliške Tiskarne" v Ljubljani. 32°. 16 str.
2595.	Dobra spoved II. Kes ali obžalovanje. (Kršč. detoljub 1889 II. priloga). V Ljubljani 1889. Založilo „Katoliško društvo detoljubov". Tisk „Katoliške Tiskarne" v Ljubljani 32» 34 str.
2596.	Ali znaš? Zbirka krščanskih resnic in molitev, ki naj bi jih vsak kristijan znal na pamet. Tretji natis. V Ljubljani 1889. Založilo „Katoliško društvo detoljubov." Tiskala Katoliška tiskarna. 16°. 32 str.
2597.	Dobra spoved, III. Trdni sklep. (Kršč. detoljub. 1889. IV. priloga). V Ljubljani 1889. Založilo Katol. društvo detoljubov. Tisk Katoliške Tiskarne 32°. 16 str.
Marijna bratovščina.
2598.	Letno porodilo društva Marijine bratovščine v Ljubljani za leto 1888. V Ljubljani. Založilo društvo Marijine bratovščine. — Natisnila Klein in Kovač. 8°. 16 str.
Društvo v pomoč bolnikom in za oskrbljevanje v Ljubljani.
2599.	Letno poročilo društvu v pomoč bolnikov in za oskrbljevanje v Ljubljani za triindvajseto društveno leto 1888. 8°. Tiskala Klein in Kovač.
Družba sv. Cirila in Metoda.
2600.	Knjižnica družbe sv. Cirila in Metoda. II. zvezek. Rudolf Habsburški, oče avstrijske cesarske rodovine. Spisal slovenski mladini Fr. Hubad, c. kr. gimnazijski profesor. Izdala in založila družba. Tisk Blaznikov v Ljubljani 1889. 8°. 77 str.
2601.	Knjižnica družbe sv. Cirila in Metoda. III. zvezek. Valentin Vodnik, prvi slovenski pesnik. Slovenski mladini spisal Peter Bohinjec, kapelan. V Ljubljani. 1889. Tisek J. Blaznikovih naslednikov. 8°. 58 str.
2602.	Knjižnica „družbe sv. Cirila in Metoda". IV. zvezek. Junaki. Spisal slovenski mladini Fr. Hubad, c. kr. gimnazijski profesor. I. knjižica. — V Ljubljani. Tisek J. Blaznikovih naslednikov. 1889. vel. 8°. 88 str.
III. Pravoznanska in državoznanska dela.
2603.	Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani od 10. oktobra do 23. novembra 1889. 1. (Po stenografičnih zapisnikih). 30. zvezek. V Ljubljani. Založil deželni odbor kranjski. Tisk Milicev. 4». XLIII., XLIV., 406, 461, 197 str.
2604.	Zakoni in ukazi za vojvodino Kranjsko. (Ročna izdaja.) I. zvezek. Tretji natis. Uredil Josip Pfeifer, deželni tajnik. V Ljubljani 1889. Natisnila in založila Klein in Kovač. 8°. 92 + 92 str. v slovenskem in nemškem jeziku.
Obseg: Občinski zakon za Kranjsko. — Izterjevanje po sili javnopravnih deželnih, okrajnih ali skladnih zalogov. — Občinske takse. — Davek od psov. — Novele h kazenskemu zakonu.

2605.	Zakoni in ukazi za vojvodino Kranjsko. (Ročna izdaja.) 2. zvezek. Dragi natis. Uredil Josip Pfeifer, deželni tajnik. V Ljubljani 1889. Natisnila in založila Klein in Kovač. V slov.-nemškem jeziku mal 8°. 138 str.
Obseg: Zakoni in predpisi o obrambi poljščine in o varstva poljedelstva, o čuvalnih organih za deželno kulturo, o lovu in orožji.
2606.	Zakoni in ukazi za vojvodino Kranjsko. (Ročna izdaja.) 5. zvezek. Deželni zakoni in zvršilni ukazi, zadevajoči vpeljavo deželne naklade na porabo žganih opojnih pijač. — V Ljubljani. Izdal in založil deželni odbor Kranjski. Tiskala Klein in Kovač. 1889. 8°. IV., 14 str. (Slov. in nemško.)
2607.	Navodilo organom postavljenim za pobiranje deželne naklade za porabo žganih opojnih tekočin na Kranjskem. Izdano od deželnega odbora vojvodine Kranjske. V Ljubljani. Založ i deželni odbor Kranjski. Natisnila Klein in Kovač. 1889. 58 str. (Slov. in nemški.)
2608.	Zbirka avstrijskih zakonov v slovenskem jeziku. I. zvezek: Kazenski zakon o hudodelstvih, pregreških in prestopkih z dne 27. maja 1852., št. 117. drž. zakonika z dodanim tiskovnim zakonom z dne 27. decembra 1862., štev. 6 drž. zak. ex 1863 in drugimi novejšimi zakoni kazenskopravnega obsega. Izdalo društvo „Pravnik". Natisnila in založila „Narodna tiskarna" v Ljubljani 1889. 8°. 426 str.
2609.	Zbirka obrazcev za slovensko uradovanje pri sodiščih. Sestavil in izdal Anton Leveč, c. kr. sodni pristav v Ljubljani. I. Obrazci k občnemu sodnemu redu. V Ljubljani 1889. Natisnila „Narodna tiskarna". Založil pisatelj.
IV. Jezikoslovje.
2610.	Jezičnih Svitoslav i Danica. Spisal J. Marn. XXIII. leto. S sliko L. Jerana. V Ljubljani 1889. Tiskala in založila Miličeva tiskarna. Lex. 8°. 99 str.
V. Zemljepisje in zgodovina.
2611. Postojinsko okrajno glavarstvo. Zemljepisni in zgodovinski opis. Spisali in izdali učitelji v okraji. V Postojini založil in tiskal R. Šeber 1889. 8°. 238 str.
2612.	Logaško okrajno glavarstvo. Zemljepisni in zgodovinski spis. Uredil Vojteh Ribnikar. V Logatci. Izdalo „Društvo učiteljev in šolskih prijateljev okraja Logaškega", — natisnil R. Šeber v Postojini. 1889. 8°. 108 str.
VI. Lepoznanstvo.
2613.	Josipa Jurčiča zbrani spisi. Založila in na svetlo dala „Narodna Tiskarna". Uredil Fr. Leveč VIII. zvezek.
Vsebina: Cvet in sad. — Bela ruta, bel denar. V Ljubljani 1889. Natisnila Narodna Tiskarna 8°. 260 str.
2614.	Narodna knjižnica. Urejuje Anton Trstenjak. I. zvezek. P obrat i mi. Roman. Spisal dr. Josip Vošnjak. V Ljubljani 1889. Natisnila Narodna Tiskarna. Založil A. Trstenjak. 8". 231 str.
2615.	Marka Fabija Kvintilijana govorniški pouk. Spisal uvod in komentar Franc Brežnik, c. kr. profesor v Rudol-fovem. Založba upravništva „Popotnika" v Mariboru. Reiserstrasse 8.
2616.	Apologetični razgovori ali Pot do resnice. Spisal France Lampe, doktor bogoslovja in modroslovja, profesor bogoslovja. II. zvezek: Ali je Bog? — V Ljubljani, 1889. Tiskala „Katoliška Tiskarna". — Založila „Katoliška Bukvama". — 4°.
2617.	Pedagogiški letnik III. leto. 1889. — Uredil Fr. Gaberšek. Izdalo in založilo „pedagogiško društvo" v Krškem. — V Ljubljani. Natisnil J. R. Milic. 8°. 314 str.
2618.	Jožef Zupan, stolni prošt ljubljanski. Životopis. Posebni odtis iz „Drobtinic" XXIII. leto. 8°. 48 str.
2619.	Rodbinska sreča. Roman. Ruski spisal grof L. N. Tolstoj, poslovenil P. M. Po dravski; založil in izdal J. Giontini, natisnil Šeber v Postojini 1889. 8°. 173 stranij.
2620.	Doma in na tujem.. Povest iz preteklega stoletja. Spisal * * x. Založil J. Giontini, natisnila Kleinmayr in Bam-berg v Ljubljani 1889. 8". 58 str.
2621.	Godec. Poleg narodne pravljice o vrbskem jezera. Spisal Anton Funtek, Natisnila in založila Ig. pl. Kleinmayr & Fedor Bamberg v Ljubljani 1889, m 8°. 100 str.
2622.	Svoji k svojim. Veseloigra v enem dejanji. Spisal dr. J. Vošnjak. V Ljubljani 1889, 8°, 32 str. — Tisk in samozaložba „Narodne Tiskarne".
2623.	Srbske narodne pesmi o boju na Kosovem. Iz zapuščine Ivana Mohorčiča. — V Ljubljani. Založil D. Hribar. — Tiskala »Narodna Tiskarna" 1889. 8°. 47 str.
2624.	Narodtie pesni koroških Slovencev. Zbral in na svetlo dal J. Scheinigg, c. kr. gimn. profesor v Celovci. Tiskala in založila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg v Ljubljani 1889. m 8°. 466 str.
2625.	Nova pesmarica. Zbirka najbolj znanih slovenskih, hrvatskih, srbskih, bolgarskih, čeških, poljskih in ruskih pesmij. Sestavil Ivan Železnikar. V Ljubljani 1889. Tiskala »Narodna Tiskarna". Založil Dragotin Hribar. 12». 304 str.
2626.	Goriška jadikovanja. Jadikoval naroden goriški postopač. ■ — V Gorici 1889. Tiskal Paternolli. Založil pisatelj. 8°.
XVI. str.
2627.	George Stephenson, oče železnic. Po W. Massliebu Vla-diboj Šareč. Tisk, založba in na prodaj pri J. Blaz-niku 1889, 8». 266 str.
2628.	Izdajalec domovine. Povest. Spisal V. Kredba. Poslovenil in za slovensko ljudstvo priredil H. P od kraj še k. Založil J. Giontini, natisnila Kleinmayr in Bamberg v Ljubljani 1889, 8°. 91 str.
2629.	Knez Črni Juri (Kara Petrovič), osvoboditelj Serbije. Zgodovinska povest. Iz nemškega preložil Ivan Urbane c. Založil J. Giontini, natisnila Kleinmayr in Bamberg v Ljubljani. 1889, 80 str.
2630.	Vijolice. Pesmi za mladost. Zložila Lujiza Pesjakov a. Tiskal in založil J. R. Milic v Ljubljani 1889. m. 8°. 159 str.
2731. Pravljice in pripovedke za mladino. Zbral Dominicus. Založil J. Giontini. Natisnila Kleinmayr in Bamberg v Ljubljani 1889. 8». 141 str.
2632.	Učenke v petih delih sveta. III. zvezek. (Izanami, mala japonka). Spisal Berthet-Sušnik. V Ljubljani 1889. Založil in prodaja Janez Giontini. Tiskala Ig. pl. Klein-mayr & Bamberg) 8". 91 str.
2633.	Narod m pripovedke in pravljice. Zbral Prostoslav S. Sekolov. — V Ljubljani. Založil in izdal Matija Gerber 1889. 8». 81 str.
2634.	Pravljice. Izdal H. Maj ar. V Ljubljani 1889. Založil in prodaja Anton Turk, knjigovez. Tisk J. Blaznikovih naslednikov. 8°. 82 str.
2635.	Narodne legende za slovensko mladino. Nabral, izdal in založil Anton Kosi, učitelj v Središči. I. zvezek. V Ptuji. Natisnil W. Blanke. 1890. m. 8°. 39 str.
2636.	Koroške bukvice slovenskemu ljudstvu v poduk in kratek čas. Izdaja in zaklada Filip Haderlap Jurjev v Celovci. 12., 13., 14., 15., 16., 17. snopič. Tiskal J. Krajec v Rudolfovem. 1889. m. 8.
VII. Šolske knjige.
2637.	Deutsch-slovenisches Worterbuch von Anton Janežič. Dritte, vollstandig umgearbeitete und vermehrte Auflage be-arbeitet von Anton Bartel, k. k. Gymnasiallehrer in Laibach unter Mitwirkung der Collegen A. Kaspret, M. Petelin, I. Pichler, L. Pintar, M. Suhač, A. Tavčar. Druck und Verlag der Buchdruckerei der St. Hermagoras - Bruderschaft. Klagenfurt 1889, m. 8°, 842 str. (Cena 3 gld.)
2638.	A. Janežiceva slovenska slovnica. Za srednje šole predelal in priredil dr. Jakob Sket, c. kr. profesor. Šesta predelana izdaja. — Tiskala in založila tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu. 1889. 8°. 274 str.
2639.	Slovenska čitanka za prvi razred srednjih šol. Sestavil in izdal dr. Jakob Sket, c. kr. profesor. Prvi zvezek. V Celovcu, 1889. Tiskala in založila tiskarna družbe sv. Mohorja. 8°. 184 str.
2640.	Slovenska slovnica za občne ljudske šole. — Spisal Peter Končnik. (Tiskana brez premene kakor leta 1887). Na Dunaji. V cesarski kraljevi zalogi šolskih knjig 1889. — Tiskal Karel Gorišek. 8". 268 str.
2641.	Drugo berilo in slovnica za občne ljudske šole. (Tiskana brez premene po izdanji od leta 1888.) Na Dunaji. V cesarski kraljevski zalogi šolskih knjig 1889. Tiskal Karel Gorišek. 8°. 220 str.
2642.	Tretje berilo za občne ljudske šole. (Tiskano brez premene kakor leta 1888). Na Dunaji. V cesarski kraljevski zalogi šol. knjig 1889. Tiskal Karel Gorišek.
2643.	Perva nemška slovnica za občne ljudske šole. (Tiskana brez premene po izdanju od leta 1886). Na Dunaju. V cesarski kraljevski zalogi šolskih knjig 1889. Natisnil Karel Gorišek na Dunaji 8°. 168 str.
2644.	Druga nemška slovnica za občne ljudske šole. — (Tiskana brez premene kakor leta 1887.) Na Dunaji. V cesarski kraljevski zalogi šolskih knjig 1889. — Tiskal Karel Gorišek, 8°. 856 str.
2645.	Tretja nemška slovnica za občne ljudske šole (Tiskana brez premene kakor leta 1887). C. kr. zaloga šol. knjig. Na Dunaji. V cesarski kraljevski založbi šolskih knjig 1889. — Tiskal Karel Gorišek.
2646.	Slovenisch-deutsche Fibel fiir allgemeine Volksschulen — Slovensko-nemška začetnica za občne ljudske šole. Spisal Ivan Miklošič h. — (Tiskana brez premene po izdanji od leta 1887). Na Dunaji. V c. kr. založbi šolskih knjig. 1889. Tiskal Karel Gorišek. 8». 87 str.
2647.	Prva racunica za občne ljudske šole. Spisal dr. vitez Fran j o Močnik. Jednajsto izdanje. Tiskano brez premene kakor leta 1888). Na Dunaji 1889. V cesarsko-kralj. zalogi šolskih knjig 8°, 40 str. Natisnil Karel Gorišek.
2648.	Druga racunica za občne ljudske šole. Spisal dr. vitez Franjo Močnik. Šestnajsto izdanje. (Tiskano brez premene kakor leta 1888). Na Dunaji. V ces. kralj, zalogi šolskih knjig 1889. — Tiskal Karel Gorišek. 8°. 64 str.
2649.	Tretja racunica za občne ljudske šole. Spisal dr. vitez Franjo Močnik. Trinajsto izdanje. (Tiskano brez premene kakor leta 1888). V c. kr. zalogi šolskih knjig 1889. — Natisnil Karel Gorišek na Dunaji 8°. 60 str.
2650.	Zgodbe svetega pisma stare in nove zaveze. (Z 1 čelno in 99 podobami med zgodbami in z 1 zemljevidom). — Nemški spisal dr. J. Schuster, poslovenil Anton Lesar, duhoven ljubljanske škofije. (Natis leta 1887 popravljen). Na Dunaji. V cesarski kraljevski založbi šolskih bukev 1889.
2651.	Zgodbe sv. pisma za nižje razrede ljudskih šol. S 47 podobami. Izdal Knecht-Skuhala. Z dovoljenjem knezo-škofovskega Lavantinskega in Ljubljanskega Ordinarijata. Freiburg v Breisgavi 1889. Tisk in založba Herderjeve založnice. Dobiva se v Katoliški bukvami v Ljubljani. 16°. 96 str.
2652.	Krščanski katoliški nauk. (Tiskan brez premene kakor leta 1886). Na Dunaju. V c. kr. zalogi šolskih knjig 1889. Natisnil Karel Gorišek na Dunaji. 8°. 170 str.
2653.	Krščanski nauk za prvence. (Prvo in drugo šolsko leto). Spisal Simon Zupan. Četrti natis. Z dovoljenjem vi-sokočastitega knezoškofijstva. V Ljubljani 1889. Založila Katoliška bukvama. Tisk Katoliške Tiskarne. 8°. 48 str.
2654.	Veliki katekizem za ljudske šole. (Tiskan brez premene kakor leta 1887.) Na Dunaji. V cesarski kraljevi zalogi šolskih bukev 1889. Tiskal Karel Gorišek.
2655.	Mali katekizem. — (Tiskan brez premene kakor 1. 1887.) Na Dunaji. V cesarski kraljevski zalogi šolskih knjig 1889. — Natisnil Karel Gorišek na Dunaji. 8°. 44 str.
2656.	Mali katekizem za ljudske šole. (Popravljen natis). Za Lavantinsko škofijo. Na Dunaju 1889. Tiskal Karol Gorišek. V ces. i kralj, zalogi šolskih knjig.
2657.	Srednji katekizem za ljudske šole. (Popravljen natis leta 1889.) Za Lavantinsko škofijo. Na Dunaji 1889. V ces. in kralj, zalogi šolskih knjig. Tiskal Karel Gorišek.
2658.	Kratki katekizem v vprašanjih in odgovorih za ljudske šole ljubljanske škofije. V Ljubljani 1889. Natisnili in založili J. Blaznikovi nasledniki 16°. 96 str.
VIII. Šolska poročila.
2659.	Letno -poročilo o deželni vinarski, sadjarski in poljedelski šoli na Grmu pri Rudolfovem za šolsko in gospodarsko leto 1887/8. Spisalo vodstvo. — V Ljubljani, 1889. Izdal in založil deželni odbor kranjski. — Tiskala „Narodna Tiskarna" v Ljubljani. 8°, 56 str.
2660.	Jahresbericht des k. k. Ober-Gymnasiums in Rudolfswerth fur das Schuljahr 1888—1889.
Ima na čelu spis: Jezik v Mat. Ravnikarja „Sgodbah fvetiga pifma sa mlade ljudi", spisal Viktor Bežek.
2661.	Letno poročilo narodnih šol v ljutomerskem okraji v šolskem letu 1888/9.
Ima spise: Zemljepisne črtice ljutomerskega glavarstva Spisal Ivan Kryl. — Nekaj o pridelovanji sočivja; spisal T. Pušenjak. — Narodne pravljice iz ljutomerskega okraja. Nabral J o s. Freuensfeld. — 0 selitvi ptic. Spisal F. Schneider.
2662.	Letno poročilo deške meščanske šole s kmetijskim značajem na Krškem 1888/9.
Ima spis: Temeljni nauk o knjigovodstvu. Spisal dr. Tomaž Romih.
2663.	Letno poročilo trirazredne ljudske šole v Mengši koncem šolskega leta 1888/9.
Ima spis: Spomini starega Mengšana.
2664.	Letno poročilo čveterorazredne ljudske šole v Škofji Loki koncem šolskega leta 1888/9.
2665.	Letno poročilo čveterorazredne deške ljudske in obrtno-nadaljevalne šole v Kameniku 1888/9.
2666.	Letno poročilo trirazredne dekliške ljudske šole v Kameniku koncem šolskega leta 1888/9.
2667.	Letno poročilo čveterorazredne ljudske šole v Postojini koncem šolskega leta 1888/9.
2668.	Letno poročilo čveterorazredne ljudske šole v Krškem za šolsko leto 1888/9.
2669.	Letno poročilo čveterorazredne ljudske šole v Črnomlji koncem šolskega leta 1888/9.
2670.	Letno poročilo čveterorazredne deške ljudske šole v Novem Mestu 1888/9.
2671.	Letno poročilo štirirazredne deške in dvorazredne dekliške šole v Kranji koncem šolskega leta 1888/9.
2672.	Letno poročilo I. mestne peterorazredne deške ljudske šole v Ljubljani za šolsko leto 1888/9. Založila I. mestna deška ljudska šola v Ljubljani. — Tiskal J. R. Milic. 8°, 10 str.
2673.	Letno poročilo II. mestne peterorazredne deške ljudske šole v Ljubljani. 1888/9. Založila II. mestna deška šola v Ljubljani. Tisk »Narodne Tiskarne". 8°, 16 str.
2674.	Razredba učenk mestne šestrazredne dekliške ljudske šole v Ljubljani koncem šolskega leta 1888/9.
IX. Molitvene in podučne knjige.
2675.	Bratovščina za vedno češčenje Rešnjega Telesa in za opravo ubožnih cerkva kanonično vstanovljena v cerkvi č. č. gg. Uršulinaric v Ljubljani. Založila bratovščina. Natisnil Rudolf Milic v Ljubljani. 1889. 16°, 24 str.
2676.	Duhovna lekarna za vse, ki hočejo večno živeti. Podučila knjižica, katero je izdal dr. Ernest Milller, škof Linški. Poslovenil Fr. Zbašnik, župnik. Založila in natisnila „Katoliška tiskarna" v Ljubljani 1889. 16°, 110 str.
2677.	Hvalite Boga! Zbirka najboljših molitev za katoliške kristijane. (Drugi predelani natis.) V Ptuji 1889. Založil in natisnil W. Blanke. 8°, 426 str.
2678.	Jezus in Marija moja ljubezen ali nauki in molitve za pobožne Slovence. Spisal Janez Volčič. Peti natis. V Ljubljani 1889. Prodaja založnik Matija Gerber. Tiskal J. Krajec v Rudolfovem. 32°, 350 str.
2679.	Lilija v božjem vrtu ali deviški stan, njegova lepota in pomočki ga ohraniti. Po spisih sv. M. Alfonza Ligvor-skega, s pristavkom navadnih molitev. Na svitlo dala L. Jeran in A. Zamejic. Petega pomnoženega natisa — izdaja z velikimi črkami. V Ljubljani 1889. Založil Matija Gerber. Tiskal V. Blanke v Ptuju.
2680.	Mali duhovni zaklad ali molitve pri sveti maši in o drugih priložnostih. Sestavil iz druzih od visokočesti-tega ljubljanskega knezoškofijstva dovoljenih molitve-nikov P. Hrisogon Maj ar. Peti natis. V Ljubljani 1889. Prodaja Janez Giontini, bukvar. Tiskarnica I. Steinbrener v Winterberg. 16°, 364 str.
2681.	Marija žalostna mati. Molitvenik v počeščenje matere božje sedem žalosti, z dodatkom za očitno in domačo službo božjo. Sestavil Franc Ser. Bezjak. Šesti ne-premenjeni natis. V Ptuju 1889. Lastnina, tisk in založba V. Blanketa v Ptuju, 8°, 359 str.
2682.	Nebeške iskrice za mladost pa tudi za odraščene ljudi. Spisal po najboljših molitvenih bukvah mnogih jezikov Lovrenc Pintar, duhoven v Radovljici. Izdaja z velikimi črkami. V Ljubljani 1889. Prodaja založnik Mat. Gerber. Natisnil J. R. Milic v Ljubljani. 8°, 269 str.
2683.	Rafael ali nauki in molitve za odraslo mladino. Spisal Jožef Kerčon, duhovnik. V Ljubljani 1889. Tiskala „Katoliška Tiskarna". Založila „Katoliška Bukvama". 16», 350 str.
2684.	Ročna knjižica bogoljubnega kristijana ali molitve in pesmi za vsacega kristijana. V Gorici. Natisnil in založil Paternolli. 16°, 344 str.
2685.	Tretji red sv. Frančiška. V Rudolfovem. 1889. Založil frančiškanski samostan.
2686.	Venec pobožnih, molitev in svetih pesmi. Šesti natis. V Mariboru 1889. Založil Jožef Martine, trgovec. Tisk tiskarne sv. Cirila v Mariboru.
2687.	Vencek krščanskih eesnic, to je berila pojasnjevana s primeri za majevo pobožnost. Spisal P. Hrisogon Maj ar. V Ljubljani, 1889. Založil Matija Gerber. Tisk Blaznikov. 16°, 444 str.
X. Različna dela.
2688.	Nemško-slovenski službomik za cesarsko kraljevo vojsko. II. del. Drugi natisek službovnika iz leta 1873 (Bojna služba.) Poslovenil Andrej Comel pl. Sočebran, c. kr. major v pokoji. Samozaložba. Natisnila »Narodna tiskarna" v Ljubljani 1889. m. 8°. 129 str.
2689.	Sluzbovnik nemško-slovenski za cesarsko kraljevo vojsko (Dienstreglement deutsch-slovenisch, fur das kaiserlich-konigliche Heer). Prvi del. Drugi natisek službovnika iz leta 1873. Poslovenil Andrej Comel plemeniti Sočebran, c. kr. major v pokoji. — Samozaložba. Natisnila tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovci 1889. m. 8°. 114 str.
2690.	Prisega in vojni člani sestavil in založil Andrej Comel plem. Sočebran, c. kr. major v pokoju. V slovenskem in nemškem jezika. Tiskala tiskarna družbe sv. Mohora v Celovcu.
2691.	Angleščina brez učitelja. Pomočna knjiga za izseljence. S podobami vseh kovinskih denarjev Zjedinjenih držav Severne Amerike (sprednja in zadnja stran) v pravi velikosti. Založil in prodaja Josip Paulin v Ljubljani, Marijin trg št. 1. Ljubljana 1889. Natisnila »Narodna Tiskarna" 8°. 72 str.
2692.	Popis praznovanja 401etnega vladanja Nj. Veličanstva presvitlega cesarja Franca Jožefa I. in blagoslovljenja nove Franc-Jožefove šole in nove šolske zastave. — Šolski mladini v Črnomlji v spomin. — V Črnomlji 1890. — Založil kraj ni šolski svčt v Črnomlji. Tiskal J. Krajec v Rudolfovem. m. 8°. 32 str.
2693.	Nauk o svetem Detinstvu. Na svetlo dalo vodstvo sv. De-tinstva za slovenske pokrajine. Z dovoljenjem visoko-častitega ljubljanskega škofijstva. V Ljubljani 1889. Založilo vodstvo. Natisnila Katoliška Tiskarna. 8°. 32 str.
2694.	Dejanje svetega Detinstva. V poduk malim in odraščenim. Zvezek IX. Z dovoljenjem visokočastitega knezoškofijstva Ljubljanskega, V Ljubljani 1889. Natisnili J. Blaznikovi nasledniki 16°. 64 str.
2695.	Nauki o varstvu živalij za mladino. Z dovoljenjem graš-kega društva za varstvo živalij v slovenskem jeziku na svitlo dal in založil V. Blanke, tiskar in knjigotržec v Ptuji. Priredil jih gospod Anton Poreger, nadučitelj na Humu.
2696.	Stariši, podpirajte šolo! Par besedij o skupnem vzgojnem delovanju domače hiše in šole. Napisal Anton Kosi, učitelj v Središči. — V Ljubljani. Tiskala „Narodna Tiskarna". Založil pisatelj, 1889. m. 8°. 23 str.
2697.	Pouk, kako si moremo priboriti slovenskih šol na Koroškem. — Spisal slovensk rodoljub na Koroškem. — Založilo uredništvo »Slovenca". — Ljubljana 1889. — Tisk »Katoliške Tiskarne" v Ljubljani, m. 8°, 15 str.
2698.	Nekoliko besedi o ribarstvu na Kranjskem, kaj ga ovira in kako bi se dalo povzdigniti. Izdalo ribarsko društvo. Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani. 8°, 12 str.
2699.	Obresti v socijalnem oziru. Spisal Ivan Belec. Samozaložba. Tisk »Katoliške Tiskarne" v Ljubljani 1889 16°, 71 str.
2700.	Vestnih šolske družbe sv. Cirila in Metoda, III. Izdalo in založilo vodstvo. Tiskala »Katoliška Tiskarna" v Ljubljani 1889. 8°, 40 str.
2701.	Slov. akademicno društvo „ Triglav" v Gradci v XV. letu svojega obstanka. — Spominski listi ob priliki blagoslovljena društvene zastave. S sodelovanjem Fr. Mo-horiča, Fr. Tominška in J. Žolgarja uredil Jožef Rakež. — V Ljubljani. Založilo akad. društvo »Triglav". — Tisk »Narodne Tiskarne". 8°, 26 str.
2702.	Ilustrovan „Narodni Koledar" za navadno leto 1890. Uredil, izdal in založil Dragotin Hribar. — V Ljubljani. Tiskala »Narodna Tiskarna". 4°, 67 str.
Vsebina: Navadni kalendarij. — Zabavni del. — Naznanila.
2703.	Koledar katol. tiskovnega društva v Ljubljani za leto 1890. Drugi letnik. Izdalo in založilo Katoliško tiskovno društvo. Tiskala »Katoliška Tiskarna" v Ljubljani, 12».
2704.	Popotnikov koledar za slovenske učitelje. — 1890 s popolnim šematizmom šolsk. oblastnij, učiteljišč, ljudskih šol in učiteljskega osobja po Južno-Štirskem, Kranjskem, Primorskem in slovenskem delu Koroškega po stanji v začetku šolskega leta 1889/90. — IV. leto. Sestavil in založil Miha J. Nerat, nadučitelj in „Popotnikov" urednik v Mariboru. — Maribor. — Tisk tiskarne sv. Cirila. 8°, 183 str.
2705.	Velika pratika za navadno leto 1890, ki ima 365 dni. Na svitlo dala c. kr. kmetijska družba v Ljubljani. Natisnili in založili J. Blaznik-ovi nasledniki. 16°. (Cena 15 kr.)
Vsebina: Navadni kalendarij. — Sejmi. — Rodopis vladajoče cesarske hiše avstrijske. — Zabavno-poučno berilo: Matej Cigale. — Vodnikov spomenik v Ljubljani — Avstrijska mornarica. — Nova vojašnica v Ljubljani. - Pogovor pod lipo. — Mnogovrstne gospodarske skušnje. — Naznanila.
2706.	Mala pratika za navadno leto 1890, ki ima 365 dni. Na svitlo dala c. kr. kmetijska družba v Ljubljani. Natisnili in založili J. Blaznikovi nasledniki. 16°. (Cena 13 kr.)
2707.	Slovenska pratika za navadno leto 1890, ki ima 365 dni. V Ljubljani. Natisnila in založila Kleinmayr & Bamberg. 16". (Cena 13. kr.)
2708.	Žepni koledar za leto 1890. V Ljubljani 1889. Natisnila in založila »Katoliška Tiskarna", 16°.
2709.	Viseča pratika za leto 1890. V Rudolfovem. Tiskal in založil J. Krajec.
XI. Muzikalije.
2710.	Teoretično-praktima Klavirska Šola. Spisal Anton Foer-ster op. 40. III. zvezek. Natisnila Engelmann & Miihlberg v Lipsiji (Leipzig). V Ljubljani 1889. Založila »Glasbena Matica". Vel. 4°.
2711.	Glasbena Matica. Zvezek XX. Slovenski napevi za čve-tero in petero mešanih glasov. Natisnil Jos. Eberle & Co. v Beču, 1888. Vel. 8°.
2712.	Orgeljski odmevi. Zbirka prediger in poiger za orgle ali harmonij. Zložil Fajgelj Danilo op. 40. Založil Franc Govekar, nadučitelj. V Ljubljani. 1889. Natisnili Blaznikovi nasledniki. 4°, 70 str.
Ivan Tomšid: Bibliografija slovenska.	255
2713.	Skladbe F. S. Vilharja. III. knjiga posvečene Njegovemu visočanstvu Nikoli I. vitežkomu knjazu i gospodaru Črne Gore. — 1889. 4°.
2714.	Pozdrav. Uglasbil Janez Carli ter poklonil č. g. Ivanu Tomažič-u povodom njegovega prihoda v Škofjo Loko. Dobiva se pri skladatelju v Loki.
2715.	Smarnicne pesmi za sopran, alt, tenor in bas. Zložil Janez Laharnar, organist na Št. Viški gori. Ljubljana 1889. Založil skladatelj. Tisk Blaznikovih naslednikov. 4°, 8 str.
2716.	Dve Fugi za orgije, zložil Ig. Hladnik op. 12. Založil skladatelj. Tisk Blaznikov. 4C, 7 str.
2717.	Ojfertoria pro festis maioribus anni. Edidit societas archi-dioeceseos Goritiensis A. S. Caecilia Nuncupata. Labaci 1889. Typis J. R. Milic.
Letopis „Matice Slovenske".
Sestavil Evgen Lah, društveni tajnik in knjižničar.
I.
Poročilo o odborovem delovanji
v dobi od l/x. 1889. — 30/IX. 1890. 1.
84. odborova seja, v sredo dnš 20. novembra 1889.
Navzoč/ni: G</. Fr. Leveč (predsednikov namestnik); A. Bartel, dr. H. Dolenec, dr. A. Jarc, A. Kržič, dr. Fr. Lampe, dr. J. Lesar, M. Pleteršnik, A. Pra-protnik, L. Bobič, S. Butar, I. Subic, I. Tomšič, I. Vavru, Fr. Wiesthaler,
A. Zupančič in V. Zupančič (odborniki ; E. Lah (zapisnikar).
Skupaj 18.
Prof. Leveč naznanja, da predseduje današnji seji, naprošen od g. predsednika, ki je — nenavzočen zaradi bolehnosti — pismeno poslal skupščini nekatere nasvete, kateri so se tudi uvaževali.
Zapisnik zadnje odborove seje, ki sta ga pregledala in odobrila prof. Bartel in Butar, potrdi se brez ugovora.
Odbor vzame na znanje, da so zborovali v zadnji dobi tudi odseki, in sicer: gospodarski: 15. julija, književni pa 13. julija in IS. novembra. Dotični zapisniki so na ogled.
Vodnikove slavnosti se je Matica prav dostojno udeležila o vseh važnejših prilikah. Venčala je z drugimi narodnimi društvi dne 29. junija njegov grob in položila dne 30. junija ob odkritji po svojem starosti, notarju dr. Zupancu, na spomenik venec.
Pri slavnosti odkritja Levstikovega spomenika v Velikih Laščah, dne 11. avgusta t. 1., zastopali so društvo: oba podpredsednika, več odbornikov, tajnik in pa drugi društveniki.
Dne 4. avgusta udeležila se je Matica pogreba pl. Kuku-Ijeviča-Sakcinskega, predsednika „ Matice Hrvatske" v Zagrebu, po svojem tajniku in pa članu dr. L. Vidricu ter položila na njegovo rakev venec.
Odbor se dalje spominja smrti odličnih ustanovnikov društvenih izza poslednje dobe: J. Francija, prof. v p. (f 16,/V. v Varaždinu) in pa A. Vebra, kanonika in pisatelja (f 7/VIII. v Zagrebu).
Nakup Zvabove literarne zapuščine je odbor po zaslišanji strokovnjakov, ki so jo pregledali, odklonil.
Uredniku dr. Požarju izreče se za marljivo in vestno poslovanje povodom odhoda v Novo Mesto pismena zahvala.
Obširnejše poročilo upravitelja L. Eobiča o potrebnih hišnih popravah in troških za nje vzame se z zahvalo poročevalcu na znanje. Istotako uvažuje odbor še nekatere druge gospodarske zadeve, ki se tičejo hišnih strank in pa hišnega davka.
Poročilo tajnilcovo o letošnjih knjigah (cena, vsebina, število, obseg, računi, itd.) se odobri. Nekatere pomanjkljivosti se imajo primerno popolniti.
Odobre se pisateljske in korektorske nagrade tekočega leta popolnoma v zmislu dotičnih nasvetov književnega odseka.
Glede knjig prihodnjega leta ukrene odbor v soglasji s književnim odsekom tako-le: Matica izdaj za leto 1890. a) Letopis v jednaki obliki, podobni sestavi; sploh pod istimi pogoji, kakor doslej. Urednik mu bodi prof. Bartel. b) Dušeslovja II. zvezek, v obsegu nekako 18 pol s kazalom in stvarnim indeksom; spisuje dr. Fr. Lampe. Ako mogoče, naj bi izdalo društvo c) Vodnikove prozajične spise, ki bi jih uredil ravnatelj Wiesthaler.
Na podlagi razpisa častnega darila z obrokom do 1. oktobra letos došla je odboru jedna povest, ki je sedaj v pregledu.
Za v prihodnje pripravljenih je že več spisov; nekaj je obljubljenih, nekaj se jih ima pa pisateljem vrniti, ker ne ustrezajo.
Računi tiskaren se skladajo z dotičnimi pogodbami. Stroški za nezadolžene korekture se imajo v poštev jemati pri pisateljskih nagradah.
Matica bo, ustrezajoča nujni potrebi, ustanoviti jednotni pismeni jezik, izdajala in zalagala jezikoslovne razprave pod uredništvom jednega odbornikov jezikoslovcev. Podrobni načrt izvrši naj književni odsek, ki ima tudi sestaviti vrhovno sodišče o raznih jezikoslovnih vprašanjih.
Reši se več prošenj za podelitev založnih knjig in vzemo se na znanje zahvalna pisma, ki jih je Matica prejela za taka darila.
V	prihodnje bosta z Matico zamenjevali knjige: „Muzealno društvo" v Ljubljani in pa „Statistička komisija mesta Prage".
Novi društveni poverjeniki so postali: Učitelj Volarič v Ko-zani za Brda; c. kr. rač. azistent J. Straus: za Trst; lekar J. Močnik: za Kamnik; odvetnik dr. Temniker: za Slovenji Gradec; dekan Hajšek: za Slovensko Bistrico; župnik Kralj: za D. M. v Puščavi.
Matica je prejela več vabil k slavnostim in zabavam narodnih društev ter se jim primerno odzvala, kjer se ji je zdelo potrebno.
A. Russel-ovi knjigotržnici v Miinstru poslalo je društvo vsled prošnje podrobni zaznamek svoje književne zaloge, da ga objavi v svojem književnem slovarji, ki ga izdaje.
V	zadnjem času je rešil odsek za nabiranje krajepisnih imen v več zaporednih sejah mnogo gradiva, ustrezajoč želji visokega c. kr. dež. predsedništva, ki je poslalo „Matici" julija meseca zaznamke krajev od vseh okrajnih glavarstev kranjskih z dostavkom, da smatra vprašanja gledč katastralnih občin za zelo nujna. Ostala vprašanja imajo se prilično rešiti istotako kot vprašanja glede glavarstva ljubljanske okolice, katera je odsek že rešena vrnil.
V	kratkem poide Lavtarjeva „Geometrija za učiteljišča na kar je pisatelja opozoriti z dostavkom, da Matica druzega natisa ne bo založila.
Prirastek knjižnice znaša 109 knjig, zvezkov in časopisov; 42 vsled daril, 67 po zamenji; večinoma slovenskih in hrvaških, deloma pa tudi čeških, ruskih in sicer slovanskih, končno nemških in latinskih. Darovalcem se je poslala ali pa se ima poslati iz odbora primerna zahvala.
Z odborovim dovoljenjem jel je prof. Apih nemški izdajati v „0esterr. Jahrbuch" svoje „Slovence in 1. 1848" v posnetku in poslal „Matici" I. odstavek tega posnetka.
Od zadnje seje je pristopilo društvu 125 letnikov; udnino je vplačalo vsega skupaj 1583 letnih društvenikov.
85. odborova seja, v sredo dne 26. februvarija 1890. 1.
Navzoini: Gg. J. Mam (predsednik); A. Bartel, A. Krzič, dr. Fr. Lampe, dr. J. Lesar, Fr. Leveč, M. Pleteršnik, L. Robii, S. Eutar, F. Stegnar, I. Šubic, J Suman, dr. I. Tavčar, I. Vavru, Fr. Wiesthaler, A. Zupančič, V.
Zupančič, dr. J. Zupanec (odborniki); E. Lah (zapisnikar).
Skupaj 19.
Zapisnik zadnje odborove seje, ki sta ga pregledala in odobrila prof. Bartel in Butar, potrdi se brez ugovora.
Odbor vzame na znanje, da je v zadnji dobi zboroval tudi književni odsek, in sicer 20/XH. Zapisnik je na ogled.

Predsednik se spominja pokojnega, dne 2. febr. umrlega Davorina Trstenjaka, društvenega ustanovnika, častnega člana in bivšega odbornika, kateremu je Matica po odvetniku dr. Temnikerju položila na grob venec, in pa naslednika mu v odboru, pokojnega M. Zolgarja, matičinega poverjenika za Celje, kojega vdovi se je poslalo iz predsedništva pomilovalno pismo v imenu odborovem.
Blagajnik Robič poroča o računskih zadevah. Računski sklep za 1. 1889., ki so ga pregledali in odobrili presojevalci, potrdi se brez ugovora; istotako bilanca, račun o ptujem premoženji in pa proračun za 1. 1891. — Dalje se vzame na znanje, da je bila pred sejo o navzočnosti predsednika in pa ključarjev škontrirana blagajna in da se je našlo vse v popolnem redu.
Odobre se nekateri ukrepi hišnega upravitelj stva v zadevi strank in pa postrežbe.
Ker se ocena glasi dokaj ugodno in ker se je nadejati, da zadobi knjiga ministersko potrdilo kot šolska knjiga za pripravnice, sklene odbor po nasvetu književnega odseka izdati dr. Kosovo „ Vzgojeslovje" kot založno knjigo v 500 iztisih. Tiskala jo bo Miličeva tiskarna.
Matica izda za letos troje društvenih knjig in sicer: I. Letopis za leto 1890. Urednik mu bo prof. Bartel. Raznovrstna tvarina je že zagotovljena. Rokopisi so ali že izročeni ali pa pravočasno obljubljeni. Imel bo podobno sestavo, obliko in obseg kakor lani. Tiskala ga bo „Narodna Tiskarna" v 2200 iztisih. II. Dušeslovje. (II. del.) Spisuje dr. Fr. Lampe. Knjiga bo obsegala krog 16 tiskovnih pol. Tiskala jo bo »Katoliška tiskarna" v 2000 iztisih. Novi udje dobe mesto nje kako drugo knjigo, n. pr. Križmanovo „Slovnico italijanskega jezika". III. Vodnikovi izbrani pripovedni spisi. Sestavil in uredil ravnatelj Fr. Wiesthaler. Knjigo v obsegu 16—18 tiskovnih p61 tiskala bo tiskarna Blaznikovih naslednikov v 2200 iztisih.
Glede knjigoveškega dela pritrdi se nasvetu, da prevzame * letos še društvene knjige v vezavo jeden knjigovez, založno pa drug.
Vzemo se na znanje nekateri obširnejši rokopisi, ki jih ponujajo društvu ali so se pregledani vrnili pisateljem.
Več društev in posameznikov prosilo je Matico zopet v zadnji dobi založnih knjig. Predsedništvo reševalo je njih prošnje po starem, v Matici že običajnem načelu.
Po umrlem J. Lipoldu je prevzel poverjeništvo za Mozirje z okolico tamošnji nadučitelj Fr. Praprotnik, po preselivšem se vikarju Fr. Razpetu za Cirkno z okolico tamošnji kaplan Josip Kosec.
Več društev, s katerimi zamenjuje Matica svoja dela, potrjuje sprejem lanskih društvenih knjig.

Poročilo o pripravah za „Slovensko Besedo" se odobri in pritrdi, da se ima v tej zadevi končno sklepati v prihodnji odborovi seji.
Poročilo o delovanju odseka za nabiranje krajepisnih imen, ki se bavi sedaj z revizijo imenika krajev vojvodine Kfanjske, da ga v kratkem predloži c. kr. deželnemu predsedništvu, vzame se na znanje.
Zapisnikar poroča še o nekaterih došlih kurentnih dopisih in pove, kako so bili rešeni.
Prirastek knjižnice znaša od zadnje dobe 70 knjig, zvezkov in časopisov, in sicer: 18 vsled daril, 52 vsled zamenje; po jeziku največ slovenskih, čeških in ruskih.
Za lansko leto je plačalo 1618 letnikov, za letos 324. — Lanskih društvenih knjig je le še po kacih 30 iztisov na razpolaganje.
Občni zbor ima biti junija meseca. Dotlej bo še ena od-borova seja, v kateri se bodo končno dognale zanj potrebne priprave.
Od zadnje seje pristopilo je društvu 27 letnikov in 5 ustanovnikov (izmed letnikov).
XXV. redni veliki zbor, dnč 25. junija 1890. I.
Predsednik pozdravi navzočne zbornike (blizo 60), kon-štatuje sklepčnost in spregovori nekako tako-le:
Slavni zbor! Petič mi je čast, da vodim občni zbor »Matice Slovenske". Pričel sem vsak zbor s kratkim ogovorom. 0 treh zadnjih mojih ogovorih si je jezik brusil le še ustavo-verski list, katerega jezi naša sloga. Mene pa veseli; veseli gotovo tudi Vas gospodje! Očitna hvala bodi torej vsem gospodom odbornikom, kateri so dobre volje podpirali me tudi v preteklem letu Matici na korist. Če so tudi semtertje različni bili naši nazori, rešile so se vendar vse razprave dostojno.
Matica napreduje po prvem svojem namenu v knjigah. Kolikor je znati, bile so lanske društvene knjige po godu slovenskemu občinstvu; upam, da bodo tudi letošnje. Razun priljubljenega izvrstnega »Letopisa" dobimo letos »Dušeslovja" II. del." Ž njim bode dovršena znamenita knjiga, prva te vrste v našem slovstvu; po njej je izorana ledina. Veseli in ponosni smemo biti Ljubljančanje, da imamo na javnem trgu dostojen spomenik prvega našega dobrega pesnika in tudi prozajika — Valentina Vodnika. Radi smo prebirali nekdaj njegove pesmi; radi poprašujejo še sedaj po »Pesnih Vodnikovih", katere je Matica na svetlo dala 1. 1869. Veseli in radi bomo prebirali tudi »Vodnikove izbrane pripovedne spise", ki jih dobimo po
Matici letos. Večkrat se bote jim posmejali ter po njih še-le prav spoznali — Vodnika.
Matica napreduje v svojih udih. Leta 1886., ko sem prvikrat predsedoval občnemu zboru, štela je Matica družnikov vseh skupaj 1496, 1. 1887. že 1617, 1. 1888. jih je imela 1710, 1. 1889. pa 1909. Vrlo pristopajo tudi letos — tako, da se bodo društvene knjige tiskale letos že v 2200 izvodih, dokler so se lani v 2000.
Matica napreduje v javni veljavi. Veselo je, da nekateri poverjeniki razodevajo vedno večjo marljivost v tem, da pridno nabirajo novih udov ter jej postrežejo radi v vsaki potrebi. Hvala bodi vsem, kateri so kaj storili Matici na korist in zanjo se žrtvovali kakor-koli!
Matica napreduje v udih. Množi se njih število, pa se tudi manjša. In — po kom? Po smrti. Smrt nam jih pobira. Pobrala nam jih je v tem letu več, posebej odbornika, prof. M. Zolgarja, častnega člana in ustanovnika, slovečega Davorina Trstenjaka. — Davno že se je razodevala želja, naj bi Matica v spominu ohranila svoje nekdanje ustanovnike. To se je zgodita in naš marljivi g. tajnik je v lanskem »Letopisu" sestavil imenik vseh dotlej umrlih ustanovnilcov „Slovenske Matice" po imenih in priimkih, stanu in domovanju, z dnem in letnico njihove smrti. Teh je od 1. 1864. do avgusta 1889. 1. že 216. Stalo ga je dokaj truda to delo; čast mu bodi tu očitno izrečena; hvala pa tudi vsem, kateri so mu radi pomogli v ta namen! Imenik ta ni le ranjkim rodoljubom spomenica, bode tudi mnogim pisateljem na korist, mlajšim bodi pa v spodbudo!
Matica napreduje v družnikih, pa vendar še premalo. Če ima Mohorjeva družba skoro dospeti do slavnega števila 50.000, zakaj ne bi Matica mogla vsaj do 5000? To bi bilo častno, primerno slovenskemu razumništvu po vsej Sloveniji. Do tega čisla naj dospe in bode dospela, ako bode napredovala složno po dosedanjem tiru, zvesta staremu geslu slovenskemu „Fse za vero, dom, cesarja!
Ker sem že omenil cesarja, naj omenim tudi veselega prigodka v presvitli cesarski rodbini, ki se ima zvršiti v kratkem. Pregovor je že, da veselje žalosti, žalost pa veselju podaja roko. Lani smo žalovali z užaljenim cesarjem, letos pa se veselimo z veselim. Vstavši čestitajmo presvetli cesarski rodbini, in naj bode bližnja poroka poroštvo sreče in blagoslova zanjo in za Avstrijo!
Ker imajo zborniki računski sklep že tiskan v rokah, opusti se njegovo branje. K besedi se ne oglasi nihče. Blagajnik Robič pojasnuje le glavne svote in pove, da je imela Matica veliko stroškov s popravo hiše. Ker se je pa s tem zvišala njena vrednost, je primanjšek v premoženji le navi-
dežen. Potem se računski sklep soglasno odobri in istotako izkaz premoženja, zastankov in ptujega imetka v društveni oskrbi.
Član Pintar predlaga, naj se zbor računskim presojevalcem zahvali in jih za letošnje leto vnovič potrdi. Vsled tega potrdi zbor zbornike F. Bradaško, G. Pirca in K. Žagarja zopet kot presojevalce. O tej priliki omenja predsednik spremembe v presojevanji računov, ki se je zvršila na željo blagajnikovo. Po tej spremembi pride upravni odbor pred zbor že s potrjenimi računi in voli zbor presojevalce za tekoče leto, ne pa, kakor poprej, za preteklo.
Proračun za leto 1891, v katerega je vpostavljena zaradi množečega se števila članov tudi višja svota za izdavanje knjig in pa za hišne potrebe zaradi vodovoda, potrdi se brez ugovora se zahvalo marljivemu blagajniku za požrtvovalni trud.
Potem prečita tajnik obširno poročilo o odborovem delovanji v zadnji dobi. Poročilo govori o osebnih spremembah v upravnem odboru in stalnih odsekih vsled volitev v zadnjem občnem zboru, o odborovih in odsekovih sejah, o lanskih in letošnjih knjigah za društvenike, o lanskih in letošnjih zatožnih knjigah, o delovanji drugih odsekov, ki so z društvom v nekaki zvezi, o dohodkih in stroških, o računskih zadevah sploh, o hiši, društvenikih, književni zalogi, knjižnici, o nameravani »Slovenski Besedi", o slavnostih, o poverjeništvih in končno o zgubah v društvu vsled smrti.
Po prebranem poročilu poprime odbornik prof. Bartel besedo, da pojasni zgodovino in namen »Slovenske Besede". Član dr. vitez Bleiiceis povdarja potrebo slovenskih šolskih knjig v sedanjih razmerah, ko dobi Ljubljana slovensko spodnjo gimnazijo, ki se mora prej ali slej zvišati v zgornjo, ko se snujejo na realki slovenske paralelke. Govornik jemlje z veseljem na znanje, da Matica zalaga tudi šolske knjige in priporoča odboru, naj jih društvo zalaga še zanaprej. Predsednik omenja Lavtarjevo »Geometrijo", ki poide letos, glede katere bo treba misliti na drugi natis. Zategadelj je odbor s pisateljem že v dogovoru. Član dr. Vošnjak predlaga, naj zbor potrdi poročilo in naj izreče o tej priliki odboru, posebno pa njegovemu načelniku, zahvalo za vspešno, mirno, stvarno delovanje na korist društvu. (Se zgodi.)
Predsednik se zahvaljuje za zaupanje in prosi predgovor-nika, naj bi on kot javna oseba v zvezi z drugimi vplivnimi gospodi delal na to, da se zgradi v Ljubljani posebna hiša, v kateri bi bila shranjena popolna slovenska knjižnica. Vse knjižnice, ki hranijo slovenske knjige, so vsaka za se nepopolne, vse skupaj bi pa prav lepo popolnjevale ena drugo, morebiti z licealno, ki naj bi prostor naredila dvojni gimnaziji.
Izvrši se dopolnitvena volitev v odbor. Skrutinij prevzemo člani Stegnar, Tavčar in Dežman v zvezi s tajnikom. Izid je sledeč: Oddanih 493 glasovnic, veljavne vse; absolutna večina znaša 247 glasov. Prejeli so gg.: dr. Poklukar J. in Tomšič I. po 493, dr. Lampfe Fr., Marn J. in dr. Šust I. po 492, dr. Sernec J. 481, Kersnik J. 457, Koblar A. 449, dr. Dolenec H. 447 in dr. Tavčar I. 410 glasov, ter so tedaj izvoljeni v odbor „Ma-tice Slovenske" v zmislu § 12. dr. pravil za dobo štirih let. Razun teh so pa še prejeli gg. Kalan A. 44, dr. Janežič I. 13, dr. Gregorič V., Jeran L. in Povše Fr. po 12, Šiška J. 10, dr. Mahnič J. 7, dr. Križanič I. in^ dr. Šusteršič I. po 6, Ažman J. 5, Funtek A. 3, Karlin A. in Žlogar A. po en glas.
V imenu odborovem poroča podpredsednik prof. Leveč o došlih nasvetih, ki se tičejo znanstvenega časopisa, katerega naj bi Matica izdajala mesto »Slovenske Besede". Dobil jih je odbor iz Ljutomera, Ormoža, Jarenine, od prof. Schreinerja iz Bolcana in pa iz Maribora. Govornik jih prečita in pravi, da se je odbor o njih posvetoval. V imenu odborovem stavi zboru sledeči nasvet: »Današnji občni zbor „Matice Slovenske" naroča društvenemu odboru": Odbor »Matice Slovenske" naj nasvet prof. Schreinerja in njegovih tovarišev, da bi »Matica Slovenska" izdajala znanstveno-poučen list vsestransko korenito presodi ter prihodnjemu občnemu zboru stavi končne svoje predloge. (Nasvet se po nekaterih kratkih stvarnih pojasnilih soglasno sprejme.)
Ker se nihče več ne oglasi k besedi, zaključi predsednik zbor ob 63/4 uri.
86. odborova seja, dnč 26. junija 1890. 1.
Navzočni: Gg. J Mam (■predsednik); A. Bartel, dr. H. Dolenec, A. Koblar, A Kržič, dr. Fr. Lampe, dr. J. Lesar, M. Pleteršnik, dr. J. Poklukar, A. Praprotnik, L. Eobič, S. Butar, I. Šubic, dr. I. Tavčar, I. Tomšič, I. Vavru. Fr. Wiesthaler, V. Zupančič in dr. J. Zupanec (odborniki); E. Lah (zapisnikar),
Skupaj 20.
Na potrdilo sta zapisnika o odborovem razgovoru dne 23. junija in pa o XXV. rednem velikem zboru dne 25. junija. Predsednik ju izroči overovateljema.
Predsednik pozdravi navzočne; nasproti vnanjim odbornikom omenja, da je bila današnja seja napovedana že 20. maja, objavljena po časopisih in ustno naznanjena v občnem zboru. Onim članom odborovim, ki niso bili navzočni pri ponedeljkovem razgovoru, katerega sta se pa tudi udeležila danes zadržana odbornika dr. A. Jarc in Fr. Leveč, naznani ob kratkem njegove sklepe. Dr. Kosa »Vzgojeslovju" se določi založna cena; »Vodnikovim izbranim pripovednim spisom" se
ima dati ista oblika, kakor njegovim pesmam. Knjiga gre te dni k Blazniku v tisek. Prof. Schreinerja in dr. nasvet glede znanstvenega časopisa se ima po zborovem naročilu vzeti v temeljit prevdarek in zboru ob letu predložiti končni nasveti. O prof. Lavtarja „Geometriji", ki poide v kratkem, posvetovati se bo odboru, ko pisatelj naznani svoje pogoje. Članek o fotografiji se izroči presojevalcem. Natiskavanje letošnjih knjig lepo napreduje; do oktobra bo gotovo. Zastran „Slov. Besede" uravnata to, kar je treba po postavi, urednik prof. Bartel in pravdni zastopnik dr. Tavčar.
Potem se izvrši konštituiranje odborovo. Predsednik prosi starosto dr. Zupanca, da prevzame predsedništvo ter vodi volitev novega predsednika. To se zgodi. Besede si izprosi odbornik dr. Tavčar, ter predlaga, odbor naj z vsklikom potrdi vnovič svojega dosedanjega predsednika, ki je zaradi svojega taktnega obnašanja in mirnega delovanja pri vseh odbornikih jednako priljubljen. Predlog se z odobravanjem sprejme. Predsednik se zahvali za častno priznanje, sprejme predsedništvo in prosi odbornikov jednake prijazne podpore kakor doslej. Matico čaka ravno v bližnji prihodnjosti težka naloga. Zato si želi istih pomočnikov kakor doslej. Po njegovem nasvetu se potem izvrše volitve podpredsednikov in druzih upraviteljev, kateri ostanejo vsi isti. Ravno tako odseki; le s tem razločkom, da se književnemu privzame še novoizvoljeni odbornik A. Koblar.
Po izvršenih volitvah pozove predsednik načelnika književnega in gospodarskega odseka, naj skličeta v kratkem odseka, da se konštituirata in delujeta vsak v svojem področji tudi med počitnicami, kar in kakor bo prilika in potreba nanesla.
Tajnik poroča o kurentnih zadevah (prošnje za podaritev knjig, zahvalna pisma, vabila k slavnostim, zamenja knjig, poverjeniške zadeve, prirastek knjižnice in članov, katerih je od zadnje odborove seje na novo pristopilo 68 letnikov).
II. Računsko poročilo. I s Iz as
premoženja „M;itiee Slovenske" koncem leta 1889.
Predmet
Znesek v
gotovini
gU-l h-
knjižicah gld. | kr.
obligacijah frld. Tkr.
Opombe
1
2
9 10 11
12 13
Gotovina v blagajnici .
Knjižica kranjske hranilnice št. 169385 . .
Obligacija državnega loterijskega posojila od 15. marcija 1860, štev. 18312 za 100 gld. v kurzni vrednosti . .
12 obligacij srebrne rente po 1000 gld. štev.: 147573, 147574, 147576, 147577, 147578, 219682, 219684, 329788, 354641, 354642, 379606 in 436624 v kurzni vrednosti po 8630 %......
Skupaj . . .
Intabulirani kapital . . Vrednost hiše na Kongresnem trgu št. 7 . Vrednost inventarja po odbitku 10 °/o obrabo .......
Vrednost zaloge knjig . Čisti znesek zastankov Stan premoženja koncem
leta 1889 .....
Koncem leta 1888 je znašalo premoženje . . Zmanjšalo se je torej za
130 44
2000
143
10356
75
130i44 || 20001 — || 10499,75
12630 19	
6000	
29400	—
450	
3000	—
428	34
51908	53
52209	28 V,
300I751/,
V Ljubljani dne 31. decembra 1889.
Ij-u-lsa, IRo"bič,
blagajnik.
Letopis Matice Slovenske.
vseli dohodkov in stroškov „Matice Slovenske" za
Dohodki
V gotovini V obligacijah ~ n	po kurzni
posebej skupaj , rednosti
gld. kr. gld. [ kr. ,' gld kr.
Opombe
Imetek koncem leta 1888 Plačila društvenikov:
a)	ustanovnikov . .
b)	letnikov .... Obresti:
o) od obligacij . .
b)	od gotovine . .
c)	od intabuliranega kapitala ....
Dohodki hiše .... Skupilo od književne za
loge......
Darila in volila . . . Razni dohodki . . . Prirastek na kurzni vred' nosti obligacij koncem leta 1889 ....
Skupaj . . Ako se odštejejo stroški ostane imetka . . .
- 2442
29'/, 10116
295 — 113166!—
3461
164
300
75, —
972 ; 2252
50
-
453 89 9
75 60
79 50 73
383
25
9681 66Va 7551 221/,
2130144
110499i 75
K št. 4 : Najemščina od prostorov, ki jih rabi društvo samo, v tej svoti iii zapopadena.
Potrositi se je smelo:
k št. 2b) 3166*— k št. 3abc) 972-76 k št. 4 2262-60 k št. 5 463-79 k št. 7 9-73 Skupaj U854-S7 Potrosilo se je pa . 7661-221/.J torej preveč za . 696.351/2 katere je društvo porabilo, da je pokrilo izvan-redne stroške pri popravi hiše.
10499,75
Pregledali, primerjali s knjigami in prilogami ter
V Ljubljani, dne 13. februvarija 1890.
Izkaz
o	Aktivni zastanki	Znesek	Opombe
aa		gld. |kr.	j
i 3 4	Obresti od intabuliranega kapitala . . . Od matičinih knjig v zalogo izročenih . . Predplačilo pisatelju za rokopis .... Hišna najemščina in gostaščina .... Skupaj . . . Po odbitku pasivnih zastankov..... Znaša aktivum...........	150-2415 400 — 72;80 646,96 218,61 428 34	K št. 1: Ta znesek je zapadel še le 31. decembra 1889 in bil vplačan 7. januvarija 1890 1.
Letopis Matice Slovenske.
267
XXV. društveno leto od 1. jan. do 31. clec. 1889. leta.
o		V gotovini				Volil	«r»-	
o	Stroški	posebej skupaj				cijali		Opombe
e-		gld-	| kr.	1 BW-	1 kr-	Kld-	ikr.	
i	Upravni stroški; a)	tajniku . . b)	blagajniku .... c)	pisarni . .	1 | 600, — 60 — 158J82		818	82			K št. 1 c): V tej svoti je zapopadena tudi plača postrežnici. K št. 3 b) : Vsled temelji-tejših, nujno potrebnih poprav so bili izdatki za hišo letos veliko večji.
2	Izdavanje knjig: a)	nagrade in poprave b)	stavek in papir . . c)	vezanje in ekspedi-	1441 2728 347	50 57 77	4517	84			
3	Hišni stroški: a)	davki in gostaščina b)	poprave, i. t. d. .	873 1263	66'/, 12	2136	78V2			
4	Razni stroški ....	—	—	77	78			
	Skupaj . , .			7551	22'/,	1		
našli vse v najlepšem in najnatančnejšem redu.
F. Bradaška, Drag. Žagar, Gustav Pire.
zastankov.
Pasivni zastanki
Znesek
Opombe
d. 'kr.
Pisateljska nagrada.......
Računi o hišnih popravah i. t. d.
Skupaj
V Ljubljani, dne 31. decembra 1889.
200 — 18,61
218161
I-na-lsa, :E3,o"bič,
blagajnik.
Proractaaa
tatice Slovenske" za leto 1891.
D o h o d k
V gotovini posebej skupaj gld. kr || gld. ! kr.
Opombe
Stroški
V gotovini posebej skupaj gld. 1 kr.. gld. j kr
Opombe
1	Obresti:				
	a) od obligacij . .	508	-		
	b) od v hranilnicah				
	nalož. gotovine	150	—		
	c) od vknjiženega				
	kapitala . . .	300	—	958	—
2	Dohodki hiše:				
	a) hišna najemščina	2310	—		
	b) 4 °/0 gostaščina .	92	40		
	c) 5 °/0 vodna pri-				
	klada ....	115	50	2517 90	
3	Doneski letnikov .	—		3200	
4	Darila.....	—	—	10	
5	Skupilo od prodanih				
	knjig.....	—	—	400	
	Skupaj . . .	—		7085190	
	Po odbitku izdatkov				
	v znesku ....	—		6528169	
	Ostaja prebitka . .			557 21	
V Ljubljani dne 26. februvarija 1890.
Upravni stroški:				
a) tajniku . . .	600	-		
b) blagajniku . .	60			
c) pisarni ....	162	_	822	—II
Hišni stroški:				
a) davki ....	962 05			
b) gostaščina . .	99 84			
c) 5 % vodna pri-				
klada ....	124	80		
d) poprave in druge				
potrebščine . .	400	—	1586	69
Društvene knjige:				
a) pisateljske na-				
grade ....	1500	—		
b) stavek, papir in				
tisk.....	2200	—		
c) vezanje in eks-				
pedicija . . .	320		4020	—
Razni izdatki . .			100	—
Skupaj . . .			6528 69	
Lj u ]: a Eobič
blagajnik.
It a m 33.
o ptujem premoženji v društvenega odbora oskrbi za leto 1889.
Ime
Znesek
koncem leta 1888
sld. kr.
1 Jurčič - Tomšičeva ustanova za literarne namene
2513
70
2 Dr. E. H. Coste
spomenik . . . [1203 61 Skupaj .
prirastek na obrestih leta 1889
gld. ikr.
115 50
48 60
■ I 3717,311 164i 10
skupni
gld. |kr.
izdatki
eld. kr.
2629 20
1252 21
3881:41
ostanek premoženja koncem leta 1889
gld. kr.
2629 20
1252 21
—. 1—13881 411
V Ljubljani dne 31. decembra 1889.
Izkaz premoženja
Znesek
posamezni
gld. kr.
Srečka Ij ubij anskega loterijskega posojila št. 50026 . . Knjižica posojilnice v Šoštajnu št. 145 Knjižica kranjske hranilnice štev. 136491 .... Knjižica obrtno-pod-pornega društva v Ljubljani štev. 231 Knjižica kranjske hranilnice št. 84037 Skupaj . . .
20 1186 73
511 911
I
1252 21
skupni
gld. kr.
2629^20 1252 21
3881:41
Opombe
Luka Robi6,
blagajnik.
Depozita.
> <U KG O C	Ime vlagatelja	Depozitiralo se je	vrednost 1 koncem leta 1889		Opombe
T3 o D5			gld. |	kr.	
1	Odbor ljubljanske čitalnice	Srebrna renta od dne 1. avgusta 1868, štev. 224549 v nominalni vrednosti........	1000		Ad 1) Obreati poteguje od časa do časa čitalnični blagajnik.
2	Odbor za nabiranje doneskov za spomenik pokojnemu doktorju	Knjižica kranjske hranilnice štev. 123707 ..........	249135		
	Janezu vitezu Bleiweisu Trste-niškemu	Skupaj . . .	3491	35	
V Ljubljani dne 31. decembra 1889.
Luka Robič,
blagajnik.
III.
Poročilo o društveni knjižnici.
c) Srbska knjižnica.*)
Bukvar vo upotrebljenje junosti slav. serpskago naroda. Budimpešta 1812.
Vuk Stefanovič: Mala prostonarodna slaveno-serpska pesnarica. Beč 1814.
Istorija raznih slavenskih narodov, naipače Bolgar, Horvatov
i Serbov. Budimpešta 1823. (4 zv.) Vuk Stefanovič: Ogledi svetoga pisma na srpskom jeziku. Vin-
dobonae 1824. Sam. Ilijič: Genetlijakon. Beč 1825. Srbski rodoljubac. Čast I. Beč 1832.
G. I. Hadžič-M. Svetič: Odgovor na sitnice jezikoslovne. Beč 1839.
Tcrtkovic: Srpskiji spomenici. Belgrad 1840.
Vuk Stefanovič-. Srpske narodne pjesme. Beč 1841.
P. Jovanovič: Bačka vila. Novi Sad 1841.
Br. Eadicevič: Pjesme. Beč 1847. (2 izt.)
I. Zaharievic: Srbska grammatika. Belgrad 1847.
Opisanije drevnostij srbski u svetoj gori. Belgrad 1847.
D.	Abraamovič: Sveta Gora sa strane vere. Belgrad 1848. Sundečič: Anania i Sapfira. Zader 1848.
Izbor za novu srbsku istoriju. I. Belgrad 1848.
E.	Turkovič: Mala njemačka grammatika za Srbe. Pešta 1851. Fr. Miklosich: Monumenta serbica. Viennae 1858.
M. Pucič: Spomenici srbski (1395—1423). Belgrad 1858. V. M. G. Medakovič: Život i običaj Crnogoraca. Novi Sad 1860. E. Cakra: Sloga. Zabavnik za godinu 1862. Novi Sad.
*) Vsled sklepa 84. odborove seje, kateremu je pritrdil tudi XXV. redni veliki zbor, je imenik tiskan v latinici.
M. Jankovič: Bukvar za staro i mlado. Belgrad 1862. E. Cakra: Putnik. List za umnu i duševnu zabavu. (5—6. zv ) Novi Sad 1862.
Spomenici srbski iz dubrovačke arhive. Knj. II. Belgrad 1862.
Prepiska o uniji dalmatinskog episkopa Benedikta Kraljeviča. Belgrad 1863.
dr. J. Hadžič: Ogledalo srbsko. Novi Sad 1864. Srpski Letopis. Novi Sad 1864—66; 1870—72. Jovan Boškovič: Letopis „Matice Srpske". Knj. 115—117. Novi Sad 1873—75.
A. Hadžič: Letopis »Matice Srpske". Knj. 121—150., 156—161. Novi Sad 1880—87; 1888—90.
A.	Hadžič: Matica. List za književnost i zabavu. God. I—V
Novi Sad 1866—1870.
B.	Petranovic: Srpske narodne pjesme iz Bosne i Hercegovine
Belgrad 1867.
dr. B. Petranovic: Bogomili, crkva bosanska i krstjani. Zader 1867.
J. Novic-Otočanin: Starine. Novi Sad 1867.
Glasnik srpskog učenog društva. Knj. 5—12, 30—33, 51—55
60—71. Belgrad 1867-72; 1882—90. Protokol šabačkog magistrata. Belgrad 1868. Og. Utješenovič- Ostrožinski: Misli o važnosti, pravcu i sredstvima unapredjivanja književnosti srpsko-hrvatske. Belgrad 1869.
St. Novalcovič: Srpska biblijografija za noviju književnost (1741
do 1867). Belgrad 1869. M. Kujundžic: Aberdar, drugi jek. Belgrad 1870. " S. Ljubic: Spomenici o Štjepanu Malom. Belgrad 1870. A. Hadžič: Mlada Srbadija. God. I. Novi Sad 1870. M. Kujundžič-. Mlada Srbadija. God. II. Belgrad 1871. Gj. Rajkovič: Faksimile od rukopisa znameniti Srba. Beč 1871. A. Hadžič: Pozorište. God. I—II. Novi Sad 1872 73. Pripovedke Milorada Šapčanina. I. knj. Pančevo 1877. Uredjenje srpskog učenog društva. Belgrad 1878. Prosvetni Glasnik. God. I—IV. Belgrad 1880—83. Poslovnik srpskog učenog društva (2 izt.). Belgrad 1883. dr. J. Paučič: Ortoptere u Srbiji. Belgrad 1883. dr. I. Vučetič: Pero Konjevič, narodni dobrotvor. Novi Sad 1885. Izveštaj uprave srpskoga učenog društva. Belgrad 1886. J. Boškovič: Vuk Štef. Karadžic. (K stoletnici.) Belgrad 1888.
d) Bolgarska knjižnica.
J. Vojnikovs: Kratka bi.lgarska istorija. Dunaj 1861. Bratja Miludinovci: Bi.lgarski narodni pesni. Zagreb 1861. J. Gruev: Osnova na bolgarska gramatika. Plovdiv 1864. lir. G. Banom: Učevem. atlasi, vi. 24 karty. Plovdiv 1865. Različni: Periodičesko spisanie. Godina I. Knj. I—XII. Brajla 1870—1876.
Različni: Periodičesko spisanie. Knj. I—XXXIV. Sredec 1882 do 1890.
I. Boncom: Tarasi. Bulba. (Prevod iz ruskega.) Sredec 1882. Glavno izloženje do Nj. V. knjaza. (Min. za nar. prosv.) Sofija
A. Bezenšek: Bi.lgarska stenografija. Čast I. Drugo izdanje. Sofija 1883.
Bzlgarska biblioteka. Broj I—II. Sredec 1884 in 1885. Sbirka oti. rčči i skaski. (Priloga XIV. knj. »Period, spisanja".) Sredec 1885.
P. Ljubenovz: Sborniki. oti. različni vervanja, narodni lekuvanjn, magii, bajania i običai vi. Kjustendilsko. Ti.rnovo 1887.
1882.
Upravništvo „Matice Slovenske'
za leto 1890.
Predsednik: Josip Marn.
I. Leveč Franc, Namestnika:	,,. _
II. Gr as se lli Peter.
Blagajnik: Robič Luka.
Tajnik in knjižničar: Lah Ev g en.
Pregledovalec društvenih računov: dr. Zupanec Jernej. Kržič Anton, Praprotnik Andrej.
Bartel Anton, Rutar Simon. Pravdni zastopnik: dr. Tavčar Ivan.
Ključarja: Overovatelja sejnih zapisnikov:
Odbor:
a) Ljubljanski odborniki:
1.	Bartel Anton, (iS
2.	dr. Dolenec Hinko, (1890)
3.	Flis Ivan, (1887)
4.	Grasselli Peter, (1889)
5.	dr. Jarc Anton, (1888)
6.	Koblar Anton, (1890)
7.	Kržič Anton, (1887)
8.	dr. Lampe Franc, (1890)
9.	dr. Lesar Josip, (1889)
0.	Leveč Franc, (1887)
1.	Marn Josip, (1890)
2.	Pleteršnik Maks, (1888)
3.	dr. Poklukar Josip, (1890)
4.	dr. Požar Lovro, (1887)
5.	Praprotnik Andrej, (1889)
16.	Robič Luka, (1887)
17.	Rutar Simon, (1889)
18.	Senekovič Andrej, (1887) Stegnar Feliks, (1889) Šubic Ivan, (1887) Šuman Josip, (1889) dr. Tavčar Ivan, (1890) Tomšič Ivan, (1890)
24.	Vavru Ivan, (1889)
25.	Vilhar Ivan, (1888) Wiesthaler Franc, (1887) Zupančič Anton, (1889) Zupančič Vilibald, (1888)
29. dr. Zupanec Jernej. (1888)
19-20. 2 1. 22. 23-
26
27
28
b) V7 na nji odborniki:
dr. Gregorčič Anton, (1887) Gregorčič Simon, (1886) Hubad Franc, (1887) Kersnik Janko, (1890) Majciger Ivan, (1888)
6. Navratil Ivan, (1889)
7.	dr. Sernec Josip, (1890)
8.	dr. Sket Jakob, (1888)
9.	Svetec Luka, (1889)
10.	Šuklje Franc, (1888)
11.	dr. Šust Ivan. (1890)
Odseka:
a) Gospodarski odsek:
1.	dr. Dolenec Hinko,	4. Robič Luka (načelnik),
2.	Grasselli Peter,	s. dr. Tavčar Ivan,
3.	dr. Jarc Anton,	6. Vilhar Ivan.
b) Književni odsek:
1.	Bartel Anton,
2.	Koblar Anton,
3.	Kržič Anton,
4.	dr. Lesar Josip,
5.	Leveč Franc (načelnik),
6.	Pleteršnik Maks,
7.	dr. Požar Lovro,
8.	Rutar Simon,
9.	Subic Ivan, 10.	Tomšič Ivan,
1 x.	Wiesthaler Franc,
12.	Zupančič Anton,
13.	Zupančič Vilibald.
v.
Imenik
udov »Matice Slovenske" leta 1S90.*)
A) Častni društveniki.
1.	grof HARRACH IVAN, graščak, veleposestnik v Pragi. (1883)**)
2.	dr. JAGIČ IGNACIJ VIKENTIJEVIČ, c. kr. vseuč. profesor na
Dunaji. (1886)
3.	dr. KVIČALA IVAN, c. kr. vseuč. profesor v Pragi. (1882)
4.	LEGO JAN, uradnik češkega muzeja v Pragi. (1885)
c. dr. vite/. MIKLOŠIČ FRANC, tajni svetnik, c. kr. vseuč. profesor v p. na Dunaji. (1872)
6.	dr. RAČKI FRANC, kanonik v Zagrebu. (1869)
7.	dr. RIEGER FRANC LADISLAV, drž. in dež. poslanec v Pragi.
(1869)
B) Ustanovniki in letniki. I. Ljubljanska škofija
1. Dekanija Ljubljana. Poverjenik: Lah Ev gen.
a) Mesto'.
*Bučar Franc, zasebnik in posestnik. *Bušič Josip, c. kr. v. p. uradnik
v pokoji in posestnik. *dr. Čebašek Andrej, kanonik,
prelat, itd. '■'Čitalnica ndrodna. *Detela Oton, dež. poslanec in odbornik, graščak, itd.
*) Kdor vsled odboru nenaznanjene spremembe svojega imena ne najde natisnenega v kraji, kjer biva sedaj, naj išče svojih knjig pri onem poverjeniku, kateremu je plačal društvenino. Za take spremembe ne moremo biti odgovorni.
**) Letnica pomeni, kedaj je bil dotični izvoljen za častnega društvenika.
*Arce Rajko, c. kr. p. blagajnik
in posestnik. *Auer Jurij, tovarnar in posestnik. *Blaznik Frančiška, posestnica in
solastnica tiskarne. *dr. vitez Blei\veis Karol, primarij, dež. poslanec, posestnik in obč svetovalec.
*dr. Dolenec Hinko, c. kr. dež. sodnije tajnik.
*Dolenec Oroslav, svečar, posestnik, obč. in trg. zborn. svetovalec.
* Fabian Ivan, trgovec in posestnik.
*Fabiani o. Placid, provincijal, itd.
*vitez Gariboldi Anton, zasebnik.
*Globočnik Anton, c. kr. vi. svetovalec itd.
*Grasselli Peter, župan, dež. poslanec, vitez žel. krone III. r., posestnik, itd.
*Heidrich Karol, misj. duh. kongr. sv. Vincencija Pavlanskega.
^Hranilnica kranjska.
*Hren Franc, veletržec, trg. zborn. svetovalec in graščak.
*dr. Hudnik Matija, odv. kandidat.
*Jamšek Ivan, trgovec in posestnik.
*dr. Jarc Anton, prost, c. kr. dež. šolski nadzornik v p., itd.
*Jeraj Ivana, zasebnica.
*Jeran Luka, msgr., kanonik in urednik.
*Jereb Josip, župnik v p.
*Kadilnik Franc, trg. denarničar.
*Klemenčič Josip, c. kr. pripr. profesor in katehet.
*Klun Karol, kanonik, drž. in dež. poslanec.
^Knjižnica frančiškanska.
*Knjižnica učiteljiška.
*Kokalj o. Rajnerij, franč. redovnik.
*Kosler Ivan, tovarnar in graščak.
*dr. Kosler Josip, tovarnar in posestnik.
*dr. Kotnik Ignac, not. konc. in posestnik.
+Kržič Anton, nunski kaplan in katehet.
*Kušar Josip, trgovec, posestnik, itd.
*Lah Evgen, tajnik ,Mat. Slov.« in mag. konc. pristav.
*dr. Lampe Franc, vodja Marija-nišča, sem. profesor in konz. svetovalec.
*dr. Lesar Josip, sem. profesor in
konz. svetovalec. *Lukman Jakob, c. kr. rač. svetovalec v p., itd. :fiMahkot Ivan, c. kr. okr. glavar. *Marn Josip, c. kr. gimn. profesor, konz. svetovalec, č. kanonik, itd. *Martinak Josip, c. kr. dež.' sod.
svetovalec, itd. *dr. Missia Jakob, knezoškof, itd. *Močnik Matej, m. učitelj v p. *dr. Munda Franc, odvetnik in
posestnik. *Murnik Ivan, ces. svetovalec, dež. poslanec in odbornik, trg. zborn. tajnik, vit. Fr. Jos reda, itd. *Petričič Vaso, podžupan, veletržec, trg. zborn. svetovalec in posestnik.
*Pfeifer Franc, c. kr. rač. nad-
svetovalec. *Pleteršnik Maks, c. kr. gimnazijski
profesor itd. *Pogačar Martin, knezošk. kancelar
in č. kanonik. *dr. Poklukar Josip, dež. glavar, drž. poslanec, trg. zborn. pred sednik, vit. žel. krone III. reda, posestnik in solastnik tiskarne. *dr. pl. Pongraz Oskar, zasebnik
in posestnik. *dr. Požar Lovro, c. kr. gimn. profesor.
*Prosenec Josip, gl. zast. s Unio
catbolica® in obč. svetovalec. *Ravnihar Franc, dež. knjigovodja,
obč. svetovalec in graščak. *Robič Luka, c. kr. v. davk. nadzornik v p. *Rohrman Viktor, tovarnar in
posestnik. ""Rozman Ivan, m. župnik, duh.
in obč. svetovalec. *Skubic Anton, c. kr. gimn. profesor v zač. p. * »Sokol *, telovadno društvo,
*Souvan Ferdinand, veletržec in graščak.
*Souvan Franc Ks, veletržec, trg.
zborn. svetovalec, posestnik, itd. *dr. Starč Josip, c. kr. fin. prok. pristav, posestnik in obč. svetovalec.
*dr. Suppan Josip, odvetnik in
hran. ravnatelj. *dr. Svetina Ivan, c. kr. gimn. profesor.
*Šuman Josip, c. kr. dež. šolski
nadzornik. *Tavčar Ivan, posestnik. *dr. Tavčar Ivan, odvetnik, dež. poslanec, obč. svetovalec in posestnik.
*dr. Valenta Alojzij, c. kr. vi. svetovalec, posestnik, ravn. dež. bolnice, itd. *Vavru Ivan, c. kr. gimn. profesor v p. *Vilhar Ivan, ravn. m. užitn. zakupa in posestnik. *dr. Vošnjak Josip, primarij, dež. poslanec in odbornik, obč. svetovalec in posestnik. *baron Winkler Andrej, c. kr. dež. predsednik, vit žel. krone II. reda, itd. itd. *Zamejic Andrej, st. kanonik itd. *Zupan Tomo, c. kr. gimn. prof., obč. in konz. svetovalec, ravnatelj „ Alojzijevišču* itd. *dr. Zupanec Jernej, c. kr. notar, not. komore predsednik in posestnik.
*Žagar Karol, dež. blagajnik, obč.
svetovalec in posestnik. *Žlogar Anton, c. kr. kazn. kurat. Alojzijevišče, knezošk. dij. zavod, dr. Ambrožič Franc, m. zdravnik. Avšič Jakob, zav. uradnik. Ban Franc, faktor ,Kat. tiskarne". Bartel Anton, c. kr. gimn. profesor. Bele Ivan, m. učitelj in h. posestnik.
Benkovič Josip, bogoslovec. Bežek Viktor, gimn. profesor. Bizovičar o. Josip, gvardijan. Bohinec Žiga, sem. podvodja, ekonom in konz. svetnik. Bonač Ivan, knjigovez. Borštner Vincenc, c. kr. gimn. profesor.
Bradaška Ferdinand, m. blagajnice
kontrolor. Brešar Josip, bogoslovec. Breznik Franc, c. kr. gimn. prof. Celestina Josip, c. kr. pripr. prof. Dečman Anton, trg. pomočnik in
h. posestnik. Dežman Franc, knjigovez. Didak Gustav, hran. kontrolor. Dobida Josip, c. kr. fin. tajnik. Drahsler Pavel, vodja trgovine. Dralka Josip, c. kr. vi. svetnik, itd. dr. Drč Josip, c. kr. tab. tovarne
zdravnik. Drenik Franc, gl. zast. »Fongiere®. Društvo kranjskih tiskarjev. Družba rokodelskih pomočnikov. Duffe Ivan, mestni ingenieur. dr. Elbert Sebastijan, knezošk. tajnik.
Endlicher Rudolf, c. kr. okrajni
tajnik v p. Eppich Ivan, c. kr. vadn. učitelj. Erker Josip, sem. spiritual. Eržen Valentin, mestni kaplan, dr. Ferjančič Andrej, c. kr. drž.
pravd, namestnik in drž. poslanec. Flis Ivan, st. kanonik in župnik, dr. Franko Alojzij, odv. kandidat. Fuersager Leopold, trg. pomočnik. Funtek Anton, mestni učitelj. Furlan Jakob, mestni učitelj, dr. Fux Franc, primarij, ces. svetnik
in hišni posestnik. Gerkman Franc, c. kr. vadn. učitelj. Gnjezda Ivan, c. kr. real. prof., itd. Gogola Ivan, c. kr. notar, m. odbornik in hišni posestnik.
Goričnik Franc, trgovec.
dr. Gregorič Vinko, priv. zdravnik in mestni odbornik.
dr. Gross Franc, c. kr. dež. sod. pristav.
Guttman Emil, c. kr. fin. prok. pristav.
Hafner Jakob, ravnatelj privatnega učilišča.
Hofbauer Ana, deželnega tajnika vdova, itd.
Hohn Hugon, c. kr. poštni kontrolor in hišni posestnik.
Hribar o. Angelik, frančiškan.
Hribar Anton, bogoslovec.
Hribar Dragotin, upravitelj »Nar. tiskarne
Hribar Ivan, gl. zast. »Slavije(<, m. odbornik in dež poslanec.
Hrovath Blaž, c. kr. pripr. ravnatelj.
Hubad Josip, c. kr. gimn. profesor.
Izobraževališče za učiteljice.
dr. Janežič Ivan, sem. profesor in konz. svetnik.
dr. Jenko Ludovik, priv. zdravnik.
Jentl Anton, zasebnik.
Jesenko Karol, zav. uradnik.
Josin Maks, mestni učitelj.
Kalan Andrej, st. vikar in urednik.
Kalan Ivan, bogoslovec.
Karlin Martin, c. kr. gimn. profesor.
Karun Franc, trnovski župnik.
Kaspret Anton, c. kr gimn. profesor.
Katoliško društvo.
Kaučič Jakob, c. kr. zemlj. knjigovodja v p.
dr. Kavčič Jakob, c. kr. drž. pravdn. namestnik.
Klein Anton, solastnik tiskarne, trg. zborn. podpredsednik, m. odbornik, dež. poslanec, itd.
dr. Klofutar Leonhard, stolni prošt, stud. ravnatelj, itd.
Knjižnica bogoslovska.
Knjižnica c. kr. gimnazijska.
Knjižnica okr. učiteljska.
Knjižnica c. kr. realska. Koblar Anton, pris. del. kurat, itd. Kočevar Franc, c. kr. dež. sod.
predsednik. Kolar Matija, stolni vikar, itd. Kolman Franc, trgovec, trg. zborn.
svetnik, h. posestnik, itd. Kovač Ivan, solastnik tiskarne. Kremžar Andrej, deželne bolnice
oskrbnik, dr. Krisper Valentin, odvetnik. Kromar Ivan, bogoslovec. Kruleč Ivan, mestni učitelj, dr. Kulavic Ivan, sem. ravnatelj,
prelat in st. kanonik. Kune Matija, krojač. L. E., dijak.
Lassnik Peter, trgovec in posestnik. Lavrenčič Josip, h. posestnik, itd. Lavrič Mihael, vodja trgovine, dr. Leben Matija, sem. profesor v
p. in č. kanonik. Ledenik Alfred, trgovec, itd. Lederhas Ludovik, c. kr. gimn. profesor.
Lenarčič Anton, c. kr. fin. tajnik. Leveč Anton, c. kr. dež. sodnije pristav.
Leveč Franc, c. kr. real. profesor,
nadzornik in urednik. Levičnik Alfonz, bogoslovec. Lozar Josip, trgovec. Mahr Ferdinand, ces. svetnik, lastnik trg. zavoda in h. posestnik. Maier Josip, mestni učitelj, dr. Majaron Danilo, odv. konci-
pijent in m. odbornik. Malenšek Martin, mestni župnik. Marolt Avgust, glasovirar. Marolt Marija, mestna učiteljica. Medic o. Kalist, fr. župnik in vikar. Meglič Josip, duhoven v p. Merčun Rok, mestni kaplan. Mikuš Anton, dež. uradnik. Millitz Ljudmila, lastnica tiskarne. Modic Josip, c. kr. rač. oficijal.
dr. Mosche Alfonz, odvetnik.
Miillner Alfonz, muz. kustos, itd.
Mulaček Franc, trg. pomočnik.
Mušič Ivan, c. kr. davk. pristav.
,Narodna tiskarna*, deln. društvo za tisk. podjetja.
Nedeljko Franc, zav. uradnik.
Nemanič Davorin, bogoslovec.
Oblak Ivan, mestni kaplan.
Obreza Anton, tapetnik in posestnik.
Omejec Ferdinand, deželne blag. oficijal.
Orožen Franc, c. kr. pripr. profesor.
O. F., dijak.
Ozimek o. Evstahij, frančiškan.
dr. Papež Franc, odvetnik in dež. poslanec.
dr. pl. Pauker - Glanfeld Henrik, st. kanonik in dekan.
Pavlin Alfonz, c. kr. gimn. profesor.
Pavločič Andrej, žel. uradnik v p. in hišni posestnik.
Perne Franc, alojz. prefekt.
Perušek Rajmund, c. kr. gimn. profesor.
Petelin Martin, gimn profesor in posestnik.
Pfeifer Josip, dež. tajnik.
f Pichler Josip, c. kr. gimn. profesor.
Pire Gustav, c. kr. kmet. družbe tajnik in popotni učitelj.
Pleško Karol, c. kr. dež. sod. svetnik in hišni posestnik.
Poljanec Alojzij, oskrbnik prisilne delavnice.
Porenta Gašpar, bogoslovec.
Potočnik Mihael, msgr , konz. svetnik in n. spovednik.
Povše Franc, veleposestnik, m. odbornik, dež. poslanec, itd.
Povše Henrik, bogoslovec.
Praedica Jakob, c. kr. pripr. profesor.
Praprotnik Andrej, mestni š. ravnatelj v p , itd.
Premk Anton, c. kr. poštni kontrolor in hišni posestnik.
Pretnar Franc, bogoslovec.
Ravnihar Ludovik, c. kr. dež. sod. svčtnik v p.
Ravnikar Alojzij, pom. uradnik.
Rešič Franc, žel. uradnik.
Rihar Josip, c. kr. okr. komisar.
Robida Ivan, mag. oficijal
Rode Janko, trgovec in posestnik.
Roshnik Anton, c. kr. sod. pristav v pokoji.
Rutar Simon, c. kr. gimn. prof., itd.
Safran Franc, mestni cerkovnik.
Schaschel Feliks, c. kr. okr. glavar.
Schuendelen Božidar, trg. knjigovodja. (2 izt.)
Senekovič Andrej, c. kr. gimn. ravnatelj, itd.
»Slavec«, del. pevsko društvo.
Smolej Jakob, c. kr. dež. š. nadzornik v p. in vitez žel. krone III. r.
Smrekar Ivan, mestni katehet.
Smrekar Josip, sem. profesor in konz. svetnik.
Staudacher Ferdinand, c. kr. gimn. profesor in č. kanonik.
Stegnar Feliks, c. kr. kazn. učitelj in dež. poslanec.
Sterbenc Josip, duhoven v p.
Sterlč Franc, žel. uradnik.
Steska Viktor, bogoslovec.
Stuhec Rudolf, priv. uradnik.
Svetek Anton, c. kr. rač. revident.
Svoboda Josip, lekar.
Sarabon Mavrilij, st. vikar, itd.
Sesek Ivan, mag. tajnik.
Šiška Josip, dvorni kaplan.
Skrabec o. Stanko, frančiškan.
dr. Štor Franc, odvetnik.
Šubic Ivan, c. kr. obrt. strok, šoli ravnatelj.
Šusteršič Gašpar, trgovec in posestnik.
Tauzher - Zhuber Johana, posest-niča, itd.
Tavčar Alojzij, gimn. profesor.
Toman Helena, posestnica.
Tomec Jakob, I. mestni komisar.
Tomšič Ivan, c. kr. vadn. učitelj, okr. š. nadzornik, urednik, m. odbornik, itd.
Tratnik Antonija, soproga c. kr. v. davk. nadzornika v p.
Tratnik Leopold, pasar.
dr. Trauner Martin, c. kr. dež. sod. pristav.
Travnar Josip, mestni učitelj.
Trček Mihael, mestni kaplan.
dr. Triller Karol, odv. koncipijent.
Trstenjak Anton, m. hranilnice kontrolor.
Trtnik Franc, dež. blag. kontrolor, hišni posestnik, itd.
Tschurn Karol, hran. knjigovodja.
Turk Hugon, tov. potnik.
Učiteljsko društvo slovensko.
Urbas Leopold, c. kr. rudn. uradnik v pokoji.
V. I., dijak.
Valenta Vojteh, mestni blagajnik.
Valentinčič Ignacij, gl. zast. »Au-strije8 in $Concordijec<, h. posestnik in m. odbornik.
Vencajz Ivan, c. kr. dež. sod. svetnik.
Virbnik Alojzij, gimn. profesor.
Vodušek Matej, c. kr. gimn. profesor.
Vončina Ivan, mag. svetnik.
f Wascher Rajko, hran. knjigovodja.
Wester Avguštin, c. kr. gimn. prof.
Wiesthaler Franc, c. kr. , gimn. ravnatelj.
Zagorjan Anton, not. koncipijent.
Zamida Matija, dež. svetnik.
Zarnik Ana, odvetnikova vdova.
dr. Zupane Franc, c. kr. vi. kon-cipist in priv. zdravnik.
Zupane Ignacij, trnovski kaplan.
Zupančič Anton, sem. profesor, konz. svetnik, itd.
Zupančič Vilibald, c. kr. pripr. profesor in okr. š. nadzornik.
Žakelj Friderik, c. kr. gimn. prof.
Ženko Josipina, pos. hči.
Žitnik Ignacij, st. vikar, urednik in dež. poslanec.
Žumer Andrej, m. učitelj, c. kr. okr. š. nadzornik in urednik.
Žvan Franc, bogoslovec.
Št. 79 + 213 = 292.
b) Okolica:
Babnik Jernej, župnik na Dobrovi.
Bavdek Helena, posestnica v Vod-matu.
Belec Anton, klepar in posestnik v Št. Vidu.
Bizjan Franc, slikar v Spodnji Šiški.
Čitalnica nžrodna v Spodnji Šiški.
Čitalnica ndrodna v Št. Vidu.
Čuk Julij, kaplan na Igu.
Derčar Martin, župnik v Preski.
Dolenec Jakob, župnik na Igu.
Dolinar Franc, župnik pri sv. Katarini.
Fine Anton, župnik in duh. svetnik v Sostrem.
Gams Ivan, posestnik v Loki.
Govekar Franc, nadučitelj v Spodnji Šiški.
Juvančič Ivan, trgovec in posestnik v Spodnji Šiški.
Knez Anton, trgovec v Spodnji Šiški.
Knjižnica okr. učiteljska za ljublj. okolico.
Kobilca Ivan, župnik v Črnučah.
Mathian Jakob, gostilničar in posestnik v Zgornji Šiški.
Mekinec Franc, kaplan v Št. Vidu.
Miiller Ivan, kaplan pri D. M. v Polji.
Porenta Franc, župnik v Sori.
Potočnik Ivan, župnik na Brezovici. Povše Franc, župnik na Ježici. Praprotnik Franc, učitelj v Preski. Primožič Anton, pos. sin v Sostrem Pristov Josip, kaplan v Sostrem. Rojina Anton, slikar v Spodnji Šiški.
Skul Valentin, župnik pri sv. Jakobu. Škarjevec Ivan, slikar v Spodnji Šiški.
Šola narodna v Št. Vidu. Štrukelj Franc, duhoven v p. na
Šmarni Gori. Tomec Miroslav, slikar, poštar in
posestnik v Št. Vidu. Trošt Franc, nadučitelj na Igu. Žirovnik Janko, nadučitelj v Št. Vidu.
Št. 34.
2. Dekanija Bistrica Ilirska. Poverjenik: Vesel Ivan.
*Brinšek Ivan, trgovec v Trnovem.
*Cesnik Jurij, trgovec v Knežaku.
*Domicelj Alojzij, trgovec v Za-gorji. v
*Jenko Škender, trgovec v Trnovem.
*Štrucelj Jurij, c. kr.. okr. sodnik.
*Valenčič Ivan, posestnik v Trnovem.
*Vesel Ivan, dekan v Trnovem. Bile Ivan, duhoven v p. Bralno društvo v Zagorji. Jenko Ludovik, župnik v Knežaku. Križaj Nikolaj, župnik na Premu. Lesar Ivan, kaplan v Trnovem. Tomšič Ivan, posestnik. Zarnik Martin, nadučitelj v Trnovem.
Št. 7 + 7 = M-
3. Dekanija Cirknica. a) Cirknica. Poverjenik: Kunstelj Franc.
Blažon Marija, posestnica v Begunjah.
Čibašek Ivan, župnik pri sv. Vidu. Hladnik Ivan, kaplan v Cirknici. Jan Simon, župnik pri sv. Trojici. Kljun Matej, ekspozit v Begunjah.
Kunstelj Franc, dekan v Cirknici. Šafer Ivan, župnik v Grahovem. Šerko Franc, trgovec in posestnik
v Cirknici. Žirovnik Josip, učitelj v Begunjah.
Št. 9.
b) Lož. Poverjenik: Lah Gregor.
*Kaplenek Ivan, župnik na Blokah. Lah Gregor, župan, posestnik, itd. Mikuš Franc, c. kr. okr. sodnik. Ogorek Andrej, c. kr. sod. pristav. Poklukar Mihael, učitelj in posestnik v Starem Trgu. Ponikvar Anton, župnik v Starem Trgu.
Rozina Julij, trgovec in posestnik
v Poddobu. Strnad Ivan, administrator v Bab-
nem Polji. Ševar Ludovik, trgovec, itd. v
Novi Vasi. Volčič Jurij, c. kr. sod. pristav.
Št. 1 -j- 9 10.
c J Planina. Poverjenik: Podboj Ivan.
Benedik Josip, nadučitelj. Bernard Valentin, župnik v Stu-
denem. Čitalnica narodna. Klemene Franc, župnik na Uncu.
Kovšca Anton, župan, posestnik, itd. Mayer Julij, zdravnik, itd. Podboj Ivan, župnik, itd. Reissmueller Franc, grašč. oskrbnik. Turk Franc, posestnik v Studenem.
Št. 9.
4. Dekanija Idrija. a) Idrija. Poverjenik: Kos Franc.
♦Občina mestna.
*Vidmar Josip, župnik v Žireb. Cizej Ivan, c. kr. sod. pristav. Čitalnica mestna. Delavsko bralno društvo. Ferjančič Jakob, župnik v Zavracu. Goli Franc, trgovec in posestnik. Kogej Josip, dekan, itd. Kos Franc, trgovec in posestnik. Kroupa Gustav, c. kr. rudn. pristav. Kumer Josip, rudar. Lapajne Franc, trgovec in posestnik, f Lapajne Štefan, trgovec, župan in posestnik.
Lapajne Valentin, trgovec in posestnik. Lapajne Vinko, trgovec. Lebar Jakob, kaplan v Sp. Idriji. Leskovic Sebastijan, zasebnik v
Sp. Idriji. Picigas Leopold, benef. in katehet. Svoboda Karol, c. kr. inženir. Šola c. kr. rudniška. Treven Valentin, trgovec in po sestnik.
Vončina Franc, pom. uradnik. Žonta Ivan, posestnik v Sp. Idriji.
Št. 2 + 21 = 23.
b) Črni Vrh. Poverjenik; Domicelj Anton.
Bukvama farna.	Majnik Mihael, posestnik v Mrzlem
Domicelj Anton, vikar v p.	Logu.
Hauptman Peter, kaplan.	Rudolf Gašpar, posestnik v Lomih.
Št. 5.
5. Dekanija Kamnik. a) Kamnik. Poverjenik: Močnik Josip.
*Stare Alojzij, adm. na Rovi. *Stranjska fara. Barle Josip, not. kadidat. Bergant Luka, trgovec in posestnik. Čenčič Jernej, nadučitelj-voditelj. Čitalnica ndrodna. Depolo Mihael, c. kr. geometer. Drahsler Jakob, c. kr. okr. tajnik.
Fazan Rudolf, nadgozdar. Fischer Franc, gostilničar in posestnik.
Flerin Franc, trgovec in posestnik. Froelich Anton, gostilničar in posestnik.
Grašek Jernej, trgovec in posestnik. Hajek Franc, lastnik tovarne.
Kenda Josip, posestnik. Kljun Ivan, župnik v Sp. Tuhinji. Knjižnica okr. učiteljska. Močnik Josip, lekar, župan in po sestnik.
Murnik Ivan, trgovec in posestnik. Novak Martin, c. kr. poštar. Oblak Ivan, dekan. Pečnik Valentin, adm. na Vranji Peči.
Podboj Alojzij, c. kr. davk. pristav.
b) Brdo. Poverjei
*Jarc Jernej, župnik v Dolu. *Kersnik Janko, c. kr. notar, dež.
poslanec, veleposestnik, itd. *Rožič Alojzij, župnik v Krašnji. *Vrhovnik Ivan, župnik v St.
Gothardu. Detelja Karol, trgovec in posestnik
v Dobu. Dolžan Ivan, župnik v Ihanu. Marolt Franc, učitelj na Brdu. f Nemanič Ivan, župnik v Št. Ož-baltu.
Polec Julij, c. kr. okr. sodnik.
Rode Josip, posestnik.
Sadnikar Josip, c. kr. okr. živino-zdravnik.
dr. Schmidinger Karol, c. kr. notar, itd.
Stelč Ivan, posestnik.
Stenovec Anton, župnik na Selih.
Vremšak Alojzij, obč. tajnik.
dr. Zbašnik Franc, c. kr. okrajni komisar.
Št. 2 + 29 = 31.
: Kersnik Janko.
dr. Pekolj Ivan, c. kr. okr. sodnik.
Potočnik Tomaž, kaplan v Dobu.
Strupi Jakob, adm. na Goričici.
Škofic Jurij, župan in posestnik v Št. Vidu.
Škufca Ludovik, župnik v Blagovici.
Vidic Maks, c. kr. sod. pristav.
Zorko Matija, c. kr. cestni uradnik v Lukovici.
Št. 4+11 = 15.
c) Komenda-Mengiš. Poverjenik: Mejač Andrej.
Bralno društvo v Mengiši. Gornik Franc, kaplan v Komendi. Leveč Ivan, župan, posestnik, itd.
v Mengiši. Mejač Andrej mL, trgovec, itd. v
Komendi. Mesner Josip, nadučitelj v Komendi. Paternost Henrik, učitelj v Radomljah.
Sadar Vendelin, učitelj v Zalogu. Svetlin Andrej, posestnik, itd. v
Komendi. Šega Ivan, kaplan v Vodicah. Šolske sestre v Repnjah. Zaletel Leopold, kaplan v Mengiši. Zoreč Ivan, župnik v Mengiši.
Št. 12.
6. Dekanija Kočevje. Poverjenik: Komljanec Ivan.
*I ,ampe Josip, c. kr. zemlj. knjigovodja.
* Lovšin Simon, župnik pri Fari. Berčič Peter, adm. v Starem Logu.
Birek Franc, kaplan v Kočevji. Gerzin Matija, župnik v Banji Loki. Hromeč Ivan, adm. v Sp. Logu. Kalan Janko, c. kr. dav. nadzornik.
Knjižnica okr. učiteljska. Komljanec Ivan, c. kr. gimn. profesor, itd. Krese Josip, dekan. Kunauer Ivan, adm. v Polomu. Plečnik Andrej, beneficijat.
Reven Frančiška, c. kr. dav. kontr. soproga.
Rott Antonija, učiteljica v Ko-
privniku. Rott Gothard, župnik pri Stari Cerkvi.
7. Dekanija Kranj. a) Kranj. Poverjenik: Savnik Karol.
*Bartol Baltazar, župnik v p. v
Cerkljah. *Debeljak Ivan, župnik v Preddvoru.
*Globočnik Edvard, okr. zdravnik. *Majdič Vinko, tovarnar. *Mežnarec Anton, dekan, itd. *Omersa Franc, trgovec in posestnik.
*Pirc Matej, trgovec in posestnik. *Prevc Valentin, posestnik, itd. *Ross Matej, trgovec. *Sajovic Ferdinand, trgovec. *Šavnik Karol, lekar, župan in
posestnik. *Urbančič Alojzija, graščakinja na Turnu.
*Žužek Franc, c. kr. inženir. Blagne Anton, posestnik v St. Jurji. Bohinc Ivan, priv. uradnik. Bralno društvo slovensko Brodnik Anton, kaplan v Šmartnem. Čitalnica narodna. Dolenc Franc, trgovec in posestnik. Florijan Karol, zasebnik. Globočnik Viktor, c. kr. notar. Gregorič Ignacij, župnik v Trste-niku.
Hacin Ivan, posestnik v Črešnjevku. Hočevar Jakob, mag. pharm., trgovec in posestnik v Cerkljah. Karlin Ivan, župnik v Smledniku. Knjižnica okr. učiteljska.
Kos Mihael, učitelj v Velesovem.
Krčon Josip, župnik in duh. svetnik v Predosljih.
Krek Franc, kaplan v Cerkljah.
Krisper Rajmund, trgovec in posestnik.
Kržič Josip, posestnik v Trbojah.
Kukelj Anton, mestni kaplan.
Lavrenčič Ivan, mestni kaplan.
Mayr Peter ml., gostilničar in posestnik.
Nemec Anton, kaplan v Št. Jurji.
Pavlin Alojzij, trgovec in posestnik v Podbrezji.
Pavlin Franc, c. kr. inženir in posestnik.
Pavšler Tomaž ml., trgovec in posestnik.
Pogačnik Josip, posestnik v Pod-nartu.
Pokorn Jakob, kaplan v Smledniku.
Povše Martin, župnik, itd. v Št. Jurji.
Preželj Matej, župnik v Mavčičah.
Rakove Ivan, zasebnik.
Rihar Franc, kaplan v Podbrezji.
Robič Simon, adm. na Šenturški Gori.
Rome Franc, župnik v Naklem.
dr. Šavnik Edvard, c. kr. okr. zdravnik.
dr. Štempihar Valentin, odvetnik.
Tavčar Franc, ekspozit v Besnici.
Št. 13 + 36 = 49.
b) Tržič. Poverjenik: Špendal Franc.
Ahačič Leopold, tovarnar.	Omersa Ivan, trgovec.
Bralno društvo slovensko.	Pekovec Josip, adm. v Lomu.
Jelene Ivan, trgovec.	Špendal Franc, administrator.
Kmet Andrej, učitelj.	Žerjov Gregor, c. kr. okr. sodnik. Lončar Peter, carinar. Št. 9.
8. Dekanija Leskovec. a) Krško. Poverjenik: Gabršek Franc.
*Knjižnica okr. učiteljska.
Bezlaj Josip, mešč. učitelj in c. kr. okr. š. nadzornik.
Gabršek Franc, nadučitelj-voditelj in c. kr. okr. š. nadzornik.
Gregorič Franc, gostilničar in posestnik.
Gregorin Alojzij, c. kr. okr. sodnik.
Hans Miroslav, c. kr. uradnik.
dr. Kersnik Josip, c. kr. okrajni zdravnik.
Knavs Ivan, mestni vikar.
Kobal Bogdan, c. kr. sod. pristav. Lapajne Ivan, vodja mešč. šole. Lončar Ivan, c. kr. davk. nadzornik, dr. Mencinger Ivan, odvetnik in
posestnik. Pfeifer Viljem, drž. in dež. poslanec,
župan in posestnik. Pollak Josip, c. kr. okr. komisar, dr. Pučko Jurij, c. kr. notar, dr. Romih Tomaž, mešč. učitelj, itd. VVeiglein Henrik, c. kr. okr. glavar.
Št. 1 + 16 = 17.
b) Leskovec. Poverjenik: dr. Šterbenc Jurij.
*Grivic Franc, kaplan v Leskovcu. *Šola ljudska v Št. Jerneji. *dr. Šterbenc Jurij, dekan, itd. *Štrobelj Franc, v Št. Jerneji. Brulec Franc, župnik v Dolini. Cepuder Jakob, učitelj v Leskovcu. Dolinar Ivan, župnik na Raki Dolinar Mijo, trgovec v Dolini. Fettich -Frankheim Anton, župnik
v Št. Jerneji. Košir Franc, kaplan v Škocijanu. Lavrič Matija, župnik na Studencu.
Leveč Ivan, nadučitelj v Boštajnu. Maurer Gašpar, posestnik na Raki. Ogrin Peter, župnik pri sv. Duhu. Pavlič Ivan, kaplan v Boštajnu. Piber Ivan, kaplan v Št. Jerneji. Pretnar Jakob, nadučitelj v Dolini. Šmid Anton, kaplan v Leskovcu. Šola trirazredna v Leskovcu. Vari Tomaž, kaplan na Raki. Vovk Ivan, župnik v p., itd. v
Št. Jerneji. Zadnik Simon, župnik v Čateži.
Št. 4+18 = 22.
c) Kostanjevica. Poverjenik: P avli Z Damijan.
Abram Lavoslav, nadučitelj. Novak Mihael, c. kr. okr. sodnik. Pavlič Damijan, mestni župnik. Pavlič Kozma, župnik v Križevem.
Rohrman Josip, not. kandidat. Rozina Viktor, c. kr. notar, dr. Wurner Josip, dež. okr. zdravnik, itd.	Št. 7.
9. Dekanija Litija. a) Litija. Poverjenik: Svetec Luka.
*Nabernik Ivan, c. kr. okr. sodnik. *Saje Mihael, župnik v Štangi. *Svetec Luka, c. kr. notar, dež.
poslanec in posestnik. *Šusteršič Fr., kaplan v Smartnem. Golmajer Josip, župnik v Javorji. Grill Matija, c. kr. okr. glavar. Jeločnik Anton, tov. knjigovodja. Jeretin Martin, c. kr. okr. tajnik. Knjižnica okr. učiteljska. Molek Martin, župnik na Savi. dr. Pavlič Ignacij, c. kr. okrajni zdravnik.
Podkrajšek Franc, nač. postaji na Savi.
Ravnikar Jernej, nadučitelj. Rus Jakob, dekan v Smartnem. Starič Josip, c. kr. sod. pristav. Tekster Konrad, benef. v Smartnem. Turk Avgust, župnik na Jančem. Vončina Valentin, c. kr. sod. kan-celist.
Vrančič Ivan, žel. uradnik. Zdražba Ivan, župnik na Prežganji. Zupančič Jernej, duhoven v p.
Št. 4+17 = 21.
b) Radeče. Poverjenik: Zagorjan Ivan.
*Krisper Valentin, tovarnar in posestnik.
Bojanec Anton, kaplan v Št. Janži. Gmeiner Karol, župnik v Širji. Požar Anton, nadučitelj
Ramovš Andrej, župnik v Svibnem. Smolnikar Luka, kaplan. Vidergar Ivan, župnik v Št. Jurji. Zagorjan Ivan, župnik.
Št. 1 + 7 = 8.
10. Dekanija Loka. a) Loka. Poverjenik: Kožuh Matej.
*Kožuh Matej, dekan, itd. v Stari Loki.
dr. Arko Anton, dež. okr. zdravnik. Čitalnica narodna, dr. Dolenec Josip, kaplan v Stari Loki.
Hrovat Mihael, mestni kaplan.
Lenček Niko, c. kr. notar. Peterlin Primož, adm. pri sv. Lenartu.
Rožman Lovro, ekspozit v Žabnici. dr. Škofic Franc, c. kr. okr. sodnik. Tomažič Ivan, mestni župnik.
Št. 1+9 = 10.
b) Selca. Poverjenik: Sušntk Ivan.
Mrak Jakob, župnik v Železnikih. Sušnik Ivan, župnik v Selcih. Šlibar Franc, trgovec in posestnik. Vavpetič Ivan, kaplan v Selcih. Veja Maks, župnik v Bukovščici.
*Tušek Gregor, posestnik na Mar-
tinjem Vrhu. Boncelj Franc, župnik v Dražgoših. Bralno društvo v Selcih. Bregant Mihael, učitelj v Selcih. Jamnik Anton, župnik v Sorici. Košmelj Luka, posestnik v Železnikih.
Št. 1 + 10=11.
c) Trata. Poverjenik: Petrovčič Franc.
*Debeljakova hiša v Poljanah. *Dolinar Ivan, župnik v p. na Trati. Bralno društvo na Trati. Cirman Anton, nadučitelj v Poljanah. Cebašek Ivan, kaplan v Poljanah.
Dolinar Anton, adm. v Lučini. Justin Blaž, adm. v Novi Oslici. Knific Luka, nadučitelj na Trati. Petrovčič Franc, župnik na Trati.
Št. 2 + 7 = 9.
11. Dekanija Metlika. a) Črnomelj. Poverjenik: Kupljen Anton.
*Koenig Jurij, župnik na Vinici. Juvanec Franc, učitelj na Vrhu. Kadunec Matija, župnik v Preloki. dr. Kaisersberger A., c. kr, okr.
zdravnik. Klemenčič Mihael, mestni kaplan. Knjižnica okr. učiteljska. Kune Avgust, posestnik.
Kupljen Anton, c. kr. notar. Mohar Peter, župnik v Dragatušu. Novak Matija, mestni kaplan. Režek Peter, župnik v Starem Trgu. Schweiger Janko, posestnik. Šašelj Ivan, župnik v Adlešičih. Šola farna v Starem Trgu.
Št. 1 + 13 = 14.
b) Metlika. Poverjenik: Navratil Anion
Aleš Anton, dekan v Semiči. Avsec Franc, mestni kaplan. Bulovec Mihael, kaplan v Semiči. Dovgan Franc, prošt n. reda. Dular Franc, učitelj v Semiči. Gabrič Anton, kaplan v Semiči. pl. Garzarolli Franc, c. kr. sod.
pristav. Guštin Franc, posestnik. Hayne Edvard, c. kr. davkar. Navratil Anton, zasebnik.
Premer Ignacij, posestnik. Prosenik Anton, trgovec. Schweiger Franc, župnik na Ra-dovici.
Stajer Franc, c. kr. notar. Šola ljudska v Semiči. Šola mestna v Metliki. Šola narodna na Radovici. Tanšek Ivan, not. koncipijent. Zakrajšek Ivan, mestni kaplan.
12. Dekanija Moravče. Poverjenik: Kajdiž Tomaž.
*Preša Josip, župnik v Pečeh. Ambrož Ivan, kaplan v Moravčah. Bernik Valentin, benef. v Vrhpolji. Brce Anton, župnik v Št. Lam-brehtu.
Češenj Andrej, kaplan v Zagorji. Kajdiž Tomaž, dekan, itd.
Kepec Franc, adm. v Češnjicah. Kušar Franc, kaplan v Moravčah. Lazar Mihael, c. kr. gimn. prof. v
p. v Čemšeniku. Letnar Lovro, nadučitelj in c. kr.
okr. š. nadzornik. Zelnik Josip, adm. v Čemšeniku.
Št. 1 + 10=11.
13- Dekanija Novo Mesto. Poverjenik: Poljanec Ivan.
*Babnik Ivan, župnik v Toplicah.
*dr. Gestrin Karol, c. kr. okr. sod. svetnik.
*Krčon Anton, župnik v Šmarjeti.
*dr. Vojska Andrej, c. kr. okr. sod. svetnik.
*Vrhovec Ivan, c. kr. gimn. prof.
Ambruš Valentin, c. kr. gimn. prof.
Bergant Valentin, župnik v Brusnicah.
Borštner Josip, župnik v Št. Petru.
Čitalnica nžrodna.
dr. Detela Franc, c. kr. gimn ravnatelj.
Dovič Ivan, župnik v Mirni Peči.
Einspieler Tomaž, c. kr. okr. sod. tajnik.
Fajdiga Ignacij, c. kr. gimn. prof.
Fik Franc, kaplan v Toplicah.
Fon Ivan, c. kr. gimn. profesor.
Frančiškanski samostan.
Frank Rihard, kanonik.
Hočevar Josip, kanonik.
Hrovat o. Florentin, gvardijan in ravnatelj m. lj. šoli.
Kastelic Franc, trgovec.
Knjižnica c. kr. višje gimnazije.
Knjižnica okr. učiteljska.
Krajec Ivan, lastnik tiskarne.
dr. Kraut Štefan, c. kr. avskultant.
Majntinger Ivan, c. kr. predst. dež. deske v p.
dr. Marinko Josip, c. kr. gimn. profesor, itd.
Mervec Ivan, župnik v Stopičah. Mohar Martin, c. kr. vodja sod.
pom. uradov. Novak Franc, c. kr. gimn. profesor. Pakiž Marko, kaplan v Šmihelu. Pec Viljelmina, učiteljica. Perko Franc, trgovec. Pintar Luka, c. kr. gimn. profesor. Pleiweiss Karol, not. kandidat in
posestnik. Podobnik Franc, odv. koncipijent. Poljanec Ivan, c. kr. gimn. profesor, dr. Poznik Albin, c. kr. notar,
župan, itd. dr. Preveč Franc, odv. koncipijent. Rogina Anton, c. kr. avskultant. Rohrman Viljem, vinor. učitelj na Grmu.
Rosina Franc, odv. koncipijent. vitez Schwarz Friderik, c. kr. okr. glavar.
Skalč Otmar, c. kr. okr. živino-
zdravnik. dr. Slane Karol, odvetnik. Suhač Matej, c. kr. gimn. profesor. Šega Karol, c. kr. gimn. profesor, dr. Šegula Jakob, odvetnik. Šmidovnik Anton, župnik v Prečini. Turk o. Efrem, frančiškan. Urh Peter, prošt, itd. Vindišar Viljem, frančiškan. Virant Anton, trgovec. Zavodnik Feliks, st. vikar. Žgur Anton, župnik pri Beli Cerkvi.
Št. 5 +49 = 54.
14. Dekanija Postojina.
a) Postojina. Poverjenik: Hofstettcr Ivan.
Bezeljak Pavel, c. kr. notar.	Gaspari Ferdinand, c. kr. okrajni
Čitalnica ndrodna.	živinozdravnik.
Dimnik Jakob, učitelj.	Hofstetter Ivan, dekan, č. ka-
Ditrich Anton, trgovec.	nonik, itd.
Jurca Franc, trgovec. Knjižnica okr. učiteljska. Kraigher Alojzij, trgovec. Kraigher Peter, trgovec. fKraigher Peter, dediči, pos. v Hrašah.
Mikš Ivan, kaplan v Hrenovicah. Pfeifer Jurij, c. kr. fin. str. komisar, dr. Pitamic Ivan, odvetnik.
Puc Alojzij, župnik v Hrenovicah. Šeber Rihard, lastnik tiskarne. Šola ljudska v Postojini. Vernik Peter, mesar in posestnik. Vičič Friderik, gostilničar, posestnik, itd. Vodopivec Anton, c. kr. poštar. Zakrajšek Franc, kaplan. Žužek Leopold, c. kr. okr. sodnik.
Št. 22.
b) Senožeče. Poverjenik: Okom Ignacij.
*Kržič Gregor, c. kr. okr. sodnik. *Občina razdrška. Jemec Anton, kaplan. Kavčič Hinko, posestnik, nadžupan in dež. poslanec na Razdrtem. Okorn Ignacij, župnik.
Rahnč Janko, c. kr. notar. Senčar Josip, c. kr. sod. pristav. Suša Anton, trgovec. Suša Franc, posestnik. Škerjanec Ivan, župnik v Vremah. Zelen Josip, posestnik.
Št. 2 + 9 — 11.
c) Št. Peter. Poverjenik
*Bole Martin, profesor na Ruskem. *Sajovic Ivan, župnik in duhovni
svetnik v Slavini. Dekleva Franc, trgovec v Slavini. Grossman Gustav, učitelj pri sv. Ivanu.
Korošec Ivan, gost. in posestnik. Kozlevčar Anton, žel. uradnik. Križaj Franc, tovarnar.
Tramte Atiion.
Lavrenčič Andrej, posestnik. Medica Matej, tovarnar. Možina Ivan, kaplan v Slavini. Pintar Matej, ekspozit v Trnji. Smolič Ivan, žel. uradnik. Špilar Ludovik, posestnikov sin. Torkar Matija, župnik v Košani. Tramte Anton, kurat.
Št. 2 + 13 = 15.
15. Dekanija Radovljica.
a) Radovljica. Poverjenik: Roblek Aleks.
*Plantan Ivan, c. kr. notar. Ažman Josip, učitelj na Breznici. Bizjan Ivan, c. kr. kazn. kurat v
Begunjah. Bric Ivan, c. kr. okr. sodnik. Bulovec Ivan, trgovec in posestnik. Butalič Jakob, c. kr. sod. kancelist. Carman Franc, c. kr. voj. kurat v p., itd. na Otoku.
Ferk Ernst, c. kr. sod. pristav. Fertin Ignacij, kaplan v Mošnjah. Homann Friderik, trgovec in posestnik.
Kačar Ivan, kaplan na Breznici. Klinar Matija, gostilničar in posestnik. Kosmač Matej, posestnik. Kumer Franc, župnik v Mošnjah.
grof Margheri Rudolf, c. kr. okr.
komisar. Novak Ivan, mestni župnik. Roblek Aleks, lekar, župan in posestnik.
Sittig Teodor, civ. geometer in
posestnik. Teran Ivan, župnik v Ljubnem. Vurnik Ivan, podobar in posestnik.
Št. i + 19 = 20.
b) Bled. Poverjenik: Ahnan Ivan.
*baron Sch\vegel Josip, velepo
sestnik, itd. itd. Ažman Ivan, župnik v Gorjah. Ažman Simon, kaplan v Gorjah. Berlic Ivan, župnik na Boh. Beli. Bralno društvo v Gorjah. Knjižnica okr. učiteljska.
Razboršek Josip, dekan na Bledu. Rus Franc, učitelj v Gradu. Sterlč Terezija, učiteljica v Gorjah. Trojar Ivan, c. kr. poštar, nadučitelj in posestnik. Žumer Jakob, župan in posestnik v Gorjah.
Št. 1 + 10=11.
c) Bohinj. Poverjenik: Mesar Ivan.
Medic Josip, nadučitelj na Bistrici. Mesar Ivan, župnik, itd. na Bistrici. Šlakar Ivan, kaplan na Bistrici. Zarnik Matija, župnik v Srednji Vasi.
Železny Alojzij, kaplan v Srednji Vasi.
Št. 5.
d) Jesenice-Kranjska Gora. Poverjenik: Keršič Ivan.
Aljaž Jakob, župnik in c. kr. okr. š. nadzornik na Dolgem.
Andolšek Franc, c. kr. okr. sodnik v Kranjski Gori.
Bregar Josip, nadučitelj v Kranjski Gori.
Hudovernik Aleksander, c. kr. notar v Kranjski Gori.
Keršič Ivan, župnik na Jesenicah. Molj Ivan, župnik v Beli Peči. Robič Matija, rud. uradnik na Savi. Treven Anton, župan in posestnik na Savi.
Vrhovšek Franc, kaplan v Kranjski Gori.
Št. 9.
e) Kamna Gorica. Poverjenik: Bernik Lovro.
*Bernik Lovro, župnik v p.	Pesjak Mihael, trgovec in posestnik.
Aljančič Valentin, župnik na Do- Verbajs Anton, župnik.
bravi.	g r . _
pl. Kapus Adolf, c. kr. poštar,	1 4 '
posestnik, itd.
16. Dekanija Ribnica. a) Ribnica. Poverjenik: Skubic Martin.
*Kljun Marija, posestnica v Slatniku.
*Lesar Ivan, posestnik v Hrovačah.
*Lesar Martin, posestnik v Sušji.
*Lovšin Marija, posestnica v Jur-jevici.
*Skubic Martin, dekan, č. kanonik, itd.
Brence Ivan, župnik pri sv. Gregorji.
Drobnič Jurij, župan v Sodražici.
Erzar Matija, kaplan v Ribnici. Fajdiga Franc, trgovec v Sodražici. Jaklič Josip, župnik v Dolenji Vasi. Kadunec Franc, adm. v Dragi. Merher Josip, trg. v Dolenji Vasi. Mrak Matija, kaplan v Ribnici. Prijatelj Matija, župnik v Strugah. Višnikar Franc, c. kr. okr. sodnik
in dež. poslanec. Voglar Josip, župnik v Sodražici.
Št. 5 + 11 = 16.
b) Velike Lašče. Poverjenik: Sujlaj Daniel.
Hočevar Matija, župan, c. kr. po- Lavtižar Mihael, župnik na Robu.
star in posestnik.	Škofic Josip, c. kr. sod. pristav.
Kosec Jernej, župnik v Škocijanu. Šuflaj Daniel, c. kr. okr. sodnik.
Št. 5.
17.
d) Šmarije.
Borštnik Ivan, nadučitelj. Bralno društvo. Drobnič Andrej, dekan. Marešič Franc, župnik v Lipoglavu. Novak Josip, kaplan na Krki. Ogorelec Vinko, posestnik in dež. poslanec v Škofeljici.
v
Dekanija Smarije.
Poverjenik: Drobnič Andrej.
Pipan Andrej, župnik na Polici. Pokorn Franc, kaplan. Rozman Marija, trgovka. Urbanija Lovro, župnik v Žalini.
Št. 10.
b) S e t i č i n a. Poverjenik: Jenčii Alojzij.
Gregorič Josip, kaplan v Višnji Gori.
Jaklič Štefan, župnik v Št. Vidu. Jenčič Alojzij, c. kr. okr. sodnik. Kastreutz Egidij, c. kr. sod. pristav. Končina Ivan, trgovec in posestnik v Gor. Vasi.
Kregar Franc, kaplan v Št. Vidu. Lukan Jakob, zdravnik v Št. Vidu. Omahen Gustav, not. kandidat. Pešec Anton, not. kandidat. Pirnat Stanko, c. kr. notar. Pristov Simon, benef. v Št. Vidu.
Št. 11.
18. Dekanija Trebnje. a) Trebnje. Poverjenik: Frelili Matej.
Bratkovič Kazimir, c. kr. notar. Frelih Matej, dekan, itd. Golia Ljudevit, c. kr. okr. sodnik. Hočevar Anton, župnik pri sv.
Lovrencu. Hofer Karol, župnik v Čatežu.
Jarc Franc, župnik na Mirni. Jerše Alojzij, nadučitelj v Trebnjem. Košir Alojzij, župnik, itd. v Št. Rupertu.
Nagode Ivan, kaplan v Trebnjem. Šiška Ivan, kaplan v Št. Rupertu.
Št. io.
b) Mokronog. Poverjenik: Virant Ivan.
Barbo Mihael, župnik v Trebelnem. Dopler Alojzij, c. kr. sod. kancelist. Fischer Ivan, c. kr. notar. Grčar Josip, župnik pri sv. Trojici.
Mauring Ivan, kaplan v Mokronogu. Pfefferer Adolf, c. kr. okr. sodnik. Virant Ivan, župnik. Volk Ivan, kaplan v Trebelnem.
Št. 8.
c) Žužemberk. Poverjenik: Tavčar Mihael.
Bogolin Mihael, župnik v Ajdovici. Bralno društvo v Žužemberku. Kramarič Josip, kaplan v Hinjah. Lavrič Josip, župnik v Ambrusu. Šinkovec Avguštin, kaplan.
Tavčar Mihael, župnik, itd. Zbašnik Franc, župnik v Hinjah. Zupančič Ivan, župnik v Topli Rebri.
Št. 8.
19. Dekanija Vipava. Poverjenik: Erjavec Matija.
*Erjavec Matija, dekan, itd. *Kavčič Franc, c. kr. poštar in
posestnik v Št. Vidu. *Nakus Josip, župnik, itd. na Planini. Arko Mihael, župnik v Šturiji. Bratož Franc, posestnik v Podragi. Čitalnica kmetijska v Podragi. Čitalnica nžrodna v Vipavi. Dejak Hinko, župnik v Vrhpolji. Demšar Ivan, župnik v Št. Vidu. Dolenc Rudolf, učitelj v Vipavi. Habč Josip, posestnik na Gočah. Hladnik Ivan, župnik na Gočah. dr. Kenda Josip, okr. zdravnik. Knific Srečko, benef. v p., itd.
Knjižnica okr. učiteljska. Koželj Mihael, župnik na Podkraji. grof Lanthieri Karol, graščak, itd. Lavrenčič Matej, posestnik in dež.
poslanec v Vrhpolji. Lenasi Anton, župnik na Colu. Lukanec Josip, benef. v Lozicah. Primožič Jernej, župnik v Vrabčah. Rudolf Ivan, učitelj v Vrabčah. Semenič Ivan, posestnik v Podragi. Silvester Franc, trgovec v Vipavi. Skvarča Ivan, župnik v Budanjah. Tomšič Štefan, nadučitelj v Vipavi. Zupan Ivan, kaplan v Vipavi.
Št. 3 + 24 = 27.
20. Dekanija Vrhnika. d) Vrhnika. Poverjenik: Koprivnikar Ivan.
*Bohinjec Peter, kaplan na Vrhniki. *Zupan Mihael, župnik v Polhovem Gradcu.
Bralno društvo v Polhovem Gradcu. Čitalnica nžrodna na Vrhniki. Dolinar Franc, župnik v Horjulu. Gruden Ivan, c. kr. davkar v p., itd. Hočevar Anton, župnik pri sv. Joštu.
Jelovšek Gabrijel, trgovec, župan in posestnik.
Komotar Anton, c. kr. notar. Koprivnikar Ivan, dekan, itd. Laznik Josip, adm. v Podlipi. Lenarčič Josip, veleposestnik, itd. Levstik Vinko, nadučitelj. Sitar Matej, kaplan. Škofic Josip, župnik v Zaplani. Tomšič Ivan, usnjar in posestnik. Vidic Ivana, učiteljica. Vonča Anton, kurat v Belkah.
Št. 2 + 16 = 18.
b) Borovnica. Poverjenik: Oblak Ivan.
*Oblak Ivan, župnik v Borovnici. Borštnik Franc, c. kr. profesor v
Dubrovniku. Borštnik Ivan, posestnik v Dolih.
Papler Franc, nadučitelj. Podobnik Ignacij, župnik v Preserji. Rozman Jurij, župnik v Rakitni.
Št. 1 + 5 = 6.
c) Logatec. Poverjenik: Arko Franc.
Arko Franc, gostilničar in posestnik, dr. Babnik Janko, c. kr. sodnijski pristav.
Belar Josip, župnik v Rovtih. Bergant Lovro, župnik. Bralno društvo v Sp. Logatci. Bralno društvo v Zg. Logatci. De Gleria Anton, trgovec. Gruntar Ignacij, c. kr. notar. Jeglič Josip, c. kr. davkar. Kavčič Gašpar, posestnik v Rovtih. Knjižnica okr. učiteljska. Lajler Franc, not. uradnik. Levičnik Valentin, c. kr. višji davk.
nadzornik. Martinčič Matej, pos. na Jezeru.
Mulley Adolf, c. kr. poštar in posestnik.
Nadilo Avgust, sod. pom. uradnik.
Nagode Josip, črevljar.
Petrič Martin, posestnik.
Ravnihar Aleksander, c. kr. sod. pristav.
Ribnikar Vojteh, nadučitelj, itd.
Rožanc Dragotin, učitelj.
Sakser Ivan, župnik v Hotederšici.
Sicherl Ivan, trgovec in posestnik.
Smole Josip, posestnik.
dr. Sterger Stanko, c. kr. okrajni zdravnik.
Tollazzi Tomaž, trgovec in posestnik.
Št. 26.
II. Lavantinska škofija.
i. Dekanija Bistrica Slovenska. Poverjenik: Hajlek Anton.
*Hajšek Anton, dekan, itd. *Ratej Franc, c. kr. notar. Altman Josip, župnik v Studenicah. Bizjak Vinko, župnik v Laporji. Brezovšek Davorin, župnik pri sv. Martinu.
Brumen Anton, c. kr. sod. pristav. Dreflak Franc, c. kr. poštar na
Ptujski Gori. Glaser Anton, učitelj v Makolah. Heržič Josip, župnik v Sp. Polskavi. Hytrek Adolf, spiritual v Studenicah.
Jerman Ivan, obč. predstojnik v
Makolah. Košar Jakob, župnik v Zg. Polskavi. Lenart Janko, župnik v Poličanah. Lendovšek Mihael, župnik, itd. v Makolah.
Mahor Feliks, učitelj v Makolah.
Munda Janko, kaplan pri sv. Martinu.
Peče Ivan, c. kr. žand. vodja na Ptujski Gori.
Pernat Jernej, kaplan v Manjšbregu.
Pihljar Simon, kaplan v Makolah.
Presečnik Gregor, kaplan v Poličanah.
Raktelj Rudolf, vikar.
Sattler Martin, župnik v Manjšbregu.
Stepišnik Lovro, posestnik.
Stiplovšek Valentin, župnik v Ločah.
Škerjanc Rok, nadučitelj v Makolah.
Vrunkar Radoslav, učitelj v Manjšbregu.
Št. 2 + 24 = 26.
2. Dekanija Braslovče. Poverjenik: Balon Anton.
*Balon Anton, župnik, itd. na
Vranskem. *Potočnik Lovro, dekan, itd. Bralno društvo v Braslovčah. Bralno društvo v Št. Jurji. Južna Valentin, trg. in posestnik
v Št. Jurji. Kolarič Josip, župnik na Paki. Križnik Gašpar, posestnik v Motniku.
Prislan Franc, posestnik v Parižlah. Ropaš Martin, glasovirar na Vranskem.
Sajovec Lovro, posestnik v Motniku. Sušnik Ivan, kaplan na Vranskem. Svetina Anton, c. kr. notar na
Vranskem. Šorn Franc, nadučitelj v Št. Jurji.
Št. 2 + 11 = 13.
3. Dekanija Brežice. a) Brežice. Poverjenik: Dekorti Josip.
*dr. Firbas Franc, c. kr. notar, itd. *Gomilšek Josip, žel. uradnik. ^Knjižnica okr. učiteljska. *Repič Andrej, župnik v Kapelah.
*dr. Srebre Gvidon, odvetnik, župan, itd. Berglez Ivan, župnik v Artičah. Gerjak Josip, kaplan v Pišecah.
Dekorti Josip, kaplan v Brežicah.
Gerjevič Ivan, veleposestnik v Do-bovi.
Kostanjevec Josip, kaplan v Dobovi.
Kukovič Blaž, kaplan v Rajhen-burgu.
Kunej Ivan, župnik v Dobovi.
Levak Andrej, veleposestnik.
Mešiček Josip, nadučitelj v Globokem.
Munda Ivan, c. kr. okr. živino-zdravnik.
Pajmon Anton, župnik v Sromljah. Papež Mihael, c. kr. nam. koncipist. Schwentner Leopold, trgovec. Slane Ernst, nadučitelj v Dobovi. Spindler Anton, c. kr. zemlj. knjigovodja. Stanič Josip, not. kandidat. Stuhec Marko, kaplan na Bizeljskem. Šetinc Josip, odv. koncipijent. dr. Šmirmaul Matija, okr. zdravnik, dr. Vovšek Franc, c. kr. okr. sodnik.
Št. 5 + 20= 25.
b) Sevnica. Poverjenik: Veršec Franc.
*Slomšek Ivan, župnik pri sv. Lenartu.
Jerman Franc, ces. svetnik, itd. v
Rajhenburgu. Kapler Ivan, kaplan v Sevnici. Kunstič Ivan, učitelj v Sevnici.
Lenček Franc, veleposestnik na Blanci.
Prešern Ivan, župnik v Koprivnici. Starki Mio, c. kr. kancelist. Veršec Franc, c. kr. notar.
Št 1 + 7 = 8.
4. Dekanija Celje. a) Celje. Poverjenik:
*dr. Babnik Miroslav, odvetnik. ^Čitalnica mestna. *Krušič Ivan, c. kr. gimn. profesor. *Lipold Franc, odv. koncipijent. *Ogradi Franc, opat, itd. *Podružnica kmetijska. *dr. Sernec Josip, odvetnik, itd. *Teharska občina. *Topljak Josip, posestnik. *Vošnjak Mihael, ingenieur, posestnik, drž. in dež. poslanec. *dr. Vrečko Andrej, c. kr. gimn.
profesor in okr. š. nadzornik. *Žuža Ivan, zasebnik. Ambrožič Blaž, c. kr. okr. š. nadz. Bas Lovro, c. kr. notar, itd. dr. Brenčič Alojzij, odv. koncipijent. dr. Dečko Ivan, odv. konc., itd.
Detiček Jurij, c. kr. notar.
dr. Filipič Ludovik, odvetnik, itd.
dr. Gelingsheim Karol, c. kr. okr.
sod. pristav, dr. Hrašovec Jurij, odvetnik, itd. Jerman Ivan, trgovec. Knjižnica c. kr. gimnazije. Knjižnica kapucinska. Kosi Anton, c. kr. gimn. profesor. Krušič Franc, stud. med. Oblak Vatroslav, cand. phil. Pavlic Franc, c. kr. poštni oficijal. Rančigaj Anton, mestni kaplan. Rutnik Rajko, c. kr. poštni sluga, dr. Vrečko Josip, odvetnik, itd. Zavadlal Mihael, c. kr. gimn. prof.
Št. 12+19 = 31.
b) Žalec. Poverjenik: PetHček Anton,
♦Arzenšek Matija, župnik v Grižah. *Janežič Jakob, posestnik v Grižah. ♦Jeraj Josip, župnik, itd. v Žalci. Grušovnik Adam, kaplan v Žalci. Hausenbichler Ivan, posestnik.
Klemenčič Josip, učitelj v Galiciji. Kordiš Terezija, učiteljica v Žalci. Petriček Anton, učitelj v Žalci. Roblek Franc, posestnik v Žalci. Sirca Ernst, posestnik v Grižah.
Št- 3 + 7 = 10.
5. Dekanija Dravsko polje. Poverjenik: Rath Franc.
*Sorglechner Josip, župnik v Cir-kovcah.
*Stranjšak Martin, dekan, itd. v Hočah.
Antolič Ivan, župnik na Ptujski Gori.
Golob Andrej, učitelj pri sv. Marjeti. Gselman Josip, mizar v Hočah.
Hirti Franc, župnik v Slivnici. Hren Anton, nadučitelj v Št. Janži. Koderman Janko, učitelj v Št. Janži. Korošec Franc, kaplan v Cirkovcah. Rath Franc, župnik pri sv. Lovrenci. Šabot o. Anzelm, misijonar. Šnuderl Franc, učitelj.
Št. 2 + 10 = 12.
6. Dekanija Gornji Grad.
<2) Gornji Grad. Poverjenik: -
*Dovnik Franc, dekan, itd.	Čitalnica nžrodna.
*Kuralt Ivan, c. kr. sod. pristav. Strnad Anton, posestnik. *Strnad Matija, župnik v Ljubnem. Šola ndrodna v Novi Štifti. Arzenšek Alojzij, kaplan.	Zdolšek Franc, župnik v Solčavi.
Št. 3 + 5 = 8.
b) Mozirje. Poverje
Blaž Josipina, posestnica. Čitalnica ndrodna v Mozirji. Goričar Lavoslav, posestnik. Lipold Ivan, posestnik. Lipold Marko Josip, posestnik. Marinič Jakob, kaplan v Ljubnem. Pelan Milan, trgovec. Pirš Josip, posestnik.
ik: Praprotnik Franc.
Podhostnik Andrej, kaplan. Praprotnik Franc, nadučitelj, itd. dr. Šlander Ivan, zdravnik. Šola ljudska v Mozirji. Turnšek Anton, trgovec in posestnik v Nazarjih. Žagar Anton, nadučitelj na Gorici. Žolgar Franc, nadučitelj na Rečici.
Št. 15.
7. Dekanija Jarenina.	Poverjenik: Flek Josip.
*Vagaja o. Rudolf, župnik v Svi- Črnko Jernej, učitelj pri sv. Jurji.
čini.	Flek Josip, dekan.
Bralno društvo v Jarenini.	Hauptmann Svitoslav, učitelj.
/
Jančič Franc, posestnik v Gačniku. Rešek o. Henrik, kapitular in
Kelemina Matija, župnik pri sv. Ilji. oskrbnik.
Murkovič Franc, kaplan.	Slekovec Josip, nadučitelj.
Št. 1+9=10.
8. Dekanija Konjice. Poverjenik: Mikus Franc.
♦Bezenšek Jurij, župnik v Čadramu. ^Knjižnica nadžupnijska. *Kovač Josip, posestnik v Žrečah. *Miku.š Franc, dekan, itd. *Verlič Franc, župnik v Stranicah. Mikuš Valentin, kaplan v Konjicah. Pečnik Franc, kaplan na Prihovi.
-j- dr. Prus Karol, zdravnik, dr. Rudolf Ivan, odvetnik. Sinko Josip, vikar. Wankmtiller Albin, učitelj v Čadramu.
Žnidar Mihael, župnik v Žrečah.
Št. 5 + 7 = 12.
9. Dekanija Kozje. Poverjenik: Bosina Ivan.
♦Knjižnica okr. učiteljska. Bosina Ivan, dekan, itd. Cilenšek Blaž, župnik v Zagorji. Gršak Vinko, župnik v Podčetrtku. Kapus Armin, kaplan v Pilštajnu. Kranjc Josip, kaplan pri sv. Petru.
Lednik Anton, župnik v Podsredi. Pernat Anton, provizor v Planini. Rakoše Mihael, župnik na Bučah, dr. Rausch Franc, odvetnik. Ribar Anton, župnik pri sv. Vidu.
Št. 1 + 10 = 11.
10. Dekanija Laško. Poverjenik: Žnza Ivan Ev.
Bogataj Jernej, kaplan na Dolu. Cizej Franc, župnik v Jurijkloštru. Dimnik Ivan, posestnik v Trbovljah. Elsbacher Andrej, trgovec. Erjavec Peter, župnik v Trbovljah. Fischer Anton, župnik pri sv. Jederti. Potočnik Anton, župnik na Razborji.
Roš Ferdinand, veleposestnik v
Hrastniku. Smole Jakob, župnik pri sv. Miklavži.
Tomažič Marko, kaplan v Trbovljah. Žužalvan Ev., dr. c. p. konz. svetnik, dekan in nadžupnik.
Št. 11.
v
11. Dekanija St. Lenart. Poverjenik:
*Arnuš Franc, kaplan pri sv. Ru-pertu.
*Čolnik Dominik, živinozdravnik
pri sv. Benediktu. *Lapuh Martin, župnik pri sv. Barbari.
Kronvogel Josip, c. kr. sod. pristav, dr. Suhač Anton, župnik pri sv. Ani. Šijanec Alojzij, župnik pri Negovi. Šoštarič Ferdinand, kaplan. Vraz Anton, župnik pri sv. Antonu.
Št. 3 + 5 = 8-
12. Dekanija Ljutomer. Poverjenik: Horvat Josip.
*Meško Martin, župnik pri Kapeli. *Simonič Ivan, kaplan pri sv. Jurji. *Skuhala Ivan, dekan, itd. Belšak Anton, župnik pri sv. Petru. Bohanec Ivan, kaplan. Božič Anton, posestnik pri Mali Nedelji.
Bralno društvo pri Mali Nedelji. Bralno društvo pri sv. Jurji. Bralno društvo pri sv. Križi. Cvahte Simon, nadučitelj pri Mali Nedelji.
Čitalnica narodna v Ljutomeru. Desenibus Franja, soproga grašč.
oskrbnika, dr. Farkas Ivan, zdravnik. Frangež Jernej, kaplan pri sv. Jurji. Freuensfeld Josip, učitelj. Gomilšek Josip, uradnik. Hoechtl Barbara, učiteljica. Horvat Josip, nadučitelj. Ivančič Josip, c. kr. davk. uradnik. Janžekovič Lovro, župnik v Veržeji. Karba Ivan, učitelj pri sv. Križi. Karba Josip, posestnik na Krapji. Keček Andrej, kaplan pri sv. Križi.
Koroša Ivan, posestnik v Veržeji. Koser Rudolf, učitelj pri Mali Nedelji.
Kralj Ivan, posestnik v Ilijaševcih. Kukovec Ivan, posestnik, itd. Lacko Anton, župnik pri sv. Križi, dr. Lebar Josip, zdravnik pri sv. Križi.
Mihelič Josip, nadučitelj pri sv. Jurji.
Mursa Josip, posestnik na Krapji. dr. Namestnik Josip, odvetnik. Osenjak Martin, kaplan. Pušenjak Tomaž, nadučitelj na Cvenu.
Razlag Ernestina, učiteljica. Schneider Franc, učitelj. Sršen Franc, trgovec. Strelec Ivan, učitelj pri sv. Jurji. Slamberger Anton, c. kr. notar. Vavpotič Ivan, gostilničar. Vedernjak Franc, c. kr. sod. pristav. Vidovič Jakob, kaplan pri Mali Nedelji.
Zaherl Franc, učitelj v Cezanjevcih
Št. 3 + 40 = 43-
13. Dekanija Maribor pri Dravi. Poverjenik: Majciger Ivan.
*Bohinc Jakob, st. župnik, itd. *Čitalnica nžrodna. *dr. Dominkuš Ferd., odvetnik, itd. *Ferk Feliks, zdravnik in posestnik. ^Knjižnica c. kr. gimnazije. ^Knjižnica semeniška. *Kosar Franc, kanonik, itd. *Majciger Ivan, c. kr. gimn. profesor. *dr. Napotnik Mihael, knezoškof, itd. *Orožen Ignacij, st. dekan, itd. *dr. Pajek Josip, c. kr gimn. profesor, itd. *dr. Radaj Franc, c. kr. notar, itd. *dr. Sernec Janko, odvetnik, itd.
*Šinko Božidar, župnik pri sv. Kungoti.
Bolkovič Anton, kaplan v Lučanah. Borsečnik Anton, mestni vikar. Berglez Svojmir, bogoslovec. Caf Jakob, kaplan pri sv. Magdaleni. Cestnik Anton, bogoslovec. Cilenšek Alojzij, bogoslovec. Časi Franc, bogoslovec. Čiček Josip, mestni kaplan. Črnec Jakob, bogoslovec. dr. Feuš Franc, sem. profesor, dr. Glančnik Jernej, odvetnik. Glaser Alojzij, bogoslovec.
Golob Friderik, bogoslovec. Gregorc Vsevlad, bogoslovec. Haubenreich Alojzij, duh. v p. Hebar Franc, st. kaplan. Herg Lovro, kanonik, itd. Horjak Ivan, bogoslovec. Hudovernik Ludovik, st. vikar. Hurt Franc, bogoslovec. Janežič Franc, bogoslovec. Jank Janko, posestnik v Lembahu. Kapus Josip, bogoslovec. Kardinar Josip, bogoslovec. Kavčič Jakob, st. vikar. Knjižnica c. kr. učiteljišča. Kolarič Ivan, bogoslovec. Kolenko Josip, kaplan v Lučanah. Koprivnik Ivan, c. kr. pripr. prof. Košan Janko, c. kr. gimn. profesor, dr. Križanič Ivan, kanonik in profesor.
Lavtar Luka, c. kr. pripr. profesor. Majcen Gabrijel, c. kr. vadn. učitelj. Mandeliček Franc, bogoslovec. Meško Alojzij, mestni kaplan. Meznarič Matej, bogoslovec. Mihalič Josip, bogoslovec. Miklošič Ivan, c. kr. vadn. učitelj
v pokoji. dr. Mlakar Ivan, vodja dij. semenišča in profesor (2 izt.).
Morič Maks, trgovec. Nerat Mihael, nadučitelj in urednik. Ozmec Josip, bogoslovec. Plepelec Josip, bogoslovec. Postružnik Anton, bogoslovec. Rakovec Alojzij, žel. uradnik. Raušelj Anton, bogoslovec. Robič Franc, c. kr. okr. š. nadzornik, posestnik in dež. poslanec. Rošker Franc, nadučitelj v Lembahu.
Rošker Martin, bogoslovec. Sattler Josip, župnik pri sv. Križi. Schreiner Henrik, c. kr. pripr. ravnatelj.
dr. Smolej Gustav, c. kr. sod. pristav. Sver Alojzij, c. kr. kazn. duhoven. Šaloven Franc, bogoslovec. Škorjanec Matija, bogoslovec. Štrakl Matej, bogoslovec. Tertinek Matej, bogoslovec. Trstenjak Franc, župnik pri sv. Duhu.
Veternik Anton, bogoslovec. Višnar Franc, bogoslovec. Vogrinc Valentin, bogoslovec. Vurhelc Jernej, bogoslovec. Zavadil Anton, bogoslovec. Zimšek Josip, bogoslovec.
Št. 14 + 64 = 78.
14. Dekanija Maribor za Dravo.
a) Ruše. Poverjenik: Wurzer Matija.
Bralno društvo v Rušah. Cerjak Franc, kaplan v Rušah. Cinglak Jakob, kaplan v Selnici. Koren Matija, župnik v Selnici. Lekše Franc, kaplan v Kamci.
Lichtenwallner Matija, učitelj. Novak Franc, gostilničar. Tominc Blaž, učitelj v Rušah. Wurzer Matija, župnik v Rušah.
Št. 9.
b) D. M. v Puščavi. Poverjenik: Korman Josip.
Bralno društvo pri D. M. v Puščavi. Korman Josip, pos. sin na Kumenu. Glazer Ivan, posestnik v Činžatu. Korman Peter, posestnik v Činžatu.
Kralj Josip, župnik.	Pavelšek Ivan, učitelj v Račjem.
Pajtler Janko, kaplan pri sv. Lov- Šac Josip, učitelj.
Št. 8.
renči.
15. Dekanija Marnberg.	Poverjenik: Jazbec Anton.
Jazbec Anton, dekan.	Zagajšak Josip, kaplan.
Kocbek Martin, c. kr. notar.	Žmavc Jurij, župnik na Remšniku.
Munda Jakob, c. kr. okr. sodnik.	Št. 5.
16. Dekanija Nova Cerkev P(
*Gajšek Karol, dekan, itd. na Do-berni.
*dr. Gregorčc Lavoslav, kanonik,
drž. in dež. poslanec, itd. *Kos Alojzij, župnik v Črešnjicah. Fideršek Matija, kaplan vVojniku
:rjenik: dr. Gregorec Lavoslav.
Kolar Anton, kaplan v Vitanji. Rom Ignacij, kaplan pri Novi Cerkvi.
Šelih Jurij, kaplan v Vitanji. Žičkar Josip, župnik Vitanji. dr. Žižek Anton, zdravnik v Vojniku.
Št. 3 + 6 = 9.
17. Dekanija Ptuj. Poverjenik: Kunstek Luka.
*Hrtiš o. Benko, min. župnik. *Kukovec Josip, župnik pri sv. Andraži.
♦Meško Jakob, župnik pri sv.
Lovrenci. *Modrinjak Matija, inf. prost. *Trstenjak Jakob, župnik pri sv. Marjeti.
*Zelenik Josip, pos. pri sv. Urbanu.
»Zmazek Franc, župnik pri sv. Urbanu.
Alekšič o. Fidelij, em. gvardijan. Aškerc Anton, kaplan pri sv. Lovrenci.
Cilenšek Martin, d. gimn. profesor. Črnko Martin, mestni vikar, dr. Čuček Josip, odvetnik. Grebene Ivan, učit. pri sv. Lovrenci.
Gregorič Anton, posestnik.
dr. Horvat Tomaž, odvetnik.
dr. Jurtela Franc, odv. in dež. posl.
Kavkler Ivan, nadučitelj. Klobučar Anton, c. kr. sod. pristav. Kos Davorin, org. pri sv. Vidu. Koser Maks, c. kr. notar. Kunstek Luka, d. gimn. profesor. Majcen Ferdo, d. gimn. veroučitelj. Mihelič Josip, c. kr. sod. pristav. Ogorelec Anton, učitelj. Oschgan Simon, c. kr. notar. Planinšek Mihael, meščan.' dr. Ploj Jakob, odvetnik. Prus o. Stanko, minorit. dr. Schiffrer Ivan, c. kr. polk.
zdravnik. Slekovec Matej, župnik pri sv. Marku.
Sok Anton, velepos. v Možgancih. Stazinski o. Konrad, min. kaplan. Suhar Franc, mestni učitelj. Svet o. Alfonz, minorit. Šalamun Franc, mestni kaplan. Šijanec Franc, nadučitelj pri sv, Lovrenci.
Trstenjak Marija, učiteljica pri sv. Rupertu.
Učiteljsko društvo ptujskega okraja.
Zopf Franc, mestni učitelj. Zupančič Karol, mestni učitelj.
Št. 7 + 33 = 40.
18. Dekanija Rogatec. Poverjenik: Tombah Josip.
^Knjižnica okrajna učiteljska. *Sovič Josip, župnik v Stopercah. *Škerbec Martin, kaplan pri sv. Križi.
*Vraz Ivan, župnik pri sv. Flo-rijanu.
Bezjak Franc, učitelj pri sv. Križi. Kozinc Ivan, kaplan v Kostrivnici.
Merkuš Anton, župnik v Žitalah. Pivec Štefan, kaplan v Žitalah. Purgaj Jurij, kaplan v Rogatcu. Stoklas Vinko, učitelj v Žitalah. Šalamun Martin, učitelj v Stoprcah. Tombah Josip, dekan v Rogatcu. Ulčnik Martin, kaplan pri sv. Križi.	Št. 4 + 9 = 13.
19. Dekanija Šaleška Dolina. Poverjenik: Katič Ivan.
*dr. Lipold Ivan, župnik in dež.
poslanec pri sv. Martinu. Čitalnica n&rodna v Šoštajnu. Frece Matija, župnik v Belih Vodah. Govedič Ivan, župnik v Šoštajnu.
Kačič Ivan, c. kr. notar v Šoštajnu. Skubic Franc, zdravnik in župan
v Velenji. Šmid Miloš, kaplan v Škalah.
Št. 1+6=7.
20. Dekanija Šmarije. Poverjenik: Ivane Martin.
*dr. Ipavic Gustav, zdravnik, itd. v Št. Jurji.
*Ulaga Josip, župnik, itd. pri sv. Vidu.
*Vrečko Matej, župnik na Ponikvi. Ivane Martin, dekan, itd. v Šmariji.
Janžekovič Vid, kaplan na Sladki Gori.
Kotnik Josip, učitelj v Žusmu. Ogrizek Franc, kaplan v Št. Jurji. Rotner Josip, c. kr. sod. pristav. Sket Alfonz, trgovec v Dramljah.
Št. 3 + 6=9-
Dekanija Šmartin. Poverjenik: dr. Temniker Valentin.
*dr. Šuc Josip, dekan, itd. Bonča Blaž, c. kr. okr. živino-
zdravnik. Črnoša Simon, župnik v Starem Trgu.
Fekonja Andrej, kaplan v Starem Trgu.
Klavžar Franc, župnik pri sv. Ilji.
Kocbek Franc, kaplan pri sv. Ilji. Košar Ivan, župnik pri sv. Flori-janu.
Ostrožnik Anton, župnik v Pamečah. Rogina Ivan, posestnik v Podgorji. dr. Temniker Valentin, odvetnik. Vidmaier Franc, kaplan v Starem Trgu.
Št. 1 + 1 o = r 1.
22. Dekanija Velika Nedelja.
a) Velika Nedelja. Poverjenik: Jesih Anton.
*Knjižnica okrajna učiteljska. *dr. Petovar Ivan, odvetnik v Or-moži.
Čitalnica narodna v Ormoži. dr. Geršak Ivan, c. kr. notar, itd.
v Ormoži. Jesih Anton, oskrbnik n. reda. Kapus Franc, meščan v Ormoži. Kosi Ivan, učitelj pri sv. Lenartu. Kralj Davorin, kaplan. Kranjc Vekoslav, not. konc. v Ormoži.
Miki Vekoslav, trgovec v Ormoži. Munda Franc, kaplan v Ormoži. Nedeljko Ivan, odv. uradnik v Ormoži.
Petek Martin, pri Veliki Nedelji. Pirnat Milka, učiteljica v Ormoži. Porekar Anton, nadučitelj na Humu. Schwinger Albin, dekan pri sv.
Nikolaji. Skuhala Peter, župnik. Vertnik Ivan, not. konc. v Ormoži.
Št. 2 + 16 = 18.
b) Središče. Poverjenik: Kosi Anton.
Čulek Martin, c. kr. poštar, j, Edinost,4 bralno društvo. Kočevar Ivan, trgovec v Središči Kolarič Ivan, tržan v Središči. Kosi Anton, učitelj v Središči. Lichtenwallner Franc, učitelj v Središči.
Rakuša Franc, učitelj pri sv. Bol-fenku.
Robič Maks, trgovec v Središči. Stranjšak Maks, kaplan v Središči. Šinko Josip, tržan in gostilničar. Venedig Vilibald, župnik v Središči.
Št. u.
23. Dekanija Vozenica. Poverjenik: Mraz Tomaž.
♦Držečnik Luka, župan v Ribnici. *Mraz Tomaž, dekan, itd. Črnko Josip, župnik v Vuhredu. Hrastelj Franc, župnik v Ribnici. Kočevar Josip, župnik v Trbonjih. Mereč Jakob, kaplan v Ribnici.
dr. Miglič Peter, c. kr. polk.
zdravnik v Ribnici. Štrajhar Filip, gostilničar in posestnik v Ribnici. Zadravec Peter, kaplan v Vozenici.
Št. 2 + 7 = 9.
24. Dekanija Zavrč. Poverjenik: Suta Ropert.
*Rajsinger Franc, trgovec in	po- *Šuta Ropert, dekan v Zavrči.
sestnik v Dobravi.	^
*Sovič o. Aleks, župnik pri	sv. ' • 3-Trojici.
III. Goriška nadškofija.
i. Dekanija Boleč. Poverjenik: Sorč Alojzij.
Gregorčič Simon, vikar v Logu. Ilovar Franc, dekan v Bolcu. Kranjec Franc, kurat v Soči. Kurinčič Ivan, vikar na Srpenici. Mlekuž Tomaž, c. kr. cestni nadzornik.
Perinčič Karol, vikar v Trenti. Sorč Alojzij, c. kr. poštar. Sirca Ivan, nadučitelj-vodja. Štrukelj Mihael, vikar v Čez-Soči.
Št. 9.
2. Dekanija Cirkno. Poverjenik: Kosec Josip.
Božič Peter, kurat v Ravnah. Čitalnica narodna. Kašca Franc, učitelj na Reki. Kokošar Ivan, župnik v Šebreljah. Kosec Josip, kaplan v Cirknem. Milovčič Josip, c. kr. okr. sodnik.
Peternel Franc, krčmar in posestnik. Podobnik Peter, župan. Razpet Franc, vikar v Orehku. Scheybal Josip, kaplan v Cirknem. Trebše Ivan, učitelj v Srpenici.
Št. 1 t.
3. Dekanija Črniče. Poverjenik: Cibič Anton.
*Čitalnica n&rodna v Ajdovščini. Ballogh Karol, c. kr. poštar v
Ajdovščini. Bralno društvo v Šempasu. Cibič Anton, dekan v Črničah. Goljevšček Franc, župnik v Batujah. Kodrč Ivan, vikar v Oseku. Kodrič Franc, kaplan v Črničah.
Kosovel Josip, kaplan v Kamenjah. Krkoč Štefan, vikar v Lokavcu. Poljšak Alfonz, vikar pri sv. Tomažu.
Slokar Anton, kaplan v Šempasu. Šimuc Ivan, vikar v Velikih Žabljah. Štubelj Leopold, kaplan v Črničah.
Št. 1+ 12 = 13.
4. Dekanija Gorica. Poverjenik: dr. Gregorčič Anton.
*Bensa Štefan, kanonik, itd. *Budal Bernard, ingenieur v Bosni. *Ferfila Franc, uradnik v plinarni. *Grča Blaž, vikar v Cepovanu. *Kavčič Josip, c. kr. notar. *Knjižnica bogosl. semenišča. ^Knjižnica c. kr. studijska. *dr. Kos Franc, c. kr. pripr. prof. *Marušič Andrej, c. kr. gimn. profesor, itd. *dr. vitez Tonkli Josip, odvetnik, drž. in dež. poslanec, itd.
*Vales Marko, vikar v p. *Wolf Ivan, mestni župnik. Bajec Josip, vodja gluhonemnice. Bajt Franc, nadučitelj v Štandreži. Berbuč Ivan, c. kr. real. profesor. Božič Anton, vikar v Batah. Bralno in podporno del. društvo. Bratina Anton, vikar v Doberdobu. Čenčič Mihael, vikar v p. Čerin Tomaž, sem. profesor in
dež. poslanec. Čitalnica v Solkanu.
Eržen Anton, c. kr. uradnik. Gaberšček Andrej, urednik. Gaberšček Simon, vikar v Štandreži. dr. Gabrijelčič Josip, sem. ravnatelj. Gerbec Ivan, knezonadšk. tajnik. Gestrin Franc, prof. kand. in posestnik.
Godnič Josip, vikar v Kronbergu. dr. Gregorčič Anton, sem. profesor
in dež. poslanec. Hmelak Franc, trgovec in posestnik. Izobraževališče učiteljsko, dr. Jakopič Josip, odvetnik. Jenko Ivan, c. kr. gimn. profesor. Kafol Štefan, kanonik. Knjižnica c. kr. gimnazije. Knjižnica c. kr. realke. Knjižnica učiteljska goriške okolice. Kolavčič Ivan, župnik v Solkanu. Kragelj Andrej, c. kr. gimn. profesor. Kumar Valentin, c. kr. vadn. učitelj. Kuntih Josip, učitelj v Batah. Leban Andrej, vikar v Grgarji. Leban Ignacij, sem. duhovnik, dr. Lisjak Andrej, zdravnik, itd. dr. Mahnič Anton, sem. profesor. Marzidovšek Radoslav, c. k. voj.
duhoven. Mašera Josip, vikar v Št. Mavru.
Mercina Ivan, c. kr. vadn. učitelj. Pavlica Andrej, bogoslovec. dr. Pavlica Josip, sem. spiritual. Pirjevec Ivo, c. kr. uradnik. Podgornik Franc, pisatelj, itd. Poniž Benedikt, c. kr. vadn. učitelj. Roječ Ivan, bogoslovec. Rudež Anton, gluhonem, učitelj. Rutar Lovro, ravnatelj na sv. Gori. Rutar Tomaž, vikar v Desklah. Seidl Ferdinand, c. kr. real. profesor. Semenišče nadškofijsko. Skubin Anton, c. kr. vadn. učitelj. SpinčičAlojzij, c' kr. okr. š. nadz., itd. Šantelj Anton, c. kr. gimn. profesor. Šašelj Milan, bogoslovec. Terpin Anton, vikar v Podsabotinu. Toman Ema Albina, c. kr. vadn.
učiteljica. Tomšič Josip, bogoslovec. dr. Tonkli Nikolaj, odvetnik. Valentinčič Ignacij, bogoslovec. Vodopivec Franc, c. kr. okr. šolski
nadzornik. Vuga Alojzij, bogoslovec. Waller Elodija, c.kr. vadn. učiteljica. Zepič Franc, vodja dež. km. šole. Žigon Franc, mestni kaplan.
Št. 12 + 61=73.
5. Dekanija Kanal. Poverjenik: Zega Mihael.
*Vidic Franc, dekan. Kodermac Štefan, vikar v Zapotoku. Kofol Franc, vikar v Kalu. Kos Simon, vikar na Srednjem. Lukančič Tomaž, učitelj na Gorenjem Polji. Malnič Henrik, c. kr. car. uradnik.
Moškat Franc, kaplan. Pipan Anton ml., vikar v Lokovcu. Pipan Anton st., vikar v Lomu. Slokar Ivan, vikar na Banjšicah. Stergar Franc, učitelj v Lomu. Tomšič Josip, vikar v Levpi. Zega Mihael, nadučitelj.
Št. 1 + 12 = 13.
6. Dekanija Koborid. Poverjenik: Dominko Franc.
Dominko Franc, nadučitelj-vodja. Jarc Ivan, vikar na Ljubušnjem. Fon Jakob, vikar v Kredi.	Kenda Matija, učitelj v Sedlu.
Kumar Ivan, vikar Lozeh. Marinič Franc, župnik v Ravnici. Mesar Andrej, vikar na Livku. Murovec Ivan, vikar v Sedlu.
Pavša Anton, vikar v Prosnidu. Primožič Josip, kaplan v Koboridu. Sedej Ivan, vikar v Borjani.
Št. ii.
7. Dekanija Komen. Poverjenik: Štrekelj Edvard.
Brezovšček Andrej, župnik v Rifen-bergu.
Cazafura Henrik, c. kr. okr. sodnik. Cibej Karol, c. kr. notar. Harmel Adolf, dekan, itd. Knjižnica vikarijatska v Štanjelu. Kodelja Josip, kaplan v Dornbergu.
Kramer Filip, župnik v Dornbergu. Leban Anton, nadučitelj Pahor Anton, kaplan v Rifenbergu. Rode Edvard, c. kr. sod. pristav. Štrekelj Edvard, kaplan v Komnu. Štubelj Vinko, vikar v Gabriji.
Št. 12.
8. Dekanija Ločnik. Poverjenik: Volarič Andrej.
Golob Josip, vikar v 1'odgori. Gregorčič Anton, vikar v Št. Fer-janu.
Juvančič Lovro, župnik v Št. Lovrencu.
Kralj Ignacij, kaplan v Biljani.
Pavletič Gothard, župnik na Šentviški Gori. Smrekar Franc, vikar v Medani. Volarič Andrej, učitelj v Kozani. Žnidarčič Andrej, vikar v Gradnem Št. 8.
9. Dekanija Št Peter. Poverjenik: Pavletič Josip.
Faganelj Štefan, kaplan v Biljah. Gregorčič Simon, vikar v p., itd.
na Gradišči. Jug Anton, vikar v Vrtojbi.
Orel Josip, učitelj v Prvačini. Pavletič Josip, župnik v Renčah. Poljšak Josip, župnik v Prvačini. Vicentini Jakob, vikar v Vogerskem.
Št. 7.
10. Dekanija Tolmin. Poverjenik: Kragelj Josip.
*Čitalnica nžirodna. *Knjižnica okr. učiteljska. Bratina Kristijan, šolski ravnatelj. Carli Alojzij, župnik pri sv. Luciji. Grželj Ivan, ravnatelj pri sv. Luciji. Ivančič Josip, c. kr. notar. Jurič Ivan, modroslovec.
Kocijančič Nikolaj, kurat v Ročah. Kovačič Ignacij, velepos. pri sv. Luciji.
Kragelj Josip, dekan, itd. Lapajne Ivan, zemljemerec. Vidmar Ivan, kaplan v Volčah.
Št. 2 + 10 = 12.
IV. Tržaško-koperska škofija.
i. Dekanija Dolina-Ospo.
a) Dolina. Poverjenik: Jan Jurij.
* Jan Jurij, dekan, č. kanonik, itd.	Mikuš Josip, župnik v Kubedu.
*Notar Anton, ekspozit v Plavijah.	Pavli Alojzij, vikar v Borštu.
Jereb Franc, učitelj v Dolini.	Sancin Josip, župnik v Predloki.
Kompare Josip, dekan v Ospern.	Velhartičky Josip, kaplan v Dolini. Kovač Ivan, kaplan v Dolini. Št. 2 + 7=9.
b) Brezovica. Poverjenik: Benedik Ivan.
Benedik Ivan, župnik v Brezovici. Zupan Josip, župnik v Rodiku. Stržinar Josip, kaplan v Klanci.	Št. 3
2. Dekanija Jelšane. Poverjenik: Jenko Slavoj.
Benkovič Josip, kaplan.	Nekerman Ivan, učitelj.
Bunc Dragotin, c. kr. sod. kancelist Rogač Anton, dekan v Hrušici.
v Podgradu.	Vajšel Franc, učitelj v Hrušici.
Dolžan Jurij, kaplan v Hrušici.	»
Jenko Slavoj, trgovec, itd. v Pod	'
gradu.
3. Dekanija Kastav. Poverjenik: JchisiČ Rajmund.
Jane Josip, kaplan v Opatiji.	Knjižnica kotarska učiteljska.
Jelušič Rajmund, župnik v Beršecu.	Št. 3.
4. Dekanija Koper. Poverjenik: Glavina BI as.
Černivec Anton, c. kr. pripr. prof.	Markelj Ivan, c. kr. pripr. prof., itd.
Glavina Blaž, c. kr. kazn. kurat	Omers Josip, župnik v Kortah.
Knjižnica okr. učiteljska.	Orel Franc, učit. pripravnik.
Kožuh Josip, c. kr. pripr. profesor.	Ravnateljstvo c. kr. učiteljišča.
Št. 8.
5. Dekanija Pazin. Poverjenik: Stariha Jakob.
*Stariha Jakob, dekan v p., itd.	Kos Ivan, c. kr. okr. š. nadzornik, itd.
Bukovec Franc, župnik v Trvižu.	Miklavčič Karol, župnik v Žminji.
Grašič Josip, župnik v Bermu.	Okretič Ivan, c. kr. sod. pristav. Kjuder Anton, župnik v Tinjanu, Št. 1+6=7.
6. Dekanija Tomaj. Poverjenik: Leban Franc.
*Černe Anton, veleposestnik.
Dettoni Josip, c. kr. sod. kancelist v Sežani.
dr. Gregorin Gustav, odv. konc. v Sežani.
Gulič Franja, posestnica v Sežani.
Kantč Matej, učitelj v Sežani.
Knjižnica okr. učiteljska.
Kosovel Anton, učitelj v Sežani.
Leban Franc, c. kr. zemlj. knjigovodja v Sežani.
Mahorčič Evfemija, c. kr. poštarica v Sežani.
Mahorčič Rajmund, nadžupan, itd. Narobe Ivan, župnik v Divači. Praprotnik Avgust, trgovec v Lokvah.
Sila Matija, župnik v Repentabru. Škerl Josip, kaplan v Sežani. Štrukelj Janko, nadučitelj v Du-tovljah.
Tentor Anton, c. kr. sod. pristav
v Sežani. Tomšič Josip, učitelj v Skopem.
Št. 1 + 16=17.
7. Dekanija Trst z okolico. Poverjenik: Straus Josip.
*Cegnar Franc, c. kr. v p. kontrolor v p. *Černe Ivan, kurat v Barkovljah. *dr. Glavina Ivan, vladika, itd. *Gorup Josip, veletržec, itd. itd. *Kastelic Franc, trgovec. *Kenda Anton, zav. uradnik. *vitez Klodič - Sabladoški Anton,
c. kr. dež. š. nadzornik, itd. *Komar Vekoslav, gl. dež. blag.
oficijal. *Semenišče mladeniško. *Vovk Ivan, kurat v Bazovici. Abram Josip, pravnik. Bekar Josip, mestni kaplan. Bottegaro Josip, mestni kaplan. Cvetnič Lavoslav, c. kr. p. uradnik. Černe Maks, pravnik. Čitalnica v Trstu. Dekleva Franc, trgovec. Delavsko podporno društvo. Dolinar Ivan, c. kr. mešč. učitelj. Dovgan Anton, žel. uradnik. Fabris Dragotin, mestni župnik. Ferluga Štefan, učitelj na Opčinah Flego Peter, kanonik. Furlan Vekoslav, c. kr. rač. oficijal.
Furlani Ludovik, c. kr. rač. azistent. Germek Karla, učiteljica v Rojanu. dr. Glaser Karol, c. kr. gimn. profesor.
Gombač Marija, učiteljica v Rojanu. Gomilšek Jakob, n. propovednik. Gorup Jakob, zas. uradnik. Gregorčič Anton, c. kr. brz. uradnik. Hočevar Ludovik, c. kr. fin. svetnik. Hrast Anton, c. kr. mešč. učitelj. Hrovatin Anton, duh. pri sv. Antonu.
Huber Avgust, c. kr. dež. sodnije svetnik.
dr. Ivanič Josip, knezošk. tajnik. Jagodec Mihael, mestni katehet. Jančar Josip, učitelj na Katinari. Jelušič Franc, c. kr. fin. tajnik. Jereb Gregor, c. kr. brz. oficijal. Kalister Vekoslav, zas. uradnik. Kariž Ferdo, c. kr. p. azistent. Koren Josip, učitelj na Proseku. Korenčan Franc, c. kr. rač. uradnik. Kosovel Valentin, c. kr. car. oficijal. Košuta Josipina, učit. v Bazovici. Krže Davorin, trgovec. Kukar Janko, c. kr. rač. uradnik.
Lavrenčič Antonija, učit. v Trebčah. Legat Edvard, c. kr. kaplan v Lipici.
Legat Ivan Nep., msgr. in c. kr.
gimn. profesor. Macak Ivan, c. kr. v. nadz. kat. uradov
Macher Ivan, gimn. profesor. Mankoč Josip, trgovec. Michelli Iv., učiteljica na Katinari. Muha Josip.
Mušič Andrej, zas. uradnik. Nabergoj Ivan, veleposestnik, drž.
in dež. poslanec na Proseku. Neimenovan.
Paternost Dragoslav, c. kr. rač. uradnik.
Pertot Josip, nadučitelj v Bazovici, dr. Pertot Simon, zdravnik. Piščanec Just, c. kr. car. uradnik. Pitamic Ivan, c. kr. rač. svčtnik. Pogorelec Ivan, c. kr. p. oficijal. Pokorn Ignacij, gimn. profesor. Polley Oskar, c. kr. obrt. nadzornik. Ponikvar Franc, trgovec. Sinkovič Davorin, c. kr. okr. š.
nadzornik. Slavec Ivan, vikar pri sv. Justu.
dr. Amschl Ivan, župnik v Št. Jakobu.
Einspieler Gregor, župnik in dež.
poslanec v Podkloštru. Eller Franc, učitelj na Žili. Jerman Jurij, župnik v Štabnji. Kandut Filip, revident. Knaflič Jakob, župnik v Ločah.
Straus Josip, c. kr. rač. azistent. Šabec Ivan, zasebnik in vlastelin. Šilec Ivan, trgovec. Škerbinec Bogdan, trgovec. Šorli Anton, kavarnar. Štepančič Gracijan, trgovec, dr. Šust Ivan, st. prošt, itd. Tosti Ivan, zas. uradnik. Trnovec Bogdan, c. kr. dež. sod.
svetnik. Truden Mihael, veletržec. Tržaško podporno in bralno društvo, dr. Tuma Hinko, c. kr. avskultant. Urbas Viljem, c. kr. profesor. Valenčič Ivan, trgovec. Valentič Anton, učitelj na Opčinah. Vari Ivan, mestni kaplan. Vičič Ana, c. kr. m. učiteljica. Vilfan Josip, ingenieur. Vilišič Hinko c. kr. car. oficijal. Wartho Julij, duh. pri sv. Antonu. Zavnik Leopold, š. vodja na Proseku. Zebokin Mihael, c. kr. rač. oficijal. Žbona Andrej, žel. p. podnačelnik. Žitko Anton, trgovec. Žitko Franc, zasebnik in posestnik. Živec M. V., ingenieur, itd. Žužek Josip, c. kr. pol. komisar.
Št. 10 + 87 = 97.
Št. c.
Knjižnica c. kr. višje gimnazije. Kolarič Franc, adm. na Vratih, dr. Košmelj Franc, c. in kr. p. zdr. Kraut Valentin, župnik na Brnci. Keršič Mihael, trgovec v Podkloštru.
Lendovšek Josip, c. kr. gimn. profesor.
8. Posamezniki.
Paz: *Požar Anton, župnik.
V. Krška škofija.
1. Dekanija Beljak. Poverjenik: Lendovšek Josip.
Pihač Franc, trgovec. Podboj Anton, c. kr. poštni oficijal. Podružnica ss. Cirila in Metoda. Schiffrer Ivan, c. kr. poštni oficijal. Sirnik Ivan, župnik v Dvoru.
Stoeckl Simon, župnik, itd. v Št.
Lenartu. Strojnik Josip, župnik na Žili. Vavtižar Luka, župnik v Ziljski Bistrici.
Št. 20.
2. Dekanija Celovec. Poverjenik: Janežič Simon.
*Janežič Evgen.
Einspieler Lambert, kanonik in kancelar.
Erlih Davorin, bogoslovec.
Hren Jakob, c. kr. dež. sod. svetnik in drž. poslanec.
Hutter Ivan, c. kr. real. katehet.
Janežič Josip, posestnik v Lešah.
Janežič Simon, c. kr. nadporočnik v pokoji.
dr. Janežič Valentin, c. kr. višji štabni zdravnik.
Knjižnica dijaška v Marijanišči.
Knjižnica slovenskih bogoslovcev. Kremenšek Janko, c. kr. vi. kon-cipist.
Legat Alojzij, tisk. delovodja. Peterman Josip, župnik na Otoku. Ražun Matej, bogoslovec. Rossbacher Bernard, trgovec, dr. Sket Jakob, c. kr. gimn. profesor. Treiber Franc, mestni kaplan. Wieser Ivan, mestni župnik, itd. Zadnikar Franc, trgovec. Zupan Josip, poobl. grof Eggerjev.
Št. i + 19 = 20.
3. Dekanija Doberla Ves. Poverjenik: Šervicelj Matej.
*Šervicelj Matej, komendator, itd.	Ledvinka Alojzij, župnik v Ško-
na Reberci.	cijanu.
Bayer Štefan, kaplan v Doberli	Legat Valentin, župnik pri Jezeru.
vesi.	Mihi Franc, oskrbnik v Šmarjeti.
Boštijančič Ivan, župnik v Kamnu.	Muden Simon, župnik v Železni Gabron Ivan, provizor v Štebnji. Kaplji.
Kirchmajer Karol, kaplan v Žel.	Škerbinc Josip, župnik v Ogerčih.
Kaplji.	Traven Jurij, župnik v Obirskem.
Št. 1 + 10=11.
4. Dekanija Kanalska dolina. Poverjenik: Incko Simon.
Globočnik Ivan, župnik na Pon- Mikuluš Anton, ekspozit v Rablu.
tablu.	Selnik Luka, župnik v Ovčji Vesi.
Incko Simon, dekan v Žabnicah.	Št. 4.
5. Dekanija Rož Spodnji. Poverjenik: Ambrož Matija.
Ambrož Matija, dekan v Kaplji.?, Simonič Ivan, župnik v Št. Janži. Gradičnik Sebastijan, župnik v
Bilčovsi.	'St. 3.
6. Dekanija Tinje. Poverjenik: Bizer Andrej.
*Lenc Franc, kaplan. Bizer Andrej, dekan, itd. v Grab-štajnu.
Drobež Anton, prošt Podkrnosom.
Fric Josip, provizor v Medgorjih, Ogriz Ivan, župnik v Timenici. Serajnik Lovro, prošt v Tinjah. Sokolšek Štefan, kaplan.
Št. 1 + 6 = 7.
7. Dekanija Velikovec. Poverjenik:
Centrih Franc, župnik v Črni. Karpf Valentin, župnik v Kloštru. Keznar Anton, župnik v Št. Ru-pertu.
Koller Ivan, župnik pri sv. Štefanu.
dr. Kulterer Jurij, odvetnik. Petek Franc, župnik v Grebinji. Virnik Franc, kanonik v Velikovcu. Volavčnik Ivan, župnik na Rudi.
Št. 8.
8. Posamezniki. Labod: Žerjav Matej, župnik.
Spodnji Drauburg: Premru Franc, farni oskrbnik. Spital: *Hrašovec Franc, c. kr. okr. sodnik v p. St. Andraž: Žužek Alojzij, redovnik.
Št. Pavi: *Pirc Franc, prefekt.	Št. 2 + 3 = 5.
VI. Sekovska škofija.
1. Dekanija Admont. Poverjenik: Pivec o. Maksimilijan.
*Matevžič o. Eginhard, g. profesor. Miklavc o. Rajmund, redovnik. *Pivec o. Maksimilijan, redovnik. Pavec o. Ivan, redovnik.
Št. 2 + 2 = 4.
2. Dekanija Cmurek. Poverjenik: Pavalec Jurij.
Lopič Ivan, kaplan.	Pavalec Jurij, duhoven v p.
Št. 2.
3. Dekanija Gradec. Povi
*Bradaška Franc, c. kr. gimn. ravnatelj v p., itd. *dr. Ipavic Benjamin, m. zdravnik. *Komel pl. Sočebran Andrej, c. kr. major v p.
jenik: Hauptmann Franc.
*dr. Krek Gregor, c. kr. vseuč.
profesor, itd. *dr. Muršec Josip, c. kr. realski
profesor v p., itd. *Švajgar Gabrijel, min. gvardijan.
dr. Čamer Anton, vseuč. docent Dolenc Franc, c. kr. p. oficijal. Goršič Ivan, učitelj v Karlovi. Hauptmann Franc, c. kr. profesor, dr. Hoffer Edvard, d. real. profesor. Hubad Franc, c. kr. gimn. profesor. Kermavner Valentin, c. kr. gimn.
profesor v p. dr. Klemenčič Ignacij, vseuč. prof. Lavrič Josip, mestni učitelj. Nowotny Emanuel, c. kr. okr.
sodnik v p. Papež Ivan, dež. real. profesor.
dr. Purgaj Jakob, c. kr. gimn. profesor.
Premru Franc, c. kr. voj. kaplan. Reich Anton, c. kr. fin. oficijal. Skočir Avgust, kurat v dež. bolnici, dr. Toplak Jakob, c. kr. avskultant. »Triglav4, akad. dij. društvo. Turkuš Anton, dež. real. profesor. Verbošek Josip, uradnik v za-
stavljavnici. Železinger Franc, c. kr. gimn.
profesor, dr. Žižek Franc, zdravnik.
Št. 6 + 21 = 27.
4- Posamezniki.
Lebring: *baron Conrad-Eybesfeld Žiga, bivši minister, itd. itd. Liebenau: dr. Zupančič Franc, c. in kr. polk. zdravnik. Ljubno: Žitek Josip, d. gimn. profesor. Seegraben: Sedej Andrej, delovodja.
St. Gallen: Wendler Sigmunda, c. kr. okr. sodnika soproga.
Št. 1+4 = 5-
VII. Razne druge pokrajine.
1. Nižjeavstrijslca. a) Dunaj. Poverjenik: Navratil Ivan.
*Kandernal Franc, c. kr. gimn.
profesor v p. in š. svetnik. *dr. vitez Miklosich Franc, c. kr.
vseuč. profesor v p., itd. itd. *Napret Teodor, c. kr. senat, predsednik pri najvišjem sodišči. *Novak Peter, terez. prefekt. *Sežun Žiga, c. kr. blag. uradnik. *dr. Simonič Franc, c. kr. uradnik
v vseuč. knjižnici. Ciperle Josip, mešč. učitelj. Filipsky Anton, c. kr. gimn. profesor. Goestl Franc, cand med. Jančar Franc, duhovnik n. reda. dr. Jelene Josip, odgojitelj.
Jereb Ivan, c. kr. uradnik v pravos.
ministerstvu. Koželj Anton, odgojitelj. Krek Ivan, bogoslovec. Lastavec Franc, odgojitelj. Levičnik Albert, c. kr. sekc. svetnik. Lukančič Ivan, c. kr. višji ing. v p. Luzar Ivan, žel. revident. Medjimorac Anton, bogoslovec. Mubej Josip, c. kr. nam. pristav, dr. Murko Matija, cand. prof., itd. Navratil Ivan, c. kr. ravn. predstojnik pri najvišjem sodišči, dr. Ploj Miroslav, c. kr. fin, min. koncipist.
Polak o. Alojzij, min. provincijal. Pukl Radoslav, odv. koncipijent. Skedl Franc, c. kr. nam. pristav. Stritar Josip, c. kr. gimn. profesor.
dr. Štrekelj Karol, c. kr. prel. slov.
državnega lista. Šturm Josip, c. kr. real. profesor. Šuklje Franc, c. kr. gimn. profesor, drž. in dež. poslanec.
b) Dunajsko Novo Mesto.
*Poznik Radivoj, c. kr. ingenieur.	Št. 7 + 24 = 31.
2. Ostala Primorska.
Kanfanar: Cotelj Ivan, kaplan. Krk: Šorli Ivan, c. kr. okr. komisar.
Pulj: Križman Josip, c. kr. gimn. profesor in katehet (poverjenik). Kuralt Ivan, c. in kr. nam. kaplan I. reda. Malloyer Maks, c. kr. fin. str. komisar. Rovinj: Jamšek Josip, c. kr. car. uradnik.
Šinek Rajko, c. kr. davkar.	Št. 7.
3. Tirolska s Predarlsko.
Inomost: Pečjak Gregor, bogoslovec.
Škofic Lovro, c. kr. blag. ravnatelj. Trident: Jaklič Anton, c. kr. voj. kaplan.
Koder Anton, c. kr. poštni kontrolor.
Maselj Franc, c. kr. rač. nadčastnik.	Št. 5.
4. Češka.
d) Praga. Poverjenik: Lego Jan.
*Češko-slovenski spolek.	Pohunek Franc, kaplan.
Hora Jaroslav, dijak.	$Slavia4, literarni arecnicky spolek.
Lego Jan, uradnik č. muzeja,	itd. dr. Volkar Andrej, c. kr. okrajni
Občina mestna v Melniku.	komisar.
b) Drugi kraji.
Gostinj: Artel Anton, c. kr. gimn. profesor. Pribram: Pirnat Mohoi* c. kr. ingenieur.
Železni Brod: dr. Havliček K, odvetnik.	Št. 1 + 9= 10,
o. Moravska.
Iglava: dr. Primožič A., c. kr. gimn. profesor. Jamnica: *dr. Turner P., zasebnik.
Novi Jičin: Apih Josip, dež. real. profesor.	Št. 1 + 2 = 3.
6.	Šlezija.
Belsk: *Makuc Ivan, c. kr. obrt. profesor.	St. i.
7.	Galicija.
Tarnopol: Kopytzak Bazil, c. kr. gimn. profesor.	Št. t.
8. Dalmacija.
Benkovac: Namar Franc, c. kr. kot. tajnik.
Zader: Klobovs Ivan, c. kr. vojni kaplan.	Št. 2.
9. Ogerska.
Lopatinec: Prelec Ivan, kaplan.	Št. 1.
IO. Hrvatska s Slavonijo.
a) Karlovec. Poverjenik: Vamberger Mijo.
Lipež Viktor, kr. gimn. ravnatelj. Vamberger Mijo, kr. g. profesor. Podgoršek Josip, kr. gimn. profesor.
b) Varaždin. Poverjenik: dr. Križan Josip. dr. Križan Josip, kr. gimn. profesor. Raič o. Ivan, kap. vikar.
c) Zagreb. Poverjenik: dr. Celestin Franc.
*dr. Celestin Franc, kr. gimn.	Čitalnica grško-kat. semenišča.
profesor, itd.	dr. Dočkal Jurij, lic. profesor.
*Kastelic Franc, c. in kr. stotnik	Filipec Mijo, bogoslovec.
v pokoji.	Gogala Charitas, redovnica.
*dr. Kopač Josip, odvetnik.	Horvat Josip, klerik.
*Starč Josip, kr. real. profesor, itd.	Juratovič Anton, klerik.
*Steklasa Ivan, kr. učit. profesor.	Knjižnica kr. gimnazije.
Badalič Hugo, kr. gimn. profesor,	dr. Kosirnik Ivan, zdravnik, itd.
Barlč Janko, klerik.	Kovačič_ Franjo, klerik.
dr. Bauer Anton, kr. gimn. vero-	Kučak Štefan, kr. gimn. profesor.
učitelj.	Kuralt Franc, tajnik gosp. društva.
Benigar Ivan, kr. gimn. profesor.	Liebhardt Dragotin, bogoslovec.
Bičanič Štefan, bogoslovec.	Magdič Franc, kr. real. profesor.
Bučar Viktor, bogoslovec.	Malic Ilija, bogoslovec.
Cajnko Valentin, bogoslovec.	Marn Franc, kr. gimn. profesor.
dr. Mušič Avgust, kr. gimn. profesor.
Pasarič Josip, kr. gimn. profesor. Penko Lovro, umetni vrtlar. Petek Davorin, bogoslovec. Posavec Andrej, bogoslovec. dr. Premuž Dominik, kr. gimn.
profesor. Rakuša Janko, bogoslovec. Smičiklas Tadija, kr. vseuč. profesor, itd. Stožir Ivan, kr. real. profesor. Strunjak Štefan, klerik. dr. Suk Srečko, kr. vseuč. profesor. Šuller Franc, kr. šolski nadzornik.
Tkalčič Ivan, knj. jugosl. akademije, itd. Tomšič Ljudevit, šolski ravnatelj. Torbar Josip, kr. r. ravnatelj v p., itd. dr. Trenz Ferdo, c. in kr. p. zdravnik. Turkovič Anton, klerik. Valjavec Matija, kr. gimn. profesor, itd. dr. Vidrič Lovro, odvetnik, posestnik, itd. dr. Weingerl Josip, primarij, itd. Zadravec Vekoslav, klerik. Zagorac Štefan, klerik. Zbor duhovniške mladeži. Zupan Ivan, kr. gimn. profesor v p.
d) Ostali kraji. Bednja: Vojska Lavoslav, župnik.
Djakovo: *dr. Strossmajer Josip Jurij, škof bosenski in sremski, itd. itd, Konščina: *Košiček Ubaldp, župnik.
Križevci: Lenarčič Andrej, d. gozd. profesor in posestnik. Osjek: *Jelovšek Martin, kr. real. ravnatelj. Požega: *Kos Anton, viečnik sodb. stola.
Bošnjak Ivan, opat. Reka: *Tabor o. Rupert, kap. gvardijan. Slunj: *Zor Lovro, okr. zdravnik. Stenjevec: Seigerschmied Matija, duhoven. Trsat: Majar o. Hrizogon, redovnik. Verovitica: Kranjc o. Krizostom, veroučitelj.
Rozman o. Robert, redovnik. Št. 11 + 58 = 69.
11. Erdeljslca. Belgrad: *Krajnc Viktor I., c. kr. žen. podpolkovnik. Št. 1.
12. Bosna in Hercegovina.
a j Sarajevo. Poverjenik: dr. Jeglič Anton.
dr. Jeglič Anton, kanonik.
Nemanič Davorin, c. kr. gimn. ravnatelj.
Žnidaršič Jakob, c. kr. gimn. profesor.
b) Ostali kraji.
Kulen Vakuf: Dular Franc, c. kr. okr. živinozdravnik. Št. 4.
13.	Rusija.
*Slavj. dobrodelni komitet v St. Petersburgu.	Št. i.
14.	Italija. Karlin Andrej, duh. v zavodu »Dell' anima*.
dr. Useničnik Franc, bogoslovec v Rimu.	Št. 2.
15.	Angleška.
Morfill W. R., kr. vseuč. profesor v Oxfordu.	Št. 1.
16.	Amerika.
*Jeram Peter, duh. v Shakopee. Balogh Lovrenc.
Podgoršek Josip, stud. phil.	Št. 1 + 2=3.
Pregled vseh društvenikov.
Vrsta	Imena škofijam	Število društvenikov				
		častnih	ustanovnih	letnih	skupno	
I.	Ljubljanska.....		149	824	973	
II.	Lavantinska.....	—	83	390	473	
III.	Goriška......	—	16	153	169	
IV.	Tržaško-koperska . . .	—	15	137	152	
V.	Krška.......	—	5	73	78	
VI.	Sekovska ......	—	9	29	38	
VII.	Razne druge ....	7	24	118	149	
	Skupaj . .	7	301	1724	2032	
Umrli ustanovniki zadnje dobe.*)
(Dalje.)
Tek. št.	Naslov ustanovnikov	Datum smrti	Leto	
217	Jančar Franc, duhoven v p. pri sv.			
	Petru poleg Radgone.....	31 avg.	1889	
218	Lipold Josip, veleposestnik v Mozirji	20. jan.	1890	
219	Križnar Miroslav, st. kanonik in župnik			
	v Ljubljani.........	27. jan.	1890	
220	Trstenjak Davorin, župnik, itd. v Sta-			
	rem Trgu .........	2. febr.	1890	
221	Rome Ivan, župnik pri sv. Petru . .	1. apr.	1890	
222	dr. Čuček Lovro, c. in kr. polk. zdravnik			
	v pokoji..........	9. jun.	1890	
223	Kotnik Franc, tovarnar in velepo-			
	sestnik na Verdu pri Vrhniki . .	15. avg.	1890**)	
224	Modic Ivan, župnik na Prihovi . . .	20. avg.	1890	
225	Ličan Aleksander, trgovec in posestnik			
	v Trnovem.........	4. okt.	1890	
*) Glej „Letopis" za leto 1889, str. 352—358.
**) Pokojnik, ki je volil Matici v svoji oporoki blagodušno darilo 1000 gld., se je porodil okt. 1829. 1. na Verdu pri Vrhniki iz imovite rodbine. Izvršil je realko in Mahrov zavod v Ljubljani, pozneje tehniko na Dunaji. Po očetovi smrti je prevzel 1. 1858 dom in bil tu vzgleden gospodar. Lastnik tovarne za parkete in opekarne, umen gospodar si je pridobil veliko premoženje in užival med svojimi rojaki zasluženo zaupanje. Poverili so ga z občinskim odborništvom, bil je član okr. šolskega sveta, predsednik kmetijske podružnice, načelnik cestnega odbora, predsednik podružnice rudečega križa in društva za olepšavo Vrhnike z okolico. Kot deželni poslanec (1868—1884) se je bavil v prvi vrsti z gospodarskimi vprašanji (osuševanje barja, prelaganje cesta). Ponujanega mu mandata za državni zbor ni hotel sprejeti. Vkljub časti in sreči bil je z vsakim človekom jednako prijazen in velik, tih dobrotnik revežev, radodaren zaščitnik svojih delavcev. Bil je izvrsten narodnjak, vstrajen in blagodušen podpornik narodnih podjetij. Bodi mu slaven spomin!
VIL
Z ,,Matico Slovensko" zamenjujejo knjige.
1.	Matica srbska v Novem Sadu. (1864)
2.	Matica gališko-ruska v Lvovu. (1865)
3.	Akademija cesarska v St. Petersburgu. (1866)
4.	Matica češka v Pragi. (1866)
5.	Beseda umetniška v Pragi. (1866)
6.	Družba sv. Mohorja v Celovcu. (1866)
7.	Društvo pravniško v Pragi. (1866)
8.	Srbsko učeno društvo v Belem Gradu. (1868) ' 9.	Društvo sv. Jeronima v Zagrebu. (1869)
10.	Matica moravska v Brnu. (1869)
11.	Prvo društvo gabelsb. stenografov v Pragi. (1870)
12.	Universiteta imperatorska v Varšavi. (1872)
13.	Universiteta imperatorska v Moskvi. (1872)
14.	Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti v Zagrebu.
(1874)
15.	Knjižnica slavj. komiteta v Moskvi. (1877)
16.	Hrvatski pedagogijsko-književni sbor v Zagrebu. (1878)
17.	„Smithsonian Institution" v Washingtonu. (1879)
18.	Bolgarsko književno društvo v Sredci. (1882)
19.	Matica srbska v Budišinu. (1882)
20.	Universiteta imperatorska v Kijevu. (1882)
21.	Jednota čeških mathematikov v Pragi. (1884)
22.	Kr. češka společnost nauk v Pragi. (1884)
23.	Spolek arhitektov in ingenieurjev v Pragi. (1884)
24.	Spolek čeških filologov v Pragi. (1884)
25.	Matica hrvatska v Zagrebu, (vnovič 1886)
26.	Statistička komisija mesta Prage. (1889)
27.	Muzealno društvo v Ljubljani. (1889)
28.	Društvo „ Pravni k" v Ljubljani. (1889)
Zaznamek književne zaloge ,,Matice Slovenske" in kupna cena posameznim iztisom.
1.	Narodni »Koledar in Letopis" za 1. 1868 .....
2.	Letopis „Mat. Slov." za 1. 1871. Uredil dr. E. H. Costa
3.	Letopis „Mat. Slov." za 1. 1872-1873. Uredil dr. E H
Costa ...............
4.	Letopis „Mat Slov." za 1. 1874. Uredil dr. E. H. Costa
5.	Letopis „Mat. Slov." za 1. 1875. Uredila I. Tušek in M
Pleteršnik	•
6.	Letopis „Mat. Slov." za 1. 1876. Uredil M. Pleteršnik
7.	Letopis „Mat. Slov." za 1. 1877. Uredil dr. J Bleiweis
8.	Letopis »Mat. Slov." zal. 1878. I.in II. del. Uredil dr. J
Bleiweis..............
9.	Letopis »Mat. Slov." za 1. 1878. III. in IV. del. Uredil
dr. J Bleiweis.............
10.	Letopis »Mat. Slov." za 1. 1879. Uredil dr. J. Bleiweis
11.	Letopis »Mat Slov." za 1. 1880. Uredil dr. J Bleiweis
12.	Letopis »Mat. Slov." za 1. 1881. Uredil dr. J. vitez Blei-
weis-Trsteniški...........
13.	Letopis »Mat. Slov." za 1 1884. Uredil E. Lah . .
14.	Letopis »Mat. Slov." za 1. 1885 Uredil Fr. Leveč .
15.	Letopis »Mat. Slov." za 1. 1886. Uredil Fr. Leveč .
16.	Letopis »Mat. Slov." zal. 1887. Uredil Fr. Leveč .
17.	Letopis »Mat. Slov." za 1. 1889. Uredil dr. L. Požar
18.	Letopis »Mat. Slov." za 1. 1890. Uredil A. Bartel .
19.	J. Trdina: Zgodovina slovenskega naroda . . .
20.	J. K r s n i k: Zgodovina avstrijsko-ogerske monarhije
(II. popravljeni natis).........
21.	Erben-Rebec: Vojvodstvo Kranjsko.....
22.	Erben-Rebec: Vojvodstvo Koroško.....
23.	Slovenski Štajer. Spisali rodoljubi. I. snopič
24.	dr. Ivan Geršak: Slovenski Štajer. III. snopič. 25 Majciger-Pleteršnik-Raič: Slovanstvo. I. del
26.	J. V.: Grmanstvo in njega vpliv na Slovanstvo v
srednjem veku...........
27.	J. Jesenko: Prirodoznanski zemljepis ....
28.	Rossmaessler Tušek: Štirje letni časi . .
29.	Felloecker-Erjavec: Rudninoslovje .... 30 Pokorny-Tušek: Prirodopis rastlinstva s podobami 31. Pokorny-Erjav ec: Prirodopis živalstva s podobami
Knjiga prirode:
32.	I. snopič — Schoedler-Tušek: Fizika .
33.	II. snopič — Schoedler-Ogrinec-Erja-
vec: Astronomija in Kemija.....
34.	III. snopič — Schoedler-Zajec: Minera-
logija in Geognozija........
— gld. 50 kr.
—' »	50 „
„	BO „
n	v
50 50 50
25
25 50 50
50
50
20 30
60
20 20 20 25 30 50
10
40 40 85 16
40 40 40
35. IV. snopič — Schoedler-Tušek-Erja-vec: Botanika in Zoologija ....
36.	J. Žnidaršič: Oko in vid.........
37.	Jules Verne-Hostnik: Potovanje okolo sveta v
80 dneh ..............
38.	dr. M. Samec: Vpliv vpijančljivih pijač. . . .
39.	Fr. Levstik: Vodnikove pesni.......
40.	J. Vesel-Koseski: Raznim delom dodatek . .
41.	A. Praprotnik: dr. Lovro Toman (s podobo) .
42.	V. Urbas: dr. Etb. H. Costa (s podobo). . . .
43.	J. Marn: Kopitarjeva spomenica......
44.	M. Cigale: Znanstvena terminologija.....
45.	Fr._Marn: Slovnica češkega jezika......
46.	J. Suman: Slovenska slovnica po Miklošičevi pri
merjalni..............
47.	Woldfich-Erjavec: Somatologija.....
48.	dr. S. Subic: Telegrafija........
49.	J. Tomšič: Slovenska bibliografija (Let. za 1. 1881)
50.	F. M. Stiftar: Pavel M. Leontijev.....
51.	P. Kosler: Imenik mest, trgov in krajev . . .
52.	Turgenjev-Remec: Lovčevi zapiski. II. del
53.	Spomenik o šeststoletnici začetka habsburške vlade
54.	dr. J. Pajek: Črtice duševnega žitka štajerskih
Slovencev.............. 1
55.	d r. F r. K o s: Spomenica tisočletnice Metodove smrti —
56.	I. Vrhovec: Ljubljanski meščanje v minulih stoletjih 1
57.	Kraševski-Podgoriški: Koča za vasjo (Povest) 1
58.	Gogolj-Podgoriški: Mrtve duše (Roman) . . . —
59.	dr. Fr. Lampe: Vvod v modroslovje......1
60.	Jos. Apih: Slovenci in 1. 1848 ........1
61.	Fr. Dolinar: Prihajač (Povest)........—
62.	Fr. Leveč; Erjavčevi pripovedni spisi (I. del) . . —
63.	Fr. Leveč: Erjavčevi pripovedni spisi (II. del) . . —
64.	J. Križman: Slovnica italijanskega jezika . ... 1
65.	dr. Fr. Lampe: Dušeslovje (I. del)......1
66.	dr. Fr. Lampe: Dušeslovje (II. del)......1
67.	dr. Fr. Kos: Vzgojeslovje..........1
68.	Fr. Wiesthaler: Val. Vodnika izbrani pripovedni
spisi................1